Listje in cvetje
Iz zaklada naših  pregovorov.
34. Pajek išče strupa, čebela pa medu.
Zdi se mi, da se ta pregovor preredkokrat rabi med narodom in premalo vpošteva. In vendar ima silno lep in prekoristen nauk.
Ni sicer posebno častno, da se mora Clovek še-le od živali učiti modrosti in pamet-nega življenja. Vendar že v sv. pismu stare zaveze se stavijo čestokrat Iepe lastnosti, ki jih imajo brezumne živali, človeku v zgled in posnemo. Modri Salomon, n. pr. veli lenuhu, naj se k mravlji gre učit pridnosti V novi zavezi nas pa Zveličar sam opozarja na krasne cvetlice na polju in brezskrbne ptice pod nebom, ko nas hoče učiti skromne zadovoljnosti in trdnega zaupanja v božjo previdnost.
Torej je tudi opravičen nauk našega pregovora o pajku in čebeli in kakor nalašč umerjen tebi, Ijuba mladina! Pajek je zastopnik nespametnih in zlobnih, Cebelica pa zastop-nica modrih in čednostnih Ijudi.
Opazoval setn ljudi v raznih okoliščinah življenja, po šolah in družinskem življenju, doma in na ptujem, preproste in iz imenitnejših krogov. jako čudno se mi je zdelo, da v isti šoli, isti hiši, isti družbi je bilo nekaj prav izvrstnih Ijudi, kateri so ostali vkljub raznim nevarnosticn in pohujšljivim nastavam vedno vrli poštenjaki, drugi pa so vkljub lepim naukotn, živi besedi in berilu, zgodaj zelo popačeni. Glejte, pregovor o pajku in čebeli nam pojasni vse. Modri rnladeniči in pametne mladenke so slušali le lepe in koristne nauke, ozirali se le na vzpodbudne zglede, iskali le poštene družbe, prebirali le dobre knjige in spise. Ogibali pa so se slabe druščine, zametavali pohujšljivo berilo; bili so gluhi za kužne nauke in slepi za pohujšljive zglede. Bili so res kakor snagoljubne pridne čebelice, ter po cvetkah iskali in nabiraj le medu, za strup pa se niso menili. To jih je rešilo tudi v nevarnih dobah. Izprijenci pa so bili podobni pajkom ter se vedli ravno nasprotno. Ni jih veselilo kaj dobrega, lepega in pametnega, marveč poganjali so se lc za slabimi, podlimi in pohujšljivimi rečmi ter se res, kakor nagnusni pajki, nabrali raznovrstnega strupa. Po tej poti so postali sanii zlobni, nezadovoljni, nesrečni, pa zelo nevarni in pogubni tudi za druge z besedo, pisanjem in zgledom.
64     —
Ljuba mladina, kako si srečna, ko si še lahko prosto voliš, — obojno ti je še odprto — lepa pot za čebelo, ali pa pogubna steza za pajkom. Oj, uberi jo za ljubko, pridno in snažno čebelico: bodi slepa in gTuha za vse nesnažnosti izprijenega sveta, imej le veselje za to, kar je v resnici lepo in dobro in te more dovesti do prave časne in večne sreče! Posnemaj sv. Terezijo, ki so jo že v nežnih letih imenovali ,modros, ki je pozneje sama povedala, kako si je pridobila pravo modrost, rekoč: ,Od vseh se učini, od slabih, kakšna ne smem bi.ti,  od dobrih pa, kakšna moram biti!"