Popis aparata po posameznih delih in njihova zveza med sabo. lla videz prav priprosta naprava ima v sebi 20 obstojnih delov. Vsaktereirm so odločena posebna opravila, ki imajo svoj npliv na razkazovanje mnogih razmer med zemljo, luno in solncem, ki vredujejo in pojasnnjejo male poskušnje s tem aparatom. Na solnčnem stališči postavljen je deržaj D , ki nosi celi telurij. Ta deržaj se ob mizini plošči M priterdi z vijakom S. (Opomba. Deržaj je na sliki prelomljen, da manj prostora zaleže; tedaj naj bralca to ne moti in misli naj si stajalo U celo.) V zgornem delu deržaja je žlebato kolce k t , v kterem teče trak T. Nad kolčem je na deržaj rahlo nasajen oklep O, kteri se da okoli svoje osi sukati, kar je za poskušnjo neobhodno potrebno. Zadaj nosi ta oklep izbočeno zercalo ali nabiralnik N , ki vlovlja svetilne žarke prižgane sveče ter pošilja, v strič no (parallel) odbijaje jih, na luno in zemeljsko kroglo. Spredaj vsajene so mu vilice V, ki se spenjajo do ročka R. Na tem počiva luna in zemlja Z. Verh deržaja D je terdno nasajeno, ob robu žlebato kolesce K; okoli njega se ovija drug trak T, in veže majhno kolce h t nad ročkom R. Ta trakec se tikoma pred kolčem križa in suče luno okoli zemlje. Sredi velicega kolesca K naverten je votel svečnik II s pokrovčekom P, ki se odkrije, ako se ga popred neko¬ liko zasukne, da žebljiček z v..zarezo stopi. V svečnik se 1 * — 4 — vtakne košček stearinove sveče, ktero vedno kviško tišči podloženo elastično pero, da ostane luč v vedno enaki visokosti, kar je bistveno za zemljino razsvitljenje. Svečnik tudi na deržaj tišči kolesce, da se ne suče. Po oklepu in vilicah je deržaj, kakor že rečeno, v zvezi z ročkom Ji, kije premakljiv in nateguje trak. — Pod ročkom, skozi kterega je pretaknjena vertilna os, se znajde žlebato kolco A, ki je v premeru popolnoma enako onemu /s, na deržaju, in ima nalogo, zemeljsko os vedno v enaki legi, t. j. kazajočo na polarno zvezdo (tečajnico) obderžati, kar je vzrok spremembe v letnih dobah. Zgorej je na ročkovo, za 5° nagnjeno os nasajeno majhno kolce k„, v kterem tiči drat z luno L. To kolce, po križajočem se traku z velikim kolescem K v zvezi, vodi okoli zemlje luno, ki jo spremlja med tekom okoli solnca. Nad kolčem h, je terdno nasajen majhen plošček B, ki nosi za 23 'A stopinj nagnjeno zemeljsko os. Pri J derži majhna premakljiva bunčica zemeljsko kroglo, ktera mora biti ob času enako-nočja (21. marca in 22. septem¬ bra) ravno do severnega in južnega tečaja, ob času letnega kresa (povratišča) pa za 23 'A stopinj čez tečaj razsvitljena, kar se bode še pozneje razjasnilo. Zemeljska obla kaže 5 delov sveta in najvažniše zemljepisne poteze, kot: 1. p o 1 u t n i k ali ravnik (ekvator), naj veči krog okoli zemlje, čigar točke na vsili straneh oble enako daleč leže od severnega in južnega tečaja. Polutnik deli oblo v severno in južno poluto. 2. Od s polutnikom vsporednih krogov (soravnikov) so najvažniši štiri: A) na severni poluti: a) soravnik, ki je za 23 Ji stopinj severne širokosti daleč od polutnika, ali za 66'A stopinj od se¬ vernega tečaja, imenovan povratnik raka; — 5 b) soravnik, ki je za 66 '4 stopinj polutniku, ali za 23'A stopinj severnemu tečaju oddaljen, imenuje se severni tečajnik; B) na južni poluti v ravno istih merah južne širokosti (j. š.): c) povratnik divjega kozla, d) južni tečajnik. Razprostiranje zemeljske poverhnine med so ravniki, t. j. od polutnika do severnega ali južnega tečaja, imenuje se zemljepisna širokost in je po svoji legi ali severna (s. š.), ali južna (j. š.) 3. Od poldnevnikov, ki segajo od severnega do južnega tečaja ter polutnik navpično presekajo, kaže globus štiri najpotrebniše; a) p er vi poldnevnik, ki gre memo Afrike; b) 90., ki presekuje Azijo; c) 180., ki se razprostira čez Tiho morje; d) 270., ki je potegnjen čez severno Ameriko. Vsaka dežela se razprostira tudi od enega do dru- zega meridjaua; ta daljava se imenuje od 1. do 180. stopinje vzhodna (v. d.), od 180. do 360. zahodna dolgost (z. d.), kakor je ali na vzhodni ali zahodni poluti. 4. Ekliptika, solučaniea, t. j. ona obd povratnika dotikajoča in ravnik v 23'A stopinj velikim kotu preseka- joča poteza, ki veže vse točke, na ktere med letom solnčni žarki ravno navpik padajo. Oba tečajnika oklepata mer zla pasa zemlje, oba povratnika zajemata ob obeh straneh ravnika vroči pas; med tečajnikoma in povratnikoma razprostirata se zmerna pasa zemlje. Naj manjši del telurija je Inna, priterdena na majhno, za 5 stopinj nagnjeno kolce k 2 . To nagnjenje je potrebno, sicer bi luna in solnce slehern mesec mrknila. Lunina obla kaže svitlo in temno stran. Pri njenim sukanji okoli zemlje in žnjo vred okoli — 6 — solnea bi morala svitla zmiraj proti, temna vedno od solnca obernjena biti, kar se tudi pri poskušnjah pokaže, ako se namesto te krogljice nasadi drugo iz voska ali iz sredice belega kruha narejeno, ter pusti, da teče pri vžgani luči okoli zemlje. Pri razlaganji luninih prikazni (mlaj, pervi in zadni krajec, ščip) služi ta temno in belo pisana kroglica posebno dobro; treba je le svitlo stran vedno z roko obračati proti solncu, ter tško opazovati z zemlje. Po zemeljskem in luninem sukanji okoli solnca na¬ stanejo različne prikazni. Preden o teh spregovorimo, treba je še velikost in daljavo teh nebnih trupel nekoliko spre¬ gledati in primeriti jih s telurijem. Solnčno, zemljino in lunino velikost naj nasledila števila pojasnujejo: Premer solilčni šteje čez 192.000 milj, tedaj je 112krat veči od zemeljskega; Premer zemeljski šteje 1719 milj in „ lunini 468 milj, tedaj je ta skoraj 37io krat krajši od zemeljskega. Ako si solnčno oblo mislimo izvotljeno, in da bi v to votlino vtaknili zemljo in luno v medsebojni daljavi, t. j. 51.000 milj vsaksebi, ostajalo bi v nje na premeru toliko prostora, da bi zemljo in luno v nespremenjenim razmerji 2 VIkrat še lahko premaknili. Obseg teh trupel je 3'Akrat veči od premera. Poverhnina je 3‘Akrat veča od premerjevega kva¬ drata. Telesnina je enaka poverilnim pomnoženi s tretjim delom polomera. Daljava zemlje od solnca znaša blizo 21 miljonov milj, toraj 12.000 zemeljskih premerov, in daljava lune od zemlje okoli 51 tavžent milj, toraj blizo 30 zemeljskih premerov. Vprašanje je zdaj, koliko tem naravnim razmeram zadostuje sostava telurija? — 7 — Solnčni premer je 112krat veči od zemeljskega, in ta blizo 4krat veči od luninega. V primeri k zemeljski krogli na teluriji bi morala solnčna biti 5 metrov (2° 4') velika. Lunina velikost je blizo v pravem razmerji z res¬ nico. — Če bi pa solnce namestovala kroglica 3" debela, bi moral globus biti 'h linije velik, luna pa komaj vidna pičica. Pod takimi okoliščinami bi pa ne bilo moč raz¬ kazovati s skoraj zginljivo majhnimi trupli svetovne razmere; zarad tega moramo prezirati napake te naprave. Ravno tako ni moč, na nji pravega razmerja glede daljave ka¬ zati. Daljava solnčna od zemlje šteje 12.000, in lunina le 30 zemeljskih premerov. Ko bi hoteli to daljavo na aparatu v naravno razmerje postaviti, morala bi luna 45" (M7 metrov) in solnce 1500' (474 metrov, ali ravno toliko velikih možkih stopinj) daleč od zemlje biti. Ravan, po kteri bi se taka naprava premikavala, bi morala 7,Q milje, t. j. 1200 oralov obsegati. — Kako se rabi telurij pri poduku? Na sprednem robu šolske mize ravno v polovici se telurij na ploščo priterdi in v znožje deržaja D podtakne plošnato ravnalo ter zraven privije. Ravnalo mora pra¬ vokotno na mizo naslonjeno biti, tako da se dobi križ, ako se ob mizinem robu, po ravnalu i njegovi nasprotni strani s kredo čerta potegne. V središči tega križa tedaj stoji telurij nepremakljivo. *) Zdaj se nastavi tako, da zemlja stoji na desni strani deržaja (glej podobo!) ravno nad robom (čerto), in luna v isti versti med zemljo in solncem (lučjo) tako nizko, kakor kaže slika. Zgorna stran nagnjenega kolca k t mora toraj proti luči obernjena biti, ne narobe. ') Glej opombo na zadnji strani. - 8 — Da še zemeljska os dobi pravo lego, naj se plošček B, ki nosi zemljo, okoli svoje osi tako zasuče, da ni zemeljska os niti proti solncu, niti od solnca nagnjena, in da njeni spodni konec pri potovanji od desne proti levi vedno spredaj ostane. To je eno glavno stališče zemlje in lune, namreč doba spomladanskega enakonočja in mlaja. Premišljujmo zdaj dvojno zemeljsko premikanje, in sicer: I. Zemeljsko sukanje okoli osi. Noč in dan. Solnce razpošilja svojo svitlobo na vse strani v ravnih žarkih. Vsako truplo ki pride v napotje razširjalne se svitlobe, se je navzame ter se sveti, za saboj pa ima temo, ker gosto telesnino žark ne more prešiniti, ampak se na poveršji prelomi in odbija. Zemlja, sama na sebi nesvetilna stvar in gosta te- lesnina, mora toraj na pol temna biti. Mislimo si, da smo na oni od solnca proč obernjeni, na nočni strani*), in da se od zahoda proti vzhodu na obli sučemo; prišli bi pri tem vertenji čez nekaj časa na kraj teme in svitlobe, kjer bi zagledali solnce. Tu pravimo: solnce vzhaja, če tudi za prav le mi solncu vzhajamo; jutro je. Pri daljnem vertenji se znajdemo solncu nasproti; solnce stoji v nadglavišči; senca našega trupla na tleh je zelo majhna, zdaj pravimo, da je poldan. Ko se zemlja še za toliko zasuče, kar je pota storila od zjutra do poldneva, dospemo pa na vshodni (nasprotni) kraj svitlobe in teme; začne se mračiti, ker večer nastopi. Od solnca poslovivše se, nas temna noč objame in zopet smo na prejšnem mestu. Poldnevu ravno nasproti je polnoč. To enkratno su¬ kanje okoli osi traja 24 ur; to se pa tudi pravi: Od vsih *) Vsadi žebljiček na poljutnik; ta naj namestuje naše stališče. — 9 — 360 poldnevnikov (meridijanov) na zemlji je drug za drugim srečal navpični solčui žark, in ker 15 stopinj (") v solnčno nadglavišče v eni uri stopi, je vsakemu kraju, ki za 1 stopinjo bolj proti vzhodu leži, tudi za ' 4 S m - e ( = 4 minute) poprej poldan, kot temu; iz tega je tudi razvidno, da, kdor proti vzhodu potovaje celo zemljo obhodi, en dan preveč, in kdor proti zahodu, en dan premalo šteje. II. Pomikanja zemlje okoli solnca. Štiri letni časi. Podobno vsakdanjemu vertenju okoli osi od zahoda proti vzhodu ima zemlja še drugo premikanje okoli solnca, t. j. svoje letno potovanje. V pojasnjenje naj služijo še nasledne verstice. Če zemeljsko oblo na terduo stoječem teluriji peljemo enkrat okoli solnca (luči), je zemeljsko središče storilo pot, krogu enako; v resnici je pot pakrožna (eliptična). Ta krog ima svoje središče sredi solnca. Mislimo si skoz solnčno središče položeno ravan in to razširjeno do vsih točk, ki jih je prehodilo zemeljsko središče pri svojem potovanji okoli solnca. Ta ravan je ravan zemelj¬ ske drage. Proti te dragi je zemeljska os nagnjena 66 '4 stopinj; v taki legi vedno vsporedna ostane. Le v tem naklonjenem položaji je mogoče, da na naši zemlji vlada raznoličnost v dolgosti dneva in v podnebji. O všporednosti zemeljske osi se prav lahko prepričamo, ako snamemo globus iz osi, ter jo primši pri ročku li peljemo okoli solnca. Mislimo si zdaj še okoli cele priprave razpeto votlo oblo, ktero nam predočuje nezmerno podnebje z vsemi vidnimi sozvezdji. Ob kraji na podaljšani ravni zemeljske drage bilo bi zaznamovanih 12 sozvezdij zverskega kroga (zodiak). S temi predočbami je. moč skazovati, kako vsled — 10 4 različnih zemeljskih položajev proti solncu letni časi postanejo. 1. Že poprej je bilo razloženo, kakošno mora biti stališče ob času spomladanskega enakonočja. Zdaj se globusu dd, še enkrat ta položaj, solnčni žark ima do obeh tečajev enako dalječ; meja razsvitljenja gre ravno čez tečaja. Tako je z zemljo dne 21. marca. Vsak kraj na zemlji preteče polovico svojega kroga na dnevni strani v sVitlobi, drugo na nočni v temi. Solnčni žarki se razlivajo navpik na polutnik. V tem položaji sta torej na celi zemlji noč in dan enako dolga, zategadel imenujemo ta stan spomla¬ dansko enakonočje. Ako gledamo iz zemlje na solnce, vidi se nam v znamnji ovna "'f. Severni poluti se odpira pomlad, južni pa jesen, za severni tečaj vedni dan, za južni vedna noč. 2. Zemeljska obla se za četerti del svoje poti od desne proti levi okoli solnca premakne. Med tem suka¬ njem se je severna poluta nagnila zmiraj bolj k solncu, ki je na videz memo 3 sozvezdij (oven 7', bik ("j, dvoj¬ čici n), to je v 3 mesecih, prestopilo v znamnje raka 0; nastopilo je poletje dne 21. junija. Navpični solnčni žark pada na stopnjo 23'A severne širokosti, t. j. 352 V* milj daleč od polutnika proti severnem tečaji. Ker se zemlja vedno okoli svoje osi suče, opisuje oni žark med tem z ravnikom vsporedni krog, ki ga imenujemo pov¬ ratnik raka. Verh tega sije solnce 23 'k stopinj, ali 352'A milj čez severni tečaj, in tudi tukaj opisuje žark vsporeden krog, severni tečajnik, kar se.pri zaverteni krogli na teluriji pri luči jasno vidi, ako so okna zatem¬ njena. Severna poluta ima začetek poletja, in južna nastop zime, perva naj daljši, druga naj krajši dan. Na severnem tečaji je vedno poldan, na južnem vedno polnoč. 3. Ko zemlja zopet stori četerti del svoje poti okoli solnca, pride dne 23. septembra ravno v nasprotje one strani svoje drage, kjer je stala dne 21. marca. — 11 — Opazovaje solnce ob vzhodu ali zatonu vidimo zopet novo sozvezdje. Solnce se je med tem v 3 mesecih znajdlo v znamnjih: raka 0, leva ^ in device 11]', zdaj pa sto¬ pilo v sozvezdje tehtnice Tu je zemlja svojo severno stran od solnca proč obernila, si osvojivši tak položaj, da solnčni žarki zopet na ravnik navpično sijejo. Meja razsvitljenja dotikuje oba tečaja. Noč in dan sta enako dolga, kar imenujemo je¬ sensko enakonočje. Na južni poluti se vzbudi prijetna pomlad; severni tečaj se skrije v tainno noč, južnemu zasveti dan. 4. Vedno dalje tirajoča zemlja je zdaj na 3. četertini svoje drage. Solnce se nam kaže v te dobi naj prej pred znamnjem tehtnice potem škorpjona 11[, in v devetem mesecu v sozvezdji strelca /. Ker zemlja svojega položaja proti dragi ni spremenila, se je jela južna poluta zmiraj bolj proti solncu obračati. Tu stopi zdaj v znamnje divjega kozla ,5, in navpični žark opisuje povratnik divjega kozla na polštirin- dvajseti stopnji južne širokosti, to je 352'A milj pod po¬ lutnikom. Naj bolj zunajna točka razsvitljenja pa leži ravno toliko stopinj ali milj unkraj južnega tečaja, ki pri ze¬ meljskem sukanji nareja krog j užni tečajnik. Severna poluta ima naj krajši, južna pa naj daljši dan. Za pervo je napočila zima, za drugo pa poletje. V 365 dneh in okoli 6 urah je zemlja svojo pot okoli solnca doveršila. Ker se solnce na obeh straneh ravnika enako dolgo mudi, se zarad tega leto deli v letno in zimsko polovico. Severna poluta ima pri tem to pred¬ nost, da je njena poletna polovica skoraj 8 dni daljša od zimske, ker v sredo zime pade prisolnje, t. j. zemlja se solncu za 695.231 milj približa, pri kteri priliki je tudi hitrost zemeljskega teka veča, nego ob času odsolnja sredi poletja. — 12 — Po 4 glavnih položajih zemlje se leto deli v 4 kvatre, in po 12 sozvezdjih, v ktere solnce od časa do časa stopi, v 12 mesecev. Luna. Že pri opazovanji letnega vertenja zemlje okoli solnca smo vidili, da tudi luna ined tern časom ni mirovala, ampak se je po krogovitem potu nekaj čez 12krat okoli zemlje zasukala, in sicer v istem smislu od desne proti levi, kakor zemlja okoli svoje osi. Lunina draga je kakor zemeljska pakrožna; v gorišci tega pakroga znajde se zemlja; zarad tega ji je luna zdaj bliže (prizemnost), zdaj dalje (odzemnost). Ven- der ne leži ravan lunine drage v zemeljski; perva je proti drugi nagnjena čez 5 stopinj, tako da se luna kmalo nad, krnalo pod ekliptiko znajde, kar se s telurijem prav jasno pokaže, in ravno v ta namen je kolceva os (/c 2 ) nekoliko vpognjena. Če opazujemo mesečevo stališče glede kake znane zvezde, in če ponovimo to opazovanje prihodni večer, naj¬ demo, da se je mesec za nekaj več nego 13° od zahoda proti vzhodu od te zvezde odmaknil. Ker ima celi krog njene poti 360 stopinj, najde se, da mesec stori vso to pot v 27 dneh .in 7 urah; potom jo pa vidimo zopet pri sperva opazovani zvezdi. Ta čas se imenuje zvezdni ali periodični mesec. Med tem obhodom se pa tudi zaverti mesec enkrat okoli svoje osi. To pojasnuje posebno dobro dvojno pi¬ sana luna naše naprave. Imenujmo svitlo lunino stran: lice, temno pa: horbet. Ako ima luna oberujeno lice proti solucu in se zaverti okoli zemlje do pol pota, pokaže tukaj svoj horbet solneu, na drugem pol potu oberne zopet lice k solneu, kar jo dokaz, da se luna okoli svoje osi suče. Nasledek tega počasnega mesečevega vertenja okrog svoje 13 — osi je ta, da solnce eno mesečevo polovico obseva skoraj skoz 13 dni, druga njegova polovica pa mora ravno toliko časa biti brez svitlobe. Namesto nje pa ji prihaja svit, ki od zemlje odseva. Proti naši zemlji je pa mesec zmerom le z eno in isto polovico obernjen, kar tudi aparat dokazuje. Temu je vzrok poprej omenjeno lunino sukanje okoli osi. Mesečeve spremembe. Nobeno drugo nebno truplo ne kaže golemu očesu tako znamenitih sprememb svoje podobe, nego mesec. Ker je mesec sam na sebi tamno telo, in ker je vsa svitloba, kar je mesec razpošilja, odsčvana solnčna svitloba, zato si moremo le s pomočjo solnca razjasniti njegove verteče se prikazni, ker to razne mesečevo spremembe so nasledki zmerom se spreminjajočega stanja solnca, zemlje in me¬ seca, kar se z aparatom prav razločno pojasnuje. — 1. Luna naj stopi naj pred med solnce in zemljo, kakor kaže slika in smo že iz početka pri sostavljanji aparata omenili. V tem položaji kaže luna svojo tamno stran na zemljo, od koder je ne vidimo. Luna vzhaja in zahaja s solncem vred. Ta lunini stan imenujemo mlaj. 2. Če nekoliko premaknemo zemljo iz tega stališča, se luna začne tudi verteti, in čez 3 a /i dni kaz&ti na svojem zahodnem kraji nekoliko svitlega roba. (Opomba.) Pozabiti no smemo, da moramo lunino svitlo stran vedno za solncom sukati, drugače bi se zemlji na tcluriji nikdar lunini svit ne pokazal.) Luna se nam vidi kot ozki šerp in začne rasti z vsakim prihodnem dnevom, v 7% dnevih stopi luna v pervo četertino, kvadraturo, in iz zemlje je viditi pol svitle lune, t. j. p er vi krajec. Tadaj luna ob poldne vzhaja, in ob polnoči zatonuje. V tem položaji se tudi iz lune vidi pol zemlje razsvitljene, pol temne. 14 — 3. Na to pride mesec polagoma z vedno rastočo svitlobo čez teden dni v protistanje, t. j. zemlja stopi med solnce in luno, ktero vidimo celo noč razsvitljeno, t. j. ščip = polna Inna. Zemljo toraj na dnevni strani razsvitluje solnce, na nočni strani pa polna luna, ker si nasproti stojite dve svitlobi, med kterima zemlja teka. Solnčnemu zahodu sledi lunini vzhod. 4. Odsihmal se luna zopet solilcu približuje. Me- ridjau, ki stopi v mejo razsvitljenja, mora še nekoliko ur na nočni strani zemlje preleteti, preden mu zasveti bela luna. Tu pravimo, da nam luna pozno vzhaja. Isti me- ridjan pa že. dolgo vživa solnčni svit, ko se mu luna še ni skrila. Ko je 7 dni po ščipu minilo, je luna dospela v drugo četertiuo, kvadraturo. Tu kaže zemlji le še polovico razsvitljeno, t. j.: zadnji krajec. Na zahodnem robu seje zatemnila, luna je pojemala in dobila v nas¬ protnem redu tiste podobe kakoršne prej do šcipa. Kmalo potem pride zopet v stališče mlaja, doveršivši svoj tek okoli zemlje. V te dobi se je zemlja nekaj čez 29krat okoli svoje osi zasukala, minulo je 29 dni. Solnčni in lunini mrk. Ob času mlaja se more pripetiti, da stopi luna v isto čerto, ki vežo obe središči solnca in zemlje. Luna, temna in neprezorna obla, dela napotje, da solnčni žarki ne morejo padati na zemljo, ali: da solnca ne vidimo, tadaj pravimo, da je solnce mrknilo; pa prav za prav se le po zemlji zatemni. Solnčni mrk more biti trojin: a) popoln za več krajev, kadar stopi luna ob času mlaja v prizemnost; b) deloma za nekej krajev, kteri so od lunine sence le deloma zadeti; 15 - c) obročast tudi le za one kraje, ki leže navpično pod jedrom lunine sence, če je to jedro krajši, nego daljava lune od zemlje. — Pod tem okoliščinami je umevno, da traja solnčni mrk manj ali več časa, in da takrat ni povsod enaka tema, kakor tudi za vse kraje zemlje mrk viden ni. Ko ima polna luna biti, se zgodi, da prehaja memo ali skozi jedro zemeljske sence, ki je okoli 185.700 milj dolga. Ker daljava lune od zemlje ne znaša več nego 51.000, milj in širokost zemeljske sence v lunini daljavi šteje še 1240 milj, bi morali misliti, da majhni mesec, čigar premer je le 408 milj, vselej ob ščipu mrkne. Vender temu ni tako; vsaj je lunina draga nagnjena proti ze¬ meljski, zarad tega splava navadno luna nad ali pod senco naprej. Le takrat mrkne, kedar stopi polna luna v tisto točko, kjer se zemeljska in lunina draga prerezujeti. Mrknenje je ali popolno ali deloma, česar se s telurijem tudi lahko prepričamo. Naj dalji mrk ne traja čez 4 ure in 88 minut. Opomba k strani „7.“ Namesto ravnala in s kredo načertanega križa se tudi lahko v znožji deržaja D pravokotno (90°) navskriž zvertajo 4 luknjice, v ktere se vtaknejo pletilne igle, ali 3 decimetre dolgi dratovi, in pri poiuankanji teh, tudi lahko tanke ravne šibice (spile). Konec teh se nataknje papirčki popisani z sever S, jug ./, vzhod V, za¬ hod Z. Potem se telurij nastavi ravnaje se po kompasu tako, da ste one na S in J kazajoči igli vstrični s kazalom kompasovim. Založil Feliks Stegnar v Idrii. ' 'ti; iU ; ■ ! .| j , .