o2
Književna poročila.
Dr. Josip Valjavec, Italijansko - slovenski slovar. (Dizionario Italiano-.Sio-veno). Nad štiridesettisoč besed z bogato frazeologijo in kratkim imenikom krstnih in zemljepisnih imen. Ljubljana, 1914. Založila Katoliška bukvama. 8°. (XI) -j- 379 str. V pl. vez. 4 K 50 v.
Kakor naglasa pisatelj v predgovoru, je slovar namenjen v prvi vrsti praktičnim potrebam, ki izvirajo iz trgovskih in družabnih stikov med obema sosednima narodoma, v drugi vrsti seveda tudi šolski rabi. Sitega praktičnega stališča moramo tudi knjigo presojati, paJ)omo_ marsikaj izpregledali, čes^aj^bj^jiernogli storiti, ko bi se postavili na^strogo znanstveno stališče.
Glede  na bogato izbero  leksikalnega gradiva   bo  knjiga  gotovo  ustrezala svojemu namenu in jo kot tako z veseljem  pozdravljamo, dasi frazeologija  ni pre-^ bogata, česar od knjige tega obsega tudi ne moremo zahtevati.
V  uvodu podaja avtor najvažnejša pravila o izgovoru, oziroma pravopisu obeh jezikov. Da razloži Italijanom izgovor slovenskega ž s francoskim j, se mi zdi neroden opis, ki bi se z istim ali morda celo z boljšim uspehom lahko tudi obrnil. Italijanski del tega uvoda bi moral biti malo točnejši in popolnejši. Da navaja pisatelj pri diftongih au, eu, ou, izgovor av, ev, ov, si morem razlagati le na ta način, da je mislil pri tem na poslovenjene tujke Evgen, Evropa itd., kjer po krivdi naših fonetikov pišemo v, dasi izgovarjamo brez izjeme u, kakor seveda tudi v italijanščini. Bolje bi bil storil g. avtor, da teh diftongov sploh ni omenil, ker potem bi jih brezdvomno vsakdo izgovarjal fonetično — ali pa naj bi bil kvečemu omenil, da se izgovarjajo fonetično. Pri konzonantih c in g bi bilo umestno omeniti pfsavo pred e in i, kadar se glasita k in g. — Pri izgovoru konzonanta 5 bi bil storil pisatelj bolje, ko bi vzel za podlago izgovor s ter navedel slučaje, kjer se izgovarja z. Omenil bi bil lahko tudi dvojni izgovor konzonanta z, razliko v izgovoru kratkih in dolgih vokalov in konzonantov itd.
V  tipografičnem oziru se je obnesla tiskarna izborno. Gotovo bi bila storila še več, ko bi ji bil dal pisatelj priliko. Tako bi bilo v knjigi potrebno označiti ozke in široke vokale s splošno rabnimi znaki. Nasprotno bi bil prihranil pisatelj sebi in stavcu mnogo nepotrebnega dela pri naglasu, ko bi bil podal v uvodu ono zelo priprosto pravilo o italijanskem naglaševanju ter stavil akcent le tam, kjer se razlikuje od ogromne večine besed.
Drugi, slovensko-italijanski del tega slovarja se nam obeta v doglednem času.
Dr. F. Sturm.
Koledar (Vestnik) XXVIII. šolske Družbe sv. Cirila in Metoda v Ljubljani za navadno leto 1914. Izdalo in založilo vodstvo. 8°. 194 str. Cena 1 K 20 v.
Kdor hoče poznati stanje našega narodno-obrambnega dela, naj jemlje v roko »Slovenski branik", ki je vestna mesečna smotra tega dela, a koncem vsakega leta naj prouči „Koledar", ki ga izdaja družba. T14 so predvsem ovekovečeni pokojniki, ki so se v svoji zadnji uri spomnili naše narodne „armade" —tako v pričujoči knjigi f Ivan Fabjančič in f dr. Fran Košmelj; poleg tega pa so kot zemljepisne monografije tudi za strokovnjake važni članki, kakor je v letošnjem „Koledarju" članek Riharda Orla: »Narodnostno stanje beneških Slovencev sedaj in nekdaj". Slovenski govorečih ljudi je v Italiji nad 35.000. Tistim, ki se izseljujejo v slovanske dežele, se utrdi narodna zavest; »vidijo, da niso s svojim narečjem osamljeni, s Hrvati in Srbi se celo bolje razumejo nego mi. To radi priznavajo sami". — Zaslužni slovenski učitelj Kompoljski poudarja-važnost „narodno- obrambnega slovstva"  ter meni,   da bi  n. pr.  srečno izvedena