Ob stoletnici rojstva Dickensovega. Lani je minulo sto let, kar se je porodil slavni angleški pisatelj Karol Dickens.  Razni leposlovni listi,  posebno  angleški, so tem povodom z zasluženo hvalo proslavljali pisatelja, ki si je s svojimi povestmi priboril odlično trajno mesto na leposlovnem polju pri Angležih pa tudi  sploh pri vseh kulturnih narodih.  To dokazujejo prevodi njegovih del v najrazličnejših jezikih sveta.  Dokaz resničnega pravega pisateljskega talenta je  vpliv in uspeh pisateljev ne le v domovini, ampak tudi pri drugih narodih.   Kdor se vtopi tako globoko v dušo  človekovo,  da iz nje ne  odseva gibanje,  valovanje in  delovanje le onega naroda,  kateremu sin je pisatelj,  marveč  da se  v  njej  razvija in kristalizira vobče  človeška duša,  tak pisatelj je mednaroden,   svetoven,   ki ga vsakdo  razume,   ki ni  pisan   razumljivo   le   za  en narod in le  za ono dobo,  ki je v njej živel pisatelj.  Tak ustvarja trajno veljavna   dela,   ki nikdar ne  izgube  svoje  aktualnosti, ker črpajo  svoje  snovi iz  duše  človeštva,  ki je povsod in vedno  ena in ista.  Tak pisatelj  svetovne veljave je Karol Dickens.  On ni pisal kakor mnogi pišejo v znamenju  krščanske tvrdke in vendar je Dickens eden izmed najvplivnejših leposlovnih propovednikov  krščanske etike.  Njegove povesti so  visoka pesem krščanske ljubezni,  dasi nikjer v svojih povestih ne  deklamira o njej. — Dejstva, ki jih  razpravlja, življenje, ki nam ga kaže, borbe med  dobrim in zlom,  ki nam jih riše v svojih  značajih tako živo, tako resnično, tako preprosto,  čita-telju pojasnujejo kot kategoričen imperativ to veliko zapoved ljubezni,   ki po apostolovih besedah vse upa, vse pretrpi, vse prenese.  Mlad je preizkusil vse bridkosti in prevare življenja,   jasno je   gledal v  svet   in njegovo  vrvenje,  kritično  in  objektivno  je rabil tehtnico,   kjer se   meri   zlo   z  dobrim;   prisvojil   si   je   v borbah   energijo   življenja   —   v   pomoč   mu   je   bila krepka,   reelna britska rasa,   kjer  zmaguje  le  močna individualnost  — in  tem potom si je priboril  s   svojimi povestmi na  svetovnem trgu pisateljsko ime trajne    veljave    in   sla-............,......      ve. —  Najbolj  izrazito   se   je   sam   naslikal v najlepši svoji povesti »David Cop-perfield«,  ki jo sko-ro smemo imenovati njegovo avtobiogra-fijo. — Nekako elementarno je zlil čuv-stovanje  svoje  duše v   najlepšo   božično povest,  kar jih poznamo, v »A Christ-mas   Carol«.   To   je pravi    »čredo«    avtorjevega    življenja. Dickens je mojster v karakterizaciji.   Kako raznovrstni nastopajo v njegovih povestih razni značaji dobri,  hudobni, res-SRBSKI GENERAL                ni,  šaljivi,  in vsi   so
JANKOVIČ.                              kakor izklesani,   pri
^^.--^
Sedanji predsednik francoske republike POINCARE (2)
na obisku v Peterburgu   pri  ruskem zunanjem ministru
SAZONOVU (1).
nobenem nič preveč, nič premalo, vsi tako resnični in naravni. Ekonomen in vendar tako raznovrsten in bogat je Dickens glede tehnike, glede razvoja in skladanja glavne ideje v svojih povestih. Ves razvoj mu je v povesti neprisiljen, logičen, naraven. Mnogo se je rodilo po Dickensu odličnih pisateljev, morda ga ta ali oni nadkriljuje v tehniki ali v artistiki, toda bistvena notranja, rekel bi, duševna vrednost Dickensovih povesti tudi pred današnjim sodom kritikov nedotakljivo obvladuje svojo veljavo. Zlasti berila željna mladina bo še vedno rada prebirala Dickensa. Navduševala se bo zanj, radujoč se zanimivih dogodkov fabule, divila se bo fantaziji in humorju pisateljevemu, učila se od njega plastike pripovedovanja in zajemala bo iz njegovih spisov zmisel za plemenite družabne ideale in se učila jih modro sprevajati v življenje. — V slovenskem prevodu imamo dve večji deli Dickensovi: »Dve mesti« v prevodu Izidorja Cankarja in »Oliver Tvist« v prevodu Otona Zupančiča. — Priporočamo jih našim čitateljem, da jih čitajo in se prepričajo sami, da smo pisatelja Dickensa le pravično s temi potezami označili ob stoletnici njegovega rojstva.                                     A. K.
Detektivski roman. Tip detektivskega romana je med raznimi vrstami romanov upravičeno bolj na slabem glasu. Znamenito se je s tem tipom bolj in manj srečno poizkušal amerikanski pisatelj Edgar Poe. Izmed mnogih povesti te vrste sta najbolj značilni dve kratki noveli, ki ju je spisal E. Poe : »Dvojni umor v ulici Morgi« in »Izmaknjeno pismo«, dobro zlita modela tega genreja. — Detektivski roman pri tem pisatelju je predvsem spretno izrabljena moč analize in dedukcije. Pisatelj nas postavi pred kak zagonetni problem, ki ga navidez nerazrešljivega razvozlja z metodično in vztraj-
no potrpežljivostjo. Junak je fantast, ki ima poseben dar ugibanja, kjer sodelujeta inteligentnost in izkušnje praktičnega življenja. Najbolj zapletene skrivnostne dogodke reši Dupin z docela preprosto razlago. Tako v noveli »Izmaknjeno pismo« iščejo pismo po vseh prostorih, praznih špranjah brez uspeha, a Dupin ga najde očitno razgrnjenega med drugimi papirji. Odlikujejo se te vrste spisi po svojih zanimivih podrobnostih, ki se ž njimi igra intelektualni mehanizem junakov. Raz-
SRBSKI VOJNI PLEN.
vijajo se pred čitateljem najbolj odkrite strani naše duše. Živa domišljija igra glavno vlogo in s svojimi čari nezdravo mami čitatelja. — Za Edgarjem Poe je najbolj znan angleški pisatelj Conan Dovle, ki je po vzorcu Poetovega Dupina ustvaril tip Sherlock Hol-mes, umetniško dokaj manj vreden. Brez posebne fi-nese in razboritosti izvršuje čudovita dela, ki pa presegajo naravne meje. Zato za rešitev povsod nastopa kak deus ex machina. Cesto se ti zdi, da se pisatelj norčuje sam iz sebe  ali pa iz čitatelja.  Tako
ti tak čarovnik iz ure, ki jo dobi, označi portret, značaj in navade neznanega lastnika te ure. Vse se rešuje samovoljno, neutemeljeno in detektiv ima končno vedno prav. In to je uprav ona privlačna sila, da imajo detektivski romani toliko navdušenih malo-miselnih čitateljev, katere bi najpreje ozdravil pisatelj, ki bi napisal karikaturo takega romana z junakom, ki bi se mu vse njegove čarovniške umetnije-ponesrečile in bi pobegnil kot slepar. — To bi bilo tem bolj zanimivo in potrebno, ker.se je za Poetom in Conanom v legijon razmnožilo število šušmarjev te vrste, ki kratkovidnim ljudem za drag 'denar kradejo čas in še tisto mrvo pameti, ki jo še imajo. Zadnji čas je izdal Pierre Lasserre tak roman »Le crime de Briodos«, ki se sme vzporediti med boljše. — Te vrstice o pomenu detektivskega romana so se nam zdele potrebne zato, ker se je tudi v Slovencih z raznimi prevodi v tem pogledu mnogo zagrešilo na troške zdrave pameti našega naroda in zato da se še več ne zagreši.                                                      A. K.
Vojska na Balkanu, Podjetna Katoliška Bukvama v Ljubljani izdaja v sešitkih lepo ilustrirano delo: Vojska na Balkanu. Delo pišeta profesorja I. Sušnik in dr. Šarabon. Pisatelja rabita bolj poljudni ton, ker je knjiga namenjena narodu, pri tem pa vsled točnih in zanesljivih podatkov in po širšem obzorju le pridobi znanstvena stran knjige, ki bo po lepih in raznovrstnih ilustracijah  krasila vsako slovensko knjižnico.
Naše slike. Od prometnih zgradb na Kranjskem prinašamo danes dve sliki: Železnobetonski most čez Dobličanko v Črnomlju, ki v širokem loku veže visoka bregova na cesti proti Dragatušu, tako da ostane pod njim stari most, ki vodi proti Adlešičem, (str. 41) in zidanje viadukta čez potok Krupa pri belokranjski železnici (str. 69). Obe zgradbi sta delo tvrdke Lončarič. Zgradba belokranjske železnice dobro napreduje, kmalu se prične tudi na hrvaški strani. — Na zadnji razstavi v Jakopičevem paviljonu je tudi Štefic pokazal več svojih del. »Starost« (str. 53) je karakteristična majhna skupina v bronu. — Z balkanskega bojišča prinašamo zopet nekaj slik. Radi avstrijskega konzula Prochazke (str. 73) bi bilo prišlo kmalu do vojske med Avstrijo in Srbijo, ker vsled vojnih dogodkov nekaj časa ni mogel občevati s svojo vlado. Srbija je dala zadoščenje s tem, da se je z vsemi častmi razobesila avstrijska zastava na konzulatnem poslopju v Prizrenu. — Poincare je kot francoski ministrski predsednik obiskal Rusijo ob začetku vojske, da najde formulo za rešitev mednarodnega položaja. Te formule ni našel, pač pa je znal pozornost obrniti v toliki meri nase, da so ga Francozi izvolili za predsednika republike. — Druge slike govore same zase ali pa so pojasnjene v tekstu, zlasti slike z razstave krščanske umetnosti na Dunaju, na kateri se je zopet odlikoval naš rojak arhitekt Plečnik.