166
Slovstvene stvari.
Slovniške mrve.
V novejših sosebno novinarskih spisih prikazuje se tu pa tam tudi pri nas tako imenovani predikativni instrumental, o katerem nase slovnice molčć. Ne bi torej, mislim, bilo nevmestno, ogledati se malo po slovanskih jezikih, kaj v njih veljd na to stran, ter posneti iz Miklošičeve prim. slovnice, kar ima bistvenejših toček o tej stvari.
Nekateri glagoli, tako uči le-ta slovnica našega slavnega rojaka, potrebujejo za funkcijo predikata kakega samostavnika, kjekod tudi pridevnika. Ti glagoli so aktivni ali pa pasivni. Pri aktivnih deva latinščina samo-stavnik v akuzativ, a pri pasivnih v nominativ, na pr. Darium regem salutant; Darius rex salutatur. Slovanski jeziki so nekdaj imeli vsi v obeh slučajih pridodani samostavnik ali pridevnik v instrumentalu brez predloga (torej: Darija pozdravijo kraljem; Darij je pozdravljen kraljem).
To posebnost so neki slovanski jeziki uže povsem ali po večem izgubili, a neki več ali manj ohranili, najbolje poljski, tudi ruski, češki, manj hrvatsko-srbski ter se raba predskativnega instrumentala Čim dalje tem bolje umika sintaksi na klasična jezika oprti, ki se sme imenovati tudi evropska; primeri rusko: ja videl ego zdo-rovago (ne več: zdorovym). Najmanj sledu ji je najti v slovenskem jeziku in iz krajev, koder se današnjega dne slovenščina goji in neguje, Miklošič ne navaja nobenega primera z instrumentalom.
Predikativni instrumental imevajo, naj stoje* aktivno ali pasivno, glagoli: storiti, postaviti kaj za kaj, imenovati ali zvati za kaj (kako) izvoliti, šteti, imeti, delati se za kaj, premeriti v kaj (storiti čim) itd. na pr. sta-roslov. zvati otea otcem : hrv. slov. Francuzi imenovalu su Napoleona cesarom, (tudi) za cesara; srb. tudju majku majkom zvati. Ko je mene postavio sudijom nad vama? stvori se, dušo, ružom (nasproti polj. in rusk. premeniti v kaj); malorusk. boroda ne robyt mudrym čolovika (brada ne dela človeka modrim — modrega); čes. deU se nemocnym (bolnim — bolnega).
Dalje: pasivno ali pa z neprehajalnisu glagolom : staroslov. ona rodivši *) devoju prebyst (rodivši je ostala devico devica); hrv. slov. detetom postajem (puerasco), Habdel.; ogerska slovenščina ima tu ali nominativ ali pa tudi socijal, na pr. naj eto kamenje s kruhom byc = kralj biti; srb. da sam tobom (na tvojem mestu), ja biti drukčije radio; rus. peroym mudrecom slyl (slul ali slovel je za prvega modreca); čes. lepe (bolje) jest ndhluchlym byti  než   hluchym;   polj. kto chce byc do-
*) Vidimo iz tega, da staroslovensčina ima glagol: r o-diti, kjer bi kdo pričakoval gl. uroditi ali poroditi. Pristavimo še drug primer: Mojsij rožden v krabicu vložen byst (Mojzes, ko je bil rojen, vložen je v skrinjico.)      Pis.
167
brym powiadaczem,   trzeba  že by byl pierwej đobrym sluchaczem! Kdor hoče biti dober pripovedovalec itd.
Se navaja Miki. sintaksa slučaje, kjer instrumental veljd za opozicijo subjektu ali pa predikatu. Primeri za prvo: maloruski. Slovo vyletyt horobcem a verne sa volom (beseda izleti kot vrabec a vrne se kot vol) ; srb. ako goatom dojdeš (če prideš kot gost); — za drugo : starosl. odrati kozel mehom (kozla na meh odreti); rus. vzal ja kobvlku žerebčikom spod inatuški (vzel sem kobilico kot žrebe izpod matere).
Predikativni instrumental po Miklošičevem uku naznanja to, kar subjekt v resnici ali v mislih postaja, torej neki prehod iz stanja v stanje, a nominativ, kar v resnici subjekt je ali biva. Nominativ je tedaj primernejši glagolu biti (ker ne pomeni to, kar postati) nego instrumental, pisati ga je torej povsod, kjer glagol biti vrši službo vezi (copulae), na priliko, lev je zver; Adam je bil prvi človek. V poslovenjenem primeru iz poljskega: „Ta osoba je moja mati, ali tudi ona le bila mi je pravo materjo" , pomeni nominativ pravo mater, a instrumental listo ženo, katera mu je postala resnična mati; ali pa takisto iz poljskega: ta grad je moj, reci besedo, in bode tudi tvojim. V nominativu staji zlasti tudi priimek pri glagolih: imenovati, zvati.
(Konec prihodnjič.)
172
Slovstvene stvari.
Slovniške mrve.
(Konec.)
Omenili*) smo s početka, da se ta način pisanja tudi pri nas vvaja. Bode li slovenščina imela še toliko ponovljive sile ali moči, toliko življenja, da se vnovič prime narodne svesti, o tem je težko izreči sodbo, posebno, če se pomisli, kar Miklošič piše: „Die den eu-ropaischen sprachen analoge ausdrucksweise drangt die eigenthiimlich slavische immer mehr zuriick, eine er-scheinung, die sich auch in anderen sprachen unseres welttheils   beobachten   lasst;   denn   ein  gewisser,   man
*) Dovršni glagol: omeniti smel bi se pritožiti, da ga nedovršnik (omenjati) nekako zajeda, kajti ni ga skoraj več zagledati v slovenskih spisih. Piše se najraje na priliko: Ne namerjamo pisati tukaj biografije njegove; danas hočemo omenjati (recte: omeniti) samo en prigodek iz njenega življenja. To se mi zdi tako rečeno, kakor Če rečem: Danas ostane živina v hlevu, samo čado hočemo poganjati na vrt.
mochte sagen, neoeuropaismus strebt die sprachen der an der cuitur theilnehmenden volker Europa's, wie zu einem idiom zu vereinigen."
Ali naj obvelja ta raba pri nas, ali ne obvelja, vsekakor moramo jo pravilno vzprejeti, — če je uže vzprejmemo; — moramo toraj pisati pravi instrumental in ne na pr. dativa, kakor sem nedavno čital v nekih slovenskih novinah, namreč: „Načela, katera so se prej smatrala jedino pravičnim (recte: pravičaimi), zaba-cujejo se danes"; ali pa: „liberalizem ja poveličeval krivonosi zarod obrezancev kot jedino merodajnim" (tukaj besedica kot nikakor ni na svojem mestu).
Vendar naj — toliko se mora dodati — nihče ne misli, daje p >grešno in neslovanski pisati: vidim te zdravega (namesto: zdravim); ali pa: izvolili so ga za župana (nam. županom); marveč navaja Miki. sintaksa dokaj takih primerov iz drugih slovanskih jezikov, pa tudi iz staroslovenščine, kakor: starosl. Grigorij postav-jen byst patriarh; led byst voda topla; hrv. sila se načini devojka; srb. za svedoka Boga prizivam; česk. slouži za pacholka (služi za hlapca); rus. ležal tri časa (3 ure) za mrtvo i. d.
Po tem iz Miki. sintakse posnetem razbistrilu naj tukaj ponovim še enkrat svojo opomnjo *) o besedo-Blovji z ozirom na breznaglasnice (me, te, se, ga, sem, si, je itd.), v katerem je zavladala strahovita zmešnjava. V mislih imam tu pravilo , katero nam je primerjanje slovenščine z drugimi slovanskimi jeziki, po imenu hr-vatsko-srbskim vnudilo , namreč da se rek (stavek) ne začenja, niti — kjer ga drug rek ali pa apozicija seka, — nadaljuje s takimi besedicami, če tudi smo mi Slovenci vajeni vprav tako govoriti.
Kateri reki se tukaj razumevajo? Samo prvotni ali glavni reki, kajti drugotni ali stranski (Nebensatze) se uže itak začenjajo z drugimi besedami, bodi z vezniki, bodi zaimki. Z nekoliko primeri da se to pravilo po« očititi. Pravilno je: Veseli me lepo vreme (ne: me veseli —). Kadar se vrnete, oglasite se pri nas (ne: se oglasite —). Sosed, ki je bil zbolel, ozdravi se (ne: se ozdravi—)vAdam, naš praoče, živel je v raji (ne: je živel —). Čudeč se tej prikazni, vprašal sem (ne: se čudeč — sem vprašal).
Samo v teh slučajih nam je odstopiti od priljubljene navade ter pokladati breznaglasnico zadej ia ne spredej; drugod smemo ali celo moramo ostati pri njej. Moramo breznaglasnice postavljati spredej, kakor se sploh v govorjenji postavljajo, v vseh stranskih rekih (kakor se je —, čim se je —, da se je —, kjer se je, predno se je —, dokler se je, ako bi se —, ki bi se — itd.). Tukaj je povsod treba omenjeno drobnino devati neposrednje za veznik, a če ga deneš za particip, prekucneš reku naravni red ter bode tem grji, čim daljši je particip.
Moramo dalje spredej postavljati jih tudi v glavnem reku, kjer pred glagolom stoji samo po ena, zlasti kratka, ali celo enozložna beseda, recimo kak prislov (adverb.), na pr.: Zdaj se je pripetilo nekaj prav čudnega (in ne: zdaj pripetilo se je —).
Po tem takem je samo v razširjenih stavkih na sredi pisatelju prosta volja, da sme, ravnaje se po sluhu, take besedice postavljati pred particip ali za istim; drugod ga veže pravilo besedosledja.
Ali zoper ta pravila greše naši, 803ebno mlajši pisatelji, nehoteč doumeti jih, tako močno in pog03toma, da res uže ni več lepo. Ako nečemo ali ne moremo prav, smelo bi se skorej reči, držimo se rajši prejšnje navade. Manj bi kazilo slovenščino, ako kdo zapiše na priliko:   se veselim,   da  so  te   moje   oči še enkrat za-
*) Glej „Novicec; leta 1875., list 5 in 6.
173
gledale,   nego če piše:   veselim se,  da zagledale so te moje oči.
Po slovenskih listih čitamo prepogostoma tak le besedni red: ,,Močni boj bi se moral preboriti, predno iz-ruvale bi se tujke" (namesto edino pravilnega: predno bi se izruvale). „S početka smijali so se" (nam. s početka so se smijali). „Knjiga izide koncem leta. Zdaj izdelana je uže do slednjih treh črk (na pr.: zdaj je izdelana do poslednjih —).
Besedoslovje, kakeršno jaz priporočam, nam je tako rekoč prirojeno , ustreza drugim Slovanom (— kolikor pri katerih stvari ne izpreminjava jezikova osobitost, na pr. izpuščanje pomožnega glagola, pripenjanje povratnega zaimka k glagolu i. d.), ter služi lepoglasju, kajti pri istem beseda teče kakor voz po gladki cesti, a pri drugem, katero grajam, kakor bi kolo od debelih gruč vzdigovano ob tla butalo. Ker se priporočani red podaje sam po sebi, vjernije se tudi z drugimi evropej-skimi jeziki, ter je priličen, na pr. redu v izreki, s katero je Virgilij (v Dantejevem peklu) sapo zaprl vragu upornežu: ,,Vuolsi cosi cola ove si puote cio che si vuole" (hoče se tak letam kjer se premore vse kar se hoče).
Ostane li tudi ta moja beseda glas vpijočega v puščavi? Kaj pa da! kajti vlada pri nas velika mlačnost, da ne rečem mrtvičnost. Ti, katerih se tiče, ne poma-rajo zanjo; drugim, ki stvari glas vedo, ne pozdi se vredno oglašati, a nekdo mi morebiti še zameri, da sploh pišem, rekoč z latinskim satirikom: „Adeone scire tuum nihil est nisi te scire hoc sciat alter."
Bodi si, ali jaz se danes vendar izrecno obračam na naše strokovnjake, na urednike naših listov, na profesorje naše , ki so se bavili ali se še bavijo s hrvatskim pisanjem, ter jih prosim, naj i oni spregovore eno, naj — če se jaz varam, errare humanum, — stvar oni bolje razlože ali pa meni z veljavnim glasom svojim pritegnejo ter tako pripomorejo, da pobrišemo to pego 55 lica predrage vsem slovenščine.
Cigale.