500 Listek. Še več! Prav kakor v kaki stari storiji a la Cigler dobi uboga Tina tudi še svojega očeta, ki ga dotlej ni poznala. Človek se tej patrijarhalni metodi reševanja zapletkov sicer v srcu nekoliko nasmehne, pa si ob enem prizna, da je primerna stilu in duhu vse knjige in da je poleg drugih eden tistih momentov, ki delajo to Levstikovo delce tako simpatično. Vidi se, da gre pri Levstiku pot od eksperimentiranja v koncentracijo, da je namestu ščemečih raket začel prižigati žarke ognje. J. A. G. Fr. Kidrič, Die protestantische Kirchenordnung der Slovenen im XVI. Jahr-hundert. Eine literarisch-kulturhistorisch-philologische Untersuchung. Heidel-berg 1919. Carl Winter's Universitatsbuchhandlung. — 8°. XVIII + 158 str. Cena 10 M. Imenovana knjiga tvori prvi zvezek zbirke „SIavica. Beitrage zum Studium der Sprache, Literatur, Kultur, Volks- und Altertumskunde der Slaven", ki jo je že 1. 1911. zamislil naš rojak M. Murko, profesor na vseučilišču v Lipskem, ki pravi v uvodu te zbirke, „dafi namentlich in Osterreich jene Vertreter derselben (i. e. slovanske filologije), die sich der deutschen Vortragssprache bedienen, und ihre Schiiler berufen seien, durch deutsche Publikatiouen die Kenntnis der slavischen Volker der westeuropaischen Gelehrtenwelt zu ver-mitteln." Kot drugi zvezek, ki je tudi že iz dobe pred vojno v tisku, bo izšlo delo profesorja Nachtigalla „Die Akzentbewegung im Russischen." Razmere so se pa tako temeljito in na dobro obrnile, da nesrečnega „Osterreicha" ni več in celo najmanjši slovanski rod Slovencev je dobil medtem že svoje domače glasilo v »Časopisu za slovenski jezik, književnost in zgodovino." Murko sicer govori, da se bodo morali Nemci v bodoče bolj natanko seznaniti s Slovani, kar je res; le da dostavim, da naj skrbe za to sami, ker bo le njim v prid. S tem hočem reči, da je izdaja zbirke „Slavica" danes že anahronistična in tudi splošni slavistični pouk je v Nemčiji vse bolj praktično - trgovskega značaja kot teoretično - znanstven, pa sem prepričan, da bo zbirko „Slavica", ako se bo po svojem drugem zvezku še nadaljevala, bralo 99 odstotkov Slovanov, ki ne potrebujejo „deutsche Publikatiouen" in komaj 1 odstotek Nemcev. Kidričevo delo uvaja deset strani dolgi seznamek virov in znanstvene literature. Prvo poglavje („Bibliographisches", str. 1—18) nam izborno in do najmanjše podrobnosti opiše tri slovenske tiske, ki jim je za vsebino cerkveno obredovanje, namreč: Trubarjevo Cerkovno Ordningo (CO) iz 1. 1564., njegovo agendo v Catehismu sdveima islagama iz L 1575.1 in anonimno, najbrž Dalmatinovo agendo iz 1. 1585. To poglavje jasno priča o avtorjevi izvedenosti, ki si jo je mogel pridobiti le kot nameščenec velike dvorne knjižnice na 1 Znanih je doslej šest primerkov Catehisma sdveima islagama. Sedmi primerek sem zasledil na zelo zanimivem mestu. Gospod živinozdravnik Sad-niker v Kamniku je kupil v Djekšah Dalmatinov Pentateuch, ki je vezan v usnje. Vložek usnjene vezave pa ni iz lesa, ampak iz debele plasti celih tiskovnih pol Trubarjevega Catehisma sdveima islagama, kakor sem po primerjanju dognal. Ker je bil Pentateuch tiskan v Ljubljani in tu najbrž tudi vezan, Ca-tehismus pa je tiskan v Tibingi, vidimo iz tega, da so pošiljali na Kranjsko primerke še v celih tiskovnih polah. — R. Listek. 501 Dunaju. — Drugo poglavje (»Literarisches," str. 19—27) govori z isto vestnostjo o vsem, kar se je doslej pisalo o imenovanih treh protestantovskih delih. — Tretje poglavje (Aussere Entstehungsgeschichte," str. 28—62) oriše nastalo potrebo po slovenski pisanem cerkvenem obredniku in Trubarjeve priprave za tako prepotrebno delo; potem sledi avtor Trubarjevemu delu in tisku CO in kaže namen, ki ga je skušal Trubar s tem delom doseči; z ekskurzom o terminih Slovenec — slovenski — Winde — Windisch nam odpre za zgodovino postanka CO novo perspektivo, ki nas pripelje neposredno do prašanja naslovne strani in predgovora CO, ki jih edini znani primerek te knjige nima, dasi ni pomanjkljiv. Iz pisem Trubarja in drugih protestantovskih nemških in slovenskih oseb nam avtor izloči v gladkem in nazornem popisu potek tiska CO, kažoč na Klombnerjeve intrige, na osumljenega Trubarja (radi zwinglianizma), na korigiranje in prevajanje slovenskega besedila v nemški jezik, da bi se mogel vojvoda Krištof prepričati o pravovernosti Trubarjevi, ter slednjič dožene, da ostri nemški in mali slovenski predgovor in ž njima naslovni list ter iz besedila štiri pridige (ki jih najdemo šele pozneje v agendi 1. 1575.) niso bile dobile dovoljenja za tisk. Dalje najdemo tu še podatke o višini naklade in o številu onih izvodov (najmanj 300), ki so bili poslani na Kranjsko. Četrto („Inhalts- und Quellenindex", str. 63—84) in peto poglavje („In-nere Entstehungsgeschiehte", str. 85—122) tvorita jedro in biser knjige. V prvem poda avtor vsa poglavja CO in obeh agend in vzporedno z vsakim vir v nemški predlogi, od vrste do vrste, in s tem vzporejanjem določi večjo vsoto samostojnih Trubarjevih dostavkov. Peto poglavje pa je obširna in temeljita razlaga četrtega, ki nam pokaže, da je Trubarjeva CO lična in spretna kompilacija iz sedmih nemških cerkvenih obrednikov; jedro tvori wurtemberški cerkveni obrednik iz 1. 1559., odstavki iz ostalih šestih pa ga dopolnjujejo. Nato pa obravnava avtor še podrobno Trubarjeve dostavke, ki jih ni malo in ki jih je pregledno razvrstil v 23 vsebinskih skupin. Ti dostavki nam v marsičem pojasnjujejo kulturne razmere v Slovencih, tako predvsem odstavek o šoli, str. 115 si. Šesto poglavje nosi naslov „Sprachliches" (str. 128—139). Kidrič nam poda s Trubarjevimi lastnimi besedami (iz različnih predgovorov) njegovo teorijo slovenskega književnega jezika in sledeči odstavki kažejo, v koliko jo potrjujeta slovar CO in agende iz 1. 1575. Slovarsko gradivo obsega: nove besede in izpeljanke, narodu neznane in iz predlog prevzete tujke, ponesrečene nove oblike in napačno prevedene besede, manj znane domačinke ter v narodu že vdomačene tujke. Pleteršnikov slovar dobi s tem marsikako dopolnilo. K nekaterim besedam podam tu svoje opazke: veliki krizi (ascensus Domini) so pri Pleteršniku s. v. križ, str. 471 omenjeni (Kidrič pravi, da tega izraza Ple-teršnik nima), citiran pa je samo Caf. — Kot doslej neznani besedi (Pleteršnik jih nima) sta navedeni šuštvati z enim in čustvo z dvema primeroma v CO. Pri Trubarju berem šuštvati še v Cat. 1. 1567, str. 17: ne preshujtuai inu ne shujtuai, kar odgovarja nemškemu: Nicht Ehebreche vnd nicht Vnkeusche in v Cat. sdveima isl., str. 26: shushtuati; šuštvo pa imamo še v Cat. 1. 1550, str. 155: Pre/hu/tua Jhujtua varrije; ta verz se potem ponavlja v Juričicevih Ene duh. pes. iz 1. 1563., str. 8 in v protestantovskih katekizmih iz 1. 1574, 1579, 1584 in 1595 (v zadnjem n. pr. str. 10: Prejhujhtva, shujhtva varuj Je z napako sh- namesto /h-), dalje v Artikulih (1562), str. 80a: Shushtuu in v listih sv. 502 Listek. Pavla (1567) str. 21a: shushtua. Ravnotako pa ne pozna Pleteršnik besede všuštvo, ki je Kidrič tudi ne navaja, dasi se edina dva primera iz vseh starejših slovenskih tiskov, v kolikor so mi doslej znani, nahajata ravno v onih Trubarjevih delih, ki jih Kidrič obravnava in sicer v CO, str. 136b: nezhiftoft, ushushtuu inu preshushtuu in v itti zvezi v agendi iz 1. 1575., str. 470: vshushtuu. Oblika všuštvo (nastalo iz vsuštvo) pa je tudi kar najlepše potrdilo, da je Nachtigallova etimologija besede prešuštvo (gl. ČZN, XII. 1 si.) prava. — Besede zloboda Pleteršnik nima, česar Kidrič ni označil; ker v svojih zapiskih iz CO te besede ne najdem, se mi zdi, da imamo tu tiskovno napako (mogoče že v Trubarjevem tisku) in da moramo brati zlobota, prim. Trubarjev Psalter, str. 21a: Gojpud ne straifai ti mene vtui sloboti (ps. VI. verz 2.) in gl. še Pleteršnik s. v. — Dalje ne morem misliti, da bi beseda svar v CO: 13a pomenila „Strafe"; tozadevni stavek se glasi: Inu ta Euangeli rauen tiga juara inu shtraifana te Neuere — o/nanuie ta vezhni, milo/tiui Trosht. Ne vem, ali je v predlogi na tem mestu samo „Strafe", kar je potem Trubar v svojem nagnjenju za pleonazem razrešil v Juara inu shtraifana"; a če je tudi temu tako, vendar ne morem videti v besedi svar drugega pomena kot „Schelten", kakor imamo tudi v psalterju večkrat: 38a, 136b, 187a. — žlemati s pomenom „pijančevati, zreti" sem navedel iz Cat. sdveima isl. ČZN, X. 150 kot šlemati. Beseda je, kakor sem že takrat omenil, iz nemškega schlemmen, svn. slemmen in ista kot v slov. žlempati-žlampati, ki je še iz starejše nemške oblike * slempen (prim. Falk-Torp pri Ficku, Vgl. Wrtb. s. v. slemp), dočim je Pleteršnikov žlemati = ausschleimen iz drugega korena (*sli-, prim. slov. slina). Ker se mi zdi najverjetnejše, da je Trubarjev shlemal le njegova in ne narodova izposojenka (gl. pri Kidriču str. 126—127), menim, da je bolj upravičeno brati šl- kot žl-. — Umestno bi bilo, da bi navedel Kidrič tudi vse one redke besede, ki jih ima CO in jih nima ali pa jih iz Trubarja ne citira Pleteršnikov slovar, n. pr.: raseln, kar berem le v CO, str. 14 b: ta Desh inu ta Sneg---- to Semlo fmozhita, inu fturita no rodouito inu rafelno; obliko ženim imamo na str. 73a: Shenimu poleg Shenin 131 a, 134a, 136as; dalje na str. 92 a/bs: Setce — zetce, kar sem iz Cat. 1. 1575. navedel v ČZN., o. m.; namesto osat = Distel berem v CO, str. 132b; prekleta bo ta Nyua fa tuio volo . . . terne inu fatouie bo tebi rodgla; omenim še para — Tierseele, str. 139as: ty ludy ne vmergo, koker ta shiuina, kir le paro nekar Dusho imaio in prvič-nik = Erstling, na str. 167b: dvakrat Peruizhnik. — Glede besede plumbart sem na Kidričevo opombo že odgovoril v Arch. f. slav. Phil., XXXVI, 455. Vendar tudi na * rumbart = Romfahrt danes ne mislim več, marveč domnevam, da je plumbart = Jubileumfahrt, o čemer hočem drugje razpravljati. V tem poglavju bi mogel avtor še podrobneje govoriti o vplivu hrvaških korektorjev na jezikovne oblike v CO, kakor sem to omenil v Arch. f. slav. Phil. XXXVII, 131. V sedmem poglavju (str. 140—148) obravnava Kidrič, medsebojno razmerje različnih redakcij in prevodov istega besedila ter dokaže, da je Trubar iste-- tekste zopet znova prevajal in jih ni prosto prepisal iz svojih prejšnjih del (iz kat. iz 1. 1550.) in da sta pisca agende 1. 1585. uporabljala Trubarjevo CO. Razpravo zaključuje „Schlufiwort" (str. 149—153), ki oceni Trubarjevo CO in namen, ki ga je hotel ž njo Trubar doseči. Listek. 503 Kidričevo delo je nad vse vestno in odgovarja na vsa prašanja, ki jih le more zastaviti Cerkovna Ordninga. Že po njegovih prejšnjih razpravah je človek videl v Kidriču izbornega poznavatelja slovenske protestantske dobe in to novo delo povsem potrjuje. Domač je v slovenskih protestantskih tekstih in korespondenci, v obči in domači kulturni zgodovini ter vešč filološkega raziskavanja. Njegovo delo je prvo strogo znanstveno delo na polju slovenske literarne zgodovine starejše dobe; epohalno je po svoji vsebini in po svoji metodi. Tak pojav človeka razveseli tem bolj, ko vidi, da so doslej različni delavci le z malimi in malenkostnimi novimi dodatki prepisovali drug od drugega bijo- in biblijografije ter to smatrali za zgodovino slovenske književnosti (tu mislim predvsem na njeno starejšo dobo). Kidričevemu delu želim nadaljnega prospeha, ker vem, da je v njem kal in temelj za pravo znanstveno zgodovino slovenske književnosti in kulture. p Ramovš Ozvald K. Dr.: Smernice novega življenja. V Ljubljani, 1918. Izdala »Matica Slovenska". Str. 187. Smernice novega življenja! Kakor nekake „šmarnice", kakor mo-litvenik, ki naj bi ga človek jemal s seboj na pota življenja kot popotnico in duševno vodilo! To nam pravi naslov. Da ti bo knjiga zares tolažnica, da ti bo nov evangelij, to upanje se ti krepi, če listaš po njej in čitaš poetično izpodbudne naslove poglavij, kakor: Vstajenje, Veruj vase!, Mati dobrega sveta, Mi nočemo umreti, mi hočemo živeti, Ključ do zaklenjene kamrice, Logika srca (z motom: Srce gleda z očmi, ki nikoli ne lažejo), Dvignite glave! itd. Smernice bi naj bile po naslovu in vsem svojem značaju praktična knjiga, a ta cilj so izgrešile. Nezgoda se jim je morala pripetiti, ker niso potekle iz Ozvaldove duše, ampak iz mnogih, posebno nemških knjig. Knjižica šteje 179 strani teksta, a za tekstom je zabeleženih nič manj nego 137 citatov; v knjigi sami pa se nahaja še kakih 40 citatov, ki niso zaznamovani med onimi 137; celotno število citatov je torej nekako 180, vsaj toliko, kakor je število strani. Koliko je v knjigi Ozvaldovih misli? Tujstvo in zne-senost vsebine se kaže le preveč v slogu, ki je precej težak. Izvajanjem se povsod vidi, da so prevodi in sicer malo spretni prevodi; ni dvoma, da bi se stvari dale glaje prevesti in da bi potem knjiga kljub tujstvu vsebine bila nekoliko čitnejša. O vsebini knjige podrobneje tu ne moremo razpravljati. Le vobče jo bomo označili. Smernice našemu bodočemu življenju je vzel Ozvald iz nemških, oziroma sploh tujih filozofov in pedagogov. Storil je to v dobi, ko moramo prav za prav šele začeti svoje, pravo svoje življenje, življenje svoje kulture. Dbsle smo se borili za golo eksistenco; odšle šele bomo mogli delati za vsebino svoje eksistence. Res je, da ta naša vsebina ne more in ne sme biti v vseh ozirih čisto drugačna nego je notranje življenje drugih narodov; res je, da neke psihološke činjenice veljajo za vsakogar, kdor je človek; res pa je tudi, da je le tista psihologija izdatna, le tisto »poučevanje" uspešno, ki preišče pred vsem drugim taktično dušno stanje onega, komur naj veljajo nauki, ki konstatira napake in vsebine onega, kateremu daje navodila; v smislu te elementarne pedagoške resnice bi bil moral dr. Ozvald najprej ali pa sproti analizirati naš dosedanji razvoj, razvoj našega človeka. Na tej podlagi bi šele njegova splošna psihološko - pedagoška izvajanja dobila svoj pravi pomen ter