Vlado Levstik: Izgubljeni raj.
88
Maljavin v znanem »Smehu«, ne bodem razpravljal, pač pa je tudi Kupkova slika, na kateri se smeje vse: morje in rožnato pobrežje, ti nagi, rožnato-meseni dekleti, čepeči na konjih, ki rezgečeta za stavo s svojima tolstima jahačicama —- v stanu raztegniti lica in usta tudi najčemernejšemu hipohondru.
Kadar pa stopi Kupka iz vrtoglavih višin svojega duševnega proizvajanja in se loti vsakdanjega motiva, kakršen je pač njegov portret »dame s psom«, postane čisto majhen, neznaten slikar, trd, neokreten v barvi — a vedno briljanten risar kakor velika večina Manesovcev.
Ne smem se posloviti od Kupke, da se ne spominjam tudi Panuške, nekako sorodne mu duše — sorodne, no, kar se tako imenuje.
Panuška je menda tisti mož, ki se je s Schwaigerjem hotel »učiti strahu«. Iz »Zlate Prahe« vam bodo vsem gotovo znane njegove bajke in pravljice, v katerih kar mrgoli strahov in pošasti pa zakletih mrtvih mest in gradov.
v
Skoda le, da je to pot prinesel tako malo novega pa — recimo tudi — dobrega. Njegov »Roparski brlog« in grozno-komična risba »Premagani velikan« nikakor ne ilustrujeta Panuškove zelo osebne umetnosti. Mnogo boljša in značilnejša za tega modernega pripovedovalca bajk o strahovih je njegova krajina, ki noče biti drugega kakor priprosta krajina s samotnimi hišicami, mimo katerih pa si ne bi upal v pozni temni noči; za temi drevesi se skrivajo grozne črne pošasti in v teh hišicah gospodinjijo strašne in zlobne čarovnice.
Ta Panuška,  ki je že   danes   nekak češki   Behmer,  pa ima Še
dolgo,   prav   dolgo   pot   pred   sabo,    da   postane   tudi   drugi   češki
Schwaiger ali vsaj  drugi Kupka. —
(Konec prihodnjič.)
------------— >-x<---------------

Izgubljeni m\.
e v jasne gledam ti oči,              A v mojem srcu ni več nad,
zrem v njih svoj izgubljeni raj       pogreznjeno v temo, veli, in vsa očarana želi                       da laž je v solnčnih teh očeh,
mi bolna duša tja nazaj.              da raja ni . . . da raja ni!  —
Vlado Levstik.
•-------—#—-------
6*