Jek z Balkana.
od Balkana sèna grmi Cez polje in gorovje ? Ko barja divje jek buči,
Ubran ko pev zvonov je ; Vesel ko bojna pesen je, Ko psalm slovesnoresen je.
„Hej, šumi, šumi, Marica, Le brzo k bratom tèci !
Ti rekam našim carica, Povsod oznanjaj, rčci :
Zedinjeni Bolgari so,
Kdo loči brate kdaj še, kdó ?
„Raduj nad nami se, raduj, O Balkan, oča stari !
Nad vsemi nami zdaj kraljuj, Nad svojimi Bolgari !
A s hrbtom svojim brani nas,
Ko vrag napasti kani nas !
„Kvropa, maneš si oci,
Strmite, diplomati, Kar modro ste zgradili vi,
Da htelo ni vam stati? — Ej, silnejša je moč idej, Ko grozni zid —■ papirnih méj !
,,Le siimi, Marica, glasno,
Valovi poskakujte ! Povsod gredoč novico tó
Veselo oznanujte : Svoj, prost če biti moj Bolgar, Razklan ne bode več nikdar!"
A. Aškerc.
Krvnikov zèt.
Balada.
IKe glédi, le glédi v viharni ta svét, Da naglo od doma odspćješ; Potém pa oglasi pri otci se spét, Ko zlatov na tisoče šteješ!" —
Saj kdč je dobil jih, za kaj in kako, Za tó pač ljudje ne skrbijo,
In mrtveci blédi, lesóvje temno — Ah, ti trdovratno molčijo !
Tako mu je rekla krvnikova hči;
Ah, krasna ko zora večerna! Za ktero vzplamtéla pred letom je dni
Ljubezen mu v srci nezmerna.
Kaj ljudstvo se gnete ? Kaj ljudstvo hiti ?
Kaj zvon zvoni s stolpa visoko ? Krvnikova Jasna li danes slavi
Z Radislavom zornim poroko?
Odšel je. — II krvniku povraća se spét, Da hčerine roke ga prosi ; —
Na prsih pripet nosi péster si cvét Ter zlatov na tisoče nósi.
Poroča se danes Radislav zoran : —
Krvnikova vrv mu nevesta, In oder oltar mu strašan in grozan
In smrt mu družica je zvesta. —■
Fr. Gestrin.
42
-ž*   $lovan.   *-
Štev. 21.
Janez Solnce.
Zgodovinska novela.
— Spisal dr. Ivan Tavčar.
(Dalje.)
gwarno trenotek še, ekselencija!   Prepričan sem, da se moje sorodništvo ni udeležilo pri zločinskem napadu.   A prepričan pa nisem, da je vaše sorodništvo isto tako nedolžno."
„Moje sorodništvo !" in ekselenciji se je zopet za-temnel obraz.
„Da, vaše sorodništvo, ekselencija! Kakor sem sam že pravil, pobili so me k tlom ter mi zvezali roki in nogi, da niti ganiti nisem mogel. Takega so me zvlekli v šumo ter pustili ondi ležati. Še le pozno v noči sem se probudil iz nezavednosti. Zjasnilo se je bilo med tem nočno nebo, in svetla luna je plula po njem. Prvi hip se mi je zdelo vse kakor sanje. Bolečina po udih in po možganih pa mi je pričala o grozni resnici. Zvijal sem se v obupu in brezuspešno skušal pretrgati vezi, ki so mi oklepale roke. Nikdo me ni čul, ko sem vzdihoval in stokal v zapuščeni noči. Oni nad zvezdami pa me čuti ni hotel ter je dopuščal, da sem bil v prah teptan in da se je veselil hudodelnik svoje pregrešne premage! Ali vender mi je usmiljeni naš Bog z mogočnim svojim prstom pokazal tega hudodelnika tisto noč. Priplazil se je iz mesta in menil, da ga v temoti ne vidi božje oko. Kakor hudournik se je pripodil po cesti ! In ravno tik mene pod bregom se je izpodtaknil konj s kopitom ob kamen, da se je jezdec prevrgel v sedlu ter padel na trdo zemljo. Zaklel je ter bil takoj zopet na konji. Po kletvici pa sem ga spoznal, in spoznal sem ga tudi po razburjenem lici, ko se je za trenotek proti meni obrnil. Potem pa je oddirjal po cesti kakor strela, gnan od tiste v nebo upijoče strasti, ki je nekdaj pokončala peklensko Gomoro. "
„Kdo je bil ta ponoćni jezdec?"  vprašal je Engelbreht nestrpno.
„Bil je vaš Jurij Ljudevit, ekselencija, in proti Turjaku se je drvil, kamor so mu brezbožne roke priti-rale plen, meni izvit. Kokor gotovo naj mi pomaga mati Božja, to mi mora plačati Jurij Ljudevit s svojim življenjem !" Vitez Solnce je škripal z zobmi.
Takrat se je zopet oglasil Janez Vajkard. Ko je Janez Solnce omenjal njegovega ljubljenca, Jurija Ljudevita, obledel je nekoliko knežev obraz. Sedaj pa je izpregovoril mehko, rahlo, kakor da bi se za celo to stvar prav malo zanimal. A vender se je čula iž njegovega glasa strupena ironija.
„Gospod vitez, ali so to vsi dokazi, kar jih imate. Recimo, da se je mene polastila slast obiskati za trenotek grad mojih očetov, ki ga že toliko let nisem videl, in da sem sedel v sedlu ter v pozni noči — verujte mi, da bi med dnevom ne utegnil ! — oddirjal proti Tur-
Volk
jaškemu griču, ali bi vi tedaj tudi natolcevali mene, Janeza Vajkarda, vojvoda miinsterberškega, da sem vam dal upleniti krasno ženico ter jo zaprl v skrite sobane našega grada? To so slabi dokazi, gospod vitez!"
Knez se je lahno smijal. Volk Engelbreht pa je dostavil :
„Mocno dvojim, da ste govorili resnico! Jurij Ljudevit je ustajal nekaj dni sem prav rano zjutraj ter z mano obiskaval sveto mašo. Zmotili ste se torej v osebi, gospod Solnce. Sicer pa poznam Jurija Ljudevita predobro , in nemogoče je, da bi se ponižal tako zelo, da bi lazil za hčerjo umazanega ranarja! Z Bogom torej!"
„Vi nočete ničesar storiti v tej zadevi, visoki gospod?"
„Ničesar! Kaj naj pričnem ! Vse še tudi ni razjašnjeno in še vedno sem prepričan, da je vse to le slaba šala slabih vaših sorodnikov!"
„Tudi Turjaškega gradu ne bodete dali preiskati! In Jurija Ljudevita ne bodete ukovali v železje?"
„Bodite prepričani, da se vse to ne bode zgodilo," oglasil se je zopet knez. „Mislite li, da je grad Turjaški za vas in sploh za celi svet z vengami na visoko nebo prikovan in da je uhod v ta grad odprt samo tedaj, kadar hočemo mi, Turjaški gospodje! Ne nadlegujte več gospoda glavarja!"
„Nič se torej ne bode zgodilo" — izpregovoril je Solnce tiho, „prav nič! Dobro! Ali pri svetem resnem Telesu vas zagotavljam, ekselencija, da mi bode Jurij Ljudevit plačal to s svojim življenjem. Se laj si bodem napravil sam pravico. In le žal mi je, da sem samo za jeden trenotek omahoval in da sem postal mehak kakor slabotna ženska. Odšle se to ne bode več zgodilo."
Odšel je iz dvorane. Gospodje so nekaj časa molčali.
„Prav nerodno bi bilo," izpregovoril je konečno knez, „če je naš Ludovicus napravil kako otročarijo. Njega Veličanstvo ima za take malenkosti ostre oči!"
„E, kaj," pravi glavar lahkodušno, „v zapor bodemo poslali Janeza Solnca za nekaj tednov, da ne bode delal ropota!"
„Nękaj se bode že moralo storiti. Tvoja skrb naj je, Wolfgange, da ne doživim kakih nepriličnosti. Sicer bi pa rad videl tega mladega jastreba, ha! ka!"
Slugi se je dal takoj ukaz, da naj pokliče Jurija Ljudevita."
(Dalje prihodnjič.)
Štev. 21.
-H   $lovan.   k-
825
Iz sazavskih letopisov.
Zgodovinski roman. — Češki spisal Vàclav Beneš Trebizsky, poslovenil —1—r.
(Dalje.)
Jerkvena stavba je letos znatno napredovala. Smeli -Ł in visoki oboki, kakor si jih je Božetech želel nad oltarjem, dvigali so se že mogočno nad ravnino, in s posebno ljubeznijo je večkrat ogledaval Božetech to delo svojega duha.
Kvilick^ Pomnén je trdil, da bode ta stavba pričakala večnost.
„Morda tudi slovanske brate," odgovoril je opat, „ali ostane naj po njih v Češki sijajen spomenik, in govore naj kedaj, da je to cerkev pred davnimi leti stavil opat Božetech."
In tudi ostalim bratom se je izrazil večkrat jednako.
In Kanan je vselej povedal skrivaj Demetru in Ho-lišu: „Slišiš? Porekli bodo, da je to postavil opat Božetech. Ali da so si menihi od ust pritrgavali in varčevali opatu za spomenik, tega se ne bode spomnil nikdo. Sicer pa je še ni dodelal in na Sazavi še ne doopatoval."
Kar je Konrad na Višehradu vojvodoval, bil je Kanan dvakrat v Pragi. V prvo se je vrnil čmeren v samostan, v drugo z obeti, in sedaj se je pripravljal tretjič na pot.
* *
Njive okoli samostanskega dvora so se že rumenile v zlatu polnih in bogatih klasov ; ali Radka še ni prišla.
Ribičeva koča v skalah in za kočo peti holmec z niskim križem sta bila od tu daleč. Dobravka je hodila vsak večer za dvor, da ugleda kje hčer. Ali hodila je zastonj ; in ko bi bila imela take oči, da bi bile preletele celo češko zemljo, ne bila bi ugledala hčere — ljubljenke svoje.
Uboga Radka!
Ko so s polja pospravljali, bilo je povsod tako mrtvo, kakor ako kdo umira v sobi in okoli postelje stoje tiho sorodniki.
Mimo Strachote je vedel le Kanan, da je Radko odnesla Sazava. Onega večera je šel za samostan in je zablodil globočje v skale. Videl je na bregu Krušinovo hčer, slišal tudi nje govor, in videl je na Sazavski gladini bele pene; videl je tudi mladenča, kako se je potopil v valove in priplul na vrh s praznima rokama. Potuhnenca vender to ni ganilo ; njegove oči so se bliskale še v večji radosti. Zdelo se mu je, da se v teh belih penah, ki so se razvile v brezštevilnih krogih nad revico, blišči opa-tovski ornat z infuło in žalostno tarnanje Strachotovo na bregu, da je žalostna pesem slave Božeeechove.
XVI.
Dva junoša in stari znanci.
|a je umrl vojvoda Konrad?" vprašal je Krivoglav sivega Holato.
„Brate, ni dolgo vladal. Bog mu daj nebesa, jaz ga nisem poznal. Koliko jih le jaz pomnim ! Vender je res bolje, ostati zmiraj lepo nisko. Morana na nas rajši pozablja, ker ima zmiraj velike v očeh. Malokdo je bil tolikrat na Laškem kakor jaz. — Štirikrat! — To je že nekaj."
Starec si zaviše po svoji navadi bele brke; s Kri-voglavom se je poznal že od rimske vojne, na katero je ta spremil Kvilickega Vicemila.
Danes sta sedela oba zunaj pred vežo. Včasih sta se med seboj malo sprla; ali vedno le bolje za šalo.
„Vse jedno mi je, Holata, in ako bi tudi danes po me prišla Morana," odvrne Krivoglav.
„Ker si stara oguljena kokoš ! Jaz sem ti drugačen korenjak!"
Starec si zaviše bele brke.
„Sem kakor jelen, in ta je, kader mu je sto let, še gibčen kakor riba. Starega jelena se tudi lovci bojé in mu puste svobodo. V tem vašem dvoru si zarjavel in tukaj dorjaviš."
„Kako pa poznaš te, ki so sem prišli?" vpraša Krivoglav, kakor bi bil prejšnje zabavljice čisto preslišal.
„Kako da jih poznam?"
Holata se nasmeje, odpihne si prevzetno in zmaje z glavo.
„Vedi, ti zapečnjak, mene je poznal Vratislav, in vedno je vprašal, kaj in kako se ima Holata. Dobro je pomnil, da mu je do krone pomagal tudi nekoliko ta le moj meč. Vsa vojvodska četa mi je dobra. In hočeš li vedeti, zakaj me poznajo, poglej na ta moj obraz, koliko prask ima. Le čakaj, pripeljem jih sem, in slišal bodeš, kako uljudno bodo z menoj govorili.
In ustavši odhiti hitro v družbinsko sobo, kjer so se radovali posli iz Prage in polne želodce junaški zalivali z medico.
Prišli so v samostan z žalostno vestjo, da je Pfe-mislov prestol zopet osirotel. Poslala jih je sem kneginja Vilpurka, vabeča po stari davni navadi opata k pogrebu.
„Fantje, diši li vam naša medica?" vpraša Holata, prišedši v prostorno in obokano sobo.
„Kako bi ne, saj si jo gotovo ti pripravil," hvalili so oprode starcu dobro pijačo, dobrikaje se mu.
„Božek že ve, kaj se komu spodobi; komu drugemu bi ne dal take. Kar na jeziku se lepi. Ta se drugače pije nego na Laškem. Imajo tam vino, ali brrr. — Verujte, ako nagne iz vrča dvakrat — trikrat, človek več ne napravi dveh korakov, in ako jih napravi, opoteče se pri tretjem in si razbije nos. Vrag mi je takrat nagajal ; peklensko žejo sem imel in cela plehača je bila na jeden-krat v meni. Potem nisem bil cela dva dni za nič; po naši medovini pa sem vselej kakor jegulja. Hotel bi staviti, da je popijem toliko, kolikor vode teče v naši Sa-
326
H*   $lovan.   Hg-
Štev. 21.
zavi," šopiril se je Holata in posli so pritrjevali zgovornemu starcu.
„ Povej mi pa vender, Cenék, od kake bolezni je knez umrl?!"
„V Brnu bi bil imel ostati, in živel bi še. Umrl je, ker so mu začarali!"
„Začarali?"
„Od urokov, starec. Bolehal je od velike noči, kar je srečal onega čarovnika."
„Te Nemke mi je žal, kako umeje žalovati! Celo noč je presedela poleg njega, vedno ga poljubljajoč. Ni za las ni podobna ponosni Svetavi."
„Imel bi bil nositi na golem telesu lisičji jezik. Jaz ga nosim okoli vratu malone od mladosti. — Ali tu je toplo kakor v peči in tako soparno! Pred vežo vam bode bolje dišalo. Sedi tam Krivoglav; bil je tudi z Vi-prechtom na Laškem ; ali prvi sem bil na rimskih zgradbah le jaz, fantje! Po papeževcih sem mlatil kakor po žitu, in papež v tem okroglem gradu — pravijo mu an-geljski grad — je baje dejal, da mora v tem sivem korenjaku biti sam vrag. Bratje, že takrat sem imel sive lase. Krivoglava sem potegnil kvišku; brez mene bi bil padel v prekop. Vrtelo se mu je že v glavi. Bojevalec ni, · ali zato — dober, častitljiv, malo prismojen dečko. Hoj, bili so to časi, bili! Takih več ne bode!"
„Da, res ne bode jih, Holata, ne bode jih," zakli-čejo oprode in se uzdignejo vsi z vrči pred vežo.
Tu je «edel res Krivoglav v črni obleki z obrito glavo in je molil s sklenenimi rokami. Tako je zmiraj delal, kader je bil sam. Od ranega jutra do večera bi bil vedel moliti vsakovrstne molitve. Izmislil si jih je sam brez števila.
„Glejtę ga! Kaj ne, da si bil z menoj v Italiji in da sem te na rimske gradbe potegnil? Brez mene bi bil res padel v prekop. In povej, ni li dejal papež, da je sam zlodej v meni, in kako sem sekal te laške mehkužnike. "
Krivoglav prikima le z glavo, kajti končuje neko molitev še slišal ni, kar mu je pravil Holata.
Oprode potem posedejo pred vežo po pragu, z mahom in travo poraslem.
„In kako si ti prišel v kuto?" vpraša Cenék brata.
„Maloneda sam ne vem, kako; ali povedal vam bodem, da bodete vedeli."
In potem jim je razkladal na dolgo in široko, kako je prišel v kvilicki dvor kot desetletno dete, kako je v tem dvoru zrasel, da mu mati ni ničesar zapustila, ker je sama revica umrla na otepu slame. Vse je povedal na drobno ; le o hofeševiški Bšluški ni nič opomnil. Pazil je tudi, da bi se ne zarékel.
„Mati mi ni nič zapustila, in zato nisem mogel nič izgubiti; nič nimam; in ako umrjem, tudi nič ne izgubim. Od česa je že umrl knez?"
„Od urokov. Ta čarodej mi je prinesel smrt. V Brnu bi ne bil umrl in nam bi mogel slavno vladati Bretislav. Svoji družini je bil darežljiv in res ljubeznjiv gospod."
„Kaka pomoč ! — Prišel je čas njegov. Ako bi bil ostal Vicemil v Kvilicah in bi ne bil šel na Laško, ne bil bi se tudi ognil smrti. Nad Bogom ni nikogar. — Kakošen čarodej ?"
„ Velikanski človek. V Prošeku je razbil križ na kose in ga vrgel doli po bregu. V slanski župi je zapalił dvor in cerkev."
„Voderad! — Sedaj se ne čudim, da je umoril kneza z uroki. Jeden človek napravi toliko zlega. In vselej uide kazni. Bode ga pa že Bog kdaj kaznoval kakor na Libušini Véroto. — Ubožček je najbolje; ako nima nič, ne more nič izgubiti, in nikdo se ne zmeni zanj."
„Cuden človek!" omeni Jilek s strani, zmajavši z glavo nad Krivoglavovim modrovanjem.
„Le da bi se zopet vrnili stari časi ! Dokler živim, ne pozabim jih, teh starih, dobrih časov ! — Daj sem, Jurik, prinesem ti ga še vrč ! "
„Pa povej nam vender o oni črnooki deklici, ki te je hotela k sebi zvabiti ?"
„Povem vam, fantje ! — Pri medici umejem to najbolje. — Bila je to tudi dekle ! Zakaj nisem jaz stari tepec ostal pri nji?"
V trenotku se je že vrnil z novim vrčem.
„To je že osmi. Kmalu bode po sodu!" mrmral je vratar. „Vedno mora vrag pošiljati sem tako druhal. Jeden bi to tudi opravil, In kako se ta požeruh zaliva. Povsod se prime. Izpil bi reko, in bi še ne imel dosti. Za to, ker se tu valja dan za dnevom, kakor da bi imel samostan celo posest le zanj. Potem bodo pa še opata zmerjali, da je stiskač!" jezil se je dobri kletar Božek.
„Bilo je to tako le!" začne Holata, ko se usede. „Do Rima smo še imeli dober dan hoda, ko pridemo na noč do male vasi. Jaz sem prišel s tremi Nemci na noč k nekemu kmetu. Kmet je imel hčer. Vidite tam le zarjo za gorami? — Ravno tako se ji je rdečil obraz. — Trnulje ste že kolikrat videli. Med trnjem na mejah jih ι je dosti in dosti. Ko so zrele, so črne, in morete se v njih j ogledavati, tako se svetijo. Take je imela oči. Ste li imeli ■ kedaj v rokah svilo? — Imeli, seveda ste jo imeli; plašči ; dvorskih gospodičin so svilnati. Tako mehke je imela lase in kite tako dolge, da bi se mogle iž njih plesti vrvi. Jedenkrat je ta Lahinja — ali to vam že potem povem. Zaspali smo dovolj hitro ; ali jaz sem v spanji slišal, kako so si Nemci pripovedovali, da pojdejo h kmetovi hčeri. Bil sem na Saksonskem in tam sem se tega njihovega hinderhandra navadil. Ustali so in šli v sobo. Dekle so tudi našli. Le ta pa je zakričala z vso silo. Se danes to slišim, kako je zakričala. Jaz se spravim po konci in bežim za Nemci. Jednega zaženem na dvorišče in druga dva sunem v stran. Bili so proti meni pravi paglavci. Mleko jim je še teklo po bradi. Jaz bi se deset takih hrčkov ne bal. Dekletu pa sem rekel, da naj se umiri. Ali mene se že ni bala. Objela me je okoli vsatu in jaz sem takrat prvikrat čutil, kako mehki so lasje laških deklet in kako vroči njih poljubi. Ali pri nji nisem ostal ; šel sem spat v svojo izbo. Nemci se več niso vrnili, in ko se je razdanilo, bili so že Bog ve kje. Drugi dan sem odšel tudi jaz; oče se mi jo zahvaljeval in dekle je jokalo. A videl sem jo vender večkrat in imel bi jo bil uzeti. Pred Rimom smo bili cele dve leti. Starec je hotel vsekakor, in dekle, čudo da ni zblaznelo, ko smo odšli. Iz dna srca mi je bilo žal te Lahinje; ali češko domovino sem imel vender le rajši.   In ko smo
Štev. 21.
-5*   $lovan.   K-
327
lani bili tam, šel sem nalašč v to vas, ali našel sem le že kupe razvalin. Vas so baje zažgali Normani ; okolico Rima pa so poplenili; in kdo ve, kdo je uzel mojo črno-oko; kdo ve, kdo jo je stepaval in umoril! In veste li vi, kdo so bili Normani? Papežu so prišli na pomoč od južne strani, oskrunjali so dekleta in žene in potem jih
bi bil ostal tepec? — Ali za to dekle bi tarnal kakor ženska, taka je bila!"
„In o drugi Lahinji bi li nam ne povedal kaj?"
„Vse, kar hočeš!"
„Kje naj tudi kaj   zvemo,   ako ne od skušenih ljudi?"
Spomenik
morili. Bili so to Obri, pravi divjaki!" Še danes bi bila lahko živela, ko bi bila šla z mano na Češko. Še danes čutim na starem obrazu vroče njene poljubce."
„Koliko ti veš pripovedovati!" čudi se Cenék starcu, podajaje mu vrč, da bi pil. Ali starec se ga ne dotakne.
„ Kaj bi ne vedel ! Nisem bil zastonj štirikrat v Italiji. Na Laškem sem bil brezštevilokrat. — In pa, da
pri Lipanih.
„Neka Lahinja je obesila nemškega grofa za svoje lase. Čujete? Za črne svilnate lase zato, ker se je druge prijel. Zjutraj so ga dobili na kostanjevem drevesu. — Ali jaz sem bil svoji zvest, mogel bi jo bil uzeti. Vsaj bi mi mogel kdo na stara leta postreči. Eh, kaj ! Po-j streči ! Tebi, Holata, postreže strela, Bretislav ne bode ležal za pečjo. Zopet se bodemo ž njim bili za češko slavo — Julietta! Julietta!" vzdihne starec.  „Lani smo
330 . ■*   $LOVAN. Štev. 21.
Slovenci in Hrvati v Pragi.
Spisal Anton Trstenjak.
(Konec.)
|d vseh strani naudušeno pozdravljan, poprime za besedo gosp. Ekert:
Dragi bratje, Slovenci in Hrvati ! Včeraj in danes ste gledali momente naše velikosti in naše velike zgodovine. Videli ste grobova Otakarja in Karla IV., dvorane kraljevskega grada, priče najimenitnejših trenotkov naše zgodovine. Toda vi ste tudi videli spomenike naše nesreče: beli zvonik, staromestni trg in stolp na mostu. Dragi bratje ! Cehi smo bili nekdaj velik narod, ali umirali smo polagoma stoletja in stoletja, dokler nas spet ni literatura obudila in oživila. Iz naše srede so se rodili Dobrovsk^, Kramerius, Jungmann in Palacky. Ti so priveli naš narod do luči. Spet živimo in smo si v svesti, da imamo rešiti veliko nalogo. Naša usoda, bila je tudi vaša. Tudi vas je osvobodila literatura. Naši narodi se bore z orožjem uma. Ni še dolgo temu, da se nismo še nič poznali. To mora in bode tudi drugače postalo. Vsi imamo jednake namene, zato gojimo slovenskočeško pobratimstvo. Ganljivo slavnost slavite danes ; hvaležno se spominjate velikih zaslug svojega velikega domoljuba Matije Majarja. Bodite torej prepričani, da se tudi mi z vsem srcem udeležujemo vaše slavnosti. Živili slovenski pisatelji! (Burno odobravanje.)
Za g. Ekertom ustane g. Ivan Hribar in napije slovanski domovini, slikajoč v prelepih besedah njeno krasoto.
Dragi bratje!
Od Crne Gore do Urala, tako je začel govoriti govornik, od Balkana do Triglava odmeva slovanska beseda, prebiva narod slovanski, prepevajoč naše pesmi. Krasna je naša slovenska domovina, krasna je češka domovina. Krasna so tudi domovja vseh ostalih slovanskih rodov. Krasna je in velika skupna naša slovanska domovina; tako velika, da bi pet dni potrebovali, ako bi jo hoteli z brozovlakom preleteti. Tako velika, da skoro solnce na nji ne zahaja ! Cehi, Hrvati in Slovenci smo se sešli tukaj, da utrdimo bratovsko vez, da si sežemo v roke za uzajemnost, da bi se bolj na tanko spoznali. Ti trije narodi so se prvi bojevali za slovansko idejo. Zategadelj naj dvignem čašo z vročo željo, da nam Bog poživi veliko našo domovino ! Naj jedna pesem doni od Črne Gore do Urala, od Balkana do Triglava ! (Vyborné ! Živili! Na zdar! Naši pevci so zapeli: Živi, živi, živi!)
Od Slovencev in Hrvatov z nepopisnim in dolgo trajajočim naudušenjem pozdravljan, začne govoriti gosp. Jan. V. Lego. Gospod Lego govori izvrstno čisto slovenski, in mi podajemo ves njegov govor. Dejal je tedaj :
Prvikrat je, da slovenski narod pošilja češkemu narodu svoje najboljše sinove v slavnem poslanstvu. Pomena tega velikega odlikovanja smo si mi Čehi dobro v svesti, in tudi dobro vemo, kaj je uzrok tega odlikovanja: bratovska ljubezen je, katera vas k nam pelje. — Slavni dnevi so se pričeli slovenskemu in češkemu narodu. Dva brata sta se našla, brata po krvi in misli. Brat obiskuje brata prvikrat po tisočih letih, in kako je
bil od njega sprejet in o čemer se obadva pogovarjata, velevažno je za prihodnjost obeh. Pogovarjata se tudi „o udovi tožni, zapuščeni, materi toliko sirot, ki bol pozna le, nič dobrot," pogovarjata se tudi o moči ljubezni in kako je tudi obadvema ravno zdaj največ potreba, da se bratovski podpirata in si zvesto pomagata. Srca češkega naroda so vam odprta, poglejte vanje in videli boste slovansko ljubezen ! To slovansko ljubezen prejmite od nas, vzemite jo s seboj domu in razsejajte jo po vseh deželah svoje lepe domovine v srca mladih in starih in povejte vsem, da slovenski narod ni zapuščen narod, ampak da ste mu v Čehih našli brate, drage brate, kakeršnih nima nobeden narod tega sveta. Živila slovanska ljubezen! (Burni, dolgo trajajoči klici: Živili!)
Naslednji govornik je bil profesor Žnidaršič v Sarajevu. Napil je duhovščini :
Velecenjena gospoda!
Podstava Slovenstvu je krščansto, kajti ž njim smo dobili ne le luč vere, ampak tudi temelj slovenski omiki
— pismo cirilsko, katero sta nam prinesla sveta slovanska blagovestnika Ciril in Metod in v katerem se nam je ohranil neprecenljivi zaklad — staroslovenščina ; saj je ona podstava slovanskemu jezikoslovstvu. Krščansto ima za nas še drug pomen. Ono je nepremagljiv jez tistemu nevarnemu lažiliberalizmu, kateri so nam hoteli usuiti Nemci ter nam ga še vedno usiljujo Propovedniki krščanstva, naši slovenski duhovniki, so ubranili, da nas ni preplavil pogubni ta liberalizem. Zasluga njihova v tem oziru je velika, ali ni jedina. —
Posnemajoč vzgled drugih naprednejših bratov Slovanov, posebno premilih bratov Cehov, stopili smo tudi mi Slovenci na kulturno polje. Polje to je široko in ima mogo delov, katerih vsak drugi sad donaša. Tu se zbira narodno blago, tam se razvija literatura znanstvena in lepoznanska, tu zori umetnost, tam zopet kak drug sad človeškega uma. Za delo na kulturnem polji je treba različnih delavcev. Ako se ozremo po naših delavcih, kaj vidimo? kateri stan nam jih največ pošilja? Povsod
— bodisi v literaturi, bodisi v narodni politiki — je naša vrla duhovščina med prvimi delavci in podporniki. Ali vam hočem pripovedovati, kdo je obudil slovensko slovstvo? Ali vas hočem spominjati Jarnika, Vodnika, Slomška, Wolfa, Majarja, Gregorčiča in drugih? Ne, saj tudi treba ni; ta imena in druga so vam vsem dobro znana. Ali tem marljivim trudnikom želim napiti zdravico. Predno pa to storim, rekel bi rad še dve tri. Prišli smo iz slovenskih dežel v zlato slovansko Prago da vidimo, kje je češki dom in češka vlast, da se na-srčemo naudušenja in poguma, da bodemo mogli v bodočnosti uspešneje delati za ljubo domovino svojo, nego do zdaj. In če pregledamo udeležnike našega potovanja, vidimo, da je tudi tu naša rodoljubna duhovščina raz-merno najbolje zastopana.
Vse to mi daje povod, da tej naši duhovščini, na katero smemo zares biti ponosni, napijem : Bog živi našo
Štev. 21.
~*   $lovan-   «~
331
slovensko duhovščino sploh, in posebno njene zastopnike tu v zlati Pragi ! Živili ! (Splošno naudušenje in gromoviti klici : Živili !)
In to res moramo reči na čast naši duhovščini, da se je razmerno mnogoštevilno udeležila našega potovanja v Prago. Vsi smo presrečni, prezadovoljni skupaj bivali v tako lepi ljubezni, da se bomo teh dni skupnega bivanja sladko spominjali do smrti.
V imenu praškega „Sokola" je uzdignu čašo dr. Hrdlička govoreč:
Dragi bratje 1
V imenu praškega „Sokola" đvigam čašo na zdravje dragih in zvestih Sokolov jugoslovanskih, kateri so prileteli na obrežje Vel-
tave srebropene, da bi sprejeli zopetno naše zatrjevanje, da je neiz-premenljiva in neven-ljiva naša ljubezen do milih bratov. Prileteli ste, vrli Sokoli, iz gorkih krajev, da sprejmete naše uverilo, da pazno zasledujemo vsak polet, kateri storite v narodni borbi za svoja sveta prava. Ideja sokolska, pri nas se porodivša, ukoreninila se je tudi pri vas, in s tem se je utrdila tem bolj vez, ki nas veže na veke. Sokolstvo vaše ima častno nalogo, širiti med narodom narodno zavest, narodni ponos in pravo ljubezen do domovine. S požrtvovalnostjo , ustrajnostjo in jakostjo bomo dosegli svoje namene. Prepričan sem, da se to zgodi, in zato vam kličem sokolski : Na zdar ! (Gromoviti klici: „Nazdar!" „Zivilü")
Našim dragim bratom Hrvatom je na to nazdravil gospod ravnatelj Fran Bradaška z naslednjimi bese-sedami, v katerih je risal bratovsko vez, ki nas že od nekdaj ž njimi veže in ki je utrjena v zgodovini. Govornik je tedaj govoril :
Velecenjena gospoda!
Dovolite mi, da vam najprvo nekaj navedem iz svojega življenja. Rojenja sem Slovenec. Dovršivši na Dunaji svoje nauke, zaprosil sem uplivnega moža pri vladi, ki mi je sicer bil prijazen in me je podpiral, naj bi me blagovoljno namestil na Kranjskem, kjer bi želel posebno svojemu narodu služiti in koristiti; toda on me je zavrnil : Dam vas, kamor hočete, ali v Sibinj ali v Košice ali pa v Črnovice, v Ljubljano pa nikakor ne, ker je
Gorenjec.
naše načelo, nedajati ljudi v domačo deželo. Ne hoteč oditi tako daleč od domovine, obrnil sem se potem do gospoda, ki je tedaj imel na Hrvaškem važno besedo v šolskih zadevah in me je poznaval še iz gimnazija v Ljubljani, ter ga zaprosil službe. Res jo dobim in postanem namestni, potem pravi učitelj, profesor in naposled gimnazijski ravnatelj. Uredim si svoj dom, in Hrvaško mi je postalo druga mila domovina. To omenjam le zato, da dokažem, da imam neko pravico pozdraviti danes v tem velecenjenem društvu slovenske brate Hrvate.
Slovenec in Hrvat prava sta si brata, in že v začetku njihove zgodovine nahajamo ja v zvezi in skupnem boji proti silovitemu Franku. Žal, da sta omagala; toda
Hrvat le za nekaj časa, potem si je zopet priboril svobodo, Slovenec pa je ostal trajno v tujem jarmu. To ja je razdružilo. Ali kakor da bi nesreča bila sama hotela vsaj nekaj popraviti, kar je bila pokvarila, družila ja je v groznih bojih proti zverinskemu Turku in nekoliko tudi v kmečkem puntu; in ko so se začele verske zmešnjave , delovale so podobno na Slovence in Hrvate in podobno so končale tu in tam. Za-vladavši v novem času absolutizem, združil je Slovence in Hrvate, a jedva obnovljena ustavnost žal z nova jih je ločila. Ali kar je Bog zvezal, tega ne more raztrgati nobena človeška sila, in tako se tudi Slovenec v najnovejšem času večkrat udeležuje važnih hrvaških slavnosti, Hrvat pa hiti k Slovencu, ako ta kaj posebnega snuje. Zato so tudi Hrvati videč, da se Slovenci pripravljajo na pot v zlato Prago, da obiščejo in pozdravijo svoje severne brate Cehe, a tudi da vsaj nekteri obiščejo znameniti Velegrad, prihiteli in se pridružili Slovencem. Tako vleče Slovence k Hrvatu, a Hrvate k Slovencu, ker sta si brata. Živili tedaj Hrvati! Živelo in cvelo pobratimstvo med Hrvati in Slovenci! (Jednoglasno gromovito klicanje: „Živila zloga!" „Živelo naše bratovstvo!" Slovenski pevci so spet zapeli pesem.)
V imenu češkega časnikarstva je nato govoril urednik „Pokroka", gosp. Josip J. Toužimsk^. Gospod Toužimsk^ jé jako izobražen in jeden najinteligentnejših časnikarjev ; sicer še mlad mož, ali je že prehodil razven
43
332
g lo van.   «r-
Štev. 21.
ostalih zemelj ves balkanski poluotok, poznaje temeljito jugoslovanske razmere in je posebno več časa bival na Bolgarskem in Srbskem za zadnje vojske. Govori izvrstno srbski. Rekel je tedaj med ostalim: Dragi prijatelji in bratje! Prihod vaš v Prago ima svoj globoki pomen. Že od davna čutimo jedno in isto, posebno od tistega časa, ko smo začeli spoznavati, da smo Slovani. Jedna ljubezen nas živi in jedne barve imamo nad seboj — rdeča znači jednokrvnost bratovsko modra — sinje nad nami se razpenjajoče nebo, a bela — jasen cilj, do kte-rega prihajamo in kteri dosezamo. Vaš prihod znači korak dalje, znači korak do zvršetka, a to je korak v zmislu idej častitljivega starčka Matije Majarja, katerega slavimo. Velike so te ideje, katere je glasil in za katere je deloval, katerim je posvetil celo svoje življenje ; krasne sanje mladih, delo moških let in trud do groba. To so vam ideje, v katerih je zabil samega sebe in katere so mu na uteho na njegova stara leta. On je bil mož po geslu velikega jednega Ceha, očeta Sokolstva, Jindricha Fügnerja, ki ni poznal ne „ dobička ne slave". Majer po tem geslu živeč, ostal je med nami popolnoma nepoznan. Dragi gost naš je napil publicistiki kot velemoči. Ali kaj bi bilo časnikarstvo, ako bi ne imelo idej ? Samo ž njimi je močno in samo potem je velemoč, kader se bojuje za ideje in služi idejam. Ideja je t'sta moč, katera tvori in se bori; ona je sila, katera velesile poraja. Ponosni moremo biti na to, da smo v službi idej ! To je tolažba naša za boja in to je tudi poroštvo našega viteštva. In velike ideje Majarjeve: spoznavanje samega sebe, združenje, skupni napori, obramba narodnega življenja, napredek , samozavest in svoboda, to so tudi ideje naroda češkega in slovenskega. In tem idejam, idejam Majar-jevim, bodi moja napitnica! Naj nas naudajejo in dovajajo do cilja ideje Majarjeve! (Jednoglasno odobravanje. Živili !)
Za Bradaškovo napitnico se je zahvalil v imenu Hrvatov gosp. Karlo Matica, kateket meščanske višje dekliške šole in prefekt v kr. pl. konviktu v Zagrebu, j Dejal je v hrvaškem jeziku :
Velečastita gospoda !
Svečanost denašnja svečanost je slovanska. Slovencem smo se pridružili tudi mi Hrvati, da podelimo čast in slavo, katero so priredili bratje Cehi v zlati zibelki vsega Slovanstva. Pridružili smo se Slovencem kot pri- j datek, ali tudi ta pridatek ni male znamenitosti. Teško bi bilo lepše in zornejše narisati zlogo med Hrvati in Slovenci , nego je to storil dični Slovenec, bivši ravnatelj velikega gimnazija zagrebškega, gospod Fran Bradaška. On je znan zgodovinar in umeje tudi z govorništvom svojim predočevati zgodovinski položaj obadveh narodov. Nisem vreden jaz, in ne vem, ali bi se kdo izmed nas upal izza njega opisavati zgodovinsko stanje naroda hrvaškega in slovenskega od leta 1848. sem. Kot uzoren učitelj znal je vselej suhe besede šolskih knjig lepo začiniti z zgodovinskimi dogodbami in jih prelivati v mlada naša srca, da zaneti ljubezen do domovine in roda svojega. Mi se veselimo, da je baš on nazdravil narodu hr- ' vaškemu in posebe nam tukaj navzočnim Hrvatom. Mi se ponašamo z dičnim svojim ravnateljem in profesorjem '
in se nadejamo, da se tudi njemu danes srce od veselj a taja, ko vidi od navzočnih sedem Hrvatov pet svojih dijakov. Radost to mu čitamo na lici in vidimo jo v plemeniti njegovi duši. Usliši ga, dobri Bog, in daj, da narodu hrvaškemu in slovenskemu kedaj napoči oni srečni čas j ko si bodemo mogli zares podati bratovske roke, ko se bodemo smeli imenovati jedne brate, ko nas bode vezalo jedno srce, jedna duša in ogrevala jedną ljubezen. In če tudi ustanejo neprijatelji proti nam, ne bodemo se takrat bali nikogar. Deca smo jedne matere, moramo se zategadelj tudi kot bratje ljubiti in bratovske si podati roke, ker je premnogo vredna v zgodovini potrjena istina, katero hrvaški narod kratko izraža : „Kad se bratska srca slože, I olovo plivat može." (Gromoviti klici: „Živili Hrvati!", „Živili Slovenci!", „Zivili Cehi!" Slovenski pevci so spet zapeli pesem.)
Že prej smo omenili, da je bilo v našem društvu dokaj slovenskih dam. Seveda tako unetim domoljubkam, ki so tako krasno zastopale slovensko ženstvo, napil je g. V. Pitrdle blizu tako le: Gospoda !
Napivalo se je že slovanski uzajemnosti in narodni zavednosti. Kaj pa je prva podstava obema? To je ljubezen do domovine in do svojega jezika. In kdo je prvi buditelj in pospešnik te ljubezni do rodnega jezika? To je žena — mati — katera to ljubezen že nežnemu detetu uceplja. Zato naj zakličem : Živile slovenske in hrvaške gospe ! (Živile ! Slava gospem slovenskim in hrvaškim !)
Naposled še poprime za besedo kapelnik narodnega gledališča g. Anger in napije slovenskim pevcem, ki so ves čas res izborno peli. Napil jim je tedaj : Velecenjena gospoda!
Slavili smo bratovstvo, Slovanstvo, proslavljali smo buditelje narodov slovanskih, krasni spol, ki nas je blagovolil počastiti s svojo navzočnostjo in ljubeznjivostjo. Ali jaz obračam pozornost tudi na narodno pesem, iz katere nam govori srce naroda. Kakšno moč ima v obče pesem, ve vsakdo — njena moč je presilna. „Zpevem k srdci, srdcem k vlasti" (S pesmijo k srcu, a s srcem k domovini) — to je geslo „Hlahola", to geslo je v pravem pomenu resnično. Narodne pesmi se prepevajo po vseh domovinah pri nas in pri vas. Slišali smo prekrasne, v srce segajoče pesmi vaše, katere nam je čitalniški zbor toli krasno pel. Hvala vam za to topla ! Napivam hrabrim pevcem Čitalnice gromoviti „Na zdar!", „Zivili!" („Na zdar!", Živili!")
S tem je bil končan oficijalni del banketa, ki je trajal blizu tri ure. Vsem tem krasnim govorom — vseh vkup je bilo jedenajst — ni treba pojasnila; vsi nam pričajo o velikem pomenu našega shoda in kako lepa je bila slavnost, ki smo jo bili priredili svojemu rojaku, ne na tujem, ampak pri bratih Čehih. S to prelepo slav-nostjo, na čast možu, ki je imel v svojem, času največ zaslug za širjenje slovanske uzajemnosti, utrdila se je še trdnejše vez duševne uzajemnosti med Jugoslovani in čehi. Bog daj, naj se ideja uzajemnosti širi in pridobi za se vse Slovane. Samo v uzajemnosti je naša moč. Naj živi torej slovanska uzajemnost!
Štev. 21. -x   $LOVAN. 333
V Narodnem gledališči.
V sredo, dne 19. avgusta.
Bilo "je že proti večeru, še pred sedmo uro. Bil je zadnji čas, da zapustimo „Saski dvor" in da krenemo v gledališče. Po Ferdinandovi cesti je bilo nenavadno polno naroda, človek tik človeka ; vse je hitelo proti Veltavi, na katere obrežji se ponosno vzdiguje nad druga, sosedna poslopja, spomenik češke zavednosti, domoljubja in požrtvovalnosti, amanet tega naroda — češko narodno gledališče. Pred njim in okoli njega je stala brezštevilna množica naroda, čakajoč Slovence in Hrvate, kateri so imeli ta večer priti v gledališče, kajti danes je bilo naznanjeno oficijalno na gledališčnih listih, da bode danes o slavnostni razsvetljavi predstava „na poč est hosti slovinskych a cborvatskyeh". Prihajajoče Slovence in Hrvate, okrašene na prsih s slovenskimi tro-bojnicam, pozdravljal je ves narod naudušeno, kličoč jim : „Živili Slovenci in Hrvati!" Dame pa so nas pozdravljale z robci. In to bratovsko ljubezen so nam kazali Cehi o vsakem koraku. Samo je bilo treba, da se je kje pokazal kak sopotnik naš, okrašen s slovensko troboj-nico, in to je že bilo znamenje in povod oduševljenju. Kateri narod tako iskreno ljubi, je zlata vreden; zmožen je samo plemenitih teženj. Pri uhodu v gledališče nas je pričakoval predsednik Narodnega gledališča, gospod E m. vitez Skramlik, ravnatelj Š u b e r t in upravitelj J. Fleischmann. Pozdravivši nas s presrčnimi besedami, a mi zahvalivši se za ta častni sprejem, odvedejo nas omenjena gospoda v notranje prostore. Gospoda Ivana Hribarja so povabili in uzeli s seboj v ravnateljsko ložo, mi pa smo poiskali svoje lože in sedala. Prekrasno gledališče je bilo ta večer vse slavnostno (električno) razsvetljeno. Gorele so vse luči in lučice, kar se dogaja le o imenitnih prilikah. Hiša je bila, kakor se pravi, vsa razprodana, da ni bilo moči več dobiti prostora. Naši kmetje so bili odpeljani na galerije, od koder so z najvišje višine mogli pregledati vse mnoštvo odličnega ljudstva in krasoto notranje gledališke oprave. Koj po sedmi uri je jela igrati godba pod izvrstnim kapelnikom g. M. An-gerjem slavnostno overturo „Mä vlast" od slavnega skladatelja Antonina Dvoräka, katero so vsi Slovenci in Hrvati naudušeno pozdravili. Nato se je predstavljala „Pani minemistrovä", zgodovinska izvorna veseloigra cd Lad. Stroupežniekega. O igri naj samo kratko omenimo, da smo jo dobro umeli in da smo igralce in igralke z gromovitim ploskanjem hvalili in slavili. Zavesa pade. Nastane tišina kakor v cerkvi. Kapelnik da godcem takt, in ti zaigrajo „Naprej zastava Slave!" Kakor na povelje kakega generala ustane vse občinstvo s svojih sedežev in začne klicati: „Na zdar!", „Živili Slovenci in Hrvati!", „Slava!"; in ko so se razlegali glasovi te ognjevite vseslovanske pesmi po gledališči, obsipale so nas češke dame z rožami in krasnimi šopki, katere so metale v prednje vrste parterja, da je bilo videti, kakor da bi belordeči golobčeki letali po gledališči. Pesem se je morala trikrat ponavljati; občinstvo jo je zahtevalo ; in ko je bila trikrat odigrana, še le takrat se je uselo. Po poleglem viharji radosti se je predstavljala jednoaktna izvorna veseloigra „Na ver e j nem živote"
(V javnem življenji) od dra. Karla Pippicha. — Naj še omenimo, da smo drugi dan videli v Narodnem gledališči veliki balet „Excelsior", ki ga je zložil Luigi Manzotti, besede zanj napisal Jaroslav Vrchlicky, a godbo sestavil Romuald Marenco. „Excelsior" češkega Narodnega gledališča prekosi Nemce v Berolinu in na Dunaji. To mu priznajejo vsi veščaki.
Neke dogodbice vender ne bi rad zamolčal, ker jasno označuje bratovstvo češkega naroda. Ravno tisti večer, ko smo prišli gledat „Excelsiorja", dobili so Slovenci ne ravno najboljše lože. Zapazivši to intendent gledališča, gosp. dr. Škarda, zapusti svojo ložo, odstopi jo in pokliče vanjo Slovence, kateri so to bratsko pozornost hvaležno sprejeli. Povsod so pazili na nas kot na svoje prave brate, to jim moramo pred celim svetom priznati. Bila je ravno, naj še to omenim, slavnostna predstava na čast rojstnega dne našega cesarja. Pri nas se je dalo povelje, da se smemo pokazati v gledališči le v črni obleki in z belim „hrvatom". Zarad tega niso mogli nekateri v gledališče ta večer, a naši kmetje pa še celo niso mislili na take nepotrebe. Toda če ne morem v gledališče, pa se mu bodem vsaj od zunaj čudil, mislil si je naš kmet. Pride h gledališču, okrašen s trobojnico na prsih postavi se predenj, ogleduje si, in oči so mu imele mnogo tega videti, zdaj krasno kavarno „Slavijo", ki je ravno nasproti Narodnemu gledališču ; zdaj mu obvisi bistri pogled na šumeči Veltavi, kar mu, tako zamišljenemu opazovalcu in občudovalcu zlate matere Prage potiplje starček po ramenih, jako fino oblečen mož vprašaje ga v češkem jeziku: Ali nimate ustopnice? Ne, gospod, nimam svatovske obleke, da bi se jim smel pridružiti. Brat prime brata za roko, stisne mu v roko ustopnico in ga odpelje v svoj sedež na prvi galeriji, ki mu ga je toli veledušno odstopil.
* *
*
Iz Narodnega gledališča smo spet šli v „Mešt'ansko besedo". Prvo, kar so nas vprašali tu zbrani Cehi, bilo je, kako je bilo in ali smo bili zadovoljni. „Izvrstno, predivno," to je bil zmisel vseh odgovorov naših, in neskončno veselje se je Čehom razodevalo z lic, videč, da smo tudi vse razumeli. Še dolgo smo se o tem pogovarjali, in živa zabava se je spet pričela v našem društvu. Gospod Krtička je s svojim predivnim tenorjem očaral vse Jugoslovane. Pel je nekoliko slovanskih pesmi solo, a spremljal ga je na pijanu kapelnik Narodnega gledališča, nam že dobro znani gosp. Anger. Priljubljeni član Narodnega gledališča, slavni komik češki, gospod M osna, tudi nam že znan iz gledališča, deklamoval je pesem: „V česk^ch horach a lesich". Dosti časa smo še bili zajedno z dragimi brati Cehi. Izvrstni pevci „Kytare" so nas s svojimi pesmimi kar priklenili na stole, da se nismo mogli ločiti, dasi celo utrujeni, iz toli prijetnega društva. Slovenci so napili g. E ker tu kot svojemu dragemu bratu in požrtvovalnemu spremniku , a čehi (g. Pitrdle) g. Ivanu Hribarju, okoli katerega so stopili pevci „Kytare" in mu zapeli : „Dlouho bud' zdräv!"
334
Hw Slovan, hs-
Štev. 21.
V češkem muzeji.
V četrtek, dne 20. avgusta.
Kakor navadno vsak dan, zbrali smo se tudi danes že pred deveto uro dopoludne v „Mest'anski besedi", od koder smo se napotili po ulici Jungmannovi, Ovočni in po Prikopih v češki muzej. Vodil nas je spet g. Ekert.
Tega obiska smo se res vsi veselili; in kakor si razumen človek najboljšo stvar ohrani na zadnje, tako nam je tudi praški odbor celo ustregel, da nam je obisk češkega muzeja prihranil na zadnji dan našega oficijal-nega bivanja v Pragi. Radovali smo se tedaj temu obisku ves čas, ker smo poleg znamenitosti, ki jih čuva češki muzej, imeli videti in počastiti njegovega skriptorja, ki je gotovo za Slovence najlepši zaklad v češkem muzeji. Počastiti smo imeli gospoda Jana V. Lega, kateri tukaj deluje za Čehe, pa tudi za Slovence. Ves neskončno vesel, da vidi tako rekoč v svoji hiši svoje drage Slovence, katerim posvečuje pol svojega življenja, pričakoval nas je že oberoč, pozdravil nas preiskreno in nas potem odvel v različne oddelke. Mnogo znamenitosti nam je imel pokazati ; vseh seveda si zarad kratkega časa nismo ni mogli ogledati. Človek bi moral po več dni v Pragi ostati, ako bi si hotel vsako reč vsaj površno ogledati, zato naj navedemo samo tiste znamenitosti, ki so posebno zanimale Jugoslovane.
Ogledujoč si najprvo spomenike literarne in kulturne, na pr. rokopis zelenogorski, kraljèdvorski, Mater verborum itd., kazal nam je g. Jan V. Lego kemične poskuse, provedene po nalašč zato sestavljenem poverjeništvu, katero se je izjavilo, da je zapazilo nekoliko „korektur" Han-kovih, ali rokopis je spoznalo za pravi. Za tolmača sta S nam bila Ekert in Lego; prvi nam je razlagal znamenitosti v češkem, drugi pa v slovenskem jeziku. Posebno nas je zanimal izvorni podpis Žižkov, Husov, iz novejše dobe pisma in podpisi odličnih pisateljev: Jungmanna, Dobrovskega, Palackega, SafaMka in Strossmayerja. Takisto nas je mikala pogodba, ki jo je podpisal Dačiek^ z Heslova, s katerim smo se prejšnji večer seznanili v veseloigri „Pani' mincmistrova". Koj v prvi dvorani vise ob steni slike velezaslužnih pospešnikov češkega muzeja, grofa Sternberka, Dobrovskega in Jungmanna. Marsikdo si bode mislil, da ima Šternberk nemško ime. To ime je sicer nemško, ali rodbina, ki si je nadela to ime, imela je nekdaj češko ime. Bil je namreč običaj med češkimi aristokrati, da so si radi pridevali nemška imena ; in tako si je marsikateri Čeh ponemčil ime. Nadalje nas je posebno zanimal meč, s katerim je bilo leta 1621. na staromest- I nem trgu obglavljenih več čeških plemenitnikov, katerih j imena so na njem zapisana ; nadalje meč Gustava Adolfa, puške, sulice, bodada iz tridesetletne vojske. Tukaj je ogromno cepcev, z železnimi dolgimi žeblji okovanih, s katerimi so Cehi mlatili po svojih sovragih. Človeka kar j groza pretresa po vseh udih, ko opazuje te grozne cepce, ki so padali sovragu po hrbtu ali po glavi, da gotovo ni nikdar več ustal. Ko so si še naši rojaki ogledavali egiptovske mumije, odpeljal je g. Lego pisatelja teh vrstic v knjižnico. Jaz se vedno rad mudim v takih posvečenih prostorih, kjer se hrani bogastvo človeškega uma, ali tu me je groza preletela, kajti knjige, strop, vse je pod- '
prto, da se ne zruši. Knjig, listin, rokopisov leži tu ogromno po tleh in ob stenah. Muzej je postal premajhen, in zato se mu že zida novo poslopje nad Vàclavskim trgom. Gospod Lego me tedaj popelje v tisti oddelek, kjer so spravljene slovenske knjige in mi pokaže knjigo „Noviga testamenta pośledni deil, v tim so S. Paula htim Judom, S. Jacoba, Petra, Jansha, Judesha liftuvi, inu S. Juana Refodiuene, Skratkimi faftopnimi Islagami, Druguzh popraulen inu prepiffan fdai peruizh drukan, od Primosha Truberia."
©ai ietft £fietl beé neroen £eftament$, in robldjem be* griffen ftnb, bic Ižptfteln befj bettigen 2Ipoftele ^ßauü jim §e* brecrn, 3tem, Sacobi, Sßetrt, 3of)anni3, i)uoe, fambt ber Offenbarung, mit furfcen berftenbigcn SÌujjiegungen.
V Tibingi, M. D. L. X X V II. Na prvi strani je zapisano:
Andreas Lufchini ig Labacenfis Carniolanus me sumo iure pofsidet.
Zanimivo je pri tem tudi to, da je ta knjiga v Prago prišla iz Moskve. Ko so namreč leta 1867. bili Čehi v Moskvi, podarili so jim to knjigo Rusi za spomin, zapi-savši koj na prvo stran te besede:
Moskva 1867 g. 21 maja.
Vi» Biblioteku Češskago Narodnago Muzeja, na pamjatb doroginrb bratöjam^ Slavjanamfc vo vremja pre-buvanija ihi> v* Moskve u serdnéjme prinosima
A. Hludl.
Zapisavši svoja imena v spominsko knjigo in zahvalivši se gosp. Janu V. Legu za trud in prijaznost, poslovili smo se, ker se nam je silno mudilo, in mi smo še imeli ta dan mnogo opraviti.
Fotografovanje v Pištekovi areni.
V Četrtek, dne 20. avgusta. Iz češkega muzeja smo šli naravnost na Vinograde, kjer nas je v areni Pištekovi imel fotografovati gosp. J. Klempfner, fotograf in akademični slikar. Da sta bila z nami oba naša zvesta spremnika, gg. Lego in Ekert, to se umeje samo ob sebi. Oba sta videti sredi naše slike, okoli njiju pa Hrvati in Slovenci. Tukaj je bil spet g. Lego v svojem elementu, ko je bil med svojimi Slovenci. Kmalu smo se postavili na pripravljeni oder v skupino. V ozadji je namestil fotograf sliko Hradčani, ki se vidijo na fotografiji. Nismo dolgo stali in čakali. Kakor bi mignil, bilo je že vse gotovo. Mnogo sopotnikov smo pogrešali v svoji sredi; zamudili so se v Pragi pri prijateljih ; vender nas je bilo vseh skupaj 77, torej še dosti lepo število. Fotografija, lepo in solidno delo, je najlepši spomin na naše skupno bivanje v Pragi. Jedno smo razstavili v prodajalnici g. Kolmana v Ljubljani, kjer si jo je ogledala vsa Ljubljana, kajti pred prodajalnico je bilo dva tedna vse polno ljudi. Ta fotografija nas tudi spominja g. Klempfnerja in prijetnih trenotkov, ki smo jih pri njem preživeli. Gosp. Klempfner dobro poznaje naše
Štev. 21.
-ŽH   $lovan.
335
južne kraje. Živel je namreč nekaj let na Srbskem, govori jako dobro srbski in je v obče jako unet Slovan. Zato čast vsakemu Slovanu!
Ogledavanje Narodnega gledališča.
V četrtek, dne 20. avgusta.
Popoludne ob štirih smo šli v Narodno gledališče, da si ogledamo notranje prostore, zlasti kraljevske sobe in foyer. V vestibulu nas je sprejel ravnatelj gledališča, g. Šubert. V oddelkih smo si ogledavali kraljevske sobe in loggijo. V glavnem foyerji je imel g. Ivan Hribar govor, v katerem je želel Narodnemu gledališču srečno in uspešno bodočnost in se je ob jednem zahvalil za prijaznost, s katero nas je sprejel ravnatelj. Torej: Živio ravnatelj Šubert !
Gosp. Šubert je odgovoril: Narodno gledališče ni samo velik kulturni zavod češkega naroda, ampak je tudi postal simbol njegove jednote; to nam svedoči že na sto tisoč sinov, ki potujejo v Prago iz vseh slovanskih krajev. Zdaj ste prišli vi, Jugoslovani, prijatelji češkega naroda, in si tako utrdili uzajemnost z nami. Torej Bog vas živi !
Pri očetu Sokola.
V četrtek, dne 20. avgusta.
Posebno nas je zanimalo videti praškega „Sokola", očeta vseh slovanskih sokolskih društev. Kakor v marsičem, posnemali so ostali Slovani Cehe tudi v Sokolstvu, spoznavši v njem novo moč in obrambo narodnosti svoje. Sokoli goje najnežnejše čutilo: ljubezen do naroda, in zarad tega so prekoristna naprava. Najodličnejši sinovi se upisujejo vanj in delujejo zanj. Dr. T. Cerny, bivši župan kraljevskega mesta Prage, bil je prej starosta praškemu „Sokolu". Tako pač vidimo prve sinove češkega naroda v tem društvu.
Praški „Sokol" ima svoje posebno poslopje, imenovano „Sokolovno". Izdaje tudi mesečnik „Sokol", ki z gorko besedo pospešuje njegove namene. Ob šestih popoludne smo tedaj šli v „Sokolovno". Na uhodu sta nas pozdravila dva prijazna Sokola, in njiju tovarši so nas odveli na galerijo, kjer so nam bili pripravljeni sedeži. V dvorani je igrala godba g. Novaka in nas pozdravila s kvodlibetom iz slovanskih pesmi. Najprvo je igrala češko himno: „Kde domov muj?" Med tem je Sokol prihajal v dveh vrstah v dvorano. Godba je zaigrala „Naprej", in ta vseslovanska himna je spet oduševila vse občinstvo. Nato stopi staroste namestnik, g. dr Či- j žek, pred obe vrsti, seže gg. Ivanu Hribarju in Antonu Trstenjaku v roke in pozdravi Slovence in Hrvate z naslednjimi prijaznimi besedami :
Velecenjeni bratje!
Posebno pri slovanskih narodih je lep običaj, da je dan, kader k njim v hišo pride gost, svečan praznik. Praški „Sokol" praznuje danes tak dan, ki nam je tem ljubši, ker so v naši sredi dragi jugoslovanski bratje, sinovi naše uzajemne matere Slavije. Iskreno in srčno vas tedaj pozdravljam, dragi bratje, v ti zgradi, katero nam je postavil naš nepozabljivi Henrik Fiigner, katero
nam je vzdržal naš brat dr. Toma Ćerny in v kateri je odgojil naš nenadomestni junak dr. Miroslav Tyrš celo legijo hrabrih in odločnih mož. — Vaš obisk nam je tem dražji, ker je sokolska ideja prešinila tudi naše ljube brate Slovence in Hrvate in prodrla v vse stanove teh narodov, kateri se bojujejo za iste namere kakor mi. Jaz ne poznajem nobene odkritosrčnejše želje od té, da bi vam vaš obisk mogli povrniti v vaši beli Ljubljani. In v to ime vam kličem: „Na zdar!" (Burno klicanje: „Na zdar!")
V imenu Jugoslovanov se je zahvalil pisatelj teh vrstic blizu s temi besedami:
Predragi bratje!
Gotovo je vsak Slovan prepričan, da so sokolska društva postala jako važen faktor v našem narodnem življenji. Sokolska društva spajajo vse stanove naroda brez razločka inteligenje, uzor so pravega bratovstva, sejajo narodno zavednost v vse razrede naroda. Te namene imajo vsi slovanski Sokoli. Slovenci imajo s Cehi jednake namene, jednake idejale, jednake težnje. Bog naj torej blagoslovi našo uzajemnost ! Posveti Bog trud čeških „Sokolov", katerim kličem iz globočine srca: „Živili!" (Burno klicanje: „Živili!", „Slava!")
Nato so praški „Sokoli" pod vodstvom g. dr. Čižeka izvrstno izveli nekoliko vaj. Ali ker se nam je jako mudilo, morali smo se posloviti od svojih dragih bratov. Nekateri (večina) naših sopotnikov so šli v Narodno gledališče , v katerem se je predstavljal danes veliki balet „Excelsior", ostali pa so šli koj v „Mešt'ansko besedo", kjer je bila ločitev od dragih bratov.
Z Bogom, zlata mati!
Mnogi naših sopotnikov so že morali misliti na odhod v domovino. Nekateri iz nas pa so se namenili na Velegrad, tako da je denašnji večer bil zadnji skupni večer naš. Teško nam je bilo to slovo. Bili smo še tedaj zadnjikrat v „Mešt'anski besedi"; zadnjikrat smo si segli v roke in si zatrdili večno prijateljstvo in bratovstvo. Kakor da se nismo mogli ločiti od bratov svojih. Pozno čez polunoč smo še bili skupaj, in kar smo govorili, govorilo je samo srce. Govorov se je govorilo brez števila, „Lyra", pevsko društvo banke „Slavije" v Pragi, nam je nekoliko ločitev olajševalo. Olajševalo nam je slovo tudi to, da je bil v naši sredi jeden najstarejših in naj-odličnejših zastopnikov češkega naroda, gosp. dr. Pra-voslav Trojan, ki je govoril denašnji večer v imenu češkega naroda jako pomenljiv govor. Pogled mu je po prostorni dvorani iskal svojih tovaršev, državnih poslancev dunajskih, in ko jih vender ni mogel zagledati, vprašal nas je, kje pa je g. dr. Vošnjak, g. dr. Poklukar, g. Klun? Nato je stopil g. dr. Pravoslav Trojan na oder, pozdravljan naudušeno od vseh nas, govoril je naslednji govor :
Gospoda !
Dovoljujem si danes kot jeden najstarejših članov Mést'anske besede in tudi kot jeden najstarejših poslancev besedo izpregovoriti. V ponedeljek sem bil priča naših govorov. Žal, da v torek in sredo, po opravkih zadržan, nisem mogel izpregovoriti nobene besede. Naj torej to danes
-S*   $lovan.  Xr
Štev. 21.
storim. Prosim, da vzamete s seboj zagotovilo, da ni bila le moja, temveč vseh čeških poslancev pozornost obrnena na vaš prospe h. Bil sem na prvem državnem zboru na Dunaji in v Kromeriži in udeležil sem se vseh parlamentarnih sej, kjer smo se prav mnogokrat pokali o deželnem jeziku na Kranjskem in po drugih slovenskih krajih z Nemci, ki so vedno trdili, da se že petdeset let ni bila izročila nikaka uradna uloga v slovenščini, in so opiraje se na to podlago trdili, da je deželni jezik na Štajarskem, Gorotanu in na Kranjskem nemški. Opozarjal sem o tej priči, da ni prav šiloma si prisvajati pravice. V poznejšnji dobi sem bil jeden prvih, ki je silil na to, da bi zopet ustopili v državni zbor avstrijski, in to zato, da bi se raztreseni slovanski rodovi zbrali in skupaj ostali. Kedar je pa nastala centralistna doba, bili so zopet trudapolni časi ! Vsekakor pa se učimo od svojih nasprotnikov, kako se je treba z ugodnim časom okoristiti. Tako, kakor se oni v svoji manjšini vedno strogo drže centralizacije, tako držimo vedno mi skupaj in tak o podpiraj mo svoj e manj šine. To uzajemno podporo bomo dosegli pa le, ako se dobro med seboj poznamo, tako v zasebnem kakor tudi v par-lamentnem življenji! Prosim, gospoda, da vzamete to prepričanje in zagotovilo s seboj do krasne domovine svoje, da vas bomo ravno tako, kakor ste bili tukaj lepo pozdravljeni in sprejeti, vsi poslanci češki, kolikor nas je, bratovski podpirali! Združila nas je ljubezen in uzajemno s t; ta ljubezen in uzajem-nost velja pa še v večji meri manjšemu in slabejšemu, kateremu je potreba večpodpore in obrambe. In taki pobratimiji češkosloven-ski kličem srčni: „Na zdar!" (Dolgo trajajoče ploskanje, veliko, nepopisno naudušenje in klici : „Zivilo češkoslovensko pobratimstvo!")
Za dr. Prav. Trojanom se je v imenu Jugoslovanov poslovil gimnazijski ravnatelj, Fran Bradaška, z naslednjim govorom :
Predragi bratje ! Ko smo odhajali od doma, ne bi se bili nadejali tolike prisrčnosti, kolikor smo je nahajali med brati Cehi potujoč in tukaj v dragi zlati Pragi. Videč toliko lju-beznjivosti, zdelo mi se je, kakor da bi Ceh hotel Slovencu reči : Dragi brate, sto in sto let sta bila ločena Čeh in Slovenec; sedaj dohajaš zopet k meni; daj, da te objamem in poljubim. Jeden velecenjeni češki govornik je rekel, da hoče Češka, da nas hoče zlata Praga pritisniti na svoje srce. Gospoda, mi čutimo, da se to vrši ; mi čutimo, da nas prešinja vaše oduševljenje; in jaz le želim, da bi to oduševljenje trajalo in utrjevalo bratovsko vez med Čehi in Slovenci. Za vso to srčnost tedaj, ljubeznjivost in oduševljenost, katero ste nam izkazali, zahvaljujemo se iskreno ; bodite prepričani, dragi bratje Čehi, da Slovenec tega ne bo nikdar pozabil in da se vam bo zahvaljeval tem lepše, čim uspešnejše bo napredoval v narodni zavesti in omiki. Verujte, da mu bodo ti dnevi kot najdražji in najsijajnejši ostali vedno v spominu. Na to je sklenil v hrvaškem jeziku: Dolgo je človek ječal pod jarmom. Zasijalo je solnce svobode, in izreklo in priznalo se je načelo:   človek je
svoboden ter se sme svobodno po svojih zmožnostih razvijati. Od tedaj je prost posamičnik; prosta mu je tudi vera, ali niso prosti celi narodi, niso prosti njihovi jeziki. Kakor je nekdaj pod stisko ječal posamičnik, tako stokajo sedaj pod njim celi narodi, dà dela se celo pod plaščem lažiomike za to, da se zatarejo. Ali ni to največja krivica, največja surovost? — Zatirani narodni razredi so si izvojevali svobodo; zatirani slovanski narodi so pozvani, da izvojujejo svobodo narodom, to je narodnostim in jezikom. S to svobodo bo nastal zopet mir med narodi ; in to bo doba slovanska, ker jo bodo oni proveli. Da bode to čim pred, naj živi med njimi zloga in cvete uzajemnost! (Burno in gromovito odobravanje.)
Nato je napil g. Srečko Nolli praškemu „Sokolu" kot očetu Sokolov, zaklicavši mu „Na zdar!" (Naš ljubljanski „Sokol", dva uda „Savinskega Sokola" in praški „Sokol" stopijo v kolo s Čehi in sklenejo bratovstvo.)
V imenu praškega „Sokola" se je zahvalil g. dr. čižek, izrazivši veselje in upanje, da se drugo leto vidimo v Ljubljani. (Naudušeno klicanje: Na svidenje!)
Ko je vihar radosti malo ponehal, ustane zdajci naš slavni pesnik, g. Simon Gregorčič. Dolgo časa ni mogel govoriti, ker ga je vse občinstvo naudušeno pozdravljalo, kličoč mu iz dna srca : Zivio Gregorčič ! Kmalu potihne vse, nastane globok mir in naš pesnik začne govoriti. Dejal je, da se tudi on hoče zahvaliti po svoje gospodi, katera nam branijo pot na Velegrad ; zložil jim je tedaj pesem. In to je tista predivna pesem : „Vele-grajska kuga", ki smo jo že priobčili v „Slovanu", in je potemtakem že znana častitim bralcem. Pesniku je občinstvo ploskalo po vsakem verzu, tako da je le počasi dogovoril svojo pesem. In dogovorivši jo, drlo je vse k njemu ; vsak mu je hotel prvi stisniti roko in mu izreči svoje občudovanje.
Prehitro nam je tekel čas v sladki bratovski sreči. V lepih, presrčnih besedah je tudi naslednji govornik, župnik g. J. M o d i c , slikal naše blaženo stanje. Slavil je Prago in hvalil češki narod. Vsaka beseda njegova nam je bila dokaz, kako mu je bila duš« vesela in zadovoljna, da smo se s Cehi tako istinski sporazumeli in pobratili. „Prišli smo," rekel je, „videli smo in — premagali ste nas. Prav milo bi nam bilo, ako bi se zopet videli!" — Bodoče leto se vidimo v vaši beli Ljubljani, zaklicali so Cehi kakor iz jednega grla. Dà, koj drugo leto pridemo k vam, obiščemo vas, vaš mili narod in vašo krasno domovino. Kakor že zdaj vem, niso ti klici bili prazne besede, ampak istina, prava istina. Čehi se že pripravljajo na pot k nam, in te dni je bil gosp. dr. Čihalik iz Prage v Ljubljani in nam naznanil, da nas obiščejo čehi drugo leto prav gotovo. Torej na svidenje!
Tudi naš krasni spol ni mogel v toliki oduševlje-nosti ostati hladen. Imeli smo v svoji sredi častnih zastopnic, katere nam je, kakor tudi nas moške, novi slovanski svet pri Čehih popolnoma prerodu. Naše obzorje se je razširilo. Naše dame, ki so videle v češki Tfebovi do sto gospic, ki so nas prišle pozdravit na kololodvor in nas naudušeno sprejele; naše dame, pravim, so to videle, in ti prizori so jih ganili do srca. To so vam bile Slovanke, da si boljših ne morete želeti. Domoljubje naših dam je prejšnji dan slavil gospod Pitrdle na Majarjevem
Štev. 21.
*·   $lovan.   *
337
banketa. Za napitnico se mu je zahvalila v imenu Slovenk gospica Ana Kalmusova s prelepimi besedami: Dragi bratje! Zahvaljuje se v imenu Slovenk za včerajšnjo napitnico, zagotavljam vas, da nam bode naše bivanje med vami ostalo nepozabljivo. Uverjam vas ob jednem, da hočemo tudi me biti in ostati zveste pospešnice slovanske ideje, za katero se boriti hočemo do zadnjega vzdiha. Slava tedaj vam, gospoda, in naj živi slavni odbor »Meščanske besede".   (Gromoviti klici: „Živili!")
V imenu odbora „Meštanske besede" je uzel slovo od nas g. dr. Čihalik v slovenskem jeziku. Izgovoril je te bratovske besede:
Velecenjena gospoda! Dragi nam bratje in prijatelji! Kakor lepa sanja naglo izgine, tako hitro so minili mili dnevi vašega bivanja med nami ; hitreje, kakor smo se nadejali, dospel je čas naše ločitve. In kako krasni trenotki so bili to, ktere smo jeden z drugim v bra-tovski zvezi in ljubezni ter v uzajemnem porazumenji preživeli ! Bili so to trenotki, ki so pouzdigovali naš duh ter milo blažili naša srca, in jaz mislim, da bode nam in vam krepkega in neustrašljivega duha in sočutnega in ljubečega srca potreba : s prvim se hočemo našim sovražnikom v bran postaviti, a z drugim naši dragi domovini služiti.
V preteku teh slavnostnih dni je bilo baš dosti dokazano, kak veliki pomen je vaš častni prihod imel in kaki ljubki korak na polji uzajem-nega spoznanja in zbliževanjaje učini 1. V resnici, mi smo se spoznali in ljubiti začeli, potožili smo si naša tožna čutila in vesela hrepenenja, in utrdili in okrepili smo se v našem blagem naporu. Uverjen sem, da vas ni treba prepričevati, kako ljubi ste nam bili in kake nepozabljive trenotke ste nam napravili s svojim prihodom. In kako je I moglo tudi drugače biti? Kajti vi ste ne samo vaše simpatije, ampak vi ste vaša srca nam prinesli in otvorili; mi smo gledali vanje in smo videli, da so polna čistega zlata in da so za nas s pravimi in gorečimi čutili gorela.
Zdaj se vrnete v svoje rojstne kraje, v svojo „lepo domovino", in v kratkem času bodete zopet med svojimi kteri s hrepenenjem čakajo vaših poročil, vašega poslanja, in kaj ste od nas blagega pozvedeli. Poročite jim torej  naš odkritosrčni  bratovski pozdrav;
povejte jim, kaj ste tukaj videli in spoznali« povejte, da imajo tu na Labi in Veltavi.svoj e brate, kteri jih srčno ljubijo, njihovo usodo čutijo in se ravno na tistem potu z jednakimi nameni uspešno trudijo. Vam in nam bode še treba veliko se boriti, marsikteri hudi boj podvzeti, predno bomo naša stara, pravična, narodna in politična prava dosegli. In ravno zdaj v zadnjem času je videti, kakor da bi se ta boj poostril. Pa trdna zavest, da se za sveto in pravično reč, za naš mili jezikin zlato svobodo potezamo; tazavest, daimamo z nami enako misleče in čuteče brate, kteri hočejo z nami vred se bojevati; ta zavest naj nas krepi in k zaželj enemu cilju privede. Ako-ravno nas bodo zopet ločile visoke gore, s srcem in duhom bomo si blizo in zedinjeni ostali.
Kličem vam torej, dragi bratje in mile sestre, srčni in gromoviti: „Na zdar!", in kakor trdno upam, na kmalo svidenje v beli Ljubljani. Torej živili, živili! Na svidenje !" (Gromoglasno klicanje: „Na svidenje!")
V imenu Slovenk je še odgovorila gospa Kosova. Slikala je z živimi barvami zlato domoljubje Cehinj, s katerim so nas povsod sprejemale. Rekla je, da je to vrli rod, ki zlate vreden je osode, kakor poje naš Gregorčič. Sprejela nas je najvišja inteligencija do trpina delavca. Posnemale bomo vašo narodno zavednost. Ostanimo vedno zvesti Slovani in Slovanke. (Burno odobravanje.)
Gospod Ivan Hribar je nato še napil „Mešt'anski besedi"; g. Anton Trstenjak županu kraljevske, slovanske Prage, g. dr. C e r η e m u, in g. prof. Β e č i ć iz Djakova pobratimstvu Cehov in Jugoslovanov.
Pobratimstvo je skleneno. Spoznali smo se. Zdaj smo jedna duša in jedno srce. Naj torej živi slovanska uzajemnost !
Solze radosti so nam padale iz oči, ko smo si podajali s Cehi roke v slovo; s solznimi očmi smo zapustili „Mešt'ansko besedo", in oziraje se za njo, izvil se nam je iz prsi globok vzdih: Na svidenje!
*       * *
Zarad pretesnega prostora moramo nehati. Poseben daljši članek, v katerem bodo razloženi uspehi in nasledki našega potovanja v Prago, bode priobčil pisatelj teh vrstic v knjigi : Spomenik slovanske uzajemnosti, ki pride še ta mesec na svetlo.
Naše slike. @~->
Spomenik pri Lipanih.
(|ko se človek pelje po železnici  od Kolina proti Pragi, zapazi na levi strani proge med postajama Crhenice in Pečky na nevisokem hribu veliko temno piramido.
To je spomenik o jedni najžalostnejših dob češke zgodovine ; spomenik na nesrečno bitvo pri Lipanih, v kateri so leta 1434. po junaškem boji premagani in do
poslednjega bili uničeni do tedaj vedno zmagovalni Hu-sovci pod poveljništvom Prokopa Velikega. Sam vojsko-voj njihov je našel, kakor lev boreč se, smrt med svojimi.
Spomenik, katerega sliko podajemo danes, iz tesa-nega domačega kamna, postavili so češki rodoljubi v vedni spomin žalostne smrti junaških borcev.       —
338
h* Slovan, le-
stev. 21.
Gorenjec.
£epo je bilo videti krepke postave gorenjskih kmeč-. kih sinov, dokler so še nosili karakteristično svojo narodno obleko: škornje z golenicami čez kolena, irhaste hlače, lepo urezani „praštah", telovnik z debelimi gumbi in na glavi „kastrolec", izpod katerega je visela navadno čez pleča še dolga svilena čepica. Ta narodna noša pa je danes malone že popolnoma izumrla in na mestu njenem se šopiri kroj po mestni šegi iz tovarniških izdelkov boljše in slabše vrste ; v vsakem slučaji pa tak, da Gorenjcev v njem malone ne poznajemo več.
Ta preobrat se je dogodil v kratkih letih, in mož, ki je — kakor naša slika kaže — pred dvanajstimi leti kot ženin še jako spoštoval podedovani narodni kroj, oblekel je danes že do mala čisto mestno obleko.
Vsekakor je ta preobrat jako obžalovati, dasi ne moremo zanikati, da je naravni nasledek prodirajoče omike, katera staro presnavlja in novo ustvarja.
Upamo, da smo s sliko pravega gorenjskega korenjaka v narodni noši iz polupreteklega časa ustregli svojim bralcem. —1>.
Pogled po slovanskem svetu.
Ostali slovanski svet.
Pokojnemu češkemu pisatelju J. Baraku so
postavili njegovi prijatelji dne 30. septembra spomenik na olšanskem pokopališči pri Pragi. Po lepi slavnosti, katera se je vršila o tej priliki na grobu pokojnikovem za sodelovanja malone vseh narodnih praških društev, govoril je odvetnik dr. Podlipn^, opisujoč življenje in delovanje slavljenčevo.
Ob dveh popoludne pa je bil v mali dvorani praškega „Grand Hotela" banket, kateri je beseda „Slad-kovsk^" priredila na čast Baräkovemu spominu. Udeležili so se tega banketa malone vsi v Pragi živeči pisatelji češki in možje, ki v društvenem življenji predstavljajo češki narod.
Iz mnogih lepih govorov na tem banketu, ki so vsi slavili spomin za češki narod neutrudno delavnega in za slovansko idejo jako unetega slavljenca, navajamo zarad njegove, sedanji čas posebno znamenite vsebine, govor vinograjskega odvetnika in deželnega poslanca dr. Herolda. Ta govor se glasi:
„Častita gospoda! Slaveči spomin nepozabljivega našega prijatelja Josipa Baraka, ne slavimo samo časti in spomina pravega Čeha, temveč slavimo tudi spomin pravega, resničnega Slovana. — Z narodnega stališča zdi se nepotrebno govoriti, da je oni Slovan, ki je svojo domovino in svoj slovanski materin jezik tako ljubil, kakor Barak. Toda gospoda! v dobi naše praktične češke politike treba se nam je spomniti tudi, da smo Slovani; kajti uzvišena, velika in vsenarodna ideja slovanska pri nas, žal! stopa v ozadje. — Uzvišena pa je ta ideja slovanska zato, ker ima namen osvoboditi in razviti sile slovanskih narodov; velika zato, ker jo brani in se za njo bori največji evropski narod; vsenarodna zato, ker je nje zastava humanitata, pravica, človečnost.
In to je ideja čudovita, da vselej, kedar naš narod po prevarjenih nadah v političnem svojem delovanji utihne, da ga vselej, kedar se zdi, da je zapuščen, ideja slovanska budi na novo, boljše življenje, da se vselej tedaj spominjamo, da smo Slovani, in spoznavamo, da bi Čehi nehali biti Čehi, ko bi ne bili členi velike, mogočne slovanske rodbine."
Ko se je govornik spomnil potem adrese, katero so češki poslanci leta 1877. poslali Aksakovu, nadaljeval je:
„Ali, žal ! da postajemo nezvesti temu programu. Kako mnogokrat pozabljamo slabejših Slovanov, kako malo se zmenimo za nje in kako malo smo deležni velikega prosvetnega dela slovanskega. In vender mislim, da bi imeli mi vedno biti branitelji slovanske zastave, kajti ni potreba, da bi skrivali to zastavo. Saj so Slovani pravi junaki, polni jarosti, polni nade med ostalimi evropskimi narodi, in nikakor niso domišljija ali prevara one besede, katere je izgovoril znameniti nemški filozof, da „je bodočnost narodov slovanskih in da so le ti poklicani, da na razvalinah omehku-ženih in oslabelih narodov zgrade novi svet in dobo prave človečnosti in svobode".
In da so pravi junaki, po dokaze za to ni nam treba hoditi daleč. Saj smo sami svedoki, kako se je mlad narod slovanski kljubu vsem diplomatskim zaprekam združil in kako cela Evropa občuduje to delo naroda bolgarskega.
Tu seje pokazalo, da se ideja slovanska z ničim ne da zadušiti, da se velika zgodovinska naloga Slovanstva z ničim ne da ustaviti in da bodo Slovani, ako ne pozabijo svojega poklica, deležni velike, slavne bodočnosti. Tu se je pokazalo, da kakor diplomacija ni mogla za vedno raztrgati telesa jednotnega naroda bolgarskega, tudi naša „češka narodna" diplomacija ne bode mogla zamoriti onega plemenitega slovanskega ču tj a, katero v češkem narodu ni zamrlo do slabejših členov velike slovanske rodbine."
Po teh iskrenih slovanskih besedah, katere je občinstvo preruševalo z večkratnim burnim odobravanjem, napil je govornik uzajemnosti slovanski.
Zarad pretesnega prostora, ker nam je spis : „Slovenci in Hrvati v Pragi" preveč narasel, morali smo za danes izpustiti mnogo beležek.
„Slovan" izhaja 1. in 16. dan vsakega meseca. Cena mu je za unanje naročnike za vsé leto 4 gld. 60 kr., za polu leta 2 gld. 30 kr. in za četrt leta 1 gld. 16 kr. ; za ljubljanske: za vse leto 4 gld., za polu leta 2 gld. in za četrt leta 1 gld. ; za dijake pa: 3 gld. 60 kr.
_ Posamične Številke se prodajejo po 20 kr. — Naročnina, reklamacije in inserati naj se pošilajo upravništvu, dopisi pa uredništvu
na Kongresnem trgu Stev. 7.   Nefrankovani dopisi se ne sprejemajo in rokopisi ne \ racajo. — Za inserate se plačuje za navadno dvo-stopno vrsto, če se tiska jedenkrat 8 kr., če se tiska dvakrat 7 kr., če se tiska trikrat 6 kr., če se pa tiska večkrat, po dogovoru.
Tisek „Narodne Tiskarne". — Izdajatelja in lastnika: Ivan Hribar in dr. Ivan Tavčar. — Urednik: Anton Trstenjak.