Marta VERGINELLA V p l iv b e n e š k e in it a l ija n sk e n o t a r s k e CIVILIZACIJE NA SLOVENSKEM PODEŽELJU Oporoka je bila v antičnem Rimu in na tleh njegovega širnega imperija pravni akt brez poudarjenih verskih implikacij. Kot pravna oblika predaje nasledstva je služila izključno odrejanju zapuščine, t.j. imenovanju naslednikov premoženjskih in drugih pravic ter določitvi modalitet njihovega prenosa.1 Z vrnitvijo k rimskemu pravu v 12. in 13. stoletju so se v italijanskih mestih uveljavili oporočni obrazci, ki so dednopravni akt pospremili z nabožnimi klavzulami. Rimska cerkev, ki je doumela pomen in moč zapisanega dednopravnega akta, je oporoko priporočala kot zadnjo priložnost dano kristijanom, da se razbremenijo gmotnega bogastva in si zagotovijo odrešenje že v času njihovega bivanja na zemlji. Poslednja volja je čedalje bolj postajala versko dejanje, "une véritable pratique de dévotion, recom­ mandée par tous les auteurs spirituels".2 Bila je neke vrste "potni list" za onstran­ stvo, ki je oporočitelju omogočal pravočasno odpoved imetju, njegovi duši pa, da je olajšana tostranskih bremen in materialnih spon stopila pred nebesne sodnike.3 Zapisovanje sklenjenih pravnih dejanj, katerim je pripadala poslednja volja, se je v poznem srednjem veku z vrha socialne lestvice širilo navzdol in vplivi notarske civilizacije so iz italijanskih mest prodirali v njihova zaledja in na sosednja medi­ teranska območja.4 Dejavnost notarjev v Trstu in v bližnjih istrskih obmorskih mestih, ki je proizvajala na kupe overovljenih in zapečatenih pravnih pogodb, dolžniških in dotalnih listin, testamentov in zapuščinskih inventarjev, je s časom segla tudi na slovensko podeželje, v zaledje obalnih mest. Ponekod zaradi juris- 1 O koreninah oporočnega dejanja glej: A Petrucci, "II testamenta come documenta", v: N olens in testa tus decedere. II testam ento com e fo n te della storia religiosa e sociale, Giunta regionale delITimbria - Editrice Umbra Cooperative, Perugia, 1985, str. 19; M. Amelotti, II testam ento rom ano, Le Monnier, Firence 1966; V. Korošec, R im sko pravo, DDU Univerzum Ljubljana, Ljubljana 1980. Glej tudi: P. Ariès, l'h o m m e devant la m ort, Seuil, Paris 1977; M. Vovelle, Piété baroque e t déchristianisation en provence au XVIIIe siècle, Pion, Paris 1973; M. Vovelle, La m orte e l'O ccidente. D al 1300 a ig io m i nostri, Laterza, Rim - Bari 1986 (Pariz 1983). 2 F. Lebrun, "Les Réformes", v: P. Ariès, G. Duby, H istoire de la vie privée, Seuil, Pariz 1986, 3. knjiga, str. 93. 3 Pogosto sta se v praksi ena ob drugi pojavljali zakonska in oporočna oblika, ki sta se v rimskem pravu izključevali. Kot pojasnjuje D. Darovec, so se tudi pri oporočnem pravnem nasledstvu "upo­ števali zakonski nasledniki, darilo "za dušo” pa je nadomestil testament; od tedaj so v testamentih poleg zakonskih naslednikov praviloma prisotni še legati, ki skrbijo za razdeljevanje oporočnikove želje daljnim sorodnikom, hčeram z doto, služkinjam itd., redno pa so prisotne še donacije raznim ubožnim cerkvenim ustanovam, bratovščinam in samostanskim redovom, maše za odrešitev duše in drugi religiozni nagovori (D. Darovec, N otarjeva javna vera, Knjižnica Annales, Koper 1994, str. 152)". 4 P. Burke, Scene d i vita quotidiana nelllta lia m odem a, Laterza, Rim-Bari 1988, str. 143 (London, 1987). dikcijske pripadnosti podeželja mestu, drugod pa predvsem zaradi tesnih gospo­ darskih stikov med mestom in okolico, se je zapisovanje pravnih dejanj začelo utirati pot tudi v slovenskem kmečkem svetu. Počasen, a vztrajen prodor beneške notarske civilizacije je še posebej opazen v tržaški okolici v Bregu, na območju, ki je od leta 1511 do leta 1811, kljub temu da je bilo samo lučaj stran od Trsta, pripadalo Kranjski in je bilo poseljeno s slo­ venskim prebivalstvom. Nad tamkajšnjimi desetimi vasmi in peščico manjših zaselkov je tri stoletja izvrševalo jurizdikcijo socerbsko gospodstvo.5 Ko je leta 1814 grad Novi Funfenberg pri Zabrežcu postal upravno središče Brega z lastnim sodiščem, še posebej pa po letu 1832, ko so bile breške vasi priključene kopr­ skemu sodnemu okraju, se je približno četrtina vseh umrlih po 20. letu starosti v Bregu odločila za zapis poslednje volje.6 Oporoko so izrekli najraje kar na svojem domu, samo izjeme so se namreč podale v Koper. V notarske pisarne in k veščim pisarjem so po običaju zahajali, ko je šlo za poročne in kupoprodajne pogodbe. Po ohranjeni dokumentaciji sodeč sta se v koprskih notarskih pisarnah soočali pisna in ustna kultura, kultura mestnega italijanskega prebivalstva in podeželskega slo­ venskega življa. Notarske formulacije so se spajale s preprostimi, a vendar od­ ločilnimi, besedami neizobraženih ljudi, pogosto izrečenimi v slovenščini, zapi­ sanimi pa v italijanščini. V 18. stoletju se je pri zapisovanju oporočnih aktov v breških vaseh uveljavila italijanščina. V času, ko je delovalo sodišče Funfenberg, pa je pisanje oporok potekalo v glavnem v nemščini. Slovenščina se je v prvih desetletjih 19. stoletja pojavljala še kot pomožni jezik. Služila je za nedvoumno določanje predmetov in premičnin, ki bi bili v tujejezični terminologiji nerazpoznavni. Iz analize oporok, ki so bile potrjene pri Okrajnem sodišču Koper in jih danes hrani Pokrajinski arhiv Koper, je razvidno, da se je slovenščina začela uveljavjati kot polnopravni in uradni jezik zapisa notarskih aktov v koprskem sodnem okraju šele v štiridesetih letih 19. stoletja. Notarska praksa v Istri in tudi navodila avstrijskega občega državljanskega zakonika iz leta 1811 so zahtevala, da oporočitelj oziroma oporočiteljica narekuje oporoko v svojem materinem jeziku, potreben pa je bil boj za uveljavitev slo­ venščine pri pisanju uradnih aktov: v tem boju je bilo posebej pomembno za­ vzemanje duhovščine in prvih narodnih buditeljev za uradno priznanje sloven­ ščine in za uveljavitev slovenske narodnostne identitete v Bregu, da se je v breškem predelu koprskega sodnega okraja ustalila praksa zapisovanja poslednjih izjav v slovenščini.7 ̂ O jugovzhodni okolici Trsta in breških vaseh glej M. Bufon, A Kalc, Krajevni leksikon Slovencev v Italiji, 1. knjiga, Založništvo tržaškega tiska, Trst, 1990. V zvezi z institucijo notariata velja pri­ pomniti, da se v notranjosti slovenskih dežel ni razvila v polni meri. Celinska slovenska mesta so sicer poznala notarje, toda največkrat je šlo za razne pisarje, "ki so delovali kot uradniki deželnega kneza ali mest, torej vselej kot državni uradniki. Deloma so se notariatske funkcije opravljale tudi na drugih "verodostojnih mestih" (loca credibilia), kakor na primer pri cerkvenih kapitljih (D. Darovec, Notarjeva javna vera, cit., str. 79). Glej M. Verginella, Ekonom ija odrešenja in preživetja, Knjižnica Annales, Koper 1996, str. 89-92. j Kar pa ni preprečilo, da so nekateri sodni pooblaščenci, kljub temu, da so obvladali slovensko oporočno terminologijo, zapisovali oporoke v italijanščini. Kulturno ozračje se je v Bregu radikalno spremenilo šele v osemdesetih letih 19. stoletja. Takrat so v italijanskem jeziku zapisovali oporoke samo redki vaški pisarji na izrecno prošnjo oporočitelja ali oporočiteljice. V izbirah zapisovalca, prič in jezika, v katerem so bile oporoke zapisane, so vidne spremembe pri določanju ugleda in statusa posameznikov in družin v breških vaških skupnostih, hkrati pa obrisi dinamike odnosov med tradicionalno logiko slovenskega podeželja in zunanjimi oblastmi. Zaradi usodnega pomena oporočnega dejanja ni bila nobena izbira v zvezi z njim naključna. Prisotnost enega ali drugega pisarja, te ali one priče, izbira slovenščine ali italijanščine oziroma nemščine kot oporočnega jezika, večje ali manjše odstopanje od vzorč­ nega oporčnega formularja - vse te izbire so bile rezultat prizadevanj posamez­ nikov, ki so morali upoštevati spreminjajočo se pravno in družbeno stvarnost, v kateri so živeli. Pri sestavljanju in zapisovanju oporoke je bila naloga notarja ali sodnega po­ oblaščenca prenesti na papir oporočiteljevo odrejanje in preprečiti, da bi opo- ročiteljeva poslednja volja kršila dedovanjske zakone in navade. Notar je moral paziti, da niso bila formalna pravila prekršena8 in da je umestil oporočiteljevo poslednjo voljo v oporočni formular, ki se je oblikoval v srednjeveških notarskih pisarnah, spreminjal in dopolnjeval pa v naslednjih stoletjih pod pritiskom ded- nopravnih predpisov in sugestij spovednikov. Obstajale so namreč različne prakse sestavljanja oporok, a kot so pokazale dosedanje študije o oporočni notarski praksi tako na italskem polotoku kot na sosednjih območjih, ne nazadnje tudi v istrskih obmorskih mestih, so se notarji le redkokdaj radikalno odmikali od splošno ustaljenega in določenega oporočnega formularja. Ob sklopu obrazcev antičnega in srednjeveškega porekla so se v potridentinskem času uveljavile nove, baročno preoblečene formulacije nabožnih klavzul. Retorične spremembe so bile malen­ kostne, retorični odstopi od v tradiciji ukoreninjenega oporočnega formularja prav tako izjemni. Ohranjal se je vrstni red oporočnih obrazcev, razlike v formuliranju invokacij, priporočila duše ali pa opisa okoliščin, v katerih je bila oporoka izrečena in zapisana acijah, so bile komaj opazne.9 Da je bil v istrskih obmorskih mestih notarski koncept poslednje volje močno ukoreninjen v tradiciji, da so bili med notarji in njihovimi strankami nezaželene inovacije, potrjuje tudi praksa privatnih sestavljalcev oporok in sodnih poobla­ ščencev, oseb, ki niso bili notarji, jim je pa postava dovoljevala zapisovati veljavne oporoke.10 Aktivni so bili predvsem na podeželju, kjer ni bilo notarjev, v mestih pa takrat, ko je bolezen ovirala obisk notarjeve pisarne ali ko je bil notar nedosegljiv. V Bregu so bili v 17. in 18. stoletju najpogostejši zapisovalci oporočnih izjav tamkajšnjih kmetov in kmetic župniki in kaplani, nemalokrat edine izobražene osebe na vasi. V 19. stoletju s postopno sholarizacijo kmečkega prebivalstva so vlogo zapisovalcev poslednje volje v breških vaseh prevzeli vaški veljaki in pisanja vešče osebe. I i * V. Korošec, R im sko pravo, cit., str. 424. 9 Notar, ki je najprej zabeležil izrek poslednje volje, potem pa ga je, preden je akt romal k sodnim oblastem, izpilil, se s svojim posegom na oporočiteljevo izražanje deloval pospeševalno: "En fait, nous l'avons observé, la meditation notariale n'a jamais joué comme un frein, mais comme un > accélérateur (P. Chaunu, La m ort a Paris, Fayard, Pariz 1978, str. 233)." O notarjih v Franciji: J. P. , Poisson, N otaires e t société. Travaux d 'H istoire e t de Sociologie Notariales, Economica, Pariz ; 1985, str. 82. 10 D. Darovec, Notarjeva javna vera, cit., str. 166. Po ustaljenem vzorcu, ki so ga breški pisarji uporabljali v prvi polovici 19. stoletja, takrat so največ oporok zapisali sodni pooblaščenci, pogosto župan ali podžupan, je oporočno besedilo začelo z invokacijo, sledil je opis okoliščin, v katerih je bil opravljen narek oziroma zapis poslednje volje, z omembo prostora, sobe ali kuhinje, v kateri je oporočiteljica ali oporočitelj pričakal priče in pisarja.11 Večkrat se na začetku oporoke omenja ime tistega, ki je poklical zapisovalca in njegovo sorodstveno razmerje z oporočiteljem in oporočiteljico. Tako kot je na­ rekoval tradicionalni oporočni obrazec in so zahtevali predpisi avstrijskega občega državljanskega zakonika, je zapisovalec omenil zdravstveno stanje oporočitelja oziroma oporočiteljice, kateremu je večkrat priobčil še izjavo o kratkosti življenja in njegovem neizogibnem koncu. Praviloma sta sledila zapis verske izpovedi in pri­ poročilo duše. Sele nato so zapisovalci po ustaljenem vrstnem redu beležili na­ vodila o zadušnih mašah, pogrebu in pokopu. Nakar so prišli na vrsto paragrafi z imenovanjem univerzalnega dediča, z določitvijo dednih deležev, odpravščin, I prežitkov in z navodili za poravnavo dolgov ali pa izterjatev posojil. Cisto na koncu oporočnega besedila so bila zapisana imena prič in zapisovalca, datum in kraj zapisa oziroma nareka. Po M. Vovellu, F. Lebrunu, P. Arièsu in drugih vemo, da je prišlo na francoskih j| tleh do opuščanja tradicionalnega koncepta poslednje volje v drugi polovici 18. stoletja. Z nekajdesetletnim, če že ne stoletnim zamikom, pa se je ta fenomen I razširil tudi na druge predele katoliške Evrope.12 Razlage zakaj in kako je do tega | prišlo si niso enotne. Po F. Lebrunu se je v spremenjenem oporočnem formularju 1 na območju Anjouja ob koncu 18. stoletja pokazala progresivna laizacija tam- : kajšnjega prebivalstva.13 Podobnega mnenja je M. Vovelle, ko vzrok opuščanja priporočil in pojenjanja nabožnih volil v provansalskih oporokah pripiše sekula- rizacijskim vplivom.14 Arièsovo razmišljanje o vzrokih izrinanja nabožnih klavzul iz : oporočne prakse gre v drugo smer. Za opuščanje priporočil in nabožnih volil ob i koncu 18. stoletja po njegovem ni bila kriva laicizacija družbe, temveč novi dru­ žinski odnosi, ki so oporočitelja razbremenili skrbi za onstransko življenje. Slednji je zaupal svojcem, prepričan je bil, da bodo po svojih najboljših močeh poskrbeli za njegovo dušo in za pokop njegovega telesa. Nezaupljivega oporočitelja, ki je do potankosti določil svoj prehod v onstranstvo, je nadomestil lik do družine za­ upljivega človeka, ki je bil trdno prepričan v pomoč svojih domačih v tostranskem in onstranskem življenju.15 11 Širjenje pismenosti in poznavanja dednopravnih odredb, zlasti med tistimi, ki so prevzemali vodila mesta v občini in vaški srenji, je pripomoglo k temu, da so v drugi polovici 19. stoletja v Dolini (v vasi, kjer so imele sedež lokalne posvetne in cerkvene oblasti, dekan in župan) začeli zapisovati oporočne akte v glavnem vaški veljaki in da je bilo zapisovanje oporok za razliko od 17. in 18. stoletja zaupano laikom, kljub temu da so bili cerkveni možje še vedno najbolj izobraženi v vasi (M. Verginella, Ekonom ija preživetja in odrešenja, cit., str. 122). 12 O opuščanju tradicionalnega oporočnega formularja v Italiji glej: P. Macry, Ottocento, Famiglia, élites e patrim oni a N apoli, Einaudi, Turin 1988 in F. Gaudiosio, Pietà religiosa e testam enti nel m ezzogiom o. Formule p ie e com m itenza n e i testam enti sa lentin i (sec. X V II e XIX), Guida editori, Neapelj 1983; M. A Visceglia, Il bisogno di eternità, Guida Editori, Neapelj 1988. F. Lebrun, Les hom m es e t la m ort en A njou, Mouton, Pariz-La Haye 1971. M. Vovelle, P iété baroque e t déchristianisation en Provence au XVIIIe siècle, cit., str. 593-614. D P. Ariès, L'hom m e devant la m ort, cit. Ne glede na to, če soglašamo s prvo razlago, da je za izrinjenje nabožnih obrazcev kriva sekularizacija, ali pa z drugo, da so spremembe v oporočnem odrejanju rezultat bolj čustvenih odnosov v družini, moramo ugotoviti, kar se med drugim pokaže tudi na slovenskem podeželju v okolici Trsta, da se je pozornost oporočiteljev in oporočiteljic čedalje bolj usmerjala k odrejanju zapuščine, da je skrb za usodo duše pojenjala, medtem ko so v ospredje stopale bolj prizemne skrbi: za preživetje domačih, za ohranjanje družinskega družbenega statusa, za upravljanje družinskega imetja, za šolanje in vzgojo otrok itn. Ko omenjamo opuščanje nabožnih oporočnih obrazcev in laicizacijo oporočne prakse, ne smemo pozabiti na vlogo, ki so jo odigrali pri okrnitvi tradicionalnega oporočnega formularja zapisovalci poslednje volje. Notarji v mestih, vaški veljaki v vaseh so nemalokrat kot predstavniki laično razmišljujoče elite prepričali svoje stranke o nepomembnosti invokacij in com m endatia animae. V 19. stoletju je že sama izbira tega ali onega zapisovalca dopuščala možnost ohranjanja tradicio­ nalnega oporočnega formularja, saj je končna odločitev o obliki oporočnega zapisa praviloma pripadala zapisovalcu, ki je dal izreku poslednje volje bolj ali manj svečano obliko. Res pa je tudi, da so skromno izobraženi podeželski zapisovalci, ki so se občasno ukvarjali s pisanjem uradnih aktov, s svojim nepoznavanjem notar­ ske oblike in retorike nehote pripomogli k odpravljanju ustaljenih oporočnih for­ mulacij in k večji strnjenosti besedila, nemalokrat pa tudi k njegovi dednopravni nepopolnosti. V 19. stoletju se je namembnost oporočne prakse tudi v bregu postopoma spremenila. Ce je še v prvi polovici 19. stoletja večina breških oporočiteljev in oporočiteljic izrekala oporoko v perspektivi krščansko "dobre" smrti, se je v drugi polovici lestvica vrednot breškega prebivalstva v tolikšni meri spremenila, da je čedalje manjše število Brežanov in Brežank zahtevalo zapis svoje poslednje volje po tradicionalni oporočni formulaciji.16 Vse redkejša so bila nodrobna priporočila božjim osebam in vse bolj skopa nabožna volila. Če je v tridesetih letih več kot 60% vseh breških oporok imelo priporočilo duše, ga ob koncu stoletja najdemo le še v 30% vseh izrečenih in zapisanih oporok. Kako to, da večina oporočiteljev in oporočiteljic ni priporočala svoje duše in da je čedalje manjše število Brežanov in Brežank odrejalo nabožna volila? Se v 18. stoletju so bili oporočitelji v Bregu zelo natačni pri postavljanju nabožnih določil. S krajevno cerkvijo so bili radodarni ne glede na prisotnost in število družinskih članov. Zveličanje duše je bilo zanje poglavitno, s preživetjem svojih domačih se niso pretirano ukvarjali. Cerkvi so zapuščali zemljišča, denar ali hišo, tako da je vrednost volila določila število zadušnic. Sele ob koncu 18. stoletja se je v opo­ ročni praksi breških vasi utrdila navada, da so oporočitelji in oporočiteljice nekaj 16 Od leta 1819 do leta 1904 je bilo v enajstih breških vaseh in manjših zaselkih, ki so leta 1869 šteli I 3646 prebivalcev, zapisanih nekaj več kot tisoč oporok Samo dva oporočitelja sta svojo poslednjo voljo izrekla pred notarjem v Kopru. Statistično sem obdelalala 736 oporok iz štirih vasi, Doline, Ricmanij, Mačkovelj in Boljunca. Pri nominativni analizi gradiva pa sem upoštevala tudi oporoke iz ostalih vasi v Bregu, ki so v 19. stoletju pripadale občini Dolina in ji še danes pripadajo. Za podrobno statistično analizo glej M. Verginella, Ekonom ija odrešenja in preživetja, cit., str. 265- 289. --------------------------------------------- nepremičnin, premičnin ali denarja z istim namenom zapustili dedičem ali voli- lojemnikom, v zameno pa od njih terjali izplačilo natačno določenega števila maš. Trend namembnosti nabožnih volil je šel od nepreciziranja oblike zadušnic in časa njihovega obhajanja k podrobnemu določanju števila, oblike in časovnih intervalov, v katerih naj bi se odvijali obredi. Je bilo morda poštenje klera po­ stavljeno pod vprašaj? Je bila sprememba v odrejanju nabožnih volil pod vplivom jožefinizma in ukinitve bratovščin? Dejstvo je, da so od konca 18. stoletja naprej bili za plačevanje v oporokah odrejenih zadušnic najpogosteje zadolženi sorodniki. Taka praksa je bila še trdno zasidrana v prvi polovici 19. stoletja, omajala pa se je v drugi. Posegi centralnih oblasti na področju vere in razpustitev bratovščin za časa Jožefa II. in Ilirskih provinc so odmevali tudi na slovenskem podeželju. Pre­ pričanje, da se kristjan z nabožnim volilom izogne trpljenju v vicah in da so nabožna volila dolžnost vsakega kristjana, je čedalje bolj postajala domena vnetih verskih gorečnežev. Vse več podeželanov, še posebno tistih, ki jih je skrbelo preživetje družine po njihovi smrti, so se glede dušnega miru in pogrebnega obreda prepustili svojcem. Njihovo število se je vidno povečalo v osemdesetih letih, še posebej pa na prehodu iz 19. v 20. stoletje, ko je Breg doživljal vse večji vpliv industrializajočega se Trsta.17 Prisotnost priporočila duše v prvi polovici 19. stoletja in njegovo postopno izrinjanje iz oporočnega besedila tako kot zmanjšanje sredstev, ki so jih breški' oporočitelji namenjali zadušnicam kažejo, kako se je oporočni akt v Bregu laiziral, kako je med kmečkim prebivalstvom vplahnil strah pred kaznijo in pogubo duše in kako se je po drugi širilo med najbolj vernimi Brežani in Brežankami ponotranjeno versko čustvovanje, ki je prav tako prispevalo k okrnitvi tradicionalnih oporočnih formul. Spremembe v miselnosti in verovanju podeželskega prebivalstva so se tudi na slovenskem podeželju dogajale počasi. Laizacija oporočne prakse je bila postopna in šele na prehodu iz 19. v 20. stoletje je oporoka postala predvsem dednopravni akt, zapisan brez kakršnegakoli baročnega okrasja, ki ga je narekoval nabožni namen dejanja. Takrat so samo še redki vaški pisarji beležili kraj, kjer je bila po­ slednja volja izrečena, popisali opročiteljevo zdravstveno stanje in pridali priporočilo duše. Tradicionalni oporočni formular so uporabljali največkrat na izrecno prošnjo oporočitelja in oporočiteljice. Toda v doslej povedanem nismo razrešili poglavitnega vprašanja: kako to, da se je oporočna praksa razširila v okolici Trsta in Kopra tudi med najrevnešimi kmeti in da so se oporoke včasih poslužili celo brezimetniki? Omenili smo vpliv beneške notarske civilizacije in zgled, ki ga je dajala pisna mestna kultura podeželju. Po­ membno vlogo so pri spodbujanju oporočnega odrejanja imeli v 17., 18. in na začetku 19. stoletja breški duhovniki, dokler so v oporoki videli akt, ki je zagotavljal oporočitelju spravo s tostranstvom in onstranstvom. Pa vendar vpliv notarske institucije in podpora, ki jo je uživala oporoka med breškimi cerkvenimi možmi, nista bila dovolj močan razlog za razširjenost oporočnega odrejanja v Bregu v 19. stoletju. Brežani in Brežanke ne bi zapuščali zapisane poslednje volje, če ne bi bili 17 Prav tam, str. 159-182. i- prepričani v smiselnost oporočnega dejanja in če ne bi v oporoki uvideli š. stabilizacijskega sredstva, s katerim so uravnavali bodisi dušne in statusne potrebe ;a bodisi gospodarske, družbene in čustvene odnose znotraj družine. Za oporoko so h se odločali za to, ker je bila zanje najprimernejša oblika poslavljanja od življenja, )- tako v duhovnem kot v materialnem oziru. n V prvih desetletjih 19. stoletja se je število oporočiteljev in oporočiteljic ej postopoma večalo, med oporočitelji so bili najbolj zastopani premožni kmete in i- kmetice, redkeje Brežan ali Brežanka, ki so razpolagali s skromnimi sredstvi. ;e Razmerje med premožnimi in nepremožnimi oporočitelji se je spremenilo v drugi 'a polovici 19. stoletja, še posebej v osemdesetih letih, ko je oporočno odrejanje î- doseglo v Bregu svoj višek. Takrat so odrejali tudi taki, ki so razpolagali s pičlim o imetjem, denimo samo z oblačili ali pa s skromnim pohištvom, h Kaj je, denimo, gnalo revno kmetico, da je svojemu svaku z oporoko zapustila o nekaj slanine, pršuta in povrtnine, kaj kmeta, da je poklical vaškega pisarja in mu ;a izrekel odredbo, po kateri je njegov naslednik dedoval edini košček zemlje, ki jo je h imel v svoji lasti? Namera mnogih oporočiteljev in oporočiteljicam je bila preprečiti :ji spore po njihovi smrti. Nasledstvo in prevzem kmetije so bili namreč pogost vzrok družinskih prepirov in ni bilo tako neobičajno, da so se razdori med sorodniki o sprožali tudi ob prevzemu oblačil in pohištva. Skratka, obseg zapuščine, ki je bila ki predmet testamentamega odrejanja, ni bil odločilen. il, Težnja breških oporočiteljev in oporočiteljic je bila ohraniti celovitost doma- n čega gospodarstva, ki pa se je lahko uresničila le takrat, ko je bilo pri hiši malo o otrok in je bila kmetija dovolj trdna, da je prinesla izplačevanje odpravščin v h denarju. Pogosteje se je dogajalo, da sta družinski poglavar in njegova žena z zapisano poslednjo voljo porazdelila med naslednike zapuščino, izbrala najprimer- ia nejšega prevzemnika domačega gospodarstva, ostalim pa dodelila odpravščino v la zemlji in premičninah. ~ti Če upoštevamo spolno spremenljivko, ugotovimo, da je med letoma 1819 in li 1904 oporoko zapustilo v Bregu manj žensk kot moških in da se je delež ženskih )- oporok povečal v sedemdesetih in na začetku osemdesetih let, tako da je dosegel ili skoraj polovico vseh izrečenih oporok. Med oporočiteljicami v Bregu najdemo ta vdove in samske, največ pa je bilo poročenih žensk. Prisotnost moža, očeta ali brata ni ovirala Brežanke, da so pri razpolaganju z manjšimi materialnimi sredstvi, >e ki so jih kot hčere bile deležne v družini in skupnost, uporabile pravni instrument ti poslednje volje. V ženski oporočni praksi opažamo sicer manjša nihanja, ki pa ne ;e odstopajo od nihanj značilnih za moško populacijo. Sele na prehodu iz 19. v 20. )- stoletje se ta nihanja prevesijo v opazen upad ženskega oporočnega odrejanja, ki ta se je še izraziteje nadaljeval v 20. stoletju, ko je oporočno odrejanje postalo pred­ al vsem domena moških. Odrivanje žensk v družinsko okolje, ki je sledilo postop­ ke nemu opuščanju krušarske predobitvene dejavnost, najpomembnejše sekundarne ti, dejavnosti, s katero so se v Bregu ukvarjale ženske, je s slabitvijo ženske gos- 9. podarske vloge omejilo tudi njihovo uravnavanje družinskih strategij, ili Razširjenost oporočnega odrejanja v okolici Trsta potrjuje, da za slovenske kmete in kmetice vse do konca 19. stoletja oporoka ni bila tisto "nevarno pismo", za kar jo je v pridigah in spisih proglasil mariborski škof in eminentni narodni buditelj Anton Martin Slomšek, eden najbolj vnetih nasprotnikov oporočne prakse na Slovenskem.18 Kot zagovornik idejnega primata cerkve je bil Slomšek prepričan, da proces modernizacije z družbenim razslojevanjem, s širjenem novih proizva-1 jalnih sredstev in s spodbujanjem stikov kmečkega sveta z urbanim okoljem, pripravlja na slovenskem podeželju, tako kot drugod v Evropi, ugodna tla za uveljavitev laične miselnosti. Zaobljuba podeželskega človeka samozavestnemu razumu je prinašala s seboj odpoved čaščenju božjega. Ljudstvo se je oddaljevalo od duhovnikov in tako zavračalo pomoč molitve in zakramentov, ne da bi uvidelo pogubnost posvetnih idej. Na straneh Koledarja sv. Mohorja, Drobtinic in Slovenskega prijatelja, listov, ki so bili pomembni prenašalci idej in vrednot v slovenskem prostoru in ki so imeli širok krog bralcev na slovenskem podeželju, nenazadnje tudi v Bregu, je Slomšek prepričeval bralce, naj se vendarle odpovejo oporočnemu odrejanju in sprevidijo, da je zapisana poslednja volja vir tožb in sovražnih čustvev v družinskem krogu. Slomškovo stališče ni bilo osamljeno. Soupadalo je z držo tistih cerkvenih krogov, ki so blagohotno gledali na oporoko, dokler je služila odrejanju nabožnih volil, nasprotovati pa so ji začeli, ko je postala civilnopraven akt, ki je dajal prednost minljivemu pred večnim. Čeprav Slomškovih pogledov ni slepo sprejemala v celoti slovenska duhovščina, kar potrjuje nenazadnje avtor Domačega koledarja slovenskega za navadno leto 1862, postojnski dekan P. Hitzinger, ki je koledarju priložil obrazec za sestavo oporoke, je bila njegova kampanja proti oporočnemu odrejanju in vse bolj desakraliziranemu načinu doživljanja smrti že zaradi avtoritete osebnosti odmevna.19 Oporoke breških duhovnikov in razhajanja, ki so se v njegovih vrstah pojavila na začetku 20. stoletja kažejo, da je nižja duhovščina z nekajdesetletnim zamikom sprejela Slomškove nasvete. Leta 1911 so se, kot izvemo iz zapisnikov Družbe srca Jezusovega dekanatov Dolina in Osp, premnogi Kristusovi predstavniki, poklicno zadolženi za spodbujanje krščansko "dobre" smrti, bolj kot z duhovno ukvarjali s posvetno, praktično stranjo priprave na smrt.20 Pri odrejanju poslednje volje so pozabljali na nabožne obveznosti, ustanovne maše in reveže, Podobno kot neverni laiki so obdarjali sorodnike in potrjevali pomen zemeljskih vezi. V razpravah, ki so tekle leta 1911, se med breškim klerom nihče ni zoper- stavjal testamentamemu odrejanju, čeprav jih je bilo kar nekaj prepričanih, da mora imeti duhovnik pri odrejanju najprej v mislih cerkev, šele nato sorodnike. Pravzaprav tudi v času, ko je breška duhovščina stopila v boj proti sekularizaciji in je poskušala povrniti idejni primat cerkvi na območju, kjer je delovala, je bil Slomškov pogled na oporočno prakso premaksimalističen, da bi ga lahko v celoti prevzela. 18 A M. Slomšek, "Testament starega leta 1861", D robtinice, 1865, str. 86-90; A M. Slomšek, "Slaba priprava za srečno smrt", D robtinice, 1856, str. 76. Priporočilo duše in odredba zadušnic sta v oporočnem formularju resda prisotna, toda glavna pozornost Hitzingerja je namenjena odrejanju in delitvi zapuščine (P. Hitzinger, D om ač koledat slovenski za navadno leto 1862, Ljubljana 1861). Župnijski Arhiv Dolina, Zajednica Srca Jezusovega, Zapisnik Sodalitatis St. Cordis Jesu dekanatoi D olina in Osp, 1910-1921. se Toda motili bi se, ko bi mislili, da je nasprotovanje oporočnemu odrejanju v n, drugi polovici 19. stoletja prežemalo samo cerkvi naklonjene pisce in višjo a- cerkveno hierarhijo. Na Slovenskem se za oporočno prakso pravzaprav niso n, navduševali niti posvetni in laično usmerjeni pisci. Marsikateri posvetno usmerjen za avtor je bil prepričan, da je za obubožanje slovenskega življa krivo oporočno iu odrejanje. Tako je denimo Josip Vošnjak, mladoslovenski poslanec v dunajskem lo parlamentu, videl v oporoki enega izmed poglavitnih vzrokov kmečkega zadolže- lo vanja, v visokih dednih deležih in previsokih užitninah pa glavne vzroke pro­ padanja manjših kmetij.21 Nekoliko pragmatičnejši Ivan Tavčar, odvetnik in pisa- ki telj, je leta 1883 ugotavljal, da je bilo nepoznavanje zakonov in dednega prava še eli posebej krivo za neveljavnost številnih oporok. Prav zato pa je z daljšo razpravo in ek objavo vzorcev za sestavo oporok poskušal pripomoči k njihovemu pravilnemu jo, pisanju.22 ;u. Počakati je treba na vstop v 20. stoletje, da se je v slovenskih vrstah povečalo )v, število zagovornikov oporočnega odrejanja, toda tudi takrat ni zaslediti prave lil, vneme za oporočni akt.23 Vsaj take ne, ki je prepričala mnoge pravnike in )st publiciste na območju bivše beneške republike in Lombarda-Veneta v smiselnost kampanje za razširitev testamentamega odrejanja. Pisci oporočnih priročnikov, kot ka na primer G. J. Ferazzi, P. M. Višaj in G. B. Malenza,24 da naštejemo samo ne- za katere, so se oklicali za borce skupne koristi in pametnega razpolaganja s premo- ;ec ženjem. Razum in vera sta po njihovem narekovala sestavo oporoke in omogočala 'se izpolniti željo po nesmrtnosti duše. Kaj drugega je bila oporoka, če ne najboljša sti tolažba pred človekovo minljivostjo, ki je kot zakonita in sveta odredba dovoljevala ah oporočitelju, da "govori iz groba", da uravnava tostranska opravila tudi iz im onstranstva. G. B. Malenza je v svojem zagovoru oporoke šel celo dlje. Vsi ljudje, ov ne glede na vero, narodnost ali stan, kadarkoli lahko napišejo dobro oporoko. V 3vi človekovi naravi je, po njegovem, da človek pred smrtjo odredi razdelitev svoje t z zapuščine in tako zagospodari iz onstranstva. iju Četudi Brežani in Brežanke niso brali del vnetih italijanskih zagovornikov že, oporočnega odrejanja, so pa - vsaj nekateri med njimi - poznali držo slovenskih dh cerkvenih prelatov, odločnih nasprotnikov oporočne prakse: vseeno so se oporoke 2Г- posluževali, dokler so jo narekovale družinske, gospodarske in družbene oko- da liščine. ke, in bil or r 0ti 21 J. Vošnjak, "Zakaj peša kmečki stan", K oledar D ružbe sv. M ohora za navadno leto 1886, 1885, str. 51. 2 2 v »I. Tavčar, "O testamentih ali oporokah. Poduk o najpotrebnejših zakonih", Slovenski pravn ik 1883, str. 154. V Gorici je leta 1909 izšlo predavanje deželnega svetnika M. Primožiča o pravilnem pisanju aba oporoke. Primožičev vzorec se zaradi svoje strnjenosti odmika od oporočnih formularjev, ki jih je 'uporabljal Tavčar. Za Primožiča je oporoka dokument, s katerim oporočitelj odredi razdelitev svoje «n zapuščine. V njej ni več prostora za izražanje verskih čustev ali za opis razmer, v katerih je naredba •du nastala (M. Primožič, Poslednja volja, Gorica 1909). G. J. Ferazzi, D el deb ito d i fare il proprio testam ento, Bassano 1854, str. 24; P. M. Višaj, M anuale ito\ p er ogni sorta d i testam enti ad uso d e ' padri d i famiglia, Milan 1831; G. B. Malenza, S u l buon testam ento e sulla m oralità delle liti, Benetke, 1854.