Urejuje: Jakob Dimnik učitelj na U. mestni šoli v Ljubljani. St. 22. Ljubljana, 16. listopada 1896. XXXVI. leto. Vsebina: Izjava. — E. Gangl: Ob Praprotnikovem grobu. — Fr. Orožen: Ustavoznanstvo. — J. Ravnikar: Martin in Jera. — Dr. Ivan Borštnik: K šolski higijeni. — Naši dopisi. — Vestnik. — Uradni razpisi učiteljskih služeb. — Listnica. Geslo: „Ne nazaj, ne navzdol, ampak naprej in navzgor". Izjava. Podpisani odbor „Slovenskega učiteljskega društva" izjavlja, da se popolnoma in v vsakem oziru strinja s pisavo „Učiteljskega Tovariša", katero s tem javno odobrava ter pripozna kot jedino pravo in potrebno v sedanjih razmerah. Odbor „Slovenskega učiteljskega društva" v Ljubljani, dne 11. listopada 1896. Izj a v a. Podpisano učiteljsko društvo izjavlja — na podlagi soglasnega sklepa društvenega odbora z dne 2. listopada t. 1. —, da se popolnoma strinja z načeli vrlega „Učiteljskega Tovariša" glede takoimenovane „verske šole" in da odobruje njegovo odločno postopanje v prospeh učiteljskega stanu. Zajedno pa tudi protestuje proti ošabno-prezirljivi pisavi „Sloven-čevi" o slovenskem učiteljstvu. „Pons asinorum" naj porabljajo dotični gospodje, ki so ga zgradili, sami. Učiteljstvo jim ga drage volje prepušča. „Učiteljsko društvo za kranjski šolski okraj" v Kranj i, dne 9. listopada 1896. Drag. Česnik s. r., Ivan Kuhar s. r., t. č. predsednik. t. č. tajnik. Ob Praprotnikovem grobu. (Pri odkritju nagrobnega spomenika, dne 29. vinotoka t. 1., govoril E. Gangl.) V domači gomili Se spava sladko, Mi bratje, sestrice Rahljajo zemljo. e besede je zapisal pred davnimi leti mož, kateremu odkrivamo danes nagrobni spomenik. Zapisal jih je takrat, a menil ni, da jih bodemo tudi mi zapisali na kamen, ki mu ga „Slovensko učiteljsko društvo" odkrije v tem trenutku. Ta slavnost se mi zdi veselo-žalostna in žalostno-vesela! Žalostna zato, ker ob grobu njegovem hiti vse ono življenje pred našimi očmi, ki je njega, kateri sedaj počiva v tej gomili, podrlo, kakor podre vihar mogočno drevo. Veselo pa vidim to slavljenje zatorej, ker vidim ž njim poveličano in poslavljeno ime onega moža, kateri je vse svoje žive dni služil in delal in skrbel za druge, pozabljal sebe — prav tako, kakor vele pesnikove besede: „Živeti vrli mož ne sme zase!" O, bodi poslavljeno to ime! Bodi poslavljen spomin njegov! Bodi odprt plemenitemu duhu njegovemu hram naših src, da se vanje naseli kot najlepša, najdražja dedščina, ki nam jo je ostavil naš pokojnik ob smrtni uri svoji! Spominjamo se v tem hipu tega in onega dogodka iz njegovega življenja . . . Bilo je tamkaj v onem lepem kraju naše domovine, kjer se spaja dolinski in planinski svet! V oskromni vaški šolici je bilo 9. listopada 1827. 1. rojeno dete, ki se je ob skrbni vzgoji dobre matere in paznem očesu strogega očeta razvilo v krasnega, živega, umnega dečka. In učil se je osnovnih naukov s pridnostjo in vnemo, kakoršna je pri otroku mogoča v najvišji meri. V mlado njegovo srce se je pa zace-pila ona lepa, velika, plemenita ljubezen, katero je vse svoje življenje gojil, izpričeval javno in jo imel za vodnico svojemu delovanju — ljubezen do domovine in do mladine slovenske. In kako je hitel mladenič, da prej dovrši započeto delo! Saj ga je prvi učitelj njegov, ki sedaj tudi počiva na tem pokopališču — misijonar Pire — odločil za učiteljski stan. Kolikor je bilo mogoče v tistih časih, ko so še bile naše šole več ali manj v povojih, obogatil se je z vedo ter v 18. letu svojem pričel delovati v šoli in zunaj šole. Vstrajen je bil, nad vse delaven in nesebičen. Sveto delo se mu je zdela vzgoja mladine, zatorej se je posvetil svojemu stanu s polno dušo, s prepričanjem in z navdušenostjo. Začela se je druga in glavna doba njemu — slovenskemu neustrašenemu učitelju vzorniku. Koder je služboval, pridobil si je hipoma srca tovarišev svojih, občanov in svoje šolske mladine. V šoli je bil do skrajnosti vesten, niti za trenutek ni zanemaril svoje stanovske dolžnosti. Šola mu je bila drugi dom. Tu se je čutil srečnega: čim bolj se je staral, tem bolj se je čutil pomlajenega med mladino I Leta so sicer tekla nad njegovo glavo, puščala svojo sled na visokem čelu njegovem, krepila mu voljo, razvijala um, utrjala moški, odločni značaj, upletala tudi sive niti v polne črne lase — a nekaj mu ni predrugačil tek časa in njega ostri zob: srce je ostalo pokojniku vedno isto — mlado — tako ob smrti, kot takrat, ko je pomlad mladosti in mlade sreče vela v njem! Potrla ga je žalost, ki mu ni prizanašala, upehala ga je skrb, užalostilo nasprotovanje, odrevenelo neuresničenje nekaterih in mnogih njegovih želja in upov — a vse to je bilo le hipoma, za trenutek, teman, neprijeten sen! Mladost mu je zakipela v duši, novo silo je začutil v sebi, odgnal je temne misli — in bil je zopet mož: ponosen in vendar priljuden, češčen in vendar preprost, velik v svojem delu in vendar odkrit, dober brat svojemu tovarišu! In to srce njegovo! — Kako je bilo vedno polno lepih čustev, zdravih nazorov, pametnih mislij! Gorelo je za plemenite, vzvišene vzore, za katerih uresničenje bi odprl vire njega krvi; plamenelo je za povzdigo in napredek ljudske šole, ker je znal, da je ona — če stoji na zdravih tleh — prvi in glavni pogoj narodovi sreči. In še več! To srce njegovo je bilo ognjišče svete ljubezni, ki ga je razvnemala do svojih bratov in sestra in do svojih otrok! Ono je bilo svetišče blagega hrepenenja po lepših časih v korist slovenski domovini, bilo je dom iskrene, pobožne molitve, katere se ni sramoval pokojnik, ki se je je posluževal takrat, ko je peza trudapolnega življenja hotela upogniti vedro glavo njegovo. In še več je bilo to srce! Bilo je izvor pesmim, ki so mu bile glasnice, mile prijateljice, kadar je vzradoščen stal ob vspehih svojega truda, kadar mu je nebo naklonilo veselo urico med mladino, med stanovskimi prijatelji in med ljubljeno družino. Bile so mu pa tudi jedine tolažnice, posoda solzam in tožbam njegovim, kadar mu je duh zapal otožnosti in bile so končno glas pobožne duše, kadar mu je molitev vskipela v srčni globočini. O, kako lepo, preprosto, srčno se glase ti srčni glasovi njegovi! Pesnik počiva v grobu, ob katerem smo zdaj, in bodi slava takemu pesniku! Nimajo namena moje besede, da bi na tem kraju, kjer je boljše, da se govori o smrti, nego o življenju, natančno očrtale pokojnikovo delovanje. Saj se je to že zgodilo prej in se bode morda še pozneje kje drugod. Toda najvažnejših trenutkov vendar ne smemo pozabiti sedaj, ko se ga spominjamo tako živo. Zgodilo se je namreč po tolikem vsestranskem delu, da si je zaželel počitka. Dolgih 45 let je bil učitelj slovenski mladini, potlej pa je zaprosil, da ga premeste v zasluženi pokoj. Z mnogimi častmi po- 22* slavljen, s častmi, ki so najvišje, kar jih more doseči ne samo ljudski učitelj, nego tudi sleharni državljan, zapustil je šolo in pero mlajšim, čilejšim močem, sam pa se je zaklenil v sobo svojo, kjer so mu tekli in dotekli poslednji dnevi. Toda tudi sedaj je bival najrajše med svojimi tovariši in obratno tovariši najrajše ob njem. Kjer je bil, kamor je prišel, prišli so še drugi zaradi njega. Vse ga je ljubilo, vse spoštovalo. Mož se je pa preživel! Duh, ki nikdar ne umrje, ostal mu je zdrav in krepak, veder in čist tako, kot je veder in čist solnoni žarek, ki pretrga temne oblake, pa se razlije po otožni zemlji. Upognil se mu je junaški stas, povesila glava, nagubalo ponosno čelo — zdelo se je človeku, da sili sam v zemljo, kjer mu je odločen nevzdramen, zaslužen pokoj! A hoteli so tisti, ki so ga ljubili, da bi se zopet vzravnal, da bi mlada sila šinila v žile njegove, da bi bil to, kar je bil nekoč ! Toda prišlo je drugače! Bil je 25. dan rožnika leta 1895. V oskromni sobi je ležal na postelji in ob njem so bili otroci njegovi. Poslednji trenutki so bili to ... Ni se jih bal: nekaj sladkega, radostnega mu je splavalo po velem licu! Začuli so se vzdihi, zakipele so duše v molitvah — in v sobo je stopila bleda, mrzla smrt! In pristopila je k postelji in koščeno roko svojo položila na trudne njegove oči, nagnila se čezenj in mu pritisnila na trepetajoče ustnice zadnji, smrtni svoj poljub! Umrl je! Potem so ga kropili ljudje in molili zanj! Bil je drugi dan, ko se je vil izpred hiše dolg, veličastno-ponižen sprevod. Križ, mladina, učitelji, učiteljice, duhovniki, uradniki, sorodniki, meščani, venci, trakovi, solze, petje, molitev . . . Kdo je ta, ki je umrl, ki mu delajo tako poslednjo čast? Moral je biti velik mož, slaven in ljubljen. Storiti je moral mnogo dobrega in koristnega. Ni zapravil življenja svojega. Kdo je neki, ki ga neso k poslednjemu počitku ? Slovenski učitelj je on — Andrej Praprotnik! In danes smo zopet tu, kjer smo bili takrat. Trava in cvetje je pognalo na grobu njegovem, postavili smo mu spomenik, ki bodi priča sleharnemu, kako častimo spomin moža, ki je bil duša slovenskemu uciteljstvu! Odkrit je torej mrtvi kamen, in ob njem veje živa poezija takisto o minljivosti človeški, o lepih, čistih dušah, kakor o hvaležnih, iskreno čutečih srcih! Naj sklenem tako, kakor sem že ob smrti njegovi: Ob grobu tvojem smo. V njem ti počiva Utrujeno telo, mož plemeniti. Oko predragim solza tod zaliva, Ki ni v bolesti m6či je prikriti. Tvoj duh razpel je krila in uživa V višavah jasnih radost v večnem sviti — O, naj ti pokoj bo, naj te ljubeče Ogreva žar brezkončne, božje sreče! Ustavoznanstvo. (Spisal Fr. Orožen.) G. Skupne državne reči. 1. Skupna državna ustava. o pragmatični sankciji so dežele naše države nerazdeljive ter imajo skupnega vladarja. Vendar pa se je ohranila in pripo-znala ustavna, državnopravna in upravna samostalnost ogerskega kraljestva. Ogersko je imelo proti avstrijskim deželam precejšno samostalnost, katero je zgubilo 1. 1848., ko so se Madjari uprli in hoteli ločiti od Avstrije. Po pogodbi z Avstrijo 1. 1867. se je ponovila ogerska ustava in so se uravnale državne razmere med Avstrijo in Ogersko. Obe državni polovici sta združeni po vladarjevi osebi in po nekaterih skupnih rečeh, pri katerih deli vladar zakonodavno oblast z delegacijama. Skupne reči se skupno upravljajo. Delegaciji, kateri je ustanovil zakon z dne 21. grudna 1. 1867., delimo v avstrijsko in ogersko delegacijo, ki imata zakonodavno oblast glede na skupne državne reči. Vsaka delegacija ima po 60 članov; skupno jih je torej 120 članov, kateri se volijo za avstrijske dežele na eno leto, za ogersko delegacijo pa na tri leta. Avstrijski državni zbor voli 60 članov in sicer voli gosposka zbornica 20 delegatov z nadpolovično večino, poslanska zbornica pa 40 članov. Državni poslanci vsake kronovine volijo iz svoje srede določeno število delegatov in namestnikov. V delegacijo volijo: Češko 10, Galicija 7, Moravsko 4, Dolenja Avstrija 3, Gorenja Avstrija 2, Štajersko 2 in Tirolsko 2 delegata. Po enega delegata volijo: Salcburško, Koroško, Kranjsko, Trst, Goriško, Istra, Predarelsko, Šlezija, Bukovina in Dalmacija. Češko Galicija in Moravsko volijo po dva namestnika, druge dežele pa po enega. Ogerski državni zbor voli tudi 60 delegatov in sicer voli zbornica velikašev 20, poslanska zbornica pa iz cele zbornice 40 delegatov. Cesar sklicuje vsako leto delegaciji, ki se shajata eno leto na Dunaju, drugo pa v Budapešti. Cesar govori prestolni govor dvakrat in sicer v avstrijski delegaciji nemški, v ogerski pa madjarski. Doslej delegaciji še nista nikdar z „adreso" odgovorili na prestolni govor, kakor je običajno, kadar se otvori novo voljeni državni zbor. Delegaciji izvolita iz svoje sredine predsednika, podpredsednika, tajnike in druge funkcijonarje in si pismeno naznanjata dotične sklepe. Predsednik otvarja in sklepa zasedanje po cesarjevem naročilu. Delegaciji imata, kakor skupna vlada, pravico predlagati zakone, na odgovor pozvati skupno ministerstvo in ga obtožiti. Seje so javne. Delegacijama predloži skupna vlada navadno tudi diplomatska pisma. Delegaciji sklepata o rečeh, katere so skupne obema državnima polovicama. Obestranske razmere je uredil avstrijski osnovni zakon z dne 21. grudna 1. 1867. in dotični ogerski zakon. Take skupne reči so: 1. Vnanje reči in diplomatsko in komercijelno (kupčijsko) zastopstvo v inozemstvu. 2. Skupne vojaške reči in vojna mornarica. Sem ne spada dovoljenje števila vojakov novincev in zakonodavstvo o bram-bovski dolžnosti, kar spada v področje državnega zbora. 3. Denarstvene reči glede na skupne izdatke in zlasti določitev skupnega budgeta (izg. bidžeja) ali proračuna dohodkov in stroškov. 4. V področje delegacij spadajo tudi bosenske in hercegovinske reči. Ti deželi upravlja skupni državni finančni minister. Vendar se naj tudi sporazumeta obe državni polovici o enakem postopanji pri drugih važnih vprašanjih, kakor o kupčijskih in carinskih rečeh, indirektnih davkih, novčanstvu, državnih železnicah in o vojinskem zakonu. Avstrijska in ogerska delegacija zborujeta vedno ločeni vsaka za se. Za sklepčnost je treba, da je poleg predsednika navzočih vsaj 30 delegatov. V slučaju, da se obojni sklepi vjemajo, predlože se cesarju v potrditev (sankcijo). Ako se pa delegacijski sklepi o kakem predlogu ne vjemajo ter ni mogoče doseči enakih sklepov in tudi trikratno pismeno naznanilo sklepov nima nikakega uspeha, združita se obe delegaciji k skupnemu glasovanju, ;n v tem slučaju odločuje absolutna večina (to je vsaj en glas nad polovico oddanih glasov). Seje so javne in le redkokrat tajne. Glasuje se pa brez vsake debate. Za sklepčnost pa je treba, da je od vsake delegacije vsaj 40 poslancev navzočih. Ko bi bilo iz ene delegacije več članov prisotnih kakor iz druge, zdrži se glasovanja toliko članov mnogobrojneje zastopane delegacije, da imata obe delegaciji enako število članov. „Zakon o kvotah" ima določila o skupnih stroških. Skupni stroški se razdele med obe državni polovici v razmerju, katero določuje posebna pogodba med avstrijskim- in ogerskim državnim zborom za določeno število let. Doslej se je taka pogodba sklepala na deset let, in sicer so doslej plačevale avstrijske dežele 70°/o, ogerske dežele pa 30°/o skupnih stroškov. V slučaju pa, da se državna zbora ne zedinita o donesku k skupnim stroškom, določi cesar to razmerje za eno leto. Leta 1897. poteče zopet dosedanja pogodba in že se vrše zopet nova pogajanja. „Zakon o donesku k državnemu dolgu" je določil, da plačajo avstrijske dežele od obresti najprvo 25 mil. gld., za ostale obresti pa Avstrija 70°/o, Ogersko 30^/0. Od leta 1869. počenši pa plačujejo ogerske dežele za letne obresti državnega dolga 29'2 milijona goldinarjev, za amortizacijo pa 1,150.000 gld. Dosedanji različni državni dolg so združili 1. 1868. v enotni državni dolg. Od 1. 1869. so skupna državna posojila dovoljena samo s privoljenjem obestranskih državnih zborov. Sklenila se je tudi carinska in trgovinska zaveza med Ogersko in avstrijskimi deželami. Vsled te zaveze spada vsa država v eno carinsko območje. • 2. Skupna vlada. Za upravo vsi državi skupnih reči imamo skupno državno ministerstvo, ki je odgovorno delegacijama in ima svoj sedež na Dunaju. Skupno ministerstvo upravlja zunanje reči, vojaštvo in državno denarstvo ter je razdeljeno v tri ministerstva: 1. C. in kr. ministerstvo zunanjih reči. To ministerstvo vodi zunanjo politiko in oskrbuje civilnopravne reči cesarske rodovine. Temu ministerstvu so podrejeni v tujih državah poslujoči avstrijsko-ogerski zastopniki in sicer veleposlanci (pri velevlastih in papežu), poslanci in ministerski rezidenti, kateri upravljajo diplomatske reči v tujih državah. Konzuli pa zastopajo trgovinske reči naše države po važnejših mestih v inozemstvu. Uradnike za poslaništva in konzulate izgaja orijentalska akademija na Dunaju. Ministerstvo zunanjih reči nadzira tudi parobrodno družbo „avstrijski Lloyd", ki je mednarodno podjetje za brodarstvo in pošto po morju. 2. C. in kr. državno vojno ministerstvo oskrbuje skupno vojsko (vojsko na suhem in mornarico), ki šteje v vojnem času 800.000 mož brez deželne brambe in črne vojske. V področje tega ministerstva pa ne spadajo nekatere vojaške reči, ki so pridržane v avstrijskih deželah ministru za deželno brambo, v ogerskih deželah pa ministru za honvede. 3. C. in kr. državno finančno ministerstvo upravlja obema državnima polovicama skupne finančne (denarstvene) reči in skupni viseči državni dolg. Temu ministerstvu je podrejena državna osrednja blagajnica. V področje tega ministerstva spada tudi uprava Bosne in Hercegovine, katero vodi poseben „bosenski urad" (biro) na Dunaju. Ministru je podrejena bosenska deželna vlada v Serajevu. 3. Državno gospodarstvo. C. in kr. državni finančni minister predloži vsako leto avstrijski in ogerski delegaciji skupni državni proračun ali budget (izg. bidže), to je seznamek skupnih dohodkov in stroškov za naslednje leto. Skupnih državnih stroškov plačujejo doslej avstrijske dežele 70°/o, ogerske dežele pa po 30°/o. To razmerje je za našo državno polovico zelo neugodno in ne odgovarja pravični razdelitvi bremen med državnima polovicama. Avstrijska vlada in državni zbor se trudita, da bi pri sedaj se vršujočih pogajanjih zaradi obnovitve pogodbe dosegla ugodnejšo in pravičnejšo razdelitev skupnih bremen. Skupni proračun za leto 1894. je kazal: Dohodkov........147'92 milijonov gld. Stroškov ...... . ■ 147-92 Prebitka ... — Stroški so bili za: C. in kr. ministerstvo zunanjih reči............3 73 mil. gld.; c. in kr. državno vojno ministerstvo ..........142*03 „ „ c. in kr. državno finančno ministerstvo..........2'16 „ „ Državnega dolga je bilo leta 1893.: Skupnega državnega dolga..........3135 mil. gld.; posebnega avstrijskega državnega dolga..........1230 „ „ posebnega ogerskega državnega dolga .....2218 „ „ (Dalje prih.) Martin in J e r a. (J. Ravnikar.) Šestnajsto poglavje. Otroci, odkrite se, pri smrtni postelji smo. ašperetov Jurij je sedel s svojimi štirimi otroci v hiši. Pred tremi meseci mu je umrla žena, in zdaj leže mati na smrtni postelji ter mu ravno reko: „Poišči še kako reč, da me pokriješ, ker me zebe." „Precej, precej, mati, samo potrpite, da ugasne ogenj v peči." Mati: Imaš še kaj drv, Jurij? Menim, da ne; ali radi mene in otrok ne moreš v hosto. O, sin moj, samo za nadlego sem ti. Jurij: Ne govorite tako, moja mila mamica! Vi mi niste prav nič nadležni. Moj Bog, moj Bog! Samo da vam zamorem vse storiti, česar potrebujete! Vi trpite lakoto in žejo — in vender ne tožite. To mi rani srce, mamica moja! Mati: Ne žalosti se, Jurij. Nisem baš hudo bolna, hvala Bogu! Bog mi pomore kmalu, a blagoslov moj te bode obdaroval za trud, ki ga imaš z menoj. Jurij: Oj, mati, revščina moja me še ni nikoli tako pekla, kakor sedaj, ker vam nimam ničesar dati,. niti vam ne morem pomagati. Oh, Bog moj! Tako bolni in bedni, pa morate z menoj vred trpeti pomanjkanje. Mati: Kadar je človek blizu groba, takrat ne potrebuje mnogo na zemlji, ali tisto malo, kar mu je še treba, daje mu Oče nebeški. Hvala mu, Jurij! On me krepča še zadnje trenutke mojega življenja. Jurij: (briše solze). Mari mislite, mati, da ne bodete nič vec zdravi? Mati: Nikdar več, Jurijče moj! Jurij: Moj Bog! Mati: Pomiri se, Jurij! Preselim se v boljši kraj. Jurij: (ihti) Oj, moj Bog, moj Bog! Mati: Potolaži se, Jurij! Ti si bil veselje moje mladosti in tolažba moje starosti, zato bodi Bogu hvala! Tvoje roke zatisnejo skoro moje oči. Jaz pa pojdem k ljubemu Bogu ter bodem molila zate — in godilo se ti bode vedno dobro. Misli na me, Jurij! Vse trpljenje in vsa žalost tega sveta de človeku dobro, kadar je to prestal. Mene umiruje in me dela srečno v vsem, kar sem prestala hudega in kar sem užila dobrega in veselega v svojem življenji. Zahvaljujem Boga za ugodno okrepčavo v svojih mladih letih; a kadar plod življenja v jeseni dozoreva in kadar se drevo z odpadanjem listja pripravlja na zimsko spanje, takrat so bridkosti človeku svetinje, veselje in ugodnosti pa samo sanje. Misli na me, Jurij, pa bodeš zadovoljen pri vseh svojih nadlogah. Jurij: Oh, mati, ljuba moja mati! Mati: Zdaj pa še nekaj, Jurij! Jurij: Kaj pa, mamica? Mati: Nekaj mi od včeraj namreč kakor kamen teži srce. Moram ti povedati. Jurij: Kaj je za Boga! Draga mati? Mati: Videla sem včeraj, kako se je mali Jurijče skril za mojo postelj ter jedel pečen krompir, ki ga je jemal iz svojega žepa. Dajal ga je tudi bratoma in sestri in vsi so jedli skrivaj, Juraj. Ta krompir ni bil naš, ker inače bi ga bil mali del na mizo ter brata in sestro poklical glasno, da jesta ž njim; ponudil bi ga bil tudi meni, kakor je to storil že tisočkrat. Napravil mi je vedno veselje, kadar je prišel s kako rečjo v roki ter mi rekel prijazno: „Stara mamica, nate, vzemite in jejte tudi vi!" Oh, sin moj, ako ta moj ljubček postane tat — Oh, Jurij, Jurij, kako strašno me muči ta misel že od včeraj! Kje je? Pokliči mi ga, da govorim ž njim. Jurij: Oh, jaz nesrečnež! (Teče iz sobe, poišče dečka ter ga pripelje k materini postelji). Mati se sklonijo z največjo muko po konci — zadnjikrat v postelji; obrnejo se proti dečku, primejo ga za obe roki ter nagnejo nanj glavo. Mali zajoka glasno: „Kaj bi radi, stara mama? Saj še vender ne umrjete? Ne umrite, ljuba mama, ne umrite!" Stara mati odgovore s slabotnim glasom: „Jurijče moj! Jaz umrjem kmalu." „Jezus, Marija! Mamica draga, ne smete umreti!" zavpije mali. Bolnica diše težko, mora zopet leči. Deček in oče točita grenke solze. Mati pa si opomorejo kmalu in nadaljujejo: „Zdaj mi je malo boljše, ker ležim." Mali pravi na to: „Kaj ne, stara mamka, zdaj ne bodete umrli?" Mati: Ne govori tako, ljubo moje dete! Jaz umrjem rada, ker pridem k ljubemn Očetu v nebesih. Ge bi ti vedel, Jurijče, kako se veselim k njemu priti, ti bi se potem ne žalostil tako. Jurijče: Ako umrjete, mamica, grem potem tudi jaz z vami. Mati: Ne tako, Jurijče, ti ne umrješ z menoj, ti bodeš, ako da Bog, živel še dolgo; bodi pa vedno dober in pošten; kadar pa se postarajo tvoj oče, takrat jim bodi v pomoč in tolažbo! Kaj ne, Jurijče, ti ostaneš vedno ubogljiv in dober ter storiš le to, kar je prav in pošteno? Obljubi mi to, ljubi moj! Jurijče: Bodem, bodem, stara mama! Zmirom bodem ubogal očeta ter storil tako, kakor je prav in pošteno. Mati: Jurijče! Oče, h kateremu grem, vidi in čuje vse, kar delamo in kar obetamo. Kaj ne, Jurijče, ti to veš in ti to tudi veruješ ? Jurijče: Da, stara mama, jaz to vem in verujem. Mati: Zakaj pa si včeraj za mojo posteljo skrivaj jedel krompir? Jurijče: Odpustite mi, mama! Tega ne storim nikoli več; verujte mi nikdar več! Mati: Morebiti si ga ukradel? Jurijče: (joka). Sem — sem — mama! Mati: Kje si ga ukradel? Jurijče: Pri zi-zi-zidarju. Mati: Moraš precej k njemu, ter prosi ga, da ti odpusti. Jurijče: Za Boga, stara mama, ne smem, ne morem! Mati: Moraš, Jurijče, da vprihodnje tega ne storiš nič več, brez vsakega izgovora moraš tja! Bog ne zapusti nikogar; zavoljo tega ne srneš nikoli tujega dotikati se, če si lačen. Oh, Jurijče, ako si že lačen, pa nimaš ničesar, zaupaj samo v ljubega Boga, a ne kradi nikdar več. Jurijče: Stara mama, ljuba mama! Nikoli več ne bodem kradel, četudi sem še tako lačen, nikdar več ne bom kradel! Mati: Tako je prav! Blagoslovi naj te ljubi Bog! Nanj zaupam — in ta naj te varuje do smrti, ljubi moj vnuk! Objame ga, pritisne na svoje prsi ter mu jokaje reče: Potrebno je, da greš k zidarju, ter ga prosi, da ti prizanese! Jurij, sin moj! Idi tudi ti ž njim, pa reci zidarjevim, da jih tudi jaz prosim odpuščenja in da mi je žal, da jim ne morem škode povrniti; povej jim, da bom prosila Boga, da jim blagoslovi ono, kar še imajo. Hudo mi je pri srci, ker vem, da so tudi oni revni. In končno, veš sam prav dobro, kako bi se jim godilo pri tolikem številu otrok, ako bi zidarica ne delala neumorno dan in noč ? Kaj ne, Jurij, ti mu pomagaš z veseljem nekaj dnij pri delu, samo da se mu poplača škoda? Jurij: Oh, moj Bog! To storim od srca rad, draga mati! To izgovorivši, potrka zunaj na okno starešina. (Dalje prih.) K šolski higijeni. (Dr. Iv. Borštnik.) IV. (Dalje.) aj naj stori šola proti tej žalostni prikazni, s čim naj se ubrani P» teh žalostnih nasledkov, ki se ji očitajo? Ali naj zmanjša zahteve ■ " do učeče se mladine v šoli? Tega nikdar, to bi bilo začetek naza-davanju in to bi se maščevalo nad narodom, ki bi hotel kaj takega poskusiti: prišli bi takoj drugi, bolj naobraženi in ga podjarmili, vzemši mu obrt, trgovino in vse, s čemur si more pridobiti sredstva za eksistenco, kot se to godi pri nas Slovencih. Premala naobrazba je kriva, da mi nimamo svojega narodnega premoženja, da nas tuj kapital izsesava! Ne popustiti, napredovati moramo že v elementarni izobrazbi, vendar tako, da život pri tem ne trpi. Pri tem so nam sijajen vzgled Norvežani, katerih narodna naobrazba prekosi morda vse evropejske narode, in Angleži. Ge se ozremo na njih šole, na veleume norveške v pesništvu, znanosti i. dr., in jih primerjamo s številom naroda, moramo občudovati ta narod, živeč tako daleč na severu, imajoč tako jedno-stransko izražene pogoje za življenje — in vendar koraka vedno naprej po poti napredka! Ljudska naobraženost, naobraženost pridobljena v šoli in potem v poznih letih, kolikor mogoče pod vodstvom učitelja, vpliva pri njih mogočno na materijelno stanje, na kulturo, na politiko. Povsod se vidi, da tu biva čvrst narod, sami kremen — značaji, in poročila o storthing-delovanju v pretečenem letu so nam pokazala, da je prav za prav naš parlament z vsemi poslanci vred prava ničla v primeri z norveškim storthingom! To stori narodna naobrazba, ljudska šola. Na učiteljih je, da v kolikor prej mogoče to pri nas dosežejo, in na deželi in državi je ležeče, da jim da za to potrebna sredstva! Ce se potem ne bo od jutra do večera trdilo otroku, da mora paziti, da dobi dobro spričevalo, ampak se mu pokazalo večje in lepše zmotre v družbi, morda se mu tudi vzbudi veselje do učenja, in samomori radi teh stvarij ponehajo. Vendar tu je treba na celi črti popravila in to ne samo v našem narodu, tudi drugod v Evropi. Saj je vendar naravnost smešno in naše dobe nevredno, če se tiska anonsa: „Išče se — — — prošnjo je opremiti s spričevali", ali pa „na prošnje brez spričeval se ne ozira." Človek je to, kar ljudje iz njega napravijo — res, tako je navadna beseda, vendar dostikrat ljudje ne vedo ničesar boljega iz človeka napraviti, kot pustiti ga sestradati! Ker je bilo tekom tega članka parkrat omenjeno socijalno vprašanje, naj navedem tu nekatere dobrodejne naprave, uvažujoč njih važnost za šolsko zdravstvo. Znano je, da pride dosti otr6k v mesto na višje razrede z nezadostnimi sredstvi in marsikateri bralec ve glede tega kaj povedati. Treba si je torej zaslužiti in sicer s poukom mlajših, s poukom v prostih urah, izven šole. Naloga dobrodejnih naprav bi bila, to popolnoma odpraviti. To vendar ne gre, da učenec, ki je v viših razredih že tako preobložen z delom, napenja svoje možgane z mlajšimi, pa naj so ti tudi sinovi imovitih starišev! Zato so učitelji tu! Da se prej ko mogoče to odpravi, to se mora zahtevati, in stvar dobrodejnih naprav je, da preskrbi vsem učencem, tudi najubožnejim, ki žele pohajati višje šole, ki imajo veselje do duševnega delovanja in sposobnost za to, primerna sredstva v tečni in obili hrani, v obleki in denarji. Vendar denar, denar — kje vzeti, ko je cel narod reven, ker teži na celem našem narodu to prokletstvo, da smo v naobrazbi za 100 let za drugimi narodi. Nekaterim sebičnim krogom bi ugajalo, da potisnejo narod še za 50 let nazaj! Tu si je težko pomagati in dober svet je zlata vreden — tolažimo se, da postane v toliko večji meri naš narod deležen nebeških dobrot! Tako pa kot ovira to postransko poučevanje možgane v njih delavnosti, se godi to z raznimi šolskimi kaznimi. (Dalje prih.) Naši dopisi. Iz Ljubljane. Nagrobni spomenik f A. Praprotniku je odkrilo „Slovensko učiteljsko društvo" dne 29. m. m. Spomenik, izklesan iz črnega sienita, je 2 metra visok ter ima obliko štirioglate piramide, na kateri se blesti zlat napis: Andrej Praprotnik, šolski ravnatelj, slovenski pisatelj, pesnik itd., rojen . . . itd. Na podstavku pa zadnja kitica njegove pesmice „Moj dom" namreč: „V domači gomili se spava sladko, — Mi bratje sestrice rahljajo zemljo." Udeležba je bila mnogobrojna, dokaz, koliko spoštovanja je užival pokojnik. Učiteljstva se je zbralo blizu 150; poleg tega pa mnogo sorodnikov, srednješolskih profesorjev, uradnikov, ravnatelj Fr. Hubad, nadzornik Fr. Leveč, dež. sod. svetnik Vencajz in več druzih čestilcev njegovih. Slovesnost so počastili s6 svojo prisotnostjo poleg mestnih katehetov: č. gg. J. Smreka rja, M. Ša rabo na in Al. Stroja tudi mestna župnika velečastita gg. M. Malenšek in J. Vrhovnik. Kakor že poprej večkrat, tako so pokazali tudi sedaj ti gospodje, da so prijatelji ljudskih učiteljev in da vedo ceniti delovanje in zasluge slovenskega učiteljstva. Vsa čast jim in nakloni nam Bog še več tacih prijateljev. Onih gospodov pa, ki gradijo „most za osle" ni bilo nobenega viditi! — Vse se je trlo okrog spomenika, ki je bil okrašen z zelenjem, lepimi venci in trakovi. Takoj po sv. maši, katero je daroval za ranjcega g. katehet Smrekar, smo se podali udeležniki na grob. Blizu 40 učiteljev-pevcev je pod vodstvom g. Razin-gerja ganljivo zapelo vedno lepo žalostinko „Nad zvezdami". Slavnostni govornik g. E. Gangl je v krasnih, vznesenih in ganljivih besedah naslikal nesebično in požrtvovalno delovanje in zasluge, ki si jih je pridobil pokojnik za slovensko ljudsko šolstvo in za svoj ljubljeni narod. Ta govor prinašamo danes na uvodnem mestu. Po govoru so zapeli pevci še „Blagor mu" in potem smo se poslovili ter razšli z žalostnim srcem od vrlega moža, ki je vse svoje življenje delal za druge — za svoj rod in domovino. Blagor mu! „Slovenskemu učiteljskemu društvu" je došlo več pismenih in brzojavnih pozdravov, med temi tudi pozdrav župana ljubljanskega, gospoda Ivana Hribarja iz Prage, ki se glasi: „Slavečim spomin zaslužnega učitelja in rodoljuba pošiljam Vam iz matice Prage iskrene pozdrave. S p ros veto k svobodi! Župan Hribar." Prihodnjo pomlad bode pa odkrilo „Slovensko učiteljsko društvo" ranjcemu A. Praprotniku v njegovi rojstni hiši v Podbrezjah na Gorenjskem „spominsko ploščo", katero je prav lepo izdelal kamnoseški mojster in podobar g. Vurnik iz Radovljice. V ploščo je udelana Praprotnikova glava, izklesana iz belega marmorja, ovenčana z njegovo pesmico: „Prva skrb mi je mladina; ravno tako domovina." Iz Ljubljane. Občni zbor vdovskega učiteljskega društva. (Konec.) In ako se to stori in z gg. člani po predpisanih pravilih strogo postopa, nakopljeta si predsednik in blagajnik jezo in sovraštvo posameznikov. Zamudniki se le preradi sklicujejo na to, da so tudi v prejšnjih časih vpošiljali svoje letne doneske kadarkoli so hoteli, sedaj pa da se jih priganja in sili. Navadno se taki člani spomnijo še-le koncem mai. travna, torej osem mesecev po pričetku nove upravne dobe na vdovsko učiteljsko društvo, ko je treba že biti s svojo letnino na čistem, preradi pa pozabijo, da se začne vplačevanje iste že meseca kimovca, in da kdor iste ne more kar najedenkrat plačati, naj to stori v posameznih mesečnih obrokih ; a tako, da je letnina lahko plačana do konca prosinca, to je konec rednega roka § 10. Ako hočemo imeti red pri denarjih, se moramo strogo ravnati po pravilih. Če je kje treba natančnosti, je to gotovo pri denarji in mislim, da v tem vsi soglašamo. Torej bodimo vestni z vplačevanjem letnih prispevkov, ker bi sicer oškodovali društvo, ki ima itak velike stroške s tem, da plača za vsakega novopristopivšega člana vso kolekovino, ki bi jo moral takoj po vsprejemu, pozneje pa pri vpošiljanji vsakokratne letnine sam plačati. Pristojbinski namestek ali ekvivalent je znašal 16 gld. 50 kr. in posojilo v tem letu jednemu članu 40 gld., skupaj z zgoraj omenjeno upravno režijo 176 gld. 27 kr. Obresti se je kapitalizovalo 304 gld. 24 kr. in v hranilnico se je vložilo na knj. štev. 410 gld. 700, skupaj 3674 gld. 61 kr. Ako prištejemo sem še ostanek tekočega leta, imamo 3959 gld. 32 kr. kakor v prihodkih. Imovina koncem društvenega leta 1895/96. Naše društvo ima 23 državnih obveznic v skupni nominalni vrednosti 45.750 gld. Na knjižici kranjske hranilnice štev 59.536 je z obrestimi do 1. mal. srpana 1896 = 2412 gld. 1 kr. Na knjižici mestne hranilnice štev. 989 je z obrestimi do 1. mal. srpana 1896 == 3684 gld. 20 kr. Na knjižici mestne hranilnice „Učit. zaklad" štev. 9211 je z obrestimi do 1. mal. srpana 1896 = 1386 gld. 47 kr. in na knjižici štev. 410 je z obrestimi do 1. mal. srpana 1896 = 713 gld. 12 kr. V privotuih dolžnih pismih 7 društvenikov je 675 gld. z blagajničnim ostankom koncem leta 1895/96. 284 gld. 71 kr. skupaj torej 54.905 gld. 51 kr. vlani pa 54.590 gld. prirastlo je torej 315 gld. 51 kr. Ako se ta povišek dohodkov razdeli mej one nove vdove in sirote, ki so v ravnokar minolem letu društvu prirastle, ne vem, kako bode slavni občni zbor ustregel onim častitiin članom, ki so prosili izvanredne podpore zase. Naj bi podpore prosili le oni člani, ki si v resnici na nikakoršen drug način ne vedo pomagati. Odbor bi gotovo rad ustregel vsakomur, ker predobro pozna žalostno gmotno stanje kranjskih učiteljev, ali če ni dovolj preostankov, glavnice pa načeti ne smemo! — Hočemo le letnino zvišati? Ako bi starejše člane pritegnili k zopetnemu vplačevanju letnine, bi i to le malo pomagalo, kajti vse skupaj bi ne znašalo niti jeden stotak. Mej takozvanimi ustanovniki je namreč precej tacih, ki ne bodo zapustili niti vdov niti sirot in bi v tem slučaji gotovo izstopili, ker nimajo od našega društva prav nič pr.čakovati. Vprašanje je pa, če bi bilo hvaležno od nas, ko bi ustanovnike društva, naše dobrotnike, nekako pahali od sebe in jih zavrgli, dobro vedoč, da bi brez njih ne imeli društva, ki podpira toliko vdov in sirot in katero bode vpomoč tudi našim soprogam in otrokom, ako nas ugrabi prezgodnja smrt. Torej, iščimo pri društvu podpore zase le takrat, kadar si ne vemo drugače pomagati. S tem končam svoje poročilo. J. Cepuder. Iz logaškega okraja. Društvo učiteljev in šolskih prijateljev okraja logaškega je v teku jednega mesca postavilo, oziroma razkrilo s primerno slavnostjo trem učiteljem tovarišem nagrobne spomenike, in sicer 24. dne kimovca m. ravnatelju rudarske šole Jakobu Ingliču in c. kr. učitelju Ivanu Plešku v Idriji, 22. dne vinotoka m. pa naduči-telju, predsedniku logaškega učiteljskega društva in predsedniku „Zaveze" Vojtehu Ribni-karju v Dol. Logatci. Na idrijskem pokopališču se je poslovil v nagrobnem govoru od blagih pokojnikov sedajni društveni predsednik g. Benedek, v Logatci pa predsednik „Zaveze" g. Jelene. Dasiravno je obakrat lilo, kakor ob času vesolnega potopa, se je vendar zbralo v Idriji poleg g. okr. šolskega nadzornika J. Thume do trideset in v Logatcu blizu štirideset, učiteljev in učiteljic in pa ob