ZGODOVINSKI ZBORNIH PRILOGA LJUBLJANSKEMU ŠKOFIJSKEMU LISTU. —čooe Izhaja v nedoločenih obrokih, «BagrfWtt 1 n. Enajsto leto. Ljubljana, meseca julija 1898. Številka 47. H- H- Zgodovina horjulske fare. Sestavil Jožef Kržišnik. (Nadaljevanje.) Horjulski domačin preč. g. Andrej Zamejic, takrat profesor pastirstva v ljubljanskem semenišču, je čez tri leta na lastne stroške poklical čč. oo. jezuite v Horjul, da bi tam imeli duhovne vaje. Vodili je jih od 25. do 29. oktobra 1871 čč. oo. Valjavec, Kos in Lempelj. Koliko uspeha so imele te duhovne vaje med Horjulci, najbolje zvemo iz misijonskih poročil P. Valjavca '): „Mrzel veter zunaj, a nič ne de. — V Ljubljano! Tu smo kosili opoldne pri Medjatu in četrt ure čez tri smo bili že v Horjulu. Tako hitro se je zdaj prišlo iz Repinj v Horjul. Rahlo in veselo zopet pojo lepi horjulski zvonovi; Horjulci so nam pokazali, da znajo s štirimi v resnici lepo pritrkavati. Ob štirih začnemo duhovne vaje. Duhovnija horjulska šteje 1600 duš. Sreda je, popoldne je, ali bo prišlo kaj ljudij ? Kmalu jih je bilo vse polno v svetišču. Kedar pride človek po svetem poslanju (misijonu) nazaj v duhovnijo, pazno pregleduje ljudi. Tudi jaz sem jih opazoval in precej sem spoznal, da nismo zastonj sejali semena božje besede pred tremi leti. Navadno so otroci k oltarju obrnjeni in šepetajo po cerkvah, v Horjulu pa so kakor veliki, pametni bili obrnjeni proti leci in željno čakali začetka uvodnega premišljevanja. Poznalo se je, da jih je poboljšalo poslanje, razvideli smo, da je resnico govoril domači g. duhovni pomočnik, ko je izrekel, da se najbolje pozna sveto poslanje pri otrocih. Toda tudi odraščeni so bili pazljivi. ') „Zgod. Danica“, 1877, str. 93. Takoj drugo jutro smo začeli spovedovati, kakor je to navada pri duhovnih vajah. Spovednice so bile obležene kakor pri poslanjih. Lepo je bilo gledati na desni strani spovednikovi dečke in mladeniče zraven mož v krepki in visoki starosti, ki so ponižno in tiho stali od štirih zjutraj do opoldne in od dveh popoldne do osmih zvečer, kakor na levici pobožni ženski spol od male deklice do sivolase matere. Vse do zadnjega je bilo v najlepšem redu. Ker je bilo le dvoje premišljevanj, zjutraj o pol sedmih in popoldne ob štirih, smo zamogli veliko spovedovati. Tako je bilo tudi mogoče, da smo zamogli spovedati v tem kratkem času vso duhovnijo sami, mi trije in domača dva gospoda. Le dva tuja duhovna sta nam nekoliko pomagala v spovednici. Okoli 930 faranov smo spovedali in 150 iz tujih duhovnij. Črne megle so visele zunaj na nebu, v horjulski cerkvi je pa svetila velika luč; mrzel veter je pihal s hribov v ravan, v cerkvi sv. Marjete je pa bilo vse ogreto; neprijazen dež je šel v zatemnjeni horjulski dolinici, v svetišču Božjem pa obilna nebeška rosa, ki je zopet tajala s svojo ljubeznjivo toploto srež in led iz src, katerih se je prijel. Mirne tihe solze so močile lica Horjulcem, in če je tu in tam segla kaka resnica naše svete vere globokeje v prsi in um ter se glasno izrazila vpričo tolikega zbranega sveta, se je potem zbudil v srcih še trdnejši sklep in se postavil čvrstejše na skalo, katere ne zruši noben vihar, ne pogoltne noben val. Resnice se niso več razlegale kot grom, niti vžigale kot strela duha in src poslušajočih; Horjulcem je bilo že vse znano od sv. poslanja. Prepričevale in vtrje-vale so pa tako zbrane, da je marsikdo rekel gospodu duhovnemu pomočniku : ,.Duhovne vaje so boljše kot sv. poslanje ! Kakošnega sadu se smemo pač nadejati po duhovnih vajah od Horjulcev, ko je že prvikrat sv. poslanje obrodilo toliko dobrega in lepega! . . Drugi sv. misijon so obhajali Horjulci od 14. do 22. decembra 1895. Vodili so ga čč. gg. lazaristi Urban Nežmah, Alojzij Nastran in Vincencij Krivec v pravo spodbudo za dobro vnetih faranov. Če so že preje bili goreči za čast božjo in marljivo prejemali sv. zakramente, so pri tem misijonu še bolj napredovali. Svoje mrtve horjulski farani lepo pokopujejo. Vsaka cerkev ima pokopališče za domačo sosesko. Navadno gredo gospod župnik po mrliča do hiše in ga spremijo v cerkev. Sedmi dan je v navadi in ravno tako obletnica. Razne vraže bodo kmalu pozabljene. Vera, da so zakopani zakladi v Gradiščih, je bila nekdaj zelo razširjena. Tudi oni, ki gre v ris, lahko dobi mnogo denarja, če zna prav barantati s hudobcem. Nekateri so trdno prepričani, da bodo gotovo vzdignjene v mali loteriji kresni večer prestreljene številke. — O ciganih menijo nekateri, da znajo povedati srečo. Radi jim podarijo jedila, ker so prepričani, da bodo drugače sami še več vzeli. Omiko pospešuje razun cerkve in enorazredne ljudske šole pred vsem branje dobrih knjig in časnikov. V družbo sv. Mohorja je vpisanih 121 faranov. V župnijo pride okoli 50 Domoljubov, 2 Dom in sveta, 2 Primorska lista, 2 Mira, 3 Dolenjske novice, 2 Vrtca, 3 Glasniki, 3 Slovenci. Proticerkveni listi se samo včasih pod roko pritihotapijo v faro. Naročen ni nihče nanje. Osnovana je tudi šolska bukvama, kateri je glavni dobrotnik g. dekan Fr. Dolinar. V. Beneficij na Vrzdencu. A. Ustanovitev beneficija. Župnija Polhov Gradec je obsegala v začetku osemnajstega stoletja sedanje župnije Polhov Gradec, Horjul, Črni Vrh in del župnije sv. Katarine. Predvsem odležne od središča so bile soseske sv. Marjete v Horjulu^ sv. Kancijana na Vrzdencu in sv. Mihaela na Samotorici. Tudi prebivalci soseske sv. Urha v Zaklancu in Podol-nici, ki je komaj poldrugo uro od pograjske cerkve^ so hrepeneli po ugodnejših razmerah. Predvsem so skušali prebivalci horjulske doline dobiti lastnega duhovnika. Pripravljeni so mu bili dajati vse najpotrebnejše stvari. Najprej so obljubili preskrbeti spodobno stanovanje in potrebna drva za kurjavo. Ljudij je bilo takrat dovolj v horjulski dolini za samostojno duhovnijo, samo glavnice ni bilo, ki bi zagotovila duhovniku zadostne dohodke. Iz te zadrege jim je pomagal domačin, vele-častiti g. Gregor Tottinger, tč. farni vikarij pri farni cerkvi svetega Petra zunaj Ljubljane. Rodil se je Tottinger na Vrzdencu, če se smemo zanesti na opombo v prvi krstni knjigi. Drugače niso umljive besede: »beneficium curatum . . .fundatum ab honorabili Magistro piae memoriae Gregorio Tettinger.. ex hoc loco oriundo etc.« Nadalje žive še sedaj v horjulski fari ljudje s priimkom „Smrtnik;‘, kar je nemški priimek Tottinger (Tettinger, Todtinger). Tottinger je poznal svoje ožje rojake in znane so mu tudi bile njihove želje. Ker je bil za tedanje čase dokaj premožen mož, je sklenil pomagati svojim domačinom. K temu dobremu delu ga je zlasti nagibala skrb za lastno zveličanje. Ob enem je hotel zagotoviti v domačem kraju lahko službo in zadostne dohodke svojemu prijatelju in sorodniku Jožefu Rozmanu. Svetoval je posestnikom iz Horjula, Ljubgojne, Vrzdenca, Za-klanca in Podolnice, ko so ga prišli prosit pomoči, naj dobe pri svojih gosposkah potrebno dovoljenje ali vsaj pismeno obljubo, da ne bodo nasprotovale ustanovitvi beneficija, združenega z dušnim pastirstvom po horjulski dolini. Hvaležni rojaki so radi ubogali. Dne 2. marca 1723 je prišla v Polhov Gradec deputacija podložnih kmetov iz vasij Vrzdenec, Horjul, Zaklanec in Podolnica. Prosili so ti zastopniki (Janez Jama, Matija Mravlje, Janez Grabeljšek, Marko Drobtina, Jakob Slovša in Jakob Pušnik) pograjskega barona Marksa Antona, naj jim napravi pismeno potrdilo, da jih ne bo oviral pri ustanovitvi kuratnega beneficija v eni izmed omenjenih vasij. Graščak je takoj dovolil v posebnem pismu, da smejo kmetje sami obravnavati s stolnim kapitelnom in tudi sami vse potrebno izvršiti. — Podložniki jezuitskega kolegija v Ljubljani so prosili potrebnega dovoljenja tč. rektorja Benedikta Kvadri. V pismu z dne 11. marca 1723 je ta dovolil, da smejo gospodarji njemu podložnih štirih kmetij v vaseh Zaklanec, Horjul in Ljubgojna z drugimi vred vzdržavati duhovnika, ki bo med njimi prebival. - Nekateri so bili podložni deželnemu vicedomu v Ljubljani. Tudi tem je bilo dovoljeno, da smejo imeti lastnega duhovnika pri cerkvi sv. Marjete v Horjulu. — Župnika iz Polhovega Gradca in St. Vida nad Ljubljano sta ravno tako dovolila v ustanovitev beneficija, ker se s tem ne bodo zmanjšali dohodki pograjskim duhovnikom. Na podlagi teh listin je določil Gregor Tottinger v svoji oporoki (z dne 24. decembra 1723) glavnico 5860 gld. nem. velj. za ustanovitev novega beneficija. Prvi beneficijat gospod Jožef Rozman je dodal 140 gld. nem. velj., da so znašale obresti ustanovne glavnice ravno 300 gld. Glavnico je posodil ustanovnik cister-cijenskemu samostanu v Maria Brunn pri Kostanjevici. Dolžno pismo dotičnega samostana omeni, da je dal Gregor Tottinger eno dolžno pismo samostana Maria Brunn, glaseče se na 3760 gld. nem. velj., dalje obligacijo kranjske dežele za 2000 gld. in 240 gld. v gotovini. V tej svoti je že vštetih onih 140 gld., katere je dal Jožef Rozman. Glavnica je bila naložena 31. marca 1727. Obresti je užival do 1. 1733. ustanovnik in potem vrzdenški beneficijat. Samostan je plačeval redno koncem vsakega leta dolžne obresti proti postavni pobotnici. Jožef Rozman je kupil med tem od Sebastijana in Marjete .Kenk travnik „na Reklah“ in „Muhovše“, ki je obsegalo vrt, njivo in stavbišče za novo beneficijatovo hišo. Plačal je za vse 120 gld. dež. velj. Zakonska sta plačevala za ta prodani svet davka 1 gld. 15 kr. 2*/, vin. dež. velj., za tlako 30 kr. dež. velj. in kar je bilo drugih doklad. Prodajno pismo so napravili v Polhovem Gradcu dne 23. aprila 1729. Beneficijat je obljubil graščaku Marksu Antonu baronu Polhograjskemu, da bode plačeval pograjski graščini vsako leto 2 gld. 6 kr. nem. veljave. Nasprotno ga je oprostil baron vseh ostalih doneskov, dokler ostane na Vrzdencu in ne proda zemljišča.1) Dne 26. aprila 1733 je bil g. Jožef Rozman slovesno vmeščen na novi kuratni beneficij. To je tudi zapisal v vedni spomin na prvo stran nove krstne knjige: »Ad perpetuam rei memoriam! Notum sit omnibus, et singulis librum hunc Baptismalem inspicientibus. Anno milesimo septingentesimo trigesimo tertio die vigesima sexta Aprilis erectum fuisse beneficium curatum in Ecclesia Sancti Can-ciani in Shenprun prius filiali Parochiae Pillich-graecensis jam curata, fundatum ab Honorabili Magistro piae memoriae Gregorio Tettinger quondam Vicario ad Sanctum Petrum in Suburbio Labacensi hoc loco oriundo, jussu et authoritate Excelsi Regiminis Graecensis, renitente Licet Venerabili Capitulo Labacensi, sub Celsissimo ac Rdis-simo Principe, ac Domino Dno. Sigismundo Felice DEI et Apostolicae sedis gratia Episcopo Labacensi S: R :y: Principe, et Comite de Schrattenpach loci ordinario gratiosissimo, eiusque in Spirituali- ') Prim. Befreiungs Prif von der Herrschaft Pillichgraz an das Beneficiathaus zu Schonprun /. dne 26. aprila 1729. bus Vicario Generali Illustrissimo ac Rdismo Domino Dno. Joanne Jacobo Schilling Ss. Thgiae. Doctore, Protonotario Apostolico, Cathedralis Ecclesiae Labacensis Canonico, neoerecti beneficij Curati insigni Zelatore, et Josephi Rosman primi beneficiati curati instalatore.« Iz tega zaznamka razvidimo, da se je upiral stolni kapitel ustanovitvi kuratnega beneficija na Vrzdencu. Kot patron župnije Polhov Gradec se je gotovo bal, da se bode sčasom odločila horjulska dolina od po-grajske fare, kar bi zamoglo zmanjšati dohodke po-grajskih duhovnikov. Vse ovire so bile odstranjene šele 1.1766. Takrat je podpisal Jožef Rozman protipis (revers), da hoče zvesto spolnovati dolžnosti beneficijatove kakor, tudi v vseh točkah poslednjo voljo ustanovitelja Gregorja Tottinger. Dne 6. maja 1767 je potrdil ustanovo knez in škof Leopold Jožef grof Petazzi in izdal posebno ustanovno pismo. Ob enem je povzdignil vrzdenško cerkev v kuratno. Od 29. junija 1767 nadalje je plačevalo predstoj-ništvo samostana Maria Brunn samo štiri odstotke obrestij od glavnice. To dolžno pismo so vknjižili z dovoljenjem deželnega glavarstva pri deželni deski dne 9. julija 1767. Ko je vlada konfiskovala cistercijenski samostan, je prenesla dolg 6000 gld. ad fundum publicum, in sicer na kranjsko obligacijo št. 246 v nominalni vrednosti 6000 gld. Obresti so znižali na 2%. Glavnica se je tekom let zmanjšala. Sedaj znaša 4788 gld. in tvori del 5 °ju papirne rente št. 14.233 z dne 1. avg. 1. 1869. B. Opravila Tottingerjevega beneficijata. Tottingerjev beneficijat je moral stalno bivati na Vrzdencu, ker je bil ob enem duhovni pastir v horjulski dolini živečih pograjskih faranov. Glavno njegovo opravilo je bilo, da je na Vrzdencu maševal, poučeval ljudi v krščanskem nauku in jim delil sv. zakramente. Izmed matrik je imel samo krstno knjigo. Krščeval je novorojence z Vrzdenca, Samotorice, Ljubgojne, Horjula in deloma iz Zaklanca. Iz Podolnice in s Korena so prinesli malo otrok k sv. krstu na Vrzdenec, ker so imeli bližje k farni cerkvi. Do 1.1770. ni zapisoval v krstno knjigo hišne številke in očetovega stanu. Omenjeno leto (20. junija) so popisovali cesarski komisarji vrzdenško sosesko. Pri tej priliki so naročili kuratu, naj pošilja okrožnemu glavarju (capitaneus) izpiske vseh krščenih otrok, ki so moškega spola. V tem izpisku je moral naznaniti otrokovo ime, očetovo ime in priimek, kakor tudi številko rojstne hiše. Beneficijat se je natančno ravnal po danem navodilu. Drugi beneficijat Tomaž Rozman je napravil potrebne rubrike in vselej zapisal: 47* 1. Rojstva dan in mesec; 2. vas in hiš. štev.; 3. krstno ime otrokovo in vero; 4. spol; 5. zakonski ali nezakonski; 6. ime in priimek starišev; 7. obeh botrov; 8. duhovnika-krščevalca. Leta 1775. so zapisovali tudi stan očetov, a kmalu so to opustili. Dne 24. maja 1733 je bilo krščeno prvo dete na Vrzdencu. V krstno knjigo je zapisal beneficijat sledeče: »Anno 1733. Die 24. Maji Baptisata est Helena prima in neoerecto beneficio curato in Shen-prun filia legitima Andreac Gossar, et coniugis eius Helenae nata eadem die circa horam 3 tiam matutinam, levantibus eam patrinis Georgio Oblakh et Elisabetha Faidigauka Viciniae Stae Margarithae in Horjul per me Josephum Rosman primum bene-ficiatum curatum, et canonice instalatum.« Izmed vrzdenških otrok sta bila prva krščena dne 6. septembra 1733 dvojčeka Matevž in Marija Logar. Med 1. 1733. in 1788. je bilo krščenih vsako leto 25 do 50 otrok. Bolje nam to pojasni naslednja tabela: Vrzdenški gospod beneficijat je krstil: i letu 1 dečkov deklic • ■—> o, 3 i 73 I V letu KS o i T3 deklic [ skupaj 1733 14 7 21 1760 18 21 39 1734 27 20 47 1761 21 16 37 1735 22 22 44 1762 16 10 26 1736 16 24 40 1763 18 18 36 1737 23 20 43 1764 16 18 34 1738 20 30 50 1765 17 12 29 1739 23 16 39 1766 23 9 32 1740 20 19 39 1767 17 9 26 1741 11 17 28 1768 10 15 25 1742 18 12 30 1769 19 14 33 1743 14 12 26 1770 16 14 30 1744 11 15 26 1771 14 11 25 1745 21 9 30 1772 19 16 35 1746 19 18 37 1773 15 10 25 1747 18 13 31 1774 16 14 30 1748 16 24 40 ! 1775 20 9 29 1749 16 15 31 1776 20 11 31 1750 18 13 31 1777 14 18 32 1751 21 16 37 1778 22 10 32 1752 25 11 36 1779 15 11 26 1753 18 19 37 i 1780 14 26 40 1754 13 19 32 1781 14 18 32 1755 13 24 37 1782 15 14 29 1756 14 16 30 1 1783 19 19 38 1757 22 18 40 i 1784 21 14 35 1758 18 16 34 1785 22 20 42 1759 12 ! 13 25 j 1786 21 18 39 L. 1758. je sestavil kapelan Jožef Vogler matrikulo farne cerkve v Polhovem Gradcu, da se uravnajo razmere med pograjskimi duhovniki in vrzdenškim bene-ficijatom. Matrikula določuje sledeče : Kedar pride duhovnik iz Polhovega Gradca po službenih opravkih na Vrzdenec, mu mora prepustiti beneficijat vsa duhovska opravila; n. pr. če je treba iti obhajat, ima kapelan prednost pred domačim gospodom. Zahtevati pa ni smel večje štolnine za pot pri obhajilih (na Vrzdencu 20 kr., v Horjulu in na Samotorici 40 kr.), kakor je imel zapisano domači gospod beneficijat. Mrliško in poročno knjigo je vodil tudi nadalje pograjski župnik (do konca 1. 1786.) Stolnina za poroko je znašala 16 kr. k. velj., za oklice po 2 gld. 20 kr. k. velj. Če se je omožila nevesta v drugo faro, je dobil župnik za oklice 5 gld. Pri pogrebih je dobil pograjski duhovnik za sv. mašo brez bilj 1 gld. 10 ‘/2 kr., za bilje posebej 16 kr. in sedmi dan za sv. mašo in „libera“ 1 gld. 10 '/2 kr. k. velj. Stolnino od krstov je moral beneficijat plačevati pograjskim duhovnikom. Znašala je za vsak krst 24 kr. k. velj. Od te svote je dal cerkovniku 4 kr., pograjskemu župnikn 16 kr., kapelanu pa 4 kr. Za vpeljavko je dobil 3 '/t kr. Navadno je zapisal beneficijat v krstno knjigo, do katerega časa je plačal štolnino. Tudi vrzdenški beneficijat Jožef Rozman je sestavil podoben zapisnik: >Matricida seu directorium Peragendarum Missarum, et aliarum functionum a Beneficiato Tettingeriano in Schenprun.« Y tej matrikuli so zapisana vsa glavna opravila beneficij?. -tova, in sicer: 1. Za ustanovitelja Gregorja Tottinger mora maševati vsak petek. Ge je v petek zadržan, naj opravi sv. mašo za ustanovitelja že v četrtek. Na dan obletnice smrti morajo biti tri sv. maše in bilje. 2. Vsako nedeljo mora dopoludne med sv. mašo razlagati krščanski nauk in sicer tako, da ga bodo razumeli tudi neizobraženi. Po govoru naj bere iz evangeljske knjige deset božjih in pet cerkvenih zapovedi, sedem sv. zakramentov, glavne grehe in tem nasprotne čednosti. Po vsaki sveti maši naj moli kleče pred oltarjem v slovenskem jeziku (lingua carniolica) lavre-tanske litanije in sicer tako glasno, da ga bodo lahko slišali navzoči in odgovorili „se nafs Boga profsi!“ 3. Ob nedeljah in večjih praznikih naj mašuje beneficijat na Vrzdencu, če ni kake posebne slovesnosti pri sosednjih podružnicah. Zahtevati pa ne morejo od njega, da bi maševal na Vrzdencu, ker ne dobiva bire. Najbolje je, če se ravna po pograjskih duhovnikih. Potem ne bode treba, da bi ljudje drugam hodili k sv. maši. Kedar mašuje v drugi cerkvi, mora tudi tam razlagati krščanski nauk. Sicer lahko dela po svoji dobri volji. Pograjska matrikula ni zanj merodajna; bolje pa stori, če se ravna po nji in tako ustreže po-grajskim duhovnikom. 4. Od prve nedelje po binkoštih do kvaterne v septembru mora imeti vsako nedeljo, če mašuje doma, po pokopališču procesijo z Najsvetejšim in štirimi blagoslovi. Te procesije so vpeljali, da bi Bog milostno odvrnil vse nesreče, katere povzroči strela in nevihta 5. Ker oskrbuje beneficijat tudi dušno pastirstvo, v horjulski dolini, sme blagosloviti krstno vodo veliko in binkoštno soboto. Sv. olja mora preskrbeti pograjsk župnik. i 6. Za nedeljo v osmini presv. Kešnjega Telesa je dovolil dne 28. maja 1756 knez in škof Ernest Amadej grof Attems slovesno procesijo s štirimi blagoslovi po okolici vrzdenški. Za ta dan naj dobi beneficijat vsaj enega duhovnika, ki mu bode pomagal pri opravljanju službe božje. Plačati ga sme iz nabiralnika. Te slovesne procesije se smejo z zastavami udeležiti samo tiste soseske, ki so prišle na Vnebohod Gospodov v procesiji na Vrzdenec. 7. Ker oskrbuje beneficijat ob enem dušno pastirstvo, mora stalno bivati na Vrzdencu. V zahvalo so obljubile soseske, da bodo skrbele za dostojno stanovanje beneficijatovo. Dajati mu morajo tudi vse potrebne stvari, zlasti drva za kurjavo. C. Bratovščina sv. rožnega venca v Horjulu. Ustanovitelj vrzdenškega beneficija, gospod Gregor Tottinger, je bil tudi goreč častilec Marije Device. Da bi povzdignil češčenje Matere Božje, je določil v oporoki, da mora vpeljati njegov beneficijat bratovščino sv. rožnega venca v podružni cerkvi svete Marjete v Horjulu. Beneficijat gospod Jožef Rozman je to storil prvo nedeljo v oktobru 1. 1734. Novo bratovščino je potrdil knez in škof Feliks grof Schrotenbach. Njegov naslednik E. A. grof Attems je posvetil 20. maja 1744 v cerkvi svete Marjete razun treh starih oltarjev tudi novi leseni bratovski oltar rožnivenške Matere Božje. V matrikuli je zaznamoval Tottingerjev beneficijat tudi opravila in dolžnosti, katere ima beneficijat kot vodja nove bratovščine. Opravljal je daritev sv. maše pri bratovskem oltarju vsako prvo nedeljo v mesecu in ob praznikih Marije Device, ki nas spominjajo kake posebne skrivnosti našega odrešenja (Svečnica, Oznanjenje Marije Device, Vnebovzetje in Rojstvo Marije Device). Ob teh praznikih je bila v Horjulu slovesna procesija. Druga beneficijatova dolžnost je bila, da je v svojih cerkvenih govorih razlagal skrivnosti sv. rožnega venca in neutrudljivo pospeševal razširjanje bratovščine med ljudstvom. Glavni bratovski praznik je bil prvo nedeljo v oktobru. Za to nedeljo je naprosil beneficijat štiri ali pet duhovnikov, da so mu pomagali v spovednici. Odškodoval jih je za njihov trud iz bratovske blagajne. Za umrle brate in sestre je opravil vodja vsako leto štiri sv. maše z biljami. Te obletnice so bile prvi dan po Svečnici, Oznanjenju, Vnebovzetju in Rojstvu Marije Device. Za odškodnino je smel beneficijat vzeti 10 gld. nem. velj. od prostovoljnih darov. Bratovščina je izprva zelo napredovala. Čez deset let je že imela svoj oltar in leta 1783. tudi glavnice 500 gld. v deželnih obveznicah. Pod cesarjem Jožefom I. je zahtevala vlada od vodstva natančnega poročila o bratovskem premoženju, dohodkih in troških. L. 1783. je zahtevala od beneficijata knjigo, v katero je vpisoval nove ude. Ob enem je prepovedala bratovščino in zaplenila glavnico 500 gld. Ta znesek je imela v svoji oskrbi do leta 1799. Tekom let se je zgubilo precej denarja. Koncem leta 1798. je bilo glavnice še 271 gld. 8 kr. 3 vin. Obresti so znašale tekom 15 let 189 gld. 20 kr. 1 vin. L. 1799. je napravila vlada iz tega denarja ustanovo za reveže horjulske fare. Glavnico 460 gld. so obrestonosno (po 3'\2% in 4%) naložili. Župniku so potem izročili obveznico za 460 gld. in preostanek 29 kr. v gotovini. V farnem arhivu omenja matrikula in nekaj starih listin nekdanjo bratovščino. Stari leseni oltar rožnivenške Matere Božje so podrli 24. julija 1882 in postavili novega kamenitega. Več o tem oltarju pri popisu farne cerkve sv. Marjete. D. Mašne ustanove pri kuratnem beneficiju. Razun Gregor Tottingerjeve mašne ustanove, ki je bila združena z beneficijem, so zapustili še nekateri vaščani potrebno glavnico, da je opravljal zanje beneficijat vsako leto obletnico. Vlada je kasneje jako svojevoljno gospodarila z ustanovnimi glavnicami. Zato naštejem že na tem mestu vse mašne ustanove, katere je opravljal vrzdenški kuratni beneficijat: 1. Za dušni blagor pok. G r egorj a Tottinger je opravil beneficijat sv. mašo vsak petek. Obletnica smrti je bila 4. marca. Ta dan so bile na Vrzdencu tri sv. maše z velikimi biljami za ranj. ustanovnika. Častiti g. Jožef Rozman je daroval k glavnici 140 gld. in določil, da se opravi za njegov dušni blagor vsako leto obletnica z biljami na dan smrti (4. sept.). L. 1767. so znižali obresti na 4%. Glavnico je prevzela vlada v svojo oskrb dne 1. avgusta 1786. Verski zaklad je izdal zanjo obveznico štev. 1325. Ker so bile znižane obresti na 2 %, so opravljali horjulski župniki samo polovico (24) sv. maš in obedve obletnici. 2. Štefan Rozman je dal njivo tik beneficija-tovega vrta s prošnjo, da bode ta opravil vsako leto dne 7. aprila obletnico, katero mora vselej oznaniti v cerkvi. Kedar ne bode hotel beneficijat opravljati te obletnice, dobi njivo v užitek Rozmanova rodbina na Vrzdencu. Kasneje so vzeli sorodniki to njivo in plačevali vsako leto 1 gld. 10 kr. za obletnico. Kmalu so še to opustili. L. 1880. je prenehala ta ustanova s škofovim dovoljenjem. 3. Isti Štefan Rozman je zapustil 100 gld. nem. velj., naloženih v deželni obligaciji, da se opravi zanj vsake kvatre ena oznanjena sv. maša z „libera‘£. 4. Za jednako ustanovo sta darovala Janez Marinčič in Boštjan Marinčič, obadva Horjulca, po 100 gld. 5. Podobno ustanovo je napravil tudi Jurij Železnik z Vrzdenca. Te štiri ustanove je združila vlada, ki je izdala 1. avgusta 1772 obveznico št. 285, glasečo se na 400 gld. in obrestovano po 2%. Beneficijat je potem dobival samo 8 gld. v bankovcih. Zato je opravljal mesto 16 samo 12 sv. maš z „libera“ za ustanovnike. 6. Jurij Rozman je določil grofu Karolu Auerspergu posojenih 500 gld. za mašno ustanovo. Beneficijat je opravil vsako leto 13. oktobra obletnico (sveto mašo z enim nokturnom) in vsak mesec dve sv. maši za ustanovnika in njegove sorodnike. Obletnico je moral vselej objaviti. Vlada je izdala 1. avg. 1774 obveznico štev. 1337, od katere je plačevala samo 2% obresti. Vsled tega je znižal beneficijat število svetih maš na osemnajst in 13. oktobra je opravil tudi obletnico. 7. Uršulajazbarcaje volila v oporoki 100 gld. nem. velj. za mašno ustanovo (vsake kvatre eno sveto mašo z „libera“). Vsled 2 % ne deželne obveznice št. 520 z dnč 1. maja 1781 je opravljal kasneje horjulski župnik vsako leto samo eno sv. mašo. E. Kronika vrsdenškega beneficija. 1729. — Prvi beneficijat č. g. Jožef Rozman je kupil 1. 1729. na Vrzdencu travnik „na Reklah“ in za mežnijskim poslopjem ležeči svet „Muhovše“ (vrt in njivo). Vrzdenčani so potem sezidali enonadstropno, s slamo krito hišo za stanovanje g. beneficijata. Pomagali so jim pri delu tudi prebivalci sosednih vasij. 1733. — Prvi beneficijat je bil slovesno vmeščen na Tottingerjev beneficij dne 26. aprila 1733. 1744. — Dne 20. maja 1744 je bila kanonična vizitacija na Vrzdencu. Ob enem je delil presv. gospod knez in škof Ernest Amadej grof Attems zakrament sv. birme. Določil je tudi, da morajo dovažati oni vaščani, katerim je dušni pastir g. beneficijat, potrebna drva za kurjavo, kakor tudi skrbeti, da bode imel vedno lepo stanovanje g. beneficijat. — Istega dne je posvetil knez in škof tri stare in novi bratovski oltar v podružni cerkvi sv. Marjete v Horjulu. 1756. — Drugič je bila kanonična vizitacija na Vrzdencu in ob enem birmovanje dne 28. maja 1756. Knez in škof je vnovič potrdil svojo določbo z dne 20. maja 1744 in dovolil Vrzdenčanom slovesno procesijo za nedeljo v osmini sv. Rešnjega Telesa. 1770. — Cesarski komisarji so prišli 20. junija na Vrzdenec radi ljudskega štetja. 1784. — Prvi beneficijat g. Jožef Rozman je umrl na Vrzdencu dne 4. septembra 1784. Hvaležni Vrzdenčani so vzidali svojemu dobrotniku spominsko ploščo, ki se je ohranila še dosedaj na listni strani zunanjega cerkvenega zidu. V latinskem jeziku sestavljeni napis nam trikrat pove letnico smrti (1784). Vredno je, da navedem ta napis: ') Siste Ylator, et Lege: Inter oYes IsthIC DorMIt sltYs, atqYe qYIesGIt A. R. D. JOSEPHUS ROSMAN L« Benef. Curatus, et Sacerdos Jubilatus in Schonbrunn, praefuit Annis 59. OhlYerat Yero pLenYs Meritis, aG YeneranDa SeneGtYte qYarta 7bris. Annos natus 91. et YI. menses. LYX perpetYa LYCeat ei aC GonqYIesCat In paCe CceLestl. AMen. Naslednik in najbrže tudi sorodnik njegov, častiti gospod Tomaž Rozman je že več let pomagal staremu predniku. Zadnjič se je podpisal v krstni knjigi Jožef Rozman dne 29. novembra 1783. ‘) V slovenskem prevodu se glasi: Postoj popotnik in beri: Med ovčice tukaj položen spi in počiva veleč, gospod Jožef Rozman, prvi kuratni beneficijat in zlatomašnik na Vrzdencu, je služil 59 let. Umrl je poln zaslug, in v častitljivi starosti četrtega septembra Star 91 let in 6 mesecev. Večna luč naj sveti njemu in počiva naj v miru nebeškem. Amen. F. Na Vrzdencu se ustanovi loka lij a. Tottingerjev beneficijat je že nad 50 let oskrboval dušno pastirstvo med predniki sedanjih horjulskih faranov. Pomagal je na ta način pograjskim duhovnikom, ki so še nadalje ostali dejanski dušni pastirji v celi fari. Vladi niso ugajale preobširne fare. Hotela je pomagati ljudstvu, da bode imelo bližje v cerkev in bode tako manj časa zgubilo za delo. Horjulska dolina že po svoji legi ni v zvezi s pograjsko. Zato je bil prav umesten ukaz cesarja Jožefa II. z dne 2. decembra 1785, da se morajo združiti vasi Samotorica, Vrzdenec, Ljub-gojna in Horjul z novoustanovljeno lokalijo na Vrz-dencu. Tekom 1. 1786. so se vršila potrebna pogajanja med župnikom pograjskim in vrzdenškim bene-ficijatom glede odločitve omenjenih štirih vasij od pograjske fare. Pograjski dušni pastirji niso bili posebno zadovoljni s tem odlokom visoke vlade. Ker so se le predolgo pogajali, je dobil vrhniški dekan od knezoškofijskega ordinarijata ukaz, naj toliko priganja, da bode s 1. januarjem 1787 prevzel Tottingerjev be-neficijat novoustanovljeno lokalijo. To spremembo so morali oznaniti pograjski duhovniki v farni cerkvi, beneflcijat pa na Vrzdencu. Pri odstopu imenovanih štirih vasij so napravili dve listini, katerih eno je prejel novi lokalni kapelan .gosp. Tomaž Rozman, drugo pa župnik Anton Perner. Listini se tako-le glasite: 1. Instrumentum Cessionis. ‘) — Infra Scriptus ad mandatum Celsissimi ac Reverendissimi Principis Episcopi Labacensis 1). I). Ordinarii mei, et ad executionem resolutionis Cesareae dd^i 2lla Xhri' a. p., qua Vicinitates Schonbrun, Samatorza, Horjul et Lubgoina novissime erectae Capellaniae in Schonbrun juxta regulas ad effectum concentrationis praescriptas plene uniantur, praedictas Vicinitates Schonbrun, Samatorza, Horjul et Lubgoina pro tempore nominato Thomae Rosman capellano locali, ejus-demque Successoribus cum omnibus juribus, et pertinentiis cedo, atque cessas esse volo, hac tamen reservatione semper adnexa, ut proventus ad congruam meam sustentationem spectantes, proin etiam stipendia missarum ad Ecclesiam Capellaniae localis fundatarum, dempto currenti stipendio quod peragenti capellano locali assignatur pro quovis Sacro, nec non reditus, qui Cooperatorem meum, et aedituum parochialem concernunt, mihi, meisque Successoribus, simul etiam Cooperatori ac aedituo a praenominatis Vicinitatibus, Salvis tamen semper terrae Principis ordinationibus, imperturbate obveniant. In quorum fidem has propria manu scriptas et sigillo munitas dedi in aedibus parochialibus Pillichgraecii die 305?_ X1>ris 1786. L. S. Antonius Perner, m. p. Parochus Loci. 2. Formulare Reversalium.J) — Infrascriptus ad mandatum Celsissimi ac Reverendissimi Principis Episcopi Labacensis DD: mei ordinarii, et ad executionem resolutionis Caesareae dd?- 2.1)ec. ‘) Hrani se v horjulskem farnem arhivu. 3) Hrani se v farnem arhivu v Polhovem Gradcu. a. p., qua vicinitates Samatorza, Schonbrun, Lubgojna, Hriull, novissimae erectae Capellaniae in Schonbrun juxta regulas ad effectum concentrationis parochiarum praescriptas plene uniantur, praedictas vicinitates Samatorza, Schonbrun, Lubgojna et Hriull mihi meisque succesoribus Capellanis Localibus ab adum. Rdo-D. Parocho in Billichgraz cessas accepto, ac vigore harum Rever-salium promitto, me semper pro viribus curaturum, ut proventus ad congruam Parochi in Billichgraz sustentationem spectantes, proin etiam stipendia Missarum ad Ecclesiam hujus Capellaniae localis fundatarum, dempto stipendio currenti, quod mihi peragenti pro quovis sacro assignatur, nec non reditus, qui Cooperatorem ac Aedituum Parochialem in Billichgraz concernunt, adum. R