Tečaj III.      V četertek 28. listopada (novembra)  1850.     liist 48.
Večer.*)
ii#lovo jemlje Sončice, Žarko skriva Ličice.
Že zahaja Za gore, Oblačiči Se zlate.
Verhi gor se Rudeče!
V  slednem žarku
Se blišče.
Luna tudi Vstaja že,
V  svetli    vodi Vrniva se.
Večernica Zablišči, . Zvezde mile Vse zbudi.
Rosa pada Spod nebes, Mir in nemir. Siplje vmes.
Zvon pa zove Vse domov **) Pod domači Mili krov.
Krog ognjišča Tam sedi, Družba, da se Okrepi.
Borna hrana
Njej diši,
Bolj kot žlahtne
Vse je*di.
Po molitvi Pa sladko Trudne 6či Stisnejo.
Vse počiva, Vse že spi, JJJikjer glasa Čuti ni.
Tud spočij se Duh moj ti Da ustaneš Krepkiši.
Štefan.
¦) To pesmico je ravno   tisti mladi  pesnik (pevec) zložil,   kot „jutro"   v <t5. 1
Zadnjič je bilo ime po pomoti izpuščeno.                                       Vrdn.
"J Namesto: d o m li.                                                                           „
378
»rad i iv
Narodna pripovedka iz Bistriške doline.
Še pred nekaj letmi se je druga hiša od Men-giške cerkve „gradič" imenovala. Zdaj se je pa že to ime bolj pozabilo, kar je hiša verlega Slovenca Andreja Danica. Veliko čudnih reči se od tega gradiča I čuje. Gotovo je, da je ena naj starših hiš vasi, zakaj ko so klete in druge shrambe popravljali, so našli vse sorte denarjev, ki so nekdaj veljali, clo nekaj rimskih je bilo vmes. Od veliko pripovedk, ki si jih od tega pohištva ljudje pravijo, povem le eno:
V petnajstem stoletju je bila naša domovina v žalostnem stanu. Le malo vasi je bilo, ktere ni turška serditost pokončala. Glavni vzrok je bil žalostna nesložnost med grajšaki in podložnimi. Ko je nevarnost prišla, so se uni v svoje terdne gradove splazili, tako da je cela teža vojske večidel na slabo o-rožane kmete padla. Ko je sovražnik privihral, so ti svoje hiše popustili, in se na gore podali, kjer se zberejo , potem pa v boj gredo, da bi vraga zopet odgnali. Tudi Mengiška vas seje pri nekem turškem -napadu spraznila. Ljudje so odnesli, kar seje dalo in so jo v Rašiški gojzd potegnuli. Tu je bilo zavetje vsili pobegnencev, ki so dan na daX vkup vreli. Že jih je toliko, da sklenejo, se vzdignuti in sovražnika zgrabiti. Pa njih ogleduhi jim kmalo žalostno novico prinesejo, da je toliko Turka, da bi gotova poguba bila, se v boj spušati. Samo v Mengšu jih je okrog 1000 bilo. V vsako hišo se jih je naj manj 6 vsedlo, pa tudi po deset in še ver. —
Kakor je že omenjeno bilo, so se že takrat grajšaki in kmetje hudo prepirali. Ti so svoje dolžnosti slabo opravljali, večkrat jih clo popolnoma zanemarili. To je plemenstvo tako razkačilo, da so podložne povezovali, jih tepli in v ječe zapirali. Zlasti se je gospod Rombihel čez ravnanje kmetov serdil in jih tako ostro kaznoval, da so ga sploh le „gromabik" imenovali. Ker pa tudi terpinčenje ne zda, je Rombihel) meni nič tebi nič 30 naj terdovratnejim  kmetom  vse '
379
posestvo vzel iu jih iz Mengša izgnal. Ker nimajo nič, z čirrmr bi se živeli, se pogovore, si skupej potrebne hnaiie iskati. Nekaj časa so se po Rašici klatili in se od ropa preživeli. Pa poznej so se tega življenja naveličali in radi bi bili kam za hlapce šli, ako bi bili le smeli. Pa grajšaki, kterini so zdaj to, zdaj uno odvzeli, so jim smert na kolesu prisegli. Ne o-stane jim tedej druzega, kakor se še zanaprej od plena živeti,   dokler bi se boljša priložnost pokazala.
Takrat je v gradiču nek bogat seljan al prostak živel — Skit po imenu. Seljani so bili taki kmetje, ki so kupljene lastnine imeli, in niso bili nobeni graj-šini podložni. Ta prostak Skit je imel veliko shramb, zlasti grozno veliko podzemeljsko klet, ki se je skor pod celim pohištvom stegovala. Vrata, ki so v to klet peljala, so bila majhna in se niso od zunaj clo nič poznala. Ko se novica sliši, da se Turk bliža, je Skit sklenul, ne z drugimi vred pobegnuti, temuč zavetja v kleti iskali. To je bilo toliko ložej , ker je bila klet od zgorej skoz eno luknjo nekoliko razsvit-Ijena, in ker je iz bližne rupe (stirne) cev vanj peljala, po kteri se je z majhnim trudom dobra voda dobila. Vso boljšo robo in hrano tedaj seljan noter znosi in neprestrašeno prihoda sovražnikov čaka. Le vča-si klet zaposli, da bi si divjačine poiskal. Zlasti v Ražici je bilo take reči veliko, tje je Skit naj rajši zahajal. Primerilo se je enkrat, da je na velicega medveda pomeril, pa strel je spodletel, in divja zver grozovito na strelca plane. Ce je ravno močen možak bil, bi mu bilo vendar odklenkalo, ako bi ne bil medveda nekdo od zad vstrelil. To je bil eden 30 izgnanih kmetov, ki je nevarnost Skitovo vidil, in mu ravno o pravem času na pomoč prišel. Seljan je bil tako hvaležnega serca, da se je vsili pregnanih vsmi-lil, ter jim na ponudbo dal, če hočejo ž njim vred v podzemeljski kleti živeti, ki bodo z vsim potrebnim preskerbljeni in popolnoma v zavetju pred Turki. Kmetje so bili koj zadovoljni. Sli so s Skitom.
Krnalo potem so Turki prišli in vas posedli. Njih zapovednik je bil  nek terd  kervoželjen  in  skop mu-
380
stačar — Aftal po imenu. Kakor je bil na Kristjane serdit, ravno tako ojster je bil proti svojim podložnim. Le po dve uri je vsaka tropa na dan spati smela, in gorje temu, ki bi bil kako zapoved prelomil. Tudi od Turkov je bil tedaj Aflal sovražen, radi bi bili vidili, da bi poginul; pa vendar so se ga tako bali, da pri vsili nečloveških poveljih zapoveduika besedice ne zinejo. —
(Konec sledi.)
-----------'
Mož resničnosti.
_
Ob času, ko so kristjane preganjali, je živel Kardiaz, ki je bil pobožen mož. Ze devetdeseto leto je vidil cvetlice vigredi cveteti i oveniti. Le malo sivih las mu še glavo pokriva, vendar moč njegovega duha je bila še mlada i njegov obraz prijazen kakor mladenčev. Natanjčno je živel po ukih včlovečenega Boga, ki se je na svet rodil, človeštvo greha odrešiti, ki je za resničnost svojega poslanstva po dolzetn preganjanju i velicih mukah na križu svojo čisto dušo izdihnili.
Zivlenje Kardiazovo je bilo pobožnost. njegovo djanje dobrotljivost, njegova sreča ponižnost. Pred vsim pa je ljubil resničnost i čertil laž.
Neki dan sedi v svoji hišici i prebira v svetih bukvah. Kar prisope njegov vnuk, fantič desetih let, v izbo, poprime starčka za roko i pravi veselo: ,,Odšli so, odšli; Bogu bodi hvala, zdaj si rešen!" Začudjen povpraša starček: „Fantič! ne razumim te, povej, kdo so ti, od koga govoriš?"
„Orožjeni možaki", pravi fantič, ,,so prišli do naših vrat, i so po tebi vprašali. Prav divje so gledali, meni se dozdeva, da so sovražniki kristjanstva. Bal sim se, da bi tudi tebe, kakor toliko družili ne odpeljali s teboj ne-vsrailjeno ravnali. Rekel sim, da si se v cerkev podal, kjer Boga kristjanov moliš. Verjeli so mi i so odšli. Vesel sim, da sim te rešil."
381
Kardiaz pa odgovori v ojstrej resnobi. „Sin! zakaj si laž govoril? Ali te nisim vselej učil, nikdar pota resničnosti ne zapustiti? Kako si me mogel tako razžaliti?" To je perva laž tvoja; pa ta te je na vselej ob verjetnost spravila.
Prestrašeni fantič za odpuščenje prosi i se britko joka; rekoč: ,.0! nikdar še nisim lagal, i tudi dans bi bil resnico govoril, ako bi me ne bila ljubezen do tebe, groza za tvoje življenje i strah nevarnosti k temu permo-;  rali."
I sopet povzame sedaj starček: O nikdar več laži ne govori v svojem živlenju. IVe ljubezen, ne boječnost, ne up naj te ne oslepijo, le jedno Iažnjivo besedo izustiti. Ravno kakor je resničnost, po kterej se Bogu naj po-dobnejše skažemo, je tudi laž, ktera nas od Boga naj da-lej odrine, ktera naše božanstvo oskruni. Laž je bila že v začetku poglavno zlo.
Bog je resnica in kdor resnico zataji, zataji Boga. Resničnost je naj svetejša človeška dobrota, ktero je Bog človeštvu podelil. Kdor pa laže, se pregreši zoper Boga i človeštvo.
Pravičen sovraži laž; ker je hudobna. Boljše je, da se nesreča pripeti, kakor da jo ti z lažjo odverneš."
S solznimi očmi obljubi zdaj fantič staremu očetu nik-, dar več laži ne pregovoriti, ter si njegove besede globoko v serce vtisne, zakaj ljubil je starčka goreče.
Kardiaz pa serčno moli, se potem od hišice j poda i se vsede na neko klopico v mestu. Glasno z veselim razsvetljenim obličjem gospodu svoje serce razkriva i govori: ,,Kristus, sin božji je resnica i živlenje, zakaj on je od smerti vstal i živi pri vsih, ki ga poželijo. Ob tem pridejo sovražniki Kristusove vere poslani od cesarja, ga zagrabijo i ga vlečejo k smerti. ,,Gospod odpusti jim", on moli, „ker ne vedo, kaj počnejo. Potem položi mirno svojo glavo pod rabeljski meč in verno izdihne. Veliko pa tistih, ki so priča njegove smerti bili, je vervalo i molilo Boga kristjanov v veri i resnici. Truplo starčkovo so za-

382
kopali njegovi prijatelji i postavili mu  kamen na grob z
napisom:
Tu počiva mož, ki spregovoril ni nikdar hudobne Ali lažnjive besede, Kar tli a z je bilo mu ime.
Dobrovar.
I .
Kratka slovnica slovenskega jezika.
<V' P<r" blagol.
0 adaje.J                           ( i/(   [;v
Štirje glagolski zgibi so koreni vsih drugih, namreč: 1. zdajni čas; 2. pervi nedoločivni način: 3. pervi delavni priložaj preteklega časa; 4. terpivni priložaj; n. p. dela-m, dela-ti, dela-1, dela-n.
Iž njih se drugi tako ispeljujejo : I. Iz z daj nega časa:
1.  velivni način, če -am v aj, -em in -ira v i pre-: meniš; n. p. delam-delaj, nesem-nčsi, sadim-sadi, vrein-vri i. t. d. (-em v ej; jem, jej).
Glagoli na -jem in -jini zaveržejo -em in -im, in nič ne pristavijo; n. p. štejem-štej, stojim-stoj, kupujem-kupuj,
2.  Priložaj zdajnega časa, če 3. višebrojni osebi, in sicer okrajšani, ako je *), č pristaviš; n. p. delajo-delajoč,
¦ žive, živeč-a-e i. t. d.
II.  Iz p e r v e g a n e d o I o č i v n e g a načina:
1.  drugi neodločivni način, če i na koncu odbiješ; n. p. delati-delat.
2.  narečaj, pri vsili glagolih, kteri v pervi osebi nimajo-i m, v neodlocivnein načinu pa imajo - a t i, če se -ati -aje, pri glagolih na -im in mnogih na -em, če 6e -im in -em v e premeni; n. p. dela je, klicaje, pisaje^ skakaje; nasproti klečim-kleče, stojim-stoje; sede, grede.
III.  Iz preteklega delavnega priložaj a:
1. pretekli čas, če sim-si-je . . pridaš; u, p. sim delal, si molil . . .
•) Sedijo-sede, govorijo - govore', živijo-žive' itd.
383
2.  davno  pretekli čas,   če siin bil-a-o . . pridaš; n. p. sini bil delal.
3.  prihodni čas, če bom-boš-bo . . .
4.  prihodno pogodivni čas, če bi;
5.  preteklo pogojivni čas, če bi bil-a-o pridaš; n. p. bom delni, bi delal, bi bil delal.
6.   drugi delavni  priložaj  preteklega   časa,   čel   l  v vši-a-e premeniš, n. p. delal-delavši, skril-skrivši, bil bivši(-a-e).
IV. Iz terpivnega priložaj a zraste:
1.  glagolno ime, če se mu -je pridene; n. p. delan-delanje, odpuščen-odpuščenje, strahovan-strahovanje;
2.  vsi časi terpivne dobe, če primerno pomožni glagol predstaviš.              (Dalje sledi.}
-------------
Osel i slavcek.
------.
Osel zagleda enkrat slavčka, i mu reče: Cuj prijatelj mnogokrat sim že slišal, da ti s svojim petjem vse ptice i živali prekosiš; prav rad bi zvedel, ali je tvoj glas v resnici tako mil i izversten. Slavcek si ne da dvakrat veleti, zapoje, zažvižla i drobi glas na tisučero viž, ga stenči i nežno spet zviša. V temnej daljavi mu odziva pastirska piščal. Vse se je razlegalo i bobnelo po gaju od njegovega petja. Zamaknjeno posluša vse milega Ijub-čika i pevca rajne zore; slabi vetrički v vejčicah potihnejo, umolknejo sbori družili ptičic, i beloovna čreda se vstavi v bladilnej senci koščatega drevja, pastir se jih ra-duje, i posebno, ko sliši slavca, se ljubo nasmehlja pa-starici. Slavcek dokonča. Osel se k zemlji potuhne i pravi: „Izver,stno, tvoj glas ni popisati, zmiraj bi te poslušal ; vendar škoda, da našega petja ne umiš, gotovo bi se ti še bolj izbistril, če bi se ti tudi po našem peti naučil'" Zaslišati to razsodbo, strese slavcek svoja krilca, i odleti čez tri zelene planine.
Bog nas vari tacih razsoditeljev.
Valant Janežic, peloSolec v Celovoi.      "   "
/••:
384
Kdo je srečen'
mq   t
Kdor srečen je? al kdor gradov Devet u svojo last si šteje? Kdor 'ma zlata in biserov Da jih svoj živ dan ne prešteje?
Kdo srečen je? kdor 'ma oblast Da čez miljone gospoduje? Komur cel svet skazuje čast, In se mu s strahom pripoguje? Kdo srečen je? kdor doživi Stotero leto še v kreposti, In kdor okusil svoje dni Bolezni nikdar ni britkosti?
Leti in drugi taki se Vsi srečni srečni zde človeku, Al kaj da k pravi sreči gre Ne zmisli svet, bi skorej rekel.
Ti je bogat, ti je časten, Ti zdrave, krepke je natore; Al srečen tud? ne ve noben Ker srečen bit' le ti zamdre: Ki svojemu Bogu je zvest, Ki jasno pamet, um 'ma trezen' Jn zdravo dušo, mimo vest,
¦
In v sercu vero, up, ljubezen.
O.
Prazne vere.
m—
v
Oe se mleko po ognju prelije, to kravi škoduje. (To je res, toda ne tisti kravi, ki je mleko dala, ampak tisti, ktera je bila — pa brez zamere —\ tako štorklasta, da ga je po ognju prevernila.)
Ko bi si naredil človek stol s tremi nogami iz deveterega lesa, pri sebi imel 3 pisane grahe, in se sveti večer (božič) na tak stol pred cerkvena vrata posadil, bi vse čare ali ropernice vidil in jih spoznal. (Da bi se to zgodilo, tega Vedež ne more priterditi; to pa dobro ve in pri-terdi, da bi vsi ljudje pred cerkvenimi vratmi strašno velikega telebana vidili in spoznali, da ima namesto možganov le ilovico v glavi.)
¦                                                                                                                                                                                 —*                                                    'i                                                                                              <
Založnica Rozalija Eg-er. -  Odgovorni vrednik J. Navratil.
V Ljubljani.