i

PecLagogiška knjižnica.

" ; ' ^    ' ^ ^ ^

Založilo in na svetlo dalo

„Slovensko učiteljsko društvo v Ljubljani. 4 '

V. zvezek.

j*

Uredil

JAKOB DIMNIK.

V Ljubljani.

1896 .

Slovenskemu narodu

spisal

JOSIP CIPERLE.

Izdalo „Slovensko učiteljsko društvo v Ljubljani/,

V Ljubljani. 1896.

Tiskala R. Miličeva tiskarna.

| N-olttv-d

Narodna vzgoja.

1 .

» tari pisatelji in zgodovinarji pišoči o Slovanih in posebe o Slo¬
vencih naglašali so posebno njih delavnost, odkritosrčnost, pri¬
jaznost, gostoljubnost, njih ljubezen do svojega vladarja in do
domovine, njih bister um in njih pohlevnost. — Narod s tacimi kre-
postimi, kojih ne najdemo tako lehko v taki obilici pri kakem drugem
narodu, zaslužil bi, da bi ga čislal vsak človek, a smel bi se čislati
pred vsem tudi sam. Toda žalibog, da ni tako. Zalibog, da so v
našem narodu prevladale od pamtiveka nekatere teh navedenih kre¬
posti, osobito prevladala je pohlevnost. Slovenci bili smo in smo tudi
še vedno jako pohleven in potrpežljiv narod.

Pohlevnost je jako lepa in divna krepost, kjer se rabi v pravem
razmerji z druzimi krepostimi. Ali prevladati ne sme dan danes, in
tudi vedno je bilo to na kvar vsakomu, pri komur se je pojavljala v
preobilni meri. Dan danes ni treba onemu, ki te udari po jednem lici,
nastavljati še drugo. On je najde že sam, da te udari še po tem. Ta
pohlevnost slovenska dovela je narod do brezkrajne popustljivosti, v
innozih slučajih celo do brezbrižnosti, in vzela mu je ves naroden
pogum in ponos. To, da si Slovenec premuogokrat ni upal kazati se
Slovenca, da si ni upal naglašati svoje narodnosti, da ni hotel ali ni
znal ponašati sc ž njo, to kopalo je našemu narodu leta in leta grob,
v koji se morda še pogrezne s časom. „Bili so Slovenci!“ reklo bi se
potem. Prihodnji zgodovinarji pa jemali nas bodo v žalosten izgled
tedaj, kedar bodo dokazovali, kaj se dogaja z narodi, ki ne čislajo in
ne goje svoje narodnosti. Žalostno, a resnično.

2 .

Ne smemo se tedaj čuditi, da se naš narod predostikrat prišteva
tako zvanim inferijornim narodom. Ni čuda tudi, da se trdi z vso res¬
nobnostjo, da Slovencev še pred 1. 1848. bilo ni. Ako bi kdo takovo
budalost trdil o kakem drugem narodu, reklo bi se takoj: Je li ta
človek bolan na umu, ali ka-li? Toda o nas ne osupne taka trditev
nikogar. Ali vprašajmo se resno: Ni li naše brezmejno samozataje-
vanje, naša velikanska pohlevnost, ali pa recimo naravnost, naša le-

2

noba največ pripomogla k temu, da se trosijo take budalosti o nas po
svetu? Ne bodem se trudil poučevati naših nasprotnikov o nas. Oni
dostikrat bolje poznajo našo zgodovino in naše duševno delovanje,
nego mi sarni. Ali ceniti nočejo vsega tega po nobeni ceni, kajti s tem
izpulili bi si sami vse orožje, koje rabijo proti nam. Zato je pa naša
sveta dolžnost, brigati se za vse to, kar zadeva naš narod; dolžnost
vsacega Slovenca je in bodi, oborožiti se z uma svitlimi meči, ter se
poganjati in boriti za svoj narod, njega svetinje in njega pravice. Le
bati se ne ničesa.

Pač premalo cenimo prelepih besed našega Koseskega:  „Biti
slovenske krvi, bodi Slovencu ponos!“ Roko na srce Slovenci! Ali je
bil to vedno naš ponos? Ne, ni bil, pri nas vseh ni bil. Saj se po¬
znamo, saj vemo, da naš naroden ponos tiči vedno v najskrivnejšem
kotičku. Bog nas je pač potipal že dostikrat z najdebelejšim prstom;
dosti zatiranja, dosti zgub smo že prestali in zabeležili; toda spame¬
tovali se še vendar nismo, še vedno in vedno smo podlaga tujčevi peti.

3 .

Kaj pa vendar prav za prav počenjamo mi? Narodnost gojiti ter
se boriti za njo, to prav z lehko vestjo prepuščamo našim časnikarjem
in pisateljem. Oni naj se praskajo z nasprotniki, kakor se hočejo. K
večemu čitamo to, ter rekamo potem zadovoljno: Smentano so se dobro
skavsali! To je vse. Ali pa še celo ne čitamo tega rekoč: Jaz sem
že sit prepira! — Koliko je pa tudi Slovencev, ki ne bero leto in dan
nič slovenskega, ki zajemajo vso svojo politično in nepolitično mo¬
drost iz tujih nam nasprotnih časopisov in knjig. Mnogo jih je tudi
tacih, ki se boje žaliti koga, ako bi jih videl citati kak slovenski čas¬
nik, ali ako bi vsaj čul kaj tacega o njih. Da ostajajo pri tem nevedni
o vsem našem napredku v literaturi in na vseh drugih poljih, to jih
ne vznemirja čisto nič. Njim je le to prav, da se ne misli o njih nič
slabega; in slabo zdi se jim to, ako bi se mislilo, da so Slovenci.

Ako očitaš takemu človeku, da njegovo počenjanje ni pravo, od¬
govarja ti: „Kaj hočete, saj sem v srci Slovenec!" Oj ti sveta pre¬
prostost! Ali naj se smejemo tem možakarjem? Ne, kajti takovi slu¬
čaji so prežalostni. Razsrditi se nad njimi, to nič ne pomaga; pouče¬
vati jih je toliko, kot metati bob ob steno. Tako imenovani „v srci-
Slovenec" je največa a tudi najpredrznejša kukavica, in ravno toliko
vreden, kot najočitnejši renegat.

Ce tudi „v srci-Slovenec“ ne dela naravnost škode narodu, vendar
mu tudi ne koristi nič. On je mrtva veja na narodovem deblu. Kako
se mogo neki ti ljudje postaviti po robu, ako slišijo grditi ime slo¬
vensko, saj ne vedo ničesa o našem napredku. Mnogo jih je tudi, —
jaz sam jih poznam nekaj — celo tacih, ki so pozabili popolnem svoj

3

materin jezik, in to celo v krajih, kjer bi ga bili lehko gojili ter se
vadili v njem. Toda čemu, saj so živeli in se debelili tudi brez ma¬
terinega jezika. In vendar materina beseda je najživejša priča ljubezni
do matere; in kdor mater zataji, matere vreden ni.

4 .

Oj ti ljuba slovenska pohlevnost, ti premilo samozatajevanje slo¬
vensko, ti prinašaš že obilen a žalosten sad! Ti ne razcvitaš se samo
pri tako zvanih „v srci-Slovencih“, ampak tudi pri onih, ki imajo v
prvi vrsti nalog, boriti se za pravice naroda. Tu menim namreč večino
naših narodnih zastopnikov po raznih zborih. Dosti pisalo se je že po
raznih časopisih o njih pohlevnosti, njih bojazljivosti, njih neodločnosti
in popustljivosti. Zato se ne bodem pečal tu obširneje ž njimi. Le
toliko rečem: Ako je bil kdo izveličan že samo zaradi pohlevnosti,
potem pridejo ti naši zastopniki gotovo med svetnike. Ali narod slo¬
venski ne bode jih častil tako, kakor časti druge svetnike. O tem naj
bodo pa tudi prepričani.

5 .

A tudi slabe lastnosti imeli so naši pradedje. Glavna izmed njih
je bila ta, da niso poznali vzajemnosti,  in te lastnosti niso se
slovanski narodje otresli še do dairašnjega dne. Toda otresli se je bodo
pač takrat, kedar bode vse slovanske rodove prešinjala zavest, da so
sinovi jedne matere, da so govorili nekoč vsi jeden jezik, in da so
bivali nekoč vsi v jedni in isti državi in deželi.

Zalibog, da so se Slovani že zgodaj razšli ter se naselili po raznih
deželah, daleč drug od druzega. Nekoč bilo je pa tudi občevanje raznih
rodov med seboj jako težavno, in tako je prišlo, da so pozabili drug
na druzega, ter vsak rod skrbel le za se, a za obče blagostanje in
srečo vseh rodov ni mu bilo mar.

Zdaj odpalo je že mnogo teh ovir. Občevanje slovanskih narodov
polajšalo se je mnogo, kajti železnice vežejo razne oddaljene kraje
med seboj. — Razne narodne slavnosti in razstave so jako ugodne
prilike, da se shajajo slovanski narodi zdaj tu, zdaj tam, da se spo¬
znavajo in uče ceniti drug druzega. — Tudi to, da se prevajajo slov¬
stvena dela slovanskih narodov v druge slovanske jezike, je jako
vspešen korak k slovanski vzajemnosti. Veselo znamenje pa je
posebno to, da se novejši čas mnogi Slovani pridno uče druzih slo¬
vanskih jezikov, in da se celo teži po občeslovanskem književnem
jeziku.

Tako je pač upati, da se obistini nekoč ona divna slovanska
vzajemnost, o koji se sedaj še le poje v pesnih raznih slovanskih pes¬
nikov. Pač je še daleč do njene obistinitve. Vse premalo resnobe je

1 *

4

še za njo; in zraven tega pa še razni domači prepiri in razpori ovirajo
nas, da se bavimo resneje s tem predmetom.

6 .

Mi Slovenci posebno imamo doma še dela dovolj, da se zjedinimo.
Malo nas je, a še mi nismo jedini. Se te prav male slovenske vza¬
jemnosti ni. V istini je to žalostno. Pač smo še tam, kjer nam je
prav krvava potreba boriti se proti tujemu nasilstvu, vsi jedne misli,
jednega čuta. Ali tam, kjer smo dosegli najmanjši vspeh, celo navi¬
dezen vspeh, tam začenjamo se takoj puliti med seboj. In kaka je ta
naša bratovska borba! Nikdar si nismo upali proti tujemu nasilstvu
postopati s takim orožjem, s tako silo, s takimi psovkami, koje si
mečemo v obraz v domačem boji. Tujca hotečega kratiti nam naše
pravice, odganjali smo k večemu s tenko šibico, kakor bi se bali, da
ga ne udarimo preveč; a bratu svojemu postavljamo se nasproti z
gorjačo. Ne, ne, tega ni treba. Bratovski boj je naša nesreča. In
čudno, jako čudno je to, da v tem domačem boji ni sledu več one
pohlevnosti, ki nas prešinja v vsakem drugem slučaji. Tu smo kar
na mah odločni, brezobzirni in neupogljivi.

A kaj smo dosegli s tem ? Naš mali narod smo razdvojili, naše
duševne sile smo razcepili in premnogokrat zamorili. Ne morimo jih
še dalje. Pomislimo vendar, da s zadnjim Slovencem
zginil bode tudi zadnji verni človek na slovenskih tleh.

Toda ne obupajmo. Vsak narod se preroja; jedna tretjina vsacega
naroda je njega mladina, in ta je in bodi naš up in naš biser. Upajmo,
da popravi nekoč ona to, kar smo pokvarili mi; ali v to treba ji je
pred vsem — stroge narodne vzgoje.

7 .

Narodna vzgoja! — Veličasten pojem, prekrasen in velevažen
nalog osobito za nas Slovence. V času stisek in nadlog, v kojem živi
naš narod posebno dan danes, je gotovo zanj neprecenljive vrednosti:
narodna vzgoja. Med tem ko se tudi med Nemci in druzimi narodi,
ki bivajo med nami in okoli nas, posebno poudarja in razmotrava
ravno dan danes vprašanje o narodni vzgoji, bila bi neodpustljiva ma¬
lomarnost, bil bi greh zoper našo narodnost, ako bi se ne ganili tudi
mi, ter se z vso odločnostjo ne poprijeli tega predmeta.

Lehko bi se stavilo vprašanje: Ali ni taka vzgoja jednostranska,
ali ni morda celo v nasprotji z nauki tako zvane splošne vzgoje, ki
teži jedino po tem, da napravi iz otroka človeka, človeka za svet,
človeka sploh? — Da, v istini, to je nalog tako zvani splošni vzgoji,
in to misel pretresovali so vedno in vedno pedagogi vseh narodov.
Iz otroka narediti, ali recimo vzgojiti človeka sploh, — kako je to

5

misliti? Ali je morda kdo človek sploh? Ali ne pripada vsako človeško
bitje temu ali onemu narodu? Nikdar se ne čuje v življenji izraz:
Glejte, to je človek sploh! K večemu dalo bi se to reči o onih, ki
niso ne krop ne voda, ne miš ne tič, ne Slovenec ne Nemec, ne Turek
ne Kitajec. Toda o teh vendar ne bode trdil nikdo resnobno, da so
cvet in vrhunec človeške vzgoje; marveč smatrajo se povsod izrodkom
človeštva. A tudi pri vsem tem, da se je vzgojalo na podlagi naukov
je splošne vzgoje, ostali so vendar gojenci vedno le Nemci, Francozi,
Italijani, Cehi, Slovenci i. t. d., ali pa so postali — renegatje.

8 . . .

Idejala te splošne vzgoje še nismo dočakali, in ga tudi ne bodemo.
Vsak človek ima svoja posebna svojstva, in dva otroka, dostikrat
celo dva brata ne dasta se vzgajati po jednem in istem načelu.
Kar velja o posamičnikih, to velja tem bolj o raznih narodih. Ti raz¬
likujejo se med seboj že po jeziku, po šegah in navadah, po
svojem duševnem življenji in po načinu, kako izražajo
svoje misli.  To se imenuje fizijognomija naroda, in nje odsev ima
se zopet najti v njega vzgoji, ali kratko in malo: mladi Slovenec se
nima vzgajati tako, kakor mladi Francoz, Italijan ali Nemec t. j.
nje nalog bodi, pritisniti mu‘pečat fizijognomije njegovega naroda, —
naroda slovenskega.

V dejstvi pokazale so se pa tudi premnogokrat ovire in težave
pri tako zvani že zgoraj omenjeni splošni vzgoji. A ker se je navzlic
temu postopalo trdovratno po njenih načelih, skazilo se je navadno
vse. Vendar, da se je zaprečila ta skaza vsaj nekoliko, prirejevala in
prikrojevala se je vzgoja že od nekoč bolj ali manj vspešno za ta ali
oni narod. Toda ti poskusi obrodili niso nikjer dobrega sadu; bili so
namreč vedno nepopolni. Kajti vrv narodne vzgoje nategnila se je
vselej še le takrat, ko so jele popuščati ali se trgati vse druge vrvi,
na kojih je visela splošna vzgoja.

9 .

Kaj bodi tedaj nalog narodni vzgoji?

Pred vsem ima ona krasno zadačo razvijati in vtrjevati v mladem
človeku ljubezen do domovine, do svojega naroda in do
materinega jezika.  — „Ceznatorna ljubezen do cerkve“ - piše
papež Lev XIII. — „in natorna ljubezen do domovine, sta obe iz jed-
nega in istega večnega vira; dvojčiči sta, in Bog je obeh začetnik in
vzrok“. — Ljubiti domovino je zakon božji, in od tega čuvstva ne
more oprostiti človeka nič. Bodi domovina človeka slavna, ali bodi
zaničevana in zatirana, naj čakajo človeka odlikovanja in časti,, ali naj
mu preti pogin za to; — on dolžan je ljubiti domovino, delovati za
nje prospeh z vsemi svojimi silami do zadnjega izdihljeja.

6

A še drugi nalog ima narodna vzgoja. Vsak človek in vsak narod
ima svoja svojstva: dobra in slaba. Oboja dado se razviti in vtrditi,
ali tudi iztrebiti in uničiti. In ravno narodna vzgoja ima delovati na
to, da se slaba narodova svojstva iztrebljajo in izgubljajo, in da se
dobra razvijajo in vtrjujejo. Drobro vzgojen Slovenec ima kazati svetu
vse, kar diči in krasi narod, iz kojega izhaja, — narod slovenski.

10 .

Pač tudi to imela bi učiniti ona tako zvana in toliko slavljena
splošna vzgoja. Toda to bila je za-njo vedno le postranska stvar. Do¬
moljubje, misli se, je tako samo po sebi umevno; čemu se tedaj ukvar¬
jati ž njim na dolgo in široko. Posledica temu je pa bilo odpadništvo
zdaj tega, zdaj onega človeka od svojega naroda. Zalibog, da je od¬
padništvo posebno pri nas Slovencih še vedno na dnevnem redu. Ko¬
liko jih je odpadlo v prejšnjih letih od svojega naroda, in koliko od¬
pade jih še dan za dnevom. In vendar je nam prav škoda za vsako
narodno silo, ki prestopi v tuji tabor, ali ki se sploh ne pojavlja v
korist svojemu narodu in svoji domovini.

Mi Slovenci smo pa tudi jako čudni ljudje. Kar bojimo se strogo
naglašati svoj slovenski značaj iz strahu, .da bi ne žalili kakega tujca,
ali pa, da bi ne rekel kdo, da smo panslavisti. Grozna beseda to: pan¬
slavist. Kar pretrese nas od nog do glave, kedar nas kdo nazivlje tako.
S tem priimkom čutimo se kar zadavljene ali vsaj osramočene pred
celim svetom; kar cela tolpa biričev in vragov prikaže se nam pri tem
imenu. Naši nasprotniki pa tudi dobro vedo, kaki strahopezljivci smo,
kako nas pretrese vselej ta priimek, in zato ga tudi prav pridno ra¬
bijo proti nam. A nam zmanjka navadno besedi, da bi jih zavrnili
vselej, kakor zaslužijo.

Ne bodimo vendar tako preprosti. Besede panslavist nismo sko¬
vali mi, in nikdar se nismo imenovali panslaviste. Beseda ta je tako
malo slovenska ali slovanska: kakor besedi: „pantheon in pantheistK
Ta priimek rabili so najprvo Madjari Slovakom nasproti, ko so ti jeli
gojiti svojo literaturo in likati svoj jezik. Ta beseda bila je tam ne¬
kaka denuncijacija Slovakov, da oni bajč preže čez meje avstrijsko-
ogrske države. Isto to skuša se izraziti s to besedo tudi o druzih slo¬
vanskih narodih.

Ali naj se nam dokaže, da prežimo čez meje avstrijske, naj se
nam dokaže, da nismo ravno tako dobri avstrijski državljani, še mnogo
boljši smo, nego drugi v Avstriji živeči narodje. To smo kazali vedno
v dejanji, kedar je bilo treba braniti Avstrijo proti vnanjim sovraž¬
nikom. To smo kazali stoletja, ko smo skoro sami bili ona mogočna
stena, ob kojo se je zaletaval kruti Turčin hoteč porušiti Avstrijo. To
kazali smo tudi pozneje do današnjega dne. Med tem, ko smo mi sto-

7

let ja in stoletja stali na straži, živeli so drugi evropejski narodi v
miru, gojili svoje jezike in literature, ter postali mogočni. V zahvalo
za to pitajo nas sedaj z izdajicami in neolikanci. Dostikrat bilo bi pa¬
metneje, ako bi ti ljudje vprašali sami sebe: „Kaj smo pa vendar mi
storili prav za prav v slavo Avstrije, mi, ki smo patent vzeli za to,
da smo Avstrijci?" — Bog zna, kakov bil bi odgovor nato vprašanje.

Pomnite: Slovenca in Slovana sploh dičila je vedno ljubezen do
svojega vladarja, in zoper to ljubezen ni grešil on nikdar. Pač grešili
so zoper njo dostikrat ravno oni, ki ga blatijo z besedo izdajica.

11 .

A kaj se ne imenuje vse dan danes panslavizem? — Vsako slo¬
vensko literaturno delovanje, vsaka simpatija do druzega slovanskega
naroda, že vstanovljenje slovenskih čitalnic in posojilnic, deklamovanje
slovenskih pesmi, vse, vse, kjer in koder se gane Slovenec, vse je pan-
slavistiško delovanje. Smejal bi se človek takim budalostim naših na¬
sprotnikov, ako bi ne imelo čestokrat neugodnih posledic. A to hočejo
namreč ravno naši nasprotniki.

Vendar bi ne imeli ti toliko vspeha, ako bi jih ne podpirali naši
odpadniki. Ti so še nevarnejši, posebno če govoričijo: „Saj smo tudi
mi rojeni Slovenci, tudi mi vemo, kaj je narodu v prid“. Naši rojeni
nasprotniki pa, ki sicer kruto obsojajo vsacega svojega odpadnika, skli¬
cujejo se potem na naše odpadnike rekoč: »Glejte, saj je tudi ta rojen
Slovenec, in vendar ne odobrava vašega delovanja. Kaj hočete tedaj?"

Na glas izjaviti se mora vendar enkrat in strogo naglasiti, da oni,
ki se pajdaši z našimi nasprotniki, nima pravice sovetovati nam in učiti
nas, kaj je pravo in kaj ni. Kaj je narodu našemu v korist in kaj mu
ni, o tem govoriti prisojamo pravico le sebi, ki se družimo z narodom,
ki ga ljubimo in spoštujemo, in ki čutimo ž njim njega gorje in radost.
Vsi tako zvani dobri soveti naših odpadnikov so pravi pravcati Jude-
ževi poljubi in druzega nič.

12 .

Med tem pa, ko se nam bližajo nekateri odpadniki v koži Slo¬
venca, so zopet drugi, ki z vso predrznostjo kažo tujo kožo, kojo so
navlekli na se. Ti svetujejo nam pa kar naravnost, da je naj¬
bolje za nas, ako se potujčimo kazoč na se, da so tudi oni sedaj prav
srečni, da so se potujčili. To misel ali bolje nesmisel razvijal je nekoč
dr. Ratkovsky  rojen Ceh, sedaj patentiran odpadnik, ter prisojal še
celo državi pravico, da sme germazivoti Cehe in Slovence. Tako daleč
smo tedaj že prišli, da se odpadniki smejo še hvaliti ter se šopiriti in
se staviti še v izgled poštenim rodoljubom. Nam se studijo taki ljudje,
in z lehkim srcem jih prepuščamo temu, kdor jih hoče pobrati in odo¬
bravati jnihovo mišljenje. Toliko pa rečemo, da mi Slovenci vsem na-

8

Šim nasprotnikom in odpadnikom na ljubo se ne bodemo potujčili ali
zaspali, ampak na podlagi svoje literature in narodnosti bodemo sku¬
šali doseši vrhunec svoje omike.

Videli smo pa tudi, da naši nasprotniki sami prav za prav ne
vedo, kaj je panslavist in panslavizem, kajti vsak podtika temu pojmu
kaj druzega. To je najjasnejši dokaz, da je panslavizem le izmišljotina
naših nasprotnikov, ki je skovana le v to, da nas strašijo ž njo in
ovajajo, kjer se jim zdi dobro.

13 .

Dan danes razkosani smo Slovenci po raznih kronovinah avstro-
ogrske države, celo v Gornji Italiji nas biva mnogo. Okolo nas in med
nami so pa naseljeni razni mogočnejši narodje, ki nam že od staro¬
davnosti niso bili niti prijazni, niti naklonjeni, ki so nas, kakor jasno
priča zgodovina, od nekdaj tesnili, tako da smo Slovenci zasedajoči
nekoč mnogo večje ozemlje, se skrčili le na par kronovin, in tudi tam
se je naše število že zdatno pomanjšalo.

Predbaciva se nam rado, da se hočemo širiti na stroške druzih
narodnosti. Oj ti ljuba nedolžnost onih, ki nam to predbacivajo. —
Trdi se tudi dalje, da vsled našega nasilstva se je treba boriti tem na¬
rodom za svoj obstanek. Oj, to je pa že vendar več, nego ljuba ne¬
dolžnost. Kdo se ne smeje? Mi Slovenci in Slovani sploh po spričalu
vseh zgodovinarjev od starodavnosti miren in trudoljubiv narod, mi
rušimo tuje narodnosti. Kdaj in kje smo storili neki kaj tacega?

Kako miren je bil že prihod Slovanov v Evropo, o tem piše jasno
in določno dr. Ficker  v svoji knjigi: „Die Vdlkerstamme der oster-
reichisch-ungarischen Monarchie". Cujmo tedaj: „Als rastlos fleissige
Bebauer des Bodens erstritten sie (die Slaven) sich ihre Wohnsitze
nicht mit Gewalt siegreicher Waffen, sondern fullten gerauschlos zuerst
das verodete Flachland mit vereinzelten Weilern und Dorfern, machten
allmahlich auch hoher gelegene Thaler sich zum Eigenthume und
drangen endlieh mit jugendlicher Rustigkeit in die einzelnen Theile
des Hoohgebirgs". — To se vse drugače čita. O nasilstvu tedaj že v
onih časih, ko je pri vseh druzih narodih vladala le kruta pest, pri
Slovanih ni bilo ni sluha ni duha.

14 .

Zdaj poglejmo pa še dalje, kaj piše dr. Fičker  v omenjeni knjigi
osobito o nas Slovencih — „Die westpannonischen und norischen Sla¬
ven hiessen S1 o v e n e n, die gebirgsbewohnenden Theile derselben
eigneten sich bald den Namen Korutaner  an, woraus der neue Na¬
me Karaten hervorgieng. Bis a n die oberosterreichischen Seen
und in den Pinzgau, bis zum Inn und den D r a v equell e n,

9

bis nach Istrien und Priaul erstreckten sichihreNie-
derlassungen, welche von den Baiern liber die Traun in die Lienzer
Klause, von den Longobarden in das untere Dravethal und an den
Insonzo zuriickgedrangt wurden. Noch heute erinnern nicht blos Be-
nennungen von Localitaten — wie Graz, Leoben, Zlap im Mollthale
und sehr zahlreiche langs der Isel und ihrer Nebenbache, — sondern
auch die Beifiigung des Wortes „Windisch“ zu Ortsnamen, wo man
gegemvartig keine Slaven mehr sieht, z. B. Windisch-Matrey, Windisch-
Bleiberg, Windiseh’-Garsten, Windischdorf bei Haag, Windischhueb im
Innkreise u. a. m.“

Tedaj celo Kranjsko, Koroško, Primorsko in Štajarsko, velik del
Solnograškega, Tirolskega in Gornje Italije zaseli so naši pradedje po
svojem prihodu 1. 568 po Kr. Tu so bili Slovenci samostojni gospodarji,
imeli so svojo upravo, svoje kneze in svoje plemstvo. Bili so pa miren
in trudoljubiv narod, kar je veliko rečeno v času, ko je vladala po
celi Evropi le kruta sila. Vendar mirno živeti ni jim bilo dano. Potem
ko so jih, kakor smo culi, dokaj že stisnili Bavari in Longobardi, na¬
pah so jih Avari, kojih nasilstva se niso mogli drugače obraniti kot s
pomočjo Bavarov, koje je poklical slovenski knez Borut  na pomoč.
Otresli so se pač Avarov, a prišli so ob jednem pod oblast Bavarov,
in po zmagi Frankov nad temi 1. 788 ž njimi vred pod jarem frankovski.

Od začetka so pustili Franki Slovencem še nekaj samostojnosti.
Niso se dotikali njih uprave, njih plemstva, pustili so jim tudi svo¬
bodno voliti svoje kneze. Toda kratko je trpelo to. Treba je bilo le
najti vzroka vzeti jim še to. A kdor išče, ta najde. Prišli so na sled,
da se misli upreti tedanji slovenski knez Ludjevit,  in to dalo jim
je povod, da so zrušili upravo slovensko, izgnali kneza, ter združili
popolnem Slovence s frankovskim kraljestvom.

15 .

Od te dobe namreč od 1. 828, v kojem je umrl Ludjevit,  začelo
se je neomejeno gospodarstvo Frankov nad Slovenci. Frankovski vla¬
darji dali so en del slovenskih pokrajin v fevd, drugi pa v dar svojim
pristašem. Domače plemstvo izginilo je že v 10. stoletji, in prebivalstvo
zgubilo je popolnem svojo last, ter imelo le pravico do užitka tega,
kar je rodila zemlja. Iz te dobe sledi' tudi priseljevanje Nem-
cev in Lahov na slovensko zemljo.

Tako so — po dr. Fi c ker ju — koroški vojvode, in sicer ba¬
varski Eppensteinerji  in frankovski O rt e n b u r ger j i zelo pospe¬
ševali priseljevanje Nemcev iz Bavarskega in Frankovskega na Ko¬
roško. Pred temi naseljenci umikali so se Slovenci vedno bolj proti
jugu, ali se pa potopili med njimi in se tako potujčili. Kakor na Ko-

2

10

roškem, tako so prešli pa tudi na Tirolskem vsi gradovi in rudniki in
vsa obrt po mestih v nemške roke.

Nič drugače godilo se ni na Štajarskem. Zavisnost pokrajin ob
rekah Rabi in Savinji od koroških vojvod dala je tudi tukaj povod
nemškemu priseljevanju. Že v 13. stoletji raztegnili so se Nemci noter
do Drave.

A Kranjsko tudi ni imelo druge usode. Brižinski in briksenški
škofje in drugi plemenitaši, ki so imeli posestva na Kranjskem, priveli
so mnogo nemških naseljencev v to deželo. Vendar se ti tukaj niso
mogli nikjer prav razprostreti, ter so se največ pozgubili med Slovenci.
Le oni naseljenci, koji so se naselili tam, kjer stoji sedaj Kočevje in
v njega okolici, ohranili so si še svojo prvotno narodnost.

Isto tako trudili so se oglejski patrijarhi in goriški grofi z nase¬
ljevanjem nemškega življa po Goriškem. Na drugi strani skrbeli so
pa Benečani, da se je ojačil italijanski element po primorskih mestih
in po njih okolicah.

In tu vidimo čudovito čudo. Med tem ko je slovensko prebival¬
stvo, kakor smo že čuli, prišlo ob vso svojo last in ob vse pravice,
delile so se te v obilni meri tem priseljencem. Svobodni na slovenskih
tleh so bili le ti tujci. Ni čuda tedaj, da jim je vzrastel greben, da
jim raste še vedno, in da se čudijo, da dan danes zahteva Slovenec
tudi jednacih pravic, kar se tiče njega narodnosti, kakoršne ima pri¬
seljeni Lah in Nemec na slovenskih tleh.

16.

Tudi poznejše dobe slovenske zgodovine so jako žalostne. Koliko
našega naroda vničili so stoletni in stoletni boji z Benečani, Ogri in
Turki, koliko ga je bilo iztiranega v robstvo, koliko potujčenega. Boj,
vedni boj bil je usojen Slovencem. Čuditi se je samo, da se nas je še
sploh kaj ohranilo, da se je ohranil naš jezik, in sicer v tako divni
krasoti, v taki jakosti in bogastvu oblik. Pač prinesel je v letošnje
stoletje s seboj mnogo tnarog, mnogo rje, mnogo tujih spak; ali vse¬
bina njegova je dragocena, krepka, ter zmožna protiviti se poginu in
noseča v sebi vse kali za svoj razvoj. Ta biser in te male pedi' zemlje,
na koji bivamo, to je vse, kar smo prejeli od svojih pradedov; in še
nekaj, kar nas ima navdajati s pravim narodnim ponosom: in to so
njih slavni čini, njih vztrajnost v bojih za svojo domovino, za vero in
za svoj narodni obstanek. To je naša dedina. Na njeni podlagi hočemo
dalje delovati in nikdar ne omahovati.

17.

Dostikrat se nam očita, da smo se izobrazili Slovenci jedino le
s pomočjo nemškega jezika. Vedno in vedno se nam ponavlja, kaj bi

11

bilo iz nas, ako bi se ne bili učili nemščine po šolah. Ta jezik pro¬
slavlja se nam vedno kot jedino zveličaven, jedino zmožen, da si
pridobi’ človek vso ono omiko in oliko, katere je potreben. Čudno je
le to, da se n. pr. na Francoskem, Laškem ali celo na Ogrskem, ki je
vendar čisto blizo našim krajem, ne sliši nič jednacega. Naj bi bil kdo
tako predrzen, da bi trdil n. pr. na Ogrskem kaj tacega. Ne bi mu
svetoval kaj tacega. Ogri bi ga kruto zavrnili. Pa saj na celi zemlji
je veljalo in velja tudi še dan danes načelo, da se da človek omikati
le na podlagi svojega materinega jezika; in le za nas Slovence veljale
so vedno izjeme. Ali smo morda mi Slovenci tako visoka bitja, da se
nam ni treba ozirati na tako navadna pravila? Ne, tega si pač ne do¬
mišljamo. Vsa čast nemškemu jeziku, in Slovenci smo gotovo zadnji,
ki bi se upirali učenju nemškega jezika. Mi bi se učili tudi brez si¬
ljenja nemščine, kajti pri nas se uvažuje bolj kot kje drugje pregovor:
Kolikor jezikov znaš, toliko mož veljaš. Toda kar se tiče splošne
omike, kojo srno si pridobili s pomočjo nemščine, tu smo pa preverjeni,
da bi si je bili mnogo lože in z mnogo večim uspehom pridobili v naši
materinščini, ako bi se nam bila dajala priložnost. Znano je nam namreč,
da je veliko sicer dobrih glav zaostalo pri učenji samo zaradi tega,
ker se niso mogli izraževati gladko v nemščini. To nam pač nima biti
vse jedno. Nam je treba v vseh strokah še mnogo dobrih glav, in
obžalovati moramo vsacega, ki se je pogubil.

18 .

Da si pa kdo izmed Slovencev sem ter tje služi tudi svoj kruh
med tujci, s tem ni dokazenega. še nič, kajti nasprotno si ga služijo
tudi premnogi tujci med Slovenci. A Slovenec službujoč na tujem
ume in govori' tudi tuji jezik ; a tujcu na Slovenskem ne zdi se po¬
trebno privaditi se našemu jeziku. Naj se nam ne govoriči, da je le
v našo korist, ako se učimo n. pr. nemščine. Oj, vi ljubeznjivi naši
prijatelji. Srčno bi vas hvalili, ako bi bilo vse to vaše besedičenje tako
iskreno. Vprašamo, ali ste tudi v druzih slučajih tako skrbni za našo
korist? Ne, ne, kajti v premnozih slučajih kazali ste ravno nasprotno
vedenje.

Tako se tudi z učenjem nemščine ne misli niti v sanjah nam
kaj koristiti, ampak s tem gladi se jedino le pot tujcem v naše de¬
žele. Tudi brez tujega vpliva učili se bodemo tujih jezikov; a skrbeli
bodemo vedno, da se izomikujemo le na podlagi svojega materinega
jezika. Kot sredstvo v to bode nam naša narodna slovenska šola,
kajti le v tej vidimo jedini uspeh. Jednako je tudi drugim narodom
narodna šola neprecenljive vrednosti, tudi oni se potegujejo za njo,
kjer je še nimajo; in mi se bodemo tudi vedno in povsod, če je dru¬
gim prav ali ne.

2 *

12

Tako bode tudi odpravljeno ono očitanje, da se Slovenci izomi-
kujemo le s pomočjo nemškega jezika.

19.

A ravno Nemci imajo najmanj povoda, da se tako hvalijo s tem,
da gre hvala le njihovemu vplivu, da se izomikujejo drugi narodi.
Mogočen narod so baje Nemci, a mogočni so le na videz. Vsak narod
razcvita in vzdržuje se le z lastnimi močmi; a tega ni videti vec pri
sedanjih Nemcih. Nemški živelj opira se dan danes skoro v vseh slu¬
čajih na židovstvo; le s pomočjo njegove duševne in denarne sile še
cvetč in se vzdržuje, a tudi zatira, kjer je le mogoče druge narod¬
nosti. „Nemci — kakor piše Ernst Eenan  v svoji knjigi »La re¬
forme intellectuelle et morale« — imajo še dosti dela sami s seboj,
da postanejo tako fini, kakor so bili Francozi že v 17. in 18. stoletji;
sladkavost, pokorščina, vdanost, na drugi strani pa sila značijo nemški
značaj". — Berolinski korespondent angleškega lista „Times“ spisal je
pa knjigo, v koji pripoveduje, kaj je doživel na Nemškem, in tu naj¬
demo jako pomenljiv stavek: „Nemške literature ni več, ampak ob¬
stoji samo še židovska literatura pisana v nemškem jeziku".

To znači pač dovolj sedanji nemški narod, ki šteje nad petdeset
milijonov ljudi, kojih vodi dan danes pol milijona Židov. Tudi pri nas
bi ne bil vpliv nemškega naroda nikdar tako velik, ako bi ga ne pod¬
piral židovski kapital.

In mi Slovenci navezani smo le na se. Prvi hip zdi se to marsi¬
komu jako žalostno; toda ni tako. Veseli bodimo še, da se moremo
in moramo  opirati le sami na sebe. Mnogi Nemci imeli bi neskončno
radost, ako bi bil nemški narod navezan na samega sebe. Tudi ti vi¬
dijo in čutijo osramočenje svoje in nevarnost, ki preti nemški narod¬
nosti od židovstva. Ali njih besede so glas upijočega v puščavi, kajti
malo jih je, da bi se mogli upreti z uspehom. Naša narodnost in naša
literatura zavzema tedaj više in plemenitejše stališče, nego nemška.
Naše delovanje je slovensko, naša literatura je slovenska, med tem
ko je nemška požidovljena ven in ven.

20 .

Našim pradedom očitalo se je, in očita se rado še tudi dan danes
sem ter tje Slovanom, da ne spoštujejo ženstva. Kakor je mnogo dru-
zega očitanja krivičnega, tako je tudi to. Ne vem sicer, od kod so po¬
sneli naši nasprotniki to; zgodovina nam kaže ravno nasprotno. Nikjer
v Evropi ravno niso dospele ženske do tacih časti, kakor ravno pri
Slovanih, kajti stavljali so jih po gostem na čelo zadruge ali vsega
plemena, ter jih celo volili za kneginje. Pač Slovani niso umeli nikdar
sladkati se nežnemu spolu v taki meri, kakor drugi narodje. Tako

13

imenovanih „Minnesangerjev“ ni bilo nikdar med Slovani. Se ve takov
nemški „Minnesanger“ opeval je lepoto in ljubeznjivost in Bog zna
kaj še svoje krasotice le do svoje poroke ž njo. Po poroki se je to
največ čisto predrugačilo. Po poroki namreč se pa tudi ta tako zvani
„Minnesanger“ ni sramoval oklestiti sem ter tje svojo krasotico, opiraje
se na neki stari nemški zakon, ki je dovoljeval tepsti žene in še celo
prav občutljivo.

Slovan, kakor sem dejal, se res ni dobrikal ali sladkal ženstvu,
ni nikdar povzdigoval ga tako visoko z besedo, kakor sem ter tje
drugi narodje. Ali kruto ravnali tudi niso Slovani nikdar z ženstvom,
celo milejši in blažejši so se veli proti temu spolu, nego oni narodi,
ki so se odlikovali in se še, odlikujejo po svojih sladkih besedah do
ženstva. Od lepih besed odebelil še ni nobeden, in tudi ženska ne; v
dejanji kazati ji spoštovanje, to je jedino, kar jo osreči in obraduje.

V istini kazal je pa tudi Slovan samo v dejanji spoštovanje svoje
do ženskega spola. Ženska bila mu je to, za kar jo je vstvaril in odme-
nil stvarnik. Ona bila je Slovanu skrbna mati, vrla gospodinja in vz-
gojevalka otrčk. Po drugem ni povpraševal, druzega hvala Bogu tudi
ni cenil. Namen ženski je tak, da postane mati in gospodinja, in če
ume prenašati krepko in vrlo bremena, ki ji nalagata ta dva sta¬
nova, potem se mora veseliti tega vsak človek, in srečen je oni na¬
rod, ki ima tako ženstvo. Kdor hoče pa iz ženske napraviti kaj več
nego to, ta goljufa sebe, goljufa ženstvo in ovira pravi napredek
ženstva in naroda.

21 .

Slovanu nad vse priljubljeno je bilo družinsko življenje. Starih
zarjavelih devic naši pradedje niso poznali. Ta prikazen javiti se je
začela pri nas še le takrat, ko smo tudi mi po vzgledih druzih na¬
rodov začeli obožavati ženstvo čez vso mero, ter premalo gledali na
to, da se izvežba ženska v tem, kar bi jo sposobilo v to, da more
prenašati vrlo ona bremena, koja ji naklada gospodinjstvo. Zato se pa
slovanska ženska nikdar ni tako odtujila možu, kakor je bilo to videti
pri druzih narodih. Pri Slovanih bila sta mož in žena vedno v istini
jedno bitje, kar je tudi prav.

Pred seboj imam knjigo: „Die personliche Entwickelung des
Menschen und die Civiiisation“. Pisatelj dr. E. Reich  piše v nji jako
laskavo o slovanskih ženah. Naj slede tu njegove besede v izvirniku:

„Innerhalb der slavischen Welt steht die Frau anatomisch und
physiologisch dem Manne naher, als innerhalb der germanischen Welt.
Diese Thatsache verursacht mancherlei Erscheinungen im Leben der
slavischen Volker, im hauslichen ganz ebenso, wie im offentlichen.
Gewisse Eigenschaften des Gemiithes treten bei dem Manne im ostli-
chen Europa starker hervor, als im mittleren und vvestlichen; auch

14

die Unmittelbarkeit ist mehr oder weniger vorwiegend ausgebildet.
Woselbst Weinen und Kiissen bei dem Manne wahrgenommen wird,
ist die Kluft, welche beide Geschlechter trennt, keine so tiefe; und
woselbst Frauen mannliche Fahigkeiten ausuben, stehen sie auch dem
starken Geschlechte naher.

Die mindere Bntfernung der beiden Geschlechter von einander,
ganz besonders in Bezug auf Organisation des Gehirnes, Bau des Scha-
dels und das Verhaltniss des Kopfes zum ganzen Korper, bei den
Slaven konunt auch zum Ausdruck durch die grossere Liebe der
Manner zu der Nachkommenschaft und die in friiheren Jahrhunderten
beobachtete personliche Auswahl in Bezug auf die Ehe. Horen wir,
was in diesem letzteren Puncte Wilhelm Alexander  von den
alten Russen erzahlt: Wenn die vorlaufigen Bedingungen zwischen
den Eltern des jungen Paares abgernacht waren, so wurde die Braut
nackend ausgezogen und von alten Matronen sorgfaltig untersucht;
fanden selbe irgend einen korperlichen Fehler, so bemtihten sie sich,
ihn zu heilen, liess dieser aber keine Heilung zu, so zerschlug sich die
Partie und das Frauenzimmer wurde nicht allein als eine zur Zeugung
untuchtige Person, sondern auch fur unfahig angesehen, die Zuneigung
des Mannes sich zu erhalten".

To se čuje zopet vse drugače, nego ono zlobno predbacivanje,
da je Slovanu ženska bitje niže vrste. — Vidimo pa tudi iz navede¬
nega, da Slovana k ženski ni vlekla mesenost, ampak da je prevla¬
dala in še prevlada skrb za potomstvo, kar je prav za prav jedini
namen združenja moškega spola z ženskim.

22 .

Ostanimo še pri tem predmetu. Slovan spoštuje ženo, a to le tako
dolgo, dokler se javijo pri nji ženske lastnosti. Ne spoštuje in ne
čisla pa več one ženske, koje ne kinčajo več one lastnosti, koje se
mu zde neodtrgljive od prave ženske. Žalibog pa le, da se je tudi
med nami jela v zadnjih desetletjih pojavljati tako zvana ženska
emancipacija. Grda beseda to — emancipacija. Ni slovanska in ni slo¬
venska, hvala Bogu; a tudi prikazen, da se odtuja ženska pravemu
svojemu poklicu, ni slovanska in tudi ne slovenska.

Mi Slovani imamo pa v resnici neko slabost. Tako radi posne¬
mamo tuje napake, dobrih dejanj družili narodov si pa ne prisvojamo
tako radi. To je v istini slabost. Komaj se je prikazala na nemškem
obzorji ženska emancipacija, takoj smo se je tudi mi poprijeli. Kar
na mah smo jeli se siliti prepričevati in prepričani biti, da je ženska
vstvarjena za kaj več, nego za to, da postane žena in mati. Kar na
mah jeli smo jih izobraževati više in više ter jih urivati v službe,
koje so bile do takrat pristopne samim moškim. Med nobenim naro-

15

dom v Evropi pa se ni razcvitala ta neslovanska spaka bolj nego
med ruskim. Dr. E. Reich  imenuje to počenjanje naravnost škandal.
Toda on je tega mnenja, da bode to tudi prešlo, kakor huda sanja,
in 'da ne bode škodilo dalje kot za trenotek napredku človeškemu in
civilizaciji.

23 .

Pa poreče kdo: Dajte ženinov našim hčeram, pa se ne bodo več
urivale v one službe, koje so bile pristopne vedno le možem. — No,
tako je prav. Vidi se ravno iz te izjave, da se še ni popolnem poza¬
bilo, kateri je pravi poklic ženski. Veseli me to. Zaradi tega tedaj,
ker manjka dan danes ženinov, se emancipirajo naše ženske. Druzega
vzroka saj res vendar ni. Ljubezen do katerega si bodi poklica ali do
službe ne vodi tedaj žensk, da se emancipirajo. Saj to tudi dobro ra¬
zumem. Ženska pri vseh svojih muhah bi le najraje imela, ako bi se
mogla omožiti; in to je vse hvale vredno. Treba je tedaj le ženinov,
in sicer primernih ženinov, in vse bi šlo zopet, kakor bi moralo iti.

V resnici vidimo zadnji čas skoro po celi civilizirani Evropi, da
kažejo moški vedno manj veselja do zakona. Priznavam tudi, da je v
mnogih slučajih kriva temu lehkomiseinost in lehkoživost moška; a v
premnogih slučajih je pa kriva temu ravno globoka premišljenost in
razum. Mnogi moški se boje dan danes ženitve, ker si domišljajo ali
ker so prepričani, da s sedanjimi ženskami ne bodo živeli srečno v za¬
konu. In to je tudi res vredno vsega premisleka. Današnja vzgoja
naših hčera je pa tudi tako napačna, tako kriva in nerodna, da ji ni
iskati nikjer para. Klavir, francoščina, matematika in še kaj enacega,
to so predmetje, na kojih si brusijo naše hčere svoje možgane; gospo¬
dinjstvo, to je pa predmet, na kojem bi še slame ne brusile. Saj pa
tudi ni časa za to. Ti predmetje dado opravka našim hčeram celi dan
toliko, da se res ne more zahtevati, da bi se učile še gospodinjiti.
Tako žensko vzeti v zakon, je res prava nesreča moževa. Tacih za¬
konov je tudi v istini nekaj; in ti zakoni res nimajo nobenega dru¬
zega namena, kakor plašiti neoženjene moške od zakonov. Saj ženska,
učeča se zgoraj navedenih predmetov, odtuja se vedno bolj in bolj
svojemu spolu, svojemu poklicu in svoji nežnosti, ter ni na zadnje ne
mož ne žena, ne krop ne voda, ampak tako nekaj, kar ni nič.

24 .

Pa še drugi vzrok je temu, da se moški dan danes ne ženijo.
Mnogo služeb, ki so bile nekoč pristopne samim možem, zavzemajo
sedaj ženske; in posledica temu je ta, da je mnogo m6ž brez primer¬
nih služeb ali še celo brez vsake službe, ako ravno so si prisvojili
vso sposobnost za to. Rogu bodi potoženo to! Mnogo teh moških, ki
begajo sedaj po svetu brez primernega zaslužka, stopilo bi gotovo v

16

zakon, ako bi jim bilo le mogoče preživeti ženo. Tako bi bilo res
dvema človekoma pomagano, med tem ko s tem, da ima ženska to
ali ono službo, še njej pomagano ni. Zenska brez moža ostane le j) 0 -
lubitje, in vsa njena domišljavost in napihnjenost ne vzviša je niti za
ped. Za javno življenje st var j en je le mož, in ženska je
le za domače,  — to je in ostane večna in neovrgljiva resnica.

Tega menda vendar ne bodemo vpeljali splošno, da bi ženske
redile in preživljale svoje može, kakor se že tudi dogaja sem ter tje.
To bi bil vendar narobe — svet. Pred tem zlem obvaruj nas pa ven¬
dar ti preljubi sveti Florijan?

Kaj naj tedaj storimo? Vzgajajmo drugače naše hčere, učimo jih
gospodinjiti, in puščajmo v nemar klavir in francoski jezik. Obujajmo
v naših hčerah občutek, da je jedini in pravi poklic ženski, da po¬
stane dobra gospodinja; kajti tudi moški dobro vedo, da dobra gospo¬
dinja tri vogle hiše podpira, mož pa le jednega. — A tudi našim si¬
novom pokladajmo na srce, naj ne gledajo pri svojih izvoljenkah samo
na to, koliko grošev prineso v zakon in koliko učenosti imajo nako¬
pičenih po glavah, ampak v prvi vrsti naj gledajo na to, so li dobre
gospodinje, so li pridne, varčne in potrpežljive. Morda se stvar potem
predrugači.

No, premislite vsaj to.

25 .

Statistika kaže, da izmed slovenskih deklet se jih še polovica ne
pomoži. Ostale se postarajo kot služabnice, poštarice, telegrafistinje,
otroške vrtnarice in učiteljice.

Vendar, da toliko naših narodnjakinj ostane brez mož, temu krivi
so pa tudi naši narodnjaki. Ne le, da se jih nekaj ne mara ženiti iz
raznih vzrokov, jemlje mnogo naših in sicer odličnih narodnjakov v
zakon tujke, n. pr. Nemke, Italijanke, nemškutarice in celo — Bog
jim odpusti! — židovke. Tega nam je še potreba, nam, ki imamo na
izbiro krasnih in pridnih slovenskih deklet. V tem ne kažejo naši na¬
rodnjaki posebne modrosti, ako ravno se sicer radi hvalijo, da mislijo,
čutijo in delujejo narodno. Da to ravnanje ni narodno, vidi se pred
vsem iz tega, da otroci iz teh zakonov so v vseh slučajih iste narod¬
nosti, koje je bila mati; in tako se pogubi mnogo slovenske krvi med
tujimi narodi. Škoda za njo. Druga nesreča je pa tudi ta, da se one
naše devojke, ki bi imele osrečiti naše narodnjake, pomože s tujci, in
otroci teh so pa zopet tujci. Tako je zguba na dve strani. Da bi Bog
potipal te naše s tujkami oženjene narodnjake z debelim prstom vsaj
tedaj, kedar bodo zopet vdovci!

Pa poreče marsikdo: Ljubezen je internaeijalna. Svojemu srcu
ne moreš zapovedovati, koga naj ljubi. 1. t. d., i. t. d.

17

Pojdite no rakom žvižgat! Kaj pravite, da ne morete zapovedo¬
vati svojemu srcu. Zakaj se pa ne zaljubite nikdar v kako pohabljeno
žensko? V tem slučaji se pa odrečete kar kratko in malo: Srce moje,
to pa za tebe ni nič!

A pardon! Tudi v pohabljene ženske se zaljubite in jih jemljete
v zakon, samo da vam pokažejo malo žvenka in cvenka, potem pa
gotovo prav zadovoljno rekate: Ljubo srce, — to je pa kaj za te! —
Saj vas poznamo, kaki tiči ste.

26 .

Pa mi poreče zopet kdo, da one Slovenke, ki študirajo ali se
pripravljajo za ta ali oni poklic, tako niso zgubljene za narod ali za
narodno delo. — Pa je vendar le tako; zgubljene in sicer popolnoma
zgubljene so za narod študirane ženske. Do sedaj namreč so se skoraj
še vse ponemškutarile in poitalijančile.

Zato se je pa tudi že mnogokrat razpravljajo pri nas, da bi se
poslovenile čisto naše pripravnice za učiteljice. S tem bi pač dosegli
morda to, da bi se naše učiteljice bolj in raje izražale v slovenščini;
toda glavne napake ne bi odstranili.

Naši narodnjaki naj pa tudi gledajo, da vprežejo kolikor mogoče
mnogo naših slovenskih deklet v zakonski jarem. S tem bode po-
magano Slovenkam, slovenskemu narodu in razširjanju narodnega
mišljenja mnogo bolj, nego z učiteljicami, kar jih je, in kar jih
še bode.

27 .

Tako je ljubi moji Slovenci. Pohabila se je naša vzgoja in po¬
habili smo se tudi mi. Zato manjka nam tudi vsake eneržije, manjka
nam narodnega ponosa in poguma, in brez teh lastnosti bodemo večne
šolobarde in podlage tujčevi peti. Bogu bodi potoženo, da je tako.

A obupati radi tega tudi ravno ni treba. Naj tiči človeštvo še v
tacih nadlogah, naj ima še toliko slabosti in napak, to je in ostane
gotovo, da se more poboljšati njegov položaj.

Toda kako ? — Poslušajmo, kako se izraža o tem slavni francoski
škof in pedagog Dupanloup:

„Kaj stori Bog hoteč skusiti kako ljudstvo? Odvzame mu vzgo¬
jitelje, in ako mu manjka teh, jame omagovati ter jemati konec. ,Oum
propheta defecerit, dissipabitur populus“.

„Ako bi vprašal Španjce, Portugize in druge slavne narode po
zgodovini njih nesreče, odgovarjali bi mi morda: „Omagujemo, ker nam
manjka vsled pomanjkljive vzgoje m6ž“.

„Česa je treba tedaj narodom, da se likajo, ohranjajo, in če treba
tudi prerojajo? Pred vsem mož“.

3

18

„Možje jačijo, ohranjajo in prerojajo narode. Kedaj slabe narodi,
kedaj se manjšajo, in kedaj propadajo? Kedar jim manjka mdž".

„M6ž treba je tedaj. Istina je, da jih pošilja Bog sam; ali istina
je tudi, da jih stvarja po volji božji vzgoja".

Tako Dupanloup.  To so pač zlate besede in vredne, da si jih
vtisne vsakdo globoko v um in srce. — Mož je treba, in ne žensk,
najmanj pa emancipiranih.

28 .

Krepka in veličastna je naša slovenska beseda: mož.  Vedeti je
le treba, kako in kedaj jo rabi naše ljudstvo. Ako ne ve, kaj bi po¬
čelo, kako bi uredilo to ali ono zadevo, obrne se do mož, da mu so-
vetujejo ali pomorejo. Beseda in pojem mož sta celo višega pomena,
nego gospod, kajti gospod ni vselej mož v navedenem smislu. Govor¬
nik časti gotovo bolj svoje poslušalce ogovarjajoč jih z naslovom:
možje! nego nazivljajoč jih z dan danes navadnim: gospoda moja! —
Možje zastopajo narod, možje mu sovetujejo, možje sklepajo o njego¬
vih zadevah. Druge osebe moškega spola imenuje ljudstvo le dedce.
„Bodo že možje uredili to ali ono stvar“, — čuje se često — „med
tem bodo pa dedci delali na polji". Pričakuje pa tudi ljudstvo, da je
mož zastopa vestno,  da se poteguje krepko  za njega pravice, da
sklepa le pravo,  in da mu sovetuje le koristno.  Gorje mu, kdor
prevari preprosti narod! Potem ni več mož, potem je le dedec, ali še
kaj nižega.

Toda misliti nimamo, da so v narodu le oni dedci, kojim se je
odvzel častni naslov moža. Večina onih, koji spadajo med dedce, ni
kazala nikdar nadarjenosti ali nagnjenja sovetovati ali potegovati se
za kaj. Vidimo tedaj, da je mož med narodom vedno jak po umu,
eneržiji in značaji.

„Mož je onaj, koj za rod
Sile sve žrtvuje,

Od njeg’ koj ne odstopuje,

Ma se rušio neba svod“.

Tako moralo bi tudi biti vselej in povsod. Mož, voditelj naroda,
bodi umen, energičen in značajen, a nikdar ne bodi šalobarda in stra-
hopezljivec. Na takove opirati se, take slušati, takim slediti, to je vrlo,
to je koristno, to je častno.

Nekoč bili so možje pa vse bolj v časti, nego so dan danes; sem
ter tje prišli so že čisto ob veljavo. Celo tako daleč je prišlo, da se
posmehujejo ljudje možatemu mišljenju in delovanju. Žalostno. Zato
so se pa jeli kazati namestu mož na površji vsakdanjega življenja
ljudje, ki bi v dobah moškega mišljenja se še ne smeli upati na solnce.
Tako je bilo pač že mnogokrat, in sicer vselej takrat, kedar je zavla¬
dala v družbi demoralizacija in sebičnost. Taka doba zatre vsako vr-

19

lino, a pozlačuje ničle; takrat dobiva bogate nagrade ničevost, ker
takrat potrebujejo ljudje najbolj njenih zaslug.

29 .

Tudi mi Slovenci bili smo nekoč v bolj ugodnem položaji nego
smo dan danes. Imeli smo tudi može, narodne može, vrle može, odli-
kujoče se po umu, eneržiji in značaji. Srečen je bil naš narod, ko je
štel med svoje prvake može, kakor so bili dr. Bleiweis, dr. Razlag,
dr. Toman  i. dr. Njih imena izgovarjal bode narod slovenski' vedno
s spoštovanjem, ter slavil njih spomin. Saj so mu bili ti možje svitle
zvezde, ki so mu kazale pot k njegovi samostojnosti, in ki so ga nav¬
dajale s sladkim upom, da mu zasije nekoč svitla zarja obetajoča mu
krasen čas.

Sedaj jih ni več. Nasledniki teh mož niso jim več podobni, zato
pa gre tudi pri nas vse tako, kakor kdo drugi hoče. Res, Bog nas
je kaznoval, kajti vzel nam je može.

Le mirno spavaj, ti preljubi slovenski narod, saj možje, koji te
zastopajo, te ne bodo dramili. Samo kadar bodo volitve, daj jim prav
pohlevno svoj glas, potem pa zadremlji zopet.

Mogoče pa tudi, da se prebudiš nekoč sam iz sna, ti pohlevni
slovenski narod, ter zakličeš z gromovitim glasom: Kje so možje!
Morda iskal jih bodeš takrat z lučjo pri belem dnevu. Upajmo le, da
jih ne bodeš iskati jel prepozno. Saj išče te sreča, um ti je dan,
našel jih boš, če nisi zaspan.

30 .

Istina je tedaj: manjka nam mož — voditeljev.  To je prva
a tudi najglavnejša naša narodna beda. A so še druge zapreke, ki
ovirajo naš naroden napredek. Saj na človeka in tudi na narode
ne vplivajo samo možje, ampak — in to še prav zelo — tudi
socijalne razmere, koje so pa sedaj po celi Evropi žalostne — pre-
žalostne.

Sedanje devetnajsto stoletje imenuje se rado stoletje svobode, stoletje
napredka, stoletje omike in prosvete. Veličastni in prekrasni naslovil
Res je, da se je našlo v sedanjem stoletji mnogo novega, koristnega
in potrebnega; a ne pozabimo, tudi mnogo nepotrebnega, slabega in
škodljivega. Res je, da so se osvobodili kmetje tlake; res je, da so se
oprostili tudi črni robovi služnjosti. Resnično vse hvale in slave vredna
prizadetja, vredna krvi, koja se je prolivala za to. Res je, da ima dan
danes pravico vsak učiti se, česar se hoče; resje, da sme vsakdo živeti
in umreti v katerikoli veri ali neveri, sme se oblačiti in lišpati,
kakor mu je drago. Res je tudi, do so pri vsem tem mnogi obogateli,
mnogi prispeli do visocih časti; a nasprotno prišlo jih je še več na
beraško palico. Res je pa dalje tudi, da ni vedno oni na boljem, ki je

3 *

20

najjači po duhu in značaji, ampak doseza se ravno sedaj največ z
zvijačo, spletkami in lažjo. To je pa tudi velikanska slabost sedanjega
veka. Ravnokar osvobojen tlačan zabredel je dostikrat še v večo bedo,
kakor je bila tlaka, ter šel potem sam prodat se za hlapca.

O proglašenji sedanje svobode prorokovali so se narodom zares
zlati časi. Govorilo se je, da bode imel odslej vsakdo pravico in pri¬
ložnost razvijati, dopolnjevati ter vporabljati sebi in drugim v prid
vesoljne svoje moči. Nikdo ne bode smel ovirati nikogar pri njega
početji, vsakomu dosegljive bodo vse koristi časti. Kratko in malo:
delal bode vsak, kar bode hotel, in zraven tega živel srečno in za¬
dovoljno.

Ali pokazalo se je kmalu, da so bile to same obljube. Večina
ljudi jela je res vporabljati, in morala je tudi vporabljati vse svoje
sile; a dobiček in časti želi so največ oni, ki niso mignili niti z jednim
prstom. Da, da, le preveč moči vporabili so premnogi, nekateri celo
vse. In vporabivši jih ostalo jim ni ničesa. Bili so siromaki na duhu
in na telesu, komaj so sposobni hlapčevati.

31.

In sledilo je to, o čemur piše A. pl. Weidlich  v svoji knjigi:
„Ein Wort liber die Degeneration der Bevolkerung: „Socijalne razmere
v novejšem času posebno tudi v avstro-ogerski državi premenile so se
tako, da se ne more prezirati njih škodljivi vpliv na dušno in telesno
celokupnost ljudstva. Po vseh krogih — piše se v nekem zelo raz¬
širjenem dunajskem listu — in izvzeti tudi niso viši krogi, vlada neka

osurovelost, neznačjnost in toliko cinizma, da se ne vemo spominjati
časa, v kojem ga je bilo že toliko. Cele vrste prebivalstva okužene
so že, te okuževajo tudi druge, ter vničile bodo s časom še zdrave

elemente. To okuževanje nima določenega namena, ono vničava vse,

kar je še zdravega ter prevlada v kočah in palačah."

V soglasji s temi nazori je tudi spis, koji je priobčila dunajska
„Reform“: „Bolj sanjarski nego krepkovoljni vstaji 1. 1848. sledila je
žalostna in strašna doba duševnih zmešnjav in nravstvene zdivjanosti.
Na Francoskem izlegla se je ta kuga, ter se razširila po vsej Evropi;
ona se sicer ni vsiljevala sama narodom, ampak ti stegovali so sami
roke po nji. Navstale so razmere, ki so nas prisilile obupati o vrednosti
in blagoru naroda in človeštva, in ki so jednake onemu izprijenju,
kojemu je sledil vesoljni potop."

To pisano je bilo že 1. 1873. Ali je sedaj morda kaj drugače?
Zalibog, da je še slabeje.

Povsod beda, povsod zmeda. Zadolžene so države, občine in po-
samniki do grla. V Galiciji in Bukovini n. pr. je več kot polovica
ljudi, koje prištevajo bogatinom, skoro čisto bankerotna. Na Ogrskem je

21

ravno tako, in še slabeje. „Laibacher Zeitung" oznanja nam pa tudi dan
za dnevom isto o razmerah na Kranjskem prijavljajoča ogromno število
naznanil o eksekutivnih dražbah, po kojih se prodajajo posestva na
Kranjskem vsled dolgov njih gospodarjev. Res, žalostno pesen poje
„Laibacher Zeitung".

A še žalostneja je nravstvena beda, ki sledi vselej in povsod
žalostnim gospodarskim razmeram. Siromak izgnan iz svojega posestva
gre potapljat svojo žalost, svoje skrbi in morda tudi svojo jezo nad
onim, koji ga je izgnal, najraje z žganimi pijačami. V istini potopi
tudi to za trenotek. A ko se strežne zopet, obide ga takoj stara žalost
in prejšnje skrbi, in zopet gre pit žgano pijačo, in zopet posreči se mu
vsaj za par uric pozabiti svojo bedo. In tako gre dan za dnevom. Iz
nekdanjega spoštovanega posestnika postal je oduren in zahmehovan
pijanec. Vsakdo ve, da žgane pijače jako neugodno vplivajo na člo¬
veka, in sicer na njega dušo in telo. Njih moč vtolaži pač od začetka
razburjene živce človekove, če tudi mnogokrat samo za trenotek, a
pozneje razjari jih le bolj in bolj. Pijanec se podivja in osurovi po¬
polnem, on je zgubljen za človeštvo, kojemu je samo jedino v škodo,
a nikdar ne v korist.

* 32 .

Posledica žalostnim socijalnim razmeram je pa tudi ta, da mla¬
dina dan danes skoro nič ne spoštuje starišev in učiteljev, da se množi
od dne do dne število hudodelcev obojega spola, in daje vedno več onega
ženstva, ki prodaja svoje lastno meso in zraven še nezakonskih otrok.
Nezreli mladiči govore ti že o erotičnih zadevah, kakor stari osiveli
grešniki; in dvajsetletni mladiči podobni so že osivelim starčkom,
brez barve so, brez soku, brez moči, brez eneržije. Od take mladine
tedaj odvisen bode naš naraščaj. Bogu bodi potoženo to. Lep zarod
bode to, še manj barve, še manj soku, še manj eneržije bode imel.
Poštenega, pravicoljubivega in značajnega človeka ne bode kmalu
več, in prav ima Heine,  ki poje:

„Die Wahrheit schwindet von der Erde,

Auch mit der Treu’ ist es vorbei;

Die Hunde wedeln noch und stinken

Wie sonst, — dneh sind sie nicht mehr treu“.

Izpopačuje se vse: javno menenje, jedi in pijače, obleka, orodje,
celo zdravila. Prenapolnjene So kaznilnice, norišnice in žganjarije, in
prazne so cerkve. Le malokdo še zahaja v božje hramove iskat tam
tolažila in navdušenja; večina ljudstva jači se s pijačo in surovimi
govoricami.

Bili so že žalostni časi na zemlji, ako ravno tako žalostnih še
ni bilo. A nekoč imeli so narodje vsaj upanje, da jim pride odrešenik,
ki jih bode osvobodil vseh tug in nadlog, ter jim pokazal nova pota,

22

po kojih pridejo do sreče. In prišel je v istini oni dolgo pričakovani
odrešenik. — Toda tega sladkega upanja nimamo mi. Odrešenika ne
bode več, da nam pomore iz sedanje bede. Ne kaže tedaj druzega,
nego da si pomagamo sami, in pomagal nam bode tudi Bog.

33 .

Zgodovina nas uči, da so vedno napredovali in naj¬
bolj samostojni bili oni nar od j e, ki so se v gospodarstvu
odlikovali od druži h. Slabe gospodarske razmere v ničile
so pa tudi skoro vselej in povsod ves napredek, vso samo¬
stojnost in celo ves značaj narodov.

Tudi Slovenci nismo v tako ugodnem polužaji, da bi mogli reči,
da so naše gospodarske razmere prijetne in vesele. Nikakor ne. Res
stvarnica nam ponuja vse, ali zamudili smo jemati od nje. Koliko pre¬
moga in druzih rudnin n. pr. izkoplje se leto za letom iz naših tal.
Toda s tem prirodnim našim bogastvom polnijo si žepe le tujci. Niti
jednega slovenskega podjetja v tem obziru ni, in ga ni bilo. Slovenec
pripraven je le za to, da žrtvuje še svojo telesno moč pri izkopavanji
teh rudnin, in vesel mora biti, da pripoznavajo tujci, da je on res iz¬
vrstna tovorna živina. Kako bogate, kako ponosne bi lehko bile naše
slovenske pokrajine, ko bi to prirodno bogastvo bilo njim v prid, kako
bi se ponašal, kako bi napredoval lehko naš slovenski rod, ako bi
ostajal njemu ves ta dobiček, ki gre leto za letom v tuje žepe, v tuje kraje.
Vendar to se ne da popraviti več. Zamudili smo jemati od stvarnice,
kar nam je ponujala v tako obilni meri, in naši izvrstni in bogati
rudniki ostaneje na veke lastnina tujcev, njih bogastvo in njih ponos.
Mi pa ostanemo, kakor smo bili: pridni pomagači njihovi pri izkopa¬
vanji našega narodnega bogastva. Škoda za rudnike.

Dalje imajo tudi naše slovenske pokrajine mnogo lepih in veli¬
častnih gozdov, koji so pa vendar le še v rokah slovenskih. Na te se
je prejšnje čase tudi jako malo pazilo. Ljudje izsekavali so jih, kolikor
so le mogli. Saj je znano, da je bil nekoč ves sedaj čisto opustošeni
Kraški svet gromovit gozd, poln najčvrstejšega lesa, in sedaj je le
sama bela skala. Tudi drugod sem ter tje zmanjkalo je gozdov: les
je šel na tuje, in doma ostala so le suha rebra gričev. In denar, ki
smo ga prejeli za les? Oj, ta je šel tudi, in sicer največ ga je šlo
spremenjenega v vince po vedno žejnih grlih gospodarjev. Sedaj pa
gozda ni, denarja ni, in vina tudi ni, ker ga ni kupiti s čem. Škoda
tudi za to.

Naši gospodarji pa še sedaj niso povsem prepričani o koristi in
vrednosti gozdov. Ves pouk, vse pisarenje o tem predmetu ni imelo
čisto nič vpliva. K sreči prišla je nova gozdarska postava na pomoč

23

gozdom in njih posestnikom, koja vendar prepreči sem ter tje, da se
ne izseka prav čisto vseh gozdov.

O koristi in važnosti gozdov pisal sem tudi jaz v nekdanjem
„Slovanu“ dolg članek. Čuvajte gozde! klical sem takrat, kajti nešte-
vilne so dobrote, koje vam dele gozdi. Naj jih navedem tu še jedenkrat:

Gozd odganja hudo uro; gozd brani, da ne odnaša voda dobre
zemlje; gozd pridržuje mokroto, da ne izhlapeva prenaglo; gozd čisti
zrak; gozd brani zemljo povodnji; gozd varuje nas silnih vetrov; gozd
je krasota [zemlje;! gozd daje nam mnogo zdravilnih zelišč, stelje,
potrebnega lesa, i. t. d., i. t. d.

34 .

Čuvajte tedaj svoje gozde! Pomnite vedno, daje  gozd vaš največi
dobrotnik, vaš najboljši tovariš in vaš jedini pomočnik v sili in
zadregi. Negujte gozd, prizanašajte mu, ne sekajte ga, kedar
vam ravno v glavo pade. Le kedar ste v največi sili, v največi bedi,
kedar si res drugače pomagati ne morete, takrat idite v gozd, prevdarite
tam še jedenkrat, kaj in koliko hočete posekati. Preglejte umno in
vestno, katero drevo je najzrelejše za posekanje, le tisto in nobenega
druzega drevesa ne podrite s sekiro. Le pomislite, da je drevo končano
v petdesetih minutah, a da vzraste, v to potrebuje dostikrat nad petdeset
let. To je velikanska razlika. Z denarjem, ki ga prejmete za les, kupite
si v resnici to, zaradi česar ste posekali drevo, in ne dajajte ga za
Boga voljo kam drugam.

v

Čemu to vse govorim? Kaj ima opraviti gozd z narodno vzgojo?
Dosti, dosti. Ravno ker vem iz lastne skušnje, da je obožala že marsi¬
katera slovenska občina, ki je izsekala svoje gozde, in ker vem, v
koliko škodo je izsekavanje gozdov tudi vsi zemlji, kar jo je po več
ur hoda okoli. Vera tudi, da so premnogi nekoč imoviti in imenitni
kmetje danes prosjaki, in to jedino le zato, — ker so ukončali svoje
gozde. Jasno je pa tudi ob jednem, da prosjak nima in ne more imeti
ponosa, še manj narodnega ponosa, koji je pa vendar prvi pogoj vsemu
narodnemu življenju in gibanju in tudi narodnemu obstanku. Narodna
vzgoja pa nima vplivati samo na otroke naroda, ampak na vesolen
narod.

35 .

Stalna in utemeljena je tožba kmetovalca, da dan danes kmetija
ne daje skoro nobenega dobička. Popolnem resnično je to. Kmet pro¬
daja žito po jako nizki ceni, in to mora tudi, kajti žitne cene se
diktirajo kar naravnost z Dunaja. To po ceni kupljeno žito roma potem
v razne židovske maline, kjer se semelje v drago moko, ki je lehko
draga, kajti kupiti jo mora tako vsak, kdor noče ravno grizti kamenja.

24

Kmet tedaj, ki se je trudil v potu svojega obraza za svoje pri¬
delke, in tudi konsument teh pridelkov nimata prav za prav nobenih
dobrot od vsega tega. Jedini prekupovalec, barantač in veliki trgovec
maste se s kmetovimi žulji in denarji konsumentovimi. To so jako
žalostne razmere. Ali to ne bode bolje, dokler se ne omogoči kmetu
postavnim potom, da bode prodajal on svoje blago naravnost konsu-
mentu. A tega še ne bode tako kmalu. V državnem zboru ne hote
ničesa slišati o taki novotariji; in kedar kakov pošten poslanec črhne
o tem le besedico, šteje se mu to celo v pregreho. Bože pomiluj!

Slovenci smo pa še v druzih slučajih v jako neugodnem položaji.
Med tem ko imajo n. pr. na nemškem Češkem skoro do vsacega hleva
železnico, nam manjka največ na široko in dolgo tega sredstva, da bi
spravljali hitrim potom svoje pridelke v promet. Cujmo, kaj piše o
tem predmetu Dunajska „Reichspost“ pod naslovom „Die Stiefkinder
Osterreichs":

„Seit Jahren schon bitten und betteln die sudslavischen Kron-
lander, besonders Krain  und Kustenland, Theile Karntens, sowie die
Grafschaft Gorz um eine entsprechende Beriieksichtigimg ihrer Verkehrs-
bedilrfnisse. Seit einer langen Reihe von Jahren werden von den beru-
fensten Autoritaten Projekte ausgearbeitet, die detaillirtesten Auftiahmen
und Kostenberechnungen fiir Bahnbauten geiuacht. Seit einer Reihe
von Jahren folgt ein Memorandum, eine Petition der anderen. Aber
geschehen ist bis heute nichts. Die entsetzliche Armut der dortigen
Landbevolkerung kann nach dem ubereinstimmenden Urtheile gewiegter
Volksvvirte nur behoben werden, indem man die jeder Bahnverbindung
entbehrenden Thaler mit den grossen Verkehrswegen in rationelle Ver-
bindung bringt. Die grossen Schienenstritnge, auf welchen die Gliter
und Erzeugnisse des Sudens dem Bedarfe des Nordens zugefuhrt werden,
andererseits der Bezug der Pabrikate der industriell hochentwickelten
Lander des Nordens dem Siiden ermoglicht wird, existieren nicht fiir
jene Gegenden. Die einzige Bahnverbindung, die Siidbahn, ist so un-
gliicklich situirt, dass sie schon ihrer Lage nach nicht den Anforde-
rungen jener von der Kultur geradezu abgeschlossenen Gegenden
entsprechen kann. Ware es da nicht hoch an der Zeit, jene Summen
fliissig zu machen, welche den Ausbau der gewiinschten Eisenbahnen
ermoglichen? — Gewahrt man auf der einen Seite dem hart arbei-
tenden, frommen Volke nicht die Moglichkeit, sich wirtschaftlich zu
entwickeln, so wird auch den kulturellen Bestrebungen dieses Volkes
nicht die nothige Flirsorge zugewendet. Es ist ein bis heute noch be-
stehendes schreiendes Unrecht,  dass die Kinder des slovenischen
Volkes, sofern sie hoheren Unterricht geniessen wollen, denselben
nicht in ihrer Muttersprache sich. verschaffen konnen. Eine Handvoll

25

Italiener im Gorzischen z. B. hat dortselbst ihre Mittelschule, wahrend
die Slaven derselben entbehren. Im Kustenlande haben die Italiener
neun  Mittelschulen, die Slaven, welche jene an Zahl iiberragen,
keine  e in  žige. — Ja selbst in der Rechtsprechung lasst sich ein
zweifaches Mass erkennen, indem dern slovenischen Angeklagten nicht
die Wohlthat slovenischer Gesohwornengerichte zu Theil wird, sondern
sie ihr Recht bei italienischen Geschworenen suchen miissen."

36 .

Upanje na pomoč od drugod si mora tedaj slovenski kmet izbiti
čisto iz glave. Pomagati si mora sam, žalibog, da sam. Toda je li v
njegovi moči, da si opomore sam? Gotovo, če tudi ta moč brez druge
pomoči ni ravno posebno mogočna in vplivna.

Umno gospodarjenje in varčnost  sta dva mogočna stebra,
na koja se opira vse kmetijstvo. Ali omajala sta se tudi že precej dan
danes, in zato maje se tudi vse kmetijstvo. Toda verjemite, ako bi se
ta stebra bolj utrdila, gotovo bili bi mnogo trdnejši naši kmetje in
tudi narod slovenski, kojega večina se trudi s poljedelstvom.

Naš kmet se pa tudi ne more izgovarjati, da je premalo poučen
v kmetiji. Ni ga skoro naroda na zemlji, ki bi bil tako bogato založen
s kmetijskimi knjigami, kakor je ravno narod slovenski. Najodličnejše
med njimi so te-le:

„Umni kmetovalec 11 ,

„Uinna živinoreja",

„Uinni sadjerejec",

„Sadjereja v pogovorih",

„Domači živinozdravnik", i. t. d.

Ali ni v teh knjigah mnogo zlatih zrn, mnogo prekrasnih naukov,
mnogo neprecenljivih zakladov za našega poljedelca? Ali se niso trudili
naši najboljši možje, da dajo kmetu razna navodila na roke, da si z
njimi zboljša svoje gospodarstvo in svoje življenje? Ali nas ne uči
skušnja, da gospodar ravnajoč se po pravilih teh knjig
še nikdar ni zavozil s prave poti, ampak delal je vselej
in vse le v svojo korist?  Da se pa večina prebivalstva ne briga
in se noče brigati za vse to, kar se ji piše v korist, to je pač žalostno
in v mnozih slučajih naravnost pogubno. Pred par leti slišal sem na
Dolenjskem kmeta govoriti svojemu sosedu, ko je ta škropil z vitri-
jolom trtino perje, na kojetn je bila tako zvana strupena rosa: „Ali
misliš, da bodeš Boga premagal?" — Za tacega bedaka je škoda besedi,
škoda knjig, škoda pouka. Le kruta sila bode njegova jedina reši¬
teljica iz te nespameti. A upajmo, da se prej izmodn.

37 .

Toži se jako rado, da zemlja ni več tako rodovitna, kot je bila
nekoč. Res je to. Manjka gnoja, manjka pa tudi potrebnega in pred

4

26

vsem praktičnega orodja za obdelovanje zemlje. S tistim orodjem,
koje smo rabili z vspehom pred sto leti, ne moremo izgotoviti
dan danes ničesa. Naši navadni plugi so jako malo vredni, če se ravno
rado govori, da so z njimi naši pradedje izorali stotake iz zemlje. Res
so jih izorali, a zato je postala pa tudi ubožnejša in slabejša zemlja,
koji so jih vzeli. Ko bi imeli in rabili dan danes boljša orodja, boljše
pluge, da bi z njimi posegli malo globok e j e v zemljo,
kjer je še tolsta in rodovitna prst,  da bi jo ž njimi spravili
na površje zemlje, gotovo bi izčrpali iz naših polj še marsikak stotak
več, nego danes. V mnozih, mnozih krajih naše domovine obstoji
kmetova beda ravno v tem, da premalo globoko orje.  Naj se
ne govori več ona nespamet: „Moj oče je oral tako, jaz bom tudi!“
— Da, če bodeš oral tudi ti dan danes tako, jo bodeš gotovo zaoral.
Pametneje bode, ako se ojačiš, ter si kupiš primernejših poljskih orodij.

38 .

„Nimamo časa, da bi brali 11 , — tako se radi izgovarjajo naši
ljudje. „Ves ljubi teden moramo delati kot črna živina, in v nedeljo
potrebujemo krvavo prav izdatnega počitka." — No, dobro se znate
izgovarjati, dobro znate motiti sami sebe. Vedite, da je ta izgovor
čisto prazen, še piškavega oreha ni vreden. — Vedite, da ste se ves
teden trudili le telesno, in vaš duh počival in rekel bi celo spal je
med tem skoro čisto. Celi teden zanemarjali ste duha, in če ga zane¬
marjate še ob nedeljah in praznikih, potem vam spi prav celo leto.
S časom vam bode zaspal pa tako trdno, da ga še obuditi ne bodete
mogli več. Čisto tumpasti ljudje bodete, in zraven tega še velikanski
nevedneži. Ravno nedelje in prazniki so vam v to, da te dni povzdi¬
gujete svojega duha nad vsakdanjost, da premišljate stvari, o kojih
niste imeli prilike mislite med tednom. Nedelje in prazniki so ravno
najugodniši čas, da si bistrite svoj um in svojo pamet s čitanjem ko¬
ristnih knjig in s premišljevanjem naukov, ki se tičejo vaše časne in
večne sreče.

Glejte, saj tudi jaz in z menoj vred še mnogi drugi, ki so se
veliko učili, ne delajo drugače. Ves teden se bavim s poukom mladine,
nedelje in druge proste dni pa prav vestno porabim v to, da pišem
kaj svojemu milemu slovenskemu narodu. In ta bode imel morda kako
korist od teh spisov, jaz pa gotovo nobenih. K večemu me bode še
kdo oštel prav debelo za vse to delovanje.

Zraven nedelj in praznikov so pa še za čitanje koristnih stvari
jako primerni dolgi zimski večeri. Namestu da ležite ali sedite za
pečjo, ter si pripovedujete prazne marnje in vraže, raje prebirajte kako
dobro knjigo. Naučili se bodete iz nje gotovo marsikaj, kar bodete
lehko porabili v življenji. Dobra knjiga varovala vas bode vseh ne-

27

smisli ter vam bistrila duha. Človek, ki mnogo bere in se mnogo uči,
ne postane lehko divjak in nečimernež. Branje in pouk blažita
duha in srce, ter krepita značaj človeški.

Blag duh, blago srce in krepek značaj so pa tri najpoglavitnejše
in najkrasnejše lastnosti popolnega človeka. Blagor mu. komur so dane
v obilni meri. Ta človek ne propade, in narod tudi ne, koji ima mnogo
tacih odličnjakov,

Duha in srce podelil vam je Bog, a ne v to, da ju zanemarjate,
ampak jedino v to, da ju izobražujete, kajti le na takov način pribli¬
žujete se svojemu stvarniku, kar je prav za prav jedini namen
človeka.

39 .

Našemu kmetu se ne more ravno očitati, da hlepi po užitkih.
Jako skromen, v mnozih slučajih še celo preskromen je v jedi, pijači,
obleki in stanovanji. Kako preproste so njegove jedi, izbirčen želodec
ne bi jih mogel spraviti v se. Njegova jedina pijača ves teden pri
najtežavnišem delu je voda, in kaka voda dostikrat, da bi je ne pila
najbolj žejna žaba. Kako preprosta je njegova obleka, brez vsacega
lišpa, brez vsake dragocenosti in umetnosti. Zraven tega pa še njegovo
stanovanje je v največ slučajih brez vse udobnosti komaj z najpotreb¬
nejšo opravo preskrbljeno.

Ali pri vsem tem zapravi kmet dostikrat več, nego kdo drugi
imajoč mnogo obilnejših dohodkov. Mnogokrat in mnogokrat videl
sem po mestih naše kmete prodavše svojo robo na trgu obsedeti po
krčmah. Tam so pili in se veselili, dokler je bilo v žepu kaj cvenka,
in potem šli so domu s polnimi glavami pijanosti in s praznimi žepi.
V srce me je bolelo to. Saj je pa tudi to velikanska nesreča za našega

kmeta. On, ki je pri delu tako resen, tako potrpežljiv, on je v krčmi

tako lehkomiseln.

Dalje sem videl tudi po vaseh mnogo kmetov, ki sp sedeli kar
po tri dni zapored v gostilni, in to celo v onih letnih časih, ko je
največ dela na polji. Da je šlo med tem doma vse rakovo pot, to jih

ni čisto nič brigalo. Oni so pili in peli, preklinjali in kregali se med

seboj, v časih se celo pretepali. To je bila za nje glavna stvar. Oj,
ubogi kmet! Pomni, da na takov način tudi dolgo ne bodeš posedal
in popijal po krčmah. Kmalu ti poide denar, posestvo pride na boben,
in ti si prosjak brep ponosa, zgubljen za svojo družino in za narod
slovenski, kojemu bi sicer lehko mnogo koristil. Kmalu, kmalu pride
čas, ko te oštir ne bode hotel poznati več. Potem naj ti pa pomaga
Bog, kojega si prej žalil tolikokrat s preklinjevanjem. Le tega si ne
domišljuj, ti lehkomiselni kmet!

4 *

28

40 .

A pijača ne spravi samo ob premoženje človeka, ampak ona ima
še drug škodljiv vpljiv: ona spravi človeka tudi ob zdravje. Znano
pa je dalje, da le v zdravem in krepkem telesu biva zdrav in krepak
duh, ki nasprotno tudi le ugodno vpliva zopet na telo. Sklepati smemo
tedaj, da pijača ne škoduje samo gospodarskemu, ampak tudi dušev¬
nemu napredku vsacega naroda.

Razen Mohamedanov pijo dan danes vsi narodje na zemlji to ali
ono vpijanljivo pijačo. Pač jih je celo med Mohamedani mnogo, ki
javno pridigajo vodo, in skrivaj pijo vino. Tudi stari narodi: stari
Nemci, stari Slovani in osobito stari Grki pili so jako mnogo.  Ali
vendar so bili stari Grki najodličnejši narod na zemlji. Še sedaj ni
naroda, ki bi se mogel meriti po jakosti duha s starimi Grki, in vendar
so oni pili mnogo več vina, nego ga kateri si bodi sedanji narod.

Pa saj je znano, da vino razvedri duha, oživi' živce in ojači te¬
lesne moči človeške. Se ve to velja pa tudi le o neskaženem vinu, ki
je izdelano jedino le iz grozdja. Starim Grkom bilo je pa le tako vino
na razpolaganje, zato jim tudi ni škodilo, zato tudi ni oviralo njihovega
duševnega napredka, ampak celo pospeševalo ga je.

Dan danes pa ni predmeta, kojega bi bili ljudje bolj izopačili,
nego ravno vino, ona ljuba božja kapljica. Kako vino pijemo danes!
Mnogokrat celo videlo ni grozdja. Zato pa sedanje vino ne krepi člo
veka, ampak naravnost mori' telesne in duševne sile človeške. Francoski
učenjak Rabuteau  dokazuje v svoji knjigi: „Des alcools et de 1’
alcoolisme", da sedanja vina so zato tako škodljiva, in da zato ostrup-
ljajo ljudi, ker nimajo v sebi tako zvanega vinskega alkohola, ampak
namestu njega čisto druge alkohole, med kojimi je v prvi vrsti „fuzel“.
Če človek pije tudi zmerno taka vina, mu je že škodljivo. Kaj pa še,
ako jih pije nezmerno. Saj vidimo tudi z lastnimi očmi lehko vsak
dan, kako zdivjan rod so naši pijanci, in prej ali pozneje zblodijo in
uničijo se jim njih duševne moči. Koliko manj blaznih bilo bi po
naših norišnicah, ako bi bilo ljudem na razpolago dobro, zdravo in
pristno vino. Osobito po naših slovenskih krajih potoči in popije se
strašna obilica umetnega vina iz raznih židovskih vinskih tovarn na
Hrvatskem. Ni ga že skoro kraja na Slovenskem, kjer bi se ne pro¬
dajalo tako vino, in redki so gostilničarji, kojih ponos je točiti pristno
vino. Zalibog, žalibog. Zato pa tudi vidimo, kako hira naš narod, da
nastopajo pritlikavci tam, kjer so pred par desetletji bivali še sami
orjaki, kakor n. pr. v Bohinji. Bilo je le vino, slabo, umetno vino in
zraven še žganje, koje jih je uničilo.

41 .

Naši nasprotniki očitajo radi našemu narodu nezaupljivost, zani-
karnost, zainetovanje svojega narodnega in moškega ponosa, surovost

29

in neodkritosrčnost. — Res se nahajajo te slabe lastnosti pri našem
narodu, toda tudi drugi narodi, in posebno oni narodi, ki nam to radi
očitajo, niso nikakor prosti teh napak. Opozorim tu še jedenkrat na
sodbo francoskega pisatelja Rena  n a,  kojo je izrekel o Nemcih, in
kojo sem navel v jednem prejšnjih poglavij. Opozorim posebno na
„kruto silo“, po koji se odlikuje pred vsem nemški narod, koje pa
slovenski še ne pozna, kajti v to je prepohleven.

A vedeti je treba, da naši pradedje niso bili taki. Ravno na¬
sprotne lastnosti so imeli, in sicer v toliki meri, da so jih občudovali
radi njih drugi narodi, in osobito stari Grki. To nam pričajo razne
zgodovinske priče in pred vsemi ruski zgodovinar Karamzin.

Teh lastnosti pač še po imenu ni poznal naš narod, dokler je
bil svoboden, dokler je bil samostojen gospodar na lastni zemlji. Še
le prišedši pod tuji jarem, še le postavši sluga teh narodov, ki so ga
tlačili, in sicer tlačili v pravem pomenu besede, navzel se je te izpri¬
jenosti. Tu vidimo, da se dogaja s celim narodom to, kar se s posa-
mičnikom, kedar pride ob svoje premoženje. Poprej ponosen in odkri¬
tosrčen človek, kot prosjak malodušen in neodkritosrčen.

„Pozno“ — tako piše J o s. Apih  v svoji knjigi: „Slovenci in
1848. leto", -- je bila Slovencem ura osvobojenja; nad tisoč let je
bilo preteklo, kar so bili izgubili politično samostalnost. V teku tisoč¬
letja je bila zadela jih izguba za izgubo, sosedje so prilastili si polovico
našega ozemlja, dedščine očetov; omejujoč ozemlje, krčeč broj naroda
so pa krčili nam tudi pogoje narodnega bitja, politične samostalnosti
in samobitnega duševnega Žitka. Od severa in juga, od iztoka in zahoda
so nas dušili in tujčili ob straneh in v jedru. Neprenehoma se je umikal
slovenski živelj nemškemu, n. pr. v starem Korotanu, dasiravno ne
za uro hoda v sto letih, kakor veli stari račun. Ko nas je zbudilo
1848. leto, brojili smo k večemu 1’3 milijonov, pa še ta ostanek je
bil razkosan in ohromljen".

»Ohromljen pa je bil najprej v socijalnem oziru,  kajti nismo
imeli vseh stanov, ki so bistveni deli zdravega narodovega telesa,
zvršujoči različne naloge narodnega života. Plemstvo  smo bili izgubili
popolnem in prišli torej ob tisti stan, ki je bil do nove dobe narodom
voditelj v politiki in v vojni in omiki in reprezentant narodne samo¬
bitnosti in samouprave, dasiravno čez to sebično braneč stanovske
svoje predpravice, ki jih je uničila nova doba; a pravice plemstva so
bile dragoceni zaklad, ki je pripal srečnim mu dedičem — narodu.
Kar je bilo poprej samo lastnina majhnemu broju, razdelila je kon¬
stitucij onalna, demokratska revolucija med vse državljane. So pa li
Slovenci mogli javiti se dediči po umrlem plemstvu? Je li bilo kako
plemstvo, kojemu dedič je bil narod slovenski? Ne, postavni dedič

30

plemstvu slovenske zemlje ni mogel biti narod slovenski; postavni
dedič tujih in potujčenih naših „stanov“ je bil marveč nemški princip,
težeč za gospodstvom v državi, opirajoč se na zaprašene listine zgo¬
dovinskega prava. Razumeva se, da revolucija ne priznava vselej tega
prava in odkaže dedščino drugim, nego postavnim dedičem, pozivajoč
se na čilo pravo — prirodno."

42 .

Dalje piše J o s. Apih:  „Hudo škodo je delala tlaka kmetu;
zamudil je lastno delo, zamudil lepo ugodno vreme za oranje
svojih njiv, za setev in žetev, za košnjo in pletev — in vender ni
imel gospod številu tlačanov primernega dobička, kajti tlačan
je delal prav po tlačanski; privadil se je tukaj malo¬
marnosti in lenobi, ter postal je zanikam naposled tudi
za lastna opravila; gospodarski grehi so se gromadili
in zavirali prospeh umnega gospodarstva tudi v po¬
znejših ugodnejših  časih."

„Neugodne so bile pa tudi m oral ič ne posledice:  tlačan je
moral rano se naučiti klanjati se gospodu in morebiti še bolj njegovim
uradnikom doli do „šlibarja“ in „valpta". „Vaša gnada' je obče-
znana cvetka servilizma, morečega prirojeni moški
ponos našemu kmetu,  osobito tam, kjer je bila dežela blago¬
slovljena z grajščinami. Štajarski slovenski podložnik je sleharni od¬
govor na gospodovo vprašnje začel z odgovorom: „Zahvalim za vpra¬
šanje." Pred grajščinskimi uradniki je imel strah, saj so bili med
njimi čudaci, kakor oni oskrbnik, ki se je bahal: „Jaz sem četrta
božja oseba na zemlji." Njemu je moral kmet muhe braniti, drugi
kmet pa pred vratini čuvati kot „ordonanca" za različne posle, n. pr.,
da mu je šel po duhana za nos. Strahoma se je kmet bližal gradu.
„Bliže grada, bliže vraga." Ko je kmet grad le zagledal, že mu je
upadla srčnost; od daleč se je začel izkašljevati, nos snažiti in klobuk
pod pazduho devati; boječe je po stopnicah lazil do kancelijskih vrat.
Potrkal ni, ker je tako vedel da se mu nobeden od znotraj ne oglasi;
predno za kljuko prime, popravi si še lase nekoliko in stopi v pisarno,
trepetaje čakajoč, kedaj se bo žlahtnemu gospodu „frboltarju“ zljubilo
vanj se ozreti in z „no?“ ga vprašati, kaj hoče. Gorje kmetu, če je
naravnost povedal, zakaj da je prišel, če se ni najprvo prav ponižno
zahvalil za vprašanje."

Tako tedaj so se trle in uničevale vse lepe lastnosti slovenskega
kmeta. Res mnogo, mnogo zdravega jedra moral je imeti naš narod,
da se ni demoraliziral popolnem.

Zraven tega je bilo pa tudi šolstvo povsod po Slovenskem jako
nerazvito. Malo šol je bilo, a še te so bile največ nemško-slovenske,

31

prav take, kakor so sedaj na Koroškem, t. j. prav za prav nemške,
slovenske so le v začetku. Ni čuda, da Koroški Slovenci še dan danes
nimajo nikacega dobička od nove šole. Srednje šole so pa še sedaj
povsod vse nemške, slovenščina ima par bornih ur odmerjenih v njih.

Da pod takimi neugodnimi okoliščinami naš narod ni mogel na¬
predovati, da je nasprotno šel v vsem rakovo pot, da se ga je pola¬
stila nezaupnost, zanikarnost, surovost in neodkritosrčnost, da je zgubil
ves naroden in moški ponos, — kdo se čudi temu! Zdaj pa vprašam:
Koliko so pa vredni oni tuji odgojit.elji, ki so tako spačili značaj našega
naroda? Ko bi imeli kaj vesti, trkali bi se skesano na svoje prsi, in
ne bi psovali nas.

43.

Rekel sem že, da je jeden glavnih stebrov, na koje se opira kme¬
tijstvo, varčnost.  Treba je paziti pred vsem, da se v navadnih časih
ne porabi več, nego se prisluži, in da se prihrani slučajni prebitek za
čas sile. Sila — pravijo — kola lomi, a še žalostneje je to, da je zlomila
mnogokrat celo vrat marsikomu. Za prihranjenje denarja priskrbljeno
je pri nas Slovencih sedaj že zelo. Ustanovljenih je pri nas že mnogo
posojilnic, v koje kmet lehko nalaga prihranjen svoj denar, v ta namen,
da uživa od njega obresti, ali da ga dobi zopet v porabo, kadar je v
sili, ali pa da ga dobe drugi, koji si ga niso mogli prihraniti, da se
ognejo bedi. Koncem leta 1894. šteli smo Slovenci že 81 posojilnic.
Bilo jih je na Koroškem 18, na Kranjskem 25, na Primorskem 12, in
na Stajarskem 26. Lepo število je to, posebno če se pomisli, da smo
šele pred malo leti jeli misliti na ustanovljenje teh koristnih zavodov.
A vender jih je še premalo, vsaj v vsakem sodnijskem okraji bi se
morala ustanoviti posojilnica, celo po vsih večih vaseh in občinah bi
morale biti, da bi kmet ne imel predolgih potov, posebno v časih, ko
je doma preobložen z delom, da odda ali dobi' denar.

Te posojilnice so izvrsten pogoj gospodarskemu napredku. Zraven
tega pa pospešujejo tudi nezavisnost in razvoj naroda. Prej moral je
Slovenec iskati denarja na posodo vedno le pri tujih zavodih, deloma
pri nemških, deloma pri laških. Prišel je tako v pest tem narodnostim,
ki so porabljevali obresti, koje je on plačeval za izposojeni denar v
prid sebi, a še večkrat v škodo in v propad njegovi narodnosti. Čudno
je le to, da še dan danes leži toliko našega denarja pri tacih tujih
zavodih, ki ga sem ter tje vrlo izkoriščajo v prid tuji narodnosti in v
pogubo naši. Ne bodimo tako malomarni! V slovenskih posojilnicah
je denar naš ravno tako dobro shranjen, kakor v nemških.

Prepričan sem, da se to predrugači popolnem že v par letih, da
se bodemo že v par letih lehko opirali na svoj lastni slovenski kapital.
V to pomozi Bog!

32

44.

Saj jednako delujejo tudi vsi drugi evropski narodi. Vsaka država,
vsak narod skuša z lastnimi močmi in z zakoni utrditi si svoje gospo-
darstvene razmere, ter izobčuje iz sebe tuje sile. Žalostno je le to pri
nekaterih narodih, da jih vodi pri tem početji predostikrat krutost, s
kojo zatirajo in more vsako tujo silo.

V prvi vrsti delujejo v Evropi na takov način Angleži proti Ircem.
Vsak Anglež je prepričan, da Irec nima pravice eksistirati. Kako kruto
se tlači po Angležih, vidimo iz statističnega podatka, da je imela Irska
koncem 1. 1802. le še 4,700.000 duš, in da se je v zadnjih 40 letih
izselilo 3 in pol milijona Ircev v Ameriko, ker se doma niso mogli
več preživeti. — A tudi proti drugim narodnostim jela je postopati
Anglija v začetku „zarad ohrane narodnega dela“, pozneje pa kar na¬
ravnost s tem, da se je tujcem v Angliji kar prepovedalo konkurirati
z Angleži.

V Franciji izdal je predsednik republike z 1. 1888. ukaz, s kojim
je omejil delovanje tujcev. Z zakonom 8. vel. srpana 1893 poostril se
je ta ukaz, in ž njim prišlo je 200.000 tujcev v Parizu, ki se ne žive
od lastnih rent, pod policijsko nadzorstvo. Bitke med francoskimi in
laškimi delavci so tam kar na dnevnem redu. — Jednako ravnajo tudi
Zjedinjene države v Ameriki, v kojih prepovedano je zadnji čas na¬
seljevati se onim tujcem, ki nimajo dovolj sredstev, da se prežive.

Vsak narod skrbi tedaj dan danes le za se, da si poboljša in ojači
svoje gospodarske razmere z lastnimi močmi. Boj protisemitov proti
židovstvu tudi ni nič druzega, kakor teženje po tem, da se arijska
plemena skušajo osvoboditi židovskega kapitala, židovske konkurence
in židovskega vpliva na javno in zasebno življenje. — Na Nemškem
skuša se krepiti le nemški živelj, na Madjarskem le ogrski in židovski,
kajti teh dveh ne more se že ločiti tam več. Ravno pod vplivom ži-
dovstva navzel se je madjarski narod one krutosti, s kojo preganja
in uničuje dan danes vse druge narodnosti živeče po deželah sv.
Štefana krone.

45.

•

Te krutosti pa Madjarji tudi kar nič ne skrivajo. Javne službe
pristopne so tam le Madjarjem ali pa onim renegatom, ki so zatajili
svojo pravo narodnost. Kdor hoče tam sploh veljati kaj, oni mora biti
Madjar ali vsaj šteti se za tacega. Drugim narodnostim, bivajočim po
Ogrskem, jemljo in zapirajo se učilišča, ter namestujejo se z madjar-
skimi šolami, tako primoran je vsakdo izobraževati se v tujem mu
madjarskem jeziku. Da se na takov način navzame marsikateri slabo-
dušni človek tudi madjarskega mišljenja, to je jasno, posebno potem,
ko vidi, da z drugačnim mišljenjem sploh ne bode mogel službovati

83

na Ogrskem. Gorje pa tudi vsacemu, kdor se protivi tacemu početju,
kdor se sklicuje n. pr. na to, da je njegova narodnost vsaj toliko
vredna, kakor rnadjarska. Gorje mu! Ječa, težka ječa je njegovo pla¬
čilo za to; v ječo romala je na Ogrskem že množica odličnjakov
druzih narodnosti samo za to, ker so le povzdignili svoj glas zoper
tlačenje svojega naroda. Tako n. pr. bil je obsojen ne davno urednik
srbskega lista „Zastava“ na poldrugo leto težke ječe. V Segedinu
izhajajoči list „Szegedi Hirado“ pisal je na to jako krut članek, ki
slove: Ponosni smo na obsodbo naših porotnikov, ponosni na celo

sodnijsko obravnavo. Mesto Segedin izreklo je svojo sodbo nad ščuvalci
narodov. Pri nas so za popoviče (Popovič je bil oni obsojeni urednik)
slaba tla; pri nas vlada resnica, a ne usmiljenje. Mi jih bomo klestili,
dokler so na Ogrskem sodnije in ječe. Naj le pošiljajo k nam svoje
mučenike! Kedar se napolnijo naše ječe, sezidali bodemo nove, saj je
slavnoznana naša gostoljubnost."

46 .

Mi Slovenci spoštujemo vsacega, kdor spoštuje
in česti svojo narodnost, mi nikogar ne zaničujemo in
ne oviramo pri tem početji. Vsak človek ima pravo go¬
jiti svojo narodnost. V svoji dobrodušnosti smo
celo pripravljeni pomagati onim nar odo m , k o j i m
se krati ta pravica. A nikdar ne smemo dopuščati,
da bi se nam kratilo to pravo, naj si bo od te ali one
strani. Takrat treba seje pa postaviti po robu, ter
kljubovati z vsemi svojimi silami zoper vsako
skrunjenje ali zatiranje naše slovenske narod¬
nosti.

To je naše stališče. Lepo in vzvišeno stališče je to, do kojega
se je povzdignilo dan danes le malo rodov. Bodimo ponosni na to
stališče. Zatirati druge narodnosti, to ni slovensko; tega ni bilo in ne
bode nikdar pri nas. Naj nas ne moti ščuvanje naših nasprotnikov, da
se komu, ki biva med nami, krati pravica gojiti svojo narodnost.
Laži so to. Da pa mi skušamo si dan danes priboriti isto svobodo za
gojitev svoje narodnosti, kojo uživajo že od nekoč druge narodnosti,
to se nam šteje v greh. Zalibog, da se moramo boriti za to pravo, ki
nam je zajamčeno že po zakonih, in kojih bi morali biti deležni brez
bojev. Saj menda vender ni nikdo tako prismojen, da verjame, da smo
Slovenci niže pleme, nego drugi narodje.

„Ich kenne so ziemlich alle osterreichischen Volker;“ - piše že
večkrat navedeni dr. Reich  — aber, ich mtisste ein Schurke sein,
wenn ich behaupten solite, es sei eine dieser Nationalitaten besser oder
schlechter, als die andere. Bei allen ist die Vertheilung der guten und

D

34

bosen Eigenschaften so ziemlich die gleiche, und ware die private und
bffentliche Erziehung dort eine bessere, die Religion eine geliiuterte,
die Regierung eine naturgemasse, in der That, diese Volkerschaften
Hessen nichts zu wunschen iibrig und konnten anderen noch zum
Muster dienen; denn ihre natiirlichen Anlagen und socialen Fiihigkeiten
sind sehr gut“.

Tako govori tedaj nemška priča. Zdaj naj se pa le svobodno
pripoveduje na dalje basen o inferijornih narodih Avstrije. Dr. Reich
pravi: „Ich miisste ein Schurke sein, wenn ich behaupten solite, es
sei eine dieser Nationalitaten besser oder schlechter, als die andere."
Dovolj!

47.

Poudarjalo se je že pri nas mnogokrat, da stroga narodna vzgoja
stvarja ljudi, kojih jedini namen je ta, da tlačijo in zatirajo druge
narodnosti. Vsled tega nimajo Slovenci misliti na to, da bi se vzgajali
po strogo narodnih načelih, kajti na takov način ne bili bi nič
bolji od naših zatiralcev. — Toda to menenje je čisto napačno.
Strogo narodno vzgojen človek ne zaničuje in tudi ne zatira
drugih narodnostij. Po strogo narodnih načelih vzgojen človek čuti
bolje, nego vsak drugi, da je narodom sveta njih narodnost, in sicer
ravno tako, kakor njemu njegova lastna, da vsled tega tudi čuti, kako
grdo in kako ostudno je zatirati človeka samo zato, ker je druge
narodnosti. Strogo naroden človek je gotovo tudi vselej pripravljen
priskočiti celo na pomoč drugemu zatiranemu narodu. Ravno oni
Nemci, Lahi in Madjari, ki so zatirali, in ki še zatirajo naš narod,
niso imeli in nimajo nobenega narodnega čuvstva v sebi, oni niso bili
nikakor narodnjaki, ne nemški, ne laški, ne madjarski. Vedeti je treba
le, da ti narodje še manj poznajo narodne vzgoje, nego mi; a tudi
uvedli jo bodo težko kedaj, kajti preveč navzeli so se že židov¬
skega duha.

„Prava narodna vzgoja" — piše škof Dupauloup  — „je ona,
ki postavlja mladino na stališče, koje je vzvišeno nad vsako politično
agitacijo, ki stvarja tako odlične ljudi po značaji, tako blage po duhu,
tako velike po srci, tako nezavisne vsled vzvišenosti svojih načel, da
se kažo po svojem vstopu med svet pravične in prizanesljive proti
vsakomu brez razlike, in ki ne kratijo in ne odrekajo nobenemu člo¬
veku resnice, ljubezni, pravice in modre svobode. Že davno so naj¬
odličnejši državniki pri nas (t. j. na Francoskem) izrekli se za ta
načela."

Narodna vzgoja — zapomnimo si to dobro — nima in ne sme
imeti namena zatirati koga druzega. Zatiralci narodov niso bili nikdar
vzgojeni v strogo narodnem duhu.

35

48 .

A ravno zato, ker naši sosedje nimajo pojma o strogi narodni
vzgoji, je nam toliko veča dolžnost ozirati se na njo. Tega vender
ne bode nikdo trdil, da je to posledica narodne vzgoje, kar se je godilo
nedavno v Istri, kjer so se javno inzultirali slovanski deželni poslanci.
Človek, ki počenja tako, kaže ravno, da sploh nobene vzgoje nima.
Saj pa tudi ni bil zatrt in tudi ne odvrnjen od svoje narodnosti še
noben Slovenec vsled mogočnosti in vzvišenosti nemške ali laške na¬
rodne vzgoje, ampak potujčevanje naše imelo je vedno svoj izvor v
tem, da smo maloštevilni, da nas je zadušila mnogoštevilnejša tuja
masa, ali pa, da smo bili slabi v gospodarstvu in nas je zadavil tuji
kapital.

Tuja masa in tuji kapital tedaj sekala sta našemu narodu rane,
a ne veličastne tuje ideje. Toda tuja masa, naj bode še tako velika
in mogočna, ne more opraviti ničesa proti narodu, ki se zaveda svoje
narodnosti, in ki je pripravljen tudi trpeti za njo, če je treba. Tudi
tuji kapital nima vpliva na narod, ki skrbi sam za utrditev svojih
gospodarskih razmer. Tega nam je pa ravno treba: utrditi se gospo¬
darsko in duševno. K temu dovaja nas pa jedino le stroga narodna
vzgoja.

49 .

Pri vsaki vzgoji je treba vzgojiteljev; isto tako treba je pri na¬
rodni vzgoji narodnih vzgojiteljev, ali prav za prav vzgojiteljev naroda.
Toda ali je med Slovenci tacih mož, ki bi mogli delovati vspešno na
tem polji? Gotovo jih je, mnogo jih je, in sicer jako mnogo odličnih
močij za ta posel. Tudi mnogi bi delovali, mnogi so že delovali, mnogi
v istini še delujejo, delovali bi pa lehko vsi, ako bi le hoteli. T i
vzgojitelji in voditelji našega naroda bi bili naši du¬
hovniki in učitelji in ž njimi vred vsi odlični in veljavni
možje vsake občine.

A čujem že glasove, ki se dvigajo proti meni s trditvijo, da sem
jo v tem slučaji popolnem zavozil, da tega ni mogoče, da bi duhov¬
niški in posvetni stan sploh skupno- delovala. Slišim tudi vpraševati:
Ali mi ni znano, da vsled našega političnega razpora še misliti ni na
to, da bi bila združitev teh dveh stanov sploh mogoča? Ali sem
prespal mari zadnja desetletja? Kdo se bode pokoril: ali duhovnik
posvetnjaku, ali ta duhovniku? Ne, to ne gre, to kratko in malo
ne gre!

Gospoda moja! Ali res ne gre? Ali tudi ne pojde, ko bode že
poginjal naš narod? Ali se bodete takrat tudi še pričkali, kdo naj se
pokori komu? Ali bodete tudi takrat še vsldikali: sprava je nemo¬
goča? — Ne, tako daleč ne sme nas zapeljati slepo sovraštvo. Oj,

5 *

36

takrat si bodemo gotovo podajali roke, ter skušali rešiti, kar bode še
rešiti. Takrat se ne bodemo vpraševali: kdo si, in kaj si? Takrat bode
dober vsak pomočnik, ki bode imel pogum oteti narod popolnega
propada.

Gospoda moja! Naš razpor vsekal je narodu našemu že obilo
ran, skoro bi dejal več, nego stoletno in stoletno tlačenje njegovo po
njegovih rojenih nasprotnikih. Ali mu jih ne sekajo ti še dan danes
toliko, da bi moral biti res orjak, da bi jih prenašal. In vi, namestu
da bi mu jih lečili in zdravili, vi mu jih sekate še druge! Ne čudite
se, da je postal naš narod tako malomaren, tako okoren v vsem; ne
čudite se, da se dogaja tolikokrat, da se tu in tam po naši domovini
pogubi ta ah oni iz našega tabora, ter preskoči pod tujo nam sovražno
zastavo. Ali ni to žalostno, ali ni to pogubno?

Gospoda moja! Prepričan sem, da se sprijaznite takrat, ko bode
zapel našemu narodu mrtvaški zvon. Zato vprašam vas resno: Zakaj
odlašate to spravo do dneva pogreba naše narodnosti? Spravili se
bodete, to je gotovo. A takrat bode prepozno. Zakaj bi ne obistinili
te sprave že sedaj? Zakaj bi se črtili še dalje? Saj stoji zapisano:
Ljubi bližnjega kot samega sebe. In mi smo si vender najbližnji.

Gospoda moja! Nisem je zavozil ne, ko sem trdil, da bi bila
našemu narodu najsposobnejša vzgojitelja duhovnik in učitelj. Saj si
pa ravno na polji narodne vzgoje najlože podajo roke duhovniki in
posvetnjaki, saj narodna vzgoja nima in ne sme imeti ničesa opraviti
s politiko.

50.

Nekoč ni bilo tako. Vsi vemo, koliko zaslug ima naša vrla du¬
hovščina za probujo in za daljni razvoj slovenske zavednosti. Vsi
vemo, kake zasluge ima ona dan danes v tem obziru ravno v onih
krajih, ki so v največi nevarnosti, da se potope v morji tujstva. Na
Koroškem n. pr. so duhovniki jedini vzgojitelji in voditelji našega
naroda. Prav ima Slomšek,  ki  piše: „Bila je sv. cerkev doslej

(t. j. do 1. 1848.) jedina varhinja, dojnica in mati naše narodnosti in
jezika našega, le ona je začela izobraževati narode slovanske, vnemati
jim luč izveličanske omike; le ona nam je otela in ohranila iskrico
mile slovenščine, da je nemili nemškutarji zadušili niso.“

Kje so bili takrat posvetnjaki? Omikanih posvetnih stanov takrat
Slovenci še poznali niso. Tujec je gospodaril pri nas in ž njim oni
Slovenec, ki je izgubil popolnem svoje narodno mišljenje, ki se je
prelevil v nemškutarja in s tem v najgroznejšega nasprotnika naše
narodnosti. Šele pozneje so si posvetni omikanci upali kazati se Slo¬
vence. A ni prav, da so sedaj po nekaterih krajih duhovniki jeli v
nemar puščati narodno delo. Povsod je še dosti dela pri nas v tem
obziru, povsod nam še manjka moči v to, in duhovnik bivajoč stalno

37

med narodom in uživajoč vse spoštovanje našega naroda bil bi gotovo
tudi najspretnejši in najboljši vzgojitelj narodov. Tista pogubna dvojna
politika razrušila je vse pri nas. A pomnite, narodna vzgoja ni poli¬
tična stvar, ona nima in ne sme imeti ničesa opraviti s politiko, in
vrjemite mi, da zato ni težko, da si podajo na tem polji duhovniki
in posvetnjaki prijateljsko svojo roko. Prosim vas, vsaj ne prezrite
popolnem tega mojega soveta.

51.

Prestopimo sedaj k posamičnim točkam narodne vzgoje.

Rekel sem že v 9. poglavji, da ima narodna vzgoja pred vsem
krasno zadačo razvijati in vtrjevati v mladem človeku lju¬
bezen do domovine.  To je prvo in najpoglavitneje.

Domovina, — krasna beseda, prevzvišen pojm! Kakov človek je
pač oni, kojemu je ta veličastna beseda le prazen glas; kakov človek
je dalje oni, ki se ravna po geslu: „Ubi bene, ibi patria“ (kjer je

dobro, tam je domovina); kakov človek je slednjič oni, ki se sramuje
domovine, ki jo zaničuje, in ki ji celo škoduje, kjer le more. Žalibog,
da ima dan danes take kreature vsak narod in vsaka dežela. Žalibog
pa tudi, da jim je dovoljeno dan danes grditi in psovati svojo domo¬
vino, da se jim sem ter tje celo izraža priznanje in občudovanje za
to. Kaj pomaga, ako se vsacemu poštenjaku studi in gnjusi tako člo-
veče, kaj pomaga to, saj je poštenih ljudi tako malo in nepoštenih
tako mnogo. Ne vem, kaj bi bili storili n. pr. stari Grki in Rimljani
takemu človeku. Pa saj one čase se niso mogle javiti tako predrzno
take kreature; prestroga narodna vzgoja in zavest teh dveh narodov
ni pripuščala razvijati takih elementov. Stari Grki in Rimljani navdu¬
šeni so bili vedno za svojo domovino, kajti vzgojeni so bili po strogo
narodnih načelih. Zato sta bila pa tudi ta dva naroda mogočna, in
njiju vpliv kaže se še dan danes na vse naše življenje.

A pri vsem tem imeli so stari Grki tudi svojega izdajalca Efi-
jalta,  in celo Kristus imel je med dvanajsterimi svojimi apostoli
izdajico Judeža.  Toda Efijalt in Judež sta bila le posamični prikazni
v onih časih, med tem ko med sedanjimi narodi vse mrgoli Efijaltov
in Judežev, ki so pripravljeni izdati svojega Boga in svoj rod še za
manj, nego za trideset srebrnikov. To je ravno velikanska razlika.

Žalostno je pa tudi to, da je treba sedaj pisati in poučevati o
ljubezni do domovine, saj je vender stvarnik že sam vcepil ta mo¬
gočen občutek v srce vsacega živočega bitja. Pravijo, da tiča rada
poleti v oni grm, v kojem se je izlegla. Vsako pomlad vidimo, s
kakim prisrčnim veseljem prihajajo lastavice v svoja stara gnjezda
Bog zna, ali so bile tako radostne čez zimo tam v daljni Afriki.
Človek pa tako rad pljune v ono gnjezdo, v kojem se je rodil. A

38

takov človek naj se še imenuje „krona stvarjenja". Lepa krona to,
koji se je odkrušil jeden najdražih biserov, — ljubezen do domovine.

Ali more takov človek srečen biti? — Po naravnih pojmih ne
bi mogel in ne bi smel biti srečen. Toda vender je srečen, celo sreč¬
nejši morda nego oni, ki ljubi iskreno svoj dom. Saj ravno najboljši
patrijoti imajo največ najžalostnejšo usodo. A ravno to je znak, in to
je prokletstvo sedanje dobe, da je ljudem mogoče prezirati in zatreti
vsak še tako blag občutek, ter ga proglašati celo nepotrebnim in
smešnim.

52 .

Domovino svojo zaničevati ali jo smešiti, to je največa in naj¬
hujša divjost človeška. Človeku, ki ne ljubi svoje domovine, ni možno
ljubiti sploh še kaj druzega. Kdor ne ljubi domovine, ta ne
ljubi tudi Boga, ta ljubil ni tudi svojih starišev.  Lju¬
bezen do domovine ojačuje pa tudi druge kreposti človeške, brez kojih
si popolnega človeka še misliti ne moremo. Te so: požrtovalnost,
usmiljenje, pravicoljubnost in resničnost. Ni mogoče misliti, in tudi
v istini ni mogoče, da je oni človek veren in pobožen, kojemu je
domovina deveta briga. Saj je domovina človekova prvi kos zemlje,
ki ga prvi uči občudovati modrost stvarnikovo. A kdor zaničuje ta
kos, ne more občudovati stvarjenja v celoti, tedaj tudi onega ne, ki
je stvaril vse to. Protivniki svoje domovine so neverniki, in sicer
najhujši in najnevarniši neverniki.

Ti ljudje, — beseda „ljudje“ ni nič kaj primerna za nje — ti
ljudje tedaj dele se pa zopet na več vrst.

Prvi  so taki, ki se ravnajo po geslu: „Ubi bene, ibi patria".

Ti se dado primerjati s kobilicami, ki ostajajo tam, kjer je kaj pice
za nje. Ko pa vse požro, gredo dalje, in sicer zopet tje, kjer je kaj
piče. O značaji njihovem ni duha in sluha. Danes so Slovenci, jutri
Nemci, danes se bratijo s katoliki, jutri s protestanti ali Židi, danes
so liberalci, jutri klerikalci, danes so goljufi, da mogo biti jutri po¬
štenjaki, i. t. d. Ti značaji — tudi beseda „značaj" je jako nepri¬
merna — ti značaji tedaj so pa sicer jako smešni, in veselo jih je
gledati, ako se nam predstavljajo na gledaliških odrih. Veseli vselej
gledalce, ako se tem ljudem primerno posveti v igri. Čudno je to:
na gledaliških odrih radi vidimo udrihati po njih, a v navadnem živ¬
ljenji jih trpimo dostikrat brez mrmranja. V javnem življenji jih pa
tudi ni tako lehko opazovati v vseh slučajih. Največ pokazujejo se
jedni skupini ljudi kot poštenjaki, a drugi dostikrat zelo oddaljeni
kot goljufi. — Žalostno pa je na vsak način, da bivajo sploh dan
danes take kukavice.

39

53 .

Drugi so tako zvani  k oz m o poli  tj  e. Ti trdijo, da je njih do¬
movina cela zemlja. Čemu se navezavati le na jeden košček zemlje,
tako modrujejo ti možakarji, veličastneje in vzvišeneje je ono stališče,
ki dvigne človeka nad meje rojstnega kosa zemlje; saj je cela zemlja
v to, da služi ljudem v prebivališče. Kakor se dado oni „ubi-bene-ibi-
patria-patrijoti“ primerjati s kobilicami, tako lehko jednačimo kozmo¬
polite z mišimi, ki so tudi kozmopolitje, saj so doma po celi zemlji.
Francoski pisatelj Rousseau  jih prav dobro zavrača rekoč, da oni
ljubijo Tartare, da jim ni treba ljubiti svojih rojakov. A tudi Tartarov
ne ljubijo ti ljudje, sploh ne ljubijo nikogar, samo ustijo se prav na
vse kriplje, da ljubijo ves svet.

v

Pojdite no rakom žvižgat, vi lažnjivi kozmopolitje! Človek, ki
nima najiskrenejše ljubezni do svoje domovine in do svojih rojakov,
ni zmožen sploh ljubiti koga druzega. Zelo poživinjen je oni človek,
kojemu dom ne velja več nega Tartarija. Prav, naj gre med Tartare,
saj tudi v Evropi on ne bode nikdar kaj druzega, nego Tartar. —
Vse zemlje in vseh ljudi pa v istini noben človek ljubiti ne more,
ker ne pozna vsega tega; a le ono, kar pozna dobro, to lehko ljubi
srčno in krepko. Svojo domovino in svoje rojake pa vender človek
najbolje pozna.

54 .

Tretji  so pa oni, koje imenujemo kar naravnost brezdomo¬
vince.  Ti kar naravnost pravijo, da je ljubezen do domovine sama
šušmarija. Samega sebe ljubiti, za samega sebe skrbeti, to je prva
in glavna stvar, vse drugo pride še le v drugi, tretji ali četrti vrsti.
Pač bi bilo res prav, ako bi gledal vsak človek na se, se ve brez
oškodovanja druzih. Vsi bi bili potem srečni, saj je na zemlji dovolj
živeža za vse. Toda s tem niso zadovoljni ljudje, in brezdomovinci
najmanj. Vsak si želi pridobiti več nego potrebuje, in to ne gre nikdar
brez oškodovanja druzih. Posledica brezdomovinstvu in z njim spo¬
jeni preveliki skrbi za svoj blagor je pa ravno oni grdi egojizem, ki
poganja dan danes tako bujno cvetje. Egojisti živeli so pač vedno
in povsod, toda tako brezobzirnih ni bilo še nikdar.

Brezdomovinstvo goji in razvija se sedaj najbolj med tako zva-
nimi socijalisti. Domovina in narod sta pri njih puhla pojma. To je
pa vsled tega, ker so pod vodstvom Židov, kojim ravno je domovina
deveta briga. Namestil po vtrditvi narodnosti teže oni po internacijo-
nalnosti ali mednarodnosti, kar je sama gola sleparija. Saj je vender
znano, da vsak človek pripada le jednemu narodu, da tedaj človek
„sploh“ ni in ne more biti nobeden. Isto tako internacijonalnega ali
mednarodnega človeka si ne moremo misliti, kajti takov človek pri-

40

padati bi moral vsem narodnostim ali pa nobeni. Jedno in drugo je
pa nemogoče.

55.

Lepa in dič.na je naša slovenska domovina. Ponosen bodi Slo¬
venec na njo. Kateri kos zemlje neki še hrani toliko milobe, toliko
krasote, kot naša domovina. Prekrasna je nje lega, prekrasne in veli¬
častne so naše gore in ravnine, bogati so zakladi, koje hranijo v sebi
naša tla, bogati so pridelki, ki nam jih dare naša polja, jasno je naše
nebo, čil, bister in razumen je narod, ki biva po naši domovini, narod
slovenski.

A med drugimi napakami ima naš narod še to, da se premalo
briga za svojo lepo domovino. Koliko je pač ljudi pri nas, ki so prišli
komaj iz Ljubljane v Šiško, ki se tako trdno drže svojega rojstnega
kraja, da so jim prav sosedni kraji španjske vasi. Ti ljudje pač ne
mogd imeti nikaeega pojma o krasoti naše domovine. Kako naj bi se
pa tudi navduševali za njo! Znano je pa tudi, da se ravno v našem
jeziku, po naših knjigah in časopisih tako malo piše o naših krajih,
tedaj ti ljudje tudi prilike nimajo čitati kaj o domovini. Naravna po¬
sledica temu je pa, da se jim jame dozdevati, da v naši domovini
sploh ni ničesa, o čemur bi se splačalo govoriti ali pisati. — Le po¬
glejmo v tem obziru druge narodnosti. Vsak kotiček, vsak še tako
navaden in preprost košček njih zemlje opisuje in slika se s tako na¬
tančnostjo in obširnostjo, ki bi bila vredna predostikrat boljšega pred¬
meta. Dosega se pa s tem to, da se govori' mnogo več o njih domo¬
vinah, nego o naši, ki je pa vender mnogo lepša, nego marsikatera
druga. — In potem dalje. Vsakdo lehko čuje na svoja ušesa k nam
prihajajoče tujce, koliko vedo praviti o svoji domovini, kako laskavo
in idejalno se izražajo o nji. Mi Slovenci pa sedimo tiho, vlečemo
pač vse na ušesa, sem ter tje tudi vskliknemo: „Oh, to je tam lepo

in dobro!" toda o naši domovini ne izustimo niti glasu. Kako naj pa
rečemo tudi katero, saj se ne brigamo, in zato tudi ne vemo nič.

Jaz prepotujem vsako leto ta ali oni del naše domovine; a nikdar
še nisem našel nikjer Slovenca, ki bi potoval tudi v ta namen, da se
uči spoznavati našo domovino. Naši Slovenci čepe po kavarnah ali se
pa zarijejo v kak skrit kotiček naše zemlje, iz kojega jih ne spraviš
po nobeni ceni. Vedno pa sem našel tujce potujoče po naših krajih,
tujec iz daljnih dežel, celo iz Švedije sem jih že našel, in čudil sem
se, kako vrlo poznajo ti našo domovino. Skriti bi se moral marsikateri
naših rojakov. Najbolj sem se pa čudil, ko sem čul nekoč v Ljubljani
necega Slovenca razlagati nekemu tujcu že davno ovrženo in povsem
ueosnovano bajko o Cirkuiškem jezeru, da se na njegovih tleh seje,
kosi' in žanje, kedar mu odteče voda. Oni tujec je bolje poznal to
jezero, vedel je tudi natančno, da vse to ni res, in je tudi zavrnil na-

41

šega domačina, naj komu drugemu pripoveduje to, in ne njemu. —
Ko bi se vendar bil oni rojak potrudil vsaj jedenkrat v Cirknico, po¬
vedal bi mu tam vsak kmet, da se v jezeru ne seje, ne kosi in ne
žanje nikdar.

56 .

Velika nesreča za nas je to, da smo razkosani po tako mnogih
kronovinah Avstrije. Ta razkosanost pričinila je tudi, da se Slovenci
sami do zadnjih let prav za prav niso čutili kot jeden in isti narod,
in še sedaj dela se rada sem ter tje prav po nepotrebnem razlika
med raznimi slovenskimi prebivalci. Saj čujemo mnogokrat rekati: ta
je štajerski Slovenec, oni je zopet koroški Slovenec, in tretji je zopet
primorski Slovenec. Tudi vidimo in čujemo, da n. pr. na Kranjskem
bivajoči Slovenec podtika rad kakemu drugemu Slovencu kake last¬
nosti, kojih morda v resnici nima. Sploh Slovenci jedne krotiovine radi
podražijo sem ter tje rojake v drugi kronovini, češ, vi ste bolj trapasti,
bolj nevkretni ali bolj leni nego mi. To je sama neumnost. Se nekaj.
Jaz poznam nekega jako narodnega Slovenca, kojemu je res vsak
Slovenec in vsak Slovan mil in drag. A vendar se tudi ta najbolj
obveseli, kedar vidi ali čuje kaj o kakem tako zvanem štajerskem
Slovenci, ker je tudi on iz Štajerskega. — To je treba popolnem opu¬
stiti. Vsi smo Slovenci, vsi, ki govorimo naš slovenski jezik, vsi, kar
nas je dojila slovenska mati, naj prebivamo pod Triglavom ali pod
Kumom ali pod Obirjem ali kod drugod. Vsi, vsi smo Slovenci, čemu
neki delimo naš že tako majhen narod še na manjše kose. S tem ne
koristimo sebi prav nič, pač pa dajemo orožje v roke našim nasprot¬
nikom, ki sicer še govore o Slovencih na Kranjskem, ali o onih na
Štajerskem in Koroškem se kaj radi izražajo, da so le „Windische.“

Ne motimo se. Dokler nas samih ne bode navdajala in prešinjala
popolna zavest, da smo vsi le Slovenci brez pridevka, tudi naših na¬
sprotnikov ne bode minulo veselje, naš narod nazivati na razen način.
Saj pa tudi v istini ni štajarskih Slovencev in ne koroških, ampak v
vseh teh kronovinah biva isti vrli narod, kakor na Kranjskem —
narod slovenski.

57 .

Ta neprilika, da smo Slovenci raztreseni po raznih kronovinah
Avstrije, ima pa tudi to neugodno posledico, da se nam jezik in na¬
rodnost ne moreta razviti tako, kakor bi bilo potrebno. Jedino na
Kranjskem uživa Slovenec še nekaj svobode, jedino na Kranjskem je
še nekako gospodar na svojih lastnih tleh. A v druzih kronovinah ni
tega. Tam je on vedno še državljan druge vrste, tam se še potiska
v kot, kjer in kadar se le more. Ali ni to žalostno, da so morali
ravno letos vsi slovenski poslanci ostaviti vse deželne zbore, ker so

6

42

vendar izpoznali, da je sramota za narod, sramota za nje, biti držav¬
ljanom druge vrste.

Dosti smo trpeli, dosti smo se poniževali, dosti zaušnic prenesli
smo že pohlevno od svojih nasprotnikov. Ali ni čas, da skušamo storiti
temu konec? Ali smo se nalezli že tako one neumestne brezbrižnosti,
da nam za samostojnost ni kar nič več mar?

Naš nepozabljivi voditelj dr. Bleiweis  pokazal nam je že leta
1848. pot iz vseh teh neugodnosti sproživši misel o Zjedinjeni Slo¬
veniji.  Ne vem, čemu smo opustili zadnja desetletja to tirjatev,
zakaj je nismo naglaševali vedno in vedno, zakaj se nismo potegovali
za njo povsod, kjer imamo besedo? Ali smo se tudi tu bali zasmeho¬
vanja naših nasprotnikov? Celo tako daleč smo zabredli, da smo sami
jeli sem ter tje, da je zjedinjenje Slovencev le gola utopija, sanjarija
in prazna želja. Celo sami smo smešili zadnja leta one, koji so na-
glašali, da je jedina rešitev naše narodnosti Zjedinjena Slovenija.

Namen tega spisa ni, se spuščati v podrobnosti te zadeve. A
svetoval bi pa vendar, da bi Slovenci ne opustili nikdar več te točke,
in da bi jo povsod, kjer imajo besedo, krepko zastopali. Le v zdru¬
ženji je moč, je svoboda; le v združenji vseh Slovencev je pogoj
ohrambe našega naroda in naš prepoved.

58.

Rekel sem že, da poznamo Slovenci malo svojo lepo domovino, a
ravno tako malo znana nam je naša zgodovina. A zgodovina ravno
je najboljša učiteljica vsacega naroda, in najboljši pripomoček gojiti
in vtrjevati narodno zavest in naroden pogum. Stare Grke in Rimljane
navduševala so slavna dejanja njih prednikov pri vsacem početji, in
vedno so se trudili, da niso zaostajali v nobenem oziru za njimi. A
pri nas tega ni.

Po šolah učimo se le skromnih odlomkov naše zgodovine, in
vedno le tacih odlomkov, ki nam každ naše prednike le v onih slu¬
čajih, kedar so prišli v dotiko s kakim mogočnejšim narodom. Da je
pa takrat naš narod dobil vselej kako zaušnico, to nas pa ravno lehko
ne prepriča o sijajnosti naše zgodovine, marveč navdaja naša srca le
z bridkostjo in malodušnostjo. Navdušiti nas ne more to nikakor. Saj
je pa tudi umevno to. Naši pradedje, ki se nam slikajo kot narod
orjakov podlegajo vselej, kedar nam jih pokaže zgodovina. Kako naj
se borimo mi njihovi slabi potomci vspešno za svoj obstanek! — A
vendar ima zgodovina naša mnogo sijajnih dob, v kojih venčali so se
naši junaški pradedje z nevenljivo slavo; — toda tega ravno ne najdeš
nikjer po naših občnih zgodovinah.

Zato bilo bi jako koristno in umestno, ako bi se jeli Slovenci
vender le resno in strogo pečati s svojo zgodovino. Videli bi, da ona

48

ni nič manj slavna, nego kacega druzega naroda; videli bi dalje, da
smo imeli dostikrat celo veče vspehe, nego drugi narodi; videli bi,
kakov ugled imeli smo v preteklih dobah celo pri svojih sedanjih na¬
sprotnikih in zatiralcih; videli bi pa tudi, kaj je bilo vzrok sedanjemu
položaju našega naroda. A ravno napake, koje so pregrešili naši pra¬
dedje, bile bi mogočno navodilo nam, česa se imamo čuvati, da se
izogibamo dan danes jednakim posledicam. Da, zgodovina je modra
učiteljica narodov, a znati in umeti se je mora pred vsem.

Ne bilo bi tedaj odveč, ako se zasnuje, pri nas kako društvo z
namenom gojiti pouk o zgodovini slovenskega naroda. Taka društva
osnovana so že tudi pri druzih narodih, celo pri tacih, ki so v mnogo
ugodnejšem položaji, nego smo mi. A koristna so povsod; a nam pri¬
našala bi neskončno veliko dobrega. Verjemite mi: kdor pozna zgodo¬
vino našo temeljito, ne bode se sramoval nikdar, da je Slovenec,
ampak bode mu vedno v čast, da je ud tega vrlega in čilega naroda.

59 .

Druga točka  narodne vzgoje je gojitev materinega jezika, kajti
ta je najvidnejši znak narodnosti človeške.

Jezik ali govor človekov zove se ona zmožnost, s kojo razu¬
mevamo misli druzih ljudi, ako jih izražajo, in s kojo izražamo tudi
drugim svoje lastne misli. Pač jih razodevamo tudi mnogokrat drugače:
s pogledi, ako migamo z rokami ali teptamo z nogami, i. t,. d.; — ali
vse to ne zadostuje še človeku.

Ravno jezik povzdiguje človeka nad vse druge živeče stvari.
Tudi živali imajo razne glase, s katerimi kličejo druga drugo, s katerimi
izražajo veselje in žalost svojo. Toda druzega. ne mogo razodevati
nič. Tudi so njihovi glasovi mnogo nepopolniši od jezika najdivjejšega
naroda. Samo človek ima tedaj dar jezika; to pa je zopet posledica
njegove pokončne hoje, katera provzročuje, da se njegova pljuča in
vsa druga glasila gibljejo prostejše.

Prečuden je pa način, kako se navaja dete jezika. Kmalu po
rojstvu čujerno že prve glasove iz njegovih ust. Te izpušča iz sebe
le mehanično, brez vsacega povoda. Toda čez nekaj časa že jame se
oglašati z istimi glasovi, kedar je lačno, ali kedar ima kako drugo
potrebo. A ko se je nasitilo in očedilo, obmolkne takoj. — Še mnogo
časa pa preide, da se jame oglašati tudi takrat, kedar mu ne manjka
nič, tedaj kedar je popolnem zadovoljno s svojim položajem.

V mnogih slučajih so ti glasovi otrokovi že jako določni. A. nima
se misliti, da jih je čulo od odrašenih ljudi. Izgovarja jih namreč že
v oni dobi, v kateri nahaja se njega posluh še na tako nizki stopinji,
da ne čuje celo najhujšega ropota. In učenjaki so dokazali, da so ti

6 *

44

prvotni glasi pri otrocih vseh narodov jednaki. Dojenec Evropejca
oglaša se ravno tako, kakor dojenec Afrikanca ali Malajca.

Vse to vendar ne more se imenovati jezik ali govor človeški.
Še le v drugem letu svojega življenja jame izgovarjati otrok prve
zloge in za temi prve besede. S četrtim letom vešč je pa že vseh
onih besed, koje rabi, da izraža svoje misli, ki so pa največ zelo
omejene. Saj je videl do tedaj še tako malo predmetov na zemlji;
in čem več jih vidi človek, tem več lehko misli in tudi govori.

Vsak otrok posluša rad govorjenje druzih ljudi. Ravno tako rad
pa tudi skuša izgovarjati za njimi vse, kar je čul. Pač ni takoj kos
vsaki besedi, zato je njegovo žlobudranje dostikrat jako kratkočasno.
Ljudje smejejo se mu jako radi, kar je pa jako napačno. V prihodnje
boji se potem otrok govoriti. Vendar to mora, kajti drugače ni mu
mogoče naučiti se jezika.

60 .

Domača vzgoja vendar prerada zanemarja govor otrokov; dobro
je, da so še šole, ki imajo nalog popravljati to, kar so grešili domači
vzgojitelji na jeziku otrokovem. Saj je pa ravno jezik človeški nepre¬
cenljive važnosti.

Naš slavni Metelko  piše o tem predmetu: „Kar med živimi

stvarmi na zemlji človeku daje posebno vrednost, to je um. Le po
umu, ali prav za prav po pravi rabi njegovi more dospeti človek do
tiste popolnosti in blaznosti, katero mu je odločil premodri stvarnik
njegov. Dokler pa je um človekov navezan na telo, dotlej se razvijati
in v načelih svojih vtrjevati more le po jeziku. Cern bolj si človek
lika in ureduje svoj jezik, tem trdnejši in čistejši so njegovi pojmi.
Nasproti, čem ubožnejši in manj olikan je njegov jezik, tem bolj ne¬
jasni in zmedeni so njegovi zapopadki in vse mišljenje njegovo. Po
jezikovi oliki se ravna umska in nravska omika človekova. Hočemo
torej svojim rojakom pripomoči k boljši umski in nravski omiki, pri¬
četi moramo z olikovanjem njihovega jezika."

„Misli in pojmi se le v olikanem jeziku dajo jasno in določno
zaznamnjati. Torej trdijo neki novejši modroslovci, in sicer ne brez
vzroka, da se celo otrokom nekateri prav tenko modroslovni razumki
dajo lehko dopovedati, ako bi z njimi nikoli drugače ne govorili kot
v jeziku po modroslovni določbi dovršenem."

„Bodi si že kakor- koli, tega nam nihče odrekal
ne bode, da ljudstvo more le po olikanem jeziku
pustiti svojo služnjost in grde predsodke, ter na¬
predovati v omiki.  Kdo ne ve iz zgodovine, da so grški in
latinski jezikoslovci, pesniki in zgodopisci omikovaje svoj jezik ne-

45

znansko omikovali tudi ljudske nravi in vso ljudsko lastnijo. Jednak
izgled se nam kaže pri vseh druzih narodih.“

61 .

Kako pa mi Slovenci prav za prav likamo svoj jezik? Sram me
je povedati, a moram pregovoriti tudi o tem resno besedo. V likanji
jezika nam pa ni kos noben narod. Likamo ga na takov prečuden
način, da ga v govorjenji dostikrat ni poznati, da je slovenski. Kaj
pomaga vse to, da se naši pisatelji in pesniki trudijo izražati svoje
misli v čisti, gladki in lepi slovenščini, če pa mi občujemo med seboj
v tako duhoviti mešanici, da je joj. Ravno v naši govorici izraža se
prav vidno in natančno vsa naša brezbrižnost, vsa naša malomarnost
in lenoba. Namestu da se trudimo dobro in pravilno govoriti slovenski,
napenjamo se na vse kriplje govoriti slabo in nepravilno. Je li to
morda pravo, ako začenjamo stavek slovenski, a končujemo ga nemški?
Pri tem se pa še izgovarjati ne moremo, da ravnajo tako samo manj
izobraženi ljudje med nami. Ravno oni delajo tako, ki so se kaj učili,
ki znajo nekaj nemščine, kojo pa vrivajo povsod pri vsaki priliki in
nepriliki v svojo slovensko govorico. Nebroj tujk klati se po našem
občevalnem jeziku; in namestu da bi jih iztiravali iz njega, vlačimo
jih še vedno več vanj. Bogu bodi potoženo to.

Kakor bi bil naš jezik res tako ubog. Ravno nasprotno, ravno
bogat po oblikah, ravno krepak in blagodoneč je on. Naravnost ne¬
sramno je grditi takov jezik s tujkami, ki imajo v sebi dostikrat mnogo
manj jedra in mnogo grjo obliko, nego jo ima slovenski izraz za to.
Najbolj čudno je pa še to, da dostikrat pridenemo slovenskemu izrazu
še tujko, kakor bi hoteli s tem bolje razložiti ali razjasniti to, kakor
n. pr.: To je moja tolažba in „trošt“, ali pa: To je sramota in „špot“,
ali pa: čuvajte in „vahtajte“, i. t. d. Tako je, zdaj pa le zakličimo
ponosno: „mi smo mi!“

Ta mešanica izlegla se je že v prejšnjih stoletjih po naših slo¬
venskih mestih, ko je vladala po vseh naših slovenskih pokrajinah
nemščina in le nemščina. Takrat bilo je se ve najfineje izražati se le
v tem jeziku. Kdor pa iz tedanjih mestnih prebivalcev ni bil zmožen
prisvojiti si popolnem nemškega jezika, ta začel se je vsaj nekoliko
bližati se v govoru nemščini s tem, da je vrival med svojo slovensko
govorico nemške izraze, ali je pa vsaj prevstrojal slovenske v nemške.
V prejšnjih stoletjih je bilo morda to jako fino, a sedaj je to narav¬
nost grdo. Ta grdoba pa tudi na kmeta ni ostajala brez vpliva. Kmet,
prihajajoč v mesta cul je to brozgo celo pri tacih ljudeh, ki so se mu
zdeli jako učeni in imenitni, in premišljal si ni dolgo, ter jel bogatiti
in krasiti tudi svoj jezik z istimi tujkami, koje so znali tako vestno
rabiti meščanje. Tako je prišlo, da je prodrla ta spakedrana mešanica

46

do najbolj oddaljenega kotiča slovenske zemlje, in ves rod začel je
govoriti tako, in se še danes ni odvadil.

62.

A tudi to je kvarilo vedno naš slovenski jezik, da so dohajali
vsi uradni dopisi in ukazi našemu kmetu pisani jedino le v nemškem
jeziku. To je napotilo kmeta, da je začel imenovati vse urade s tistim
imenom, ki se mu je pisalo v onih ukazih. Se ve potem ni šel nikdar
več v davkarijo, ampak hodil je le v „steueromt“; za sodnijo se ni
brigal nikdar, ampak le za „rihto“; tresel se tudi ni pred grajščinskim
oskrbnikom, ampak samo pred „ferboltarjem“ ; zato pa tudi ni sedel
nikdar v ječi ali v zaporu, ampak le sem ter tje v „kehi.“

Tudi dosluženi vojaki zanesli so marsikatero tujko med naš narod.
Saj oni niso pisali domu nikdar nobenega pisma, ampak vedno le
„prif“; perila niso poznali, ampak le „beš“; streljali niso nikdar s
puško, ampak jedino le z „gverom“. Če so pa postali šarži, niso nosili
rokovic, ampak „ančahe“; stotnikov tudi ni bilo še takrat, ampak
sami „štreng gavtrnani 4 .

Tem vrle družice so bile pa one kmečke deklice, ki so hodile
služit v mesta. Tudi one imajo na vesti mnogo spak, ki so se vrinile
v naš jezik. Saj one niso hodile ob nedeljah popoldne nikdar na sprehod,
ampak vedno le na „špancir“; ljubčekov tudi niso poznale, namestu
njih so imele le kake nedolžne „šoceljne“, one so bile pa „šocke“;
služba delala jim tudi ni nikdar preglavice, ampak jedino le „dinst“;
celo obleke ni jim bilo treba nositi, ampak k večemu kak „gvant*.

Glejte ljubi moji! Tako smo likali in tako likamo sem ter tje
še dan danes slovenski jezik. Saj bi pa tudi brez tega likanja ne
imeli ne „riht ne keh, ne beša ne gvantov“. Kar nagi bi morali hoditi.

63.

Zraven tega je pa vendar le nemščina še dan danes občevalni
jezik vseh politiranih krogov po Slovenskem — omikanih krogov ne
pristuje za vse slučaje. Trdi se tudi še sem ter tje, da je veličastneje,
ako izraža kdo svoje misli in nesmisli v nemščini. Na Doljnem Avstrij¬
skem, Solnograškem in drugod zna pač vsak kmet nemški; a na Slo¬
venskem še ne, in zato je tu znanje nemščine vselej znak više politure.

Toda ako hočeš v premnozih slučajih res razumeti to nemščino,
moraš biti le rojen Slovenec. Pravi pristni Nemec še pojma nima o
tej nemščini. Naravnost nerazumljiv zanj je vsklik: „0 diese Baben!“
(Oj te babe!) — Ali je razumljivo dalje to komu drugemu nego
Slovencu, kedar se zadre kdo nad kom rekoč: „Aber gehen Sie sich
salzenP — Lep in ginljiv je tudi ta-le rek, ki sem ga čul nekoč:

„Papa, der Kužek will aber nicht die Kobilcen fressen!“ Oj. ti lju-

47

beznjiva nedolžnost! — Prav lepa cvetka nemščine na Slovenskem
je tudi ta-le izjava neke deklice: „Mama, die Mačka ist liber die

Stiegen gegent." Ali bi ne bolela ušesa pristnega Nemca pri tem stavku?
— Kako ljubo glasi se pa tudi vprašanje: „Wie haben Sie sich ge-

stern gehabt?“ — Pa tudi to je imenitno, ako čuješ v Ljubljani: „Die
Katrca geht aber morgen am Roženpoh!“ Srečno pot, Katrca! Po¬
boljšaj se, Katrca!

Skoro bi dejal, da bi izkazovali mnogi Slovenci večo čast nem¬
ščini, ako bi nikdar ne izbleknili nemške besede. Oj ti ubogi nemški
jezik! Kako se pačiš ti po Slovenskem! Saj ti nisi kriv, da te hrusta
Gorenjec, da te zavija Dolenjec, da te poje Slovenec na Štirskem. Ne,
ne, ti nisi kriv, ampak krivi so jedino naši rojaki. Sram jih bodi!

A še neka prikazen javi se pri nas. Kedar vstopi kak bolje
oblečen človek v kako krčmo ali prodajalnico po naših mestih, gotovo
ga obgovore ali pozdravijo vselej nemški. Ta navada pa že nima para
pri nobenem drugem narodu. Le kmet slovenski, samo ti si še tako
srečen, da te nagovarjajo povsod slovenski, celo v onih prodajalnicah,
kojih lastniki so trdi Nemci.

Toda s tem ni rečeno, da s tujci nimamo govoriti v njihovem
jeziku, ako ga znamo. A nagovarjajo in pozdravljajo naj se tujci pri
nas le v slovenskem jeziku. Ako vidimo potem, da ne zna ta ali oni
slovenščine, občuje naj se ž njim v njegovem narečji. Tako je tudi
celo na Ogrskem, in Madjari so vendar znani, da čislajo nad vse svoj
jezik. Tam pozdravlja se vsakdo madjarski, a potem se tudi ne brani
noben Madjar govoriti ž njim v njegovem jeziku, ako ni vešč ogrščini.
Tako bodi tudi pri nas.

64 .

Pred par leti potoval sem z nekim Cehom po slovenskem Stajar-
skem. Mož dolgo ni mogel razumeti, da je na slovenski zemlji,
kajti skoro nič ni kazalo tega. Na vseh železničnih postajah
bili so le nemški napisi, sprevodniki izklicavali so imena postaj tudi
le v nemščini. Rokodelci in krčmarji imeli so največ le nemške napise,
malokdo zraven nemškega še slovenski. Zraven tega ogovarjali so ga
ljudje skoro povsod v nemškem jeziku. K večetnu so ga dvojezični
napisi na vaških tablah nekoliko opominjali, da utegne sem ter tje
živeti tu kak Slovenec. Čudom se je čudil mož temu. — A tako ni
samo na slovenskem Štajerskem, tako je skoro povsod po mili naši
domovini.

Res čudno je to. Kje vidimo še to prikazen? Ali je videti n. pr.
na Zgornjem Štajerskem, da bi napravil kdo dva napisa na svojo pro¬
dajalnico? Ali vidimo mari kaj tacega na nemškem Koroškem? A
čemu delamo prav za prav to? Iz gole bojazljivosti, iz gole nezaved¬
nosti, iz gole brezbrižnosti. Taki smo mi. Potem pa zahtevajmo, da

48

spoštujejo našo narodnost tujci. Dokler sami ne bodemo pazili strogo
na to, da se kažemo v vsem Slovence, dokler sami ne bodemo skrbeli
za to, da dobi' naša zemlja povsod slovensko lice, tako dolgo so
zastonj vsi naši napori, da dospemo do istega ugleda, ki ga imajo
druge zavedne narodnosti.

Pa saj so. jako klasični ti dvojezični napisi. Nahajajo se tudi
celo v onih selih, kamor ne zabrede leta in leta noben Nemec. Tako
sem našel po tacih vaseh dostikrat takove napise: N. N. Fassbinder,
sodar; ali N. N. Mannerschneider; ali pa N. N. Schrnied, kovač.
Najbolj čudil sem se pa v nekem prav zakotnem selu napisu, ki je
slovel: N. N. Herren- und Damen-Schumachermeister. Slovenske pre¬
stave pa ni bilo zraven. — Saprabolt, ta jo je pa zadel! Posebno
kmetice onega sela so lahko ponosne, da so dame. Vsled tega naj
pa tudi zahtevajo takoj, da jim poljubljajo moški roke.

Na Dolenjskem n. pr. videl sem še pred par leti dva jako karak¬
teristična napisa v novomeškem okraji. „Valtendorf in Jurkendorf"
imenovali sta se dve vasi tam, in sicer samo Valtendorf in Jurken-
dorf, slovenskega imena nista imeli. Morda so ga vendar od tistega
časa iznašli ali iztaknili od kod, saj so ondotni prebivalci vedno živeli
v teh sanjah, da prebivajo v Valti in Jurčji vasi.

A kako je v beli Ljubljani, ki se tako rada zove središčem in
srcem vseh slovenskih pokrajin Iz svojih mladih let se spominjam,
da je bil takrat tam jedini slovenski napis na Starem trgu, ki se je
glasil: Hohnova bukvoveznica. Le ta mož, Hohn, imel je toliko po¬
guma, da je dal svoji trgovini slovenski naslov. To je bilo pred tri¬
desetimi leti, takrat ko je celo nad čitalničnimi vrati bilo zapisano:
Citalnica-Restauration. - Kedaj vendar se bodo povzdignili vsi na¬
rodni Ljubljančani na ono stališče, na kojem je stal naš vrli narodnjak
Hohn že pred 80 leti? Ali je upati tega pri vseh?

Skoro bi rekli,  da  ne. O tem predsvedočila nas je zadnji
čas ona žalostna borba za samoslovenske ulične napise v Ljubljani.
Žalostno v tem slučaji je pa ravno to, da se tu ni boriti z ljudmi
tuje narodnosti, ampak tu se bije boj narodnjakov s tako zvanimi
tudi — narodnjaki. Vprašam: ali bi mogli ravnati tako pristaši katerega
si bodi druzega naroda, kakor so ravnali in delali zapreke slovenskim
napisom naši tudi — narodnjaki? Ne, nikdar ne. To je le pri nas
mogoče, in to tudi jedino vsled tega, ker pri nas še ni prodrla na¬
rodna vzgoja in po nji narodna zavednost v vse sloje našega naroda.
Prava narodna zavednost pa ne pozna nobene prijenljivosti, nobenega
hinavstva, nobenega klečeplaztva.

Najbolj čudno se mi je pa zdelo, da se je v kranjskem deželnem
zboru pred par leti izrazila želja, — in sicer izrekel jo je slovenski
poslanec — naj bi napravljalo celo naše ven in ven narodno slovensko

49

planinsko društvo na svojih potih dvojezične napise. Ne vem, čemu
bi bilo potem slovensko planinsko društvo prav za prav. Prav lehko
nazivalo bi se potem utrakvističnim planinskim društvom. Ali onega
slovenskega poslanca ne boli srce vsled tega? Žalostno, če ga ne.

65 .

Stroga narodna vzgoja ima pa ravno ojačiti človeka, da se ne
sramuje nikjer in nikdar svojega jezika, da mu skuša pomagati
do veljave in ugleda, kjer le more, da se upira povsod z vsemi silami,
kjer se mu skuša kratiti ta veljava, in kjer bi se skušal potisniti
v kak kotiček ali spravljati iz rabe. A oni človek, ki še sam sovetuje
ali deluje, da zgublja njegov jezik veljavo, ali koji gleda samo brez¬
brižno tako obveljanje svojega jezika, ta ni narodnjak, ta nima pravice
imenovati se Slovenca. Pazite rojaki, prosim vas, na svoje izvoljence,
se li ne pregreše kedaj v tem obziru. Vaša sveta stvar je, izvajati iz
tega stroge posledice. Tu nimate prizanašati nikomur, prizanašanje bi
bilo tu pregreha zoper narodnost. Tu nima nobene pravice pregovor,
ki veli: Jedenkrat ni nobenkrat. Nobenkrat nima biti noben izvoljenec
naroda popustljiv ali brezbrižen glede jezika. Izjavite mu takoj, da
nima pravice zastopati vas več, drugače se proglasite vi sokrivcem
njegovim.

A da se ne pregrešamo zoper naš jezik, v to treba je, da se ga
uči vsak rojak tako temeljito in tako vestno, da ne pride ž njim niti
v govoru niti v pisavi v zadrego, da ga rabi vsled tega tudi lahko
zmiraj in povsod.

To zadačo izvesti poklicane so pa v prvi vrsti naše šole, a ne
samo ljudske, ampak vse šolstvo na Slovenskem poklicano je v to,
da goji z vso skrbljivostjo in natančnostjo naš mili slovenski jezik.
A tudi že sama ljudska šola imela bi postaviti pri svojih učencih
tako trdno podlago v materinem jeziku, da bi je ne omajal najhujši
vihar. Toda žalibog, pri pouku v našem jeziku so povsod strašne
zapreke.

Prvič: obiskavati bi morali naši otroci redno šolski pouk.

Drugič: šole ne bi smele biti tako oddaljene druga od druge,
da bi otroci res lahko obiskovali jih redno.

Tretjič: šole po vsem Slovenskem morale bi biti pa tudi urav¬
nane tako, da bi se poučevali v njih vsi predmetje jedino le v
slovenščini.

66 .

Te točke so tako same ob sebi umevne, da se dozdeva skoro,
da je nepotrebno govoriti o njih obširneje. Toda naj preprostejša stvar
zahteva dostikrat obširnejše razprave, nego najtežavnejša. Taka je
tudi s temi točkami.

7

50

Že prva točka, da imajo otroci redno obiskavati šolski pouk, dela
veliko težav in križev učiteljem, starišem in otrokom samim. Lehko
je umeti, da so bili, so in bodo med zadnjimi vedno taki, ki gredo
mesto v šolo raje na potep. Saj vsak otrok ne razvidi prav lahko,
da mu je šolski pouk v korist; vsak pa čuti, da se mu pohajkovanje
zunaj šole mnogo bolj prilega, nego sedenje v šoli. Toda ob te nazore
se lahko spravijo otroci, ako le hočejo stariši ali oni, kojim je izročen
otrok v skrb. Videlo se je pa tudi že mnogokrat, da so se ti pote¬
puhi prelevili v najboljše učence, kojih je bil lehko vsakdo vesel.
Saj navadno ti potepuhi niso najslabeje nadarjeni otroci; saj vidimo,
kolike zvitosti in pretkanosti treba jim je, da se jim je mogoče odteg¬
niti šoli. Tudi vidimo, da se zunaj šole vedno pečajo s kakim pred¬
metom, če tudi dostikrat s takim, ki nikakor ni primeren njihovi
starosti. Kakor sem že dejal, temu se pride lehko v okom, ako se
začne le postopati strogo proti takim potepuhom.

A druga je, ako so stariši manj strogi ali celo tako nepremišljeni,
da odtegujejo sami otroke od šolskega pouka. Čemu je treba mojemu
sinu učiti se vsega tega! Ta fraza, žalibog, še ni izginila med ljud¬
stvom. Ali kaj je treba kmetu in rokodelcu toliko pouka, i. t. d. Da
mu ga je treba, o tem vendar ni dvoma. Tudi naš krnet potrebuje
krvavo dan danes onega znanja, ki si ga pridobiva v šoli; in kaj še le
rokodelec in obrtnik. Ta dva stanova se sedaj brez šolske omike prav
nič razvijati ne moreta. Se obstojata težko brez nje. Rokodelci in
obrtniki so namreč ravno v sedanji dobi v vedni nevarnosti, da jih
ne izpodrijejo inteligentnejši tekmovalci. Ravno to je bil zadnje čase
propad marsikoga, da ga je prekosil tekmovalec, ki se je vdeleževal
rednejšega pouka v mladosti.

Tretja zapreka temu je pa uboštvo mnogih roditeljev. To ravno
zakrivlja v največ slučajih, da ne hodijo otroci redno v šolo. Res je,
da ljudska šola ne stane starišev niti krajcarja; a to je pa tudi
resnično, da so sposobni otroci sem ter tje za rnarsikako delo, za koje
stareji ljudje nimajo sposobnosti in ne časa. Žalostno je pa ravno
to, da je toliko roditeljev, ki rnogo preživljati svojo obitelj le s po¬
močjo svojih otrok. So li to zdravi pojavi sedanjega socijalnega
življenja?

Nikakor ne. Maščevalo se bode pa to tudi prej ali pozneje. Soci-
jalni demokrati pač pravijo, da imajo tudi proti tej socijalni bedi
zdravilo. Neka točka njih programa veli: „Otroci se imajo rediti na

splošne stroške.“ — Ali pa veste, kaj se pravi to? To se pravi raz¬
trgati vse vezi, ki spojajo stariše z otroki, to se pravi, razdreti zakon,
to se pravi vničiti najmoralnejšo in najnaravnejšo inštitucijo človeško,
to — je družina.

51

67 .

Videli smo v zadnjem poglavji, da žalostne družinske razmere
ovirajo predostikrat duševni napredek otrokov. Samo ob sebi je pa
tudi umevno, da nič manjih zaprek ne delajo telesnemu napredku. A
vendar je družina poklicana v prvi. vrsti, da stori za naraščaj človeški
vse, kar mu je potrebno k telesnemu in duševnemu prospehu. Se ve
to je pa jedino mogoče onim družinam, kojitn se ni boriti vsak dan
za svoj obstanek, ki niso vedno v skrbeh, s čim se bodo nasitile danes
ali jutri. To je mogoče onim družinam, ki mirno uživajo plodove
svojega truda ali pa svojega bogastva, kojega so si pridobile brez
vsakoršnega truda. Nič ne ovira bolj otroške vzgoje, nego beda v
družini. Ona slabi vsako silo človeško, ona skali vsako veselje, ona
odtuja stariše otrokom; kratko in malo: beda je največa zapreka
dobre vzgoje.

Družina je tedaj prva in najvažnejša, a tudi najboljša vzgoji¬
teljica človeka, a ne pozabimo: družina brez bede. Mnogi, ki se bavijo
dan danes s tem vprašanjem, kako bi odstranili sedanjo bedo, koja se
razširja tako mogočno v socijalnem življenji, prišli so do zaključka,
da se mora odstraniti družina. A to bila bi največa napaka. Ravno
ako hočemo izgnati bedo iz življenja, moramo ojačiti družino; in ojačili
jo bodemo, ako bodemo vzgajali in na pravo pot obračali vse zmož¬
nosti človeške: um, srce in voljo. Potem prevideli bodo ljudje, da
tista pretirana skrb za samega sebe, in le za samega sebe, stvarja na
drugi strani velikansko bedo. Povsod tam, kjer se bogatijo brez mere
nekateri, propadajo v uboštvo drugi.

Izginila bode beda iz življenja le tedaj, kedar bode dobival de¬
lavec svoje zasluženo plačilo, le tedaj, in prej ne. V sedanjosti ga
ne dobiva nobeden, in zato narašča tako mogočno uboštvo med ljud¬
stvom, in bogastvo kopiči se tako prešerno v rokah nekaterih malo¬
številnih posameznikov.

68 .

Znano je, da socijalisti nameravajo razrušiti družino, kedar pridejo
do oblasti. Toda kakor kaže vse, rušiti jim ne bode treba mnogo, saj
razrušile bodo družino že prej sedanje razmere. Saj socijalizem je le
posledica sedanjih žalostnih razmer v življenji. Rušijo se pa družine
dan danes na vsakoršen način. Povsod pojemljejo že one vezi, ki so
nekoč vezale ženo na moža in otroke na stariše. V premnozih slučajih
mož že ni več sam reditelj svoje družine, le predostikrat mora tudi
žena zraven svojih domačih opravil služiti še zvunaj hiše denar, da
se preživlja družina. Moževa sila že v premnozih slučajih ni več zmožna
pridobiti vsega potrebnega. Kako pa opravlja takova žena svoja do¬
mača opravila, o tem pa tudi ni dvomiti. Mož hodi na delo, žena tosi

7 *

52

tako, otroci se pa vzgajajo sami. Toda kako, o tem pa zopet ni
dvoma. Celi dan ne vidijo starišev, ne čujejo niti najmanjšega dobrega
pouka od njih, in celo zvečer, ko se vračajo stariši domu, ni časa za
pouk, kajti trudna telesa silijo le v postelj, kajti treba si je nabrati
zopet novih moči za delo prihodnjega dne. Kaj so taki stariši otrokom !
Kaj druzega neki, nego vsak drug človek. Kaj neki naj veže te
otroke na svoje roditelje? Morda tista borna piča, koja se jim daje
vsak dan, ali pa tudi celo ne. Žalostno je to.

Tako rušijo se družine v tako zvanih nizih slojevih ljudstva. Ali
je pa morda to bolje v tako zvanih srednjih slojih? Tudi tukaj se
nam kaže ista žalostna prikazen. Tudi tukaj vrši se propad družin¬
skega življenja, a le na nekako skrivnejši način. Tudi srednjim slojem
človeške družbe ni mogoče skoro nikjer več skrbeti primerno za svoj
naraščaj, tudi ti propadajo, kajti tudi možje teh slojev nimajo največ
toliko, da bi mogli dostojno skrbeti za svoje družine. Tudi tu vidimo
opravljati žene še druga opravila razen domačih, da se le olajša nekoliko
tisti kruti boj za bitje. Koliko žen uradnikov, učiteljev in druzih tacih
trpinov mora se baviti s šivanjem obleke, z izdelovanjem klobukov
in druzih reči za druge ljudi, da je le mogoče rediti družino. — In
otroci nižjih in srednjih slojev, ali niso primorani predostikrat tudi ti
služiti denar že v svoji nežni mladosti, in celo mnogokrat s tako te¬
žavnim delom, ki mora ugonobiti v kratkem vse njih telesne sile.

69 .

Zdaj ostanejo še oni sloji, koje nazivljatno v svojem slepem servi-
lizmu više stanove. Tem pač ni treba skrbeti, kaj bodo jedli jutri, s
čim se bodo oblekli; k večemu dela jim preglavico sem ter tje, kaj
posebno finega in izbranega bodo jedli jutri, ali pa, kako posebno
novomoderno obleko bodo oblekli jutri, i. t. d. Mislili bi lehko, da se
ti stanovi posebno odlikujejo po svoji skrbi za dobro vzgojo otrok.
A temu tudi ni tako. Tu celo prav nič ne vzgajajo stariši svojih
otrok. Precej po rojstvu gre otrok že v tuje naročje, v naročje v to
najete dojenice. Pozneje ga prevzame guvernanta v svoje varstvo,
in še pozneje domač učitelj in učiteljica, ali pa gre v kak penzijonat,
institut, ali kamor si že bodi.

Potem se pa premnogokrat prigodi, da otrok dovršivši študije in
vrnivši se domu celo ne spozna svojih starišev. Lepa reč to, saj pa
tudi ni čuda. Ali naj ljubi takov otrok takove stariše? Tako se od-
tujajo tudi tu otroci starišem, tudi tu ni pravega družinskega življenja;
in tedaj sploh ne moremo priti do druzega zaključka kot do tega:
Naše družinsko življenje se ruši, naše družine gredo rakovo pot, in
razpadle bodo še prej, nego je pričakovati socijalne prekucije. A

53

ravno popolen propad našega družinskega življenja bode provzročil
to, po čemur hrepene socijalisti: popolen razpad sedanje človeške
družbe.

Bog zna, če se izpametuje človeški rod še prej ?

70 .

Druga zapreka pri pouku našega materinega jezika je ta, da so
šole po naši domovini preveč oddaljene druga od druge.

Pravijo, da šolstvo pri nas cvete. To je strašna izmišljotina.
Bog ve, čemu smo si neki izmislili to frazo, saj je ne vrjame tako
nobeden. Saj vidimo po celi Avstriji, koliko truda je treba povsod,
da se osnuje kaka nova šola, ali da se razširi že kaka obstoječa; saj
vidimo, kako slabe plače dobivajo učitelji — na Kranjskem n. pr.
med učiteljevo in biričevo plačo ni nobene razlike,  —
saj vidimo, koliko dela imajo šolski soveti s šolskimi zamudami. Koliko
vasi je še pri nas, kojili otroci ne hodijo sploh nikamor v šolo, ker
jim je predaleč, in šole se tudi ne snujejo tam, ker ni morda onega
števila otrok tam, kojega zahteva postava. Koliko je dalje pa tudi
tacih vasi, kojih otroci imajo le tri dni na teden šolo, ali samo po
zimi, i. t. d.

Potem se pa sleparimo s frazo, da šolstvo pri nas cvete. Pri
šolstvu ne vidi nobeden nič druzega, nego to, da stane mnogo denarja.
Zato se gleda pa tudi tu na vsak krajcar, med tem ko se siplje
dostikrat za nepotrebnosti s polnimi rokami. Vendar se pa čuje mnogo¬
krat, da sedanja šola nima posebnih vspehov. S tem predbacivanjem
so pa nekateri takoj gotovi. Ali naj pa naši učitelji pri tacih okoli¬
ščinah, ki vladajo sedaj pri šolstvu, delajo čudeže? Se ve, to bi še
tudi zahtevali mnogi. Toda to ne gre. Raje naj se skrbi, da se bode
šolstvo res razcvitalo, naj se ponudi v resnici prilika vsacemu držav¬
ljanu, da se mu bode mogoče izomikati po šolah, in potem še le
reklo se bode lehko, da šolstvo napreduje in se razcvita.

Posebno mi Slovenci potrebujemo odlične ga šol s tv a
za utrditev svojega jezika in svoje narodnosti.

71 .

Tretjič: šole po vsem Slovenskem bi morale biti pa tudi uravnane
tako, da bi se poučevali v njih vsi predmeti jedino le v slovenskem
jeziku.

Čudno dozdeva se tujcu, ako bi cul, da se mora to tirjati pri
nas. Saj je to tako samo po sebi umevno, in najodličnejši pedagogi
vseh časov in narodov so bili vedno tega menenja, da se ima vršiti
prvi pouk le v materinem jeziku, čudno je v istini pa tudi to, da to
pravilo velja za vse narode, samo za avstrijske in ogrske Slovane, in

54

posebno za nas Slovence pa nima nikake veljave. Po večini naših
šol, če imajo le par razredov, vrine se takoj nemščina ali pa italijan¬
ščina. In kako se pa tudi utemelji to ravnanje. Pravi se. da bode to
le v korist narodu samemu, da si bodo mogli pojedinci služiti svoj
kruh tudi na tujem. Toda tega se pa ne premisli nikdar, da je to
jako žalostno za. vsak narod, ako je primoran iti s trebuhom za kruhom
v tuje dežele. Res je, da se izseli dan danes mnogo našega naroda
posebno v Ameriko. Ubogo ljudstvo! Naša bogata slovenska zemlja
ti ne daje več dovolj hrane. Ali je res tako ubožala? Oj, nikakor ne.
Se je tako bogata, še je tako odlična, kakor je bila nekoč. O nje bo¬
gastvu bi se živeli še lehko naši pozni rodovi; saj vidimo, kako se
rede o njem tuji priseljenci. Naš narod se izseljuje, a tujci se prise¬
ljujejo v vedno obilnejšem številu, in vsem gre dobro, vsi obogate v
naši mili domovini. A da se tem ljudem prihrani trud učiti se sloven¬
ščine, zato morajo se uriti sloveski otroci v nemščini, in pa zato, da
lože izvandrajo. To je žalostna slika.

Kako izborno se pa tudi nauče naši otroci nemškega jezika!
Kaki vrli teotonski pohrustarji so pa tudi potem vsled svojega znanja
z nemškim jezikom. Ubogi nemški jezik!

Ni se čuditi tedaj, da gre naša narodnost rakovo pot, saj ji
manjka skoro povsod glavnega temelja: izobrazbe v slovenskem je¬
ziku. Ako se to ne predrugači v kratkem, potem čaka našo narod¬
nost najbritkejša usoda. V kratkem pisalo se bode potem lehko: „Bili
so Slovenci!" —

72 .

Razen slovenščine moral bi pa še vsak količkaj zaveden Slo¬
venec umeti in govoriti še kak drugi slovanski jezik. Čudno je to,
da se Slovenec z Nemcem in Hrvatom pogovarja v jednem in istem
jeziku: namreč v nemščini. To niso posebno zdrave razmere. Všeč
bi bilo pač marsikomu izmed nas, ako bi se Hrvati učili slovenščine;
še bolj prav bi nam bilo morda, ako bi se Rusi bolj zanimali za nas.
A tega nam pa ne pride na um, da bi se morali prav za prav zani¬
mati mi za te narode bolj, nego smo se do sedaj. Kake pojme imamo
n. pr. še dan danes o Rusiji in o Rusih. Gotovo manj vemo o tem,
nego o najmanjši nemški državici. Rusija je za nas še vedno španjska
vas. Vidi se nam pri vsaki besedi, ki jo izustimo o Rusih, kako ne¬
rodno  nas je polizala evropska kultura. Vidi se nam vedno, iz kakega
sumljivega vira zajeli smo svojo modrost o Rusiji, ako smo sploh
kedaj kaj zajeli. Koliko nas je neki, ki smo se sploh kaj pečali o
tem predmetu, in tisti, ki smo se, tisti imamo jasne a tudi vse dru¬
gačne pojme o tem, nego so oni, ki so razširjeni povsod po sovraž¬
nikih ruskega naroda.

55

Ker razen nemščine ne zna večina Slovencev nobenega druzega
jezika, zajema zato svojo modrost o ruskih odnošajih le iz nemških
knjig in časopisov. Toda kako kalni so ti viri, o tem je najbolje, da
navedem nemško pričo, nemškega učenjaka in pisatelja z imenom
Friedrich Meyer v on Waldeck.

V svoji knjigi: „Russland, Einrichtungen, Sitten und Gebrauche“
piše omenjeni pisatelj: „Unsere Zeitschriften schwellen von Original-

correspondenzen aus dem Zarenreiche, jede Buchhandlermesse zahlt
neue, nicht selten umfangreiche Werke liber Russland, sein politisches,
geistiges und sittliches Leben, und liber kein Land der Weltist Deutsch-
land schlechter unterrichtet, als liber das grosse slavische Land an
seinen Ostmarken."

„Wie ist das moglich — fragt man sich wie ist das denkbar
bei der vielgerlihmten deutschen Griindlichkeit und Gewissenhaftig-
keit ? Die tiefbeschamende, leider untastbare Antwort lautet: A n

R u s s 1 a n d s G r e n z e v e r h Ii 111 die d e u t s c h e Griindlichkeit
und Gewissenhaftigkeit ihr Haupt.  Deutschland ist durch-
trankt von starrer, an grundlosen Vorurtheilen genahrter Antipathie
gegen Russland und seine Regierung. Von der Tagespres.se — wenige
Ausnahmen bestatigen die Regel — wird diese Abneigung ausgesaet,
gepflegt und grossgezogen. Die Mehrzahl deutscher Zeitungscorrespon-
denten in Russland, die weder die Sprache, noch das Volk, noch die
eigenthlimlichen Lebensbedingungen des Staates und seiner Angeho-
rigen kennen, schreiben wie es ihren Arbeitgebern, den Redactionen
behagt, und diese verlangen die Speise, die ihren Lesern vorzugsweise
mundet.“

„Und wie entstehen die meisten unserer grosseren Werke neuen
Datums iiber Russland? Es ersčheinen die umfangreichsten Schriften
liber das Zarenreich, die seine bedeutsamsten Lebensausserungen zu
schildern unternehmen. Und doch waren ihre Verfasser weder in
Russland, noch kennen sie die Sprache jenes Landes und was sie
schreiben, haben sie theils aus unzuverlassigen Quellen zusammenge-
lesen, theils sich von abenteuernden Landfahrern erzahlen lassen. Dass
diese Publicationen von Umvahrheiten, groben Fehlern, ergotzlichen
Missverstandnissen und den augenfalligsten Beweisen grossterUnkenntnis
wimmeln, ist nicht zu verwunden. Und eine urtheilslose Kritik setzt
schliesslich allem die Krone auf, posaunt dergleichen Werke als epoche-
machende und gediegene Erscheinungen aus und ervvirbt ihnen bei
der grossen Menge Glauben und Vertrauen.“

73 .

Jasno vidimo tedaj, koliko nam je vrjeti nemškim knjigam o
Rusiji in o Rusih in tudi onim slovenskim spisom o tem predmetu, kojih

56

pisatelji niso bili nikdar v Rusiji, in kojiin je ruski jezik španjska
vas. Zalibog, da moram tudi jaz trditi, da se v slovenskih spisih zelo
laže, in sicer zlobno laže o ruskih odnošajih. A čemur vse to?

Vzrok temu je strah pred panslavizmom. Jako hudo zabolelo bi
marsikaterega pisatelja pišočega o Rusih, ako bi se pokazalo s prstom
nanj rekoč: »Glejte ga panslavista!" Oj, tega bi marsikdo kar prenesti
ne mogel. Zato le ničesa dobrega ne o Rusih, in zato le za Boga
voljo ne učiti se ruskega jezika, da nam le kdo ne bode mogel pod¬
tikati, da smo panslavisti.

Gospoda moja, to je strašanska bedarija! Že v jednem prvih po¬
glavij tega spisa pokazal sem, kake vrednosti je ono podtikanje pan¬
slavizma od strani naših nasprotnikov. Ne bojmo se vendar tega ne¬
spametnega sumničenja, naša vedna bojazen in neodločnost sekala bo
vedno huje rane naši narodnosti.

Le tega ne, da bi se odtujali drugim slovanskim na¬
rodnostim; to bila bi naša narodna smrt. Se ve, ako se
jim bodemo bližali, grdili nas bodo naši nasprotniki in
odpadniki s priimkom panslavist. To je tudi gotovo.
Toda ako bodemo poslušali te, ostanemo na veke to, kar smo bili
do sedaj: narodni zaspanci.

74 .

Toda čemu naj se učimo pred vsem ruskega jezika? Tako vprašal
bode marsikdo čitateljev tega spisa. Saj je gotova resnica, da avstrijski
Slovani in osobito Slovenci nismo v nikaki zvezi z Rusijo. Kdor nam
podtika kaj tacega, in kdor trdi vsled tega, da smo izdajalci domovine,
ta je podel lažnik, ta nas hoče le očrniti in ovaditi pri vladi. Tacih
ovaduhov je pa precejšnje število posebno pri onih, ki pravijo, da
imajo jedini patent na pravo nemštvo. Tu se ne kaže nemška resnico¬
ljubnost in odkritost v posebno lepi osvetljavi. A Slovencu nasproti
ne zdi se je vredno tudi kazati. Slovenec naj se raznarodi, naj se
potujči, naj se ponemči, potem bode prav, potem sezidan bode še le
oni most, ki veže Adrijo z Baltiškim morjem.

Tako je. Da se zida, in da se mora sezidati ta most, tega tudi
ni skrival nikdar nikdo izmed navedenih naših nasprotnikov. V jedinem
tem slučaji odkriti so še naši patentiranci. To pričajo nam razne
nemške knjige in brošure govoreče o tem predmetu. Že leta 1867.
izdal je neki Juli us Freimund  v Bruselju knjigo z naslovom:
„Osterreichs Zukunft", v koji nahajajo se jako pomenljive besede:
„Y T enedig kam an Italien, und Deutschosterreich wird an Deutschland
kommen, kraft des ewigen Rechtes der Menschheit, das verschieden
ist von dem auf Papier und Pergament geschriebenem der RegierungenA

57'

Istega leta izšla je tudi v Lipskem knjižica z naslovom „Der
Zerfall Osterreichs von einem Ueutsohdsterreicher.“ Pisatelj naglasa,
da je razpad Avstrije naraven in potreben, Nemčija, Italija in Rusija
bodo nje dediči, in Nemčiji pripale bodo nemško-avstrijske provincije.
A ona prihodnja jednotna Nemčija ne sme biti tudi brez trdne pozicije
ob Jadranskem morji, in vsled tega priklopiti se ji ima tudi Trst in
cela Istra.

In še lansko leto izšla je v Lipskem brošurica „Neue Ziele, neue
Wege von Karl Jentsch“  spisana v jednakem smislu, jednakem
duhu kot prejšnji. V nji se čita naslednje: „Ein deutsches Reich, dem
von dem friiheren Deutschland noch beinahe 5000 Quadratmeilen und
20 Millionen Einwohner fehlen, ist noch nicht das deutsche Reich
und der Deutsche von heute hat das Lied vom alten Arndt: „Sein
Vaterland muss grosser sein“ einstweilen weiter zu singen.“

Tako so se naslikali tedaj oni sami, ki tako radi pometajo pred
našim pragom.

Da se učimo ruskega jezika, za to so vse drugi razlogi. — Ruski
jezik je najveličastnejši, najkrepkejši in najodličnejši
jezik slovanski.  „V  dnevih nesreče, v dnevih dvoma si ti moja
jedina opora, moja jedina zaščita, ti mogočni ruski jezik,“ piše Tur¬
genjev.  A ne samo Rusu je on mogočna opora in zaščita. Izmed
vseh evropskih jezikov razvila se je ruščina jedina na svoji lastni slo¬
vanski podlagi. Na nje razvoj vplival ni noben drugi jezik. Razširjena
je pač nesmisel, da je ona 200 let trajajoča nadvlada Tatarjev v Rusiji
mnogo skazila na ruskem narodu in na njegovem jeziku. Toda če
odštejemo tistih par tatarskih izrazov, ki so se vrinili v ruski jezik,
ne najdemo nobene spake v njem. Se ve, tudi par nemških izrazov
se tudi nahaja v njem. Tatarji niso kvarili nikdar državnega reda v
Rusiji, pustili so Rusom svoje prejšnje kneze, koji so morali le plače¬
vati jim nekaj davka; a tudi raznarodili niso niti jednega Rusa. Tudi
pod tatarsko nadvlado obdržal je ruski narod vso svojo posest, svojo
vero, svoj jezik in vse druge državne naredbe.

„Die Untervverfurig Russlands durch die Mongolen“ — piše že
imenovani Mayer von Waldeck  — ,,war keineswegs von nach-
haltigem Einfluss auf die aussere Lebensvveise, die Sitten und Ge\vohn-
heiten des russischen Volkes. Dasselbe wurde in keiner Weise
tatarisiert.  Die Mongolen haben sich nie im eigentlichen Russland
angesiedelt oder sich, einzelne Ausnahmen abgerechnet, mit dem
russischen Volke verinischt. Eine Verschmelzung beider Volksstiimme
hat niemals stattgefunden. Als die Horde vom tleidenthum zum Islam
Ubergegangen war, bildete schon der Religionsunterschied eine unaus-
fullbare Kluft zwischen den beiden Nationen.“

8

58

Ravno ruski jezik imel je pa tudi najugodnejšo priliko razvijati
se svobodno, in to je tudi pričina njega veličastnosti, mogočnosti in
krepkosti. On je bil vedno jezik največega slovanskega naroda, jezik
vseh na Ruskem vladajočih knezov, on je bil vedno uradni in slov¬
stveni jezik po celi Rusiji.

Takov jezik sme se gotovo ceniti in poštevati. Vsi drugi slovanski
jeziki trpeli so več ali manj v teku stoletij; vsem drugim kratila, se
je več ali manj pravica svobodne rabe in svobodnega razvoja. Zato
je pa tudi le ruski jezik zmožen krepiti in jačiti druge
slovanske jezike, jih poživljati in bogatiti.

To je tedaj glavni in najtehtnejši razlog, da se učimo Slovenci
ruskega jezika. Na Nemškem in Francoskem se ga uče že tako pridno,
da nas mora biti kar sram. Isto tako godi se na Češkem in Moravskem,
kjer nahajamo že cela društva, kojim namen je razširjanje ruskega
jezika. In mi Slovenci naj bi si ne upali tega! Ne bodimo no večne
šalobarde!

A če še poštevamo to, da je ruski jezik jako podoben našemu,
da za nas ni tolike težave priučiti se mu, kakor n. pr. Francozom in
Nemcem, potem res ne vem, ali bi se smejal ali jezil, da smo tako
brezbrižni.

Že s tem bodemo si pridobili mnogo, da se bodemo lože seznanjali
s proizvodi ruske literature, koja hrani v sebi odlična in izvrstna dela
učenjaška in leposlovna. Ne bode nam treba potem tavati slepo za
nemškimi in laškimi vzori, ter jih presajati na slovenska tla, kjer ne
mogo po nobeni ceni roditi dobrega sadu. Pri nas more roditi le to,
kar je stvarjeno za naša tla, in to je jedino le ono seme, koje je

zrastlo na drugih slovanskih tleh. In da so ruska tla najplodovitejša,

o tem presvedočite se lehko sami.

76 .

Zdaj pa pridemo k dobrim in slabim lastnostim slovenskega naroda.
To bodi tretja točka tega spisa. — Glavno pravilo vsakoršne pametne
vzgoje je pa to, da je treba jačiti in dopolnjevati svoje dobre, ter zati¬
rati in iztrebljati svoje slabe lastnosti.

Da pa nam bode mogoče postopati v tem slučaji pravilno in
umno, treba je pred vsem, da se poznamo popolnem. — „Spoznavaj

sebe!“ Ti besedi sta stali zapisani nekoč nad vrati delfijskega svetišča

tam, kjer je bilo bivališče boga, ki je po svojih duhovnikih in duhov¬
nicah razlagal prihodnjost grškemu narodu. Dovolj se je že pisalo o
teh besedah, dovolj se je že razpravljalo o tem predmetu, in moral bi
pisati jaz le kaj starega in že povedanega, ako bi hotel razlagati na
široko in dolgo pomen teh dveh besedi.

59

„Spoznavaj sebe!“ Kdo pozna neki samega sebe prav natančno?
Kdo pa tudi pazi na samega sebe najbolj? Ali smo n. pr. mi Slovencj
prepričani popolnem o svojih zmožnostih, o svoji jakosti, o svojih
krepostih in slabostih? Prav odločno moram zanikati na to vprašanje.
Saj drugače bi ne bili take trdne podlage tujčevim petam. Vse dru¬
gačno stališče zavzemali bi mi med evropskimi narodi, kakor je zavze¬
mamo v resnici, ako bi bili bolj presvedočeni o svoji vrednosti, ako
ravno nas je tako malo številice.

Kdo si je neki že zastavil ona tri znamenita in važna vprašanja:
Kdo sem, kaj sem in čemu sem na svetu? In vendar bi bila to naj-
prva človekova naloga. To pač menda vsakdo ve, da je človek, ako
ravno ne poudarja tega vselej in povsod, da ima iste pravice, kot
vsak drugi človek. In tako prišla je v rabo ona nesmisel o inferijornih
in superijornih ljudeh in narodih. Vsled tega jeli so pa tudi nekateri
prištevati Slovence inferijornim narodom, t. j. narodom druge vrste, ki
imajo manj pravic do obstanka, nego drugi. Kdo neki se je zmenil za
nas n. pr. še pred dvajsetimi leti!

Toda začetek je storjen, hvala Bogu, tudi pri nas. Posamnega
Slovenca je pač še mogoče prezreti, toda našega naroda ne več. Se
ve, tega pa nismo dosegli z molčanjem in potrpljenjem, ampak vsled
tega, ker so nekateri možje izmed nas s krepkimi besedami se pote¬
govali za naše pravice.

A ravno vedenje tako zvanih superijornih narodov dostikrat ni
prav nič človeško. Je li to človeško, ako se odreka drugemu narodu
pravica do obstanka, češ, to je narod nižje vrste. Ravno ako se misli,
da so na svetu narodi nižje vrste, je potrebno, da se jim priskoči na
pomoč, da se jih podpira z vsemi sredstvi, da pridejo do one omike*
s kojo se ponašajo toliko ti tako zvani — superijorni narodi. To je
človeško.

77 .

če tudi večina ve, da so ljudje, vendar tega ne ve, čemu so na
svetu, kaj je prav za prav njih namen. Jeden misli, da je in pije in
spl; drugi misli, da je samo za delo na zemlji; tretji za to, da ga
preganja usoda; četrti za to, da strada, i. t. d. — Vsi ti imajo prav
in pa nobeden. Človek mora jesti in piti, on mora delati, a on ne
sme biti nezmeren v jedi in pijači, in kar se tiče usodinega preganjanja,
na to nam odgovarja pregovor: „Vsak je svoje sreče kovač“. —

Mnogo je norcev na zemlji, ki verujejo na usodo, kakor na kako više
bitje, ki mora imeti svoje žrtve. In kaj dobro jih zavrača pregovor:
„ Vsak je svoje sreče kovač!“ in ta-le: „Kakor si postelješ, tako bodeš ležal!“

Čudno je, da tožijo o usodi samo oni ljudje, ki so nesrečni. Srečni
pa ne zinejo o nji niti besedice. Kako je vendar to, da le nesrečniki
imajo vedno kaj opraviti z usodo? Odgovor je lehak. Le uboštvo pri-

s*

60

j

vede človeka na to, da jame misliti, odkod prihaja njegova nesreča.
Vse okolnosti premišlja natančno, a na samega sebe, ki si je najbližji,
ne misli nikdar. A v sreči se človek odvadi misliti. Nikdar mu ne
pride na um, da bi mislil, na kakov način je postal srečen. Od tod
prihaja tudi ona žalostna prikazen, da tak človek tako rad pozabi
svojih nekdanjih dobrotnikov. To je tedaj odgovor na to, da mislijo
in verujejo ljudje na usodo, koji so nesrečni.

Vera na usodo je zelo razširjena med ljudstvom. Kolikokrat sli¬
šimo koga reči o kom: „mu je bilo že tako namenjeno' 1 . - Če je
kdo ubit v vojski, če si je kdo zlomil roko ali nogo, to si raztolmači
ljudska modrost takoj s tem, da mu je bilo to tako namenjeno." Tako
mišljenje je prav mohamedansko. Po Mohamedovem nauku je to tako;
Mohamedanci verujejo trdno na ono neizprosljivo usodo, po koji mora
človek umreti ta dan, ako gre v boj . ali ne, po koji si mora zlomiti
roko ali nogo, ako tudi leži ves dan v postelji. Takovo mišljenje se
pač ne strinja s zdravim razumom in tudi ne s krščanskimi nazori.
Koliko let bi še morda živel oni človek, ako bi ne bil šel ta ali oni
dan v boj; celo svoje življenje bi lehko nosil drugi zdrave ude, ako
bi si jih ne bil polomil vsled lastne ali tuje nerodnosti. — Če kdo
pade z visoke skale v brezdno; ali gaje vrgla mari usoda z nje? — Ali
ga je peljala usoda na njo? Ali je namenil sovražnik v boji ono krogljo,
ki ga je zadela, ravno njemu, ali ne morda ali najbrž komu drugemu ?

Krščanska vera prepoveduje verovanje na usodo; ali vendar je
tako razširjeno med kristjani. Zato je nalog vsacega izobraženega
človeka delovati na to, da se to mišljenje popolnem iztrebi iz naroda.

78 . '

v

Človek je stvarjen za delo. On ima um in voljo, on ima telesne
moči, koje naj rabi sebi in drugim v prid. Ali pa more razvijati
svoje moči, ako veruje na usodo, proti kateri tako ne more
ničesa storiti? Ne! — Vera na usodo ga ovira pri vsakem delovanji.
Zato se mora tudi s stališča pametne vzgoje odločno postopati proti
veri na usodo.

Beseda usoda  bi se morala izbrisati iz vsacega jezika, kajti
usoda ni nič.  Varujmo se pred vsem govoriti otroku kaj o tem
predmetu. Ne recimo nikdar v njegovi navzočnosti znanega reka:
„to je tako namenjeno". Kako ga bode to oviralo pri učenji. Ako
bode imel le količkaj težav pri pouku, takoj si bode mislil: „je že
tako namenjeno," da se ne bom naučil tega ali onega. Vsaka naj¬
manjša težava zdela se mu bode, da je poslana od usode, mu naznanit,
da je njegov trud zastonj. — Ravno nasprotno ravnajmo. Povejmo
mu, da njegova pridnost lehko premore vse težave, vse bridkosti:
recimo mu raje, da je vsak svoje lastne sreče kovač, da si vsakdo

61

sam postilja postelj, na koji bode ležal pozneje. To so nauki za mla¬
dino, ne pa vera na usodo.

Kakor povsod, tako tudi v tem slučaji branje vcepi in vzgaja
mnogim vero na usodo. Treba je tedaj paziti strogo na to, kar bero
otroci. Naj le nekaj omenim. Kdo ne pozna one mične pravljice, ki
se nahaja v Grimmovi  zbirki z imenom: „Trnova rožica" (das Dorn-
roschen). Prevedena je že tudi na slovenski jezik. V tej pravljici
prerokujejo coprnice, — ki se imenujejo tu modre žene, — da se bode
ranila kraljeva hči z vretenom. In res se zgodi to, ako ravno so od¬
pravljena vretena iz cele države. Saj se je morala raniti, ker tako ji
je bilo usojeno. Zdaj pa naj ima še neveden človek kaj poguma,
upreti se usodi! Ne, to se pravi degradovati človeka kar naravnost
med igrače bridke usode. Tako daleč vendar ne smemo zabresti.

Vera na usodo zatira vsakoršen pogum, vsakoršno samozavest,
vsakoršen napor po zboljšanji svojega stanja. Zato se mora vera na
usodo odločno obsoditi ne le iz nravstvenega, ampak tudi iz narod¬
nostnega stališča. Narod, verujoč na usodo, ne bode napredoval nikdar,
ampak le propadal.

79 .

Bistveni nalog narodne vzgoje je ta, da gojimo in razvijamo
one kreposti, po kojih so se odlikovali naši pradedje. Nekatere omenil
sem že v začetku tega spisa, in treba je, da se pečam sedaj obširneje
z njimi.

Med temi krepostimi odlikovalo se je posebno usmiljenje.  Po¬
mislimo v onih burnih časih, v kojih je vladala drugod le kruta pest,
razcvitalo se je pri naših pradedih usmiljenje. Zgodovinarji ne mogo
dosti prehvaliti starih Slovanov radi te kreposti. Pozabiti ne smemo
pa tudi, da so bili naši pradedje takrat še pagani. Ko so sprejeli potem
krščanstvo, ni bilo treba veri Kristusovi vcepljati jim te kreposti,
kakor drugim narodom, ampak ta vera našla je to krepost pri Slovanih
že tako vkoreninjeno, da bi je ne bilo tudi kaki drugi veri mogoče
iztrebiti.

Usmiljenje je prekrasna čednost človekova. Dela usmiljenja so
najviša in najlepša dela Sv. pismo nam potrjuje to. Kristus sodnji
dan ne bode vpraševal, kolikokrat si klel, kradel, moril, ropal i. t. d.,
ampak on poreče: „Lačen sem bil, in mi niste dali jesti; žejen sem
bil, in mi niste dali piti, —-i. t. d.

Usmiljenje se tirja pred vsem od starišev, katerim je izročeno
slabotno dete, da je goje. Kdo se ga bode usmilil, ako se ga ti ne
bodo! Gotovo bode zanimalo marsikoga, ako omenim tu, kako so
nekateri starodavni narodi ravnali z novorojeno deco. Vidi se iz tega,
da je manjkalo mnogim sicer odličnim in veleomikanim narodom one
prisrčne ljubezni, one lepe usmiljenosti, ki krasi vsacega, naj si bode

62

bogat ali ubog, nizek ali visok. Tem narodom moralo je še le krščan¬
stvo vcepiti usmiljenje v srce.

Začnimo s Špartanci. Pri njih odločila je država takoj po rojstvu
otrokovem, ima li ostati ta pri življenji, ali ne. Zbrala se je komisija,
ki je preiskovala dete. Ako je bilo slabotno, mehko ali spačeno, vrgli
so je v neko brezdno na Tajgetovem gorovji. Ako je pa bilo zdravo,
ga je smela dojiti mati. Povijale tudi niso Spartanke svojih otrok ;
puščale so jih tudi jokati cele noči, kajti jok zdel se jim je krepilo
otroškega trupla.

Pri Atencih polagali so novorojence očetom pod noge. Ako se
je obrnil oče od njih, in jih pustil ležati, umorili so jih, ali jih pa
položili na kak samoten kraj. Vendar pri Atencih pokaže se usmiljenje
saj s tem, da so pridevali temu otroku kako stvar, ki je imela kako
vrednost, da bi omehčali vsaj kakega tujega človeka, da bi ga pobral.

Jednako so ravnali tudi Rimljanje. Tudi ti so polagali otroka po
rojstvu očetu pod noge. Ako ga je pobral ta, da bi ga vrnil zopet
materi, je bil ohranjen pri življenji. Se je pa obrnil od njega, zadavili
so ga ali ga pa vrgli na cesto. Ubogi ljudje so jih navadno metali
na cesto. Le redko kedaj so napravili izjemo in sicer le pri dečkih,
za deklice ni bilo milosti. Tudi premožni Rimljani usmrtili so druge
otroke, ako so imeli že poprej dva ali tri.

Pri starih Grmanih bilo je očetu na voljo dano, ako hoče sprejeti
novorojeno dete, ali ne. Ako ni imel oče te volje, položili so ga na
kak samoten kraj. A prepovedano je bilo vendar, devati ga v samoto,
ako je že kaj jelo ali pilo.

Na Kitajskem še sedaj novorojenčke dostikrat pomečejo na ulice,
in tam ima oče sploh oblast nad življenjem in smrtjo otrokovo. On
sme otroke kaznovati, kolikor hoče, celo umoriti jih sme.

Sploh nahajala se je ta grozovitost skoro pri vseh starih narodih,
le pri Slovanih, Judih in Tebancih ne.

80 .

Se ve kakor povsod, kjer vladajo tako žalostne socijalne razmere,
kakor pri nas Slovencih, ponehavati je jela usmiljenost. Da je
tudi Slovenec postal nekako bolj trdosrčen, temu krivi so slabi
vzgledi, koje je videl v obilni meri pri vseh svojih sosedih. Le po¬
mislimo, da je bil Slovenec in je še tudi vedno zatiran, vedno potiskan
v kot; pomislimo le dalje, kako kruto izrabljali so nekoč graščaki po
Slovenskem vse sile našega naroda, kako so mu kovali verige; po¬
mislimo le še dalje, kako se ravna še dan danes s Slovenci po mnozib
krajih; — in ne smemo se čuditi, da mu je otrpnelo srce, in da se je
jel tudi v neusmiljenosti približavati svojim tlačiteljem.

63

Zato pa ima nalog narodna vzgoja usmiljenost, to pravo pravcato
slovansko lastnost gojiti in krepiti, kjer se še nahaja, a na drugi strani
mora se kar naravnost vcepljati narodu, kjer je jela ponehavati. Dobro
vzgojen Slovenec ima se odlikovati ravno po svoji usmiljenosti, po
svojem dobrem srci in po svoji nesebičnosti.

Žalostno je, kar piše »Učiteljski Tovariš 11  v svoji 13. letošnji šte¬
vilki o ljubljanskih razmerah po potresu. Čujmo tedaj!

„Draginjske razmere ljubljanske so že po vsem svetu znane in
tudi razupite. Take draginje in sebičnosti ni kmalu nikjer po državi,
kakor baš pri nas, tako se čuje in tako se toži! Živila, stanovanja,
prometna sredstva i. dr., vse zelo drago, dražje nego v velikih mestih,
poleg tega pa razmeroma slabo in — nerabno! Pomanjkanje stanovanj
in visoke najemščine so ljubljansko mesto že dozdaj diskreditirale na
zunaj, sedaj pa je najti v našem mestu celo mnogo gospodarjev, ki
že zahtevajo vsled katastrofe višjo najemščino od svojih ubogih strank,
dočim preže na drugi strani na državno podporo, katero bi radi iz
samega koristolovstva in brezznačajne sebičnosti vtaknili v žep, a
stroške za popravo naj jim povrnejo stranke v hiši. O tem odiranji
prišle so pritožbe sedaj na dan in uradni list postavil se je tem špeku¬
lacijam po robu, kar kaže, da bode vlada strogo postopala pri razdelitvi
državne podpore v Ljubljani. In to je popolnem namestil! Mari Ljub¬
ljana ni že dovolj razupita po svetu zaradi draginje, sedaj hočejo ne¬
kateri krogi še katastrofo izkoriščati proti interesom domačinov. —
Povsod izsesavanje! Ali je to častno za deželo in nje glavno mesto?!
Dovolj izkoriščajo katastrofo tuji ljudje, odločen boj pa je napovedati
ljudem, če delajo to kot domačini! Upamo, da tudi merodajni činitelji
preprečijo nakane tacih in jednacih brezvestnih ljudi, kateri bi najrajše
vse reklamirali za se: mile darove, državno podporo, draginjske doklade,
najemščine, prislužek, z jedno besedo — :  vsa sredstva za obstanek
svojega bližnjega. Gabi se nam, tako delajo — hijene.“

Oj ne, hijene so pravi angelji v primeri s tacimi ljudmi. Sram
me je, da sem moral prepisati ta članek. A moral sem ga, da pokažem,
kako malo slovanskega duha se nahaja sem ter tj e med nami.

81.

Pa poreče kdo: kako bi neki kdo vcepil usmiljenost v srca teh
ljubljanskih hijen? Ali bi ne bilo to povsem prazno delo? — Res, ni
dosti upa jih poboljšati; poučevati jih, prositi jih, to bi bilo res po¬
polnem zastonj. Le nekaj bi morda vsaj nekoliko koristilo, in to bi
bilo, da bi v Ljubljani izhajajoči listi objavljali in sicer po večkrat
njih imena. To bi imelo toliko vpliva, da bi jeli ljudje s prstom kazati
na nje, in to bi gotovo zaslužili v polni meri. Morda bi si potem pre¬
mislil marsikdo občevati z njimi ter jim storiti kako uslugo. Saj po-

64

štenjakom ni častno se baviti s taeinii pijavkami. Ako bi prišla n. pr.
taka pijavka v kako gostilno ter sedla k mizi, kjer že sede drugi
ljudje, naj bi ti takoj ostentativno vstali ter šli k drugi mizi, itd.

Kaj pa vendar prav za prav provzroči, da postane človek ne¬
usmiljen? Uboštvo ni nikakor temu vzrok, kajti cesto je vidbti, da
ravno ubožci so jako usmiljeni do drugih ubožcev. Tudi bogastvo samo
po sebi ni vselej zapreka usmiljenosti, kajti tudi bogatini marsikedaj,
če tudi ne tolikokrat, kot ubožci, pomorejo komu iz sile. Vedno in
vedno pa je le jedini vzrok neusmiljenosti slaba vzgoja. A tudi tu
stori največ dober vzgled vzgojiteljev. Ker sem o tem predmetu pisal
že jedenkrat obširneje v „Učiteljskem Tovarišu", naj navedem tu le
ob kratkem nekatere točke.

Usmiljenje do otrok je lepo, ali preusmiljeni vendar spet ne smejo
biti stariši z njimi Prizanašati otrokom vedno, to je nespametno:
udarce, kojih otrok ni prejel, te bo on dal starišem. Ne mislimo, da
učimo otroka usmiljenosti s tem, ako se nam smili tudi takrat, kedar
se kaj pregreši. Usmiljenje se mora vse drugače učiti in sicer:

Bodimo sami usmiljeni do ljudi in do živali.  To je
prvo. Se ve, one že navedene ljubljanske hijene niso zmožne kaj tacega
storiti, zato bodo pa njih otroci tudi pravi izrodki, da jih bode Bog
žalosten, kedar jih bode videl. — Ne puščajmo tudi otroka
nikdar gledati, kedar se kolje kaka žival.  Nič he osurovi
bolj otroškega srca, nego to. Ako nas ima on priložnost gledati, kako
brez vsacega občutka odrežemo živali vrat, koja nam ni storila nikdar
nič hudega, ne smemo se čuditi, ako jemlje on ticam jajca iz gnjezd,
ter jih mori, če tudi mu niso storile nič zlega. — Odtegujmo
otroke od vseh onih, ki se pretepaj  o. Tepenje je vselej surovo,
kedar ni sklenjen z njim kak višji namen. Otroke tepemo zato, da se
poboljšajo; ali pretepi pri odraslih imajo pa le ta namen, da zlije drug
na druzega svojo jezo, ali da se ta ali oni pokaže, da je močnejši
nego drugi i. t. d. — A slednjič ne gonimo nikdar ubožcev
z grdimi besedami od hiše; vendar se pa tudi ne bahajmo
pri otroku, da smo storili komu kaj dobrega.  Otrok naj
misli, da moramo tako ravnati, da je to t.ako rekoč naša dolžnost —
kar je tudi resnica. Saj je v istini naša sveta dolžnost, podpirati
ubožce; in kdor jih ne podpira, ta ni človek.

82 .

Pristopimo k drugi kreposti, ki nas ima dičiti: in to je resnico¬
ljubje.  Najvišji smoter vsemu človeškemu izpoznanju je resnica;
zato je tudi oni človek, ki govori vedno resnico, za Bogom najpopol¬
nejše bitje. Pač je mnogo ljudi, ki ne znajo ločiti vedno resnice od
krivice, a še več jih je, ki tega. nočejo.  Saj je tudi resnično,

65

da se dan danes v ranozih slučajih boljše izhaja s krivico, nego z
resnico. To je pač prežalosten znak sedanjega veka

Ali resnica oči kolje, — pravi slovenski pregovor. Zalibog, daje
tako. Kdo rad sliši resnico, posebno če odkrije njegove napake, njegove
pregreške? Ko je odkril grški učenjak Arhimed  novo resnice, da
izgubi kamen v vodi toliko teže, kolikor tehta voda, kojo izpodrine,
je daroval bogovom sto bikov. „In od onega časa“ — pravi nemški
humorist Borne  — „se streso vsi biki,  kedar se odkrije kaka nova
resnica."

A tudi nikdai' se ni kalila tako resnica, kakor se dan danes.
Poglejmo n. pr. naše javno menenje. Kdo je dela? Naši časnikarji. A
kako grdo ravnajo ti z resnico. Večina ljudstva si ne more pridobiti
druzega prepričanja o položaji sveta, nego onega, ki se ji pridiguje po
časnikih. Zalibog, da pridigujejo po časnikih „resnico“ največ nesramni
Židje, izpodeni pisači in drugi jednaki ljudje.

Slovenski pregovor pravi: „Otroci in norci resnico govore.“ A

mnogi otroci so že v prvi mladosti tako popačeni, da se lažejo, da se
moramo kar čuditi njihovi predrznosti. Pač so ti vselej pokvarjeni od
starejih. Nepokvarjen otrok ljubi vselej resnico. Laž tedaj ni pri¬
rojena nikomur,  kakor morda mislijo oni, kojim je potreba, lagati se.

In ueumniki — pravi dalje oni pregovor — govore tudi resnico.
To se pravi, če jo vedo. Nekoč imeli so tako zvani dvorni norci
jedilii privilegij, govoriti z vladarjem prav odkritosrčno. Ti norci
pač niso bili navadni norci, kojim se meša pamet. A čudno, da so se
imenovali od nekoč oni ljudje norci,  ki so smeli razodeti komu svo¬
bodno svoje menenje. Ta beseda kaže dovolj, v kaki časti, ali bolje
rečeno, v kaki nečasti je bila vedna resnica. Pač karakteristično zna¬
menje propada človeškega.

Zato poreče prav lehko marsikdo: Cernu vzgajati človeka k

resnicoljubji, saj se tudi dan danes bolje živi z lažjo! Zalibog, da
je res tako. Toda to ni nikakor naraven položaj, in brezvesten bi bil
oni pisatelj slovenski, ki bi z vso silo ne deloval na to, da se utrdi
zopet med narodom ona lepa čednost, s kojo so se tudi kaj lepo odli¬
kovali naši pradedje, in ta je resnicoljubje. Še pred par desetletji
odlikovali so se slovenski možje s to krepostjo. A žalostne socijalne
razmere našega naroda ostrupile so kakor tudi drugod to krepost. Za
to kličem sedaj, in Bog daj. da bi ta klic ne bil brezvspešen: Slovenci,
gojite, čuvajte resnico, ako vam je to morda tudi v sedanjem času
dostikrat v škodo. Verjemite mi, da take žalostne razmere, kot so
današnje, da se z lažjo toliko doseže in z resnico tako malo, niso na¬
ravne, in tudi trpeti ne morejo dolgo. Ne pospešujte jih vsaj s svojim

9

66

vedenjem. In če nam je stokrat na kvar naše resnicoljubje, nič ne
de. Boljše je krivico trpeti, nego jo širiti z lažjo.

84 .

Še mnogo druzih lastnosti) je, s kojimi so se odlikovali stari
Slovani, in sicer poštenje, gostoljubnost, pohlevnost, treznost i. t. d.
Surovosti niso poznali,  in to se pravi veliko v onih starodavnih
časih, ko je grmel po celi Evropi boj in poboj. Po vsej pravici vpra¬
šamo se lehko: Čemu je bilo treba osuroveti v sedanjem času sem

ter tje našemu narodu? Cernu je treba onih krvavih pretepov, ki se
dogajajo dostikrat po naših selih? Čemu je vse to? Nikarte mi pra¬
viti, da se to dogaja tudi pri druzih narodih. Naj se dogaja, kjer se
hoče; pri nas tega ni treba. Surovost bi rekel celo Kanibalcem ni pri¬
rojena. Se Kanibalcu je ni potreba, ako se poblaži njega srce. A Slo¬
venci imamo že od doma blago srce, toliko stoletij smo živeli s tem
blagim srcem srečni in zadovoljni, toliko stoletij blažila je vera naše
srce, a vendar to vse naj bi bilo nekaterim naših rojakov bob v steno.
Res je sicer tudi to, da je skoro vsacemu žal pozneje, da je bil surov
v tem ali onem slučaji. Toda ves kes in vsa pokora ne more opravičiti
surovega postopanja. Ali ni škoda, da surovost vniči toliko sil naših,
koje bi si dale tako lehko porabiti v prid naše lepe domovine? Ali
ni škoda, da sede po ječah sinovi našega naroda radi surovosti? Ali
ni škoda, da zgubljajo vsled tega svoja politična prava in dostikrat
celo svoja imetja? Kam pridemo, ako ne damo slovo oni grdobi, ki
se imenuje surovost? Dovolj ji je bilo žrtev, ni jih treba več. Naši
pradedje so bili lehko brez nje v najburnejših časih; čudno bi moralo
biti, da bi mi dan danes ne mogli biti.

85 .

Sicer so pa tudi stari Slovani bili radi veseli. Radi so poslušali
godbo, radi so peli tudi radi so rajali. Slovansko petje je še sedaj na
jako dobrem glasu povsod, slovanske narodne pesmi odlikujejo se po
svoji milobi in krasoti pred vsemi drugimi; one so pravi pravcati
Izraz narodnega mišljenja in narodnega občutka. One nam kažejo Slo¬
vana, kakoršen je v istini: dober, pohleven, miroljuben in usmiljen.
Iz njih ravno vidimo, da vse njegove slabe lastnosti niso njegova
prvotna last, ampak da si jih je prisvojil še le v teku časa vsled ne¬
ugodnih socijalnih in duševnih okolnosti. Saj vidimo, kjerkoli se je
razvijal slovanski živelj samostojno na svoji lastni slovanski podlagi,
kakor n. pr. na Ruskem, tam ostal je narod nepokvarjen, skromen in
blag. Saj je znano, da Rus, naj si bode še tako pijan, ne zdivja nikdar,
ampak jame poljubovati svojega soseda. Z začudenjem in veseljem
je gledati pijane Ruse. A poglejmo nasprotno naše pijane kmete. Tu

67

je čuti le t-olk pesti ob mizo, priduševanje, kreg in prepir, koji
razsodi slednjič krepeleo' in planka, ki zmehča vsaj nekoliko trde
kmečke buče.

86 .

Ali bi to ne moglo biti drugače? Ali res ni mogoče se povrniti
več k onim našim starim lepim krepostim, s kojimi so se odlikovali
naši predniki? Ni težko, celo samozatajevanja ni treba pri nas; kajti
samo takrat v istini zatajimo svojo natoro, k e d a r sto¬
rimo kako grdobo.  Mi nismo malopridni, a biti hočemo po vsi sili.
Usmiljenje naše je naravno, naša krutost nenaravna; naše prijateljstvo
je prisrčno in trdno, naše sovraštvo ni nikakor vtemeljeno v naši
naravi. Kaj nam je treba tedaj druzega, nego delati jedino to, kar
nam veleva naša narava, naše srce in naša pamet. A srce naše, in
to je poštevati povsod in pred vsem, veleva nam vedno in vedno:
Slovan bodi plemenit, bodi dober človek!

Kakor po petji, tako se odlikuje Slovan tudi po svoji ljubezni.
Culi smo že v nekem prejšnjem poglavji, da tudi tu ne vodi Slovana
le mesenost in strast, ampak pred vsem skrb za svoje potomstvo. Ta
plemeniti občutek ne da se tako lehko iztrebiti mu iz srca, in gorje
onemu, ki bi si hotel prisvojiti ono žensko bitje, za koje se mu je
vnelo srce. A žalibog, da se prenagli on tolikokrat, in da se krvavo
maščuje nad onim, ki mu hoče izneveriti ono žensko bitje. V tem
slučaji pozabi on prerad, da je Slovan, da se čudno strinja z ljubeznijo
krvav poboj. Ni je hujše spake, ni bolj nenaravnega delovanja, nego
poboj radi ljubice. Cisto naravno je sicer, da se zaljubita dva v jqd.no
in isto dekle; a čisto naravno je pa tudi zopet, da odstopi oni, ki
ima manj pravic do nje takoj, ko izve o položaji. To je tako naravno,
tako samo ob sebi umevno, da se moramo res čuditi, da se ne vrši
vselej in povsod.

S pobojem polastiti se ženskega bitja, to ne kaže plemenite lju¬
bezni, to kaže osurovelo in spačeno srce.

87 .

Slovenec ljubi tudi svoje otroke. Naj jih ima pri vsem svojem
uboštvu še toliko, nikdar mu ne pride v glavo, da bi tožil in se jezil
radi tega. Tolaži se rad z izrekom: Ako jih ne bom preživel jaz, bode
jih Bog! Mnogo otrok, mnogo božjega blagoslova! — to je drug jako
značilen izraz njegov. Ljubezen Slovenca do svojih otrok kaže se
dalje tudi v tem, da ne da rad otrok iz svojega varstva in iz svojega
doma. Povsod je dobro, doma pa najbolje. Le žalibog, da ga socijalne
razmere dostikrat]primorajo v to, da se mora ločiti od svoje dece.
Mnogokrat”ali morda|{vselej misli pri tacih prilikah, da bodo otroci

9 *

68

njegovi morda bolje izhajali na tujem, da se jim ne bode treba tam
baviti s tako težkim delom, kakor doma. A tudi s tem se ne tolaži
on, da bi mu potem morda pomagali kaj otroci, kajti on je prepričan
tudi o tem, da jeden oče lože preredi deset otrok, nego deset otrok
jednega očeta.

Toda nekaj bi pa vendar rad omenil pri tej točki. Slovenec je
resen človek, to lastnost kaže on rad, in žalibog kaže jo tudi dostikrat
v preobilni meri svojim otrokom. Ti pa potem preradi si domišljavajo,
da nimajo stariši ljubezni do njih, kajti to tako vsak ve, da čem bolj
prijazen je kdo z otroki, tem raje ga imajo. Ta resnoba starišev pre-
rada ovira ljubezen otrokovo, ter jo celo premnogokrat čisto zamori.
Od tod prihaja tudi tolikokrat, da se otroci odtujajo starišem tem
bolj, čem stareji postajajo. To je tudi krivo, da ravnajo brezsrčno
otroci s stariši, kedar jim ti prepuste svoja posestva.

Verjemite mi, da bode mnogo manj pritožeb o surovem ravnanji
otrok s stariši, ako bode te navdajala veča 1 j ub e z n j i v o s t
pri vzgojevanji svojih otrok.  Se ve, kjer je potrebna resnoba,
tam se ne bode nikdo spodtikal nad njo.

88 .

One slabe lastnosti Slovenčeve, koje si je prisvojil vsled svoje
odvisnosti od tujcev, od graščakov in od gospode sploh, bodo- pa iz¬
ginile tako same od sebe iz našega naroda s časom. To ne gre tako
hitro, kajti pomisliti je le treba, koliko stoletij prenašal je narod slo¬
venski potrpežljivo vse muke, vse sitnosti svojih tlačiteljev, in koliko
slabih lastnostij prisvojil si je ves ta čas. Cern dalje bode živel svo¬
bodno Slovenec, tem bolj se bode zavedal svojih pravic in svoje samo¬
stojnosti, tem bolj poblažil se bode.

Vendar do prave blaženosti ne privede nas samo bogastvo in samo¬
stojnost sama, ampak nje bistvena pričfna je omika.  „Omika — piše
Dittes  - je bistveni del človeške vrednosti". Po pravi omiki
stremiti, t. j. po oni omiki, ki krepi um in pamet, blaži
srce in nagiba voljo k dobremu, to je prva in bistvena
dolžnost človekova.  Žalibog pa, da je vsa sedanja vzgoja in
ves sedanji pouk uravnan tako, da se likajo vse zmožnosti in vse
sile človekove le površno, da se širi vsled tega nekaka površnost, ne¬
kaka goljufiva omika, ki je sicer na prvi pogled precej mikavna, toda
natančno pogledana nima prav nikake vrednosti.

Kakor s humanizmom, patrijotizmom, ravno tako se dela ve-
likansk „švindel“ z omiko. Malo je ljudi, katerim je čisto jasno, kaj
je prav za prav omika. Kdo je omikan? Ali oni, ki zna prav po
,,reglementu“ se poklanjati, ali je morda oni, ki zna prav galantno
gosposkim babnicam lizati roke, ali oni, ki jih zna prav junaško vo-

diti po sprehajališčih? Nekateri že mislijo, daje takov človek omikan.
— Ali je morda oni omikan, ali je morda ona omikana, ki hodi v
drazih oblačilih? Oj ne. Star pregovor veli že, da obleka ne dela člo¬
veka. Se ve, da je sedanji svet že popolnem prekucnil ta rek rekoč:
„Obleka dela človeka' 1 .

Mi pa pravimo: Ne obleka, ne poklanjanje, ne galantnost in ne
gostobesednost, ampak jedino omika dela človeka.

89 .

A namestu prave omike širi se med sedanjimi rodovi le nekaka
oblizanost, le nekaka zvunanja politura. Nekaj omenil sem že o tej
spaki v onih poglavjih, v kojih sem govoril o jeziku. Toda ni samo
jezika oblizala ta spaka, ampak še mnogo druzega na nas. Ta površna
politura dovela nas je tudi do tega, da si domišljamo o sebi mnogo
več, nego bi si morali domišljati v resnici. Jeden izgled za to. Nekoč
imenovali so se rokodelci mojstre, in bili so ponosni na ta naslov, in
bili so tudi v resnici mojstri. Sedaj se pa čutijo ti ljudje še le takrat
v popolni gloriji, ako jim kdo pravi, da so fabrikantje. Vsled tega
tudi ni več rokodelskih pomočnikov, ampak le asistentje, in vsled
tega so tudi rokodelski učenci, ali „lerpobje“ praktikantje.

Od pamtiveka obdelovali so naši predniki zemljo, bili so kmetje,
in ponosni so bili na ta naslov. A ona že navedena politura oblizala
je tudi že naše selake, in ni jim nič kaj prav, ako jih kdo imenuje
kmete. Oni nočejo biti tega več, oni so sedaj kratko in malo po¬
sestniki.  Se ve takrat ko so bili še kmetje, so imeli lepe kmetije,
sedaj pa ko so se prelevili v posestnike, imajo pa tudi največ jako
žalostna in razkosana posestva. Kmet je sedaj že prekmečki izraz.
Neki nemški pregovor veli: „Hochmut kommt vor dem Palle". Dokler
so bili naši selaki zadovoljni s skromnimi naslovom kmet, so kaj veljali;
a sedaj, ko propadajo kmetije, šopirijo se z naslovom posestniki, ako-
ravno so to v množili slučajih le še po imenu. Tako je: „Hochmut
kommt vor dem Falle".

Še nekaj. Naši sedanji „posestniki“ tudi kaj radi slišijo, ako se
jih nagovarja z besedo gospod.  Nekoč niso bili gospodje, ampak bili
so kratko in malo možje.  Toda možje kar nočejo biti več, zato pa
Čuješ tudi tako redko možate besede, tako redko vidiš možatega obna¬
šanja in dejanja. Zato gre pa tudi rakovo pot moška poštenost, in
prav primerne so sedanjemu položaju besede patra Abrahama od
svete Klare:  „Gott behlite mich vor der Ehrlichkeit der Bauern!“

Da pridevljemo komu besedo gospod pred njegovo ime, to še
slovansko ni. Tu moram zopet postaviti v izgled najbolj slovanski

70

narod, t. j. ruski. Rusi ne reko nikdar: „Kaj želite gospod N. N. ?“
„Kaj pravite gospod J. J.?“ — ampak oni reko kar prosto: „Kaj želite
Ivan Aleksandrovih ?“ ali pa: „Kaj pravite Fjodor Mihajlovie?“

Pač v vsa sela slovenska ni še prodrla beseda gospod. Še so
nekateri naši kmetje, ki bi ti zamerili jako, ako bi jim rekel, da so
gospodje. A na Spodnjem Štajerskem n. pr. bi te zopet naš kmet jako
resasto pogledal, ako bi ga ne ogovoril z naslovom gospod, in njegovo
ženo s titulom „frava“.

Da bi vas vendar Bog potipal z najdebelejšim prstom, vi kmečki
gospodje in „frave“.

90 .

Slovencem se ne more očitati, da so preveliki sanjači, in tudi oči¬
talo se jim še ravno ni posebno to. Sanjavost in ž njo v največ
slučajih združena prevelika občutljivost nahaja se prerada jedino le v
onih krogih, ki nimajo opraviti druzega, nego jesti in piti dobro, se
oblačiti izborno, cel dan lenobo pasti, ali k večemu prebirati kake
zaljubljene pesni, romane in novele, tolči ob klavir in pisariti zaljub¬
ljena pisma. Kmet, — in tega stanu je Slovencev največ — ki se
trudi v potu svojega obraza za kruh, in ki vživa pri vsem tern vedno
najslabši kruh, ima vse kaj boljšega premišljati, kakor one poetične
vence, ki jih vijo pesniki svojim devicam. Zato pa je on tudi zdrav
na duhu in na telesu, on ni sanjač in prevelik občutljivec tudi ne.

Naša tako zvana slovenska inteligenca pa, ako ravno je z malimi
izjemami izšla iz kmečkega stanu, zagazila je že nekoliko preveč v
sanjarstvo in občutljivost. Prav je že, da si obrusi in olika človek z
omiko svojo prvotno neotesanost, saj ravno v to služi prava omika.
Toda popolnem pomehkužiti svojega mišljenja in vedenja, to vendar
ne gre. Morda je to pravo pri kakem drugem narodu, pri nas tega ni
treba in je brez vsacega praktičnega pomena. Mi potrebujemo trdnih,
žilavih, kremenitih sil. Nam odmenjeno je bilo, je in bode še dolgo
časa, stati v boji, da si priborimo istih pravic, koje imajo že dolgo
drugi narodi, med kojimi živimo. Do sedaj, kakor sem že omenil v
nekem prejšnjem poglavji, borili smo se le za druge, sedaj pa moramo
se boriti za se in za svoje pravice.

Sanjačev tedaj pri nas ni treba. Ti ljudje predstavljajo si namreč
vsak predmet napačno. A nam potreba je pa ravno ljudi', mož, kojih
pogled ni skaljen; kajti le oni, ki vidi stvari' tako, kakor so v istini,
znal se bode tudi baviti ž njimi na primeren način. Takov človek
prijel bode vsako stvar na pravem konci, ne bode delal ž njo nepri¬
mernih in napačnih poskusov, in soditi se sme tudi, da bode izvršil
vsako delo tako, kakor se ima izvršiti v korist sebi ali svojemu
narodu.

71

91 .

Tudi občutljivci niso za praktično življenje. Posebno občutljivci
so navadno tudi slabotneži. Pri delu za narod pa niso kar za nobeno
rabo. Pri narodnem delu si mora biti vedno v svesti človek, da naleti'
na jako žilavega nasprotnika; in kako naj se mu brani slabotneži
Mogoče je, da ima občutljivec vselej jako dobro voljo, da bi storil kaj
koristnega, a manjka mu primerne sile. da doseže to, česar se je polotil.

Govori' se, — in novejši čas je tudi med Slovenci precej takili,
ki so menenja, da občevanje z ženskim spolom obrusi moža, da to
občevanje celo poblaži moževa čutstva, njegovo mišljenje in ravnanje.
Ne glede na to, da ni vselej prav primerno hoditi v šolo k ženskemu
spolu, je še drugo, kar govori proti tej šoli. Slab mož je namreč oni,
ki ne ume sam s svojimi lastnimi duševnimi silami urediti si svojega
mišljenja in ravnanja, da bode odgovarjalo vselej in povsod njegovi
omiki. Slab mož oni, kojega mogo obrusiti taki mehki in občutljivi
kamenčki, kakor so ženske. Takov mož prav za prav ni bil nikdar
neotesan, morda si je le domišljal, da je neobrušen, ali kaj druzega.
Nekaj pomena bi pač imelo še to, ako bi se naši neobrušeni možje
družili z ženskami, ki niso zatajile svojih pravih ženskih lastnosti.
Toda takove so jim največ prenajivne in premalo sposobne govoriti
o čem učenem in visokem. A te ženske imajo tudi preveč takta, da
bi se dale rabiti za bruse neotesancem. Zato hodijo naši moški brusit
se k tako imenovanim emancipiranim ženskam, ki niso ne krop ne
voda, ne miš ne tič, ne ženska ne mož. V sled tega pa tudi oni možje,
ki so se politirali v taki družbi, niso ne možje ne ženske, ampak so
nekaj, kar je tako v sredi med obema spoloma.

92 .

Dokaj lepih šeg in navad svojih pradedov opustili smo že Slo¬
venci, kajti dozdeva se nam, da bi ne bile prav primerne sedanji dobi.
Ali motimo se. Namestil njih navzeli smo se pa mnogih tujih šeg in
navad, ki pa zopet na noben način niso primerne nam. Začeli smo
nositi frake in .cilindre, prav pristne francoske izdelke. A nataknivši
jih na svoja slovenska trupla, se nam je zazdelo, da bi bilo tudi pri¬
merno frakom in cilindrom, ako bi se jeli obnašati po francosko. In
glej! Takoj jeli smo delati poklone po francosko, dvoriti lepemu spolu
po francosko, plesati po francosko in se hliniti po francosko. A ne
pomislimo, da se to francosko klanjanje, dvorjenje, plesanje in hlinjenje
nam tako poda kakor kravi sedlo. Bog nas potipaj vendar! Ali morda
obnašanje naših prednikov, ki niso poznali vseh teh spak francoskih,
ni bilo dostojno? Komu neki mislimo imponirati s tem?

Francoske šege so pač prav primerne Francozom samim, ali nam
so le na kvar. In ko bi se res že znali obnašati po francosko! Ko bi

72

vsaj nekoliko dosegli Francoze v obnašanji! Ko bi nas videl pravi
pravcati Francoz, kako se klanjamo in kako dvorimo po francosko,
smeje se bi dejal: „Ali sem mari zašel v opično deželo?“

Pojdi med kateri narod hočeš, povsod videl bodeš kako narodno
šego, po koji se odlikuje ta ali oni narod. A pridi med naš slovenski
narod, videl bodeš same tuje spake.

Kar sram nas je tega, kar se tiče naroda našega. Neki kmečki
gostilničar pravil mi je nekoč, da je bil pred par dnevi pri njem neki
tujec, ki je zahteval, naj se mu skuha kaka narodna jed slovenska
In kaj mu je skuhal oni gostilničar? — Koštrunovo juho! Ko sem mu
jaz rekel potem, da to ni bilo pravo, da bi mu bil skuhal vsaj, če že
druzega ni vedel, žganjce, odrezal se mi je prav modro: »Pojdite no,
tak gospod bo jedel žganjce!" —

93 .

Res je, da obleka ne dela človeka. Ona ni bila nikdar posebno
bistvena stvar človeka, in še manj se more ona prištevati bistvenostim
katerega si bodi naroda. A vendar je istina, da so se od pamtiveka
različni narodi oblačili tudi različno, še bolj, nego se še sedaj sem ter
Ije oblačijo različno. Španijoia in Italijana, Turka in Grka in tudi
druge prav lehko še sedaj ločiš po noši. Med nemškim narodom imajo
še čelo razna plemena čisto razne noše. Ravno tako ločil se je nekoč
Slovan čisto lehko od druzih narodov že po noši. In res, mnogi slo¬
vanski narodi ohranili so si še sedaj svojo prvotno narodno nošo, in
nikdo jim ne more očitati, da je to morda neprimerno sedanji dobi.
A pri Slovencih je to čisto drugače. Slovenski kmet v svoji narodni
noši se najde le še na podobah, ali pa sem ter tje pri kaki narodni
slovesnosti. A za take slučaje si mora navadno dati napravit novo
narodno obleko, kajti v navadnem življenji je ne nosi in si je tudi
ne omisli. Jaz sem mnogo opazoval to po Slovenskem, in reči smem,
da je naša narodna noša že tako propala, da ji že skoro ni niti duha
ni sluha. Samo še kak posebno konservativen slovenski starina nosi
kake prav oguljene jirhaste hlače, koje pa pojdejo tudi ž njim v grob,
če jih prej že ne raztrga. In tako pojde v nič s to zadnjo jirliovino
tudi zadnji kos lepe naše noše.

Naša slovenska inteligenca se je pa tudi že od nekoč sramovala
narodne noše. Že Trubar  piše: „Koji pa na Kranjskem, na spodnjem
Štajerskem in Koroškem bivajo, se obnašajo po šegi in lastnosti nemški,
se oblačijo razu n žensk večinom po nemški,  in gospoda,
grofi, vitezi, plemenitaši, mnogo mestnjani, duhovniki in redovniki go¬
vorijo nemški, a neobraženi deželan govori samo slovenski."

73

Čudno je le to, da si je naš kmet do sedanjega stoletja ohranil
narodno nošo. Sedaj še le jo opušča. A ko bi si omislil vsaj kako
pametno nošo mestu narodne. Toda suknje in hlače naših Selakov in
krila naših kmetic, — vse, vse je roba, ki jo izdeluje najfineje in
najceneje  „Itzig Teitelbaum et Com.“

Zato zna pa naš kmet toliko bolje plesati nemški „Walzer“.

94 .

Trdili bi lehko, da smo s svojo prvotno narodno nošo odvrgli
tudi mnogo svojih prvotnih slovenskih lastnosti in kreposti, ali da se
vsaj ne nahajajo med nami v oni popolnosti, kakor nekoč. Kako je
n. pr. s slovensko gostoljubnostjo? Da, ta še ni iztrebljena, ako ravno
nima več onega odličnega mesta med nami kot nekoč. Po naših
mestih je ni nikoli bilo, kajti mesta sama niso slovenska iznajdba;
po naših gradovih je tudi ni, kajti lastniki gradov po Slovenskem so
v večini tujci. Tudi po naših trgih in vaseh ob velikih cestah leži
ona že na smrtni postelji. Samo še od kulturnih središč oddaljenih
selih jo še najdeš, če ravno ji manjka že precej one nekdanje požrto-
valnosti. A pri vsem tem odlikuje se naš narod po svoji gostoljub¬
nosti; in zato si pa tudi lehko mislimo, kako je v tem obziru pri
druzih narodih, kojirn gostoljubnost ni bila nikdar tako sveta, kakor
ravno našim pradedom.

Zanimivo je, kako opisuje ruski zgodovinar Karamzin  to slo¬
vansko krepost: „Vsak popotnik bil je Slovanom kakor svečenik.

Laskavo so ga sprejemali, gostili z radostjo in vodili s spoštovanjem
drug k drugemu. Tisti, ki ga je sprejel, bil je odgovoren zanj narodu,
in kdor ni umel rešiti gosta bede in kakoršne si bodi neprijetnosti,
ta primrzil se je sosedom. Slovan, zapustivši svoj dom, ni zapiral vrat,
a v hiši pustil je pripravljeno jed za tujca. Kupci in obrtniki obisko¬
vali so radi Slovane, med kojimi ni bilo niti tatov niti razbojnikov.
In ubogemu človeku ne imevšemu ničesa, s čemur bi pogostil tujca,
bilo je celo dovoljeno, ukrasti potrebnega v to bogatemu sosedu. Važni
dolg gostoljubstva opravičeval je celo ta prestopek”.

Ne vem, kako bi pogledal dan danes bogat sosed ubozega, ki
bi mu prišel krast kar si bodi za tujca. Mislim pa, prav prijazno bi
ga ne pogledal. A poznal sem pa le jednega Slovenca, in pa samo
tega jednega, ki je puščal svoj hram odprt in v njem pripravljeno
mleko, da se ga naje slučajno došli lačni tujec. Žalibog, da jih ne
poznam več tacih. Ta je turistom, ki so hodili skozi Belo polje na
Triglav, dobro znani oča Blažek.  Ne vem, če še živi. Star je bil
mož že, ko sem ga pred osmimi leti zadnjič videl. A če še živi, po¬
zdravljam ga srčno. On je bil še pravi pravcati slovenski korenjak.

10

74

Zdaj se pa poglejmo ini v onem zrkalu, koje nam je predočil
K ar a mz in. Kdor more reči: „Še sem tak!" — blagor mu. Kdor pa
ni tak, naj se pa prav radikalno poboljša.

95 .

Resnica je pa tudi, da propada slovenske gostoljubnosti ni v
obče zakrivil naš narod sam. Kakor povsod, tako so tudi nanj vplivale
neugodne obče socijalne razmere. Ni pameten oni, ki več da, nego
ima. Kateri narod pod milim nebom pa živi še pod neugodnejšimi
razmerami, nego ravno naš narod ?

Slovanska gostoljubnost cvetela je nekoč posebno bujno tam,
kjer je rasla vinska trta. A trtna uš in strupena rosa vničili sta našim
vinorejcem vse imetje. S kakim veseljem in s kakim ponosom klical
te je nekoč Dolenjec in Štirec v vinski hram! Je li bilo vince dobro,
dejal ti je zadovoljno: „G4ej, tacega sem pridelal!“ Ako pa ni bilo
prav posebno, rekel je pa le vendar: „Glej, tacega mi je Bog dal!“

— Sedaj pač te ne more klicati več, saj še dostikrat poštene vode nima.

Poglejmo dalje. Kako lepo živino izredil in izredi dostikrat naš
Gorenjec ali Korošec, in vendar ne vidi na mizi drugače mesa, nego
ob najviših praznikih. Vsa ta živina gre v mesto, in denar, ki ga
skupi za njo, gre potem tudi v mesto v davkarijo in še morda kam
drugam, če ga je le dosti za vse to. Skoro vsadko je prepričan o tem,
da je kmet res preobložen z davki, oj, kolikokrat se pač poudarja to!
Kolikokrat smo že culi o raznih tako imenovanih „agrarnih programih";
ali so pa že naši razni zbori spravili kakov tak program v veljavo?
Ali ne obljubuje vsak kandidat za ta ali oni zbor pomagati kmetu?
Obljuba — pravijo — dela dolgove; ali namestu obljub dela naš kmet
dolgove.

Zdaj pridejo pa še hude ure, povodnji, živinske kuge, suša, in
letos prišel je še oni strašni potres nad nas. Zdaj naj se pa čudi kdo,
da pojemlje slovenska gostoljubnost. S čim bodi gostoljuben, ubogi
slovenski kmet!

Tolažilno je jedino to, da radi skoposti tudi sedanji naš kmet
nikdar ni zatajil one dične slovanske gostoljubnosti!

96 .

Naši pradedje bili so poštenjaki. Kakor piše Karamzin,  ni bilo
med njimi ne tatov, ne razbojnikov. Tudi goljufov ni bilo, kajti
drugače bi ne bili tako radi zahajali med nje tuji kupci, kakor
pripoveduje Karamzin  tudi. Zato so jih pa menda ti kupci toliko
bolj sleparili in peharili; in sleparjem, peharjem so bili osobito Slo¬
venci vedno in vedno do današnjega dne.

75

A pri vsem tem videli so Slovani vedno in vedno, da oni, ki so
jih goljufali, so si nabirali vedno veče zaklade, kopičili si vedno veča
bogastva. Pri vsem tem pa so bili ti goljufi vendar obče spoštovani
in cenjeni možje, — kakor je tudi še dan danes. Vsak je namreč po¬
štenjak toliko časa, dokler ga slučajno ne zapro, naj dre še tako ljudi.
Vedno in vedno bil je oni mož, ki je imel groš. O tem, kako si pri¬
dobiva marsikdo svoje imetje, ne povprašuje navadno servilni svet.
Oj, kako radi klanjajo se ljudje vsacemu dvonogatemu denarnemu
mehu, in grobijan imenuje se oni, ki se mu noče klanjati.

Ni čuda tedaj, da se je tudi pri nas jela majati ona dična kre¬
post, ono krasno poštenje. Nekoč ni bilo treba pri nas pisanih proto¬
kolov, ne dolžnih pisem, ne rnenjic. Kar se je reklo, to je stalo, kar
se je obljubilo, to je veljalo; in gorje nekoč vsacemu, ki bi ne bil
storil tega, kar je obljubil.

Tudi pri nas žalibog jeli so se ljudje pesmehovati onemu, ki je
bil opeharjen; a še več, tudi pri nas nastopati jeli so ljudje, kojim
beseda in obljuba ni bila več sveta, tudi pri nas začela se je izpod¬
kopavati in rušiti poštenost. A znano je tudi, kako rado nam vse
spodleti, posebno to, kar mislimo, da smo prijeli s prav veliko zvijačo
in pretkanostjo. Tako spodleti nam tudi tu, kjer mislimo opehariti koga.

97 .

V nepoštenosti ostali so tedaj naši ljudje vedno le pritlikovci,
pravi pravcati šušmarji. Več ugleda imeli bi gotovo povsod, ako bi
bili ostali stari poštenjaki. V nepoštenosti ne bode med Slovenci
nikdar posebnih kapacitet, med tem ko v poštenosti raogo biti ali po¬
stati celo vzorni. Recimo kar kratko in malo: za goljufijo so Slovenci
preneumni.

Pošteno mišljenje, pošteno dejanje, pošteno postopanje vselej in
povsod, — to bodi naša zadača. Naj se nam očita, da smo robati, da
smo sitni, da smo trmoglavi; a temu ne dajajmo nikdar po¬
voda, da bi nam mogel reči kdo: vi ste nepošteni!

Pridi, kar hoče: poštenost bodi vedno naše geslo in naša opora.

Vsi oni pa, ki pridejo v dotiko z narodom in z njega otroci, naj
ne omagajo vedno in vedno naglašati pomen, vrednost in veličanstvo
poštenosti, da je ta krepost najbistvenejši del človeškega značaja, in
da Slovenec, s kojim ni spojena popolnem ta krepost, nima pravice
nazivati se Slovenca.

98 .

Ako ravno v vsaoem Slovenci tiči precej mnogo nekega ponosa,
koji imenovati bi se dal kmečki ponos, vendar se on tako težko po¬
vzdigne do nekega druzega ponosa, ki bi mu bil dostikrat jako po¬
treben in koristen, do tako zvanega narodnega ponosa.  Slovenci

10 *

76

se ne znajo postaviti, kakor se navadno reče. Temu vzrok je pač v
prvi vrsti, da največ ne vemo, za kaj bi se postavili. Druge ljudi
slišimo tolikokrat, kako naglašajo povsod svojo domovino, svojo na¬
rodnost, svojo zgodovino, krasoto in jakost svojega jezika, šege in
navade svojega naroda, i. t. d. Slovenci pa, ki se brigamo raje za
vse drugo, nego za svoje odnošaje, ne vemo ničesa naglašati o svoji
domovini, o svoji narodnosti, zgodovini, i. t. d. Da se ne blamiramo,
pa raje molčimo. Vse drugače bi se čutili, ako bi poznali svojo do¬
movino vsaj tako, kakor jo poznajo premnogi tujci, ko bi vedeli na¬
tančno, kaj vse ona hrani v sebi, ko bi natančno poznali vesoljni svoj
narod, kako misli, čuti in po čem hrepeni. Nikdar ne bi smel usojati
si tujec grditi pred našimi očmi naših rojakov, če so ga tudi morda
kedaj malo resasto pogledali; in ne usojal bi si tudi tega, ako bi vedel,
da ima vedno pred seboj človeka, ki ga nadkriluje v vednosti o svojem
narodu.

Res, tudi slabosti imamo Slovenci, če ravno morda ne toliko,
kolikor jih imajo drugi narodi, zato so pa tehtnejše. Prva naša slabost
je ta, da vedno mislimo, da smo slabi.  Vsled tega nimamo
tudi toliko potrebnega narodnega poguma. Kaj pravite, da smo slabi?
Morda li zato, ker nas je komaj jeden in pol milijona? Stavim, da bi
mislili tudi, da smo slabi, ako bi nas bilo pet milijonov. Naši nekdanji
gospodarji so nas že tako vzgojili, da se kar ne moremo postaviti na
lastno stališče.

99 .

Pa saj vidimo, kjer smo se postavili še po robu, tam smo tudi
dosegli kaj. Najnovejši dokaz temu je celjska spodnja gimnazija. Ni
veliko sicer, kar smo si pridobili ž njo; a vendar vidi se, da se le s
pogumom da doseči kaj, in s slabostjo in prijenljivostjo nič. Kaj poje
že o nas Vodnik?

„Za uk si prebrisane glave,

Pa čedne in trdne postave/

Ali to tudi ni nič? Ali ni v nas dovršeno popolnem to, kar je
bistvo popolnega človeka, in kar Latinec izraža z besedami: „Mens
sana in corpore sano“ ? In kaj pravi dalje Vodnik?

„Išče te sreča, um ti je dan,

Našel jo boš, ak’ nisi zaspan."

Zdaj pa vemo, kaj je druga naša slabost. Zaspani smo.  Pre¬
budili smo se sicer, probudili so nas pač naši nekdanji voditelji.
Vodnik, Bleiweis, dr. Razlag  i. dr. A žalibog, zgubili smo
prehitro te može, in zdaj tavamo okoli brez voditeljev, ter se opra¬
vičujemo jedino le s svojo dozdevno slabostjo. S tem pač ne bodemo
prepodili niti jednega vrabca s svojih grmov. Ne bodimo no večne
šolobarde, le skrajna odločnost in skrajni pogum pomagal nam bode

77

kaj; zaspanost in popustljivost pa prepuščajmo z lehkim srcem na¬
rodnim invalidom.

100 .

Razun vseh že navedenih nasprotnikov imamo pa Slovenci še
jednega, ki je pač tudi nasprotnik naših nasprotnikov, t. j. židovstvo.
Govori se sicer med nami, da pri nas ni zidov v toliki obilici, kakor
n. pr. pri Nemcih, da je tedaj potrata časa, baviti se s tako zvanim
židovskim vprašanjem. Toda motimo se. Ce ravno ne vidimo dan na
dan židovskega nosu med nami, vendar čutimo dan na dan mogočno
židovsko roko in židovski vpliv ravno tako, kakor drugi narodi.

Le poglejmo malo okoli sebe. Naši najdivnejši kraji, kakor n. pr.
Bled z okolico je v židovski posesti, tržiška okolica je v rokah žalibog
krščenega Žida, i. t. d. Ali ne zarosi vsacemu poštenemu rodoljubu
oko, ali mu ne zatrepeče srce, da ni več naše to, na kar smo posebno
ponosni. Najkrasnejši slovenski kraj v židovskih krempljih. Ali ni za¬
dosti že to, prestvariti največega humanitarnega sanjača v najhujšega
antisemita? Ali bodemo morda še le takrat protisemitje, ko kupijo
Židi celo slovensko zemljo?

Potem pa še dalje! Vino, koje se toči po največ gostilnicah
naših, je izdelek (ne pridelek) zagrebških in ogrskih Židov; brnsko
sukno, koje se tudi razpečava med nami, je tudi skoro vse židovski
fabrikat, kajti tri četrtine vseh suknarjev v Brnu je Židov. Dalje
moka, kojo kupujemo, semleta je največ po židovskih mahnili,-in žito,
koje prodajamo mi, kupuje zopet Žid,, ter je prodaja zopet za dobiček.
Tedaj v gospodarskem obziru odvisni smo popolnem od zidov, kakor
so sploh vsi evropski narodi.

Pač proti židovstvu ne bodemo opravili Slovenci sami ničesa.
Premogočni so Židje. V to bilo bi treba združenja vseh evropskih na¬
rodov, ki imajo trpeti od židovske moči. A tu se vidi ravno onemoglost
teh narodov. Namestu, da bi šli skupno v boj pri tem vseobčnemu
nasprotniku, kavsajo in ravsajo se med seboj, cepijo dlako, ter skušajo
škodovati drug drugemu v vsacem obziru. Podpihuje jih v to zopet
tudi največ židovski časnikar, podpira jih sem ter tje židovski kapital
— žid se pa smeje.

Tudi med nami razširjeni so mnogo preveč židovski časniki, lepa
svota denarja potuje vsako leto od nas v židovske žepe za prav pro¬
blematično duševno hrano. Ali bi ne bilo bolje, ako bi se obrnil ta
denar za kaj druzega? Saj smo ga krvavo potrebni vsi. Spametujmo
se in recimo odločno: „Proč s temi in druzimi židovski spakami!"

Neki nemški poslanec izjavil se je nekoč: „Jaz sem protisemit,
ker sem narodnjak!" Iz narodnega stališča v prvi vrsti bi morali tudi
mi to biti, kajti nikdo ni naše narodnosti bolj blatil, nego židovski
listi in ž njimi v družbi žalibog tudi tako zvana krščanska nemško-

78

nac.ijonalna papirnata glasila. V drugi vrsti nam je pa potreben pro-
tisemitizen iz gospodarskega stališča, kajti žalostno, jako žalostno je
tatu, kjer je merodajen v gospodarst venem obziru le zid, kakor n. pr.
v Galiciji, Bukovini in na Ogrskem.

Držimo se gesla: Svoji k svojim!

101 .

Govoriti moramo še o narodnih vzgojiteljih in o druzih sredstvih
narodne vzgoje.

Prvi in najboljši vzgojitelji otrokovi so stariši. Gorje otroku, ki
nima starišev, in gorje tudi onemu, ki nima dobrih starišev. Njih nauki,
njih izgledi ostanejo neizbrisljivi v človeškem spominu. Med dobre
nauke prištevati je pa gotovo navdušenje otroka za svoj narod, svojo
domovino, svoj jezik in za vse lepe lastnosti svojega naroda. Ne bode
se izneveril lehko oni, ki se je navdušil za vse to že v domači hiši.

Drugi vzgojitelj je šola, in sicer ljudska, srednja in viša. Tu bi
se morala vtrjevati narodnost na znanstveni podlagi. A žalibog, da je
prvič na Slovenskem premalo šol, in še te urejene so po mnozih kro-
ttovinah tako, da ne zadostujejo potrebam našega naroda. To bi se
moralo pač prenarediti, in nujno bi se morali potegniti naši poslanci
po raznih zborih za to stvar.

Tretji so naši časniki. Ti bi činih lehko jako mnogo dobrega in
koristnega v narodnem obziru, ako bi ne videli svoje glavne zadače
v tem, da polemizujejo drug proti drugemu. Nam pač ni treba doma¬
čega prepira, ta luksus prepustimo z lehkim srcem močnejšim narodom.
Ravno v tem obstoji naša nesreča in to, da ne moremo doseči nič kaj
koristnega, ker pri vsaki terjatvi naši nastopi le jedna stranka, druga
se pa odtegne, ali pa morda celo z nasprotniki vred pobija to terjatev.
Kedaj bodemo vendar prevideli. da na tak način gre vse rakovo pot.

Saj smo videli, kako vspešno deloval je naš Bleiweis  v slavo
našega naroda v svojih „Novicah“. Glavni vzrok temu je pa bil, da
ni imel nikakoršnega domačega nasprotstva. Odkar se je pa zaplodilo
med nas toliko časnikov, trobi pa vsak svojo, in narodna jedinost,
narodna moč šla je rakom žvižgat.

Četrto sredstvo narodne vzgoje so pa naša narodna društva in

v

naše čitalnice. Želeti bi le bilo, da bi bili vsi ti zavodi vedno le ognjišča,
pri kojih bi se ogrevalo občinstvo za svojo domovino; in da bi ne
trosili plamen razpora po Slovenskem, kakor se sem ter tje dogaja.
Če je kakemu narodu potrebna sloga, je potrebna gotovo
Slovencem tako, kakor lačnemu kos kruha.

Pomnimo: „sloga jači, nesloga tlači!" Brez sloge ni napredka,
brez narodne sloge je naroden propad.

79

102

Zadnje poglavje! — Le še par besed, preden se poslovim od
čestitih bralcev. Da je narodna vzgoja potrebna, o tem ni dvomiti;
kajti v strogo narodnem smislu vzgojeni otroci ne bodo
nekoč samo dobri in vrli narodnjaki, ampak tudi dobri
in požrtovalni državljani. Z vspehorn jačiti in dopolnjevati sile
katerega si bodi naroda more le narodna vzgoja, ona vzgoja, ki je
izšla iz naroda samega za narod sam. Pomnite: Dober Slovenec
ljubi svojo domovino, svoj jezik, svoj narod, svojega
vladarja, on je vedno pripravljen žrtvovati se zanj; on
je veren, usmiljen, on ljubi resnico in prayico, on je
poštenjak. — S tacimi lastnostiini obdarjen narod ne pojde v nič, ne
bode ga razdejal vsak vihar, ampak po vsakem navalu nastopil bode
še jači na pozorišče.

Toda pri narodnem vzgojevanji ne bode nas vodila nikdar misel,
da bi prezirali ali zaničevali kateri si bodi drug narod ali jezik, saj
vemo dobro, kolikega kulturnega pomena so tudi mnogi drugi jeziki;
tudi vemo, da imajo tudi drugi narodi izvrstne lastnosti. Te bode pa
cenil vedno vsak pošten narodnjak. Toda radi vseh kreposti nima
biti primoran noben narod, da bi trpel pod slabimi lastnostimi kakega
druzega naroda. Ni moško govoriti o tako zvanih inferijornih narodih,
med koje so šteti tudi Slovenci, in ni moško delati potem zapreke tem
narodom, ako streme po viši omiki na narodni podlagi. Na kateri pod¬
lagi naj se pa potem preleve inferijorni narodi v superijorne? Mari
na tuji podlagi? — To bila bi tako gorostasna pedagogična nesmisel,
da je ne najdemo večje nikjer. To se pravi, narod zadrževati nalašč v
inferijornosti, to se pravi, narodu braniti, da se izomika, to se pravi,
živemu narodu kopati grob, ter ga tirati s silo vanj. Tako ravnanje
je nečloveško.