tribuna.si Tribuna Trobilo 2 3 Kontraobveščevalna 4 5 6 7 8 9 10 11 Internacionala 12 13 14 15 Zapis v razvidu medijev Ministrstva za kulturo: zaporedna številka 1492 Izdajatelj: šou v Ljubljani Kersnikova 4 1000 Ljubljana Slovenija Telefon: +38614380200 Faks: +38614380202 Elektronski naslov: info@sou-lj.si Spletni naslov: sou-lj.si Matična številka: 5133734 id za ddv: SI55049745 trr: si56 02010-0018933202 Za izdajatelja: Roman Didovič, direktor Jernej Štromajer, predsednik Uredništvo: Kersnikova 4 1000 Ljubljana Slovenija Telefon: +38614380263 Faks: +38614380264 Elektronski naslov: urednistvo@tribuna.si Spletni naslov: tribuna.si Člani uredništva: Anej Korsika, neodgovorni urednik Aleš Guid, namestnik neodgovornega urednika Tanja Peček, članica uredništva Robert Bobnič, član uredništva Aljaž Vindiš, likovni urednik Miha Erjavec, urednik fotografije Aljaž Košir - Fejzo, urednik ilustracije Lektura: Katja Tiringer Naslovnica: Aljaž Vindiš Priprava za tisk: Luxuria Tisk: set, 10.000 izvodov Distribucija: DPG Digitalizacija: Digitalna knjižnica Slovenije Spletni naslov: dlib.si Hočem elektronsko Tribuno! Če želitš elektronsko različico vsak mesec prejeti osebno na svoj elektronski naslov, nam pošljite svoj elektronski naslov (zaželjne so tudi vse kritike - konstruktivne, destruktivne, humorne in komorne) na urednistvo@ tribuna.si, s pripisom - hočem elektronsko Tribuno! Partner v zločinu: Neposredni produkt študentskih demonstracij leta 1968. Glasnik študentskih zahtev od 9. maja 1969. Neodvisno in nekomercialno javno občilo. Gojišče politične predrznosti in eksperimentu naklonjenega intelektualnega duha. Dobre avtorske glasbe. Pokončne drže kritičnega uma. Trga gate tudi na www.radiostudent.si. J^OIO SlCJDENr FM893 Iz-hod iz totalnosti V četrtek, 1. aprila, se je zgodil prvi Iz-hod. Prvi izmed mnogih. Organizirala ga je neformalna pobuda samoorganiziranih državljank in državljanov, v sodelovanju z Društvom Mostovi, Društvom Kralji ulice in Socialnim centrom Rog. Namen dogodka je bil seznanjanje javnosti s problematiko zapiranja ljudi v totalne ustanove in s prizadevanji za dezin-stitucionalizacijo. Zakaj, kako in kakšni bodo nadaljnji Iz hodi, pa si lahko preberete v njihovem, spodaj objavljenem, manifestu ... V akcijo torej ... Zakaj? Slovenija je med najbolj institucionaliziranimi državami na svetu. Vsak stoti Slovenec je interniran v kakšni ustanovi bolj ali manj zaprtega tipa. V Sloveniji je namreč več kot 20.000 ljudi zaprtih v psihiatričnih bolnišnicah, splošnih in posebnih zavodih, zavodih za usposabljanje ipd. Vsi, ki so izkusili dolgotrajno stisko zaradi bolezni, starosti, duševne stiske, različnosti od drugih, telesne ali duševne oviranosti, imajo le 50 % možnosti, da ostanejo zunaj ustanove. Ta možnost je bistveno manjša, če si reven, sam ali ekscentričen. Totalne ustanove so zločini miru. Za vzdrževanje reda in miru je potrebno ljudi zaznamovati, odstranjevati in zapirati v posebne disciplinske prostore. Sodišča za mirovne zločine pa ni. Totalne ustanove ljudi odstranijo iz okolja, jih izolirajo, jim odvzamejo identiteto. Jih označijo, onemogočijo in izključijo. Izgubijo državljanske pravice, ne morejo izraziti svojega mnenja, so »kaznovani«, ker niso v skladu s sistemom. Izgubijo stanovanje, delo, prijatelje. Zaprte ustanove so vir zlorab, ponižanja. A vendar: v zaporih se ljudje ne poboljšajo, duševne bolnišnice ne zdravijo ... ravno nasprotno povzročijo omrtvičenje, nezainteresiranost in radikalni umik vase - hospitalizem, institucionalizem. Zločin zapiranja je toliko večji, ker poznamo načine, kako ljudem pomagati brez zapiranja. Tudi tisti, ki potrebujejo največjo možno podporo, lahko živijo med drugimi. Proces dezinstitucionalizacije je zapisan v večini mednarodnih in tudi nacionalnih dokumentov ter deklaracij. Večinoma ga tudi izvajajo. Sramežljivo se je začel tudi pri nas. Začeli smo ustanavljati stanovanjske skupine, nevladne organizacije (1990). Lotili smo se preseljevanja iz posebnih zavodov. V pičlih štirih letih smo preselili v skupnost vsaj 400 stanovalcev (2001). Poskušali smo z neposrednim financiranjem storitev, začela se je spreminjati zakonodaja (nov Zakon o duševnem zdravju, priprava Zakona o dolgotrajni oskrbi). A še vedno sta na vsakega človeka, ki je deležen podpore v skupnosti, dva zaprta. Število mest v institucijah raste, obseg skupnostne obravnave ostaja enak. Preseljevanje ljudi iz institucij se je ustavilo. Projekt individualnega financiranja je naletel na kup težav in odporov. Psihiatri se, vključno z varuhinjo človekovih pravic, upirajo zagovornikom, ki na sramežljiv način uvaja Zakon o duševnem zdravju - naj bi kršil njihove pravice. Zakona o dolgotrajni oskrbi in osebni asistenci čakata na uveljavitev že več let. Ker tega ne moremo razumeti in se s tem ne moremo strinjati, smo se odločili, da dolgi pohod skozi institucije (Gramsci, Dutschke) zamenjamo z dejanskim izhodom iz ustanov. Od 18. julija do 23. avgusta bomo obhodili vse psihiatrične bolnišnice in posebne zavode, nekaj zavodov za usposabljanje, Izjava o avtorstvu: Tribuna je izključno avtorsko delo slovenskih študentov oziroma študentov, ki so na študiju v Sloveniji, če ni drugače navedeno. Tribuno izdajamo kot brezplač-nik in sicer pod licenco Creative Commons, ki nas avtorsko zaščiti, hkrati pa omogoča, da določimo pogoje, pod katerimi dovolimo uporabo naših del. Uporabo del dovoljujemo ob priznanju avtorstva po principu Ime Priimek / Tribuna, za nekomercialno rabo in v nespremenjeni obliki. Podrobnosti licence so dostopne na www.creativecommons.org ali na Inštitutu za intelektualno lastnino, Streliška 1,1000 Ljubljana. ® ® © Bojeviti, miroljubni in neuvrščeni literarni talenti, pozvani ste! Do 1. maja nam pošljite svojo poezijo, kratko prozo, risbe ali druge materiale, ki jih želite videti v junijski posebni prilogi Tribune in I.D.I.O.T.-a. Svoje prispevke pošljite na revija.idi-ot@gmail.com. Več informacij tudi na id.iot.si in na tribuna.si. domove za ostarele, za mladino in otroke, za tujce in druge v Sloveniji. Začeli bomo v Hrastovcu in končali v Ljubljani. Izhod bo dolg 700 km. Zato: 1. da bi opozorili javnost na obstoj ustanov za dolgotrajno zapiranje; 2. da bi spodbudili ustanove k preobrazbi v človeku prijazne skupnostne službe; 3. da bi povabili ljudi, ki živijo v ustanovah, da se nam pridružijo in preselijo v skupnost; 4. da bi raziskali razloge, zakaj ustanove še vedno obstajajo; 5. da bi spodbudili ljudi (tako strokovnjake kot navadne državljane), da sprejmejo povratnike iz ustanov in da ljudi ne pošiljajo več vanje; 6. da bi pomagali tistim na oblasti, ki podpirajo dezinstitucionalizacijo in razvoj skupnostne oskrbe, in kritizirali tiste, ki to zavirajo; 7. da bi prispevali ktemu, da se zakoni, ki urejajo pomoč ljudem, napišejo, uveljavijo ali spremenijo. Kako: To si želimo narediti na povsem neinstituci-onalen način, zgolj kot skupina državljanov, brez političnih pokroviteljstev, finančnih donacij in sponzorstev. Naš pohod temelji na zaupanju v gostoljubje in solidarnost ljudi. Pričakujemo, da: 1. nas bodo ustanove sprejele in nudile gostoljubje; 2. da nas bodo sprejeli ljudje, ki jih bomo srečali na poti; 3. da se bomo skupaj pogovarjali o vseh vidikih problemov zapiranja oziroma podpore. 4. Pridružite se nam lahko: 5. na poti, 6. na postankih, 7. na internetu (www.iz-hod.info). 8. Pomagate lahko: 9. s tem, da se nam pridružite; 10. da sprejmete ljudi Izhoda; 11. da vplivate na politike in strokovnjake; 12. da nam pomagate organizirati dogodke na postankih ali pa da se jih udeležite. 13. Želimo si pohoda prijateljstva in tovarištva. 14. Zadeva je resna, a pohod bo zabaven. 15. Tudi ta pohod bo dolg, a vsaj vemo, kam hočemo priti. Vir: Facebook skupina IZ-HOD Amnesty International uvaja nov način podpisovanja peticij SOS SMS je inovativen in hiter način podpisovanja peticij, ki lahko pomaga rešiti življenje. S prijavo na SOS SMS preko mobilnega telefona podpišete peticije za ogrožene posameznike. Prijavite se tako, da pošljite SMS s ključno besedo AMNESTY na 2929, aktivirajte storitev SOS SMS in podpišite peticije proti kršitvam človekovih pravic. Amnesty letno pripravi vsaj 360 nujnih akcij za ogrožene posameznike, 50 % oseb se zato situacija izboljša ali pa so povsem rešeni. Aktualni primeri peticij so dodani mesečno in bodo prikazani na posebni podstrani. SOS SMS je začela delovati za uporabnike Simobila in Mobitela s 24. marcem 2010. Vir: amnesty.si/sl/node/2409 sazas Siti smo serijske proizvodnje polikanih deških skupin in pevskega talenta v obratnem sorazumerju z velikostjo košarice. Samooklicanim zvezdnikom in proizvajalcem komerialnega šuma nastavimo ogledalo ter njihovim botrom razjasnimo, da degradacije glasbe na številke in zakonite kraje - pod pretvezo založništva in avtorskega prava -ne bomo več prenašali. Če želiš sodelovati pri ustvarjanju interference, te podrobnosti o iniciativi čakajo na urednistvo@tribuna.si. Konec civilne družbe v Evropi? 2. marca letos se je v Avstriji začelo eno najbolj absurdnih in najbolj pomembnih sojenj, ki še vedno traja in katerega izid je izredno pomemben za obstoj civilne družbe v Evropi. Za okus vam objavljamo odsek iz članka Urške Breznik, aktivistke Za živali, objavljenega na zofijini.net/cenzurirano.html. »21. maja 2008 ob 6.00 zjutraj so posebne enote avstrijske policije vdrle v prostore nekaterih avstrijskih organizacij za pravice živali in v stanovanja desetih aktivistov, jih prebudila s strelnim orožjem, uperjenim v njihove glave.« »Deset aktivistov so za tri mesece vrgli v pripor. Christiana Moserja so izolirali od žene in majhnih otrok, Martin Balluch pa je več kot mesec dni gladovno stavkal.« »Pet izmed vseh obtoženih aktivistov se je odločilo, da bodo obtožnice objavili na spletu. Uresničili so se najhujši strahovi. V obtožnicah ni ničesar, kar bi lahko imeli za dokaz kriminalnega delovanja. Namesto tega se domnevno članstvo aktivistov v kriminalni organizaciji izvaja iz obsežnega seznama izraženih stališč aktivistov in političnih dejavnosti, kot so organizacija protestov in javnih konferenc.« »Vendar avstrijska država nima pomislekov. Da bi zaobšlo popolno pomanjkanje dokazov, je tožilstvo izkoristilo nejasno formulacijo člena 278a avstrijskega kazenskega zakonika, ki se uporablja za pregon organiziranega kriminala in s tem de facto sprejelo Orwellov koncept miselnega kriminala (thoughtcrime). »Kriminalno razmišljanje« aktivistov je uporabljeno kot dokaz njihove domnevne pripadnosti kriminalni organizaciji in ta domnevna pripadnost naj bi bila dokaz, da so njihove legalne dejavnosti za zaščito živali dejansko kriminalne. V posmeh lastni avstrijski ustavi je celo organiziranje demonstracij eksplicitno predstavljeno kot eno takšnih kriminalnih dejanj.« Vir: Urška Breznik; zofijini.net/cenzurirano.html Deportacija = umor Mlad nigerijski moški je bil ubit med prisilno deportacijo v Švici. Posledično je 60 ljudi poskušalo blokirati deportacijo ostalih Nigerijcev, več kot tisoč ljudi pa je s protestom po Zürichu pokazalo svoje nestrinjanje s politiko rasistične in sistematične represije in marginalizacije. Temu je sledilo še več akcij pred centrom za tujce, da bi pokazali solidarnost do tamkajšnjih priprtih. Švicarska policija namreč postaja vse nasilnejša in vedno bolj rasistična, kar je povezano tudi z ravno takšno državno politiko in zakonodajo. Pri tem so v svojih izjavah posebej opozorili, da izražajo solidarnost z vsemi organizacijami in posamezniki, ki nasprotujejo rasistični politiki in represiji pri soočanju z migracijami v Evropski uniji ter po celotnem svetu. Nasprotujejo tudi vladni legalizaciji umorov beguncev ter zahtevajo brezpogojno ustavitev zapiranja in deportacije beguncev. Saj je pravica do gibanja, pravica nas vseh. Enaka pa je situacija tudi v Nemčiji. Sedem-najstletnik je namreč po takojšnji odvedbi v center za tujce kljub njegovi mladoletnosti in prošnji za azil storil samomor. Kot v celotni Evropski uniji je tudi tukaj pridobitev azila pravica, ki obstaja zgolj in samo na papirju, v praksi pa predstavlja nedosegljiv sen tako za otroke kot tudi za odrasle. Vir: no-racism.net sazas značke Študentom v klubu Zakon na Vrhniki je prekipelo, kar se rado zgodi, ko si v navidez neskončni pravni farsi z uzakonjenimi izkoriščevalci. V protest so izdelali značke, ki jih žele deliti z enako mislečimi. Tribuna jim izraža podporo in se, z lastno iniciativo, pridružuje. Naj vzkipi še drugod! Značke lahko zastonj dobiš v klubu ali na uredništvu, večje količine pa lahko za lastno distribucijo naročiš na kvs-klub.si. Cena značk je o,25EUR na kos, kar pokrije stroške materiala in izdelave. 16 17 18 19 Šok terapija 20 21 22 23 24 25 Ne kulturno 26 27 28 29 Avtonomna cona 30 31 Čim slabše tem boljše? V zadnjih mesecih smo priča bliskovitemu zniževanju vseh političnih standardov. Zdi se, kot da bi elite med seboj tekmovale, katera bo šla še nižje in podrla rekord v političnem idiotizmu. Kdor danes spremlja medije, mora imeti dejansko jeklene živce in želodec iz kevlarja, tako zaradi medijev samih kot zaradi vsebine poročanja. Kot da živimo v politični Santa Barbari, s pasjimi princesami, ultra zmikavti, spomladanskimi protestniki, graditelji piramid ... Nabor likov je bogat in bizaren. Korupcija, klientelizem, afere, podkupovanja, aroganca, brezbrižnost, samovšečnost, kapitalska prostitucija ... Vse našteto je besednjak, ki ga lahko prilepimo na našo pozicijsko in opozicijsko politiko, ki žuli foteljčke v državnem zboru. Vendar s tem ne povemo nič bistveno novega in ne zapopademo srži problema, ki je vzrok za politično klavnico, ki smo ji priča v zadnjem času. Psihoanalitično rečeno so ključni problem slovenske politike nerazrešene travme iz otroštva. S tem ciljamo na čas tranzicije, še pred tem na obdobje Jugoslavije. Levica oziroma njeni samooklicani predstavniki niso bili sposobni razrešiti temeljnih zgodovinskih vprašanj, pred katerimi so se znašli. Posledično je s tem obremenjen in ožigosan vsak poskus leve politike pri nas. Grozljivo je splošna predstava, da biti levičar, pri nas pomeni, latentno, če ne že kar odkrito podpiranje povojnih pobojev, Dachavskih procesov in relativizacijo vseh tistih partijskih metod, nad katerimi bi se danes zgražali in proti njim ostro protestirali. Med vrsticami lahko beremo logiko, ki teče nekako tako: »Res je, Jugoslovanski eksperiment je imel veliko pomanjkljivosti, vendar je potrebno z njim zavoljo zgodovinske levičarske solidarnosti vztrajati.« Zakaj?! Kritična obravnava jugoslovanskega režima kot propadlega projekta, ki ni bil realizacija socializma, temveč zgolj državnega kapitalizma in prvobitne akumulacije kapitala, ne zmanjšuje pomena dejanskih dosežkov tega časa, kaj šele partizanskega boja. Vsekakor pa manjko takšne obravnave duši in zapira možnost progresivne politike danes in kaže na brezizhodno strategijo, v kateri se utaplja naša politična vrhuška. Paradoksalno, vendar je bila najkvalitetnejša kritika jugoslovanske družbe narejena prav v Jugoslaviji sami. Tako energičnega, kreativnega, drznega, kritičnega in provokativnega naboja kot so ga imela nova družbena gibanja osemdesetih let, danes ni več. Ta kritika, ki je imela bistveno bolj nabrušen in dolg jezik kot pa ga danes sploh še lahko srečamo, zaznamuje enega najsvetlejših političnih trenutkov na našem prostoru. Ta energija se je po plebiscitu v veliki meri kanalizirala v institucije in predstavniške organe ter s tem postala kastrirana, v najboljšem primeru pa skrčena na kulturnozgodovinski fenomen, ki se ni bil sposoben realizirati. Namesto da bi bili naš politični prostor in tako imenovani predstavniki levice, sposobni dinamično razumeti jugoslovansko in civilno družbeno izkušnjo, kot dva monolita na pogorišču katerih je potrebno graditi znova, smo vpeti v slepo repeticijo in reafirmacijo včerajšnjih bojev. Levica, ki naj bi bila progresivna sila, je v našem primeru sila reakcije in konzervacije, ki si v temelju ne upa podvomiti in kritično obračunati z dediščino preteklih desetletij. Edini večji projekt, to je vstopanje v evroatlantske povezave, je bil fantazmatska nuja politične elite in izvršni sklep vsiljen od zunaj. O tem, kako kvalitetnejše danes živimo, ko imamo svoje čete v Afganistanu in ko se je življenjski standard drastično poslabšal, najbrž ni vredno izgubljati besed. V tej brezizhodnosti in radikalnemu pomanjkanju politične domišljije se naš prostor še dodatno krči, nagrajuje in ponovno legitimizira predstavnike represivnih organov jugoslovanskega režima. Gre za akutno pomanjkanje vsakršne politične samorefleksije. Točno v tej luči je potrebno razumeti odvijajoče se politične boje, ki so zgolj zadnja etapa v več deset let trajajočem zgodovinskem procesu. Nosilcem in naslednikom tranzicijske politike pohaja sapa in zaradi tega prehaja do medkartelnih bojev, ki utegnejo trajati še zelo dolgo. Kakšna je pri vsem skupaj vloga nas mladih? Sistematično smo izključeni iz vseh ključnih družbenih procesov, naša prihodnost je brezizhodna strategija, ki nam jo ponuja vlada, nikjer na vidiku ni kakršnekoli socialne varnosti ali sistemskih rešitev, ki nam bi pomagale po tem, ko diplomiramo. Je v takšni situaciji sploh presenetljivo, da študentje tako dolgo študirajo in se oklepajo svojega socialnega položaja, ko pa je vsem jasno, da se jim ne piše dobro, ko bodo končali študij? Očitno je. Tako imenovana leva vlada se je odločila, da z ognjem in mečem vse skupaj poruši in uvede sistem malega dela. Leninizma jim vsekakor ne gre odrekati, tudi sami očitno verjamejo v rek: »Čim slabše, tem boljše!« Mi pa verjamemo, da večje kot bo zatiranje, večji bo upor! — Anej Korsika i Tribunal: Levica 1 Ljudsko sodišče Tribunal razglaša sodbo v imenu ljudstva! Obtožujemo samooklicane predstavnike Levice, i ki so idejni dediči Komunistične partije in se razumejo kot parlamentarno Levico! Spoznavamo vas za krive v I naslednjih točkah obtožnice: I i. Kastracija novih družbenih gibanj iz konca osemdesetih let in popolna izneverba temeljnim idejam, ki i so jih predstavljala. Obenem tudi podcenjujoč odnos 1 do civilne družbe in nevladnega sektorja. 2. Transformacija sistema v surovi kapitalizem, uvedba I velikih socialnih razlik, revščine in diskriminacije. 1 Vzpostavljanje plodnih pogojev za razvoj neonacistične drhali in multikulturna toleranca do sovra-i žnega govora. 1 3. Nekritično sprejemanje neoliberalnih floskul, mednarodnih mafijskih organizacij, kot so denimo oecd, i Mednarodni denarni sklad, Svetovna banka ..., namesto razmisleka o vzpostavitvi mednarodnega sistema i pomoči in solidarnosti i 4. Sistematično uničevanje vseh perspektiv za prihodnost mladih, starih in delavcev v naši družbi. Ure-I sničevanje družbe, v kateri se spoštuje in spodbuja konkurenčnost (beri komolčarstvo) in kjer je solidar- 1 v i nost zaničevana in pozabljena vrednota. Živela brez-I izhodna strategija! 1 A smo se za to borili? Obsodi tudi ti! Izreži in na ulici nalepi na drog ali steno! L _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ J Tribuna Trobilo 2 3 Kontraobveščevalna 4 5 6 7 8 9 10 11 Internacionala 12 13 14 15 16 17 18 19 Šok terapija 20 21 22 23 24 25 Ne kulturno 26 27 28 29 Avtonomna cona 30 31 Nejc Gazvoda Nejc Gazvoda, letnik 1985, pisatelj. »Nimam se za nič posebnega, kaj šele za kakega wunderkinda. Stvar je samo v tem, da pač rad pišem.« Kakšen stari, zajebani cinik bi tole preprosto resnico lahko zavrnil kot poskus patetičnega aforizma, ampak samo, če bi stvar videl kje napisano in z Gazvodo ne bi sedel iz oči v oči. Matjaž Juren - Zaza, ilustracija Luka Seme: Stvar je bila v tem, da mi je par dni pred srečanjem z mladim pisateljem Gazvodo na vratu začela poganjati strašanska kožna bula, ki je počasi, a vztrajno rasla tja do kakšnih treh (!) centimetrov premera. Cviknil sem, normalno. Ob tem je najbrž odveč poudarjati, da takšna bula boli kot hudir in da sem se v času njenega narastka v resnici počutil kakor gostitelj samega satana, katerega brezčasni satanski pečat je bila ta bula. Gledal sem jo, tipal, preučeval, božal, slikal z mobitelom, postavljal v različne zorne kote. Mrzlično presran od celonočnega, spletnega samo-diagnosticiranja sem odpizdil k dohtarici, ki je rekla, da ne gre za raka, temveč za t. i. »furunkel« ali po domače tur, ki nastane zaradi bakterijske okužbe in me našopala z antibiotiki. Z bolečino v srcu vam sporočamo, da se bomo v kmalu poslovili od cdi Civilno družbene inciative Od nje se poslavljamo vsi aktivisti. Skratka, še bolj kot sebe, pa sem kot nesrečni in reprezentativni otrok svoje dobe tj. histerično-nevrotični hipohonder, s to svojo bulo teroriziral tudi vso bližnjo in širšo okolico. Skoraj takoj sem z njo seznanil tudi Šefa (td.), s katerim sva imela nato precej zanimivo korespondenco o teh tvorih - postregel mi je namreč z biografsko delikatesi-co v obliki podatka, da so podobni ognojki mučili tudi profesorja Marxa, čeprav ne na vratu, ampak na riti. Profesor Marx naj bi ob pojavu vsakega novega turčka pograbil svoj pipec, stisnil zobe in si ritno nadlogo lepo po gordijsko preprosto odbil s kože. Seveda so začele med nama takoj padati raznotere bulične metafore in anatomsko pogojene analogije, češ kaj v simbolnem smislu pomeni razlika rit-vrat, kako na videnje pojava vpliva obstoječi družbeni red itd., itd. Tako sem torej sredi tega bolestnega obdobja, čustveno in ideološko razrvan (bula!) ter mentalno popolnoma enosmerno fiksiran (bula!), tistega torka treščil v Kava Čaj Slamič, lokalček na Kersnikovi, kjer sva bila čez petnajst minut zmenjena z Gazvodo. Seveda je bil človek že tam in me je mirno čakal za svojo mizico. S svojo (pre) zgodnjo prisotnostjo mi je porušil še tisto edino bilkico stabilnosti, na katero sem bil v svojem razdrapanem stanju zmožen računati in to je bila ravno namera, da se na dogovorjeni lokaciji prika-žem pred njim in, vsaj navidezno, zagospodarim nad prostorom. Ta preprost novinarski manever ti pri tovrstnih srečanjih zagotavlja prepotreben vtis hladnokrvnega »profesionalca«in v podzavest intervjuvanca, hočeš nočeš, izstreli paterna-listično, arhetipsko podobo vsevednega novinarja, ki je prišel pripravljen in ki bo za svojega gosta, tako ali drugače, že še poskrbel. Ko sem, minuto po prihodu,ponotranjil grenko spoznanje, da je šel tudi ta obet v maloro, sem naredil blazno neposre-čen ksiht, Gazvodi stisnil roko in mu navrgel tisto, kar mi je pač edino tavalo po možganih: »Veš kaj, nekakšna bula mi je zrasla na vratu.« »A res?« je presenetljivo mirno odvrnil. Se premaknil se ni kaj prida, čeprav sem svoj vrat iztegnil v ustrezno vidno polje. Sedela sva tako, da sem bil s hrbtom obrnjen proti šanku. In takoj, ko sem pravzaprav pomislil na svojo prostorsko lego, je mojo krhko dušo že obtežil nov mlinski kamen in sicer srhljiva misel na to, da celotno gostinsko osebje (in kafanski gostje) hipnotizirano bulji v ta moj triglavski »furunkel«. Spet sem potožil Gazvodi. Ta se je neprisiljeno nasmehnil in mi zagotovil, da je zrak za mano zares očiščen radovednih zijal. Pomiril sem se. Vlogi (oče- novinar vs. sin-intervjuvanec) sta se zamenjali, še preden sta se sploh vzpostavili. Sicer pa me je takoj presenetila umirjena treznost njegovega govora, minimalistične kretnje in nekakšna rahlo kontemplativna avra tega človeka. Gazvoda me je mirno čakal v lokalu in tudi potem, ko sem s svojo živčnostjo razbil njegovo mini-idilo, se sploh ni pustil zmesti, kaj šele, da bi se vidno vznemiril. Lepo je srkal svoj čajček in me vljudno pogledal, pričakujoč kakšnega vprašanja. Nejc Gazvoda, letnik 1985, pisatelj. Fak. Priznam, da sem do Gazvode pred intervjujem vzgojil nekakšen apriorno skeptičen odnos, poleg tega pa sem bil absolutno determiniran, da ga bom med pogovorom vzel pod mikroskopski drobnogled in ga, če mi bo kaj samoprevzetno sral, poskušal sesuti kot prazno kanto. Če v tem trenutku malo pomislim za nazaj, je bila moja defenzivna drža bolestno predvidljiva in dolgočasno simpto-matična. Itak, kako v tem kačjem gnezdu, ki se večino časa kuha v soku patološkega ljubosumja, še drugače gledati na vrstnika, ki je pri devetnajstih doživel svoj literarni preboj? In ki je, dalje, ob tem takoj požel vrsto nagrad in prestižnih nominacij ter lani izdal že svoje peto prozno delo? Ko sem kolege, prijatelje, znance spraševal po njihovem mnenju o Nejcu Gazvodi nisem dobil kompleksnega diapazona raznovrstnih mnenj, temveč zgolj dve diametralno nasprotni mnenjski kategoriji. Po Marcelu bi ju lahko označil za zelo za in za zelo proti. Vmes ni bilo ničesar, ništrc. Prvim se je Gazvoda dopadel, njegovo mladost so sprejeli kot dodaten plus, kot imanenten testament njegovega talenta, kot esencialno sestavino njegovega wun-derkindovstva, drugi so ga zaradi taistega pribijali na križ. Češ, kaj pa takle napihnjen mulček sploh ve o literaturi, tega sranja pa že ne bom bral. Ko sem Gazvodo soočil s to ambivalenco, katere glavni vir je njegova mladost, se je neznatno nasmehnil in vame uprl svoji premeteni očesci: »Glede moje mladosti imam samo eno besedo, in to je - Kosovel. Tukaj lahko potem že počasi zaključimo. Vedno bodo obstajali določeni ljudje, ki moje starosti ne bodo sprejeli in za katere je literatura domena bradatih starcev. Seveda upam, da bom čez trideset let pisal drugače, kot pišem zdaj, je pa res, da se zaradi tega ne smem ustavljati. Vem, da imajo nekateri vrstniki zaradi tega do mene precej odklonilno mnenje, pri tem pa se mi takoj poraja vprašanje, kako lahko potem sploh cenijo sebe? Definitivno mislim, da predstavljamo neko generacijo, ki je izgubila svoj glas. Jaz sicer poskušam nekaj kričati, če me hoče pa kdo poslušati, pa je to seveda njegova osebna odločitev.« Nadaljujeva v začrtani smeri. Ena beseda vodi do druge in kmalu sva pri razmahu spletnega gostilniškega klaftranja in veselega ad hominem sesuvanja vsakogar, ki se drzni javno izpostaviti - skratka nacionalne internetne patologije, ki se je zavedamo vsi in ki že dobiva obrise prave distopije komuniciranja na tem »drugem svetu«. Gazvoda je to še najbolj občutil takrat, ko je na povabilo Marka Crnkoviča postal hišni bloger siOLovega portala, pri čemer so ga raznorazni pogumni anonimneži kmalu začeli jebati v tisti prepoznani, dolgočasni maniri: »kdo pa tale misli, da je, kaj zdaj tukaj nekaj pametuje,« in seveda »naj mu bo jasno, da nima pojma o ničemer.« Ampak presenetljivo, do spletnega občinstva Gazvoda sploh ne goji kakršnihkoli grenkih zamer. Prej nasprotno, pravi, da ima še vedno raje (pre)ostro kritično javnost, kakor pa osladno, licemersko ameriško sceno, kjer je vedno vse v redu. Huh ... optimist? Humanist? Deset minut po prihodu je in tole ni več strukturiran pogovor, ampak prej debata starih znancev. Ob čajčku. Pravzaprav je precej hecno, kako se je stvar razpletla, glede na mojo začetno skepso. Kline, še na bulo sem pozabil. Tako mi vmes sploh ni več čudno, ko Gazvoda parkrat kar sam poprime za drugi konec komunikacijske palice in me, ko zaključi svojo misel, vljudno pobara: »Ti, kako se pa tebi zdi ta in ta stvar?« Pa naju enkrat spet zanese nazaj k njegovemu pisateljevanju in statusu, ki ga to prinaša in mi Gazvoda takole brez vsakršnih pretenzij po ugajanju, reče: »Nimam se za nič posebnega, kaj šele za kakega wunderkinda. Stvar je samo v tem, da pač rad pišem.« Kakšen stari, zajebani cinik bi tole preprosto resnico lahko zavrnil kot poskus patetičnega aforizma, ampak samo, če bi stvar videl kje napisano in z Gazvodo ne bi sedel iz oči v oči. Kajti vtis o premišljujoči, umirjeni, iskreni, skorajda zenovski prezenci mladega avtorja ves čas ostaja in Gazvoda je ne skali. Ko mi pripoveduje, da osnovna šola zanj ni bila najbolj srečno obdobje, si to zlahka predstavljam - Gazvodo kot tistega obrobnega nesrečnika, ki je v OS obveljal za piflarja, ker je pač rad žulil knjige in je kdaj pa kdaj vrgel one magične karte. Veliko težje pa si ga recimo predstavljam kot do amena nadelanega veseljaka, ki v kakšnem ljubljanskem lokalu sredi noči grize pirske steklenice, vpije »Daj še eno rundo!« in z barskimi silaki polaga roke. Pa vendar je na gimnaziji, kot vsi ostali v tem obdobju, tudi on hitro spoznal omamo alkohola. Pravzaprav pravi, da še dandanes, ko je absolvent (sicer redkeje), na te ali one kvarte pade kakšna alkoholna eskapada. »Tudi sicer razumem dejstvo, da so umetniki bolj nagnjeni k tovrstnim rečem,« pravi, »Če si umetnik, na primer pisatelj ali igralec imaš svoje orodje, torej sebe, vedno s seboj. Kakšen mizar lahko svojo žago popoldne mirno odloži v kot in je potem fertik. Jaz pa imam svoje delo vedno s seboj, vedno ga imam v glavi, zato od časa do časa potrebujem nekaj takega, kjer se lahko zares odklopim.« Racionalna utemeljitev? Ja mater, meni se že zdi. Gazvoda si med nostalgičnim popotovanjem po deželi spominov, v katerega sem ga potisnil s svojim stalnim nažiranjem o njegovih mladostniških norijah v rodnem Novem mestu, zaželi cigareta. Zato skupaj s fotografom stopimo ven, na ulico, kjer ga foto-Vlado v miru škljoca. Ozirajoč se na najin pogovor vseeno z majhno mrvico razočaranja ugotovim, da Gazvoda vmes ni niti enkrat malce posvinjaril ali pa vsaj orenk zaklel, kar bi po moji zblojeno-idealizirani predstavi kot pisatelj absolutno moral. Kakorkoli že, vsi trije se razgovorimo o fenomenu spletnega samo-fotkanja in objavljana svojih fotografij in nasploh o vsej tej poplavi fo-to-materiala kjer želimo v vsesplošni narcistični maniri izpasti čim lepši. Takrat Gazvoda, žarečega obraza, reče: »Ja ravno zadnjič sem videl eno takšno za crknit smešno fotko. Neka ženskica se je v kopalnici fotografirala od zgoraj, za njo pa je bil na fotki viden sekret, v katerem je plava takale ogromna klobasa!« V tistem trenutku sem olajšano prasnil v krohot, še posebno ob njegovi kretnji, ko je ob besedi »takale« z rokama odmeril kako velika je bila ta straniščna »stvar«. Čez kake pol ure je razgovora naposled konec, zato ugasnem snemalko, oblečem plašč, plačam račun, potipam bulo, da se prepričam, da je še vedno tam in se poslovim od Gazvode. V luči simpatičnega in skorajda ganljivo poslavljajočega se konca najinega srečanja, se spomnim ene od Gazvodovih definicij pisatelja, ki jo je izrekel med svojim razglabljanjem: »Pisatelj mora biti lik. Že s svojo osebnostjo.« Nejc Gazvoda prav gotovo je pisatelj. Tribuna Trobilo 2 3 Kontraobveščevalna 4 5 6 7 8 9 10 11 Internacionala 12 13 14 15 Avtonomija univerze dipl. ing. fil. Matija Potočnik Pribošič: Umnost Duha je povsem odvisna od institucij, ki naddoloča-jo temne preostanke, jih organizirajo in kot vrtinci, ki privlačijo tvar znotraj svojega horizonta smisla. Tako dobi Duh višjo stopnjo stalnosti, toda institucije med seboj niso organizirane, nimajo enotnega horizonta smisla, so logično nekonsistentne in se odpravljajo prav zaradi notranje razlike, ki izhaja iz njihovega mnoštva. V dejanskosti, kjer svoboda sovpade z močjo, pa zaradi moči in stalnosti inšti-tucije postanejo zastarele, njihova funkcija onemogoča samo sebe in se zato iz perspektive subjekta, ki je sodoben, kažejo kot ne-umne in polpretekle. Zgolj umnim bitjem, pa lahko očitamo neumnost, zgolj umna bitja so lahko neumna, kar pa velja za subjekte je res tudi za inštitucije, kot organe uma znotraj Duha, saj subjektov ni pred svojo formacijo. Višja trajnost inštitucij - v tem je njihova moč in hkrati njihov največji problem; inštitucije okostenijo, ne prilagajajo se spremembam, dokler se ne znajdejo v težavah, ki ogrozijo njihov obstoj. Ko pride, do krizne točke, napoči čas reform, čas odločitve, ki privede ali v propad ali pa spremembo, ki jih obnovi in jim da ponovnega zagona, kot pravi Hölderlin; kjer je nevarnost raste tudi Rešilno. Ukinitev študentskega dela, odpravlja razloge za čimdaljše vzdrževanje študentskega statusa, kar pa zgolj omogoča več časa za študij a še ne daje nobene kvalitativne določitve, da bi pretentali študente v učenje jim je seveda treba dati več kot zgolj čas, več obveznosti in štipendije vezane zgolj na univerzo bi bile najbrž dovolj. Kar potrebujemo ni zmanjšanje let študija in bolonizacija ampak boljše notranjo organizacijo, ki bi iz sebe posegala na trg. To rešilno naj bi danes predstavljala bolonjska reforma, ki naj bi poskrbela prav za takšno poživitev inštitucij višjega šolstva, prav tako pa naj bi zakon malega dela onemogočil izkoriščanje študentov, ki jim sredstva odžirajo študentje-simulakri vpisani zgolj zato, da lahko odžirajo, oba koraka sta seveda s te plati popolnoma upravičena in dobrodošla, toda vprašanje je če sploh zadevata prave probleme. Največji problem ni predolg študij, ampak kvaliteta le-tega, in razkorak med trgom in študijem, ta problem hočejo rešiti tako da izobrazbo podredijo zahtevam trga, kar pa v končni fazi kvaliteto zniža in napravi študij za nepotreben. Da dobimo vtis o tem, kaj je narobe s filozofsko fakulteto kot inštitucijo, je dovolj, če si za primer ogledamo njeno najbolj prazno formalno gesto, dogodek svečane podelitve diplom. Podelitev je sestavljalo dvourno zahvaljevanje eminencam za Njihov obisk opremljeno z manjšim govorom, par komadov nastopajoče skupine, podelitev in prerivanje za hrano. Kar je izstopalo v samem programu je bil govor g. Skrabca, govor o humanizmu, smislu in diagnostikih, po katerem sem bil zares presenečen, da ni bil deležen gnile zelenjave ali vsaj izžvižganja. Povedal je, da je skupina medicinskih diagnostikov, ki se je zraven svoje stroke ukvarjala tudi s filozofijo, dosegala boljše rezultate - humanizem ima smisel, vkolikor ga lahko tržimo, smisel ima, je še povedal g. Škrabec, ker nismo vsi geniji (kar za govorca najbrž pomeni, ker nimamo vsi te odlične naravne sposobnosti dedovanja kapitala) in je humanizem tako sredstvo, ki malce zmanjša našo nesposobnost in nam olajša trpljenje ob revščini, s tem ko se prepričamo v drugačne vrednote. Humanizem ima smisel kolikor je uporaben za trg, oz. nima smisla kolikor ni, to tezo je treba vzeti resno, kar pa ne pomeni neposredne predaje avtonomije univerze trgu ampak premislek o tem odnosu. Avtonomija univerze je nujen pogoj za kvaliteto izobrazbe, toda ta avtonomija je bila vzpostavljena zgolj kot zaščita pred zunanjimi vplivi, negativna svoboda od države, religije in kapitala, kar univerzo zgolj izolira in vedno bolj odtuji od družbe nasploh, še posebej ko gre za stroke, brez neposredne tržne uporabnosti. Ker religije in države ni več v svojih močnih oblikah, je avtonomija, ki se je opredeljevala samo od teh dveh izgubila svoja tla, naloga univerz če hočejo danes avtonomnost pa je prav njihov odnos od/ do svobodnega trga, kamor bi morala za pravo avtonomijo univerza posegati sama iz svoje notranje organizacije in ne obratno. Primankljaje v raziskovalni eliti hočejo odpraviti s tem, da zožijo dostopnost in s tem povišajo motivacijo, ampak če to lahko deluje za večje države pa nam manjka kritična masa, ki bi iz sebe spontano proizvajala elitneže. Dvig v kvaliteti se tako lahko zgodi kot dvig ravni vseh, saj elite niso rojene ampak proizvedene, kar bi najbrž pomenilo reformacijo šolstva kot celote, ki danes kot svoje glavne funkcije ne more več videti razširjanja informacij, ampak formacijo subjektov, ki te informacije sploh lahko koristijo. S sloganom »družba znanja«, je že jasno kaj je narobe, gre zgolj za spodbujanje neposrednega znanja, strokovnjakov, ki pa dosega nasprotje od želenih rezultatov, ker gre za ozko usmerjeno znanje, ki želi doseči časovno optimalnost, kar pomeni zgolj najhitrejšo možno pridobitev znanja, je konec koncev povsem vseeno ali ga dobimo na fakulteti ali kot vajenci. To ideološko geslo, bi bilo vredno zamenjati z boljšim - družbo vednosti, ki meri predvsem na formacijo subjektov, kar pomeni zagotovitev pogojev študija vsem. Ukinitev študentskega dela, odpravlja razloge za čimdaljše vzdrževanje študentskega statusa, kar pa zgolj omogoča več časa za študij a še ne daje nobene kvalitativne določitve, da bi pretentali študente v učenje jim je seveda treba dati več kot zgolj čas, več obveznosti in štipendije vezane zgolj na univerzo bi bile najbrž dovolj. Kar potrebujemo ni zmanjšanje let študija in bolonizacija ampak boljše notranjo organizacijo, ki bi iz sebe posegala na trg. Družbene potrebe ustvarja družba in če edine inštitucije, ki bi lahko ustvarjale potrebe po humanizmu tega nočejo ali tega niso sposobne postane vse to zares odveč, lep primer takšne samoodprave inštitucije, ki ni znala misliti svojega odnosa do trga je RTVS, ki je s tem ko se je spustil v logiko konkurence z drugimi komercialnimi hišami izgubil ves svoj namen in postal odvečen. Kar je torej potrebno za obnovitev funkcij univerz, je večja zavest o lastnem mestu znotraj družbe, ki ni neodvisno in se s tem če se pojmuje kot tako zaradi nemišljenja svoje zunanjosti prepusti zunanjim določitvam in tako izgubi vso svojo realno avtonomijo, ki jo lahko doseže le z aktivnim udejstvoavnjem in notranja organiziranost, ki ne ostane zgolj zaprta in gola formalnost, medtem ko vse dogajanje pade znotraj študentskih zunanjih organizacij, različnih krožkov, klubov, ki zdaj opravljajo delo namesto inštitucije. Vse delovanje izhaja iz neke ideološke opredelitve, pa če ta ostaja implicitna ali eksplicitna, za univerze je tako nujno da mislijo svojo kot razsvetljensko, ki je edina po kateri sploh lahko kaj so in ne izginejo kot fosili neke zgodovinske epohe, preživete in ohranjene zgolj kot neka zanimivost, medtem ko se resnično dogajanje odvija mimo njih. Prehitro nas bo zapustil naš zavod k6/4 in nam večno ostal v spominu. Kar je torej potrebno za obnovitev funkcij univerz, je večja zavest o lastnem mestu znotraj družbe, ki ni neodvisno in se s tem če se pojmuje kot tako zaradi nemišljenja svoje zunanjosti prepusti zunanjim določitvam in tako izgubi vso svojo realno avtonomijo, ki jo lahko doseže le z aktivnim udejstvoavnjem in notranja organiziranost, ki ne ostane zgolj zaprta in gola formalnost, medtem ko vse dogajanje pade znotraj študentskih zunanjih organizacij, različnih krožkov, klubov, ki zdaj opravljajo delo namesto inštitucije. 16 17 18 19 Šok terapija 20 21 22 23 24 25 Ne kulturno 26 27 28 29 Avtonomna cona 30 31 INS t A izoBMi Nekaj gnilega je na Univerzi Simona Sušeč, ilustracija Ana Baraga: Govori se o smrti Univerze. Jasno je, da bolonjskih reform ne gre razumeti kot lepotnih popravkov; izgublja se nekaj precej starodavnega. Ko zapuščamo njeno prusko rezidenco in romamo proti Jugu, družno nezadovoljni s prihodnostjo, preteklostjo in sedanjostjo, nam v zvezi z organizacijo visokega šolstva tu in tam še uspe reagirati na kakšen poseg v blaginjo ali trd vsakdan, kaj drugega pa - in to je kontrauniverzitetno samo po sebi - ravno ne. Bologna na prvi pogled ne služi ničemur. Domnevamo lahko, da ne bo prizanesla niti intelektualni omiki, s katero se je bohotila stara Univerza v svojih najbolj elitističnih časih, niti strokovnosti bodočih diplomantov, da o njihovi samoiniciativnosti in samostojnosti pri izvajanju nalog sploh ne govorimo. Že res, toda iz kritik, ki jih slišimo iz vseh strani, je popolnoma nemogoče razbrati, kakšno visoko šolstvo bi bilo po meri našemu času in prostoru. Morda je to priložnost, da ugotovimo, da Humboldtova univerza preprosto ne more zadostiti potrebam časa. Pa niti ne zato, ker ne bi potrebovali avtonomne institucije z živahnim znanstvenim dogajanjem in starodavno modrostjo, s katero si pač ne moreš kupiti kruha. Njen veliko večji problem je v tem, da je v času, ko je vse kao avtonomno in svobodno, ravno ona tista, ki lahko spodbuja refleksijo o tem - in če o tem ne razmišlja, toliko slabše zanjo. Na podoben način pa se mora sprijazniti tudi s tem, da študenti sami klasično izobrazbo raje zavračajo, hkrati pa se pri tem niso pripravljeni spraševati, zakaj pravzaprav študirajo. Zato je iz pisanih pripomb, ki jih študenti naslavljajo na Bologno, prej razbrati, da tudi njim ne gre ravno za to, da študij ne bi poniknil v podaljšano gimnazijo ali še raje kar poklicno šolo. Ker pa bi vsekakor še nekaj časa radi jedli na bone in se zabavali na študentskih prireditvah, smo kljub reformam in odvečnosti na trgu nekako dolžni oblikovati tudi svoj raison d'être. Da se razumemo: subvencionirana prehrana in stanovanje, pa tudi študentsko delo oz. štipendije in ostale prednosti, ki jih študentske straže varujejo pod bolj kot ne budnim očesom in glede katerih je tudi večina študentov najbolj razdražljiva, so seveda namenjene temu, da nam na vpisnih listih ni treba navajati barve krvnega in bančnega obtoka, kar je za študij pod okriljem države edina sprejemljiva možnost in nobena zlobna primerjava s kolegi po svetu tega ne more spremeniti, tudi zavoljo kvalitete študija ali spodbude študentom ne. Univerza sama seveda naj posameznikom ta sredstva odmerja po zaslužnosti, toda to še ne pomeni, da naj bo študij zasnovan kot varna in ravna pot do stolčka v javni službi, podjetju ali kjerkoli že, stolčka, ki čaka samo na nas. Nikakor ne gre zanikati, da klavrni obeti glede zaposlitve ne tarejo samo diplomantov, katerih novopečenost potrebuje vedno več konzervansov, temveč daljšajo tudi absolventske staže. Toda nikakor ni nujno, da mora to postati problem Univerze. Raje dvakrat premislimo, preden jo spremenimo v podaljšek Zavoda za zaposlovanje. Ko se na kakšnem oddelku odloči, da se bo število mest vsako leto znova odmerjalo glede na potrebe na trgu, in če je ta oddelek po vrhu vsega še pod okriljem humanistične fakultete, se namreč dogaja točno to; in ob tem se jemlje za samoumevno, da bo trg tako dolgo kot sonce razsvetljeval in senčil naše življenjske usode. Če se v kriznih časih študente Fakultete za socialno delo pusti prositi, da se lahko naredijo uporabne ali pa se jih celo pošilja v druge panoge, potem bi morda res bilo najbolje, da se jih kar brez pripravništev zaposli v vrtcih, da bodo otroke učili cinizma. Kdo sem jaz, da bi sodila o smernicah, ki jih pri takšnem stanju ubirajo avtonomni tvorci študijskih programov, toda problem je bolj v tem, da je šepet trga, pa naj mu prisluhnejo ali ne, enak bistroumnim pripombam študentov o nekoristnosti tega ali onega znanja za življenje. Toda ob tem ni več jasno, ali so stari tisti, ki si v gnilem osrčju Univerze prizadevajo za Vede, Znanost in Teorijo, ali mi, ki smo se rojevali v času, ko se je združeno slovensko šolsko občestvo jasno in glasno izreklo proti usmerjenemu izobraževanju in za nepredvidljive izobraževalne in zaposlitvene poti. Ampak ravno to je Univerza. Če je nekoč v svojih najšibkejših trenutkih užaljeno tonila pred razgaljenimi prsmi mlade študentke, potem se zdi, da je danes prej ona tista mati, katere mleko kritične misli čaka na študente, da ga pijejo, medtem ko bi se oni raje družili s trgom. Če je v svojih najmočnejših trenutkih razdraženi hrbtni strani posmehljivo razgaljala svoj lasten diskurz, potem ni ona tista, ki se je spremenila, temveč njena hrbtna stran, ki zdaj vanjo brez večjih odporov teh, ki smo se za študij odločili - in ni nas malo - prepušča pljuske instantne kulture. Zakaj potem študiram in zakaj bi k študiju povabila kar največ ljudi? Ker ne morem drugega kot verjeti, da me je Univerzi uspelo vzgojiti vsaj toliko, da se pri tistih nekaj odločitvah, ki mi jih nalaga »državljanska dolžnost«, ne bom odločala ravno na podlagi zagorelosti obraza ali pogostosti simpatičnih vicev. In mi ona sama toliko pameti raje odreče, je na študij mogoče pogledati nekoliko drugače. Seveda je grešno od nje, toda odmerila nam je čas - in kaj pa bolonjska reforma dokazuje drugega kot to, da gre za čas - da se v nekoliko manj zategnjeni maniri ozremo po svetu, premislimo nekoliko širše, na dogajanje v družbi pogledamo zviška in ji, če nam vest tako veleva, pod nos porivamo njene napake. Karkoli naj bi demokracija bila, če ta čas krajša ali se krog, ki mu je dodeljen, ne širi, je bolna. Da se razumemo: subvencionirana prehrana in stanovanje, pa tudi študentsko delo oz. štipendije in ostale prednosti, ki jih študentske straže varujejo pod bolj kot ne budnim očesom in glede katerih je tudi večina študentov najbolj razdražljiva, so seveda namenjene temu, da nam na vpisnih listih ni treba navajati barve krvnega in bančnega obtoka, kar je za študij pod okriljem države edina sprejemljiva možnost in nobena zlobna primerjava s kolegi po svetu tega ne more spremeniti, tudi zavoljo kvalitete študija ali spodbude študentom ne. IMS T, l LOBM Tribuna Trobilo 2 3 Kontraobveščevalna 4 5 6 7 8 9 10 11 Internacionala 12 13 14 15 Študentski boji med apatijo in ataraxio v Samo Bohak, ilustracija Dejan Kralj: Studenti so skozi zgodovino veljali za najnaprednejši politični subjekt, generator sprememb, borci za pravičnost in boljši jutri. Razgledan, kritičen študent je bil enfant terrible in trn v peti vsakega dobro stoječega politika, ki je želel v miru preživeti svoj vek na oblasti. Oblast je do študentov gojila mešana čustva. Po eni strani so bili nadležni in včasih celo nevarni, po drugi strani pa so bili inteligenca, ki jo je oblast potrebovala za potrebe opravljanja visoko kvalificiranih del, ki so zahtevala specifična znanja. Država je je ekscese študentov tolerirala, dokler ti niso postali sistematični in grožnja obstoječemu sistemu. Nekateri študenti so iz prepričanja vstopili v boj z oblastjo drugi iz koristoljubja v boj za oblast. Ko govorim o študentih, je treba pripomniti, da to nikakor niso popolnoma homogena skupina in študenti, ki ji jih opisujem, v resnici predstavljajo le majhen del študentske populacije. Pa vendar je bila vnema teh nekaj procentov dovolj, da je od časa do časa zanetila požar. Danes smo priča pogojem, ki bi sami po sebi skoraj morali pripraviti mladino, da se zbudi iz udobne otopelosti in skoči na ulice. Vendar se to na začudenje nekaterih analitikov noče in noče zgoditi. Upoštevati je potrebno geslo, da pogoji še ne ustvarijo revolucije. Ob konkretni grožnji zakona o malem delu smo priča mobilizaciji študentov. Prvo vprašanje ki se nam zastavlja se glasi : Gre res za mobilizacijo študentov ali gre za mobilizacijo njihovih domnevnih predstavnikov? In drugo, ki logično sledi: Če študentskim organizacijam dodelimo legitimnost, kakšen način boja bi morali izbrati in v kakšen kontekst, bi bilo te boje potrebno umestiti? Bled odtenek mrtvaško sive leta 68 Danes se zdi, da se moderen študent iz arhetipa upornika razvija v arhetip tako imenovanega „couch potato" (osebek, ki se je zaradi kontinuiranega sedenja na kavču z njim z(a)rasel ). Zdi se, da s(m)o študenti svoje spačke zamenjali za BMW-je in njihove poslikave s simboli miru in ljubezni za nova lita platišča, najnovejši odbijač in pomično streho. Ogrlice iz regratov in kamenčkov smo zamenjali za vedno daljše in težje zlate verižice ( nekateri prave druge ponarejene), vedrino pristnega nasmeha za zlagan nasmeh svetlečih pobeljenih zob. Naša najdragocenejša prepričanja (če s svetlobno hitrostjo menjujočih se skupkov trditev sploh še lahko rečemo prepričanje), so na prostem trgu na voljo najboljšemu ponudniku. Kot nas opozarja slovenski kovač rim : „svojo dušo smo prodali vragu za premalo ceno". Največja izmed sedmih žalosti pa je verjetno dejstvo, da tega, razen postaranih veteranov leta 68 (v kolikor niso postali tajkuni ali oblastniki) tega nihče več ne opazi. Odzivi na izražene pomisleke se po večini razdelijo dve vrsti. Prva izraža prezir ali pomilovanje nad naivnimi idealisti, ki v modernem svetu še vedno govorijo o vrednotah drugi odziv pa se izraža v pokroviteljskem trepljanju po rami in nasvetu zrelega politika, češ da v realpolitiki ni prostora za sanjarije mladega študenta. „Those were the days" Ko sem se sam udeležil okroglih miz ob komemoraciji leta 68 sem poleg ponosa, „da smo bili tam" in nostalgije začutil določen patos ob „apatiji današnjih študentov", pojem ki bi že zasedal častno mesto v nebesih Platonovih idej, če bi ga tja bilo možno uvrstiti. Kljub vsemu so se mi takšni dogodki zdeli (pre)potrebni, saj so v spomin in opomin, da smo skozi tranzicijo nekaj izgubili in smo včasih podobnih slepcem ki v črni sobi iščejo mačko za katero ne vedo če je tam. Včasih se mi moja prizadevanja v društvu za razvoj humanistike v Mariboru zdijo podobna nalogi slepca. Ustanovljeni smo bili z namenom, da prebijemo apatijo in ideale humanistike ro-kohitrsko vrinemo med zbirokratizirano institucijo univerze, ki rešitev iz svoje okostenelo-sti išče v svoji novih oblačilih tovarne kadrov za trg dela. Trg dela pa je, resnici na ljubo, muhast fenomen, ki se spreminja hitreje, kot lahko 16 17 18 19 Šok terapija 20 21 22 23 24 25 Ne kulturno 26 27 28 29 Avtonomna cona 30 31 v Čeprav oddaja že od 9. maja 1969, bo za vedno utihnil Radio Študent ena najstarejših in največjih evropskih nekomercialnih radijskih postaj, ki oddaja študentski radijski program. Quo vadiš, universitas? Gregor Inkret: Pošast ima več glav: na eni strani družba znanja, na drugi strani krčenje sredstev za javno šolstvo. Množičen vpis in kadrovska in infrastrukturna podhranjenost. Pričakovanja politike in pritiski gospodarstva. Družba akademskih naslovov na zavodu za zaposlovanje. Pod črto gre za mantro, ki ste jo že velikokrat slišali. Naša pamet, naši možgani nas bodo rešili - z rokami nismo konkurenčni -, ustvarili bodo dodano vrednost, ki jo bomo prodali in izvozili, s pridobljenim bogastvom pa potem živeli srečno do konca naših dni. In vse to očitno kljub nedvomni krizi institucije, kjer v osnovi nastaja znanje, ki naj bi delalo razliko med razvojem in stagnacijo - to je univerze. referent v referatu izda potrdilo o šolanju. Boj z mlini na veter, ali scanje proti vetru, kot je to na Kopergroundu poimenoval naš soscalec Mrako Brecelj je sicer zamudno , nadležno a vse preveč potrebno početje. Zakaj je potrebno bralce osrednje Slovenije utrujati s stokanjem o težavah in problemih nekega štajerskega društva? Ker v tem polju z nekaj zrna soli velja, da je problem ene iniciative problem vseh. Ptičja perspektiva Problemi s katerimi se sooča vsaka iniciativa, ki želi aktivirati študente in njihov potencial namesto za potrebe kovanje zlatnikov uporabiti za izboljšanje sveta so sistemske narave. Vseprisotna apatija izhaja iz popularnega postmodernega prepričanja, da so vse velike zgodbe že končane in da se tako ali tako ne da ničesar spremeniti. Kot ugotavlja Žižek je Fukuyama je levičarjem spretno podtaknil svojo nebulozo o koncu zgodovine, ti so jo na zunaj zasmehovali v resnici pa so jo sprejeli z odprtimi rokami. Splošni cilji pravičnosti in moto solidarnosti so se razbili v partikularne boje majhnih skupin, ki so obupale nad revolucijami, družbenimi in osebnimi. Dandanes večino časa porabijo za tekmovanje ene proti drugi, ter za vojno z birokratsko goro papirja, ki jo je potrebno izpolniti preden smeš stopiti na ulico in zakričati svoj "dostje" Kdo se boji institucije? Medtem ko smo na eni strani priča razbitju mozaika enotnosti, pa smo na drugi drugi soočeni s popolno institucionalizacijo in birokratizacijo študentskega organiziranja. V duhu socialne države so prvoborci študentom izborili zajeten kupček pravic, ki so dobro služile generacijam študentom. Štipendije, boni, študentsko delo, olajšave ter drugi bonbončki so prednosti, ki nam jih južno od nas zavidajo, severno od nas pa se jim čudijo. Zdi se, da so s temi ukrepi zagotovljeni ravno nujni pogoji, ki mlademu študentu omogočajo svobodo, kritičnost in čas v katerem lahko brez pritiska zasleduje svoje interese. Študij je včasih veljal za čas v katerem se človek dokončno razvije kot osebnost. Ta ureditev nam je dala kar nekaj velikih umov katerih misli so aktualne še danes. Vendar obstaja tudi druga plat medalje. Ta se je pokazala ob zadnjih protestih proti Bolonjski reformi. Evropa (se) je vstala, zasedali so univerze, Bologna je „gorela", naši bivši Hrvaški bratje so pravilno prepoznali tarče proti katerim so usmerili ost kritike in z zasedbo univerze pokazali, da potencial za upor še obstaja. Kot se je izrazil Andrej Grubačić „ Vedno je prostor za pobeg". Medtem pa je Slovenija spala. Nekaj zasedb se je sicer zgodilo, vendar so bile te kratkotrajne in niso presegle sedenja na hodnikih. Kaj je šlo narobe? Enostavno : Študent, ki se je na študentski bon ravno najedel za tretjino cene , spil nekaj piv na račun neobdavčenega dela brez skrbi srka pivo vedoč, da bo za kakšen „pirček" zadostovala še štipendija, bi moral biti nor, da bi svojo dobrobit na kakorkoli ogrozil z neprimernimi besedami ali vzkliki. Zakaj bi študenti pljuvali v roko ki jih hrani? Veliki mali upornik je kaj kmalu spoznal, da se lahko v sistemu udobno namesti in pusti ovcam, da se zmedene pustijo speljati v žrela drugim volkovom. Paradoksalno ravno institucija, ki zagotavlja nujne pogoje za vzpostavitev kritičnega posameznika, poskrbi da zadostnim pogojem nikdar ni zadoščeno. Malo dela nam dajte Zakon o malem delu je napadel ravno temelje, ki študentom omogočajo miren študij. Odziv študentskih organizacij je bil bliskovit in takoj so šle v boj za pravice študentov. Študenti so se boju pridružili in Pahor, ki ga zadnje čase napadajo z vseh strani trepeta pred množico študentov, ki so spoznali svojo pravo naravo. In potem svizec zavije čokolado v folijo... Zakon o malem delu sicer res ogroža določen del študentske populacije in v duhu zagovarjanja socialne države je težko priborjene privilegije potrebno braniti z vsemi silami. Za voljo argumenta predpostavimo legitimnost študentske organizacije pri zastopanju študentov in se vprašajo o načinu boja in kontekstu v katerega bi ta boj morali postaviti. (Besedo boj uporabljam namenoma, saj gre za boj različnih interesov, ki pa ne vključuje nasilja.) Kreativni načini protesta so vsekakor zaželeni, vendar cirkus zaradi cirkusa samega ni ne primeren in dolgoročno tudi ni učinkovit. Zahteva po naših privilegijih, brez da bi premislili, kako bo izpolnitev le teh vplivala na širšo družbo je etično sporna in taktično nespametna Če bo zaradi tvoje štipendije tvoja mama dobila manjšo plačo ali dedek manjšo pokojnino, tvoj brat manjši otroški dodatek na koncu ne bo nihče na boljšem. Denar se jemlje iz istega kupa in vsi sedimo v istem čolnu. Ves trud svetovne politike (ali bolje rečeno farse, ki se imenuje politika) zadnjih desetletij let je usmerjen v pozabo ideje solidarnosti in atomizacijo posameznikov, ki so sami zase nemočni, prestrašeni in zmedeni. Geslo deli in vladaj so poznali že Rimljani. Morda bi bilo smiselno razmišljati o novih načinih zagotavljanja pogojev za študij, ki ne bi konkurirali izpolnjevanju pogojev za službe delavcev ali pokojnine upokojencev. Morda je smiselno premisliti o zavzemanj za UTD (univerzalni temeljni dohodek), ki ga Tribuni podrobno predstavlja in analizira kolega Smrke. Sekularna pridiga 50 funkcionarji študentske organizacije zmožni postaviti na stran kratkoročne karierne interese, za voljo dolgoročnega načrtovanja politike, ki bi lahko generacijam študentov omogočala študij, pozneje redno delo in morda celo mirno starost? 51 morda drznejo namesto pravice do dela, zahtevati pravico do študija? Si morda upajo namesto pristajanja na floskule konkurenčnosti misliti izven okvirov trenutnega sistema in generacijo študentov vzgojiti v solidarne, sočutne, kritične, aktivne in uporne posameznike? Taka zastavitev, bi jim vsekakor zmanjšala priljubljenost, jim otežila delo in jih morda celo stala mandata. A morali bi se zavedati svojega poslanstva, ki presega egoistične interese posameznika ali celo interese posamične generacije. Naloga ŠOU ni samo prehranjevanje in zabava študentov, ampak vzpodbujanje kritičnosti pri posamezniku in posledično v širši družbi. Način boja proti napadom na socialno državo bo lakmusov papir za novo vodstvo ŠOU. Bodo znali krmariti med Scillo opiranja na klasično socialno državo, ki v postindustrijski družbi postaja problematična in Karibdo vojne vseh proti vsem na prostem trgu, ter premisliti o paradigmi, ki bi prevrednotila samo dojemanje pojma dela in izobraževanja? Na voljo imajo dve možnosti: ali bodo ponosno razglasili zmago nad malim delom v maniri : operacija uspešna, bolnik umrl, in mirno živeli na lovorikah svoje »zmage«, ali pa bodo tvegali, da morda izgubijo naslednji mandat a se (za) pišejo (v) zgodovino. (Tudi) od tega je odvisna prihodnost prihodnjih generacij študentov, ki se morda lahko vrnejo nazaj po prihodnost in prevzamejo svojo zgodovinsko vlogo spreminje-valcev sveta. Humboldt Klasični, tako imenovani Humboldtski tip univerze je bil tisti, ki je v novejši zgodovini prevladal v Evropi in obveljal za ideal, ko gre za oblikovanje akademskega prostora. Na podlagi humanističnih vzorov in političnih prepričanj zgodnjega nemškega meščanstva ga je leta 1808 v Berlinu osnoval Wilhelm von Humboldt, domači erudit, ki je ustanovil univerzo, ta pa je kmalu postala izredno cenjeno evropsko izobraževalno središče. Humboldt je zagovarjal svobodo. Profesorjevo, tako pri raziskovanju, ki je bilo glavnega pomena, kot pri poučevanju, in študentovo, ki je pridobljeno znanje interpretiral, kakor je želel. Humboldtov model univerze je bil neodvisen od države in zaščiten pred pritiski družbe. Razlikoval je med splošnim in specialnim znanjem. Prvo je bilo namenjeno »izpopolnjevanju izoblikovanega človeka«, drugo pa utemeljeno na tako imenovani čisti ideji znanosti. Humboldt je še začrtal institucionalizacijo znanstvenega dela in profesionalizacijo akademskega izobraževanja (Kump, 1994). Uporabnost in fragmentacija Univerza je od takrat doživela več sprememb. V glavnem so se zgodile v 20. stoletju, po drugi svetovni vojni, in v veliki meri vodile k smernicam, zapisanim v famozni reformi, ki se imenuje po mestu, kjer domuje najstarejša visokošolska ustanova v Evropi. Razvoj industrije, tehnologije in znanosti je ustvaril potrebo po množici dobro izobraženega kadru in vodil k ekspanziji univerz, različnih fakultet, kolidžev in drugih ustanov. Na trend množičnega izobraževanja je vplivalo tudi naraščanje števila prebivalstva: uveljavil se je standard, ki pravi, da je posameznikovo šolanje na nižjih ravneh (osnovna šola in gimnazija) le priprava na vstop na univerzo. Ključni besedi postaneta uporabnost in fragmentacija. Množično šolanje, če govorimo v ekonomskih okvirih, ni nujno produktivno, zato pride do neuradnega razlikovanja med »uporabnimi« (predvsem tehnična znanja, naravoslovje) in »neuporabnimi« (recimo humanističnimi) študiji. Diferenciacija znanosti, različnih tehnologij in raziskovanja samega pa povzroči specializacijo znanja, fragmentacijo njegovih vsebin ter razvoj novih akademskih disciplin, ki večinoma nastanejo z združitvijo ali razbitjem že obstoječih. Študijski programi so se razdelili na več stopenj, tam, kjer se je univerza povezala z industrijo, pa so postali bolj poklicno in praktično orientirani. Za sodoben akademski prostor je značilno naslednje: povečano število študirajočih, posledična birokratizacija, specializacija vsebin (s tem pogosto zanemarjanje tistih klasičnih), instrumenta-lizacija vednosti, neformalni pritiski države in politike glede »uporabnosti« znanj, odtegovanje državnih sredstev (npr. vladnih subvencij), vpliv kapitala na univerze, in nastanek hierarhičnih lestvic, ki razvrščajo visokošolske ustanove. Znanje je torej dobrina, ki bo Zahodu pomagala ohraniti položaj pri vrhu v svetovni ekonomiji, zato prevladujejo pojmi, kot so učinkovitost, storilnost, kompetentnost, kvalificiranost, tekmovalnost, fleksibilnost - usklajeni na širši, najpogosteje evropski ravni. Poudarja se pomen znanstvenih inovacij, patentov. Šolstvo se komer-cializira: v Guardianu Alex Callinicos, profesor na King's Collegu v Londonu, denimo piše o tem, da se je v angleški akademski sferi od leta 2003 število zaposlenih direktorjev oziroma menedžerjev povečalo za 33 odstotkov, število samih akademikov pa zgolj za 10 odstotkov. Svetovna banka pa So funkcionarji studentske organizacije zmozni postaviti na stran kratkoročne karierne interese, za voljo dolgoročnega načrtovanja politike, ki bi lahko generacijam študentov omogočala študij, pozneje redno delo in morda celo mirno starost? Si morda drznejo namesto pravice do dela, zahtevati pravico do študija? Si morda upajo namesto pristajanja na floskule konkurenčnosti misliti izven okvirov trenutnega sistema in generacijo študentov vzgojiti v solidarne, sočutne, kritične, aktivne in uporne posameznike? Tribuna Trobilo 2 3 Kontraobveščevalna 4 5 6 7 8 9 10 11 Internacionala 12 13 14 15 Zahtevam lastno bivališče! There isn't much that I feel I need, a solid soul and the blood I bleed. But with a little girl, and by my spouse, I only want a proper house. — Animal Collective Katja Huš, ilustracija Matija Medved: Pridejo trenutki, ko se ti zdi vse še bolj neumno in neverjetno. Premier pravi, da imamo srednjeveški trg dela ... lebdiš malce oddaljen ... BDP ... nese te stran ... konkurenčnost... stran ... Kopenhagen ... odhajaš ... fleksibilnost... delodajalci pravijo ... oh, kje si že ... ponovno vsi govorijo samo o snežnih razmerah, kot da bi ponovno doživeli prvo zimo ... pojdi v Barcelono, îo evrov povratna karta ... samo opazovalec, ki vidi en velik nesmisel in ne razume ... ni denarja ... a denar je, trilijoni so ga ... tako daleč stran, da postajaš neprizadet, polaščati se te začne ta spokojna paraliza ... toda ... vsake toliko postaneš jezen in odčaran. Gledaš izbrano osrednjo informativno oddajo, hitiš skozi naslove člankov, hodiš po ulici in se obupano sprašuješ Zakaj vsi govorijo neumnosti? In takšen uvid v nesmisel te ponese daleč nazaj. Začneš pri velikem poku, ko je svet zate še nič. Včasih je pač treba iti k osnovam. Ker za osnove se pač tu gre. Pa recite temu naivnost. Jaz rečem, potrebno je. je recimo že v osemdesetih letih prejšnjega stoletja izdajo posojil nekaterim afriškim državam (Ugandi, Južnoafriški republiki itd.) pogojevala z rezanjem stroškov in sredstev univerzitetnim oddelkom in zahtevala njihovo profitno orientiranost. Podjetja ustanavljajo in sponzorirajo posamezne katedre, raziskovalne dejavnosti se v nezanemarljivi meri selijo na zasebne inštitute, visokošolske ustanove s šolninami polnijo svojo prazno proračunsko malho, študent pa je zreduci-ran na raven potrošnika. Nekje vmes Upehana univerza ostaja utesnjena nekje vmes -med lastno akademsko tradicijo, na katero se tako rada sklicuje in zunanjimi pritiski. Njena kriza ni udarila kot strela z jasnega, zajeta je v skupek vzorcev, ki trajajo že več desetletij in ne veljajo samo za šolstvo. Najdemo jih v dogmah o vitki državi, prostem trgu in o neomejeni akumulaciji dobička. Po svoje je jasno, da alma mater ne more nikoli biti v celoti avtonomna in popolnoma neodvisna. Primorana je reagirati na razmere, v katerih deluje. Problematično pa je, če ti zunanji vplivi določajo njeno agendo. Problematično je na primer, če univerza deluje po principu podjetja, gleda samo na svojo učinkovitost, je obremenjena s storilnostjo in lovi profit. Problematično je, če uporablja svoja raziskovalno-znanstvena sredstva v službi kapitala in industrije. Množično izobraževanje oziroma povečan vpis v različne študijske programe sam po sebi ni sporen. Pomisleki o razvrednotenju študija kot takega nas lahko hitro zapeljejo v elitizem. Nenazadnje je pravica do izobraževanja ena izmed temeljnih človekovih pravic, poleg tega pa je izkušnja študentskega življenja sama po sebi svojevrstna in dragocena. Sporna pa je nepripravljenost visokošolskih ustanov (ne vselej po njihovi krivdi) na omenjeno množičnost. Povečanemu vpisu in težnjam po čim večjem obsegu obdelanega znanja niso sledile ustrezne strukturne spremembe. »Družba znanja« deluje ob pomanjkljivih resursih. Dobro znane so denimo prostorske stiske nekaterih slovenskih fakultet (npr. umetniških akademij, ljubljanske Filozofske fakultete, ki ima predavanja na štirih različnih koncih), Slovenija pa je recimo po številu študentov na enega profesorja tretja najslabša v EU. Na profesorja pride dvakrat več študentov kot drugod v evropski skupnosti, je pred kratkim v Dnevnikovem Objektivu povedala dr. Marta Gregorčič. Zelo pomembna je tudi javna (!) dostopnost univerz (brez šolnin), v smislu, da te ne bi bile dostopne zgolj dodiplomskim in podiplomskim študentom od osemnajstega do tridesetega leta starosti, temveč tudi starejšim, ali tistim, ki zaradi takih ali drugačnih razlogov, še niso imeli priložnosti sesti v študentske klopi. cru in reprodukcija molka Eno od težav slovenskega visokošolskega prostora predstavlja tudi dejstvo, da ne obstaja nobena ustrezna podatkovna baza, ki bi zajemala celotno področje. Spletna stran ljubljanske Univerze denimo nudi le najbolj osnovne podatke, spletna stran pristojnega ministrstva se zanaša na povezavo do Urada za statistiko, Statistični urad republike Slovenije, ki sicer razpolaga z največ podatki o visokem šolstvu, pa je po besedah naše sogovornice, dr. Sonje Kump, že pred leti ukinil izhajanje svoje publikacije »Rezultati raziskovanj«, v kateri je na letni ravni objavljal podatke o zaposlenih v našem visokem šolstvu. Dr. Sonja Kump, profesorica na Oddelku za pedagogiko in andragogiko ljubljanske Filozofske fakultete, je dolga leta delovala kot raziskovalka na Centru za razvoj univerze pri Univerzi v Ljubljani (CRU), ki je bil ustanovljen leta 1970 in ukinjen sredi devetdesetih. CRU je bil, pravi dr. Kumpova, ustanovljen kot raziskovalna, razvojna, informacijska in svetovalna enota Univerze v Ljubljani, kmalu po nastanku pa se je razširil na celoten slovenski visokošolski prostor. Izvajal je različne raziskave, objavljal dokumentacije (npr. »Izbira visokošolskega študija«, »Univerzitetni študiji in poklici«), opravljal je informiranje kandidatov za študij in izvajal individualno svetovanje za študente in visokošolske profesorje, imel pa je tudi specializirano knjižnico za področje visokega šolstva. Njegova ukinitev je sovpadala z novim Zakonom o visokem šolstvu (sprejetim konec leta 1993) in z novim statutom Univerze v Ljubljani. Po besedah dr. Kumpove je bil CRU ukinjen s tihim soglasjem med univerzo in pristojnim ministrstvom. In rezultat? Visokošolsko politiko so odgovorni potem snovali stihijsko, brez raziskovalnih in analitičnih podlag, kar je denimo vodilo do nebrzdanega ustanavljanja visokošolskih (predvsem zasebnih) institucij, med katerimi si mnoge, tako Kumpova, ne zaslužijo naziva akademske ustanove. CRU je bilo lahko ukiniti, pravi, a novo ekipo kompetentnih strokovnjakov in raziskovalcev bo težko zgraditi. Za kvalitetno preučevanje visokega šolstva je po njenih izkušnjah, potrebnega veliko znanja, spretnosti in občutka za »akademski svet«. Kljub vsemu je univerza ohranila vodilni položaj pri produkciji znanja. Njena potrdila o opravljenem šolanju so največ vredna. Nazivi in kvalifikacije, ki jih deli, še zmeraj predstavljajo pomemben simbolni kapital in postajajo pogoj za vstop na trg delovne sile. A po drugi strani ostaja branilka starih tradicij in hierarhij s katerimi poskuša utrditi svojo vlogo. Tako denimo obstaja dvojnost; na eni strani dobro zaščitene skupine rednih in izrednih profesorjev, na drugi strani slabo plačani prekerci, polovično ali petinsko zaposleni mladi intelektualci, raziskovalci, asistenti itd., ranljivi na začetku svojih poklicnih poti in ujeti v bazo objav ter citatov. V tem kontekstu je pomenljiv izračun dr. Sonje Kump: v slovenskem visokošolskem prostoru je leta 2008 delež visokošolskih delavcev, zaposlenih za poln delovni čas, znašal 48,1 odstotka, še leta 1998 pa denimo 57, 9 odstotkov. Tako postaja pojem javnega intelektualca, kar univerzitetni profesor nedvomno je, čedalje bolj problematičen. Na dlani je reprodukcija molka, kontinuiteta brezbrižnosti. Nedavno jo je poskušal preglasiti Martin Krauser, študent koprske Fakultete za humanistične študije in »Spielverderber« s proslave ob sedmi obletnici Univerze na Primorskem. Na koncu slavnostne akademije je, kot pravi sam, sit neangažiranosti akademikov, ko gre za neurejene razmere na fakulteti in celotni univerzi, zbranim gostom, na čelu z predsednikom vlade in rektorjem, zakričal, da niti država, niti univerza nimata razloga za slavje. Podpis. Dejstvo je, da se vsak izmed nas rodi brez privolitve. Pride dan obdarovanja in ti dobiš baje ultimativni dar; dar življenja. Vzemi in ne vračaj. Vsi smo torej v startu na istem - nasilno porojeni. No, če sem že tu, potem, dar življenja, prosim, daj ne bodi popolna muka. Za vse, da se razumemo. Ker sicer ne bi bilo najbolj fer. In že trčimo ob problem temeljnih človeških pravic in svoboščin. Kako bi pa sploh definirali popolno muko oziroma bolj prijetno rečeno, kaj bi pomenilo živeti človeku dostojno življenje? Ah, to je tako relativno, meni pomeni nekaj, tebi drugo. V srednjem veku so ... jada jada jada! Ne bodimo postmodemi strahopetci in poskusimo s preprostim odgovorom: za dostojno življenje potrebuješ kvalitetno in zadosti hrane, čisto pitno vodo, oblačila in bivališče. Če imaš to, lahko živiš, mar ne? No, ker nismo samo sesalci s kavbojkami, dodajmo temu še dostop do izobraževanja in zdravstvene oskrbe. Zdaj pa res imamo vse, kajne? Kako pa je s temi osnovami danes? Poglejmo eno, ki me na poti v odraslost največkrat razbesni - bivališče. Pa začnimo ... Zakaj ne morem imeti svojega stanovanja ali hiše?! Zakaj ni lastno bivališče pravica vsakega? Ali je to tako nemogoče? Neizvedljivo? Predrzno? Domišljavo? Zakaj? Zakaj bi morala celo življenje plačevati neki drugi osebi za kvadratne metre, na katerih lahko živim?! Ali, zakaj bi se morala preseliti nazaj domov in začeti graditi prizidek, nadzidek, podzidek, obzidek k hiši staršev?! Vsi ti -zidki so zgolj imena za nezmožnost prehoda v popolno odraslo življenje. In Slovenija jih je polna. Ozrite se okoli. Koga, starega med 20 in 35 let, poznate, ki bi imel lastno stanovanje ali hišo? Sami podnajemniki in prizidkarji. Prvi plačujejo za prostor. Za prostor! Za (zazidane) metre na zemlje. Kaj se ne sliši absurdno?! Drugi pa obtičijo za vedno vmes, saj nikoli zares ne prelomijo s starši. Nikoli nič zares, vedno vmes. Toda, hej, le da imaš lasten vhod, pa si samostojen. Ampak, seveda je tako, kako drugače bi pa bilo. Zaposlen za določen čas, kreditno nesposoben in ne kaj dosti varčevalno sposoben. Toda, zgolj dejstvo, da je tako, ne naredi tega prav. In potem lahko slišiš: »Ja, ampak Slovenci smo tako navajeni biti lastniki naših bivališč. Drugje tega ne poznajo.« Ja, in kaj? Ali je čisti nesmisel dandanes zahtevati kakršnokoli obliko varnosti in zanesljivosti? Ali je popolni zločin doseči določeno stopnjo samozadostnosti? Fleksibilne in odvisne nas želi. In ne morem se strinjati bolj, niti ubesediti bolje kot Zoran Kanduč: »Paradoksno je, da se danes lažje pride do stvari, ki so se včasih dojemale kot luksuzne, na primer do avtomobila, računalnika, prenosnega telefona in podobne krame, kakor do stanovanja, dobrine, ki jo posameznik res potrebuje. To je noro. Kakšen smisel imajo družbeni 'napredek1, gospodarska rast' in bogastvo, v katerem se valjamo, če nam sistem ne zagotavlja temeljne človekove pravice do stanovanja? Hvala lepa za tako državo in ekonomijo.« (Intervju, Dnevnikov Objektiv, 24.12.2009). Kaj me torej briga hišni kino brez hiše! Kaj me briga London za 100 evrov, če se moram vrniti v Ljubljano za minimalno 200 evrov! Kaj me briga voda z okusom vrtnice, cimeta in zelenega čaja z dodatkom natrija in magnezija, če je voda iz pipe čedalje bolj nepitna! Kaj me briga delo, če mi ne omogoča dostojnega življenja! Vse skupaj nima smisla in potrebno je zahtevati osnovne stvari, eno izmed teh je lastno bivališče. Tu se nismo znašli zato, da bomo do svojega 50. leta odplačevali kredite, ki so nam omogočili osnovne stvari. Ker delo jih pač ne. In potem se spominjaš. Nikoli ne bom živela doma. Sla bom v tujino. Imela bom stanovanje v Berlinu ali v Londonu in majhno hiško na slovenskem podeželju na stara leta. Ah, ta šepet otroka. Kako dobro si prvih dvajset let (če imaš srečo) zaščiten pred »realnim« svetom. Si zelo konkretna oseba, katere svet je šola, družina in osebne drame. Da pripadaš kakšni neotipljivi kategoriji? Razredu?! Pa kaj še! Ko misliš, da veš kaj si in kako se to igro igra, trčiš v svoje realne eksistenčne pogoje (sposojen izraz) in vidiš, da se je okoli tebe odvijal drug film! Svet ni kraj zagotovljene prihodnosti, kjer je razočaranje prihranjeno zgolj za osebne drame. In najhuje, jaz nisem ... jaz sem vendar bodoči »kvazi-intelektualni« delavec, pogodbeno zaposlen za eno leto in nezmožen resničnega prehoda v odraslo življenje. Tako pride, da je življenje res zagotovljeno in da imaš vseskozi mesto v njem, a le drugačno, kot si sprva mislil. Na vseh področjih se čedalje bolj prelivaš v rezultat in gonilo tebi abstraktnih sil. In v svetu vidiš neenakost, nepravičnost in nesmisel. In vidiš boje na površini, boje za postranske stvari. Postaneš besen in prav je tako. In se tako znajdeš spet na začetku, pri osnovah. Osnovne stvari so namreč največkrat velike stvari in osnovna vprašanja velika vprašanja - zato se borimo za velike/osnovne stvari z velikimi/ osnovnimi vprašanji! Ta naj bo za naše 1m. v Zal nas bo zapustil Hostel Celica navkljub odličnim zaporniškim pogoji, svetovnemu slovesu, gostoljubju in vedno spreminjajočemu se videzu. 16 17 18 19 Šok terapija 20 21 22 23 24 25 Ne kulturno 26 27 28 29 Avtonomna cona 30 31 Tribuna Trobilo 2 3 Kontraobveščevalna 4 5 6 7 8 9 10 11 Internacionala 12 13 14 15 „No border, no nation, free education!" Protesti ob îo-letnici bolonjskega procesa, Dunaj 11. - 14. marec Jurij Smrke, fotografiji Miha Erjavec: R. je ravno prišel iz pripora. Postopal je po kuhinji in z zaskrbljenim izrazom na faci vrtel številke. „Policija pravi, da sem štirikrat po glavi udaril enega njihovih. Iščem ljudi, ki bi mi pomagali dokazati, da se to ni zgodilo." Natoči si vodo. „Prišlo je do prerivanja in policaju, ki me je odrinil, sem se upiral s telesom. Zdaj me bodo dali pred sodnika, ker pač morajo imeti razlog za to, da so me odpeljali." Namršči svoje črne obrvi. „Sploh nisem izzival, poskušali smo zapreti cesto pri Operi, nameščali smo se v verigo, prijemali smo se pod rokami. Potem se nam je približalo nekaj policajev in precej hitro sem se znašel v lisicah." „In zamudil si vso nadaljnjo akcijo ..." Nasmehne se in pokima. „Ja, sem pa slišal, da je bila precej uspešna." 16 17 18 19 Šok terapija 20 21 22 23 24 25 Ne kulturno 26 27 28 29 Avtonomna cona 30 31 Blokade Prejšnji večer (11.) je R., skupaj s številnimi drugimi, stal pred vhodom na dunajski dvorec Hofburg (Dvornigrad), kjer naj bi se na gala plesu zbrali predstavniki držav, ki so implementirale bolonj-ski proces in proslavili vzpostavitev evropskega visokošolskega prostora. Zmečkani letaki v žepih demonstrantov, sploh pa njihova prisotnost in napisi na transparentih, so menili, da ni prav nobenega razloga za slavje: „Celebrating Bologna? We don't think so!" Pred vhodom se je zbrala množica nog, ki so po popoldnevu preživetem dunajskih ulicah, čakale na večerne aktivnosti. Roke so si podajale letake v šestih različnih barvah, kose stiropora, vrečke (za sedenje). Z manjšega tovornjaka, ki je bil parkiran pred vhodom in opremljen s „7000 Watti za svobodo individuuma" je med glasbo vsake toliko časa zabrnelo sporočilo: „Ministri so že na poti iz Budimpešte. Pričakujemo jih lahko čez ..." Ljudje so med tem postopali okrog zastav, ki so odgovarjale barvam njihovih letakov. Postajalo je mrzlo. Nato je sedem tisoč Wattov za svobodo še zadnjič razglasilo: „Naše blokade so javne in množične človeške blokade. Z naše strani ne bomo izvajali nasilja proti policiji. Ne bomo uporabili drugih sredstev kot naših teles. Namen blokad je, da uradnemu srečanju odvzamejo javno legitimnost. S konceptom zapiranja cest bomo udeležencem vrha pokazali, kaj pomeni imeti omejen dostop." Zastave so se med tem premaknile in z njimi vseh šest blokov ljudi. Blok 6, ki je sledil rožnatim zastavam, se je podal v labirint uličic strožjega centra. Začel je igro mačke in miši: Tekanje, hoja, sem in tja skandiranje, izogibanje policijskim blokadam, radijski pogovori s koordinacijsko ekipo, hitre spremembe smeri. „Schneller, schneller!" se je vsake toliko časa zaslišalo z začetka kolone, toda to ni bil pravi nasvet. Kombinacija teka, Dunajskih ulic in policijskih blokad, se je izkazala za precej učinkovito sito. Blok je počasi razpadel in ob pol desetih, ravno ko je R. nekje pri Operi zaključil svoje aktivistično udejstvovanje, se je manjša skupina, ki se je še držala skupaj sprijaznila z neke vrste zasilno blokado. Blokada v izvedbi tridesetih ljudi je zapirala tri četrtine ceste pred vhodom na Hofburg, tako da so policaji ravno lahko prišli mimo in za civilni promet onemogočili še zadnji pas. Opazovali so z varne razdalje, medtem ko si je nekaj praktično nastrojenih blokerjev in blokerk postreglo z bližnjimi klopcami. Ostali so se posedli po torbah in transparentih ter odprli svoje prigrizke, odprli svoja usta. Nekaj časa je bila solidarna blokada, dosežena skupaj s policisti, prav prijetna. Nato je iz policijskega megafona v nadležnih barvah ob spremljavi hre-ščanja prišlo sporočilo: „Tu govori vodja policijske enote. Pozivamo vas, da se umaknete s cestišča." Več glav se je ozrlo proti nekaj deset policistom na drugi strani ceste. Se zadnji so si nameščali svoje bele čelade, in spuščali vizirje. Dekle z vokito-kijem v desni je vstala in razglasila: „Priporočilo Koordinacije je, da se premaknemo do opere. Manjša skupinica je tam začela blokado in potrebujejo pomoč." nadaljevanje na naslednji strani „Ne smemo se nehati premikati. Kot Tito. To je vojna premikov!" — udeleženec blokade „Kdor se ne premika, ne čuti svojih okovov." — Rosa Luxemburg (napis na WCju) Toda, če je bilo kaj več kot očitno, je bilo to, da bolonjski proces ni zgolj avstrijska težava. Še več, bolonjski proces prav tako ni zgolj težava izobraževalnega sistema. Protestniki so menili, da je problem več nacionalnih držav, ki seže globlje - vse do temeljev družbene organizacije. Na Dunajskih ulicah se je 11. marca popoldne zbralo med 3000 (policija) in 12000 (organizatorji) ljudi. [...] Prišli so Italijani, Francozi, Nemci, Hrvatje, Srbi, Španci, celo Britanci in Turki. Tribuna Trobilo 2 3 Kontraobveščevalna 4 5 6 7 8 9 10 11 Internacionala 12 13 14 15 Ob spremljavi njenih besed so nekateri že na pol ustali. Nato se je z alternativnim mnenjem oglasil nek drug soborec in nato tretji, četrti... Na spontanem plenumu je sledila hitra izmenjava replik, ki jo je zaključil starejši sivobradi možak: „Ne smemo se nehati premikati. Tako kot Tito." Konsenz je potemtakem bil, da se skupina premakne, ko se naslednjič oglasi policijski zvočnik. In se je. Premikalo pa se je na tudi drugih pet skupin, ki so bile bolj uspešne. Koordinacijska ekipa, ki je prek radijske veze spremljala premike vseh blokov je pripravila tri različne strategije po katerih so potekale blokade. Florian, eden od koordinatorjev, je bil z njihovo učinkovitostjo zadovoljen: „Blokirali smo dva minibusa z gosti večera in pet diplomatskih avtomobilov. Posledično je avstrijska ministrica za znanost in raziskovanje Beatrix Karl svoj uvodni govor začela s 75 minutno zamudo. Študentje, ki so jim je uspelo pretihotapiti na proslavo, pa so poročali, da so blokade postale tema pogovorov na plesu." Evropska komisarka za izobraževanje naj bi začudena vprašala „kaj je šlo v Avstriji narobe, da so študentje tako jezni?" Protest Toda, če je bilo kaj več kot očitno, je bilo to, da bolonjski proces ni zgolj avstrijska težava. Še več, bolonjski proces prav tako ni zgolj težava izobraževalnega sistema. Protestniki so menili, da je problem več nacionalnih držav, ki seže globlje - vse do temeljev družbene organizacije. Na Dunajskih ulicah se je 11. marca popoldne zbralo med 3000 (policija) in 12000 (organizatorji) ljudi. Za več kot tri ure so s svojimi gesli v različnih jezikih zavzeli Mariahilferstrasse. Prišli so Italijani, Francozi, Nemci, Hrvatje, Srbi, Spanci, celo Britanci in Turki. Prav tako naša malenkost (en avtobus iz LJ plus Koprčani plus RSovci plus dva zamejska Slovenca) in nekaj klovnov. Kljub raznolikosti pa je bilo sporočilo protestnikov jasno: „Izobraževanja ne bomo prepustili prostemu trgu." To so sporočali tako Squatting teachers, skupina aktivističnih visokošolskih profesorjev („Univerza je odprt in kritičen prostor samoodločbe."), kot tudi skupina klovnov v rožnatih oblekicah, ki so z bobnanjem, plesom in vzkliki popestrili proteste: „Education is not for sale!" Protest je bil odločen ne obstoječemu sistemu in poziv k solidarnosti: „Ne bomo se pustili zajebavati (Rote Studentinnen Zeitung)!" Tik preden se je vlak demonstrantov (Demozug) podal na pot proti Hofburgu, je vzdušje doseglo vrhunec. Zbrane je z dramatičnimi besedami nagovoril igralec in aktivist Hubsi Kramar (nekakšna avstrijska verzija Andreja Kurnika) : „Vem, da je zunaj mrzlo, toda v vaših srcih je vroče! Prihodnost vašega izobraževanja je proizvodnja sistemskih idiotov! Ce se ne boste branili je to vaša prihodnost! Vaše življenje - ali vaša smrt!" Ljudska kuhinja Če so bile demonstracije predvsem močno sredstvo enosmerne komunikacije, zbor transparentov, gesel in zanosnih govorov, potem je dogajanje v treh dneh po protestih in blokadah pomenilo priložnost za temeljitejšo debato o temah zaradi katerih se je na Dunaju tolikim zdelo vredno prikazati. Glavni rezultat te svojevrstne ljudske kuhinje naj bi bila alternativna deklaracija zbranega telesa, za katero pa je v končni fazi zmanjkalo časa. Na srečo so bili tudi ostali produkti kuhinje zelo privlačni. Najbolj so izstopali: večerna plenuma, delavnice in koncerti v največji predavalnici na kampusu (predstavljajte si koncert v Enki na FDV). Tudi ljudska kuhinja v dobesednem pomenu, ni bila slaba ideja. „To je pa kar konkreten lonec ..." je nekdo komentiral, ko sta bradati možic s pearcingom in suhljati mož v raztrganih rokavicah na mizo postavila malo morje kuskusa z rukolo. „Že mora biti, če kuhaš za 700 ljudi," sta mu odvrnila in že je dobil svojo porcijo. Zastonj, kot vsa ostala raja, ki je verjetno ravno zato lažje razpravljala. Tudi lonci v obliki predavalnic so bili namreč polni. Na obeh plenumih se je zbralo pisano število ljudi, ki so prišli poslušati povabljene govorce, še bolj pa povedati svoje. Giulio Palermo, italijanski profesor politologije, se je strašansko raztogo-til, ko so mu moderatorji poskušali odvzeti besedo: „Prišel sem iz Italije, da povem, kar imam za povedati! Že tako ali tako mi vedno jemljejo besedo. Ampak ne danes, ne tukaj!" Le tako je dosegel svoje in v podaljšanem govoru zaključil: „Če razmišljamo o spremembi univerze moramo razmišljati o spremembi družbene ureditve." Podobno so razmišljali tudi ostali udeleženci, nekateri bolj drugi manj direktno. Mate Kapovič, hrvaški študent je dejal: „Bolonjski proces je neo-liberalističen projekt, ki vodi v komercializacijo izobraževanja in kot tak bi moral biti naša glavna tarča." Andreas Keller, predstavnik nemških profesorjev znotraj bolonjskega procesa je - na drugi strani - opozoril, da moramo razlikovati med bo-lonjskim procesom in bolonjsko deklaracijo: „Ni dvoma da sta EU in bolonjski proces neoliberalna projekta, toda deklaracija sama je zelo progresiven tekst." Predlagal je boj proti vladam in delodajalcem z njihovim lastnim orožjem: „To pomeni, da pokažemo na trenutno situacijo in rečemo, da to ni tisto kar piše v bolonjski deklaraciji." Dva govorca sta mu sicer ugovarjala, češ da je "popolnoma naivno misliti, da je bolonjski proces zgolj a good thing gone bad" in da je v osnovi projekt, ki „misli le na kapital ne na pa na ljudi", vendar je Keller odvrnil, da je včasih zelo težko ločiti med tem, kar je dobro za ljudi in tem, kar je dobro za kapital: „Kapitalizem je dialektična družba. Jedro kapitalizma tvorijo kontradikcije, ki lahko vodijo v razkroj družbe. Vprašanje je, če je bolonjski proces ena takih kontradikcij in ali so študentje znotraj njega pravilno postavili svoje zahteve." Verige Zahteve so bile na Dunaju nedvomno izražene močno. Celo tako močno, da so nekateri ob izražanju začutili verige. Verige pa so bile dveh vrst. Ene so bile tiste, ki so povezale mednarodno študentsko skupnost, prek raznih mejling list in obljub o nadaljevanju gibanja (Bologna keeps on burning in Madrid), druge pa tiste policijske. Vprašanje je, katere je pomembneje čutiti in katere moramo čutiti prve. Ko sem R. vprašal, če je bila izkušnja na kakršen koli način dragocena, je med brskanjem po telefonu odvrnil, da je v prvi vrsti nadležna. Toda tudi lanskoletna avstrijska izkušnja z novimi zakoni na področju visokega šolstva je bila sprva nadležna, a je sprožila večmesečno gibanje, ki je vsaj za en vikend zajelo tudi tuje študente in profesorje. Študentski protesti v Afriki Nedavno (17. marca 2010) sta strelom policista podlegla dva študenta univerze Makerere, največje univerze v Ugandi, kar je nemudoma vodilo v splošen protest celotnega študentskega korpusa in poskus nasilne prekinitve demostracij s strani policije, center Kampale pa odelo v plamena in dim solzivca. Rok Kovač, fotografija Reuters: Diskurz problematike študentskega dela ter podobne polemike s katerimi je ovit pridobijo svojo legitimnost zgolj v prostoru v katerem so vznikle. Prej kot vse ostalo pa so privilegij razvitih družb svetovnega 'severa'. Transplantacija diskurza v drugo okolje, ki je namesto sadov presežne vrednosti turbokapitalizma dobilo zgolj njihove olupke, neizbežno pomeni tudi fundamentalno transformacijo diskurza. Neredko preko meje prepoznavnosti. v Studentsko delo v Afriki kajpak ni samostojna kategorija, saj se umešča v širši korpus sive in črne ekonomije, ki v vsakodnevni borbi za preživetje vključuje večinsko prebivalstvo. V državah, kjer je socialna varnost kot obveznost države večini davno pozabljena besedna zveza iz transparentov njihovih starih staršev ter je edino zagotovilo za preživetje v tretjem življenskem obdobju zgolj nepregledna množica potomcev, je urejena zakonodaja o pravicah študentov kot pika nad i-jem v egipčanskih hieroglifih. Nikakor pa to ne pomeni, da je študentsko gibanje v Afriki neobstoječe ali nepomembno. Mladi v procesu izobraževanja so v večini primerov vedno bili nosilci radikalnih družbenih sprememb, od antikolonialistične-ga upora do boja za neodvisnost ter neusahljiv vir kritik režimov postosamosvojitvenega obdobja. Ne smemo pozabiti, da so demografske karakteristike Afrike dokaj drugačne kot tiste v ostalih delih 'razvitega' sveta. V povprečju je v subsaharski Afriki kar štirideset odstotkov populacije mlajše od petnajst let, mlajših od trideset pa okoli osemdeset odstotkov, kar postavlja mlade v pozicijo nenehnega agensa družbenih sprememb. Zahteve so bile na Dunaju nedvomno izražene močno. Celo tako močno, da so nekateri ob izražanju začutili verige. Verige pa so bile dveh vrst. Ene so bile tiste, ki so povezale mednarodno študentsko skupnost, prek raznih mejling list in obljub o nadaljevanju gibanja (Bologna keeps on burning in Madrid), druge pa tiste policijske. Vprašanje je, katere je pomembneje čutiti in katere moramo čutiti prve. Ko sem R. vprašal, če je bila izkušnja na kakršen koli način dragocena, je med brskanjem po telefonu odvrnil, da je v prvi vrsti nadležna. Toda tudi lanskoletna avstrijska izkušnja z novimi zakoni na področju visokega šolstva je bila sprva nadležna, a je sprožila večmesečno gibanje, ki je vsaj za en vikend zajelo tudi tuje študente in profesorje. Naša ljuba Študentska založba žal še ni dopolnila 15. leta, ko bo tragično zapustila vse nadobudne mlade pisateljice in pisatelje ter pesnice in pesnike. 16 17 18 19 Šok terapija 20 21 22 23 24 25 Ne kulturno 26 27 28 29 Avtonomna cona 30 31 Diskurz problematike študentskega dela ter podobne polemike s katerimi je ovit pridobijo svojo legitimnost zgolj v prostoru v katerem so vznikle. Prej kot vse ostalo pa so privilegij razvitih družb svetovnega severa1. Transplantacija diskurza v neko drugo okolje, ki je namesto sadov presežne vrednosti turbokapitalizma dobilo zgolj njihove olupke, neizbežno pomeni tudi fundamentalno transformacijo diskurza samega. Neredko preko meje prepoznavnosti. Študentsko delo v Afriki kajpak ni samostojna kategorija, saj se umešča v širši korpus sive in črne ekonomije, ki v vsakodnevni borbi za preživetje vključuje večinsko prebivalstvo. V državah, kjer je socialna varnost kot obveznost države večini davno pozabljena besedna zveza iz transparentov njihovih starih staršev ter je edino zagotovilo za preživetje v tretjem življenskem obdobju zgolj nepregledna množica potomcev, je urejena zakonodaja o pravicah študentov kot pika nad i-jem v egipčanskih hieroglifih. Nikakor pa to ne pomeni, da je študentsko gibanje v Afriki neobstoječe ali nepomembno. Mladi v procesu izobraževanja so v večini primerov vedno bili nosilci radikalnih družbenih sprememb, od antikolonialističnega upora do boja za neodvisnost ter neusahljiv vir kritik režimov po-stosamosvojitvenega obdobja. Ne smemo pozabiti, da so demografske karakteristike Afrike dokaj drugačne kot tiste v ostalih delih razvitega' sveta. V povprečju je v subsaharski Afriki kar štirideset odstotkov populacije mlajše od petnajst let, mlajših od trideset pa okoli osemdeset odstotkov, kar postavlja mlade v pozicijo nenehnega agensa družbenih sprememb. Mladinsko in študentsko organiziranje ima v Afriki dolgo in pestro zgodovino, zlasti v obliki družbenopolitičnih organizacij. Eno najstarejših združenj afriških študentov je bilo ustanovljeno daljnega leta 1925 v Londonu pod imenom Zahodnoafriška študentska unija, ki je številnim generacijam afriških intelektualcev predstavljala edino organizacijo, ki je prebujala nacionalno zavest in gradila odpor zoper kolonializem. Kasneje so v porodnih krčih bojev za neodvisnost nastale tudi Generalna unija študentov Magreba (združevala je študente Alžirije, Maroka in Tunizije), katere alžirsko krilo se je po osvojeni neodvisnosti integriralo v mladinsko krilo fln (Fronta za nacionalno osvoboditev Alžirije). Prav tako je takoj po končani drugi svetovni vojni bila ustanovljena Federacija študentov Črne Afrike v Franciji (feanf), ki je vse do konca šestdesetih let prejšnjega stoletja uspešno mobilizirala mlade afriške intelektualce v narodnoosvobodilne boje v takratnih francoskih kolonijah. Šestdeseta leta so nasploh minila v povečanem organiziranju mladih z ustanovitvijo Generalne unije študentov Črne Afrike pod portugalsko dominacijo (ugean - združevala je študente iz Angole, Mozambika, Gvineje-Bissau, Zelenortskih otokov, Sao Tomea in Principa), Zahodnoafriške študentske federacije (wasf - študenti Nigerije, Gane, Sierra Leone, Liberije in Gambije), Generalne unije študentov Zahodne Afrike (ugeao - bazirana na univerzi v Dakarju predvsem iz vrst študentov iz francosko govorečih držav), Študentskega gibanja skupne afriške in malgaške organizacije (meocam - študentske organizacije iz Senegala, Slonokoščene obale in Madagaskarja), itd. Organiziranje mladih, ki se večinoma udejanja skozi pobudo in vodstvo študentov, je tako v preteklosti kot danes pod afriškim nebom igralo ključno vlogo, kar izhaja iz preprostega dejstva, da mladi predstavljajo nekje okoli devetdeset odstotkov aktivistov in oboroženih sil. Tako pridobi upor mladih povsem drugačno težo kot v zahodnih družbah z obrnjeno populacijsko piramido. Gibanje generacije 68' z epicentrom v Evropi in Severni Ameriki, je vplivalo tudi na ideje afriških študentov. Vendar kot nas uči zgodovina, imajo demonstracije na afriškem kontinentu redkokdaj podoben epilog kot tiste v drugih delih ekonomsko razvitejšega sveta. Tako je bil na primer odgovor na študentske demonstracije v Zairu (danes dr Kongo/Kinšasa) zaprtje univerze v Kinšasi in prisilen vpis celotnega študentskega korpusa v vojsko, kar je potekalo pod taktirko generala Mobuta. V Etiopiji je v podobni situaciji leta 1975 vlada zaprla univerze ter poslala študente v ruralna območja na prisilno delo pod pretvezo razsvetljevanja kmečkega prebivalstva o novih vladnih programih. Podobno je vlada tudi drugod pogosto odgovarjala na demonstracije nasilno, neredko tudi z uporabo strelnega orožja. V tej maniri najslavnejše' so bržkotne dijaške in študentske demonstracije v Sowetu, slumu Johanesburga, junija leta 1976, kjer sta Južnoafriška študentska organizacija in Južnoafriško študentsko gibanje organizirali množičen pohod v znak protesta proti uporabi jezika afrikaans (jezik belih Južnoafričanov) v izobraževalnem sistemu črnskega prebivalstva. Kar je bilo sprva načrtovano kot miren pohod se je skozi nasilje oboroženih sil rasističnega režima sprevrglo v neusmiljeno prelivanje krvi in več kot petsto smrtnih žrtev. Izredno odmevne so pred tem bile tudi študentske demonstracije v Kairu leta 1946, ki so povzročile odstop vlade in sprožile zahteve množic po resnični neodvisnosti Egipta. Zgovoren je tudi primer Somalijske mladinske lige, ki je delovala že v času druge svetovne vojne in je bila koalicijska stranka, od leta 1963 pa do 1969 pa večinska stranka v državi. V Keniji so leta 1981 izbruhnili študentski nemiri v protest proti družbenim in ekonomskim razmeram v državi, rezultat pa je bilo zaprtje univerze in prepoved delovanja študentske organizacije s številnimi aretacijami študentskih vodij in protestnikov. Podobnih primerov je bilo v drugi polovici dvajsetega stoletja izjemno veliko, reakcije oblastniških struktur pa skoraj praviloma bile enake. Študentske organizacije v državah, katerih neodvisnost je bila podeljena in ne priborjena, so se večinoma organizirale kot opozicijska sila, npr. v Kamerunu, Slonokoščeni obali, Liberiji, Nigeriji in Senegalu. Kar na videz deluje kot zgodovinski oris študentskega gibanja na afriških tleh je v realnosti vse prej kot predmet zgodovine in diskusij o preživetih časih. Vzroki demonstracij so podobni, če ne kar isti kot poprej, prav tako reakcije represivnih organov. Med leti 2002 in 2005 so v Banguiju, prestolnici Centralno afriške republike, potekale demonstracije proti neizplačanim štipendijam, kar je pahnilo skoraj celotno državo v izredno stanje. Barikade gorečih pnevmatik na ulicah, metanje molotovk in kamenja iz ene strani, solzivec in streli med protestirajoče študente iz druge. Nedavno (17. marca 2010) sta strelom policista podlegla dva študenta univerze Makerere, največje univerze v Ugandi, kar je nemudoma vodilo v splošen protest celotnega študentskega korpusa in poskus nasilne prekinitve demostracij s strani policije, center Kampale pa odelo v plamena in dim solzivca. Prav tako smo istega meseca lahko bili priče demonstracijam proti uvedbi šolnin v Južnoafriški republiki. Kar se je pričelo kot mirne demonstracije se je končalo z zabarikadiranjem protestnikov v univerzitetni kampus z gorečimi pnevmatikami na vhodu ter nasilnem obračunu med policijo in protestniki. Takšni in njim podobni protesti ter njihovi skoraj praviloma uniformni epilogi so stalnica in sestavni del družbeno-poli-tičnih napetosti v večini postkolonialnih držav afriškega kontinenta. Neredko se študentskim demonstracijam pridružijo tudi večji deli pavpe-riziranega prebivalstva, razočarani nad načinom vodenja države in posledično tudi lastno družbeno in ekonomsko situacijo. Verjetno ni potrebno posebej poudarjati, da so študentski protesti, ki jih pri nas organizira osrednja študentska organizacija neprimerljivi s tistimi v Afriki. Tako po formi kot vsebini. Če se za trenutek postavimo v kožo afriškega študenta proti katerem na protestu drvi kup pobesnelih policistov s kalašniki v rokah ter vodnimi topovi v zaledju, izpadejo koncertne prireditve imenovane demonstracije na glavnih trgih naše države kot še en brezplačen žur'. Posploševati seveda ne gre. Verjamem pa, da bolj kot je nek problem esencial-nega pomena za posameznikovo preživetje, toliko resnejši in ostrejši je protest. Tribuna Trobilo 2 3 Kontraobveščevalna 4 5 6 7 8 9 10 11 Internacionala 12 13 14 15 ::::::::: :::::::: tifc: 111111 i u: 18 19 Šok terapija 20 21 22 23 24 25 Ne kulturno 26 27 28 29 Avtonomna cona 30 31 16 17 Nova antikapitalisticna stranka Mihailo Terzic, ilustracija Aljaž Košir - Fejzo: 14. in 21. marca so se odvile regionalne volitve v Franciji. Rezultati pričajo o presenetljivem vzponu skrajne desnice (Nacionalna Fronta Jean-Marie Le Pena), solidnem uspehu skrajne levice, predvsem pa o spreobrnitvi na sredini: Socialistična stranka (Partie Socialiste) pod vodstvom Martine Audry je prehitela Sarkozyjevo Zvezo za ljudsko gibanje (Union puur un mouvement populaire). Rezultat je slaba napoved za predsednika Sarkozyja, ki je pred tremi leti slavil v napetem, nervoznem, odmevnem dvoboju s Ségolene Royal. V tedanjih razmerah, ko je bila javnost skrajno polarizirana in se je zdelo, da bo odločitev za enega ali drugega kandidata popeljala Francijo v dve popolnoma različni smeri, je bilo s skrajne levice iz ust Olivierja Besancenota, predsednika Nove antikapitalistične stranke (Nouveau partie anticapitaliste) slišati kritiko, da med kandidatoma pravzaprav ni bistvene razlike, saj oba zagovarjata neoliberalizem in profite velikih podjetij. npa je stara komaj dobro leto, ustanovljena je bila februarja lani - vendar ima nekaj desetletij podlage: je namreč naslednica Revolucionarne komunistične lige (Ligue communiste révolutionnaire), ki je bila ustanovljena leta 1974 in je bila vodilna stranka skrajne levice v začetku 2000-ih. lcr se je februarja lani spojila z manjšimi frakcijami skrajne levice in se preimenovala v Novo antikapitalistično stranko, npa v svojih vrstah združuje sindikaliste, študente in mlade, razočarane bivše militariste drugih levih formacij in intelektualce. Glavni razlog za njeno ustanovitev in poglavitni kratkoročni cilj je zoper-staviti se neoliberalnim političnim in socialnim reformam predsednika Nicolasa Sarkozyja, ki pretresajo Francijo od njegove izvolitve leta 2007. Stranka nima enega samega predsednika, pač pa kolektivno vodstvo. Njen glavni govornik in najvidnejši predstavnik, 35-letni Olivier Besancenot, sin učitelja in psihologinje, je odraščal v Neuillyju, premožnem zahodnem predmestju Pariza (ironično, župan Neuillyja je bil med letoma 1983 in 2002 Nicolas Sarkozy). Svojo politično pot je začel pri 14., ko se je včlanil v Revolucionarno komunistično mladino (Jeunesses communistes révolutionnaires). Leta 1991 se je pridružil lcr. Z njeno podporo je leta 2002 kandidiral na predsedniških volitvah - pri 28. je bil najmlajši predsedniški kandidat v francoski zgodovini - in prejel 4,25 % glasov. Besancenot, prepoznaven po fantovskem obrazu in hitri, odločni, punktirani, agitativni govorici, je sicer zaposlen kot poštar - od tod je v nekaterih medijih znan tudi pod vzdevkom »rdeči poštar«. Trenutno je eden najvidnejših predstavnikov francoske levice; ob ustanovitvi npa je po rezultatih neke ankete 49 % Francozov menilo, da je Besancenot Sarkozyjev glavni tekmec. Po mnenju poznavalcev je svojo priljubljenost in priljubljenost LCR zgradil na treh točkah: zavrnitev predloga Evropske ustave leta 2005, odpor proti Pogodbi o prvi zaposlitvi leta 2006 (pogodba, ki naj bi olajšala odpuščanje delavcev, mlajših od 26 let) in predsedniških volitvah leta 2007. Na zadnjih se je zavzemal za prerazdelitev bogastva, zvišanje minimalne plače za 300 evrov neto mesečno, gradnjo novih domov, uvajanje novih javnih servisov za skrb za otroke in ostarele. Nastopil je proti sodelovanju z levo-sredinsko Socialistično stranko Ségolene Royal. Njegov zaključni miting v Parizu je bil največji miting, organiziran pod okriljem LCR ali njenih predhodnic po letu 1968. Upor proti Sarkozyjevim ostrim neoliberalnim reformam po letu 2007 in proti posledicam ekonomske krize, ki jih čutijo predvsem delojemalci, ter odsotnost prave opozicije na levici je lani privedla do ustanovitve npa, z namenom združiti frakcije in gibanja skrajne levice. Prevrat, ne reforme npa se deklarira kot antikapitalisticna, antirasi-stična, ekološka in feministična stranka, zavezana boju proti vsem oblikam diskriminacije. Sebe vidi bolj kot aktivistično organizacijo kot pa klasično profesionalno parlamentarno stranko. Zagovarja ukrepe, ki naj bi odprli pot k socializmu. Glede na definirane cilje je blizu ostalim strankam skrajne levice v Franciji, kot so Francoska komunistična stranka (najstarejša in največja stranka v Franciji, ki zagovarja komunistična stališča) ali Stranka levice (Partie de Gauche, ustanovljena po vzoru nemške Die Linke). Razlika je v metodah: medtem ko se večina levih strank trdno drži reformistič-nega programa, torej postavljajo zgolj zahteve, ki so uresničljive v okviru kapitalistične ureditve, npa odkrito zavrača idejo reformizma in institucionalne poti k socializmu. Po navedbi spletnega časopisa League for the Fifth International npa zagovarja masovno mobilizacijo delojemalcev skozi proteste in stavke ter vzpostavitev delavske kontrole nad proizvodnjo, kar bi v končni instanci pomenilo nadomestitev kapitalistične ekonomije in države, ki je ustvarjena po njeni podobi, z državo, utemeljeno na organih delavskega boja. 29. januarja lani je v Franciji stavkalo 2,5 milijona delavcev in 19. marca več kot trije milijoni v znak nezadovoljstva z nezmožnostjo vlade za ohranitev delovnih mest. Nekateri letalski poleti so bili odpovedani, šole, pošte in celo številna sodišča zaprta, delavci so okupirali delovna mesta in ponekod ugrabljali šefe. V npa, ki je bila v ospredju protestov, poudarjajo, da so takšne stavke se vedno premalo: »24-urne stavke in demonstracije ne bodo dovolj za to, da se vlada in voditelji vdajo. Da bi zaustavili odpuščanja, dvignili plače in znižali cene, bo potrebna vsesplošna stavka.« Besancenot je pozval tudi na »novi maj '68«. npa se odkrito zavzema za razlastninjenje vodilnih podjetij na francoskem borznem indeksu, tako imenovanih cac 40, med katere sodijo Renault, Michelin, Carrefour, Alcatel, Société Générale itd. - brez kompenzacij. Zanimiv je odnos npa do možnih koalicij z drugimi strankami leve opcije. Pred odločilnim krogom predsedniških volitev leta 2007, v katerem sta se spopadla Ségolene Royal in Nicolas Sarkozy, se je Besancenot postavil proti Royalovi: »Če bo Ségolne Royal izvoljena, bo vedela, da ima opozicijo tudi na svoji levi, ne samo na desni.« Zmagal je Sarkozy, ki je takoj po izvolitvi začel razbijati enotnost ps s tem, da je v vrste nove vlade privabil tudi člane ps, predstavnike strankinega desnega krila (med njimi Bernarda Kouchnerja, sedanjega ministra za zunanje in evropske zadeve). Leto kasneje se je ps znašla v krizi vodstva: del levega krila se je odcepil in ustanovil Stranko levice, medtem ko je v spopadu za vodjo stranke Martine Audry, sicer krščanska socialistka, za las premagala Ségolene Royal. Ob istem času je PS lansirala delovno skupino, ki naj bi študirala posledice vznika »pola radikalizma«. Iz npa oziroma tedanje lcr, odgovarjajo, da bi »bilo veliko bolje, ko bi držali oko na desnici, kot pa ustanavljali komisije za nadziranje lcr«. Po vsem sodeč PS ne predstavlja prave opozicije ump in kljub distinkciji »levo« in »desno« med obema pravzaprav ni velike ideološke razlike. Zato npa postavlja kot eno od svojih razločnih strategij neodvisnost ter odklanjanje sodelovanja z Socialistično stranko. To je tudi razlika med npa in ostalimi strankami levice, ki na zadnjih predsedniških volitvah niso izključevale možnosti sodelovanja s ps (enako stališče so imele tudi na regionalnih volitvah prejšnji mesec). Komunistična stranka Francije se je denimo pred tremi leti odločila za navezo s socialisti v imenu enotnosti proti desnici ter izključila dogovore z npa. Francoski Zeleni, prav tako v krizi, so se pred Evropskimi parlamentarnimi volitvami leta 2008 odločili vzpostaviti ekološki blok z možnostjo strateškega sodelovanja s PS. Namen npa je torej združiti sile, ki se nahajajo »levo od levice«, ali po besedah Besancenota, »ponuditi protistrup za mehko levico«. Desnosredinski mediji, kot so London Times ali francoski Le Figaro, komentirajo vzpon npa kot odraz francoske mentalitete »dol z bogatimi« in dediščino francoske revolucije, ter »odraz francoske nostalgije po komunistični ideologiji, potem ko je ta že dolgo diskreditirana v preostalem svetu«. Toda npa ni deležna kritik samo iz liberalnega bloka, temveč tudi s skrajne levice. Četrta Internacionala, mednarodna trockistična organizacija, je označila Besancenota za agitatorja, ki ne razmišlja, ne analizira in ne izobražuje, temveč le zbuja določena čustva. »Boj za socialistično družbo zahteva več kot le jezo in prizadetost, zahteva razumevanje socialnih in političnih moči, skratka, znanstveno perspektivo. Besancenot in njegova stranka privlačita radikalizirane mlade in jih peljeta v slepo ulico, kar nujno prinaša poraz, razočaranja in frustracije. K temu še dodajajo, da Besancenot »predstavlja levo krilo buržoazne politike in služi kot njen figov list.« Nekoliko nekonsistentno mnenje Četrte Internacionale je bolj razumljivo v luči dejstva, da je bivša lcr bila francoska sekcija Četrte Internacionale, medtem ko se so se v npa odločili, da bodo pretrgali svojo identifikacijo s trockizmom. »Nisem niti trockist, ne guevarist, ne luxemburgist, sem revolucionar. V marčevski številki Tribune pred uvodnim odstavkom za članek Ocupa i résisté ni naveden avtor članka, Rok Kovač. Uredništvo se avtorju in bralcem opravičuje za napako, nastalo med vnašanjem besedila v prelom časopisa. »Nisem niti trockist, ne guevarist, ne luxemburgist, sem revolucionar. In revolucija mora biti ponovno izumljena, saj doslej še noben revolucionarni eksperiment ni uspel. Nekateri izmed njih so se končali kot svoja krvava karikatura,« trdi Besancenot, ki je kritičen do ruske revolucije, ker ni bila demokratična, in se zgleduje tudi po drugih revolucijah, kot sta španska in kubanska. In revolucija mora biti ponovno izumljena, saj doslej še noben revolucionarni eksperiment ni uspel. Nekateri izmed njih so se končali kot svoja krvava karikatura,« trdi Besancenot, ki je kritičen do ruske revolucije, ker ni bila demokratična, in se zgleduje tudi po drugih revolucijah, kot sta španska in kubanska. Besancenotovo gibanje tudi ni neznanstveno: lani je denimo izdal knjigo Che Guevara: njegova revolucionarna zapuščina, skupaj z Michaelom Löwyjem, brazilsko-franco-skim marksističnim sociologom in filozofom. Bolj naklonjene kritike levičarskih publicistov v osnovi hvalijo strankino odločno antikapitalistično držo, vendar izpostavljajo nekatere pomanjkljivosti njenega programa, zlasti glede vprašanja (po)revolucionarne vlade, npa govori o »premiku razmerja moči v korist delavcev«. Besancenot je tudi javno pozval k vsesplošni stavki, toda revolucionarna situacija, ki bi jo taka stavka povzročila, ne more trajati večno in tu nastopi vprašanje vlade, ki spravlja npa v zadrego. Eden od teoretskih predlogov zamišlja vzpostavitev vlade, temelječe na delavskih izvršnih svetih, ki bodo ustanovljeni v razmerah vsesplošne stavke z namenom vodenja in koordinacije stavke. Lažna in prava alternativa Alternativa med Socialisti in ump, glede katere je bilo francosko volilno telo na volitvah 2007 tako ostro razdeljeno, je v resnici iluzorična, lažna alternativa. Social demokratske stranke, ne samo v Franciji, že dolgo prisegajo na trg. Niso še našle pravega odgovora na sedanjo ekonomsko krizo in kjer so v opoziciji (kakor ps), ne predstavljajo resne alternative vladajočim desnim strankam. Dejstvo, da so se jim v zagovarjanju kapitalizma s človeškim obrazom pridružile tudi stranke radikalne levice, priča o splošnem premiku na desno. Vprašanje je torej, koliko je še smiselna in perti-nentna klasična delitev na levico in desnico. V danih razmerah bi bila nemara bolj ustrezna distinkcija med »sistemskimi« strankami, ki pristajajo na neoliberalizem in se ločijo le glede na stopnjo socialne skrbi, in »antisistemskimi«, »utopičnimi« strankami, ki jim gre za preseganje liberalnih praks kot takih, npa je kredibilen primer slednje in deluje osvežujoče v primerjavi s sramežljivimi, reformističnimi strankami francoske levice. »Tokratna kriza kapitalizma je resna, globoka in kritična«, je dejal Besancenot ob ustanovitvi npa. »Na obzorju so težave, saj se kapitalizem in francoski kapitalisti lomijo. Kar potrebujejo, je dobra, staromodna revolucija.« Tribuna Trobilo 2 3 Kontraobveščevalna 4 5 6 7 8 9 10 11 Internacionala 12 13 14 15 Kdo vlada v Evropi? Gregor Janžek, ilustracija Aljaž Košir - Fejzo: Srečanja Barrossa, Angele Merkel, Sarkozyja, Jean-Clouda Junckerja ... in ostale smetane evropske politike v različnih organih Evropske unije spominjajo na srečanja Svete alianse. Kot takrat imajo vodilni evropski politiki v rokah škarje in platno, s katerimi lahko brez nadzora oblikujejo EU v skladu z lastnimi interesi. Obnašajo se, kot da se pri vladanju od srednjega veka do sedaj niso zgodile nobene spremembe in se niso uveljavili demokratični standardi. To je jasno razvidno iz zadnje reforme delovanja EU. Upravičeno se lahko vprašamo, ali si v Evropski uniji vladamo ljudje ali pa nam vladajo politične elite, močno podobne vladarskim samodržcem v srednjem veku? Namen ustanovitve EU je bila vzpostavitev ekonomskega sodelovanja in povezovanja med nenehno vojskujočimi se narodi Evrope. Na tej podlagi naj bi se Evropejcem omogočilo življenje v miru, stabilnosti in blagostanju. Vodilnim evropskih politikom je na stari celini sicer uspelo ustvariti pol stoletja blagostanja in miru. Hkrati z doseganjem tega cilja pa so se močno oddaljili od svojih državljanov, ki so bili eden glavnih vzrokov ustanovitve EU. Evropski državljani na njeno delovanje težko vplivajo, ga ne razumejo in je zelo oddaljeno od njih. Pregled splošnih načel, na podlagi katerih naj bi delovala, pa govori ravno nasprotno. EU naj bi temeljila na načelih demokracije, odločitve naj bi se sprejemale čim bolj javno in v kar najtesnejši povezavi z državljani. Evropski državljani naj bi bili tako popolnoma vključeni v njeno delovanje, vendar je uresničevanje na papirju zapisanih demokratičnih standardov svetlobna leta stran od politične realnosti. Pomembnost temeljnih pogodb EU v svojem delovanju, kot poudarjajo pravni strokovnjaki, vedno bolj spominja na federalno državo. Evropski nivo odločanja spominja na federalni nivo oblasti, nacionalni nivo pa na oblastni nivo zveznih držav. Temeljne pogodbe EU v vsebinskem smislu predstavljalo že skorajšnjo ustavno federalne države. Vsaka ustava predstavlja dogovor ljudi, v kakšni družbeni skupnosti bodo živeli, kako bodo oblikovali organe vladanja in kako bodo sami sodelovali pri vladanju. Temeljne pogodbe EU so tako družbena pogodba za sodelovanje med državami članicami v EU in predvsem družbena pogodba med državljani EU. V njih so določena temeljna načela, vrednote na podlagi katerih deluje EU. Določeni so organi, njihove pristojnosti, način njihovega delovanja, zakonodajni postopki... Temeljne pogodbe so postale pomembnejše z začetkom veljavnosti Maastrichtske pogodbe 1.1993, ko je dotedanja Evropska skupnost postala EU. S to pogodbo je EU dokončno prenehala biti zgolj ekonomska mednarodna organizacija, ampak je s prenosom pristojnosti v zunanji in varnostni politiki ter v notranjih zadevah in pravosodju (predvsem na področju policijskega in pravosodnega sodelovanja) dokončno postala tudi politična skupnost. EU je tako začela odločati o vprašanjih, za katere klasično veljalo, da se urejajo znotraj nacionalnih držav. Obseg »klasičnih nacionalnih področij« pa se z vsako novo temeljno pogodbo širi. Na prenesenih področjih so se države članice odrekle svoji suverenosti in zato lahko EU namesto njih sprejema obvezujočo zakonodajo. Gre za pravila ravnanja fizičnih in pravnih oseb, ki postanejo že ob sprejemu neposredno zavezujoča. V javnosti kroži podatek, da naj bi EU v bližnji prihodnosti tako ali drugače sprejemala oz. vsaj močno vplivala na sprejemanje približno 80 odstotkov vse veljavne zakonodaje v posamezni državi. Na ravni EU se bo tako odločalo o vsebini pravnih pravil in s tem tudi o načinu našega življenja pri več kot treh četrtinah sprejetih pravnih aktov. Podatek jasno kaže, kako se širi pristojnost sprejemanja odločitev na ravni EU, ki tako z vsako spremembo deluje vedno bolj centralistično. Vse to kaže, kako pomembne so temeljne pogodbe in kako velik vpliv ima EU na naše vsakdanje življenje. Zato bi morali biti evropski državljani čim bolj vključeni v njeno delovanje. Način sprejetja nove temeljne pogodbe oz. zadnje reformiranje EU Temu pa ni tako. Evropski vodilni politiki se zadnja leta obnašajo, kot da evropskih državljanov sploh ne potrebujejo več. Neupoštevanje volje volivcev se najlepše kaže pri ravno pri zadnjem poskusu reformiranja evropske družbene pogodbe, sprejemanju nove temeljne pogodbe. Ignoranca se je začela s sprejemanjem famozne Pogodbe o ustavi za Evropsko unijo (poenostavljeno Evropske ustavne pogodbe). Njeno ratificiranje se je zaključilo maja 2005 z glasovanjem francoskih in nizozemskih volivcev na referendumu. Ti so se jasno in glasno izrekli proti sprejemu nove pogodbe. Odpor ljudstva je bilo slišati še veliko glasneje, saj je šlo za državi ustanoviteljici EU. Evropske politične elite so se tako prestrašile, da so zaustavile postopek ratificiranja. S tem so preprečile, da bi se že napovedano referendumsko glasovanje izvedlo še na Češkem, Danskem, Poljskem, Portugalskem, Irskem in v Veliki Britaniji. Preprečile so, da bi se negativno javno mnenje o spremembah, ki je takrat vladalo po celotni EU, tudi uradno izrazilo. Vendar očitni NE (formalni in neformalni) evropskih političnih elit ni zaustavil. Najprej so vodilni evropski politiki dalj časa razmišljali, da bi prebivalce obeh držav poslali na »popravni izpit«, na ponovno referendumsko glasovanje o isti pogodbi. Najverjetneje so razmišljali, da bi jih na 16 17 18 19 Šok terapija 20 21 22 23 24 25 Ne kulturno 26 27 28 29 Avtonomna cona 30 31 volišča pošiljali tako dolgo, dokler se jih volivci le ne bi naveličali in glasovali, kot bi oni želeli oz. končno obkrožili »pravilno« rešitev. S tem bi na zelo preprost način zlomili voljo volivcev. Razmišljali so pač, da so volivci majhni, neumni otroci, ki jim je treba pokazati pravo pot in jih po potrebi kaznovati (pošiljati večkrat na volišča), v kolikor ne delajo po njihovi volji. Niso razmišljali, da na volitvah ali referendumih v običajni demokratični državi politiki ljudem ne razlagajo, da niso »pravilno« glasovali, ampak spoštujejo njihovo neposredno izraženo voljo. Nato je nekaj časa vseeno kazalo, da bodo le sprejeli ljudsko voljo in zadostili minimalnim še higieničnim standardom demokracije. Vendar so se nato v času nemškega predsedovanja EU v letu 2007 prišli na še bolj »genialno« idejo. Politiki so zvito ugotovili, da je treba državljane le rešiti strahu pred vsemi elementi, ki spominjajo na super državo (preveliko centralizacijo EU, izgubo suverenosti nacionalnih držav ...). Zato so politiki Lizbonsko pogodbo le očistili (beri izbrisali) določb s prevelikim klasično ustavnim pridihom. Odstranili so velike slogane, uradne simbole (zastavo, himno) in besede kot je federacija, da ti ne bi preveč spominjali na enotno državo in Lizbonska pogodba na ustavo. Vanjo pa so iz Evropske ustavne pogodbe enostavno prepisali vse najpomembnejše spremembe. Lizbonska pogodba tako ohranja mednarodnopravno subjektiviteto EU, združitev delovanja iz treh stebrov v enega, nova organa t. i. predsednika EU in t. i. zunanjega ministra EU. Ohranja močno povečano število področij, kjer se bo odločalo na podlagi večinskega glasovanja in ne več soglasja, povečano moč Evropskega parlamenta, obvezujočo moč Listine o temeljnih pravicah ...Z drugimi besedami uveljavili so večjo centralizacijo in vse ostale spremembe, spremenili so le terminologijo. Prepis skoraj celotnega besedila je potrdil tudi predsednik ustavne konvencije (skupine ljudi, ki je oblikovala vsebino Evropske ustavne pogodbe) Valéry Giscard D'Estaing, saj je izjavil, da je v novi pogodbi 95 odstotkov iste vsebine kot v stari pogodbi. Evropski politiki pa niso prevzeli dobrodošle spremembe v tehniki njenega oblikovanja. Evropska ustavna pogodba je bila sestavljena kot enotno, pregledno besedilo in je tako vnašala red v zelo zapleten, nepregleden evropski pravni sistem. Evropski politiki pa so namesto jasnega besedila, kot ga je predvidevala Evropska ustavna pogodba, ponovno oblikovali nepregledno besedilo, ki dopolnjuje in spreminja vse prejšnje temeljne pogodbe. Lizbonska pogodba tako nadaljuje popolno zmedo pri ugotavljanju, kaj je veljavno evropsko pravo, ki včasih bolj spominja na igranje rulete, kot pa na logično miselno operacijo, ki jo je sposoben povprečno izobražen državljan. Evropske politične elite so z odstranitvijo najbolj udarnih izrazov in z nadaljevanjem zmede pri ugotavljanju vsebine prikrile bistveno vsebino Lizbonske pogodbe, ki je praktično ostala enaka Evropski ustavni pogodbi. Vendar jih tudi to ni zadovoljilo. Zaradi strahu, da bi državljani ponovno nasprotovali spremembam so reformo EU v vseh državah članicah sprejeli z glasovanji v domačih parlamentih in se tako izognili »težavnim volivcem«. Vlade, ki so odločitev sprejele že na evropski ravni, so le na-oljile svoje »glasovalne stroje« v parlamentih in brez kakršnihkoli širših javnih razprav o vsebini, o spremembah, o (ne)primernosti takšnega načina sprejemanja pogodbe, novo pogodbo potrdile. Kljub vsem tem zvijačam vodilnim evropskim politikom ljudi vseeno ni uspelo prevarati. V edini državi, v kateri morajo o vseh odločitvah v zvezi z EU obvezno glasovati na referendumu, se je ljudstvo ponovno uprlo. Na Irskem je Lizbonska pogodba doživela ponoven trk ob ljudsko voljo, saj so jo irski volivci v juniju 2008 ponovno zavrnili. Sedaj pa so evropske politične elite izgubile smisel za »zvijače«. Zatekli so se k metodi, ki jih je mikala že obeh prvih zavrnitvah. Pošiljanju volivcev tako dolgo na volišča, dokler se preprosto ne naveličajo in glasujejo za »pravo«, torej njihovo odločitev. Imeli so srečo, saj so jih irski volivci na žalost, že v drugo ubogali. Demokracija? Analiza nam jasno pokaže, da je Lizbonska pogodba morala biti sprejeta. Na podlagi odločitve evropskih političnih elit so se spremembe v delovanju EU morale uveljaviti. S podporo državljanov ali brez nje. Evropski politiki so iskali le primeren način, da izpeljejo zamišljene spremembe. Ni jim bilo pomembno, ali bo postopek demokratičen ali ne, za uveljavitev sprememb so bili pripravljeni uporabiti skoraj vsa sredstva. Za lepim govoričenjem o večji demokratizaciji, učinkovitosti, preglednosti delovanja EU po reformi se je skrival njim pomembnejši razlog. Z reformo so evropske politične elite ponovno pridobile na svoji moči. S povečanjem učinkovitosti, novimi organi, razširjenim večinskim glasovanjem, združitvijo stebrov, prestavitvijo odločanja o notranjih zadevah in pravosodju na naddržavni nivo, povečanjem prenesenih pristojnosti in drugimi podobnimi spremembami so si tlakovale pot za enostavnejše udejanjanje lastnih interesov. Elite so si po lastni volji spremenile sistem evropske oblasti. Sedaj bodo na evropskem nivoju še lažje uveljavljale politike, ki jih na državnem zaradi demokratičnih nadzornih mehanizmov in bližine kritične javnosti niso mogle uveljaviti. Zato se jim je zdelo vredno žrtvovati osnovna demokratična načela in na papirju napisana temeljna načela delovanja EU. Ob sprejemanju najpomembnejšega dokumenta, temelja delovanja EU, so jasno pokazale koliko jim ta načela pomenijo in koliko cenijo evropske državljane. Z načinom sprejetja sprememb so razveljavile, uničile, neposredno izraženo voljo volivcev. Na zelo očiten način so naredili ovinek okrog nje in se sami odločili kaj je za Evropejce »najbolje«. V kolikor to storijo pa se že zelo približajo temu, da prebivalcev in njihove volje sploh ne potrebujejo. Lahko vladajo z državljani ali brez njih. Z njihovo podporo ali brez nje. Ko pa lahko vladajo ne glede na svoje prebivalce in ti nimajo možnosti vpliva na njihovo vladanje, pa takšnemu sistemu težko rečemo demokratični. Lahko ga enostavno poimenujemo absolutizem ali s pridihom ironije razsvetljeni absolutizem. Brez tega pa preprosto tiranija političnih elit. Evropskim kraljem bi zato morali ponovno pojasniti pomen besede demokracija. Opomniti bi jih bilo potrebno, da evropsko povezovanje ni projekt, namenjen zadovoljevanju njihovih interesov, ampak projekt vseh Evropejcev, namenjen zadovoljevanju interesov vseh. Evropejce pa bi bilo treba vzpodbuditi, da se takšnim ignorancam uprejo. Zato pa Catherine Ashton, Herman von Rompey, Berlusconi in ostali evropski kralji, bojte se nejevoljnega ljudstva! Bila nam je v oporo, sedaj nam ne bo več, naša Študentska svetovalnica Za večno ostaja v naših strtih srcih. agenceglobal.com: Starodavna dilema levice na primeru Brazilije Agence Global v svojih vrstah združuje kritično misleče komentatorje, ki ponujajo drugačen pogled na dogajanje v svetu. Immanuel Wallerstein, prevod Tomaž iršič: Ob praznovanju 30. obletnice nastanka brazilske Delavske stranke (Partido dos Trabalhadores) je glavni brazilski neodvisni levo usmerjeni časopis Brasil de Fato objavil intervjuje s štirimi vodilnimi levičarskimi intelektualci v Braziliji. Vsi štirje so nekoč aktivno sodelovali v Delavski stranki, pravzaprav so bili celo med njenimi ustanovitelji. Trije so se iz stranke umaknili -zgodovinar Mauro lasi se je pridružil Brazilski komunistični stranki, sociolog Francisco de Oliveira se je pridružil Stranki za socializem in svobodo, zgodovinar Ruda Ricci je postal neodvisen levičar, četrti, zgodovinar Valter Poner, pa še vedno ostaja eno glavnih imen leve frakcije Delavske stranke. Vsi štirje so prišli do presenetljivo različnih analiz tega, čemur Ricci pravi »starodavna dilema brazilske levice - kako obenem biti popularen, a ostati na levici.« Točno to je bila in ostaja glavna dilema levice povsod po svetu. Brazilija je zanimiv kraj za analizo in vpogled v to, kako se izraža ta dilema. Je država z dolgo in aktivno politično tradicijo ter večstrankarskim sistemom. Je država, katere ekonomska situacija se je zlasti v zadnjem desetletju močno izboljšala. In je država, ki se uveljavlja kot vodilna politična sila v Latinski Ameriki. Torej glavno vprašanje postane, kako izmeriti popularnost stranke in kako oceniti njeno levo usmerjenost? Novinar časopisa Brasil de Fato je v uvodu svojega intervjuja zapisal, da je predsednik Luiz Inacio Lula da Silva (»Lula«) karizmatična osebnost in najbolj priljubljen predsednik, odkar se je Brazilija redemokratizirala. Meni, da Delavska stranka skozi svojo zgodovino do danes vedno bolj pridobiva podporo najrevnejšega sloja prebivalstva oziroma, je »Delavska stranka morala popustiti pragmatizmu, da je pridobila na priljubljenosti.« Kako so se štirje intelektualci odzvali na to premiso? Ricci pravi, da je »lulizem« postal bolj pomemben kot stranka sama, kar postavi na glavo prvoten koncept Delavske stranke. Stranka je postala »amerikanizirana«. Dandanes ni nič drugega kot stroj za pridobivanje volivcev. Levica ima težave s priljubljenostjo zaradi korenin v evropskem teoretiziranju. »Popularna kultura,« pravi Ricci, »je kompleksna in konservativna,« in Lula z njo vzpostavlja dialog. Delavska stranka je usmerjena k nacionalizaciji in centralizaciji (developmenta-lizmu in etatizmu) in je zato konzervativna ter pragmatična. Problem je torej vrniti Delavsko stranko nazaj na prvotno »utopično demokratično levico«, ne da bi v procesu postala elitistična. Za Iasija je Delavska stranka ena izmed dveh glavnih strank v Braziliji, levosredinska stranka s programom za »malo boržuazijo«. Cena, ki jo je stranka plačala za tako široko podporo, je bila opustitev načel in političnih ciljev, ki si jih je prvotno zadala, »lulizem« ali »populizem« je način, kako prepričati množice, da se strinjajo s politiko, ki ni v njihovem interesu. Za Oliveiro so Delavska stranka, katere volilno bazo so na začetku predstavljali delavci, teologija osvoboditve in gibanja za demokratizacijo postala del »vsesplošne marmelade« brazilskega strankarskega sistema. Socialistična perspektiva ne sme biti osnovana na »revnih«, temveč na analizi družbenih razredov. K nacionalizaciji usmerjen program Delavske stranke pa je vsaj 100 let za časom, je del infantilne notranje slabosti etatizma. Je program, ki je namenjen krepitvi brazilske industrije in nima nič opraviti z levico ali socializmom. Poner vidi situacijo precej drugače. Strinja se, da je bila vlada Lule na začetku socialno-liberalno usmerjena, vendar pa pravi, da se je stranka po letu 2005 obrnila na levo. Res je, stranka je deve-lopmentalistična. Ampak obstajata dve varianti developmentalizma, konzervativni in demokratični (popularen). S krizo kapitalizma seje »socializem vrnil nazaj v debatni prostor«. Presenetljiv pri prvih treh analizah je strah pred »populizmom«. Še bolj presenetljivo pri vseh štirih analizah pa je pomanjkanje kakršnekoli diskusije o geopolitiki. Le nekaj dni po objavljenem intervjuju v časopisu Brasil de Fato je Fidel Castro objavil enega izmed svojih rednih »prispevkov« v časopisu La Jornada v Ciudad de Mexicu. Malo pred tem je bil pri njem na obisku Lula. Castro je zapisal, da pozna Lulo že 30 let, vse od nastanka Delavske stranke, in je prišel do ugotovitve, da če upoštevamo težave in zgodovino Kube zadnjih 50 let, ugotovimo, da je bil transcendentalnega pomena za nas (op. p. za Kubo) nedaven sestanek v Cancunu, kjer so se odločili za ustanovitev skupnosti Latinske Amerike in karibskih držav, ki vključuje Kubo ter izključuje Ameriko in Kanado. Ta sestanek je bil v veliki meri Lulov dosežek. Castro je v nadaljevanju poudaril »pomembnost in simbolnost« zadnjega obiska Lule na Kubi preden zaključi s predsedovanjem Braziliji. Spomnil se je tudi emocionalnega srečanja z Lulo, njegovo ženo in otroki v njihovem preprostem bivališču v 80-ih in pohvalil Lulino »voljo v boju, ki gaje vodil z brezhibno skromnostjo«. Pri Castru torej ne najdemo nobene kritike lulizma. Vse, kar so levo usmerjeni brazilski intelektualci kritizirali, je Castro pohvalil - tehnološki napredek Brazilije, rast BDP-ja in to, da se Brazilija razvija v eno izmed desetih največjih ekonomij na svetu. Tudi pri vprašanju produkcije etanola, kateri Castro, kot sam pravi, nasprotuje, ni okrivil Lule. Kot pravi Castro: »Še predobro razumem, da Brazilija ni imela druge alternative, kot da poveča produkcijo etanola, saj je bila soočena z nelojalno konkurenco in subvencijami s strani Združenih držav Amerike in Evrope.« Castro svoje razmišljanje zaključuje takole: »Ena stvar je neizpodbitna. Metalurški delavec se je spremenil v uglednega in prestižnega državljana, katerega glas je slišan s spoštovanjem na mednarodnih srečanjih.« Kako so lahko brazilski levo usmerjeni intelektualci in Castro potegnili tako različne zaključke o Luli? Očitno je, da so gledali dve popolnoma različni stvari. Brazilski levo usmerjeni intelektualci so svoj pogled primarno usmerili na interno življenje Brazilije in na obžalovanje dejstva, da je Lula v najboljšem primeru nič drugega kot levosredinski pragmatist. Castro pa je svoj pogled usmeril na geopolitično vlogo Brazilije in Lule, ki jo vidi kot spodkopavanje najhujšega sovražnika, tj. ameriškega imperializma. Kaj naj bo torej prioriteta levo usmerjenih politikov? To ni zgolj vprašanje, ki se tiče samo Brazilije. To je vprašanje, ki si ga lahko zastavimo skoraj vsepovsod, če seveda upoštevamo zgodovino in geopolitični status države, o kateri govorimo. Tribuna Trobilo 2 3 Kontraobveščevalna 4 5 6 7 8 9 10 11 Internacionala 12 13 14 15 dr. Tonči Kuzmanič ■ v Anej Korsika, Matej Klarič, ilustracija Luka Seme Dr. Tonči Kuzmanič, magister politologije in doktor sociologije politike, pisec. Področja njegovega raziskovanja in poučevanja so antipolitika, politični ekstremizmi, postsocializem, nova družbena gibanja in sorodne teme. anej & matej: Leta 2007, eno leto pred parlamentarnimi volitvami ste z Borutom Pahorjem v pismih bralcev Sobotne priloge polemizirali kako si sploh predstavlja demokracijo, če levico in desnico smatra za zastarele? Danes je predsednik vlade in eden najmočnejših ljudi v državi, obenem to funkcijo opravlja še v času krize kapitalizma. Kakšna je sploh njegova politična esenca in kaj nam to pove o stanju duha v Sloveniji? tonči: Kot vse kaže, Pahor ni podkupljiv. V danih barbarskih okoliščinah in alkoholiščinah to ni malo. Toda, Pahor nima nobene »politične esence«. Politična je votlina, njegova notranjost pa antipolitika. Antipolitika danes še posebej zaznamuje vse leve vlade, ki se navdihujejo pri Giddensu (Tretja pot) in po podobnih družboslovnih knowledge solatah (Habermas...). Pri antipoli-tiki gre za spodkopavanje same možnosti političnega mišljenja in delovanja, v končni instanci pa demokracije nasploh, ker le ta postane »moteča«. Gre tudi za nadomeščanje političnega mesta (ne prostora!), z nenehnim menedžerskim revolucira-njem, razvojem. Bistvo antipolitike je inštalacija politične tehnologije (partitocrazzia je le del tega) in blokada političnega delovanja, namesto politike pa nastopi vrhunaravnost »zakonitosti gospodarjenja in učinkovitosti«. Ko zapademo v to one-way igro, obstajajo le še kvanitativna merila napredovanja v vnebovzetje slabe neskončnosti. Zato vladajoči momljajo le še o bdp-ju, številu brezposelnih, višini povprečne plače.., namesto politike in demokracije pa stopi republikansko krmljenje & krmiljenjene ljudi na način homo laborans. Človek postane delovna živina, govoreče orodje in del velikega živega ustroja-družbe proizvajanja. Ključna kategorija Pahorjevega managerskega delovanja kot kybernetesa (kormilarja) samo-managerizira-jočega se Slovenija-podjetja, je leadership (plus še vision & mission). Ce ga pazljivo poslušate zlahka slišite kapital-jezikanje »Financ«, torej post-pro-testantski diskurz poslovne quasi skromnosti, dejansko pa radikalne imperialnosti in kolonializma navznoter in navzven. Bolj učinkovite samomorilske antipolitike, kot je ta, si ne znam predstavljati. Ker zaenkrat še imamo za sendvič in pir pa vse to skupaj izzveni operetno in celo nedolžno. A že kmalu se utegne zgoditi, da bo tudi povsem običajno zabitemu družbenemu bitju postalo jasno, kako resna je situacija, v katero smo se ujeli. Samo diskurzivni primer opitosti z managersko revolucijo: tukaj se neskončno čveka o levici in desnici, o Delu in Dnevniku..., nihče pa še ni opazil, da je zmagovalni diskurz tisto, kar jezikajo Finance in da sta Delo in Dnevnik odvržena na smetišče zgodovine. anej & matej: Benito Mussollini je bil v mlajših letih skrajni levičar, njegov oče, anarhist, mu je dal ime po Benitu Juarezu, progresivnemu mehiškemu politiku. Janeza Janša je bil v študentskih letih goreč marksist, celo tako goreč, da naj bi ga klicali Rdeči kmer. Kakšna je logika v ozadju teh Zgodil se bo biološki fenomen; najavljamo že drugo smrt časopisa Tribuna Po šetih mesecih kričanja bomo ponovno obmolknili. prehodov iz levice na desnico? Kako v tem kontekstu razumeti Churchillevo maksimo: "Nor je kdor do 25 leta ni revolucionar in še večji norec je kdor po 25 letu to ostane!" tonči: Za tistega, ki misli politično levica in desnica nista politični, ampak družbeni kategoriji. Gre za zadeve »antipolitične tehnologije« (politike tehne, Aristotel) in ne politike. V pogojih antipolitike ne obstaja pozicija, iz katere bi lahko gradili konsistentno politično držo. Ta je lahko le marginalna in anti-družbena! Nismo v tem vsi skupaj le odloženi na smetišče onstran politike in demokracije, ampak smo hkrati zmeraj že tudi jetniki tehnike. Kot družbene rastline - kot »odvečni ljudje« (Arendt) - smo vsajeni v teren učinkovitosti in hlastanja/užitka. Prehajanja z levice na desnico je zato potrebno razumeti kot prehode znotraj družbenega samega. Politika je tukaj lahko le na način anti-družbenega delovanja. V tem barbarskem položaju politika ni tukaj, za njo se bo - kot za demokracijo - treba šele izboriti. Znotraj tega horizonta lahko govorimo le še o enosmernih prebegih, ki potekajo večji del iz smeri levega v desno. Obstaja en primer, ki temu kontrira. Nekoč izrazito postfašistični novinar Maga je postal korektni komentator Dela. Zanj bi lahko rekli, da je šel v nasprotno smer in je to ohrabrujoče dejstvo. Prehodi, po katerih me sprašujete iz levice na desnico, niso predvsem posamezni, so množični. Tukaj gre tako za družbene organizacije in institucije (komunisti, socialisti, stranke...), kot za celotne združbe in se kažejo kot »prehodi v center« (»v normalnost«). Za to je v družbenem danes »vse center«, naši problemi pa so problemi ekstremnosti točno tega centra! anej & matej: Kako v tem kontekstu razumeti izjavo Winstona Churchilla? tonči: Gre za rastlinizirajočo floskulo »velikega zahodnjaka«, za katerega je tudi sicer značilno, da je bil producent ultra konzervativnih zvarkov, na katerih še danes parazitirajo mediji množičnega poneumljanja. Churchillov »prehod« meri na banalnosti in je po strukturi jezikovna igra analogije: v mladosti »imamo« ideje, želje, iščemo mesto pod soncem, ko pa se ustalimo, pustimo korenine«, postanemo »realni«... in tako dalje v bla-bla rastlinsko metaforiziranje. Ta ozemljitev, to staranje, ta pustitev korenin, je bojda tukaj tisto, kar da nas pelje v realnost. To peljanje v realno(st) pa ne pomeni smeri v desno ali levo politiko, temveč prehod na polje realpolitike, ki je antipolitika par excellence ali to, kar sam imenujem rastlinsko vegetiranje družbenega bitja-zombija. Politično gledano je to vdaja antipolitiki in politična smrt posamične politične živali. Realpolitika je fizikalno ali kako podobno naravoslovno skrpucalo (Natural philosophy), ki jo - bojda brez posledic - lahko »apliciraš« na politiko samo. Na ta način - ki je še kako živ v današnjem družboslovju - zlahka preidemo v čvekaški položaj, lahkotno operiramo z ubijajočimi koncepti, kot so sila, nasilje, oblast, moč, realno..., preko njih pa pridemo do floskul, kot je omenjena. Problem v zvezi s tem je ta, da družboslovje danes ne ponuja kategorialnih aparatur, s katerimi bi lahko te procese zamejili in se jim postavili po robu. Peščica nas je tukaj, ki se že več kot 20 let ukvarjamo s političnim mišljenjem in misleci (ne pa z eno šolo in enim ekskluzivnim mislecem!) kot so Aristotel, Arendt, Wittgenstein, Hegel, Heidegger, Marx ... Ce se resno ukvarjaš s takšnimi mišljenji (ne pa zgolj z enim in kot »stro-kovnjak-za«!), si že apriori sumljiv, ker ni jasno »čigav si«. Se bolj pogosto pa si kar izključen iz univerzitetne družbe (tu, v tem univerzitetno-di-skurzivnem, je današnje družbeno zares doma!), ki je danes zabredla v post-moderna jezikanja ali pa v churchillovske in podobne puhlice. Simptom vseh simptomov je tukaj Hannah Arendt, najmogočnejša potenca na področju političnega mišljenja v 20. stoletju sploh. Tako na Fakulteti za družbene vede kot na Filozofski fakulteti je sistematično ek-skumunicirana! To je seveda razumljivo z vidika realpolitike, bio-politike, liberalizma, marksizma, z vidika nekoga, ki (kot sv. Tomaž Akvinski, ki je bil prvi pri tem) zamenjuje družbo in politiko in Churchilla ter Kennedyja, a je hkrati nekaj skrajno nevarnega in do kosti anti-političnega ter anti-demokratičnega. anej & matej: Kaj pa Janez Janša, kako vidite njegovo politično pot? tonči: Sam ga ne vidim kot posebnost. Njegova pot proti desnici niti ni tako izrazita, kot se utegne zazdeti. Na desnico namreč ni kar tako prišel iz levice, temveč je šel tja iz okvirov t.i. novih družbenih gibanj. V »novih družbenih gibanjih« se nikoli nismo razumeli kot levica brez nadaljnjih določil, temveč na dva drugačna načina. Večina se je razumela kot »družbena gibanja«. To je tista večina, ki je po osamosvojitvi na volitvah zmagala in Sloveniji pomagala, da se je zapeljala proti Nekropoli anti politike in čedalje bolj vidne anti-demokratičnosti. Bistveno manj pa nas je razumelo ta gibanja kot politična gibanja ali kot politiko samo. Seveda smo takšni bili pravočasno ekskomunicirani in onemogočeni. Janša, ki prihaja iz »novih družbenih gibanj«, drži z nami vse do točke aretacije. Na tej točki se očitno zgodi nekaj bistvenega, o čemer pa vztrajno molči. Vem pa, da je bil že v nekaj dneh po izpustitvi pri novo-revija-ših. Od tiste točke naprej na tukajšnji fundamenta-listični narodnjaški desnici najde prostor pod soncem, kjer si želi postati glavni in mu to sčasoma tudi uspe. Sicer pa me v zvezi s tem skrbijo predvsem podobnostih med Pahorjem in Janšo, oz. da ne obstaja nikakršna resna politična aleternativa. Slovenija nima resne možnosti, da bi naslednjih 20 let izbirala. Izbira med Pahorjem, Janšo in nenehno pred po stavljenim Jelinčičem, je lahko le anti-politična ne-izbira in bo vedno le ne-izbira, ki sliši na ime Jelinčič. Zato govorim o Sloveniji kot o Nekropoli, o deželi, ki ji je v pičlih dvajsetih letih uspelo zaigrati (kot v Casinoju) in zagrebsti velikansko zgodovinsko priložnost politike in demokracije. V »deželi na sončni strani Alp« je nekaj hudo narobe, kot da bi ji sonce obrnilo hrbet. Ni se pred tem post-modernim mrazom antipolitike moč zaščititi in ogreti na toploti produktivnosti, višjih plačah in učinkovitejše ekonomije. anej & matej: Danes je spet moderno govoriti o Karlu Marxu, temu diaboliku kapitalizma. Demoniziran s strani Zahoda in zlorabljen s strani Vzhoda, se je tekom devetdesetih let prašil na knjižnih policah, danes pa njegova kompleksna dela spet zmeraj raje vzamemo v roke. Vendar njegovo razumevanje zahteva velik miselni napor na katerega danes večinoma nismo več pripravljeni. Tudi sami ste letos oblikovali Likej znotraj katerega skupaj s slušatelji temeljito študirate Marxa. Obenem pa pravite, da smo danes vsi ujeti v marksistični diskurz, na kaj s tem ciljate? tonči: Res je, lotil sem v Koprskem MKSC-ju javnih predavanj in branja Marxovega Prispevka k židovskemu vprašanju. Skušam omogočati razumevanje njegovega tipa mišljenja. Temeljna točka v zvezi z njim in vašim vprašanjem je preprosta: Marx pravi, da on »ni marksist«. To je tisto, kar vzamem zares. Ko govorim o ujetosti v marksistične diskurze, hočem reči, da smo ujeti v marksizme-leninizme-stalinizme..., torej v »izme«, ne pa da »mislimo Marxa«! Misliti Marxa (kot Heideggerja, Arendt...) pomeni zmoči - vsaj pogojno - politično misliti, v družboslovju pa je to nemogoče. To v Marxovem primeru pomeni zmoči nadvse misliti pojme in postavitve, ki jih je razvil največji mislec 19. stoletja, torej Hegel. Merim seveda predvsem na njegovo »Pravno filozofijo« (in Logiko) in niti slučajno ne zgolj na tukaj (kot v Franciji in sicer v ZDA...) tako dominantno Kojevevo nalaganje o Fenomenologiji duha ter matrično čebljanje o »dialektiki sužnja in gospodarja«, kot o nekakšni Heglovi The Method. Marx ni pojedina, ki bi ti jo nekdo lahko servirai na pladnju, še manj pa je to znanje, ki ga lahko dobite na Fakulteti za družbene vede, kjer so na sceni topogledno večji del polpi-smeni politologi, sociologi, kulturologi, antropologi..., skratka knowledge-workers in ne ljudje zmožni resnega premisleka. Moja teza je, da Marxa tako rekoč ni, da ga zares nikoli tudi ni bilo tukaj - razen v primeru Božidarja Debenjaka, Vanje Sutliča, Gaje Petroviča in morda še koga. Debenjak je tisti, ki še zmeraj lahko resno spregovori o Marxu, predvsem pa o njegovi povezavi s Heglom. Tisti, ki smo imeli srečo, da smo poslušali njegova izjemna predavanja, smo razmeroma dobro opremljeni za samostojna raziskovanja Marxa, Hegla in še marsikoga in smo zato lahko ušli izpod železne cokle matemov različnih marksizmov, leninizmov, stalinizmov... tudi neo in post različic le-teh. Zal so s tem delom nadaljevali zelo redki, večino pa je požrla komer-cializacija v smeri psihoanalize, lacanizma in tega, kar je danes main-stream. Skratka, Marxa je treba »pripeljati nazaj«. Toda, ne za to, ker bi bil rešitev kar tako, nadaljevanje na naslednji strani A že kmalu se utegne zgoditi, da bo tudi povsem običajno zabitemu družbenemu bitju postalo jasno, kako resna je situacija, v katero smo se ujeli. Samo diskurzivni primer opitosti z managersko revolucijo: tukaj se neskončno čveka o levici in desnici, o Delu in Dnevniku... nihče pa še ni opazil, da je zmagovalni diskurz tisto, kar jezikajo Finance in da sta Delo in Dnevnik odvržena na smetišče zgodovine. Slovenija nima resne možnosti, da bi naslednjih 20 let izbirala. Izbira med Pahorjem, Janšo in nenehno pred-po-stavljenim Jelinčičem, je lahko le anti-politična ne-izbira in bo vedno le ne-izbira, ki sliši na ime Jelinčič. Zato govorim o Sloveniji kot o Nekropoli, o deželi, ki ji je v pičlih dvajsetih letih uspelo zaigrati (kot v Casinoju) in zagrebsti velikansko zgodovinsko priložnost politike in demokracije. 16 17 18 19 Šok terapija 20 21 22 23 24 25 Ne kulturno 26 27 28 29 Avtonomna cona 30 31 Trobilo 2 3 Kontraobveščevalna 4 5 6 7 8 9 10 11 Internacionala 12 13 14 15 Tribuna pač pa za to, ker je del problema in hkrati nekdo, ki skuša misliti meje dejanskega (svet, celoto, delo, odtujitev, zgodovino...). anej & matej: Kako pa gledate na odvijajočo se krizo kapitalizma, ki smo ji priča? tonči: Počasi končujem knjigo, v kateri obravnavam kapitalizem in postkapitalizem. Utemeljujem zakaj nimamo več opravka s krizo, a tudi s kapitalizmom ne. Nemišljenje marksizmov (tudi althus-serjanskega post-stalinizma) in splošno medijsko kapital-nakladanje, je le komplementarno z neo-liberalizmom in z obstoječo družboslovno solato. Znotraj teh quasi ekonomskih (dejansko manager-skih!) quasi pojmov, je povsem utemeljeno čebljati o krizi. A vsa ta krizologija se nujno iztečejo v medicinske diagnoze »zdravljenja krize«, torej v te ali one sofizme. Te gospodovalne, post-stoične otročarije me ne zanimajo. Moj problem je, kako dis-tančno misliti naš čas znotraj celote, ki je politična in ne ekonomska. Šele iz anti-pozicije politične celote je moč videti, da to, kva-dogaja, ni zgolj kriza. Gre za vprašanje več-kot-kriznosti in pa tega, kar se nanaša na republiko. Mi ne živimo v nikakršni demokraciji, ampak životarimo po republikanskih, čedalje bolj fundamentalno narodnjaških, hlevih. Izenačevati republiko z demokracijo, pomeni ne zmoči politično misliti, kaj šele delovati ter le še družbeno, republikansko vegetirati. Kdor tega ne razume, bog mu pomagaj, naj gre prodajati opeke, ne pa da na fakultetah in v medijih presežno poneumlja prihajajoče generacije. To kva-danes-dogaja ima zelo malo skupnega z ekonomijo. Gre za to, kar imenujem permanentna depresija republike in/ali managerska revolucija. Morebitna resna »ekonomska kriza« bi danes zagotovo pomenila milijardno brezposelnost, zagotovo pa radikaliza-cijo leta '29... Mi s tem zaenkrat nimamo opravka in je to morda tisto, kar šele pride. Imamo pa zato opraviti z nečim, kar je veliko hujše in neskončno bolj nepredvidljivo: to je permanentna depresija republike. V položaju, v katerem smo, lahko pričakujemo vse, prav vse. Grčija je nekaj, kar se lahko zgodi marsikje. »Kriza« ni ekonomska, ni parcialna, gre za problematičnost antipolitične totalnosti republikanskega koncepta v pomenu globalne antipolitične depresije. Republika se je izpela! Se enkrat smo na točki, ko se je »Um odločil«, da bo vidno napredoval in se »levi« v nekaj Drugega. »Moje« je, da se v takšnih alkoholiščinah in v tem, kar z matematično gotovostjo prihaja, potegnem za Aristotela, za politiko in demokracijo. anej & matej: Je potem danes sploh še mogoče govoriti o kapitalizmu? tonči: Ne, to ni možno v tem »našem« post-raz-vitem delu quasi sveta! Poenostavljeno rečeno, v kapitalizmu gre za to, da kapitalist dela z lastnim »denarjem«. Kapitalist tudi potrebuje enormne količine ljudi/dela, da bi lahko ekstrahiral čimveč profita iz njihovega dela. Problem postkapitaliz-ma - in »tu« smo mi sedaj - se začne, takrat, ko menedžerji (v razliki do kapitalistov!) ne delujejo (tu ne gre več za poiesis/poiein pač za praxis!) več »za svoj«, temveč za tuj denar. Gre za javni denar in javno ter skupno (torej za politično, ne pa za družbeno!) »stvar« in zato ne moremo več govoriti o kapitalizmu. Tisti, ki to danes prakticirajo, so naravnost povedano, nepismeni glede na »svoj čas«, ki bi ga morali vsaj skušati »zajeti v mislih«. Nenazadnje, kapitalisti, kapitalizmi, delno tudi socializmi, kot »deli« industrijske dobe, proizvajajo enormne količine delovne sile, manager delovno silo naravnost odstranjuje. On ni proizvajalec, razvijalec... - kot kapitalist (to je Marx jasno videl!) - on je eksterminator v službi tehnike. Se več, je sama tehnika ter anti-politično (družbeno!) gospostvo obenem. Ne živimo več v dobi, v kateri je vsak človek potreben/zaposljiv za to, da bi od/iz njega črpali profit. Živimo v času, ko 4/5 ljudi dobesedno več ne potrebujemo (če blodimo po managersko, seveda). Tudi v Sloveniji je tako. Sanje o tem, da se bodo brezposelni lahko zopet zaposlili, so deli družboslovnega kabalizma in kanibalizma obenem. Vprašanje je samo še, koliko več ljudi bo postalo odvečnih v letih, ki prihajajo. Čvekanje o Kapitalu je danes radikalni odvod od resnega političnega mišljenja, razumevanja in delovanja, je strel v svoje lastno koleno. Se kako se nam bo kocalo po starih dobrih kapitalistih in kapitalizmu, kajti to, v čemer smo nebogljeno zajeti, je radikalno slabše in je tisto, kar Arendt imenuje »banalno zlo« in kar družboslovci vseh vetrov elementarno ne zmorejo poštekati. Zato jim lahko samo še bog pomaga. anej & matej: Marca mineva deset let od podpisa Bolonjske pogodbe. Pogodbe, ki je instituciji z večstoletno zgodovino naredila ogromno škode in jo podredila tržnim mehanizmom. Sami pa postavljate pod vprašaj tudi temelje Univerze kot take, pravite, da gre za kraj eksaktne, vojaške vednosti in ne za kraj mišljenja. Kje so danes prostori pravega mišljenja in kako jih odpirati? tonči: Skoda z Bolonjsko, to pomeni z managersko social-revolucijo (ne pa reformo!) znanja (ne pa znanosti!) šele prihaja. To, kar je, še uvod ni. »Luksuza«, da študirajmo Kanta in Hegla - če managerska revolucija družbenega uspe - ne bo več. Za akademije in univerze sem nekoč naivno domneval, da jim lahko začetno kontriram z Delovsko-punkersko univerzo, sedaj pa vem, da se je potrebno zadeve lotiti od Platona naprej, torej od samih začetkov Akademije. Zato smo ustanovili Likej in se, kolikor zmorem, držim Aristotela ter grem proč od Platona in Akademije v vseh njenih pomenih. Današnja univerza je onstran okvirov 18. in 19. stoletja, ko je še zajemala Fichteja, Humbolta, Hegla in ko je še bila mesto zbiranja, diseminira-nja znanosti, a tudi - magari kot nus proizvoda -mišljenja. Današnja Univerza je tovarniški obrat vednosti, po Bolonji pa bo le-še tovarna Znanja (knowledge). Bistvo tako Univerze kot Akademije je štancanje ljudi-znanja (knowledge workers) na način žemljic. Ideal je izdelek z 22 let starosti, ki ga je potrebno čimbolj podružbiti, uniformirati, teoretično zaplankati, mišljenjsko infantilizirati ter absolutno odpreti (mu zlomiti politično-živalsko hrbtenico!) v smislu uporabnosti ter ga »ponuca-ti«, kot se poje žemljico. Univerza in Akademja sta daleč najbolj odgovorni inštituciji za prihodnost neke politične skupnosti. Danes so tam - to ni slučajnost! - na delu nekakšni profesionalci, obrtniki in tehniki, proizvajalci Znanja ter zaslužkarji in ne ljudje mišljenja, čedalje manj celo znanosti. Na sceni so le strokovnjaki in »strokovna« čebljanja (štancanja-referenc...), katerih osnovna naloga je, da vam podajo to, »kako morate ne-misliti« in biti managersko-uporabni, ne pa to, da vas opremijo za vaše lastno premišljevanje tega grozljivega, v čemer smo se ujeli. Na Univerzi in Akademiji so se množično zabubili ljudje, ki za določeno plačilo »odplozajo« svojo obveznost. Srednjeveški pojem avtonomije univerze je v teh pogojih postal nevarni nesmisel. Rečeno na ravni primera: pred kratkim je veliki strokovnjak, gospod Bebler, pripeljal na FDV razpravo o Natu. Če sem prav videl, sta dve študentki, kot se to tudi spodobi - torej kot politične živali prave vrste - protestirali. Rezultat je bil, da so ju strokovno (»strokovni prijemi«!) odstranili, češ da motita »strokovno Nato-debato«! To je za mene znak, da nimamo več nobene jasne teoretične in mišljenjske meje o tem, zakaj gre, ko rečemo znanost, kaj ko rečemo stroka, znanje, kaj pa, ko rečemo mišljenje. Gre, posledično, lahko le še za tovarno družboslovnega poneumljanja, v kateri postanejo vse krave črne, se pravi tiste strokovne (knowledge). Politično misliti bi danes to-pogledno pomenilo tole javno problematiziranje: s kakšno pravico in argumentacijo je neka »vojaška akademija« (zakaj ne potem tudi »policijska akademija«...?) lahko sestavni del katere koli t.i. avtonomne univerze!? anej & matej: Kritični ste tudi do dela nekaterih vidnih Slovenskih akademikov, kakšna je vaša pozicija v zvezi s tem? tonči: Če odmislim nešteta desničarjenja, leve klone in klone klonov, je moč govoriti pravzaprav le o dveh izstopajočih ideologemih, pri katerih nastopata velikan svetovnega main-streama, Slavoj Žižek, in pa Rastko Močnik. Oba počneta nekaj, kar je meni, kot Aristotelovcu, Wittgensteinovcu in Arendtovcu, bolj ali manj tuje. Način mišljenja in percepcije, ki ju uprizarjata in ki jima ne-mišljenjsko sledi - če prav vidim - velika večina sedanje študentske generacije, so pozicije, ki so izrazito antipolitične in padejo pod tisto, kar sem o tem povedal, v končni instanci pa so nebogljena '68-nostalgija. V ožjem pomenu padejo v tisto, kar sem opredelil kot marksistično (leninistično, stalinistično...) in torej niso niti na ravni Marxove zastavitve problema kapitalizma, kaj šele da bi lahko mislili post-kapitalizme. So pa zato tukaj na sceni »teorije znanja«, »kulturologije«, »epistemologije«, »antropologije«, »rezi«, teoremi »jezika«... in »nezavednega« (torej paradigmatski knowledge-pofl!), ki skušajo mimogrede vključiti tudi Marxa v svojo igrarijo in ga - večji del je tako - zlorabiti za svojo lastno social-revo-lucionarno promocijo. Iz pozicije psihoanalize ali Lacana, vseeno, si denimo na heroične prsi pripneš Marxov lik in delo, na kar se direktno vkrcaš na avtobus, ki nosi ime Lenina ali Blanquia. To je način Slavoja Žižka, ki ga prakticira že dolgo in ki se - kot vse kaže - dobro prodaja po vsem globaliziranem managerskem ne-več-svetu znanja. Od konkretnih zunanjih okoliščin in morda še česa (popularnosti, ugajanja javnosti) je odvisno, ali se bo v nekem trenutku imel za liberalca, levičarja, konzervativca, leninista, stalinista... ali nekaj enajstega. Tu venomer gre za neko subverzivno pozicijo ognjemeta velikih besed, ki mu omogoča, da reče naravnost, kar se mu vzljubi (za to ga, denimo, sam berem tako, kot se bere leposlovje, vic ali post-moderni kič). Dosegel je točko post-razvojnosti v čisti obliki, kjer ga nihče več ne jemlje resno. Toda, pazite, točno na tej točki »neresnosti« je postal managersko najučinkovitejši (entertainment) guru, ki ujame vsako današnjo post-cinično dušo na njene lastne limani-ce Želje. V premislek vaši generaciji pa še tole: ko je pred nekaj letih v Sloveniji šlo za debato o Natu, je bil Žižek še liberalec. Eksplicitno je agitiral zal pro-Nato-pozicijo: »gremo v Nato« in ga bomo »od znotraj« subvertirali! Naj vam danes presežno utemelji to par excellence managersko (positive-thinking) pozicijo transcendence. Stavim, da pri tem ne bo imel nobenih težav! Rastko Močnik je, v primerjavi s Slavojem Žižkom, veliko bolj fer in veliko bolj pokončna figura v tem prostoru. Z njim se ne strinjava predvsem na točki »razrednih bojev«. To sva že skušala vsaj implicitno predebatirati pa ni šlo, kar pa ne pomeni, da v prihodnje morda ne bo drugače. Kakor koli že, po moje gre za to, da se iz položaja samo-inkubacije in nostalgije po '68 (Paris, ahh Paris!) premaknemo v politično mišljenje in delovanje znotraj horizonta demokracije ne pa nasilja in razrednega social-revolucioniranja. Ni več revolucija tista, ki je »na naši strani« (tista socialna še najmanj), dobesedno nam je »ušla« in jo nenehno uprizarjajo managerji in njim podobni inženirji socialnega (družboslovci nadvse). Naša naloga danes je zablokirati, zamejiti, onemogočiti, nepredušno zapreti to nenehno managersko samo-revolucio-niranje družbenega ter ga spraviti do gnitja! To je tisto, česar je zmožno samo politično delovanje. V nasprotnem primeru se bo še naprej dogajalo to, kar traja zdaj že 20 let: social-revolucionarji bodo lajali na kapitalizem (kapital-jezikanje), managerska karavana pa bo šla naprej in nam vsem skupaj pred nosom pokasirala vse, kar se sploh pokasirati da! anej & matej: Ustavimo se še pri medijih ... Mitologija medijev vključuje visokoleteče maksime o četrti veji oblasti, pseh čuvajih demokracije, delovanja v javnem interesu in drugih krilaticah, ki danes izpadajo komično, če ne že cinično. Dejstvo je da so soodgovorni za stanje naše družbe in ga s svojim senzacionalizmom še poslabšujejo. Kje je gesta medija, ki si želi biti kritičen, prekiniti z tem veletokom in res pisati o dejanskih problemih v naši družbi? Kako razumete vlogo klasičnih in novih medijev, tudi Tribune? tonči: Če ne bi bil politična žival in ne bi premogel političnega upanja (socialno upanje je contra-dictio in adiecto!), tudi tega intervjuja za Tribuno ne bi dal. Po moje životarimo na eni najnižjih točk doslej. Prek trideset let kot dalmatinski čefur živim v Sloveniji, a se mi do sedaj ni zgodilo, da ne bi bral časopisov. Mineva že tretje leto, da pogledam samo glavne novice na Al Jazeeri ali BBCju. Kot študent sem redno bral Tribuno, poslušal Radio Študent, soustvarjal Mladino, pisal za številne časopise tukaj in v tujini, a se take gnojnice, kot je sedanja, ne spomnim. Obenem pa še ni bilo boljših materialnih, izkušenjskih, pogojev in možnosti za resno novinarsko delo. (Mladina je bila vrhunsko managersko/revolucionarno pokončana in je zgodba, ki bi jo veljalo podrobneje raziskati: to je bil močan anti-politični šus za celotno Slovenijo!) Moja interpretacija je, da tukaj - podobno kot na Univerzi in drugod - gre le še za zgolj-profesiona-lizem, formalizem, zaslužkarstvo in drobne, čedalje bolj nekrofilične strasti v pogojih Nekropole. Profesionalizem, strokovnost, znanje.., je tisto, kar je tukaj malikovano kot »najvišje« (maksimum), dejansko pa je to tisto, kar je najnižje in zgolj nujno (minimum!) in pod kar se ne sme pasti! V tej zamenjavi minimuma za maksimum je vsebovano vse. Šele na ta minimum (profesionalizem, strokovnost, znanje... je minimum in ne maksimum!) lahko pride vsakokratni presežek. Tisto, kar so nekoč imenovali »raziskovalno novinarstvo« je danes mrtvo in je odvedeno v črno-kronizacijo celokupnega življenja. Ponovna iznajdba političnega (raziskovalno ne zadošča več!) novinarstva, je tisto, kar pričakujem, denimo, od vas. Pa še nekaj o eksploziji rumene televizije. Oglejte si »A-kanal« ob šestih zvečer od ponedeljka do petka in boste videli s koliko nevednosti, čiste-zgolj-profesionalnosti, zabite pornografičnosti (titty-tainment) se tam nastopa. Kaj takega nisem zasledil še od časov svoje analitike Črne kronike v Nedelu, torej kakšno desetletje poprej. O nacionalki pa ne bom govoril, ker o mrtvih - z izjemo velikega Gustinčiča in korektnega Bobovnika - praviloma mislim samo najboljše. anej & matej: Vlada že nekaj mesecev agitira za zakon o malem delu, ki bo še bolj poglobil prekari-zacijo na področju dela in, če bo sprejet v povsem nove družbene skupine vnesel element konkurenčnosti (upokojenci, brezposelni in študentje). Kakšna bi morala biti po vašem mnenju progresivna študentska politika danes? tonči: Zadoščalo bi že to, da je politična in da se ne pustite ujeti zgolj v socialo, kjer vas potem in-fantilizirane in invalidizirane najprej odpeljejo na lulanje in kakanje na to pa vam zamenjajo pleničke. Spremeniti bi bilo treba samo naskočišče, iz katerega - če prav vidim - mislite in, posledično, začeti politično misliti in delovati. Vaši problemi niso socialni, saj ne živite v Kongu. Gre za radikalno politične zadeve in točno kot takšne jih je treba tudi zastaviti ter neusmiljeno peljati. Neusmiljeno politično peljati, misliti brez milosti..., pomeni hkrati tudi izključno nenasilno delovati! To je kontradikcija samo za družboslovce in social-revo-lucionarje, ki se ničesar niso naučili - se tudi ne zmorejo - iz zadnjih 200 let vladavine družbenega republikanizma. Kolikor bolj boste nenasilni in neusmiljeni, nepopustljivi, toliko močnejši boste pri vsaki svoji akciji. Raba katere koli sile je tukaj odvod v družbeno in nasilje nasploh ali pa padec izven politike in političnega ter stranpot od demokracije. Vaši problemi zadevajo ob Univerzo in Akademijo v celoti, v post kapitalizem v celoti... v ne-več-svet ali globalizacijo, ki pa ni nič socialnega pač pa je absolutna politična reč: politično delovanje je tisto the Thing. Pokukajte, skratka, čez planke social-jezikanja, v katere so vas zaklenili s pomočjo pridiganja »uporabnega znanja« (knowledge) in žižkovskega ali badioujevskega narcističnega self-užitkarjenja ter bentenja čez kapitalizem. Niso vaši problemi predvsem problemi kruha (tu vas ujamejo) pač pa so to problemi iger (tudi jezikovnih) managerskega gospostva, ki jih sploh ne vidite, kolikor se ujamete v delo-kot-realno/st in delokracijske igrarije, v katerih vas zlahka zapeljejo in pokončajo. Ne gre potem takem za to, »kakšna« naj bo študentska politika, ker to vprašanje predpostavlja, nekaj takega, česar-še-ni. Študentska politika ni nekaj, kar »že je«, pač pa gre za to, da študentska (sindikalna, ekološka, mirovniška, feministična...) politika šele »mora« privekati na dan in sicer v radikalni politični razliki do obstoječe anti politične tehnologije (stranke, vlada, parlament...mediji...). Študentska politika je zadeva, ki je dislocirana v potencialnosti prihajanja in je povsem odvisna od vas. Brez številnih omenjenih politik (politics in ne policies) in političnega delovanja številnih političnih živali na pluralnih, decentriranih, neštetih platformah in v številnih smereh, lahko vsi skupaj pozabimo na demokracijo in le še brcamo v temo permanentne depresije republike. Ta se bo zagotovo le še poglabljala do svojega velikega poka. Sanje o tem, da se bodo vrnili »zlati časi«, ko bo »kriza mimo«, so mokre in na ravni blebetanja, ki ga razširjajo Finance s svojimi pogubnimi anti-demokratičnimi diskurzi. Lotite se, za začetek, wittgensteinovske analitike jezika Financ in Pahorja, to je najboljša vaja prihodnjega »postavljanja« politike in nenasilnega političnega delovanja za demokracijo. Če pa vam gre zgolj za toplo pod ritjo, za veliki avto in poln želodec, potem pa dober tek in nasvidenje do naslednje politične generacije študentov. Prek trideset let kot dalmatinski čefur živim v Sloveniji, a se mi do sedaj ni zgodilo, da ne bi bral časopisov. Mineva že tretje leto, da pogledam samo glavne novice na Al Jazeeri ali BBCju. Kot študent sem redno bral Tribuno, poslušal Radio Študent, soustvarjal Mladino, pisal za številne časopise tukaj in v tujini, a se take gnojnice, kot je sedanja, ne spomnim. Obenem pa še ni bilo boljših materialnih, izkušenjskih, pogojev in možnosti za resno novinarsko delo. 16 17 18 19 Šok terapija 20 21 22 23 24 25 Ne kulturno 26 27 28 29 Avtonomna cona 30 31 Stanje stvari Jon Derganc, fotografija Miha Erjavec: Zdi se, kot da se je v Sloveniji v zadnjih nekaj mesecih razvilo nevzdržno politično stanje. V resnici je politično stanje takšno že dolgo, sedaj je le postalo oprijemljivo. Občutek obupa in brezizhodnosti ni le slovenski, je globalen. Verjeli naj bi, da je to le posledica ekonomske krize, v resnici pa je ekonomska kriza tista, ki je posledica. Najhujše pa je to, da ne zmoremo narediti ničesar,in se nam zdi, kot da ni v naši moči, da bi kaj naredili, da v resnici nočemo ničesar narediti. Rajši čakamo filmski virus, ki nas bo vse spremenil v žive mrtvece, ali pa komet, ki bo uničil naš planet. Zdi se nam, da usoda ni v naših rokah. Demokracija? S sedanjo vlado nobeden ni zadovoljen, stanje je katastrofalno, opozicija pa ni nobena alternativa. Obojim je skupno to, da jih v resnici še najmanj zanima Slovenija in slovensko prebivalstvo, v imenu katerega vladajo. Jasno je, da reprezentativna demokracija ni demokracija, v najboljšem primeru je le slab kompromis. Z vključitvijo kapitala in kapitalskih interesov v igro pa ta postane prepričevanje ljudstva, da so kapitalski interesi ljudski interesi in da je namen vedno večje regulacije zagotavljanje osebne svobode. Vredno je omeniti volitve (simbol demokracije), izvedbo le-teh, predvolilne kampanje, na podlagi katerih naj bi se ljudstvo odločalo. Že splošno znano pa je, da večina predvolilnih obljub ne bo uresničenih in da jih politiki nimajo niti resnega namena uresničevati. Verjetno ni potrebno omenjati raznih afer, osebnih kapitalskih interesov politikov, zavajanj javnosti in izkoriščanja ideje pravne države predvsem za legitimacijo nemoralnih, neetičnih in na koncu koncev nepravnih dejanj. Največje neskladje naše demokracije z demokracijo pa je, da lahko znotraj nje pride pod vprašaj vse, razen demokracije same. Ta je fiksna, njeno udejstvovanje nesporno. Če bi živeli v demokraciji, čemurkoli bližjemu demokraciji kot je ta sistem, potem bi sedanja vlada že padla, se razpustila. A tudi ko bi se zgodilo, to ne bi bila rešitev, saj znotraj sedanje politike ni alternative. To je groza današnje situacije. O sedanji politiki je sploh nesmiselno govoriti. Ne gre iskati vzorov drugod po svetu, v Evropi. V nobeni uradni politiki ni več potenciala za spremembe, za svobodo, za politiko. Uradna politika je politično mrtva. Slepota Sistem nas prepričuje, da živimo svobodno, demokratično in da alternative ni. Uspeva mu. Ljudje nismo več zmožni misliti drugega, kaj drugega, še možnosti drugega ne. Naše obzorje je liberalno demokratični kapitalizem in zdi se, da ne vidimo, nismo več sposobni misliti zunaj njega. Le zunaj tega okvira pa se nahaja edini potencial za naprej, za pravico, za svobodo, za karkoli. Ta slepota ni zelo presenetljiva. Današnji liberalno demokratično kapitalistični sistem zaobjema vse poglede naših življenj. Izobraževalni sistem je vedno bolj prežet z liberalno kapitalistično ideologijo. Vsi masovni mediji, skozi katere si ustvarjamo podobo sveta, ki ustvarjajo naš svet, sedanji sistem predstavljajo kot edino možnost. Vse, kar vidimo na televiziji v filmih in tisku, se dogaja znotraj tega okvira in posledično to sprejmemo za edino možnost. Daleč od tega, da bi pri poročilih resno govorili o alternativah kapitalizmu, poslušamo samo neko brezpomen-sko »objektivno« poročanje o tem, kako je treba priti iz krize, na novo zagnati gospodarstvo, kako je potrebna ekonomska rast. Sistem sam, vsaj v medijih, nikoli ni izpostavljen resni kritiki, prepričujejo nas, da je treba zdraviti simptome, ne bolezni same. Vse je izvedljivo, le dokler ostaja znotraj liberalno-kapitalističnega okvira. Tako je tudi z našo politiko. Kogarkoli volimo, vsi sprejemajo liberalno demokratično kapitalistični sistem kot absoluten. Okolje S tehnološkim napredkom smo prišli do točke, kjer lahko prvič ljudje dejansko preoblikujemo (in uničimo) svet. Za to preoblikovanje pa nimamo načrta, posegi, ki vplivajo na cel planet se izvajajo samovoljno, z Zemljo se upravlja oportunistično, brez resne misli na prihodnost, z enim samim ciljem, ekonomsko rastjo in dobičkom. Cel planet, na površju in pod njim, je na voljo neusmiljenim in brezobzirnim špekulantom. V dvesto letih smo prišli z milijarde na 6.806.500.000 ljudi. Vsi vemo o grozečih ekoloških katastrofah, vsi vidimo spremembe, a si rajši zatiskamo oči in se prepričujemo, da se vse da rešiti v okviru liberalnega kapitalizma. Dejansko je za okolje že prepozno, iz dneva v dan bolj. Ni več časa za zavlačevanje in razmislek. Voliti zelene ni rešitev, zanje je ta sistem prav tako edini možen kot za vse ostale. Rešitev ni (na primer), da recikliramo. Rešitev bo, ko ne bomo več imeli kaj za reciklirati. Imamo tehnološke zmogljivosti, znanost, s katero bi se dalo veliko rešiti. Današnji brezciljni in vrtoglavi razvoj novih tehnologij je treba premisliti, preusmeriti, mu določiti cilje ... Nujna je upočasnitev in razmislek, tudi o vplivu tehnologij na človeka, na njegovo percepcijo sveta in človeškost. Resne spremembe v tem smislu bodo postale mogoče šele z odstranitvijo liberalno demokratičnega in vseh drugih zvrsti kapitalizma. Uboj duha Ustvarjanje dvoma, strahu, nevidne, a večno prisotne nikoli udejanjene nevarnosti terorizma in prodajanje svobode do idiotskih odločitev, kot resnične svobode, to so orožja današnjega sistema, njegova največja sposobnost, ubijanje človekovega duha. Dober primer nemoči ljudstva in sposobnosti sistema za ubijanje duha so bili nedavni delavski upori. Mura in tako naprej. Govorilo se je samo o menedžerjih, prevzemih in stečajih. Delavci pa so štrajkali. Očitno je bilo, da iz tega ne bo nič. Vrhunec je bil dosežen, ko je predstavnik delavcev ali sindikatov povedal nekaj takšnega za televizijo: »Zadnjič smo bili glasni, pa se ni nič zgodilo, tokrat bomo protestirali v tišini.« Namesto da bi rekel: »Zadnjič smo bili glasni, drugič bomo še glasnejši, tretjič gremo na barikade in okope.« Kaj bi si lahko želel politik, poslanec, minister lepšega, kot da »razjarjeno ljudstvo« stoji pred vrati parlamenta v tišini. Ti ljudje nimajo tako rekoč ničesar za izgubiti, pa se vseeno bojijo in to je moč današnjega sistema. Napačne poti Današnji liberalci nam pravijo, naj, če nam kaj ni všeč, rajši dajemo v dobrodelne namene, naj pomagamo tistim, ki nimajo takšne sreče kot jo imamo sami, naj na ta način rešujemo svet. Sigurno bi bili to lahko vrli nameni, a z dobrodelnimi dejanji te vrste zgolj legitimiramo sistem, ki ustvarja neenakost, hranimo to bolezen, da se še naprej širi in zažira v vse pore življenja. Argument je tudi, da vsak nekapitalističen sistem na koncu vodi v totalitarizem, češ da je edino kapitalizem danes neločljivo povezan z demokracijo, svobodo. Pozabljajo na Kitajsko, današnjo kapitalistično ekonomsko velesilo, kjer se je izoblikoval avtoritarni, nedemokratični kapitalizem, ki je vitalnejši od liberalne različice. Predstavljajmo si, da ta postane nov globalni model; dobimo najslabše od obeh svetov, najokru-tnejši kapitalizem in avtoritarni komunistični režim dvajsetega stoletja. Naša dolžnost danes je, da se brezkompromisno borimo proti kapitalizmu in njegovi sopotnici, liberalni demokraciji. Ko ni videti izhoda, ko si ni mogoče več niti predstavljati alternative, takrat, sedaj, jo je treba enostavno izsiliti, pustiti strahove za seboj in zakorakati v neznano. Druge možnost nimamo več. To, ali pa konec sveta kot ga poznamo. Potencial V Sloveniji smo sedaj na točki, kjer tako rekoč slabše sploh ne bi moglo več biti. Tukaj bi lahko videli potencial za premik, za resnično politično akcijo, za naprej. Če ostane tako, kot je, gre lahko le na slabše. Tega se zavedamo, pa se raje prepričujemo, da nič ne moremo. Razlog za ekonomsko krizo ni sodobna izguba moralnih vrednot. Problem nismo ljudje, ki smo se pokvarili in bi se morali spet popraviti, vzrok je sistem, ki dela ljudi takšne, ki jih želi in potrebuje, da se tako obnašajo. Če hočemo spremembe, moramo iztrgati današnji sistem iz zemlje s koreninami vred. Svetovno smo že na tako kritični točki, da ni več vprašanje, če bo treba najti alternativo globalnemu kapitalizmu, vprašanje je le še, kdaj. Dobesedno živimo v apokaliptičnem času, naš problem pa je naša nezmožnost premika. To, da ni neke jasne alternative, ni več argument, prišli smo že predaleč. Dolžnost do svobode Spremembe in akcija so potrebne takoj, pravzaprav že dolgo zamujajo. Vsi smo krivi za to, kar se dogaja, za stanje stvari. Krivi smo, ker sprejemamo pravila igre, ker jemljemo za nujno tisto, kar se nam kaže za najslabše. Začasno moramo opustiti svoje individualne boje in skupne moči upreti proti skupnemu sovražniku, ker je možnost zmage v vseh manjših bojih pogojena z odstranitvijo tega. Najlažje je reči, tako pač je, nimamo kaj. Veliko stvari in sistemov je že bilo in za večino ljudi je vedno tako pač bilo. A če ne bi bilo tistih, ki so rekli »tako ni dobro, drugače bo« in tako tudi mislili ter delali, bi bilo še vedno tako, kot je pač bilo. Pa ni več tako. Sedaj je drugače in spet bo drugače, upajmo, da tudi boljše, pravičnejše, svobodnejše. Tudi ko zmagamo v tem boju, bo prišel naslednji; popolna zmaga, popolna svoboda, popolna pravica niso mogoče, a zaradi tega ne smemo obupati, nikoli se ne smemo zadovoljiti s trenutnim stanjem, ravno zato se moramo večno boriti. Svoboda ni le pravica, ni udobje, svoboda je dolžnost. Svoboda zahteva žrtvovanje in dolžni smo se boriti zanjo. Tribuna Trobilo 2 3 Kontraobveščevalna 4 5 6 7 8 9 10 11 Internacionala 12 13 14 15 Racionalizacija sovraštva Odgovori na izjave Vesne V. Godina v intervjuju za Sobotno prilogo Dela z dne 13. marca 2010 Aljoša Harlamov: Za začetek moram povedati o sebi dve stvari, ki zadevata vzroke za pisanje tega teksta in metodo pisanja. Prvič, sem intelektualec in v javno razpravo segam zato, ker je vloga intelektualca najprej moralno-etična. To se z demokracijo ni spremenilo, še več, zaradi neke navidezne samoumevnosti, ki v demokraciji prekrije t.i. univerzalne humanistične vrednote, te naj bi navsezadnje zastopali intelektualci, bi morali biti slednji še posebej budni in sumničavi, vedno znova pripravljeni, da se postavijo zanje brez sramu, da bi zaradi tega veljali za nadležne ali dolgočasne. Omenjene vrednote namreč niso samoumevne niti v demokraciji, morda celo ne smejo biti samoumevne nikoli. Drugič, sem znanstvenik - kljub temu da je znanstvenost literarni vedi s strani drugih navadno odrekana -, ker znanost zastopa resnico, ki je ni zamenjevati z enoumjem, obenem pa se je treba zavedati, da je tudi vsake relativnosti konec, kadar govorimo o resnici morale in etike. Tu cinična distanca ne zadošča. Univerzalne humanistične vrednote so univerzalne, občečloveške, ker jih ni mogoče relativizirati ali z njimi trgovati. Glavno orodje znanosti je razum, ki ga spet ni mešati z birokratsko resnico po črki, po drugi strani pa tudi ne s sofizmi in dobro retoriko. Znanstvenik mora skratka vztrajno zastopati resnico in razum tudi in posebno takrat, ko se zdi, da bodo čustva stopila vse, česar se v svojem eksplozivnem centrifugalnem gibanju dotaknejo. Najprej naj družbi dokažejo svojo socialnost, najbrž svojo človeškost, potem jih bo družba sčasoma sprejela. Naj dokažejo, da so socialno čuteči ljudje, ki pomagajo ljubemu sočloveku ... hm, tako kot mi, raznospolni?! Zapustil nas bo naš vezni člen škis Zveza študentskih klubov Slovenije naj počiva v miru. In kaj je pravzaprav tako racionalnega in logičnega na argumentu, po katerem manjšini istospolnih odrekamo pravice, ki bi jih izenačile z večino raznospolnih, zaradi stigmatizacije s strani sovražno razpoložene večine raznospolnih? [...] Večina noče priznati enakih pravic manjšini in to opravičuje s tem, da bo drugače zlobna do njihovih otrok. Se pravi, problem niste vi (geji in lezbijke), ampak mi (homo-fobična večina) in ker mi ustvarjamo problem, zaradi katerega vam nočemo dati pravice do posvojitve, vam je ne bomo priznali. Ker smo mi sovražni do vas in bodo naši otroci do vaših posvojenih otrok, vam ne bomo priznali pravice do teh otrok. Za dobro vaših otrok. Zato tudi ne nameravam pisati o tem, kako meščanska trijedrna družina ni ne idealna, ne naravna, ne tradicionalna, niti o tem, da isto-spolnost ni bolezen oziroma motnja, ali je razločevati od zoofilije in pedofilije, ker to niti slučajno niso argumenti, ki bi jim bilo treba iskati protiargumente. To je hropenje. Ne gre za to, da je ničnost te domoljubne blut-und-boden in kse-nofobične retorike kar samoumevna, preprosto ne verjamem v možnost dialoga z njo. Ali bolje: ne samo, da ne verjamem v možnost dialoga s sovraštništom, zavračam vsakršen dialog z njim. Do nestrpnosti namreč ni strpnosti. Toleranca oziroma opravičevanje nasilja, bodisi verbalnega ali fizičnega, je spodbujanje in širjenje nasilja. Zato bom nagovoril intelektualce, tiste, s katerimi - domnevam - se da racionalno pogovoriti. Posebno pa tiste, ki z retoriko navidezne racionalnosti in spravljivosti hote ali nehote podarjajo avtoriteto množici, ki mora v dobi politične korektnosti pač racionalizirati svoje sovraštvo v potrošniško sprejemljivo obliko. Ker najbolj homofobne izjave nikoli niso: Pedre na vrbe!, ampak Jaz nisem homofob, toda ... (Ali: ta shod ni namenjen opravičevanju nasilja in ni uperjen proti drugače spolno usmerjenim). In intelektualci so pogosto tisti, ki množicam dajejo tak toda. Pričujoči tekst je zato mogoče brati kot odgovor na izjave antropologinje Vesne V. Godina v intervjuju za Sobotno prilogo Dela z dne 13. marca 2010, katerih posledice je že mogoče slišati na ulici. V dosedanjih razpravah na temo družinskega zakonika, kolikor sem jih uspel brez odpora spremljati, so nasprotniki pravicam istospolnih, da posvojijo otroka, predložili zgolj dva argumenta, ki sta navidez dovolj racionalna in taka, da ju ni mogoče preprosto odmisliti. Prvi, za katerega sam sicer nisem najbolj kompetenten, zato ga bom le na kratko omenil, posega v psihoanalizo in opozarja, da otroci v istospolnih družinah ne zmorejo ustrezno razrešiti ojdipovega kompleksa. O tem je mogoče na tem mestu povedati dvoje. Psihoanalizo že vse od njenega nastanka spremlja tudi kritika, ki ji očita marsikateri sporni koncept, do razhajanj nenazadnje prihaja tudi znotraj same discipline, zato je umestno vprašanje, koliko je to sploh lahko nedvoumen argument. Vendar pa ustrezne odgovore ponudi ali vsaj nakaže že intervjuvanka sama - enako je namreč mogoče reči tudi za (sodobne) razno-spolne družine. Drugi argument je, da istospolni partnerji ne morejo dobiti pravice za posvojitev, ker družba na to (še) ni pripravljena. To nadvse nenavadno logiko zagovarja tudi gospa Godina, zato si jo bomo podrobneje pogledali. Če citiram: Modra pravna ureditev, recimo britanska, predpisuje tiste zakone, ki so realistični. Napišete tisto zakonsko normo, ki jo potem lahko realistično prakticirate in ki bo zmanjševala stopnjo kon-fliktnosti. Za Slovenčke je zakonsko predlagana rešitev trenutno nesprejemljiva, ker je v nasprotju z njihovimi kriteriji normalnosti. Če bo sprejeta, se bo realizirala na račun otrok. Slovenčki so počasni, njim moraš dati čas. [...] Pravno zagotavljanje enakega položaja ni problem. Problem je drugje. Ko bo pravna rešitev sprejeta, bodo ljudje, ki si otroka želijo in ki bodo po svojih najboljših močeh, jaz sem o tem prepričana, maksimalno lepo skrbeli zanj, otroka tudi imeli. In otrok bo plačal ceno. [...] Če bi bila sama istospolno usmerjena in če bi ta zakon obstajal, ga ne bi prakticirala, ker bi se mi zdelo, da ga kot odgovorna oseba ne morem prakticirati. Ne smem ga prakticirati v sedanji situaciji. Iz citiranega odlomka je razvidno, kako gospa Godina navidezno racionalnost svojega izpeljevanja še poudarja z dokaj spretno retoriko: sklicuje se na britanske sodne ureditve, pejorativno nasprotnike zakona imenuje Slovenčke ter poudarja, da sama zakonu načeloma ne nasprotuje, nasprotuje pa zaenkrat prakticiranju zakona, pri čemer se sklicuje na dobro otroka in apelira na odgovornost odraslih. In kaj je pravzaprav tako racionalnega in logičnega na argumentu, po katerem manjšini istospolnih odrekamo pravice, ki bi jih izenačile z večino raznospolnih, zaradi stigmatizacije s strani sovražno razpoložene večine raznospolnih? Gre vendar za absurd in navadno izsiljevanje. Večina noče priznati enakih pravic manjšini in to opravičuje s tem, da bo drugače zlobna do njihovih otrok. Se pravi, problem niste vi (geji in lezbijke), ampak mi (homofobična večina) in ker mi ustvarjamo problem, zaradi katerega vam nočemo dati pravice do posvojitve, vam je ne bomo priznali. Ker smo mi sovražni do vas in bodo naši otroci do vaših posvojenih otrok, vam ne bomo priznali pravice do teh otrok. Za dobro vaših otrok. Ali je kaj bolj sprevrženega od tega? Krivda za stigmatizacijo je s čarovnijo navidezne krščanske ljubezni odvzeta tistim, ki stigmatizirajo in pripisana tistim, ki so stigmatizirani oziroma staršem stigmatiziranih otrok! Geji in lezbijke naj bodo odgovorni in naj skrbijo za dobro otrok s tem, da jih nimajo, saj neodgovorni raznospolni ne zmorejo svojih otrok (in sebe) naučiti, da ni nobene potrebe po sovražnosti do Drugega. Kdo je v konfliktu s kom? Istospolni, ki si želijo otroka, z večino, ali večina z istospolnimi, ki si želijo otroka? Kako imenovati intelektualca, ki simpatizira z manjšino in se distancira od množice Slovenčkov, še v isti sapi pa slednjim pritrjuje in daje legitimnost njihovi nestrpnosti? Če je možnost stigmatizacije otrok dovolj velik razlog, da istospolni pri nas ne morejo posvojiti otrok, ali jih potem temnopolti, muslimani, taki z mehkim č v priimku ... tudi ne? Otroci iz normalnih premožnih belih katoliških čistih slovenskih ... družin bi tako pač svojim kvalitetam dodali še eno, postali bi torej otroci iz normalnih premožnih belih katoliških čistih slovenskih raznospolnih ... družin. Gospa Vesna V. Godina na vprašanje, kaj bi storila, če bi bila sama istospolna, da bi spremenila odnos družbe do istospolnih, odgovarja: Poročila bi se, se naselila v blok in bila zelo socialna. Pomagala bi vsem starim gospem po stopnicah, jim pomagala hoditi v trgovino, namesto njih nakupovala in nosila smeti. Stereotipi se lahko izkoreninijo samo s pozitivno izkušnjo. Znova je istospolnim samim pripisana krivda za sovražni odnos družbe do njih! Ni na večini, da se potrudi premagati svojo sovražnost in ozko-srčnost ter spozna Drugega kot enakovrednega, diskriminirana manjšina naj to stori z delovno akcijo. Najprej naj družbi dokažejo svojo socialnost, najbrž svojo človeškost, potem jih bo družba sčasoma sprejela. Naj dokažejo, da so socialno čuteči ljudje, ki pomagajo ljubemu sočloveku ... hm, tako kot mi, raznospolni?! Nekaterim se v potrošniški, poličarski demokraciji očitno že zdi, da nikoli ni bilo bojev in vojn za svobodo; kmečkih uporov, ameriške državljanske vojne, sufražetk ... ali pa kot da je bilo to povsem odveč, en tak navadni krneki. Kakor da se spremembe v krasnem novem svetu izobilja v resnici dogajajo same od sebe. Zgolj s pozitivnimi izkušnjami. Ne, to ni idealizem, to je primitivna politična korektnost. Delavci migranti iz Bosne in drugih republik bivše Jugoslavije v času recesije očitno delajo za bogate slovenske podjetnike iz čistega človekoljubja. Koliko so s tem spremenili njihove in naše stereotipne predstave o njih? Koliko je naš odnos do priseljencev spremenil najbolj prodajani slovenski roman lanskega leta, Čefurji raus!? Kot pisec tega besedila zato neskromno upam, da sem s tem pisanjem drhali odvzel možnost racionaliziranja njihove nestrpnosti, ne zato, ker bi verjel, da se bo sovraženje s tem prenehalo, pač pa, da se sovraštvo ne bo moglo skrivati za ceneno retoriko mojih kolegov intelektualcev. Namesto sklepa bi dodal, da je to, da bodo otroci iz istospolnih družin stigmatizirani, kvečjemu argument par excellence za čimprejšnje sprejetje družinskega zakonika takšnega, kot je. Ker ima tako dejanje v prvi vrsti simbolno in ne samo praktično vrednost. Slo bi za preprosto priznanje dejstva, da so v demokratični družbi Republike Slovenije vse družine enakopravne, normalne in sčasoma bodo tako morda postale tudi tradicionalne ter idealne. S tem bo sovraštvo malo manj sistemsko in veliko bolj človeško, vsakdanje in posamezno. Simbolna moč pa bo lahko spodbujala istospolne k nadaljevanju boja, ki s sprejetjem zakonika gotovo ne bo kar končan. Pri tem zadnjem pa ne gre toliko za poziv Drugih k revoluciji proti Prvim, ker se bojim, da je včasih že sam poskus sožitja prvih med drugimi, boj. 16 17 18 19 Šok terapija 20 21 22 23 24 25 Ne kulturno 26 27 28 29 Avtonomna cona 30 31 Droga - zdaj že neprecenljiva reč? Simona Dijak, fotografija Katja Šircelj: S klasifikacijo drog smo bolj ali manj vsi seznanjeni, teorija je zlahka dostopna, s prakso ni nič drugače. Razne organizacije nas osveščajo, kaj droge sploh so, kako vplivajo na naš organizem, oskrunja- jo naše zdravje, trdijo, naj se jim izogibamo ali vsaj zmanjša- mo uporabo, saj se bomo v nasprotnem primeru cvrli v več- nem ognju pekla. Pa je kljub temu uporaba le-teh manjša? Odnosi imajo veliko vrednost, v dobrem in slabem, še posebej v sla- v bem. Ce je odnos med prijatelji, sorodniki in sovrstniki šibek, seveda posledično ne funkcionira dobro na družbo kot celoto. Glede zasvojencev pa se zdi, da so že avtomatsko odtujeni od družbe. Za zanimivost si poglejmo maloprodajne cene drog v Ljubljani. Travo se da dobiti že od 2EUR do približno 6EUR na gram, pomirjevala (npr. apaurin) se že dobijo od približno lEUR na tableto. Trip (LSD) je dostopen že od 8EUR na kos, prav tako ekstazi. Cene za heroin se gibljejo od okoli 29EUR do 54EUR na gram, kokain pa se lahko že dobi tudi od 50EUR na gram. In povsod velja, da »več kot vzameš robe - ceneje je«.Mediji dodajajo, da so se evropske cene droge v zadnjih petih letih znižale, po drugi strani pa se je cena marihuane na Hrvaškem zvišala za 300 odstotkov zaradi pomanjkanja zalog. Kako ironično. Še pred letom in pol je bilo za kilogram marihuane treba odšteti 500EUR, zdaj pa okoli 1500EUR. In glej ga zlomka, pa ravno cena bi naj imela tako velik vpliv na uporabo ali neuporabo droge. Pa vendarle to drži? Vito Flaker je profesor in bivši dekan na Fakulteti socialno delo. Za sabo ima veliko študij o problematiki drog. V svoji knjigi Živeti s heroinom I. predstavi izjave džankijev, ki pišejo iz lastnih izkušenj. En izmed njih omeni, da so s kolegi kuhali mak, dražili močerade, da so spustili strup ali v gozdu poiskali zelo strupeno rastlino daturo, ki vodi do halucinacij in delirija, saj so to bržkone poceni načini »za zadet«. Če vzamemo primere draženja alkohola in prometnih prekrškov na Slovenskem, se uporaba kljub recesiji ni zmanjšala. V čem je torej problem? Ali so droge dejansko že tako priljubljene, da so že neprecenljive? Droge so bile, so in bodo, pa če si še tako zatiskamo oči, so tukaj. Biti džanki dandanes ni več nič nenavadnega. Dostopnost in načini pridobivanja drog so zelo ugodni. Zdi se, da se vrtimo v začaranem krogu zasvojenosti. Naredila sem krajši intervju z 31-letnim nekdanjim zasvojencem. Govorila sva o dostopnosti drog. Vprašala sem ga, kaj po njegovem mnenju vpliva na padanje cen drog v Evropi in Sloveniji. Odgovoril je takole: »V stari Jugoslaviji (približno od leta 1985) je bila le peščica zasvojencev, zakoni glede drog tedaj so bili veliko trši, denar pa tudi ni imel nobene moči več (inflacija), zato je bila droga veliko dražja kot kasneje v osamosvojeni Sloveniji (od približno leta 1994), ko se je število zasvojencev drastično povečalo, po mojem mnenju tudi do dvajsetkrat ali celo več. Posledično so tudi omilili kazenske zakonike glede vsega, ne samo glede trgovanja drog. Prišel je tolar, ki je imel veliko višjo moč kakor pa star Jugo dinar. In tako je cena drog drastično padla tudi za več kot polovico. Tisti čas je bila pri nas vsa droga vezana na nemško marko. Drugje po Evropi in Balkanu, vsaj zdi se mi tako, se je dogajalo podobno - nekje veliko prej, drugje pa kasneje. Kaj se dogaja sedaj, ko smo vstopili v Evropo? Zasvojencev oziroma uporabnikov je čedalje več, zakoni so v posmeh vsem, evro je dvesto štirideset-krat močnejši od bivšega tolarja, zraven se je vmešal farmacevtski lobi in še in še bi lahko našteval. Droga je začaran krog, tako da se je po moje vse ponovilo, seveda še na slabše. Sem pa prepričan, da je sedaj cena droge vezana na evro.« Drugo vprašanje: »Leta 2007 so v naključni raziskavi gorenjskih 15-16-letnih mladostnikov naredili raziskavo o uporabi drog. Samo 5 % ni poskusilo nobene dovoljene ali prepovedane droge. Kaj mislite, da je glavni vzrok radovednosti mladih po poseganju drog?« Dejal je: »Demokracija nam je prinesla svobodo, to velja za 15- in 16-letnike oziroma za vse najstnike, ki jo črpajo in smo jo nekateri že prej črpali brez odgovornosti! Pred tem smo bili socialistična (oziroma komunistična, kar pa sploh ni resnično) država in s tem je bila odgovornost veliko večja. Tako tudi tega strupa ni bilo toliko v uporabi in zlorabi kot sedaj, ljudje smo bili enakopravni (z malo večjim smislom za človeka kot zdaj). Samo prava odgovornost prinese skupnost, družinam svobodo, ne pa, da je mladina povsem razpuščena in jim je s tem dana peščica grabežljivcev za lastno korist, občutke slepe sreče in svobode, ki so jih posledično tako zmanipulirali. No, ne bom filozofi-ral, sem pa 100 odstotno prepričan, da je pri večini vzrok uporabe drog pri najstnikih neodgovorna svoboda, ki jo je prinesla sedanja demokracija z vsem »pomp šovom«. So pa tudi nekateri, ki so imeli res težko otroštvo in jih je ravno to pripeljalo do drog. Za tem tiči tako primarni kot sekundami krivec. To ne velja za starejšo populacijo, ki večinoma samo beži od odgovornosti in resničnih problemov. Kaj pa misli nekdo tik pred jemanjem in kaj ga žene, da to stori, je pa spet vprašanje posameznika.« Na zadnje vprašanje, ali misli, da je zavedanje mladih o škodljivosti drog pomanjkljivo, pravi tako: »Zavedanje mladih o škodljivosti drog je že skoraj popolno. Moja generacija trohni od zasvojenosti od trdih drog in to mladi vidijo na lastne oči, pa klub temu še vseeno posegajo po tem 'sranju1, tako se mi zdi, da tu ni več kaj narediti. Sama droga je še najmanjši problem - toda peklensko življenje, ki ga prinese zasvojenost, je pa čisto druga muzika.« Nekateri menijo, da je problem odvisnikov zakon, na primer Theo van Dam. Je aktivist nizozemske nevladne organizacije LSD (nizozemska kratica za Dutch National Interest Group of Drug Users), ki si prizadeva za dekriminalizacijo in normalizacijo vseh drog, mehka droga pa bi naj bila legalizirana. Theo v Sloveniji deluje že štiri leta. Njegovi cilji so, da vzpostavi mreže uporabnikov drog, ki bi si pomagale pri iskanju službe, izmenjavi informacij in izkušenj ter si prizadevale za večjo enakopravnost. Poudarja, da LSD ni združenje narkomanov, temveč konzumentov. V 70. in 80. letih je bil odvisen od heroina. Odločil se je, da bo popolnoma prenehal, se pozdravil in začel v prid uporabljati svoje negativne izkušnje. Priključil se je nevladnim organizacijam proti drogam. Tako kot skoraj vsak bivši odvisnik, se je tudi on kdaj pa kdaj zlomil, pomagal pa mu je en sam odmerek heroina. Zatem se je vedno znova počutil krivega in prišel je do ugotovitve, da včasih pač potrebuje odmerek heroina, brez tega ne gre. V Rotterdamu imajo poseben sistem plačila pometanja ulic, ki postaja vedno bolj priljubljen. Tako odvisniki pometajo in s tem si lahko v štirih urah dela zaslužijo za odmerek. Nizozemska mesta izvajajo eksperiment razdeljevanja heroina odvisnikom, v katerem sodeluje 500 zasvojenih. Med politiki poteka razprava o tem, ali bi dejansko heroin lahko dobil vsak, ki je uradno vsaj trikrat hotel nehati z jemanjem z namenom, da bi ta odmerek bil kot zdravilo za heroinske odvisnike. Denarno bi se ta ideja ugodneje izšla, saj bi te stroške krila zavarovalnica. Na primer, enoletna oskrba s heroinom na recept stane okrog 11.000EUR, kar pa je ceneje, kot da narkoman služi svojo kazen v zaporu, kjer pa se seveda nekako tudi lahko pride do droge. Razlog, zakaj metadon ne učinkuje kot zdravilo, je po Damovih besedah ta, da ne da »fleša«, tako kot heroin. Kljub vsemu pa je čisto posebna zgodba tudi družbena struktura zasvojencev. Nimajo se za družabne, saj je njihova družba droga sama in se vse vrti okoli tega, kako do nje. Je pa res, da je odvisno od droge in seveda posameznika, kako se bo v družbi znašel in odzival. Zdi se, da ni več poti nazaj, ko opaziš, da je tvoja družba sestavljena samo iz narkomanov. Vito Flaker objavi del zapisa pogovora sodelavke raziskave z eno od uživalk heroina: »Vsi moji prijatelji so narkomani, s svojo prejšnjo družbo sem skoraj popolnoma zgubila stike. Družba je bolj zaprtega tipa, do novih narkomanov na sceni smo nezaupljivi. Ko smo zadeti, veliko bluzimo in nakladamo, prijatelji smo drug do drugega in si ne težimo. Kadar pa je kdo v krizi, postanemo med seboj agresivni, veliko je laganja in prikrivanja, predvsem okrog droge. Povemo si tudi o težavah, ki jih imamo, vendar so ti pogovori površni, med seboj se slabo poslušamo.« Najhuje pri tem se mi zdi, da večina zasvojencev zaradi stigme ostane v takšni družbi in ne najdejo izhoda. Kdo jih bo sprejel takšne kot so? Ljudje pač že podzavestno narkomane gledajo po strani. Ne dajo jim možnosti, da bi jih spoznali. Menim, da je vsak človek ranljiv, vsak se enkrat zlomi in nihče ne zavrača pomoči ter prijaznosti drugega. Smo zaprta, zatrta družba, ki ne daje druge možnosti. Po večini ni čustveno dovolj inteligentna, da bi se postavila v njihovo kožo in jih pogledala iz drugega zornega kota. Ko kdo potrebuje pomoč, se ljudje delajo kot da je vse v najlepšem redu in hodijo mimo njih. Odnosi imajo veliko vrednost, v dobrem in slabem, še posebej v slabem. Če je odnos med prijatelji, sorodniki in sovrstniki šibek, seveda posledično ne funkcionira dobro na družbo kot celoto. Glede zasvojencev pa se zdi, da so že avtomatsko odtujeni od družbe. Kam to vodi? Oseba je individuum, ki ima svoje pravice in dolžnosti dobiti priložnost, da jo spoznamo in šele potem sodimo, kakšne so njene značajske lastnosti. Prav tako vsak od nas želi biti ljubljen. Že Maria Rilke je poudarjala: »Človek ni to, kar je bil med zadnjim ali prvim pogovorom. Je to, kar je bil ves čas medsebojnega odnosa.« Nihče ni samozadosten, zakaj bi morali biti oni? Neprecenljiv bi moral biti človek, ne pa droga. Tribuna Trobilo 2 3 Kontraobveščevalna 4 5 6 7 8 9 10 11 Internacionala 12 13 14 15 Skozi ušesa V ritmu »vojne proti terorizmu« v Gregor Inkret, ilustracija Matjaž Komel: Ce naštejemo nekaj imen, gre na prvi pogled za zanimiv izbor, ki se ga ne bi sramoval mp3 predvajalnik pisca teh vrstic: Bruce Springsteen - Born in the usa, Rage Against The Machine - Killing in the Name, Eminem - White America, The Real Slim Shady, Kim, 2Pac - All Eyez On Me, Queen - We Will Rock You, Metallica - Enter Sandman, Don McLean - American Pie, Bee Gees - Stayin Alive, ac/dc - Hell's Bells, Nine Inch Nails - March of the Pigs... Zraven pa še ščepec komerciale (Britney Spears, Christina Aguilera) in nekaj obskurnosti (pesmica I Love You iz otroške oddaje Barney & Friends, naslovna pesem znane Sezamove ulice in glasba iz reklame za mačjo hrano Meow Mix). wßmm- Z omenjeno glasbo sta ameriška vojska in cia v svojih zaporih v Guantanamu, Iraku (Camp Crooper, Abu Grajb), Afganistanu (Bagram, »The dark prison«), Maroku (Temara) v času od leta 2002 naprej in v imenu »vojne proti terorizmu« mučili ujetnike. Ti so bili pri veliki glasnosti prisiljeni poslušati (včasih tudi vklenjeni s slušalkami na ušesih) ene in iste komade, zraven pa so jih odgovorni izpostavili še temperaturnim ekstremom in močni svetlobi. Pogosto so jih tudi slekli, prisilili stati in jim odrekali spanec. Teorija Mučenje z glasbo, sporna, formalno prepovedana metoda, ki sta jo ozn in Evropsko sodišče za človekove pravice označila za kruto in nehumano, je manj znana in manj zloglasna, kot denimo vodno deskanje. Ne pušča fizičnih sledov, debato pa praviloma odpelje v napačno smer in s tem banalizira cel problem; konča pri razglabljanju o okusu, o tem, kakšna glasba je lahko primerna za mučenje in kakšna ne, kar pa v osnovi ni pomembno. Trpinčenje deluje po principu jakosti in dolžine. Glavni cilj je dezorientacija čutil, ki naredi posameznika popolnoma nemočnega. Ena in ista ali podobna glasba je pri veliki jakosti predvajana v nedogled. Tako žrtev izgubi nadzor nad svojim zvočnim okoljem, saj ne ve, kako intenziven bo moteči hrup, ki ga ni mogoče regulirati. Postopoma izgubi tudi občutek za čas in prostor ter utrpi močan šok. Ta je še toliko večji, v kolikor gre za tonske strukture, ki so posameznemu ušesu tuje. Kot pravi dr. Daniel Levitin, profesor psihologije na montrealski univerzi McGill, skušajo človeški možgani pri poslušanju glasbe avtomatično predelati zvočno vsebino ter predvideti, kaj bo sledilo. Kadar jim to ne uspe, nastopi pretres. Tako je lahko za ušesa, nevajena zahodnjaške glasbe, šok še toliko bolj intenziven. V takem stanju je posameznik goden za kakršnokoli izpraševanje Podatki o uporabi teh nečloveških prijemov so v javnost prihajali po kapljicah: prek razkritih različnih vojaških dokumentov, internih navodil, poročil, pričevanj zapornikov in paznikov ter prek novinarskih zgodb. V dostopni dokumentaciji je večinoma redko izrecno ukazano, s kakšno zvrstjo in s katerim izvajalcem naj pristojni vplivajo na zapornike. Uporaba glasne glasbe je bila praviloma zavita v besedne zveze, kot so »alternativne zasliševalske tehnike«, »lahko mučenje«, »futility technique« itd. Za enega najbolj neposrednih dokazov velja dopis generalporočnika Ricarda Sancheza, v katerem je zdaj že upokojeni visoki uslužbenec ameriške vojske, ki je poveljeval tudi v Iraku, septembra 2003 v nasprotju z določili ženevske konvencije zaukazal uporabo cele vrste spornih zasliševalskih metod. Tako v dokumentu med drugim omenja tudi uporabo glasne bobneče glasbe, ki naj bi prestrašila in zmedla nekooperativne zapornike ter jim okrepila občutek šoka. Glasbo so Američani sicer uporabljali različno: kot sredstvo, s katerim so želeli »zlomiti« določenega ujetnika, ter kot instrument nadzora, v Guantanamu so z njo onemogočali komunikacijo med samimi zaporniki. Po pisanju novinarja Davida Peisnerja sega v zda začetek uporabe glasbe kot zasliševalske tehnike v čas po Korejski vojni (1950-53). Korenine ima v programu sere (akronim za Survival, Evasion, Resistance, Escape), ki so ga sprva razvili pri ameriških zračnih silah, pozneje pa razširili še na vojsko in mornarico. Program nudi znanje o osnovah preživetja v sovražnem in nevarnem okolju ter med drugim uči, kako se ubraniti pred različnimi tehnikami zasliševanja. Kandidati, ki opravijo program, s pridobljenimi izkušnjami delujejo tako pri vojaških silah Združenih držav kot pri različnih zasebnih varnostnih podjetjih. Šolanje je zahtevno, kandidati pa so izpostavljeni skrajnim fizičnim in psihološkim pritiskom (npr. vodnemu deskanju, odtegovanju spanja). Gre za seštevek ekstremnih tehnik, ki naj bi temeljile na represivnih metodah zloglasnih komunističnih režimov (nekdanje Sovjetske Zveze, Kitajske itd.). Med trenažnim procesom je tako posameznik pri zaslišanjih izpostavljen tudi hrupni glasbi: denimo mogočnem vokalu ameri-ško-grške umetnice Diamande Galas ali eksperimentalnem zvoku angleškega benda Throbbing Gristle. Po Peisnerju so glasno glasbo v sobe za zasliševanje v Guantanamu in drugod »prinesli« prav inštruktorji programa sere in kandidati, ki so ga opravili. To so storili z blagoslovom najvišjih predstavnikov ameriške vojske in obrambnega ministrstva. Šlo je za implementacijo prijemov, ki imajo v osnovi obrambne namene in služijo kot zaščita posamezniku, zajetem na sovražnem ozemlju. V najnovejšem boju proti terorizmu pa so jih uporabili za direkten napad. Zato se posledično tudi postavlja pod vprašaj verodostojnost informacij, zbranih s spornimi metodami. Glas so, nazadnje lani jeseni, povzdignili tudi sami glasbeniki. Tisti bolj ozaveščeni - Tom Morello iz ratm, Michael Stipe iz rem, Trent Reznor iz nin, David Gray in drugi - so od ameriške vlade zahtevali objavo naslovov vseh pesmi, ki so bile uporabljene za mučenje. Obamova administracija je za to priložnost sicer sporočila, da sporna tehnika ni več v uporabi, a je obenem ameriški predsednik še ni izrecno prepovedal. Človekoljubna organizacija Reprieve, ki se med drugim ukvarja tudi z nuđenjem pravne pomoči zapornikom v Guantanamu, pa je na situacijo opozorila s posebno kampanjo Zero dB. Z njo poziva k »tihemu protestu« in ponuja v podpis peticijo proti mučenju. Vsi glasbeniki niso istega mnenja: pri Metallici tako recimo tolerirajo uporabo svoje glasbe pri mučenju, če bo to preprečilo naslednji enajsti september. Tudi sklicevanje na zlorabo avtorskih pravic bo očitno ostalo brez haska; predvajanje glasbe - v kolikor je ta legalno pridobljena - na zaslišanjih v Guantanamu se po ameriški zakonodaji ne razlikuje od poslušanja svojega najljubšega albuma v avtu ali dnevni sobi. 16 17 18 19 Šok terapija 20 21 22 23 24 25 Ne kulturno 26 27 28 29 Avtonomna cona 30 31 Glasba se je iz medija, ki na svojevrsten način oblikuje in popisuje razmišljanje, vrednote in stanje nekega časa ter prostora, spremenila v izredno travmatično mučilno sredstvo. Škandal Katja Perat: Urbana legenda pravi, da je Mednarodni kongres lingvistov v Haagu iz leta 1928 manifestni dogodek strukturalne lingvistike, ki bo temeljno prerešetala humanistiko nedavno minulega stoletja, spremljalo pet slušateljev. Včasih se zgodi, da stvari, ki po naključju pridobijo na vplivu dosti kasneje ali, če nimajo sreče, nikoli, zdrsnejo mimo neopažene. Ena izmed pronicljivih ugotovitev historične avantgarde je, da je prihodnost umetnosti samo v stiku z življenjem - sklep, ki ima zanimive implikacije. Kar privlači pozornost, je zavedanje, da ima beseda iz zapisane tragedije meseno podlago in, če je le mogoče, nekje resnične posledice. Okus množic je krvoločen - gladiatorstvo se potuhne in preobrazi, izgine pa redko. Bolj tesno kot je umetnost zvezana s kruto resničnostjo, bolj je opažena - mesto, na katerem trčita fikcija in svet, vsakič znova fascinira. Ne pravim, da gre za neizogibno nujnost, marsikomu uspe opozoriti nase brez spremljave krvave procesije, vendar podčrtati kvaliteto s poštenim škandalom v promocijskem smislu nikoli ni odveč. Praksa Nekaj primerov je že prišlo na dan; znano je, da so z glasno glasbo mučili teroristična osumljenca Khalida Šejka Mohameda in Mohameda Al Katanija, ki naj bi sodelovala v napadih enajstega septembra. Slednjega so ohranjali budnega s pomočjo melodij Christine Aguilere. Binjam Mohamed, enaintride-setletni britanski državljan etiopskega rodu, ki so ga zajeli v Afganistanu, kjer se je zdravil odvisnosti od mamil, je bil prisiljen poslušati Eminema in Bruca Springsteena. Trojici Ruhalu Ahmedu, Asifu Ikbalu in Safiku Rasulu - po njihovih izkušnjah je angleški filmar Michael Winterbottom leta 2006 posnel Pot v Cuantanamo - so vrteli Eminema in Britney Spears. Haj Ali, v črno oviti moški z ene izmed famoznih fotografij, ki so »ušle« iz Abu Crajba, se še danes, nekako tako kot Alex iz Burgessove Peklenske pomaranče, strese ob melodiji komada Babylon Davida Graya. Donald Vance, ameriški pogodbeni delavec, ki je delal v iraškem varnostnem podjetju in vohunil za fbi, je bil zajet po pomoti in potem prepeljan v zapor blizu bagdadskega letališča. Pred njegovo celico je bobnela glasba Queenov in Nine Inch Nailsov. Glasbena podlaga zaslišanj v Mavretaniji rojenega Mohamedouja Old Slahija je bil komad Bodies ameriških nu-metalcev Drowning Pool. Domnevni terorist, Savdijec Abu Zubajda pa je bil že spomladi leta 2002 v skrivnem zaporu cie na Tajskem pri veliki jakosti prisiljen poslušati Red Hot Chilli Peppers. Uporaba glasbe in hrupa v vojaških ali policijskih operacijah ni nov izum. Po pisanju New Yorkerja sega še v drugo svetovno vojno, ko so Sovjetske sile pred Nemci »branile« Leningrad celo s pomočjo Sedme simfonije Dimitrija Sostakoviča. Znani skladatelj je simfonijo, imenovano tudi »Leningrajska«, zložil v moralno podporo svojim rojakom. Britanska vojska si je v svojih zaporih na začetku sedemdesetih pomagala z uporabo hrupa pri preiskovanju domnevnih pripadnikov ire. Izraelsko prakticiranje glasne glasbe pri zasliševanjih Palestincev pa je tamkajšnje Vrhovno sodišče prepovedalo leta 1999. Desetletje pred tem je skušala ameriška vojska iz vatikanske ambasade v Panami izbezati Manuela Noriego, tamkajšnjega diktatorja, ki so ga najprej nastavile in potem dolga leta podpirale prav zda. Noriega, sicer ljubitelj opere, je bil med drugim bombardiran z glasbo Black Sabbathov, Michaela Jacksona in Jimija Hendrixa. fbi je leta 1993 uporabil glasbo in še nekatere druge zvočne efekte v znanem obleganju pri teksaškem Wacu. To se je začelo s streljanjem na agente Zveznega urada za alkohol, tobak in orožje, ki so želeli na ranču kulta »Branch Davidian«, verske sekte, izvesti hišno preiskavo. Enainpetdeset dni je potem trajalo zalezovanje in pogajanja o predaji članov kulta, ki so bili skupaj z njihovim vodjo, notoričnim Davidom Koreshem, ujeti v kompleksu na svojem posestvu. Obleganje se je končalo z uporabo solzivca, s streljanjem, požarom in petinsedemdesetimi mrtvimi, med katerimi so bili tudi otroci. Zvezni agentje pa so ujetnike poskušali zlomiti tudi z glasno glasbo Nancy Sinatre (denimo s komadom These Boots Are Made For Walking) ter s posnetki krikov galebov, zavijanja siren in hrumenja helikopterjev. Lani pa je honduraška vojska z zvoki prašičjega kruljenja kratila spanec svojemu strmoglavljene-mu predsedniku Manuelu Zelayu, ki se je po državnem udaru zatekel na brazilsko veleposlaništvo v honduraškem glavnem mestu Tegucigalpi. Razlikovanje med uporabo glasbe in uporabo zvoka ni nepomembno. Pred časom je dvignil nekaj prahu »Mosquito«, izdelek podjetja Compound Security Systems, gre za napravo ška-tlaste oblike, ki oddaja visokofrekvenčni zvok. Ker človek s staranjem vse težje zaznava visokofrekvenčne tone, je naprava usmerjena proti mladim nekje do petindvajsetega leta starosti. V osnovi naj bi preprečila nezaželeno zbiranje mladostnikov na določenih mestih, ter posledično denimo pijančevanje ali vandalizem. Za mlade je visokofrekvenčni zvok moteč in neprijeten, zato v bližini »Komarja« praviloma zdržijo le nekaj minut, starejši pa zoprnih tonov ne slišijo. Že pred desetimi leti so pri Primex Physics International razvili Acoustic Blaster, posebno napravo, ki v radiju petnajstih metrov »izstreljuje« zvok, katerega jakost lahko doseže tudi 165 decibelov. Blaster tako uporabljajo za nadzor množic in drugih motečih elementov. American Technology Corporation pa je razvila lrad (Long Range Acoustic Device); funkcija naprave je oddajanje zvoka pri povprečni jakosti 120 decibelov tudi do tisoč metrov daleč. Je veliko bolj učinkovita kot denimo nekoliko močnejši zvočniki. Sistem je že bil prodan ameriški vojski, mornarici, njihovi obalni straži in nekaterim policijskim oddelkom po državi. Njegova posebnost je, da sprejema tudi »zunanje enote«: avdio CDje, MP3 predvajalnike itd., in lahko tako poleg neprijetnih in škodljivih tonov širi še glasno glasbo. Po pisanju časnika St. Petersburg Times je ameriška vojska uporabila lrad pri obleganju iraške Faludže. Prebivalcem »mesta mošej« so pri veliki glasnosti vrteli Metallico in ac/dc ter tako skušali pripraviti teren za osvojitev mesta. Bis Iz opisanih drobcev lahko potegnemo nekaj zaključkov. Se nedolgo nazaj so denimo ameriškega rokerja Marilyna Mansona obtoževali, da s svojo glasbo spodbuja nasilje, posredno naj bi bil odgovoren celo za pokol na Columbinu, ker sta ga poslušala strelca Eric Harris in Dylan Klebold. Samo nekaj let pozneje pa so odgovorni tudi z njegovo glasbo izvajali nasilje nad ujetniki v Guantanamu in drugih sodobnih gulagih. Glasba se je iz medija, ki na svojevrsten način oblikuje in popisuje razmišljanje, vrednote in stanje nekega časa ter prostora, spremenila v izredno travmatično mučilno sredstvo. Od nemočnih, neprisebnih žrtev je izvabljala lažna priznanja in še okrepila razmere za potencialno radikalizacijo mladih muslimanov. Čeprav nikoli ni bilo dvoma o uporabi spornih, z ženevsko konvencijo prepovedanih tehnikah Busheve administracije, ki jih je ta uporabljala v boju proti terorizmu, omenjanje mučenja z glasbo še vedno dvigne marsikatero obrv in izvabi nasmeh. Kako je mogoče z Brucem Springsteenom mučiti ljudi? Naša zahodna družba je družba hrupa. Živimo v velikih mestih, zraven avtocest in blizu letališč. Trušča prometa niti ne slišimo več. Sprehajamo se med vrvežem ogromnih nakupovalnih centrov. S slušalkami na ušesih gledamo predse. V lokalih s hrupno glasbo povzdignemo glas, da se lahko pogovarjamo. Ko je žurka pri sosedih preglasna, rajši potrpimo tisti večer, kot kličemo policijo, ker vemo, da smo prejšnji vikend sami počeli isto. Na televiziji in radiu nas nadlegujejo pojoče mišice, vsak, ki ima pet minut časa, odpre usta in posname album. »Poflu« kot da ni mogoče uiti. Od tod izvira naša neobčutljivost. Na drugi strani pa je zvok postal represivno sredstvo. Nadzoruje množice, regulira njihovo obnašanje in oblikuje podobo različnih, tudi javnih prostorov. Dr. Moustafa Bayoumi, profesor angleščine na newyorški univerzi, je že pred leti v eseju Disco Inferno v zvezi z mučenjem z glasbo pisal o kulturnem imperializmu, dejstvu, da Američani nadlegujejo večinoma muslimanske ujetnike z ameriško, zahodno glasbo, s čimer naj bi izražali svojo superiornost. Potrebno pa je omeniti tudi drugo plat te iste medalje - kulturno ignoranco. Uslužbenci ameriške vojske in cie so uporabljali ameriško glasbo v prvi vrsti zato, ker je edina, ki jo poznajo in poslušajo, slednje pa včasih počnejo tudi zelo površno. Pri komadu Born in the usa Bruca Springsteena bi tako težko rekli, da gre za nekakšno domoljubno himno, primerno za izražanje premoči, ampak prej za oris trpkih izkušenj veteranov vietnamske vojne, ki so jih doživeli ob vrnitvi domov. Nič ne de, podobno stvar je že leta 1984 naredila administracija Ronalda Reagana, ko je komad uporabila za glasbeno podlago kampanje, s katero se je takratni ameriški predsednik potegoval za svoj drugi mandat v Beli hiši. Eminem v White America lucidno in neusmiljeno obračuna s hinavščino belega srednjega razreda, ki skuša jeznega poeta iz Detroita utišati zaradi domnevno škodljivih vplivov na njihove otroke. Fuck Your God ameriških metalcev Deicide pa je uperjen proti krščanski interpretaciji božjega. Ta »vojna« je šla skozi ušesa. Zavrtela se je v ritmih sodobne zahodne popkulture, ob glasnih melodijah in preslišanih besedilih. Za naslednjo pripravite čepke. Helene Hegemann je stara sedemnajst let, je hči vplivnega berlinskega dramaturga in gledališkega profesorja Carla Hegemanna, avtorica drugega najbolj branega in prodajanega romana nemškega literarnega prostora Axolotl Roadkill in nosilna figura literarnega škandala leta, ki roman prepoznava kot plagiatorski kolaž. Airen je psevdonim osemindvajsetletnega uslužbenca svetovalnega podjetja, avtorja prezrtega romana Strobo, ki vsebino črpa iz dnevniških zapisov svojega razvpitega bloga, in človek, ki je v fragmentih bestselerja gospodične Hegemann prepoznal svoje lastno delo. Axolotl Roadkill in Strobo sta dva romana, ki govorita o isti stvari - berlinski tehno sceni, seksu in drogah; prvi je pri eni največjih založniških hiš v Nemčiji doživel tretji ponatis slaba dva tedna po izidu, drugi je izšel v nekaj sto izvodih pri majhni založbi literarnih entuziastov. Razkol v odmevnosti je zanimiv, saj je v veliki meri odvisen od osebe, ki stoji za romanom. Airenu anonimnost veliko pomeni - v intervjuju za Der Spiegel pove, da se boji, da bi v primeru razkritja njegove identite izgubil službo. Njegov roman je avtobiografski, je zapis dogajanja, kot je dejansko potekalo, zgodba človeka, ki ukrepa proti dolgočasju svojega dnevnega življenja z nočnim ekscesom - blogerski potopis in hedonizem, ki ga opisuje, sta oba zlita v funkciji izmikanja stagnaciji in s tega stališča je Strobo dejanski roman -eksperiment človeka, ki je žural prepotencirano, da je o tem lahko pisal. S Hegemannovo je ravno obratno, meni, da je lepota literature v tem, da lahko znotraj njenih meja brez nevarnosti pogube razpolagaš s skrajnostmi, ki bi imele v resničnem življenju neželene posledicel. Zanimivo je, da je eden izmed razlogov, da se roman prodaja tako dobro, kot se, to, da ji nihče ne verjame. Sestnajstletnica se po materini smrti preseli k očetu v prestolnico- seveda je vse res. Razvratna izpoved hiperinteligentne mladoletnice, ki v prostem času bere Žižka in blodi po temi Berlinskega podzemlja, je totalna fascinacija - iste stvari se slišijo bolj učinkovito, če jih pove nekdo, ki do njih načeloma sploh ni upravičen, kot nekdo, od kogar bi jih skoraj pričakovali. Axolotl Roadkill bi bil škandalozen tudi brez afere o plagiatorstvu, med tem ko je Strobo še ena v vrsti narkomanskih izpovedi, ki v literaturi zadnjih desetletji niso nikakršen novum. Stvari se dodatno zapletejo, ko Airen odkrije, da mu je bila ukradena intelektualna lastnina in problem vrže v svet, mladi up nemške literature, glasnica prihajajoče generacije, je plagiatorka. Celi odlomki iz njenega romana so copy-paste njegovega. Gospodična Hegemann priznava krivdo, vendar ne na način, ki bi si ga ljubitelji tradicionalne pravičnosti želeli. Obžaluje, da romanu ni dodala spiska vplivov, obljubi, da bo v ponatisih, ki sledijo, napako popravila, vendar ne odstopa od stališča, da so vse izposojenke, ki jih je uporabila, povsem legitimne s stališča njene lastne teorije estetike, katere manifestno delo je Axolotl Roadkill, in ki bi morala biti upoštevana pri re-definiranju pojma plagiatorstvo. Svoja estetska stališča avtorica ilustrira v verjetno najbolj citiranem odlomku romana, zapisanem v angleščini: »Berlin is here to mix everything with everything, I help myself wherever I find inspiration and ideas: Films, music, books, paintings, poetry about sausages, photos, conversations, dreams ... Light and shadow, precisely because my work and my theft become authentic the moment something touches my soul. Who cares where I get things from? All that matters is what I do with them.« Ne kraja, marveč način, kako prihajajoča generacija doživlja in koristi tradicijo, okolje, vse, kar je bilo tu pred njimi. Mnogi so zgroženi in treba je priznati, da je bilo objaviti cele izseke tujega dela brez kakršne koli omembe najmanj nepremišljeno in zagotovo ne povsem legitimno, vendar sem mnenja, da Hegemannove ne gre kot zločinke načelno zavrniti kot glasu generacije, ravno nasprotno, zdi se mi, da afera okrog romana Axolotl Roadkill njeno vlogo dvakrat podčrta. Airen sam za Der Spiegel pove, da ne razume, zakaj ga je kopirala, saj je vse, kar je v romanu avtentično njenega, vrhunske kvalitete - ne gre za to, da bi avtorica pod svojim imenom objavljala tuje delo iz pomanjkanja talenta, prej gre slutiti, da sedemnajstletno dekle, ki slovi po tem, da težko prenaša svojo situacijo, svojo nepomembnost in zapostavljenost, ki preideta z mladostjo in življenjem v senci očetovega vpliva, v svoji realni situaciji ne najde ničesar vrednega in se je prisiljena opirati na tuje vsebine, ki jih prepozna kot bolj navdihujoče, bolj izpolnjujoče, resničnejše. Axolotl Roadkill je poskus pobega v identiteto nekoga drugega, ker tvoja lastna ni dovolj dobra, upirati se zoper nezmožnost upora, zapiše Der Spiegel. Zanimivo je tudi to, da kljub hrupu, ki ga je afera Hegemann povzročila, vsi vpleteni ostajajo relativno mirni. Airen, njegovi založniki in odvetniki, si želijo samo prepoznanja, da bi v prihodnjih izvodih romana pisalo, kateri pasusi so citirani, da bi bil Strobo deležen časti, ki si jo zasluži. Hegemannova in njeni založniki se strinjajo, bolj pošteno bi bilo, če bi svojo copy-paste tehniko priznala že v izhodišču, opravičuje se za svojo nepremišljenost. Zgrožena je zgolj publika, tako zgrožena, da se oba romana prodajata v na-slutenih količinah, ker morajo vsi pismeni Nemci nemudoma ustvariti mnenje. Teoretiki zarote vedo, da je tudi ta škandal, kot mnogi pred njim, premišljena marketinška poteza, na splošno pa je vsem v zadovoljstvo, da se nekaj dogaja in literatura ni zgolj mrtva črka na papirju. Tribuna Trobilo 2 3 Kontraobveščevalna 4 5 6 7 8 9 10 11 Internacionala 12 13 14 15 Efekt (ira) no basiranje Mad Professor, Gala hala, 25. 3. 2010 Borja Močnik, fotografija Jussi Virtanen: Najmočnejšo tradicijo jamajških popularnih godb ima poleg karibskega epicentra jasno Velika Britanija. Na tej sceni je eden glavnih protagonistov Neil Frazer, legenda z nazivom Mad Professor (dobil ga je, ker ga je kot mladca fascinirala elektronika), pa čeprav je na Otok prišel šele s 13. leti. V svoji približno tridesetletni karieri je nanizal nič koliko danes že kultnih riddimov, nešteto sodelovanj in odmevnih remiksov, med katerimi nedvomno izstopa predelava celotnega albuma Protection skupine Massive Attack v njihovih najboljših letih (No Protection, 1994). Umestimo ga lahko v drugo generacijo producentov duba, ki so ostali zvesti izročilu Kralja Tubbyja, a zgodbo uspešno razvili naprej. To mu je uspelo predvsem preko lastne, vizionarske založbe Ariwa, ki je v 80. in 90. letih tako rekoč lastnoročno definirala zvok otoškega elektronskega duba, prežetega s sinteti-ziranimi vižami in ritmičnimi zankami sicer značilnimi za žanr jungla. Mad Professor je v Ljubljani nastopil že nekajkrat, nazadnje nekje pred tremi leti, prav tako v Gali hali. Sedaj se je že drugič vrnil z nadobudnim in vse bolj samozavestnim dvajsetletnim sinom Joejem Ariwo. Po kratkem uvodu Joeja, ki ga je mladenič napovedal kot »dubstepperske-ga« in pri katerem je šlo v resnici bolj za novi dub kot dubstep, se je na oder prismejal Mad Professor. Na pultu sta pričakovano imela ogromno mešalno mizo in kupček efektov. Profesor je začel z dvema verzijama znanega dub riddima Kunta Kinte, nadaljeval z Lucianom in prezgodaj rahlo banalno za-bremzal z živim remiksom klasike Boba Marleya. Umirjenemu začetku je le sledil pravi roots z vokalom Johhnyja Clarka na čelu, do bolj plesnega jungle duba pa smo morali počakati kar nekaj časa. Izbor materiala je bil tako nepričakovano počasen, sicer povsem okusen, a primernejši za prebavlja-nje na domačem kavču, klubskemu prostoru hva-ležnejše sloge, s katerimi je Professor udaril v 90. letih, pa smo dobivali le v manjših dozah v drugi polovici koncerta. Če je žanrsko kaj ostal dolžen, pa se je oddolžil z angažiranim vijačenjem, s katerim so sicer ležerni komadi zafunkcionirali, efekti so udarjali po celotni panorami in podlage rinili v razdrobljeno, organizirano maso zvoka. Dub je bil ena prvih zvrsti, pri kateri so pravi mojstri studijske tehnike in prakse (manipuliranja in predrugače-nja zvoka) uspešno prenesli tudi na oder in zvesto temu principu lahko še danes poslušamo žive, vsakič nekoliko drugačne in dinamične remikse nič kolikokrat uporabljenih matric. Karkoli manj od bolestnega manipuliranja vseh elementov, torej bas linij, ritmov, vokalov in inštrumentalnih linij bi bilo razočaranje, a ne smemo pozabiti, da so bile tokrat za to odgovorne ne dve, ampak kar štiri roke, saj je Joe vsake toliko in ravno prav tudi sam obrnil kak gumb, vmes pa v mikrofon navrgel kako parolo in animiral publiko. Prav zabavno je bilo gledati,, kako je oče sinu fotrovsko po vsakem komadu dal napotke, katerega naj bo naslednji. Uživanje duba kot se šika ima tudi svoje tehnične zahteve, predvsem, da je dovolj, v resnici preveč, basa. In Gala hala se je z novim ozvočenjem izkazala kot nadvse primeren prostor za tovrstne podvige, ki zahtevajo zvočne sisteme, pri katerih nas ob udarcu basa zasrbijo nosnice in zaščemi v trebuhu. Še ena profesorjeva učna ura prakse dubadeličnega vijačenja. 16 17 18 19 Šok terapija 20 21 22 23 24 25 Ne kulturno 26 27 28 29 Avtonomna cona 30 31 WÈMi 'MêêBMËÈÊÉÊ Impulzi napovednik@tribuna.si zadeva: impulzi Sreda, 14. april. KINODVOR OB 21.OO. kuhinja z dušo. Nov celovečerec nemškega režiserja Fatiha Akina, tokrat v bolj humornem duhu, saj gre za dinamično komedijo o brezupno neorganiziranem šefu restavracije in drugih prisrčno prismuknjenih ek-scentrikih, ki utripa v ritmu sodobne večkulturne Nemčije. Petek, 16. april. GROMKA OB 18.OO. bojan radej: povezovanje antisistemskih gibanj V sklopu miselnega festivala Civilno-družbene iniciative se bo odvila javna tribuna z uvodnim predavanjem razvojnega ekonomista Bojana Radeja o povezovanju in krepitvi antisistemskih gibanj. Kako, zakaj in zakaj ne? MENZA PRI KORITU OB 2I.3O. zeni g eva, ruins alone (japonska) in jakuzi's attemp. V Menzo se vračajo japonski metalsko-eksperi-mentalci šus z imenom Zeni geva, tokrat v družbi njihovega derivata Ruins Alone in sosednjih Jakuzi's Attemp. DVORANA GUSTAF, MARIBOR, OB 21.OO. od franclna možgani in zmajev rep. Od Francina možgani predstavlja skupek novomeških glasbenih možganov, ki s pridom sodelujemo tudi v marsikateri drugi znani godbi. Njihova ža-nrska neulovljivost je primerljiva z neulovljivo-stjo Zmajevega repa. Sobota, 17. april. CHANNEL ZERO OB 22.OO. hellektro: dark matters. HellEktro je ena izmed redkih, vendar kljub temu rednih stičišč goth in dark scene. Tokrat bo potekalo v obeležju izdaje albuma Dark Matters pro-cudenta Torula. Ponedeljek, 19. april. MENZA PRI KORITU OB 22.OO. devotos in subverzivos (brazilija). Brazilija seveda nima samo Sepulture in včasih tudi Sepultura ni najhitrejši južnoameriški bend. Da ne omenjamo, da Sepultura ne prisega na punk in hardcore ritme, tako kot tokratna pospeševalca tempa ljubljanskega klubovja. FAKULTETAZA DRUŽBENE VEDE, OB I4.OO. boštjan videmšek: ideologija objektivnosti v novinarstvu Javna tribuna, ki bo namenjena odkrivanju sodobnih oblik in zablod novinarstva ter kritičnemu pristopu h opevani novinarski objektivnosti tudi s pomočjo izkušenj znanega (proti)vojnega poročevalca Boštjana Videmška. Torek, 20. april. SEDEŽ DRUŠTVA LJILJAN delavnica: (de)stigmatizacija balkana V prostorih društva na Lujze Pesjakove 9 v Ljubljani, se bo zgodila kreativna delavnica, kjer se bo na podlagi nabranih pop materialov (vici, grafiti, narodno-zabavne pesmi, letaki, reklame ipd.) analiziralo in na zabaven način dekonstruiralo našo podobo Balkana. Delavnico bodo vodili profesor kulturologije Mitja Velikonja in njegovi sodelavci, nanjo pa se lahko prijavite na e-mail: cdi@sou-lj.si. Za vse radovedne in družboslovne glave! GALA HALA OB 22.OO. zenzile (francija). Zenzile so še eni izmed plejade francoskih dub kolektivov, ki v zadnjih letih često tresejo drobovja tudi obiskovalcem pod domačimi odri. Čeprav pogosto nepredvidljivi in žanrsko razgibani, pa z dolgo kilometrino, ki vključuje tudi sodelovanja z drugimi dub prvaki (npr. High Tone), pa vsekakor eni izmed prvakov močne francoske dub scene. KINO ŠIŠKA OB 20.00. postgravityart. Petdeseturno procesiranje petdesetih koordinat petdesetletnega projekta Noordung i995::2045. Glej na http://postgravityart.org/. MENZA PRI KORITU OB 21.OO why? Brkati poeti hip-hop indiejade očarajo z izvirno igrivostjo pisane besede in glasbeno neobremenjenostjo, navdušili pa bodo še tako žanrsko zakoličenega poslušalca. Sreda, 21. april. ŠPANSKI BORCI OB 18.OO. marta gregorčič: radikalno izobraževanje Z izkušeno aktivistko, ki se je srečala že z marsikaterim alternativnim načinom izobraževanja, o katerem mi pridni sistemski napiflanci nimamo pojma, se bo odvila javna tribuna o participator-nem in nehierarhičnem izobraževanju. Četrtek, 22. april. KUD FRANCE PREŠEREN OB 21.OO. mr. fog. Mr Fog ki prihaja iz Oxforda, je nase opozoril že z EP albumom »Keep Your Teeth Sharp«, tik pred izdajo v mesecu aprilu pa je tudi njegov prvi album. Avtor besedil, pevec, glasbenik in producent, ki v sebi združuje zmožnost združevanja očarljivih tonov s smiselno liriko, vse skupaj spretno zavito v napredno elektroniko, bo v letošnjem letu vsekakor deležen pozornosti, ki mu jo že izkazuje širša medijska podpora tako posameznih glasbenih mačkov kot glasbene revije Big Issue, NME in Clash magazine. KINO ŠIŠKA OB 22.00. balkanbeats: deti picasso (rus). Gre za silo zanimivo skupino, ki je svojo glasbo opisala kot "postmoderni prevod starodavne kr-ščansko-armenske folk glasbe". Petek, 23. april. KINO ŠIŠKA OB 21.00. deerhoof (zda) in repetitor (srb). Skupina Deerhoof iz San Francisca mešajoč ljubko in kaotično, iz hrupa, sladkobnih melodij in eksperimentalnega duha ustvarja prijetno izzivalno in povsem posebno glasbo. Repetitor predstavljajo enega izmed stebrov nove beograjske scene, ki se je že večkrat predstavila tudi pri nas. Sobota, 24. april. KUD FRANCE PREŠEREN OB 20.00. negligence. Špil domačih trash-metalcev. CHANNEL ZERO OB 22.OO. elektroliza.18: detroit techno militia (zda). Detroit Techno Militia (DTM) je kolektiv DJ-jev in producentov na misiji širitve elektronskega zvoka domačega Detroita širom sveta. Z več kot 25-letnimi izkušnjami kombiniranega DJ-anja bosta DJ Seoul in T. Linder v Ljubljani predstavila svojo edinstveno mešanico techna, electra in turntablizma na štirih gramofonih. S spretnim miksanjem in skrečanjem vinilov nam vodilni zastavonoši DTM na 18. edicijo Elektrolize prinašata energijo in vzdušje, ki ga je redko videti v sferi elektronske glasbe. KLUB K4 OB 23.OO. rdyo djs in ris sounds - new. Standardna ekipa RDYO, tokrat bojda zadnjič v tej sezoni. (Od)rolali bodo: Dubstep & Drum.n.Bass floor: JAMirko & Pier (RDYO DJs), Massimo & KoLTeK (RDYO DJs), Freeverse & Sunneh (Krunch it!! / Synaptic). Kus Kus 6 promo floor (roots, reggae, dancehall): Roots In Session Sounds / Pier, Fu, Shine. Ponedeljek, 26. april. KLUB K4 OB 21.00. dan deacon&kleemar. Klub na Kersnikovi bo tokrat vrata netipčno odprl že v ponedeljek. To pa pomeni, da v organizaciji ŠKUC-Bube, Brata in Sestre ter K4 v Ljubljano prihaja, kot pravijo, profet nizkoproračunske, nare-di-in-izvedi-sam elektronske glasbe Dan Deacon. Družbo mu dela prekmurski elektronsko-vsestran-ski Kleemar. Torek, 27. april. TOVARNA ROG OB 22.OO. start today. Na dan zmage s hardcorom proti fašizmu. Petek, 30. april. GALA HALA OB 20.00. kandžija. Trenutno verjetno najbolj vroče ime raperske scene iz nekdanje Jugoslavije, vsaj znotraj nestan-darde prezentacije hiphop kulture, je osiješki fre-estylerski manijak KANDŽIJA. Kandžijo smo že davnega leta 2004 videli na enem od Rapetkov, kjer je skupaj s Settom nastopil kot gost na promociji albuma N'toka. V tem času se je eden največjih talentov ex-yu rap scene iz talentiranega raperskega mladinca povsem uveljavil znotraj območja malce drugačnega hiphop križanca in postal pravcata zvezda balkanskih TV in radijskih programov. Njegov pohod na vrhove raznoraznih lestvic, s humorja polnimi pa tudi angažiranimi zgodbami in besedili pa se je zgodil tako na ravni povsem podtalnih medijev, kot tudi na raznoraznih MTV-jevskih in sorodnih lestvicah. MENZA PRI KORITU OB 22.OO. zu (italija) in žoambo žoet worke str ao (slo). Izrazito svojeglavi in shizofreni kombinaciji bobnov, basa in - tu prihaja presenečenje - saksofona bodo delali družbo domači ŽŽW. Velja pa seveda tudi obratno. DVORANA GUSTAF, MARIBOR, OB 22.OO. drek u pest in sirotinje. Pankersko žganje iz zakladnice kranjskega Izbruhovega bazena. Torek, 4. maj. GALA HALA. d.o.a. (kanada), exploited (vb) in al and the black cats (zda). V preteklih mesecih je Ljubljano obiskalo kar nekaj punk fotrov, a je kljub temu tokratni arzenal še posebno močen. Gre namreč za dve legendarni hardcore in punk skupine, in sicer D.O.A. in The Exploited! Če nič drugega, ste od slednjih po vsej verjetnosti zasledili tisto slavno smrtno glavo z irokezo, ki še sedaj pristaja na prsih marsikaterega mladinca. Po mainstreamovsko bi se tako lahko celo reklo, da gre za enega izmed vrhuncev sezone. Ponedeljek, 10. maj. MENZA PRI KORITU OB 21.OO. messer chups (rusija). Dokaz, da se ne surfa samo po kalifornijskih valovih. Dvojico, ki prisegata na vampirski-surf se splača videti - dobesedno. Ne verjamete? Poglejte na internet. Sreda, 12. maj. KINO ŠIŠKA OB 20.00. secret chiefs 3 (zda), fat 32 (fr) in congs for brums (zda). Etno jazz orientalski surf perzijski kinematografski free rock orkester v družbi francoskih FAT32 in Congs for Brums, solo projekta Chesa Smitha, bobnarja Secret Chiefs 3. Impulze in sinapse zbiramo na našem elektronskem naslovu. Pozivamo te, da deliš z nami svoje dogodke in povezave. Za vsako izdajo naredimo izbor, za katere dogodke in povezave menimo, so dovolj dobri, da si jih drzemo priporočati. Sinapse napovednik@tribuna.si zadeva: sinapse AASU.ORG.GH/MEM-UNION.HTML združenje afriških študentov Organizacija, ki združuje študentske organizacije iz celotne Afrike. EMANCIPATING-EDUCATION-FOR-ALL.ORG »brezplačni študij za vse!« Geslo, ki je povezalo študentke in študente celega sveta v skupno iniciativo. Se jim pridružiš? INTERNATIONALSTUDENT.COM mednarodni študij Te slučajno zanima študij v ZDA, Veliki Britaniji, Avstraliji ali kje drugje? Potem je ta stran zate. VIDEOLECTURES.NET predavanja na spletu Predavanja, seminarji, kongresi... Vse tematike, iz vseh celin. Zdaj na dosegu vaše miške! Pa še zastonj je ... OERCOMMONS.ORG open educational resources Koncept Creative Commons izobraževanja ... OPEN.AC.UK open Naj bo znanje dostopno vsem. MAGNUMPHOTOS.COM magnum photos Portal, kjer na enem mestu najdete najboljše reportažne fotografije ... ever! www.newspaperclub.co.uk newspaper club Naredi si svoj časopis! ONLINENEWSPAPERS.COM časopisi na spletu 1.) Izberite državo, 2.) izberite časopis. ALISTAPART.COM a list apart Kritično in inventivno pisanje o spletu, spletnih tehnologijah in vsebinah na spletu. VASTMINORITY.BLOGSPOT.COM upori po svetu Če želite slediti uporom in bojem za pravičnejši svet, boste tukaj našli vse pomembne novice in nekaj drobnih analiz treuntnega stanja družbe. NO-RAC ISM.NET ne rasizmu Novice o uporih po svetu ... Precej ažurno ter tako v nemščini kot tudi v angleščini... AKRESS.ORG akress Delavska anarhistična založba in distribucija. WIFI-TOCKE.SI wi-fi točke Nimate dostopa do interneta. Ni problema. S seznama poiščite brezplačen dostop do WiFi-točk. Tribuna Trobilo 2 3 Kontraobveščevalna 4 5 6 7 8 9 10 11 Internacionala 12 13 14 15 Ženska svetovalnica: Na koncu smo krivi vsi drugi, samo povzročitelj nasilja ne! Manca Zgaga, ilustracija Ana Baraga: Dobila sem dobro priložnost. Pisati o nasilju v družini tako, kot ga že nekaj časa opazujem sama. Na področju nasilja v družini namreč delam zadnjih nekaj let, sprva kot prostovoljka, danes pa kot strokovna delavka Društva sos telefon za ženske in otroke - žrtve nasilja. Osrednji cilj društva je reševanje in lajšanje socialnih stisk in težav ter izvajanje različnih oblik psihosocialne pomoči za ženske in otroke - žrtve nasilja v družini ter v partnerskih in sorodstvenih zvezah. O nasilju v družini se pri nas zadnje čase veliko govori in piše, kar je potrebno pozdraviti. Nevladne organizacije se trudimo ozaveščati javnost o tem, kaj nasilje v družini sploh je, trudimo se tudi vzpostaviti ničelno toleranco do nasilja. Na drugi strani pa se na tem področju trudijo biti aktivni tudi mediji in pri tem so pogosto zelo samoiniciativni. Kljub velikemu napredku v poročanju pa me včasih še vedno zmoti njihov senzacionalističen in dramatičen način prikazovanja. Zgodi se, da prikazujejo žalostne zgodbe na način, ki ne pomaga prav nikomur. Ne žrtvi, ki doživlja nasilje, in ne nam, posameznikom in posameznicam, ki to morda opazujemo ali o tem razmišljamo. Moti me, ker se vse prevečkrat išče krivca za neuspeh prav v vrsti institucij, ki pomagajo ženskam oz. otrokom z izkušnjo nasilja. Nikakor ne morem razumeti načinov, na katere znajo predstaviti zgodbo, če je že ne prikrojijo povsem po svoje. Zavedam se, da je potrebno narediti marsikaj za večjo gledanost in berljivost, ampak za kakšno ceno? Govorim o primerih, ko nasilje v družini pripelje do nesrečnega konca, torej do velike brutalnosti ali celo do umora. Takrat smo na tapeti mi, strokovne službe na področju nasilja v družini. Mediji začnejo z razpravo o tem, kdo je kriv oz. katera služba je zatajila? Je bila to policija, center za socialno delo, tožilstvo ipd.? Ljudje seveda beremo prispevke in gledamo objave. Na podlagi le-teh si ustvarimo svojo predstavo o nasilju v družini in efektivnosti strokovnih služb na tem področju, ki pa je lahko precej drugačna od dejanskega stanja. Kakšna je ta predstava? Verjamemo, da strokovne službe v večini primerov odpovejo. Torej se ne gre zanašati na policijo, centre za socialno delo in tožilstva oz. sodišča, saj ne nudijo ustrezne pomoči. Temu verjetno sledi prepričanje, da je najbolje, da takrat, ko zaznamo nasilje, ki se npr. dogaja pri sosedih oz. pri znancih, prijateljih, sorodnikih, sodelavcih, ne reagiramo in ne prijavljamo. Do institucij imamo odpor. Iz različnih razlogov se ne želimo izpostavljati. Na drugi strani pa imamo ženske in otroke, ki doživljajo nasilje. Tudi ti prebirajo in gledajo različne medije. Le-ti jim s svojimi načini poročanja potrdijo, da jim nihče ne bo pomagal - to pa jim v glavo vcepljajo tudi sami povzročitelji nasilja. Pri delu z žrtvami nasilja sem večkrat opazila, da so v letih trpinčenja in maltretiranja s strani partnerja oz. moža začele verjeti njegovim besedam in grožnjam kot npr.: da so nesposobne matere, da so nore, »naravnost za na psihiatrijo«, da bodo v primeru ločitve zahtevali skrbništvo nad otroki, naj se nikar ne obračajo na policijo in center za socialno delo, saj jim ne morejo pomagati; še več, lahko jim celo odvzamejo otroke (na žalost so tem ženskam otroci velikokrat zadnja bilka, ki jih drži pokonci). Ko ženska dobi še senzacionalistično »sliko« iz medijev, ji to moževe oz. partnerjeve grožnje samo potrdi. Tako ima na koncu povzročitelj nasilja moč, ki mu je »nihče ne more odvzeti«. Sama verjamem, da ste številni izmed vas že slišali o tem, kaj nasilje v družini je. Vseeno bi na tem mestu želela ponoviti nekatere poglavitne stvari. Ko govorimo o nasilju v družini, imamo vedno v mislih zlorabo moči enega družinskega člana nad drugim. V večini primerov gre za nasilje, ki ga partner izvaja nad partnerko oz. mož nad ženo in otroki. Pri tem nasilje nad žensko ne pomeni zgolj fizičnega nasilja, kar si marsikdo poenostavljeno predstavlja. Gre za dolgotrajen proces, ki se začne s psihičnim nasiljem (poniževanje, kontroliranje, nadzor, grožnje, posmeh, zaničevanje ipd.), pogosto se mu pridruži še fizično (klofute, brce, udarjanje z glavo ob tla ali druge predmete, pretepanje na različne načine in z različnimi predmeti), ekonomsko (nadzor nad dohodki in odhodki) pa tudi spolno nasilje (pri čemer gre poleg prisilnega spolnega akta tudi za nezaželeno otipavanje, grobe pripombe, siljenje k spolnemu odnosu z drugimi ipd.). Cilj je vedno isti - ponižati oz. podrediti partnerko oz. ženo ter otroke. Dokazati premoč in oblast. Pri tem povzročitelj nasilja uporabi različna sredstva, da doseže svoj cilj. Zavedati se moramo, da povzročitelji nasilja običajno zelo pazijo na »svoj ugled« in se v javnosti kontrolirajo ter prikazujejo v drugačni luči, da ne bi kdo izvedel, kaj se doma v resnici dogaja. Zato veliko ljudi povzročiteljem nasilja hitro nasede in jim tudi verjame. Ženska, ki živi v nasilju, ostane sama. Na drugi strani pa poznamo povzročitelje, ki ustrahujejo tudi okolico, se zapletajo v mnoge medsosedske spore. Takšnega se praviloma vsi bojijo, kar je še en razlog, da ne reagirajo oziroma ne reagirajo pravočasno. Kdo je torej »kriv«? Sama mislim, da je to lahko le povzročitelj nasilja sam, ki maltretira celotno družino, včasih pa še okolico, in »vse drži v šahu«. Ko govorimo o tem, kdo je kriv in kdo ne, je dejstvo, da so krivi tudi tisti, ki nasilje zaznajo, pa ne reagirajo. Pa s tem nimam v mislih le strokovnjakov in strokovnjakinj, pač pa ljudi nasploh: torej sosede, sorodstvo, znance, znanke, prijateljice in prijatelje, celo mimoidoče. Kot državljani in državljanke smo dolžni pomagati drugim v nesreči. Ampak žal: dokler tega ne bo razčistil vsak pri sebi, ne more drugih obtoževati, da so krivi. Ljudje smo vse preveč naravnani h kritiziranju drugih, vase pa težko pogledamo. Iz različnih razlogov težko sprejmemo aktivno vlogo, to je, da nasilje prijavimo oziroma se javno postavimo proti njemu. Naj moj prispevek ne izzveni kot kritika medijev, saj se zavedam njihovega pomena in pomembnosti, pa tudi težav in omejitev, s katerimi se srečujejo novinarke in novinarji pri svojem delu. Želim samo glasno opozoriti, zakaj način, ki ga včasih uberejo, ni primeren. K večji gledanosti in berljivosti (in s tem večjemu profitu) gotovo prispeva, a k pomoči šibkim in boju proti širjenju nestrpnosti prav gotovo ne. Menim, da bi ženske, ki doživljajo nasilje, pa tudi širšo javnost bolj opogumil izčrpno predstavljen primer dobre prakse - torej primer, ko se je ženska uspela rešiti iz odnosa, kjer vlada nasilje, in zaživela na novo. Stanje na področju preprečevanja nasilja v družini se počasi, a vztrajno izboljšuje. Vladne in nevladne organizacije na tem področju nenehno izboljšujemo prakso dela. Na drugi strani pa lahko ogromno pripomore vsakdo od vas, bralke in bralci. Že s tem, da prijavite nasilje, če ga opazite. Že s tem, da se javno in odločno postavite zoper nasilje in obsodite dejanja tistega, ki ga povzroča. Ne poslušajte, temveč spregovorite in tako ustavite tiste, ki nasilje povzročajo! Morda boste na ta način rešili kakšno življenje. . k' --rajAtï Zavedati se moramo, da povzročitelji nasilja običajno zelo pazijo na »svoj ugled« in se v javnosti kontrolirajo ter prikazujejo v drugačni luči, da ne bi kdo izvedel, kaj se doma v resnici dogaja. 16 17 18 19 Šok terapija 20 21 22 23 24 25 Ne kulturno 26 27 28 29 Avtonomna cona 30 31 STRSPBURGER Forum Ljubljana, Metelkova 6, îooo Ljubljana, stripburger.org, burger@mail.ljudmila.org Solzice Prežihov Voranc izbral in obdelal: Kociper Pod svobodnim soncem Ftgn S. Finžgar izbral in obdelal: Kociper x pm nflmn ^.......^ äV ££ VRftČflU Ma K<7H40Ma Ml- U £YOJ 5F&H ?0v ^tfl ui&& m kriyc- in t«rwé £ tühho bva ?ft m^fm u kuh mo. KBKOR oHcricÉK ^ÉM oftétoi* NA WorBCU. TOLK N^KÉ, OJJ>NÉ âwmé jKHÄKOSrt, CÉPRfiV tÉ^H NtéëM ^fWÉDffl*. V^TflOflU) JÉ ?OMLflf>flH^Ko jiJTKO. TH TRlâNUTÉK «3& î>HWHo -ÔVoÔ FRVI £oHCNt âflRÉK Nfl »VôRVSCÉ. SRßDi -re ^VÉTXP^É JÉ £TfM A1frfi,?J?eČUj>Ko LÉPfl iN o2,eRifctffl, KflKöR TRi-I-Q-o-1 ,-#-, KHS.ÉN »2, NÉ3ÉS. izbral in obdelal : Kociper 300 kosmatih ljudska izbral in obdelal: Kociper Križanka: Petra Kastelic • Nagrada: Podarimo mesečno zalogo (20) študentskih bonov • Navodila: Geslo, z osebnimi podatki, pošlji na lacen@tribuna.si do 10.5.2010 • Nagrajenka marčevske številke Saša Bernik iz Škofje Loke NOVELA CIRILA KOSMAČA NOSNI KATAR KRAJ PRI LJUBLJANI BIVŠI KONZUL LEDENA GMOTA 1. PREVOD BIBLIJE V LAT. 15. IN 21. ČRKA SKLADATELJ FRANZ DOSITEJ OBRADO-VIČ PRIVRŽENEC AJHILOVI VOJAKI IZRA-LESKO PRISTANIŠČE KEMIK ALFRED FIRMA (STAR.) ROD STEWARD DRŽAVNI SOCIALIZEM SUH SVET FERMENT TREBUŠNE SLINAVKE FR. FILM IZ 80IH NAJTRŠE ŽELEZO KRSTO ODAK AMINO ACIDI ZGODOVINAR ALOJZIJ VRELEC ROGAŠKE SLATINE PERJANKA ZIMZEL. GRM OGABA 17 MJANMAR. PRISTAN. TEBE NEZNANEC ITALIJ. MESTO PERJE REPE POGU-MNOST POLITIK ESKO UD DRUŠTVA 15. IN 3. ČRKA BIOKEMIK ERWIN STROJ ZA TOČK. VARJENJE ETIOPSKI GOSPOD ERNST MACH EDWARD MORSKI ORGANIZMI ODDAJA V ZAKUP 14 ROMAN INGARDEN LEONID KANTORO-VIČ NEZNANI LETEČI PREDMET POLTRDA RAZSTO-PINA ŽENSKO IME VULKAN MAUNA DEL ROKE 10. IN 18. ČRKA IGRALKA MARIE 5 EDOUARD DALADIER SINJINA SVINČEVA RUDA AM. PRISTANIŠČE JOHANNES ECKHART ETIOPSKO JEZERO NEMŠKA IGRALKA EVA ODPOR 12 AVSTRIJSKO MESTO 3 MATEMATIKI (FR.) UNITED NATIONS ZEMLJ. KNJIGA 19 POLITIK ADOLFO ETNIJA (TUJ.) NALOŽBA ŠPAN. REKA PEVEC BILLY ZAZNAVA JEDI RIBONU-KLEINSKA KISLINA MESTO NA SICILIJI AM. TV SLUŽBA MESTO OB REKI MINO TURŠKI PESNIK MAHMUD STRAST KOS DEBLA NOČNO MOKRENJE NEMŠKI POLITIK HANS JETIKA ŠAHIST ISTVAN RICHARD BRANSON BLISKANJE 18 15 ZVAREK 9 TINE DEBELJAK GOST DIM SKALA V MORJU RIMSKI CESAR (LAT.) 24. IN 6. ČRKA EVROP. DRŽAVA RIM. ŽALOSTIN-KA KEM. PREČIŠČ. SNOV RT V ŠPANIJI ARABSKI SIN ŠAH. VJA-ČESLAV PESNIK VILHELM PEVEC ROY PSIHOLOG CARL ŽENSKO IME PRITRDIL-NICA ZADNJI DEL MOJSTER 6 RUDOLF INEMANN NAŠA IN TUJA ČRKA PLIMOVANJE UPLAHNI-TEV SIPA 9. IN 18. ČRKA PES GONJAČ 9 NAVADA IZBRUH BOLEZNI JANEŽ GRŠKA ČRKA ANGL-KRALJ OLEG ANTONOV JUDOV. MISLEC KIPAR CONRAT VZPETINA ELEKTR. DELEC SLINAVKA GLASB. OS-BOURNE DEL HLODA ZNIŽAN A PISATELJ VARGAS IRALKA TANJA BREZMLE-ČNOST ITAL. OTOK KOŽNA ZBRST PLES KORIST PASTIR. IGRA MARINA DRŽIĆA 19. IN 1. ČRKA NOGOMET. JUAN UTRIP ŽILE AUGUST MACKE 13 TINKARA KOVAČ VETROVKA 1. (2X) IN 25.ČRKA VTIS, IMPRESIJA POLITIK ROMALHO BUKOVA DESKA AFRIŠKO PLEME PODATK. ZBIRKA DALMAT. IME BRIT. KOLONIJA OBROČNO KRILO 18. STOL. 2 FILOLOG GEORG ZADETEK SINOVA ŽENA MESTO V TURČIJI DEL CELINE SMEROKAZ DAVID COPPERFIELD RUSKO MESTO RIMSKI CENZOR RUDN. GNOJILO NAGLICA LUPA ZGODOV. DUŠAN FRANC. MESTO ŠVED. PESNIK JOHANNES DNINAR V JJ. AMERIKI ZABELA (NAR.) ZNIŽAN C MATKO LAGINJA UVODNA ŠTUDIJA BILLIE IDOL MAKED. MESTO 4 ŽEN. OGRINJALO HRV. PLES 10 IND. DRŽAVA KONEC POLOTOKA PISATELJ JOSE NATKO DEVČIĆ ŽUŽKOJED GLOBOKA MISEL NAKLJUČJE 11 OGOREK SANJAČ LIBANON LIDIJA MESTO V ANGLIJI NAVAJANJE KELTSKO LJUDSTVO NIZOZ. PISATELJ MARCELLUS RASTLINA SMRTI POMLADNI MESEC ITAL. IGRALKA CLAUDIA PRIGODA RUBEN DARJO EDWARD GIEREK ŠKOT. PRISTAN 13. IN 21. ČRKA NIKOLA KRAJ PRI AJDOVŠČ. RAZUZDANOST VOLUMEN IVANKA HERGOLD GRŠKA ČRKA AVTOR ANIARE 16 POLDRAG KAMEN NESTRUP. KAČA ANGL. PIVO KRONO-GRAM BOJNA LADJA DENARNA ENOTA V LITVI PISATELJ FRITZ PESNIK TRISTAN 20 FORMA UMETNA SMOLA VLADO KRESLIN LJUBITELJ ŽENSK 22 19. IN 18. ČRKA VRBA 7 LOČNICA KITARIST STEVE IGRALEC DARIO AMPARO SANDINO MOŠKO IME SUMER. BOGINJA 7. IN 16. ČRKA POLITIK HAYATO POČELO TAOIZMA KRASTAČA IVAN CANKAR RASTL. MIKROBI 1 MENIČNO JAMSTVO VIJOLIČNO TARA 15. IN 3. ČRKA SILVESTER STALONE ETIN TURŠKI POLITIK ISMET SAMO SLED REZILA KRAJ V ANGOLIJI VIKTOR ADLER REKA V FRANCIJI 8 RAZVOJ GRŠKA ČRKA ANJA RUPEL ZAPOREDNI ČRKI KOBO ABE DOKTOR 10. IN 18. ČRKA VMESNI ČAS ORIENTALSKO SUKNO ANGL. IGRALKA JILL 21 MOČ TITANOV MINERAL DEBELA PALICA DENAR V BANGLADEŠU 1. IN 18. ČRKA 3 PO ITALIJANSKO