RAZLAGANJE keršanskega katoliškega Kterega je spisal po drugih spisih duhoven Ljubljanske Škofije. & Tretje poglavje: Od ljubezni. Natisnila Jan, & Fried, Leon, O n praznike prav praznoval; bo spoštoval starše, v časti imel duhovske in deželske gosposke; bo usmiljenje skazoval svojemu bližnjemu; bo čist in sramožljiv v vsem svojem življenju; Pošten v vsem svojem djanju in nehanju; bo resnicoljuben in 0( lkritoserčen y vsem svojem obnašanju. — V ljubezni so po tem takem zedinjene vse druge čednosti, kakor so v solncu zbrani in zedinjeni vsi solnčni žarki. - 10 - 5. Slišali sle, ljubi kristjani! kako lepa, kako imenitna, kako močna je keršanska ljubezen. Kaj čuda tedaj, če tudi nobena druga čednost niina tolikega plačila, kakor ga sveta božja ljubezen ima. Sv. Pavl piše: „Oko ni vidilo, uho ni slišalo, in v serce človekovo ni prišlo, kar je Bog pripravil tem, kteri ga ljubijo.* (I. Kor. 2, 9.) — O kako željno bi mogli torej hrepeneli po tej prelepi čednosti, ktera nas že tukej na zemlji k Bogu povzdiguje, po smerti pa nas na vekomej ž njim zedinuje! — Zatorej tudi jaz vsakemu zmed vas rečem to, 'kar je sv. Avguštin rekel tistemu, kteri ga je upraševal, v čem da svetost življenja obstoji. Odgovoril mu je, in rekel; „Ljubi, po tem pa stori, kar hočeš.* Amen. II. Keršanski nauk. Od ljubezni do Boga. — Zakaj in kako moramo Boga ljubiti? 1. Zadnjič sem govoril od keršanke ljubezni v sploh. Razlagal sem vara, kaj da je keršanska ljubezen; in sem vam tudi povedal, kako imenitna in kako močna da je keršanska ljubezen. — Danes pa bom govoril B. Od keršanske ljubezni posebej, in tedaj začnem z vpraševanjem; Kam se mora sosebno obračati naša ljubezen? Naj poprej in pred vsem drugim se mora naša ljubezen obračali v Boga; potem pa zavoljo Boga tudi v našega bližnjega in v samega sebe. »Ljubi Gospoda, svojega Boga iz vsega svojega serca, in iz vse svoje duše, in iz vse svoje moči, in iz vse svoje misli: in svojega bližnjega, kakor sam sebe*, uči Kristus, naš Gospod. (Luk. 10,27.) — 11 Po tem takem razpade ljubezen: A. v ljubezen do Boga; B. v ljubezen do bližnjega; in C. v ljubezni do samega sebe. — Razložil vam bom z verstjo vsako posebej, in sicer danes bom govoril: A. Od ljubezni do Boga, in bom zastavil najpoprej to-le vpraševanje: 2. Ali je ljubezen do Boga imenitna reč? Odgovorim: Ljubezen do Boga je najimenilniša reč. Že v stari zavezi je Jozua naročal Izraelcom, rekoč: ^Zvesto ohranite in v djanju spolnujle zapoved in postavo, ki vam jo je ukazal Mozes, služabnik Gospodov, da ljubite Gospoda, svojega Boga.“ (Jozue 22, 5.) — In v novi zavezi jo Jezus sam učeniku postave na uprašanje, ktera da je naj veča zapoved v postavi, odgovoril in rekel: „ Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega svojega serca. — To je perva in naj veča zapoved.^ Da je Boga ljubiti res pervo in najimenitniše opravilo, uči zraven božje postave tudi natorna postava. Naša pamet nam pravi: Bog je začetnik in stvarnik natore, cilj in konec vseh reči. Pametnim stvarem je dal zmožnost, častili in ljubiti to, kar je dobro, častiti in ljubiti njega, kteri je dober sam na sebi, in od kterega tudi vse dobro izvira. Ravno zato moramo svoje misli in želje v njega obračali, ravno kakor solnčna roža za solncom obrača svoj cvet. Solnčnica se zjutraj obrača proti solnčnemu vzhodu, zvečer pa proti solnčnemu zahodu, in še cIo o meglenem vremenu se obrača proti tistemu kraju, na kterem solnce stoji. Ravno tako mora naša ljubezen vedno obernjena bili v Boga, ki je Solnce pravice, bodi si v sreči ali nesreči, v veselih ali žalostnih dnevih. Bog nam mora biti najbolj pri sercu, njega moramo pred vsem drugim ljubiti, po njem naj bolj hrepeneli. — Sv. Avguštin pripoveduje, da je Rimsko šlarašinstvo pripoznalo in poterdilo kakih 3000 bogov ali mo- bkov, keršanskega Boga pa ni hotlo dovoliti. Rekli so namreč starašini, da je keršanski Bog ošaben Bog, ki hoče sam moljen, sam ljubljen biti, in nobenega drugega boga zraven sebe ne — 12 - terpi. Toda naš Bog ima vso pravico, to terjati od nas, zakaj on je edinopravi Bog, in je tedaj tudi edini, ki nas resnično ljubi, in ravno za to, ker nas ljubi, terja, da tudi mi njega ljubimo iz vsega svojega serca. 3. Drugo vpraševanje, kterega Yam bom zastavil v ozir ljubezni do Boga, je to-Ie: Ali je težko Boga ljubiti? Na to vpraševanje odgovorim: Boga ljubili ne more biti težko; zakaj ljubiti — to vsakdo ve — je lahko in sladko. — Ko bi nam bil Bog zapovedal, da ga moramo sovražiti, bi nam bil s tim res nekaj prav težavnega zapo¬ vedal; zakaj naše serce bi se vstavljalo, ko bi moglo sovražiti kaj takega, kar je vredno vse ljubezni. Ker nam je pa Bog zapovedal, da moramo ljubiti, in sicer ljubiti Njega, ki je ne¬ skončna ljubezen, nam la zapoved ne more biti težka, ampak nam mora biti lahka, ljuba in sladka. Svetniki so vsi od kraja Boga ljubili, vsi angelji ga ljubijo, in v tej ljubezni svoje zve¬ ličanje imajo. Da Boga ljubiti zamoremo, nam ni treba ne denarja ne blaga, ne obilne učenosti ne velikih talentov (dušnih zmožnost), ne visokega stanu, ne žlahnega rodu, ampak le resnične volje. Kralj David je bil že star, in že blizo groba, in vendar le v ljubezni do Boga ni opešal. Zavoljo velike sta¬ rosti spokornega oblačila ni mogel več nositi, tudi ne svojega telesa na terdem ležišču mertviti; Boga ljubiti je pa še zmerom zamogel, in je torej vedno zdihoval, priserčno zdihoval: „Lju¬ bim te, Gospod, moja moč, Gospod, moja terdnjaya, moje pri¬ bežališče, in moj rešenik, moj Bog, moj pomočnik .“ (Ps. 17, 2. 3.) Po vsi pravici torej pravi kardinal Hugo: „Nihče se ne more izgovarjati, kakor bi mu ne bilo mogoče, Boga ljubiti. Bog ničesar drugega od nas ne terja, kakor le naše serce. „Sin! daj mi svoje serce“, nam prigovarja. Kdor tedaj voljo ima, ljubiti, s tim že tudi resnično ljubi To namreč je lahka reč mladenču kakor starčeku, možu kakor ženi, revnemu kakor bogatemu, visokemu kakor nizkemu, svobodnemu kakor vjetniščenemu, slabemu kakor močnemu, nevednemu nič manj kot učenemu,“ — Frančiškan Egidij (Tiln) je prišel svoje dni do učenega Bonaventura, in mu je rekel: „Bog je vam učenim a I lepe zmožnosti, s kterimi mu zamorete služiti in njegovo 11116 poveličevati pred ljudmi; kaj pa bomo mi priprosti ljudje storili v njegovo čast?" Ljubeznivo mu odgovori' Bonaventura, rekoč: „Vi zamorete Boga odkriloserčno ljubiti; in to edino je, sar mu zares dopade." Na to reče Egidij! „Ali zamore mar tudi neveden in priprost človek ravno tako priserčno Kristusa ljubiti, kakor bistroumen in učen človek?" In Bonaventura ga zaverne, ter mu pravi: „ Ljubi bral! kako zamoreš nek po tem upraševati? Priprost človek zamore Boga še clo bolj ljubili, kakor pa najbolj učeni mož!" Ves vesel gre zdaj Egidij od ondot, se na vert poda in zakliče: „Priprosti ljudje! ljubite Kristusa, in bote veči memo brata Bonaventura!" 4. Tretje upraševanje v ozir ljubezni do Boga je; Zakaj moramo Boga ljubiti? Naj poprej moramo Boga ljubiti zavoljo njega sa- me gu, to je: Boga moramo ljubiti ne zavoljo tega, ker nas zamore strahovali in kaznovati, tudi ne zavoljo tega, ker nam zamore plačilo dati; ampak ljubiti ga moramo zavoljo njega samega, to je: zavoljo njegovih neskončnih popolnost, ker je neskončna, vse ljubezni vredna dobrota in ljubezen in lepota. Saj že tudi ljudi ljubimo zavoljo kakih lepih lastnost.; v Bogu P a so slrinjene in zedinjene vse prednosti in vse čednosti in 'se naj lepše lastnosti; po tem takem se pa tudi spodobi, da | a neskončno ljubimo, ljubimo čez vse. Prav lepo torej sv. ernard spregovori in pravi: „Vzrok, zavoljo kterega moramo °&a ljubiti, je Bog sam." — Kdor Boga tako ljubi, ga ljubi P°polnoma. — V ozir tega nam prelep nauk daje neka žena v Aleksandriji. Prišla je nekega dne na terg tega velikega atesta s posodo vode v eni roči in z gorečo bakljo v drugi r °ci. Vprašujejo jo, kaj da bo storila s temi rečmi? Ona pa je odgovorila, in djala: „S to bakljo bi rada nebesa požgala, j 5 lo vodo pa peklenski ogenj pogasila, zato, da bi posihmalo Judje Boga nič več ne ljubili zanašaje se na povračilo ali pa 12 strahu pred kaznijo, ampak da bi ga ljubili edino le zavoljo njega samega in zavoljo njegove vse časti in hvale 'udne popolnosti." O kako žlahna misel je navdajala ženo! — 14 Kako razsvilljena je bila njena duša, da je tako dobro spoznala, kako veličasten da je Bog, in kako da je že zavoljo samega sebe vreden vse naše ljubezni. Ali smemo pa še tudi iz kakih drugih vzrokov Boga ljubiti? Smemo ga, in sicer tudi zavoljo nas samih, ter a) zato, ker je on nas že poprej ljubil (I. Jan. 4, 19.) s tim, da nas je vstvaril, in da je svojega edinega Sina na svet poslal v naše odrešenje. — Vse, karkoli imamo, imamo le od Boga. Kar nikoli nobeden oče in nikoli nobena mati nista storila za svoje dete, je Bog nam storil v svoji neskončni ljubezni. Zatorej opominja sv. Bernard, rekoč: „Ako ljubimo tistega, kleri nam kaj dobrega stori, kteri nam kaj v dar da, kteri nam v potrebi na pomoč prihiti, kteri kako nevarnost za nas prestoji; kolikanj bolj mo¬ ramo tistega, po kterem živimo, se gibljemo in smo; kteri nam je dal vse, kar smo in kar imamo; kteri nam je angelje v varhe dal; nam dal solnce, mesec in zvezde, da nas raz- svitljujejo; nam dal zemljo, da na njej prebivamo...; kteri nas zlega varuje; in kteri se ni le samo v kako smerlno nevar¬ nost za nas podal, ampak je tudi res najbritkejšo in najosra- motivnišo smert za nas prestal!" Boga moramo ljubiti b) zato, ker nas Bog ohranuje, in nas dan na dan obklada z brezštevilnimi dobrotami za dušo in telo. — Vse, karkoli imamo, imamo le od Boga. Dušo in telo nam je Bog dal, in vse, kar potrebujemo za dušo in telo. Tolika nezmerna dobrota in ljubezen božja do nas po vsi pravici zasluži vso našo ljubezen do njega. — Ko so keršanski misijonarji Japoncom (Japanezom) oznanovali sveto evangelije, ter jim razlagali in pripovedovali božjo neskončno dobroto in ljubezen do ljudi, so Japonci kar na glas klicali: „0 kako velik, o kako dober, o kako Ijubeznjiv je Bog kristjanov!" In ko so slišali, da Bog za vso svojo ljubezen nič druzega ne terja, kakor le našo ljubezen, in kako da nam to ljubezen zapoveduje z razločno zapovedjo, so rekli: čemu jV je - potrebno, pametnemu človeku ljubi? Ali mar ni najveca sreca ’ ^ bim ° 0 ? J J In ko s0 Japonci ni to največa nesreča, ce ga ne lj liubiio zvedeli, da se najdejo kristjani, kler, Boga »e le ne ijaNo, ampak ga še clo žalijo in “ TaII j! par. mogoče, „0 krivično ljudstvo! o nehvaležne tigta pre _ da se med kristjani nahaja tolika š n “ s0 *J bfcul J ni - n neS pametni klicana zemlja, na klen prebivajo U yi6na graja ne ljudje? 44 — Kristjani moji! varujmo se, dc < P skerbni bo zadevala tudi nas; če nas pa zadeva o ‘ ’ . b -j bodimo, da bomo vsaj svoje naslednje dm aro ljubezni! Boga moramo ljubiti na zadnje c) tudi še zato, ker Bog kar "»ravnost terja, da ga ljubimo, in ker je na to lju ezen clo naše zveličanje. — Sv. Lukež nam pnp ’ re k 0 č: nekega dne nek učenik postave vstal, in Jezusa S v , ^ TT- -I I t ■ • . • Jo oppnn živ ien e zadobimr Un pa »Učenik! kaj naj storim, da večno kivije j ?8 0n ■ mu je rekel: »Kaj je v postavi pisano. Ka vsesa odgovoril in rekel: »Ljubi Gospoda, svojega oga, svojega serca, in iz vse svoje duše, in iz vse svoj ^ iz vse svoje misli: in svojega bližnjega ka or sa ’ . , Jezus mu je rekel: „Prav si odgovoril: to s on, 1 ’ to je: boš večno življenje zadobil.“ (Luk. 1 > 0 ‘ . tega posnemamo, do je večno življenje v p aci o P jn njim, ki to pervo in poglavitno zapoved zveš o sp ’ ljubijo Boga iz vsega serca. _ Ljube duše! povedal sem J a ®; ^“^ve^kinčie zavoljo njega samega, ter zavoj ^ lepote m popolnoma*. Pr > tav j se ^ r /neskončno dobrotljiv zavoljo nas samih, ter zato, J . siw i ; - niMn do nas, in nam našo ljubezen do njega z , . plačuje. Pri vsem tem pa le vendar ne smete traku, da je vse eno, ali ljubimo Boga iz lega .1. »nega vzroka .z tega ali unega nagiba. Kakor se zvezda od zvezde po sviliobi , — 16 - se tudi ljubezen do Boga loči po uzroku in nagibu, iz kterega izvira.— Če ljubimo Boga zavoljo tega, ker nam je neskončno dobrotljiv, in nam bo plačal z nebeškim veseljem našo ljubezen do njega, je ta naša ljubezen do Boga dobra in Bogu dopad¬ ljiva, vendar pa ni še popolnoma ljubezen, če pa ljubimo Boga zavoljo lega, ker je zavoljo svoje neskončne lepote in zavoljo svoje popolnomasti vreden vse naše ljubezni brez vsega ozira na plačilo, kterega nam zatnore dati, in na kazen, s ktero nas zamore strahovati, je naša ljubezen še le popol¬ noma ljubezen, nad ktero Bog tem veče dopadanje ima. — Skerbimo pa, da bo naša ljubezen do Boga čistejša in popol- niša od dne do dne. 5. Zdaj pa pridemo do vpraševanja: Kako moramo Boga ljubiti? Boga moramo ljubiti čez vse. — Boga čez yse ljubiti pa se pravi: Boga rajši imeti, kakor vse stvari na svetu; ga rajši imeli, kakor vse, kar nam zamore prijetno biti in dopadljivo; in torej rajši vse, in clo življenje dati, kakor pa Boga razžaliti. — Ljubiti moramo Boga iz vsega svojega serca, to je: v njem in pri njem moramo iskali svoje največe sreče in svojega največega veselja; ljubiti moramo to, kar Bog ljubi, in sovražiti, kar Bog sovraži.—Ljubiti moramo Boga iz vse svoje duše, to je: skerbno si moramo prizadevati, po svetem premišljevanju Boga vedno bolj in bolj spoznavati, in vse svoje dušne moči, vse svoje znanje in vso svojo učenost obračati v božjo čast. — Ljubiti moramo Boga iz vse svoje misli, to je: zatirati moramo v sebi vse svoje grešno poželenje, in moramo želeti le to, da bi se z Bogom zedinili in sklenili. — Ljubiti moramo Boga iz vse svoje moči, to je: njemu moramo darovati vse svoje djanje in nehanje, in vse, karkoli storimo, storiti za božjo čast in iz ljubezni do Boga. — Naslednja dogodba naj vam še bolj razjasnuje, kako moramo Boga ljubiti: Nek bogat grajščak je ubogo siroto, ter fantiča, kteri ni ne očeta ne matere več imel, za svojega otroka dovzel, ga lepo izredil in ljubil prav po očetovo. Preden pa se je fantič, 17 Anton po imenu, zavedel svoje pameti, se je njegov gospod podal v tujo deželo , v kteri je moral ostati veliko let. Pred svojim odhodom pa' je gospod Antona izročil skerbnim uče¬ nikom , kupil mu nekaj zemljišča z lepim pohištvom, ter naročil svojemu hišniku, naj zanj skerbi, kakor bi bilo njegovo lastno dele. Ko fantič odraste, zve, da nič več starišev nima, in kako da ga je grajščak za svojega otroka sprejel, in ko- likanj dobrot da mu je že skazal in mu jih še skazuje. Fantič, hvaležen ki je bil, je naj večo ljubezen do svojega tolikega dobrotnika čutil v svojem sercu. Rad bi mu bil svojo ljubezen očitno pokazal, pa ni vedel kako ; zakaj gospod se je znašel dalječ od tam v tuji deželi, in priložnosti ni bilo, mu kaj do¬ brega storiti, in mu s tim hvaležnost in ljubezen na znanje da¬ jati. Pa bistre glave ki jo bil, si Anton kmalu vmisli, kako da bi vsaj nekoliko ljubezen za ljubezen povračeval svojemu dobremu gospodu. Le poslušajte, kaj je storil! Anton je prav dostikrat mislil na svojega dobrotnika. Kedar se je sied svo jega polja znašel pod milim nebom, in v shrambe in žitnice spravljal poljske pridelke, rekel je sam med seboj : „Vsega tega bi ne imel, ko bi mojega dobrotnika ne bilo.“ Ravno tako je nanj mislil tudi o drugih priložnostih. Zraven lega ga je prav v serce veseliio, kedar so drugi vaščanje pripovedovali, kako moder, pravičen in usmiljen da je njih grajščak in gospod, m je od tega tudi z drugimi prav rad govoril, da je le priložnost nanesla. Tu in tam kterikrat je grajščak svojim podložnim iz daljne dežele poslal kako povelje ali pa jim je po svojem hiš¬ niku in oskerbniku zapovedal storiti to ali uno. In Anton je vselej pervi bil, ki je zvesto spolnoval vse le naročila ; zraven t e ga je pa tudi še druge k pokorščini nagovarjal. Rekel jim je. »Verjomite mi: naš gospod naj bolj ve, kaj nam je v blagoi ■n prid, in gotovo ničesar ne zahteva, kar bi nam v nesrečo bilo*. Grajščak je na svoji grajščini zapustil tudi dvoje lastnih otrok. Ta dva otroka je Anton priserčno ljubil. Kar jima je le koli zamogel dobrega storiti, jima je storil, akoravno ga nihče ni ne prosil ne opominjal. Rekel je : „Svojemu dobrotniku ne morem povračevati njegovih dobrot; zatoraj bom vsaj njegovim otrokom skazoval toliko ljubezen, kolikoršno bom le koli mogel. V®m, d a b 0 0 ^ e to ? kar njegovim otrokom storim , zarajtal 2 18 tako, kakor bi bilo njemu samemu storjeno.*' Tako je ljubil Anton svojega dobrotnika, dasiravno si je komej komej spomnil, kakšno da je njegovo obličje , ker je poprej zapustel domačo deželo, prejden se je Anton do dobrega zavedel svoje pameti. — Ravno tako zamoremo tudi mi Boga ljubiti, akoravno ga ne vidimo iz oči v oči. Svojo ljubezen mu zamoremo ska- zovati ali znotraj v svojem sercu, ali pa po svojem vu- n a njem obnašanju. Znotraj v svojem sercu Bogu svojo lju¬ bezen razodevamo, če: a) radi nanj mislimo. Boga na misel in v spomin po¬ klicali pa nam zamore vsaka ljuba božja stvar: Sobice, mesec in zvezde nad nami, zeljišča in drevesa krog nas, ptice pod nebom in ribe v vodi in vse druge božje stvari so prav pri¬ pravne spomniti nas na Boga, našega Stvarnika in naj večega dobrotnika. — Bogu v sercu svojo ljubezen skazujemo, če b) vselej prav in dobro od Boga mislimo. Ljubezen tistemu, kterega ljubi, nobenih slabih lastnost ne podtika, ampak mu le dobre in lepe prilastuje. Ko bi nam tedaj v kakem ter- pljenju prišla misel v glavo: „Bog nas je zapustil; in nič več modro in pravično sveta ne vlada" ; nam mora ljubezen kar naglo nasprotno misel navdihniti v glavo: „Tega ne! kaj ta¬ kega nikakor ne smemo misliti od Boga; zakaj Bog nima no¬ benih pomanjkljivost nad seboj, ampak ima le same popolnosti." — Kolikorkrat koli pa se spominjamo teh božjih popolnost in prelepih lastnost, se jih bomo c) veselili, če se že veselimo, kedar slišimo to ali uno reč, ktera v čast zaleže našim prijatlom ; zakaj bi se nek tudi ne veselili, kedar se spomnimo, da je Bog vsegamogočen, ne¬ skončno svet in pravičen, neskončno dobrotljiv in usmiljen? — Svojo ljubezen pa zamoremo Bogu skazovali tudi s svojim vunanjim obnašanjem, in sicer s tim, da se a) radi od Boga pogovarjamo. Zakaj kogar kdo ljubi, od tistega se tudi rad pogovarja. Tudi mi borni radi z drugimi ljudmi se pogovarjali od Boga in njegovih svetih del in nje¬ govih prelepih lastnost, in ga poveličevali in hvalili. — Še lepši pa bomo svojo ljubezen do Boga razkazovali s tim, da b) sveto voljo božjo vselej zvesto spolnujemo in dragQYoljno, Kdor kterega drugega človeka ljubi, bo skerbno 19 pazil na vse to, kar ljubljeni človek rad vidi in sliši, in mu bo vse to tudi rad storil ; od druge strani pa bo tudi pazil na to, kar ljubljenemu človeku ni všeč in po volji, in se bo ogibal in varoval vsega tega. Znano pa nam je, da ima Bog le nad dobrim dopadanje, nasprot pa, da vse hudo čerti in sovraži, če tedaj Boga resnično ljubimo, se bomo greha skerbno varo¬ vali iu bomo dobre dela pridno doprinašali. Jezus sam pravi : „Ako me ljubite, spolnujte moje zapovedi." (Jan. 14, 15.) Djanjsko ljubezen do Boga bomo skazovali tudi s tim, da c) ljubimo tiste, ktere Bog ljubi. Kdor ljubi očeta, ljubi tudi njegove otroke. In če očetu ne more nic dobrega storiti, ga bo veselilo, če zamore njegovim otrokom kako do¬ broto storili in jim kako Ijubav skazati, Ravno zato bo Kristus na sodnji den dela ljubezni, ktere skazujemo svojemu bližnjemu, zarajtal tako, kakor bi jih bili storili njemu samemu. 9. Prejden sklenem, naj vam še povem, da si to osre- čivno ljubezen do Boga za moremo pridobili in si jo množiti le z molitev j o in z vajo. S. Frančišek Sale- zijan pravi; „Kakor se človek z govorjenjem uči govoriti, in z delom delati; ravno tako se tudi ljubiti uei s tim, da ljubi." Neprenehoma se moramo torej vaditi v ljubezni do Boga, da bo zmerom bolj raslla in se množila v našem sercu. Zraven tega moramo pridno moliti., da jo bo Bog ohranil in vedno mno¬ žil v našem sercu, ter jej pirlival olja svoje gnade, „Vsak dober dar namreč", in tedaj tudi dar keršanske ljubezni, uči s - Jakob (1, 17.) „in vsako popolno darilo pride od Očeta svitlobe, pri kterem ni premenjenja, tudi no sence kake spre¬ menljivosti." Amen. 2 * 20 III. Keršanski nauk. Od ljubezni do bližnjega. Zakaj in kako moramo blžnjega ljubili? 1. Zapopadek zadnjega keršankega nauka je bil ljubezen do Boga. Slišali sle, kako imenitna reč da je ljubezen do Boga, ker jo zahteva ne le sveto pismo, ampak že tudi naša pamet; da pa pri vsem tem vendar le ni težko Boga ljubiti. — Učili smo se, da moramo Boga ljubiti zavoljo njega samega, ker je neskončno popolnoma, in torej vse ljubezni vreden; pa tudi zato, ker nas je on ljubil poprej, prejden smo mi njega lju¬ biti zamogli, in je clo lastnega Sina dal za nas v smert; ker nas vsak dan obsipa z brezštevilnimi dušnimi in telesnimi dobro¬ tami, ker nam zapoveduje, da ga ljubimo, in nam je v pla¬ čilo za našo ljubezen do njega obljubil večno življenje. — Zve¬ deli smo, da moramo Boga ljubiti čez vse, ter iz vsega svo¬ jega serca, iz vse svoje duše, iz vse svoje moči, in iz vse svoje misli; in da si to ljubezen do Boga prilastimo s tim, da pridno in zvesto molimo in da se keršanske ljubezni do Boga pridno vadimo. 2. Zdaj pa bom govoril : B) Od ljubezni do bližnjega, in bom naj poprej od¬ govoril na vpraševanje: Kterega moramo za Bogom posebno ljubiti? Za Bogom moramo posebno ljubiti svojega bliž¬ njega. Ljubezen do Boga in ljubezen do bližnjega ste si v tesni zvezi. Kdor Boga ljubi, mora tudi svojega bližnjega ljubiti, ravno kakor tisti, kteri očeta ljubi, ljubi zavoljo očeta tudi nje¬ gove otroke. Zato piše s. Janez (I. 4, 21, 20.): „To zapoved imamo od Boga, da, kdor ljubi Boga, naj ljubi tudi svojega brata. — Ako (pa) kdo reče: Ljubim Boga! in sovraži svo¬ jega brata, je lažnik. Kdor namreč ne ljubi svojega brala, kle— rega vidi, kako more ljubiti Boga, kterega ne vidi?*‘ In s, 21 Pavl uči: „Bodite tedaj posnemavci božji kakor preljubi otroci, in hodite v ljubezni, kakor je tudi Kristus nas ljubil,“ to je: Posnemajte Boga v ljubezni, kakor otroci, kteri žele, da bi jih starši radi imeli. (Efez. 5, 1. 2.) 3) Kdo pa je naš bliženj? Naš bliženj je vsak človek, bodi si tega ali onega stana, bodi si te ali druge vere. — Po tem takem pod besedo „bliženj« ne povzamemo le samo svojih sorodovincov, temveč slehernega človeka, naj si nam je v rodu ah ne v rodu, naj si je ali bogat ali reven, visokega ali nizkega stana, naj si je Kristijan ali ne Kristijan, katoličan ali ne katoličan, na j si je rojak ali tujec, prijatel ali neprijatel. „Slehern je slehernemu bliženj,« pravi s. Avguštin. „Imej tedaj slehernega človeka za svojega bližnjega, če tudi ni kristijan} zakaj ti ne veš, koliko on pri Bogu velja, in kaj Bog ž njim še namerja. Tisti, ki se danes še med molikovavci znajde, in kak kamen po božje časti, vtegne se jutro spokoriti in pravega Boga mo¬ liti, morda vse pobožniši kakor ti, ki si poprej njega (moh- kovavca) zasramoval.« Nikdar nikoli tedaj ne smemo nikogar sovražiti zavoljo njegove vere ; zmoto, se ve, moramo čei titi, človeka pa moramo ljubiti in mu dobro storili, kar in kolikor 'e moremo. Kristus pravi: ,,Ako tiste ljubite, kteri vas ljubijo, kakšno plačilo bole imeli? Ali ne delajo tega tudi cestninarji? In ako pozdravljate le svoje brale, kaj storite več? Ali ne delajo tega tudi molikovavci? Bodite tedaj popolnoma, kakoi je vaš Oče nebeški popolnoma.« (Mat. 5, 26 — 48.) In v po¬ vesti od usmiljenega Samarijana nas uči, da moramo keršansvo ljubezen skazovati slehernemu človeku, ker je slehern človek nas bliženj. Nek učenik postave je namreč vstal, in je Jezusa sku¬ šal, rekoč : „Učenik ! kaj naj storim, da večno življenje zado- bim?« On pa mu je rekel : „Kaj je v postavi pisano ? Kako bereš ? On je odgovoril, in rekel : „Ljubi Gospoda svojega Boga iz vsega svojega serca, in iz vse svoje duše, in iz vse svoje moči, in iz vse svoje misli in" svojega bližnjega, kakor sam sebe.« Jn Jezus mu je rekel : »Prav si odgovoril; to stori jn boš živel.« On pa je hotel sam sebe pravičnega delati, in j e rekel Jezusu: „Kdo pa je tnoj bliženj?« Jezus pa je odgo¬ voril, in rekel: „Nek človek je šel iz Jeruzalema v Jeriho 22 iu je padel med razbojnike, kteri so ga tudi oropali in z ra¬ nami obdali, ter so šli in ga pustili na pol mertvega. Primerilo se je pa, da je nek duhoven šel po tistem poln; in ga je vidil, in je memo šel. Ravno tako je tudi levil, ko je prišel na to mesto, in ga vidil, memo šel. Nek popolen Samarijan pa je prišel do njega , in ko ga je vidil, smilil se mu je v serce. In je pristopil, in mu obezal rane, in je vlil vanje olja in vina, in ga je posadil na svoje . živinče, ter ga peljal v gostivnico, in ga oskerbel. In drugi dan je vzel dva denarja, in jih je dal goslivniku, in je rekel: Skerbi zanj, in kolikor boš več izdal, ti bom jaz nazaj grede povernil. Kteri teh treh se ti zdi, da je bil bliženj tistemu, ki je padel med razbojnike?" On pa je rekel: „Tisti, kteri mu je usmiljenje storil." In Jezus mu reče: „Pojdi, in tudi ti tako stori." (Luk. 10, 25 — 37.) Judje in Samarijanje so .se ne le v veri razločili, ampak so se tudi močno med seboj sovražili. .Usmiljeni Samarijan pa na vse to nič ni gledal ; vidil je ubogega Juda v potrebi, in mu je usmiljenje storil , s tim pa tudi nam lep nauk dal, da je vsak človek naš bliženj, in da smo vsakega človeka ljubiti dolžni s keršansko ljubeznijo. 4) Ali po tem takem ne smemo enega človeka bolj ljubiti, kakor pa drugega? Smemo, in sicer po naslednjem redu: a) starše, sopruge, otroke, brate in sestre in bližnjo žlahto; b) duhovsko in deželsko gosposko ; c) domačo družinjo ; d) katoliške krislijane ; e) nekatoličane, Jude, Turke, nevernike; njih zmot pa, se ve da ne smemo ljubiti. O lem piše s. Pavl: „Dobro sto¬ rimo vsem, zlasti pa domačim po veri.". (Gal. 6, 10.) — Že naša pamet terja, da se moramo takrat po pametnem redu ravnati, kedar nam gre več ljudem ob enem in ravno tistem času keršansko ljubezen skazovati. Kedar bi, postavim, zagle¬ dali y smertni nevarnosti, ter v ognju, v vodi ali kaki drugi enaki nesreči ob enem času dva človeka, bomo gotovo tistemu poprej na pomoč hiteli, kteri nam je v rodu ali žlahti, tedaj v tesneji zvezi ; potem še le si bomo prizadevali, tudi tujega, neznanega človeka rešiti iz nevarnosti. Zatoraj piše s. Avguštin: 23 »Prav ljubi tisti, kleri ima vredjeno (v red djano) ljubezen; taka ljubezen pa zahteva, da ne ljubimo tega, kar ni ljubezni vredno, in da ljubimo to, kar je ljubezni vredno; da ne lju¬ bimo bolj, kar je manjše ljubezni vredno, in da ne ljubimo manj, kar je več ljubezni vredno ; da se enakomerno ljubi to, kar ni ne večo ne manjše ljubezni vredno. 44 5) Zdaj pridemo do nagibov, kteri nas priganjajo bližnjega ljubili, in tedaj bom odgovoril na vprašanje: Zakaj moramo bližnjega ljubiti? Bližnjega moramo ljubiti A) zavoljo Boga, in B) za¬ voljo svojega lastnega blagra in zveličanja. A) Naj poprej, pravim, moramo bližnjega ljubiti za¬ voljo Boga. Kaj pa se pravi bližnjega ljubili zavoljo Boga? Bližnjega ljubiti zavoljo Boga se pravi : bližnjega ljubili, ker je a) Bog zapovedal, bližnjega ljubiti, in ker je b) stvarjen po božji podobi. a) Bližnjega moramo ljubiti, ker je Bog zapove¬ dal, bližnjega ljubiti. — Bog sam nas neskončno ljubi, cesar so nam porok preobilne dobrote, ktere nam dan na an delf. Kavno zato pa hoče in zapoveduje, da se tudi mi ljubimo m ed seboj. Jezus, božji Sin, nam to tolikanj goreče priporoča, da nobene reči ne tako. Cio pri zadnji večerji, nekoliko ur Pred svojim britkim terplenjem je tolikanj priserčno in ljubez¬ nivo prigovarjal svojim učencom, rekoč: „Novo zapoved vam dam, da se ljubite med seboj, kakor sem jaz vas ljubil, da se l «di vi ljubite med seboj. V tem bodo vsi spoznali, da ste moji «čenci, ako bote ljubezen imeli med seboj. 44 (Jan. 13, 34. do). Take ljubezni se je od Kristusa samega ves navzel tisti ucenec, kterega je Kristus zmed vseh drugih naj bolj ljubil, in se učenec ljubezni imenuje. Ta učenec je bil s. Janez apostelj in evan- gelist. Prebirajmo njegovo sveto evangelije ali njegove nf| šli bomo, da iz vseh diha in žari mila Ko so liste, ieršanska ljubezen. I - — vi iiu oi«i o um upcoim/ iuuuI^ da ni mogel ne ko ' '' * ,e ve ^' ko g' ovor il , \ nosili so ga na rokah v cerkev, in drugega ni mogel, je svojim poslušavcom, vernim kristijanom, e nomer oznanoval: »Otročiči! ljubite se med seboj; otročiči, mu na stare dni opešale telesne moči, 24 ljubite se.* Nekteri zmed njegovih poslušavcov so se te kratke, vedno enake pridige na zadnje naveličali, in so vpraševali sve¬ tega moža, zakaj da jim zmerom eno oznanuje. Iti s. Janez jim tolikanj lepo odgovori, ter pravi: „Zato, ker je to zapo¬ ved Gospodova; in ako to dopolnite, ste vse dopolnili-“ K temu pristavlja s. Hieronim: „To so zares apostolske besede, klere bi mogle z zlatimi čerkami zapisane biti v sercu sleher¬ nega kristijana !* b) Bližnjega moramo ljubiti tudi zato, ker je po božji podobi vstvarjen, z drago kervjo Kristusovo odrešen. — Od vsakega človeka namreč velja beseda Gos¬ podova: „Naredimo človeka po svoji podobi.“ Ravno zavoljo tega pa tudi Boga častimo s tim , da častimo človeka, ki je božja podoba ; in tudi Boga zaničujemo, kedar zaničujemo člo¬ veka, kterega je Bog vstvaril po svoji podobi. O tem lepo govori s. Hieronim, rekoč: ,,Ravno kakor bo kralj v svoji podobi (ktera nam kralja postavlja pred oči,) ali češčen ali onečasten, ravno tako bo tudi Bog v ljudeh ali ljubljen ali sovražen. 44 Ravno zavoljo tega pri svojem bližnjem nikoli ne smemo gledali na njegovo revno postavo (podobo), na njegove telesne pomanjkljivosti, ampak le na božjo podobo, ktero nad njim nahajamo, in moramo Boga ljubiti v ljudeh (ter s tim, da ljudi ljubimo) in ljudi zavoljo Boga. — Zraven tega, da je Bog Oče vse ljudi vstvaril, je Kristus, božji Sin, tudi za vse ljudi umeri. ,,Bog je svet tako ljubil, da je dal svojega edino- rojenega Sina, da, kdorkoli vanj veruje, se ne pogubi, temveč ima večno življenje. 44 (Jan. 3, 16.) Kako veliko ceno ima tedaj človek pred Bogom, kjer je Bog tolikanj sloril zanj! Ravno zavoljo lega moramo tudi mi priserčno ljubiti človeka, kterega Bog sam ljubi tako močno ! Bližnjega moramo na dalje ljubiti. B) zavoljo svojega lastnega blagra in zveličanja, zavoljo svoje lastne časne in večne sreče. — Oh, ko bi vsi ljudje med seboj keršansko ljubezen imeli, bi nam zemlja ne bila več solzna dolina : v paradiž bi se nam spremenila ! O lem prav lepo govori s. Krizostom, rekoč. ,,Iz ljubezni izhaja mir in edinost. Nobena reč pa nima tolike cene, holikoršnu 25 ima edinost in mir tistih ljudi, ki so enega duha. Eden sam za sebo je skor toliko, kot nič, če je pa zedinjenih dvoje, troje ali desetero ; slehern zmed njih nič več ni sam ob sebi, ampak vsak je deseteren; in v vseh desetih boš le enega našel, in v enem vseh deset, Ako eden zmed njih sovražnika ima, se vsi drugi ž njim vred poganjajo, kakor bi bilo razža¬ ljenih vseh deset. Ako se znajde eden v kaki potrebi, s tim se ne znajde že tudi v siroščini, zakaj unih devet mu poskerbi obilnost, in potrebni del se preskerbi; ker to, kar je manjšega, obilnost dobiva od tega, kar je večega. Slehern zmed deseteiih ima po dvajset rok, po dvajset oči in ravno toliko nog •, zakaj on ne gleda le samo s svojimi očmi, ampak tudi s tujimi; in ne dela le samo z lastnimi rokami, ampak tudi z rokami dru¬ gih. On ima deset duš, in ni mu treba, da bi le sam skerbel za sebe, temveč tudi drugi skerbe zanj. 44 — Privzamimo k loj časni sreči še večno življenje unod groba, kterega naš Zve¬ ličar obeta tistim, kteri to poglavitno zapoved, zapoved ker¬ šanske ljubezni zvezto spolnujejo. Nek mladeneč ga je namreč vprašal,- ter mu rekel: ,,Dobri učenik! kaj naj storim, da večno življenje zadobim ?“ In Jezus mu je rekel: „Ako hočeš v živ— Ijonje iti, spol nuj zapovedi. 44 (Mat. 19, 16, 17.) In učeniku postave, kteri ga je vpraševal po naj veči zapovedi v postavi, i e Jezus odgovoril, da naj veča zapoved v postavi je zapoved keršanske ljubezni, ter ljubezni do Boga in do bližnjega, ker »v teh dveh zapovedih je zapopadena vsa postava in preroki.* (Mat. 22, 40.) Kdor tedaj zapoved keršanske ljubezni zvesto s Polnuje, spolnuje s tim vse zapovedi, vso postavo, in bo po Kristusovi obljubi zadobil večno življenje. — Kdo bi po tem la kem bližnjega ne ljubil, ker spolnovanje te zapovedi spolno- Vay cu samemu zaleže ne le v časni blagor ampak tudi v večno srečo ! 6) Kakšen odgovor pa vam bom dal na vprašanje. Kako moramo bližnjega ljubiti? Bližnjega moramo ljubiti kakor sami sebe. Bližnjega kakor sebe ljubiti pa se pravi : mu kakor sebi dobro želeti; mu vse to storiti, kar mu je dobro in v prid, in 26 vse to opustili, kar mu je neprijetno in škodljivo ; in še clo želeti mu ne sinemo nič hudega ne. Do vseh tedaj se moramo tako zaderžati, in ž njimi tako ravnati, kakor bi si mi na njih mestu želeli, da bi drugi z nami ravnali. „Vse, karkoli hočete, da vam ljudje store , tudi vi njim storite/ 4 veleva naš Zve¬ ličar. (Mat. 7, 12.) In stari Tobija (4, 16.) je svojega mla¬ dega sina uči! , ter mu rekel : ,,Kar nočeš, da hi kdo drug tebi storil, glej, da ti nikdar drugemu ne storiš/ 4 Od te lju¬ bezni do bližnjega govori' s. Tomaž, in pravi : Kedar se nam veleva: „Ljuhi svojega bližnjega kakor sebe, 44 s tim ni zapo¬ vedano, da mora biti naša ljubezen do bližnjega prav enaka, ampak je le rečeno, da mora bita podobna Usti ljubezni, ktero moramo imeti do samega sebe, to je : ni ravno treba, da bi svojega bližnjega ljubili ravno tako močno, kakor sami sebe; treba pa je, da ga ljubimo ravno tako odkritoserčno in ravno tako zvesto, kakor sami sebe. Naš bliženj namreč ima nektere pravice postavim: pravice v ozir svojega poštenja, v ozir svojega blaga in premoženja; in te pravice moramo spoštovati. Znajde se v marskterih potrebah; in o takih priložnostih mu moramo pomagati. Naš bliženj ima pa tudi nad seboj marsiktere napake, tiste moramo prenašati s keršansko poterpežljivostjo, in jih ne kar brez vse potrebe razglaševati in razoznanovati. Zakaj kar mi nimamo radi, da bi drugi nam storili, tudi mi drugim ne smemo storiti. Po tem takem se nam v našem se- dajnem življenju ponujajo mnoge lepe priložnosti in prilike, o kterih zamoremo razkazovati svojo ljubezen do bližnjega, tor na znanje dajati, ali res svojega bližnjega ravno tako ljubimo, kakor sami sebe, ali ne. — Take pripravne priložnosti so: a) v duhovnih; b) v telesnih potrebah; in c) pri zmotah in pomanjkljivostih našega bližnjega. Zatorej. a) Ljubi svojega bližnjega kakor sam sebe, ter skerbi naj poprej za njegov dušni blagor. To je gotovo naj lepše spričevanje, da ljubimo svojega bližnjega, če njegov dušni blagor pospešujemo, in skerbimo za njegovo dušno zveličanje. Kolikor imenitniša namreč je duša memo telesa, tolikanj bolj dopadljiva je Bogu tista ljubezen, 2 ? ktero bližnjemu skazujemo v ozir njegove duše. Sosebno si moramo prizadevati, da bližnjega od greha odvračujemo in od večnega pogubljenja. Kaj ne, da bi bil od sile neusmi¬ ljen tisti človek, kteri bi vidil slepca ob robu brezna tavajočega, in bi ne šel, in bi ga ne izpeljal iz smertne ne¬ varnosti, ter mu ne rešil časnega življenja. Se vse bolj neu¬ smiljen pa bi bil tisti človek, kteri bi lahko večne smerti rešil svojega brata, pa bi to opustil iz same zanikernosti in lenobe. Skazovanje ljubezni do bližnjega od te strani je gotovo Bogu na j prijetniši in dopadljivši. Zatorej nam tako lepo prigovarja s- Gregor, rekoč: „Ako k Bogu priti želiš, skerben bodi, da ne prideš sam.“ In s. Avguštin pravi: „Če Boga ljubiš, pomo- Saj tudi drugim, da ljubijo Boga.“ Naslednja prigodba nam je le P zgled prave keršanske ljubezni, ter mile skerbi' za dušni blagor bližnjega: Pred vasjo Blumenhagen na Luineburžkem ( Luneburg) je° pastir Hopenvort (Iloppenvvohrl) našel ubogega betežnega človeka v snegu ležečega. Hitel je, ter naznanil to reč srenjskim predstojnikom ; pa se nihče ni hotel zmeniti za ubogega siromaka. Hopenvort tedaj gre, naloži' bolnega reveža svojo samokolnico, in ga pripelje v svojo kočo. Ker je bil pa ves raztergan, umazan in ušiv, preobleče ga Ilopenvoit v svojo lastno čedno srajco, in mu postelje, in ga položi na po¬ steljo. Po tem ga vprašuje po njegovi veri, in ali si mar ne želi, da bi mu šel po duhovnega gospoda. Bolnik pove, da je že od davno popolnoma v nemar pustil skerb za svojo dušo, da j® pijančeval in druge hudobije doprinašal; zdaj pa da se kesa svojih grehov in bi rad imel, da pridejo k njemu du- hovni gospod. Velik sneg je bil zapadel. Hopenvort pa le vendar gre še tisti večer v Edemissen, v kterein so stanovali duhovni pastir, in jih prosi, da bi drugo jutro v Blumenhagen Prišli ter bolnika previdili s svetimi zakramenti. Duhoven mu to obljubijo. Drugo jutro na vse zgodej Hopenvort že spet pride v farovž. Zagledati IIopen.yorta so duhoven mislili, da je bolnik umeri. On pa pravi: „Ni umeri ne 1 Jaz sem le prišel, da bi Vam pot kazal ; sneg je namreč vse pota zadelal, in lahko bi zgrešili pravi pot, in zašli.' 4 Na to je hotel Ilopen— v °rt 7 , lastnim denarjem plačati duhovnemu v tistih krajih za take duhovno opravila navadno plačilo, klerega pa duhoven ni- 3 . •o - 28 — kakor niso hotli vzeti. In zdej gresta, duhoven na konju, in Hopenvort pred konjem. In so bolnika previdili in lepo pri¬ pravili za srečen odhod iz tega sveta v veliko veselje Ho- penvorlu, kteri je tolikanj lepo skerbel ne le za telesne po¬ tre je, ampak še tem bolj za dušno zveličanje svojega bližnjega, siromaškega bolnika. b) Svojega bližnjega moramo kakor sebe ljubiti, in mu tudi v telesnih potrebah na pomoč prihiteti, ter mu v takih okoljščinah storiti to, kar bi si tudi mi želeli; da bi drugi nam storili, ko bi se znašli na njegovem mestu. O kako lepo in zasluživno je, radovoljno usmiljenje skazovati potrebnemu bratu! Na Italijanskem se znajde mesto po imenu Verona. Poleg tega mesta teče reka, kteri pravijo Eča. Neko zimo je bila zamerznila la reka. Nanagloma pa pride južno vreme, ki stori, da se led prav hitro topi, in reka šiloma narašča, ter led in valovje z neznano silo naprej dervf. Ta strašna sila je most spodkopala na obadveh straneh; le srednje dve kozi ste se še komaj komaj po koncu deržale. Na njih je čepela hišica, v kteri je s svojo družinjo prebival čolnar ali mostninar, ki je pobiral mostnino. Most se je bil poderl tako nanagloma, da se mostninar ni mogel vmakniti iz hiše, in on in njegova družinja kličejo zdaj na pomagaje v smertni nevarnosti; pa ga ni bilo človeka, kteri bi si bil upal, jim na pomoč pristopiti. Med tem pa je voda tudi še od teh dveh koz kos za kosom tergala in proč odnašala, in ljudje, kterih se je bilo silo ve¬ liko zbralo na obeh bregovih, so vsak hip pričakovali, da bo voda hišo prebernila in za seboj potegnila z nesrečno družinjo vred. Na enkrat pa se prerine skoz množico gledavcov blagi grof Spolporini, povzdigne desnico z mošničkom polnim denar¬ jev, in ga obeta tistemu, kteri bi rešil nesrečnega čolnarja in njegovo družinjo. Pa nikogar ni bilo, ki bi bil svoje življenje v nevarnost postavil za življenje nesrečne družinje. Na zadnje pa se iz med množice prikaže ubogi kmetič, skoči v čoln, in vesla z vso svojo močjo proti hišici na razpadajočih kozah. Plaha čolnarjeva družinja se hitro po vervi spusti v čoln, in kmetič jo vsi nevarnosti vkljub srečno prepelje na breg. Komaj pa je bila družinja na varnem kraju, so poderete kozi z hišico vred v vodo ined strašnim kerščanjem. Vesel glas ljudje za- 29 ženo. Blagi grof pa ponuja rešitelju obljubljeno plačilo, toda kmetič se ga na vso moč brani, ter pravi: ,,Za denar bi jaz svojega življenja nikakor ne bil poslavljal v nevarnost, in ga torej tudi ne vzamem. Tu pa vam je nesrečna čolnarjeva dru- žinja, k te ra je zdaj zgubila vse svoje premoženje. Njej dajte, kar sle meni namenili, 44 To reče, in se med množico zgubi. Njegovo ime nam ni znano, znano pa je Bogu v nebesih. c) Svojega bližnega moramo kakor sebe ljubiti, ter tudi njegove slabosti in pomanjkljivosti poterpežljivo prenašati, in jih ne raznašati brez potrebe. — Tega nauka se je zvesto deržal opat Konštabilis. Kolikokralkoli je namreč slišal hudo govoriti od bližnjega, si je na vso moč prizadeval, vstaviti tako govorjenje, in s plajščem ljubezni pokrili slabosti bližnjega. 7) Sklenem svoj današnji nauk z besedo Pavlovo, ki nam tolikanj lepo popisuje pravo keršansko ljubezen, rekoč: „Lju- bežen je poterpežljiva, je dobrotljiva ; ljubezen ni nevošljiva, ne ravna napčno, se ne napihuje, ni časlilakomna , ni samo- Pridna; se ne da razdražiti, ne misli hudega; se ne veseli krivice, veseli pa se resnice; vse preterpi, vse veruje, vse upa, vse prenaša. 44 (I. Kor. 13, 4—7.) Oda bi pač tako lju¬ bezen dobrotljivi Bog dodelil nam vsem ! Amen. IV. Kersanski nauk. Od 1 j u b e z n i d o sovražnikov. 1) Govoril sem v zadnjem •keršanskem nauku od ljubezni jj° bližnjega. Povedal sem vam, da naš bliženj je vsak človek brez razločka, kakor nam je Kristus lepo razložil v povesti usmiljenega Samarijana. Slišali ste, da moramo bližnjega J l, biti, ker je stvarjen po božji podobi: pa tudi za svo- 30 jega lastnega blagra in zveličanja voljo, ter zavoljo svoje lastne sreče časne in večne. Tudi smo se učili, da moramo bližnjega ljubiti kakor sami sebe, ter mu ne smemo nič hudega ne želeti, nič hudega ne storili , dobro pa mu moramo želeti in dobro storiti za dušo in telo, kar m kolikor moremo, in da moramo celo z njegovimi slabostmi in pomanjkljivostmi poter- pljenje imeti. Iz vsega tega, kar sem vam bil pravil, sle lahko posneli, da mora naša ljubezen do bližnjega biti : a) dj arijska, ter taka, ktera se v djanju razodeva in v delih skazuje, in svojemu bližnjemu po svoji moči pomaga ali mu kaj dobrega stori po nauku svetega Janeza (1.3, 18.), ki pravi : „Otročiči moji! ne ljubimo z besedo, tudi ne z jezikom, ampak v djanju in v resnici. 44 Naša ljubezen do bližnjega mora biti : b) nesamopridna, to je: bližnjega moramo ljubiti za¬ voljo Boga, nikar pa zato, da bi nas ljudje hvalili ali da bi kakega plačila pričakovali pri ljudeh. K taki ljubezni nas Zve¬ ličar sam opominja, rekoč: „Kedar gostovanje napraviš, po¬ vabi uboge, hrome, kraljeve in slepe; in blagor ti, ker ti nimajo poverniti; zakaj povernjeno ti bo ob vstajenju pravičnih. 44 (Luk. 14, 13. 14.) Naša ljubezen do bližnjega mora biti: h) vesoljna, to je: ljubiti moramo vsakega človeka, bo¬ disi prijatel ali neprijatei, Jezus pravi: „Ako le tiste ljubite, kteri vas ljubijo, kakšno plačilo bole imeli ? Ali ne delajo tega tudi cestninarji ? In ako pozdravljate le svoje brate, kaj storile več? Ali ne delajo lega tudi molikovavci ? 44 Mat. 5, 46, 47.) Ker moramo tedaj po zapovedi Jezusovi clo svoje nepri- jatle, svoje sovražnike ljubiti, naj vam danes kaj povem Od ljubezni do sovražnikov. 2) Tudi svoje sovražnike moramo ljubiti, ker tudi naši sovražniki so naši bližnji. Ljubiti pa moramo svoje sovražnike BI a) zato, ker je Kristus zapovedal sovražnike 1 ju— biti. Pismouki in farizeji so bili na videz prav pobožni ljudje, ter so se terdo deržali čerke postave ; pri vsem tem pa le vendar njih pobožnost ni imela veljave pred Bogom, ker so bili vsi častilakomni, hudobni in neznašljivi. Da bi zamogli iz¬ govarjati in pokrivati svojo neznašljivost, so kar svojevoljno razlagali zapoved ljubezni do bližnjega, ter rekli: ,,Ljubi svo - jega bližnjega, in sovraži svojega sovražnika,“ ravno kakor bi oaš sovražnik ne bil naš bliženj. Jezus pa se je terdo vstavljal temu samovoljnemu razlaganju božje postave, ter rekel svojim učencem : ,,Slišali sle, da je bilo rečeno : Ljubi svojega bližnjega 'n svoraži svojega sovražnika. Jaz pa vam povem : Ljubile svoje sovražnike ; dobro jim storite, kleri vas sovražijo, in molite zanje, kteri vas preganjajo in obrekujejo, da bote otroci svojega Očeta, ki je v nebesih, kteri daje svojemu solncu sijati na dobre in hudobne, in da deževati nad pravične in krivične. — Bodite tedaj popolnoma, kakor je vaš Oče nebeški popol- noma.“ (Mat. 5, 43 — 45. 48.) To tedaj je določna zapoved Gospodova. Kristus pa, naš Gospod in poslavodajavec, bi nam gotovo ne zapovedoval ničesar, česar bi z božjo pomočjo in milostjo ne mogli zverševali in spolnovati. Svoje sovražnike ljubiti smo dolžni b) tudi zato , ker se ne znajdemo več pod nepopolnoma Postavo stare zaveze, ter pod postavo hlapčevske ljubezni, tem¬ več se znajdemo pod popolnoma postavo keršanske ljubezni; ali pa, da vam to reč z drugimi besedami povem: svoje sovražnike moramo ljubili zato, ker smo kri s t i j a n i. Krivico s krivico vračevati je človeško, je neversko mašče¬ vanje; hudo pa z dobrim plačevali je božje, je keršansko ma¬ ščevanje. Dokler namreč človek svojega hudega nagnjenja in Poželjenja ne strahuje, ni še pravi kristijan, temveč je suženj svoje strasti. To je že nek neversk modrijan prav dobro spoz¬ nal, in je torej rekel nekemu imenitnemu Atenčanu, ki je v svoji jezi pretepal svojega sužnja, tor mu djal : „Suženj sužnja bije. 44 Sveta keršanska vera ne more obstati brez ljubezni do sovražnikov. Kristjan še prav moliti ne more, ako iz serca ne Opusti svojemu razžaljivcu, Cio naj imenilnišo molitev, ter 32 »Očenaš 44 bi si kristjan v svojo škodo obračal, in ne v svojo srečo, ako bi ne odpustil svojim razžaljivcem, ker bi v „Oče- našu 44 Boga prosil, naj mu ravno tako odpusti, kakor on od¬ pušča svojim razžaljivcom. Od vsega tega so bili božji svetniki popolnoma prepričani, in ravno zato so pa tudi iz serca radi odpuš¬ čali svojim razžalivcom. S. Frančišek Salezijan je večkrat rekel: ,,Jaz ne vem, kako je Bog vstvaril moje serce. Ko bi mi pa Bog zapovedal, sovražnika sovražili, bi se k temu ne mogel pripra¬ viti ; in ko bi mi sovražnik eno oko iztaknil, bi se z drugim vendar le še zmerom prijazno nanj oziral . 44 Tako govori pravi kristijan, kteri pozna keršansko ljubezen v njeni popolnosti. H keršanski ljubezni do sovražnikov nas c) priganja še s osebno zgled Kristusov. Jezus je svoje življenje daroval za vse ljudi, in tedaj tudi za svoje so¬ vražnike, in je iz serca želel, da bi bili vsi deležni njegovega neskončnega zasluženja. Ravno zalo je še s križa molil zanje, rekoč: „Oče, odpusti jim ! saj ne vedo, kaj delajo . 44 S tim nam je zapustil prelep zgled, da ga posnemamo. In ko bi si ta prelepi zgled Zveličarjev prav pridno pred oči postavljali, bi gotovo iz serca ljubili clo svoje naj hujše sovražnike. Glej, ljubi kristijan! kedar se ti zdi, da te je tvoj nasprotnik prehudo razžalil, in da mu ne moreš odpustiti, takrat se vstopi pred podobo križanega Boga, ter njemu potoži krivico, ktera se ti je zgodila, in njega prosi, da se zmaščuje nad tvojim sovraž¬ nikom ; toda svetujem ti za svetim Avguštinom, da poprej še enkrat pogledaš svojega križanega Zveličarja. Povej mi, kakšne so njegove noge? Kaj ne, vse so s kervjo oblite, s čavlji (žeblji) na križ pribite! Kdo je prederl te svete noge, kdo jih na križ pribil? To so storile tiste zgubljene ovce, ktere je tako dolgo in tako skerbno iskal, ter hitel za njimi čez hrib in plan, po kopnem in po mokrem , da bi jih nazaj pripeljal k Očetovi čedi; to so storili njegovi sovražniki. Pregleduj njegove roke ! Dosihmalo jih je vzdigoval le zalo, da bi bolnike zdravil in povsod dobrote delil, da bi molil k svojemu nebeškemu Očetu in blagoslovljeva! svoje brate ; zdaj pa so na križ pripete. Po¬ vej, keršanska duša! kdo je na križ pripel le blage roke ? Poglej njegovo glavo, kakšna da je! Vsa mu je razpraskana 33 - in kervava, s lernjem mu je kronana, in nima ga prostora, kamor bi jo položil. Povej mi, kdo jo je v lak slan pripravil? Po vsem živolu je ranjen in rozbit, in naj se že ozira proti nebu ali naj se ozira na zemljo, nikjer je ne najde pomoči, nikjer ne hladila, nikjer ne tolažila! Poslušaj zdej še pre- klinjevanje njegovili sovražnikov, zasramovanje njegovih mo- rivcev. in povej, ali mar še manjka kake reci, da bi množila njegovo bolečino. Zdej pa odpira svoje usta in spregovori'. Le poslušaj, kaj da govori. Ali mar pred svetom priterduje svojo nedolžnost? Ali mar v Očeta kliče za maščevanje? O kaj še, tega ne! marveč kliče in pravi: „Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo! u Glej, tako kliče, tako moli nedolžno Jagnje božje! In ti, o kristjan! bi zamogel sovraštvo prena¬ šati v svojem sercu? Ti bi ne bolel odpustiti svojemu sovraž¬ niku? Glej, li nikakor nisi toliko dobrega storil svojemu nasprot¬ niku kolikor dobrega je Jezus storil svojim sovražnikom; tudi te tvoj nasprotnik ni na križ razpel, ali te na smertni postelji zasramoval, in li praviš, da ne moreš odpustiti? Ce tedaj svojemu sovražniku ne moreš ali prav za prav nočeš odpustiti, podaj se proč od križa Kristusovega, podaj se proč od svojega umirajočega, od svojega prosečega in to tudi za tebe prosečega Zveličarja. P oj d i, in si z čela izbriši svoje keršansko znamnje; pojdi, in pobriši iz kerstnih bukev svoje ime; pojdi, in se znosi in zmaščuj nad svojim razžalivcom, ali pa vzemi svojo togoto in svoje sovraštvo seboj na smerlno posteljo, seboj v hladni grob, seboj pred »ožji sodni stol, seboj...toda tega ne! menim, da ne pojdeš s sovražnim sercom spred križa Kristusovega; zanašam se, da koš vsem težavam vkljub premagal samega sebe, in si spravil iz serca vso zamerzo. In če si premagal samega sebe, ter svojemu nasprotniku ljubezen vernil za njegovo sovraštvo, smeš potolažen proti nebesom obernili in vzdigniti svoj pogled, in enkrat pred božjim sodnjim stolom zaupljivo reči: „Gospod, odpusti mi! zakaj tudi jaz sem odpuščal!" 3. Zdaj vam bom povedal, kakšna mora biti naša ljubezen ( '° sovražnikov, ali kako moramo ljubiti svoje sovražnike. Na uprašanje: kako se moramo zaderžali do svojih 8 °vrnžnikov? vam odgovorim s Kristusovo besedo, rekoč: nauk, 3 - 34 — »Ljubite svoje sovražnike; — blagoslovljajte jih, kteri vas preklinjajo; — dobro storite njim, kteri vas sovražijo; — in molile zanje, kteri vas preganjajo in obrekujejo .“ (Mat. 5, 44. Luk. 6, 28.) a) Svoje sovražnike moramo ljubiti, to je: po¬ zabiti moramo na vse to, kar so nam hudega storili, in jim moramo iz serca želeli vse dobro. V tem nam lep zgled daje arabljanski emir Aron Rešid, dasiravno je nevernik bil. Nekega dne namreč mu potoži njegov sin, da je nek mož zasramoval njegovo mater, in je zahteval, da bi se oče zmaščeval nad možem zavoljo mater¬ nega razžaljenja. Oče pa je rekel svojemu sinu: „0 moj sin! tega ne; zakaj s tim bi ti svojo mater hujši zasramoval, kakor jo je zasramoval uni mož; ljudje bi namreč lahko mislili, da te ona ni učila, odpustili razžaljivcom. — Tudi od Ludovika XII., francozkega kralja, se lahko učimo ljubezni do sovražnikov. Ta blagi mož si je na poseben listek zaznamoval imena svojih sovražnikov, in pred njih imena je postavljal križec. Kedar je vladanje prevzel, se je mnogo njegovih sovražnikov umaknilo iz njegovega obližja. Bali so se, da bi se kralj nad njimi zmaščeval. Ludovik pa jih nazaj pokliče, jim očituje njih nepotrebni strah, in pravi: »Križec, kterega sem postavljal na listu pred vaše imena, vam ne sme bili znamnje mojega maščevanja, temveč naj vam bo kakor križ Zveličarjev znamnje, da bom pozabil na vaše razžaljenje in da vam ga bom odpustil.* In res se je zvesto deržal le svoje obljube. Kmalu ko je vladati začel, hotli so ga pregovoriti nekteri ljudje, da bi vse blago in premoženje pobral nekemu bogatemu mestnjanu v Orleanskem mestu, kteri je bil dosihmalo njegov zaprisežen sovražnik. Ludovik pa se nikakor ne vda tej terjatvi; marveč pravi: »Kedar me je bil razžalil uni mož, še nisem bil kralj. Odkar pa sem kralj postal, sem s tim postal tudi njegov oče; in mu moram zdaj odpustiti in ga varovati.** b) Blagoslovi jeva ti moramo svoje sovražnike, kteri nas preklinjajo. — 35 To je storil sv. Ignacij Lojolan. Romal je ta sveti mož nekega prijaznega jutra po svojem opravilu ravno čez polje, na klerem so ženjci žito želi. Sv. Ignacij je bil prav revno oblečen, in njegovo obličje, dasiravno resnobno in častitljivo, bilo je vendar le vse vpadano in zabledelo. Malopridni ženjci viditi revno oblečenega in zabtedelega moža ga zasmehujejo in zaničujejo. Sv. Ignacij pa postoji, ter mirno posluša zasme- hovavce in zasramovavce, in dalj ko jih posluša, bolj se mu obličje jasni in svetli, ter veličastniše in veličastniše prihaja tako, da obmolknejo zasmehovavci in zasramovavci, kakor bi jih bil opadel nek neznan strah, in bi jih bila spreletela neka sveta groza. In svetnik, to viditi, povzdigne svojo desnico, in blagoslovijo svoje preklinjevavce, kteri prednj na kolena popadajo, in vsi skesani sprejemajo njegov blagoslov. c) Dobro moramo storili tistim, kteri nas sovražijo. Sv. Alfonz Ligorijan pravi: „Kedar ti tvoj bliženj nalašč naredi kako škodo, se nad njim zmaščuj; toda se zmaščuj, kakor so se svetniki maščevali. Kako pa so se maščevali svetniki? Sv. Pavlin nam pove: sovražnika ljubiti je nebeško maščevanje; svetniki so se maščevali s tim, da so z ljubeznijo *n dobrotami vračevali tistim, kteri so jim storili kaj hudega. a — Sv. Katarino Siensko je bila neka hudobna žena po krivem obdolžila prav velike hudobije. Prigodi pa se, da prav hudo oboli ta gerda obrekovavka. Sveta Katarina pa gre, in v nemar pustivši hudo razžaljenje, kterega je preterpela, streže kakor usmiljena dekla bolni obrekovavki. — Sv. Ahacij je poprodal vse, kar je imel, da je podpiral nekega človeka, kteri mu je bil vzel njegovo dobro ime.— Toskanski poglavar Venuzijan je svetemu škofu Sabinu zavoljo svete vere Jezu¬ sove dal odsekati obed ve roki. Kakor hitro pa se to zgodi, stopi trinogu tolika skleča bolečina v oči, da je ves pohleven svetnika prosil, da bi mu pomagal, in ga ozdravil. In svetnik moli, in vzdigne kviško svojo odsekano še vso kervavo roko, blagoslovlja poglavarja in ga ozdravi na telesu pa tudi na duši, ker se je poglavar po zadobljenem telesnem zdravju spreo¬ brnil k sveti ven Jezusovi. — Sv. Krizostom nam to-le 3 * - 36 pripoveduje od svetega Mileta. Deželni oblastnik je v pre¬ gnanstvo odvaževal svetega Mileta. Ljudstvo pa je bilo nad tem tolikanj razkačeno, da je hollo s kamnjem pobiti dežel¬ nega oblastnika. To viditi raztegne sveti Milet nad oblastnika svoje roke, in ga s tim reši gotove smerti. — Posebno lepo prigodbo ljubezen do sovražnikov zadevajočo nam pripoveduje pater Segneri. Skoz več stoletij so se v mestu Bolognji na Italijanskem imenovale neke ulice „ulice pobožnosti", ker se je v njih prigodilo posebno delo keršanske pobožnosti. V teh ulicah namreč je stanovala neka žlahtna in bogata vidova, ktera je imela edinega sina, ki je bil njeno edino veselje in njeno vse. Prigodilo pa se je, da se je ta njen sin nekega dne na ulicah igral. Nek popotnik pride ondi memo, igrav- šemu fantiču ponagaja, da se fantič razjezi, ter nekaj raz- žaljivega popotniku stori. Nad tem pa se popotnik tolikanj razjadi in raztogoti, da izdere iz nožnice svoj meč in fantiča zakolje. Kakor hitro pa to grozensko delo zverši, ga neznan strah opade in ga strašna groza obide. Z mečem v roči še vsem okervovelim prebegne v bližnjo hišo, hiti po stopnicah navzgor, najde ondi gori hišno gospodinjo, se pred njo na kolena verže, in jo prosi za ljubezni božje voljo, da bi mu pokazala zavetje, v klerem bi se zamogel prikriti. Dasiravno je gospo groza spreletela, vendar je le uslišala njegovo prošnjo. Komej pa mu je pokazala varen kraj, v kterem bi se zamogel skriti, stopili so že v hišo beriči iskat morivca. Vidova, ker je bila morivcu zavetje obljubila, ni hotla razglasili, da se v njeni hiši znajde morivec. Ko tedaj beriči po njem vprašujejo, jim namesto odgovora le ključe poda, rekoč: „Na voljo vam je dano, da ga sami poiščete, in se sami prepričate." Beriči iščejo, pa morivca vendar le ne najdejo, in se torej iz hiše odpravljajo. Iz hiše grede pa reče eden izmed njih: „Ta dobra žena pač ne vč, da dete, ktero je umorjeno, je njen lastni sin. Ko bi to vedela, bi ona gotovo perva bila, ktera bi nam morivca izročila namesto da ga prikriva." Nesrečna mati to sliši, in kmalo na to jej tudi res malega merliča, njenega sina, v hišo prineso. Kerv jej zastaja po žilah, in groza jo stresa po vseh udih. Zaperla se je v nasamno čum¬ nato (izbo), ondi se vergla na kolena, in je vsa vjokana pred — 37 — Boga razlivala svoje vžaljeno serce. In Bog svoje zveste služabnico ni zapustil. Prišel jej je na pomoč s svojo milostjo. In milost božja je vidovo podpirala, da se je spet oserčila, ter Bogu darovala svojo veliko nesrečo in serčno brilkost, in sklenila božji postavi in svetemu evangelju na čast, da bo morivcu ne le iz serca odpustila, ampak v znamnje resničnega odpuščenja ga dovzela clo za svojega sina. In tedaj gre, in prosi in prosi toliko časa pri gosposki, dokler morivcu popol¬ noma vse kazni ne spregledajo in odpuste. In kar je boga¬ boječa vidova Bogu obljubila, je tudi v djanju spolnila: sprejela je morivca za svojega otroka, in skerbela zanj nič manj ko za lastnega sina. d) Na zadnje moramo tudi še moliti za svoje sovražnike; moliti zanje, ki nas preganjajo in ob¬ rekujejo. Marsikterikrat se prigodi, da kdo sovražnika ima, in nje¬ govemu sovraštvu z nobenim drugim pripomočkom ne more v okom priti razun z molilevjo; nekteri nasprotnik namreč ima tolikanj lerdovratno serce, da kar po nobeni ceni noče sprave narediti in se sprijazniti s tistim, kterega sovraži. V takih okoljščinah boš, ljubi kristjani najboljši storil, da v pobožni molitvi prav priserčno Bogu priporočaš tistega, kteri te sovraži ter žali in preganja. Božja vsemogočna milost je že marsikterikrat pregrela in omečila tako terdo serce in ga je nagnila v bratovsko spravo. — Sveta Johana s priimkom „od križa" je vedno molila za tiste, kteri so jo žalili. Ravno zato so marsikterikrat rekle njene ldošterske tovaršice: „Ako kdo želi, da‘ bo mati Johana prav pridno zanj molila, mu ni treba drugega razun da jo razžali/' — Če se tako obnašamo do svojih nasprotnikov, si jih bomo gotovo kmalu spremenili v svoje prijalle. — Cesarju Zigismundu so očitovali nekteri zmed njegovih služabnikov, da z dobrotami obklada svoje zmagane sovražnike namesto da bi jih pomoril, ter jim s tim prestrigel priložnost, da bi mu dalje ne mogli več škodovati. Ali cesar jim prelep odgovor da, rekoč: „Ali mar jaz svojih sovražnikov ne - pobijem s tim, da si jih spre¬ menim v svoje prijalle?" 38 - 4. Ljube duše! ker smo zdej zvedeli, kako se moramo zaderžati do svojih sovražnikov in razžaljivcov, vam ne vem več kaj drugega pristavljati razun priserčnega opominjevanja, da se vsi od kraja ravnate po lem danes zaslišanem nauku, ter pridno vbogate usmiljenega Jezusa, ki nam veleva : „Ljubite svoje sovražnike; blagOslovljevajte jih, kteri vas pre¬ klinjajo; dobro storite njim, kteri vas sovražijo; in molite zanje, kteri vas preganjajo in obrekujejo." Ako se zvesto deržimo tega nauka in natanjčno ravnamo po tej zapovedi Jezusovi, vam obljubim, da bo to nam in našim nasprotnikom, sovražnikom in razžaljivcom zaleglo v pravi blagor in resnično srečo za sedajno in prihodnje življenje! Amen. V. Keršanski nauk. Od ljubezni do samega sebe. 1, Po zapovedi svete vere Jezusove moramo ljubiti vse ljudi brez razločka in brez ozira na starost ali stan, vero ali rod. Naša ljubezen se mora raztegovati clo na naše naj stru- penejše razžaljivce, mora oklepati clo naše kačje sovražnike. V to nas veže razločna zapoved Kristusova; k temu nas spod¬ buda posebna okoljščina, da smo kristjani: k temu nas še po¬ sebno priganja mili zgled Zveličarjev, ki je še clo s križa molil za svoje sovražnike in morivce. Vse to sem vam določniši razkladal v poslednjem keršanskem nauku. In v ozir našega zaderžanja do naših sovražnikov in razžaljivcov sem vas podučeval, da je tisto prav lepo in na kratko opisano v teh-le Jezusovih besedah: „Ljubite svoje sovražnike; — blagoslovIjajle jih, kteri vas preklinjajo; — dobro storite njim, kteri vas sovražijo; — in molile zanje, kteri vas preganjajo in obrekujejo." (Mat, 5, 44. Luk. 6. 28.) 39 - 2. Zdej pa pridemo do nauka C. Od ljubezni do samega sebe. in tedaj naj poprej zastavljam vpraševanje: Ali smemo in moramo tudi sami sebe ljubiti? Na to vpraševanje odgovarjam, da smemo sami sebe ljubiti in da smo še clo dolžni sami sebe ljubiti, ker je to po božji volji, in ker Kristus sam to zapoveduje, rekoč: „Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.“ (Mat. 22, 39.) a) Da je prav in po božji volji, da sami sebe ljubimo, spoznamo že iz tega, ker je Bog sam ljubezen do samega sebe položil v človeško serce. V našem sercu tiči nevgasljivo hrepenenje po pravi, stanovitni sreči; v naše serce je položeno kopernenje po tem, da bi se nam zares dobro godilo, in sicer na vse vekomej dobro godilo. Kdo je položil to hrepenenje in kopernenje in to nevgasljivo žejo po večni sreči v naše serce? Bog sam vsegamogočni Stvarnik vseh reči, 'n nikdo drugi ne! Ravno zato je pa tudi njegova sveta volja, da sami sebe ljubimo, ter sami sebi dobro želimo in si za pravo stanovitno srečo skerbimo. Memo tega, da božjo voljo zastran ljubezni do samega sebe spoznamo iz tega, ker je Bog sam nevsahljivo žejo po pravi, stanovitni sreči položil v naše serce, jo b) spoznamo tudi iz Kristusove razločne za¬ povedi, po kteri nam veleva bližnjega ljubiti kakor sa¬ mega sebe. Ljubezen do samega sebe je po tem takem mera naše ljubezni do bližnjega, in iz te Jezusove zapovedi se prav očitno kaže, da moramo naj poprej sami sebe ljubiti, da bomo po tem tudi bližnjega zamogli prav ljubiti; zakaj kdor samega sebe sovraži, pravi modri Sirah, ne more drugim dober biti. To je gotovo prav ponatorno, da človek samega sebe naj poprej ljubiti začne; zakaj vsakteri je samemu sebi naj bolj blizo, vsak je samemu sebi naj pervi bližnji. Ravno zalo pa tudi nismo dolžni drugim pomagati tako, da bi pri tem sami pomanjkanja lerpeli. Sv. Bernard pravi: „Ako sam le prav malo olja imam, meniš kaj le, da ga moram tebi dali, sam pa pomanjkanje terpeti ? Obderžim ga sam za sebe, in ga tebi ne dam. Ako kteri v me tiščč, da naj dam svojo mervico olja, naj jim bo to le v odgovor: Da ga morda ne primanjka nam in vam." (Mat. 25, 9.) Kako moramo samega sebe ljubiti? Samega sebe moramo ljubiti pametno in keršansko, to je: naj bolj in pred vsem drugim moramo spoštovati in v časti imeti svojo dušo zavoljo njene imenitnosti in velike cene in vrednosti; svoje telo pa moramo spoštovati in v časti imeti zavoljo duše; in zavoljo tega spoštovanja samega sebe moramo modro vživati časne dari. Pametna in keršanska ljubezen do samega sebe namreč obstoji v tem, da hrepenimo po tem, in zahtevamo to, kar nas dela zares dobre in srečne. Torej pravi Zveličar: »Iščite naj poprej božjega kraljestva in njegove pravičnosti", (Mat. 6, 33.) to je: skerbite naj poprej za božjo čast in svoje zveličanje. Kdor tedaj pametno in po keršansko ljubi samega sebe, a) ne bo kopernel po denarju in posvetnem blagu, temveč bo skerbel za zveličanje svoje ne- umerjoče duše. — Tako pametno in keršansko ljubezen do samega sebe je pač res imel sv. Efrem Sirijan, kar se prav lahko posname iz priserčnih opominjevanj, ktere je drugim dajal. Iz njih resnično veje duh prave keršanske ljubezni in se očitno vidi, kako priserčno je želel večnega zveličanja sebi in drugim. Malo poprej, preden je umeri, rekel je med dru¬ gim: „Smert se mi približuje. Naredil bom svojo oporoko (testament) za vse prijatle čednosti, kteri bodo živeli za menoj. Stanovitni bodite v molitvi noč in dan. Kakor kmelovavec pridno dela, da si preskerbf bogato žetev, ravno tako tudi vi nikdar ne opuščajte pobožnih vaj. Molile neprenehoma." In bodi si priležno ali nepriležno, na to ni gledal sv. Efrem, 41 ampak je goreče opominjal, nikdar ne spred oči spustiti edino potrebnega, nikdar ne zanemarjali skerbi za nebesa. Rekel je : »Poklican si na neko posebno kupčijo. Skerben bodi, da bisera aa zgubiš; da ti sovražnik zaklada ne poropa; da se ti ladija z blagom vred ne potopi, in da na breg večnosti ne splavaš s praznimi rokami. Za svetniki stopinje pobiraj, da vsaj enega ali drugega dotečeš. Do smerli se serčno vojskuj, kakor pravi, junašk bojak; zakaj pobožno življenje ni kaka (lahka i'eč in) igrača. Potrebna nam je velika gorečnost in previd¬ nost, da nam večno življenje na zgubo ne gre. Skerben bodi za čednosti, dokler še moč in čas imaš! V očeh imej sramož- ljivost, v ušesih resnico, na jeziku besede življenja, v svojem sercu božjo podobo, zderžnost v vseh svojih udih, da te ljubijo angelji in ljudje. “ O kolika gorečnost za svojega bližnjega in tudi svojo lastno zveličanje si ne liči v teh lepih besedah ! Sv. Efrem je pač res pametno in po keršansko ljubil samega sebe. — Enak lep zgled prave keršanske ljubezni do samega sebe imamo tudi nad svetim puščavnikom Nilom, ki je živel v desetem stoletju po Kristusovem rojstvu in je bil močno na 'menu zavoljo svojega velikega ubožtva, sosebno pa zavoljo obilnih dobrih svetov, ki jih je ljudem dajal. K njemu pride nekega dne med drugimi tudi mogočni cesar Oton III., ter reče svetemu Nilu: „Izberi si, kar le koli hočeš, in dal ti bom z veselo roko; saj ljubim le, kakor lastnega sina!“ Sv. Nil pa je položil svojo roko cesarju na serce, in mu je rekel: »Edino, česar te prosim, je to, da za zveličanje svoje duše skerbiš. Akoravno si cesar, boš moral vendar le umreti kakor drugi ljudje, boš moral vendar le Bogu odgovor dajati. a Marsikdo drugi bi bil na tako ponudbo cesarjevo gotovo kaj drugega prosil, ter prosil ali denarja in bogastva, ali imenitne službe in visoke časti ali kaj drugega enakega. Sv. Nil pa se ne zmeni ne za denar ne za posvetno blago, ter ima vso svojo skerb obernjeno na dušno zyeličanje. O blagor mu! On je pač res pametno in keršansko ljubil samega sebe. Kdor samega sebe prav ljubi, ter pametno in keršansko, tudi ne bo popolnoma v nemar puščal skerbi za časne reči. temveč si - 42 / b) nabira premoženje; toda ne da bi si lakomnost v sercu redil ali stregel svojemu hudemu poželjenju; marveč le zato, da ga obrača v dušno zveličanje. — V ozir tega naj vam v zgled vpeljem moža, kterega smo poznali iz oči v oči, in čigar zgubo smo prav brilko obžalovali, kedar ga je Bog poklical iz tega sveta. Ta mož so bili naš pokojni gospod knez in škof Anton Alojzij Wolf. Vsedli so se na škofov sedež leta 1824, na kterem so sedeli do 7. februarja 1859. leta. Perve leta svojega višega duhovnega pastirstva so bili prav varčen in prihranljiv gospod, kakor vsak skerben gospodar, in nabrali so si lepo premoženje. V poslednjih letih svojega življenja pa, kdo tega ne ve? so neizrečeno veliko dobrega storili s svojo obilno zalogo. Kupili so lepo hišo v Ljubljani, v kteri pridni mladenči večidel zastonj dobivajo stanovanje in hrano, da se zamorejo kar brez vseh časnih skerhi šolati in pripravljati za duhovski slan. Dali so na svoje stroške natisniti sveto pismo, kar je pobralo veliko denarja. Vstanovili so na lastne stroške med Belimi Kranjci tri nove fare, ter na Radoviči, v Suhoru in Dragatušu, kar jim je pri— zadjalo stroškov do blizo 40 lisuč goldinarjev. Zboljšali so dohodke še mnogim drugim faram, naredili lepe darila cerkvam in storili še mnogo drugega dobrega. Z vsem tim so si res lepo zalogo napravili za srečno večnost. Kakor pridna bučelica med — so si tudi oni nabirali premoženje, pa ne toliko za zložno življenje in časno srečo, ampak tem bolj za večno srečo in dušno zveličanje. Kdor pametno in po keršansko ljubi samega sebe, c) hvaležen in zmerno vživa božje dari. — Oj kako hvaležni so bili svetniki Bogu za njegove dari. Dovolite, da vam zmed vseh drugih v misel vzamem le samo svetega puščavnika Pavla. V svojem petnajstem letu je zgubil sv. Pavl svoje stariše. Zdaj pa nastane strašno preganjanje kristjanov pod oblastnikoma Decijem in Valerijanom. Pavl deloma, da bi se preganjanju odtegnil, deloma pa, da bi tem zvestejši Bogu služil, umakne se v puščavo, ter pre¬ biva ondi v neki duplini. Bližnje palmovo drevo mu je dajalo hrano in opravo. Ondi je prav pobožno živel do svojega — 43 sto in trinajstega leta. V tem letu ga po božjem navdajanju obišče devetdesetletni tovarš, sveti Anton puščavnik. Sv. Pavl in sv. Anton pa se poprej nista bila poznala. Kakor hitro pa so zagledala, spoznata se po božjem razsvitljenju, ter eden drugega po imenu zakličeta in se lepo pozdravljata. Na to so prav spodbudno pogovarjata od kraljestva božjega. Med lem pa, ko se sveta moža znajdeta v svetem pogovoru, prileti °rel, kteri je dosihmalo svetemu Pavlu vsak dan donašal po Pol hlebčika kruha. Orel prileti, pa ne prinese le samo pol blebčika kruha, kakor drugekrati, temveč cel hlebček. Tega je sv. Pavl silno vesel, ter reče: „Gospod, ki je zares dobrotljiv 'n usmiljen, nama je kosilo poslal. Šestdeset let že dobivam v sak dan po polivici hlebčika, zdaj pa je o tvojem prihodu Kristus svojima služabnikoma celega poslal/' In tedaj sta Boga prav iz serca zahvalila, ter ob studencu božji dar vžila. In kedar sta se nekoliko okrepčala, sta spet Bogu čast in hvalo dajala, ter se v bogoljubnih pogovorih vso noč Bogu priserčno zahvaljevala. In kakor so svetniki Bogu hvaležni hili za vse prejete dari, ravno tako zmerni so tudi bili ob vživanju božjih dari. Puščavniki po Mezopotamiji in Gorenji Siriji niso vživali no¬ benih kuhanih jedi. V živež so jim bile zelišča in koreninice, ktere so nahajali po gorah. V stanovanje so jim bile dupline P° pečevju in votline v drevesih, in svoje grobe so imeli favno na tistem mestu, na kterem jih je smert prehitela. — Sv. Makarij Mlajši sedem celih let ni vživljal nobene gorke jedi. Tri naslednje leta celi dan ni drugega k sebi jemal fazun štirih ali petih unc kruha v vodo pomočenega. Nekega dne mu pošljejo grozd za priboljšek. Svetega Makarija je prav mikalo, da bi ga bil pozobal. Pa gre, ter premaga samega sebe, in pošlje grozd drugemu bolehnemu samotarcu, da bi se on ž njim poživil. Ves postni čas sv. Makarij ni nič drugega vžival razun nekoliko zelja (vohrovta) in še tega le samo ob nedeljah. — g v> Arnulf je bil pod Frankovskim kraljem Klotar-om II. vojvoda in naj imenitniši kraljev služabnik. O poznejšem času pa je postal škof v mestu Mec. In kar škof je neizrečeno hudo imel svoje telo. Včasih ničesa ni vžiyal, ter se je postil do tretjega dne, in si tudi po tolikem 44 — ostrem poslu ni dovolil ničesa drugega razun vode in ječme¬ novega kruha. — Sv. Karol Boromej je bil kardinal in nad¬ škof v mesiti Milanu na Italijanskem, pa se je le v volnalo oblačilo oblačil, odtegnil se slehernemu, ter clo najnedolžnišemu razveseljevanju in je svoje edino veselje imel v premišljevanju nebeških reči. Vsak teden enkrat se je postil ob samem kruhu in ob vodi; zraven tega je svoje telo tudi še mertvil s spokornim pasom in z bičanjem, in je spal le kake tri ali štiri ure na terdih deskah, ogernjen z borno odejo, — Sveta Klara, ktera je šla leta 1253 iz tega sveta, nosila je pod svojo ojslro obleko še ojslrejšo spokorno srajco iz žime in iz ščetin, spala je le na golih tleh ali kakem drugem nevgodnem ležišču kak čok pod glavo. Postila se je ob vodi in kruhu. O postnem času ob pondeljkih, sredah in petkih ni vživala nobene jedi. Sv. Fran¬ čišek in tudi Asisijanski škof sla jej morala na zadnje terdo zapovedali, da je zavoljo svoje bolehnosti morala nekoliko od- jehjati od tega svojega ojstrega življenja. Kdor pametno in po keršansko ljubi samega sebe, d) posvetne reči v posesti ima, kakor bi jih ne imel, ker svojega serca ne navezuje na zemljo in na pozemljiške reči, temveč na Boga in na nebeške reči. — Sv. Gelazij, opat nekega kloštra v Jeruzalemskem obližju je res prav dobro vedel ceniti revščino in bogastvo. Prav skerbno namreč se je vadil v zatajevanju samega sebe ; pri vsem tem pa je le vendar z hvaležnim sercem sprejel slebern dar, kterega mu je mila roka božja podarila po dobrih ljudeh. Imel je v posesti veliko zemljišča, imel obilno blaga in živine v oskerbovanje polja, pa tudi dosti hlapcev; toda vse to je imel v posesti, kakor da bi teh reči ne imel v po¬ sesti. Nekega dne ga obišče bogoljubni samotarec ali puščavnik, in samotarec pravi svetemu Gelaziju, da bi mu vtegnilo vse to časno blago serce preveč od Boga odverniti in ga nase potegniti. Sv. Gelazij pa lepo odgovori pobožnemu možu, ter mu pravi: „Ljubi oče! vsega tega, kar tnkej vidiš, se je ravno tako malo vklenilo moje serce, kakor malo se je tvoje serce navezalo na šivanko, s ktero ti v svoji puščavi izdeluješ svojo plahtel“ —To je pač res prava kersanska ljubezen do samega 45 - sebe, če naše serce ni navezano na našo blago in premoženje in druge pozemljiške reči, ampak je navezano le na Boga, ki jo edino prava, edino zveličavna dobrota! 4. Ljubi poslušavci! slišali sle danes, da smo dolžni sami sebe ljubiti, in v čem da obstoji prava keršanska ljubezen do samega sebe. S tako ljubeznijo tedaj vsi ljubimo samega Se be, Lepo nas k temu opominja sv. Avguštin, ko pravi : »Uči se naj poprej Boga ljubiti, na to samega sebe; in po tem ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.“ In Zveličar sam nam o lem prelep nauk daje,ko pravi: „Ne morete služiti Bogu in matnonu. Zato vam povem, ne skerbile za svoje življenje, kaj hote jedli; ludi ne za svoje telo, kaj hote oblačili. Ali ni življenje več ko jed, in telo več ko oblačilo? Poglejte ptice neba, ker ne sejejo, in ne žanjejo in ne spravljajo v žitnice; in vaš Oče nebeški jih živi. Ali niste vi veliko več kakor one? Kdo pa zmed vas zainore s svojo skerbjo pridjali le en komolc k svoji dolgosti? In za obleko kaj skerbile? Poglejte lilije na polju, kako rastejo: ne delajo in ne predejo; pa vam povem, da še Salomon v vsi svoji časti ni bil tako oblečen, kakor njih ena. Ue pa travo na polju, ktera danes stoji, in se zjulrej v peč Yerže, Bog tako oblači; koliko bolj bo vas, maloverni! Ne skerbile tedaj, rekoč: Kaj bomo jedli, ali kaj bomo pili, ali s čim se bomo oblačili? Ker po tem vsem oprašujejo never¬ niki. Saj ve vaš oče nebeški, da vsega lega potrebujete. Učite tedaj najpoprej božjega kraljestva in njegove pravice, in y se to vam bo priverženo,“ (Mat. 6, 24 — 33.) to je: Priza¬ devajte si, da bole vredni udje moje cerkve; prizadevajte si, opravičili, ter očistiti in posvetiti se, kakor ona zapoveduje, ‘n vam bo zraven jvašega večnega plačila tudi časno potrebno priverženo. Amen. 46 VI. Keršanski nauk. S čim se vtegnemo pregrešiti zoper zapoved keršanske ljubezni. 1. V petih keršanskih naukih zaporedoma sem govoril od keršanske ljubezni, in sicer najpoprej od keršanske ljubezni sploh, potem pa od keršanske ljubezni posebej, ter od ljubezni do Boga, od ljubezni do bližnjega, in ko bi ta do naš sovraž¬ nik bil, in od ljubezni do samega sebe. — Zadnjič sem vam pravil, da moramo samega sebe ljubiti zato, ker je to božja volja in Jezusova razločna zapoved, in sem vam razlagal, da pametna in keršanska ljubezen do samega sebe obstoji v tem, da človek najbolj in pred vsem drugim spoštuje in v časti ima svojo dušo zavoljo njene posebne imenitnosti in velike cene in vrednosti; in da ravno zavoljo lega spoštovanja samega sebe mora modro vživali časne dan' in pozemeljske dobrote. Danes pa bomo govorili : Od pregreh zoper keršansko ljubezen. 2. In tedaj vprašujem: Kako se zamoremo pregrešiti zoper dolžnost keršanske ljubezni? Na to vpraševanje odgovorim : Kakor je keršanska lju¬ bezen trojna, ter ljubezen do Boga, do bližnjega in do samega sebe, tako so tudi pregrehe zoper keršansko ljubezen trojne verste, ter pregrehe zoper ljubezen do Boga, pregrehe zoper ljubezen do bližnjega, in pregrehe zoper ljubezen do samega sebe. 47 Najpoprej vam bom v misel vzel: A. Pregrehe zoper ljubezen do Boga. 3. Kako pa se pregrešimo zoper ljubezen do Boga? Zoper ljubezen do Boga se pregrešimo z vsakim grehom, sosebno smertnim grehom v sploh; zakaj ^nobeden, kteri v Bogu ostane, greha ne dela", pravi sv. Janez (I. 3, 6.); po¬ sebej pa: a) s tim, da smo mlačni, ravnolerni in merzli do Boga in do božjih reči in natvezeni na svet in posvetne reči; ali da na kratko povem: z ljubeznijo do sveta; b) da smo nehvaležni do božje neskončne dobrotljivosti; c) da smo neje¬ voljni zoper božje premodre naredbe; d) da smo neverni in zaničujemo Boga. a) Najpoprej tedaj se vtegnemo pregrešiti zoper ljubezen do Boga s tim, da se ne zmenimo dosti za Boga in za božjo čast, marveč le za svetom potegujemo. — Pred tako nespametno ljubeznijo do sveta nas prav resno svari sv. Frančišek Salezijan, ter pravi: „Bučelice se veselijo svojega medu; ose pa se le rade derže svoje smradnine. Kavno tako imajo tudi pobožne, bogoljubne duše nad Bogom svoje največe dopadanje; v njem namreč nahajajo svoje okrepčilo. Hudobneži pa in posvetni otroci imajo svoje ve¬ selje pri nečimurnih, pregrešnih rečeh, pri ostudnih posvetnih veselicah." Za klerimi boš'potegnila, ljuba keršanska duša? 0 bodi skerbno — skcrbna, da boš bučelicam podobna, nikar pa gerditn osam ! Varuj se, da ti ljubezen do sveta ne poropa tvojega Boga in tvojega zveličanja. b) Zoper ljubezen do Boga bi se pregrešili, da smo nehvaležni. S tako nehvaležnostjo se zadolži, kdor premalo obrajta božje dari, kakor, so postavim Izraelci v puščavi pre¬ malo obrajtali mano jim dan na dan od Boga iz nebes poslano. Ravno tako se z nehvaležnostjo pregreši, kdor napak obroča božje dari, ali pa se še clo ne zmeni zanje. — Gerdo so se zoper hvaležnost pregrešili tisti gobovi možje, klere je 48 Jezus očistil, pa mu za to toliko dobroto nobene hvale niso vedeli. Ko je hodil Jezus po sredi Samarije in Galileje, in je šel v neko vas, mu je naproti prišlo deset gobovih mož, kteri so od daiječ stali, in so povzdignili glas, rekoč: Jezus, učenik, usmili sc nas! In ko jih je zagledal, rekel je: Pojdite, in skazile sc duhovnom. In prigodilo se je, ko so šli, bili so očiščeni. Eden zmed njih pa, ko je vidil, da je očiščen, se je verni!, in je z velikim glasom Boga častil; m je padel na obraz pred Jezusove noge, in ga je zahvalil. In ta je bil Samarijan. Jezus pa je odgovoril in rekel: Ali jih ni bilo deset očiščenih? Kje pa je unih devet? Nobeden se ni znašel, da bi se bil vernil in Bogu čast dal, kakor ta ptujec? (Luk. 17, 11 —18.) Tih devet gobovih mož se je tedaj gerdo pregrešilo, ker Jezusu nobene hvale niso vedeli za toliko do¬ broto, ktero jim je skazal s tim, da jih je ozdravil. Pa so se tudi hudo zamerili Jezusu s svojo nehvaležnostjo. c) Zoper ljubezen do Boga bi človek grešil tudi s tim, da je nejevoljen zoper božje premodre naredbe. — Nekim starišem je bilo umerlo njih edino dete. Starši so zavoljo tega tako nezmerno žalovali, da se nikakor niso dali vlolažiti, in da so clo na glas godernjali zoper božjo previd¬ nost, ter rekli svojemu duhovnemu pastirju : „Če je Bog res neskončno dobrotljiv, kakor uči sveto pismo, zakaj nam je vzel naju edinega ljubljenega otroka ? tt Duhoven, viditi njuno nekeršansko obnašanje, jima resno odgovori in pravi: „Bog je ljubezen; zalo je hotel tudi zmed vaše družinje enega v ne¬ besih imeti. Vidva pa nočeta priti v nebesa, in bi tudi svojega deteta ne bila pustila v nebesa, ko bi vama ga bil Bog še delj časa pustil na zemlji. Naj vama pa o tem tudi neko priliko povem: Znašel se je nek dober pastir. In ta pastir je imel v svojem hlevu prav žlahtno kermo pripravljeno za svoje ovce. Odperl je tedaj vrata svojega hleva; toda termasle ovce nikakor niso hotle v hlev. Dolgo časa jih vganja in vganja, pa jih ne more vgnati. Namesto skoz vrata v hlev mu vselej smuknejo memo hleva nazaj na dvorišče. Na zadnjo prime jagne zmed čede, in ga zanese naprej v hlev; in glej, za jagnjičkom so zdaj starke kar same ob sebi hitele v hlev. 49 — Dobri pastir je Kristus, naš Zveličar. Hlev z odpertimi durmi so svete nebesa. Jagnje je vaše dete. Ako vam bije za dete serce, hitita za njim. Gospod nosi jagnjička naprej, da bi za njimi hitele tudi ovce.'' — O kako nespametno je tedaj mer- mrati zoper Boga in božjo previdnost in božje premodre naredbe ! d) Najhujši se človek zoper ljubezen do Boga pregreši z nevero, ali pa s tim, da se cIo svojega Boga sra¬ muje ali ga zaničuje. — Žalostna resnica je, da se res nahajajo ljudje, kleri se sramujejo svojega Boga; še vse bolj žalostno pa je to, da takih brezbožnikov še nikoli ni bilo toliko na zemlji, kolikor jih je današnje dni! Kako gerdo in nagnusno da je njih ravnanje, se lahko prepričajo iz naslednje povesti: Živel je o pretečenem stoletju slaven pesnik, ter učen mož, ki se je vkvarjal s tim, da je zlagal pesmi. Njegov oče je bil priprost, pa pošten rokodelec. Pridno je delal cIo v terde noči, in je še samemu sebi pritergoval, da bi bil lepo ■zredil svojega nadepolnega sina. Posrečilo se mu je. Njegov s >n se je lepo izšolal, in je začel kar nagloma sloveti zavoljo skladanja prelepih pesem. In med drugim mu je posebno ena pesem pridobila nedopovedljivo slavo, in radi bi ga bili iz °ci v oči poznali učeni možje. Iz lega namena ga povabi nek imeniten gospod, da bi prišel, ter v pričo najimenitniše gospode poglavitnega mesta sam bral svojo lepo pesem. V to zbirališče pa je bil povabljen tudi stari pesnikov oče; pesnik pa za to ni vedel. Pesnik tedaj slopi na oder in navdušeno pripoveduje svojo lepo pesem, in slava mu je donela od vseh strani. In gospod, kteri je bil pesnika povabil, stopil je prednj ■n ga je vpričo vsega zbirališča priserčno objel v znamnje svoje zadovoljnosti in svojega spoštovanja. V lem trenulleju pa pristopi zmed druge gospode častitljivi starček s sivo glavo pa Priproslo obleko, da bi tudi on na svoje serce pritisnil slav- ne ga pesnika, svojega sina. Ali glej ! kdo bi bil mislil, kdo Pričakoval kaj takega? Nehvaležni sin se sramuje' svojega °čela v revni obleki, se od njega proč oberne, in ga noče spoznali za svojega očeta. Tolika nehvaležnost pa je po vsi Pravici hudo razžalila vso pričujočo gospodo; in kakor ga po¬ prej zavoljo njegovih lepih pesem niso mogli zadosti prehvalili, Kerš, nauk, ^ — 50 - Se ga tudi zdaj niso mogli zadosti nagrajati. „0 ti nehvaležni sin! O ti zveržek zined človeštva!“ je šlo od ust do ust. S takimi in enakimi imeni so ljudje ograjali sina, kteri se je sramoval svojega poštenega očeta. Kakšno ime pa bo zaslužil še le listi človek in tisti kristjan, ki se sramuje clo svojega Boga ? S tem sem vam naštel pregrehe zoper ljubezen do Boga. Naj vam zdaj v misel vzamem B. Pregrehe zoper ljubezen do bližnjega. 4. Zoper ljubezen do bližnjega se pregrešimo s tim, da nobene ljubezni do bližnjega nimamo y svojem sercu, naj si že to ali z besedo na znanje dajemo ali z djanjem; sosebno pa se zoper ljubezen do bližnjega pregre¬ šimo s tim, da se terdo in sirovo obnašamo do bliž¬ njega, da smo terdoserčni, da ogovarjamo in zani¬ čujemo bližnjega. Da nič ne opomnim od znanega gerdega obnašanja evan¬ geljskega hlapca do njegovega sohlapca, kterega je zavoljo malega dolga zgrabil in davil, in ker mu ni imel s čim pla¬ čati, ga clo v ječo vergel, dokler bi mu dolgov ne izplačal (Mat. 18, 28—30.). naj vam povem neko drugo prigodbo: Stari ribič Semnon je ravno z gojzda prišel o nekem merzlem zimskem dnevu z butaro suhega okleščja (dračja) na rami, in ves prezebel in truden po času koraka proti svojemu domovju memo hiše logarja in lovca Itamara. Prišel je do mosta, in je mislil čez most v svojo borno hišico, kar prednj skoči iz svoje hiše lovec, ter se zadere nad ribčem, rekoč: „Stoj, starec! in povej, kje si dreva nabral? Dreva niso tvoje! Meni si jih ukradel!" Semnon se prestraši, in za- jeclja: „Lovec! logar! verjami mi, nisem ti jih ukradel." Itamar pa v ribča reži, in pravi: „Starec! ne prodajaj mi laži. Včeraj sem sekal dreva, ki še v gozdu leže. Od teh derv si si nabral. Nazaj mi jih daj!" Ribič pa pravi: „Nikakor ne, lovec! nisem ti vzel tvojih derv, ampak sem črep za črepom nabiral po snegu; le poglej, da nič sirovega ni vmes, ampak - 51 - je le sama suhljad, ktere pobirati mi nihče ne brani/* Itamar pa pametni besedi do sebe ne da, ampak le vedno nad ribčem renči: „Lažeš mi, pravim, in ukradel si mi moje dreva!** To reče, zgrabi butaro starcu z rame, in jo verze čez most v reko, da jo voda odnese, ter pristavi: „Zdaj je pravda pri kraju !** >n se ošabno verne v svojo hišo. Milo se ozira Semnon za n jbn, in gre svojo pot z vžaljenim sercom in solznim očesom. — Nekoliko dni po tem se obnebje ogreje in led se lopi. Velike ploše ledu priplavajo po vodi in se zaganjajo v most in njegove koze, in ga stresajo z neznano silo, da vse škriplje 'n poka. Prišel pa je iz mesta Kalison, sin Itamarov, in je hotel čez most v očetovo hišo. Viditi pa, v koliki nevarnosti (la se znajde most, ne ve, ali bi se spustil nanj ali ne. Semnon je ob bregu tesal čoln, in je svetoval mladenču, naj nikar v nevarnost ne poslavlja svojega življenja, in naj ne hodi na most. To sliši Itamar, in reče prešerno: „Le hitro mi pojdi sem čez; most se ne bo še poderl. Bog ve, kam bi te starec še pripravil, ko bi ga poslušal! Le urno na most!** Kalison hiti. Med tem pa se kos za kosom ledu zaganja v most, in niost se stresa in podira. Z mostom vred Kalison omahuje, °niahne in pade v vodo. Oj kako zarujove brezupni oče na uni strani, oj kako tarna Semnon na tej strani reke! V sredi vode pa se Kalison bervna derži, in milo milo kliče na pomoč. Oj kako se je pač serce podiralo nesrečnemu očetu! Sam namreč nikakor ni mogel pomagali svojemu sinu, od ribča pa, lako hudo razžaljenega, tudi ni pričakoval mkakove pomoči. Pobožni starček Semnon pa ne misli na hudo razžaljenje, kte- rega jo prebil, ampak je imel pred očmi le nevarnost, v kteri Se je znašel razžaljivcev sin, in serčno stopi v čoln, in se vsi nevarnosti vkljub spusti v šumečo reko, ter ne jenja, dokler mladenča iz vode ne potegne, ter zdravega ne izroči njego¬ vemu očetu. Ves osramoten pobesi Itamar svoje oči, in ne¬ koliko časa popolnoma molči; potem pa pravi plaho in skesano besedo i n s solznim očesom: „Pošteni starček! odpusti mi, kar sem zagrešil nad teboj/* In Semnon pravi: „Nimam ti ničesar odpustiti; zakaj ravnokar sem se zmaščeval nad teboj!“ Itamar pristavlja: „Kaj lako mi povračuješ, ter z dobrotami razžaljenje plačuješ? O moj Bog! ali se mar po takem potu maščuje pra- — 52 — vični kristjan!" — Kaj ne, ljubi moji! kako gerdo je bilo poprejno lovčevo nevljudno ravnanje! in nasprot kako lepa je ribčeva ljubezniva krotkost in prizanesljivost! Sosebno hudo se zoper kersansko ljubezen do bližnjega pregreši, kdor kakega človeka zaničuje, naj si že bo ali iz tega ali unega vzroka. Francoski kralj Ludovik XII. je imel na svojem dvoru mladenča, ki je bil sicer plemenitega rodu, včasih pa vendar le nevljudnega obnašanja do ljudi nižjih stanov. Nekega dne je gerdo imel in zaničeval priprostega kmetiča. Kralj to zvedeti, zapove, da se mladenču k obedu do ena drobtinca kruha dati ne sme; vse drugo naj mu po navadi oskerbe. Služabniki po kraljevem povelju nalanjčno store. Mladeneč terja kruha pri obedu; pa mu ga ne prineso. Pritoži se zavoljo tega pri kralju, in kralj ga vprašuje, zakaj da ni zadovoljen že samo z drugimi jedmi, ktere je dobival. Mladeneč pa pravi: „Kruha mi niso dali; kruh pa je tolikanj potreben, da si ohranimo življenje!" In kralj mu reče: „Ce je pa taka, da kruha pogrešati ne moreš, zakaj pa zaničuješ tiste, ki ti ga poskerbe? Zakaj zaničuješ kmetovavce, kteri ti kruh s putnim obrazom pidelujejo iz krila zemlje?" Zdaj vam bom še na kratko razložil C. Pregrehe zoper ljubezen do samega sebe. 5. Keršanski ljubezni do samega sebe je kar naravnost nasproti pregrešna, sebična ali samopridna ljubezen do samega sebe, ktera se ozira le samo na svoj lastni dobiček, in nič ne gleda na božjo čast in dušni blagor bliž¬ njega, in ktera človeka žene, da bolj skerbi za svoje telo, kakor pa za svojo dušo. Samopridna samosvoja ljubezen je neznana moč v člo¬ veškem sercu, je neznana moč, ktera le zlo in pogubljenje vodi za seboj. Sv. Tomaž jo imenuje ^studenec vsega zla, iz kterega studenca, dokler teče, le siroščisa izvira in pogubljenje." In sv. Avguštin piše: „Najviši blagor človekov obstoji v lem, da ljubi Boga; naj veča nesreča pa tiči v tem, da le samega sebe ljubi." Ravno zato moramo pa tudi Yse svoje dušne in I — 53 - telesne moči upirati v to, da pobijemo v svojem sercu kačo pregrešne samosvoje ljubezni, in si namesto nje vsadimo v svoje serce žlahno rožo keršanske in svete ljubezni do samega sebe. Sveta Angela Folignijska se je sebične samosvoje lju¬ bezni bolj bala, kakor samega hudega duha. Vedela je, da Pregrešna samosvoja ljubezen hudemu duhu vrata odpira v naše serce, ter mu moč dodeli in oblast nad naše nagnenja in naše poželjenje. Spoznala je, da se budi duh po pregrešni samo¬ svoji ljubezni v serce spuščen kakor volk v ovčnjaku polagoma polasti zdaj te zdaj une ovčice, ter svete misli ali pobožne želje. Ravno zato je sveta Angela prav dostikrat rekla svojim tovaršicam: „Otročiči moji! ni je nobene reči ne na zemlji ne v peklu, ktere bi se bolj bala, kakor se bojim pregrešne samosvoje ljubezni. Ona se globokejše vrine v našega duha in v našo dušo kakor ojster meč, da bi jo od Boga ločila in s tisučerim pogubljenjem napolnila .“ — Kdor hoče zapeljivega prijalla pregrešne samosvoje ljubezni zmagati, mora sam seboj imeti vedno vojsko. Sv. Frančišek Ksaverijan je sebični samo- svoji ljubezni prisegel neodjenljivo sovraštvo. Neprenehoma Se je ž njo vojskoval. Zatorej ni hotel vživati nobene reči, ktera bi se bila prilegla samopridni samosvoji ljubezni; in ni ne jedel ne pil nič več ne, kakor le toliko, kolikor je bilo neobhodno potrebno, da si je ohranil življenje. Vedno in y edno je sebi in svojim tovaršem ponavljal zlate besede; pre¬ maguj sam sebe!“ In ko so ga vpraševali, po čemu da jim tako dostikrat ponavlja ta nauk, odgovoril je: „Zato, ker bo človek, ki zmaga samega sebe, naj više veličastvo dosegel v nebesih . u — Da pa to zmago čez samega sebe dosežemo, se ne smemo ustrašiti dela in truda, ki je sklenjen s to duhovno vojsko. Po tem ko je Ogre zmagal v slavnem boju, rekel je cesar Friderik svojim vojakom: „Velik kos dela je dodelan po zmagi, ktero smo si pribojevali; ostane pa nam še težeji kos dela, to je, da premagamo sami sebe, ter v vojnice denemo lakomnost in hrepenenje po maščevanju, da bo po lem takem sveta keršanska ljubezen gospodovala nad pregrešno samosvojo ljubezen. Sv. Alfonz Liguorijan pripoveduje naslednjo pri— godbo: Nek prileten minih, kteri je nedavno na videz prelepo umeri, in je kakor so ljudje sploh mislili, v svojem življenju — 54 — veliko delal za Boga, premišljeval je nekega dne svoje po- prejno življenje, in je potem ves preplašen spregovoril tc-le besede: „0 moj oče! Zmed vseh svojih djanj v vsem svojem življenja ne najdem tudi ne enega ne, kterega bi bil opravljal edino in samo iz ljubezni do Boga, da bi nobene samosvoje ljubezni pri njem ne bilo. O ti preklicana samosvoja ljubezen, ktera si me pripravila ob vse zasluženje! £< — Ali ste slišali, ljubi moji! te neznane besede? Oj kolikim ljudem bo enako grenko očitovanje vest težilo na smertni postelji! Proč tedaj s to pregrešno, samopridno, sebično samosvojo ljubeznijo! Amen. 1. Pregrehe zoper keršansko ljubezen sem vam našteval v poslednjem keršanskem nauku. Slišali ste, da so te pregreho zoper ljubezen do Boga, zoper ljubezen do bližnjega in zoper ljubezen do samega sebe. — Zoper ljubezen do Boga se pregrešimo z vsakim grehom sploh, sosebno pa s tim, da smo mlačni v služhi božji, nehvaležni do božje dobrotljivosti, da mermramo zoper božje premodre naredbe, da smo neverni in zaničujemo Boga. — Zoper ljubezen do bližnjega bi grešili, ako bi bližnjega radi ne imeli, ter bi svojo zamerzo do njega ali z besedo ali djanjem na znanje dajali, ako bi terdo in terdoserčno z bližnjim ravnali, ali ga ogovarjali in zaničevali. — Zoper ljubezen do samega sebe vtegnemo ► grešiti s pregrešno, sebično, samopridno samosvojo ali samo- lastno ljubeznijo, po kteri bi nič ne gledali na božjo čast in na dušni blagor bližnjega, ampak le na svoj lastni dobiček, in po kteri bi bolj skerbeli za svoje telo, kakor za svojo ne- umerjočo dušo. VII. Keršanski nauk. Od božjih zapoved sploh. j Iz vsega pa, kar sem vam do zdaj pravil od keršanske ljubezni, ste lahko spoznali, kako potrebna da nam je keršanska ljubezen, ter potrebna tako, da človek, kteri se svoje pameti zave, brez ljubezni ne more doseči večnega življenja. „Kdor ne ljubi, ostane v smerti*, uči sv. Janez (I. 3, 14.) 2. Zdaj pa pridemo do upraševanja: S čem kažemo, da ljubimo Boga in bližnjega? Da ljubimo Boga čez vse in bližnjega kakor samega sebe, kažemo s tim, da spolnujemo deset božjih zapoved; zakaj v desetih zapovedih božjih so natanjko razložene vse dolžnosti do Boga in do bližnjega. Perve tri zapovedi božje uamreč nam razlagajo dolžnosti do Boga, drugih sedem pa dolžnosti do bližnjega. Jezus pravi; „Kdor moje zapovedi ima, in jih spolnuje, tisti je, ki me ljubi.“ (Jan. 14, 21.) — Po tem takem nanese zdaj versta, da govorimo od desetih zapoved božjih, in sicer od desetih zapoved božjih sploh. II. Razdelek. Od deset zapoved božjih sploh. 3. Bog je človeku, kakor hitro ga je vslvaril, svojo voljo zapisal v njegovo serce, da človek ve, kaj naj stori, in kaj naj opušča, da se mu bo dobro godilo tukej na zemlji, in da bo tam na unem svetu srečen na vse vekomej. Našim pervim slarišem ni bilo treba nobenih učenikov in nobenih posebnih naukov. Resnica božja namreč, klera jim je b la zapisana v njih serca, jima je natanjko in določno pripovedo¬ vala, kakšne dolžnosti imata do Boga, do samega sebe in do eden drugega. Ta od Boga samega v človeško serce zapisana resnica se imenuje natorna postava. 56 - Ako bi bil človek vedno ostal tak, kakoršnega je Bog vstvaril, ter ostal v nedolžnem stanu, bi razun te natorne postave ne bil potreboval nobene druge postave. Toda greh naših pervih staršev, ki je popačil vso človeško naloro, je tudi to od Boga v naše serce zapisano postavo zamazal tako, da se nič več ne more brati tako lahko, kakor poprej, dokler se je človek znašel v nedolžnem stanu; in še to, kar se brati zamore, jd neizrečeno težko dopolniti. Da greh natorne postave ni popolnoma zbrisal iz človeškega serca, ampak jo je le zamazal, vidi se iz tega, da vsak človek vsaj po nekoliko ve, kaj je prav in kaj ni prav, če tudi clo nič ni bil pod¬ učen, če je tudi še ravno tako neveden, kakor je na svet prišel, in če tudi od Boga še clo nič ni slišal. — In kolikor bolj nedolžen je človek, toliko bolj ve in spoznava, kaj mu natorna postava ali zapoveduje ali prepoveduje; in kolikor bolj se v greh spusti, toliko manj spoznava to postavo, zato, ker jo greh zmerom bolj zamazuje in zbrisuje, dasiravno je popol¬ noma izbrisati iz serca nikdar ne more. Akoravno človek od prihodnjega življenja, od smerti, od sodbe, od vic, pekla in nebes clo nič ne ve, mu le vendar zmerom pravi nek notranji glas: „Tako ni prav, kakor ti delaš in živiš. Tvoje zaderžanje in tvoje življenje se mora gerdo in ostudno zdeti slehernemu človeku!“ Vsak še tako hudoben človek, če tudi v resnicah svete vere clo nič ni podučen, vendar le spozna, da bi bilo najbolj prav, ako bi vsi ljudje na zemlji pravično živeli, ter ne delali škode in krivice eden drugemu; in tudi to vsak spozna, da ne sme storiti drugim tega, česar bi sam rad ne imel, da bi mu drugi storili. — Zavoljo te v vsako človeško serce zapisane natorne postave nahajamo tudi med neverniki marsikak lep nauk. Tudi oni so imeli svoje šole, v kterih so priporočevali pravičnost, poštenje in usmiljenje do bližnjega in še marsiktero drugo lepo in hvalevredno reč. Ravno zato pa tudi uči sv. Pav l, da bo Bog nevernike sodil po natorni po¬ stavi, in d a torej tudi oni ne bodo imeli pravičnega izgovora, ako prav ne žive. — Iz vsega tega, kristjani ljubi! lahko vidite, da greh natorne postave popolnoma ni izbrisal iz člo¬ veškega serca, temveč jo je le zamazal, da je človek nič več - 57 - ne razvidi in ne spozna tako nalanjčno, kakor bi jo bil spoz¬ nal, ako bi bil v izvirnem, nedolžnem stanu ostal. Zraven tega, da je natorno postavo v človeškem sercu zamazal, je pa greh naredil še neko drugo večo škodo, m sicer to, da je človeško voljo spridil in sp a či , L jn na hudo nagnil tako, da človek še tega'ne stori, kar za prav spozna, in od česar je prepričan, da je prav in dobro, in da stori le to, od česar ve, da ni prav, temveč pregrešno. — Namesto božje ljubezni, s ktero je bilo v nedolžnem stanu napolnjeno človeško serce, se je po storjenem grehu po njem razlila lju-j bežen do nečimernih posvetnih reči, tako da - človek ob sam natorni postavi Boga nikoli ne ljubi prav iz celega serca - Greh je sebično in samopridno ljubezen do samega sebe za gospodarja postavil v človeško serce, in ta pregrešna samosvoja ljubezen pod nogami in pod oblastjo ima tudi natorno postavo, ktero je Bog sam zapisal v naše serce, in porajta nanjo lo toliko, kolikor se njej ljubi. V tak žalosten stan je greh postavil človeštvo. Natorna postava je bila po grehu vsa zamazana v človeškem sercu, in še to kar ni bilo zamazanega, ni imelo nobene moči. In Bog je vendar le celih ‘2500 let človeški rod pustil v tem žalost¬ nem stanu, pustil pod samo natorno postavo, pustil zato, da bi bili ljudje po lastni skušnji od svoje revščine, od svoje slepote in nezmožnosti prepričani spoznali, da natorna postava ne za¬ dostuje več, in da je preslaba, da bi človeka spodbodla in povzdignila do pobožnega in svetega življenja, in da človek zraven natorne postave potrebuje tudi še božje postave, ktero mu mora Bog sam razodeli in na znanje dati, da po njej človek spoznava sveto voljo božjo in zvesto služi Bogu, svo¬ jemu Stvarniku. 4. In Bog je tudi res ljudem razodel svojo voljo, ter razodel Izraelskemu ljudstvu v puščavi, kamor jih je bil Mozes iz Egipta pripeljal skoz rudeče morje. Sveto pismo nam v tem tako-le pripoveduje: Tretji mesec po izhodu Izraelcev iz Egiptovske dežele so prišli v Sinajsko puščavo, in so šotore postavili Sinajski gori nasprot. Mozes pa je šel k Bogu na goro, in Gospod mu je klical iz gore, rekoč: „To povej hiši - 58 - Jakobovi in oznanuj olrokom Izraelovim: Sami sle vidili, kar sem storil Egipčanom, in kako da sem vas nosil na orlovih perutih in vas za svoje sprejel. Ako hote tedaj poslušali moj glas in spolnovali mojo zavezo, mi hote lastnina zmed vseh narodov; zakaj moja je vsa zemlja. In vi mi hote duhovsko kraljestvo in svet narod. To so besede, ktere povej Izraelo¬ vim otrokom . u Mozes je prišel, in ko je poklical starašine ljudstva, jim je razložil vse te besede, kakor mu je bil zapo¬ vedal Gospod. In odgovorilo je vse ljudstvo z enim glasom : „Vse, karkoli je govoril Gospod, bomo storili.“ In ko je Mozes prinesel besede ljudstva do Gospoda, rekel mu je Go¬ spod : ,,Ze zdaj hočem priti k tebi v tamnem oblaku, da me sliši ljudstvo govoriti s teboj, in da ti verjame vselej.“ Tedaj je povedal Mozes besede ljudstva Gospodu, kteri mu je rekel: „Idi k ljudstvu, in posvečuj jih danes, in jutro, in opero naj svoje oblačila; in naj bodo pripravljeni na tretji dan; zakaj tretji dan bo Gospod prišel doli vpričo vsega ljudstva na Si¬ najsko goro. In postavi ljudstvu mejnike okrog, in reci jim : Varujte se, stopiti na goro, in se dotakniti njenih mej! Sle— hern, ki se dotakne gore, bo smerti umeri. Ne dotakne naj se ga roka, temveč kamnjan naj bo, ali pa preboden s pšico; bodi si živina ali človek, živeti ne sme. Kedar bo jela bučati trobenta, naj gredo do gore.“ In Mozes je stopil z gore do ljudstva, in je posvetil ljudstvo. In ko so oprali svoje oblačila, jim je rekel: „Bodite pripravljeni za tretji dan. ft — In že je prišel tretji dan, in jutro je napočilo: in glej, slišalo se je, ko je jelo grometi, in se bliskati, in silno gost oblak je pokril goro, in trobenlni glas je bučal čez dalje bolj; in balo se je ljudstvo, ki je bilo v šotorišču. In ko jih je izpeljal Mozes iz šotorišča Bogu naproti, stali so pod goro. In vsa Sinajska gora se je kadila, ker se je Gospod nanjo spustil v ognju; dim se je valil iž nje kakor iz peči, in vsa gora je bila strašna. In trobenlni glas je polagoma močnejši prihajal, in se je razlegal čez dalje bolj; Mozes je govoril, in Gospod mu je odgovarjal. In Gospod je prišel na Sinajsko goro, na verh gore, in je poklical Mozesa na njen verh. Ko je bil nanjo prišel, mu je rekel: „Stopi doli, in opominjaj ljudstvo, da kje mejnikov ne prestopijo, gledat Gospoda, da ne pogine - 59 - zmed njih prav veliko število. Tudi duhovni, ki se bližajo Gospodu, naj se posvetč, da jih ne udari." In Mozes je rekel Gospodu: »Ljudstvo no bo moglo priti na Sinajsko goro; zakaj zaterdil si in zapovedal, rekoč: Postavi mejnike okoli gore, in posveti jo." Gospod mu je rekel: »Pojdi in stopi doli, potem pa pridi ti in Aron s teboj; duhovni pa in ljudstvo, naj ne prestopajo mejnikov, in naj ne hodijo k Gospodu, da jih kje ne pokonča." In Mozes je šel k ljudstvu, in jim je vse po¬ vedal. — Tedaj je Gospod govoril vse te besede : »I. Jaz sem Gospod, tvoj Bog, ki sem te izpeljal iz Egiptovske dežele, iz hiše sužnosti. Ne imej tujih bogov zra¬ ven meno. Ne delaj si zrezane podobe, tudi nobene podobe od tega, kar je zgorej na nebu, ne od tega, kar je spodej na zemlji, ne od tega, kar je v vodi pod zemljo. Ne moli jih in ne časti jih; zakaj jaz sem Gospod, tvoj Bog, močen, goreč Bog, ki pokorim hudobijo očetov nad sinovi do tretjega in četertega rodu nad njimi, ki me sovražijo, in skazujem milost do desetstotnega rodu tistim, ki me ljubijo in spolnujejo moje zapovedi." »II. Ne imenuj po nemarnem imena Gospoda, svojega Boga; zakaj Gospod ne bo štel nedolžnega, kdor bo imenoval njegovo ime po nemarnem (nepridnem)." »III. Spomni se, da posvečuješ sobotni dan. Sest dni delaj in opravljaj vse svoje dela; sedmi dan pa je sabota Gospoda, tvojega Boga; ne delaj nobenega dela, ne ti, ne tvoj sin, ne tvoja hči, ne tvoj hlapec, ne tvoja dekla, ne tvoja živina, ne tujec, ki je znolrej tvojih vrat. V šestih dneh je Bog ustvaril nebo in zemljo, in morje, in vse, kar je v njih, sedmi dan pa je počival; torej je Bog blagoslovil sabolni dan, in ga je posvetil." „IV. Spoštuj svojega očeta in svojo mater, da dolgo živiš na zemlji, ki ti jo bo dal Gospod, tvoj Bog." „V. Ne ubijaj." »VI. Ne prešestuj." - 60 - „VII. Ne kradi." „VIII. Ne govori krivega pričevanja zoper svojega bližnjega." „IX. X. Ne želi hiše svojega bližnjega; ne želi njegove žene, ne njegovega hlapca, ne njegove dekle, ne njegovega vola, ne njegovega osla, ne vsega, kar je njegovega." Vse ljudstvo pa je vidilo grom in blisk, in Irobentni glas, in goro, ktera se je kadila, in vsi prestrašeni in od groze pretreseni so od daleč stali ... in so rekli z enim glasom : „Vse besede, ktere je govoril Gospod, bomo dopolnovali." (II. Moz. 15, 20, 1- 18. 24, 3.) Glejte, to so tiste zapovedi, ktere je Bog Izraelcem dal na Sinajski gori, ktere pa tudi nas vežejo, ker jih Kristus, naš nebeški Učenik, ni zavergel, temveč jih je poterdil, bolj na tanjko razložil, in rekel mladenču: „Ako hočeš v življenje iti, spolnuj zapovedi"; (Mat. 19, 17.) kar pa ne velja le samo mladenču, ampak tudi nam vsem. Te božje zapovedi molimo zdaj nekoliko bolj na kratko, ter tako-le; I. Veruj v enega samega Boga. II. Ne imenuj po nemarnem božjega imena. III. Posvečuj praznik. IV. Spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel in da ti bo dobro na zemlji. V. Ne ubijaj. VI. Ne' prešestuj. VII. Ne kradi. VIII. Ne pričaj po krivem zoper svojega bližnjega. IX. Ne želi ljudske žene." X. Ne želi ljudskega blaga. 61 Akoravno pa božje zapovedi molimo zdaj nekoliko dru- gač, kakor jih je Bog govoril na Sinajski gori, vendar le je zapopadek teh in unih eden in ravno listi. Bolj na kratko ter okrajšano jih molimo zdaj le samo zato, da si jih vsakdo tem lagleje ohranja v spominu. 5. Zdaj pa vprašujem: Zakaj je Bog med gromom in treskom dal svoje zapovedi? a) Zato, ker je hotel, da bi terdi in svojeglavni Izraelci njegovo mogočnost in veličastvo spoznali in imeli veče spošto¬ vanje in večo pokorščino do njegovih zapoved; b) zato, da bi se prelomljevavci njegovih zapoved bali n jegove mogočnosti in zažuganih kazen. Bog daj, da bi tudi mi nikoli ne pozabili, kako veličasten in mogočen je Gospod, kteri nam je dal te svoje zapovedi ! 6°g daj, da bi nikdar iz spomina ne spustili, da tih svetih zapoved nam ni dal kak človek, temveč nam jih je dal Bog sam, ki je vsegavedoč in povsodpričujoč, neskončno svet in pravičen Gospod nebes in zemlje! Bog daj, da bi do teh svetih zapoved imeli vedno toliko spoštovanje, da bi jih vseg- dar radi in zvesto spolnovali! Oj koliko boljši in prijetniši bi bilo na lem svetu, ako bi vsakdo dragovoljno in zvesto spolnoval svete božje zapovedi! Ne košatile bi se med nami goljufija, tatvina, krivica; ker bi si vsakdo pošteno delal in skerbel za dostojni živež in druge navadne potrebe. Starši bi nikdar britkih solz ne pretakali nad svojimi otroci, ker bi jih otroci spoštovali in v časti imeli po božji zapovedi; in tudi otrokom bi nikdar ne bilo treba tožiti nad starši, ker bi starši po božji volji skerbeli za svoje otroke. — Ker se pa božje zapovedi ne spolnujejo zvesto in natanjčno, pride iz tega veliko hudega na svet in veliko zla nad človeški rod! — 62 — 6. Bog pa svojih zapoved ni le samo v človeško serce zapisal, ni samo oznanil z razločno besedo na Sinajski gori, ampak jih je tudi zapisane dal Izraelcom. Poklical je Mozesa k sebi, ter mu je djal: „Stopi k meni na goro, in ostani ondi; in dal ti bom kamnjene tabiji, in postavo in zapovedi, ktere sem zapisal, da jih učiš.* (H. Moz. 24, 12.) Mozes gre na goro, kakor mu je Bog zapovedal, in ostane ondi 40 dni in 40 noči brez jedi in pijače. Bog mu da zapovedi spisane na dveh kamnitih tabljah. Na pervo tabljo so bile zapisane perve tri zapovedi, ktere zapopadajo naše dolžnosti do Boga; na drugo tabljo pa je bilo zapisanih poslednjih sedem zapoved, ktere nam nakladajo tiste dolžnosti, ktere moramo spolnovali do bližnjega in do samega sebe. — Na kamen so bile pisane te božje zapovedi v znainnje, da bodo imele stanovitno veljavo, in da bodo vezale vse ljudi vseh časov. — Sleherna tablja je bila viditi, kakor da bi bila posebej narejena; vendar pa ste bile nek skupej združene in zedinjene. Združene in zedinjene pa so bile zato, ker se vse zapovedi izhajajo od enega in ravno tistega Gospoda; in tudi zato, ker so vse zapovedi med seboj v lepi zvezi, tako, da kdor pervih treh ne spolnuje, tudi drugih sedem zvesto spolnoval ne bo; in kdor bližnjega ne ljubi, tudi do Boga prave ljubezni imel ne bo. Za popa¬ dek vseh deset zapoved božjih namreč je na kratko strinjen v dveh zapovedih ljubezni, ktere ste: „Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega svojega serca, in iz vse svoje duše, in iz vse svoje misli. Ta je naj veča in perva zapoved. Druga je tej enaka: Ljubi svojega bližnjega, kakor sam sebe. V teh dveh zapovedih je zapopadena vsa postava.* (Mat. 22, 37-40.) Iz vsega tega pa že sami lahko posnamete, kako ime¬ nitne da so božje zapovedi, in blagor nam, ako jih zvesto spolnujemo! Zvesto spolnovaje svete božje zapovedi bomo zlahkoma premagali vse svoje notranje in vunanje sovražnike. O tem prav lepo povč sv. Avguštin, rekoč: „Na Sinajski višavi so nam bile ojstre pšice v roke dane, s kterimi za- morerno pomorili vse tiste hudobije, ktere nas napadajo kakor dereče zveri. Vzemi v roko pervo orožje, ter pervo zapoved, 63 - m umerle bodo vraže in molikovanje. Primi za drugo psico sli drugo zapoved, in padla bo kriva prisega in sleherno preklinjevanje. Posluži se tretje zapovedi, in zginila bo boga- pozabljiva razmišljenost, ktera se izcimi iz nepretergane de¬ lavnosti za zgolj časno življenje. Porabi čelerto orožje, in te bo rešilo nehvaležnosti, razžaljivnosti in opornega duha: pri svojem vsestranem porazutnljenju bi v okom prišlo sleherni nerednosti (nerodnosti) v družinjskem in deržavljanskem živ¬ ljenju. In ravno taka je z odkritoserčnim in natanjcnem spol— novanjem drugih zapoved. Pela zapoved je močna psica, ktera ima pokončati vsako pošast sovraštva in grozovitosti in svojevoljnega maščevanja; šesta zapoved je orožje zoper vse nerodnosti in razdjanja v človeštvu, ki jih za seboj vodi raz¬ uzdano natorno življenje . . . Sedma zapoved je orožje, ktero se vstavlja vsaki krivični lakomnosti; osma zapoved je svilel meč, pripravljen za boj zoper vsako gerdo, nečisto, krivično misel in željo, da se kar v korenini zalare sleherno naravno zlo.“ 7. Opomnim vas še, da to še ni zadosti, da so zapovedi božje dane, ampak človek mora tudi v njih podučen bili, ako hoče iz njih kaj prida imeti za svoje zveličanje, in sicer: a) je potfeba, da človek božje zapovedi iz glave povedali vč. Bog daj, da bi med nami nobenega odraščenega ne bilo tako malo podučenega v verskih resnicah, da bi še božjih zapovedi povedati ne znal! Pa takih, menim, ni veliko, kteri bi božjih zapoved iz glave povedati ne vedeli; ampak lem več je takih, kteri ne vedo, kaj nam Bog v lej ali uni zapovedi storiti zapoveduje ali prepoveduje. — Vedite po, da pobožnemu kristjanu še ni zadosti, da zna božje zapovedi ob- moliti, ampak on si prizadeva b) spoznati tudi duha božjih zapoved, ter zvedeti in spoznali vse, kar nam Bog zapoveduje in kar nam prepo¬ veduje v svojih zapovedih; si prizadeva zvedeli in spoznati, kaj nui veleva ta in una božja zapoved storiti in kaj mu veleva opustiti. — Tudi vi, ljubi moji! bodite vsi od kraja tako pobožni, da si bole na vso moč prizadevali, zmerom bolj - 64 — in bolj spoznavati, kteri da je zapopadek in duh svetih božjih zapoved. — Pa tudi to še ni zadosti, da zna kristjan božje zapovedi iz glave povedati ali moliti, in da ve, kaj zapove¬ dujejo in kaj prepovedujejo, ampak e) kristjan mora božje zapovedi tudi v sercu nositi. — Že od Izraelcov je Bog tirjal, da morajo v svojem sercu nositi zapovedi, ktere jim je dal. Ce je pa Gospod Bog to terjal že od Izraelcov, kteri so se znašli pod postavo strahu, kolikanj bolj mora še le to terjati od pravovernih kristjanov, kteri se znajdejo pod postavo milosti ali gnade. Da Bog to res terja od pravovernih kristjanov, je že po preroku Jeremiju (31, 33.) prerokoval, rekoč: „Dal jim bom svojo postavo v njih oserčje, in v njih serce jo bom zapisal; in bom jim Bog, oni pa bodo moje ljudstvo." Po tem takem je dolžnost slehernega kristjana, da božje zapovedi zna; da ve, kaj zapopadajo in v sebi imajo; in da jih v svojem sercu zapisane nosi. Tudi vi, ljubi moji poslušavci ! bote zvesto spolnovali to svojo dolžnost, če bole radi hodili h keršanskirn naukom, in ukaželjno poslušali razlaganje božjih zapoved! Amen. / - G5 VIII. Kersanski nauk. Od spolnovanja božjih zapoved. — Prazni izgovori. 1. V zadnjem keršanskem nauku sem govoril od božjih za poved sploh. Povedal sem vam, da je Bog vsakemu človeku v serce zapisal svojo voljo, po kteri človek spozna in vč, Kaj mu je storiti in kaj opustiti, da se mu bo dobro godilo u \ a i n a zemlji in tamkej v večnosti. In ta od božje roke v človeško serce zapisana postava se imenuje natorna postava. b> bil človek ostal tako nedolžen, kakor je iz božjih 05 P r 'šel, bi razun natorne postave ne bil potreboval nobene ru » e postave. Ko so pa grešili naši pervi starši, zamazal je S r on natorno postavo v človeškem sercu tako, da človek po slorjenem grehu ni mogel nič več tako dobro spoznali božje v °!je, kakor poprej; zatorej je človek potreboval božjih zapo¬ ved. In Bog je tudi res dal svojo zapovedi Izraelskemu ljudstvu na Sinajski gori, in jih je za ravno to ljudstvo tudi zapisane izročil Mozesu na dveh kamnjenih tabljah, na klere j'J 1 je bil Bog zapisal z lastnim perstom. Na pervi tablji so de zapisane perve tri božje zapovedi, ktere nam razkladajo Gste dolžnosti, klefe imamo do Boga. Na drugo tabljo pa je bilo zapisanih poslednjih sedem zapoved, ktere nam nakladajo naše dolžnosti do bližnjega in do samega sebe. — V teh zapovedih božjih moramo biti dobro podučeni, da jih znamo ne le iz glave povedati, ampak da spoznamo tudi duha božjih zapo- Ve d; zraven tega moramo tudi še v svojem sercu hraniti te Sv °jo božje zapovedi. 2. Danes pridemo naj poprej do vpraševanja: Ali smo tudi mi dolžni s p o 1 n o v a l i božje z a p o- Vo,il ktere je Bog v stari zavezi dal Izraelskemu vu? Muk, 5 — 66 - Tudi mi kristijani smo terdo zavezani spolnovati svele božje zapovedi, in sicer a) zato, ker razlagajo natorno postavo, ktero je Bog zapisal v naše serce, in hranijo v sebi vse tiste dolžnosti, ktere imamo do Boga, do bližnjega in do samega sebe. Ravno zato je slehern kristjan spolnovati dolžen vse, kar zapovedujejo svete božje zapovedi; in je opuščali dolžen vse, kar prepovedujejo svete božje zapovedi. In zastonj bi se izgovarjal, da to ali uno ni greh, ker je že sploh v navadi med ljudmi in se obrača in ravna po šegah sedajnega sveta; zakaj Bog nas ne bo sodil po naših napčnih mislih in spačenih željah, tudi ne po šegah in navadah pohujšljivega sveta, ampak nas bo sodil po svojih svetih zapovedih. Božje zapovedi smo spolnovati dolžni: b) zato, ker je Kristus kar naravnost zapove¬ dal, da moramo spolnovati svete božje zapovedi, ker on ni prišel razdirat in zametavat svetih božjih zapoved, ampak jih le spolnovat in bolj natanjko razlagat. „Nikar ne mislite*, je rekel, „da sem prišel razvezovat postavo ali pre¬ roke; ne razvezovat, ampak spolnovat sem jih prišel.* (Mat. 5, 17.) Ker pa je Jezus ne le sam spolno val postavo, ter svete božje zapovedi, in je tudi natanjčno razlagal, kako jih moramo prav spolnovati, kdo bi si še upal terditi, da božje zapovedi nas ne vežejo, ampak so vezale le Izraelce? Božje zapovedi moramo spolnovati c) zalo, ker nam spolnovanje svetih božjih zapoved zaleže ne le v časni blagor, ampak tudi v večno srečo. — In kralj David prelepo opeva srečo, ktera doteka ljudem iz zvestega spolnovanja svetili božjih zapoved, ter pravi: ^Gospodova postava je čista (popolna), ter spre¬ obrača (poživlja) duše; Gospodovo spričevanje je zvesto (resnično in nezmotljivo), ter daje modrost malim (priprostim, ponižnim). Pravice Gospodove so ravne (prave) in razvese¬ ljujejo serca; Gospodova zapoved je svitla, ter (dušne) oči razsvitljuje. — Sodbe Gospodove so resnične, opravičene same - 67 - v sebi. Bolj so zaželjene kakor zlato in prav drag kamen", in slajše kakor med in sat; tvoj služabnik se jih deiži, v nj^ spolnovanju je obilno plačilo.“ (Ps. 18, 8 13.) ® f pred Davidom je Mozes govoril Izraelskemu ljudstvu, rekoč. „Ako poslušaš glas Gospoda, svojega Boga, da storiš in spol- nuješ vse njegove zapovedi, klere ti danes zapovedujem, le bo povzdignil Gospod, tvoj Bog, nad vse narode, ki so na zemlji. Prišli bodo nad te vsi blagri (blagoslovi) Gospodovi, in ti bodo došli, ako le poslušaš njegove zapovedi. Blagoslovljen bos v mestu, in blagoslovljen boš na polju. Blagoslovljen bo sad tvojega telesa, in sad tvoje zemlje, in sad tvoje živine, cede tvojih goved in tamori (hlevi) tvojih ovec. Blagoslovljene bodo tvoje žitnice in blagoslovljene tvoje zaloge. Blagoslovljen boš, ko prideš in ko odideš. Gospod bo dal, da bodo popa¬ dali pred tvojimi očmi tvoji sovražniki, ki se vzdigujejo zoper tebe; po enem polu bodo nad tebe prišli, in po sedmerih potih bodo bežali spred tvojega obličja. Poslal bo Gospod blagoslčv nad tvoje shrambe, in nad vse dela tvojih rok; ter te bo bla¬ goslovil v deželi, ktero boš prejel.'" (V. Moz. 28, 1 — 8.) In Jezus je rekel mladenču, ' ki je k njemu pristopil, ter ga uprašal: „Dobri učenik! kaj naj storim dobrega, da zadobim večno življenje?" „Kaj me uprašuješ od dobrega? . . . Ako hočeš v življenje iti, spolnuj zapovedi." Mu reče; „Klere?“ Jezus pa jo rekel: „Ne ubijaj, ne prešestuj, ne kradi, ne pričuj po krivem. Spošluj očeta svojega in mater svojo, in ljubi svojega bližnjega kakor sam sebe." (Mat. 19, 16 — 19.) — Glejte, kako veliko plačilo je postavljeno na zvesto spolno- vanjc svetih božjih zapovedi Pri vsem lem pa —kdo bi verjel! — da se znajde toliko ljudi, toliko kristjanov, ki tako lahko¬ miselno in clo prederzno prelomljujejo svete božje zapovedi. Pač prav bi bilo, da bi opat Orontez spet prišel, ter jim na¬ redil ojstro svarivno pridigo, kakor jo je bil naredil svoje dni. Orontez, opat nekega samostana na Jutrovem jo nekega dne prav smešno oblečen prišel v cerkev k božji službi. Dolenji konec plajšča namreč si je bil čez rame ogernil, gorenji del pa ga je otepal po nogah. To vidili ljudi smeh posili clo na svetem kraju. Orontez pa resnobno in priprosto sloji med »brano množico, kakor bi nič napčnega ne zapazil sam nad - 68 seboj. Cerkveni čuvaji pa pristopijo, ter mu pravijo: „Opat Orontez, Bog ti daj zdravje! Ali ne vidiš krog sebe množice romarjev in tujcev? In ali nisi opazil, kako s perstoin kažejo na tebe, ter pravijo, da se ti v glavi meša?“ Orontez vpra¬ šuje, kaj da je ljudem priložnost dalo, tako soditi, in zve, da je ljudi v smeh pripravil njegov plajšč, kterega si je bil v hitrici napak ogernil. Toda ta napaka mu ni vzela serčnosti, marveč mu je ponudila priložnost, narediti zbrani množici prav rezno svarivno pridigo. Neprestrašeno se tedaj vstopi pred zbrano množico, ter jo ogovori, rekoč: „Vi ljudje ste prever- nili Sinajsko goro, to je prelomili božje zapovedi, in nihče se nad tem ni spodtikal. Jaz pa sem preobernil le samo svoj plašč, in nemudoma vprašujete: Zakaj je nek ta norec narobe ogernil svoj plajšč? Pojdite rajši, in spet izzidajte in porav¬ najte, kar ste poderli in prevernili, in tudi jaz bom prav oblekel svojo obleko, ktero sem si bil napak ogernil!« 3. Dolžni smo spolnovati svete božje zapovedi, to zdaj vemo. Ali nam je pa tudi mogoče jih spolnovati? Božjih zapoved spolnovati iz lastne moči nobeden ne more; s pomočjo milosti (gnade) božje jih pa vsakdo spolno¬ vati zamore. Da človek ob lastni moči brez milosti božje ne more spolnovati božjih zapoved, je dognana resnica naše svete vere; in krivoverec bi bil vsak, kdor bi mislil ali terdil, da zamore brez božje pomoči živeti po božjih zapovedih. Tako uči sveta mati kaloljška cerkev, ter opira svoj nauk na sveto pismo. Sveta mati katoljška cerkev je v Mfletanskem cerkvenem zboru tako le spregovorila: „Preklet bodi vsakdo, kdor pravi, da zamore brez milosti božje spolnovati božje zapovedi.« In že v sv. pismu stare zaveze je govoril David: „Ne zanašam se na svoj lok«, ter na svojo moč. (Ps. 43, 7.) Če se pa že pobožni kralj David ni zanašal na svojo lastno moč, kdo iz med nas bi se še smel zanašati na svojo lastno moč? — Jezus Kristus je rekel: „Jaz sem terta, vi mladike. Kdor ostane v meni in jaz v njem, on rodi veliko sadu; ker brez mene ne morete nič storiti.« (Jan. 15, 5.) — Sv. Pavl uči: »Ne da bi pre- j - 69 - mogli iz sebe kaj misliti, kakor iz sebe, ampak naša zmožnost je iz Boga.« (II. Kor. 3, 5.) Po teh besedah še kake dobre, Bogu dopadljive misli nimamo sami iz sebe; kako pa bi zamogli °b svoji lastni moči spolnovati božje zapovedi! — Iz tega razvidimo, da nam je v spolnovanje božjih zapoved potrebna božja pomoč. S pomočjo milosti božje zamoremo živeti po svetih božjih zapovedih, zamoremo jih spolnovati. To nas uči sveto pismo, to nam spričujejo sveti cerkveni očetje in od tega nas pre¬ priča zdrava pamet in življenje svetnikov. Sveto pismo nam spričevanje daje, da spolnovanje božjih zapoved ni preležavno z božjo pomočjo. Bog sam pravi po Mozesu: „Ta zapoved, kteri ti danes zapovedujem, ni viša od tebe (ter ti ni neznana in skrita tako, da bi je z božjo pomočjo no mogel spoznali in spolniti), in tudi ni dalječ od tebe, tudi ni na nebu, da bi mogel reči: Kdo zmed nas zamore iti do neba, da nam jo doli prinese, da jo poslušamo in v djanju spolnujemo? Tudi ni unkraj morja, da bi se izgovarjal, in rekel: Kdo zmed nas se zamore prepeljati čez morje, in jo Prinesti do nas, da zamoremo poslušali in spolnovati, kar je zapovedanega? temveč beseda je prav blizo tebe, v tvojih ustih in v tvojem sercu, da jo spolnuješ.« (V. Moz. 30, 11 — 14.) — In sv. Pavl piše: „Yse zamorem v njem, kteri me moč¬ nega dela.« (Filip. 4, 13.) Ravno to terdijo tudi sveti cerkveni očetje. Med drugimi pravi sv. Avguštin: „Bog ne zapoveduje nič takega, bar je nemogoče storili. Kedar ti kaj zapoveduje, te s tim opominja, da storiš, kar moreš, in prosiš za to, kar storiti ne moreš, in nato ti pomaga, da storiti zamoreš.« Te besede Avguštinove so tako imenitne postale, da jih je sveti cerkveni Tridentinski zbor sprejel za terdno versko resnico. Kar sveto pismo uči in sveti cerkveni učeniki terdijo, od lega nam tudi zdrava pamet spričevanje daje. Kaj ne, da bi bilo silno nespametno, od takega človeka, kteri jih spolno¬ sti ne more, terjati, naj spolnuje božje zapovedi? Kaj ne, bi bilo neizrečeno neusmiljeno in clo krivično, strahovati takega človeka, kteri tega, kar mu je bilo zapovedanega, nikakor ne more spolnovati? Bog pa nam zapoveduje spolno^ vati božje zapovedi, in bo gotovo slehernega, ki noče spolno¬ vati njegovih zapoved, strahoval in pokoril z večnimi mukami v peklenskem breznu. Kdor bi tedaj rekel, da ni mogoče spolnovati božjih zapoved, bi s tim Boga imel za neumnega, neusmiljenega, krivičnega! Ali pa ni to strašno in silno pre¬ grešno? Po lem takem že tudi zdrava pamet spričuje, da je mogoče spolnovati božje zapovedi. Zraven dokazov, s kterimi nam spričujejo sveto pismo sveti cerkveni učeniki in zdrava pamet, imamo tudi še lepo spričevanje v življenju svetnikov, da je mogoče spolno¬ vati svete božje zapovedi. Svetniki so bili slabotni ljudje, kakor smo mi; imeli so po pervem grehu sprideno natoro, kakor jo imamo mi; bili so k hudemu nagnjeni, kakor smo mi; pri vsem tem pa so le vendar zvesto spolno vali svete božje zapovedi. Ze v stari zavezi nahajamo bogoljubne ljudi, lrakoršni so bili Mozes, Jozua, David, Daniel, Suzana, stari Eleazar, Makabejec s svojimi sedmimi sini in mnogi drugi, ki so zvesto spolnovali svete božje zapovedi; temveč pa jih nahajamo v novi zavezi. Le spomnimo se na tisuč tisučev svetnikov in svetnic od pervega časa keršanstva do današnjega dne iz vseh krajev sveta, zmed vseh ljudstev in narodov, bogatih in revnih, starih in mladih, imenitnih in nizkih, du- hovskih in deželskih, ki so zvesto spolnovali svete božje za¬ povedi, in kterim je bilo ravno spolnovanje božjih zapoved lestva ali gred v nebesa! Kar so tedaj oni zamogli storiti, zamoremo tudi mi zveršiti z božjo pomočjo, ker Bog sleher¬ nemu, ki ga zanjo prosi, deli potrebno milost in pomoč. 4. Pa ne le samo mogoče, ampak še clo lahko in prijetno je, spolnovati svete božje zapovedi. — Sv. Janez (I. 5, 3.) piše: „To je namreč ljubezen božja, da spolnujemo njegove zapovedi; in njegove zapovedi niso težke." —In Jezus sam pravi: „Moj jarm je sladek, in moje breme je lahko"; (Mat. 11, 30.) zakaj ljubezen ali milost božja vse lahko stori, ker daje nadnatorno moč, in s poti spravlja vse zaderžke. In res, kaj je pač bolj sladko in prijetno, kakor i* - 71 c elega ser ca ljubiti Boga, ki je tudi vreden, da ga ljubimo, ker »udi on "as ljubi z neskončno ljubeznijo? Le v tem, da Boga ljubi, najde naše serce pravo zadovoljnost in mir m pokoj. Zatorej pravi sv. Avguštin: „Nepokojno je serce člo¬ vekovo, dokler v tebi ne počiva, o Bog; Vem, da si kdo misli in sam pri sebi pravi: „Mem se pa božje zapovedi nič kaj lahke in prijetne ne znjo, er povedujejo krotiti in zatirati hudo poželjenje.. To pa men a vendar ne more biti lahko, živeli v zatajevanju samega se e, berzdati hude strasti, poterpežljivo prenašati razžaljenje, voljno preterpeti storjeno krivico?* — Toda povej mi, kristjan moj kdaj je bilo bolj veselo tvoje serce: ali takrat, ko si božje zapovedi vsem težavam vkljub zvesto spolnoval? ali pa takrat, ko si jih prešerno prelomljeval? Kaj ne, da takrat, ko si se zvesto deržal svetih božjih zapoved ? Povej mi, kdaj si bil sam seboj bolj zadovoljen: ali takrat, kedar si sveto živel? ali pa takrat, kedar si hudobno ravnal? Kaj ne, da takrat, kedar si pray ravnal in po pravici? — Pa če tudi kako slad¬ kost najdeš v tej ali uni reči, ktera je zoper božje zapovedi, kaj mi boš povedal, ali je bila ta sladkost res prava, resnična in stanovitna sladkost? ali ni bila veliko več laanjiva, goljufiva, minljiva? — Pomisli na posled, da se mnogokrat bolj trudiš, da storiš kaj budega, kakor bi se bil trudil, da bi bil storil kaj dobrega!—Če vse to prav prevdariš, si prisiljen priterditi za Jezusom, ki pravi: „Moj jarm je sladek in moje breme je lahko.* 5. Zdaj se prestopimo do vpraševanja: Kakšna mora hiti naša pokorščina do božjih zapoved? ali z drugo besedo: Kako moramo spolnovati božje zapovedi. Naša pokorščina do božjih zapoved bodi: a) Hitro, da radi, veseli in urno storimo to, kar Bog zapoveduje; ali se varujemo tega, kar Bog prepoveduje; b) serčna, da se pri spolnovanju božjih zapoved ne bojimo ne ljudi, ne škode, ne preganjanja, ne smerti; c) popolnoma, da smo zvesti v vseh rečeh v velikih in majhnih, in da svoje poželjenje premagujemo v vsem; 1 2 - d) stanovitna, da ne pešamo, se ne naveličamo, se ne pohujšamo, in nikoli ne odstopimo od božje službe; e) zavoljo Boga, da namreč Bogu hitro, serčno, po¬ polnoma in stanovitno služimo iz čistega namena, ter iz ljubezni do njega. 6. Slišali ste do zdaj, da moramo božje zapovedi spol— novati tudi mi kristjani; da ni le samo mogoče, ampak da je še clo lahko in prijetno, spolnovati jih; in da jih moramo spolnovati hitro, serčno, popolnoma, stanovitno in zavoljo Boga. — Kaj pa porečete na vpraševanje: Ali človeka kaj izgovarja to, da božje volje ne vd, ter ne vd, kaj mu Bog zapoveduje in kaj mu prepoveduje? Ako bi kar vsaka nevednost človeka izgovarjala, in ga vselej nedolžnega delala pred Bogom, bi bila nevednost poseben dar božji, in človeku bi naj boljše bilo, da bi neveden ostal; nauki bi mu še clo v škodo bili. Toda temu ni tako: Neved¬ nost le takrat ni pregrešna, in le takrat človeka izgovarja, ako mu vsemu njegovemu prizadevanju vkljub vendar le mogoče ni resnico zvedeti. Zmoti se namreč vsakteri lahko, in tudi pra¬ vični človek pred zmoto varen ni. Včasih je več okoljščin prav zvito spletenih in zamotanih, tako, da priprostemu človeku ni mogoče, kar hitro razodeti, kaj je pravo, in kaj ni pravo. Če se tedaj v takih primerlejih zmoti, tedaj je izgovora vredna njegova nevednost. — če si je pa človek sam kriv svoje nevednosti, ker se noče podučiti dati, tedaj je njegova neved¬ nost pregrešna nevednost, in človeka nič ne izgovarja; in grehi, kteri iz take nevednosti izvirajo, so lahko veliki grehi, ki človeka v pogubljenje pripravijo, če se jih ne odkriža še o pravem času. — Ravno zato so pobožni ljudje stare in nove zaveze prav priserčno Boga prosili, da bi jim odpustil njihove nespoznane in v nevednosti storjene grehe. „Gospod, nikar se ne spominjaj mojih grehov storjenih v moji mladosti in v moji nevednosti^, zdihoval je goreče pobožni kralj David, in za njim zdihovali so goreče pobožni ljudje in zdihujejo še zdaj enake zdihovanja. Tudi mi, kedar spoved sklepamo, po navadi molimo: „Ti in vsi moji drugi grehi, vedni in ne- - 73 vedni, ki se jih spomnim in ne, ki sem jih sam storil, ali pa kriv bil, da so jih drugi storili, so mi iz serca žal ... »če bi grehi, kteri se v nevednosti storč, ne bili pravi gre 1 , in če bi jih Bog ne zarajtal, po čemu bi pobožni človek prosil, da bi mu jih Bog odpustil?** pravi sv. Avguštin. Kakor pa pregrešna, ter zadolžena nevednost nobenega izgovora ni vredna; ravno tako tudi nobenega izgovora ne zasluži človek, ki zoper voljo božjo ravna, kedar ga je oslepilo hudo poželjcnje. Po božji volji in božji za¬ povedi namreč mora človek gospodovati nad svojim hudim poželjenjem, nikakor pa ne sme hudo poželjenje človeka imeti v strahu in pod oblastjo. Z božjo pomočjo pa zamore človek strahovati tudi še tolikanj hudo poželjenje; in božja pomoč mu bo y del, ako le prav ponižno zanjo prosi. Ako ga tedaj napuh ali lenoba ali lakomnost ali nečistost ali jeza ali ne- vošljivost ali kaka druga huda strast preslepi, sam je kriv svoje nesreče, ker se ni vstavljal hudemu poželjenju; in torej tudi nobenega izgovora ni vreden. Hudobni človek se marsi- kterikrat nikakor ne da prepričati, da je pregrešna ta ali una reč, v ktero je ves zamaknjen in zaljubljen; in ker se pre¬ pričati no da, tudi ne zasluži nobenega izgovora. Ob svojem času pa bo spoznal svojo nespamet; toda takrat bo že prepozno. Takrat bo zdihoval s posvetnimi otroci vred, rekoč: »Zgrešili smo pot resnice, in luč pravice nam ni svelila, in solnce spoznanja nam ni vzhajalo. Utrudili smo se na polu hudobije in pogubljenja. . ., za pot Gospodovo pa nismo vedeli. Kaj nam je prevzetnost pomagala? in bahanje z blagom kaj nam je prineslo? Vse to je prešlo kakor senca, in kakor meino tekoč poslanec . . . Tako smo tudi mi bili rojeni in smo kmalu jenjali biti, in ne moremo pokazati no¬ benega znamnja čednosti, temveč v svoji hudobiji smo poginili.** (Modr. 5, 6-9.) 7. Kaj pa je treba storiti, da se človek obvaruje pregrešne nevednosti? Da v grešni nevednosti, o človek! ne boš zapopaden; — 74 — a) Prosi Boga razsvi tljenja, da li razsvitljuje tvojo dušo, ler prežene iž nje duhovno thmo, lamo nevednosti, in ti da spoznati in zapopasti, kar njemu dopade. Sv. Jakob (1,5.) pravi: „Ako kdo zmed vas potrebuje modrosti, naj jo prosi od Boga, kteri daje vsem obilno. w b) Poslušaj rad božjo besedo, ter pridige in ker- šanske nauke: beri rad svete bukve. Kar slišiš in bereš, pridno premišljuj, in boš razsvitljen. c) Skerben bodi, da Bogu služiš iz cele duše, in da zavoljo tega iz serca izženeš vso ljubezen do hudega. Zakaj kdor ljubi to, kar dopade hudemu poželjenju. ali kdor hoče dvema gospodoma ob enem služiti, bo kmalu-kmnlu ves v zmotah. d) V težavnih in dvomljivih rečeh poslušaj uče¬ nike postave, ler pridigarje in spovednike. Od njih boš zvedel resnico; nikakor pa dobrega sveta ne išči pri hudobnih in spačenih ljudeh, da ne boš od njih zapeljan. Modri Sirah (8, 20.) uči in pravi: „Z abotnimi se nikar ne posvetuj; zakaj oni ne morejo nič drugega ljubiti, kakor to, kar njim dopade . u 8. Morebiti pa človeku v veljaven izgovor služi to, da tudi drugi ljudje po božjih zapovedih ne živč? Tudi la izgovor nič ne velja: Po božjih zapovedih moramo živeti, če tudi drugi ljudje nočejo po njih živeti: božje zapovedi moramo spolnovati, če jih tudi drugi ljudje nočejo spolnovati: zakaj Bog nas ne bo sodil po zapeljivih šegah in razvadah posvetnih ljudi, ampak nas bo sodil po svojih svetih zapovedih. Kdor božje zapovedi spolnuje, bo zveličan; kdor jih pa ne spolnuje, bo pogubljen! Noe je pravičen ostal med tadajnim spačenim svetom, in je bil rešen in otet z vso svojo družinjo; vsi njegovi malopridni verstniki pa so bili V vodi pokopani. — Lot je ostal čist med nečistimi Sodomljani; in Bog je Lota - T5 - rešil in ohranil, Sodomljane pa je z ognjem pokončal. Tako je bilo, in tako je še /.daj! Kdor prav in po pravici živi in žveslo spolnuje svete božje zapovedi, zadobil bo večno živ¬ ljenje; kdor' pa noče spolnovati božjih zapoved, padel bo v večno pogubljenje'. 9. Božjih zapoved tudi ne sinemo prelomiti iz tega namena, da bi si ohranili časno življenje. Zakaj časno življenje nam je Bog dal zato, da bi si ž njim pridobili večno življenje. Ravno zato ne smemo nikdar nič takega storiti, kar bi nam na zgubo djalo večno življenje. Večno živlinni« -- i • i i. . ... • , n« UJO.U VCUUU - vljenje pa bi nam na zgubo djalo prelomljevauje božjih za¬ poved, če bi si tudi s tim prelomljevanjem obvarovali svoje časno življenje. ^0- Tudi zavoljo kakega časnega dobička ne ^memo. prelomljeni svetih božjih zapoved; zakaj - ezus Kristus pravi: „[{aj bi človeku pomagalo, ako bi si U< 1 Ves sve t pridobil, na svoji duši pa bi škodo terpel?® iz strahu pred ljudmi ne smemo pre- božjih zapoved. Naš Gospod in Zveličar uči, da se ne smemo bati teh, kteri telo umore, 11. Tudi l omlje vati namreč nas . ... . .• TVi e( ra, duše pa ne morejo umoriti; veliko več se moramo j kteri nam zamore dušo in telo pogubiti v peke . . g0 Judje v stari zavezi, aposteljni in mučenci v novi rajši svoje življenje darovali v nepopisljivi ’ i • ■ JL 1 *» prelomili svete božje zapovedi, tudi mi stopinje pobirali! Amen. pa Za njimi moramo IX. Keršanski nauk. Od perve božje zapovedi. — Perva božja zapoved zapoveduje v Boga verovati. 1. Božje zapovedi spolnovali smo dolžni tudi mi kristjani, in to zato, ker razlagajo nalorno postavo, klero je Bog sam zapisal v naše serce; ker je Jezus Kristus kar naravnost za¬ povedal, da moramo spolnovali svete božje zapovedi; in ker nam spolnovanje svetih božjih zapoved zaleže ne le v časni blagor, ampak tudi v večno srečo. Zraven tega nam tudi ni nemogoče spolnovati svetih božjih zapoved; zakaj neskončno modri, sveti in pravični Bog nam ne naklada nič nemogočega, in nam zraven tega daje tudi še svojo milost (gnado) in pomoč, da zamoremo spolnovati njegove zapovedi. In božje zapovedi spolnovati ni le samo mogoče, ampak jo še clo lahko in prijetno po obljubi Jezusovi, ki pravi: „Moj jarm je sladek, in moje breme je lahko." (Mat. 11, 30.) Naša pokorščina do božjih zapoved pa mora biti hitra, serčna, popolnoma, stanovitna in zavoljo Boga. Pri tem nas nič ne izgovarja zadolžena, ter pregrešna nevednost; tudi ne prevelika moč hudega poželjenja; tudi ne nespametna skerb ohraniti si časno življenje ali pozemeljsko premoženje; tudi ne strah pred ljudmi, in nobena reč ne. Vse to ste slišali v poslednjem keršanskem nauku. S tim je skončan nauk od božjih zapoved sploh. 2. Zdaj pa se bomo prestopili na razlaganje božjih za¬ poved posebej: 77 - III. Razdelek. Od deset zapoved božjih posebej. I. božja zapoved ; Veruj v enega samega Boga. Vsaka božja zapoved nam nekaj zapoveduje, nekaj pre¬ poveduje : tako tudi perva. — Povedal vam bom tedaj naj- poprej: Kaj perva zapoved božja zapoveduje. V ozir tega beremo to-le v katekizmu: V pervi zapovedi nam je zapovedano: v enega °go verovati, vanj upati, ga ljubiti in moliti. dolžn^ erVa za P ovec ^ božja hrani v se ^' najimenitnišo zmed vseh od ° Sl, ~ ^ imamo do Boga. V pervi zapovedi tirja Bog nag ” as ^st, ktera mu gre. In kar po vsi pravici zahteva od stim na . ‘ postavodajavec, da ga vredno in spodobno ča- zaia j on je naš Gospod in naš Bog, kteremu vsa čast vala gre. Gre mu vsa čast in hvala, ker je neskončno popolnoma bitje. Gre mu najviša čast, ker je on edini Bog, 1 ei ‘* sebi enakega nima. Gre mu čast, kakoršna nikomur 1 ugemu ne gre, ker on je Gre mu čast, Gospod, kteri nas je iz nič vstvaril, in vlada in ohrani vse reči na svetu. On ima tedaj Vso pravico, tirjati od nas najvišo čast in največo hvalo, ktere mu nikakor ne smemo kratiti. Ko bi mu jo kratili, bi mu storili očitno krivico in bi se hudo-hudo pregrešili. Boga bi mogli častiti, če bi tudi ne imeli nobene razločne zapovedi, da ga moramo častiti. Iz zapopadka namreč, kakoršnega imamo od Boga, izhaja se samo ob sebi, da moramo Boga častiti. Da bi v tolikanj imenitni reči clo nobenega izgovora ne imeli, nam je dal Bog razločno zapoved, da ga moramo častiti, in 78 - nam je v tej zapovedi tudi na znanje dal, kako da ga zamo- remo prav častiti in spodobno. Po tej božji zapovedi tedaj smo dolžni, Boga častiti in hvaliti, in mu dolžno čast in hvalo skazovati s tim, da I. vanj verujemo, II. vanj upamo, III. ga ljubimo, in IV. ga molimo, in da smo mu hvaležni in pokorni. 3. Perva zapoved božja nam torej zapoveduje, da mo¬ ramo : I. v Boga verovati. Verovati moramo, da je le en sam Bog, in ta Bog je večno in neskončno popolnoma bilje, je Stvarnik in Začetnik vseh reči, njih neskončno modri vla- davec in voditelj, in je zraven tega tudi še neskončno pravi¬ čen Sodnik. — Nikar pa naj nihče ne misli, da perva zapoved zapoveduje samo verovati, da ni več bogov, ampak da je le en sam Bog. Ne le samo tega, ampak tudi še to zapoveduje verovali perva zapoved in zares imeti, kar je Bog razodel, kar so aposteljni oznanovali, in kar nam sveta katoljška cer¬ kev* verovati ukazuje. Vera v Boga in njegove svete resnice je vsakemu člo¬ veku tako potrebna, da brez nje človek ne sme in ne more upali večnega zveličanja, „Brez vere je nemogoče Bogu do- p3sti“, piše sv. Pavl (Hebr. 11,6.); „zakaj, kdor hoče k Bogu priti, mora verovati, da je; in da je tistim, ki ga iščejo pra¬ vičen plačnik.* — S tako vero v Boga in njegove svete resnice Boga lepo častimo, ter s tako vero spoznavamo, da je neskončno modri Bog, ki ne more ne goljufati, ne goljufan biti. Akoravno pa ima vera svoj sedež v naši volji; akoravno se nam dozdeva, da verujemo zavoljo tega, ker sami hočemo verovali; pri vsem tem vendar le vera ni naše zasluženje. To se pravi: človek vere nima sam iz sebe, ampak vera je dar božji, je čeznalorna, od Boga samega v naše serca vlita čednost. Sv. Pavl piše (Efež. 2, 8 —10.): „Iz milosti namreč ste bili oleti po veri, in to ne iz sebe. Zakaj to je božji dar; ne iz del, da so nihče ne hvali. Zakaj njegovo delo smo, vstvarjeni v Kristusu Jezusu za dobre dela, ki jih je Bog pri¬ pravil, da v njih živimo.« - In Timoteju (II. 1, 9.) prigo- - 79 - varja, rekoč: „Bog nas je odrešil in poklical s svojim svetim poklicom, ne po naših delih, ampak po svojem sklepu, in milosti, ktera nam je bila dana v Kristusu Jezusu pred začet¬ kom sveta.« — Tilu (3, 4. 5.) pa pripoveduje in pravi: „Ko se je prikazala dobrota in ljubezen Boga, našega Zveličal ja, uas je, ne iz del pravičnosti, ktere smo mi storili, ampak po svojem usmiljenju zveličal v kopelji prerojenja in ponovljenja svetega Duha.« — Ravno to terdi tudi sv. Peter (l- 2, •) rekoč: „Vi pa sle izvoljen rod, kraljevo duhovstvo, svet naro , pridobljeno ljudstvo, da oznanujete popolnomasti tistega, ktei l vas je iz tame poklical k svoji prečudni luči.« — In Jezus sam pravi (Jan. 6, 29. 44.): „To je delo božje, da verujete v njega, klerega je on poslal. —Nihče no more k meni priti, ako ga ne vleče Oče, kteri me je poslal; in jaz ga bom obudil poslednji dan.« 4. Vera, ktera je v pervi zapovedi zapovedana, mora imeti naslednje lastnosti: a) Pervič mora biti terdna. Terdno vero pa imamo, če božje resnice, ktere so nam razodete, tako terdo verjamemo in za resnične imamo, kakor bi jih pred očmi imeli in z očmi gledali. Tako terdno verovati pa moramo božje resnice zato, ker nam jih je razodel Bog, ki je neskončna resnica, in ne more ne goljufati, ne goljufan bili. Ravno zavoljo tega mo¬ ramo v veri enaki biti aposteljnom in pervim kristjanom, kteri so v Boga in njegove svete resnice verovali tako terdno in tako stanovitno, da se niso dali oplašili in oslrašiti po nobenih mukah, s kakoršnimi so jim protili in žugali neverniki, in da so clo svoje življenje vsi veseli darovali za sveto vero. Tako močno mora vera vkoreninjena biti v naših sercih, da nam je iz serca iztergali ni v stanu nobena reč, ter ne slepota, ne zapeljivost, ne hudobni zgledi sveta, ne križi in težave, ne nadloge in bolečine, in še clo smert ne! V ozir svoje vere moramo biti enaki tistemu možu, kteri je na skalo zidal svojo hišo, da je ne morejo ne viharji podreti, ne vode spodkopati. Ravno zalo je sveti apostelj Pavl opominjal kristjane, naj sta¬ novitno ohranijo zaslišane resnice svetega evangelija, naj od njih nikoli ne odstopijo, in naj se v ozir tega ne dajo zapeljati - 80 - nobenemu zapeljivcu, ker ga razun tega ni nobenega dru¬ gega evangelja, v kterem bi zamogli zveličani biti. In ko bi clo angelj iz nebes prišel in drugo evangelje oznanoval raemo tega, kterega so oznanovali aposteljni, naj mu nikar ne ver¬ jamejo. Zdaj pa se vprašujmo, ljubi moji! ali tudi mi tako lerdno vero imamo, kakoršno perva zapoved božja zapoveduje ? —- Ali mar ni med nami veliko takih kristjanov, kteri pri vsaki zoperni priložnosti v veri omahujejo in omagujejo? kterim sleherna zopernost vero podira? kteri rajši verjamejo prekanje¬ nim zapeljivcom, ki terdijo, da ta ali una božjim in cerkvenim zapovedim nasprotna reč ni greh, namesto da bi verovali božjim namestnikom, kteri ne oznanujejo človeških zmišljav, temveč besedo živega Boga? O da bi med nami ne bilo takih ljudi! Toda vsakdanja skušnja nam spričuje žalostno resnico, da se povsod, in tedaj tudi med nami nahaja dosti takih kristjanov, ki le radi kar hitro v veri opešajo, in terdne vere nimajo. b) Vera v Boga in njegove svete resnice mora biti razsv itlj ena, to se pravi: kristjan si mora prizadevati, da pozna Boga in božje resnice, kolikor mu je mogoče na tem svetu, ter vedeti, kaj la ali una resnica zapopada in po čem nam je razodeta. Kolikor bolj namreč človek Boga spoznava in njegove resnice, tolikanj bolj ga ljubi; kolikor bolj je pod¬ učen v keršanskih naukih, tolikanj lepše in prijelniše se mu zdijo, in tolikanj lagleje bo po njih obravnoval svoje življenje. Da je tolikanj grehov na svetu, izhaja se med drugim tudi od tod, da ljudje razsvitljene vere nimajo, da Boga prav ne poznajo in njegovih svetih lastnost in njegovih svetih nam razodetih resnic, in da zmerom po tami hodijo, kakor so hodili nekdajni neverniki. Ce pa nevednost, kakor sem vam skazoval v zadnjem keršanskem nauku, še nevernikov, ki samo natorno postavo imajo, ne bo mogla izgovarjati pred božjim Sodnikom; kako bi se nek mogli izgovarjali kristjani, ter reči, da razsvitljene vere niso mogli imeti, ko se jim vendar le vedno oznanuje sveto evangelje in se jim ne zamolči nobena resnica, marveč se jim jiatanjko razkladajo keršanski nauki! - 81 - Perva zapoved božja tirja razsvilljeno vero; toda oj koliko ljudi se s tim pregreši, da razsvitljene vere nimajo po svojem lastnem zadolženjul Znajdejo se še clo taki kristjani, ki oz]\ zapoved povedati ne vedo; koliko več je še le takih, ki ne vedo, kaj ta ali una zapoved božja zapoveduje ali prepoveduje. Nahajajo se kristjani, ki ne vedo, pri klerem delu svete maše se kruh in vino spreminjate v Jezusovo telo in njegovo sveto rešnjo kerv. Koliko jih je, ki tudi v drugih resnicah _ sveto vere nigo zadosti podučeni, ter ne vedo, kaj da v sebi imajo. In kdo je lega kriv? Sami so si lega krivi, ker se odtegujejo pridigam in keršanskim naukom in dragi zlati čas rajši za- pravljajo, prazno pohajajo, ali lenobo pasejo, ali pa se po igrah potikajo, ali po pivnicah posedajo, ali pa v slabe tovaršije zahajajo. Če pa tudi tu in tam kterikrat pridejo v cerkev, kedar so oznanuje božja beseda, jim ni mar, da bi pazno in s pridom poslušali božjo besedo, ampak se jim vse druge ali nepotrebne ali še clo pregrešno misli sprehajajo po glavi. Sami so si tedaj krivi, da razsvitljene vere nimajo. Morebiti porečete: „Kako nek zamoro keršanske nauke dobro znati delaven kmetijski človek, ali kteri se znajde v služnem stanu, in ima ves teden mnoge druge opravila ?“ — Na to vam dam ta-lo odgovor: Marsikdo bi verske resnice veliko bolj poznal, ako bi le hotel. Kdor je resnice željen, kmalo se je navzame; in če tudi ne moro z besedo povedati vsega, kar je slišal, se pa navzame vsaj duha zaslišanih resnic; če pa pravega duha ima, je s tim že vse dobljeno. Prizadevajte si torej, ljube duše! da zmerom bolj in bolj rastete v znanju keršanskega nauka, in za lega voljo radi po¬ slušajte pridige in keršanske nauke, ter prav iz serca Boga zahvalile, da se vam vedno oznanujejo, in tudi sami radi kaj svetega berite, kedar čas in priložnost imate L— In kar je še najbolj potrebno, je to, da Boga prosite, da bi on s svojo vsemogočno milostjo razsvetlil vašo vero, m vam kazal pot, P« kterem je hoditi; zakaj brez božje svete milosti (gnade) so vse resnice skupej preslabo, da bi vas ohranile na pravem Potu in vas obvarovale pogubljenja. Ravno zato sveti Pavl 'i U( h ni le samo učil, ampak je ludi Boga zanje prosil. „0d tarah, ® 82 tistega dneva“, piše Kološanom (1, 9.) „kakor smo slišali, ne jenjamo za vas moliti in prositi, da bi bili vi napolnjeni S spoznanjem njegove volje, v vsi modrosti in duhovni razum¬ nosti. a c) Vera v Boga in božje resnice mora biti tudi po¬ nižna, to je: človek se v nezapopadljive sklepe božje modrosti vtikati ne sme, da bi radovedno vpraševal, zakaj je Bog to ali uno reč storil tako in ne drugač, in zakaj nam ni te ali une resnice bolj natanjko razodel. — Ponižna mora naša vera biti ravno zato, ker je vera nezaslužen dar božji. Dokler človek na tem svetu živi, marsiktere reči ne za- popade. Po nauku svetega Pavla mi Boga in njegove resnice „tukej (na zemlji) vidimo skoz zerkalo, kakor v megli; takrat pa (v nebesih) bomo vidili od obličja v obličje. Zdaj spoz¬ namo le nekoliko; takrat pa bomo spoznali, kakor smo bili sami spoznani^. (I. Kor. 13, 12.) — In glejte! ravno zavoljo tega imamo zasluženje pri Bogu, ker verjamemo božjim bese¬ dam to, česar ne vidimo in česar ne zapopademo, in ker to za resnico imamo ravno tako, kakor da bi vidili z lastnimi očmi. Tomažu, kteri je še le po tem veroval, da je Jezus resnično od inertvih vstal, kedar je bil svoje perste položil v njegove rane, je Jezus očital, rekoč: „Ker si me vidil, Tomaž! si veroval; blagor jim, kteri niso vidili, in so verovali. 4 * (Jan. 20, 29.) Ravno zavoljo lega vbogajmo sv. Pavla, ki pravi: „Nikar bolj modrovati, kakor se spodobi modrovati, ampak modrovati, kar j e prav.“ (Rimlj. 12,3.) S tim sv. Pavl pred vsem drugim priporoča ponižnost, ktera je vsakemu potrebna. Kdor je viši, je potre¬ buje, da se obvaruje sirupa častilakomnosti; kdor je nizi, j e potrebuje ravno tako, da mu pomaga prenašali težo zaniče¬ vanja in poniževanja. — Zadosti naj nam torej bo, da verno? da nam je Bog razodel to in uno: po čem bi si še glav 0 belili z nepotrebnim vpraševanjem in preiskovanjem! Raj 51 verujmo vsi ponižni in hvaležni božjim besedam, akoravno 0(1 Boga razodete resnice včasih presegajo našo pamet in zastop" nost 1 Saj je Bog neskončna resnica in modrost, ktera nikda 1 nikoli ne more goljufati. Na njega se torej terdno zanašaj 1110 * - 83 - ter si svesli bodimo, da bomo v večnosti zvedeli, česar zdaj vedeli ne moremo, in da nam bo tamkej odkrito in svitlo, kar je luke j prikritega in tamnega ! d) Vera v Boga in božje resnice mora biti živa, to je: »i še zadosti, da je človek od keršanske resnice prepričan ^ svoji glavi; ni še zadosti, da jih verjame; ampak vera mora i i ^di po njegovem sercu razlita, in se mora tudi od zunej mazati v njegovem djanju. Jezus Kristus pravi; „Ne vsak, »eri mi pravi: Gospod, Gospod! pojde v nebeško kraljestvo; ampak kteri stori voljo mojega Očeta, ki je v nebesih, listi pojde v nebeško kraljestvo.« (Mat. 7, 21.) Sv. Pavl piše Rimljanom (2, 13.): „Niso namreč poslušavci postave pri ogu opravičeni, ampak spolnovavci postave bodo opravičeni.« m . S ^‘ (2.14.24.32.)govori, rekoč: „Kaj pomaga, bratje I110 ji . če kdo pravi, da ima vero, del pa nima? Ga bo li vera zaraogla zveličati? — Ali ne vidite, da je človek iz del opravičen, in ne samo iz vere?—Kakor je namreč telo brez tise meitvo, tako je tudi vera brez del meriva.« — človek vUgne biti dobro podučen v vseh keršanskih resnicah; jih vlegne znati tako popolnoma, da zamore tudi druge ljudi v njih podučevati: pri vsem lem mu pa to nič ne bo pomagalo, če sc njegovo življenje ne vjema in ne strinja ž njegovo vero. Kersansko resnice nam niso razodete in dane le samo zavoljo tega, da bi jih le vedeli ali le verjeli, ampak tudi še sosebno zavoljo tega, da bi svoje življenje po njih obravnavali. Toda, bodi Bogu položeno ! nahaja se neizrečeno veliko kristjanov, kteri se v ozir tega pregreše, da jim manjka žive, delavne vere. če jih vprašujemo po verskih resnicah, jih vedo tako lepo in gladko razlagati, da je le veselje, jih poslušali; če pa pogledamo njih življenje, najdemo, da je kar naravnost nasprot naukom, v kterih so dobro podučeni. Vsem takim rečem: Vi se pregrešite zoper pervo božjo zapoved, ker vam manjka žive vere. Kdor resnice našo svete vere le samo zato ve, da jih ve, ne pa zato, da bi živel po njih, nima prave učenosti; in vsa njegova učenost je prav za prav le prevzet¬ ost, ktera ga pred Bogom ne dela prijetnega, ampak nagnus¬ na in zavoljo ktere ga čaka na sodbi lem ostrejši odgovor, S* - 84 — 5. Zatorej si vi, ljubi poslušavci! skerbno prizadevajte, da bote imeli ne le samo terdno, razsvitljeno in ponižno, ampak tudi živo yero in delavno. Nikar ne bodite le zgol poslušavci, ampak bodite tudi spolnovavci božjih naukov l Nikar ne hodite pridig poslušat in keršanskik naukov le samo zato, da bi jih vedeli in znali, ampak sosebno zato, da bi po njih živeli, in po njih zmerom bolj pobožni in božji prihajali. „Bodite delavci besede«, opominja sv. Jakob (1, 22.), „in ne samo poslušavci, s čimur bi sami sebe zapeljevali.« Sami sebe bi zapeljevali, ko bi mislili, da je v zveličanje že zadosti, ako se beseda božja le posluša, če se tudi v djanju ne spol- nuje! Amen. X. Keršanski nauk. Perva božja zapoved zapoveduje tudi v Boga upati. 1. Zadnjič sem skazoval, da perva božja zapoved za¬ poveduje verovati v Boga in vse od Boga razodete resnice.— Vera v Boga in v razodete resnice mora pa: a) terdna biti, to je: mi moramo razodete resnice tako terdo verjeli in za resnične imeti, kakor da bi jih imeli pred očmi, in nam jih iz serca iztergati ne sme nobena reč, ne slepolija, ne zapeljivost, ne hudobni zgledi sveta, ne križi i fl težave, ne nadloge in bolečine, in še clo smert ne. Naša vera mora podobna biti hiši, zidani na terdo skalo, v ktero s® zastonj zaganjajo viharji, in v ktero zastonj butajo valovi, * n je ne morejo spodkopati in podreti. b) Vera v Boga in božje resnice mora bili razsvil" Ijena, to je: kristjan mora Boga in njegove lastnosti dobro* kolikor mu je na tem svetu mogoče, poznati, in mora vedeti* kaj la ali una resnica naše svete vere zapopada, in zakaj na« 1 je od Boga razodeta, 85 - c) Vera v Boga in keršanske resnice mora biti ponižna to je: človek se ne sme vtikati v nedopadljive»sklepejbwje modrosti, ter ne sme radovedno vpiaseva 1 , za aj j tako storil, in uno tako? ali zakaj nam ni ia e resni ^ na lanjko razodel. Takega nepridnega poprasevanja in - potrebnega preiskovanja se moramo zderžati. a os 1 J bo, da nam je Bog, ki je večna resnica, m ne more goljufat, ali goljufan biti, razodel to ali uno. d) Vera \ Boga in verske resnice mora tudi še živa biti in delavna, to je: človeku ni še zadosti, da je v svoji glavi od verskih resnic prepričan; ni mu še zadosti, da . ji verjame, ampak njegova vera se mora tudi v njegovem vunanjem obnašanju razkazovati in v njegovem djanju; zakaj po Jezuso¬ vem nauku v nebeško kraljestvo ne pojde tisti, kteri kliče. Gospod, Gospod! ampak le tisti, ki spolnuje voljo njegovega nebeškega Očeta. Vse to sem Yam zadnjič razlagal. Danes pa vam bom spet nekaj drugega razkladal od perve božje zapovedi, in sicer to-le: 2. Perva zapoved božja nam ne zapoveduje le samo v Boga verovati, ampak nam zapoveduje tudi II. v Boga upati. Upati moramo v Boga, to je: terdno moramo pričakovati, da nam bo Bog v prihodnjem življenju dal večno zveličanje; v sedajnem življenju pa pripomočke, da ga dosežemo; zra¬ ven tega pa tudi še vse druge časne reči, klerih potrebujemo, da tem lagleje in tem goloveje dosežemo svoj namen, svoj cilj in konec. — Te tri reči, ktere v sebi ima in zapopada ker- šansko upanje, morajo se vselej skupej deržati, in človek jih nikoli ne sme vsaksebi ločiti, kar se pa vendar le prav dosti¬ krat clo med nami godi. — Nahajajo se namreč nekteri ljudjč, kteri se prav močno zanašajo, da bo Bog blagoslovil njihove časne opravila; se zanašajo, da jih bo Bog obvaroval sleherne časne nesreče; za večno zveličanje pa se nič ne zmenijo, n 'majo nobenega hrepenenja po njem, in ga tudi nič kaj terdno ne pričakujejo od Boga. — Veliko drugih je, kteri si sicer 86 nebesa že 13, in se večnega pogubljenja bojč; tega si pa nič kaj terdno ne želč, kar je v zveličanje potrebnega, in si nič kaj pridno no prizadevajo, da bi se vredne slorili božje milosti in pomoči, brez ktere nihče ne more pobožno živeti in se zveličati. V svojih molitvah morda res pravijo, da božje milosti upajo; serce pa vsega tega skorej nič ne čuti, ker si tega terdo ne želi, torej tudi ne upa. Upajo se le take reči, kterih si človek goreče želi. 3. Vseh teh trojnih reči od Boga upati smo v sploh dolžni zavoljo tega, ker nam jih je Bog sam obljubil. — Bog pa je vsegaveden, je vsegamogočen, v svojih ob¬ ljubah zvest, neskončno dobrotljiv in usmiljen, in nam torej zamore in tudi hoče dati, česar potrebujemo in kar nam je obljubil. Ravno zavoljo tega je pa tudi sveto pismo vse polno prelepih besed, ktere nas opominjajo, [maj v vseh okoljščinah življenja v Boga postavljamo vse svoje zaupanje. Da od psalmov, ter od Davidovih milih pesem nič v misel ne vzamem, naj vam le povem, kaj sv. Peter o tem govori, ter pravi: „Vso svojo skerb nanj zvernite, ker on skerbl za vas;“ (I. Pelr. 5, 7.) zakaj „ako je Bog z nami, kdo bo zoper nas? Kteri tudi svojemu lastnemu Sinu ni prizanesel, temveč ga je dal za nas vse; kako, da bi nam ne bil tudi ž njim vsega podelil? 4 * uči sv. Pavl. (Rimlj. 8, 31. 32.) Jezus sam nas tako neizrečeno lepo k zaupanju v Očeta nebeškega opominja, ter pripoveduje, da so še cIo naši lasje na glavi vsi razšteti, in da nam nobeden ne pade z glave, da bi Oče nebeški za to ne vedel. In na dalje pravi: „Zato vam povem, ne skerbite za svoje življenje, kaj bole jedli; tudi ne za svoje telo, kaj bole oblačili. Ali ni življenje več ko jed, in telo več ko oblačilo? Poglejte ptice pod nebom, ker ne sejejo in ne žanjejo, in ne spravljajo v žitnice; in vaš Oče nebeški jih živf. Ali niste vi veliko več, kakor one? Kdo pa zmed vas more s svojo skerbjo pridjati le en komolc k svoji dolgosti? In za obleko kaj sker¬ bite? Poglejte lilije na polju, kako rastejo; ne delajo in ne predejo, pa vam povem, da še Salomon v vsi svoji časti ni bil tako oblečen, kakor njih ena. če pa travo na polju, ktera danes stoji, in se jutro v peč verže, Bog tako oblači, koliko J - 87 bolj bo vas, maloverni! Ne skerbite tedaj, rekoč: Kaj bomo jedli, ali kaj bomo pili, ali s čim se bomo oblačili? Ker po tem vsem oprašujejo neverniki. Saj ve vaš Oče nebeški, da vsega tega potrebujete. Iščite tedaj naj poprej božjega kralje¬ stva in njegove pravice, in vse to vam bo priverženo." (Mat. 6, 25-33.) In kedar je Jezus od svojih vžaljenih učencev slovo jemal, jim je rekel: „V hiši mojega Očeta je veliko prebivališč. Ako bi tako ne bilo, bi vam bil povedal; ker grem, vam mesto pripravljat. In ko odidem, in vam mesto pripravim, bom spet prišel, in vas bom k sebi vzel, da bote tudi vi, kjer sem jaz." (Jan. 14 , 2 . 3 .) — Tako tedaj ljubi Jezus z aposleljni vred tudi nas opominja k zaupanju v Boga. Kavno zavoljo tega moramo pa tudi res prav terdno zaupati v Boga. Kes je sicer, da grešni človek nič nad seboj nima, da bi zanašajo se na svoje lastno zasluženje upati smel na božjo milost. In tega nas tudi res ne uči naša sveta vera, da bi se namreč preveč zanašali na lastno zasluženje; temveč nas uci noša sveta vera, da mora vse naše zaupanje zastavljeno biti na zasluženje Jezusa Kristusa. Jezusova prelita kerv je cena našega odrešenja; le samo po Jezusu zamore grešnik spravo z Bogom zadobiti, in nikakor drugač ne 1 Sanskega ^upania" J';!!!./■ "'S J ! 1,,cr ° sa izvira dolinost kcr ~ sporia nebes '^n VS ** ***** ■f** Go ‘ rt obij " bah *™i' "ssi m t0re J zamore tudi hoče dali, kar nam je obljubil. Zraven tega poglavitnega vzroka ima keršanski človek v svojem življenju tudi še več drugih posebnih vzrokov, kteri mu ne pripuste, da bi kdej omagal v svojem upanju y Boga, in naj si ga obdajajo tudi še tako velike dušne in telesne nevarnosti: a) če kristjan nekoliko nazaj pogleda v svoje poprejno življenje, lahko se prepriča, kako usmiljeno je Bog vedno ž njim ravnal; lahko se prepriča, kako ljubeznivo ga je Bog vedno k sebi klical, zdaj po vesti, zdaj po drugih okoljšinah; - 88 - lahko se prepriča, da mu je Bog brez števila dobrot razdelil za dušo in telo. Vse to kristjanom upanje dela, da ga Bog tudi posihmalo ne bo zapustil. Kolikor več dobrot božjih človek v svojem poprejnem življenju zagleda, tolikanj bolj mu rasle njegovo zaupanje in upanje v Boga. b) Si kristjan tudi s tim lahko upanje dela : ker je bil Bog ž njim tolikanj usmiljen še poprej, dokler je človek pre¬ grešno živel, da bo Bog ž njim zdej še tem bolj usmiljen, ko svoje hudobije spozna in britko obžaluje; in ker ga bivšega v grešnem stanu ni bil zavergel, da ga bo lem manj zavergel zdej, ko se znajde v spokornem stanu. Vse, karkoli človek dobrega v sebi čuti, vsi nagibi k pokori, žalost nad grehi, in druge enake reči razločno oznanujejo, da ga Bog podpira s svojo milostjo (gnado), in da ga torej noče zavreči. In vse to ga spet uči in spodbada, naj nikar ne omaguje v upanju in zau¬ panju v Boga. c) Si kristjan lahko s prihodnjim življenjem oživlja svoje upanje in zaupanje v Boga. Gotovo ga bo v upanju poterdila in mu upanje v Boga zmerom bolj in bolj množila ta misel: „Jaz si bom prizadeval, da bom zmerom bolj pobožno in zmerom bolj bogaboječe živel; in Bog, ki je neskončno usmiljen, in noče smerli grešnika, temveč da se spokori in živi, gotovo me ne bo zavergel, marveč me bo zmerom bolj ljubil, in me bo na zadnje k sebi vzel v nebesa in me bo zveličal!“ 3. Zdaj naj vam tudi še povem: Kakšno mora biti naše upanje in zaupanje v Boga. Naše zaupanje v Boga mora biti: a) Ponižno, to je: mi moramo vselej vsi udani v sveto voljo božjo Bogu prepustiti, kdaj in koko da nam hoče na pomoč priti. — Nerodno in napčno bi bilo tako zaupanje v Boga, ko bi, postavim, bolnik menil, da ga mora Bog ozdra¬ viti, hočeš ali nočeš. Takega nespametnega upanja nima pravi kristjan, temveč je njegovo upanje ponižno, to je: pravi kristjan 89 — , „ 0 ali bo telesno zdravje si misli: Bog gotovo vse boljše, rayn0 zav oljo lega zaleglo v dušno zveličanje, ah m » dopa danju z menoj s; '*rJ“.. mojo bolezen. - Kakor p. P™" B P „ P pre ’p 0 sU, nm hoče Bog pomagati, ali ne, ravno kristjani si kdaj da mu hoče na pomoč prihiteti. . ’ \ , ime . če morda po nedolžnem prišel ob poštenje in o si pravi božji o,rok, boš s Um tudi lerdno zaupa \ d« bo J_ enkrat tvojo nedolžnost spravil na beli uan,^ dobro panje je ponižno, in zatorej vse Bogu izročiš, a o ... ime pripravi, kedar on hoče, naj se že to luiaj _ zgodi v sedajnem življenju, ali pa še le unod gro ta p P slednji sodbi. - Na zadnje mora naše zaupanje v Koga po nižno biti ludi še od te strani, da Bogu na vo jo , nam pomaga tako, kakor on hoče. Ti, ljuba duša imaš velike bolečine, če si pravi otrok božji, boš zaupanje > da ti bo Bog na pomoč prišel; toda tvoje zaupanje bo ponizn , in boš tedaj Bogu prepustil, da ti ali bolezen in bolečine o vzame, ali pa ti dodeli toliko notranjo moč in toliko to azi in hladilo, da le nič posebno težko ne stane, ludi posihma o voljno prenašati bolečine. Tako ponižno zaupanje v Boga jc imel David, kedar ga je Sani preganjal; in Peter, ki je sladko v ječi zaspal, dasiravno mu je bilo iti drugi dan v martro in smert. Naše zaupanje v Boga mora biti: b) Modro, to je: mi moramo spoznati, da so nam časne reči, in da so nam sedajne nadloge pošiljane zavoljo prihodnjega nebeškega zveličanja. — Kedar kak posveten člo¬ vek zaupanje ima v Boga, meri njegovo zaupanje sosebno v to, da mu bo Bog dal časno srečo in posvetno veselje. Če pa vsega tega ne dobi, kar naglo svoje zaupanje zgubi. Temu nasprot pa je zaupanje božjih otrok modro. Pravi otrok božji namreč vd, da perva in poglavitna reč je večno življenje in v ečno zveličanje, in ravno zato zaupa, da mu ga bo Bog tudi Ve s dal. Na dalje pa tudi vd in spozna, da zguba časnih reči ‘n mnoge druge nadloge so včasih potrebne, ali vsaj pomožne, — 90 da dosežemo večnih dari. In ravno zato pravi kristjan v stiskah in težavah sedajnega življenja nikdar ne zgubi svojega zaupanja, temveč v vseh tudi še tolikanj britkih okoljšinah sedajnega življenja terdno zaupa v Boga, ker je modro nje¬ govo zaupanje. Tako modro zaupanje je imela serčna Maka- bejka s svojimi sedmimi sinovi, ktere je kervoločni Antioh grozovito pomoril. Ravno tako tudi sveta aposteljna Peter in Janez, ki sta Boga hvalila in častila, da sta zavoljo Jezusa terpela zasramovanje in tepeže. Naše zaupanje v Boga mora biti: c) delavno, to je: mi ne smemo pričakovati od Boga nobene dobrote, da bi ob enem tudi sami ne storili tega, kar je potrebno storiti, da se doseže lista dobrota, — Bog je dal človeku dušne in telesne zmožnosti in moči zato, da se jih Človek posluži. Vse te zmožnosti so tako rekoč ključi do vseh božjih dari in nebeških zakladov. Če pa ti, ljubi kristjan! kruha želiš, in dobrotni človek ti ključ da do krušne shrambe, da si tam sam kruha poiščeš; ti pa si prelen in prenemaren, da bi se ključa poslužil: moraš le samega sebe tožiti in dolžiti, ako stradaš in pomanjkanje terpiš. Bog nam po navadi stori in daje le to, česar sami storiti in doseči ne zamoremo, ker so preslabe naše moči. Dokler so, postavim, Judje morali živeti v puščavi, v kteri je bila zemlja vsa nerodovitna, jim je Bog dan na dan v živež pošiljal mano z nebes; kakor hitro pa so prišli v rodovitno obljubljeno deželo, jim nič več ni padala mana z nebes, ampak so morali sami si za živež skerbeti, ter polje obdelovati. Ravno tako bo Bog tudi še zdej pomoč pošiljal gospodarju, ki je bolen in delati ne more; zdravega pa, ki delati noče, pustil bo Bog v pomanjkanju- Vse to dobro vedo pravi kristjani, in ravno zato nimajo ne¬ delavnega zaupanja, po kterem bi se zanašali, da jim bo Bog dal vsega v obilo, akoravno sami tudi persta ne ganejo; marveč so marljivi in delavni, ker so prepričani, da jim bo Bog pomagal le pod to pogojo, da se poslužijo svojih zmož¬ nost in moči, ktere jim je Bog dal. Tako je Jezus sicer vedel, da ga njegov nebeški Oce ne bo pustil priti sovražni' A 91 kom v roke pred odločenim časom; pri vsem tem pa se je lo vendar vmaknil v drugo deželo, kedar je zvedel, da mu Hero po življenju streže. Naše zaupanje v Boga mora biti; d) Terdno in nepremakljivo, ter tako, da ga tudi najhujše nadloge ne spodkopljejo in ne omajejo. To še ni nobena posebna in velika reč, ako kdo v Boga zaupa, dokler se mu dobro godi. Tako zaupanje vtegne imeti tudi posvetni človek, kteri si pa s tim ne nabira nobenega posebnega za- služenja. Nasproti pa se še le v nadlogah prav pokaže, ali človek ima pravo zaupanje v Boga, ravno kakor zvezde po noči leskečejo na nebu, in ne po dnevu. Tem terdnejši ko se človek Boga derži, tem serčnejši bo tudi stal v vseh stiskah ln nadlogah brez vsega omahovanja v svojem upanju. Takega terdnega zaupanja je bil pobožni kralj David (Ps. 22, 1 . . poterpežljivi Job, serčni Judež Makabejec, aposteljni in pervi kristjani. Naše zaupanje v Boga mora biti: to ie• ^mi^mf laVeno na J ezu sa in njegovo zasluženje, li e,1 je, pa ne^zavoHo 31 '’ ^ ” am b ° B °” dal mil ° St in USmi * zavoljo Jo 7 n?ji ■ nasega lastnega zasluženja, temveč le • , ^ ar nam je obljubil. Obljubil pa nam je večno zveličanje ln pripomočke potrebne, doseči večno življenje. V Boga za- upati moramo zato, ker nam je on sam obljubil dati, česar po- rebujemo; i n 0 n je vsegaveden, vsegamogočen, v svojih ob- J U ai 2v est, neskončno dobrotljiv in usmiljen, in nam torej zamore in tudi hoče dati, kar je obljubil. Naše zaupanje in upanje v Boga mora pa biti ponižno, modro, delavno, nepre- a i jivo, zastavljeno na Jezusovo zasluženje in navdahnjeno od ve ega Duha, kakor sem vam zadnjič pravil. božje^apovedi' em ° Spet st0 P in J° na P re J v razganja perve 2. Ne le božja zapoved, verovali in upati v Boga nam velova perva ampak nam zapoveduje tudi III. Boga ljubiti. Kaj se pravi Boga ljubiti, ne da se z besedo nič kaj prav dopovedati. To se da le bolj čutiti, kakor pa dopovedati. Skorej najbolj prav se ta ljubezen umeva, če se primerja * ljubeznijo, kakoršno imajo dobri otroci do svojih staršev. Vse to, kar dober človek za svoje starše čuti v svojem sercu, čuti za Boga tisti, kteri ga resnično ljubi, le samo s tim raz¬ ločkom, da mora biti ljubezen do Boga veliko veča, ter čez Vs » velika. Po tem takem Boga resnično ljubimo, če ne živimo za 8e 'n zn nobeno drugo reč ne, ampak le samo /.a Boga. To 94 - se pravi: Boga resnično ljubimo, če je Bog cilj in konec vseh naših misel in želj, vsega našega djanja in nehanja; — ljubimo ga, če je on naša čast in naše veselje in vsa naša sreča; — ljubimo ga, če se varujemo slehernega greha, varujemo clo naj manjše reči, ktera mu je zoperna in s ktero bi ga žalili in se mu zamerili: — ljubimo ga, če radi molimo, ga radi v mislih imamo, radi od njega kaj slišimo, se radi od njega po¬ govarjamo, radi od njega kaj beremo; — ljubimo ga če smo pripravljeni, rajši vse svoje premoženje in clo svoje ,življenje zgubiti, kakor pa od njegove ljubezni odstopiti. Vse to je ob kratkem v svetem pismu zaznamovano in zapovedano s temi-le besedami: „Ljubi Gospoda svojega Boga iz vsega svojega serca, in iz vse svoje duše, in iz vse svoje misli.“ Ta ljubezen za- popada po Jezusovi lastni besedi vso poslavo in preroke. (Mat. 22, 37. 40.) Ljubezen do Boga je tedaj korenina, iz klere morajo izrasli vse druge čednosti, ker bi sicer bili prazni vsi darovi in neveljavne vse pobožne dela, in vse druge čed¬ nosti bi brez te čednosti ne bile nič drugega, kakor skrita, lepo oblečena prevzetnost. — Zatorej pravi sv. Pavl: „Ko bi človeške in angeljske jezike govoril, ljubezni pa bi ne imel, bi bil kakor bučeč bron ali zvoneč zvonec. In ko bi znal prerokovati, in bi vedel vse skrivnosti, in imel vso učenost; in ko bi imel vso vero, tako da bi gore prestavljal, ljubezni pa bi ne imel, nič nisem. In ko bi razdal ubogim v živež vse svoje premoženje, in ko bi svoje telo dal, tako, da bi gorel, ljubezni pa bi ne imel, mi nič ne pomaga.“ (I.Kor.13,1—3.) 3. Zdaj pridemo do vpraševanja: Zakaj smo dolžni ljubiti Boga čez vse? Na to vpraševanje sem vam že dostojni odgovor dal, kedar sem vam začel razlagati nauk od ljubezni do Boga, in sicer kmalu v začetku razlaganja tretjega poglavja keršanskeg* 1 nauka, ktero govori od keršanske ljubezni. Kar sem takrat po¬ vedal, ponavljam tukaj s temile besedami: Boga moramo čez vse ljubiti: — 95 - a) zavoljo njega samega, ker je vse nase ljubezni vreden zavoljo njegovih neskončno popolnih lastnost; zakaj on je naj svetejši, naj modrejši, noj pravičniši, in v vsem naj popol- niši. Lepe in čudne so božje stvari na nebu in na zemlji, kolikanj lepši raerao njih je še le njih vsegamogočni Stvarnik. Angelji in svetniki y nebesih ga gledajo in vživajo in so ne¬ izrečeno veseli te svoje sreče, in se na vekomaj nikdar ne bodo naveličali gledati in vživati neskončne lepote božje. Tudi pobožne duše na zemlji imajo svoje veselje in s\ojo nevsahijivo srečo v tem, da zmerom bolj in bolj spoznavajo Boga. Zatorej je sv. Avguštin po svojem spokorjenju jokaje _ zdihoval: „0 večna in vedno nova lepota! zakaj sem te tako pozno spoznavati začel?“ Kolikanj veče veselje in kolikanj obilnišo srečo bodo vživale pobožne duše še le takrat, kedar pridejo med veselo družbo nebeških prebivavcov, in bodo z angelji in svetniki vred božjo neskočno lepoto gledale in vži¬ vale na vse vekomej! Boga moramo čez vse ljubiti b) zato, ker je do nas in do vseh stvari ne¬ skončno dobrotljiv. Vse, karkoli smo in kar imamo, kar¬ koli lepega vemo in dobrega vživamo, je iz milosti božje. S svojimi neskončnimi darmi in nezmernimi dobrotami nas Bog nase navezuje, in nas sili in mora, da ga ljubimo, kakor sam pravi po preroku Ozeju (11, 4.) rekoč: „Z vezmi lju¬ bezni sem jih k sebi vlekel; in bil sem jim, kakor kdor jim jarm vzdigne od čeljust", to je: z vso priljudnostjo in ljubez¬ nijo sem jih k sebi vabil; stregel sem jim, kakor dober go¬ spodar streže svoji živini, ko jej berzdo iz čeljust vzame in jarem raz vrata, da zamore jesti; naklonil sem jim obilno živeža, in z vsem potrebnim sem jih oskerbel. — Sv. Fran¬ čišek Asisijan je rekel mnogokrat: „Ko bi ti kdo dal tvoje roke, tvoje oči, tvoje noge ali druge ude po tem, ko si jih bil zgubil, ali bi ne služil takemu dobrotniku z vso zvestobo ves čas življenja? In glej! Bog nam ni dal le samo naših rok, oči in nog, ampak vse mogoče duhovne in telesne dobrote. Ali jo pri tem takem mar preveč, ako od nas terja, da mu služimo, da ga ljubimo in le njega samega molimo? Vsi veseli 96 bi mogli spolnovati to njegovo zapoved. — Bog je dober pra¬ vičnim, in dober tudi grešnikom. Pravičnim je dober, da inu služijo tem veselejši, in ga ljubijo tem priserčniši. Grešnikom je dober, da se resnično spokore, ter jenjajo žaliti njega, svojega neskončno usmiljenega Gospoda, in mu služijo z hvaležnim sercom. — Ubogajmo torej svetega Janeza (1.4, 19.), ki nas opominja, rekoč: „Ljubimo Boga, ker je on nas poprej ljubil.“ — Pri¬ zadevajmo pa si, da ga ne ljubimo tolikanj zavolj tega, ker nam on zapoveduje, da ga ljubimo; temveč ga le bolj ljubimo zavoljo njegovih neskončnih dobrot, ljubimo ga iz hvaležnosti! 4. Akoravno je ljubezen do Boga naša velika in imenitna dolžnost, vendar le sami ob sebi nikakor ne moremo Boga prav ljubiti. Kar sem vam pravil od vere in od upanja, velja tudi za keršansko ljubezen. Ljubezen do Boga je dar božji. Zakaj po grehu je človeško ljudstvo tako spačeno, da človek Boga nikakor ne more ljubiti, razun da mu Bog sam pomaga ga ljubiti. Ljubezen božja jo od svetega Duha vlita v naše serca. 5. Prava ljubezen do Boga zapopada v sebi tri reči: a) se mora v djanju kazati; b) mora biti vse naše djanje in nehanje v Boga obernjeno; c) moramo vedno rasti v tej čednosti. a) Božja ljubezen se mora v djanju kazati. To namreč še ni zadosti, da bi človek le samo z besedo terdil svojo ljubezen do Boga, ter le samo govoril in pripovedoval, da Boga ljubi; ampak njegovo serce mora tudi res napolnjeno biti z ljubeznijo božjo, kar se mora kazati v vseh rečeh ne le znolrej v sercu, ampak tudi zunej v djanju in ravnanju io vsem obnašanju. Nikar ne mislite, da le samo nektere reči, ali le samo ta ali una reč je znamnje in djanje božje ljubezni; ampak znamnje in djanje naše ljubezni do Boga, ktera nam j e pa v sercu razlita, je vsaka, in to tudi naj manjša reč, klero le koli storimo iz ljubezni do Boga. Vsaka pobožna misel, ktero k Bogu pošiljamo; vsaka želja, ktera je obernjena v Boga; vsak občutlej serca, kteri Bogu velja; pa tudi vsako delo i" opravilo, če je tudi samo na sebi še tako majhno in nepo- - 97 - menljivo, pa je storjeno iz ljubezni do Boga, je znamnje, je djanje naše ljubezni do Boga. — Zgled vam dam nad materjo, ktera priserčno ljubi svoje dete. Vse njene misli in skerbi, ktere zavoljo svojega otroka ima; njena žalost, kedar je otrok bolen; njeno veselje, kedar je zdrav; njen nepokoj, kedar ga doma ni, in bi se mu vtegnilo kaj hudega primeriti; njene želje, ga zmerom pri sebi imeti; njen trud in njeno prizade¬ vanje, mu lepo postreči in ga z vsem potrebnim lepo pre- skerbeti i. t. d. vse to je znamnje in djanje materne ljubezni do njenega otroka. — Glejte, ravno taka je z ljubeznijo do Boga. Resnična božja ljubezen je izvirk alt duša vsega djanja in nehanja človekovega. Tako, postavim, je znamnje in J keršanske ljubezni do Boga, če človek zavoljo Boga rad n - vedne podučuje; če zavoljo Boga rad revnim pomaga; ce za¬ voljo Boga svoje starše spoštuje, in jim rad na pomoč pu 1 h kedar so v potrebi. — O tem se prav lahko razgledujem nad svetim Pavlom. Vse, karkoli je sv. Pavl zavoljo Boga storil in prestal, bilo je djanje in vunanje znamnje božje ju bežni: vse njegovo prizadevanje pri oznanovanju svetega evan gelija; ves njegov trud po njegovih aposloljskih hojah; vse nevarnosti, ktere je prestal po kopnem in na mokrem; lakota in žeja, ktero je prebil, vročina in zima, ktero je prenašal; vse preganjanje in terpljenje, kterega je dragovoljno terpel zavoljo svete vere Jezusove; njegovo veselje, da Bog tudi nad nevernike izliva svoje milosti; njegova žalost, da so sveto evangelje zavergli Judje, akoravno je bilo njim najpoprej ozna- novano: vse to so bile znamnja in djanja božje ljubezni, ktera je gorela v njegovem sercu. Prava in resnična ljubezen božja se pa tudi še drugač kaže v djanju. Kaže se ne samo s tim, da človek iz ljubezni do Boga stori vse, karkoli dela in stori; ampak človek, kteri resnično Boga ljubi, svojo ljubezen večkrat tudi naravnost Bogu skazuje, ter skazuje s tim, da se večkrat v duhu k njemu povzdiguje; da v njegovi časti in hvali hladi svoje od ljubezni goreče serce; da po njem zdihuje in ga zmerom bolj ljubiti *oli; da žaluje zavoljo tega, ko zavoljo svojega spačenega mesa Boga še ne more ljubiti tako, kakor bi ga rad ljubil; uirofc. ^ - 98 — da želi ves njegov biti; da že komej čaka tistega trenutleja, o kterem bo ž njim popolnoma in za vse vekomej sklenjen. Tako, glejte, so Bogu vdani in priverženi tisti, kteri ga res¬ nično ljubijo; in s tim mu skazujejo svojo ljubezen. Tako je kralj David, ki je ves gorel od ljubezni božje, velikokrat pred Bogom razlival svoje serce. Rekel je med drugim: „Kaj imam namreč v nebesih, in kaj ljubim na zemlji kakor tebe? Moje meso koperni in moje serce, Bog mojega serca in delež moj je Bog vekomej. Ker glej! kteri se tebi odtegnejo, poginejo; vse pokončaš, kteri so ti nezvesti. Zame pa je dobro, da se Boga deržim, in da stavim v Gospod Boga svoje zaupanje." (Ps. 72, 25 — 28.) Ali kakor pravi v 44. psalmu (2 — 4.): „Kakor hrepeni jelen po sludenčni vodi, tako hrepeni moja duša po tebi, o Bog! Mojo dušo žeja po močnem, živem Bogu; kdaj bom prišel in se prikazal pred božje obličje? Moje solze so mi v moj kruh noč in dan; ker mi vsak dan pravijo: Kje je tvoj Bog?“ — Sveta mali katoljška cerkev želi, da bi se tudi mi kristjani večkrat v duhu k Bogu povzdigovali; ravno zato psalme prepeva skor pri vseh svojih molitvah. Ljubi kristjani! nikar ne mislite, da taki goreči zdihljeji in pobožni občulleji človeku niso ravno potrebni; da ni po¬ trebno, da bi bilo serce od božje ljubezni ravno tako užgano; da Bog na to tolikanj gleda: ampak da je že zadosti, če se človek lepo obnaša, ter nič hudega ne stori, dobro pa dela, in tako z deli ali djanjem Bogu skazuje svojo ljubezen. Taka misel bi bila zmota, ktera je naukom Kristusovim in naukom svete cerkve naravnost nasprot, in ktera je že njih veliko pogubila. Ce je serce inerzlo in vse ledeno, če v njem ne gori božja ljubezen, tudi vunanje dela, klere iz serca izvirajo, ne morejo biti storjene iz pravega namena, ter iz ljubezni do Boga. Saj veste, da je bilo že v stari zavezi zapovedano to, kar je Jezus tudi v novi zavezi zaterdil, rekoč: „Ljubi Go' spoda, svojega Boga, iz vsega svojega serca, in iz vse svojo duše in iz vse svoje misli.“ (Mat. 22, 37.) To si tedaj od ene strani dobro ohranite v spominu; od druge strani pa m e spet nikar napčno ne zastopite, ter nikar ne mislite, da p r * lakih gorečih zdihljejih in pobožnih občutljejih po tem nič več ni treba nobenih vunanjih del. Vedite in nikar ne pozabit®? 99 - da sami goreči zdihljeji in pobožni občulljeji brez vunanjih del vam nič ne pomagajo, in so vsi prazni in goljufni, kedar se 1 vunanjimi deli ne zlagajo in ne skladajo. Zdaj pa se vprašujmo, ali je naša ljubezen do Boga taka, kakoršna bi mogla biti po tem nauku, kterega ste ravnokar slišali? Ce svojo vest pridno izprašujemo, svoje serce skerbno pregledujemo; in pri tem najdemo, da se božja ljubezen ne kaže od zunej ne od znolrej v našem djanju in nehanju in obnašanju, kar naglo lahko spoznamo, da perve zapovedi božje na tanjko ne spolnujemo. — Toda prizadevajmo si, da jo vsaj Posihmalo zvesto spolnujemo! Res je, da si sami ob sebi svo- J e ga serca ne moremo napolnili z božjo ljubeznijo, zakaj lju- kezen je, sem rekel, dar božji. Ravno zavoljo tega moramo, nakor so pobožni ljudje vselej storili, k Bogu zanjo zdihovati, ! er zanjo prositi s svetim Avguštinom, ki je rekel: „Gospod ! | az ^ ljubim; pa to še ni zadosti, da te ljubim: daj, da te 0m zmerom bolj in bolj ljubil, da bo s tvojo ljubeznijo na- P°lnjena vsa moja duša!“ k) Rekel sem, da prava in resnična ljubezen božja y te'n obstoji, da je vse d j a n j e in nehanje obernjeno biti k^ a '’ zavo ^° Boga mora biti začeto, zavoljo Boga mora v on oano. Nekteri dobro vedo, da se mora ljubezen božja z Ii Ja pT JU •• at ' 5 in da mora vse naše serce napolnjeno biti da bi GZn '° k° z j°5 tega pa nočejo vedeti in tudi nočejo storiti, j n / VSab ’ ln sicer tudi najmanjše delo pričeli zavoljo Boga pij a Si0nca . ^voljo Boga, postavim, da bi zavoljo Boga jed in be' VZ * Vb ’ P°čivali, govorili, se sprehajali, ali z drugo sc o, da bi Bogu darovali in posvečevali svojo jed in pijačo . J e spanje, svoje govorjenje, svoje razveseljevanje i. t. d. n ^ eri( lar je tudi to potrebno po nauku svetega Pavla, ki pravi: , * jeste, ali pijete, ali kaj drugega delate, storite .vse v božjo j*st. ft (I. Kor. 10, 31.) In Kološanom (3, 17.) piše: „Vse, ^ ar koli delate ali z besedo ali v djanju, vse storite v imenu gospoda Jezusa Kristusa, in zahvalite Boga in Očeta po njem.“ llfn besedam Pavlovim nikakor ne moremo dajati drugega P°«iena razun tega, da moramo vsako, in clo naj manjše "delo ?,! * v oljo Boga začeti in zavoljo Boga končati. Na dalje pravi v ‘ Pavl: „Ali ne veste, da so vaši udje tempelj sv. Duha, 7 * 100 - kteri je v vas, kterega imate od Boga, in da niste svoji ? Zakaj kupljeni ste za drago ceno. Častite in nosite Boga v svojem telesu!" (I. Kor. 6, 19. 20.) Kristjani moji! če smo pa mi, kakor sv. Pavl pravi, odkupljeni za veliko ceno, ter neskončno ceno presvete Jezusove kervi, in tedaj nismo sami svoji, ampak Kristusovi, se iz tega prav lahko razvidi, da ne smemo nič storiti zavoljo samih sebe, ampak da moramo vse storiti zavoljo Kristusa, svojega Gospoda in svojega Boga, čegar lastnina smo. To resnico še določniš* razklada sv. Pavl s temi-le besedami: „Krislus je za vse umeri, da tisti, kteri žive, nič več sebi ne žive, ampak tistemu, kteri je umeri za nje (< . . , „Nihče namreč zmed nas sebi ne živi) in nihče sebi ne umerje. Zakaj če živimo, Gospodu živimo ; če umerjemo, Gospodu umerjemo. Ali tedaj živimo ali umer- jemo, smo Gospodovi. Zavoljo tega je namreč Kristus umeri in vstal, da gospoduje čez mertve in žive.“ (Rimlj. 14, 7 — 9.) — Spet iz tega nauka Pavlovega vidite, ljubi kristjani! d« nobena minuta našega življenja ni naša, ampak da je vse naš® življenje Gospodovo, in da morajo vse naše, clo naj manjš® dela storjene biti zavoljo Boga, ali kar je vse eno; storjen^ biti v božji ljubezni ali iz ljubezni do Boga. Pa porečete: To ni mogoče, da bi človek vsako slehern 0 reč storil, ter začel in skončal zavoljo Boga! —Jaz pa pravic 1 ) da je mogoče; zakaj pri tem ni ravno potrebno, da bi človek pri vsaki reči mislil, da jo je storil zavoljo Boga, ampak t0 je potrebno, da je njegovo serce napolnjeno z božjo ljubeznij 0 ' In če mu je serce res polno božje ljubezni, če je Bog r eS njegov edini cilj in konec, potlej je vse, karkoli človek stor J > storjeno zavoljo Boga. In zdaj se vprašujmo, če mi svoje dela zavoljo B pričenjamo, zavoljo Boga skončujemo? če nam vest očita, tega ne delamo, je to očitna priča, da Boga ne ljubimo se tako, kakor bi ga ljubiti imeli in kakor nam je zapoveda 1 ' 0 v pervi zapovedi. In mislim, da se ne bom zmotil, ako rečen 1 ) da se jih v ozir tega veliko veliko pregreši. Nekten opm v '' Ijajo svoje dela iz lastne ljubezni ali iz lakomnosti, ker je P 0 ^ zemljiško blago in premoženje njih Bog; — drugi jih opravljnj 0 ** napuha, da bi ž njimi dosegli kako posvetno čast in bva 0 - toi —- ljudi; — spet drugi jih opravljajo iz požrešnosti, da bi si ž njim prislužili kak zaslužek, kterega bi potem pognali, pijan¬ čevali in samopašno živeli; — spet drugi opravljajo svoje dela in opravila le prisiljeni, in tedaj mnogokrat clo preklinjevaje in hudičevaje. Vsi taki svojih del z Bogom ne začno in z Bogom ne skončajo, in jim gre veliko dobrih del ponidoma na zgubo, Mi pa, ljubi moji! nikar tako ne ravnajmo, ampak sleherno delo po Pavlovem nauku (I. Kor. 10, 31.) Bogu darujmo, ter z Bogom začnimo, z Bogom končajmo. Po takem Potu si bomo slehern dan zasluženje nabirali za nebesa, in kedar umerjemo, bomo bogati dobrih del v večnost šli, ter °ndi prejeli svoje preobilno plačilo. c) Da bo naša ljubezen prava božja ljubezen, si mo- r amo prizadevati, da zmerom bolj in bolj rastemo v tej ljubezni. Vera nam je dana za ta svet, ravno tako tudi upanje; ljubezen pa v večnost sega, v nebesa jo seboj pone¬ semo, in v nebesih še le bo prav dopolnjena. — Tukaj na zemlji se moramo zmerom bolj bližali tisti popolni ljubezni, btera nam je v nebesih pripravljena. Sv. Pavl sam od sebe ta ko-le piše Filipljanom (3, 13. 14.): „Bralje! jaz ne mislim, sem že dosegel; ono pa, kar je za menoj, sem pozabil, in stegujem po lem, kar je pred menoj, in se ženem doseči j nec , odločeno plačilo gornjega poklica božjega v Kristusu Jezusi,.« i„ Solunjčanom (I. Tes. 4, 1.) pravi: „Bratje! pro- Slm o vas in opominjamo v Gospodu Jezusu, da, kakor ste od aas prejeli, kako da vam gre živeti in Bogu dopasti, tako tudi žlvil e, da ste čez dalje bogatejši.« Iz tega se vidi, da na tem s Mu naša ljubezen ne more še biti popolnoma. Da naša ljubezen tukaj na zemlji še ne more biti popolnoma, izhaja se 0( 1 tod, ker se, dokler smo na tem svetu, nikoli popolnoma Xtle biti ne moremo starega spačenega človeka, to je, hudega Poželjenja, ki nam vedno nagaja. Vedno se moramo ž njim y°jskovati’, in če le količkaj prejenjamo, ima že hudo po¬ denje božjo ljubezen pod nogami. Zatorej nobeden človek na svetu ne sme biti brez skerbi; nikoli ne sme misliti, da je *daj ž e vse premagal da božja ljubezen v njem zdaj že po¬ polnoma gospodari! če se ne vojskuje, premagan je; če le Postojf in naprej ne gre, že se nazaj pomika. Zatorej pravi 102 - sv. Bernard: »Človek ni dober, 6e si ne prizadeva, zmerom boljši bili; in če neha prizadevati si, da bi zmerom boljši bil, s tim že tudi dober biti neha.“ Ta resnica, da moramo v božji ljubezni rasti od dne do dne, marsiklerikrat v strah pripravlja nektere pobožne ljudi, da pravijo, da so zmerom enaki, in da nič spoznati ne morejo, da bi bili boljši od dne do dne. Toda poslušajo naj, kaj jim bom zdaj povedal: Kedar se nam taka godi, da nič prav spoznati ne moremo, ali v božji ljubezni rastemo, ali ne; mo¬ ramo se vselej vpraševati, če nismo sami od svoje strani krivi, da v dobrem ne rastemo. Zakaj v dobrem ne rastemo, izhaja se marsiklerikrat od tod, ker velike grehe sicer zapustimo, majhnih se pa nič ne varujemo; velikokrat pa tudi od tod, ker sami sebe preveč ljubimo in se premalo zatajujemo, če lake reči najdemo nad seboj, nas je po pravici lahko strah, in si moramo skerbno prizadevati, da od sebe odpravimo take za- deržke, kteri nas opovirajo ali zaderžujejo v božji ljubezni. — Pobožnim pa, kteri si prizadevajo, od dne do dne rasti v božji ljubezni, in vendar le nič spoznati ne morejo, ali so vsak dan boljši, ali ne, rečem: Vi v dobrem rastete, akoravno ne veste, da rastete; zakaj človek večidel tako po času raste v dobrem, da vsak dan posebej skorej nič spoznati ne more, da bi kaj rasteh K temu pa pride tudi še to, da Bog pripusti, da pobožnim zmerom kaka reč nagaja, in da se tudi oni zmerom kaj malega pregreše, zato, da se zavoljo svoje pobožnosti ne prevzamejo, in da tem bolj ponižno živč. Amen. 103 - XII. Keršnnski nauk. Pfcrvn zapoved božja zapoveduje tudi Boga častiti in hvaliti. 1. Perva zapoved božja zapoveduje, da moramo v Boga verovati, da moramo v Boga upali, da moramo Boga ljubiti. Boga moramo ljubiti zavoljo njega samega, zavoljo njegovih neskončnih popolnost in prelepih lastnost; Boga pa moramo ljubiti tudi še zavoljo lega, ker je do nas neskončno dobrotljiv. Ljubiti moramo Boga iz celega serca, iz cele duše, iz vse svoje pameti in na vso svojo moč. Prave ljubezni do Boga si ne moremo sami prislužiti, temveč nam jo sv. Duh v dušo vlije; božji dar je. Ako pravo ljubezen do Boga imamo v svojem sercu, mora se ta ljubezen tudi v djanju kazati, mora vso naše djanje in ne¬ hanje v Boga biti obernjeno, moramo vedno rasti v tej čed¬ nosti. Vso to sle slišali v zadnjem keršanskem nauku. Zdaj pa poslušajte, kaj nam zraven tega še zapoveduje perva božja zapoved. 2. V pervi zapovedi božji je tudi še zapovedano, do moramo IV. Boga častiti in hvaliti. Bolj pametna terjatev in bolj pravična gotovo ni nobena zapoved, kakor je to, po kteri Bog od nas terja, da mu ča 9 t in hvalo sknzujemo. Bog je naš naj viši Gospod, naš naj veči '•obrotnik; po vsi pravici tedaj mu vsa čast in hvala gre 1 Zatorej zdihuje prerok Jeremija (10, 7.), in pravi; „0 kralj >‘odov! kdo bi te ne spoštoval?" Čast in hvalo pa Bogu skazujemo, če ga ponižno molimo, ce smo mu hvaležni, če smo mu pokorni, če smo go- r eči za božjo čast in službo božjo. - 104 - 3, Naj poprej Bogu čast in hvalo skazujemo s tim, da ga molimo. Z molitevjo povzdigujemo božje neskončno veličastvo, božjo moč in visokost, povzdigujemo božjo neskončno modrost, svetost in dobroto, povzdigujemo božjo vsegamogočnost, ki je stvarila, hrani in vlada celi svet. In ravno s tim da povzdi¬ gujemo in poveličujemo božje neskončne popolnosti, Bogu čast in hvalo skazujemo. K temu, da z molitevjo Bogu čast in hvalo skazujemo, priganja nas že naše serce. Kaj ne, ljubi kristjan! kedar kaj lepega vidiš ali slišiš, in se tvoja duša zavoljo te lepote za¬ vzame in razveseljuje, ti ne bo dalo lihemu in molčečemu biti, ampak te bo gnalo, da boš to lepoto tudi vpričo drugih hvalil in povzdigoval. Ravno taka je, kedar prav pridno premišljujemo božje prelepe lastnosti in neskončne popolnosti in veličastne dela božje: serce nas žene, da svoje začudenje in svoje veselje nad njimi očitno na znanje dajemo, in z molitevjo Boga hvali¬ mo in častimo, povzdigujemo in poveličujemo. Sveta cerkev nas tudi opominja, z molitevjo Boga častiti in hvaliti. Opominja nas med drugim z „Gloria“ pri sv. maši, z Caharijevo pesemjo „Benedictus“, z Marijno hvalnico „Magni- ficat“, z zahvalno pesemjo „Te Deum“ pri svojih duhovskih molitvah in pri službi božji. Sosebno pa nas s prepevanjem prelepih Davidovih „psalmov“ vnema za čast in hvalo božjo. Pobožni kralj David namreč neizrečeno lepo opeva božjo čast in hvalo božjo, ter sebe in druge vnema, da bi Boga častili in hvalili in molili. Med drugim pravi: „Gospod je velik Bog, in velik kralj čez vse bogove. Zakaj v njegovi roči so vse pokrajne zemlje, in njegovi so verhovi planin. Ker njegovo je morje in on ga je vstvaril, in suho so naredile njegove roke. Pridite, molimo in padimo na tla, in jokajmo pred Gospodom, ki nas je vstvaril, zakaj on je Gospod naš Bog.“ (Ps. 93,3 — 7.) „Vsi narodi, kterekoli si vstvaril, bodo prišli, in te bodo molili, Gospod! in slavili tvoje ime.“ (Ps. 85, 9.) „On je Gospod, tvoj Bog, njega moraš moliti.“ (Ps. 44, 12 ) Pa tudi Bog sam zapoveduje, da moramo njega moliti- V pervi zapovedi namreč kar naravnost pravi: „Jaz sem Go¬ spod, tvoj Bog. — Ne imej tujih bogov zraven mene. — Ne 105 - moli jih in ne časti jih; zakaj jaz sem Gospod, tvoj Bog, močen, goreč Bog, ki pokorim hudobijo očetov nad sinovi do tretjega in četertega rodu tistim, ki me ljubijo in spolnujejo moje zapovedi.« (II. Moz. 20, 1 — 6.) In Jezus pravi: »Gospoda, svojega Boga, moli, in njemu samemu služi.« (Mat. 4, 10.) 4. Na dalje Bogu čast in hvalo skazujemo tudi s tim, da smo hvaležni. Hvaležnost je dragovoljno spoznanje, da vse, karkoli s mo in kar imamo, smo in imamo le od Boga; in je ob enem tudi pripravna volja, ravno tako vse spet v božjo službo da¬ jati, kakor smo vse prejeli od Boga. Kaj pa nas priganja k hvaležnosti? K hvaležnosti nas priganja: a) od eno strani premišljevanje, kako revni in s { r( >maški in grešni da smo, ki sami ob sebi brez Boga nic nismo in nič ne premoremo. b) Od druge strani nas k hvaležnosti priganja premišlje¬ vanje in ponižno spoznanje, da vse, karkoli smo in imamo, smo in imamo le od Boga. Bog nas je vstvaril, Bog nas je odrešil, Bog nas je posvetil in nam večno življenje v nebesih namenil. Ce vse to pridno premišljujemo mora se nam serce v hvaležnosti vneti do tolikanj dobrotljivega, ne¬ skončno usmiljenega Boga! K hvaležnosti nas priganja sosebno c) premišljevanje, kako se je obnašal Kristus in Njegovi svetniki. Jezus je vselej in za vse zahvalil svojega nebeškega Očeta: zahvalil ga je posvečevaje kruh, s kterim je čudoma nahranil veliko tisučev lačnih ljudi; zahvalil ga je, je postavljal sveto rešnje Telo; zahvalil ga je, da je njegov Nauk spoznavati dal priprostim ljudem. In kakor Jezus sam s ° bili Bogu hvaležni tudi njegovi svetniki. Med drugimi vam v misel vzamem le samo svetega Pavla, kteri je neprenehoma ^oga hvalil za vse prejete milosti in dobrote, pa je tudi verne - 106 kristjane neprenehoma opominjal, naj 30 hvaležni do Boga. Premišljevanje tolikih prelepih zgledov ho gotovo tudi hvaležne občutljeje budilo v naših sercih. Za kaj pa moramo Bogu hvaležnost skazovati? Bogu moramo hvaležnost skazovati za vse, kar smo in kar imamo. Hvaležni moramo biti Bogu zato, ko nas je vstvaril, in nam dal dušo in telo in prelepe dušne in telesne zmožnosti in moči; — Bogu moramo hvaležni biti za to, ko nas ohranuje, ter nam daje vse, česar potrebujemo za dušo in telo; — Bogu moramo hvaležni biti zato, ko nam je edi¬ nega Sina na svet poslal, da nas je odrešil; — Bogu moramo hvaležni biti zato, ko nam je dal svojega svetega Duha, kteri nas posvečuje; — Bogu moramo hvaležni bili zato, ko nam je namenil in pripravil večno zveličanje v nebesih; — Bogu moramo hvaležni biti za duhovne in telesne dobrote, bodisi velike ali majhne; — Bogu moramo hvaležni biti za dobrote, ktere dobivamo od časa do časa posebej, kakoršne so: jed, pijača, kako posebno veselje, kako veliko notranje tolažilo, kaka dobra misel in razsvitljenje v tej ali uni zadevi; kakor tudi za tiste dobrote, klere smo prejeli za ves čas svojega življenja, kakoršne so: bistra glava, draga domovina in druge. — Bogu moramo hvaležni biti za dobrote, ktere mi sami dobivamo, kakor tudi za tiste, ktere naš bližnji prejema od Boga. — Bogu moramo hvaležni biti za srečo, s ktero nas oblagodaruje, kakor tudi za nesrečo, s ktero nas k sebi vabi, k popolnomasti priganja in v večno srečo kliče. — Z eno besedo: Bogu moramo hvaležni biti za vse dobrote, kterih je brez konca in kraja; ravno zavoljo tega pa bi mogla tudi naša hvaležnost do Boga neskončna biti. Toda — kdo bi mislil! — da se še clo tisti ljudje, ki so sicer dobrega duha in pobožnega serca, vse premalo Bogu zahvaljujejo za njegove brezštevilne dobrote. In vendar imamo tolikanj lepih priložnost, skazovati Bogu svojo hvaležnost. Svojo hvaležnost do Boga lahko razkazujemo, kedar ogledujemo lepo božje stvarjenje, ter milo nebo in zalo zemljo z vsem, kar je na njej nam v prid in razveseljevanje. — Svojo hvaležnost lahko Bogu skazujemo, kedar se spominjamo, - 107 - da nas je sivaril in odrešil. — Svojo hvaležnost lahko Bogu ukazujemo, kedar nas je rešil iz te ali une nadloge. — Svojo hvaležnost lahko Bogu skazujemo, kedar vživamo božje dari in dobrote. — Svojo hvaležnost lahko skazujemo, kedar zagle¬ damo kakega nevernika ali krivoverca, ter Boga priserčno zahvaljujemo, da nas je obvaroval zmote in nevere, in da nam je dodelil dar prave vere. — In še o mnogih drugih prilož¬ nostih lahko Bogu razkazujemo svoje hvaležno serce. Hvaležnost je lepa čednost, prijetna ljudem, tem bolj še le Bogu. Bodi nam torej trikrat pozdravljena, bodi nam mila in draga, ljuba keršanska hvaležnost! Ostani vedno pri nas, in nas nikdar nikar ne zapusti! — Nasprot pa beži proč od nas, ti, gerda černa nehvaležnost! Pobegni iz zemlje in se pogrezni v pekel; tam v peklenskem breznu prebivaj, tam kraljuj, tam gospoduj na vse vekomej! 5. Bogu čast in hvalo skazujemo tudi s tim, da smo mu pokorni. Pokorščina je popolno in dragovoljno spolnovanje svete volje božje. — Ako, postavim, kako dele le take zapovedi in povelja svojih staršev spolnuje, ktere so mu prijetne in lahke; tega pa, kar mu neprijetnega zapovedujejo in težavnega, ne stori in ne spolnuje: takega deteta gotovo ne moremo pokor¬ nega deteta imenovati. K pokorščini namreč gre, da človek zvesto stori vse, karkoli se mu naroča. Ravno taka je s po¬ korščino do Boga: kdor, na primero ne krade, krivega priče¬ vanje ne dela, po krivem ne prisega i. t. d., zraven tega pa je morda nezmeren v jedi in pijači ali pa živi v sovražtvu, nima prave pokorščine do Boga, ker ne spolnuje popolnoma svete yolje božje. Ako Boga bolj ljubim, kakor samega sebe in vse drugo, moram tudi svojo lastno voljo v vseh rečeh podvreči sveti božji volji; ravno zavoljo tega pa tudi pokor¬ ščina, ktera se izhaja iz ljubezni do Boga, obstoji v lem, da popolno spolnujemo sveto voljo božjo. — Pokorščina pa obstoji ob enem tudi v tem, da dragovoljno, ter veselo spol¬ nujemo božjo voljo. Tem bolj, ko klerega ljubim, tem bolj me doseli, ako priložnost imam, svojo ljubezen mu skazovati in si pridobiti njegovo dopadanje. Mi kristjani pa vemo, da Bogu —. 108 - ne moremo dopasti, in mn ne moremo svoje ljubezni skazovati razim da spolnujemo njegovo voljo. Kdor le nerad spolnuje voljo božjo, s tim kaže, da je ne spolnuje iz ljubezni, in go¬ tovo nima tiste notranje pokorščine, pri kteri tudi serce hoče in želi to, kar Bog hoče in želi. Zatorej pa mi, kristjani ! z veselim sercom spolnujmo voljo božjo! Iz kterega namena in zakaj pa Bogu pokorščino skazujemo? Bogu pokorščino skazujemo a) zato, ko se Boga bojimo. Prayi kristjan namreč tolikanj živo vero ima v Boga in božjo vsegavednost in pov- sodpričujočnost, kakor da bi z lastnimi očmi vidil Boga pred seboj. Veste pa, da se pameten človek ne bo podstopil vpričo svojega ostrega in pravičnega kralja ravnati zoper njegovo voljo in zapoved. Ravno tako in še vse bolj se boji pravi kristjan prelomiti božje zapovedi vpričo in pred obličjem nar svetejšega in neskončno pravičnega Boga, kteri gleda na vsako in sicer tudi naj manjšo reč. Pravi kristjan božjo voljo spolnuje, ker se Boga boji. Pravi kristjan pa Bogu pokorščino skazuje tudi b) zato, ker Boga ljubi. Priden otrok, ki svoje stariše zares rad ima, ne čaka, da bi mu starši zapovedovali lega ali unega, temveč kar sam ob sebi rad stori to, kar starši želč. Ravno tako se pravi otrok božji obnaša do svo¬ jega nebeškega Očeta. Želi si in veseli se, ako le zamore storiti dosti takega, s čemur bi zamogel skazovati Bogu svojo ljubezen. In ravno s tim sosebno skazuje Bogu svojo ljubezen, ako zvesto spolnuje njegovo sveto voljo. Jezus je rekel svojim učencom: „Ostanite v moji ljubezni. Ako moje zapovedi spol- nujete, bote ostali v moji ljubezni; kakor sem tudi jaz spol— noval zapovedi svojega Očeta, in ostanem v njegovi ljubezni. 1 * (Jan. 15, 9. 10.) In sv. Janez piše: „Kdor spolnuje njegovo (božjo) besedo, v tern je resnično ljubezen božja popolna . • • Ako (pa) rečemo, da imamo družbo ž njim, in v tami hodimo - 109 - (greh delamo), lažemo in resnice ne delamo . . “ (I, Jan. 2, 5. - 1, 6.) Iz tega vidite, da pobožnost listih ljudi ni prava pobož¬ nost, ki sicer veliko molijo, dosti v cerkev hodijo, radi od svetih reči govore, pri tem pa le vendar zdaj čez eno, zdaj čez drugo zapoved božjo gerdo greše, kakor nekdej farizeji. Njih pobožnost je lažnjiva pobožnost, in od nje velja, kar Kristus pravi: „To ljudstvo me le z ustnicami časti: njegovo serce je pa dalječ proč od mene.“ (Mat. 15, 8.) O klerih priložnostih se sosebno kaže, da smo Bogu pokorni? Da smo Bogu pokorni sosebno kažemo: a) Kedar sami sebe premagamo, in kak dar da¬ jemo sveti čednosti. — Skorej vsak človek ima eno ali dr «go slabost nad seboj, to je: ta ali una skušnjava ga posebno ra( ta nadleguje. Eden, postavim, je posebno nagnjen k ne¬ zmernosti, drugi k lenobi, tretji k nečimurnosti i. t. d. To pa veste, da je vse lagleje, opustiti kako tako hudo reč, do ktere elovek nima nobenega posebnega nagnjenja, kakor pa vstavljati se kakemu takemu hudemu, do kterega je človek posebno nagnjen. Kdor ni lačen, morda se bo prav lahko obvaroval nezmernosti; kdor je pa prav močno lačen, in ima pred seboj prav izbrane in slastne jedi, mu bo že bolj težavno, zmerno se zaderžali. V tem ravno pa se prav posebno kaže pokor¬ ščina do Boga, ako človek tudi svojo slabost Bogu daruje, ter se premaguje v tisti reči, do ktere je posebno nagnjen, in sicer premaguje iz tega namena, da bi s tim spolnoval sveto voljo božjo. Ako bi bil stari očak Abraham, ki je bil po vsem radodaren, sto glav zmed svoje čede Bogu v dar prinesel, bi to še ne bilo tolikanj očitno znamnje njegove pokorščine do Boga; to pa je bilo gotovo znamnje njegove pokorščine, da je pripravljen bil, clo svojega edinega, priserčnega sina Izaka Bogu v dar zaklati. 110 Da smo Bogu pokorni, kažemo: b) ako se ne varujemo le samo velikih grehov, ampak da tudi majhnih grehov radovoljno ne dopri- našamo. — Velike grehe doprinaša tisti, ki se pregreši ali v kaki veliki reči ali pa s prav hudobno voljo, ter, postavim, ali ubija, ali krade, ali po krivem prisega i. t. d. Da pri takem človeku pokorščine ni, kteri doprinaša take reči, vsakdo v<$. Toda, kdor do Boga pravo pokorščino ima, gotovo tudi nobenega majhnega greha ne bo storil vedama in radovoljno; zakaj, ako se majhnih grehov varovati noče, s tim očitno kaže, da mu Bog in božja sveta volja nista še naj bolj pri sercu, nista še čez vse ljuba in draga. Kdor si tedaj z lažjo išče pomagati, kedar pride v kako zadrego, ali si tu ali tam vterga kak sad, kedar gre memo ljudskega drevesa, ali je radovoljno razmišljen in v posvetne reči zamaknjen pri službi božji; nima še prave pokorščine do Boga. Da smo Bogu pokorni, kažemo: c) ako se ne varujemo le samo tega, kar je pre¬ povedanega, ampak tudi zvesto opravljamo, kar nam naklada naš stan, in od nas zahteva naš poklic. — Ko bi, na primero, starši zapovedali, da otroci ne smejo iti iz doma, ne smejo nikjer nič vzeti, se ne smejo prepirati med seboj, zraven tega jim pa tudi še naročijo kako posebno delo, da ga otroci opravijo, dokler starši nazaj ne pridejo; otroci pa bi sicer res doma ostali, bi nobene škode ne naredili in bi se tudi ne prepirali med seboj; zraven tega pa bi tudi ne storili, kar so jim starši zapovedali storiti, ter bi ali lenobo pestovali, ali pa delali kaj drugega, kakor kar so jim starši zapovedali: kaj ne, da bi ne bili zares pokorni taki otroci? Zakaj k po¬ korščini gre, da se od ene strani ogibamo tega, kar je pre¬ povedanega, in da od druge strani storimo, kar je zapoveda¬ nega. Po tem takem tedaj tisti ni še pravi otrok božji, ki ne krade, ne pijančuje, drugih ljudi ne žali, zraven tega pa dela po svoji volji in svojem nagnjenju. Zares pokoren otrok božji je le tisti, kteri se ne ogiba le samo tega, kar je prepoveda¬ nega, ampak tudi zvesto spolnuje, kar Bog hoče in zapoveduje. - 111 — Bog pa hoče in zapoveduje sosebno to, da človek zvesto spolnuje to, kar mu naroča njegov stan in poklic. Kdor se nahaja v služnem stanu, mora pridno in zvesto služiti; kdor pa je drugim naprejpostavljen, mora pravično in usmiljeno ravnati s svojimi podložnimi, in mora skerben bili za njih resnični blagor; otroci in mladi ljudje morajo vse svoje mlade dni skerbno obračati v to, da se kaj pridnega nauče i. t. d. Da smo Bogu pokorni, kažemo: d) Ako ni le samo naše djanje brez graje, am¬ pak si tudi svoje serce čisto ohranimo vseh napačnih misel in želj. — Ako kako dele v šoli sicer namiroma sedi, svoje oči v učenika obrača ali pa v bukve vperte ima, pri tem pa misli na vse druge reči kakor na te, ki se v šoli gode, takega otroka nikakor ne moremo paznega imenovati in pridnega. Ravno tako ni še pokoren Bogu tisti človek, kteri se v svojem vunanjem djanju in nehanju ne pregreši preveč zoper božje zapovedi, ako so pa pri tem pregrešne njegove misli in želje. Če tudi svojemu sovražniku nič hudega ne storim, če ga pa sovražim in mu smert želim, gotovo nisem pokoren Bogu. Zakaj Bog je duh, in gleda pred drugim tudi na našega duha; če tedaj duša privoli v hude misli in pre¬ grešne želje, je Bogu nezvesta, če bi tudi pred vsem svetom veljala za pravično. Res je, da se človek ne more vselej vbraniti takih hudih misel in želj, toda, dokler svobodno voljo ima, zamore si jih izbijali iz glave in iz serca, in mora ravno s tim skazovati svojo pokorščino do Boga, da od sebe oleplje take zlobne misli in želje, in nima nobenega dopadanja nad njimi. 6. Bogu čast in hvalo skazujeino z gorečnostjo za Boga in za božjo čast in službo božjo. Ta gorečnost za Boga obstoji v tem, da živo hrepenimo, naj bi vsi ljudje trojedinega Boga zmerom bolj in bolj spoz- novali, ljubili in častili, in njegovo sveto voljo vsi in vselej zvesto spolnovali. — Kdor je tedaj vnet in goreč za Boga, zahteva ravno to, kar zahtevamo vsi, kedar prav obmolimo Perve tri prošnje Gospodove molitve. Ko namreč vsak pravi 112 - božji otrok gorečnost ima za Boga, in je Jezus „Očenaš ft ravno za božje otroke učil, učil je v njem prositi ravno za to, kar že slehernemu pravemu otroku božjemu navdihuje njegova gorečnost za Boga, ter to, da bi bilo posvečevano sveto božje ime, da bi k nam prišlo božje kraljestvo, da bi se božja volja godila, kakor v nebesih, tako tudi na zemlji, ali z drugo be¬ sedo: da bi vsi ljudje na zemlji Boga prav spoznali, ljubili in častili in mu v vsem pokorni bili. TO hrepenenje pravega kristjana po božji časti pa je živo, ter tako veliko in močno, da mu je božja čast, božje kraljestvo in božja volja čez vse drugo. To gorečnost za božjo čast pa najdemo pri vsakem pra¬ vem kristjanu, in ona se izhaja iz njegove ljubezni do Boga, do Kristusa in do ljudi. Kdor ljubi, je tudi vnet in goreč za tistega, kterega ljubi. — Kaj ne, ljubi kristjan! ko bi ti kdo ogovarjal tvojega dobrega očeta ali tvojo ljubo mater, da bi ti takega ogovarjanja in obrekovanja nikakor ne mogel ravno- tero poslušati, temveč bi šel, ter na vso moč zavračeval take gerde laži zoper tvoje poštene starše, zavračeval s tim večo gorečnostjo, tem bolj ko ljubiš svoje starše. Ravno zato je tudi vsak pravi kristjan ves goreč za Boga, za Jezusa in za ljudi, zalo, ko je ves poln ljubezni do Boga, do Jezusa in do ljudi. — Tako je Jezus, ki je bil poln ljubezni do Boga in do ljudi, vzdigoval se zoper onečastenje hiše božje, (Jan. 2, 14 —17.) vzdigoval se zoper farizeje, zapeljivce ubogega ljud¬ stva; (Mat. 23, 13—36.) pa je tudi ne le svojim učencom, ampak tudi nam vsem zapovedal, rekoč: „Tako naj sveti vaša luč pred ljudmi, da vidijo vaše dobre dela, in časte vašega Očeta, kteri je v nebesih. “ (Mat. 5, 16.) Tedaj smemo in moramo dobre dela doprinašati vpričo drugih ljudi, toda ne is 6 tega namena, da bi ljudje zavoljo lega nam skazovali čash ampak le iz tega namena, da bi se Bogu dajala čast. P° tem takem moramo gorečnost imeti ne sami za sebe, temveč za Boga. Svojo gorečnost za Boga in za božjo čast moramo sosebno kazati, kedar slišimo koga zoper sveto vero zabavljati in gerdo govoriti; ali kedar vidimo, da kdo druge ljudi od Boga od- vrnčuje in v greh napeljuje^ ali kedar zapazimo, da kdo dru- 113 - gim pohujšanje daje; ali kedar zagledamo, da ta ali uni zane¬ marja spolnovati dolžnosti svojega stanu; ali kedar je treba zavoljo Boga in zavoljo resnice kako zlo preterpeli ali pa kako zatajevanje prevzeti, da se kaj dobrega zverši. Ko bi, posta¬ vim, gospodar hlapcu ali dekli ukazal kaj hudega storiti, bi ne smela vbogati gospodarja, ko bi jih tudi zmerjal, obrekoval ali clo iz službe spodil zavoljo tega. Ali če bi kdo pred gosposko poklican bil, da bi pričal zoper kterega drugega človeka, bi to moral storiti, akoravno bi si s tim njegovo sovraštvo na glavo nakopal. 7. Ljube duše! ravnajmo se zvesto po tem nauku, kte- rega smo danes slišali. Pridno Boga molimo, hvaležni mu bodimo za vse njegove dobrote, skazujmo mu pokorščino Y vseh rečeh, ter vselej in povsod verno spolnujmo njegovo sveto voljo, in bodimo vsi goreči za božjo čast in službo božjo, in vsegamogočni Bog, za kogar čast se mi tukaj poganjamo, nas bo tamkej pripravil v čast v nebeškem veličastvu. Amen. XIII. Keršanski nauk. ^ a j prepoveduje perva božja zapoved?—Od nevere, brivovere, ravnoterosti v ozir vere, verozataj itve ■n od branja in razširjanja veri nasprotnih bukev. 1. Zraven tega, da moramo v Boga verovali, v Boga u pati, Boga ljubiti, moramo tudi še Boga častili in hvaliti, mu agrarno čast in hvalo skazovali, klera mu gre po vsi pravici. &°gu pa, kakor smo zadnjič slišali, čast in hvalo skazujemo s °sebno s tim, da ga molimo; pa tudi s tim, da smo mu hvaležni za vse duhovne in telesne dobrote, da smo mu v vseh r ečeh pokorni, da smo goreči za božjo čast in službo božjo. S tim, kar sem vam do zdaj pravil od perve božje za- P°vedi, razložil sem vam to, kar je v pervi božji zapovedi Kwi. BRT»k. ® — 114 - zapovedanega; zdaj pa pridemo na to. kar je v pervi zapovedi božji prepovedanega. 2. Kaj pa je prepovedanega v pervi božji za¬ povedi? V pervi božji zapovedi nam je prepovedano to, kar je naravnost nasproti unim štirim rečem, ktere so v pervi za¬ povedi božji zapovedane. Zapovedano pa je naj poprej, da moramo I. v Boga verovati. Temu nasproti pa je nevera, krivovera, rav- noterost v oziru vere, vero zatajiti, brati in raz¬ širjati veri nasprotne bukve. Zapovedano je II. v Boga upati; prepovedana pa je: nezaupnost, obupnost, prederzno zaupanje v božjo milost, prederzno zaupanje v samega sebe, prederzno zaupanje v druge stvari. Zapovedano je III. Boga ljubiti; prepovedana pa je prevelika in ne¬ spametna ljubezen do samega sebe, prevelika in nespa¬ metna ljubezen do sveta, sovražtvo do Boga in goder- njanje zoper božjo previdnost in božje naredbe. Zapovedano je IV. Boga častiti in hvaliti; prepovedano pa je in o li¬ kov a n j e. Vse te pregrehe bomo zdaj na drobno pregledali in vsako posebej: 3. Perva zapoved božja nam naj poprej zapoveduje, da moramo I. v Boga verovati. — Zoper to zapoved se pregreši človek : A. z nevero, to je s tim, da ne veruje v pravega Boga, ati pa da ne veruje tega, kar nam je Bog razodel. " 115 - Tukaj ne bom govoril od nevere neznabogov in molikovav- cov, kteri od pravega Boga nič niso slišali, in tedaj tudi vanj ne verujejo - , povedal pa vam bom par besedi od liste nevere, v ktero zaidejo kristjani, ki so v pravi veri Jezusovi rojeni in izrejeni, pa se le vendar prederznejo, nad nezmotljivimi resni¬ cami svete vere dvomiti ali jih pa kar naravnost tajiti. Taka nevera je strašna reč in velika pregreha - , varovati se je mo¬ ramo kakor strupene kuge; zakaj: a) Nevera kristjanova je znamnje pregrešnega življenja. Pobožen in bogaboječ kristjan nikdar ne bo padel v nevero; zakaj on vse svoje življenje obravnava po zapovedih svete vere. „Pravični iz vere živi“, pravi sv. Pavl. 1, 17.) — Nasproti pa se jarm svete vere vedno težavniši zdi takemu kristjanu, kteri se voditi da svojemu hudemu po- željenju, in je v pregreho že ves zapleten; in ker si noče sile delali, da bi se poboljšal, začne dvomiti zdaj nad to, zdaj nad uno resnico svete vere, ktero je bil poprej z vso ljubeznijo sprejel in veroval. Toda pri tem šo ne ostane. Da hi vdušil zbadleje svoje skeleče vesti, in da bi ga nobena reč ne motila in ne vstavljala v njegovih krivicah, razuzdanostih in drugih hudobijah, prestopi se na poslednjo, obupno stopinjo, ter začne naravnost tajiti vse, kar bi mu vtegnilo hudo vest dražiti, od hudega ga odvračevali in ga na slabem polu vstavljati. b) Nevera je znamnje prevzetne svojoglavnosti. Svojoglavnost in napuh sta studenca vseh zmot v ozir svete vere. — Svojoglavni in napuhnjeni ljudje bi radi naj veče skrivnosti naše syete vere zapopadli s svojo plitvo pametjo, s ktero še zapopasti ne morejo mnogih takih reči v stvarjenju hožjem, klere vsak dan vidijo krog sebe z lastnim očesom. Ker pa lega s svojim zatemnelim umom nikakor niso v stanu razumeti, začnejo tajiti take skrivnosti, kterih ne zapopadejo. Cio tako daleč gredč v svojem napuhu, da zametavajo vse, kar so terdili naj modrejši in najsvetejši možjo in kar spričuje sam sveti Duh v svetem pismu, in si po tem izkujejo sami svojo vero, ktero zapopada njih um, in ktera se prileže po- 8 * - 116 - željenju njihovega spridenega serca. Nad njimi se spolnnje, kar piše sv. Pavl, rekoč: „Ko so bili spoznali Boga, niso ga kakor Boga častili, ali ga hvalili; temveč so se zgubili v svojih mislih, in je otamnelo njih nespametno serce. Modre so se imenovali, in so neumni postali." (Rimlj. 1, 21. 22.) c) Nevera je znamnje popolnoma spačenega serca. Človek gotovo v hudobiji ne more dalj priti, kakor če taji pravo vero, taji neumerjočnost človeške duše, taji Boga, taji sveto cerkev, taji svete zakramente i. t. d. Ako pa člo¬ vek naj imenitniše resnice naše svete vere zasmehuje, zaničuje in zametuje, ktera reč bo po tem še v stanu vstavljati ga na njegovem slabem potu? ^Hudobni ljudje pa in zapeljivci bodo rastli v hudobiji, motili se, in v zmoto zapeljevali", pripove¬ duje sv. Pavl. (II. Tim. 3, 13.) Kaj menite, kakšna pa je na zadnje s spokorjenjem takih ljudi, kteri verujejo le to, kar sami hočejo. Na to nam sv. Pavl odgovarja, rekoč: „Kleri so enkrat razsvilljeni bili, in so tudi okusili nebeški dar, in se vdeležili svetega Duha, okusili pn tudi dobro božjo besedo in moči prihodnjega sveta, in so odpadli: takim je nemogoče, da bi se spet ponovili k spreobernjenju, oni, kteri spet križajo sami sebi Sinu božjega in ga zasramujejo." (Hebr. 6, 4 — 6.) In zares se Judje in poganje (neznabogi) lagleje spreobernejo, kakor taki malopridni, od vere odpadli kristjani. Judom in neznabogom služi njih pamet za luč, s ktero prave vere iščejo; od vere odpadli kristjan pa obrača svojo pamet v to, da ž njo vgasne luč svete vere v svojem sercu. Njemu velja, kar pravi sveto pismo: „Njih lastna hudobija jih je oslepila.* (Modr. 2, 21.) — Poglejte, kolikanj huda in prestrašna reč da je taka nevera! Zatorej žuga Kristus, in pravi: „Kdor ne veruje, bo pogubljen." (Mark. 16, 16.) — O kako skerbno hi se mogli tedaj varovati te strašne pregrehe! Obvaroval pa se boš nevere tako-le, ljubi kristjan: e) Ogibaj se prav skerbno zasmehovavcov svete vere. Beži pred njimi bolj kakor pred pisano kačo. Noben« kača tolikanj hude rane no vseka telesu, kakor pa jo dnši vsaka strupeni jezik takega zasmehovavca. 117 - b) Ogibaj se slehernega človeka, kteri n® veruje v Boga. Tak človek je hujši inenio neznabogov ; zakaj tudi neznabogi verujejo v nekega boga, akoravno ne v pravega. Neverski modrijan Ciceron je o tem lako-le govo¬ ril : „Ako se že hiša sama no more narediti, kako se bo pa ves svet sam naredil." S tim je očitno spoznal, da veruje v nekega Boga. — Neverni kristjan pa je še clo hujši memo samega hudega duha, zakaj po nauku svetega Jakoba (2, 19.) „clo hudiči verujejo, in se tresejo." — Po pravici je torej kralj David povedal, rekoč: „Neumnež pravi v svojem sercu: Ni Boga!" (Ps. 13, 1.) —- Da pa laki hudobneži Boga tajd, ni se kar nič čuditi. Zakaj ako bi verovali, da je Bog, bi morali tudi verovati, da bo Bog vse dobro poplačal, vse hudo pokaznoval. Ker se pa kazni bojč, rajši clo Boga tajč, da bi tem lagleje in tem mirniše živeli v svojih grehih. c) Ne spuščaj se v nepotrebno preisko¬ vanje in preduhtovanje skrivnost svete vere. Kaznivredna prederznost bi bila, ko bi hotel preduhtati vse skrivnosti svete vere. Sveto pismo pravi: „Njega, ki preiskuje (božje) veličastvo, potare (božja) častitljivost." (Preg. 25, 27.) Bog nam zapoveduje, da moramo ve¬ rovati ; tega pa nam ne ukazuje, da bi morali tudi zapopasti vse to, kar verujemo. To nam bodi zadosti, ako vemo, da je Bog razodel to ali uno resnico ali skrivnost naše svete vere. Kako pa da se vjema ta ali una reč, ktere zdaj ne zapopa- demo, spoznali bomo v nebesih, kjer bomo gledali od obličja do obličja. (I. Kor. 13, 12.) Naša vera bi bila pred Bogom brez zasluženja, ko bi zapopadli vse, kar verujemo. Ravno zato: d) Ves ponižen sveti veri podverzi svojo pamet, o kristjan! Ponižna vera ni slepa vera, in otročja priprostost ni smešna slaboumnost. Naša vera ni slepa vera, zakaj znamnja resnice, s kterimi je Bog zaznamoval svojo sveto cerkev, so tako verjetne in prepričavne, da bi slep bil >n nespameten ob enem, kdor bi jim ne verjel. e) Očisti svojo vest s čisto, odkritoserčno, po¬ nižno spovedjo, in se resnično poboljšaj. Tisti stari 118 - grehi, klerih se morda še nikoli nisi spovedoval, in jim torej tudi nisi dal še pri čistem slovo, ti kakor (amen mrak in gosta megla pokrivajo pamet, da tudi naj jasnejših resnic prav ne zapopadeš. Kakor hitro pa z dobro spovedjo preženeš to lamo, ti bo luč keršanske resnice tako svillo posijala v dušo, da se boš samemu sebi čudil, kako da si zamogel dvomiti kdaj nad to ali uno resnico svete vere. 4. Zoper vero, v pervi zapovedi božji zapovedano, se človek pregreši na dalje: B. s krivovero. Krivovere je kriv, kdor radovoljno in terdovratno veruje kaj napčnega ali kaj različnega od tega, kar Jezus Kristus uči v svoji sveti katoljški cerkvi. Kdor hoče doseči večno življenje, mora se odpovedati krivoveri; zakaj: a) Krivovera je slepa pregreha. Če je bil človek v krivoveri rojen in izrejen, še bolj pa, če je po lastnem zn- dolženju v zmoto zašel, ter zapustil sveto katoljško cerkev, v kteri se je poprej znašel, se nad njim spolnuje, kar pravi sveto pismo: „Njih oči je oslepil, in njih serce uterdil, (to je: zmota jih je oslepila in terdovralne naredila), da ne vidijo z očmi, in ne razumevajo s sercem, in se ne spreobernejo, in njih ne ozdravim . u (Jan. 12, 40.) Takega terdovratnega kri¬ voverca, kteri se je sam radovoljno zapletel v svojo zmoto, ne pripravi do spoznanja nobeno prepričevanje in clo očitm čudeži ne. Gluh in slep je za vse ! b) Krivovera je terdovratna pregreha. Da člo¬ vek v kako zmoto zaide, se prav lahko zgodi. Nekteri človek ni imel priložnosti, da bi se bil kaj naučil. Starši so mu morda zgodej odmerli, drugi ljudje pa niso imeli skerbi, da bi go bili pridno podučevali; kaj čuda tedaj, če je neveden ostal clo v naj potrebniših rečeh ! Zraven tega si morda tudi sam ni dosti prizadeval, da bi se bil rešil iz svoje nevednosti; fl l' pa je še clo zašel med ljudi, kteri so mu nalaš zmote prO' dajali za resnico: pri tem takem se mu torej clo nič ni čuditi? če je na duši ves slep in ves v zmotah. Takim zmotam p 9 119 - se kmalu pride v okom, ako irna človek za resnico odperlo serce, in S e pusti podučiti in od resnice prepričati, in če kar hitro slovo da zmoti, kakor hitro je svojo zmoto spoznal. Kdor se j e po takem polu zmotil, ni krivovere kriv. Zakaj hudobija krivovere obstoji v tem, da se človek, kteri se je zmoti in krivoveri radovoljno vdal, nikomur ne umakne, niko¬ mur ne odjenja, se nikakor ne da prepričati, akoravno se mu prav očitno dopriča njegova zmota: in da se velikoveč terdo- vratno zmote derži, ]o zagovarja, z goljufnimi pameškimi do¬ kazi in spričleji dokazuje, z napčnim zavijanjem svetopisemskih besed dopričuje, z lažnjivo navistovanimi zgodbami uterduje; z eno besedo: krivovere je kriv človek, kteri se posluži sle¬ hernega in tudi naj ostudnišega, naj bolj zaverženega pripo¬ močka, da le ni prisiljen, očitno spoznati svojo zmoto in očitno spričevanje dajali katoljški resnici. Nad takimi ljudmi se poter- dujejo svetopisemske besede: „Ako Mozesa ne poslušajo in prerokov, tudi ne bodo verovali, čeravno kdo od mertvih vstane.« (Luk. 16, 31.) c) Krivovera je pogubivna pregreha. Krivoverec, kteri se svoje zmote zavč, pa se je vendar le terdovratno derži, bo gotovo pogubljen. „Brez vere ni mogoče Bogu dopasti«, uči sv. Pavl. (Ilebr. 14, 6.) V zveličanje še ni zadosti, da človek le samo postavno in pošteno živi, ter niko¬ mur krivice ne stori, marveč je dobroserčen, usmiljen, miro¬ ljuben i. t. d.: temveč je tudi neobhodno potrebno, da veruje, in sicer prav veruje, in veruje vse, kar Kristus uči v svoji sveti cerkvi. Kdor ne veruje tako, je pogubljen. Zakaj vera je korenina vsega dobrega in poglavitna podlaga zveličanja. „Kdor ne veruje, je že sojen«, veli Kristus, večna Resnica. (Jan. 3, 18.) — Kako pogubljiva pregreha da je krivovera, je pač prav dobro spoznal bogaboječi opat Agaton. Zbrali so se nekleri možje, da bi na poskušnjo postavili njegovo pobož¬ nost. Očitovali so mu različne, prestrašne hudobije. Pobožni Agaton je mirno sprejemal vse le obrekovanja, ravno kakor da bi bil zares kriv vseh teh hudobij. Kedar mu pa na posled še podtikujejo, da je krivoverec, vstavi se jim moško in kar naravnost, in pravi: »Nikakor ne; krivoverec pa nisem 1“ — 120 - In ko ga zdaj uprošujejo, zakaj da je drogovoljno puslil na-se navaliti vse druge hudobije, krivovere pa ne, jim bogoljubni opat ta-le prelepi odgovor da : „Z vsemi drugimi rečmi sem se pustil obložiti, ker je bilo to koristno moji duši; krivoverca pa se nikakor no pustim imenovati, zato, ker je krivovera ločitev od Boga vsegamogočnega, in po tem takem naj veča hudobija pred njegovim obličjem in naj strašnejša poguba za mojo dušo \ u Kaj je torej kristjanu storiti, da se obvaruje krivovere, in da stanoviten ostane v sveti katoijški veri? Da se obvaruješ krivovere, ljuba duša! se a) pred vsem drugim skerbno varuj prevzet¬ nosti in napuha. Napuh je oče sleherne pregrehe, in tedaj tudi začetnik vsake krivovere. Napuh je vodil Focija, da je staroverce odcepil od svete katoljške cerkve; napuh je zapeljal Lutra, da je Nemcem vero zmedel; in kakor ta dva, tako je tudi vse druge krivoverce na pamet vdaril napuh. Bodi prav iz serca ponižen, in ti bo v duše posijala luč božjega raz- , svitljenja, da boš prav lepo spoznal, kaj ti je potrebno v zveli¬ čanje, česar niso spoznali naj imenitniši posvetni modrijani, kteri so sicer pred svetom močno sloveli zavoljo svoje uče¬ nosti; pred Bogom pa niso nobene veljave imeli, .ker poniž¬ nosti niso poznali. b) Ne nastavljaj svojih ušes zapeljivcem, kteri radi govord zoper sveto vero, v nič devajo keršanske čed¬ nosti, zasmehujejo sveto cerkev in njene šege in obrede, če je tudi sladka in medena njih beseda, tiči vendar le mo- drosov strup pod njih jezikom, česar nam je porok njih raz¬ uzdano in pohujšljivo življenje. Od njih piše sv. Pavl : „So nekteri, ki vas motijo, in hočejo preverniti evangelje Kristn- sovo. Pa ko bi tudi mi ali angelj iz nebes vam drugače oznanoval, kakor smo vam oznanovali, bodi preklet . u (Gal. 1, 7. 8.) In svojemu učencu Titu (3, 10. 11.) priporoča: ^Krivovernega človeka se ogibaj po enem ali drugem po- svarjenju, ker veš, da takošen je ves spačen, in grešnik, ker 121 je obsojen z lestno sodbo.« Pred t»kim »■« KrW» «.ri, rekoč: ^Varujte se lažnjivib prerokov, ei P I V ovčjih objacilih, znotrej pa so zgrablpv. volkov,! Po ■>)■» sadu jih hote spoznali. u (Mal. 7, 1°- c) Skerben bodi, da boš dobro podučen v rcs- “icah svete kul oljske vere. Zakaj kolikor bolj je človet podučen, toliko lagleje se obvaruje zmot, in s tim lagleje bo stanoviten ostal v svoji sveti veri. d) Ne spuščaj iz spomina in spred oči besed ^avlovih, ki pravi: „En Gospod je in ena vera. a (Efež. ’ ki je večna in nezmotljiva Resnica, nikakor ne re samemu sebi zoper govoriti, da bi v eni veri kako reč jj 6r . 7,a Pravo, v drugi veri pa za krivo vero. To pa bi ^ ko bi pravo vero imelo več cerkev, ktere cerkve ravno nasproti bile v svojih naukih. Kakor je le en sam nravi J , e v 1 ravno tako zamore tudi le ena sama vera prava vera bili. e ) Premišljuj nezmotljive znamnja prave cerkve, ktere znamnja se nahajajo le samo pri sveti rimsko- kaloljški cerkvi. Sveta rimska-katoljška cerkev jo edina , ker ima enega vidnega poglavarja, rimskega papeža, ene nauke, ene zakramente; — je sveta, ker je svet njen začetnik, Jezus Kristus, so sveti njeni nauki, sveti njeni zakramenti, in ker k svetosti napeljuje svoje spoznovavce; — je vesoljna ali katoljška, ker jo je Kristus postavil za vse ljudi, za vse čase, *a vse kraje; — je apostoljsko, ker so aposleljni razširjali Jezusov nauk po vsem svetu, in ker so naši škofi pravni in pravi namestniki aposteljnov. — Te čvetere znamnja so ne¬ zmotljive. Bog sam jih je vtisnil sveti cerkvi, svoji nevesti, da pravo od vsake neprave cerkve lahko spozna slehern ne¬ vernik in krivoverec, kteri je pod zgubo večnega zveličanja dolžen iskali prave cerkve. Sveta katoljška cerkev je podobna Prelepemu mestu, stoječemu na gori; kdor odpira svoje oči in jo išče, gotovo jo bo našel z božjo pomočjo. — 122 - f) Živi bogaboječe in pridno moli. Prava vera je božji dar, kterega so človek le z bogaboječim življenjem vrednega slori. Krivoverec, ki je yes zamaknjen v časne reči, bo težko-težko kdaj za pravo in edinozveličavno iinel tislo cerkev, klera nasprotuje njegovemu hudemu nagnjenju in greš¬ nemu poželjenju. »Modrost ne gre v hudovoljno dušo, tudi ne prebiva v telesu, ktero je pregreham vdano“, uči sveto pismo (Modr. 1, 4.), to je: luč božje milosti in razsvitljenja ne bo razsvetlila take duše, da bi resnico od zmote spoznala. — Pred vsem drugim pa pridno moli, o kristjan! za nepre¬ cenljivi dar svete vere, in moli, da boš v veri stanoviten ostal, ter v njej živel in umeri. Zakaj prava vera je perva in naj gotovejša stopinja do Boga in do večnega zveličanja. 5. Zoper vero, v pervi zapovedi božji zapovedano, se pregreši človek: C. z ravnoterostjo v ozir vere (z indiferentizmom), če namreč vsako vero za dobro ima, in mu je torej vse eno, naj se že znajde v tej ali uni veri, pravi ali nepravi. —Da je ravnolerost v ozir vere napačna in pregrešna, nam že pamet pove. Naša pamet namreč nas uči, da je resnica le samo ena. In če je resnica le samo ena, je tudi le samo ena vera prava vera in sicer tista, ktera je z resnico v zvezi; vse druge tej nasprotne vere ne morejo biti prave vere. Kakor pa je pameten človek dolžen resnice iskati, je tudi dolžen, prave vere iskati; ker ravno zato mu je Bog pamet dal. Ako mu pa ni mar ne za resnico, ne za pravo vero, ampak mu je vse eno, ali se resnice derži ali se je ne, in ali se v pravi veri znajde ali ne, se s tim nad Bogom pregreši, nič manj kol nepridni hlapec, kteri je zakopal talent svojega gospoda in se zraven tega tako rekoč z lastno pametjo krega, ker noče storiti lega, kar mu pamet veleva.— Da je ravnoterost v ozir vere pregrešna in kaznivredna, nam spričuje tudi sveto pismo. V skrivnem razodenju svetega Janeza (3, 15. 16.) beremo te-le besede: „Vein tvoje dela, da nisi ne merzel ne gorek; o da bi bil merzel ali gorek! Ker si pa mlačen, in ne merzel ne gorek, te bom izpljunil i z svojih usl“, to je: zavergel te bom. Te besede božje n® veljajo le samo za mlačnost, ampak tudi za ravnoterost v veri? 123 — zakaj mlačnost in ravnoterost ste si v bližnji žlahti. Kakor bo tedaj Jezus mlačnega človeka iz svojih ust pljunil, pljunil bo iz svojih ust in zavergel tudi v veri ravnoterega človeka. In kako bi ne, ko iz ravnolerosti izvira tolikanj hudega? Ravnoterost v ozir vere namreč: o) ljudem iz glave izbija in iz serca terga znanje ')aj svetejših in naj lolaživniših resnic, ktere edine za- roorejo človeka v sreči in nesreči ohranili na pravem potu, ter ga v sreči ovarujejo razuzdanosti, v nesreči pa obupnosti. b) Ravnoterost v veri je silno neznosljiva, V veri ravnoleri človek sicer vedno na jeziku ima besedo, da je vsaka vera dobra; pri vsem tem pa vendar le strahovito certi in preganja slehernega, kleri ni njegovih misel. Tak človek je kar čisto brez vse keršanske ljubezni. c ) Ravnoterost v ozir vere razdira mir med ljudmi. V veri ravnoteri človek ni le sam neznosljiv in prepirljiv, ampak tudi še med drugimi ljudmi mir podira in nepokoj in nezložnost seje s tim, da svoje zapeljive nauke med nje trosi, ter vez prave vere, ktera edina mir ohrani med svetom, med njimi terga, in hudemu poželenju slehernega človeka dovdli vso prostost. Ondi pa, kjer hoče slehern človek živeti po svojem spačenem poželenju, se mir in edinost ne moreta ohraniti. Kjer pa ljudje miru nimajo med seboj, imajo živ pekel že na tem svetu, in na unem jih tudi ne čaka drugega, kakor pekel. Ravno zato tako lepo priporoča sy. Pavl, rekoč: „Prosim vas, bratje, v imenu Gospoda našega Jezusa Kristusa, da vsi eno govorite, (da ste vsi pravoverni) in naj ne bodo med vami razpori; bodite pa popolni v enem duhu in v eni misli.“ (I. Kor. 1, 10.) Pripomočki pa, s kterimi se boš obvaroval ravnoterosti v ozir vere, so ravno tisti, s kakoršnimi se obvaruješ nevere in krivovere, in od kterih sem poprej govoril. Tistih se zvesto posluži, o kristjan! in ne boš ne neveren, ne krivoveren, pa tudi v yeri ne ravnoleren. 124 — G. Zoper vero v pervi božji zapovedi zapovedano se pregreši človek: 1). s tim, da vero zataji, ter kaj stori ali opusti, z čemur pokaže, da se prave vero ne derži. — V pervih časih keršanstva, ko je bila prava vera silno preganjana od Judov in nevernikov, se je primerilo marsikterikrat, da so bili za svojo vero vpraševani kristjani, od kterili njih preganjavci niso prav vedeli, ali so kristjani, ali ne. Če je kdo ali naravnost z besedo tajil, da je kristjan, ali pa s kakim keršanstvu nasprot¬ nim djanjem, postavim s tim, da je molikom daroval, akoravno je vse to le na videz storil, da bi spoznan ne bil, in akoravno je v sercu še zmerom pravi kristjan ostal, se je s tim vendar le hudo pregrešil, ker je svojo vero zatajil pred svetom, in sveta mati katoljška cerkev mu je nakladala ostro pokoro. — Ravno laka bi bila še dandanašnji, ako bi kak kristjan prišel med nevernike, kleri kristjane sovražijo, in njim po življenju strežejo. Dokler bi zamogel med njimi na tihoma živeti po keršansko, in dokler bi ga nobeden ne vpraševal po njegovi veri, bi brez greha prikrival svojo vero. Hudo pregrešil po bi se zoper božjo zapoved, ako bi s Turki Mahomeda častil, z molikovavci se vklanjal molikom, ali ko bi za svojo vero vprašan bil, pa bi tajil, da je kristjan. — Ob Decijevem ce- sarovanju so neusmiljeno preganjali kristjane. Med drugimi so zgrabili tudi svetega Ahacija, škofa Anliohenskega, ter ga vlekli pred rimskega oblastnika Marcijana, kteri je silil v sve¬ tega moža, da bi molikom daroval. Sveti Ahaci se ve da se v to nikakor ne vda. Po dolgem razgovarjanju pa se mu zagrozi oblastnik: „Ali daruj, ali pa umri! zakaj jaz imam povelje, te v to prisiliti." Sveti škof ga zaverne, rekoč: r,In jaz imam povelje nikdar ne zatajiti svojega Boga in nikdar ne prelomiti njegove zapovedi, ktera mi veleva: Gospoda svo¬ jega Boga moli, in le njemu samemu služi", in je mirno svojo glavo podal v muko in smert. — Ravno tako mora še zdaj vsak kristjan pripravljen biti, rajši svoje življenje darovati, kakor pa svojo vero zatajiti. Zakaj Jezus pravi: „Kdor mene zataji pred ljudmi, ga bom tudi jaz zatajil pred svojim Očetom, ki je v nebesih." (Mat. 10, 33.) — Ker mi med neznabogi ne živimo, in ker nam zavoljo naše vere nihče ne streže po - 125 - življenju, se ne prigodi tako lahko, da bi z enakim zataje¬ vanjem prelomili pervo božjo zapoved. Prigodi pa se večkrat, da se neki eri pred ljudmi sramujejo keršanskega zaderžanja in lepih čednost. Tako, postavim, bi eden ali drugi rad prejemal svete zakramente, pa ga je še sram, če bi ga ljudje vidili; - bi morda rad molil „Angeljevo cešcenje 44 , pa se sramuje diugih, ki nočejo moliti, kedar zvoni; — bi se rad postil ob zapove¬ danih poslih, pa se sramuje drugih, ki poleg njega meso jedb vse križema in navprek; — grešne lovaršije in norčije ga me ne vesele, pa se jih vendar le vdeležuje, ker se zamere boji pri svojih tovarših. — Vedite pa, kristjani! da ne napčna sra- možljivost, ne strah pred ljudmi, še manj pa prevzetnost nikoli ne bo človeka pred Bogom izgovarjala in ga greha oprostila. Dobro vem, da je dosti lakih okoljščin, o kterih je kristjan dolžen prikrivati svojo pobožnost; tudi vem, da se je hinavščine varovati treba na vso moč; pa tudi to vem, da pod smerlnim grehom opuščati ne smemo lakih reči, od kterih vera teija, da jih očitno spoznavamo. 7. Zoper vero, v pervi zapovedi božji zapovedano, se pregreši človek: E. Z branjem in razširjanjem veri nasprotnih bukev. Takim bukvam ne zaupaj, če bi bile pisano tudi še tolikanj sladko in gladko, in če bi bile vezano v samo čisto zlato. Zapopadek takih bukev jo smertni strup v zlatem ko¬ zarcu. Oj koliko jih je ob vero prišlo, ki so take bukve brali. Med nami Slovenci jih sicer dosti takih bukev ni. Bodi ga Bog zato zahvaljeni če bi pa enemu ali drugemu kdej v roke prišle kake take bukve,— kar na ogenj ž njimi! V zgled naj.nam bodo pervi kristjani v mestu Efez, „kteri so znesli svoje (vražar- ske) bukve, in so jih sožgali v pričo vseh, in ki so bili prevdarili njih ceno, našli so, da so veljalo petdeset lisuč denarjev^, to je : °koli petnajst lisuč goldinarjev. (Ap. dj. 19, 19.) 8. Sklenem s priserčno željo in ponižno molitevjo: »O ljubi Bog, ohrani nam svete vere dragi dar!“ Amen, 126 XIV. Kersanski nauk. Od ravnoterosti v ozir zveličanja, od nezaupnosti, od obupnosti, od prederznega zaupanja v božjo milost in božjo mogočnost, in od prederznega zaupanja v samega sebe. 1. Perva zapoved božja zapoveduje v Boga verovati. Temu nasproti je, kakor ste zadnjič slišali: nevera, to je: če kdo ne veruje v pravega Boga, ali ne veruje tega, kar nam je Bog razodel; —krivovera, to je: če kdo svojeglavno zametuje kako resnico, ktero je Bog razodel; — ravnoterost v ozir vere, to je: če človek vsako vero za dobro ima; — vero zatajiti, kar se zgodi, če kdo kaj stori ali opusti, s čemur pokaže, da se prave vere ne derži; — branje in razširjanje veri nasprotnih bukev. 2. Perva zapoved božja zapoveduje II. tudi v Boga upati. — Zoper to se človek pregreši: A. Z r av no terostj o v ozir zveličanja, če namreč človek na zveličanje nič ne misli, nanj nič ne porajta, kakor da bi mu obljubljeno ne bilo. Tak človek gotovo nima pra¬ vega upanja; zakaj mi upamo le samo to, česar želimo; kar pa želimo, na to pa tudi radi in pogostoma mislimo in si pri' zadevamo tisto doseči. —Vtegnil pa bi mi kdo v besedo seči, ter mi reči: „V nebesa vendar le upam priti, akoravno nanj® ne mislim 1“ Toda zmota je, kar praviš, ljubi kristjan! in n 0 resnica. Ako bi ti nebesa resnično upal, bi si jih tudi želel; in če bi si jih zares želel, boš si tudi prizadeval dopolniti vse, kar je vsakemu človeku v zveličanje storiti potrebno. In ravne tako upanje, sklenjeno s trudom in prizadevanjem, je zapove¬ dano v pervi božji zapovedi. Dokler pa vsega tega ne čutiš 127 - sam nad seboj, tudi gotovo nimaš pravega upanja do nebes, ampak bolehaš za ravnoterostjo v ozir svojega zveličanja, kakor mnogo drugih ljudi, ki na večnost nič ne mislijo, za večnost nič ne delajo, dokler jih smert nepripravljenih in revnih v večnost ne preseli. 3. Zoper upanje v pervi zapovedi božji zapovedano, se Pogreši človek : B. Z nezaupnostjo, če namreč ne upa dosti lerdno, da mu bo Bog dal potrebnih reči, ali če le nekoliko časa upa v Boga, postavim: v Boga upa le, dokler je zdrav in se mu dobro godi, kedar se mu pa sreča skali, svoje upanje v Boga z gubi. s tako omahljivostjo in nezaupnostjo pa človek Boga razžali, ker tudi njega za omahljivega ima, ravno kakor bi enkrat dobrovoljen bil in usmiljen, drugikrat pa terd in ne¬ usmiljen. S tako nezaupnostjo se je pregrešil Peter, kedar je po vodi šel Jezusu naproti, in je gobneti začel zavoljo svoje omahljivosti v upanju. S tako nezaupnostjo je tudi Mozes razžalil Boga, ki mu je zapovedal, s palico vdariti ob skalo, da bi vode dala, in je Mozes rekel : „Kako nam bo vendar ta terda skala vode dala?* 4. Zoper upanje v pervi zapovedi božji zapovedano se pregreši kristjan C. z obupnostjo, če misli, da mu Bog ne more ali noče pomagati. V večo nesrečo ne more človek pasti in veče hudobije je ne more storiti, kakor jo stori s tim, da obupa. Obupnost je pregreha zoper svetega Duha. Od grehov zoper svetega Duha pa Jezus pove, da ne bodo odpuščeni ne v se- dajnem, ne v prihodnjem življenju. Človek, ki v obupnosti umerje, ima grozepolno smert, in se po smerli kar naravnost zverne v peklenski brezen, v večni ogenj, iz kterega ni re- šenja, ni olelve. Oh, varujmo se torej na vso moč te strašne, P r oslrašne pregrehe 1 Zakaj a) obupnost nad božjo milostjo je pregreha, ktera nima nobenega pravičnega izgovora. Poglej, ljuba duša! Bog te je vsemu tvojemu pregrešnemu življenju L — 128 vkljub vendar le tolikanj prizanesljivo prenašal; tolikanj lju— beznjivo te redil, tolikanj skcrbno te varoval, in te obsipal z brezštevilnimi dobrotami 1 Oh, ko bi te bil hotel zavreči, ali ko bi bil željen tvojega pogubljenja, kdo bi bil pač zamogel vstavljati njegovo pravico in vzderžnvati njegovo maščevavno roko? Vse njegove stvari v nebesih in na zemlji so mu na migljej pokorne, in pripravljene, mahoma te zatreti in pokon¬ čati, ko bi jim bil Bog to zapovedal. Pa neskončno dobrotljivi in usmiljeni Bog tega ni storil, marveč te opominja in kliče zdaj s tim, da ti znotraj navdaja dobre misli in čuvslva, da te razsvitljuje, zdaj s tim, da ti križe pošilja in težave, zdaj te kliče s pridižnice in spovednice in še po mnogih drugih potih, da se spreoberneš in spokoriš. Obeta ti svojo dobrovoljnosl in milost, ako se obračaš po njegovem navdihovanju; žuga ti s časnimi in večnimi kaznimi, ako se ne spreoberneš in spo¬ koriš; on sam ti kaže pot in ti ponuja pripomočke, da tem lagleje zveršiš in dogotoviš svoje spokorjenje; in da kar ni¬ kakor ne moreš po pravici dvomiti, da Bog resnično voljo ima, zveličati le, poslal je clo svojega edinorojenega Sina na svet in ga v smert daroval. In ta ljubi božji Sin, ter tvoj Zveličar vesoljnega sveta, daroval se je vsega v to, da bi naše duše rešil in zveličal. Povej zdaj, ljubi kristjan! s čim boš še izgovarjal svojo obupljivost? s čim zagovarjal svojo obupnost? Ako se tedaj pogubiš, moraš svoje pogubljenje pripisovati le samemu sebi. Jezus sam prayi: „VoIja vašega Očeta, ki je v nebesih, ni, da bi se teh malih kteri pogubil.“ (Mat. 18, 14.) Bog ne zapusti in ne pogubi nikogar, kteri si hoče v svoje spokorjenje obračati čas in milost božjo, in kteri posluša in sluša, kedar ga božja milost in božje usmiljenje kličeta na pokoro! b) Obupnost je pregreha, iz ktere večidel nič več ni rešenja. Tega ne rečem zato, kakor da bi se obupljivemu človeku nič več ne moglo pomagati; ampak rečem le zato, ker obupanec bolj terdovratno kakor vsak drug grešnik od sebe odbija sleherno pomoč.—Kako ljubeznjivo je Bog ravnal /. nesrečnim Kajnom še clo po tem, ko je že ubil svojega nedolžnega brala 1 Kako lepo priložnost je tedaj imel v pravo 129 - spokorjenje! Toda Kajn ni hotel nobenega odpuščenja, temveč je ves oterpnjen po svetu divjal, in klical: »Prevelika je moja pregreha, da bi zaslužil odpuščenje!“ (I. Moz. 4, 13.) . Kako dolgo-dolgo je Bog prizanašal kralju Saulu! Ta nesrečni kralj pa nobenemu opominjevanju ni dal do sebe, dokler ni na zadnje ves obupen samega sebe zabodil z lastnim mečem. (I. Kralj. 31, 4.) - Kako veliko ljubezen in prizanesljivost je imel Jezus clo do Judeža, svojega izdajavca! Pa clo prijazni poljubljej Jezusov na Gecemanskem verlu Judeža ni omečil! Terdovratni grešnik je od sebe odbijal sleherno vabitev božje dobrote, in je samega sebe obesil in zadavil z vervjo.—Enako ravna slehern, kteri obupa nad milostjo božjo. Podoben je kolniku, kteri noče poslušali zdravnika, in noče jemati njegovih zdravil, — Svoje dni je bil nek duhoven poklican k lakomniku, kteri je g a g^ert obolel, pa že trideset let pri spovedi ni bil. Lakomnikova žlahta je po duhovnega poslala, in ga prosila, da bi za smert pripravil zastaranega grešnika. Duhoven pride, in bolniku Pogovarja, da bi se pripravil za spoved. Lakomnik pa v enomer duhovnemu v besedo sega, ter ga vprašuje, rekoč: »Duhovni gospod! ker ste ravno iz mesta prišli, povejte mi: Po kakšni osni se prodaja poper? Koliko velja cent volne? Ali so že Priveslale moje ladijo? Koliko ceno ima sladkor? Ali je bilo veliko blaga na tergu?“ In tako je enake vprašanje zastavljal enega za drugim, akoravno si je duhoven vse prizadjal, pri¬ praviti ga na druge resnobniše misli. Ker pa vidi, da nič ne opravi, zdaj kar naravnost pove bolniku, da mu življenje po¬ teka, in da naj bolj za svojo dušo skerbi, kakor za svoje hlago, ter se s skesano in odkritoserčno spovedjo pripravlja za srečen odhod iz tega sveta. Ko lakomnik to sliši, zakriči na Vse gerlo: „Ne morem, ne morem, ne morem 1“ in kmalo nato i e dušo izdihnil v obupnosti. — Poglejte obupnosti grozepolni konec! Zdaj vam bom povedal od kod da obupnost izvira? Obupnost izvira tako a) pri nekterih od tod, ker menijo, da je njih pregreha prevelika, in jim je torej Bog ne more odpustiti- b) °drugi so obupljivi zato, ker mislijo, da so že ^več spačeni, in torej preslabi, da bi zamogli opustiti svoje ^reninjene pregrešne navade; c) spet drugi so obupljivi zato, nauk, ^ - 130 ker menijo, da jih Bog noče zveličati, in da jim nič več noče dodeliti milosti in pomoči, s ktero bi se spokorili in poboljšali. a) Tistim, kteri pravijo, da so njih grehi pre¬ veliki, in jim jih Bog ne more odpustiti, povem in rečem, da s takim govorjenjem Bogu veliko nečast delajo in veliko krivico; zakaj taki ljudje na laž postavljajo samega Boga, ki že v stari zavezi govori po svojem preroku: „Naj zapusti hudobnež svojo pot in krivičnik svoje misli, in naj se verne k Gospodu, in usmilil se ga bo, in k našemu Bogu, ker je bogat (radodaren) z odpuščenjem. <£ (Izaija 55, 7.) „Ako bi bili vaši grehi kakor škerlat, bodo beli kakor sneg; in ako bi bili rudeči kakor bager (to je: prav močno rudeča barva), bodo beli, kakor volna.“ (Izaija 1, 18.) In po preroku Ecehieln (18, 21—23,) pove: „če pa krivični pokoro dela za vse svoje grehe, in dopolnuje vse moje zapovedi, in prav in po pravici ravna: naj živi, in naj ne umerje! Nobene njegovih storjenih hudobij se ne bom spominjal; zavoljo svoje pravice, ktero je delal, naj živi. Ali mar hočem smert hudobnega, reče Gospod Bog, in ne veliko bolj, da se spreoberne od svojih hudih del, in živi?“ — Po nauku svetega evangelja ni nobena pregreha tako velika, da bi nam po neskončnem Kristusovem zasluženju zbrisana biti ne mogla; zakaj Jezus je umeri z a grehe vsega sveta. Jezus je Jagnje božje, ktero je bilo za¬ klano, da po njem spravo zadobimo z nebeškim Očetom, ako le resnično pokoro delamo.—Zatorej se, kristjani! nikar nikdar ne podstopite, da bi meje stavili božji milosti. Božja milos 1 nima ne konca ne kraja. Dokler človek še na tem svetu živi, še zaveržen ni. Sv. Krizoslom pravi: „Kdor bi obupal nad odpuščenjetn svojih grehov, bi s tim tajil, da je Bog neskončno usmiljen. — Poglej jo ognjeno iskrico, kedar pade v morje* Ali ne bo mahoma zginila? Kar je iskrica v primeri z morjeflb to je greh v primeri z neskončnim usmiljenjem božjim, in S 0 clo več; morje namreč ima mejo, božja dobrota pa nima meje* In ti — bi obupal! K k) Tisti, ki so obupljivi zato, ker menijo, da so preveč spačeni in preslabi, da bi zapustili svoje vkoreninjene grešne navade, imajo od ene strani 131 od druge strani pa nimajo prav. Prav imajo, ko terdijo, da s ° preslabi, zapustiti svoje hude navade, ter spokorno in po¬ božno živeti; lega pa nimajo prav, da obupajo nad božjo mi¬ lostjo. Grešnik je res preslab, da bi sam spreobernil samega se be; sam nase in na svojo lastno moč se nihče ne sme in ne moro zanašati; česar pa sam ne premore, to pa z milostjo božjo zamore. Bog pa svojo milost deli slehernemu, kteri ga zanjo prosi. Bogu ni nemogoče in ne pretežavno, omečiti clo najbolj terdo in kamnito serce, kar je očitno pokazal nad svojimi svetimi spokorniki, ktere je omečil in nagnil, da so po svojem spokorjenju Boga ljubili ravno tako močno, kakor močno so bili poprej navezani na svoje hudobije. Razgleduj se, o grešni človek 1 nad Davidom, ki je bil prešestnik in ubijavcc; razgleduj se nad Manaselom, ki je bil eden naj nesramniših in naj hudob- mših kraljev; razgleduj se nad Magdaleno, ktera je bila očitna grešnica, razgleduj še nad Petrom, ki je trikrat zatajil svojega nebeškega Učenika; razgleduj se nad Paulom, ki je tako silno preganjal sveto cerkev božjo; razgleduj se nad Avguštinom, _ J e tako strašno razuzdano živel; razgleduj se nad tisuč dru¬ gimi spokorniki. Bog jim je dal duha prave pokore, da so se resnično spokorili in jim je dal solze, da so iz serca objoko¬ vali svoje grebe. Glej, o grešnik! kar je Bog nad drugimi storil, bo tudi nad teboj lahko storil. Le terdno vanj zaupaj, 'n ga prosi pomoči opiraje se na Kristusovo neskončno za- služenje. č) Tisti, kteri so obupni zato, ker mislijo, da jih noče zveličati, in da jim noče dati potrebno m ‘lesti, pregreše se ravno tako, kakor se pregreše uni, ki Pravijo, da so njih pregrehe prevelike, in jim jih Bog ne more ^pustiti. Tudi' oni s svojim govorjenjem na laž postavljajo !" 0 ga, ki je sam rekel, da noče smerti in pogubljenja grešni- ovega, ampak da se spokori in da živi. (Eceh. 18, 23.) U te m piše sv. Peter: (II. 3, 9.) „Bog noče, da bi bili kteri Zgubljeni, temveč da bi se vsi k pokori obernili.“ In Jezus .Pravi, da ni prišel pogubljevat, ampak iskat, kar je bilo pekljenega. Bog svoje milosti ne odreče nikomur, kdor ga 'hžno zanjo prosi. In nihče se ne bo mogel izgovarjati, 9 * 132 — da ga je Bog zapustil; zakaj Bog človeka ne zapusti, ampak le človek Boga zapusti, kakor sveta cerkev v Tridentinskem zboru uči. Zdaj naj tudi še zastran obupnosti na božjo previd¬ nost v ozir časnih reči in v ozir križev in težav spregovorim par besedi.— Zoper upanje v pervi zapovedi božji zapovedano se pregreši človek s tim, da omaguje v upanju na božjo previdnost, če si namreč nespameten nepokoj dela zavoljo živeža in drugih časnih reči, in po tem takem nezmerno skerbi, da bi si le zmerom več časnega blaga skupej spravil, in o prihodnih dneh pomanjkanja ne terpel na živežu, obleki in drugih potrebnih rečeh. — Takim velja očitovanje Kristusove, ki pravi: „Ne skerbite tedaj, rekoč: Kaj bomo jedli, ali kaj bomo pili, ali s čim se bomo oblačili. Ker po tem vsem uprašujejo neverniki. Saj ve vaš Oče nebeški, da vsega tega potrebujete. — Poglejte ptice pod nebom, ker ne sejejo in ne žanjejo, in ne spravljajo v žitnice; in vaš Oče nebeški jih živi. Ali niste vi veliko več, kakor one? — In za obleko kaj skerbite. Poglejte limbarje na polju, kako rastejo; ne delajo in no predejo: pa vam povem, da še Salomon v vsi svoji časti ni bil tako oblečen, kakor njih eden. če pa travo na polju, ktera danes stoji, in se jutro v peč verže, Bog tako oblači, koliko bolj bo vas, maloverni!" (Mat. 6, 31. 32. 26 - 28—30,) — Zoper upanje v pervi zapovedi božji zapovedano se pregreši človek tudi s tim, da v križih in težavah mermra in godernja zoper božjo previdnost, ali če š 0 clo misli, da Bog ne ve ali ne porajta, kako se mu godi* Kristjani moji! takih brezupnih misel se vselej skerbno va-^ rujmo; zakaj Bog vodi in vlada ves svet po svoji neskončo' dobroti in modrosti. Brez njegove svete volje in brez njeg 0 ' vega svetega dopuščenja se nič na svetu ne godi. Tudi le el1 sam las nam ne pade z glave, da bi Oče nebeški zanj 1,0 vedel. Jezus pravi: „Tudi vaši lasje na glavi so vsi razšteti* (Luk. 12, 7.) Cio križi in težave, ki nas tarejo, so dobroto božje, ktere nam v prid zaležejo in v zveličanje, ako si jih ' 0 sami hočemo v prid obračati in v zveličanje. Po čem bi torej v križih in težavah tolikanj nepokojni bili in obupni? Vehh°" - 133 - v eč terdno zaupajmo v Boga, da nam bo vse obernil v blagor ,n zveličanje! 5. Zoper upanje, v pervi zapovedi božji zapovedano, se pregreši človek D. s prederznim zaupanjem v božjo milost, če namreč misli, da mu že bo Bog grebe odpustil, naj se spre- oberne ali ne. Tega greha so krivi, kleri le zmerom mislijo : »Bog j e prizanesljiv in usmiljen; odpustil mi bo vse moje, tudi še tako velike in obilne grehe, da jih le obžalujem, ako- ravno še le na smertni postelji; saj je tudi desnemu razbojniku na križu odpustil ravno pred njegovo smertjo!« V takem za¬ peljivem, goljufnem upanju greh na greh nakladajo, in odlašajo Pokoro i n spokorjenje. To zapeljivo zaupanje v božjo milost je večidel perva in naj nevarniša zaderga, v ktero hudi duh zadergne človeka, da ga s tim v vedno veče pregrehe za- P e, .i”je m zamotava. Preden človek v greh privoli, mu na¬ boje, kakor nekdaj Evi: „0 ne bota umerla ne!“ (I. Moz. 3 ’ 4.) Nikar se nikdar ne pusti v pregrešno življenje zapeljati s i^kim goljufnim upanjem, o kristjan! zakaj: a) Prederzno zaupanje v božjo milost je pre¬ greha silno nespametna. — Ali bi ne bilo strašno ne¬ spametno, ko bi si kdo z ostrim nožem rano vsekal zato, ker ki se zanašal, da mu jo bo moder zdravnik spet izcelil? Ali Pa ko bi se hudobnež zmerom vzdigoval zoper svojega kralja *ato, ker bi pričakoval, da mu bo dobri kralj kar rad odpustil sleherno razžaljenje? Toda stokrat bolj nespametno bi bilo, ko k' kdo z grebi svoji duši zavdajal smertne rane, naj višega gospoda nebes in zemlje in kralja vseh kraljev žalil in zani¬ hal, pri tem pa bi se tolažil s prešernim zaupanjem, da mu “° zakrament svete pokore vse dušne rane scelil in da bo P°lolažil razžaljenega Boga. Bolj nespametno gotovo nihče ne ravna, kakor ravna tisti, kteri v pregrehah preživi vse * v oje življenje, pri tem pa si obeta o poslednjih urah svojega -Oljenja miiosl in odpuščenje zadobiti pri Bogu, kterega ne l^ja žaliti. Če so že svetniki, ki so bogati bili na dobrih ° e '‘k in na zasluženju za večnost, v vednem strahu bili zastran - 134 — svojega zveličanja, kako slep in nespameten si je torej človek, kteri prederzno greši v božjo milost in pri tem meni, da mu bodo zmerom odperte stale nebeške vrata! b) Prederzno zaupanje v božjo milost je pre¬ greha silo hudobna in zlobna. Človek, kteremu v persih bije človeško serce, bode gotovo se dal omečiti po dobrotah, da bo ljubil tistega, od kterega dobrote dobiva. Nisem še slišal, da bi se bil znašel kdaj kak hudodelnik, kteri bi bil svoje hudobije doprinašal in množil samo zato, ker se je terdno zanašal, da mu bo sodnik vselej prizanesel in spregledal vsako kazen. Grešnik pa prederzno v božjo milost grešivši žali, zaničuje in sovraži Boga, svojega največega dobrotnika s svojim neprenehoma hudobnim življenjem ravno zato, ker mu je ne¬ skončno usmiljeni Bog dosihmalo prizanašal in mu milost po¬ nujal in odpuščenje. Taka hudovoljnosl grešnikova pa je zares peklenska hudovoljnost in zlobnost! c) Prederzno zaupanje v božjo milost je strašno goljufivo in pogubljivo. Nobene reči grešnik rajši ne posluša, kakor če mu pripoveduješ: „Bog je neskončno usmi- Ijen, ter noče smerti grešnikove, temveč da se spokori in živi! Božja milost presega vso človeško hudobijo. “ Te sladke besede serce povzdigujejo clo naj večemu grešniku; toda na¬ mesto da bi se po njih voditi dal in se naglo spokoril, jih velikoveč napak obrača v to, da si ž njimi tolaži in glad* svojo skelečo vest, in prederzno naprej koraka po potu pre¬ grehe. Toda, oj nesreča! kako goljufno in zapeljivo je za¬ upanje takih prederznežev! Kedar se naj varniše imajo, so naj bližeji svojemu pogubljenju. „IIudobnih čaka serd“ ali kaze** božja, pravi sv. pismo. (Pregov. 11, 23.) Božje usmiljenj 0 ima v ozir človeka tudi svoje meje. V vsem, karkoli Bo£ stori, razkazuje in razodeva se njegova neskončna modrost* vsaka reč ima svojo določeno mero in mejo. Zatorej, kakor Bog ne vstvari vsega 1 , kar bi po svoji vsegamogočnost' ustvariti zamogel, ravno tako tudi ne razdeli toliko milo®*! kolikor bi jih po svojem neskončnem usmiljenju razdeli* 1 zamogel. In na dalje, kako strašno bi bilo na svetu, ko bi ® e vsi hudobneži, ki prederzno živč y svojih hudobijah, za terdno zanašati smeli, da jim bo Bog gotovo dodelil še čas in milo®*> - 135 - spokoriti se. Na kako slabih nogah bi pri tem stala bogaboječ- n ost! Nihče bi ne hotel božjih zapoved spolnovati! Nihče bi si ne prizadeval pobožno živeti! Ker pa grešniki prederzno v božjo milost grešivši nimajo take obljube božje, oj kako goljufivo je tedaj njih zaupanje, in zraven tega tudi še strašno pogubljivo! Kog je sicer res neskončno milostljiv in usmiljen, pa je zraven tega tudi neskončno svet in pravičen. Brez spreobernenja in resničnega spokorjenja je prazno in prederzno vse zaupanje v božjo milost. Bog nam ne zapoveduje vanj upati zato, da bi bolj brez skerbi greh nakladali na greh in pokoro odlašali, temveč zato, da bi v pokorjenju samega sebe in v pokori ne omagali, marveč se pri tem težavnem delu podpirali z zaupanjem v božjo milost. Kakor je tedaj nemogoče, da bi Bog grešnik postal, ravno tako je tudi nemogoče, da bi mu Bog grehe od- puslil, ako se grešnik ne spreoberne in ne spokori. Zatorej Pravi sv. Duh v svetem pismu: „Ne reci: Usmiljenje Gospodovo j® veliko, on se bo usmilil obilnih mojih grehov. Zakaj nje- g° v ° usmiljenje se sicer hitro približa, pa tudi njegova jeza, in v grešnike se ozira njegov serd. Ne odlašaj, k Gospodu se fpreoberniti, in ne odkladaj od dneva do dneva; zakaj njegova jeza naglo pride, in ob času maščevanja te bo razdjal." (Sirah 5, 6—9.) — Poglejte, kako strašna pregreha je pre¬ derzno zaupanje v božjo milost! Sam večni Bog nas obvaruj tega strašnega greha, ki je greh zoper svetega Duha! 6. Zoper zaupanje, v pervi zapovedi zapovedano, se Kristjan pregreši: E. s prederznim zaupanjem v božjo mogočnost, ®e se nalašč podaja v nevarnost, ter se zanaša, da ga že zamore Bog iz nje rešiti. — S takim prederznim zaupanjem bi se pregrešil človek, kteri bi nalašč zahajal v take nevarne kraje, nalašč se pečal in vkvarjal s takimi nevarnimi rečmi, s kterimi bi si lahko končal zdravje ali življenje. V tako Prederzno zaupanje je hotel hudi duh zapeljati Jezusa, kedar g® je postavil verh tempeljna, ter mu rekel: „Ako si Sin božji, verzi se doli; zakaj pisano je: Svojim angeljem,je zavoljo tebe Spovedal in na rokah te bodo nosili,^ da kje ob kamen ne Za deneš s svojo nogo.“ (Mat. 4, 6.)—Se hujši bi se pregrešil kristjan, kteri bi nalašč zahajal v take družbe in med take ljudi, - 136 - pri literih bi lahko škodo terpela njegova duša, in med kterimi bi v nevarnost postavljal svoje večno zveličanje, in bi se pri tem prederzno zanašal, da je Bog mogočen zadosti, nepoško¬ dovanega ga ovarovati v sleherni nevarnosti. 7. Zoper upanje, v pervi zapovedi božji zapovedano, se pregreši kristjan F. s prederznim zaupanjem v samega sebe, če namreč misli, da ne potrebuje božje pomoči.—Tako prederzno zaupanje je svoje dni motilo velikana Golijata, kteri se je prešerno zanašal na samega sebe in svojo lastno moč, in je vendar le premagan bil od ubogega pastirčka Davida, kteri ni v samega sebe, ampak je v Boga zastavljal svoje zaupanje.— Tudi Peter je imel preveliko zaupanje v samega sebe, kedar je rekel Jezusu: „Da bi se ravno vsi pohujšali nad teboj, jaz se ne bom pohujšal.—Ako bi mi bilo clo umreti s teboj, ne bom te zatajil . u (Mark. 14, 29. 31.)— Preveč je Peter zaupal v samega sebe, je molitev opustil, in je padel, ter trikrat zatajil Jezusa, svojega Gospoda. 8. Zoper upanje, v pervi zapovedi božji zapovedano, se ■ pregreši: G. kdor prederzno zaupa v druge stvari. Toda od prederznega zaupanja v druge stvari vam moram kaj več povedati, in ker nam danes že čas poteka, moram si razlaganje vsega tega prihraniti za prihodnji keršanski nauk. Amen. - 137 - XV. Keršanski nauk. Od vedeževanja, od prazne vere, in od vraž ali copernij. 1. V zadnjem keršanskem nauku sem vam razlagal, da Se zoper upanje v pervi zapovedi božji zapovedano, pregreši človek: A. z ravnoterostjo v ozir zveličanja, če namreč na zveličanje nič ne misli, nanj nič ne porajta, kakor bi mu ljubljeno ne bilo; — B. z nezaupnos tj o, kedar ne upa ^°sti terdno, da mu bo Bog dal potrebnih reči; — C. z obup- 110 s tj o, če misli, da mu Bog ne more ali noče več pomagati; D. s prederznim zaupanjem v božjo milost, kedar m *sli, da mu že bo Bog grehe odpustil, naj se spreoberne ali ne ; — E. s prederznim zaupanjem v božjo mogočnost, tadar se nalašč podaja v nevarnost, ter se zanaša, da ga že za more Bog iz nje rešiti; — F. s prederznim zaupanjem v samega sebe, če namreč misli, da ne potrebuje božje pomoči; — in poslednjič tudi še G. s prederznim zau¬ panjem v druge stvari, od ktere pregrehe, sem rekel, da bom govoril v današnjem keršanskem nauku. 2. S prederznim zaupanjem v druge stvari ali druge r ©ci se pregreši; A. če kdo misli in terdi, da zamore ali s pomočjo hu¬ dega duha ali iz kakih izmišljenih znamenj kaj prihodnjega Povedati. To pregreho imenujemo vedeževanje; B. če kdo kakim rečem pripisuje posebno moč, ktere tiimajo ne po nalori, ne po razodenju božjem, ne po molitvi cerkve božje. Ta greh se zove prazna vera; - 138 - C. če kdo hoče s pomočjo hudih duhov kaj posebnega storiti. Tiin pregreham pravimo vraže ali copernije. Preglejmo zdaj bolj na drobno vsako posebej. 3. Začnimo A. pri vedeževanju. Vedeževanja, sem rekel, je kriv človek, ki misli in terdi, da zainore ali s pomočjo hudega duha ali i' £ kakih izmišljenih znamenj povedali kaj prihodnjega- Bog je prav modro storil, da nam je prihodnost zavil v tamo, in jo zagernil z zagrinjalom, kterega ne more in ne sme razgrinjati nobeden človek. Vsemu temu vkljub pa se le vendar da pregrešni radovednosti zapeljati marsikteri človek, da bi rad v okom prišel božji modrosti, in pogledal v prihodnost, ter zvedel, ali mu je odločena sreča ali nesreča, ali ga čaka blagor ali gorjč. — Vse to pa je od ene strani silno nespametno, od druge strani pa tudi silno pregrešno in silno škodljivo. Vede¬ ževanje je silno nespametno. Vedeževavci se poslužijo v vedeževanje takih reči, postavim zvezd, kočk, kvart i. t. d., ktere kratko in malo nič ne vedo in nič ne morejo vedeti za prihodnost. Ali ni tedaj silno nespametno, vero staviti v take ljudi in take reči? Bog je sicer res prihodnjost razodel svojim prerokom in drugim svetnikom; toda preroki in svetniki so z čudeži pričali, da je resnično njihovo prerokovanje, nikakor pa se niso pri svojem prerokovanju poslužili lakih reči, kakoršnih se poslužijo vedeževavci pri svojem vedeževanju. Prerokom in svetnikom tedaj se sme in se mora verjeti; vedeževavcem pa se ne more in ne sme verjeti. Kdor jim pa verjame, s tim le svojo nespamet očitno postavlja na ogled. — Vedeževanje pa ni le samo silno nespametna, ampak je memo tega tudi še strašno hudobna pregreha; strašno hudoben r.amreč je vede- ževavec, ki se z vedeževanjem peča. Z vedeževanjem vede- ževavec tako rekoč samega sebe postavlja na božje mesto, ter si prilastuje vsegavednost, ktero ima le Bog sam v posesti- Strašno hudoben pa je tudi tisti, ki vedeževavcu verjame, io sicer hudoben zato, ker vedeževavcu verjame bolj ko Bogo- kteri nam je po svoji neskončni modrosti, ter iz premodrih namenov prihodnost prikril, in zraven tega ojstro prepovedal se pečati z vedeževanjem. Že po Mozesu namreč govori v - 139 - stari zavezi: „Moški ali ženska, v kterima bi bil Pitonov duh ali duh vedeževanja, naj smerti umerjeta; s kamnjem naj ju posujejo; njuna kerv bodi nad njima.“ (Ilf. Moz. 20, 27.) — Zraven tega je vedeževanje tudi še strašno škodljiva pre¬ greha, ker časno in večno nesrečo vodi za seboj. Žalosten zgled imamo nad kraljem Manasetom, kteri se je od več pečal z vedeževanjem in vedeževavci, in ga je Bog vergel Asirskemu kralju pod oblast, kteri je Manasela zvezanega in vklenjenega odpeljal v Babilofl. (II. Paral. 33.) — Žalosten zgled imamo tndi nad Izraelskim kraljem Ohocijem, kteri je v svoji bolezni do neverskega molika poslal vpraševat, ali bo ozdravel od svoje bolezni ali ne, kteremu je pa Bog v kazen smert na¬ povedal zavoljo tega po svojem preroku Eliju. (IV. Kralj.) — Pa tudi še zdaj nam ne manjka žalostnih zgledov, kteri nam spričujejo, kako škodljivo je vedeževanje. Neka stara ženica, Sara po imenu, je natihoma živela v svoji stanici in pošteno. Akoravno pa je bila Sara dobroserčna žena, bila je vendar le Vs emu temu vkljub, vsa polna praznih ver. Iz najmanjših in oojmanj pomenljivih reči je vedela srečo napovedovati ali pa nesrečo. Kedar je v cerkev šla, pa jej je kak zajec pot pretekel, 'niela je to za znamnje bližnje nesreče. Kedar je zvon, bodi si zavoljo nevgodnega vremena ali zavoljo kakega drugega na- potleja, bolj votlo in puhlo pel, je iz tega sodila, da bo kmalu kmalu umeri kak imeniten človek, berž ko ne kak duhoven. Kedar so po kaki zmoli ali laži pripovedovali, da je umeri ta nli uni bolnik, pa to ni bilo res, mu je Sara srečo voščila, ter m n napovedovala še dolgo-dolgo življenje. Temu nasprot pa se je vselej prestrašila, kedar je vidila, da trinajst ljudi pri kakem obedu skupaj sedi, mislila je namreč, da mora eden zmed njih kmalu kmalu umreti zato, ker jih je tudi pri zadnji večerji trinajst bilo z Jezusom, in je Jezus kmalu na to umeri. Kedar je kak zob zgubila iz desne čeljusti, zdihnila je: „01), z dnj mi bo pa že spet kmalu umeri kak žlahtnih ali znanec!“ Kedar so psi tulili ali pa se je sova oglasila, bila je vsa po¬ bita, ker je mislila, da to nič prida ne pomenja, in bo smert gotovo kmalu spet pokosila kakega bližnjega soseda. Kedar se je pa sraka oglasila nad bolnikovo hišo, jej je bilo to ččitno Kamnje, da bo bolnik kmalo ozdravel. Vsa srečna je bila, 140 - ko je enkrat škorec gnjezdo napravil nad njeno hišo. „To mi pomenja srečo oči in njih lastnemu zasluženju, ampak le Bogu, ki je delivec vsega dobrega. Ko tedaj svetnike častimo, častimo s tim Boga samega, kteri jih je po svoji neskončni ljubezni in svoji ne¬ skončni milosti zveličal, ter storil deleže nebeškega kraljestva ' u sodeleže Jezusa Kristusa. V svetnikih tedaj Boga častimo. — 174 - In v svetnikih Boga častili nam že kralj David veleva, rekoč: ,,Hvalite Gospoda v njegovih svetih.* (Ps. 150, 1.) Na dalje nam krivoverci tudi še očitajo, da mi a n- geljem in svetnikom ravno tako kakor Bogu cerkve zidamo in altarje postavljamo, da jim daritev svete maše darujemo, da mi pred njimi kolena vklanjamo in pripogujemo. Pa tudi zastran teh reči se motijo, in nam krivico delajo. Cerkve zidamo in altarje postavljamo le samemu Bogu, zraven tega pa tudi svetnikom in angeljem v čast. Ravno zavoljo tega vsako cerkev, če je ravno kakemu angelju posvečena ali kakemu svetniku, imenujemo božjo hišo, nikakor pa hišo angeljevo ali hišo svetnikovo. In od allarjev pravi sv. Avguštin: „Allarjev ne zidamo mučencem, ampak Bogu mučencev, akoravno tudi na čast mučencem.* Ko se pa cerkvi ime angeljevo ali svetnikovo da, je to božji časti ravno tako malo nasprot, kakor ko se pri svetem kerstu ime kakega svet¬ nika da otroku, akoravno je gtrok kerščen v imenu presvete Trojice. Daritev svete maše se daruje le samemu Bogu, angeljem in svetnikom pa le samo v čast. Pri vsaki sveti maši namreč, če jo tudi opravljamo kakemu angelju ali svetniku na čast, daruje se Jezus Kristus po rokah mašnikovih ne ka¬ kemu angelju ali svetniku, ampak svojemu nebeškemu Očetu. Sv. Avguštin o tem tako-le pove: „Kteri škof je še kdej p r ‘ altarju govoril: Tebi, o Peter! tebi, o Pavl! darujemo? Kar j 6 darovano, je le Bogu (samemu) darovano.* Kar pa vklanjanje in pripogovanje s kolenom zadeno, vam rečem, da tako pripogovanje samo ob sebi ni 9® znamnje molitve, ampak da je večkrat le znamnje češčenja in oasli, ktera se komu skazuje. S takim vklanjanjem in pripo' govanjem se je že v stari zavezi večkrat čast skazovala ks" kemu človeku zavoljo njegove imenitnosti in prednosti. Od kralja Davida nam pripoveduje sveto pismo, da se je, doki® 1 še ni bil sam kraljevanja prevzel, do tal pripognil pred kralj® 01 Saulono, in ga je s tim počastil. — Prerok Elija je pustil, daj 6 — 175 — kraljev hišnik Abdija na svoj obraz prednj padel; (III. Kralj. 18, 7.) tudi prerok Elizej je pustil preroškim učencem, da so se do tal pred njim pripognili; (IV. Kralj. 2, 15.) in vendar kdo po pameti poreče, da je David molil kralja Saula? ali da je Abdija molil Elija? ali da so preroški učenci Elizeja molili? — Tudi še dandanašnji se večkrat zgodi, da se kdo na kolena spusti, kedar pride pred kralja ali cesarja ali kakega drugega imenitnega gospoda, od kterega potrebuje kake pomoči. Kdo pa po pameti poreče, da s tim, ko se prednj na kolena verze, moli kralja ali cesarja ali imenitnega gospoda? — Ravno tako se je angeljein s pripogovanjem čast skazovala zavoljo nena¬ vadnih, čeznatornih darov in milost, ktere je Bog skazoval po njih svojim zvestim služabnikom. Tako je Lot angeija, ktera sla prišla rešit ga iz nesrečne Sodome, počastil s tim, da jima je naproti šel, in se do tal priklonil. (I. Moz. 19, 1.) — In ko se je bil angelj Rafael razodel staremu in mlademu Tobiju, ter jima rekel: „Jaz sem namreč angelj Rafael, eden zmed sedmerih, ki stojimo pred Gospodom", sta, to slišali, se pre¬ strašila, in sta trepetaje na tla padla na svoj obraz. Tedaj sla tri ure na obrazu ležala, in Boga hvalila. (Tob. 12,15.16.22.) — Kdo pa zdej po pameti poreče, da je Lot s tim angeija molil? ali da sta stari in mladi Tobija molila angeija Rafaela? -—Enako tudi mi angeljev in svetnikov ne molimo, če se jim tudi vklanjamo in s kolenom pripogujemo. S pripogovanjem jih ne molimo, ampak jih le častimo. — Glejte, kako krivo nas o tem krivoverci sodijo, in koliko krivico nam delajo s svojim natolcevanjem in obrekovanjem! 4. Ali pa morebiti čast, ktero svetnikom ska- »ujerao, čast božjo kaj zmanjšuje? Čast, ktero angeljem in svetnikom skazujemo, in molitev, s ktero se jim v priprošnjo izročujemo, po nauku svete cerkve kar nič ne nasprotuje tisti časti, ktero Bogu skazujemo, in kar n >č ne zmanjšuje božje časti. Zakaj vsa čast, ktero angeljem in svetnikom skazujemo, povračuje se na Boga, kteri je angelje Vs, Yaril in s tako velikimi popolnomastmi obdaroval, in je tudi Sv etnikom skazoval svoje usmiljenje in jim dodelil milost, da s ° živeli tolikanj popolnoma in deležni postali nebeškega veli- 176 oastva. 0 tem prav lepo govori sv. Tomaž: „Naša pobožnost do svetnikov (prav za prav) ni obernjena v svetnike, ampak je obernjena v Boga, ker v njegovih svetnikih Boga častimo .“ Ravno to uči tudi sv. Hieronim, ko pravi: „Mi služabnike častimo, da češčenje, kterega služabnikom skazujemo, v čast zalega (njih) Gospodu . u Sv. Bernard pa tako-le pove : „Kedar nad svetniki zagledam kake reči, ktere so hvale vredne, in te reči pregledujem pri svitii luči resnice, prepričam se, da se pri tem nekdo drug hvale in občudovanja vrednega razkazuje, in ta je Bog, in tega hvalim v njegovih svetnikih, naj si že bodo ali Elizej ali listi veliki Elija; zakaj ohadva sla merlve v živ¬ ljenje obudila; toda lega ne ob svoji lastni moči, ampak po božji moči; Bog se ju je poslužil za nove in nenavadne reči; Bog, ki je v njih prebival, delal je ž njima; Bog je sam ob sebi nevidljiv in nedosegljiv, v svojih (svetnikih) pa se raz¬ odeva, in je očiten (razviden) in prečuden, in sicer edini pre¬ čuden, ker čudovitne dela dela le on sam. Umetna malarija ne dela ščetici (pinzeljnu) časti, tudi ne peresu lepo pisanje? tudi lep govor ne jeziku ali ustnicam/ 4 — V čelertem stoletju je živel krivoverni Vigilancij, kteri se je z vso silo in serdi— tostjo vpiral češčenju svetnikov, ker je po svoji krivoverski nespameti terdil, da češčenje svetnikov zmanjšuje in krati božje čast. Njemu se je serčno in neprestrašeno vstavil sv. Hieronim? ter ga zavernil, rekoč: „0 ti nespametna glava (človek)! Kdo je kdej molil mučence? Kdo je kdej kakega človeka imel Boga? Mi hvalimo Boga v njegovih svetnikih in svetnike v Bogu? ravno kakor Boga v bližnjem ljubimo in bližnjega v Bogu- Kakor malo se tedaj zmanjšuje ljubezen, ktero smo Bogu dolžni? s tim, da druge ljudi kar božje otroke ljubimo zavoljo Bog a ? ravno tako malo se božji časti kaj odteguje s tim, da svetnik 6 kar božje prijatle častimo zavoljo Boga; veiikoveč se še cl° (božja čast) pomnožuje po češčenju svetnikov ravno tako, kakor se ljubezen do Boga pomnožuje tem bolj, kolikor bolj bližnjega ljubimo. Komu bo neki na misel prišlo, dahi terdil: Čast, kteru se skazuje kakemu knezu (kralju), bo s tim zmanjšana, ako s e poleg njega časti (spoštuje) tudi njegova mati, otroci, prijati' zvesti služabniki? Ali ne bo veiikoveč njegova čast s tim le pomnožena, ker se (vsi ti) častijo le zavoljo njega? ravnu 177 - kakor se tudi na kneza samega povračuje zasramovanje, ktero se njim stori? Zavuljo lega, pravi Kristus: »Kdor vas posluša, mene posluša; kdor vas zaničuje, mene zaničuje.® (Luk.10,16.) »Kar ste storili klercmu teh mojih naj manjših bratov, ste meni storili." (Mat.25,40.) — Da moramo svetnike častiti ne zavoljo svetnikov samih, temveč zavoljo Boga, so že od nekdaj spoznali svetniki sami, to spoznajo tudi še zdaj, in bodo spoznali na vse vekomej. Prečisla Devica Marija ni prepevala: „Velike reči sem storila, zalo bom visoko poveličevana®, ampak je rekla: „Velike reči mi je storil on (Gospod), ki je mogočen, in sveto njegovo ime; — ker se je ozerl na nizkost svoje dekle; zakaj glej! odsehmalo me bodo srečno imenovali vsi narodi.® (Luk. 1, 49. 48.)—In tako je tudi popolnoma prav. Ce pridemo kdej v kak posebno lep kraj, in smo pobožnega duha, bomo lepoto tistega kraja ogledovaje in občudovajc si kar na enkrat spomnili na vse večo lepoto tistega, ki je vso lepoto dal vsem stvarem v nebesih in na zemlji. In s takim obču¬ dovanjem in tako hvalo lepega kraja prav za prav občudujemo in hvalimo le božjo neskončno lepoto in božje neskončne po¬ polnosti. Enaka je s češčenjem, kterega skazujemo angeljem in svetnikom. Kakor ljudje sami niso mogli naredili lepega kraja, če so se tudi v njem veliko trudili in vkvarjali: ravno tako tudi angelji sami ob sebi niso mogli tako popolnoma poslali, in se tudi svetniki ob svoji lastni moči niso mogli v tako lepe, ne¬ beške duše spremenili, ampak so vse to poslali le po božji milosti, akoravno so se pri lem tudi sami trudili in si daljo pomagali na polu keršanske popolnosti. Kolikor bolj pridno tedaj prelepo življenje svetnikov premišljujemo, toliko bolj očitno bomo iz lega spoznali božjo moč in dobroto, in ga zato hvalili in častili, in ravno to tudi spada v pravo češčenjo svetnikov. Takega češčenja svetnikov, po klerem se Bog pred vsem drugim časti in hvali, so svetniki gotovo tudi naj bolj veseli ravno zavoljo lega, ker so svetniki, in jim je Bog in božja čast bolj pri sercu, kakor pa njihova lastna čast. Naš Gospod in Zveličar je tudi rekel: »Tako naj sveti vaša luč pred ljudmi, da vidijo vaše dobre dela, in časte vašega Očeta, kteri je v nebesih"; ravno to zahtevajo tudi svetniki, da mi ne hvalimo K«r», nauk. * * — 178 — tolikanj njih, ampak da zavoljo njihovih del hvalimo tem bolj Očeta v nebesih. o. Lepo tedaj, ljubi moji 1 častimo angelje in svetnike, in med njimi najpoprej in najbolj Marijo, prečisto devico, nebes in zemlje Kraljico, po lem pa vse angelje božje in med njimi sosebno svoje angelvarhe, in za njimi vse druge nebeške pre- bivavce, ter svetnike in svetnice božje, posebno svoje patrone ali varhe in godovnike. Častimo jih pridno in prav, ter tako, kakor bo najbolj dopadljivo Bogu, angeljem in svetnikom. Najpoprej in pred vsem drugim pri tem častimo in hvalimo Boga, kteri je tako velike reči storil nad svojimi svetniki, po tem se pa tudi nad njihovim svetim zgledom ogrevajmo in vnemajmo za tem Yečo pobožnost in bogaboječnost. In kakor je lepa navada svetnikom na čast olepšati z venci in cvetlicami njihove podobe, zamoremo tudi mi še tem lepši svetnike častiti, če temu ali unemu svetniku na čast opravimo kako dobro delo ali kako lepo djanje, kakoršnega je svetnik sosebno lepo raz¬ kazoval v svojem življenju, postavim: če na god svetega Stefana prav priserčno molimo za vse, ki so nas kdaj kaj razžalili, ali če na dan svetega Mariina kakega reveža lepo obdarujemo, ali če svetim aposteljnom na čast tudi kaj molimo ali s kakim milodarom kaj pripomoremo v razširjanje svete vere, ali če mater božjo častimo s tim, da prav ponižno, nedolžno in po¬ božno živimo, kakor je ona živela. Amen. 179 - XIX. Kersanski nauk. Kako moramo angelje in svetnike častili? Od posne¬ manja njihovih zgledov in od p ri poroč e v an ja v nji¬ hovo priprošnjo. 1. V zadnjem keršanskem nauku sem vam pravil, da ni zoper pervo zapoved božjo, če angelje in svetnike častimo, temveč da je še clo dobro in koristno, angelje in svetnike častiti in na pomoč klicali. Perva zapoved božja namreč nam le prepoveduje, angelje in svelniko moliti; častili pa nam jih ne prepoveduje. Tudi sem vam skazoval, da angelje in svet¬ nike častili je modro in pametno, Bogu všeč in dopadljivo, in nam samim koristno. Ravno tako ste slišali, da čast, ktero angeljem in svetnikom skazujemo, nič ne zmanjšuje božje časti, ker se na Boga samega povračuje vsa čast, ktero skazujemo angeljem in svetnikom. 2. Danes pa pridemo naj poprej do vpraševanja: Kako moramo angelje in svetnike častiti? Angelje in svetnike moramo častiti a) s tim, da se veselimo njih sreče in njih zveličanja, kterega jim je dobrotljivi Bog dal zavoljo njih lepih čednost in dobrih del, in če Boga hvalimo in častimo zavoljo milosti in pomoči, s ktero jih je podpiral, in zavoljo zveličanja, ktero jim je dodelil. h) s tim, da spodobno in pobožno obhajamo njih praznike in godove, ter se skerbno varujemo, nečasl delati takim dnevom s tim, da lenobo pasemo, razuzdano in pregrešno živimo le dni, in si limveč pridno prizadevamo, te dni lepe čednosti in dobre dela doprinašati in tako jih posvečevati. — 180 - c) sosebno pa s tim, da posnemamo njih lepe čed¬ nosti, in d) s tim, da se jim zaupljivo v priprošnjo izro- čuj emo. Od obedvojnega pa, ter od posnemanja življenja svetnikov, in od priporočevanj a v njih priprošnje vam moram kaj več povedati. 3. Kar zadeva posnemanje življenja svetnikov, in zgledov, ktere so nam oni zapustili, vam rečem, da s takim posnemanjem gotovo svetnike najlepši in najvredniši častimo. Vsak svetnik nas tako rekoč za seboj kliče, kakor je klical sv. Pavl Korinčane (I. 4, 16.), rekoč: „Prosim vas tedaj : moji posnemavci bodite, kakor sem jaz (posnemavec) Kristu¬ sov. “ Zatorej pravi sv. Avguštin : „Svetniki se nas ne veselijo, če jih (le samo) častimo, temveč če posnemamo njih pobožne zglede. Ako jih častimo, pomaga (koristi) to nam, nikar pa njim; svetnike pa le častiti, in ne tudi posnemati, nič drugega ni, kakor prilizovati se jim lažnjivo (hinavsko ). u —To moramo v časti imeti in to moramo ljubiti in storiti, kar je svetnike časti in ljubezni vredne storilo; vse to pa moramo sovražiti, kar so svetniki sovražili. Boga moramo čez vse ljubiti, in bližnjega kakor sami sebe; ponižni moramo bili in pohlevni, krotki in poterpežlji vi, čisti in sramožljivi, usmiljeni in rado¬ darni, zmerni in trezni, goreči za božjo čast in službo božjo, kakor so svetniki bili. Ako to storimo ter posnemamo njih lepe čednosti in njih pobožne dela, jih najlepši in najvredniši častimo, jih častimo tako, kakor je Bogu in svetnikom najbolj dopadljivo in všeč. Morebiti pa kdo, ki prebira življenje svetnikov ali sliši pripovedovali kaj iz življenja svetnikov, ves maloserčen poreče: »Kdo bi pač zamogel posnemati ojslro življenje svetnikov, ki so zapustili vse kar so imeli, se v puščave in samote podali, se terdo postili in strašno pokorili!* — Bes je, ljubi moji! da nam sveta cerkev marsikaj pripoveduje od silno ojstrega življenja svetnikov in od njih prečudnega zatajevanja in mertvenja samega sebe; toda nikar ne mislite, da smo zavezani posnemati — 181 l ?ar se nam pred oči postavlja iz življenja svetnikov. Sveti Bernard v ozir posnemanja svetnikov tako-le govori: „V živ¬ ljenja svetih Kristusovih bojevavcov in zmagovavcov nahajamo nekaj, kar moramo dostojno občudovati, in nahajamo nekaj, kar moramo prav pridno posnemati. Nenavadne reči nad svetniki, postavim: čudeže, ktere so delali, zamaknjenosti, ktere so imeli, razodenja, ktere so dobivali i. t. d. častimo, toda se ne trudimo, da bi posnemali, in to po vsi pravici', zakaj po takih rečeh ne smemo prederzno segati, da s tim svojega zveličanja v nevarnost ne postavljamo. — Povabljeni smo k bogatim ljudem na obed; pametno tedaj obedovajino pri mizi, na kteri ne manjka ne kruha, ne drugih žlahtnih jedi. In ali mar niso res bogati ljudje tisti, ki nas z jedjo krepčajo, s svojim zasluženjem varujejo, z znamnji (čudeži) razveseljujejo? Da, res so bogati, in pri njih obedu se ob enem zbirajo ljudje in angelji: ljudje (se zbirajo), da se v dobrem vnemajo; angelji pa, da se nad dobrim razveseljujejo. Življenje, polno lepih čednost, pač res ni drugega, kakor miza, obložena z jedmi. Na tej mizi pa ni vse za vsakega; temveč vsak si sme vzeti to to, kar mu je tečno. Jaz za svojo stran bom segel le po svojem delu, in se bom skerbno varoval, dotakniti se kake reči, ktera spada drugemu v last. Svojih rok nikakor ne bom stegoval po daru čudežev; vtegnil bi oziraje se po tem, česar od zgorej nisem prejel, po vsi pravici priti še ob to, kar sem prejel. Svojih oči ne povzdigujem s svetniki, da bi pregledal nebeške skrivnosti; vtegnil bi obnemoči pod njihovim veli¬ častvom, vtegnil bi omahniti in se prepozno spominjati besed modrega Siraha (3, 22.), ki pravi: Nikar ne išči, kar je zate previsokega! Vse te jedi niso moja hrana. Zlahne so sicer, toda moja duša se jih ne dotakne, ker jaz revež nimam toliko, da bi jih plačati zamogel. — če pa dobro kje pogledam, za¬ gledam pred seboj na mizi svetnikov — resnobo zatajevanja samega sebe, zerkalo svetosti, zglede poglavitnih čednost živ- Ijenja. To smem vzeti in vživali v svoje zveličanje, in ni se mi treba bati, da bi zavoljo tega prederzen bil."—Ravno tako nam sveta cerkev prod oči postavlja neznano ojstro življenje svetnikov in njih prečudno zatajevanje samega sebe iz tega na mena, da bi osramotila našo mlačnost in lenobo, ter nam - 182 - pokazala, kako prazni so izgovori tistih, kteri pravijo, da vera zapoveduje pretežke reči, in nas kar naravnost prepričala, da kristjan z božjo pomočjo zamore storiti še več, kakor je za¬ povedano. Ko so namreč tako neznano ojstro zamogli živeti svetniki, ki so bili ljudje, kakor mi, in so bili skušnjavam podverženi in od hudega poželjenja nadleževani, kakor mi: kdo zmed nas bi se tedaj po pravici zamogel še izgovarjati, da ne more spolnovati svetih božjih zapoved!—Na dalje vam povem, da se nam nikakor ni treba podvreči tolikim neznanim in nenavadnim ojstroslim, kakor jih zagledamo nad nekterimi svetniki, ker se tudi brez vseh tih ojstrost zamoremo posvetiti in zveličati. — Veliko je svetnikov, kteri so ubogim razdali vse svoje premoženje, in so v radovljnem ubožlvu živeli; veliko jih je pa, ki so se posvetili, akoravno so veliko premoženje imeli, ker so bili ubogi v duhu, kakor Job, Abraham, Izak, Jakob, egiptovski Jožef v stari zavezi, in mnogo knezov in kraljev v novi zavezi, kakor sv. Leopold, vojvoda avstrijanski, sv. Ludovik, kralj francoski, sv. Štefan, kralj ogerski. —Veliko svetnikov je, ki so iz ljubezni do svete čistosti v vednem devištvu živeli; pa je spet veliko drugih, ki so se v zakonskem stanu posvetili in zveličali. — Da na kratko povem, rečem, da nikakor ni potreba zavoljo bogoljubnega življenja in zavoljo svojega zveličanja podvreči se posebnim ojstrostim in nena¬ vadnemu zatajevanju samega sebe, ampak je zadosti, da človek dolžnosti svojega stanu zvesto opravlja po božji volji in zovolj 0 Boga! Ni potreba v puščavo se umakniti in v samoti živeti; treba pa je, slabih tovaršij se varovati in ogibati se zapeljivost sveta! Ni potreba obsoditi se v večno molčanje: treba pa jo« varovati se jezikanja, opravljanja, obrekovanja, preklinjevanjm nespodobnega, pohujšljivega in pregrešnega govorjenja. N' potreba razdati vsega svojega premoženja; treba pa je varovati se, da se serce nanj ne naveže, da se po krivici skupej » e spravlja, da se nezmerno ne vživa. Ni potreba nositi posebnih spokornih oblačil; potreba pa je, da se nihče ne nosi čez svoj stan, da nobeden ni prevzeten, nečimuren in napuhnjen, i n ^ se vsakdo spodobno nosi in da je sramožljiv v svoji noši. N 1 potreba bičati se do kervavega; treba pa je svoje počuti' 0 krotiti, hudo požeijenje strahovati in zatirati, zmerno in trezt 10 183 - živeti. — Take nenavadne ojstrosti so res svetnikom pomagale v tem večo popolnost in svetost; pri vsem tem pa le vendar v večno življenje niso neobhodno potrebne, tudi brez njih se zamoremo zveličati. In če so svetniki z božjo pomočjo storili tolikanj težke reči, zakaj pa bi ti, o kristjan! ne storil tega, kar je vse lagljeje, in ko ti je na ponudbo ravno tista milost božja in pomoč, klera je podpirala svetnike! — Iz vsega tega se vidi, da nam je mogoče, svetnike posnemati, in da jim tudi čast skazujemo s tim, da jih prav posnemamo. 4. V ozir priporočevanja v priprošnjo svetnikov a) kar naravnost povem, da nikakor ni zoper pervo zapoved božjo, na pomoč klicati svetnike in se jim izročevati v pri¬ prošnjo; velikoveč sveta cerkev v Tridentinskem zboru (seja XXV.) razločno uči, „da je dobro in koristno, svetnike ponižno na pomoč klicati, in se na njih pomoč in priprošnjo naslanjati, da dosežemo božjih dobrot po njegovem Sinu Jezusu Kristusu." — Ko bi človek mislil, da se mora najpoprej k svetnikom oberniti, ako hoče, da ga bo Bog uslišal, in da ne sme kar naravnost Boga samega prositi, da bi mu dal, česar potrebuje za dušo in telo, bi taka misel, se ve da, bila napčna misel. Zakaj Bog ni, kakor kak pozemeljski kralj, kteri ne spusti pred se slehernega človeka, in kteri tirja, da mu ljudstva po svojih imenitnih služabnikih na znanje dajejo, česa potrebujejo. Pri Bogu vsega tega treba ni. K Bogu se zamore vsak človek kar sam zateči, in naj bi bil tudi še tolikanj reven in zaničevan. Bog je vsegdar pripravljen, poslušati ga in tudi uslišati, ako ga prav prosi in prosi takih reči, ktere so mu zares v blagor in zveličanje. Pri vsem lem pa le vendar ni napačno, ampak je še c!o dobro in koristno, svetnike na pomoč klicati in se jim priporočevali v priprošnjo. Zakaj če je dopuščeno in koristno, in clo v svetem pismu poterjeno, še živim pobožnim ljudem priporočevati se in jih prosili, da bi nam na strani stali s svojo molitevjo; zakaj bi nam dovoljeno in dopuščeno ne bilo, v pri¬ prošnjo izročevati se svetnikom, ki so v vse tesneji zvezi z Bogom, kakor pa tudi še tolikanj pobožni ljudje na zemlji! V stari in novi zavezi nahajamo mnogo zgledov, da so se ljudje v molitev priporočevali pobožnim ljudem; V IV. Mozesovih — 184 - bukvah (21, 5 — 9.) beremo, da je Bog ognjenih kač poslal nad Izraelce, ki so godernjali zoper Boga in Mozesa. Strupene kače so ljudstvo pikale in morile. In tedaj so Izraelci prišli k Mozesu in so mu djali: »Grešili smo, ker smo govorili zoper Gospoda in zoper tebe; prosi, da nam odvzame kače.* In Mozes ni rekel ljudem: »Po čemu me ne prosite, da bi jaz za vos molil? Le sami Boga prosile!* ampak Mozes je šel in je molil za ljudstvo, in Bog se je ljudstva usmilil, in mu šibo preložil.—Ravno tako je tudi preroka Samuela ljudstvo prosilo, da bi zanje prosil Boga, ter jih rešil sovražnih Filiščanov. Rekli so mu: »Prosi Gospoda, svojega Boga, za svoje hlapce, da ne umerjemo!* In Samuel je ljudstvu rekel: „Ne bojte se, storili ste sicer vse to hudo; •— Ta greh zoper Gospoda pa ne bodi nad menoj, da bi nehal za vas moliti.* (I. Kralj. 12, 19. 20. 23.) — Enako so se Babilonski Judje priporočevali Jeruzalemskim Judom, rekoč: „Molite tudi za nas k Gospodu, našemu Bogu; ker smo grešili zoper Gospoda, svojega Boga, in se njegov serd ni obernil od nas do tega dneva.* (Baruh 1, 13.) — Sv. Pavl je gotovo sam znal prav in dobro moliti, in vendar se je vernim večkrat priporočal v molitev, česar bi gotovo storil ne bil, ko bi to prav ne bilo. Med drugim je Rimljanom (15, 30.) pisal: „Prosim vas tedaj, bratje 1 po Gospodu našem Jezusu Kristusu, in po ljubezni svetega Duha, da mi pomagajte v svojih molitvah zame pri Bogu.* In Solunjčanom se jo priporočal, rekoč: »Bratje 1 molite zn nas.* (I. Tes. 3, 1.) — V Jobovih (42, 8.) bukvah pa še clo beremo, da je Bog Jobovim prijatlom naravnost zapovedal, Jobu priporočevati se v molitev. Rekel jim je: »Pojdite k mojemu služabniku Jobu, in darujte žgavni dar zn-se; Job pa, moj služabnik, bo za vas prosil.* — Ako se tedaj, kakor se vidi iz vsega lega, Bogu dopada, če se svetim in pobožnim ljudem že tukaj na zemlji priporočamo v molitev: kolika n j bolj bo še le Bogu všeč in dopadljivo, ako se priporočamo svetnikom v priprošnjo, ki se že lam gori pri Bogu znajdejo v nebeškem veličastvu, in so z nami zvezani z vezjo svete keršanske ljubezni! — p 0 i etn [ n kem ni napčno, ampak je le še pra>' in dobro, svetnike na pomoč klicati. - 185 - b) Ali pa svetniki, ki niso vsegavedni, vedo, *a koga jih prosimo in za kaj se jim priporočamo? Svetniki to vedd, ker jim to Bog na znanje daje. In V to nikakor ni potreba, da bi morali vsegavedni biti; zakaj ni jim treba, da bi vedeli vse: zadosti je, da ved<5 le kar njih zadeva. To pa vedo in vidijo v Bogu. O tem poje kralj David: »Gospod! v tvoji luči bomo vidili", in sv. Tomaž je rekel: »Kaj bi nek ne vidili tisti, ki gledajo njega, ki vse vidi?" Sv. Gregor pa pravi: „Kaj bi nek oni ne vedeli tam, kjer je njih vednost dopolnjena po njem, kteri vse vč ?“ — Svetniki so v nebeškem veličastvu vse popolniši, kakor so bili, dokler so na zemlji živeli. Bog pa je svojim svetnikom včasih že tu na zemlji čudoma odperl dušne oči, da so vidili, česar nikdo drugi vidili ni mogel. Opomnim le na preroke stare zaveze in njih prerokovanja, na svetega Pavla v novi zavezi in na razodenja, ktere je dobival, če je Bog svojim zvestim služabnikom že tukej na zemlji dal tako obilno znanje in toliko nenavadno vednost, kolikanj obilniši si je še le njih znanje in kolikanj veča njih vednost zdaj, ko se znajdejo pri njem in iz oči v oči gledajo njega, kteri vse vč in vse vidi! 5. Ali nam pa to kaj pomaga, da angelje in svetnike častimo? Pomaga nam; zakaj ang el ji so ljudem za varhe odlo- • čeni; angelji ljudi ljubijo, za njih zveličanje skerbe, za nje prosijo in njih molitve Bogu darujejo. Vse to nam spričuje sveto pismo. Kralj David prepeva: »Svojim angeljem je (Bog) zapovedal zavoljo tebe, noj te varujejo na vseh tvojih potih. Na rokah te bodo nosili, da kje ob kamen ne zadeneš s svojo nogo." (Psalm. 90, 11. 12.)—Staremu Tobiju je angel Rafael, sam to-le povedal: »Kedar si molil v solzah, in si mertve pokopaval, in si svoje kosilo popuščal, in si mertve po dnevu skrival v svoji hiši, po noči pa pokopaval, sem jaz tvojo molitev nosil pred Gospoda." (Tob. 12, 12.) In Jezus pripoveduje: ^Povern vam, da tako bo v nebesih veče veselje nad enim grešnikom, kteri se spokori." (Luk, 15, 7. 10.) — Vse to nam lepo spričuje, kako skerbni da so angelji za naš blagor, - 186 - in da je tedaj gotovo dobro in koristno, priporočevati se jim in jih na pomoč klicati. Ravno tako je pa tudi dobro in koristno, svetnikom priporočevati se v priprošnjo in jih na pomoč klicati. Od preroka Jeremija, kteri je bil že davno poprej umeri, govori veliki duhoven Onija lako-Ie v svetem pismu: „Ta je prijalel bratov in Izraelovega ljudstva; ta je, ki veliko moli za ljudstvo in za vse sveto mesto, Jeremija, prerok božji . u (II.Mak. 15,14.) — In v skrivnem razodenju svetega Janeza (5, 8.) to—le beremo: „In padli so štiri in dvajseteri starešini (to je: vsi svetniki in izvoljeni božji pred Jagnjetom, in vsi so imeli citre, (s citrami namreč se je oznanovala pri Izraelcih hvala božja), in zlate kupice polne kadila, kar so molitve svetnikov. (Kadilo namreč je podoba molitve, ktera se kakor prijeten duh vzdiguje k Bogu; starešini pa, to je: svetniki, vedno molitve darujejo Bogu).“ — In če prebiramo življenje svetnikov, nahajamo zgledov brez števila, kteri nam lepo spričujejo, kako neizrečeno veliko milost in dobrot, da so ljudje dosegli na priprošnjo božjih prijatlov v nebesih, sosebno na priprošnjo božje matere Marija pa tudi drugih svetnikov, in kako dobro in koristno da je tedaj? svetnike na pomoč klicati, in se jim izročevali v priprošnjo- — Kedar se je cesar Teodozij Veliki na vojsko spravljal zoper trinoga Maksima, hodil je večkrat v rasovniku, ter v spokornem oblačilu klečat na grobe mučencev, se jim priporočevat, da h' mu pomoč sprosili pri živem Bogu, kteri je vstvaril nebo 111 zemljo, in ima ves naš blagor v svojih rokah. In kako zdatn a in vspešna da je bila njegova prošnja, pokazalo se je kmaj 0 na to, kedar je cesar v dveh hitvah premagal Maksima > n njegovo brezštevilno vojsko, in je Maksima samega v mest'J Ogleju zajel in dobil v svojo oblast.—Leta 912. so razdivjam Ogri priderli v Flandrijo. Menihi Lobežkega kloštra so beža pred njimi iz svojega stanovanja, ter vzeli seboj svetinje sveteg a , Urzmara, nekdajuega opata njihovega kloštra, in so se umakn' na bližnji homec. Ondi so se za silo vtaborili; toda kervoloča' Ogri so to zvedeli in so derli za njimi. Menihi vidijo, da sami nikakor ne morejo rešiti; torej na ves glas Boga na p 011 ’ 0 kličejo in svetega Urzmara: „Gospod, usmili se nas! S' e Urzmar, prosi za nas! ft In Bog jih je uslišal na priprošnj - 187 - svetega Urzmara. Nebo se kar nanagloma zagerne v oblake, in izpod zatemnelega neba se vlije tolika ploha, da sovražniki zavoljo hudega vremena menihom ne le niso mogli biizo priti, ampak jih je tudi še opadel toliki strah, da so kai ja erno proč zbežali. — K teina dvema naj pridenem še en zgled iz novejših časov, ter čudež, ki se je godil 1843. leta okto ra mesca na priprošnjo svetega Kašparja od Bufalo. N mestu Turin na Italijanskem je v klošter šla 21 let stara trančis ia Maestre, ktera je bila imenitnega, ter knežjega rodu. Ondi pa je obolela prav hudo. Noge so se jej zvile in sključile; gro¬ zovito jo je tergalo in peklo po udih; rane so se jej naredile po životu, kakor bi jo rak jedel; ni mogla ne sedeti ne ležati, ne spati, ne jesti. Ozdravljevali so jo trije najbolj učeni in najbolj sloveči zdravniki; kar so le koli vedeli in znali, so nad njo poskušali; pa vse skupej nič ni pomagalo. 6. dan oktobra so zdravniki naznanili, da je zanjo ni več nobene pomoči, in clo ko bi jej noge odžagali, je ne morejo rešiti gotove smerti. Starši jo vzamejo na svoj dom V mestu Nica (Nizza). Ravno v to mesto pa je prišla malo poprej kneginja (grofinja) Komar s svojo hčerjo Natalijo. Natalija je bila dobra duša, vsa pobožna in sveta. Ko je zvedela za Frančiškino strašno bolezen, večkrat je obiskala bolno devico in jo je lepo tolažila. Med drugim jej je prinesla tudi podobo svetega korarja (kanonika) Bufalo, kteri je leta 1838. umeri 28. dan decembra, in nekaj ostankov od njegovega oblačila. Bolna Frančiška si položi to svetnikovo podobo na svoje kolena tje, kjer je bolečina najhujša bila, in je molila na čast sveti rešnji kervi Jezusovi, in se je tudi priporočevala sveti Katarini Genueški, in svetniku, čegar podobo je na kolenih imela. Na to si je s kolen vzela svetnikovo podobo. Natalija pa, gnana od sv. Duha, je podobo sv. Bufala vzela, jo bolni deklici spet na kolena položila, in pri tem molila: „Oče moj, skaži mi milost, te prosim!“ In v imenu božjem in v zaupanju na zasluženje božjega prijalla svetega Bufala, rekla je bolni devici: ^Frančiška! stegni svoje noge.« to Frančiška poskuša, noge stegniti, jih stegne, in vidi, da so zdrave. Vsa vesela zdaj iz postelje skoči, oklene se svoje P r 'jatlice, in pravi: ^Natalija, zdrava sem! jaz sem zdrava!« Slišati ta veseli glos, priteko oče, mati, sestra in vsa družinja. 188 — In ko se prepričajo, da je Frančiška zdrava, veselja se razjo¬ kajo, na kolena popadajo in hvalijo Boga iz dna serca. — Vidite, kako močna je priprošnja svetnikov! 6. Nikar tedaj nikar ne opuščajmo, priporočevati se angeljem in svetnikom! Sosebno pridno se priporočajmo svojemu svetemu angeljvarhu, in med svetniki najpoprej Mariji, Jezusovi in tudi naši ljubi materi. Kakor kralj Salomon svoji materi ničesa ni odrekel, kar ga je prosila, bo še tem bolj gotovo Jezus vselej uslišal svojo ljubo mater Marijo, kedar bo ona za nas prosila. Priporočujmo pa se tudi drugim svetnikom, sosebno tistim, kterih ime nam je bilo dano pri svetem kerstu in svojim cerkvenim patronom. Oni so naši posebni varhi in pomočniki pri Bogu. Marsikterikrat bi morda našo molitve in prošnje ne bile uslišane, ko bi jih oni ne podpirali s svojo priprošnjo! Amen. XX. Keršanski nauk. Od č e š 6 e n j a svetih podob. 1. Slišali ste zadnjič, da angelje in svetnike častimo najpoprej s tim, da se veselimo njih sreče in zveličanja, kte- rega v nebesih vživajo, in hvalimo Boga, kteri je svojim svetnikom dodelil toliko milost in toliko srečo; — na dalj e s tim, da spodobno in pobožno obhajamo njih praznike 1,1 godove; — sosebno pa s tim, da posnemamo njih lepe čed¬ nosti, — in s tim, da jih na ponfeč kličemo in se j' 01 zaupljivo izročujemo v njihovo priprošnjo. — Razlagal sem vam, da nam je z božjo pomočjo mogoče, svetnike posne¬ mati, i n kako dobro in koristno da je, na pomoč klicah angelje in svetnike. — Danes gremo spet za stopinjo naprti v razlaganju perve zapovedi božje, in pridemo do vpraševanja- — 189 2. Ali ni zoper pervo božjo zapoved „podobe ft častiti? Ni ne, ker perva zapoved le prepoveduje, narejene po¬ dobe moliti. Bog je sicer res zapovedal, rekoč: „Ne delaj si zrezane podobe, tudi ne nobene podobe od tega, kar je zgorej na nebu, ne od tega, kar jo spodej na zemlji, ne od tega, kar je v vodi pod zemljo"; pa je tem besedam kar pristavil: „Ne moli jih, in ne skazuj jim (božje) časti.“ (II. Moz. 20, 4. 5.) S to zapovedjo je hotel Bog Jude odvračevati od molikovanja, s kakoršnim so neverniki častili svoje molike, in kakoršnemu so bili tudi Judje močno priverženi; nikakor pa Bog ni mislil s to zapovedjo v nič devali češčenja podob! In tedaj nam ni prepovedano, marveč nam je dopuščeno: a) podobe narejali, in b) podobe častiti. a) Da si smemo narejati podobe božje, podobe angeljev in podobe svetnikov, poterduje se že iz svetega pisma stare zaveze. Zakaj Bog sam je Mozesu zapovedal na pokrov skrinje zaveze naredili podobe dveh angeljev, ter mu je rekel: „Naredi tudi dva zlata kerubima, iz celega vlita, na obeh koncih spravnega pokrova. En kerubin bodi na eni strani, drugi pa na drugi. Obe strani spravnega pokrova naj pokrivata s prostertimi perutami, ter naj obseučujela spravni pokrov, in naj si nasproti gledata z obličjem obernjenim v spravni pokrov, s kterim naj bo skrinja pokrita.“ (II. Moz. 25, 18—20) — Ker je tedaj že v stari zavezi Bog sam zapovedal narejati podobe angeljev, kdo bi si po tem takem še upal lerditi, da mi ne smemo narejati svetih podob, bodisi malanih na platno ali papir ali kako drugo reč, bodisi izde¬ lanih iz kamnja ali lesa ali kakega drugega blaga? Res je, da Bog, ki je duh, sam ob sebi nima nobene take podobe, v kakoršni si ga mi postavljamo pred oči. Pri vsem tem pa le vendar Boga Očeta vpodobljujemo kakor starega, častitljivega moža, ker se je v laki podobi prikazal Poroku Danielu (7, 9.);~ B °g Sin se jo včlovečil, in nas je odrešil s svojim terpljenjem na svetem križu; in ravno zato 190 - ga pred oči postavljamo ali s križem ob rami ali pa na križ razpetega. — Sv. Duh tudi nima telesa, kakor ga Bog Oče nima. Pred oči pa ga postavljamo večidel v podobi goloba, ker se je v laki podobi prikazal pri Jezusovem kerslu, kedar je sveti Janez Jezusa kerščeval v Jordanskem potoku. Ravno tako tudi ni napačno, narejati podobe a n gel je v. Angelji so čisti duhovi, ki nimajo ne telesa, ne človeške po¬ stave (podobe); pri vsem lem pa jih le vendar vpodobljujemo ali kakor majhne otročiče, da na znanje dajemo njih nedolžnost, ali pa kakor mladenče, ker so se v taki podobi večkrat pri¬ kazali ljudem, postavim Tobiju, Mariji, prečisti devici in drugim. Perutnice jim prikladamo, ker perutnice lepo na znanje dajejo, kako nagli in hitri da so v spolnovanju svete volje hožje. Take podobe angeljev je že kralj Salomon dal narediti in v teinpel postavili. 0 tem nam sveto pismo tako-le pripo¬ veduje: „In v govorišču je naredil dva kerubima iz oljkovega lesa, deset komolcev višave. Pet komolcev je bila ena keru- binova perutnica, in pet komolcev druga kerubinova perutnica, to je deset komolcov ste imele od konca ene perutnice do konca druge perutnice. Tudi deset komolcev je imel drugi kerub, po enaki meri, in delo je bilo enako pri obeh keru- bimih, to je, višave je imel en kerub deset komolcov, in ravno tako drugi kerub. In postavil je kerubime v sredi znotranjega tempeljna, kerubima pa sta razprostirala svoje perute, in doti¬ kala se je ena perutnica stene, in perutnica drugega keruba se je dotikala druge stene, drugi perutnici pa ste se v srednjem delu tempeljna nasprotoma stikale." (III. Kralj. 6, 23 — 27.) Na dalje smemo tudi podobe svetnikov narejati, l(,r podobe Marije, prečiste device, svetih aposteljnov Gospodovih? blaženih mučencov Kristusovih, in drugih zvestih služabnike' in prijatlov božjih, kakor je to že od nekdaj v navadi v nas> sveti cerkvi. Med drugimi pripoveduje cerkveni učenik EvzebiJ že od pervih časov keršanstva, da so podobe dobrega posti**J 0 postavljali clo na vodnjake, kteri so sredi terga stali. In P® cerkvah in po hišah vernih kristjanov, in tudi očitno ob P° l j 1 so britke marlre postavljali in druge podobe Kristusove 1,1 njegovih svetnikov. Sv. Teodor Študites, očak Carigradski, terdi, da je navada, svete podobe narejati, tako stara, kakor 191 staro je keršanstvo. Ravno to spričuje več ko štiri sto let poprej sv. Bazilij. Ž njim vred pripovedujejo tudi drugi cer¬ kveni očaki, da se raba svetih podob izhaja že od aposloljskih časov. Da pa o perveni začetku keršanstva ni bilo toliko svetih podob, izhaja se od tod, ker je bila sveta cerkev takrat silno preganjana, in kristjani zavoljo tega preganjanja toliko svetih podob izdelali deloma niso mogli, deloma niso smeli. b) Dovoljeno pa nam pravovernim kristjanom ni le samo t°> da smemo svete podobe izdelovati, ampak tudi to, da jih smemo častili, ter se jim odkrivati, jim se vklanjati in pri— pogovali, in pred njimi moliti. Da v tem nič napačnega ni, nas že zdrava pamet uči. Ako kdo kako podobo ima, ktera mu pred oči postavlja nje¬ govega očeta ali njegovo mater, ali kakega ljubega prijatla, ali pa svetega očeta papeža ali cesarja, noben pameten človek mu tega kot napako očital ali v hudo prišteval no bo. Po tem takem pa tudi ni napačno, temveč je še le prav in hvale¬ vredno, ako v časti imamo svete podobe, ter podobo Z veli— čarjevo, njegovih angeljev in njegovih svetnikov. In kar nam zdrava pamet priporoča, nam tudi sveto pismo poterduje. Že v svetem pismu stare zaveze nahajamo spričevanja, da so Judje v neizrečeno veliki časti imeli škrinjo zaveze. Od Jozua (7, 6.) beremo, da „je padel na svoj obraz na tla pred škrinjo Gospodovo do večera, on in vsi starešini Izraelovi.“ — In kralj David prepeva: „Poveličujle Gospoda, našega Boga; in verzite se pred podnožje njegovih nog“, to je: pred škrinjo zaveze, v kleri so bile hranjene kamniti lablji z božjimi zapovedmi, čudna palica Aronova in skledica mane. In sveta cerkev Jezusova je svete podobe vsegdar lastila začemši sem od pervega začetka do današnjega dne. Sosebno lepo so je to pokazalo v osmem stoletju, kedar so se krivoverci vzdignili zoper svete podobe, in jih ne le častiti Prepovedovali, ampak jih tudi po vsakem potu pokončati in Zatreti iskali in so torej tudi pravoverne kristjane grozovito Preganjali, mučili in morili. In pravoverni kristjani so rajši Vse to preterpeli, kakor pa da bi bili odstopili od češčenja 192 svetih podob, kterega se je prava cerkev Jezusova vsegdar deržala. Noj vam o tem zmed mnogih drugih le en zgled povem. Eden najhujših nasprotnikov češčenja svetih podob je bil cesar Konstantin Kopronim. Ta hudovoljni cesar zbere nekoliko krivovernih škofov v zbor, kteri sklenejo, češčenje svetih podob iz cerkve odpraviti. Živel pa je o tistem času nek pobožen opat, Stefan Mlajši po imenu, kteri je veliko veljavo imel med menihi in puščavniki. Ravno zavoljo tega bi ga bil cesar kaj rad spravil na svojo stran. Odposlal je torej do njega imenitnega moža z darovi, da bi bil Štefana pregovoril, naj poterdi in podpiše sklepe krivovernega škofov¬ skega zbora. Na to pa Štefan serčno odgovori: „Sklepov nepravilnega zbora ne morem podpisati. Nočem si namreč prekletstva prerokovega na glavo nakopali, ter sladko ime¬ novati to, kar je grenko. Olje grešnikov mi ne bo glave debelilo. Ko bi tudi kar nič več kervi ne imel, kakor kar mi je gre na mojo dlan, pripravljen sem tudi to preliti za češčenje podob.“ In kakor Štefan tako tudi patriarhi Anlio- henski, Aleksandrinski in Jeruzalemski niso holli podpisali h 1 polerditi, kar je cesar zahteval. Ravno zavoljo tega pa j 0 moral sveti opat mnogo preganjanja prestati, in na zadnje g a ukaže cesar na otok Prokones v Helešpontu v pregnanstvo peljati, čez dve leti spet ponj pošlje. Pripeljejo in pred cesarja postavijo Štefana ukovanega v železje. Terdo mu cesai' besedo zastavi, in pravi: „Ali mar kdo Jezusa z nogami pO" lapta, če njegovo podobo z nogami tapta?“ Sveti mož na to vpraševanje ne da kar naravnost odgovora, ampak vzame v roko denar, na kterega je bila vtisnjena cesarjeva podoba, > n vprašuje okoli stoječe cesarjeve služabnike: „čegava je la podoba in napis? K — ^Cesarjeva je“, mu odgovore. In Štek' n vprašuje na dalje, in pravi: „Kaj bi zaslužil človek, kteri bj z nogami potaptal to cesarjevo podobo ? a Odgovore mu v S* z enim glasom: „Za tolikanj hudo razžaljeno cesarjevo časi bi zaslužil najhujšo kazen!“ Na le besede verže Štefan den° r ob tla, in z nogo nanj stopi, rekoč: „Ge sem kazni vreden že s tim, če nečast storim podobi kakega pozemeljskega z»"j povedovavca; kohko veče kazni vreden je še le tisti, ktei 1 podobo nebeškega kralja zaničuje, preklinja, zatira ? a Akoravn 0 193 - mu na to nihče ni vedel nič odgovoriti, sklenili so vendar le iz poti ga spraviti in umoriti. Ia sveti mož je serčno šel v svojo smert, in je umeri kot zvest služabnik Kristusov za nauk njegove svete cerkve. 3. Zdaj pridemo do vpraševanja: Zakaj kaloljški kristjani podobe časte? Kaloljški kristjani pcdobe časte zato, ker nam pred oči slavijo kaj častitljivega: ali ktero božjo osebo (peršono), ali mater božjo, ali kakega angelja ali svetnika. Iz tega pa se izhaja že samo ob sebi, da češčenje ni namenjeno podobi, ampak tistemu, kogar podoba pomenja in postavlja pred oči. Po lem takem bi ne veroval prav, kdor bi menil, da s tim, ko se pred podobo pripogujemo ali vklan- jamo, čast skazujemo ali kamniti ali leseni na popir ali platno narisani podobi. Tega ne; ampak kedar molimo, postavim, sveti križ, ne molimo lesene ali iz kake druge reči izrezane britke martre, ampak le Jezusa, kteri je za nas na svetem križu umeri. Kedar se uklanjamo podobi matere božje ali kakega angelja ali kakega drugega svetnika, s tim prav za prav ne častimo podobe, ampak le ali mater božjo, ali pa angelja ali svetnika. — Tudi tega ne smemo misliti, da ta ali una podoba ima kako posebno moč v sebi, ali da je ta ali una podoba čudodelna. Zakaj nobena podoba sama ob sebi nima nobene posebne moči, tudi nobena podoba ni čudodelna: vsegamogočen in čudodelen je le Bog, kteri na priprošnjo tega ali unega svetnika vtegne posebne milosti in dobrote deliti na lem ali na unem kraju, pri tej ali uni podobi. — Ves la nauk prav lepo razlaga sveti Tridentinski cerkveni zbor, rekoč: »Podobe Kristusove, preblažene device (Marije) in drugih svet¬ nikov se smejo v cerkvi spodobno častiti; toda pri tem se ne sme misliti (verovali), da v podobah tiči božanstvo (božja n atora) ali kaka božja moč, zavoljo ktere jih moramo častiti ; ali kakor da bi od njih (podob) smeli kaj sprosili, ali kako hupanje na njih postavljati; temveč zato (jih moramo častiti), ker se čast, ktero podobam skazujemo, povračuje na liste, ktere nam podobe pred oči postavljajo, tako, da v podobah, k«rš, n«uk, ^ 194 — ktere kušujemo, kterim se odkrivamo, pred kterimi poklekuje- mo, molimo samega Kristusa, svojega odrešenika in zveličarja, in častimo svetnike, ktere nam te podobe postavljajo pred oči. 44 — Naj vam povem še besede svetega Gregorija, ktere je spregovoril v ozir češčenja svetih podob rekoč: „Vse kaj dra¬ gega je, podobo molili, in spet kaj drugega je, s podobe se učiti, koga moramo moliti; zakaj to, kar pisma vspešujejo pri tistih, ki brali znajo, to vspešuje pri neučenih podoba, kedar jo ugledujejo. V njej vidijo tudi nevedni, klerega morajo na- sledovati; iž nje berejo tudi tisti, kteri po čerkah brali ne umejo. In tedaj služi posebno priprostim ljudem podoba na¬ mesto bukev/ 4 Te besede svetega Gregorija že nekama na znanje dajejo, da češčenje svetih podob ni brez koristi, in nas kar naravnost pripeljejo do vpraševanja: 4. Ali nam je češčenje svetih podob koristno? Češčenje svetih podob nam je prav koristno in hasnovito, zakaj kolikorkrat koli jih zagledamo, nas a) svete podobe na svetnike opominjajo in nam jih v spomin sklicujejo. Ko bi podob ne imeli, bi morda nobenkrat ali pa le bolj poredkoma na svetnike mislili; zdaj pa, ko podobe svetnikov pred seboj imamo, spominjamo se na svetnike in njih lepo življenje in na čudeže, ktere j e Bog nad njimi delal. Kedar, na primero, zagledamo podobo svetega Petra s ključi v rokah, spomnimo se, da je Jezus njeg" postavil za svojega namestnika na zemlji, ter vidnega pogla¬ varja svoje svete cerkve. — Kedar vidimo podobo sv. Pavlo z mečem v desnici, nam na misel pride, kako da je ta velil' 1 »postelj narodov po mnogem terpljenju pod rabeljnovim mečen' slavno smert storil za sveto vero Jezusovo. — Kedar na" 1 pride pred oči podoba svetega Laurencija z železnim rose"'* zmislimo si, kako je ta zvesti služabnik Kristusov pri počasne" 1 ognju na razbeljenem rošu umeri za svojega nebeškega Go spoda. Kedar vidimo podobo svetega Cirila s svelopisenis " knjigo v roči in svetega Metoda deržečega sliko (malarij 0 ' poslednje sodbe, spomnimo si, kako da je sveti Metod s sl " 10 k 195 - poslednje sodbe in z razlaganjem te strašne sodbe k sveti veri Jezusovi pripravil Bulgarskega kralja Bogora, in kako da sta ta dva sveta brata našim nekdanjim dedom prižigala luč svete vere, in jim clo sveto pismo prevodila na naš častitljivi staroslovenski jezik, da bi jih lem lagleje Kristusu pridobila in mu jih po veličastni službi božji zveste ohranila. b) Podobe božje in božjih svetnikov vnemajo v nas ljubezen do Jezusa, do Marije in drugih prijatlov in prijati ic božjih. — čegavo serce bi nek neobčutno ostalo, če zvesto pregleduje postaje (štacijone) sve¬ tega križevega pota, in vidi na njih, koliko je nedolžni Jezus zanj terpel? ali pa če ogleduje milo podobo žalostne matere božje ali pa tolaživno podobo Marije device pomočnice? Sveta Terezija je imela podobo, ktero je posebno v časti imela. Podoba je kazala Jezusa sedečega ob Jakobovem vodnjaku, kako se pogovarja s Samarijanko. Kolikorkrat koli se je ozirala na to podobo, jej je bilo prav milo pri sercu, in je zdihnila, kakor nekdaj Samarijanka, vsa pregrela in prevzeta od ljubezni do ljubega Jezusa: „Gospod! daj mi piti iz studenca življenja .“ Poglejte, kako čudno moč do človeškega serca podobe imajo ! c) Svete podobe nas zraven tega tudi še prav močno k dobremu nagibajo. Brilka podoba Zveličarjeva, postavim, nas budi posnemali poterpežljivost Jezusovo. Podobe svetnikov pa nas opominjajo na njih spokorno in sveto življenje, in nam natihoma na serce govore, naj jih posnemamo. Vsaka podoba svetnikova, bodi si na popir narisana ali na platno na- malana, iz lesa izrezana ali iz kamnja izsekana, nas, akoravno molče, vendar le zadosti umevno kliče za seboj: „Keršanski človek! bodi moj posnemovavec in moj nasledova-vec, ter živi ^ko, kakor sem jaz živel, in boš zveličan, kakor sem jaz zveličan.“ — Nek mlad imeniten mož se že veliko let ni več zmenil ne za Boga, ne za službo božjo, ne za spoved, ne za spokorno življenje. Po dolgem-dolgem odlašanju pa se le vendar spet enkrat v cerkev poda. Ondi se lahkomišljcno sem ter tje ozira, ter ogleduje to in uno, dokler mu pogled na čeki prijazni podobi ne obvisi. Da bi si podobo natanjčniši — 196 — ogledal, se bližeje vstopi. Na podobi je bil kralj David obrisan, ko ravno kleče objokuje svoje grehe. Obilne solze se mu vdi¬ rajo po licah. Angelj božji mu na strani stoji z zlatim torilcom (skledico) v roči, v ktero prestreže vsako solzo, kakor hitro se spokornemu kralju vterne iz oči in zleze čez lica navzdol, da bi jih nesel pred sedež Najvišega. Pod podobo je bil napis z besedami svetega Avguština: „David je le enkrat grešil, in je zmerom jokal; ti pa zmerom grešiš, in se nikdar ne jokoš.“ Grešnik podobo ogleduje, prebira napis, in neka neznana groza ga preleta. Tako tesno mu je pri sercu, da se ne more več po koncu obderžati. Na kolena se zgrudi, in začne milo zdi¬ hovati sam nad seboj, rekoč: »Poglej, kako veliko je potreb¬ nega k pravi pokori; — moje serce pa je pri vsem tem vendar le vse suho, in je ni v njem ne iskrice prave žalosti nad grehom! David je bil imeniten kralj, in se vendar le ni sra¬ moval spokornih solz; jaz pa sem tolikanj revna stvar, in se mi tudi le eno samo oko ne posolzi!“ Tako je grešnik som nad seboj zdihoval, in bolj ko premišljuje svoj revni stan, bolj se mu serce topi, dokler tudi on ne začne prav britko objo¬ kovati svojih grehov, in dokler se ne poverne nazaj na pravi pot, na pot resnične pokore. — Vidite, kako koristne so svete podobe! d) Da je češčenje svetih podob res koristno, posname se na posled tudi še iz tega, ker je Bog mnoge svete podobe s čudeži poveličal.— Takih čudežev je neizrečeno veliko. Sosebno veliko se jih je godilo s podobami Marije prečiste"'device. —Toda ne bom vam jih v misel jemal, ampak vam bom le povedal, kako da je Bog poveličal svojega zve¬ stega služabnika, svetega opata Štefana, kteri je clo svoje živ¬ ljenje daroval za resnico naše svete vere in njenih častitljivih in zveličavnih naukov, kakor sem vam že poprej pravil. K® f je bil sveti opat Štefan Bogu tako zvest, dal mu je Bog vnoč’ čudeže delati, in pri tem se je sveti Štefan večidel posluži kake podobe, n a kteri je bil vpodobljen naš Zveličar, da bi s tim pokazal, kako koristno in oblaživno da je čestiti sv®l® podobe.. Pred podobo Zveličarjevo je sv. Štefan ozdravi sleporojenega siromaka, ter mu rekel: »Sprejmi svoj pogl e j 197 v imenu Jezusa Kristusa, kterega častiš v njegovih podobah . u Edinega sina neke žene, kteri je bil obseden od hudega duha, rešil je s tiin, da mu je ukazal Jezusa moliti v njegovi podobi. — Po enakem potu je ozdravil neko imenitno gospo v Herakleji, ktera je bila bolna že sedem let. — In se ve c drugih čudežev je storil s svetimi podobami ta sveti mož. o. Ljubi poslušavci! v časti tedaj imejmo svete podobe; spoštujmo jih, kakor sveta cerkev uči in zapoveduje, in sami nad seboj si bomo skušali, kako koristno in hasnovito da je, v cerkvenem duhu in po cerkveni zapovedi častiti svete podobe. Kedarkoli tedaj v dobrem pešati začnemo, in se nam težavno vidi, po svetih božjih zapovedih živeti in ravnali; ali kedar se skušnjave v nas zaganjajo in nas v greh naganjajo; ali kedar nesreče nad nas letč in nadloge nad nas pritiskajo: — s pobožnim očesom ozrimo se na to ali uno sveto podobo, ter zaupljivo zdihnimo k Zveličarju, kterega nam podoba postavlja pred oči, ali k materi božji ali kakemu drugemu svetniku, čegar podobo imamo pred seboj, in obljubim vam, da nam bo to gotovo v blagor in korist! Amen. 108 - XXI. Keršanski nauk. Od češčenja svetinj ali ostankov svetnikov. 1. Razlagal sem vam v zadnjem keršanskem nauku, da ni zoper peryo zapoved božjo, ako čast skazujemo svetim podobam, Perva zapoved božja le prepoveduje, narejene po¬ dobe moliti. Velikovec je še clo dobro in koristno, svete podobe častiti; zakaj svete podobe nas na svetnike opominjajo, — vnemajo v nas ljubezen do Jezusa, Marije in drugih svet¬ nikov — nas prav močno k dobremu nagibljejo, — in Bog je marsiklerikrat clo s čudeži poveličal svete podobe. 2. Katoljški kristjani pa ne časte le samo svetnikov in njih podob, ampak tudi svetinje ali ostanke svetnikov, to je: njih trupla, njih kosti, njih oblačila, orožje, s kterim so bili martrani in umorjeni, in tudi njih pokopališča. Ali s tim prav ravnajo katoljški kristjani? Prav ravnajo, kar lehko dopričamo: a) iz svetega pisma; b) iz nauka in vaje svete katoljške cerkve; in c) iz sprice— vanja zdrave človeške pameti. a) Sveto pismo stare in nove zaveze ima češčenja svetinj za dobro in Bogu dopadljivo navado. Ko so šli Izraele' iz Egiptovske sužnosti v obljubljeno Kanaansko deželo, vzel j 0 Mozes seboj tudi kosti Egiptovskega Jožefa, kteri je bil dayno poprej umeri. (II. Moz. 13, 19.) — Telo Mozesovo [ ,a je clo Bog sam pokopal. (V. Moz. 34, 6.) — Prerok EI« ze J je v veliki časti imel clo plajšč Elijev, kteri je bil vpričo njeg a na ognjenem vozu vzet iz tega sveta. (IV. 2, 13. 14) Ko je kralj Jozija razdiral tempeljne molikov, in zatiral ' se molikovanje, vendar le ni hotel izkopati in sožgati kosti nekegj 1 preroka, klere so bile ondi pokopane, dasiravno je druge k° s 1 - 199 - ukazal iz grobov vzeti in požgali. (IV. Kralj. 23, 16. 17. 18.) V svetem pismu nove zaveze pa beremo, da se je kervotočna žena zaupljivo doteknila roba Jezusovega oblačila, in je s tim zdravje zadobila. (Mat. 9, 20.) Ravno tako beremo, da so pervi kristjani v časti imeli Pavlove putne pertiče (rute) in njegove pasove, ktere so na bolnike pokladali, in so ozdraveli. (Ap. dj. 19^ 12 .) — Iz vsega lega se vidi, da sveto pismo m z °per češčenje svetinj. b) češčenje svetinj poterjuje tudi sveta katoljška cerkev. Drugi Nicejski cerkveni zbor imenuje svetinje zveli- čanske studence, po kterih Bog ljudem obilne dobrote deli, in iz med cerkvene družbe izklepa slehernega, kdor bi svetinje mučencev zaničeval, in bi jih v časti ne imel tako, kakor se mora v časti imeti kaka sveta reč. — Peli Kartaginežki cer¬ kveni zbor ukazuje, da se ne sme posvečevati noben altar, ako niso vanj položene nektere svetinje. — In da molčim od drugih, naj le še povem, kaj sveti Tridentinski cerkveni zbor od češčenja svetinj določuje. Sveti zbor pravi: „Telesa častitih mučencev in telesa drugih svetnikov, kteri so zdaj s Kristusom v nebesih, bili so živi udje Jezusa Kristusa in živ tempelj svetega Duha, in morajo, kedar bodo vstale častitljive biti, da bodo deležne plačila, kakor so bile deležne vojskovanja. In častiti se morajo, ker po njih Bog veliko dobrot deli. Tisti pa, kteri prederzno terdijo, da se svetinje ne smejo častiti, in da častiti jih je nepotrebno in prazno, naj bodo ločeni iz med cerkvene družbe .“ Tako uči sveta vesoljna ali katoljška cerkev. Ravno to pa tudi spričujejo posamezni cerkveni očaki, ter pripovedujejo, da so verniki že kar o pervem začetku svete cerkve v časti imeli kosti svetnikov, in jih v očitno pobožno češčenje verni¬ kom izpostavljali. Kako skerbno so pervi kristjani hranili kosti a posteIjnov! Kako veliko spoštovanje so že od nekdaj imeli verni kristjani do svetih ostankov svetega Petra in Pavla v Rimu, in ga imajo še zdaj, tako, da se vsak pravi kristjan res tečnega šteje, ako zamore vsaj enkrat v svojem življenju moliti na grobu pervakov zmed aposteljnov! Kako skerbno so kristjani v Smirni zbirali pepel iz sožganega telesa svetega škofa Poli- — 200 karpa, kteri je bil učenec svetega Janeza evangelista! Vse skerbnejši so ga zbirali, kakor se zbirajo naj žlahnejši biseri in najčistejše zlato! S kako veliko slovesnostjo so bile prenesene kosti svetega Andreja, svetega Lukeža, svetega Timoteja ob cesarovanju Konstantina Velikega! In nič manj slovesno ni bilo prenašanje kosti preroka Samvela iz Palestine v Tracijo ob času cesarja Arkadija. Sv. Hieronim o lem tako-le pripoveduje: „Škofje so prenašali svete kosti v zlati posodi, in za njimi je šlo tolikanj obilno število ljudstva, da ga je bilo iz Sirije do Kalcedona skor nepretergana versta.“ — Sveti Krizostom prav živo opisuje, koko veliko spoštovanje se je o njegovem času skazovalo truplu svetega Lobila, in sveti Avguštin pripoveduje, kako velika čast se je skazovala telesu svetega Štefana. — Leta 437 so prenašali telo sv. Krizostoma iz mesta Komana, kjer je sveti očak v pregnanstvu umeri, nazaj v Carjigrad, kjer je poprej na patriarhalnem stolu sedel, iz kterega pa ga je bila hudobna cesarica Eudoksija pahnila, in ga daleč daleč od ondot v pregnanstvo poslala. O tej priložnosti so ljudje od vseh strani in iz med vseh stanov skupaj vreli. Cio mnihi in puščavniki so prišli iz svoje tihe samote, da bi počastili ostanke tega velikega svetnika. Kjerkoli so prenočevali s svetinjami, so vse ulice razsvitljevali, cerkve odpirali, in prepevali hvalo Bogu, ki je tolikanj čudodelen in usmiljen v svojih svetnikih- Od daljnih pokrajin in tje do veličastnega Carigrada so se razlegale hvalnice (hvalne pesmi) svetemu Krizostomu v čast. Kedar so s svetim telesom do Kalcedona prišli, in je cesar Teodozij Mlajši to zvedel, je od sebe djal vso kraljevo opravo, in j® hitel svetinjam naprot. Ž njim vred gre patriarh z vso duhovščino, pa tudi vsi cesarski služabniki od naj nizih do najviših, in skor vse ljudstvo, da je bilo mogočno mesto takrat res zapuščeno, da skor nikoli ne tako. Kakor hitro cesar, oblečen v spokorno obleko, v cerkev stopi in svetinje zagleda, spusti se pred nj e na kolena, se s čelom dotakne sreberne skrinje, v kteri s° svetinje počivale, in prosi v imenu svojih zamerlih slarse v svetega Krizostoma, kteri se je že davno znašel v nebeške 111 veličastvu, da bi se ne spominjal razžaljenja in krivic, ktei® sla mu storila oče Arkadij in mati Eudoksija tukaj na zemlj 1 - Bo skončani praznični službi božji se spet vzdignejo in v ne - - 201 — popisljivo slovesnem sprevodu prepeljejo svetinje v Carjigrad in jih neso v cerkev aposteljnov, v kteri so po navadi cesarje pokopavali in patriarhe. V pričo vsega cesarskega dvora je zdaj patriarh Proklus z vso brezštevilno množico počastil sve¬ žnje svetega Krizostoma, rayno kakor da bi bil ljubeznivega pastirja zdaj spet živega sprejemal med njegovo ljubljeno čedo. In zdaj prosi svetnika, da bi tudi v nebeških višavah v spominu imel svojo nekdanjo čedo, in da bi s svojo priprošnjo pri Bogu za-njo sprosil božji blagoslov in večno zveličanje. Proti koncu drugega dne pa so sreberno škrinjo s svetinjami spustili v cer¬ kveno rako blizo oltarja, Pa ne le svete kosti, tudi druge reči, kakor postavim orodje, s kterim so bili mučenci mučeni, ali pa obleko svet¬ nikov i. t. d. je sveta katoljška cerkev v časti imela in kot ostanke svetnikov ali svetinje častila, kakor, postavim, verige, v ktere je bil sv. Peter vklenjen, ali pa stol svetega aposteljna Jakoba. V življenju svetega puščavnika Pavla beremo, da je sveti Anton puščavnik iz palmovega perja skupaj zvezani plajšč, kterega je podedoval po svetem Pavlu, v neizrečeni veliki časti imel, in se ž njim oblačil le na velikonočni in na binkoštni praznik. c) Kar sveto pismo spričuje in sveta cerkev uči, po- terjuje tudi zdrava pamet. Mi še v časti imamo trupla svojih umerlih sorodovincov, prijallov, znancov in dobrotnikov, in gledamo, da jih spodobno pokopljemo; imamo v časti tudi druge reči, ktere smo od njih prejeli, in nas na njih spo¬ minjajo, postavim kake bukve ali kak križec, kterega smo od njih dobili, in nobeden pameten človek se nad tem ne spodtika, m nam ne očituje, kakor bi prav no ravnali: kolikanj bolj moramo v časti imeti še le ostanke in svetinje tistih zvestih služabnikov in prijatlov božjih, kteri so zavoljo Boga in iz 'jubezni do njega preterpeli naj slrašnejše muke in grozepolno smert, kteri so nam v ozir sleherne čednosti zapustili naj lepše Oglede, in se znajdejo zdaj pri Bogu v nebeškem veličastvu ! ■— častimo ostanke moža, kteri je v slavnih bitvah premagal s °vražnika naše domovine, skazujemo z nekim ponosom njegov grob, v kterem počivajo njegove kosti, skerbno hranimo meč, 202 s kterim je tolikanj junaško vodil svojo vojsko nad sovražnika; in vendar nas zavoljo tega ne graja noben pameten človek, akoravno je morda uni slavni mož zastran bogoljubnega ker- šanskega življenja na slabem glasu bil: in mi bi mar ne smeli častiti ostankov in svetinj svetnikov, kteri so še slavniši pre¬ magali pekel, premagali greh, premagali zapeljivi svet, prema¬ gali svoje lastno hudo nagnjenje in grešno poželjenje, in se tako serčno vojskovali in sami sebe darovali za božjo čast in sveto božjo postavo? Ali je mar kaka reč bolj pametna in bolj pristojna, kakor je tako češčenje svetinj, ktero češčenje se povračuje na tiste božje prijatle, kterih svetinje častimo? Svetnikom, kdo tega ne ve, so tudi njih telesa služile in po¬ magale doprinašati dobre dela! Udje njihovega telesa so bili vbogljivo orodje njihove bogoljubne duše. Njihove noge se nikdar niso vtrudile po trudopolni hoji in ternjevem potu, kte- rega so jim odkazovale božje zapovedi. Njihove roke so se v priserčni molitvi proti nebu vzdigovale, ali pa so se odpirale za dela radodarne ljubezni do bližnjega. Njihova usta in njihov jezik sta razglaševala slavo božjo, in vodila bližnjega na potu proti večnemu življenju. Njihovo serce je bilo vse polno goreče ljubezni do Boga in do bližnjega. Ali tedaj ostanki takega, duši v vsem pokornega telesa ne zaslužijo p° vsi pravici, da jih v časti imamo? Že sama zdrava pamet to terja in zahteva ! 3. Zdaj nam ne bo težko odgovor dati na vpraševanje' Zakaj katoljški kristjani trupla, ter ostanke in sve¬ tinje svetnikov častč? časte jih : a) zato, ker so trupla svetnikov živi tempeljn 1 božji, kakor sveto pismo na več krajih uči. Sv. Pavl pravi- »,Vi ste namreč tempelj živega Boga, kakor govori Gospod • Pri njih bom prebival, in med njimi bom hodil, in bom oj' Bog, in oni bodo moje ljudstvo.« (II. Kor. 6, 16.) »Ali ne veste, da ste tempelj božji, in da Duh božji v vas prebiva • Ako pa kdo tempelj božji oskruni, končal ga bo Bog. Zakaj tempelj božji je svet, in to ste vi.« (I. Kor. 3, 16. lw A 203 - »Ali ne veste, da so vaši udje tempelj svetega Duha, klen je v vas, kterega imate od Boga, in da niste svoji.“ (I.Kor. 6,19 A Kar je pa enkrat sveto in Bogu posvečeno, ostane sveto in Bogu posvečeno prebivališče, dokler človek z grehom Boga 0(1 sebe ne odžene. Torej se spodobi in je prav, da svetinje častimo, ker s tim ne častimo le samo svetnikov, ker se češčenje svetinj povračuje na svetnike, ampak časlime tudi Bo ga Očeta, kteri je trupla svetnikov častitljivo storil; častimo Boga Sina, Jezusa Kristusa, čegar živi udje so bili; častimo svetega Duha, čegar tempeljni so bili. Trupla in ostanke svetnikov častimo b) zato, ker so svetniki v njih sveto živeli in Bogu zvesto služili ali pa še cl o mučeni ali martrani bili, ter svojo kerv prelili za sveto vero Jezusovo. Zavoljo njih lepih čednost in dobrih del in zavoljo njihovega zasluženja je vzel Bog njih duše v nebesa; njih trupla so sicer tukaj ostale, toda „Bog sam varuje njih kosti, ter ne pusti, da bi se ktera pogubila* 4 , kakor spričuje prerok Izaija, pa je tudi nektere trupla častitljive storil s tim, da jih je trohnenja obvaroval ali cele, ali pa le posamezne ude, kakor, postavim, roko svetega Stefana, Ogerskega kralja, jezik svetega Janeza Nepomučana. Katoljški kristjani ostanke svetnikov častimo c) zato, ker za gotovo vemo, da bo Bog te svete trupla v nebesa vzel po sodnjem dnevu. Častitljive jih bo storil Jezus oh vstajenji teles, ter svojemu svetemu, častitljivemu telesu podobne storil, kakor nas uči sv. Pavl. Vstali bodo takrat tudi zaverženci, toda ne s ča¬ stitljivo spremenjenim telesom, ampak z ncumerjočim sicer toda °studnim, večnemu pogubljenju podverženim telesom. Vstali bodo; toda ne v večno življenje, ampak v večno pogubljenje 1,1 večno gorje! Ostanke svetnikov častimo d) zato, ker je Bog po truplih svetnikov več¬ krat že čudeže delal, in ljudem mnoge dobrote ska- z 0Yal. _ Tako beremo v svetem pismu od preroka Elizeja: - 204 - »Tudi ga ni premagala nobena beseda, še cIo njegovo mertvo truplo ga je ko preroka oznanovalo. V svojem življenju je doprinašal grozne reči, in po smerti je delal čudeže." (Sir. 48, 14. 15.) „S plajščem Elijevim, ki mu je bil padel, udaril je vodo, pa se mu ni razdelila, in je rekel: Kje je Bog Elijev tudi zdaj? In je udaril vodo, in razdelila se je tje in sem, in Elizej je šel skozi." (IV. Kralj. 2, 14.) „Neki (ljudje) pa, ki so pokopavali človeka, vidili so roparje, in vergli so merliča v Elizejev grob. In ko se je bil dotaknil Elizejevih kosti, oživel je človek, in je stal na svojih nogah." (IV.Kralj. 13,21.) — Se več čudežev s svetinjami storjenih je znanih v novi zavezi. Sv. Avguštin pripoveduje veliko čudežev, kteri so se godili samo po svetinjah sv. Štefana mučenca. Med drugim pripoveduje, da je neka slepa gospa po svetinjah sv. Štefana zadobila svoj pogled, kar se je tako-le godilo: Bil je shod, in v procesiji so nesli svetinje sv. Štefana z veliko slovesnostjo merno te slepe gospe. Gospa prosi ljudi, da jo peljejo blizo škofa, kteri je nosil svetinje. In ko jo do škofa pripeljejo, jih prosi rož, ktere so se bile dotaknile svetinj. Ko rože dobi, si jih na oči položi, in pri tej priči je spregledala, in bila popolnoma zdrava. — Škof Lucil je imel velike bolečine na nogi. Iz piščali mu je teklo, in veliko težav prizadjalo. Že j e menil, da mu bode treba nogo odžagati, kar je po prečudnem potu spet zdravje zadobil. Nosil je namreč v procesiji sve¬ tinje sv. Štefana, in je bil ozdravljen. — V mestu Hippo na Afrikanskem je živel nek mož, Bosus po imenu, iz Sirije doma- Ta mož je molil pred svetinjami sv. Štefana za svojo nevarno obolelo hčerko. Imel je seboj pri svetinjah obleko svojo hčerke. Med tem ko moli, mu hčerka umerje. Ko doma pride, sliši glasni jok svojih služabnikov in vidi, kaj se je bilo zgodilo. Vzame tedaj obleko, ktero je seboj iz cerkve p 01 ' nesel, in jo zaupljivo dene čez mertvo telo svoje hčerke, glej čudol deklica je oživela in vstala zdrava in vesela, j" Na nekem drugem kraju je stala cerkev in v cerkvi kapeli 0 ® sv. Stefanu posvečena. V obližju na dvorišču pa se dete ig ra ’ kar pride čez dvorišče par volov z vozom, ter fantiča pov°" zijo.. Kolo je šlo čez njega, in pri tej priči je bilo po njem- Mati vzdigne svoje mertvo dete, zanese ga v cerkev p re i 205 — svetinje sv. Štefana, in dete ni le samo oživelo, ampak je bilo ob enem tudi popolnoma zdravo in vse nepoškodovano. In še veliko drugih čudežev ve povedaU sv. Avguštin, kteri so se godili že samo pO svetinjah sv. Štefana. Sv. Ambrož pripoveduje spet druge čudeže storjene po svetinjah. Verniki v Milani na Italijanskem so ga prosili, da bi jim novo cerkev posvečeval. Sv. Ambrož v to pri volji, ako bo le ostanke dobil od kakih svetih mučencev. Zdaj pa mu Bog razodene v spanju, da se kosti svetih bratov in mučencev Gervazija in Protazija znajdejo v neki cerkvi, posvečeni svetima mučencema Feliksu in Naborju. Akoravno je bila Ambroževa duhovščina pri tem v velikih skerbčh, vendar je le sveti škof ukazal zemljo razkopali pred omrežjem, ktero je stalo krog groba svetih mučencev, klerima je bila cerkev posvečena. In glej ! ko kopljejo, najdejo res kosti dveh silo velikih mož, kterih glavi ste ležale posebej, ker ste jima bile odsekane, kedar sla umerla za sveto vero Jezusovo. Ker je že pozno bilo, bile so kosti s perti pogernjene in na nosilih prenesene v cerkev sv. Favsta, ktera je menda naj bližneja bila, in ondi so se vso noč opravljale molitve. Drugi dan jih neso v cerkev, ktero so mislili posvečevali, in ktero so pozneje Ambroževo cerkev imenovali. Živel pa je v mestu nek sploh znan človek, Sever po imenu, kteri je bil slep. Ko Sever sliši, kako da ljudstvo na ves glas razodeva svoje veselje, in zve, kaj da vse to pomenja, prosil je milo, da bi ga peljali pred svetinje svetih mučencev. Storili so mu, kar je prosil; tudi so mu dovolili, da je smel s svojim pulnim robcem (ruto) dotakniti se nosil, na kterih so počivale svetinje. In ko se vse to zgodi, mu polože robec na njegove slepe oči, in glej čudo! pri lej priči je spet nazaj dobil svoj pogled, je sam in brez voditelja šel na svoj dom, in je povsod oznanoval veliko čudo, ktero se je Kilo nad njim godilo.—Ko tedaj Bog sam svetinje časti s tim, da po njih čudeže dela, in ljudem veliko dobrot po njih skazuje, je i 7j i e g a ve č kot očitno, da katoljški kristjani prav imajo, da ostanke in svetinje svetnikov časlč. In češčenje svetinj, da Se le tako godi, kakor veleva sveta cerkev, je Bogu gotovo v ® e e in dopadljivo. 206 4. Zdaj pa tudi kar lahko pravi odgovor damo na te—le vpraševanje: Ali smemo romati ali na božjo pot hoditi k po¬ dobam in ostankom svetnikov? Smemo! Akoravno je namreč Bog povsodpričujoč, in povsod milostljiv in usmiljen, vendar le na nekterem kraju še posebno radodarno deli svoje milosti in dobrote. — Sv. Av¬ guštin o tem tako-le piše: „Bog je sicer povsod pričujoč, in njega, ki je vse vstvaril, ne zaklepa noben kraj. Od pravih častivcev mora moljen biti v duhu in resnici, ,da on, ki na skrivnem usliši, tudi na skrivnem opravičuje in plačuje. Toda kdo zamore pri tem, kar je ljudem očitno znano, preduhtati njegov sklep, zakaj da se na nekterih krajih taki čudeži gode, kakoršni se na drugih ne gode? Mnogim, postavim, je prav dobro znano, kako svet je tisti kraj, na kterem je pokopano telo svetega Feliksa Nolančnna, in jaz sam sem nektere od' pravil, da so Ije romali, ker se nam od ondot lagleje in zve¬ stejše popiše, kaj da je tam Bog posebnega storil in očitno na znanje dal. Zakaj tudi mi vemo, da so v Milanu pri ostankih svetnikov hudi duhovi čudoma in prestrašno mogli naznaniti* nekega tata, kleri je bil tje prišel, da bi bil tam neko goljufij 0 storil po,krivi prisegi. Prisiljen je bil, tatvino na znanje dati, in poverniti vkradeno blago. Ali ni tudi Afrika vsa poln 0 teles svetih mučencev? In vendar vemo, da se kaj lakeg 0 nikjer ne godi. Zakaj kakor aposteij pravi, da nimajo vsi dara ozdravljevanj, kakor tudi ne razločevanj duhov; tako tu^J tisti, ki vse deli po svoji volji, ni hotel, da bi se enaki čudež' godili pri vseh ostankih svetnikov/ 4 — Iz tega se vidi, da "J vselej le zgolj prazna vera, ako pobožni ljudje posebno rad' zahajajo na posebne kraje, na kterih Bog po svetinjah o' 1 podobah svetnikov doprinaša čudne dela. 5. Za sklep današnjega nauka pristavljam priserčno voši!°> da bi vsi in vselej ostankom ali svetinjam svetnikov skazova spodobno čast. Sv. Anton puščavnik je revno Pavlovo obleko lž palmovega listja bolj obrajtal kakor naj dražeje z zlatom ' n srebrom všile kraljeve oblačila. Svetemu Ambrožu so hi 1 i, s kterimi je bil križan nek svetnik, vse ljubši, kah° r 207 — vsi zakladi svela. Svetemu Krizostomu rimsko mesto m bilo zato tolikanj pri sercu, ker je bila ondi sloveča jogalija, ve i častne zidarije itd., ampak le zato, ker so on 1 ječe m po so pališča svetih aposteljnov Petra in Pavla. — »lan se in sve tinje svetnikov imamo tudi mi v vsaki cersvi m na vsa sem allarju, na kterem se opravlja daritev svete maše. Cast.mo Jih, kakor so jih častili in spoštovali ti sveti možje! Amen. XXII. Keršanski nauk. Od druge božjo zapovedi: kaj zapoveduje in kaj prepoveduje? 1. Kakor ni zoper pervo božjo zapoved, da svete po¬ dobe častimo; ravno tako ni zoper pervo božjo zapoved, da trupla, ter ostanke in svetinje svetnikov častimo, in še clo prav ravnamo, da jih častimo, kar sem vam skazal zadnjič iz svetega pisma, iz nauka svete cerkve in iz pravil zdrave pameti. — Ostanke in svetinje svetnikov pa častimo a) zato, ker so trupla pravičnih živi tempeljni božji; b) zato, ker so svetniki v njih sveto živeli in Bogu zvesto služili, ali pa še clo mučeni bili; c) zato, ker za gotovo vemo, da bo Bog trupla svetnikov po sodnjem dnevu v nebesa vzel; d) zalo, ker je Bog po truplih svetnikov večkrat že čudeže delal, in ljudem mnoge dobrote skazoval. — Iz tega vidimo, da je češčenje svetinj Bogu go¬ tovo všeč in dopadljivo, in da smemo na božjo pot hoditi k Podobam in ostankom svetnikov; zakaj akoravno je Bog povsod Pričujoč in povsod milostljiv in usmiljen, vendar le na nekterem kraju tem obilniše deli svoje milosti in dobrote. S tim je skončan nauk od perve božje zapovedi. 2. Zdaj so borno pa pogovarjali od druge božje za¬ povedi. 208 - II. božja zapoved: Ne imenuj po nemarnem božjega imena. Kaj je v drugi božji zapovedi zapovedano? V drugi božji zapovedi nam je zapovedano, božje ime posvečevali in častitljivo izrekovati. Sveto je božje ime, torej ga moramo imeti v visoki časti; strašno je božje ime, torej ga moramo strahoma izrekovati; zakaj mogočen je Bog: kedar on zemljo pogleda, se zemlja strese, in kedar se gor dotakne, se gore kadijo, prepeva kralj David v svojih psalmih. Z besedo „božje ime“ pa v drugi zapovedi božji ne menimo le samo imena božjega, temveč vse božje bitstvo, vse božje lastnosti. Kedar tedaj ta božja zapoved govori od po¬ veličevanja in češčenja božjega imena, nam s tim na znanje daje, da moramo vselej z naj večini spoštovanjem misliti in govoriti od Boga, od božjih lastnost in sploh od vseh božjih reči, ter svete vere, svetih zakramentov, svete cerkve i. t. d- Sv. Frančišek Salezijan nam o tem ta-le lepi nauk daje: „Nikdar se ne sme niti od Boga, niti od lakih reči, ktere zade¬ vajo božje češčenje, namreč od svete vere, govoriti le iz sam® zgovorljivosli ali le tako rekoč za kratek čas, temveč vselej le s svetim strahom, velikim spoštovanjem in sveto pobožnostjo- — Cio neverniki in molikovavci so si šteli v sveto dolžnost od svojih molikov nikdar ne drugači govoriti, razun z naj' večim spoštovanjem. Naj vam povem, kaj neverski modrijan Ciceron o tem govori: „0d močnih bogov mora človek g°' voriti le z globokim, svetim spoštovanjem, in tudi le samo kaj malega.“ — V posebno veliki časti so Judje imeli sveto božJ e ime. V stari zavezi je bilo sveto božje ime „Jehova“ veC' krat zapisano v svetem pismu; toda tega svetega imena n ' smel spregovarjali nihče razun velikega duhovna, in še ta ni smel izreči več kakor enkrat v letu. Ob časih pred Moz e " som pa ljudem to sveto božje ime še clo razodeto ni bilo, k< 11 ] se lahko posname iz tistih besedi, ktere je na Ilorebski g° rl Mozesu govoril gospod Bog, rekoč: „Jaz sem Bog tvojag 3 očeta, Bog Abrahamov, Bog Izakov in Bog Jakobov.^ ^ / Moz. 3, 6. 13-16.) Veliki duhoven je imel sveto ime »Je¬ hova« vrezano tudi na zlatem povoju, kterega si je ovijal in pripenjal na čelo, zato, da je ljudstvo o njegovem pogledu opomnjeno bilo na imenitno in sveto dolžnost, ktero nam na¬ klada druga božja zapoved s tim, da nam zapoveduje posve¬ čevali sveto božje ime: Cio mogočni kralj Aleksander iz Ma- cedonije je padel na kolena pred velikim duhovnom Judov¬ skim, kteri mu je v duhovski opravi naproti prišel, in je molil sveto ime »Jehova«, kar se je tako-le godilo. Aleksander Veliki si je pribojeval mesto za mestom, deželo za deželo. Zdaj se napoti tudi proti Jeruzalemu. Velikemu duhovnu Jad- dua dela to silo veliko skerbi; oberne se torej z ljudstvom vred k Bogu, ter moli in opravlja daritve, in kliče v sveto ime »Jehova«. Bog pa mu razodene v spanju, naj nikar ne bo maloserčen, in naj gre v duhovski opravi z duhovščino in ljudstvom vred kralju naproti. Veliki duhoven to stori, ter gre z duhovščino in ljudstvom Aleksandru naproti do višine Safa, iz ktere je bil lep razgled na mesto in na tempelj. Kaldejci in Feničijani, ki so kralja spremljevali, niso nič dru¬ gega pričakovali, kakor da ho kralj mesto razdjal in grozovito umoril velikega duhovna. Ko pa Aleksander zagleda to praz¬ nično procesijo, in velikega duhovna v duhovski opravi s svetim imenom »Jehova« na zlatem traku na čelu pripetem, pristopi sam do njega, se pred sveto božje ime na koleno spusti, in spodobno pozdravi velikega duhovna. Vsi kraljevi spremlje- vavci se zavzamejo, in njegov vojvoda Parmenion ga oprašuje, kako jo to, da je Judovskega velikega duhovna molil on, kteremu so uklanjajo Yse ljudstva? In kralj ga zaverne, rekoč: »Njega nisem molil, temveč molil sem Boga, čegar duhoven j® on.« In zdaj pripoveduje, kako da je še v Macedoniji v sanjah videl ravno tega velikega duhovna v ravno tej °pravi, ki ga je na vojsko naganjal, ter mu obetal, da P°jde Bog pred njim, m mu ho v oblast dal Perzijan- s ko kraljestvo. Veliki duhoven ga pelje zdaj v tempelj, v kterem je kralj daroval, in mu odpre svetopisemsko bukve Poroka Daniela, kteri je prerokoval, da bo Aleksander Per- ' / ‘ i jai!sko kraljestvo končal, in vslanovil drugega, ter macedon- s kega-g er škega. — Sveto hožje ' me »Jehova« tedaj je mo- nauk. * ^ — 210 — godnega kralja serce omečilo, da ni žalega storil ne velikemu duhovnu ne Judovskemu ljudstvu. če so pa že Judje in neverniki v toliki cesti imeli pre¬ sveto božje ime, kolikanj veče spoštovanje moramo še le mi kristjani v svojem sercu imeli do tega presvetega imena ? Zakaj nam je Bog še vse veče dobrote skazoval in nam jih še skazuje, kakor pa jih je skazoval svojemu izvoljenemu Izraelskemu ljudstvu; tako neizrečeno nas je namreč ljubil, da clo svojemu edinemu Sinu ni prizanesel, ampak ga je dal, da vsi, kteri vanj verujejo, ne bodo pogubljeni, temveč da dose¬ žejo večno življenje. Že samo sveto božje ime nam mora v spomin sklicevati to neizrekljivo ljubezen in dobroto božjo, in nam z hvaležnimi občutleji serce napolniti, kakor ga je na¬ polnilo svetnikom in svetnicam božjim. — Sveta Domnina je imela serce vse polno goreče ljubezni do Boga, in je v svojem sercu toliko spoštovanje nosila do božjega imena, da so jo škof vselej solze polile, kedar je brala ali zaslišala to sveto ime> Za njene pobožne premišljevanja jej je marsikterikrat služil 0 sveto pismo. Enkrat jo obišče njeni spovednik, ko je bil® ravno vsa zatopljena v sveto premišljevanje in vsa v solzah- Vzame jej bukve, ktere so pred njo ležale, in vidi, da je bil° sveto božje ime, ktero se po večkrat nahaja v njih, vs° s solzami napojeno, in tu in lam že tako izprano od samjj 1 solz, da ga že ni bilo več mogoče brati. Temu se spovednik čudi, in vprašuje svojo sveto spovedenko, kaj da vse to p°' menja. In sveta Domnina odgovori mu s sveto navdušenosti 0 ; in pravi: »Duhovni oče! kaj Vi me vprašujete po tem? Ah se mar nahaja kaj slajšega, kaj imenitnišega, kaj prijazniš°£ a v nebesih in na zemlji, kakor je presveto božje ime? Ali 0 mar zamogla slišati ali brati to presveto ime, in bi se pri t e °! ne spomnila neskončne dobrote in nezmerne ljubezni, po kt 01 ' me je vstvaril, odrešil, in mi toliko neskončno milost skaz 0 > po kteri me vsak dan na novo krepča in redi in oblači, P° kteri me po očetovo vlada in vodi! Ali mar ni vredno sveto ime, da ga oblivam s solzami, z vročimi solzami sv°J a ljubezni, svoje hvaležnosti, svojega veselja in svoje olro°J vdanosti!“ Ves ginjen posluša spovednik te lepe besede sv° Domnine, in gre domu vžgan od enakega spoštovanja in ona — 211 — ljubezni do presvetega imena božjega. — Ljubi moji! imejmo tudi mi vsegdar v časti presveto božje ime. Ubogajmo kralja Davida, ki pravi: „Njegovo ime bodi hvaljeno na vekomej; kakor solnce ostane njegovo ime. In oblagodarjeni bodo v njem vsi rodovi zemlje; vsi narodi ga bodo poveličevali. Hvaljen bodi Gospod, Izraelov Bog, ki čuda dela sam. In hvaljeno bodi ime njegovega veličastva na vekomej; in polna bodi vsa zemlja njegovega veličastva. Zgodi se, zgodi sel £< (Ps. 71, 17 — 19.) Posnemajmo tega svetega kralja, ki prepeva, rekoč: »Hvalil bom s petjem božje ime; in ga poveličeval s hvalo.“ (Ps. 68, 31.) 3. Kako pa častimo ali posvečujemo božje ime? Božje ime posvečujemo: a) kedar Boga naravnost pred svetom spoznavamo in ga tudi po zunanje častimo, in če skerb imamo za povišanje vsega dobrega in zatrenje vsega hudega; če se tedaj nikoli nikjer ne sramujemo, po svetih božjih in cerkvenih zapovedih živeti in ravnati, in če se ničesar ne bojimo in nikogar ne ustrašimo, kedar je treba potegniti in poganjati se za božjo čast in slavo božjo. Jezus pravi: „Kdor koli bo meno spoznal pred ljudmi, spoznal ga bom tudi jaz pred svojim Očetom.“ (Mat. 10,32.) „Tako naj sveti vaša luč pred ljudmi, da vidijo vaše dobre dela, in časte vašega Očeta, kleri je v nebesih. “ (Mat. 5, 16.) Božje ime posvečujemo: b) kedar Boga v dušnih in telesnih potrebah na Pomoč kličemo. Brez števila imamo dušnih in telesnih Potreb. Kdo je pač v stanu, vso našteti? In kdo zamore nam v selej pomagati in nam vsegdar dati, česar potrebujemo. Nikdo drugi ne, kakor le Bog sam! In če se zaupljivo k njemu za¬ tekamo in pri njem iščemo, česar potrebujemo, s tim očitno poznavamo svojo revščino in nezmožnost od ene strani, in božjo vsegamogočnost in dobrotljivost od druge strani; s tim poznavanjem pa gotovo čast in hvalo skazujemo Bogu, in Povečujemo njegovo sveto ime. Zato nas tudi Bog sam 14 * — 212 opominja po kraljevem preroku: „Kliči me ob dnevu stiske, otel te bom, in me boš častil . u (Ps. 49, 15.) — Božje ime posvečujemo tudi in mu čast skazujemo, če Boga hvalimo in poveličujemo, kakor ga je hvalil in poveličeval pobožni kralj David rekoč: „Hvalil bom Gospoda vsaki čas; njegova hvala bodi vedno v mojih ustih;« pa tudi nas vabi in sklicuje, da bi prišli in poveličevali presveto božje ime, ter pravi: po¬ veličujte z menoj Gospoda; in povišujmo skupej njegovo ime.“ (Ps. 33, 2. 4.) — Božje ime posvečujemo in mu čast ska¬ zujemo, če se v sreči in nesreči izročujemo v sveto voljo božjo, ter srečo z hvaležnim sercom sprejemamo iz božjih rok, v nesreči pa ne zgubljamo svojega zaupanja v Boga, ampak smo poterpežljivi in vdani, kakor nekdaj pravični Job, kteri jo na enkrat zgubil vse svoje premoženje, zgubil svoje ljubeznjive otroke, zgubil cIo svoje zdravje, in je akoravno ves poln turov in oteklin na gnojnem kupu sede, vendar le zaupljivo povzdignil svoj glas, rekoč: „Gospod je dal, Gospod je vzel; kakor j 0 Gospodu dopadlo, tako se je zgodilo; bodi češčeno Gospodovo ime !“ (Job. 1, 21.) Božje ime posvečujemo: c) kedar pri potrebni in pravični prisegi Bog fl na pričo kličemo, da je res, kar govorimo, in da 00 nam v kaki reči verjame. Po Mozesu Bog sam veleva v svetem pismu, rekoč: „Gospoda, svojega Boga, se boj? in njemu samemu služi, in pri njegovem imenu prisegaj* (V. Moz. 6, 13.) Božje ime posvečujemo: d) kedar Bogu storjene obljube zvesto sp°^ nujemo. Tudi v ozir obljub Bog sam govori po Mozos u v svetem pismu, in pravi: „Kar je enkrat prišlo iz tvojih ust ’ spolnuj j n stori, kakor si obljubil Gospodu, svojemu Bogu, kakor si govoril po svoji volji in s svojimi usti.« (V. 23, 23.) Kralj David pa pravi: Obljubile in spolnujte obljub® Gospodu, svojemu Bogu, vi vsi, ki ste okrog njega, in n, ‘ nosite darila, njemu strašnemu, kteri odjemlje napuhnjenog duha knezom, in je strašen kraljem na zemlji.« (Ps. 75,12.1^ 213 - Božje ime posvečujemo e) kedar božje ime s premislikom in spošto¬ vanjem izrekujemo; kedar od Boga, svete vere, od božjih svetnikov in božjih reči govorimo z vso mo- g°čo spodobnostjo in častjo. — Saj že ljudje pogostoma v mislih imajo svojega bližnjega, kterega resnično ljubijo, in radi in z veseljem od njega govorč,- in se dostojno in spo¬ dobno od njega pomenkovajo. Ravno tako so pa tudi vsi pravi kristjani, v kterih sercu je gorela goreča ljubezen do Boga, prav radi mislili na Boga, in vselej spodobno in častit¬ ljivo izrekovali njegovo presveto ime, vselej spodobno in ča¬ stitljivo govorili od božjih in svetih reči. Sveti Pavl je v svojih štirnajstih listih, zmed kterih so eni prav kratki, čez dvestokrat imenoval ime »Jezus* , in čez štiristokrat ime »Kristus*. In temu se kar nič ni čuditi; sv. Pavl namreč je Jezusa zmerom v sercu nosil, je včs gorel od ljubezni do njega; torej je tudi zmerom nanj mislil, in ga izrekoval z vso mogočo častjo. Božje ime posvečujemo f) kedar božjo besedo pridno poslušamo in po¬ božno. — Ravno zato opominja sv. Pavl, in pravi: »Božja beseda naj obilno med vami prebiva; učite in opominjevajte se med seboj z vso modrostjo, s psalmi, s hvalnimi in duhov¬ nimi pesmi, in pojte Bogu z veseljem v svojih sercih.* (Kol. 3, 16.) — In Jezus veli: »Blagor jim, kteri božjo besedo poslušajo in jo ohranijo.* (Luk. 11, 28.) — Saj že besedo kakega človeka, kterega ljubimo, v časti imamo, in s tim, da °brajtamo njegove besede in njegovo govorjenje, tudi njemu 8a memu čast skazujemo. Kolikanj bolj se spodobi, da v časti 'mamo besedo tistega, kteri je sam ob sebi vse časti in hvale Vre den! In čast, klero njegovi besedi skazujemo, se povračuje " a Boga samega, kteri nam je razodel in na znanje dal svojo Sv eto besedo. — 114 Božje ime posvečujemo: g) kedar vse, kar počenjamo, k češčenju in časti božjega imena delamo ali Bogu darujemo. — Božje ime tedaj posvečujemo in mu čast skazujemo, če si skerbno prilastujemo keršanske čednosti, in pridno doprinašamo dobre dela in s pravim namenom, ter iz ljubezni do Boga. Bodi si delo ali opravilo samo ob sebi še tako majhno in nepomenljivo, ako se opravlja z dobrim namenom, iz ljubezni do Boga, se ž njim vendar le Bog lepo časti in posvečuje sveto božje ime, in ima tako delo ceno in vrednost pred Bogom. Sv, Pavl piše: „Ali jeste ali pijete ali kaj drugega delate, storite vse k božji časti.“ (I. Kor. 10, 31.) — Ljubi kristjan! živi torej v pokorščini in ljubezni do Boga, ravnaj se vsegdar po njegovi sveti volji, doprinašaj dobre dela * dobrim namenom, in tako boš lepo spolnoval to, kar zapo¬ veduje druga božja zapoved, boš prav posvečeval svete božje ime. 4. Zdaj pridemo na to, česar se moramo varovali 1,1 ogibati po zapovedi druge božje zapovedi. In tedaj vpra' šujem: Kaj nam prepoveduje druga božja zapoved? Druga božja zapoved nam prepoveduje, nečast delal’ božjemu imenu. 5. Kako pa se božjemu imenu nečast dela? Božjemu imenu se nečast dela z vsakim gr eh o m sploh. Z vsakim grehom grešnik Boga zaničuje in mu kr* 1 čast, ktera mu gre. Majhni greh je majhno zaničevanje l)e skončno svetega Boga, velik greh pa veliko zaničevanje Bog*; Hudobneži morda tudi Boga imenujejo svojega očeta, toda 0 so mu nepokorni otroci; imenujejo ga svojega gospoda, toda oni so mu nezvesti služabniki; govore morda prav, delajo P ne prav! Nad njimi se Bog sam pritožuje po preroku Mala U (1, 6.) rekoč: „Sin spoštuje očeta, in hlapec svojega g 0S P° u ' ž če sem tedaj jaz Oče, kje je moja čast? in če sem J‘ 115 Gospod, kje je moj strah?" In po preroku Izaiju (1, 2.) pravi: »Olroke sem izredil in povišal, oni pa so me zaničevali. a Po preroku Ozeju (11, 3.) pa veli: „Na svojih rokah sem jih n °sil; in niso spoznali, da sem za-nje skerbel.“ In sv. Pavl očiluje grešnikom, ter piše: „Ti se hvališ s postavo, in s pre- lomljenjem postave Bogu nečast delaš!“ (Rimlj. 2; 23.) Kakor pa se že z vsakim grehom sploh nečast dela božjemu imenu, se mu vendar le še posebno nečast dela a) z bogokletstvom, to je: kedar kdo od Boga, od prave vere, od svetnikov ali kake druge svete reči gerdo in zaničljivo govori; pa tudi z vsakim preklinjev anjem in rotenjem. Da je to huda reč, vidi se iz tega, ker je bila v stari zavezi smertna kazen postavljena na bogokletstvo. Bog namreč govori po Mozesu (III. 24, 16.): »Kdor preklinja ime Gospodovo, naj umerje. Vsa občina naj ga kamnja, bodisi rojak ali tujec. Kdor koli ime Gospodovo preklinja, bodi umorjen!“ Božjemu imenu se nečast dela b) kedar kdo brez potrebe ali clo po krivem priseže ali prisego prelomi. Bog je prevelik Gospod, da bi ga smel človek zavoljo nepotrebnih reči na pričo jemati brez greha; še vse veči greh pa je, Boga v poterjenje kake laži na pričo klicali. Zatorej pravi Bog sam po Mozesu: „Ne prisegaj po krivem pri mojem imenu, in ne delaj nečasti imenu svojega Boga.“ (III. 19, 12.) In Jezus veli: „Jaz pa vam rečem clo ne prisegali; ne pri nebu, ker je božji tron; ne pri zemlji, ker je podnožje njegovih nog; ne pri Jeruzalemu, ker je mesto velikega kralja.“ (Mat. 5, 34.) Sv. Jakob (5,12.) Pa uči: „Pred vsem drugim pa, bratje moji, ne prisegajte ne Pri nebu, ne pri zemlji, ne pri kaki drugi reči; temveč vaše govorjenje bodi: Je je, ni ni; da pod sodbo ne padete. a Božjemu imenu se nečast dela: c) kedar kdo Bogu storjeno obljubo prelomi. Kdor zvesto ne spolnuje, kar je Bogu za terdno obljubil, s tim °čitno kaže, da Boga malo obrajta, in ga tedaj ne časti, kakor 216 je dolžen. Ravno zato govori Gospod Bog Mozesu: „Ako si obljubo storil Gospodu svojemu Bogu, ne odlašaj dopolnili je; zakaj Gospod tvoj Bog jo bo terjal od tebe; in če odlašaš ž njo, ti bo v greh prišteto. Ako nočeš obljubiti, si brez greha. Kar je pa obljubljeno, spolnuj in stori, kakor si obljubil Gospodu svojemu Bogu, in kakor si prostovoljno govoril s svojimi usti.“ (V. Moz, 23, 21 — 23.) Božjemu imenu se nečast dela: d) kedar kdo božje ime, ali kar je božjega, brez potrebe in brez časti (nespodobno) izrekuje. Nekteri kristjani imajo napačno navado, da sveto božjo ime ali kaj drugega svetega, ter Jezusa, Marijo, ali kakšnega svetnika ali kako drugo sveto reč, postavim sveti kerst, sveti zakon ali kaj takega, kar brez vse potrebe in brez vsega spoštovanja izrekujejo ali iz nepoterpežljivosti, ali v jezi, ali pri kakem smehu in norčevanju i. t. d. Tako ravnanje nikakor ni brez greha; zakaj Bog pravi po Mozesu: „Ne izrekuj po nemarnem imena Gospoda, svojega Boga; zakaj pri Gospodu ne bo nedolžen, kdor po nemarnem izrekuje ime Gospoda, svojega Boga.“ (II. Moz. 20, 7.) In modri Sirah (23, 10.) uči: »Božje ime ti ne bodi vedno y ustih, (in imen svetnikov nikar ne mešaj k svojemu govorjenju, sicer zavoljo njih ne boš brez greha ). u Božjemu imenu se nečast dela e) kedar kdo božjo besedo kazi ali napak obrača. Božja beseda, bodisi v svetem pismu zapisana ali pa po ustnein izročilu ohranjena, nima v sebi kakih človeških zmišljav? ampak zapopada v sebi izreke, nauke in zapovedi neskončno modrega in neskočno svetega Boga, kleri je svojo s vel ° besedo ljudem razodel v njih blagor in zveličanje. Ravno zato se pa tudi vsa nespodobnost in vse zaničevanje, ktero se na božjo besedo nanaša, na Boga samega povračuje. K ( l° l tedaj božjo besedo oskruni ali onečasti, s tim tudi Bogu sanien' 11 nečast dela. Božja beseda pa se onečasti ali s tim. ako kdo podtika napačen, nespodoben ali clo pregrešen p 011 ' 1 !! sosebno iz tega namena, da bi s tim olepšal ali opravi^ 1 u 217 - kako očitno hudobijo: ali pa s tim, da se božja beseda obrača na nespodobne šale, nesramne norčevanja, ali pa če se je kdo posluži, da si svojo jezo ž njo hladi. Vsega takega in enakega naj se nikdar nikoli nič ne sliši med nami; velikoveč skerbni bodimo, da bomo tudi mi po pravici se smeli pohvaliti s sv. Pavlom rekoč: „Mi nismo, kakor je njih veliko, da bi božjo besedo kazili." (I. Kor. 2, 17.) Amen. XXIII. Keršanski nauk. Od bogokletstva ali od pre klin je vanja Boga, božjih angeljev in svetnikov in Bogu posvečenih reči. 1. Začel sem vam unidan razlagati drugo božjo zapoved. Pravil sem, da je v drugi božji zapovedi zapovedano, božje ime posvečevati in častitljivo izrekovati. Božje ime pa po¬ svečujemo: a) kedar Boga naravnost pred vsem svetom spoz¬ navamo; b) kedar Boga v dušnih in telesnih potrebah na po¬ moč kličemo; c) kedar pri potrebni in pravični prisegi Boga na pričo vzamemo, da je resnica, kar govorimo; d) kedar božje ime s premislikom in spoštovanjem izrekujemo; f) kedar božjo besedo pridno in pobožno poslušamo; g) kedar vse, kar počenjamo, k češčenju in časti božjega imena delamo ali Bogu darujemo. — Razlagal sein vam na dalje, da druga božja za¬ poved prepoveduje, božjemu imenu nečast delati. Božjemu imenu pa se nečast dela z vsakim grehom sploh; zlasti pa : n ) z bogokletstvom in vsakim preklinjevanjem; b) kedar kdo brez potrebe ali clo po krivem priseže; c) kedar kdo tiogu storjeno obljubo prelomi; d) kedar kdo božje ime brez Potrebe in brez časti ali nespodobno izrekuje; e) kedar kdo kozjo besedo kazi' ali napak obrača. S tim bi bila druga božja zapoved že razložena; pri VSe m tein pa so mi vendar le potrebno vidi, od nekterih drugo božjo zapoved zadevajočih, bolj obširno govorili, m te so: 118 — 1. Bogokletstvo in preklinje vanje; H. prisega; in IU. obljuba. 2. Ostal bom l. pri pervem, ter A. bogokletstvu in B. preklinjevanju. Poslušajte tedaj zvesto, kar vam bom danes povedal; A. Od bogokletstva. 3. Kaj je bogokletstvo in v čem obstoji? Bogokletstvo obstoji' v tem, da človek zavedno in s pre- mislikom kaj nespodobnega ali zaničljivega misli, govori ali stori zoper Boga, zoper Kristusa, zoper angelje in svetnike božje ali zoper kake druge Bogu posvečene reči. Po tem takem vtegne človek bogokletstvo doprinesti ali z miseljo, ali z besedo, ali pa z djanjem, in sicer: I. ali kar naravnost ali neposredno; ali pa II. obstransko ali posredno. I. Naravnost ali neposredno bi bogokletstvo doprinesel, kdor bi od Boga ali božjih lastnost kaj nespo¬ dobnega ali zaničljivega mislil ali govoril, ali pa storil M nespodobnega ali zaničljivega zoper Boga, kar se vtegne zgo¬ diti po trojnem potu, in sicer: a) Če Bogu pripisuje kaj slabega, kar se nu* nikdar pripisovati ne more in ne sme. b) Če Bogu kaj odreče ali odteguje, kar l 0 Bogu samemu gre. c) če sebi ali kakemu drugemu človeku pr*" pisuje, kar sme le Bogu samemu pripisovati. a ) Bogu bi kaj slabega pripisoval, kdor bi mislil *d‘ govoril: Bog je neusmiljen! — Bog je trinog! — Bog vlado svet nespametno in krivično! — ali pa ko bi Boga kriveg 0 delal tistih pregreh, ktere se na svetu gode; — ali ko 1 rekel, da Bog grešnike posebno blagodaruje in blagoslovljuj 0 ’ ali kaj drugega takega. — Takih in enakih reči neskončn 0 A 119 - modremu, svetemu in pravičnemu Bogu nikdar pripisovati ne moremo in ne smemo. Kdor pa vendar le kaj takega stori, se z bogokletstvom zadolži. b) Bogu bi kratil in odtegoval, kar le Bogu samemu § re , kdor bi hotel Bogu vlajiti kako božjo lastnost, ko bi, na primero mislil ali govoril: Bog ni vsegamogočen, ni vsega- veden, ni usmiljen, ni pravičen! Tako je dela! ošabni Rabsak, vojvoda Asirijanske vojske, kedar je pod Ezekijevim kralje¬ vanjem silo delal Izraelcom, ter se ustil, da Gospod Bog Je¬ ruzalema ne more rešiti iz njegovih rok. (Izaija 36, 20.) — Tako je delal tudi hudobni cesar Julijan, s priimkom Odpadnik, ki je našega Gospoda Jezusa le „Galilejca" imenoval in lesar¬ jevega sina''. — Tako so delali tisti hudobneži, od kterih pri¬ poveduje pobožni Job (22, 13.) da govore: „Kaj Bog ve? ki sodi kakor skoz meglo!" — Tako so se pregrešili Izraelci v puščavi, ki so prešerno govorili od Boga, rekoč: „Nam bo li mogel Bog napravili mizo v puščavi?" (Ps. 77, 19.) — Tako se pregrešiš tudi ti, o kristjan! ako praviš, da ne ve¬ ruješ, da je Bog vsegaveden in neskončno pravičen, ker tega ali unega človeka noče strahovati zavoljo njegovih pregreh... c) Sebi ali drugim bi pripisoval, kar le Bogu samemu gre, tisti človek, kteri bi, postavim, rekel, ali mislil, da za- more ob svoji lastni moči in brez božje milosti (gnade) dobro delati in pobožno živeli; — ali kteri bi — prilizovaje se — ljudem pripisoval lastnosti, klere so le Bogu samemu pristojne. Tako so storili služabniki kralja Kanuta, kteri so mu vsega- mogočnost pripisovali, ter mu rekli, da ima vso oblast čez morje in čez suho zemljo. II. Obstransko ali posredno bi bogokletstvo doprinesel, kdor bi zaničljivo mislil ali govoril od svete Ve re, od svetih zakramentov, od službe božje, od angeljev, od svetnikov, ali od kake druge svete reči, ali pa, ko bi storil kaj takega nespodobnega, s čemur bi svoje zaničevanje do lakih svetih reci na znanje dajal. Ako kdo zaničuje sveto vero, svete zakramente, zaničuje s lim Boga samega, ki je njih začetnik. In vendar se ta — 220 gerda napaka dandanašnji še tako pogostoma nahaja med ljudmi! Marskteri kristjan po nemarnem izgovarja in sicer prav dosti¬ krat po nemarnem izgovarja svete zakramente, da iztrese iz sebe svojo nejevoljo, svojo jezo in togoto, in da izlije iz sebe svoj černi žolc. Kedar žena ali otrok ne slušata na pervo besedo; če hlapec ali dekla količkaj pri delu postojita; če dela ali opravila ne gredo prav iz pod rok; ali če kaka nesreča v hišo pogleda, že zakramenlira. Če jed ni prav okusno pri¬ pravljena; če otrok kaj zajoka; če konj ali vol pri oranju ali kakem drugem delu prav ne stopa, ali če ne more izpeljati, ker mu je preveč naložil: ti že spet preklinja sveti kerst, sveti zakon, svete zakramente. Pač res je, kar je Bog govoril po preroku Izaiju (52, 5.) rekoč: „Celi dan neprenehoma se kolne moje ime. ft — Pomislite vsi, ki tako delate, ter pre¬ klinjate svete zakramente, ki so studenci vseh milost (gnad) in vrata našega zveličanja, — pomislite, pravim, da se na Boga samega povračuje tista nečast, ktero narejate sv. zakramentom. Ako tedaj svete zakramente preklinjate, preklinjale s tim Boga samega, ki je njih začetnik, preklinjate Jezusa, ki je svete zakramente postavil. To pomislile in jenjajle s preklinjevanjem, in ne mirujte poprej, preden se ne odvadite te gerde in pre¬ grešne navade. Enako se tudi na Boga povračuje vsa nečast, ktera se angeljem in svetnikom božjim godi. Zakaj Bog je angelje vstvaril in obdaroval s toliko popolnamostjo, v kolikoršni se znajdejo; in Bog je svetnike podpiral s svojo milostjo, da so se posvetili in zveličali; božji prijatli so. Kdor tedaj njim kako nečast stori, s tim tudi Bogu samemu nečast naredi. 4. Ali je bogokletstvo velik ali je majhen greh? Bogokletstvo, s premislikom storjeno, je silno velik greh, in sicer a ) zato, ko grešnik z bogokletstvom kar na¬ ravnost žali Boga, najvišega Gospoda nebes i n zemlje. Sv. Hieronim pravi: „Ni je strašnejše reči nieni° bogokletstva; zakaj bogokletstvo obrača svoj brezbožni j e *'^ zoper nebesa; vsak drugi greh je majhen greh, ako ga primerja 221 z bogokletstvom". Sv. Bernardin pa govori: „Vsi drugi grehi, bi rekel, izhajajo se deloma iz človeške slabosti, deloma iz nevednosti; greh bogokletstva pa izvira iz lastne hudobije, in tem imenitniši ko je tisti, ki je razžaljen, tem veče je zadol- ženje in hudobija; zavoljo tega ga ni niti večega niti krivični— šega greha memo bogokletstva." Ravno zavoljo lega tedaj je bogokletstvo tolikanj velik greh, ker se bogokletnež kar na¬ ravnost vzdiguje zoper Boga, kteri je naj veci Gospod, in hoče zmanjševati njegovo čast ali pa jo še clo na nič djati. Res je, da grešnik s slehernim grehom nečasl dela Bogu, toda z no¬ benim ne tako naravnost, kakor z bogokletstvom. Sv. Hieronim pravi na dalje od tega greha tako-le: „Ako kdo rani kakega deželana, razžali s tim kralja, ker je ranil njegovega podlož¬ nega. Še veče bo razžaljenje, ako rani kakega služabnika na kraljevem dvoru; še veče, ako bi ranil kakega kraljevega prijatla; največe pa, ako bi kralju samemu usekal rane. Tak človek bi nikjer zavetja (in zabranišča) ne našel-" Kako strašna pregreha si je tedaj pregreha bogokletstva, ko se ž njo človek tako naravnost vzdiguje zoper Boga, pred klerim angelji za¬ krivajo svoje obličje, in mu v ponižni molitvi prepevajo hvalo, rekoč: „Svel, svet, svet, Gospod Bog, vojskinih trum; vsa zemlja je polna njegovega veličastva!" (Izaija 6, 3.) V svetem pismu berem v ozir tega naslednje besede, ktere je Bog sam govoril, rekoč: „Koga si zaničeval, in koga si preklinjal? zoper koga si povzdignil svoj glas, in si vzdignil kviško svoje oči? Zoper svetega Izraelovega! — Divjal si zoper mene (svojega Boga in svojega Gospoda), in tvoj napuh je prišel do mojih ušes!" (IV. Kralj. 19, 22. 28.) Po deželskih postavah je to silna velika pregreha, ako se kdo dotakne kraljeve časti; kolikanj veča si je še le pregreha, ako so kdo dotakne božjega veličastva!" Ako se človek pregreši zoper človeka, zamore mu Bog odpustiti; če pa človek greši zoper Gospoda, kdo bo zanj prosil?" (I. Kralj.2,25.) In res, kteri svetnik si bo upal prositi za takega človeka, kteri strup svoje hudobije iz svojih ust bruha zoper Boga? — Naj prederzniši in prešerniši hudobnež se no bo z lepo podstopil, svojega gospoda in sodnika zaničevati in zasramovati kar naravnost v oči in obličje; le bogokletnež je prederzniši in prešerniši memo vsakega drugega hudobneža, ter 222 gre in zaničuje in preklinja Boga, povsodpričujočega, Boga, ki vse vidi in vse sliši, Boga, v kterem živimo, se gibljemo, in smo. (Ap. dj. 17, 28.) „Ko ste s svojim jezikanjem še zoper mene zaničljivo govorili, sem vas jaz slišal«, govori Gospod Bog po preroku Ecehielu. (35, 13.) O strašna prederznost, da se človek podstopi v obličje preklinjevati tistega, ki zamore ves svet pokončati z enim samim miglejem!« (II. Mak. 8, 18.) b) Še bolj bomo hudobijo bogokletsva spoznali, če premislimo, kako reven, nezmožen in siromašit da je človek. In la siromašiti in ubožni človek, revni červie pozemljiški, prederzne se v svoji hudo volj nosti vzdigovati se zoper Boga, svojega Stvarnika, Odrešenika in Posvečevavca, in preklinjevati svojega naj boljšega Očeta! Glej, o človek! po svoji neskončni dobroti te je Bog vstvaril, ti dal dušo in telo, dal lepe dušne in telesne zmožnosti in moči; Jezus Kristus te je odrešil, ter tudi za tebe na svetem križu prelival svojo kerv; sveti Duh te je v svoj tempelj posvetil pri svetem lterstu; Bog te je za svojega otroka dovzel, ti je v nebesih večno srečno stanovanje pripravil, in te tudi tukaj na zemlji dan na dan osiplje z dobrotami: ti pa, ki brez Boga nič nisi in nič ne premoreš, prederzneš se, vzdigovati se zoper Gospoda, svojega Boga, in preklinjevati svojega največega dobrotnika! Ali ni 1° res strašna nehvaležnost in grozepolna hudobija? Po pravici se tedaj Bog pritoži pri kronanem preroku, rekoč: „Ko bi me bil preklinjal moj sovražnik, bi bil, se ve da, prenašal; in ko bi bil on, ki me sovraži, prešerno zoper mene govoril, bi se bij kje skril pred njim. Ti pa, človek z menoj ene misli, mej prijatelj in moj znanec, ki si sladčice z menoj vžival, in sva v božji hiši v edinosti hodila (ti mene preklinjaš! Kaj sem 11 žalega storil?«) (Ps. 54, 10—15.) c) Kako velik greh da je bogokletstvo, vidi se tudi iz kazen, ktere bogokletneže zadevajo. Ne bom vam pripovedoval, kako da so svoje dni že keršanski deželo 1 poglavarji kaznovali bogokletneže, ter jim z žarečim železom osramolivna znamnja vžigali na čelo, ali velevali jim i eZ ' izdreti, ali pa z naj hujšo smertjo jih pomorili; kajti imeli so jih za sovražnike domovine, ker so s svojim bogokletstvo 111 — 223 - razdirali blagor tako posameznih družinj kakor tudi cele deržave. Opomnim le, kako da je Bog sam marskterikrat kar nanagloma v strah vzel bogokletneže. V Tobijevih bukvah (13, 16.) beremo te-le strašne besede: „Prekleti bodo, kleri bodo tebe (Gospoda Boga) zaničevali, in pogubljeni bodo vsi, kleri bodo tebe preklinjevali.“ In v III. Mozesovih bukvah 24, 10 — 23.) je zapisana ta-le prigodba: Prišel je sin Izraelske žene, ki ga je rodila od egiptovskega moža med Izraelovimi otroki, in se je skregal z Izraelskim možem v šotoru. In ko je preklinjal ime (Boga, Gospoda), bil je peljan k Mozesu, — in so ga vergli v ječo, dokler bi ne zvedeli, kaj bo zapovedal Gospod. On je govoril Mozesu, rekoč: ^Pripelji preklinjevavca iz stanišča, in naj vsi, kteri so ga slišali, polože svoje roke na njegovo glavo, in vse ljudstvo naj ga kamnja. In reci Izraelovim otrokom : človek, ki preklinja svojega Boga, naj nosi svojo pregreho. In kdor preklinja Gospodovo ime, naj sinerli umerje; s kamnjem naj ga posuje vsa množica, naj si je bil on rojak ali lujec.— In Mozes je govoril Izraelovim otrokom, in so peljali njega, ki je preklinjal, iz stanišča, ter so ga posuli s kamnjem. — K tej prigodbi pristavlja sv. Tomaž Akvin: „Ker je bila smertna kazen postavljena le na smerlni greh, vidi se iz tega, da je bogokletstvo smerlen greh.“ — Senaherib, kralj Asirijanov, je preklinjal pravega Boga, in zanašajo se na svojo nezmerno vojsko se je mogočnišega domišljeval meino Boga. Za to pre- derznost pa mu je angelj Gospodov v eni noči v ležišču potolkel 185.000 vojščakov, in Senaherib sam je bil z mečem pokončan, in ž njim vred tudi njegovi sinovi. (Izaija 37, 36 — 37.) — Nikanor je preklinjal Boga, in Juda Makabej mu na božje povelje ukaže odsekali glavo in roko, in jezik izdreti, ter razrezati na drobne kosce pticam v jed. (II.Mak. 15 , 30 —33.) —O mokrem Poletju 1805. leta gre nek bogat angležki posestnik po polju, da bi si ogledal žito, ktero je ravno zorilo. Ko pa na polju žito ogleduje; začne spet rositi in po malem deževali. Posestniku to ni bilo nič kaj po volji, kajti mislil si je, da bo dež žito zaderževal in ne bo lepo izzorilo. V svoji zamerzi pa se prederzne spregovoriti te-le prešerne besede: „Res je že čas, da se vladanje sveta odvzame Bogu, ker vladali prav ne ume, Jaz sam bi si podstopil boljši vladati svet.“ Komaj pa spre- — 224 - govori te preklinjevavske besede, udari ga mertud in se mertev zverne na zemljo. — In tudi iz sedajnih dni bi vam lahko povedal še marskak zgled, iz kterega se očitno vidi, kako hudo da Bog pregreho bogokletstva večkrat že na tem svetu strahuje; pa je, menim, zadosti že unih zgledov, ki sem jih poprej v misel vzel. d) Da je bogokletstvo res velika pregreha, po¬ sname se na zadnje tudi še iz tega, ker je ta greh res prav peklenski greh, ter greh hudičev in zaver- žencov. Hudi duhovi in zaverženci v peklu preklinjajo Bogo zavoljo muk in bolečin, ktere ondi terpe. Sv. Janez jih je vidil v skrirnem razodenju (16, 10.11.), „kako so grizli svoje jezike zavoljo bolečine, in so preklinjevali Boga nebeškega zavoljo svojih muk in ran.“ — Tukaj na svetu je čuti dvojno govorjenje: dobro in hudobno, kakor so tudi ljudje dvojne versle: dobri in hudobni. Dobri ljudje hvalijo Boga, ga molijo in časte v veselju in v žalosti, v sreči in v nesreči, kakor je storil svoje dni bogoljubni Job, ki je v naj hujših stiskah lako-I 0 govoril: „Gospod je dal, Gospod je vzel; kakor je Gospodu dopadlo, tako se je zgodilo; bodi češčeno Gospodovo nne“ (Job. 1, 21.) Blagor vam, ljubi kristjani, ako ste tudi vi do- sihmalo tako ravnali. Tako ravnanje vam znamnje zveličanju vtiska v vašo blago dušo!“ Tudi še posihmalo zmerom tako ravnajte, ter svoje vesele in žalostne dni Boga častite, hvalil 0 in molite, da ga bole nekdaj tudi v večnosti častili, hvalili in molili! — Hudobnih govorjenje pa je priduševanje, rotenje > n bogokletno preklinjevanje, in gorje jim, ker znamnje pogubljenj 3 nosijo nad seboj, kajti posnemajo hude duhove in zaveržen 0 ljudi v peklu. Svoje dni je šel nek pobožen francosk misijonu' skoz neko vas. Ondi sliši neke otroke preklinjevali sveto božjo ime. Da bi jim prav do dobrega dopovedal, kolika stras" 3 kazen da jih čaka, začne'jim tako-le govoriti: „V vaši f' ,r J ljudje francoski govore, in če ponameroma koga srečate, . nemški govori, pravite: na Nemškem je doma; če g oV “!' španjski, pravite, da ja iz Spanje prišel; če govori angiežkb pravile, da je prišel h Angležkega, in ga imate za tuj 03 * kteri se bo poprej ali pozneje vernil v svojo domovin 0. A 225 — Zibj pn, vi bogoklelevni olroci ! dobro pazite, linj vam bom povedal : Vi sle doma iz keršunsko-katoljške dežele, in nika¬ kor ne govorite jezika svoje keršansko-kaloljške dežele; mar¬ več posnamem iz vašega bogokletstva, da pravi peklenski jezik govorile. In tedaj vam moram povedati, da ste tukaj na zemlji le tujci, in da je pekel vaša domovina, in da bote enkrat gotovo prišli med liste, ki tako govore, kakor vi.“ Ob ljube duše ! varujte se tedaj bogokletstva, ki je tako strašno velik greli. Nikdar nikoli naj vam ne vteče čez jezik kaka taka beseda, s klero bi preklinjevali uro, o kteri sle bili rojeni, ali s klero bi godernjali zoper božjo modrost ali božjo pravico, ali s klero bi preklinjevali svete zakramente, blogodarne studence našega zveličanja, ali s klero bi v nečast govorili angeljem in svetnikom božjim ali kaki drugi Bogu posvečeni reči. če se že tega strašnega greha samega na sebi ne bojite, bojte se vsaj kazen, ktere za seboj pelje. če tudi Bog, ki je milostljiv in prizanesljiv, lega ali unega bogo- kletneža zdaj še ni kaznoval, nikar ne mislite, da se je s tim že odtegnil božjemu strahovanju ! če poprej ne, po smerti ga bo gotovo vdaril, ako se zdaj resnično ne spokori. Vsakemu takemu bogokletnežu Bog poreče, kar beremo v Jobovih bukvah (15, 6.), kjer je pisano: „Tvoje usta le bodo obsodile, in ne jaz, in tvoje ustnice ti bodo odgovor dale“, za tvoje po¬ gubljenje I 5. Ali je pa bogokletstvo prav vselej tako velik greh? Prav vselej ni! Včasih vtegne biti le majhen greh, in to takrat, ko bi človek kar tje v en dan izrekel kako tako besedo, pa nikakor ni mislil ž njo zaničevali niti Boga, niti svete vere, niti svetih zakramentov, niti angeljev in božjih Sv etnikov; ali pa če mu je kaka taka beseda ponameroma in S W da nevedoma čez jezik ušla, pa ga je vselej strah in § r °za takih besedi. nauk, 15 — 226 Kaj pa takrat, kedar je človek bogokletstva že navajen? Takrat je gledati na to, ali človek svojo grešno navado obžaluje, ali je nič ne obžaluje; če si prizadeva, greha se odvaditi, ali če si nič ne prizadeva, da bi se ga odvadil, če si grešnik na vso moč prizadeva, odvaditi se tega greha, in če ga ta greh prav močno peče pri sercu, pa mu vendar ie ponameroma kaka taka kletev še uide iz ust, pa jo kar berž spet obžaluje, kakor hitro se je zave, se smertno ne pregreši. — če je pa človek bogokletstva vajen, pa ga njegova huda navada nič ne peče, in si nič ne prizadeva, da bi se je od¬ vadil, vidi se iz tega, da še ni poboljšan, in mu je gotovo v velik greh prišteto njegovo bogokletstvo, če ga tudi le kar tje v en dan izrekuje in brez premislika. Zakaj huda na¬ vada, ktere se človek odvaditi noče, stori, da je tak človek tem veči grešnik pred Bogom in tem hujšega strahovanj 3 vreden 1 6. Naj vam zdaj naznanim še nektere pripomočke? po kterih se zamore človek obvarovati bog 0 ' k 1 e t s t v a, Ljubo keršansko serce ! ako se hočeš obvarovati bog°' kletstva, moraš si: a) večkrat in prav živo pred oči postavljal’ obilne dobrote in dari, s kterimi te Bog dan na dan osiplje. Vol pozna jasli svojega gospoda, in je hvaležen svojemu dobrotniku, ki mu kermo polaga. Tudi druge živa se hvaležne skazujejo tistim, ki jim kaj dobrega store. Bi človek sam tolikanj nehvaležen bil, da bi se vsajal nad svoje? 3 največega dobrotnika, in da bi preklinjal Boga, svojega n 3 J boljšega Očeta ! b) Premišljuj in prevdarjaj od e ” ^ Strani, kako velik in veličasten, k a mogočen in strašen da je Bog, in od drug — 227 strani se spomni na svojo lastno revščino in siroščino, na svojo lastno nezmožnost in slabost. Kako bi se tedaj podstopil, ves reven ki si, preklinjevati tolikanj mogočnega Gospoda, ki te kar mahoma zamore pokončati z enim samim miglejem ! c) Spomni se na strašne kazni in večne muke v peklenskem breznu, ktere bi te gotovo zadele, ako bi iz tega sveta šel v takem strašnem grehu, kakor je bogokletstvo. d) Vstavljaj se na vso moč bogoklet¬ stvu kjerkoli nanj naletiš. Opominjaj , posvari s keršansko ljubeznijo človeka, ki se z bogokletstvom pre¬ greši, naj si je ali zmed tvojih domačih kteri, ali kdo drugi. In kedar ti pride kaka bogokletevna beseda na uho, reci sam pri sebi nalihoma: „Bodi češčeno Gospodovo ime 1“ — ali pa : „Čast bodi Bogu Očetu, in Sinu, in svetemu Duhu !“ — ali pa : „Bodi češčen in hvaljen najsvetejši zakrament svetega rešnjega Telesa !“ — ali pa : „Hvalite Gospoda vse ljudstva, hvalite ga, vsi angelji božji !“ — da s tim Bogu vsaj nekoliko zadostuješ za nečast, ktero mu je storil bogokletni jezik. Amen. 15 * - 228 XXIV. Keršanski nauk. Od kletvine ali preklinjevanja in rotenja. 1. Govoril sem zadnjič A. od bogokletstva. Bogo¬ kletstvo, sem rekel, obstoji v tem, da človek zavedno in s premislikom kaj nespodobnega ali zaničljivega misli, govori ali stori zoper Boga, zoper Kristusa, zoper angelje in svetnike, ali zoper kake druge Bogu posvečene reči, naj se že to ab kar naravnost in neposredno ali obstransko in posredno zgodb Od bogokletstva sem vam pravil, da je skorej vselej silo velik greh, zalo, ko se s tim zares peklenskim grehom človek, revni pozemeljiški červ, vzdiguje kar naravnost zoper najvišega Go" spoda nebes in zemlje. Prav močno bi se mogel tedaj vsakdo varovati tega strašnega greha ! Danes pa bom govoril B. od kletvine ali preklinjevanja in rotenja. 2. V čem obstoji preklinjevanje ali rotenje? Preklinjevanje ali kletvina in rotenje obstoji v tem, d a človek v jezi ali sovražtvu govori kake pregrešne besed e ali sam nad seboj, ali nad svojim bližnjim ali nad kako drog 0 božjo stvarjo. Po navadi postavljamo preklinjevanje in rotenje v verslo; in res ni ravno velikega razločka med njima, in če r že kak razloček med tema dvema pregrehama, bi. se da preklinjevanje od rotenja ločiti tako, da človek s preklinj e ' vanjem svojemu bližnjemu ali kaki drugi stvari božji daj neprimerne, pregrešne pridevke, ali pa, da v svoji zan>e lZ sklicuje hudega duha in peklenske pošasti, pa s tim nikom 0 nič hudega, in nič škode ne želi; postavim, ko bi komu rek® 229 - »Ti si sam satan!« — »Ti si vrag!« — »Vrag li je v mater!« itd. ali pa ko bi v jezi rekel: »Vrag zlodej hudič!« ali kaj drugega takega. Z rotenjem pa človek ne izrekuje le samo takih nepristojnih besedi, ampak tudi kar naravnost ali sebi ali drugim ljudem ali božjim stvarem kaj hudega želi. Z rotenjem°bi se po lem takem pregrešil, kdor bi rekel: „0 smert! zakaj me ne zakolješ?« — »D a hi te strela vbila !« — »Vrag te odnesi 1« itd. 3. Ali je pr eklinje vanj e in rotenje velik greh? Preklinjevanje in rotenje s premislikom storjeno je velik greh. To nam spričuje že a) naša pamet. Slehernemu poštenemu, pametnemu človeku se kletev že sama ob sebi gerda zdi, ostudna in zoperna, in strah in groza ga spreletnje, kedar sliši kakega neotesanega robavsa gerdo preklinjevati in se rotiti. Kar se pa vsakemu pametnemu, poštenemu človeku tolikanj gerdo zdi in zoperno, da ga s strahom in grozo navdaja, ne more biti brez greha, in se tudi ne more poslavljati v verslo majhnih ali odpustljivih grehov. b) Tudi sveto pismo nam poterduje, da preklinjevanje in rotenje hudo žali Boga. Ljubi Bog je vse stvari vstvaril v svojo čast. In res mu njegove stvari čast in hvalo ska- zujejo vsaka po svoje. Hvalijo ga angelji in svetniki v ne¬ besih, hvalijo ga ptice pod nebom, hvalijo ga tudi druge stvari po vsem širokem svetu. Vse se strinjajo in Bogu hvalo prepevajo kakor v prelepi soglasni pesmi. Zdaj pa se pre- klinjevavec kakor černi krokar vmes zadere in prelepo petje kazi. To ne more bili brez greha! In res pravi Jezus: »Slišali ste, da je bilo rečeno starim: Ne ubijaj; kdor pa ubija, ho sodbe kriv. Jaz pa vam povem, da vsak, kteri se jezi nad svojim bratom (namreč brez pravega vzroka in brez ljubezni), ho kriv sodbe; kdor pa svojemu bratu reče raka (to je: ti ^olovrednež), bo kriv zbora; kdor pa reče norec (to je: ti hudobnež! ti’prekleli!) bo kriv peklenskega ognja.« (Mat. 5, 2l. •22.) Te besede Jezusove imajo la-le pomen: Vašim 230 - predstojnikom je bila v puščavi dana zapoved : Ne ubijaj! To zapoved obračajo vaši učeniki le na djansko ubijanje, ter ubi- javca sodniji izročajo. Jaz vam pa rečem, da ta zapoved prepoveduje tudi, se zoper ljubezen pregrešiti z jezo ali za¬ sramovanjem; in da je ta, ki se nad svojim bratom brez ljubezni jezi, že zapadel moji sodbi; še bolj, ako je svoj notranji serd razodel z vunanjim zmerjanjem in preklinjevanjem svojega brata; posebno, ako je bližnjega silno in močno one¬ častil; tedaj si clo večno pogubljenje zasluži. Jezus pravi na dalje: »Ljubite svoje neprijatle, dobro jim storite, kteri vaS sovražijo. Blagoslovljevajte jih, kteri vas preklinjajo, in molite zanje, kteri vas obrekujejo." (Luk. 5, 27. 2S.) Kdor pa preklinja in roti svojega bližnjega, ravno nasproti ravna tej Jezusovi zapovedi, in jenja učenec Jezusov biti, ker ravno ljubezen do bližnjega je znamnje pravega učenca Jezusoveg a po besedah Jezusovih, ki pravi: »V tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, ako bote ljubezen imeli med seboj." (Jam 13, 35.) — Kdor preklinja in roti' svojega bližnjega, preklinj 3 s tim podobo božjo, zakaj človek je po božji podobi vstvarjen, preklinja svojega brata, kterega je ljubiti dolžen, kakor sameg a sebe; preklinja brata Kristusovega, za kterega se bo Jez* 1 * Kristus gotovo potegnil poslednji dan. — Ako bližnjemu kaj dobrega storimo, sprejema to Jezus Kristus sam ravno tako? kakor bi bilo njemu samemu storjeno, Kako hočete pa, bi Jezus za hudo ne jemal, kedar bližnjega preklinjate in za "j rolujele, in mu s tim hudo želite. Ko se nad bližnjim v svoj 1 jezi sami ne morete in ne smete zmaščevati in mu škodo narediti — zakaj deželska gosposka vam je za petami —• P fl sklicujete Boga, in božje stvari, in vse peklenske pošasti, ^ bi se zmaščevale ne le nad premoženjem, ampak še clo n a , dušo in nad telesom bližnjega, kteri vas je razžalil; in se P rl tem morda še clo zanašate, da vam vse to v greh prišteto n 0 bo. Le dobro premislite, kaj kletev in rotenje v sebi imm in obljubim, da vas mora strah in groza biti preklinjevanja ' rotenja; obljubim, da morate spoznati, da s preklinjevanjen* 1 rotenjem res hudo žalite Boga, kterega ste v svojem b!ižnj e ljubiti dolžni, in da ni prazna beseda Pavlova, ki P raVl ’ - 231 - da preklinjevavci no bodo v posest dobili božjega kraljestva. (I. Kor. 6, 10.) c) To resnico zagovarjajo tudi sveti cerkveni uče¬ niki. Da od drugih molčim, naj le povem, kaj sv. Bernard govori o preklinjevanju in rotenju. Te le so njegove besede: »Naglih i n togotnih ljudi, kleri se zavoljo vsake najmanjše •'oči togote, preklinjajo, rote, in hudo voščijo svojemu bliž¬ njemu, ne smeš ljudi imenovati; zakaj oni ne ravnajo po veri in po pameti, ampak tako, kakor jim navdihuje hudi duh, kte- r ega so polni.« d) Kletev in rotenje bližnjega pohujša in mu s tim na duši škodo nareja. To veste, da ga skor ni greha, kteri bi bil tako na gosto sejan po širokem svetu, kakor je preklinjevanje in rotenje. Po mestih in na selih, po njivah in po vinskih goricah, po gojzdih in po košenicah, po potih in po cestah, po hišah in po rokodelnicah, povsod in na vsakem kraju se sliši preklinjevanje in rotenje. Starši preklinjajo svoje otroke, otroci svoje starše; gospodarji in gospodinje preklinjajo svoje hlapce in dekle, in hlapci in dekle svoje gospodarje in gospodinje; rokodelec preklinja svoje orodje, kedar se mu delo po volji ne odseda; kmelovavec preklinja svojo živino, kedar mu prav ne stopa, ali kakega dela povoljno ne dela; mladi in stari preklinjajo; in — kdo bi verjel! — majhni otroci, ki se komaj dobro prekrižati znajo ali pa še tega ne gladko, preklinjevali vendar le že prav mojstersko znajo. Kaj pravite, od kod neki to pride, da je preklinje¬ vanje in rotenje tako strašno razsejano po svetu? Ali mar satan sam ljudi preklmjevanja uči? Tega ne moremo kar naravnost terditi, marveč moramo spoznati, da se kletvine •n rotenja človek od človeka uči. Starši, ki preklinjajo, nlroke kleti učijo. Le en preklinjevavsk hlapec pri hiši ali pa sosed v vasi, hitro bo vsa mladina po vasi prč- klinjevala. Ničesar se človek tako lahko ne nauči, kakor kletve in rotenja; in če ravno v tujem jeziku kaj drugega ne z nu, p 0 madjarsko ali po nemško kleti pa le vendar vč. Inko tedaj človek človeka pohujša. Jezus pa pravi: „Gorje sv «tu zavoljo pohujšanja! Pohujšanje sicer mora priti, ali ven- ^ ar gorje tistemu človeku, po kterem pohujšanje pride. Kdor — 232 — pa pohujša klerega teh malih, ki v mene verujejo, bi mu bilo bolje, da bi se mu obesil mlinsk kamen na vrat, in bi se potopil v globočino morja.“ (Mat. 18, 7. 6.) Po tem takem greh, kteri toliko pohujšanja naredi' med ljudmi, gotovo ne more majhen bili. e) P reki in jevanje bližnjemu včasih tudi časno srečo spodleze in spodje. Res je sicer, da preldinjevanje in rotenje tistemu, kteri je preklinjan, večidel nič ne škoduje, in da tisti človek ni greha deležen in nima greha, ako ni pre- klinjevavcu nobene priložnosti dal za preldinjevanje in rotenje. Vsemu temu vkljub pa se je vendar le že večkrat zgodilo, da je Bog preldinjevavca uslišal, se ve, da le v njegovo lastno škodo. Marsikleri togotnež je preklinjal $vojo ženo, in jo izdajal smerti in vsem zlim; in Bog mu je res vzel ženo, kedar jo je najbolj potreboval. —Naj večkrat in naj strašnejše pa se spolnuje kletev in rotenje staršev nad otroki. Torej j e rekel že neverski modrijan Platon: „Nobena reč ni otrokom bolj škodljiva, kakor kletev staršev.“ In sv. Duh govori v svetem pismu: „Očelov blagoslov otrokom hiše uterduje, materna kletev pa jih do tal podira." (Sirah 3, 11.) Enkrat je nek ded zaklel ali zarotil svojega vnuka, in poslušajte, kolika ne¬ sreča je iz lega prišla na vnuka in njegov zarod. Sta r očak Noe namreč je zasadil vinograd. Ker pa moči, ka- koršno vino ima, ni še poznal, ga je pervikrat preveč pik Vpijanil se je in je razgaljen ležal v šotoru. Kam, njeg° v sin, to vidi in zasmehuje svojega očeta, ter pripoveduje svojim 3 bratoma, kaj je vidil v šotoru. Ko se Noe iz spanja prebudi, ter zve, kaj je Kam storil, zarotil je in zaklinjal, ne sicei’ svojega sina Kama, kterega je bil Bog že poprej blagoslovih temveč Kamovega sina, Kanaana, rekoč: „Preklet bodi Kanaan, suženj bodi sužnjih svojih bratov!" (Genes. 9, 25.) In Kani J° bil kaznovan v svojem sinu, kar je za starše naj hujša kazen, ako so namreč kaznovani v svojih otrokih. Karnov zarod j e bil ves brezbožen, ves hudoben. Zgubil je pravo vero, in J® zašel v strašno molikovanje in naj hujše hudobije. ToIiK a hudobni so bili Kamovci, da se jim brez velike nevarno® 1 nihče ni smel bližati. Ravno zato je bilo Izraelcem ojstr° - 233 - prepovedano, ž njimi se pečati in pajdašiti. Glejte, kako strašno se je nad Kamovim zarodom spolnila očetova kletev in rotitev! — Sv. Avguštin nam pripoveduje to-le grozepolno dogodbo. V mestu Cezareja na Egiptovskem je živela vidova z desetero otroci, ter sedmimi fantiči in tremi deklicami. Kmalu po očetovi smerli se je bil starejši sin hudo piegrešil nad svojo materjo, ter jo ni le samo z besedo zaničeval, ampak je tudi svojo roko vzdignil nad njo. Drugi otroci to vidijo, pa nobeden se hudobnemu bratu ne vstavlja in nobeden se ne potegne za razžaljeno mater. Mati je bila s tim gerdim ravnanjem svojih otrok tako močno razdražena, da zaroti in zaklinja ne le starejšega neporednega sina, ampak tudi vse druge svoje otroke, ter pravi, naj kakor bratomorni Kajn divjajo po svetu, ter nikjer ne najdejo ne miru ne pokoja. In ta materna kletev se kmalu na to dopolni, in sicer prestrašno dopolni. Vsi otroci so se začeli tresti po vseh udih, in niso imeli ne miru ne pokoja niti po dnevu niti po noči. Mati se nad tem tako prestraši, da obupa, se obesi in si sama življenje konča. Otroci pa so se okrog potikali po raznih krajih vsi revni in sirotnaški, ter nikjer niso našli ne miru ne pokoja, dokler smeri ni konec storila njihovemu žalostnemu življenju. Le samo dva ali trije so po večletnem terpljenju spet zdravje zadobili po svetih ostankih svetnikov. Sv. Avguštin, ki jih je sam vidil, pripoveduje, da so neprenehoma z zobmi škripali, in se tresli in trepetali, kakor bi jih bila tresla naj hujša merzlica. — Se slrašnejši zgled naj vam povem iz Francoskega (iz okraja Francke Comle). 0 pretečenem stoletju je delala neka mati s svojo hčerjo na bregu neke reke. Hčerka je pri delu nekaj zgrešila. Nad lem pa se mali tako hudo razserdi, da deklico zakolne in zaroti, rekoč: „Da bi le strela vdarila, voda vtopila in kolo raztergalo!" In glej, kaj se zgodi! Pri tej priči strela v dekleta vdari, ter jo verze v reko; in voda je deklico gnala naprej do bližnjega mlina, kjer jo je mlinsko kolo gro¬ zovito razlergalo in razmesarilo. — Nikar pa ne mislite, da dandanašnji kaj takega ne zgodi. 14. dan decembra leta 1860 gre šestindvajsetletni sin nekega strojarja iz svojega domačega mesta v obiižju Ilorvalske meje v goro po derva. Qb svojem odhodu iz doma je svojo mater nekaj razžalil, in 234 — razdražena mati ga zaroti in zaklinja, rekoč: »Bog daj, da bi nič več nazaj ne prišel! u Mladeneč gre, si derv naloži, in se verne proti domu. Na starem potu pa se voz nanj zverne, in ga vduši. Ljudje so mu sicer na pomoč prihiteli, pa je bilo prepozno; mertev je bil. Mladeneč res ni več prišel domu, kajti pripeljali so ga mertvega prestrašeni materi. — O starši! starši! nikar ne preklinjevajte in ne rotite svojih otrok, da se v vašo lastno nesrečo in v nesrečo vaših otrok ne zverši to, kar zahtevale s svojim preklinjevanjem in izre- kujete s svojim rotenjem! Kedar se vam otroci kaj zadolžč, in potrebujejo opominjevanja, svarjenja in strahovanja, jib opo- minjevajte in svarite s keršansko ljubeznijo, in če za večkratno ljubeznivo in resnobno svarjenje ne marajo, jih strahujte s šibo: le samo preklinjevali in rotiti jih nikar: zakaj kletev staršev je strašna reč! f) Naj večo škodo pa prekl i n j e v a n j e in rotenje nareja preklinjevavcu samemu na duši in na telesu; zakaj kletev in rotenje se na preklinjevnvca povračuje. Sveto pismo pravi: „Kedar hudobnež hudiča preklinja, sam svojo dušo preklinja.“ (Sir. 21, 30.) Kralj David govori: »Ljubil je kletev, in ga bo zadela; blagoslova ni hotel, torej se od njega odmika. Oblekel je kletvino kakor oblačilo, in šla je kakor voda v njegovo oserčje, in kakor oglje v njegove kosti. Bodi mu (torej prekletstvo) kakor oblačilo, s kterim je odet; in kakor pas, ki je zmirom ž njim opasan.“ (Ps. 108,18.19.) Te besede pomenijo, da bo preklinjevavec od zunej in od znotrej ves podveržen maščevavnim šibam božjim, ktere n e bodo prizanašale ne njegovi duši, ne njegovemu telesu. Pra v lahko se mu zgodi, da brez milosti božje umerje. Le zaver- ženci v peklu preklinjajo; in kdor se kletvine in rotenja odvadi, pojde v tovaršijo prekletih. — Včasih pa Bog kletvino m rotenje že tudi s časno kaznijo vdari. Sv. Narcis, J e " ruzalernski škof, je bil prisiljen, o neki priložnosti ojstro P 0- svariti nektere hudobneže zavoljo njihovega razuzdanega živ¬ ljenja. Terdovratneži pa gredo, in da bi se zmaščevali ni1 svetim možem, ga obdolže silno velikega greha zoper sveta čistost. Trije zmed njih so svoje obrekovanje clo s priseg 0 — 235 - spričevali in svoji prisegi to—le rotenje pristavljali: Pervi je rekel: „Ako resnice ne govorim, v ognju naj zgorim!" Drugi je djal: „Ako ni res, kar pravim, naj za naj strašnejšo bolez¬ nijo obolim!" Tretji pa se je zarotil, rekoč: „Ako lažem, naj oslepim!" Kdo bi v takih okoljščinah škofa ne bil za krivega imel? In vendar je bil nedolžen, česar si je bilo sveslih mnogo njegovih ovčic. Sveti škof se ni zagovarjal, in je Bogu izročil, noj on njegovo nedolžnost razodene, kedar bo njegova sveta v °lj a ; in se je umaknil v samoto, kjer je odločen od hudob¬ nega sveta samotaril ali živel kakor puščavnik. In Bog se je res zmaščeval nad preganjavci nedolžnega moža. Obrekovavci so bili strahovani z ravno takimi šibami, kakoršne so sami nad sebe sklicevali pri svoji krivični prisegi. Strela se je po noči vžgala na nebu, in je vdarila v hišo pervega obreko- vavca. Vsa hiša je bila na enkrat v plamenu; še clo življenje si ni mogel oteti, ampak je v ognju zgorel z ženo in otroci vred. Nad drugega je prišla strašna gobova bolezen. Od podplatov na nogah do temena na glavi je bil ves v turih in ranah. Živemu je gnjiloba razjedala vse ude njegovega telesa. Tretji, viditi, kaj se je unima dvema prigodilo, se je tako silno prestrašil, da je sam v se šel, ter svoje pregreho s skesanim sercom obžaloval tako dolgo, dokler ni oslepil. Sv. Narcis se je zdaj spet nazaj vernil na svoj škofov sedež v Jeruzalemu. — Božja roka tudi zdaj ni še prikrajšana, in tudi dandanašnji še Bog preklinjevavce strahuje z različnimi kaznimi. Ravno zavoljo preklinjevanja in rotenja, kterega je toliko na svetu, šiba in biča Bog ne le posamezne preklinje— vavce, ampak tudi cele družinje, cele soseske, cele dežele. Kedar hudi požari požigajo mesta in sela, kedar huda vre¬ mena razsajajo po njivah in po vinskih goricah, kedar kužne bolezni nanagloma pobirajo živino in ljudi, vlegne vse to priti od tod, da ljudje tako strašno preklinjajo in se rote na tem ali unem kraju. In kako bi nek Bog blagoslov- Ijeval ljudi, kleri ga s svojimi preklinjevavskimi jeziki tako hudo žalijo!? - 236 - 4. Ali je preklinjevanje in rotenje vselej velik greh? Tega ne smemo terditi. Zakaj znajde se tudi zaklinjanje in rotenje neke versle, ktero se godi iz dobrega namena, in tedaj ni greh. Tako je kralj David zaklinjal goro Gelboe, ker je na njej smert zadela kralja Savla in njegovega sina Jonatana, Davidovega priserčnega prijatla. Bogoljubni Job in prerok Jeremija sta zaklinjala dan svojega spočetja in svojega rojstva, ker sta z začetkom svojega življenja zadobila tudi izvirni greh, iz kterega se izhaja vsa človeška revščina in siroščina. Ravno tako tudi ni pregrešno, ako človek v veliki žalosti zavoljo svojih grehov preklinja [isti dan, tisto uro, listi kraj, listo priložnost, o kleri je zgubil svojo nedolžnost in storil stnerten greh; zakaj v takih okoljščinah človek prav za prav ne zaklinja in ne roti tega, kar pride od Boga, temveč le to, kar ima svoj začetek od hudega duha, ter greh, ki je vselej in povsod vreden gnusenja, studenja in zaklinjanja. Preldinjevanja in rotenja tudi takrat ne smemo prištevati smertnim grehom, kedar človeku ponevedoma in skor da nehole iz ust šine kaka preklinjevavska beseda, in mu je berž žal, kedar se zave. Kedar je pa preklinjevanje in rotenje človeku že v na¬ vado zašlo, velja od take navade ravno to, kar sem vam pri bogokletstvu pravil od take pregrešne navade, če s' grešnik na vso moč prizadeva, odvaditi se tega gerdega greha, in če svoje preklinjevanje in rotenje res iz serca ob¬ žaluje, pa mu le vendar še ponameroma uteče kaka taka kletev ali rotitev čez jezik, pa mu je berž žal, kakor hitro se je zave, se sinertno ne pregreši. — Drugač pa je, ako človek zavoljo te svoje grešne navade v svojem sercu nima nobene žalosti in bolečine, in si tudi nič ne prizadeva, da hi se odvadil preldinjevanja in rotenja. Tak grešnik ni š® poboljšan, . in njegove preklinjevanja in rotenja vtegnejo biti smertni grehi, akornvno jih tu in tam klerikrat bi e* premislika izgovarja in kar tje v en dan. Nespametno bi tedaj \ — 237 — bilo, ko bi se tak grešnik izgovarjal, rekoč: »Zakolnem le iz navade*. Kaj, ko bi se tat izgovarjal pred svojim sod¬ nikom, ter mu rekel, da je kradel le iz navade ? Ali ga ne bo la izgovor delal vrednega še vece kazni? In ali ni lak človek še tem bolj bolj hudoben, kteremu se je pregreha vraslla že v navado? — Ravno na tako slabih nogah stoji tudi la izgovor: „Le, kedar sem jezen, preklinjam in se rotim, drugači ne!* Kedar kak človek človeka ubije uli zakolje, se to tudi večidel le v jezi zgodi; ali pa je ubijanje in umor zavolj lega manjše kazni vreden, ker je bil v jezi doprinesen? S takimi in enakimi izgovori preklinjevavec ne bo dalječ prišel, in ako hoče kdaj milost in usmiljenje najli pred Bogom, mora si na vso moč prizadevati, da se odvadi svoje slabe navade, in da se resnično poboljša in spokori. 5. In da se bo resnično spokoril in poboljšal, naj si pridno postavlja pred oči: a) Kako g e r d a in kako velika pregreha da je pregreha preklinjevanja in rolenja, kako žalostne na¬ sledke da ima, in kako hude kazni da y o d i za seboj za dušo in za telo. Preklinjevanje in rotenje je v peklu doma, in tedaj tudi človeku že na tem svetu srečo podira in ga na zadnje v pekel popelje. b) Naj sklene, da takrat, kedar ga jeza osiplje, nič ne bo govoril, dokler jeze ne potolaži in si ne vpokoji nepokojnega serca. Jezo pa bo vžugal, in si serce vpokojil, ako se hitro zateče k molitvi, ter zmoli nati— borna kak „Očenaš*, ali zdihne k Jezusu, k Mariji, k svojemu angeljvarhu, da bi mu prihiteli na pomoč in mu na strani stali v duhovnem boju, ter ga obvarovali padca in greha. c) Kedar mu je neprevidoma kaka kletev ali rotitev čez jezik ušla, naj se je hitro prav iz serca skesa, naj si sam zanjo kako pokoro naloži, deloma, da za storjeno pregreho vsaj nekoliko zadostuje razžaljeni božji pravici, deloma pa, da se bo greha posihtnalo varoval tem sUerbnejši. 238 — d) Naj si prav dostikrat prav živo pred oči po¬ stavlja lepe zglede keršanske krotkosti in pohlev¬ nosti, sosebno zgled Kristusov, „kteri, ko je bil preklinjan, ni klel; ko je terpel, ni protil**; (I. Petr. 2, 23.) zglede svetnikov in svetnic in vseh zvestih služabnikov božjih. Pre¬ mišljevanje takih zgledov je posebno pripravno človeka od greha odvračevati. Nek imeniten prusovsk vojašk častnik (oficir) je potožil nekemu duhovnemu gospodu, kako težavno je prav po keršansko živeti vojaškemu zapovedovavcu, in sicer težavno že zato, ker mu ni mogoče, da bi brez preklinjevanja in rotenja v lepem redu obderžal svoje podložne vojšake. Duho¬ ven ga zaverne, rekoč: „Jaz pa le vendar poznam častnika, kteri ni preklinjal, in so mu bili na besedo pokorni njegovi podložni/* Častnik mu seže v besedo, in pravi: „0 povej mi, kteri da je ta mož; od njega se vtegnem tudi jaz kaj naučiti!" „Ta mož je bil**, odgovori duhoven, „neverski Kafarnaumski stotnik. Ta mož je zapovedoval svojim vojščakom s kratko pa krotko in pohlevno besedo. Rekel je temu: Idi, in je šel; in unemu: Pridi, in je prišel; in svojemu služabniku: Stori to, in je storil. (Mat. 8, 9.) Mislim pa, da to, kar je pri rimski vojski mogoče bilo neverskemu vojšaku, tudi ne bo nemogoče pri prusovski vojski med keršanskimi vojšaki !** 6. Ljubi kristjani! ljubi Bog nam je dal jezik, da bi ž njim njega hvalili in poveliča vali, nikar pa da bi preklinjevali in Boga žalili. Vsegdar tedaj s svojim jezikom Boga že v sedanjem življenju hvalimo in častimo, da ga bomo enkrat tudi v prihodnjem življenju z angelji in svetniki hvalili in častili! Amen. — 239 — XXV. Keršanski nauk. A j 1 prisege: kdaj je pripuščena? kakšna mora biti? kako se pred gosposko prisega? 1. V dveh poslednjih keršanskih naukih sem Yam opisoval dve gerdi in ostudni pregrehi zoper drugo božjo zapoved, to je A. bogokletstvo, in B. prekl i n je v a nje in rotenje. Zadnjič sem pravil v čem .da preklinjevanje in rotenje obstoji, in da je preklinjevanje in rotenje prav dostikrat prištevati velikim ali smertnim grehom zato, ker preklinjevanje in rotenje žali Boga, bližnjega pohujša, in preklinjevavcu samemu spod¬ jeda časni blagor in večno srečo. Obljubil pa sem vam v predzadnjem keršanskem nauku, da vam bom tudi od prisege kaj povedal. Obljuba pa dolg nareja. Da se tedaj izdolžim, govoril bom danes II. Od prisege. 2. Kaj j e prisega? Prisega je sklicevanje na božje pričevanje, da s tim poterdimo resnico svojih besed ali pa zvesto spolnitev svoje obljube. Kdor prisega, s tiin Boga na pričo vzame, da je res, kar pravi, ali pa da bo verno spolnil, kar obeta. — Prisegati zamoremo ali kar naravnost pri Bogu, s tim, da Boga imenujemo, ali pa pri kaki božji stvari, postavim: na sveto evangelje, sveti križ, sveto vero, svete zakramente, kako svetinjo, Marijo ali kakega drugega svetnika ali angelja božjega. Pa tudi s tim, da prisegamo pri kaki božji stvari, prav za prav le Boga samega na pričo sklicujemo; kajti na sveto evangelje Mi na mašne bukve prisegamo, ker so tako v svetem evan- gelju kakor tudi v mašnih bukvah hranjene božje resnice; pri materi božji ali pri drugih svetnikih prisegamo, ker so bili svetniki živi tempeljni božji i. t. d. Pa tudi še do molčd 240 — bi človek lahko prisegel, ko ni namreč svoje persle kviško vzdignil iz tega namena, da bi prisegel. Prisega je dvojna: je a) poterdivna prisega, in je h) obetavna prisega. — Poterdivna prisega je lista, s klerO človek spričnje, da je res, kar pripoveduje, in da resnico go¬ vori. — Obetavna prisega pa je lista, s klero se človek zavezuje, da bo zvesto spolnil, kar obeta. Tako s poterdivno, kakor z obetavno prisego človek na pričo kliče in na pričo vzame Boga, da bi Bog sam poterdil resnico izgovorjene besede ali storjene obljube, pa ga ob enem tudi sklicuje, da bi se zmaščeval nad njim, ako bi človek po krivem prisegal. Prisega je tedaj neizrečeno imenitna, strahu in grozepolna reč. Zakaj Bog je vsegaveden, in tedaj ve, da ga človek na pričo kliče; ve pa tudi, ali je prisega res¬ nična ali je kriva. Bog je neskončno resničen in neskončno svet, ter le resnico ljubi, in sovraži vsako laž. Bog je vse- gamogočen, in tedaj zainore z vso močjo strahovati človeka; kteri bi po krivem prisegal. Bog je neskončno pravičen, kleremu nikakor ni ravnotero, ako kdo po krivem prisega* ampak krivo prisego kaznuje ojstro in strašno. Da priseg 8 ni kaka majhna in neznatna reč, vidi se tudi iz tega, ker j e pri prisegi včasih na eno samo besedo navezano poštenje, pr e - moženje in še do življenje bližnjega. Kedar se sodnik na samo besedo tega ali unega človeka ne more zanašati, mor 8 se zanesti na njegovo prisego, in po tej prisegi sklene i* 1 izreče svojo sodbo. Tedaj se le lahko zgodi, da jo na samo prisego navezan ves blagor in vsa sreča bližnjega. Zop er Nabota so prisegli hudobni ljudje, da je preklinjal; in nedolžni Nabot je zgubil svoj vinograd, zgubil clo svoje življenje? zakaj ljudstvo, opiraje se na prisego, ga je po zapovedi po¬ stave s kamnjem pobilo. (III. Kralj. 21, 13.) Ker je ravno na prisegi včasih tolikanj ležeče, ni čuditi se, da Bog v drug 1 zapovedi govori te-le resne besede: „Ne imenuj po nepridnenj imena svojega Boga; zakaj Gospod ne bo za nedolžnega im e (ne bo brez kazni pustil) tistega, ki bo njegovo ime imenov 8 po nemarnem.« (H. Moz. 20, 7.) Noben.grešnik pa tako P° nemarnem in tako po nepridnem izrekuje božjega imena } kako 1. - 241 - ga izrekuje tisti, ki po krivem prisega. Tak grešnik namreč božje ime obrača v to, da drugim ljudem laz piodaja za res¬ nico. Ako jo pa Bog Ananija in Safiro ze zavoljo ene samo laži vdaril z na"lo smertjo, akoravno nista s; pr.sego poterdila svoje laži, kolikanj hujši bo še le šiba božja zadela tistega, kleri prisega po krivem! Sv. Pavl pravi: »Nikar se ne motile, H°g se ne pusti zasramovali.“ (Gal* 6, 7.) Ni se nam torej čuditi, da so že neverniki imeli prisego za neizrečeno imenitno in sveto reč, s ktero se mora sveto ravnati. Od neverskega modrijana Klinija pripovedujejo, da bi se bil lahko obvaroval silo velike škode, ako bi bil bolel pri seči, in tega ne po krivem, temveč po pravici. Mož pa se jo prisege tolikanj bal, da je rajši škodo lerpel po nedolžnem, kakor pa da bi prisegel. In učeni Plutarh, ki je bil tudi zmed nevernikov, pravi: »Prisega je za svobodnega, to je: poštenega človeka vsa polna muk.« Zato se pa tudi med neverniki ne nahaja z lepo kak človek, kleri bi se bil' podstopil, prisegati po krivem. O kolikanj svetejša mora prisega bili še le nam kristjanom 1 3. Ali je prisega pripuščena in ali smemo prisegat i? Prisega je pripuščena, če je pravična in potrebna. Za kake majhne, nepomenljive, nečimnrne reči, se ve, da se ne sme prisegali. Kedar je pa prisega potrebna, in se po dru¬ gem polu kaka velika škoda ne da odvernili, ali kakemu raz- perlju konec storili, ali če gosposka prisego terja, takrat je prisega pripuščena, je dobro delo, in se ž njo Bog časti. Ko bi bili ljudje v pervotnern stanu ostali, ter ostali nedolžni, sveti in pravični, kakor jih je Bog vslvaril, bi jim, to se vč, prisege treba ne bilo. Ker je pa vera zmerom bolj pešala in zvestoba zmerom bolj umirala med ljudmi in se je. laž in nezvestoba zmerom bolj širila in šopirila po svetu, je bilo treba s prisego resnice iskati, kedar je šlo za kako imenitno reč. Taka imenitna reč bi, postavim, bila, ko bi se obravnovalo pri kaki sodniji o kakem hudodelstvu, in bi sum letel na kakega nedolžnega človeka, ali pa, ko bi imel kdo nauk, lb — 242 - kak velik del svojega premoženja zgubili, ako bi se po prisegi ne dopričala resnica in pravica. Imenitna reč je tudi, ako kdo prevzame kako tako službo, pri kteri je neizrečeno veliko ležeče na tem, da jo opravlja vestno in zvesto. Ako tedaj človek v takih ali enakih okoljščinah priseže, s tim Bogu nečasli ne dela, marveč še le posvečuje in poveličuje sveto božje ime. Da je taka prisega pripuščena, vidi se že iz tega, da jo je Bog sam vpeljal pri Izraelcih, da se, kedar drugega spri— čevanja ni, skaže po prisegi, kako da je s to ali uno rečjo. Po Mozesu (II. 22, 10. 11.) lako-le govori Gospod Bog: „Ako kdo da hranit svojemu bližnjemu osla, vola, ovco, ali kako drugo živino, in ta pogine ali je poškodovana, ali od¬ peljana od sovražnikov, in nihče ne vidi: naj prisega določi, da ni stegnil svoje roke po blagu svojega bližnjega; in go¬ spodar naj sprejme prisego, uni pa naj ne bo siljen povračc- vati.« — Bog sam je večkrat prisegel, in ker ni yišega od sebe imel, je sam pri sebi prisegal. Po angelju je sporočil svojemu zvestemu služabniku Abrahamu, ter mu rekel: „Sam pri sebi sem prisegel, govori Gospod, ker si to storil, in nisi prizanesel svojemu edinemu sinu zavoljo mene, hočem te bla¬ gosloviti in pomnožiti tvoj zarod kakor zvezde na nebu, in kakor pesek ob bregu morja; tvoj zarod bo v last dobil vrata svojih sovražnikov, in oblagodarjeni bodo v tvojem zarodu vsi narodi zemlje, ker si bil pokoren moji besedi . u (I. Moz. 22, 16 —18.) —Tudi Abraham je zahteval, naj mu njegovi hlapec Eliezer s prisego poterdi, da bo po vesti ravnal pri tolikanj imenitnem opravilu, po kterem ga je Abraham poslal iskat svojemu ljubemu sinu Izaku verne neveste. (I.Moz. 24,2 —4.) — Jakob je prisegel Labanu pri bogaboječnosti svojega očeta Izaka. (I. Moz. 31, 53.) — Dayid je prisegel Semeju, da mu ne bo stregel po življenju, (II. Kralj. 19, 23.) in Betzabeji j e s prisego poterdil, da bo njen sin Salomon njegov naslednik v kraljevanju. Rekel jej je: „(Kakor resnično) živi Gospod, ki je rešil mojo dušo iz vse zadrege, kakor sem ti prisego pri Gospodu, Izraelovem Bogu, rekoč: Salomon, tvoj sin, ko kraljeval za menoj, in on bo sedel na mojem prestolu menoj; tako bom storil danes.« (III. Kralj. 1, 29. 30.) "* - 243 - Tudi v novi zavezi nahajamo v svetem pismu mnogo ^ kleri nam spričujejo, da se sme prisegan. • k . i6a listih večkrat prisega. Rimljanom (h y ' 1 ' „,.-„»„ 1 ,., n i e - mi je Bog, kteremu stožim v svojem dulm po evangelja nje^ govega Sina, do vos imam neprenehoma v spoim • k( ._ rinčanom (II, 1, 23.) sporoča: »Jaz P a Bo >=‘ , P . , nisem čem zoper svojo dušo, da, ker sem vam *®" es vam prišel spet v Korint « - Galacanom (1, 200 J p llip lj ano m pa pišem, glejte, Bog je priča, da ne lažem. t (1, 8.) pravi: „Zakaj Bog mi je priča, kako /.ehm p vseh v-sercu Jezusa Kristusa." lu Solunjčanom ( • ’ 5.10.) piše: »Nikoli nismo bili v govorjenju priliznjeni, veste; tudi nismo priložnosti iskali k lakomnosti, ®°” J p . — Vi ste priče in Bog, kako sveto in pravično, r r smo se zaderžali do vas, kteri sle verovali. — ‘ sam, kedar ga je veliki duhoven zarotil, ter mu lete . n rotim te pri živem Bogu, da nam poveš, ali si ti ris us, božji?« sprejel je prisego, ter odgovoril velikemu a °^ nu ' „Ti si rekel (to je: da, jaz sem!)« (Mat. 20, 63. •) Iz vsega lega lahko razvidite, da je bila piisega pripuscena že v stari zavezi in tudi v novi zavezi o Jezusovem času; torej tudi dandanašnji pravična in potrebna prisega m pregrešna, marveč je pripuščena, je dobro delo, in zaleze Bogu v cas , kajti včasih se le samo po prisegi pride resnici na sled. Naj si je namreč kak človek v svojem govorjenju tudi se tolikanj lažnjiv, v spolnovanju svojih obljub tudi še tako nezvest, ven¬ dar si le ne bo z lepo podslopil lagati takrat, kedar gre na prisego, ako ni že popolnoma spriden in ves hudoben. Morebiti pa se enemu ali drugemu čudno vidi, ko P r f vim ’ da je prisega pripuščena, in ko lerdim, da ni pregresn , je pravično in potrebna, in si misli sam pri sebi, kako da se aamore vezati moje govorjenje z govorjenjem Jezusovim, l pravi: „Slišali sle, da je bilo rečeno starim: Ne prisegaj po krivem, spolnuj pa svojo prisego Gospodu. Jaz pa vam rečem, do ne prisegati, ne pri nebu, ker je sedež božji, ne pri zemlji, ker je podnožje njegovih nog; ne pri Jeruzalemu, ker je mesto velikega kralja. Tudi pri svoji glavi ne prisegaj, ker ne moreš »e enega lasa belega ali černega storiti. Vaše govorjenje 16 * — 244 — bodi: Je, je; ne, ne; kar je pa več, kakor to, je od hudega/ (Mat. 5, 33 — 37.) In za Jezusom tudi sv. Jakob (5, 12.) pravi: „Pred vsem pa, bratje moji! ne prisegajte, ne pri nebu, ne pri zemlji, ne s kako drugo prisego. Bodi pa vaše go- vorjenje: Je, je; ni, ni; da pod sodbo ne padete. a — T® besede Jezusove in Jakobove ne prepovedujejo kar v sploh vsake prisege, ampak prepovedujejo le nepotrebno in krivično prisego. Judje namreč so mislili, da le samo krivična priseg 3 je pregrešna in prepovedana, in da zavoljo resničnih reči smejo prisegati, kolikorkrat koli hočejo, če tudi kar brez vse potrebe, in če tudi to, zavoljo česar se prisega, cIo nobene vrednosti nima; ravno zavoljo tega so grozno gerdo delali s prisego '■ prisegali so zn vsako, elo najmanjšo reč; prisego so vlikol' v svoje vsakdanje pogovore in clo v svoje šaljive norčevanje- Od take gerde navade je hotel Jezus svoje poslušavce od ver' niti, in jim je torej rekel: „Jaz pa vam rečem, clo ne p rl " segati.“ Na dalje so bili Judje teh misel, da prisega veže I 0 takrat, kedar se prisega pri božjem imenu; prisege pa, kt 01 " 0 se delajo pri nebu, pri Jeruzalemu, pri svoji glavi i. t. d. d 0 nič ne vežejo, in da niso nobene prisege; pa tudi to pomot 0 je Jezus overgel z uno svojo besedo, še bolj pa z naslednji 01 ojslrim svarjenjem, rekoč: „Gorje vam, slepi vodniki! kt 0rl pravile: Kdor koli prisega pri lempeljnu, ni nič; kdor pa p 1 ’]” seže pri zlatu lempeljnovem, je dolžen. Neumneži in slep 01 ' zakaj, kaj je več, zlato ali tempelj, ki zlato posvečuje? . kdor koli prisega pri altorju, ni nič; kdorkoli pa priseže P rl daru, ki je na njem, je dolžen. Slepci! zakaj, kaj je veC ’ dar ali altar, ki dar posvečuje? Kdor namreč pri altarju p rl T sega, prisega pri njem in pri vsem, kar je na njem. In kdor P r tempeljnu prisega, prisega pri njem in pri tistem, ki v nje 10 prebiva. In kdor pisega pri nebu, prisega pri božjem sedež°> ! n pri tistem, ki na njem sedi,“ (Mat. 23, 16 — 22.)— S tin ' 1^4 1 IVI MU IIJV/Il« ovui, x w f ipf0 je Jezus Jude podučil, da veljavo imajo tudi take prisege, ^ se delajo pri nebu, pri zemlji, pri svoji glavi, ali pri r takih rečeh, in da tudi takih priseg človek ne sme de 11 '.^[j kje v en dan, kar brez vse potrebe, ali zavoljo kakih reči. Hotel jim je v spomin poklicati nauk, kterega je Hog v stari zavezi dal po modrem Sirahu (23, 9. 12,) r eli0,/ ' 245 — ^Prisegali ne vadi svojih ust, zakaj v tem jih veliko pade. —človek, ki veliko prisego, jo poln krivice, in šiba ne pojde od njegove hiše.“ 4. Ko je pa prisega imenitna in sveta pa tudi strašna reč, treba je vedeti, kdaj je pripuščena in kdaj ni pripuščena; kdaj je pregrešna in kdaj ni pregrešna, marveč se ž njo še cIo Bog časti in posvečuje njegovo sveto ime. Ravno za¬ voljo tega vam bom povedal lastnosti pravične prisege. O lastnostih pravične prisege govori prerok Jeremija (4, 2.) rekoč: „Prisegal boš v resnici in v sodbi in po pravici . u Lastnosti pravične prisege tedaj so, da prisega človek: a) v resnici, b) v sodbi in c) po pravici. a) V resnici prisegati se pravi: s prisego resnici pričevanje dajali, nikakor pa ne s prisego laži v zavetje jemati. Zakaj Bog, ki je neskončno resničen, se sme le za resnico voljo na pričo klicati, nikakor pa ne za kako laž. In prisega je ravno iz tega namena vpeljana med ljudmi, da se laži pride v okom, in da se konec stori krivici in zvijačam, človek tedaj, ki prisega, mora dobro vedeti, da je resnična tista reč, ktero misli s prisego poterdili; popolnoma mora prepričan biti, da je s tisto rečjo ravno tako, kakor jo s pri¬ sego spriča, in nič drugači ne. Ko bi se mu le samo do¬ zdevalo, da vtegne ta reč biti tako ali tako, popolnega pre¬ pričanja pa bi ne imel, ne sme s prisego pričati v ozir tiste reči; če pa že mora prisegati, mora kar naravnost povedati, da v ozir tiste reči nima popolnega prepričanja, temveč da se mu le dozdeva, da vtegne tako bili, Ako lega ne stori, bi vtegnil po krivem priseči. Ravno zato zamore človek s pri¬ sego polerditi le to samo, kar je sam vidil, sam slišal, sam čutil, nikakor pa ne tega, kar so drugi vidili,- drugi slišali, drugi čutili; zakaj na pripovedovanje drugih se človek ne more nikoli zanesti tako popolnoma, da bi smel s prisego polerditi, d« se je to, kar mu pripovedujejo, godilo ravno tako, kakor mu oni pripovedujejo. Bodi si namreč človek na lem svetu tudi še tako pravičen, vendar se mu le vtegne prigodili, da se kterikrat zmoti ali clo od resnice odstopi. Le na to samo, — 246 - kar je Bog razodel, in kar v božjem imenu svetu katoljšk« cerkev uči, smemo se vselej popolnoma zanesti, in smemo, ko bi na to prišlo, resnico božje besede tudi s prisego poler- diti. — In kedar se človek s prisego zavezuje, da bo to ali uno reč storil, to ali uno obljubo spolnil, mora popolnoma prepričan biti, da jo bo tudi res storiti ali spolniti zamogel- Ravno zavoljo tega mora poprej, preden prisega, dobro pre- misliti, ali bo mogel storiti in spolniti, kar obeta, ali ne, da si s krivo, prisego vesli ne obteži. — Vsakdo pa, kdor želi prisegati prav ter v resnici, mora se na vso moč ogibati sle¬ herne zvijače, ter nikakor ne sme sam pri sebi besedam pod¬ tikati drugega pomena od tistega, klerega besede pri prisegi imajo, tudi nikakor ne sme po kakih drugih ovinkih resnici vhajati spred oči. Kdor bi se, kedar prisega, poslužil zvijač in goljufij, bi po krivem prisegel, bi storil strašen greh, in bi po tem takem nikogar hujše ne ogoljufal, kakor samega sebe in svojo ubogo dušo. — Nekemu možu je bila žena umerla- Gosposka zahteva, naj mož s prisego polerdi, koliko premoženja da ima, da se dedšcina privaruje njegovima otrokoma. Mo* pa dene 100 kron (tolarjev) na stran, ter jih zaveže v mošnjo? in mošnjo zakoplje v zemljo unkraj vasi. Pri gosposki na¬ znani le toliko premoženja, kolikor ga je v hiši imel, in 1,8 te svoje besede priseže- Tolažil se je, da sme zdaj kar bre* vse skerbi priseči, da nima več denarja, kakor toliko, koliko*] ga je naznanil, ker unega denarja, kterega je prikril, v bis* ni imel. Gosposka pa pride njegovi slepariji na sled, in g 8 ojstro postrahuje zavoljo njegove krive prisege. Verh tega ) 6 pa prišel še ob unib sto kron. Nek berač, ki je ležal v bližnji pečnici, spazil je moža, ko je denar zakopaval, ter je šel, denar vzel, in jo potegnil ž njim v druge kraje. b) V sodbi prisegati se pravi: človek mora, preden priseže, dobro premisliti in presoditi, ali je tista reč, kter° misli s prisego poterditi, zadosti imenitna za prisego ali ne? in ali j e prisega potrebna ali ne. Pri tem presojevanju prav pazen biti in skerben, da se ne prenagli in da se e' sovraštva ali prevelike ljubezni ali kakega drugega nerod¬ nega nagnjenja serca ne da zapeljati v kako nespametno • -ilV '’ nanje, ter v nepremišljeno ali nepotrebno prisego. - 247 — Zoper lo lastnost pravične prisege se je svoje dni pre¬ grešil Jefte. Namenjen, v boj se spustiti s sovražnimi Amo- nitarji, prisegel je Jefte, da bo, ako srečno zmago sovražnika, Bogu v žgavni dar daroval pervo reč, ktera mu bo naproti Prišla iz njegove hiše. In glej, kaj se zgodi! Jefte sovražnika *maga in se verne domu, in iz njegove hiše mu v njegovo neizrečeno veliko žalost in dušno britkost naproti pride nje¬ gova edina, priscrčna hčerka. (Sodnik 11.) Enako nepre¬ mišljeno prisego je storil tudi kralj Savi. Tisti dan, ko je v vojski dervil za sovražnimi Filiščani, zapovedal je, da no¬ beden zmed njegovih ljudi clo nič ne sme jesti do večera, in je s prisego smert zažugal slehernemu, Utori bi se pregrešil zoper to povelje. Kraljev sin Jonatan, ves lačen in truden ki je bil, in ki ni vedel za očetovo prisego, vtaknil je konec svoje palice v sat meda, in je okusil nekoliko meda. Ko Savi to zve, hoče umorili svojega sina, in bi ga bil tudi res umoril, ko bi mu ljudstvo tega zabranilo ne bilo. (I. Kralj 14.) — Ravno tako nespametna je bila prisega Herodova. Kralj Herod vidi hčerko Herodiadno plesati, in to mu je bilo toli¬ kanj všeč, da jej s prisego obljubi, dali jej vse, karkoli bi zahtevala, in naj bi si bila clo polovica njegovega kraljestva. In na to neprevdarjeno prisego je glava svetega Kerstnika padla pod meč. (Mark. 6.) c) Po pravici prisegati se pravi: človek ne sme nič drugega s prisego poterditi, in se ne sme v nič drugega s prisego zavezati, kakor je pošteno in prav; nikdar nikoli pa ne sme s prisego poterditi kake nespametne, nespodobne, kri¬ vične ali pregrešne reči. Zoper to lastnost pravične prisege se je pregrešil kralj David. Poslal je bil namreč o neki sili do bogatega Nabala, da bi živeža prinesel njemu in njegovim vojščakom. Toda poslanci vračajo se, sporočevaje, da Nabal živeža ne da. David s e razserdi in priseže, da bo pokončal Nabala in vso njegovo hišo. In David bi bil tudi res spolnil to krivično prisego, ko h' ga ne bila potolažila Abigail, žena Nabalova, ki je naproti hitela Davidu, in mu prinesla živeža zanj in za vse njegove 'judi. (I. Kralj. 25.) — Z enako krivično prisego so se za- 248 - vezali nekleri Judje, da ne bodo ne jedli ne pili, dokler ne bodo umorili svetega aposteljna Pavla. (Apost. djanje 28, 12.) — Take, zoper pravico storjene prisege so, se ve da, vselej pregrešne zato, ker je to, kar se s prisego poterdi, pregrešno že samo ob sebi. Greh pa je in ostane greh, če bi se človek tudi s še tolikimi prisegami vanj zavezoval. Pravi in resnični kristjan zmerom pravico ljubi in krivico sovraži, in tedaj se tudi varuje tem skerbnejši, s prisego komu kako krivico napraviti ali krivici podobo pra¬ vice dajali. In kedar je pred gosposko poklican, in gosposka terja, naj s prisego poterdi, da je ta ali una reč tako in nič drugači ne, bo vselej skerbno na to gledal, da od resnice prav nič, in clo za en las ne odstopi. 5. Kar sem vam zdaj pravil, velja za vsako prisego, in ne le samo za prisego pred gosposko. Naj vam pa zdaj od prisege pred gosposko še posebej kaj povem. Kdor prisega pred gosposko, odkrit vstopi se pred britko martro ali podobo križanega Zveličarja, in no vsaki strani britke martre gori voščena sveča- Križ, pred klerim prisegavec stoji, opomnuje ga, da stoji pred vsegavednim božjim Sodnikom, kteri pregleda tudi naj skrivnejše shrambe človeškega serca. Da se odkril vstopi na prisego, ne pomenja le samo spoštovanje, kterega mora človek imeti do božje vsegamogočnosti, ampak tudi to, da podverže svojo glavo božjemu maščevanju, ravno kakor bi hotel reči: „Pravični Bog! glej, tukaj imaš mojo glavo: strela naj m 0 zadene, in blisk naj me konča, če ni res to, kar govorim. — Prisegavec, kedar prisega, mora k viško vzdigniti svojo desnico, in tri p e r s t ® stegnjene po koncu deržati, dva pa n a z s J zakriviti. Trije stegnjeni persti pomenijo sveto Trojico, Boga Očeta, in Sina, in svetega Duha; dv® nazaj zakrivljena persta pomenila človeško dušo S tremi stegnjenimi persti hoče tedaj prisega vcC reči: „Ce ni res. kar govorim, naj me Bog izbriše iz bukev življenja; Bog Sin naj stori, da bo njegova prelita kri njegovo terpljenje meni brez vsega prida in zgubljeno na - 249 menoj; sveti Duh naj mi posihmalo nobene milosti (gnade) več ne deli, in naj mi v zveličanje nič več ne pomore . u Mali perst ali mezinec pomeni telo, pomeni sedajno življenje, ktero jo bralko. Perst zraven njega, na kterega se perslan natika, pomeni dušo in večno življenje, ktero nima ne konca ne kraja, ravno kakor perslan, ki tudi nima ne konca ne kraja. — Ko tedaj prisegavec prisega, ter dva persta nazaj zakrivi, in jih unim trem tako rekoč podverže, hoče s tim na znanje dali, naj ga Bog strahuje v sedajnem in prihodnjem življenju, naj mu časno življenje skrajša in ga pahne v večno terpljenje, ako bi po krivem prisegal. 6. Iz vsega tega se lahko posname, kako skerbno se mora kristjan varovali, da ne priseže po krivem, zakaj „kaj bi človeku pomagalo, ako si tudi ves svet pridobi, na svoji duši pa škodo terpll a (Mat. 16, 26.) Amen. XXVI. Keršanski nauk. Od krive prisege. — Od nepotrebnega priseganja, ktero se ne stori pred gosposko. — Ali se mora prisega deržati? — Kako se mora kriva prisega porav nati? 1. Začel sem vam razlagati nauk od prisege. S pri¬ sego, sem rekel, Boga na pričo vzamemo, da je resnično, kar govorimo, in da bomo zares spolnili, kor obetamo.— Prisegati smemo, kedor je prisega potrebna, kedar je pravična, in kedar gosposka zahteva, da prisegamo. — Prisega mora biti storjena : v resnici, v sodbi, v pravici, to je: tista reč, zavoljo ktere prisegamo, mora biti popolnoma resnična, mora bili zadosti imenitna, in ne sme biti krivična in pregrešna. — Pravil sem vam tudi, kako se prisega pred gosposko. — Iz vsega lega s, e se lahko prepričali, kako imenitna in sveta reč da je pri— 8e ga, pa tudi strahu in groze polna. Ravno zavoljo tega mo- — 250 — ramo po vsem skerhni biti, kedar prisegamo, da prisegamo po pravici. In naj bi tudi sebe ali kakega drugega še toliko časne škode obvarovali, in naj bi sebi ali drugim še toliki časen dobiček naklonili po krivični prisegi, vendar le ne smemo se nikdar nikoli ne tako daleč zmotiti, da bi prisegali po krivem, zakaj kriva prisega jo strašna, je grozenska reč. In da vas od tega tem bolj prepričam, vam bom zdaj še kaj več povedal: Od krive prisege. 2. V čem obstoji' kriva prisega, ali: kteri človek po krivem prisega? Po krivem priseže tisti človek, kteri a) s prisego za resnično poterdi kaj takega, od česar ve, da ni res, ali pa od česar za gotovo ne v d, ali je res, ali ne; — ali pa b) če se s prisego zaveže, da bo storil kako reč, ktere vendar le ne misli storiti, ali od ktere prav ne vč, ali jo bo mogel zveršiti, ali ne;— ali pa, če c) se s prisego zaveže, da bo kaj hudega storil ali kaj dobrega opustil. a) Ena naj imenitnišik lastnost vsake prisege je resnica ali resničnost. To namreč, kar človek s prisego poterdi, mora biti popolnoma resnično. Ako bi pa človek od kake reči vedel, da ni resnična, pa bi jo le vendar s prisego poterdil za res¬ nično, bi bil kriv krive prisege. In še clo takrat bi si n0 vest navalil krivo prisego, ko bi se mu le samo dozdevalo, da vtegne neresnična biti tista reč, ktero s prisego poterdi za resnično. Ko bi, postavim, kdo kaj denarja posodil svojem 11 sosedu. Sosed pa, namesto da bi denar vernil o prave 01 času, bi terdil, da mu je denar vernil, pa bi ga mu vendar le vernil ne bil, in uni bi lažnjivega soseda na prisego gnal, 10 bi sosed s prisego poterdil, da mu je denar vernil, akoravnO dobro ve, da mu ga ni vernil, bi s tim sosed po krivem p rl “' segel. Po krivem bi prisegel pa tudi takrat, ko bi ne vede prav, ali mu je denar vernil, ali mu ga ni vernil, pa bi ven¬ dar le prisegel, da mu ga je vernil. - 251 b) Na dalje je krive prisege kriv tisti, kteri se s pri¬ sego zaveže, da bo kako reč storil, pa je ne misli storiti; ali pa, če dvomi in si nič prav svest ni, ali jo bo storil ali ne, pa vendar le s prisego terdi, da jo bo storil; ali pa, če takrat, kedar prisega, sicer misli, da bo storil tisto reč, pozneje pa je 'e vendar noče storiti. Po tem takem bi po krivem prisegel v >'adnik ali župan ali srenjski svelovavec, kteri bi se s prisego zavezal, da bo vestno in zvesto opravljal svojo službo, pozneje pa bi le vendar brezvestno opravljal svoje opravila in krivične sodbe delal. Po krivem bi prisegel vojščak, kteri bi zvestobo zaprisegel cesarju in domovini, po tem pa bi zmed vojaščine pobegnil, ali pa še clo sovražniku izdajal svojo domovino. c) Krive prisege bi bil tudi kriv, kdor bi se s prisego zavezal, da ko kaj hudega storil ali kaj dobrega opustil. S tako prisego so se zavezovali in se še zavezujejo v hude dela osveteželjni ljudje, roparji in drugi hudobneži. Po krivem bi tedaj prisegel, kdor bi se s prisego zavezal, rekoč: „Ne bom ne v cerkev šel, in ne bom zmolil nobenega Očenaša ne poprej, preden se kervavo ne zmaščujem nad svojim sovraž¬ nikom 1“— S krivo prisego se zavezujejo tudi roparji in tolovaji v rop, poboj in druge hude dela. — Po krivem prisegajo tudi rovarji, prekucuhi in drugi malopridni udje skrivnih družtev, kteri se s prisego zavezujejo, razdirati postavni red, spodlezo- vati sveto vero, zatirati pravico, in sejati nezmerno zlo in grozepolno gorje po širokem svetu. 3. Ali je kriva prisega velik greh? Kriva prisega, posebno, -ako je pred gosposko storjena, je velik, strašno velik greh, in sicer a) zato, ker krivoprisežnik tako rekoč za¬ sramuje v s ega vednega, neskončno resničnega, ne¬ skončno svetega in neskončno pravičnega Boga. Tak človek hoče Boga deležnega storili svoje krivice in svoje laži, zato, ker ljudi goljufa s tim, da Boga na pričo sklicuje, da bi Bog poterdil njegove laži, njegove zvijače in njegove krivice. Tak človek je ali že vso vero zgubil, ali pa ga imajo njegove 252 - hude strasti, lakomnost, togota in druge enake gospodovavke njegovega serca že popolnoma pod oblastjo, da ga preslepi tako močno, da si sam nad svojo glavo s prisego sklicuje naj slrašnejše božje maščevanje. b) Kriva prisega je strašno velik greh zato, ker ona pokončava poslednji pripomoček, po kterem bi se še mogla ohrani ti resnica in zvestoba med ljudmi. —Kedar gre za srečo bližnjega in za njegovo dobro ime, da ima, postavim, res terjati toliko ali toliko od tega ali unega, ali da je res nedolžen v ozir kakega hudodelstva, kte- rega je obdolžen; in se resnici po nobenem drugem potu ne more priti na sled: takrat je prisega poslednji sredek in po¬ slednji pripomoček, po kterem se zamore še na dan spraviti resnica. Kdor pa priseže po krivem, zlomi in podrobi s tim poslednjo podporo, na ktero se je resnica opirala, pokonča poslednji pomoglej, kteri bi bil resnico spravil na beli den. Kaj takega pa neskončno sveti in pravični Bog nikakor ne more prezirati in pustiti brez kazni. c) Kriva prisega je strašno velik greh za to, ker se človek, ki po krivem prisega, tako rekoč Bogu odpove, od njega loči, in sam nad sebe sklicuje božji serd in božje maščevanje. — Torej tudi ni čuda, če takega človeka ali poprej ali poznej zadene strašna jeza božja. Strahu in grozepolne so besede, ktere Bog sam govori o tem po preroku Cahariju (5, 3. 4.), rekoč: „To je preklet¬ stvo, ki se izhaja čez vso deželo; ker bo vsak tat, kakor je lam (v letečih bukvah, ktere je prerok vidil) pisano, sojen; in vsak prisegavec bo enako po tem sojen. Uno bom izpeljal, govori Gospod bojnih trum, in bo prišlo v hišo tatovo, in v hiše njega, ki v mojem imenu po krivem prisega, in bo v sredi njegove hiše prebivalo, ter pokončalo njo in nje les, in nje kamne. “ — Če se le nekoliko ogledamo okrog sebe po svetu v nekdanje in sedanje čase, bomo našli zgledov zadosti, kteri nam očitno spričujejo, kako strašno da strahuje Gospo Bog krivo prisego. V stari zavezi je bila kriva prisege S smertjo kaznovana, in tudi še dan danes jo že deželske - 253 - gosposka kaznuje s težko ječo, kako ojstro pa jo bo še le Bog kaznoval 1 Cista Suzana se je hodila o poldne kopat na vert svojega moža. Dva sodnika pa se nekega dne natihoma splazita na v ert, ondi se prikrijeta, in kedar je bila sama, jo naganjata v greh, ter jej žugala, da jo bola obdolžila prešestovanja, ako se jima ne udd, in bo potem po postavi s kamnjein pobita. Suzana zdihne in pravi: „V stiskah sem od vseh strani; če namreč to storim, je moja smert; če pa ne storim, ne bom ubežala vajnim rokam. Pa bolje mi je brez (grešnega) djanja vama pasli v roke, kakor grešili pred obličjem Gospodovim. 4 * In Suzana je na to zavpila z velikim glasom; zavpila sla pa tudi slarca zoper njo, in jo dolžila prešestovanja. Drugi dan jo pokličeta na sodbo, položita svoje roke na njeno glavo, in tako s prisego pričala, da sla jo zalezla v prešestovanju. In Suzana je bila kar prešestnica v smert obsojena. Bog pa obudi preroka Daniela, ki je ljudstvo prepričal, da je Suzana nedolžna, in da sta starca po krivem pričala zoper njo, in po krivem prisegla. In vsa množica se je vzdignila zoper ne¬ sramna starca, in ju je s kamnjem pobila. (Dan. 13.) Lahko bi vam še veliko zgledov našlel, kteri nam spri- čujejo, kako da je Bog marsikterikrat z naglo in strašno kaznijo vdaril tega ali unega krivoprisežnika; pa naj vam bo zadosti še naslednji: V neki vasi na Korzikanskem otoku, ne daleč od mesta Bonifacio, je živela pobožna vidova, kteri je njen rajni mož zapustil 300 srebernih kron, da bi jih za doto imela njuna edina hčerka, kedar bi odraslla, klera je pa takrat še vsa majhna bila. Vidova ni holla denarja sama hraniti. Bala se je, da bi jej ga kdo ne ukradel. Dala ga je tedaj hranit svojemu sosedu Muciju, kterega je imela za tako poštenega in pravičnega moža, da še clo nobenega pisanja ali prejemnega lista ni lirjala od njega. Ko je pa hčerka odraslla, in se mislila možiti, šla je vidova do Mucija, ter ga je prosila, naj jej zdaj spet nazaj dd shranjeni denar. Mucij pa se dela, kakor bi denarja nikdar prejel ne bil. To slišati, se ve, da se je vidova silno prestrašila, in to tem bolj, ker ni imela nobenega pisma v rokah, da je denar res Muciju izročila, in — 254 tudi priče razun Mucijeve žene nobene ni imela. Sirota ni vedla, kaj bi storila. Sla je do sodnika, in mu je tožila vso svojo nesrečo. Sodnik pokliče Mucija na sodbo in njegovo ženo, pa se nikakor ne vdasta, da bi bila denar prejela, ter clo s prisego poterdita, da jima vidova nikdar ni denarja izročila. — Prisegla sta po krivem; toda kazen je bila krivi prisegi tudi že za petami. Ta dva krivoprisežnika sta imela troje otrok: naj manjši fantič, kaka dva mesca star, bil je še v zibelki, drugi sin je bil pet let star, tretji pa pet in dvajset. Ko mati od krive prisege domu pride, najde zibelko prevez- njeno ali prevernjeno, in v zibelki deteta — mertvega. Mislila je, da je drugi, petletni fantič zakrivil smert svojega mlajšega bralca; jeza jo popade, da zgrabi za nož, ter predere in umori ž njim svojega petletnega sina. Na to pride mož, vidi, kaj je žena naredila, prime za bodalo, in sune ž njim svojo ženo v herbet, ter jo umori. Vsa hiša je polna kervi. Na vpitje, ktero se je pri tem strašnem klanju godilo, ljudje od vseh strani skupej lete, Mucija zgrabijo, in ga vlečejo pred go¬ sposko, in gosposka ga obsodi na vislice. In ko nikogar ni bilo, da bi bil obesil hudodelnika, se njegov lastni sin, raz¬ dražen zavoljo materne smerli, ponudi, da bo on obesil očeta; in gosposka sprejme to ponudbo. Mucij pride na morišče in se vstopi pod vislice; ljudstvo pa groze stermi, ko zagleda, da nesrečni sin svojemu lastnemu očetu deva verv krog vrata, mu spodnese noge in ga zadavi. — Pa s tim še ni konec teh strašnih dogodb. Kmalu na to gre ta nehvaležni sin sam v se, prevdarja sam med seboj svoje nečloveško ravnanje do lastnega očeta, sramuje se samega sebe in drugih ljudi, obupa, in si sam konča svoje življenje. Tu se je res prav očitno spolnile beseda Caharijeva (5, 4.) ter je prekletstvo z vso svojo grozo prišlo v hišo krivoprisežnikov. — Kogar tako očitno strahovanje božje ne odverne od krive prisege, je nečlovek, je zveržek zmed človeštva, ki je slekel svojo človeško natoro. - 255 — 4. Zdaj vam moram v misel vzeti še neko drugo pri¬ seganje, ktero se ne stori pred gosposko, in kakor- šnega je dandanes neizrečeno veliko na svetu. Nekteri ljudje imajo navado, da skorej vsako reč, ktero pripovedujejo, po- terdujejo s tim, da Boga kličejo na pričo, ali svojo dušo za¬ stavljajo in svoje zveličanje, ali pa to ali uno nesrečo sklicu— 3 e j° sami nad sebe, ko bi res ne bilo, kar govorijo, ali če b* ne spolnovali tega, kar obetajo. Pravijo, postavim: »To je tako resnično, kakor resnično je Bog v nebesih!“ »Pri moji duši — pri moji veri — pri mojem zveličanju, da je to in to res ! a — „Iz mesta naj se ne ganem — božja kazen naj me zadene — strela naj me ubije — vrag naj me vzame — nikdar naj božjega obličja ne gledam — če to ali to res ni!« i. i. d. Ljubi kristjani! kaj mislite od takega pri¬ seganja, ali kakor pravite, priduševanja? — Ali sme kristjan s kakim takim ali enakim priseganjem prisegati tudi še kleri drugikrat, in ne le samo takrat, kedar gosposka prisego terja? Na to vprašanje vam ta le odgovor dam: Ko bi šlo za kako prav imenitno reč, na kteri je veliko ležeče, bi kristjan smel s kako pošteno prisego polerdili resnico svojih besedi, ako bi mu ljudje drugači nikakor ne holli verjeti. Ko bi, po¬ stavim, mož svojo ženo na sumu imel, da mu je nezvesta, in da se je spečala s kom drugim, in bi žena z lepo besedo terdila, da je nedolžna; mož pa bi jej nikakor ne hotel verjeli, in bi jo merzil, za vsako reč grajal in vjedal, da bi noč in dan ne imela niti miru niti pokoja pred njim: takrat bi žena greha ne storila, ko bi tako ali enako prisegla svojemu možu: »Kakor resnično je Bog v nebesih, tako resnično sem ne¬ dolžna v ozir te reči, klere me dolžiš; in naj nikdar božjega obličja v nebesih ne gledam, ako sem se pregrešila v tej reči, v ozir klere me natolcuješ!“ Vse drugači pa je, ako bi človek pri nepotrebnih ali Malovrednih rečeh prisegal s takimi ali enakimi prisegami. Kaj takega bi nikdar brez greha ne bilo. In vendar se mnogi ljudje takega nepotrebnega in tedaj pregrešnega priseganja kar n 'o ne boje, in ga še clo za priseganje nočejo spoznati. Po- ®ebno veliko takega pregrešnega prisegovanja in priduševanja - 256 — se nahaja med tergovci in kupčevavci. Nekterim zmed njih take prisege in priduševanja tako gosto čez jezik vrejo, kakor voda iz studenca. Da lake prisege in priduševanja niso brez greha, so nam porok besede Zveličarjeve, ki pravi: „Jaz pa Yam rečem, celo ne prisegati, ne pri nebu, ker je sedež božji, ne pri zemlji, ker je podnožje njegovih nog; ne pri Jeruza¬ lemu, ker je mesto velikega kralja. Tudi pri svoji glavi ne prisegaj, ker ne moreš ne enega lasa belega ali černega storiti. Vaše govorjenje bodi: Je, je; ne, ne; kar je pa več, kakor to, je od hudega. 44 (Mat. o, 34 — 37.) Ravno to se vidi tudi iz besed svetega Jakoba (5, 12.), ki pravi: „Pred vsem pa, bratje moji! ne prisegajte, ne pri nebu, ne pri zemlji) ne s kako drugo prisego. Bodi pa vaše govorjenje: Je, je; ni ni; da pod sodbo ne padete. 4 * Tako Jezus kakor tudi sv. Jakob s tim ne prepovedujeta potrebne, pravične prisege, ka- koršno je Bog sam vpeljal in poterdil med Izraelci (III. Mo z. 19, 12. V. Moz. 6, 13.); temveč le nepotrebno, Iakkomišljeno priseganje v domačem življenju, kakoršno priseganje ne more biti brez greha. Ljubi kristjani! varujte se takega pregrešnega prisego- vanja, da si ž njim postelje ne posteljete v peklenskem breznu- — Nikar ne recite: „Ce ne prisežem in se ne pridušam, u 11 pa ljudje ne verjamejo! 44 Zakaj povem vam, da pošteni ljudje naj manj verjamejo takemu človeku, kleri za vsako prazno rec prisega in zastavlja svojo dušo. Pošten človek kar na besedo verjame poštenemu človeku. In če bi vam tudi kterikrat ljudje ne holli verjeti na besedo, kaj si je na tem? Ali se bote n> lir ljudi bolj bali, kakor pa Boga, ki ojslro prepoveduje tako ne' potrebno prisegovanje in priduševanje ? — Nikar se ne izgo¬ varjajte, da le iz navade prisegale, in da vam take besede vkajnjo čez jezik, ko še ne mislite ne nanje. Zakaj gresn* 1 navada vam ne more služiti v pravičen izgovor, ampak le s0 v tem hujše obsojenje. S tim namreč, da je človek kakeg 9 greha navajen, kaže, da je že prav dostikrat doprinašal; veC ' krat pa ko ponavlja kak greh, veči grešnik je pred iiog oV0 ‘ Ko bi obveljal izgovor, da je človek tega ali unega g' e a navajen, in da ga le iz navade doprinaša, bi največi grešni u naj lagljeje obstali pred Bogom, kar pa nikakor ne sin® 111 _ 257 - misliti od neskončno svetega in P r ^ iČ "Xmu § drugemu R grlhu zavoljo tega se je temu, kakor tud < treba vstavljati kar o pervem začetku, da ctov 'g malem v kio gre.no navado 12.) pravi v svetem pismu. „i> lse o Plnvek zakaj v tem jih veliko pade (se jih veliko P°g ^ , n ; es0V e ki veliko prisega, poln je krivice, in šiba ne poj - e hiše.« _ Če si se pa takega prisegovanja \n P ndu . ] . tQ navadil, o kristjani se ga moraš spet odvaditi. . tudi še tolikanj težko vidi, nemogoče pa le vendar m. J milost (gnada) in pomoč človeku tudi naj težavmso rec p in poslajša. Le prav priserčno in ponižno prosi Loga, da potrebno milost in pomoč. Zraven tega si pa tu i sam vso moč prizadevaj, da se odvadiš svoje pregiesne navai . Vsako jutro, kedar vstaneš, terdno skleni, da se os ce i skerbno varoval vsakega takega priseganja in P* 1 use ^ n ^ 1 ta svoj jutranji sklep tudi čez dan večkrat ponavljaj, e si p* pri vsem tem vendar le še tako nesrečen bil, da si se pre naglil, in spet izrekel kako tako priseganje ali pridusanje, skesaj se ga iz serca, resnično ga obžaluj, in prosi Boga, a ti prizanese, ter ti pomaga spet vstati, in posihmalo nič vec ne pasti v stari greh! Tako tedaj se moraš truditi in vpirati, da se odvadiš grešne navade. Truda in težav se pri tem vstrašiti ne smeš. »Nebeško kraljestvo silo lerpi, m bo le silnim v last", veli usmiljeni Jezus. 5. Zdaj pridemo do vpraševanja: Ali je človek dolžen storjeno prisego deržati? Na to vpraševanje vam ta-le odgovor dam: Ako je človek s prisego poterdil, da bo storil kaj takega, kar je pripuščeno, kar je pošteno, in bližnjemu res v blagor ’ n prid, dolžen je deržati svojo prisego, ter bližnjemu storiti, kar mu je s prisego obljubil storiti, ko bi bil ta tudi kak sovražnik, ali Jud, ali Turek ali kak drug nevernik. Ako bi le ?a ne storil, bi prisego prelomil, bi velik greh storil, in si k°žje maščevanje na glavo nakopal. Kerš, nauk, k 7 258 - Ako bi pa človek prisegel, da bo storil, kaj take¬ ga, kar ne sme storiti, ali pa da bo opustil kaj takega, kar je storili dolžen, bi se s tim strašno hudo pregrešil. Taka prisega je kriva prisega, vredna naj večega kaznovanja. S tako prisego namreč se godi' Bogu in božjemu imenu velika nečast, da tolika ne kmalu s kako drugo pregreho. Ravno zalo je, taka prisega tolikanj velik greh že sama ob sebi. —če pa človek spolni, kar je hudega prisegel, zopet greši; in potem takem S tako prisego dvakrat greši. Pervič greši, ker je hudo storiti prisegel, in drugič se pregreši, kedar to zapriseženo hudo delo v djanju zverši.—Taka prisega tedaj, s ktero se človek zaveže kaj dobrega opustiti ali kaj hudega storiti, se deržali in spol¬ no vali nikakor ne sme, ker je njeno spolnovanje veliko božj e razžaljenje. — Živela sta svoje dni dva brata, ktera sta eden drugemu zaprisegla večno sovraštvo. Njun keršanski sosed j e neizrečeno težko gledal in prenašal to strašno sovraštvo, ,n si je na vso moč prizadeval, da bi spravo naredil med togot'' nima bratoma. Eden zmed njih se je tudi res privoljeneg 8 kazal za bratovsko spravo; drugi pa je terdovraten ostal v svojem sovražtvu. Verli sosed je še enkrat, ter poslednjih 81 poskusil spraviti sovražna brata, in se je torej podal do ter- dovratnega brata, ter mu očital terdobo njegovega serca. pa ga je zavernil, rekoč: „Jaz se kratko in malo ne more® spraviti s svojim bratom; zakaj prisegel sem pred vsega® 0 ' gočnim in vsegavednim Bogom, da bom vekomej nanj ] e%0 . imel, in da nikdar nikoli clo besedice ž njim več pregov® ne bom. Kako hi zamogel toliko hudobijo storili, ter prisego prelomiti?“ Prijazno ga sosed zaverne, rekoč: sin! kako zamoreš nek tako nespameten biti, ter mislili? ^ bo Gospod Bogu všeč, ako se v greh in sicer v smerten g r zavežeš s prisego? Tvoja prisega je tedaj neveljavna, in 11 spolnovati ne smeš, ravno kakor bi je spolnovati ne smel, bi bil Bogu storil to-le prisego: O moj Gospod Jezus! v tvoje drage kem ne bom nič več ne spolnoval tvojih zapo v ° u ampak spolnoval bom voljo satanovo, ki je tvoj sovražni*^ Ti si tedaj prisegel pregrešno prisego, in bi greh na nakladal, ko bi hotel dopolniti svojo brezbožno prisego . u sede verlega moža niso bile brez vspehaj še tisti den - 259 - brata se spravila med seboj, in sta posilimalo v ljubezni in edinosti skupej živela. 6. Kaj pa je dolžen storiti človek, kleri je po krivem prisegel? človek, ki je po krivem prisegel ali se vdeležil kiive prisege, dolžen je, resnično pokoro delati, primerno velikosti te g a greha. Dolžen je, popraviti po vsi svoji moči vso kri¬ vico, ktera* se je izhajala in se še izhaja iz njegove krive prisege. Dolžen je, bližnjemu nazaj dali ali poverniti vse, kar mu je po krivi prisegi vzel in poškodoval. Ako pa tega noče storili, ne sme se zanašati na zveličanje. Po krivi prisegi namreč je klical Boga samega na maščevanje, in neskončno sveti in pravični Bog se bo poprej ali pozneje strahovito nad njim zmaščeval. 7. Pobožni kralj David vprašuje in pravi: „Gospod ! kdo bo prebival v tvojem šotoru; ali kdo bo počival na tvoji sveti gori! Kdor hodi brez madeža in pravično dela; kdor resnico govori v svojem sercu; kdor s svojim jezikom ne goljufuje; tudi ne dela hudega svojemu bližnjemu; in ne spre¬ jema zasramovanja zoper svojega bližnjega; — kdor svojemu bližnjemu prisega, pa ga ne goljufa." — (Ps. 14, 1—4.) — Ljube duše! ako hočemo tudi mi kdaj stanovati v Gospodovem šotoru v nebesih, ter ondi večni mir in pokoj vživati, moramo se tudi mi varovati sleherne krivice, sosebno pa nepotrebne ali še clo krive prisege, in zraven lega moramo tudi še res¬ nico in pravico ljubiti, in dobro delali, kar in kolikor le koli moremo! Amen. 17 * - 260 — XXVII. Keršanski nauk. Od zaobljub: kaj so zaobljube? — ktere lastnosti morajo imeti? — Ali so zaobljube Bogu dopadljive in nam koristne? — Kolikere so zaobljube? 1. V ozir prisege sem rešil svojo besedo, ter vam v poslednjih dveh keršanskih naukih zaporedoma razlagal: kaj J e prisega — kdaj je pripuščena — kakšne lastnosti mora im^ 1 pravična prisega — kako se pred gosposko prisega — v čeO 1 da obstoji' kriva prisega — kako strašno velik greh da r kriva prisega — kako napačno da je tudi tisto nepotrebni prisegovanje, klero se ne godi pred gosposko, in se pri mn° gih ljudeh prav pogostOma nahaja v njih domačem življ erJ J l1 posebno pri tergovcih in kupčevavcih — da je človek dolžen? pravično prisego deržati, krivične prisege pa deržati ne sin 0 ’ da si namesto enega ne navali' dveh grehov na vest, in »a da je krivoprisežnik dolžen, vso s krivo prisego storjeno b rl ^ vico popraviti in poravnali, ako hoče kdaj odpuščenje g re in večno življenje zadobiti. , ..j Obetal pa sem vam tudi v ozir zaobljub natanjc* 1 ^ nauk; ravno zavoljo tega vam bom začel danes razlagati n a III. od zaobljub. 2. Kaj je zaobljuba? ali prav za prav: Kaj je poboŽ n zaobljuba? Zaobljuba je radovoljno in s premislikom storjen skj 0 ^ s kterim se človek zaveže, Bogu v čast storiti kaj P° se vrl0 dobrega, kar nam po božjih in cerkvenih zapovedih ni ra zapovedano, pa nam vendar pomaga, da smo boljši m božniši. 261 Zaobljuba je tedaj veljavna, ako ima naslednje znamnja: a) Zaobljuba, da je veljavna, mora biti resničen sklep in terdno obetanje, da bo človek kaj dobrega storil, in ne le samo kaka pobožna misel ali kaka dobra želja. Z zaobljubo namreč človek tistemu, kteremu obljubo stori, tudi pravico do¬ deli, zahtevali in terjati obljubljeno reč; in greh bi storil, ko b' ne spolnil in ne storil lega, kar obeta. Ako bi pa človek le samo mislil ali le samo želel, storiti kaj dobrega, k čemur ga dolžnosti njegovega stanu ali pa božje in cerkvene zapo- v edi terdo ne zavezujejo, bi laka misel ali želja ne bila še zaobljuba, in človek bi se pred Bogom ne pregrešil, ako bi v djanju ne spolnil svoje pobožne misli ali hogoljubne želje. Ko bi, postavim, človek željo imel, vedno v samskem stanu ostati, bi ta njegova želja ne bila še zaobljuba; ko bi se pa pred Bogom terdo zavezal, da bo v vednem devišlvu živel, bi pa to zaobljuba bila. b) Zaobljuba, da bo veljavna, mora se le Bogu sa¬ memu storiti; zaobljuba je namreč djanje, s kterim Boga molimo, ter spoznavamo, da je on naš gospod, mi pa smo njegovi pod¬ ložni. Kakor tedaj le Boga samega molimo, tako tudi le Bogu samemu zaobljube delamo. — Vendar pa napačno ni, ako se pri svojih zaobljubah spominjamo tudi tega ali unega svetnika, da po njegovi priprošnji dosežemo od Boga listo milost, ktere želimo doseči s svojimi zaobljubami. c) Zaobljuba, da bo veljavna, mora biti s premislikom storjena, mora biti premišljena, to je: človek, ki zaobljubo dela, mora dobro vedeti, kaj in koga da obeta. Ko bi tedaj človek sam ob sebi ne bil zdrave pameti, ali ko bi bil še tako tolad, da bi se mu pamet ne bila še do dobrega odperla, ali ko b* mu bila pijanost ali kaka druga strast pamet skalila, in bi v takem nezavednem stanu storil zaobljubo, bi nič ne veljala n jegova zaobljuba; ker taka nepremišljena zaobljuba Bogu ne d °pade. (Eccles. 5, 3.) 262 - d) Zaobljuba, da bo veljavna, mora biti rado volj na ali prostovoljna, ter tako, da jo človek ne stori prisiljen, ampak da jo stori sam iz lastne proste volje. Zaobljube tedaj, ktere drugi zanj delajo, niso radovoljne, in torej tudi ne veljavne. Ako bi, na primero, starši za otroka zaobljubo storili, da pojde otrok na to ali uno božjo pot, ali da bo v samskem, deviškem stanu ostal, ter šel ali v kak klošler ali da bo duhoven postal; bi taka obljuba otroka ne vezala, in otrok ni dolžen, jo spol' novati, ker ni sam radovoljno storil zaobljube, temveč so j° starši zanj storili. Ravno taka je z zaobljubami, v ktere bi bil človek prisiljen in primoran ali s kakim žaganjem ali s kako drugo silo. Taka zaobljuba pred Bogom ne velja, in človek 3 ne veže, ker je ni storil niti prostovoljno niti radovoljno. e) Da bo zaobljuba veljavna, mora se človek z zaobljub 0 zavezati le v take reči, ktere tudi res storiti in spolu 0 " vati zamore. Ravno zato mora poprej, preden se z zaoblj 110 zaveže, dobro prevdarjati samega sebe, svoje zmožnosti in s l° bosti, svoje potrebe in svoj stan in druge okoljščine, da bo P takem prevdarjanju spoznal, ali bo to, kar misli Bogu v ° nS obljubiti, tudi zares zamogel storiti in spolnovati, ali ne. Tomaž Akvin pravi: „Nihče se ne more zavezovati v take J eC '^ ktere niso v njegovi oblasti, ali kterih spolnovanje bi v sk° bilo tistemu, pod čegar oblastjo se znajde, ako ta ali naravo ali pa z molčanjem svojega privoljenja v to ne da. Bogu more človek obljubiti le samo to, do česar ima on sam p raV ' ’ nikakor pa se ne sme Bogu obetati kaka taka reč, do k imajo pravico le drugi ljudje.« Po tem takem se mož ^ dovoljenja svoje žene in žena brez dovoljenja svojega j (] nikakor ne sme z zaobljubo zavezovati v take reči. ktere ^ zaderževale v spolnovanju njihovih zakonskih dolžnost. ' ^ tega sveto pismo to-le govori: „Če žena v hiši svojega ^ kaj obljubi, in se s prisego zaveže, in če njen mož to s* 13 ' Ak° molči, ( ep se • - se P a zdajci vLlf aV,Ja \ n yi s P olnu je, kar je obljubila. ker se je mož vstavil” 6 - ^ d ° ,Žna svo j e ob, j" be s P 0,n ° V /, 30, 11 — 13 ) - r 5 ' n Gos P° d M bo unesel.« (IV. ^ * zaobljubo zavezati? , ,ako se h,a P ec a,i dekla ne " ,nre ‘ eZatl V kab ° t^o reč, ktera bi jib v* 263 - ali znderževala pri njunih delih in opravilih. Tako, postavim, ne moreta obljube delati, da pojdeta na kak daljni kraj na božjo pot, ker jima stan, v klerem se znajdeta, lega ne pripušča; tudi 80 ne moreta z zaobljubo zavezali, da nikdar nič mesnega ne bota vživala, ker morala jesti to, kar gospodar in gospodinja pred nju pokladata. — Ravno tako tudi nedoletni otroci, kteri se znajdejo še pod oblastjo svojih staršev, ne smejo delati no¬ benih takih zaobljub, s kterimi bi bili njuni starši nezadovoljni; zaobljube pa, ktere so otroci storili, in so tudi starši ž njimi zado- voljni, so otroci spolnovati dolžni. Ta nauk najdemo že v svetem pismu stare zaveze zapisan. Ondi se bere: „Ako ženska kaj obljubi, in se s prisego zaveže, ktera je še v hiši svojega očeta, in je še v dekliških letih, in oče vč za zaobljubo, ktero je storila, in za prisego, s ktero se je zavezala, pa molči, je za¬ obljube dolžna; karkoli je obljubila in s prisego polerdila, naj spolnuje v djanju. Ako se pa oče ustavi precej, ko to sliši, naj ne veljajo njene zaobljube in prisege, tudi ne bodi dolžna spolniti, kar se je zaobljubila, zato, ker se je bil oče ustavil. a (IV. Moz. 30, 4—6.)—Nasproti pa se sme žena z zaobljubo zavezati, da bo večkrat prejemala svete zakramente, ali pa vsak večer opravljala kakšno posebno molitev, ker je vse to nič ne zaderžuje spolnovati njene dolžnosti. — Enako bi se tudi kak hlapec ali kakšna dekla z zaobljubo zavezali smela, da si bota ob kakem posebnem dnevu v jedi ali pijači kaj pritergala. — In tudi otroci bi smeli z zaobljubo se zavezati, da bodo stopili v ta ali uni slan, kedar pridejo staršem izpod oblasti, ker ima vsak človek pravico, da si sam izvoli svoj slan, za kterega mu je dal Bog potrebne zmožnosti in lastnosti. Memo grede naj vam odgovorim na vpraševanje: Ali smejo starši svoje otroke, gospodarji svoje posle, ali ikonski ljudje eden drugega vstavljati v spolnovanju zaobljub, blere so storili otroci ali posli ali pa en zakonski druže zoper v °ljo in v škodo drugega zakonskega družeta? Smejo jih vstavljati, ker imajo v to oblast od Boga. (IV. Moz. 30, 4_13.) To oblast jim je Bog dal, da zakonski m starši in gospodarji vedo za zaobljube svojih podložnih, in 264 — vanje ne dovolijo, ako so storjene iz nespametne gorečnosti ali pa še do iz hudega poželjenja. f) Na zadnje mora tudi še tista reč, v ktero se človek z zaobljubo zavezuje, sama na sebi dobra biti, in sicer boljša metno tiste reči, ktera jej je nasproti postav¬ ljena. Tako, na primero, ni napačno, v zakonski stan stopiti, ampak je še clo prav in dobro; toda še vse boljše in Bog« dopadljivši je, v samskem stanu, ter v vednem devištvu prav živeli. Ravno zato se zamore človek z zaobljubo zavezali, da bo živel v vednem devištvu; nasproti pa se ne more zavezo¬ vati z zaobljubo, da bo stopil v zakonski stan. Nikdar nikoli pa se ne sme človek z zaobljubo zavezati v kako pregrešno reč; tudi ne sme svoje dobre zaobljube navezovali na kak pregrešen pogoj. Tako, postavim, bi bila nespametna zaob¬ ljuba, ktera bi Bogu nikakor ne dopadla, ako bi kdo obetal, da bo prav veliko vbogim razdal vbogajme, ako v lotriji dobo Še bolj nespametno in pregrešno bi bilo, ako bi kdo obljub 0 storil, da bo cerkvi kaj v dar dal ali plačal kako sveto maš°< ako se mu bo po sreči iztekla kaka tatvina ali goljufija; pa, če bi se kdo z zaobljubo zavezal, da se bo zmaščeva nad svojim bližnjim, ter ga pretepel ali pa mu naredil kak 0 drugo škodo. 3. Ali so zaobljube Bogu všeč in človek 3 * * * * * * * 11 v prid? Zaobljube, ako so prav storjene in zvesto spolnovane, Bogu všeč in človeku y prid, ker se po zaobljubah stori mar" sikaj dobrega, kar bi se brez zaobljub storilo ne bilo. s ° take zaobljube Bogu všeč, posnamemo iz svetopisemskih pa iz drugih zgodb. Stari očak Jakob je storil zaobljubo, reko 0 »Ako bo Bog z menoj, in me bo varoval na potu, po litor hodim; in mi bo dal kruha jesti, in oblačila v obleko, i° ^ srečno nazaj pridem v hišo svojega očeta, bo Gospod moj in amen, ki sem ga postavil v znamnje, bo imenovan k' s ( ;, 0ZJ S in ni vsega ’ kar mi boš dal, bom ti desetino daroval- ^ ’ 20— 22.) In stari očak Jakob je zvesto s P°, fl noya o syojo zaobljubo; zakaj Bogu je dopadla zaokJ 11 — 265 - Jakobova, in je uslišal njegovo prošnjo. Tudi pobožna Ana je zaobljubo naredila, ter rekla: „Gospod vojsknih trum! Ako se ozreš in pogledaš na nadlogo svoje dekle, in se me spomnis, in ne pozabiš svoje dekle, in daš svoji služabnici sina; dala ga bom Gospodu vse dni njegovega življenja." (LKralj. 1, 1 -J In Gospod je uslišal njeno molitev, in Ana je spolnila svojo zaobljubo. - Na marsiklero storjeno zaobljubo je Bog tudi ze marsiktero nadlogo in nevarnost odvernil od ljudi, ter s tim pokazal, kako všeč da so mu take pobožne zaobljube. Leta 956. je bil na neki grajščini v obližju mesta Praga na Češkem rojen fantič, kleremu so pri svetem kerstu dali ime Adalbert. Njegovi starši niso bili le samo imenitnega, ter knežjega stanu, ampak so bili tudi neizrečeno pobožni. Kedar so sina dobili, so Boga prav iz serca zahvalili za la veliki dar božji, kterega so bili neizrečeno veseli. Ali glej! dele jim na nagloma oboli, in tudi naj slavniši zdravniki mu ne vedo pomoči. V lej stiski se mali Adalbertova zateče k materi Zveličarjevi, ter jej terdno obljubi, da bo deteta za zmerom darovala Bogu in sveti cerkvi, ako mu zdravje sprosi pri Bogu v nebesih. In zgodilo se je, kar je mali prosila; dete je do dobrega ozdravelo. Oče in mati pa, da bi spolnila svojo zaobljubo, sta ga izročila, kakor hitro je bil iz pervih otročjih let, v izrejo pobožnemu Magde- burškemu škofu Adalbertu, kteri ga je tudi res prav lepo izredil. Leta 981. je škof umeri, in mladi Adalbert pride spet nazaj na svoj dom. Dve leti po tem je bil v Pragi v mašnika posve¬ čen, in ne dolgo po tem izvoljen v škofa ravno tega mesta. V tej svoji imenitni službi se je neizrečeno trudil, svoje verne ovčice voditi do prave pobožnosti in svetosti. Ker se mu je pa, vsemu vnetemu za božjo čast in za zveličanje duš njegovo prizadevanje premalo vspešno zdelo, podal se je med moliko- vavce v Prusijo, da bi ondi oznanoval sveto vero Jezusovo, za ktero je tamkaj tudi svojo kerv prelil, ter kar mučenec Kristusov sklenil svoje nevtrudeno, sveto življenje. Gotovo mu je to veliko čast, ter krono mučeniško prislužila pobožna materna zaobljuba. — Okoli leta 468 je bila Francoska dežela hudo stiskana od mnogih nadlog. Razsajale so kužne bolezni, >n mučile in morile ljudi; ogenj se je tu in tam pokazal, in napravil strašne požare; dragina in lakota ste ljudi stiskale; 206 - divje zveri so noč in dan nadlegovale ljudi. Vse ljudstvo je bilo prestrašeno, zbegano in preplašeno. V teh silnih stiskah pa je imelo mesto Vienne na Francoskem škofa, kteremu je Mamert ime, in je bil res mož po volji božji in resnični pomočnik vbogim ljudem v tolikih silnih stiskah. Ravno je sveti Mamert s svojim vernim ljudstvom obhajal Velikonoč, kar poči glas, da že spet gori v kraljevem poslopju. Ma¬ homa vse ljudstvo cerkev zapusti; le škof sam še ostane v njej. In zdaj, ko se sam znajde v cerkvi, tem gorečniši moli za stiskano ljudstvo. Fred altarjem se na kolena verze, in Bogu zaobljubo naredi, da bo s svojim stiskanim ljudstvom obhajal tri prosivne obhode ali križeve procesije iz tega namena, da bi jenjale tolikanj hude stiske. Ko ogenj po¬ gasijo, vračajo se ljudje spet v cerkev k službi božji, la zdaj jim sveti škof razodene, kakšno zaobljubo da je storil med tem, ko jih v cerkvi ni bilo. Ljudstvo vse veselo obeta, da bo zvesto spolnovalo , kar je škof zaobljubil. Domenijo se in določijo, da bodo tri dni pred praznikom Jezusovega vnebohoda obhajali te procesije in opravljali te očitne molitve, ter s tem spolnovali škofovo zaobljubo. Procesije križevega tedna se tedaj vpeljejo, in ljudstv 0 je pri tem razodevalo toliko gorečnost in pobožnost, da se mu je dolga pot, ktero je bil sveti Mamert v t° odločil, zdela še vso prekratka. Bogu jo dopadla zvesto spolnovana zaobljuba, in je milostno dodelil, da s0 kmalu odjenjale po Francoskem tiste silne stiske in obilno nadloge. 4. Kolikere so zaobljube? Zaobljube so sedmere, in to: a) Očitne ali cerkvene, ter take, ktere se očitn° in praznično delajo v cerkvi, in pri kterih se v zaobljub 0 jamljejo trije evangeljski svelje: radovoljnO ubožlvo, vedn° devištvo, in vedna pokorščina pod duhovnim poglavarj c,n ‘ lake cerkvene zaobljube, od kterih človek ves čas s v oj e življenja ne more več odstopiti, delajo v katoljški cerkvi 11 hovni, mnihi in nune. 261 b) Zaobljube so necerkvene in neslovesne, ter take, ktere se ne delajo očitno in praznično v katoljški cerkvi, ampak jih kristjan stori natihoma ali sam ali pa pod vodstvom svojega spovednika. Taka necerkvena in neslovesna zaobljuba bi bila, ko bi si človek natihoma po zaobljubi naložil kak post, al » ko bi kar sam oh sebi natihoma storil obljubo vednega de- višiva. N-, dalje imamo c) Zaobljube s pristavkom, kakoršne so, kednr se človek z zaobljubo zaveže v kako dobro in sveto reč, ter obeta, da jo bo storil, pa le proti temu. da bo dosegel to ali uno, česar želf. Tako zaobljubo bi storil bolnik, kteri bi obetal, da pojde na to ali uno božjo pot, ako preboli in ozdravi. Ako po storjeni zaobljubi ne ozdravi, ni dolžen zaobljube spolniti; ako pa ozdravi, je dolžen jo spolniti. d) Zaobljube so na časne ali navezane na odločen čas, ter lake, s kterimi se človek v kako reč zaveže le za nekoliko časa. Ako bi. postavim, kdo zaobljubo storil, da bo dve leti ostal še v samskem ali deviškem stanu, bi bila njegova zaobljuba načasna ali na čas navezana za¬ obljuba, ktero mora dve leti spolnovati; kedar pa ta čas preteče, neha zaobljuba, in on sme brez greha stopiti v za¬ konski stan. e) Zaobljube so ved n e, s kterimi se človek navezuje za ves čas življenja. Taka zaobljuba je obljuba vednega de- vištva ali vedne pokorščine pod duhovnim poglavarjem. f) Zaobljube so kaznovavne ali kaznisklicevavne obljube, s kakoršnimi se človek kazni podverže, če bo to opustil, kar je storiti sklenil, ali če bo storil to, kar je opustiti obljubil. Taka zaobljuba bi bila, ako bi se kdo zavezal, da se bo več dni postil, če bo še kdaj igral, ali se kdaj upijanil; ali da bo to ali uno vbogajmo dal, če bo še kdaj zaklel ali se še kdaj pridušil. Take za¬ obljube človeka vežejo vselej, kedarkoli kaj stori zoper svojo obljubo. 268 — g) Zaobljube so: kako gotovo reč obse¬ gajoče ali pa gotove reči ne obsega¬ joče, kakor si že človek obljubi storiti kako odločeno dobro reč ali pa se le v sploh zaveže v kako dobro delo. Gotovo reč obsegajoča obljuba bi bila, ako bi kdo obljubil toliko in toliko denarja ali oblačila ubogim razdeliti ali pa svetilnico ali kelih kupili iz svojega premoženja tej ali uni cerkvi. Tako zaobljubo mora človek zvesto spolniti; ako bi je pa ne spolnil, dokler je še živ, dolžni so njegovi dediči jo spolniti, da le zanjo vedo. 5. Kristjani moji! zvesto spolnujmo vse dobre, po¬ štene in pravične zaobljube, da s tem čast skazujemo božjemu imenu, sebi in bližnjemu pa naklanjamo blagor in zveli¬ čanje ! Glejte, saj smo že ljudem spolniti dolžni, kar smo jim pametnega obljubili in poštenega; in če ne spolnimo, kar smo jim pametnega obljubili, jih s lem žalimo in se jim zamerimo! Kolikanj bolj smo še le zavezani dati in spolnovati, kar smo Bogu obljubili, ker je Bog naš Stvarnik in naš naj viši Gospod, kterega bi tedaj tem hujši razžalili, ko bi njemu storjenih zaobljub ne spolnovali! Varujmo se torej Boga žaliti, da si njegove zamere in njegove jeze na glavo ne nakopljemo. Amen. - 269 - XXVIII. Keršanski nauk. Ali smo dolžni zaobljube spolnovati? — Kdaj mo¬ ramo zaobljube spolniti? — Ali je dobro ali ni dobro d filati zaobljube? — Ali se sme človek sam odve¬ zovati od spolnovanja storjenih zaobljub? 1. Zadnjič sem pravil, da je zaobljuba radovoljna in s premislikom storjen sklep, s kterim se čloyek zaveže, Bogu v čast storiti kaj posebno dobrega, kar nam po božjih in cer¬ kvenih zapovedih ni ravno zapovedano, pa nam vendar pomaga, da smo boljši in pobožniši. —Zaobljuba je tedaj terdno obetanje, in ne le samo kaka pobožna misel ali kaka bogoljubna želja. Obljube se le Bogu samemu delajo, ker tudi le od Boga sa¬ mega pride vsa milost in pomoč. Obljube morajo biti rado- voljno storjene in s premislikom. Z zaobljubo se zamoremo zavezovali le v take reči, ktere so dobre, poštene in Bogu dopadljive, in ktere nam je mogoče spolnovati. —Tako storjene zaobljube so Bogu dopadljive, ker ž njimi božje presveto ime posvečujemo; nam pa so koristne, ker nas priganjajo, storiti marsikaj dobrega, kar bi morda brez zaobljub storili ne bili. — Zaobljube so: očitne ali cerkvene, so neslovesne in necerkvene, so zaobljube s pristavkom, so načasne ali na čas navezane zaobljube, so kaznovavne zaobljube, in kako določeno reč zadevajoče zaobljube, kar sem vam uni dan razložil nekoliko obširniši. 2. Zdaj pridemo do vpraševanja: Ali smo dolžni storjene zaobljube spolnovati? Dolžni smo spolnovati vsako pošteno in pravično zaobljubo; k° bi je ne spolnili, bi grešili, ter storili smerten greh, ako — 270 bi zaobljuba zadevala velike reči; majken greh pa, ako bi bila zaobljuba storjena v ozir majhnih reči. Ako smo namreč dolžni storiti že to, kar smo kakemu človeku storiti obljubili; kolikanj bolj smo še le zavezani storiti in spolnovati to, kar smo ob¬ ljubili Bogu, najvišemu Gospodu nebes in zemlje. Sv. pismo nas na več krajih uči, da smo Bogu storjene zaobljube spol¬ novati dolžni. Kralj David pravi: „Opravi Najvišemu svoje zaobljube." (Bs. 49, 14.) ,,Delajte in opravljajte obljube Go¬ spodu, svojemu Bogu.“ (Ps.75,12.) „Ako si Bogu kaj obljubil", je pisano v Pridigarskih bukvah (T>, 3.4.) „ne odlašaj spolnili, ker nezvesta in nespametna obljuba mu ne dopade: ampak spolnuj vse, kar si obljubil. Veliko boljši je, ne obetati, kakor po obljubi obljubljenega ne dati." In v Mozesovih bukvah tako-le beremo: „Ako kdo zmed vas mož stori obljubo Gospodu, ali se s prisego zaveže; naj n,e sne svoje besede, temveč storf naj vse, kar je obljubil." (IV. Moz. 30, 3.) „Ako nič nočeš obljubiti, si brez greha. Kar je pa enkrat prišlo iz tvojih ust, spolnuj in stori, kakor si obljubil Gospodu, svojemu Bogu, in kakor si govoril po svoji volji in s svojimi usti." (V.Moz. 23, 22. 23.) Od vdov, ktere so po smerti svojih mož obljubo storile Bogu, da bodo zderžno živele, pa so se po tem vendar le omožile, piše sveti Pavl (I. Tim. 5. 12.), da imajo obsojenje, to je pogubljenje, ker so pervo obljubo prelomile. — Ravno to učijo tudi sveti cerkveni učeniki. Med drugimi pravi sv. Av¬ guštin: „Vsakdo naj obljubi, kar le hoče; potem pa naj tudi spolnuje, kar je obljubil." In sv. Bernard pristavlja: „Po vsi pravici mora tisti, ki je obljubo storil, svojo obljubo tudi spol' novati, ker ni bil prisiljen, obljubo storiti." — Iz vsega tega j e več kot očitno, da moramo storjene obljube spolnovati, in bi se pregrešili, ako bi jih ne spolnovali. 3. Na vprašanje pa: Kdaj moramo zaobljube spolniti vam odgovorim: Ako je kristjan svojo obljubo navezal na odločen čas, mora jo spolnovati v ravno tistem času, ako mu je le m°' goče. Ce se je, postavim, kdo z zaobljubo zavezal, da se bo postil vsak petek, mora se postiti ravno o petkih; če J 0 — 271 obljubil, o veliki noči na božjo pot iti, dolžen je ravno o tem času obljubo spolnili. Kedar pa zaobljuba ni navezana na kak odločen čas, naj jo kristjan spolni, kakor hitro le more, in naj nikar ne odlaša. Zakaj Bog sam govori' po Mozesu (V. Moz. 23, 21.) lekoč . „Kedar storiš obljubo Gospodu, svojemu Bogu, ne odlašaj jo dopolniti; zakaj Gospod, tvoj Bog, bo jo terjal; in ako se obotavljaš, ti bo štelo v greh. a Tega nauka so se vselej zvesto deržali vsi pravi služab¬ niki božji. Naj vam v zgled vpeljem le samo svetega Ludo- vika IX. Francoskega kralja. Ta sveti kralj je bil obolel za prav hudo in nevarno boleznijo. Že so ljudje mislili, da bo dušo izdihnil; pa se le vendar spet zave, ter zahteva, naj mu križ pripnejo na persi v znamnje, da se bo podal s križarsko vojsko nad nevernike, kakor hitro hi ozdravel. Kralj ozdravi, in se leta 1248 res na vojsko ravna; toda njegova mati, kraljica Blanko, in vsi deželni velikaši si vse prizadevajo, da bi kralja odyernili od njega sklepa. Pred oči mu poslavljajo, da je obljubo storil v hudi bolezni, ko ni imel popolne zaved¬ nosti; da tudi zdaj še nima terdnega zdravja; da je za blagor in srečo domače dežele potrebno, da doma ostane in ne hodi v tuje dežele; da bo prav lahko, svetega Očeta preprositi, da bodo kralja odvezali od storjene zaobljube; in da se bodo s to prošnjo nemudoma v Rim obernili do svetega Očeta. Kralj jih gleda in posluša, po tem pa gre, in si križ, ki je bil znamnje storjene obljube, s persi sname, ter ga izroči škofu Parižkemu, kteri si je najbolj prizadeval, da bi bil kralja odvernil od križarske vojske. Tega so vsi veseli, lerdne misli, da so kralja pregovorili. Kralj pa se možko na noge postavi, resnobno gleda zdaj tega, zdaj unega, in pravi: „Mislim, da mi zdaj nobeden zmed vas vgovarjal ne ho, da nimam zdrave zaved¬ nosti in zadostnega zdravja. Čutim se zdravega na telesu in na pameti. In tedaj terjam križ spet nazaj. In Bog mi je priča, da ne grižleja jedi poprej ne denem v usta, preden mi križa nazaj ne daste.“ Nihče si zdaj več ne upa, tiščati v kralja, da bi doma ostal. In kralj se tudi res z močno vojsko °d doma odpravi, da bi spolnil Bogu storjeno obljubo. — Glejte, to se pravi zvesto spolnovati Bogu storjeno obljubo 1 — 272 — Ker je pa kristjan dolžen: zvesto spolnovati Bogu storjeno obljubo, vam v ozir zaobljub ta-le nauk dam: Nikdar nikar v naglosti in brez premislika ne delajte obljub! Jezus pripo¬ veduje in pravi: „Kdo zmed vas, ako hoče stolp (turn) zidati, ne sede poprej, in ne razšteje poprej potrebnih stroškov (da vidi), ali ima dosti, ga dodelati; da se mu, kedar vloži dno (podlago), in ne more dokončati, vsi, kteri vidijo, ne začno posmehovati, rekoč: Ta človek je začel zidati, in ni mogel dokončati.® (Luk. 14, 28 — 30.) Te besede Jezusove tudi tukaj svojo veljavo imajo. Marsikteri ljudje, sosebno dokler so še mladi in bolj nagle in vroče kervi, v svoji gorečnosti ali kaki potrebi neprevdarjeno in nepremišljeno obljubo delajo; kedar se jim pa kerv spel ohladi, ali kedar pridejo v take okoljščine, da jim je res težavno, obljubo spolnovati, kesajo se svoje storjene obljube, in jo ali clo ne spolnujejo ali vsaj prav ne spolnujejo. Neki bogoljuben učenik jih primerja ljudem, ki se pri gladkem in pokojnem morju v ladijo spustijo, in vsi veseli od kraja odrinejo na široko in globoko morje,'pa si ne jedi ne pijače seboj ne vzamejo. Zadovoljni so že samo s tim, da je morje mirno, in da brez nevarnosti plavajo po njem. Ali kedar se jim lakota in žeja oglasi, in morje nemirno in nepokojno prihaja in se valovi vzdigujejo, in žugajo ladijo zaliti, in se globočine odpirajo, in jo žugajo požreti, in viharji bučijo in ladijo sem ter tje premetavajo in jo žugajo razbiti: takrat vsi maloserčno preklinjajo morje in valove in vetrove, in svojo lastno nespametno misel, ktera jih je spravila na morje, in sl nobene reči bolj goreče ne želijo razun te, da bi se srečno nevarnosti odtegnili in spet zdravi na suho prišli. — Kristjan* moji! da se tudi vam ne bo treba kesati storjenih zaobljub, dobro prevdarite poprej svoj stan, svoje zmožnosti, in drug e okoljščine, v kterih se znajdete zdaj, ali v ktere vtegnite p 1 ^ 1 pozneje, ktere bi vas morda odvračevale od spolnovnnja štor' jenih obljub; in po tem še le, kedar ste vse te dobro preudari h še le zavezujte sc z obljubo v to ali uno dobro in bogoljubn 0 reč. Posvetujte se tudi s kakim pametnim in modrim človekom, ki vas in vaše okoljščine dobro pozna, ali s svojim spovedni kom, kteremu razodevale vse svoje serce; ali pa se zavezuj! 0 i zaobljubami le za kak čas, postavim: za kake dni, ali tedn®, - 273 — ali mesec; in kedar preteče ta čas, jih storite spet za nekoliko časa naprej. 4. Ko zdaj vemo, da morajo zaobljube spolnjene biti, in da se človek pregreši, ki storjene obljube ne spolnuje, nastane na dalje vprašanje : Ali je prav ali ni prav, ali je dobro ali ni dobro, a k o se človek z zaobljubo zaveže v kako bogo- Ijubno reč? Na to vprašanje odgovorim, da zaobljuba, ktera je pa¬ metna in s pomislikom storjena, gotovo Bogu v čast zaleže in človeku, ki jo stori, v zveličanje služi; in da ni le samo dobro, kar se stori zavoljo obljube, ampak da je še clo boljši, ter Bogu dopadljiVši in človeku v tem veče zasluženje to, kar človek po obljubi stori, kakor pa to, kar je že brez vse obljube storiti dolžen. Da je to res, lahko se že iz tega sklene, ker Bog sam v svetem pismu veleva obljube delali. Ondi beremo: ^Delajte in opravljajte (spolnujte) obljube Gospodu svojemu Bogu.“ (Ps. 75, 12.) Tega bi Gospod Bog gotovo ne bil govoril in ukazoval, ako bi obljube ne bile dobre, ter Bogu dopadljive in človeku zasluživne in koristne. Tudi sveti cer¬ kveni očetje vsi z enim glasom terdijo, da je boljši to, kar stori človek po obljubi, kakor pa to, kar stori brez zaobljube; zakaj vsako delo ima lem več veljave, tem več vrednosti in zasluženja, tem lepša in tem imenitniša ko je čednost, iz ktere izvira tisto dobro delo. Ta resnica velja tudi od zaobljub. In da bomo to resnico tem bolj spoznali, nam ni drugega treba, kakor le to, da se ozremo na nagibe, kleri človeka naganjajo, da zaobljube dela. Kaj ne, da obljube delali človeka ženejo ravno goreče želje, Boga lem bolj častili, sebi pa posebno zasluženje za zveličanje pridobiti? Ako se kdo posti ob zapo¬ vedanem postnem dnevu, stori' s tim dobro delo, ker spolnuje Postno zapoved: Kdo pa poreče, da ni boljše delo, če se posti zavoljo storjene obljube? Če se namreč kdo iz obljubo posti, Posti se iz posebne ljubezni do Boga, ker sc zavoljo Boga podverže takemu zatajevanju, ktero mu ni naravnost zapove¬ dano. — ]) a j ma ve čo vrednost to, kar se po zaobljubi stori, nauk, 18 - 274 - kakor pa to, kar se brez zaobljube stori, se vidi tudi iz tega, ker ta, ki se z zaobljubo zaveže v kako dobro delo, Bogu v dar da tudi svojo prostost, naredi' z Bogom tem tesnejo zvezo, in daruje Bogu svojo voljo, s ktcro bi bil tudi drugači ravnati zamogel, pravi sv. Tomaž. Ravno to terdi tudi sv. Anzelm v naslednji priliki: „Ravno kakor tisti, ki svojemu prijatlu ne daruje le samo sadu, ampak mu daruje tudi drevo, veči dar daruje, kakor bi mu ga daroval, ko bi mu le samo sad dal: ravno tako Bogu tem prijetnišo službo opravi tisti, kteri mu ne daruje le samo svojih dobrih del, ampak tudi samega sebe Bogu posvečuje po pobožnih obljubah.“ 5. Včasih se pa prigodi, da pride človek v take okolj- ščine, v kterih mu je silno težavno ali pa še c!o popolnoma nemogoče, spolnovati storjeno zaobljubo. Kaj pa mu je takrat storiti ? Ali se sme človek sam odvezati od svoje za¬ obljube? Nikakor ne! zakaj v ozir Bogu storjenih obljub ni človek sam svoj gospodar, in torej ne more sam ob sebi od njih odstopiti. Kristus je svoji sveti cerkvi dal oblast zavezovati in razvezovati. Torej ima tudi le samo sveta cerkev od Bo£ a dano oblast, razsojevali, ali zamore človek svojih storjenih obljub rešen biti, ali če se morajo njegove obljube spremenit* v kako dobro delo, ker je po besedah svetega pisma to, k*> r se Bogu obljubi, božja lastnina, čez klero človek ni veC gospodar. Služabniki svete cerkve pa, ki so od Kristusa prejeli oblast razsojevati o cerkvenih rečeh in o božjih rečeh na tem svet* 1 ) so Rimski papeži in škofje. Le samo Rimski papeži in škoij tedaj imajo oblast, kedar je treba, od zaobljub odvezovati a pa jih v druge dobre dela spremenjati. Vendar je pa odveza od neklerih posebnih obljub že 0 nekdaj prihranjena le samo rimskim papežem, tako, da ^ škofje ne morejo človeka od njih odvezali ali pa mu j* , kako drugo dobro delo spremeniti.—Take zaobljube, od k lerl - 275 le samo Rimski papeži odvezovati zamorejo, so: cerkvene ali očitno v katoljški cerkvi storjene zaobljube, zaobljuba vednega devištva, s kakoršno so zavezani vsi katoljški duhovni, in za¬ obljube, ki jih storijo mnihi in nune. Po tem takem tedaj klošterski človek, naj si je ali možkega ali ženskega spola, ki je zaobljubo, kteri pravijo ,Profes‘, že storil, nikoli drugač ne more odstopili od svoje obljube, razun da je od Rimskega papeža od nje odvezan, ali da mu je od Rimskega papeža spremenjena v kako drugo dobro delo. — Rimskim papežem je prihranjena tudi še odveza Od treh drugih obljub, namreč od potovanja na božjo pot v Jeruzalem ali pa v Rim ali pa k svetemu Jakobu v Kompostelo na Španjskem. Tako, na pri¬ mero, je bil Angležki kralj Eduard III. odvezan od potovanja na božjo pot v Rim. Tega kralja je previdnost božja rešila iz mnogih nevarnost. Iz hvaležnosti je torej obljubo storil, podati se na božjo pot v Rim. Angležki plemenitaži pa v strahu, da bi se med kraljevim romanjem v deželo ne povernili spet nepokoji, ki so bili ravno kar še le potihnili, so kralju svetovali, naj bi svojo božjo pot v tujo deželo nadomestil rajši s kako pobožnostjo v domači deželi, ter z milošnjo ali z drugimi dobrimi deli, po kterih bo mir v deželi še le bolj vterjen, nikar pa da bi bil nepokoj zbujen. Ker se pa kralj ni upal sam odvezati od svoje obljube, obernil se je do svetega Očeta v Rim, da bi mu njegovo obljubo spremenili v kako drugo dobro delo. In sveti Oče, papež, so mu tako-le odpisali: „Ker bi Angležka dežela med tvojim potovanjem vtegnila priti v kako nevarnost, odvežemo te od dolžnosti, ktero si si naložil; in ti zapovedujemo lo, kar bi bil potrošil na svojem potovanju, ubogim razdeliti, in kak klošter svetemu Petru v čast ali na novo izzidali ali pa kakega starega popraviti. In nikar nič ne dvomi, da je Bog blizo vsem tistim, ki odkritoserčno vanj kličejo, naj se že znajdejo ali tu ali tam.“ — Na to je kralj šel, in je opatijo Vestminstersko popravil in v prav lep stan postavil; zraven lega je pa tudi še obilne darila v Rim poslal, ktere so lam obernili za neko cerkev. Čez vse druge zaobljube so pa škofje gospodarji, in jih ^morejo ali razvezali ali pa spremenili v kake druge dobre kedar previdijo, da je to res potrebno. 18 * — 276 — Drugi duhovni pa nikoli drugači ne morejo zaobljub raz¬ vezovati ali jih z drugimi dobrimi deli zamenjavati, razun takrat, kedar dobijo od škofa posebno pooblastenje. — Le v svetem letu ima vsak spovednik oblast, odvezovati od necerkvenih, ter takih obljub, klere so le na lihem storjene, in ne praznično v cerkvi, ter od njih kar brez vsega posebnega škofovega pooblastenja ali popolnoma oprostili človeka ali pa mu jih za¬ menjati za druge dobre dela. — Vedite pa, in nikar ne po¬ zabite, da mora vselej dobre in veljavne vzroke imeti tisti, ki želf, da se mu kaka obljuba ali razveže ali zamenja z drugimi dobrimi deli. Včasih pa pride človek v take okoljščine, da tudi pri naj boljši volji ne more spolnili svoje obljube, Idero je bil storil- Kedar pride v lake okoljščine, ga te okoljščine same ob sebi rešijo od spolnovanja zaobljube. Nekdo, postavim, zaobljubo storf, da pojde vsako leto na Sveto goro na božjo pot; zdaj pa ga nenadoma pokličejo na vojsko, in mora iti ali na češko ali Ogersko ali v kako drugo daljno deželo. Dokler se tedaj znajde v takem slanu in v lakih okoljščinah, okoljščine od¬ vežejo ga od storjene zaobljube za toliko časa, dokler je zares spolnovati ne more. Kakor hitro pa jenjajo te okoljščine in h zaderžki, dolžen je spet spolnovati svojo zaobljubo. S tim je končan nauk od zaobljub. 6. Po tem nauku delajte in spolnujte svoje zaobljube, in hote gotovo ž njimi Boga častili, sebi pa pomagali v zveli¬ čanje. Bog je že večkrat očitno pokazal, da ima dopadanj 0 nad storjeno in zvesto spolnovano zaobljubo, kakor nam je znano od zaobljube pobožnega očaka Jakoba (I. Moz. 28, 20 — 22-)) ali pa od zaobljube bogoljubne Ane, Samuelove matere (I- Ki' a li’ 1, 11.) Kedar pa zaobljube delate, jih nikar ne delajte le sam° zavoljo časnih reči, da bi, postavim, ozdraveli od svoje boleznb iz revščine prišli, v preganjanju in zaničevanju mir in pokoj dosegli. Napačno sicer ni, da se tudi v ozir takih časnih reci zaobljube delajo; toda še vse bolj prav bo, ako zaobljube deb> te zalo, da bi prihajali vedno pobožniši in svetejši. Ti praviš, 1,3 primero, da se ne moreš zapeljivcem vstavljati, ali da inj 13 svoje serce preveč navezano na časne reči i. t. d. P a S e ^’ ljuba duša! ko bi ti zaobljubo storila, varovati se ponočne# - 277 - vasovanja in vsake zapeljive tovaršije, od svojega premoženja toliko in toliko vbogajme dali i. t. d. o kako prijetne bi bile take obljube Bogu, in kako močno bi te boljšale, in ti v zve¬ ličanje pomagale! Kar pa obljubile, zvesto spolnujte, in sicer sami spolnujte! zakaj ko bi drugim naročali, da bi spolnovali oni, kar ste spol¬ niti obljubili vi, bi vse to ne imelo velike veljave. Ako sto obljubili, se postili, ali opravljati to ali uno molitev, ali iti na t° ali uno božjo pot . . morate vse to sami storili, če bi le druge najemali namesto sebe, kedar bi sami lahko zaobljubo spolnovali, bi vam vse to nič ne pomagalo. Prelomljevavce zaobljub je Bog že večkrat ojstro v strah jemal. Sveti Anton pripoveduje od nekega človeka, da je zaobljubo storil, stopiti v red ali orden svetega Frančiška. Po storjeni obljubi pa se spet skesa; kajti preležavno se mu je vidilo, odpovedati se zložnemu, posvetnemu življenju, in se podvreči ojstremu tuni¬ škemu življenju. In tedaj gre, ter svoj poprejni sklep zaverže, in si izvoli drugi stan. Pa kaj se zgodi! Komaj pol leta pre¬ teče, ko nenadoma za smert oboli. Njegovi prijatli, to vid i ti, ga nagovarjajo, da naj se z Bogom spravi in svojo dušo po keršansko oskerbi, preden se loči iz tega sveta. On pa jim odgovori, da je vse prepozno, ker mu je Bog pogubljenje že napovedal, kedar se mu je prikazal s serditim obličjem, ter mu rekel: „S toliko nezmerno ljubeznijo sem te klical v la red in svojo službo; ali branil si se, in me nisi hotel poslušati, in dasiravno si obljubo storil, si jo vendar le prelomil. — Pojdi torej v pogubljenje \ u — Bolnik to izreče in dušo izdihne. Ta prigodba z nauki vred, ki sem vam jih od obljub dajal, naj vas priganja, da zvesto in nalanjčno spolnujete vse obljube, ktere ste že kdaj storili, ali pa jih hote še kdaj storili. Amen. 278 XXIX. Keršanski nauk. Od tretje božje zapovedi: Judovska sabota in ker- šanska nedelja. — Zakaj je Bog en dan v tednu v praznik odločil?—Imenitnost tega dneva. 1. V zadnjih dveh keršanskih naukih sem govoril od zaobljub. Slišali ste, kaj so obljube; kakšne lastnosti morajo imeti; da so dobre zaobljube Bogu dopadljive in nam koristne; da smo dolžni obljube spolnovati; da je obljube delati prav in dobro; da se človek sam ne more in ne sme odvezali od storjene obljube. — S tim je bil skončan nauk od zaobljub, pa tudi nauk od druge božje zapovedi. 2. Stopimo pa zdaj v razlaganju svetih božjih zapoved spet za eno stopinjo naprej, ter poglejmo, kaj pravi: III. božja zapoved: Posvečuj praznik. Praznik, ki ga Bog s to zapovedjo posvečevati veleva, je v novi zavezi nedelja, v stari zavezi pa je bila sabota. 3. Saboto je Bog sam v praznik postavil. V I. M°' zesovih bukvah (2,2.3.) beremo: „In Bog je dokončal sedmi dan svoje delo, ki ga je bil storil; in je počival sedmi dan od vsega svojega dela, ki ga je bil storil. In je blagoslovil sedmi dan, in ga je posvetil, ker je ta dan počival od vsega svojega dela, ki ga je bil Bog vstvaril in dokončal . u Ta d an ) to je: sedmi ali sabotni dan je Bog počival, to je: jenjal j e stvarjati novo stvari; ta dan je Bog blagoslovil in posveti ) to je: odločil g a j e 0( j drugih dni v tednu, odtegnil g** j e navadnim vsakdanjim opravilom in ga je namenil za pobožni 279 — svete, Bogu posvečene opravila. Bog ga je blagoslovil in posvetil, da bi ta dan bil posihmalo svet dan, odbran v po¬ veličevanje božjega imena in v posvečevanje ljudi. — Toda tem globokeje ko je človeški rod zašel v pregrehe in hudobije, tem bolj mu je iz spomina vhajalo, kako sveta in posvečevanja vredna da je sabola. Cio Izraelsko ljudstvo, ki je bilo božje izvoljeno ljudstvo, je zmiram bolj in bolj zanemarjalo posve¬ čevanje sabote, sosebno v egiptovski sužnosti, v kteri je z ne¬ verniki v tem bližejo dotiko prišlo. Bog je moral torej ljud¬ stvu na novo v spomin poklicati in mu terdo zapovedati, naj posvečuje sabotni dan. Dva in petdeset izrekov nahajamo v svetem pismu stare zaveze, ki velevajo saboto posvečevati, kar je gotovo znamnje, kako imenitna da je la zapoved. Toda vam bom le samo nektere izreke svetega pisma iz Mozesovih bukev v misel vzel, ki nam sosebno lepo spnčujejo, da je Bog sam postavil saboto v praznik, in jo posvečevati zapovedal. Kedar jo Izraelsko ljudstvo v puščavi pomanjkanje terpelo in stradati začelo, začelo je tudi mermrati zoper Mozesa in Arona. Na posled se Bog vendar le ljudstva usmili in pravi Mozesu: »Glej, dežil vam bom kruha spod neba; in ljudstvo naj gre in naj ga nabira, kolikor ga potrebuje za vsakteri dan, da ga skusim, ali bo hodilo po moji postavi ali ne. Šesti dan naj pa prihranijo, kar bodo nanosili, in bodi tega dvakrat toliko, kar so nabirali vsakteri dan.“ (II. Moz. 16,4.5.) Šesti dan, to je: v petek, so tedaj Izraelci dvakrat toliko mane nabirali, kakor o drugih dnevih. Polovico so povžili v petek, drugo polovico pa so prihranili za drugi dan, za saboto; zakaj v saboto ni mana padala izpod neba. S tim je Bog Izraelskemu ljudstvu v spomin poklical tisto resnico, po kteri je Bog o stvarjenju sveta sedmi dan počival, ter jenjal slvariti nove stvari, da bi ta dan posvetil in v praznovanje odločil., Ko tedaj sedmi dan pride, šli so eni zmed ljudstva zoper povelje Gospodovo mane nabirat, pa niso nič našli. Gospod pa je rekel Mozesu: Kako dolgo se bote branili spolnovati moje zapovedi in mojo postavo? 9 le Jte, da vam je Gospod dal saboto, zavoljo tega vam daje še sti dan dvojno hrano; vsak naj ostane doma, in nihče naj ne hodi iz svojega mesta sedmi dan. In ljudstvo je (zdaj) praz- novalo sedmi dan. (II. Moz, 16, 27—30.) In ko je kmalu 280 — na to Gospod Bog dal svojemu ljudstvu svoje zapovedi, mu je terdo zapovedal, rekoč: „Spomni se, da posvečuješ sabotni dan. Šest dni delaj in opravljaj vse svoje dela; sedmi dan pa je sabota Gospoda tvojega Boga; ne delaj nobenega dela, ne ti, ne tvoj sin, ne tvoja hči, ne tvoj hlapec, ne tvoja dekla, ne tvoja živina, ne tujec, ki je znotraj tvojih vrat. V šestih dneh namreč je Bog ustvaril nebo in zemljo, in morje in vse, kar je v njih, sedmi dan pa je počival; torej je Bog blagoslovil sabotni dan, in ga je posvetil.« (II. Moz. 20, 8—11.) — Še clo smertna kazen je bila postavljena na oskrunjevavce sobot¬ nega dneva. Rekel je namreč Gospod Bog Mozesu: „Govori z Izraelovimi otroci in reci jim: Glejte, da mojo saboto praz¬ nujete; ker je znamnje med menoj in vami od roda do roda pri vas, da veste, da sem jaz Gospod, ki vas posvečujem- Praznujte mojo saboto; zakaj sveta vam bodi; kdor jo oskruni, bodi umorjen; kdor ta dan opravlja kako delo, njegova duša bodi pokončana zmed srede svojega ljudstva. Šest dni oprav¬ ljajte dela, sedmi dan je pa sabota, počitek posvečen Gospodu; kdorkoli opravlja kako delo la dan, naj umerje. Praznujej 0 naj Izraelovi otroci saboto, in naj jo posvečujejo od roda do roda. Ona je večna zaveza med menoj in med Izraelovim' otroci, in vedno znamnje; zakaj v šestih dneh je vstvaril Go" spod nebo in zemljo, sedmi dan je pa nehal delali.« (II. Mo** 31, 12—17. II. Moz. 35, 2.) — S takim in enakim zater' dovanjem jo bilo Izraelskemu ljudstvu naročeno, posvečeval' sabotni dan, in sicer zato, da bi jim a) sabotni dan bil da" počitka Bogu posvečenega, da bi jih b) ta dan spominjal "" stvarjenje sveta od ene strani, od druge strani pa na rešitev iz egiptovske sužnosti, in c) zato, da bi, kakor sveti Avgust' 11 pravi, ta dan bil predpodoba Jezusovega nekdanjega počivanj" v grobu. 4. Mi kristani pa nič več ne praznujemo sabote, amp nedeljo. Zakaj pa kristjani ne posvečujejo sedmega d n v tednu, temveč pervega? „ ^ Zato, ker je bilo o tem pervem dnevu v tednu zveišen novo duhovno stvarjenje, ter delo našega odrešenj > - 281 - zakaj na nedeljo je Kristus, naš Gospod, od mertvih vstal, in na nedeljo je svoji sveti cerkvi svetega Duha poslal. Keršanakemu človeku ni to naj imenitniša reč, da je rojen ali da je vstvarjen bil, ampak še vse bolj imenitno mu je to, da je odrešen bil. V spomin te neizrekljive dobrote božje, ter dobrote duhovnega prerojenja ali novega duhovnega stvarjenja praznuje in posvečuje nedeljo. Kakor so v stari zavezi vse šege (ceremonije) in vsi prazniki bili le predpodobe nove zaveze, ravno laka je bila tudi s saboto. Judje so, kakor smo slišali, saboto praznovali v spomin svoje rešitve iz egip¬ tovske sužnosti in v spomin, da bo Kristus nekdaj v grobu počival na sabotni dan. Za keršankega človeka pa sabola ni¬ kakor ne more več imeti tega pomena, ravno zato pa tudi Judovska sabota, da z Rimskim katekizmom povem, nikakor ni mogla (za praznik) obveljali dalj časa, kakor le do smerti Kristusove, kedar je bila nova zaveza božja z vsem človeštom v kervi Jezusovi sklenjena in zapečatena, in kedar je z vsta¬ jenjem Gospodovim vsemu človeštvu napočil tisti veliki dan, ter dan Gospodov, o kterem že Psalmopeveč v veliki in sveti navdušenosti prepeva, rekoč: „Ta je dan, klerega je Gospod naredil, razveselujmo in radujmo se ga.“ Nedelja kristijanova je tedaj vse imenitniša metno sabole Judovske, zakaj na nedeljo obhajamo kristijani naj veče skrivnosti naše vere, obhajamo namreč spomin na stvarjenje sveta, kterega je Bog Oče pervi dan, ter na nedeljo stvarjati začel, obhajamo spomin našega odrešenja po Jezusu Kristusu, ki je na nedeljo od smerti vstal, obhajamo spomin našega posvečevanja po svetem Duhu, ki se je na nedeljo razlil nad aposleljne. Po tem takem je vsaka nedelja prav poseben praznik presvete Trojice, in prav poseben praznik ali dan počitka, namenjen za posvečevanje keršans- kega človeka. Ali je že dolgo, od kar jo nedelja namesto »abote za praznik vpeljana med keršanski svet? Že ob času aposteljnov se je nedelja praznovala na mesto sabote. — 282 - Jezus sicer s svojimi nauki ni ne praznovanja sabote od¬ pravil, in tudi ni nedelje namesto sabote v praznik postavil, marveč je znano iz mnogih izrekov svetega pisma, da je sa- boto posvečeval s svojimi učenci, dokler je vidno bival na zemlji, toda s svojo smertjo in s svojim počivanjem v grobu na sabotni dan je Jezus praznovanje sabote djanjsko odpravil, zakaj predpodoba zgine, kakor hitro se prikaže tista reč, ktero je predpodoba na znanje dajala. Sabota pa je bila, kakor ste slišali, predpodoba Jezusovega počivanja v grobu, in je tedaj zgubila ta svoj pomen, kakor hitro je prišla tista sabota, o kteri je Jezus s svojim vstajenjem od mertvih na naslednji dan, ter na velikonočno ali veliko nedeljo djanjsko v praznik postavil nedeljo. To so aposteljni Jezusovi in njih pervi nasledniki tudi dobro spoznali, in so od svetega Duha razsvitljeni nedeljo namesto sabote praznovati ukazali. To je očitno tako i® posameznih izrekov svetega pisma nove zaveze, kakor tudi i* soglasnega in vzajemnega spričevanja svetih cerkvenih učenikov in cerkvenih postav. Že v apostolskih listih in v apostolskem djanju in v skrivnem razodenju sv. Janeza nahajamo mnoge naznanil 8 praznovanje nedelje zadevajoče. — Okoli leta 57. po Kristusovem rojstvu sveti Pavl očituje Galačanom (4. 10.) da še vedno obhajajo Judovske praznike in svetke, ter saboto in drug 8 praznične čase, in je v strahu, da bi ne bil morda zastonj delal med njimi. Iz tega očitovanja se vidi, da so p erV1 kristijani še praznovali saboto, pa bi jo po nauku Pavlovem več ne bili smeli praznovati. — V. I. listu do Korincano^ (16, 1—3.) naroča sveti Pavl Korinčanom, naj pervi dan tednu, kedar se zbirajo k božji službi, nabirajo tudi milod 8 ^ za revne kristijane v Jeruzalemu. Iz tega naročila se V1 j da so se pervi kristijani pervi dan v tednu zbirali, in g 8 P oS . večevali s tim, da so službo božjo obhajali in dela lj u “® z opravljali. — Sveti Lukež v apostolskem djanju pripove 'jJ da sta s sv. Pavlom in drugimi tovarši prišla na Macedons v mesto Troas, po tem pa pristavlja in pravi: „Pervi dan P^ saboti, ko srno se zbrali kruh lomit (obhajat sveto darile v sveto obhajilo,) jim je Pavl govoril, ker je hotel drugi zjutrej proč iti, in je podaljšal svoje govorjenje do polnoč 283 - (Ap. dj. 20, 7.) Kristijani so se tedaj takrat (59. leta po Kristusovem rojstvu) pervi dan v tednu, to je na nedeljo zbirali, da so obhajali daritev svete maše in prejemali syeto rešnje Telo. — Sveti Janez (68. leta po Jezusovem rojstvu) v skrivnem razodenju (1, 10.) nedeljo imenuje Gospodov dan, ter pravi: „Bil sem v duhu (zamaknjen) Gospodov dan." Tudi iz tega, da sveti Janez nedeljo imenuje Gospodov dan, lahko posnameno, da je bila že med pervimi kristijani nedelja Gospodu posebno posvečena. Kar so aposteljni naravnali, so njih nasledniki zvesto spolnovali, pa tudi z razločnimi cerkvenimi postavami spolnovali vsem vernikom ukazovali. Sveti Ignacij, Smirniški škof in učenec sv. Janeza evangelista piše v nekem listu do kristijanov v Magneziji naslednje besede: „Ako vam je upanje res ponovljeno, nikar nič več sabote ne praznujte, temveč pos¬ večujte Gospodov dan, dan vstajenja, ki je poglavar in kraj vseh dni, in o kterem smo po Jezusu in njegovi smerti življenje zadobili." — Sveti Justin pa v svojem listu do cesarja Antonina Pija leta 139. po Kristusovem rojstvu takole govori: „V nedeljo se vsi v družbe zbiramo, ker je ta dan pervi dan, o kterem je Bog tdmo in tvarino preslvaril in svet naredil, in ker je ta dan naš Gospod Jezus Kristus od mertvih vstal." — Sveti Avguštin pravi: ^Gospodov dan ni za Jude postavljen, ampak je postavljen za kristijane zavoljo vstajenja Gospodovega, in ima tudi z vstajenjem Gospodovim začetek svojega posvečevanja." — Sveti Ambrož pa piše: „Gospodov dan nam je častitljiv in prazničen, ker se je ta dan Zveličar zalesketal v svitlobi svojega vstajenja ravno kakor vzhajoče solnce, po tem, ko je razpodil peklenske lame." 5.) Zakaj pa je Bog praznik postavil? in zakaj n i zmerom, zakaj ni dan za dnevom delavnik? Odgovor na to vpraševanje se deloma posname že iz te ga, kar sem vam dosihma! pravil od tretje božje zapovedi, Ve ndar pa, da vam bolj določno odgovorim, rečem: 284 - Bog je en dan v lednu v praznik odločil: a. zato, da ta dan obračamo v njegovo čast. — Po tem takem tedaj ta dan ni naš dan, ampak je božji, je Gospodov dan, kakor pravi sveto pismo. (Skr. rar. 1, 10.) Ako pa človek nedeljo, ktera je nam kristijanom v praznik postavljena, le za sebe obrača, ter jo kakor druge delavne dneve porabi za časne reči in posvetne opravila, ter ob nedeljah ali baranta in kupčuje, ali hodi na vožnjo za plačilo, ali opravlja svoje rokodelstvo, ter čevljar čevlje izdeluje, krojač šiva i. t. d. in ako nedelje, božjega dneva, v božjetf 1 strahu ne preživi, vam rečem z ojstro, toda resnično besedo, da je tak človek krivičnik, da je tat, zalo, ker otemlje Bog° tisti dan, klerega je Gospod Bog samemu sebi prihranil in prideržal. Bog je en dan v tednu v praznik odbral: b. zato, da bi človek vsaj ta dan tem bolj skerbel za svojo dušo in za svoje zveličanje. — Res je sicer, da človek nikoli ne sme pozabiti na svojo dušo, in da m or!i vsaki dan dobro delati, ter vse svoje dela in opravila obračati v to, da si ž njimi zasluženje nabira za večnost: pri vsem t eItl pa mora človek vendar le ob nedeljah še tem večo skerb imeli za svojo dušo in za svoje zveličanje. Ravno zalo s ° škofje, ki so se bili leta 1536. v Kolinskem mestu zbra 1 v cerkveni zbor, terdo priporočevali, naj vsi duhovni pas^j keršansko ljudstvo skerbno podučujejo, zakaj da so proz in sosebno nedelje postavljene v katoliški cerkvi, ler veli ' * ~ teh maši in hodijo k svetemu obhajilu, o kratkem: da ob praznovanje postavljene zato, da se vsi verniki ob leh dnev^ zbero, da božjo besedo poslušajo, da se znajdejo pri s ' dnevih /e samo Bo»u shršiin ;J . Prepevanju psalmov °m rimlh ^ Jlh preživ ® v molitvah, ! " ‘f 0 i» za zveličanjf STO jrdl P “ em ^ spovedi božje k^povS. Se ° d '»•»»»•»" *46dap ]g R . »Spomni se da ° g n lrelj .° bož J° zapoved dajal, rekel j*’’ vezi nedeljo) posveE« ( l Sla , ri zavezi sabol °> v novi *■* Beseda : ^Spomni se", nikakor n — 285 - prazna beseda, ampak je veliko pomenljiva beseda. S to be¬ sedo nam je hotel Bog tretjo božjo zapoved tako globoko v serce vsaditi in v spomin vtisnili, da bi nikdar nanjo ne pozabili in je nikoli v nemar ne puščali. Hotel je reči : Spomni se, človek 1 da jaz zapovedujem, da jaz velevam praznik posvečevati. Zakaj glej! od vseh strani boš opoviran 'n zaderževan v praznovanju praznika. Od ene strani se ti bo posvečevanje praznika že samo ob sebi težavno zdelo*, od druge strani te bodo od spolnovanja te zapovedi odvračev&li °bilni slabi zgledi takih ljudi, kleri zatirajo vso gorečnost za božjo čast. Od ene strani te bo tvoja lastna tožljivost in lenoba zaderževala in od vrače vala od posvečevanja praznika; od druge strani pa te bodo zapeljivi tovarsi odvračevali od službe božje, in le vabili v svoje pohujšljive tovaršije, zapeljive družbe, posvetne kratkočase, razuzdane razveseljevanja. Toda pri vsem takem zapeljevanju se spomni, o človek!—hotel je Bog reči —da jaz, tvoj Stvarnik, tvoj Gospod in tvoj Bog ti zapovedujem praznik posvečevali. — Glejte, kako pomenljiva je tedaj beseda: „Spomni se“, in kako živo nam v spomin sklicuje, da je tretja božja zapoved res posebno imenitna zapoved. 7. Modri Sirah (33, 7 — 10.) pravi v svetem pismu: „Zakaj ima en dan prednost pred drugim dnevom? ... Gospo¬ dova modrost jih je razločila ... On je odločil čase in (njih) praznike. Zmed teh je Bog nektere povišal in poveličal, in nektere postavil med število navadnih dni.“ Gospodova mo¬ drost tedaj nam je en dan v tednu v praznik odbrala in od¬ ločila, in iz premodrih namenov je zapovedal Bog posvečevati ta dan, ki je res pred vsemi drugimi pravi Gospodov dan. Le skerbni bodimo, da tudi v ozir tega zvesto spolnujemo sveto voljo božjo, in se nalanjčno ravnamo po zahtevanju tretje božje zapovedi, ter o teh dnevih pred vsem drugim Iščemo božje časti in zveličanje svoje duše. Amen. 286 - XXX. Keršanski nauk. Kaj zapoveduje tretja božja zapoved? — Dolžnost, nedeljo posvečevati. — Blagoslov, ki je navezan na vredno posvečevanje nedelj. 1. „Spomni se, da boš sabolo posvečeval". Tako j® govoril Gospod Bog pri tretji zapovedi, kedar je na Sinajski gori svojemu ljudstvu dajal svoje svete zapovedi. In Izraelci* božje ljudstvo, so tudi res sabolo posvečevali v spomin, da J e tudi Bog ta dan počival ob stvarjenju sveta, ter nehal stvarja 11 nove stvari; na dalje v spomin, da je Bog Jude rešil iz terd® egiptovske sužnosli; in na zadnje tudi še v spomin, da b® nekdaj Zveličar sveta ravno na saboto ležal in počival v grob* 1, Sabola je torej za praznik veljala do Kristusove smerti >® njegovega vstajenja od mertvih. Kakor hitro pa je Jezus 0 mertvih vstal na velikonočno nedeljo, je nedelja za prazni obveljala, in aposteljni so jo tudi res kar hitro v prazn' vpeljali, in to tem bolj, ker so tudi svetega Duha prejeli n® nedeljo, ter sveto binkoštno nedeljo. Nedelja nam je P 0 ^, takem res pravi božji dan, ter dan presvete Trojice, dan vs treh božjih oseb. V spomin nam namreč sklicuje, da nas J Bog Oče vstvaril, zakaj na nedeljo, ter pervi dan v je Bog stvarjati začel; v spomin nam sklicuje, da nas je “ ge Sin odrešil, zakaj ravno s svojim častitim vstajenjem, ki je na nedeljo godilo, je Jezus zveršil in skončal naše 0 šenje; v spomin nam sklicuje, da nas sveti Duh posvečuj ’ zakaj ravno na nedeljo se je sveti Duh razlil nad uce ^ Gospodove. — Vse to sem vam zadnjič obširniši razlaga 1 * zraven tega tudi še povedal, da je Bog en dan v te ^ praznik odločil zato, da ta dan obračamo v božjo čast, in 1 ^ da vsaj ta dan tem bolj skerbimo za svojo dušo in svoje ^ ličanje. Zdaj pa ge spet naprej podajmo v razlaganju zapovedi. Vsaka zapoved božja, to že veste, nekaj zapoveduje in nekaj prepoveduje. Povedati vam moram torej: A. Kaj tretja zapoved božja zapoveduje, in B. Kaj tretja zapo¬ ved božja prepoveduje. 2- Danes bomo ostali pri pervem delu in pervem vpra¬ šanju : A. Kaj zapoveduje tretja božja zapoved? Na vpraševanje: Kaj zapoveduje tretja božja za¬ poved? odgovarja katekizem tako-le: Tretja božja zapoved nam zapoveduje, v nedeljo, ktera je že od apostoljskib časov v spomin Kristusovega vstajenja v praznik odločena namesto sabote, od dela prenehati in počivati, in pobožne dela oprav¬ ljati. — Toda preden vam ta odgovor obširniši razložim, moram vam tudi še kaj povedati I. od dolžnosti, nedeljo po¬ svečevati, in II. od blagoslova, kteri spremlja pravo posveče¬ vanje nedelj. — Torej poslušajte! I. Dolžnost, nedeljo posvečevati. 3. Ko je sveta cerkev že kar o pervem svojem začetku nedeljo v praznik postavila, kakšna dolžnost se iz lega izhaja za nas? Iz tega se izhaja za nas terda in sveta dolžnost, da mo¬ ramo nedeljo res sveto deržati, res prav posvečevali. — K temu nas priganja a) Bog sam, b) sveto pismo stare in nove zaveze, c) različne zapovedi in postave duhovske in deželske gosposke, d) izreki svetih cerkvenih očakov in e) naša ' a stna pamet. a) Bog sam nas s svojim lastnim zgledom in 1 razločno besedo priganja, da nedeljo posvečujemo. Bog SatT1 je o stvarjenju sveta sedmi dan počival od vseh svojih ^ ktere je bil storil, in je blagoslovil in posvetil ta dan. gospod Bog, ki ne potrebuje nobenega počitka, počival je; 0( ^ a ni počival zavoljo samega sebe, temveč je počival zavoljo — 288 — nas. Počival je, da bi nam s svojim lastnim zgledom po¬ kazal, da moramo posvečevati en dan v tednu, posvečevati Gospodov dan. Ob enem pa nam tudi še zapoveduje z raz¬ ločno besedo, da praznik posvečujemo, ter pravi: „Spomni se, da saboto posvečuješ.« (II.Moz.20,8 — 11.) Sabota, v praznik odločena, je v stari zavezi bil poslednji ali sedmi dan v tednu, v novi zavezi pa je pervi dan v to odbran, ter nedelja od- menjena v praznovanje. b) Dolžnost, nedeljo posvečevati, nam naklada tudi sv- pismo stare in nove zaveze. — V sv. pismu stare za¬ veze beremo v IIL Mozesovih bukvah (23, 3.) naslednje besede: „Sest dni delajte; ker je počitek sabote, naj se svet imenuje. Nobenega dela ne delajte ta dan. Sabota Gospodova je po vseh vaših prebivališčih.« — Prerok Jeremija tako-l e govori: „To pravi Gospod: Varujte svoje duše, in nikar « e prenašajte bremen sabotni dan, tudi jih ne nosite sabotni da« skozi Jeruzalemske vrata. In nikar ne spravljajte bremen lž svojih hiš sabotni dan in nobenega dela ne delajte; posvečuje sabotni dan, kakor sem zapovedal vašim očetom.« (Jerem. 21. 22.) — Prerok Ecehiel pa pravi: „To govori Gosp 0 Bog: Dal sem jim (Izraelcom) svoje zapovedi, in oznano' 8 jim svoje pravice, v klerih človek živi, če po njih del« - Verh tega sem jim dal tudi svoje sabote, da bi bile znam°J e med menoj in med njimi, in da bi zvedeli, da sem jazGo s P°^ d, kteri jih posvečujem.« (Eceh. 20, 5. 11.' 12.) Kar tukaj Y stari zavezi Gospod Bog po svojih prerokih od saboie govo r '> velja nam kristjanom za nedeljo, ker so nam aposleljni G° spodovi nedeljo namesto sabote v praznik postavili. — V pismu nove zaveze, sosebno v svetih evangeljih nahaja« 10 sicer mnogo izrekov posvečevanje sabote zadevajočih, ker J e ezus sam, kakor sle slišali, še saboto posvečeval, in so ap° ® e jni njegovi še le po njegovem vstajenju in po prihodu ^ . U a nedelje namesto sabote v praznik postavili. P rl drTm Pa .- • vendar naha J' am o v apostoljskih listih in v apost°J' , ; an / a ,- Ve *‘k° naznanil, iz kterih posnamemo, d« s j zn ne e jo pesvečevati. Da od drugih molčim, naj v n' 1 , vzamem lo samo list svetega Pavla do Galačanov (4,lO- 21 ^ — 289 — v kterem sveti Pavl ondolnim kristjanom očituje, da gledajo na dneve, in mesce, in čase, in leta ter obhajajo judovske praznike, to je: saboto in druge praznične čase, kar i po nauku Pavlovem ne smeli, ker je praznovanje sabote po apo steljnih odpravljeno in je nedelja namesto sabote v prazni postavljena. Temu očitovanju pristavlja sv. Pavl pomenljive besede: „Bojim se za vos, da bi se morebiti ne bil zastonj trudil med vami." c) Tudi različne zapovedi in postave duhovske in deželske gosposke nas priganjajo, da nedeljo prav po¬ svečujemo. Sv. cerkev je že od nekdaj ojslro na to gledala, da se zvesto spolnuje zapoved v ozir posvečevanja nedelj. Od le dolžnosti govorijo že apostolske zakoni la (constiluliones aposlohcae lib. 2. cap. 59.) — Drugi cerkveni zbor v mestu Makon na Francoskem leta 585. ojslro prepoveduje sleherno onečaslenje nedelje, in zraven tega tudi še vernikom naroča, naj noči med saboto in nedeljo nikar ne prespijo po zgledu tistih, ki so le po imenu kristjani, temveč naj tisto noč pre- čujejo v molitvi in v spodobnem pripravljanju na praznovanje naslednjega Gospodu posvečenega dneva. Ravno ta, cerkveni zbor veleva vsem vernikom, naj vsako nedeljo kruha in vina prineso v dar. — Sv. cerkveni zbor v Elviri je sklenil v ozir tega tako—le: „Ako kdo v mestu svoje stanovanje ima, in tri nedelje zaporedoma v cerkev ne pride, naj ho v kazen za ravno toliko časa pahnjen iz cerkvene družbe." — Enako je sklenil sv. cerkveni zbor v Trulli, rekoč: „Ojslro je prepo¬ vedano, tri nedelje zaporedoma brez največe sile cerkev za¬ nemarjati, in kdor se s tim pregreši, naj bo od svoje službe odstavljen, ako jo duhoven; ako pa ni duhoven, naj bo pa Pahnjen izmed cerkvene družbe." — Sv. cerkveni zbor v Compiegne leta 833. pod papežem Gregorjem IV. ukazuje, *^a morajo verni kristjani vsako nedeljo od sabote večera do ne delje večera po vsem bogaboječe preživeti, in se ves ta čas *deržati slehernega hlapčevskega dela. — Enako je tudi na- s 'ednje stoletja sveta cerkev velevala in zapovedovala, nedelje 8 P°dobno posvečevati. Sw«, nauk. 19 290 — Pa ne le samo po cerkvenih, temveč tudi po deželskih postavah je bilo zapovedano vredno posvečevanje nedelj- Sosebno veliko si je prizadeval cesar Konstantin Veliki, da bi tndi z deželskimi postavami poterdil in podpiral od aposleljnov vpeljano posvečevanje nedelj, ter ga vpeljal po vsem svojem obširnem cesarstvu. — V zakonilnih bukvah cesarja Teodozij « 11 se bere, da se morajo na nedeljo, ktero so prednamci zvali Gospodov dan, opustiti vse sodnijske sklicevanja, vse sodnijska obravnave in vse javne (očitne) opravila. — Cesar Teodozij Veliki je ponovil staro postavo, po kleri se na nedeljo m smela igrali nobena gledišna igra. — V spokornih bukvah sv. Teodora Kanterburškega se bere, da nekdajne dni na A°' gleškem ob nedeljah nihče ni smel ne vozariti, ne jahati, tud' po vodi se ni smel prevnževati, in do kruha peči niso smeli« — Tako ojstre deželske postave nahajamo v ozir posveče' vanja nedelj. d) Da smo dolžni nedeljo prav posvečevati, razvidim 0 tudi iz pisem svetih cerkvenih očakov. — Da od drug 1 ’’ nič ne povem, naj vam le samo dva cerkvena učenika v n)i se vzamem: sv. Klemenza Aleksandrijskega in sv. Avguština. Sveti Klemenz Aleksandrijski prav goreče priporoča, ves ' c?t5 življenja vredno obhajati Gospodov dan, in pravi med drugi 01 ' „Kdor (sveto) evangelije spolnuje, bo ves čas življenja (p r ° v ' obhajal Gospodovi dan, ter se bo vsemu pregrešnemu zrnišU®^ vanju odpovedal, in bo zares otrok svitlobe poslal, to je: h e bo le čiste in svete misli v svojem duhu premišljeval, bo s 11 gotovo vstajenje Gospodovo (dostojno) preslavljeval.“ — “ v Avguštin pa že na sabolo večer vernike v cerkev vabi 1 sklicuje k večernicam in drugim ponočnim molitvam; a' $ ° ^ pa v cerkev priti zaderžani bili, priporoča jim, naj vsaj opravljajo svoje molitve. Prepoveduje jim v nemar p 11 * očitno božjo službo, in jim zapoveduje, zderžati se vseh b r čevskih del in drugih posvetnih opravil, ter ta dan le ” 0 samemu zvesto služiti. e ) Na zadnje nas memo vsega drugega tudi še lastna pamet priganja, da prav posvečujemo Gospodov 0 — Dan na dan prejemamo od Boga nezmerno veliko do - 291 — in vendar le si vsemu temu vkljub v sredi svojih pozemljiš u opravil in posvetnih skerbi mnogi ljudje ne vzamejo to i to časa o delavnikih, da bi si spomnili na Boga, svojega najvecega dobrotnika, ter ga zahvalili srn vso njegovo dobioto, in ga ljubili, častili in molili. Marsikleri lakomen gospodar bi svoji družinji leto in dan tudi za trenullej počitka ne privoščil, ko bi Bog sam enega dneva v tednu ne bil posvetil in za počile odločil. Torej tudi že samo zavoljo tega zahteva zdrava pamet, da je človek dolžen nedeljo posvečevati. Zraven lega smo pa tudi še samo zalo vstvarjeni in na ta svet postavljeni, da skerbi m o za večno zveličanje na unem svetu. Kaj bi nam pomagalo, ako bi si tudi ves svet pridobili, na svoji duši pa bi škodo terpeli ? (Mat. 16, 26.) Ali ni torej res pametno, da vsaj eden dan v tednu obračamo v svoje dušno zveličanje med lem, ko za svoje telo in za časne potrebe šest dni ob¬ rabimo? Kdor le količkaj po pameti sodi, mora Spoznali in obstati, da je posvečevanje nedelje potrebno in da smo dolžni nedelje vredno praznovali. Vsi pobožni kristjani, kterim je bilo zveličanje duše pred drugim pri sercu, so si tedaj tudi že od nekdaj v sveto dolžnost šteli, zvesto spolnovali tretjo božjo zapoved in dostojno posvečevali svete Gospodove dni. O Dioklecijanovem cesarovanju je pobožni mašnik Saturnin v mestu Abitine na Afrikanskem v hiši Oktavija Feliksa skrivši opravljal daritev sv. maše. Ko neverski sodniki to zvedo, pridero s Iropo divjih vojščakov na listo mesto, in polovijo in priprejo 49 kristjanov obojega spola, ki so se znašli pri sv. maši. Pred sodbo jih postavijo in potem odpravijo v Kartago, kjer je oblastnik (prokonzul) Anulin svoj sedež imel. Kristjani, akoravno uklenjeni, podajo se vendar le vsi veseli na pot, ker so bili vredni spoznani, zavoljo Jezusovega imena preganjanje terpeli, in so torej vso pot Jezusa hvalili v hvalnih pesmih. V mesto Kartago dospevše vprašuje oblastnik naj starejega med njimi, kakošnega stanu da je, in ali se je tudi on znašel v družbi kristjanov, Ta, ki je vprašan, odgovori: „Kristjan sem, in sem se znašel v zbirališču kristjanov." Oblastnik vprašuje zdaj tudi po predniku tega zbirališča, in po imenu tistega moža, v čegar hiši so se bili zbrali kristjani, Pa preden mu kristjani odgovorijo, ukaže jih na tezavnico razpeti 10 * — 292 in tergali po životu z železnimi grebeni. Kristjani pa vsi serčni prenašajo nezmerne bolečine. Oblastnik na dalje oprašuje, zakaj da so se cesarjevi prepovedi vkljub podstopili, shajati se v zbirališču. Oni pa mu serčno odgovorijo in nepreslrašeno : ^Posvečevanje nedelje nam je sveta dolžnost. Pregrešili bi se, ako bi nedelje ne posvečevali. To dolžnost smo spolnovali tako zvesto, kakor smo le koli mogli; nikdar nismo v nemar puščali keršanskih zbirališč. Božjih zapoved se namreč zvesto deržimo, akoravno bi morali zavoljo tega svoje življenje zgubiti." In res so vsi ti zvesti služabniki Kristusovi za Kristusa darovali svoje življenje. 4. Zdaj vam bom pa še povedal, kaj da nam pomaga pravo keršansko posvečevanje nedelj. II. Blagoslov, ki spremlja pravo posvečevanje ned e lj. Blagoslov, ki je navezan na zvesto spolnovanje tretje božje zapovedi, je neizrečeno velik, ker človeka srečnega dela v sedajnem in prihodnjem življenju. Marsikleri p°' svetni človek, ki časni dobiček na ure prerajtuje in meri p° številu delavnih rok in nog, je te misli, da si bo — kdo vč kako — na zgubi, ako se te roke tu in lam kteri krat k molitvi sklepajo, namesto da bi po delu segale, ali če te nog e k službi božji v cerkev hite, namesto da bi se v rokodelnico na delo podale. la res je, da ga ni bilo kmalu takega časa na svetu, o kterem bi bili ljudje bolj strastno in še elo 0 nedeljah in praznikih za časnim dobičkom derli, kakor o se¬ dajnem sebičnem časul Ali so pa ljudje pri takem djanju ,n ravnanju bolj srečni in bolj premožni postali? Nikakor ne > marveč se vsemu obilnemu blagoslovu božjemu vkljub, s kier 1 nas nevredne služabnike svoje Oce nebeški še zmerom osipU e ’ revščina in siroščina zmerom dalj in dalj širi in razteguje P^ svetu. Ko bi nedelje in praznike zvesto praznovali invbožj e ' strahu posvečevali, bi se božji blagoslov vse lepši nad na razkazoval, ter nas srečne delal na duši in na telesu. delj a) Na telesu bi nas vredno posvečevanje »e srečne delalo s tim, da bi nam Bog vsakdanjega kruha g° 10 - 293 - ne kratil, marveč bi nam tečne in vspešne storil vse naše dela in opravila, ki jih opravljamo in oskerbljujemo o delavnih dnevih, in mnogokrat bi zvestim spolnovavcem tretje božje zapovedi v del prišlo še posebno veselje in čast in veljava med drugimi ljudmi. Porok tega nam je sveto pismo in tudi druge dogodbe iz vsakdanjega življenja. V sv. pisniu Bog sam po Mozesu tako-le govori: »Praznujte 'noje sabote in spoštujte moje svetišče. Jaz sem Gospod. Ako bole po mojih postavah živeli, in moje zapovedi spolno vali in se PO njih ravnali, dajal vam bom dež ob svojem času, in zemlja bo rodila svoj sad, in drevje bo napolnjeno s sadjem. Mlatev bo segala do lergalve, in tergatev bo segala do žetve, in jedli bole do sitega svoj kruh, in prebivali bote brez strahu v svoji deželi. Dal vam bom mir po vaših pokrajinah; spali bote, in nikogar ne bo, da bi vas strašil. Hude zverine bom odganjal in meč ne bo prišel čez vaše pokrajine. Podili bote svoje sovražnike (pred seboj), in padali bodo pred vami. Pet zmed vas bo podilo slo vunanjih, in sto zmed vas deset tisučev; padali bodo vaši sovražniki pod mečem pred vašim obličjem. Ozerl se bom na vas, in dal vam bom rasti; množili se bote, in poterdil bom z vami svojo zavezo." (III. Moz, 26, 2 — 9.) — Po preroku Izaiju (58, 13. 14.) pa Bog tako-le pove: „Če v saboto za- deržuješ svojo nogo, da ne spolnuješ svoje volje moj sveti dan, in imenuješ saboto zaželjen in Gospodu posvečen častitljiv dan, in jo posvečuješ, da ne delaš svojih potov, in se ne godi tvoja volja, da bi marnjal (čenčal), tedaj se boš veselil Gospoda, in povišal te bom nad vse višave na zemlji, in živil te bom z dedšino Jakoba, ki je tvoj oče; usta namreč Gospodove so (to) govorile," — In po preroku Jeremiju (17, 24. 25.) govori Gospod Bog: »če me bote poslušali, pravi Gospod, da ne bote nosili bremen skoz vrata tega mesta sabotni dan, in če bole Posvečevali sabotni dan, da ne bole nobenega dela ob njem storili: bodo hodili skoz vrata tega mesta kralji in poglavarji, ki sedijo na Davidovem stolu, in se bodo vsedali na vozove ln konje oni in njih poglavarji, možje Judovski in Jeruzalemski Prebivavci, in to mesto bo imelo prebivavce na vekomej." — Ol) ernimo vse le besede, klere Gospod Bog od sabote govori, na našo nedeljo, in lerdna priča nam bodo te Gospodove 294 - besede, da je res tudi telesni blagor navezan na pobožno praznovanje nedelj. Kar nam pa sveto pismo spričuje, nain tudi vsakdanja skušnja poterduje. Prišel je svoje dni keršansk tergovec do znanega rokodelca, in mu očituje, da tudi v nedeljo ne miruje, ter zveršuje svoje delavniške dela. Rokodelec pa se izgovarja in pravi: „Ljnbi moj gospod! reven sem, in moram tudi v ne¬ deljo delali, drugač ne shajam.® Tergovec ga zaverne, rekoč: „Ni čuda, da si reven 1 Reven si ravno zato, ker v nedeljo delaš. Kako ti bo Bog dal svoj blagoslov, ko nedelje ne po¬ svečuješ! — Pa veš kaj, narediva pogodbo; jenjaj v nedeljo delati, in posvečuj ta dan tako, kakor se spodobi, da ga po¬ svečuje keršansk človek. Čez kakega pol leta bom spet prišel, in ti povernil vso škodo, ktera te bo zadela zavoljo tega, ko v nedeljo več delal ne boš. Povernil ti bom vse, in naj bi me stalo do sto kron.® Rokodelec se v pogodbo spusti, in posihmnlo prav po keršnnsko nedelje posvečuje, čez kakih pet mescev se tergovec spet pri njem oglasi, in ko mu čevljar pripoveduje, da se je terdo deržal storjene pogodbe, vprašuje ga tergovec, in mu pravi: „Nu, zdaj pa povej, koliko ti moram poverniti za škodo, ktera te je zadela zavoljo posvečevanja nedelj.® In rokodeleč mu odgovori: „0 nič ne, clo nič ne 1 Posvečevanje nedelje mi je blagoslov doneslo in nobene škode ne. Pred petimi mesci nisem krave imel: zdaj jo pa imam, ne terpim nobenega pomanjkanja.®— V Teasboroush-u na An¬ gleškem je svoje dni prebival mlinar, Janez Nihols po imenu. Ta mlinar to—le pripoveduje iz svojega lastnega življenja v ozir posvečevanja nedelje. Ko sem nekega dne pridigovali slišal oo posvečevanja nedelje: in sem začel spoznovati svoje grehe, sem vendar-le še ob nedeljah mlel, kakor sem poprej bil vajen bi vendar pa pri tem nisem imel pravega miru in pokoja, m - mi prav dostikrat na misel hodile besede: „Spomni se, praznik posvečuješ.® Na posled sklenem, jenjati onečastovaj nedelje, naj se mi se izide, kakor se le koli hoče. Zapove* * sem torej svojim poslom, da v nedeljo ne smejo več m e tudi sem sporočil ljudem, ki so v moj mlin hodili, da ji 1 * 1 nedeljo ne morem več mleti, in naj mi torej v saboto svo meljo donašajo v mlin. To slišati me eni zmed njih nuluj J - 295 da si sam v svojo škodo delam po njih misli; drugi pa mi kar naravnost povedd, da bodo drugam hodili s svojo meljo; jaz pa sem si zavzel, da bom terdno deržal, kar sem sklenil. Ne¬ delja pride, in z nedeljo dohajajo Uidi ljudje v mlin s svojo meljo«, pa nikomur nismo zmleli. Vsi nezadovoljni se obernejo v druge mline, kterih je več bilo v obližju. Naslednjo sabolo P a se jih vendar-lo spet več k meni poverne, in o kratkem času so vsi, ki so me bili poprej zapustili, spet nazaj prišli, in zraven teh jih je še več drugih dohajalo na novo v moj mlin, ln namesto da bi bil obožal zavoljo posvečevanja nedelj, sem še lem premožniši postal. — Neko nedeljo mesca februarja 1830. leta je poveljnik (kapitan) neke parne ladije, klera se J e po Amerikanski reki Missisippi gori in doli vozila, zapovedal enemu svojih služabnikov (matrozov), naj preloži nekaj blaga, ktero je bilo za prevaževanje odločeno. Služabnik odgovori, da mu vest ne pusti, vkvarjati se v nedeljo s takim nepotreb¬ nim delom. Poveljnik zaverne, da ga tukaj v tolikanj oddalje¬ nem kraju ne veže zapoved zadevajoča posvečevanje nedelj. Hlapec pa pravi, da vest povsod in na vsakem kraju veže, nedeljo posvečevali. »Slopi tedaj na suho, in mi ondi poišči človeka, kleri mi bo opravil to delo", mu reče poveljnik. »Tudi tega mi vest ne dovoli", zaverne služabnik. „Če je pa taka, si pri tej priči ob službo in ob kruh", zareži poveljnik, ter izplača služabnika in ga iz službe spodi. Kaj hoče zdaj revež početi? Milo se mu res stori, toda gre in tolaži samega sebe, ter pravi: „To si mora že ravno tako prav in dobro biti; zakaj zoper voljo božjo se ni zgodilo!" In res je bilo to zanj prav in dobro. Gospod Bog namreč vse prav naravna, ’n je bolel tudi temu svojemu zvestemu služabniku življenje °braniti, in ga s tim lepo poplačati zavoljo pobožnega prazno¬ vanja nedelj. Nekoliko dni potem, ko je ta služabnik zgubil s hižbo in krub, razleti se parni kotel na ravni listi ladiji, na bjeri je poprej svojo službo imel, in pokonča veči del vse tiste 'jedi, ki so se takrat znašli na ladiji. h) Še veči blagor in še veča korist pa se za dušo lz,1a i a iz pobožnega praznovanja in pravega posvečevanja nedelj. Človek, ki prav posvečuje svete Gospodove dni, stopi s Urar v v se lesnejo zvezo z Bogom, Bog mu je vse bližeji kako - 298 - drugim ljudem, ga tem obilniši razsvitluje, v dobrem poterduje, h keršanski popolnosti napeljuje in varno vodi po potu proti večnemu življenju. Porok tega ntun je spel sveto pismo in sveti cerkveni učeniki. Kar v sv. pismu stare zaveze v ozir tega zastran sabote beremo, velja nam kristjanom za nedeljo. Po Mozesu govori' Gospod Bog: „Praznujte moje sabote, in . . . svoj šotor bom postavil med vami, in moja duša vas ne bo zavergla. i\Ied vami bom hodil, ter boin vaš Bog, vi pa bote moje ljudstvo.* (III. Moz. 26, 2. 12. 13.) — Po preroku Izaiju (56,4 —7-) pa pravi: „Kteri moje sabote ohranijo, in izvolijo, kar jaz rad imam, in se deržijo moje zaveze, dal jim bom v svoji hiši in v svojem ozidju prostor in bolje ime memo sinov in hčer; večno ime jim bom dal, ktero se ne bo zgubilo. In plujcove otroke, ki se deržijo moje zaveze: nje popeljem na svojo sveto goro, in jih bom razveselil v svoji molitevni hiši.* — In p° preroku Ecehielu (20,12.) govori Gospod Bog od Izraelske# 3 ljudstva, rekoč: „Verh lega sem jim dal tudi svoje sabote, d 3 bi bile znamnje med menoj in med njimi; in da bi zvedeli) da sem jaz Gospod, kteri jih posvečujem.* Zmed cerkvenih očakov pa v ozir koristi, ktera se za dušo izhaja iz pravega posvečevanja nedelj, sveti Gregor Nacijancenski tako—le govori': „Ako praznujemo nedelje, nabi" ramo svoji duši zaklad takih dari, kteri dolgo terpijo in s ° stanovitni.* — In sveti Gregor Veliki pravi: „Nedelja je geljski praznik. Kaj bi nam pomagalo, ko bi se znašli P r | praznikih ljudi, ko bi pa odločeni bili od praznikov angeljskih • Neka senca prihodnjega praznika je praznovanje Gospodove# 3 dnu; ravno zato praznujemo tega, da bi dospeli do tiste# 3 ’ ki se bo vekomaj praznoval. S tim, da se ta praznik Go¬ spodov obhaja ob odločenem času, oživlja se nam spornim 1 ^ ‘ ( tem gorečniši) po unem hrepeneli. S tim, da se večki^ v eležujemo tega časnega razveseljevanja, ogreva se 11 f,rt ! naša uša za večno veselje, da bo po tem enkrat v ve ^|' omovini resnično vživala to, kar je tukaj (prav za prav) senca (pravega) veselja.* — 297 — 5. Ljube duše! dolžni smo nedelje prav posvečevati, in ce jih prav posvečujemo, zaleže lo naši duši in našemu telesu v resnični blagor in prid. Kaj bi vam torej še veliko prigo¬ varjal, in vas priganjal, naj vredno posvečujete sv. nedelje 1 Rečem le na kratko: Ako res dobro želimo sami sebi, in ako nam je res pri sercu naša časna in večna sreča, zvesto spol nujmo tretjo božjo zapoved, ter vredno in dostojno posvečujmo nedelje, svete Gospodove dni! Amen. XXXI. Keršanski nauk. Kako moramo nedeljo prav posvečevati? — Telesni počitek. — Duhovno delovanje: dopoldanja in po- poldanja služba božja. 1. Zadnjič sem vam pravil, da smo dolžni nedelje po¬ svečevati. lo dolžnost nam naklada Bog sam z lastnim zgle¬ dom, jlter je šest dni svet slvarjal, sedmi dan pa jenjal stvariti. To dolžnost pa nam naklada Bog tudi z razločno besedo v svetem pismu, na serce nam jo navezujejo različne zapovedi in postave duhovske in deželske gosposke, izreki svetih cerkvenih očakov, in jo jasno zahteva naša pamet. — Pripovedoval sem vam tudi, da nam vredno posvečevanje nedelj zaleže zares v pravi dušni in telesni blagor, ter v časno in večno srečo. — Zdaj pa se bom spet nazaj vernil k natanjčnišemu razlaganju odgovora, kteri se po navadi daje na vpraševanje: Kaj zapo¬ veduje tretja božja zapoved? Odgovor na to vpraševanje, kakor že veste, je ta: Tretja božja zapoved nam zapoveduje, v ne¬ deljo, ktera je že od apostoljskih časov v spomin Kristusovega vstajenja v praznik odločena namesto sabote, od dela prenehati ' n počivati, in pobožne dela opravljati. Iz tega odgovora se vidi, da nedeljo prav posvečujemo s tim, da od dela prenehamo ali s telesnim počitkom, in — 293 B. s tira, da pobožne dela opravljamo ali * duhovnim delo¬ vanjem. A. Telesni nedeljski počitek. 2. V čem obstoji telesni nedeljski počitek? Telesni nedeljski počitek obstoji v lem, da telo počiva in miruje, ter ne opravlja navadnih vsakdanjih opravil in del, ktere dela hlapčevske dela imenujemo. Namen tega telesnega odpočilka jo a) ta, da si človek oddahne in odpočije od truda in težav, ktere so sklenjene z navadnimi vsakdanjimi deli in opravili, in da si njegovo telo po takem oddihleju in odpočitku spet novo moč dobiva za dela in opravila naslednjega tedna. Bog sam govori po Mozesu v svetem pismu.’ „Sedmi dan je sabota, to je počitek Gospoda, tvojega Boga. Ne delaj ta dan nobenega dela, ne ti, ne tvoj sin, ne tvoja hči, ne tvoj hlapec, ne tvoja dekla, ne tvoj vol, ne osel, in nobena tvoja živina, in ne tujec, ki je znotraj tvojih vrat, da počije tvoj hlapec, in tvoja dekla, kakor tudi (V. Moz. 5, 14.) - Ko bi ne imeli nekterih dni, o kterih mora telo mirovati in počivati, bi marskteri samopridni ' n lakomni človek nobenegaa oddihleja ne dovolil ne sebi, ne svoj' družinji, ne svoji živini, in bi sebi in drugim zdravje in živ¬ ljenje kratil in se prezgodaj zoril za grob. Toraj je dobrotlji v * Bog, ki je skerben za naše zdravje in življenje, res prav modro naravnal, da nam je en dan v tednu odločil v telesni odpočitek- b) Poglavitni namen tega telesnega odpočilka pa je t9 > da tisti čas, kterega časnim skerbem in vsakdanjim delom odtergamo, porabimo v više, imenilniše opravila, v božjo čast in dušno zveličanje. — Nehanje od hlapčevskih del in opravil namreč že samo ob sebi nekaj slovesnega ' n podbudnega v sebi ima, ker nam na znanje daje, da je * 9 hlapčevskim delom odtergani čas namenjen za nekaj posebneg 9 * *®!\ y i9e » a in imenitnišega. — Zatorej pravi Gospod Bog; »Glejte, da mojo saboto praznujete, ker je znamnje med menoj in med vami od roda do roda pri vas, da veste, da sem j ,lZ Gospod, ki vas posvečujem.« (II. Moz. 31, 13.) Božja volj 9 i e - 299 - tedaj, da mi kristjani ob nedelji, ktero v novi zavezi namesto sabote praznujemo, očitno razodevamo, da Boga spoznavamo za svojega najvišega Gospoda, kar pa se ne zgodi že samo 8 tim, da od vsakdanjega dela prejenjamo in počivamo, marveč sosebno s tim, da službo božjo spodobno in pobožno ob tajamo. Ako nam tedaj Bog zapoveduje, da ob nedeljah od dela pre jenjamo, zgodi se to pred vsem drugim zato, da znebivšii se časnih skerbi tem pripravniši postanemo za božjo službo. Aro namreč popotnik na svojem trudopolnem potovanju tu in tam ne posloji in si ne oddahne in ne odpočije, vpehal se bo in v li‘udil tako močno, da na zadnje več dalje ne more, in ne dospe v tisti kraj, v kterega je bil namenjen. Naše življenje je potovanju podobno; ako na tem svojem potovanju tu in tam no poslojimo, in se ne ogledujemo po tistem potu, kleri nas naj var niši vodi do našega cilj in konca, in ako svojo duše ne pokrepčujemo, oterpnila nam bo duša in se pogubila; •n se ne bo več vernila k svojemu Stvarniku, iz čegar rok je prišla, in v čegar naročje bi se imela spet nazaj verniti. Da torej naša duša v toliko nesrečo ne pride, in ne zaide v večno pogubljenje, marveč da doseže svoj namen, svoj cilj in konec, svoje zveličanje, postavljena nam je nedelja v praznik in v po¬ čitek Bogu posvečen. B. Duhovno delovanje ali pobožne opravila ob nedeljah. 3. V čem obstoji duhovno nedeljsko delovanje? ali z drugo besedo: ktere pobožne opravila moramo opravljati ob nedeljah? „Ob nedeljah je zapovedano pobožne dela opravljati v božjo čast“, pravi sveti Tomaž Akvin. Bog hoče, da se ob dnevih zderžimo vseh hlapčevskih in drugih del, ktere človeka motijo in raztnišljenega delajo, in to zato, da lngleje ^°ga spoznavamo in službo božjo z zbranim duhom opravljamo. Samo dela se zderžati, dobrih del pa ne opravljali ob nedeljah, b' 1 nič ne veljalo in nobene cene ne imelo pred Bogom. Bog na m gotovo dela zderžavati se ne zapoveduje zato, da bi lenobo Pestovali in se nemarnosti vdajali. Sveti Avguštin pravi: »Ako — 300 — bi ob nedeljah pohajkovali, bi bili podobni Judom, ki so se ob praznikih dela sicer zderževali, in pri tem pa niso na drugega mislili, kakor na počitek svojega telesa, in so celi ljubi dan v lenobi zatratili, na Boga pa niso do nič mislili in niso k njemu povzdigovali svojega serca. Mi pa, ki smo kristjani, ne smemo tako ravnati, ampak moramo skerbeti za telesni počitek, to je: časne skerbi v nemar pusti vsi moramo le Bogu živeti, le Boga častiti." — Z lenobo pa, ktera je že sama ob sebi svetosti in pobožnosti silno nevarna, ker je po besedah mo' drega Siraha že veliko hudega naučila ljudi, se Bog nikdar n« časti, temveč le žali, Bog se le s pobožnimi deli časti; ravne zato je zapovedano, pobožne dela opravljali ob nedeljah. Pobožne opravila pa, klere moramo ob nedeljah opravljat 1 ' obstoje v tem, da I. obiskujemo dopoldanjo in popoldanjo služb 0 božjo, pobožno in spodobno se znajdemo pri sveti maši, pazn° in pridno poslušamo pridige in keršanske nauke; nadalje M' v tem, da vredno prejemamo sveto zakramente, svete bukv 0 prebiramo, resnice svete vere premišljujemo; in III. v tem, opravljamo dela ljubezni ali da bližnjemu duhovne in telesu 0 dela usmiljenja skazujemo. — Vse to bomo zdaj zversljo p r0 ^ mišljevali bolj na drobno. 4 . I. službe sede. Naj poprej bom govoril: Od obiskovanja d božje, poslušanja o pol d a nje in svete maše pop ol d a nj 6 in božje b e Dopoldanja služba božja obstoji v tem, da se demo pri sveti maši, in da poslušamo božjo besedo, ktera nam v pridigah razlaga; popoldanja služba božja f obstoji v tem, da poslušamo keršanske nauke in se znajdem 0 P r i litanijah. s poslušanjem božje besede? Kje je kak človek, kteri bi p° pravici smel reči, da je v vseh resnicah naše svete vere *e tako podučen, da nobenega nauka več ne potrebuje? In ko hj res kak človek bil v resnicah svete vere tako podučen, da h* nobenega nauka več ne potreboval, vsemu temu vkljub mu J 0 vendar-le poslušati božjo besedo, ker ga božja beseda opoinnuj® marsiklerih čednost, kterih še nima, in ga nagiba, da si J' prilastuje. Sveta Pelagija je berž ko ne že poprej vedela, a je nečimurnost pregrešna; pri vsem tem je pa vendar-le I,e čimurna bila, dokler ni pridige od nečimurnosli slišala: p° . pridigi še le se je spreobernila, in je nečimurnosti za zineT °< e slovo dala. Poglejte kako potrebno je poslušanje božje bese slehernemu človeku!— Poslušanje božje besede pa je tudi sa ob sebi dobro delo, s kakoršnim se nedelja posvečuj in Bogu čast skazuje ravno kakor z molitevjo. Božji človci tisti človek, ki rad posluša božjo besedo, kakor Kristus sam P 1 "* 1 j rekoč: „Kdor je iz Boga, posluša božjo besedo.* 4 (Jan. 8, 305 Vendar pa nikar ne mislile, da se mora le samo zjutraj božja beseda poslušati. Vedi, kristjan moj! da je ves nedeljni dan božji dan, toraj se mora pa tudi ves obračati v božjo čast. Ne rečem, da bi moral ravno celi dan klečati in moliti ali pa v cerkvi tičati; ali vendar-le mora človek veči del dneva v službo božjo obernili, in tudi druge opravila, ki jih ob nedeljah °pravlja in s službo božjo niso ravno v dotiki, naj opravlja Bo gu v čast. „Ako jeste ali pijete, ali kaj drugega dopocnele, storite vse Bogu v časl“, uci sv. Pavl (L Kor. 10, 31.). Kavno zalo se pa pravi kristjan ne bo znašel ob nedeljah le samo pri dopoldanji službi božji, ter pri sv. maši in pri pridigi; ampak bo pridno obiskoval tudi popoldanjo službo božjo, klera obstoji iz keršanskega nauka in litanij. Med dopoldanjo in popoldanjo službo božjo je le ta razloček, da je dopoldanja služba božja sicer imenitniša in bolj lerdo zapovedana zavoljo svete maše, ktera se pri dopoldanji službi božji obhaja; pri vsem tem pa le vendar kristjan brez pravičnega izgovora tudi popoldanje službe božje ne sme v netnar puščali, zato, ker je dolžen ves Gospodov dan obračali v božjo čast, in ga ne sme Bogu otemati in sam za-se porabili. In če se jutranje ure najlepši Bogu posvečujejo z dopoldanjo službo božjo, bodo se gotovo tudi popoldanje ure najlepši Bogu v čast obračale s popoldanjo službo božjo. In da se k poslušanju božje besede spet nazaj povernem, povem vam, da Je še vse bolj potrebno popoldne poslušali božjo besedo, kakor pa dopoldne. Zakaj dopoldan so pridige v navadi, v kterih se keršanske resnice zversljo ne razkladajo, ampak le tako, kakor ravno berilo nanese ali pa sv. evangelje, ali kakor se pridigarju govoriti potrebno vidi. Popoldan se pa keršanski nauki razkladajo zversljo, kakor so .zapisane v katekizmu, in se ljudem povedo vse resnice, klere so jim v zveličanje vedeli potrebne. Kdor le samo k pridigam hodi, h keršanskim naukom pa ne, le samo sem ter tje vjame kako zerno božje besede, in če v keršanskem nauku ni pod¬ men, tudi vsake pridige razumel in zastopil ne bo, in nič prav Ved el ne bo, kako se vežo in vjema to in uno, zato ker mu Manjka podlage ali podstave. n«k. 20 306 I c) Pa ne samo zavoljo keršanskega nauka je kristjanu potrebno popoldne v cerkev hoditi, ampak tudi zavoljo litanij, blagoslova ali žegna s svetim rešnjim Telesom, kteri se zbranim vernikom daje ali le samo po litanijah ali pa pred litanijami in po litanijah. Vsak pravi kristjan spozna, da so „litanije a res lepa in tolažepolna molitev. Pri litanijah nam¬ reč se vsi ljudje, kar jih je v cerkvi zbranih, zedinijo z angelji in svetniki v nebesih, ter jim se priporočajo, da bi za nas Boga prosili oni, ki so prijatli božji. O kako tolažljivo je to sosebno za grešnika, ker se pri litanijah lahko tolaži s to miseljo: Ako- ravno jaz ne zaslužim, da bi se Bog na mene ozerl, morebiti me bo pa vendar-Ie uslišal zavoljo svojih izvoljenih v nebesih in zavoljo pobožnih ljudi tukaj na zemlji, ki z menoj vred h njemu zdihujejo! — In tudi to nam je prav lolaživno, da se nam daje sveti „b!agoslov“ s svetim rešnjim Telesom, ter s samim živim Jezusom, od kterega se izhajajajo vse milosti. 5. Glejte, vse to jo keršanskemu človeku, ki hoče ne" delje prav posvečevati, treba storiti ob nedeljah, ako ga ,,e zaderžujejo veljavni izgovori! Pomislimo pa zdaj, kako da mi nedelje posvečujemo! Ali pridno obiskujemo dopoldanjo in popoldanjo službo božjo ? Ali hodimo zvesto k sveti maši, k pridigam, h keršanskim naukom in k litanijam, kedar nas ne zaderžujejo velja vnl zaderžki? V ozir tega moram nektere kristjane res pohvaliti in ha 1 ' naravnost povedati, da imajo veselje do božje službe, ker ') e nikoli v nomar ne puščajo brez veljavnega izgovora, Bog poterduj in vedno goreče ohrani v božji službi! - Nasprot' pa se znajde tudi veliko lakih kristjanov, kteri nočejo spoznal je cela nedelja Gospodov dan, in da se mora toraj tudi vga m cela Bogu darovati in posvečevati. In ker tega nočej 0 spoznati, tudi nedelj in svetih Gospodovih dni nočejo p ra ^ posvečevali P 0 tem takem svetih nedelj ne posvečujejo P‘° IS 1 * ileri komaj kako liho ali — kakor ljudje P raVI '! • su o sveto mašo slušajo, potlej pa ves drugi dan v I e,1 °.. pre ijejo in s praznim pohajkovanjem zalrntijo. — Enako 0 — 307 — tisti svetih nedelj ne posvečujejo prav, kteri se komaj pri kaki sveti maši znajdejo, ali pa še pri listi ne popolnoma, po tem pa ves ljubi dan po pivnicah posedajo, pijančujejo, preklinjajo in se prepirajo. — Ravno tako tudi tisti svetih nedelj ne po¬ svečujejo prav, kteri se kar po obedu h kvartam usedajo ali na kegljiščih snidajo, ter ves popoldan preigrajo, namesto da k' h keršanskim naukom hodili in k litanijam. In tudi tisti roladenči in tisti dekliči svetih nedelj ne posvečujejo prav, ki doma pravijo, da h keršanskim naukom gredo, pa ogibajo se cerkve in keršanskega nauka na plesišča zahajajo, ter ondi preživijo drage zlate ure svetih Gospodovih dni ne v božji ljubezni, temveč v pregrešni posvetni ljubezni in namesto da bi poslušali božjo besedo, poslušajo le prazne marnje ali clo pregrešne reči, in vganjajo še druge norosti svojemu telesu v kvar in v škodo svoji duši. — Vsi taki in enaki svetih nedelj ne posvečujejo, tretje zapovedi božje ne spolnujejo, in Bogu ne skazujejo tiste časti, klero bi mu mogli skazovati v teh svetih Gospodovih dnevih, in za klero čast se bo Gospod Bog gotovo potegnil ob svojem času! Vsem takim in enakim rečem v božjem imenu: Poboljšajte se, in dajte Bogu, kar je božjega! Nedelje so Gospodovi dnevi, so božji dnevi: torej jih nikar ne obračajte v božje razžaljenje, temveč jih obračajte Bogu v čast in svoji duši v zveličanje l Amen. 20 * — 308 - XXXII. Keršauski nauk. Prejemanje sv. zakramentov; — branje sv. bukev; — premišljevanje verskih resnic; — dela keršanske ljubezni do bližnjega. 1. Tretja zapoved božja nam naklada dolžnost, nedeljo posvečevali. Nedeljo pa posvečujemo s telesnim počitkom i* 1 z duhovnim delovanjem. — Telesni počitek ima ta namen, da si človek po njem oddahne in odpočije od truda in težav, klere so sklenjene z navadnimi vsakdanjimi deli in opravil 1, Pervi in poglavitni namen telesnega počitka in mirovanja p a je ta, da človek v božjo čast in v zveličanje svojo dus e obrača tisti čas, kterega s telesnim počivanjem priterga vsak' danjim delom in opravilom. — Duhovno nedelj n o delo¬ vanje obstoji' v tem, da pridno obiskujemo dopoldanjo lD popoldanjo službo božjo; na dalje v tem, da vredno prejemam 0 svete zakramente, radi prebiramo svete bukve in premišljuje 0 ’ 0 resnice svete vere; in na zadnje v lem, da opravljamo de ljubezni, ter duhovne in telesne dela usmiljenja bližnjemu ska zujemo. Ker sem od pervega, to je: od obiskovanja dopoida°J e in popoldanje službe, ter od dolžnosti, k sveti maši hodHb pridige in keršanske nauke poslušali in v litanijah angeljem svetnikom se priporočevati, že unidan govoril, treba je z tudi od drugega in tretjega kaj povedali. II. Od vrednega prejemanja svetih zakramentov^, od branja svetih bukev in od premišljevanja res° svete vere. 2. Nedelje se vredno praznujejo in posvečujejo z vre nirn prejemanjem svetih zakramentov, ter z0iI \ mentov svete pokore in sv. rešnjega Telesa. D* 1 pa človek svete zakramente vredno prejemal, mora se za prav pripravljali. I n da se bo zamogel prav pripravljati, 309 - samega sebe prav spoznali. Pravega spoznovnnja samega sebe pa ni brez skerbnega spraševanja vesli. Ravno zato se pa tudi nedelja lepo posvečuje s tim, da si a) človek ob nedeljah vest izprašuje. Človek se uied tednom mnogolerokrat pregreši, in včasih clo smertno pregreši. Pač dobro je tedaj in potrebno, da ob nedeljah, kedar ga navadne vsakdanje dela in opravila ne molijo, sam seboj obračuni, ter svojo vest pregleduje in preiskuje, da zve, M >n koliko hudega je med tednom storil, kaj in koliko do¬ brega zamudil in storili opustil. Brez takega izpraševanja vesti ne more človek niti svojih grehov spoznali, niti ob¬ žalovati, niti spokoriti se jih. Po takem izpraševanju vesli' pa človek samega sebe zmerom bolj in bolj spoznava in spregleda, česa da se ima posihmalo lem skerbnejši ogibati in česa da se ima tem lerdnejši deržati, da bo zmerom boljši prihajal in popolniši. Ravno zalo je izpraševanje vesli res dobro delo in pobožno opravilo, s klerim se lepo posvečuje nedelja, sveti Gospodov dan. b) Nedelje se lepo posvečujejo s tim, da so človek čisto, odkritoserčno in ponižno izpoveduje svojih grehov, ter zakrament sv. pokore vredno prejema o svetih Gospo¬ dovih dneh. Stari Perzijani so \ navadi imeli ob svojih praz¬ nikih in svelkih vkvarjnti se z zatiranjem in pokončavanjem divjih zveri, strupenih žival in škodljivih merčesov; vsak priden kristjan pa naj ob nedeljah v svojem sercu pobija divje zveri in strupene modrose, to je: svoje pregrehe. To naj bo rečeno vsem sploh, sosebno pa tistim, ki se znajdejo v služnem stanu, to je: hlapcem in deklam. Vam, ljubi hlapci in dekle! ob delavnikih ni mogoče prejemali sv. zakramentov; vi niste sami svoji in samoslalni gospodarji, ampak sle drugim ljudem, ter Sv ojim gospodarjem pod oblastjo, in morate ob delavnikih to delati, kar vam velevajo vaši gospodarji. Ob nedeljah pa pre- jenjale od svojih navadnih vsakdanjih del, in si tedaj že za¬ gorele poiskati toliko časa, da se lepo pripavite za sveto Spoved, in upam, da nimate tolikanj neusmiljenih gospodarjev, bteri bi vam ne dovolili, vsaj nekterckrat v letu ob nedeljah Pojemali svetih zakramentov. — 310 ~ c) Ob nedeljah moramo ludi k sv. Obhajilu hoditi. V pervih časih keršanstva so verni kristjani vsako nedeljo prejemali sv. rešnje Telo. Sv. Lukež pripoveduje v apostol' skem djanju (2, 42.), da so bili verniki združeni v lomljenj« kruha, to je: združeni pri sv. maši in pri sv. obhajilu. Sv. Krizostom imenuje nedeljo dan sv. kruha, zato, ker je ta da« navada bila, k sv. Obhajilu hoditi in živo Jezusovo Telo pre¬ jemati pod podobo kruha. Sv. Justin mučenec pa pravi, da so bili njegove dni obhajani vsi, kar jih je bilo pri sv. maši razu« tistih, kar se jih je znašlo v očitnem pokorjenju ali v očitm pokori. Bolnikom pa so sv. Obhajilo dijakom' na dom nosili* In res ga ni močnejšega pripomočka za pobožno življenje, kakor je zakrament sv. rešnjega Telesa. V tem presv. zakra¬ mentu se natanjčno sklenemo in zedinimo z Jezusom, ter tak° rekoč ž njim vred postanemo eno telo zato, ko njegovo mes« postane naša jed, njegova krf naša pijača; postanemo pa tudi po vrednem sv. Obhajilu z Jezusom tako rekoč ena duša zato, ko Jezusova duša ž njegovim telesom vred pride v našo dušo, v naše serce, in nam zastavo daje za večno življenje. K er nas tedaj sv. Obhajilo, v kterem se z Jezusom sklepamo, k' je naš Bog, prav res božje dela, dela deležne Jezusove božj 0 natore; skoraj res ne moremo lepši posvečevati nedelje, kakor jo posvečujemo s tim, da se z Jezusom sklenemu v sv. Ob¬ hajilu. — Pri sv. Obhajilu se na dalje prav očitno skazuje« 10 kar otroke enega in ravno tistega Očeta v nebesih in k 8f brate Jezusa Kristusa; zakaj vsi, kar nas je, bogati in revnb staran mladi vživamo eno in ravno tisto nebeško jed, vdeležuje«j° se ene in ravno tiste svete večerje, zedinjamo se z enim ravno tistim Jezusom. Po tem takem je res, kar pravim. svetih nedelj ne moremo lepši praznovali in posvečevati, kak° r jih posvečujemo z vrednim sv. Obhajilom. Ravno zato mora « 18 tudi mi po zgledu pervih pobožnih kristjanov prav pogost° m ‘ hoditi k sv. Obhajilu. — Toda v ozir tega bodi Bogu potože«^ da se znajde dandanes veliko število takih kristjanov, ki P erV ' bogoljubmh kristjanov nočejo posnemati, in jim ne pride spomin, da j e t re ba nedelje posvečevati tudi s prejema n J e 8V * r r j6 f ^ e ^ esa ; in torej komaj enkrat v letu P rl< ^° na SY. Obhajilu, o velikonočnem času, kedar jih četerta cerkv — 311 zapoved lerdo v to zavezuje. Vi pa, ljubi moji! nikar taki ne bodite, marveč radi prejemajte sv. rešnje Telo in vselej po vrednem! Posebno vam, keršanskim staršem, bodi prav goreče priporočeno, da svoje otroke in vso svojo družinjo prav skerbno napeljujete k večkratnemu vrednemu prejemanju sv. rešnjega Telesa o svetih Gospodovih dnevih, napeljujete s priserčno besedo, pa tudi z lastnim lepim zgledom. 3. Sosebno dobro je tudi kake sv. bukve brati ob nedeljah, postavim: sv, pismo, življenje svetnikov, ali kake thuge sv. bukve, kakoršnih, hvala Bogu! nam Slovencem ne manjka. Kar je goreč pridigar poslušavcu, to so dobre bukve bravcu; v njih nahajamo mnogo milega tolažila, mnogo zveli¬ čavnega podučevanja, marsikak dober svet, marsiktero nagibo- vanje in spodbudovanje k dobremu, marsiktero svarjenje in od- vračevanje od hudega. Dobre bukve oživljajo dušo z duhovno hrano, razsvitljujejo um in ogrevajo serce za čednost in boga¬ boječnost. Prav lepo pravi nek cerkven učenik: „Kedar molimo, mi z Bogom govorimo; kedar pa beremo, Bog z nami govori.« In ko so nekega dne kralja Alfonza iz Aragonije vpraševali, ktere svetovavce za najboljše svetovavce ima, kar ročno je odgovoril: „Dobre bukve; zakaj dobre bukve mi kar brez vsega strahu in brez vsega prilizovanja, ter kar naravnost povedč, kaj mi je v hasen in korist.« Skušnja spričuje, da je že mnogo ljudi po branji dobrih bukev se na pravo pot povernilo, ktero so bili poprej zgrešili s pregrešnim življenjem. Sv. Ignacij Lojolan je na vojski pri Pampelonskem mestu hudo rano na nogo dobil. Ker se mu pa ranjena noga ni scelila, in iz hiše ni mogel, prosil je kakih kratkočasnih bukev, da bi si bil ž njimi dolgi čas odganjal. Toda posvetnih kratkočasnih bukev v vsem Lojolanskem gradu nobenih ni bilo. Prinesti mu torej bukve, v kterih je bilo popisano življenje Zveličarjevo in njegovih svetnikov. Sv. Ignaciju se to branje s perva nič haj ne prileže; ali dalj ko bere, bolj mu božja milost serce meči in veče veselje do branja dobiva. Na zadnje— po hudem premagovanju samega sebe —sklene, posnemati te svete zglede; ' n kar je sklenil, zveršil je tudi v djanju, ter se odpovedal Vse mu, kar je posvetnega, in postal vtemelitelj imenitnega 312 — meniškega reda, častite družbe Jezusove. — Tudi sv. Avguštin, ko seje ves zamišljen po pridigah sv. Ambroža na vertu znašel, zasliši glas: „Vzemi in beri!" In ko vboga, ter vzame v roko svetopisemske bukve, in bere, kar mu je ravno pred oči prišlo, pretresel ga je en sam izrek sv. pisma tolikanj, da se je zdajci spreoberni! in resnično spokoril. — Poglejte, kako koristno in zveličavno je sveto branje! In sosebno koristno je, ako kdo ne bere le som zase, ampak drugim naprej bere, in jim po tem razlaga, kar je bral. Kar pa beremo, moramo brali prav, da nam bo branje koristno. Preden tedaj brati začnemo, zdihnemo k Bogu, ter ga prosimo, da nam med branjem na strani sloji, in nas razsvilljuje. Potem pa berimo polagano ali po času, ter pridno prevdarjajmo in v serce sprejemajmo, kar smo brali; zakaj boljši je, malo brali, pa to s pridom, kakor pa veliko brali, pa vse nepridoma in brez koristi. Sv. Efrein pravi: „Kedar bereš, ne beri veliko listov na enkrat, temveč ponavljaj ravno tisti stavek po dvakrat, po trikrat ali pa še po večkrat, da prideš do jedra in do korena, ter prayega pomena." 4, Ob nedeljah je treba tudi premišljevati kako resnico svete vere, postavim: resnico od štirih poslednjih reči človekovih ali kaj drugega takega. — To premišljevanj® pa se tako-Ie naravna: „Ako bi, postavim, hotel kdo pr e ' mišljevati resnico od pekla, naj si poslavlja pred oči, kako strašen kraj da je pekel . . ., kolike nezmerne muke da z a ' verženci ondot terpijo . . ., da v pekel človek pride, ako bi tudi nič več, kakor le en sam smerten greh imel nad seboj .•• Te resnice naj zdaj obrača sam na sebe, ter naj prevdarja, kako da si je pekel zaslužil tudi on, in tega ne le samo en' krat, ampak tolikokrat, kolikorkral se je bil smertno pregreS', zdaj s tim, zdaj z unim grehom . . .! Po lem naj obžaluje v3 ° te svoje grehe in na zadnje naj terdno sklene, posihmalo več ne grešiti in si na vso moč prizadevati, da ne bo p ri ^ enkrat v prestrašni kraj terpljenja, v pekel. — Take P re mišljevanja so neizrečeno koristne, in so en del molita® Imenujemo jih namreč notranjo molitev. Molitev pa, to vcS da nam mora biti ob nedeljah poglavitno opravilo. V mo 1 313 - moramo prebiti večidel nedeljnega dneva po zgledu pervih kristjanov, ki so bili stanovitni in združeni v molitvah (Ap. dj. 2,42,) in so svoje molitve marsikterikrat podaljšali cIo v terdo noč. (Ap.dj.20,7.) — Sosebno dobro je, premišljevati v cerkvi ali pri pridigi ali pa keršanskem nauku zaslišano besedo božjo, ■n si jo s premišljevanjem tem globokeje vtisnili v spomin in v serce. Še vse bolj koristno memo posameznega premišljevanja združeno premišljevanje, ako namreč eden ali drugi 1 vso družinjo v hiši naravna kako tako premišljevanje. Je kil, postavim, v cerkvi razkladali nauk od božje neskončne dobrotljivosti, naj bi hišni gospodar ali po popoldanji službi božji ali pa zvečer zbral svojo družinjo, in naj bi vprašal zdaj tega zdaj onega, kaj si je v glavi obderžal od tega nauka. Po lem pa naj bi ta nauk na-se obernil in na svojo družinjo. Rekel naj bi tako-le ali enako: „Poglejte, kako nezmerno dobrotljiv nam je ljubi Bog: vse, karkoli imamo, le od njega imamo; in vendar smo mu tolikokrat nehvaležni, ter napak obračamo njegove dari in dobrote! Tebi, moj Peter! je Bog dal lerdno zdravje in čversto telo, pa ga mnogokrat prav po nepotrebnem v nevarnost postavljaš, ter se kar brez vse potrebe plaziš po drevju in po sterminah . . ., so ves vroč in razbeljen nalivaš z merzlo vodo... Tudi ti, ljuba Reza! si unidan gerdo Boga žalila, kedar si se kujala, ko so mati tvojemu bratcu, ki je težavniše delo imel, veči kos kruha vrezali, kakor pa tebi, ki nisi imela težavnega dela . . . Pomisli, da tudi to, kar si dobila, bil je nezaslužen božji dar. Kar midva z materjo vam dajeva, prejemava le od Boga, zakaj le on sam daje sadežem rast po polju in po njivah. Kdor je tedaj staršem nehvaležen, Rogu samemu je nehvaležen ...In tako smo vsi, kolikor nas je, n h več ali manj razžalili neskočno dobrotljivega Boga. Prav iz serca torej obžalujmo svojo nehvaležnost do njega; ob enem pa 1110 lerdno obljubimo, da ga posihmalo ne bomo več žalili...!“ "•Take združene premišljevanja, s pravo modrostjo osoljene in ® keršansko ljubeznijo poslajene, so neizrečeno koristne in zve¬ zne: ž njimi se neizrečeno veliko hudega zabrani...; ž se neizrečeno hitro pospešuje rast v dobrem!... Dru- žln J a > vedeli, da jo bote izpraševali, pridig in keršanskih nau- 314 kov ne bo v nemar puščala, marveč jih zvesto poslušala in v sercu ohranila, in vsi skupaj si hote tem skerbnejši priza¬ devali, živeti in ravnati po zaslišanem nauku. Zdaj naj vam še kaj povem: III. od del keršanske ljubezni do bližnjega, ktere moramo opravljali ob nedeljah. 5. Da bomo nedelje prav posvečevali, moramo tudi dela keršanske ljubezni opravljati, ter bližnjemu duhovne in telesni dela usmiljenja skazovati ob nedeljah. Skoraj bi rekel, da ga berž ko ne na svetu ni bilo takega časa, o kterern bi bilo tolikanj revščine in siroščine na svetu, kakor je je sedajne dni. Kamor se le koli človek oberne, povsod ima priložnosti zadosti, skazovati bližnjemu dela ker¬ šanske ljubezni. Posebno lepo priložnost v to ima ob nedeljah; Ob nedeljah nas navadne vsakdanje dela ne zaderžujejo, in s j zamoremo ali pred božjo službo ali po službi božji poiskal kake ure, o kleri zamoremo kakemu revežu na pomoč hitet' s kakim milodarom; — ali kako zapuščeno siroto očedit'* osnažili in preobleči; — ali kakega bolnika obiskati, ter n 111 kaj postreči in ga potolažiti; — ali se s tim ali unim pog°' voriti, ter nevednega podučiti, grešivšega posvariti, in njeni* 1 , ki si sam svetovati ne vč, dober svet dati i. t. d. S tim hj še le prav vredno in bogoljubno nedeljo posvečevali. ^ Gospod in Zveličar nam tudi v tem z lepim zgledom nap re J gre, ker je na saboto, Judovski praznik, ozdravil veliko boi nikov. Na saboto je ozdravil človeka, ki je imel suho rok° (Mat. 12,9 — 21.); na saboto jo pomagal tisti ženi, ktera j e ^ veliko let bila nadleževana od hudega duha (Luk. 13,10—i 7 ’’ v saboto je ozdravil človeka, ki je slep na svet rojen bil (*b ,n ' 8. 1 41.); v saboto je ozdravil vodeničnega v hiši viš^g farizejev (L„k. 14 , 1 — 10.) i. t. d-—Enako so tudi vsi ** eS služabniki božji nedelje posvečevali s tim, da so bližnje"’ duhovne in telesna dela usmiljenja skazovali. Sv. Olilijn, pP atl , v Hohen mrg-u, j e sozidala posebno bolnišnico, v kteri j e nike večkrat obiskavala. Sosebno rada je ob nedeljah va - 315 hodila, ter ondi bolnikom stregla, jih ozdravljevela in tolažila. Po skončani službi božji je skoraj nikjer drugej ni bilo dobiti, kakor le v bolnišnici med bolniki.—Take lepe zglede moramo posnemati tudi mi! In nihče, naj bi tudi še tolikanj reven bil, ne more se izgovarjati, da bi cIo nič dobrega ne mogel storiti svojemu bližnjemu. Šla sta neko nedeljo iz cerkve, y kteri so bili gospod fajmošter pridigovali ravno od posvečevanja nedelje, dva človeka, oče Karlantonio in njegov mladi sinček Peppo (Jožek), in sta se potoma pogovarjala od pridige, ktero sla ravnokar slišala. „Reveu sem", reče oče, „in torej nisem zavezan, z miložnjo nedelje posvečevati.“ „In jaz sem še pre¬ majhen", mu seže v besedo fantič, „in torej ne morem drugim še nič dobrega storiti.* Tako se pogovarjata, in blagrujeta bogatine, ki lahko lačne nahranujejo, nage oblačijo in z drugimi dobrimi deli nedelje posvečujejo; milujeta pa sama sebe, da sta revna in da sama od drugih ljudi dobrote dobivata, nikar pa da bi jih onadva drugim delila. V takih pogovorih prideta domu, kjer sta pričakovala bornega kosilca, klerega bi jima bila imela mali pripaviti, kakor o drugih nedeljah. Ali ko v hišo stopita, ne najdeta ne kosila in še cIo ognja ne na ognjišču; mati pa je ravnokar za njima v hišo stopila. „Kje si bila, Marija?" nekama nevoljno vprašuje Karlantonio svojo ženo. „Le miruj, ljubi moj, le miruj!" reče Marija, „naš sosed Benedetto je na nagloma prav hudo obolel. Bila sem pri njem, in sem mu stregla. In kedar vama kosilo skuham, spet tje pohitim, da mu še kaj postrežem, in s tim dobrim delom nedeljo posvečujem. Saj je pa ubogi Benedetto tudi res usmiljenja vreden! Kar mu sosebno serce teži, je zraven bolezni še to, da si ne bo mogel obdelati svoje njive, čas je pa, da se njiva obdela. Brez setve ni žetve, in brez žetve ni kruha!" — „Kje pa je njegova sestra Angelika, da bolnemu bratu ne streže? Saj je v cerkvi nisem vidil", vprašuje Peppo.— „Peljala je Benedottove otroke iz hiše, da bi s svojim žalovanjem in tarnjanjem preveč serca ne po¬ dirali bolnemu očetu", odgovarja Marija. —Molče se zdaj Kar- la ntonio in Peppo pogledujeta med tem, ko jima je mati kosilo pripravljala. Spoznala sta zdaj, da nikdo ni nc prereven, no preslab, da bi ne mogel kakega dela keršanske ljubezni bliž- ' 1 i em u storiti,—Karlantonio hiti zdaj na terg, na klercm so se — 316 sosedje po navadi zbirali ob nedeljah, ter pripoveduje sosedom, kako da je ubogi Benedelto zbolel in da si ne bo mogel sam polja obdelati. In na zadnje sklene, rekoč: „Veste kaj: pojdimo, ter obdelajmo mi njegovo po!je!“ „Prav imaš: le pojdimo!" se jih mahoma oglasi, kolikor jih je treba bilo, in so hiteli do gospod fajmoštra, ter prosili, da bi jim dovolili tisti dan v ne¬ deljo po skončani božji službi obdelali Benedettovo polje. Gospod fajrnošter, vidili, da mislijo to storiti iz same keršanske ljubezni do bližnjega, jim kar radi in vsi veseli dovoljenje dajo. —Sosedje tedaj gredo, ter svojo praznično obleko zamenjajo z vsakdanjo, in se dela lotijo. In glej! preden se noč stisne, bilo je obdelano Benedettovo polje. Delavci pa so bili pri tem delu vsi veseli in sami seboj zadovoljni vse bolj, kakor ko bi se bili gostovali pri najbogatejšem obedu. Tudi Peppo, akoravno še šibek, pomagal je, kar je mogel, ter je kamnje po njivi pobiral in ga na stran znašal. Bolni Benedelto pa je ves hvaležen molil za svoje dobrotnike, ter prosil Boga, naj bi jim poplačal stoterno, kar so mu dobrega storili. 6. To, glejte! so nauki, kterih se je treba deržali, ako hočemo nedeljo vredno praznovali in prav posvečevati. Teb naukov so se deržali pervi kristjani, od kterih nam pripoveduje cerkvena zgodovina, da so bili vsi goreči v posvečevanju svetih Gospodovih dni. Po njihovem blagem zgledu tudi mi nedeljo posvečujmo, ter celo in vso Bogu darujmo! Kdo zmed nas bi bil zadovoljen s hlapcem ali težakom (dninarjem), kteri bi mu delal le tu ali tam kako uro, ves drugi čas pa bi zase obrabil? In kdo bi mu hotel neprikrateno odštevati pogojeno plačilo? Tudi Bog bi z nami nikakor ne bil zadovoljen, ako bi mu celo nedelje ne darovali in cele ne posvečevali, ker je vsa božja in vsa Gospodova!—Sv. Avguštin se je njega dni britko potožil' da neko nedeljo ni mogel dalj časa v cerkvi pri božji službi sterpeti kakor le samo tri ure, ker je bil nekaj obolel. O ^ bi pač tudi mi vsi z Avguštinovo gorečnostjo o svetih nedelj 11 « Bogu služili, ter se nikdar ne naveličali božje službe, marveč zmerom veče veselje imeli do nje in zmerom večo gorecnos • Amen. - 317 XXXII. Keršanski nauk. Kaj prepoveduje tretja božja zapoved? — Od ne mirnosti v službi božji. — Od hlapčevskih del. - Od pregrešnih del. 1. Dosihmalo sem vam razkladal, kaj da nam trelja zapoved božja zapoveduje. Slišali sle, da je zapovedan telesni počitek in duhovno delovanje. Duhovno delovanje obstoji y pobožnih .delih, ktere moramo opravljati o svetih Gospodovih dnevih. Take pobožne opravila so: obiskovanje dopoldanje in popoldanje službe božje, vredno prejemanje zakramentov svete pokore in sv. rešnjega Telesa, branje sv. bukev, premišlje¬ vanje verskih resnic, zverševanje duhovnih in telesnih del usmiljenja. 2. Premaknimo se zdaj do drugega vpraševanja? B. Kaj prepoveduje tretja božja zapoved. Na vpraševanje, kaj da tretja božja zapoved prepoveduje, odgovarja katekizem in pravi: V tretji božji zapovedi je pre¬ povedano; v pervič: vsako hlapčevsko delo brez potrebe in brez pravega privoljenja ; v d r u g i č : vse druge Opravila, klere temu dnevu ali nečast delajo, ali pa njegovo posve¬ čevanje odvračujejo: razuzdane veselice in igrače, pijance— V{ *nja i. t. d. Iz tega odgovora se vidi, da se človek zoper tretjo za¬ poved božjo pregreši s tim, da onečasluje svete Gospo¬ de dni. Sveti Gospodovi dnevi ali nedelje pa se one- 6 aslijo : 318 — I. z nemarnostjo v službi božji in z nemarnostjo v doprinašanju dobrih del; II. z nepotrebnim opravljanjem in oskerbljevanjem hlapčevskih del; III. z slehernim pregrešnim delom, z slehernim pregrešnim razveseljevanjem in s sleherno raz¬ uzdanostjo. I. Nemarnost y službi in v doprinašanju do¬ brih del. Onečastenje nedelj je eden najnavadniših pa tudi naj- škodljivših zlegov sedajnega nesrečnega časa. Onečastenje nedelj gotovo veliko pripomore, da se mnogim ljudem tolikanj huda godi' sedajne dni. Veliko je namreč kristjanov, ki, ka¬ kor ljudje pravijo, komej kako suho mašo vjainejo ob nedeljah, za poslušanje božje besede pa se clo nič ne zmenijo; nekteri pa še clo za sv. mašo nič ne porajtajo o svetih Gospodovih dnevih. Polerduje se nad njimi žalovanje častitljivega Euzebijn Emesenskega. Ta častivredni učenik se je že svoje dni brilko potožil nad mlačnostjo in nemarnostjo nekterih tedajnih kristja¬ nov, ki so službo zanemarjali o svetih Gospodovih dnevih- Rekel je: „Tisti, ki Gospoda (resnično) častijo, (željno) p r '“ čakujejo Gospodovega dneva, da zamorejo (la dan) svoje prošnje pokladati pred Boga in se pokrepčali s Telesom in s Kervj 0 Gospodovo. Tisti pa, ki so leni in nemarni, pričakujejo Go¬ spodovega dneva, da bi takrat, kedar od dela prejenjajo, za ' mogli vgajati pregreham. Skušnje spričujejo, da ne lažen 1 - Stopi na ulice kak delaven dan, in nikogar ne boš ondi gledal; ako pa na nedeljo tje stopiš, boš vidil, kako nekte 1 " 1 m citrami popevajo, drugi z rokami ploskajo, drugi plešej 0 ’ spet drugi ondi sedijo in od svojega bližnjega hudo govor 1 .) 0 ’ in drugi se prepirajo in bojujejo. Kedar se v cerkev sklicujej 0 ’ se vsi nemarni obotavljajo. Kedar se pa citre oglasijo ali P trobenta, vsi jaderno za glasom hitd ravno kakor bi imeli kri a (s perutnicami previdene) noge.** - 319 Pa ne le samo z zanemarjanjem službe božje se človek pregreši' zoper tretjo božjo zapoved, temveč tudi s tim, da se brez vse gorečnosti in pobožnosti znajde pri službi božji in se s tim vrednega stori ravno tistega očitovanja, kterega je Bog že v stari zavezi izustil nad Izraelskim ljudstvom, rekoč: »To ljudstvo me le z ustnicami časti, njegovo serce pa je P r oč od mene." — Enako se pregrešijo tudi vsi tisti, ki se pri sv. maši sicer znajdejo, za besedo božjo pa se nič ne omenijo, in kar naglo iz cerkye zbežijo, kakor hitro pridigar na pridižnico stopi. Pri lakih ljudeh bi se bilo treba poslužiti onakega zdravila, kakoršnega se je bil svojo dni poslužil sv. Janez iz Aleksandrije pri enakih ljudeh. Sv. Janez, patriarh Aleksandrijski, s priimkom Miložničar, zagledal je nekega dne, da se je nekoliko ljudi' iz cerkve umaknilo, kakor hitro je bilo evangelje odbrano. Ti nespametni ljudje namreč niso imeli veselja poslušati pridige svojega pastirja, ker mu Bog ni bil dal čistega gerla in gladke besede. Viditi tedaj, da iz cerkve vhajajo, ukaže sv. Janez tudi svoj škofijski sedež iz cerkve nesti, ter ga postaviti tje, kjer se je znašla največa druhal vhajavcov. Zdaj se vsede na sedež, in ko ljudje vsi osupnjeni gledajo, kaj bo iz lega, jim reče: „Otročiči moji! kjer se znaj¬ dejo ovčice, ondi mora biti tudi pastir. Saj veste, da le zavoljo vas v cerkev hodim; zakaj sam za sebe bi tudi lahko doma v svoji hiši obhajal službo božjo.« To svarilo svetega škofa je bilo tako vspešno, da posihmalo nobeden več med pridigo iz cerkve ni vhajal. — Nič boljši memo unih niso tisti, ki med razlaganjem božje besede dremljejo in spijo. Naj bi jim kdo kake kratkočasne povesti in pravljice pripovedoval, pazno bi ga poslušali po cele ure, in bi jih zaspanec ne molil; za po¬ slušanje božje besede pa so vsi dremotni in zaspani. To je slabo znamnje, znamnje, da niso iz Boga; zakaj „kdor je iz Boga, posluša božjo besedo.« (Jan. 8, 47.) Stari puščavnik Maketez je prejel od Boga ta posebni dar, da ga pri svetih bogoljubnih pogovorih nikdar zaspanec ni motil; kakor hitro P a je kdo na nepotrebne ali šaljive reči besedo obernil, z %i je zadremal. Ta bogoljubni mož se je nekega dne s svojimi tovarši, drugimi mnihi, pogovarjal od bogoljubmh, ''■veličavnih reči; oni pa mu zadremljejo med njegovim go- — 320 - vorjenjem. Maketez torej besedo zasuče, in jim začne pripo¬ vedovati neko basen ali pravljico; in glej! pri lej priči se zdramijo vsi od kraja, in ga pazno poslušajo. Maketez pa jih zaverne z ljubeznivo, toda tudi resnobno besedo, rekoč: „Bralje moji! pazni bodite, kdo do je kriv le vaše dremot- nosti. 44 Enako bi mogel zaverniti tudi še zdaj marsikterega zaspanega kristjana sedajnih dni, ter mu reči : „Dobro glej, kdo da je bil kriv tvoje zaspanosti! Morda je je kriva tvoja mlačnost in nemarnost v ozir dušnega zveličanja ? In ako jo ta, vedi, kaj Gospod govori: „Ker nisi ne merzel, ne gorek, pljunil te bom iz svojih ust. 44 (Skriv. razod. 3, 16.) V sveti ljubezni, z duhovnim veseljem in priserčno gorečnostjo se morajo obhajati sveti Gospodovi dnevi, nikakor pa ne mlačno in dremotno. Na dalje se pregrešijo zoper tretjo božjo zapoved vsi tisti, ki zanemarjajo dobre dela delati ob nedeljah. O tem j e sv. Anton že svoje dni spregovoril te-le tehtne besede, ktere pa tudi še dandanes popolnoma svojo veljavo imajo :. „Tobij a je praznik obhajal, in je svojega sina poslal ubožčike vabi! na praznovanje. Taki žgled so nam zapustili pravični stare zaveze. Toda oh ! možje sedanjih dni so o svetih dnevih ' e bolj skerbni, da bi stregli svojemu telesu, in žene, da bi §° kinčale; podložni služabniki ločijo nedeljo od delavnih da* le po tem, da ob nedeljah tem veče hrepenenje imajo p° dobrem kosilu; in priprosta množica koperni le po raz¬ veseljevanju in praznih marnjih. Viditi je, da so se vsi 0 kraja vdali zapeljivemu duhu v škodo svoje duše, in kar s ° si med tednom z delavnostjo in marljivostjo prihranili, p° tratijo v samopašnosti in igrah, namesto da bi revežem en del razdelili v podporo. O spačeni človeški rod, ki nape 11 in v pregreho obračaš najsvelejše naprave! O nepovračlj 1 ^ zguba dragega časa! O nerodnost, ki z veseljem nap a J peklenske duhove! 44 - 321 - Nedelje se onečastijo, ako se opravljajo II. Hlapčevske dela ob nedeljah. Ktere dela imenujemo hlapčevske dela? Hlapčevske dela imenujemo take težke telesne dela, ki jih navadno opravljajo posli, težaki (najemniki) in rokodelci. Ker mora ob nedeljah duša delavna biti, ter pri nad¬ zornih in nebeških rečeh imeti svoje opravilo, razumeva se samo ob sebi, da mora telo mirovati, in da težavnih, hlap¬ čevskih del ne sme opravljati, zato, da vznemirjeno telo duše pri njenih pobožnih opravilih ne moli, in da je nazaj ne po¬ teguje, kedar se duša v nebeške višave vzdiguje. Zatorej je Bog že v stari zavezi zapovedal, rekoč: „Šest dni delaj in opravljaj vse svoje dela; sedmi dan pa je sabota Gospoda, tvojega Boga; ne delaj nobenega dela. — V šestih dneh namreč je Bog vstvaril nebo in zemljo, in morje, in vse, kar je v njih, sedmi dan pa je počival; torej je Bog blagoslovil sabolni dan, in ga je posvetil.* (II. Moz. 20, 9 — 11.) To zapoved so morali ljudje v stari zavezi na lanjko spolnovali in prav po čerkah. Oni nobenega, in še clo najmanjšega dela niso smeli opravljati o sabotah: niso si smeli ne hiše pometati, ne vode prinesli, ne ognja zakuriti, ne jedi si skuhati, ne prodajati, ne kupovati. Se clo mane, klera jim je z nebes padala v živež, morali so si v petek nabirali za naslednji, ter sabolni dan. Vse, česar so za saboto potrebovali, morali so si v petek zvečer pripravili in preskerbeti, ravno zalo so pa tudi petek imenovali dan pripravljanja. Nam kristjanom tretja božja zapoved ne prepoveduje tako Ojstro slehernega dela. Manjšo, vsakdanja dela in opravila, ktere se ne dajo lahko odložiti, in ktere nas ne odvračujejo od očitne božje službe, nam niso prepovedane. Dovoljeno nam jo, postavim: pometati, kuhali, pomivati, živini polagali ali jo pašo goniti i. t. d. Tudi je dovoljeno učiti se, pisati, brati i. t.d., da le človek zavoljo tega ne opušča službe božje. — Nič manj ojstro kakor Judom na sabolni dan pa so tudi oam kristjanom na nedeljo prepovedane vse hlapčevske dela, ter take težavne dela, ki jih po navadi opravljajo hlapci in mrak. ^ 1 — 322 — dekle, dninarji in težaki in rokodelci, in ktere le na to merijo, da bi si človek ž njimi kak časen dobiček naklonil. Z hlap¬ čevskimi deli bi se tedaj pregrešil kmetovavec, kteri bi ob ne¬ deljah kar brez vse posebne potrebe presušaval slamo ali seno, vozil iz polja stern ali kaki drugi sadež, grozdje bral in mošt v sode spravljal i. t. d. Z hlapčevskimi deli bi se pregrešila gospodinja, ktera bi kar brez posebne potrebe ob nedeljah prala zamazano obleko, predla, tkala, pletla, šivala i. t. d. Z hlapčevskimi deli bi se pregrešil rokodelec, kteri bi v saboto večer čez polnoči ali pa v nedeljo zjutraj ali čez dan izdelava! svoje izdelke; ko bi, postavim: čevljar čevlje izdelaval, krojač šival, kovač koval, strojar strojil i. t. d. Kdor tako ravna, nedeljo v delavnik spreobrača, in nedelje prav ne posvečuje, akoravno bi se vmes pri božji službi znašel.— Z hlapčevskim' deli pa se pregrešijo tudi vsi tisti, ki hlapčevskih del sicer n° opravljajo sami, pa jih drugim, ter svojim otrokom ali svojim poslom ukazujejo; zakaj Bog ni samo gospodarjem prepovedal hlapčevskih del, ampak jih je prepovedal tudi vsi njegovi družinj 1 - V V. Mozesovih bukvah (5, 13. 14.) namreč berem 0 ' „Sest dni delaj, in opravljaj vse svoje dela. Sedmi dan i e sabota, to je počitek Gospoda tvojega Boga. Ne delaj ta da" nobenega dela, ne ti, ne tvoj sin, ne tvoja hči, ne tvoj hIap eC ’ ne tvoja dekla, ne vol, ne osel in nobena tvoja živina, in ptujec, ki je znotraj tvojih vrat, da počije tvoj hlapec, in tvoj" dekla, kakor tudi ti.“ — Posli in rokodelski učenci naj s> poiščejo takih služb, v kterih bodo zamogli nedelje spodobn 0 posvečevati. Ravno tako so na nedeljo prepovedane nektere druge in opravila, pri kterih ni roka tolikanj delavna, kakor pa gl a ' J Taka dela so: sodnijske obravnave, somnji, prodajanje in povanje, potovanja naravnana zavoljo časnih opravil i. ’ Vse lake in enake dela tudi prištevamo hlapčevskim delo (Lalinec jih imenuje: opera quasi-servilia.) —Po lem takem zoper tretjo božjo zapoved pregrešijo tiste deželske gosp 09 ’ ktere ob nedeljah ljudi sklicujejo v pisarnice na kako spričevo ali na razrešitev kake pravde ali na kako drugo sodnfjsko 0 ^ ravnavo.— Pregrešijo se oštirji, ki med božjo službo i0 ^°’ e * s tira lahkomišljenim ljudem potuho dajejo, da tem laglej® z0 — 323 - marjajo službo božjo. — Pregrešijo se tergovci in kupčevavci, kteri ob nedeljah barantajo s lakira blagom, ktero ni neoohodno potrebno v živež revnim ljudem, postavim meso, kruh, sol, mleko, sadje i. t. d. Pa tudi take potrebne reči se pred cer¬ kvijo in med božjo službo prodajati ne smejo. Somnje ob ne¬ deljah imeti je pa po božjih, cerkvenih in deželskih postavah ojstro prepovedano.—Sveta cerkev je zoper tako in enako one- oastenje svetih Gospodovih dni že dostikrat povzdignila svoj glas. V drugem cerkvenem zboru v mestu Macon je prepovedala sleherno sodnijsko obravnavo na nedeljo, ter določila, da naj zgubi svojo pravdo, kdor bi se pregrešil zoper to zapoved, V šestem cerkvenem Arelalenskem zboru so sklenili cerkveni očetje, da se ne sme nobeno blago na prodaj postavljati ob nedeljah, nobena sodmjska obravnava obravnavati, nobena pravda začeti. Vsem tim in drugim cerkvenim postavam vkljub so pa le vendar tu in tam nekleri somnji ob posebnih shodih v navado prišli; toda sveta cerkev tega nikdar ni poterdila.— In še clo mnoge postave deželske gosposke so se vstavljale takim raz¬ vadam. Cesar Konštanlin Veliki, kakor hitro je keršansko vero sprejel, zapovedal je vsem svojim podložnim, nedeljo praznovali in posvečevati. In clo nevernikom je ukazal, naj zapro svoje prodajavnice, in naj ne opravljajo hlapčevskih del, naj se ne ukvarjajo z rokodelstvom, in naj vstavijo sodnijske obravnave ob nedeljah. Njegovi nasledniki Valentinijan I., Teodozij in Arkadij, kakor tudi car Leo in drugi so na novo oklicevali in lem ojstrejši zaterdovali to postavo.—In pobožni kristjani so te zapovedi svoje duhovske in deželske gosposko vsegdar zvesto spolno vali. V mestu Pariz na Francoskem se še dandanes nahajajo nektere prodajavnice, nad kterih durmi se znajde napis: »Tukaj noter se ob nedeljah blago ne prodaja; la prodajalnica se ob nedeljah ne odpira." In če oprašuješ, čegave da so te prodajavnice, poreko ti, da jih imajo tujci v posesti, ter Nemci, Švicarji in drugi, zmed kterih je mnogo Luleronov m Kalvincov. Ti bogaboječi ljudje pač res v veliko sramoto pripravljajo vse liste katoljške kristjane, ki se bolj judovsko obnašajo kakor pa keršansko, ker ravno nedelje obrabijo v svojo kupčijo in tergovijo. Takemu brezvestnemu onečnstenju svetih Gospodovih dni bi se korali na vso moč ustavljati vsi, ki oblast imajo v svojih rokah, _ 324 - kakor se je že svoje dni bogaboječi Nehemija vstavljal Judom, ki so nečast delali saboti, Judovskemu prazniku. Nehemija je bil imeniten Jud in veliki točaj kralj Alakserksez-a Longiman-a- In ravno ta kralj je Nehemija spustil v Jeruzalem, da bi v Je¬ ruzalemu vodil in skončal obzidovanje slavnega Judovskega mesta. Nehemija pride, in se dela loti; ob enem pa potrebi tudi mnogo gerdih razvad zmed svojega ljudstva. V ozir posvečevanja sabote sam tako-le pripoveduje: „Tiste dni sem videl v Judu ljudi v saboto tlačivnice tlačiti, snopje znašati, in na osle na¬ kladati vino, in grozdje, in smokve, in vsakoršne bremena, io v sabotni dan v Jeruzalem nositi. In spričeval sem, naj pro¬ dajajo ob dnevu, o kterem se sme prodajali. In Tirci so v njem prebivali, kteri so ribe in vsakoršne reči na prodaj nosili, in ob sabotah prodajali Judovim sinovom v Jeruzalemu. Tedaj sem kregal boljšake v Judu, in sem jim rekel: Kakošna huda reč J® to, ki jo počenjale, in sabotni dan oskrunjate? Ali niso n^ 1 očelje tako delali, in ali ni naš Bog poslal vse te nesreče n&“ nas in nad to mesto? In yi še zvišujete serd na Izrael, saboti nečast delate? In ker bi mogle vrata v Jeruzalem p°' čivati sabotni dan, rekel sem, naj vrata znpro, in sem zapovedi) naj jih ne odperajo do po saboti; in nekaj svojih hlapcev s ein postavil k vratom, da bi nihče ne nosil vanj kake butare saboto' dan. Tako so ostali kupci in oni, ki so prodajali razne r eCl ’ zunaj pred Jeruzalemom enkrat ali dvakrat. In jaz sem z°P ef nje pričal, in sem jim rekel: Zakaj ostajate pred zidom? še enkrat to storite, prijel vas bom. In od tistega časa nis° več hodili v saboto . u (II. Ezdr. 13, 15 — 21.) Ali nikoli ni pripuščeno, hlapčevske dela opra v Ijati ob nedeljah? a) Hlapčevske dela so pripuščene, kedar jih zahteva: božja čast; b) kedar so potrebne v ohranjenje življenj ’ c ) kedar se ne morejo odložiti brez velike škode; kedar jih ljubezen do bližnjega zahteva. u 0 n ) Najpoprej so pripuščene ob nedeljah tiste hlapče v dela, ktere zahteva božja čast. Sv. Alfonz Lig u ° rl J. pravi: ^Dovoljeno je, v obhodih (procesijah) podobe prenas ^ jtaljšati altarje in cerkve, pometati Bogu posvečene poslopj - 325 Ravno tako je dovoljeno o posebnih priložnostih, za zidanje ali popravljanje kake cerkve dovaževati apno, opeko, pesek, kamnje in drugo gradivo ob nedeljah. Dovoljeno je, po zimi ob nedeljah raz pola razmetavati, da zamorejo ljudje dohajati k službi božji; ali pa za silo popraviti kak most, kedar bi ga bila povodenj poderla, da zamorejo v cerkev priti ljudje, ki unod vode stanujejo i. t. d. b) Dovoljene so na dalje tiste hlapčevske dela, htere so potrebne v ohranenje življenja, postavim: jedi pripravljati, kuhati i. t. d. umivati in snažiti sebe in pri obedu obrabljeno posodo i. t. d., postlali si posteljo in pometati si hišo i. t. d. Da so nam take dela pripuščene, nas Jezus sam uči. Judom je bilo dovoljeno, po polju zernje smukati in ga uživati. Prigodilo se je pa, ko je Gospod v saboto skoz setve šel, začeli so njegovi učenci grede klasje smukati. Farizeji pa so mu rekli: Glej! zakaj delajo ob sabotah, kar se ne sme? In jim reče: Ali niste nikoli brali, kaj je storil David, kedar je bil v potrebi in lačen, on in kteri so bili ž njim? Kako je šfil v hišo božjo pod Abiatarjem, velikim duhovnom, in je po¬ svečene kruhe jedel, kterih ni bilo nikomur pripuščeno jesti, kakor le duhovnom, in je dal tistim, kteri so bili ž njim? In jim je rekel: Sabota je zavoljo človeka storjena, ne pa človek zavoljo sabote. Torej je Sin človekov tudi Gospod sabote. (Mark. 2, 23 — 28.) c) Dovoljene so take dela, ktere se brez velike škode odložiti ne dajo; postavim: Ko bi pokošeno seno °Ii požeto žito v nevarnost prišlo, da bi ga vtegnila voda od- Uesti ali pokončati, smeli bi ga ljudje tudi ob nedeljah spraviti n a varen kraj. — Ali ko bi komu njegovo poslopje goreti *ačelo, bi kar brez vsega greha smel gasiti ali iz hiše po¬ spravljati, da ognju otme, kolikor more. Dovoljeno je, šariti in ogenj vzderžavati po plavžih, sleklarnicah, opečnicah, a Puenicah, ogljarnicah. — Dovoljeno je tudi, živino ošlalili in °skerbeti, ter jej polagali, jo napajali, jo na pašo goniti in Du vodo, jo pomlesti ali podojiti i. t. d. Dovoljeno je tudi, °d nedeljah na pot se podati, toda le takrat, kedar se poto¬ ke brez velike škode odložiti ne da. Kdor tako daleč gre, da mora v nedeljo na potu ostati, ne pregreši se, ako le ondi nedeljo prav posvečuje, kakor bi jo doma posvečeval, ko bi se znašel doma. Kdor se pa nalašč zato ob nedeljah na pot poda, da v delavnikih pri svojih delih in opravilih nič ne zamudi, s tim nedeljo v delavnik spremeni, in se hudo pregreši. d) Dovoljene so na zadnje tudi še vse take dela, ktere ljubezen do bližnjega zahteva; postavim bolnikom streči; — za reveža kako oblačilo zastonj zakerpati in zašiti; — kakšnemu siromaku polje obdelati ali pridelke domu spraviti, kedar je velika sila in si sam nikakor ne more pomagati i.t.d’ — Dela, ktere ljubezen do bližnjega od nas terja, nam ob no' deljah niso le samo pripuščene, ampak včasih še clo tako terdo zapovedane, da bi se pregrešili, ko bi jih opuščali, zakaj zapopadck vseh zapoved je ljubezen. „Spolnovanje postave je ljubezen » piše sv. Pavl. (Rimlj. 13, 10.) Ko bi, na primero, naš bliženj prišel v smertno nevarnost, dolžni smo mu pomagati, če bi na 1 ” pri tem tudi vsa služba božja zaostala. Ali če bi imeli dom tako hude obolelega bolnika, da bi nikakor samega ne mog" in ne smeli puščati, pa bi nikogar ne imeli, da bi med služ^ božjo pri bolniku ostal, dolžni smo, pri bolniku ostati, če j 1 tudi zavoljo tega k božji službi ne mogli dospeti. V tak' okoljščinah je tedaj dolžnost, bolniku streči, bolj imenitni kakor pa dolžnost, k službi božji iti. Kar je pa bolj imenitni mora se poprej opraviti, kakor to, kar je manj imenitno. , takih primerlejih nam bodi v vodilo beseda Jezusova, ki P raV1 ’ „Usmiljenje hočem, in ne daritev". Iz tega vidite, da hlapčevske dela v nekterih okoljšč' 0 ^ ne le niso prepovedano, ampak so še clo Bogu dopadlj 1 ’ ako hlapčevske dela opravljamo Bogu v čast, in v bližnjemu. Pri tem pa ne smemo iz spomina spustiti, da toljški kristjan hlapčevskih del ob nedeljah nikakor druga c ^ sme opravljati, razun kedar je zares sila, in kedar v to voljenje od svete cerkve, bodisi že ali določno ali nedo kakor si že tistega ali pri svojem naprej postavljenem 0 nem pastirju dobi, ali pa se tisto že samo po sebi ume. ko bi hlapčevske dela ob nedeljah opravljal kar brez vso p — 327 - trebe in brez dovoljenja duhovske gosposke, ali iz lakomnosti ali iz sovraštva do svete cerkve in njenih zapoved, bi oprav¬ ljajo hlapčevske dela ob nedeljah se smertno pregrešil. Brez greha pa, saj brez majhnega greha bi kristjan clo takrat ne ko bi brez potrebe tudi le kako majhno hlapčevsko delo opravljal, akoravno bi pri tem nobenega hudega namena ne imel. Nedelje se onečastujejo, ako so doprinašajo III. Hudobne dela in pregrešne razveseljevanja ob nedeljah. Do zdaj sem vam skazoval, da nam tretja božja zapoved prepoveduje vso nemarnost v službi božji in v doprinašanju dobrih del, — prepoveduje vse hlapčevske dela brež potrebe in pravega privoljenja, — in da se listi, ki je za službo božjo nemaren ali kdor brez posebne sile in brez pravega dovoljenja hlapčevske dela opravlja ob nedeljah, pregreši zoper tretjo božjo zapoved: zdaj pa vam bom povedal, kako da se vtegne kristjan še hujši pregrešili zoper tretjo božjo zapoved. Se hujši kakor z vsakim hlapčevskim delom se kristjan ob nedeljah pregreši s pregrehami in hudobijami, ako jih do- prinaša o teh svetih dnevih, postavim: s pregrešnim razve¬ seljevanjem, z nezmernostjo v pijači ali s pijančevanjem, s pre¬ povedanimi igrami in poliujšljivimi veselicami in sploh z vsako razuzdanostjo, klera Boga žali in bližnjega pohujša.—In ravno s tim se dandanašnji ljudje največkrat pregrešijo zoper tretjo božjo zapoved, ter s pregrehami in hudobijami Boga hujši žalijo ob nedeljah, kakor s hlapčevskimi deli! Morebiti pa porečete: Saj greh ni hlapčevsko delo; tretja zapoved božja pa nam ob nedeljah prepoveduje le hlapčevske dela?—Ali glejte! Jezus greh tudi med hlapčevske dela šteje, ko pravi: „Slehern, ki greh dela, suženj (ali hlapec) je greha.« (Jan. 8, 34.) In greh je še hujši, kakor hlapčevsko delo, ktero se opravlja ob nedeljah, in tisti, ki ob nedeljah pregrehe in hudobije doprinašajo, tretji božji zapovedi hujši nasproti rav¬ najo, kakor pa uni, kteri hlapčevske dela opravljajo ob nedeljah, 328 - kakoršne dela same ob sebi so dobre, in i njimi so clo Bog časti, ako se o pravem času opravljajo in iz pravega namena, ter iz ljubezni do Boga, in marsikterikrat so hlapčevske dela dovoljene še clo ob nedeljah, kedar so silno potrebne ali v ohranjenje življenja, ali kedar se ne dajo odložiti brez velike škode, ali kedar jih zahteva božja čast ali pa ljubezen do bližnjega. — V ozir greha pa vam povem, da greh nikoli ni dober, nikoli ni pripuščen; da greh nikoli Boga ne časti, ampak ga vselej le žali, ako se tudi le o delavnikih stori. Kolikanj bolj pa še le greh Boga žali, ako se doprinaša ob nedeljah, ker so nedelje božji dnevi, odločeni v to, da se obračajo v božjo čast, nikakor pa ne v božje razžaljenje. — Hlapčevske dela nam ob nedeljah niso prepovedane zalo, kakor da bi bile te dela same ob sebi hude ali pregrešne; ampak so nam pre- povedane le zato, ker našega duha odvračujejo od službe božje, ktera je zapovedana v tretji božji zapovedi. — Kristjani moji! kolikanj bolj se moramo tedaj ob nedeljah varovati še le greha, ker nam greh ne loči ali ne odvračuje le samo duše od službe božje, ampak nas odvračuje in loči tudi še clo od samega Boga! Kdor greh dela ob nedeljah, obrača božji d8fl v božje razžaljenje, in namesto da bi ga obračal v božjo službo, obrača ga v službo hudičevo. Iz vsega tega se vidi, da greh, ako je v nedeljo storjen, je vse veči greh, kakor bi bil kaki drugi dan storjen. S v< cerkveni učeniki ravno to lerdijo, in spričujejo, da je Bog nedeljah hujši žaljen z grehom, kakor pa s hlapčevskim delom- Sv. Tomaž pravi: „Kdor greh dela, hujši zaničuje praznik) kakor pa delavec, ker delo samo ob sebi je nedolžno, pa nikoli ni nedolžen. a Sv. Avguštin pa pristavlja, rekoCj „Manjši greh je zemljo orali, kakor pa plesati o prazniku- In sv. Ciril vprašuje in pravi: „Ali se mar ne stori veli« krivica Gospod Bogu, ali se mar nekama ne doprinese bozj 1 rop, ako se listi dnevi, ki so Gospodu posebno posvečeni, obračajo v posvetne norčije in nečimurne razveseljevanja? - 329 - Ker smo se pa zdaj prepričali, da se z grehom ob nedeljah storjenim hujši pregrešimo zoper tretjo božjo zapove , kakor pa s hlapčevskim delom; in da greh, v nedejo storjen, je veči greh, kakor ko bi ga bili storili kak drugi dan: kakšen nauk si bomo posneli iz vsega lega? Kaj ne, da tega le, da se moramo greha varovati vsegdar, sosebno pa še ob nedeljah? Ali pa ravnamo vselej zvesto po tem nauku? Nikakor ne!—Skušnja uči, da se ob nedeljah več greha stori, kakor kak drug dan v tednu. Ob delavnikih človek nima toliko časa služiti Bogu kakor ob nedeljah, ker ga dela in opravila njegovega stanu odvračujejo od službe božje : v nedeljo pa res vse te dela dene na stran; toda zakaj jih dene na stran marsikteri kristjan? Ne dene jih na stran zato, da bi Bogu tem zvestejši služil; temveč, kakor sploh vidimo, le bolj zato, da tem prešerniši živi in Boga žali. Le oglejmo se nekoliko okrog sebe, in se bomo prepričali, da je res, kar pravira. Marsikako dekle se ves teden lepo domovja derži, pridno dela in se obnaša tako, da jej ni najti prigovora: kedar pa pride nedelja, šine vanjo ves drug duh; in tedaj gre, se skrivši iz doma zmakne, in se poda na slabe pota, ter v slabe tovaršije, in se vlači po pivnicah, nori po plesiščih, in pride v veliko žalost in na sramoto svojim staršem še le pozno v noč domu. O delavnikih, dokler ima le bolj revno obleko na sebi, viditi je vsa ponižna in pohlevna; ob nedeljah pa, kedar lepšo obleko dene na sebe, je vsa napuhnjena in ošabna. Sodite sami, kdaj da tako dekle več greha stori — o delavnikih ali ob nedeljah? — Marsikteri mladeneč je ves teden krotek in pohleven, tih in ponižen: kedar pa pride sveta "odelja, zmuzne se v pivnico namesto v cerkev, in ondi pijančuje in rujove, kvanta in klafa, se prepira in preklinja, r azgraja in razsaja ne le po dnevu, ampak tudi še po noči, 8e bije in pretepava s svojimi tovarši, in — veste zakaj? — sra m me je, da bi vam povedal! Sodite sami, kdaj tak človek Vefc greha stori — o delavnikih ali ob nedeljah? — Marsikak ikonski mož in marsikak rokodelec ves ljubi teden pridno - 330 - dela, in si s svojo pridnostjo res tudi mnogo zasluži: kedar pa pride nedelja, namesto iz cerkve v cerkev k službi božji zahaja le iz pivnice v pivnico, in ondi s trudom in težavo zasluženi denar sebi in svoji družinji zapravlja z nezmernostjo v jedi in pijači ali pa pri kvartah in kegljih med razgrajanjem in preklinjevanjem. Sodite sami, kdaj tak človek več greha stori — ob delavnikih ali ob nedeljah? — Marsiktera mati in hišna gospodinja ves teden pridno oskerbljuje svojo hišo, in se veliko ne pregreši, razun če nad otroki kterikrat kaj po- memra ali nad družinjo kaj pogodernja: pride pa sveta nedelja, in je služba božja pri kraju, gre ona obiskat svojo sosedo ali pa soseda pride k njej v vas, in zdaj začneta obirati in ogo¬ varjati zdaj tega zdaj unega, dokler ni bila prerešetana vsa vas od pastirja do župana, in od županove žene do poslednje pastirice, in pri takem in tolikem obrekovanju in opravljanju jima morda še cIo na misel ne pride, kako močno da grešita zoper keršansko ljubezen. Sodite sami, kdaj taka žena vec greha stori — o delavnikih ali ob nedeljah? — Ob nedeljah se tudi posvetna ljubezen najbolj redi, se sveta čistost najhujš' v obličje bije, se šesta zapoved božja najgerši zasramuje Sodite tedaj sami, ali se ne stori res največ greha le o n®" deljah? Zatorej tudi res še mnogim kristjanom velja, kar j e Bog nekdaj že Judom očital po svojem preroku, rekoč: godove čerti moja duša, težavni so mi, težko jih prenašam- (Iz. 1, 14.) Vi pa, ljubi moji! se greha vsegdar skerbno varuj^’ sosebno pa ob nedeljah. Zdaj veste, da greh ob nedelj 3 storjen, Boga hujše žali, kakor greh, ki je storjen kak dela y dan; in da se z grehom tretja zapoved božja hujši pr e ‘° j kakor pa s hlapčevskim delom. Nedelje naj vam bodo sv dnevi: svete dneve pa sveto deržile! 3- Ali pa kristjan nobenega veselja ne 5111 uživati ob nedeljah? Sme ga uživati, ako se to zgodi s pravim kerš& n - duhom, z dobrim namenom, in ako je razveseljevanje s ob sebi nedolžno. Sveti Pavl pravi: »Veselite se vselej 331 - Gospodu; še rečem, veselite se.“ (Fil. 4, 4.) — Toda nikar ne pozabite, ljubi moji! da sveti Pavl pristavlja: „v Gospodu", to je: tako se radujte in razveseljujte, da se z vašim razveseljevanjem Gospod Bog ne bo žalil, ampak da bo Bog vesel vašega razveseljevanja. Bog pa bi nikakor ne bil vesel razuzdanega razveseljevanja, ter pijanče- vanja, razgrajanja in ponočnega vasovanja, kakoršnega se sedajne dni veliko godi ob nedeljah. Veselje mora nedolžno biti in pošteno, in mora z dobrim namenom združeno biti, da ga bo Bog vesel. — Sveti Karol Boroniej je neko nedeljo neko nedolžno igro (biljard) igral z drugimi duhovniki. Med igro pa enemu smert na misel pride, in tedaj reče: „Kaj bi mi storili, ko bi nam bilo zdaj-le naznanjeno, da bomo morali čez eno uro stopiti pred sodbo božjo?" Eden reče: „Jaz bi kar hitro svoje molitevne bukve (brevir) v roke vzel, in ob- rnolil svoje molitve." Drugi pravi: „Jaz bi kar hitro svojega spovednika poiskal, in se mu čisto spovedal." Sv. Karol pa reče: „Jaz bi pa to-le igro skončal; zakaj iz dobrega namena sem jo pričel, iz tega namena namreč, da bi Bogu dopadel, in jaz o tem trenulleju ne vem kaj začeti, kar bi Bogu prijetniše bilo!" Vidite, kako dobre namene je imel pri vsem svojem djanju in nehanju! Kdor se tako pošteno in s tako dobrim namenom razveseljuje ob nedeljah, kakor sv. Karol, gotovo nedelji ne dela nečasti. Nedolžne razveseljevanja po skončani službi božji, postavim obiskovanje kakega prijatla, sprehajanje pod milim nebom, kaka poštena igra in druge enake nedolžne veselice niso prepovedane ob nedeljah, in človek vlegne ž njimi še clo Bogu služiti, ako jih obrača v božjo čast. Amen. - 332 - XXXII. Keršanski nauk. Kako se kaznujejo, ki onečastojejo nedelje. 1. Slišali ste, kaj da prepoveduje tretja božja zapoved, ter prepoveduje nečast delati nedeljam ali svetim Gospodovim dnevom. Nečast pa se dela nedeljam in onečastujejo se sveti Gospodovi dnevi vpervič z nemarnostjo v službi božji in z nemarnostjo v doprinašanju dobrih del; drugič z hlapčev¬ skimi deli, ako se opravljajo ob nedeljah brez potrebe in pravega privoljenja; in tretjič s slehernim grehom, s sleher¬ nim pregrešnim razveseljevanjem in z vsako razuzdanostjo. Slišali ste, da se z grehom, ako ga v nedeljo stori, kristjan še vse hujši pregreši, kakor če bi kako hlapčevsko delo opravljal na nedeljo. Tudi ste slišali, da ni prepovedano, po skončani službi uživati kako nedolžno razveseljevanje, ako se to zgodi z dobrim namenom. 2. Preden pa skončam nauk od tretje božje zapovedi, naj vam tudi še kaj povem od Kazni, ktere zadevajo oskrunjevavce nedelj. Ktera reč nas mora posebno odvračevati in nazaj deržati, da ne oskrunjamo in ne onečastujemo svetih Gospodovih dni? Od onečastenja nedelj nas mora odvračevati a) m ,se j' da je res neizrečeno lahkomišljen tisti kristjan, ki šest celi dni v tednu za svoje umerljivo telo skerbi, za svojo n eU ' merjočo dušo pa še enpga samega dneva v tednu n0 ^ c obračali; b) na dalje misel, da s posvečevanjem nedej® očitno spoznavamo svojo sveto vero in da torej kristjan, nedeljo onečasti', s tj m j U( jj SV0 j 0 sveto vero sram 0 *' 1 bližnjemu pa pohujšanje daje. Sosebno pa nas morajo c) - 333 - vračevati od onečastenja nedelj silne kazni, s kterimi Bog sam žuga oskrunjevavcem svelih Gospodovih dni. 3. S kakšnimi kaznimi pa žuga Gospod Bog oskrunjevavcem svetih Gospodovih dni? Žuga jim s časnimi in večnimi kaznimi: s kaznimi za leto in za dušo. Te kazni Bog sam napoveduje v svetem pismu stare zaveze. V III. Mozesovih bukvah (26, 15 — 35.) tako-le govori Gospod Bog: „Ako bole moje postave zaničevali, (tedaj tudi zapoved in postavo v ozir posvečevanja praznika) in moje sodbe zasmehovali, in če hote v nič de vali mojo zavezo; bom tudi jaz vam to-le storil: Naglo vas bom obiskal z uboštvom in vročino, ktera vam bo oči končala in vam život posušila. Zastonj bole žito (sernje) sejali; sovražniki vam ga bodo pojedli. S serditim obrazom bom ogledal na vas; popadali bote pred svojimi sovražniki, in bote podverženi tim, ki vas častijo; bežali bote, akoravno vas ne bo nihče podil. Ako mi pa tudi po lem ne bote pokorni, vam bom zavoljo vaših grehov sedmero namnožil kazni, ter bom poterl vašo prevzetno terdovratnost. In storil bom, da bo nebo nad vami kakor železo (tako, da ne bo moglo deževati), in zemlja kakor bron, (tako, da ne bo mogla semena sprejemati). Prazno bo vaše delo; zemlja ne bo rodila zelišča, in drevje ne bo dajalo sadja. Ako mi bole nasproti ravnali, in me ne bote holli poslušati, pomnožil bom na sedmero vaše stiske zavoljo vaših grehov. In poslal vam bom med vas divje zveri, ktere bodo požirale vas in vašo živino, in vse zmanjšale tako, da bodo zapuščene vaše ceste. Ako se pa tudi s tim ne bote dali posvariti, temveč mi bole nasproti ravnali, bom. tudi jaz vam nasproti delal, in vas bom udaril sedemkrat hujši zavoljo vaših grehov; in bom poslal nad vas meč, maščevavca moje naveze. In ko bote zbežali v mesta, poslal bom kugo med vas, in izdani bote sovražnikom v roke, potem ko bom zlomil podporo vašega kruha tako, da bo deset žen v eni peči peklo ^ ru h, in vam ga bodo na tehtnico dajali, in bote jedli, pa ne »ote nasiteni (to je: vzel vam bom kruh, ki je podpora vašega ^vljenja, in pomanjkanje bo tako veliko, da se bo lahko za 334 deset ali več družinj kruh pekel v eni sami peči). Ako me pa še potem ne hote poslušali, temveč mi bote zoper ravnali; vzdignil se bom tudi jaz nad vas v sovražnem serdu, in vas bom sedemkrat hujši tepel zavoljo vaših grehov, tako da bote jedli meso svojih sinov in svojih hčer. Poderl bom vaše višave (po gorah molikom postavljene altarje) in razbil vaše podobe. Padli bote pod razvaline svojih molikov, in studila vas bo moja duša, tako, da bom storil vaše mesta v puščavo, in vaše sve¬ tišče v pustoto, in ne bom več prejemal najprijetnišega duha. In pokončal bom vašo deželo, in vaši sovražniki bodo nad njo stermeli, ko bodo oni njeni prebivavci. Vas pa bom razkropil med ljudstva, in bora potegnil meč za vami, in vaša dežela bo puščava, in vaše mesta bodo razdjane. Tedaj se bo veselila dežela svojih sabot ves čas svojega zapuščenja; ko bote vi v sovražni deželi, bo ona praznovala in počivala ob sabotab svojega zapuščenja; zato, ker ni počivala ob vaših sabotah, ko ste v njej prebivali.« — V II. Mozesovih bukvah (31, 44. 15.) pa so zapisane te—le božje besede: »Praznujte mojo saboto; zakaj sveta vam bodi; kdor jo oskruni, bodi umorjen; kdor ta dan opravlja kako delo, njegova duša bodi pokončana zmed srede svojega ljudstva. Sest dni opravljajte (svoje) dela, sedmi dan pa je sabota, počitek posvečen Gospodu; kdor koli opravlja kako delo ta dan, naj umerje.« —Po preroku Ecehiel 0 (20, 13.) pa govori Gospod Bog od Izraelcov: »Grozno so skrunili moje sabote; zato sem bil namenil svoj serd v puščavi nad nje spustiti, in jih pokončati.« — In po preroku Jeremij 0 (17, 27.) jim pravi: »če me pa ne poslušate, da bi posv®' čevali sabotni dan, in ne prenašali bremen, in jih ne noS>^ skoz vrata Jeruzalemske sabotni dan: zažgal bom ogenj B1 j' njegovimi vrati, in bo požerl Jeruzalemske hiše, in ne ugasnil." Da Bog oskrunjevavce njemu posvečenih dni zares kazn J časno in večno, na duši in na telesu, spričujejo nam tudi sv cerkveni učeniki. Poslušajte kaj da v ozir tega pripove bogoljubni Evzebij iz Emese, čegar milo potožilo sem v* pravil že v poprejnem keršanskera nauku! Prav pazni bo na njegove besede, da si jih tem globokeje vtisnite v se rC „V cerkvi mašnik svoje molitve k Bogu pošilja za svoje molitve k Bogu pošilja — 335 - sveta ft , pravi ta sveti mož, „zunaj cerkve pa se igre igrajo (se vganjajo razuzdane posvetne razveseljevanja ob nedeljah). Tako so tudi Izraelci igrali (svoje dni), in pogubljenje jim je bilo za petami. Mozes je na gori k Bogu molil zanje, ju s vo pa se je med tem vzdignilo, in kedar se je bilo najedlo in napilo, je igralo — mahoma pa je prihrumelo božje mašče¬ vanje, in poginilo je na en dan štiri in dyajset tisučev ljudi. ~~ Sveti Ludovik iz Granade pravi: „Kaj porečemo tistim, ki še clo ob dnevih, od cerkve v to postavljenih, ne hodijo v tempelj, da bi se znašli pri sveti daritvi? . . . Kaj se mora neobhodno izhajati iz lake nemarnosti? Kaj drugega, kakor ta božja kazen, da postanejo sužnji vsakoršne hudobije? Saj tudi ne morejo drugega postati oni, ki se niti po pobožnih vajah, niti po bogaboječem obnašanju, niti po obiskovanju božjih skrivnost, niti po podučevanju iz tame nevednosti in iz terde sužnosli nikdar ne povzdignejo v veljavo (čast) božjih otrok. ft — Sv. Ambrož pa tako-le govori: „Tisti, ki nedeljo oneča- stujejo in posvetnega bogastva iščejo oh nedeljah, najdejo veliko več bogastvo (obilnost) pregreh, in med tem, ko si nabirajo pozemeljskih zakladov, gredo jim na zgubo nebeški zakladi.“ Kar sv. pismo žuga in kar sv. cerkveni očaki spričujejo, tudi obilni zgledi poterdujejo in sicer svetopisemski in drugi iz vsakdanje skušnje. — V sv. pismu nahajamo tak zgled v IV. Mozesovih bukvah (15, 62 —36.). Ondi tako-le pripoveduje Mozes: „Prigodilo se je pa, ko so bili Izraelovi otroci v puščavi, in so našli človeka, ki je dreva nabiral na sabotni dan, pripeljali so ga pred Mozesa in Arona in pred vso množico, in so ga zaperli v ječo, ker niso vedeli, kaj noj bi ž njim storili. In Gospod je rekel Mozesu: Smerti mora umreti ta človek; posuje naj ga s kamnjem vsa množica zunaj šotorišča. In ko so ga vun peljali, posuli so ga s kamnjem, 'n je umeri, kakor je bil zapovedal Gospod.“ — Akoravno pa se dandanes onečastenje nedelje tako strašno ne kaznuje več, nam pri vsem lem vendar le ne manjka zgledov ki nam očitno spričujejo, da Bog oskrunjevavce svetega Gospodovega dneva sovraži in strahuje in jim svoj sveti blagoslov odteguje. Leta 1852 ravno na cvetno nedeljo, ter 5. dan aprila 9. in io. uro dopoldne, ko se je po cerkvah že bila - 336 - začela služba božja z blagoslovom oljk, pošljejo neki nespa¬ metni starši iz Kerškega svojega desetletnega fantiča v mlin čez Savo, da bi tje zanesel vrečo s pol mernikom pšenice. Fantič je iz doma šel, toda domu ni več nazaj prišel. Pri mlinu mu je na bervi spodletelo, padel je v Savo, in Sava ga je odnesla proti Horvaškemu. Starši so za njim brezupno žalovali in tarnjali; pa je bilo prepozno. Ko bi bili fantiča na ta sveti Gospodov dan v cerkev poslali namesto v malen, bi bili fantiču življenje privarovali, sebe pa tolike nezmerne žalosti obvarovali. Neki mlinar v Šent-Janžki fari v Vendejski pokrajini na Francozkem je bil tako nezmerno lakomen, da je skorej vsako nedeljo delal in mlel. Velikokrat so clo med božjo službo v njegovem malnu tekle kolesca. Neki velik svetek spet ni bil šel k službi božji, ampak je še čez poldne terdo delal. Njegova žena ga dolgo sčakuje; ko ga pa le ni, vzdigni se proti večeru vendar le, in ga gre iskat. Našla ga j® mertvega, na zemlji ležečega. Ena stran života ;mu je bila vsa razloičena od mlinskih veternic. Imel je namreč malen na sapo. Ko je zjutrej iz doma šel, tožil je, da je premalo sape. Pristavil pa je: „Jaz si bom svoj malen tako naravnal* da nikoli ne bo stal, ampak se vertil na vsako sapico." v malen pride, pričakoval je več ur sape. Ko vidi drug® ljudi v cerkev zahajati k božji službi, prikrival se jim je; z®kaj vest mu jo očitovala, da ne dela prav. Ko pa ljudje odidej°> vstopi se spet pod vreteno in pod veternice, in ogleduje oblak®* Pri tej priči pa sapa zapiha, in vreteno oberne. In glej! enkrat samo se je obernilo vreteno; z vretenom vred pa s ° se obernile tudi veternice in so dosegle mlinarja, potem P so zastale. Dosegle so mlinarja, in so ga ubile, in verg kakih dvajset korakov daleč proč od tistega mesta, na kier<* je bil stal. Njegova smert je ljudi močno pretresla in vsa zmed njih jo jo imel za očitno kazen božjo zavoljo onečast® J nedelj. Premožen, čverst, mlad kmet Kalobške fare na Šlajersk®_^ na vse opominjevanje in svarjenje, da je kristjan dolžen 0 ^ skovati tudi popoldanjo službo božjo, nič ni porajtal. Tu 1 sladkega Imena Marije dan leta 1853 namesto h keršans«® nauku rajši v oštenjo gre, in tudi svojo ženo zvabi a® " 337 - Kedar se vina napijeta, odpravi ženo domu; on sam pa gre po konja na pašo. Ali glej! ni ga bilo več domu. Cez ne¬ koliko časa konj sam domu prirezgeta brez gospodarja. Vsi osupnejo in se silno prestrašijo, in se tudi naglo odpravijo očeta iskat. Najdejo ga na pol mertvega za plotom ležečega. Pene je tiščal in renčal, da je bilo strah in groza. Ni je bilo več besede iz njega dobiti, in po grozovitih mukah je umeri. Ljudje ugibajo in si glave belijo, kako da ga je za¬ dela ta nesreča: pa niso mogli uganiti drugega, kakor to, da j® ta nesreča bila zaslužena kazen zato, ker je^ mož tolikokrat zanemarjal službo božjo o svetih dnevih. — Žalostna je taka smert, strašna pa tudi sodba, ko na tehtnico božje prvice pritiska tolika nemarnost v službi božji, ktera se popraviti nič več ne da. Neki Posavec, svojoglaven mladeneč, gre tudi neko ne¬ deljo popoldne namesto k službi božji po polju se sprehajat s svojo vlačugo v veliko pohujšanje vsem, ki so ju vidili. Nekteri pošteni ljudje ju svarijo; ona dva pa se le posme¬ hujete. Nebo je bilo lepo jasno; le en sam majhen oblak priplava proti njima po jasnem nebu. Iz takega malega oblaka pa se nenadama zabliska, zagromi, nesramnega mladenča mer¬ tvega na zemljo tresi, ženstvo pa omami. Mladeneč je bil mertev, ženska pa, ko se predrami iz omotice, po vseh štirih se privleče do bližnje hiše, od ondot pa v cerkev — k spovedi. Mladenčevo truplo pa je mertvo ležalo na zemlji, in groza je spreletavala slehernega človeka, ki ga je vidil. Tisto telo, ktero je tolikokrat pohujšanje dajalo ljudem zdaj z nesramnim govorjenjem, zdaj z nespodobnim obnašanjem, zdaj z nemar¬ nostjo v službi božji, zdaj z zaničevanjem svetih reči, začer- nelo je od strela in bilo ožgano kakor oglje: kam pa je duša sla, uboga duša, grešna duša in trikrat nesrečna?! Bilo je ravno angeljsko nedeljo, 2. dan septembra leta 1855, ko se neka postarana gospodinja iz Klane na Istrijanskem Popoldne po litanijah na njivo odpravi, da bi za drugo jutro, Za pondeljek, nekoliko krompirja nakopala svoji družinji, ktera j® imela iti tisti dan seno spravljat v goro. Ali glejte! kaj se z 8°di? Komaj je žena kake tri germe krompirja iz zemlje čuvala, vseka jo velika strupena kača v perst desne roke. Kert, nsuk, 22 — 338 — Roka začne hitro zatekati in prizadeva ženi neznane bolečine, dokler jej ne poiščejo ljudje pomoči in zdatnega zdravila. Žena bi bila umerla, ko bi se jej ne bilo pomagalo. Ako- ravno pa je takrat smerti vtekla, bila je vendar le ves čas svojega življenja živa priča ljudem, da nikdar ni prav, brez potrebe opravljati hlapčevske dela ob nedeljah. Nekoliko rokodelskih hlapcev se je bilo podalo njega dni v nedeljo v pivnico s tim namenom, da bi ondi za stavo pili- Eden zmed njih, mlad človek, pridnih in premožnih staršev sin, ukaže polič žganja na mizo prinesti, in se zaveže, da bo veS polič žganja sam izpil, ter s tim pokazal, da on je pervi korenjak med njimi, ki zamore več izpili, kakor uni drugi- Tovarši mu obljubijo, da bodo žganje oni plačali, ako vseg 9 izpije; ako ne, ga bo plačal sam. Mladeneč si tedaj žganj 0 nataka, ga pije in izpije do poslednje kupice. Pri poslednj 1 kupici pa se mu začne vstavljati; izgovarja se, da je ne m° re več izpiti. Ko pa njegovi tovarši v njega tiščijo, in mu žu' gajo, da je stavo zgubil, ako ne izpije, in da bo moral sa' 11 plačati ves polič žganja; posili se vendar le, in izpije še P 0 ' slednjo kupico. Komaj pa jo izpije, premagajo ga težave, ^ omedli, kakor bi ga že smert objemala s svojo ledeno rok°; Zanesli so ga v hišo njegovega gospodarja; nič več se 1,1 zavedel, in je še listo noč sklenil. Glejte tukej žalosten kon eC človeka, ki je nečast delal svetim Gospodovim dnevom! Bil je prijazen, solnčen dan, praznik Gospodov. P' mladenča se zavijeta v svoje plašče, in se odpravita na 1° nad race. Stopila sta v lahek čolnič in odrinila od ki' a r' farn 0 glas t sre ’. °* iasi »«»■ mlajšemu’ lovcu nrav v 'živo T SV6U Mil ' 2v0n0vm rejemu tovaršu: Haid SCga ’ in teda J reče SV0 J emu Nti Gospodov'dan je 'danes™ ai* 6 ’, - P ° jdiva k sveli "‘To na smeja, t er nravi- p , ■ ' ^ l tovars se mu prav satani je mar Gospodov dan?°L e / "°’ P ° g,e ^ svetoh,incaI KaJ . ? di,,le s moj puškin^, P J ™ e ma š a skerbi? Moj a maša m' J 0 natnesl o mene.« % S ^ re {‘ ^ no mašo pa naj cerkvenec sl° 03 od kraja proti Sre( i-° . rece ’ z o r «bi za veslo, in še dalj odri [> 0 enkrat prigovarja dl J f. zera ’ ter J ame streljati. Mlajši nw se * 1,1 se vernila, pa uni se zanj no 339 - ter lo v eno mer trobi: „Moja maša je moj puškin strel .“ In tedaj na jezeru ostaneta, in se še lo pozno vsa utrujena oberneta proti bregu. Ali glej, ravno takrat, ko mislita iz čolniča stopiti, sproži se jima puška in oskrunjevavca svetih Gospodovih dni tako hudo v nogo udari, da se pri tej ptiči sosede in zgrudi na zemljo, ter zemljo vso zakervavi s svojo kervjo. Njegov tovarš kliče na pomagaje, dokler ne skliče sosedov, ki so ranjenca zadeli, in zanesli na njegov dom. Terpel je neznane bolečine, in še clo za življenje mu je šlo. Akoravno pa življenja ni zgubil, vendar je le zgubil nogo, ki so mu jo odrezati mogli. Njegova odrezana noga pa je bila živa priča vsem, ki so ga videli, da Bog zaničevavcov svojih svetih dni brez kazni ne pustu Poprej ali pozneje jih doleče šiba božja 1 (Osservat. Lom. di Brescia: N. 61. dne 21. maja 1863. leta.) Neki slaven angležk sodnik, Holt po imenu, je svoje mlade dni tako nesrečen bil, da je zašel v slabe tovaršije med take ljudi, ki so zaničevali in zasmehovalo sveto vero. Sosebno velik dolg so si na vest nakladali s tim, da so prav prešerno necast delali svetim Gospodovim dnevom, ter so službo božjo opuščali, in namesto v cerkev zahajali le po pivnicah, kjer so pijančevali, igrali in razsajali ves ljubi dan. zvečer pa večidel vsi pijani domu tavali. Nekega dne se prigodi, da je moral Holt v smert obsoditi človeka, kteri je bil eden zmed ravno tistih razuzdanih tovaršev, med klerimi je Holt preživel svoje mlade dni. Pogled na tega nesrečnega človeka je Holta strašno pretresel, in ker se je tudi on sam nekdaj znašel v nevarnosti, postali enako malopriden človek, vprašal je obso¬ jenca, kje da se znajdejo drugi tovarši, med klerimi- je tako lahkomišljeno preživel svoje mlade dni. In nesrečni človek je odgovoril: „Oh, moj gospod! razun Vas in razun mene ga ni nobenega vec; vsi so popadali pod meceni ojstre pravice ali pa sicer kake nesrečne smerti umerli!“ Sodnik, to slišati, globoko izdihne in do dobrega spozna, kako škodljive da so slabe tovaršije sosebno mladim ljudem, in kako žalostne na- slede da ima nemarnost v službi božji in nemarnost v posve- 22 * - 340 - čevanju nedelj, ker se iz take nemarnosti izhaja zaničevanje svete vere in se iztekajo najstrašnejše hudobije. Leto 1864 je bilo prav močimo leto. Prav priden je moral biti kmetovavec, da si je zredoma opravljal svoje dela. Najemnikov ali težakov marsikterikrat tudi za drage denarje ni bilo dobiti. Znano pa je, da imajo Metličanje ob Horvatski meji veliko polja. Se ob vgodnem vremenu si ga sami brez dninarjev ali težakov ne morejo obdelati, tem manj še le ob nevgodnem ali nagajivnem vremenu, kakoršno je bilo v omen' jenem letu. V tej sili pa, kaj mislite, da so si omislili ljudje iz neke sosednje vasi, ki so po navadi v Metliko na dele hodili? Da bi jim od ene strani zaslužek pri Metličanih n e utekel, in da bi od druge strani tudi svoje domače dela oskerj" beli, hodili so ob delavnikih v Metliko na delo, ob nedelje* 1 pa oskerbovali svoje lastno polje. Gospod fajmošter to zvede> in jih resnobno posvarijo zavoljo takega onečastenja sveti nedelj. Eni jih poslušajo in vbogajo, drugi pa se nič e c zmenijo za vse svarjenje svojega skerbnega dušnega pastirji Bila je sveta nedelja, ter god posvečenja vseh cerkev, 1(1 eden omenjenih vaščanov, prešerniši memo drugih, spravi ge s svojo družinjo na njivo, da bi si ajdo požel. Nekterim n 10 žem, ki so bili boljšega duha, bilo je to vendnr-le čez gl aV ' Torej gredo, ter hočejo silama z njive spoditi prešerne delav ^ Gospodar pa se nad njimi zadere, da se nimajo vtikali v nj a govo ravnanje, in da bo že on sam odgovor dal od sv °j e ^j djanja in nehanja, ako bo treba. Družinja tedaj dela nap svoje delo, ter opravlja hlapčevsko delo na sveto nedeJ Pa kaj se zgodi? Drugo jutro se tistemu gospodarju vo paši mlade detelje preobje, morali so vola pobiti, da jim ^ polnoma po zlem ni prišel. Poglejte hlapčevskega dela o sv® nedeljah žalosten dobiček 1 Kar si je termasti gospodar s čevskim delom ob nedeljah na eni strani pridobil, na , g strani j e spet zgubil in še desetkrat več. Zraven tega pa še težek dolg na vest naložil in težavni odgovor za S dan. Blizo Sotle v lepem vinskem kraju je imel mož z vinom veliko kupčijo na Koroško in gornjo S ta J® - 341 - Poleti 1852. leta naloži vina dva voza, pripreže v vsakega po tri verle konje, izroči eden voz svojemu hlapcu, naj ga na gornjo Štajersko tira, drug voz pa da svojemu sinu, da ga na Koroško prodajat pelje. Vse lepo je skerbni gospodar hlapcu in sinu naročil, po kteri ceni imata vino dajati, v kterih piv¬ nicah vino ponuditi, kterim kerčmarjem se oglasiti in poterjati stare dolgove na vinu; le eno jima je pozabil naročiti, ktera je dandanes voznikom na cesti najbolj potrebna: Spomni se, da boš praznike praznoval in posvečeval, kakor nam velevate tretja božja in perva cerkvena zapoved. Vozniki sedanjih dni namreč so te dve zapovedi pri čistem vtajili; in dokler Turki svoj petek in Judje svojo saboto ojstro praznujejo, vozijo brez vsega straha božjega naši vozniki, hlapci in gospodarji vse nedelje in zapovedane praznike od svita do mraka za plačilo in svoj časni dobiček, naj si bo železo, vino, žito ali kako drugo kupčijsko blago, kradejo Bogu posvečeno nedeljo, ljubi delavni živini počitek, svoji duši službo božjo, in pozabijo, da jim je njih ob praznikih pregrešno zasluženi denar v po¬ gubljenje. Zato se pa tudi tako rado in toliko nesreč na cesti pripeti ravno ob nedeljah in praznikih, kakor ravno temu ne¬ srečnemu sinu, kterega je bil oče na Koroško z vinom poslal. Sveta nedelja je bila. Ali je pri sveti maši bil ali ne bil, se ne vd; le toliko se je zvedelo, da je še pred pol dnevom privozil k Dravi na brod in se hudo prepiral z brodnikom, namesto Bogu služili, kakor je ob nedeljah slehernega kristjana dolžnost. V Drauberžkem tergu postoji, in svoje tri konje priprežene na cesti pusti, ter gre v kerčmo vino ponujat; kar je ojstro prepovedano, ker * se konji lahko splašijo, uidejo, zvernejo, ali kako drugo nesrečo naredijo. Žandarji konje brez voznika zagledajo, k vozu pristopijo, in mladega vino- proda za dva goldinarja v srebru kaznujejo. Hudo se je voznik togotil nad žandarji, se jezil in preklinjal, dasiravno jo bila sveta nedelja. V svoji jezi tri maselce vina popije, in kedar konje nakermi in napoji, nadevani voz vina dalje pelje po Ve liki cesti za Dravo. — Tako ena pregreha drugi podaja jj°ko, in v posvetno zamišljeni človek ne ve, da mu nesreča ze za petami sledi, in preden se zanaša, dohiti, ravno kakor ^srečnega voznika, — Silno vroče je pripekalo popoldansko - 342 - solnce, ter se vpiralo v obstranske gorč, ktere ob levem bregu Drave v nebo kipd. Mladi vinoprodaj nekoliko truden od vina nekoliko od jeze, pa tudi shojen od pota se na polne sode vsede in na vozu zadremlje. Veče nevarnosti pa je ni, kakor če voznik na vozu zaspi, neumna živina pa hodi svojo pot. Po lepi Gorenski ravnini je lahko mirno spal; ali ko se cesta navzdol oberne, nihče težkega voza ne zavrd, konjev nobeden ne vodi, in voz začne proti globokemu potoku leteti. Konjem vpreženim pretežko hodi voz vzderžati, torej krenejo nekoliko v stran; voz se zverne ravno na mostu, polni sodi butnejo na ozidje, se razbijejo in iz treh polovnjakov vino izteče; nesrečni človek se prekucne iz verh voza čez zid, lopne na dno potoka, voz kamnito plošo iz zida odruši, ktera mu na persi pade in ga mahoma ubije. Glejte nedeljnega dobička žalosten konec! — Hlapčič od dalječ nesrečo zagleda, in v bližnjo gostivnico hiti ljudi sklicevat. Hlapci priletijo, vidijo za cesto voz ležati in po cesti vino teči, ki daleč na okrog diši. Trije konji se vprežen! žalostno ozirajo, ker voznika zraven ni. Hlapci iščejo in najdejo mladega Štajerca v globočini pod mostom merlvega ležali. Bližnji duhovnik prihitijo ga v sveto poslednje olje devat; toda ni bilo nobe¬ nega znamnja življenja več v njem, in mlad je moral p°^ zemljo. — Ker so ljudje vinoproda dobro poznali, pisali s° hitro po očeta. Oče pride, neznano joka in žaluje po sinu? rekoč: „Kaj vino! naj bi bilo izteklo; naj bi tudi konjev konec bilo, da bi le še bil moj najboljši sin živ!“ Ali očetovo niil° zdihovanje nesrečnega sina obudilo ni; za majhen dobiček, k* ga je ob nedelji iskal, kolika škoda, kolika nesreča! Tako tedaj krivičen dobiček nikdar dobrega ne prinese. Krajcar v nedelj® pridobiš, goldinar boš zgubil, lahko tudi dušo pogubil, ako ta dobiček obderžiš. — Oče da križ postaviti na tistem mest", na kterem se je nesreča pripetila, naloženi voz in tudi konj® nnmalnti ljudem v žalosten spomin, kako strašno smeri je štor njegov sin ravno v sveto nedeljo popoldne. — Na to o il O o 0 podobo pa naj bi se zapisale svete besede, ktere sam ° govori, rekoč: „Šesl dni delaj in opravljaj vse svoje e ' ali sedmi dan je nedelja Gospoda, tvojega Boga: tisti dan ^ ne delaj ne ti, ne tvoj sin, ne tvoja hči, ne tvoj hlap e ®’ - 343 - tvvja dekla, ne tvoja živinah (II. Moz. 20, 9. 10.) ,,Posve¬ tujte mojo sabolo (mojo nedeljo), in ona vam bodi sveta; kteri jo bo oskrunil, umorjen bo. a (II. Moz. 21, 14.) Amen. XXXV. Keršanski nauk. Od četerte božje zapovedi: Vvod v četerto božjo aa poved in ponavljanje nauka od ljubezni do bližnjega. — Razdelitev tvarine v ozir četerte zapovedi? 1. V zadnjem keršanskem nauku sem skončal nauk od tretje božje zapovedi. Govoril sem od kazen, s kterimi Bog tepe oskrunjevavce svetih Gospodovih dni. Skazoval sem vam z razločno svetopisemsko besedo, z izreki svetih cerkvenih učenikov in z različnimi zgledi, kako da Bog onečastivce svetih nedelj tepe na duši in na telesu, strahuje s časnimi in večnimi kaznimi. Z dokončanim naukom od tretje božje zapovedi pa je dokončan tudi nauk od tistih pervih treh božjih zapoved, ktere zapopadajo v sebi tiste dolžnosti, ki jih imamo spolnovati do Boga; in zdaj pridejo na versto tiste poslednje sedmere božje zapovedi, ktere hranijo v sebi tisto dolžnosti, ki jih imamo spolnovati do bližnjega in do samega sebe. Zapopadek vseh božjih zapoved pa, to veste, hranjen je v dveh zapovedih ljubezni, Perva zapoved ljubezni keršanske 1®: j,Ljubi Gospoda, svojega Boga iz vsega svojega serca, in ' z vse svoje duše, in iz vse svoje misli.“ (Mat. 22, 37.) , ru ga zapoved keršanske ljubezni pa je: „I ' - 347 - — Svojega bližnjega tudi ne smemo ljubiti le samo zavoljo tega, da bi od njega prejemali kako čast, kako hvalo ali kak drug dobiček; temveč zato ga moramo ljubiti, ker Bog tako zapoveduje, in ker nas zavoljo te ljubezni unod groba čaka plačilo. — Toda kako redka je taka ljubezen na zemlji, in po vsem resnične so te besede Avguštinove, ki pravi: »Eni J u " bijo bližnjega, ker so tudi oni ljubljeni; ali pa ga ljubijo iz grešnega poželjenja, ali pa iz lakomnosti: — prav redka pa jo delavna ljubezen, ljubezen zavoljo Boga.“ 5. Slišali ste, da je vsak človek naš bliženj, in da moramo vsakega človeka ljubiti, in tedaj tudi sovražnike in grešnike. Da smo dolžni clo sovražnike ljubiti, očitno je že iz tistih besed, ki jih je Bog sam govoril že v stari zavezi, ter rekel: „Ne sovraži svojega brata v svojem sercu ... Ne išči maščevanja." (III. Moz. 19, 17. 18.) Še razvidniši pa se raz¬ kazuje ta naša dolžnost iz besed Jezusovih, ki pravi: ^Ljubile svoje sovražnike; storite jim dobro, kteri vas sovražijo; molite zanje, ki vas preganjajo in obrekujejo, da bole otroci svojega Očeta, ki je v nebesih, kteri da solncu sijali nad dobrimi in hudobnimi in priti dežju čez pravične in krivične." (Mat. 5, 44. 45.) — Lep zgled, kako da moramo sovražnike ljubiti, imamo že v stari zavezi nad egiptovskim Jožefom. Iz serca je odpustil svojim hudobnim bratom veliko krivico, ktero somu bili storili s tim, da so ga v svoji nevoščljivosti in v svojem sovražtvu tujim tergovcom v sužnost prodali. Imevši v rokah oblast nad svoje brate, ki so iz kanaanske prišli v egiptovsko deželo zernja kupovat. Lahko bi se bil nad njimi kervavo ^maščeval; toda ni hoteli Rekel jim je, kedar se jim je dal spoznati: „Jas sem Jožef, vaš brat, kterega ste bili v Egipt prodali. Pa nikar se ne bojte, in no bodi vam brilko: ker v vašo srečo me je Bog pred vami poslal v Egipt. Vse za¬ poredoma je objel in poljubil, in pri vsakem je jokal. I( sebi M je vzel in jim v posest dal najlepšo pokrajno egiptovske dežele. — Ali zgled vseh zgledov imamo pa vendar le nad Kri 'siusom samim, ki je še clo s križa molil za svoje sovraž- 348 - Mike, rekoč: »Oče, odpusti jim: saj ne vedo, kaj delajo ft , (Luk. 23, 34.) in ki je na križu svoje življenje daroval ne le za svoje prijatle, ampak tudi za svoje neprijatle in sovraž¬ nike. - Ljubimo torej tudi mi svoje sovražnike; zakaj v veliko škodo bi nam bilo, ko bi jih ne ljubili. Škodo bi si naredili na svoji duši, zakaj tudi Bog bi nam ne odpustil naših grehov, ako bi mi ne hotli odpustiti svojim razžaljivcom. Jezus pravi: „Ako odpustite ljudem njih greh (razžaljenja), bo tudi vaš nebeški Oče vam odpustil vaše hudobije; ako pa ljudem ne odpustite, vam tudi nebeški Oče ne bo odpustil vaših grehov.** (Mat. 6, 14. 15.) »Tako (kakor je storil kralj z nevrednim hlapcom, ki ni hotel odpustiti svojemu sohlapcu, ter ga j e trinogom izdal) bo tudi moj nebeški Oče vam storil, ako n® odpustite vsakteri svojemu bratu iz svojih serc. ft (Mat. 18,35.) — »S kakoršno mero namreč hote merili, s tako se vam bo odmerjalo. “ (Luk. 6, 38.) — Ko bi svojih sovražnikov ne ljubili, bi se zraven tega tudi še pripravili ob vso ceno svojih dobrih del, ktere bi opravljali ob tistem času, v kterem bi sovraštvo redili v svojem sercu. Na zgubo bi nam tedaj šlo vsa cena in vrednost naših molitev, naših postov, našeg 3 ubogajmedajanja. Da je res tako, nam spričujejo besede J e ' zusove, ki pravi: »če tedaj svoj dar prineseš k altarju, in se t tam spomniš, da ima tvoj brat kaj zoper tebe: pusti ondi svoj dar pred oltarjem, in pojdi poprej spravit se s svojim bratom? in tedaj pridi in daruj svoj dar. a (Mat. 5, 23. 24.) S sovraštvom do bližnjega v sercu bi si pa tudi škodo dem na svojem telesu; zakaj človek, ki sovraštvo prenaša v svojem sercu, samemu sebi zdravje spodkopava: vedni nepokoj nara^ mu serce razjeda, nobena jed se mu prav ne pr torej tudi ne daje potrebne moči. Ravno zato človek samega sebe slabi in mori, kteri v jezi živi. * k e Pa ne le svojih sovražnikov, ampak še clo g res n smo ljubiti dolžni; zakaj vsak človek je naš bliženj. in e ■ tudi grešnik. Da moramo tudi grešnike ljubiti, nas v °*JI imenu že kralj David uči, rekoč: »Ne serdi se nad hudo n ^ ^ in ne vnemaj ( ne huduj) se nad hudodelniki.« (Ps. 3b,■ * In Jezus nas je z lastnim zgledom učil, da smo tudi g reS ileže, m - tedaj res ^ in sovrašt v - 349 - ljubiti dolžni; zakaj tudi cestninarji in grešniki so se zaupljivo shajali krog njega, in Jezus jih ni od sebe podil, marveč jih je ljubeznivo sprejemal, in se c o obedoval je ž njimi, da bi jih tem lagleje pripravi k pokori in poboljšanju. Nič ni gledal na to, da so se pismarji in farizeji spodtikali nad tem in godernjaU, rekoč . „Ta grešnike sprejema in je ž njimi.“ (Luk. 15, 2.) Grešnika pa keršansko ljubimo s tim, da sovražimo njegove pregrehe in studimo njegove zmote in hudobije, nasproti pa ljubimo njega, ki je po božji podobi stvarjen človek, in mu svojo ljubezen skazujemo s tim, da ga podučujemo, od hudega odvračujemo in tudi postrahujemo iz lega namena, da bi ga spokorili in poboljšali. Nikar namreč ne mislite, da grešnika prav ljubi tisti, ki mu nikoli nič ne reče, ampak mu vse spregleda in vedno prijazno ž njim ravna, in je slep in gluh in mutast za vse njegove hudobije. Taka ljubezen ni prava keršanska ljubezen, marveč je pregrešna ljubezen; in kdor bližnjega s tako ljubeznijo ljubi, mu le potuho daje. Grešnika prav in po keršansko ljubi tisti, kteri z lepo in prijazno ž njim ravna, dokler vidi, da mu bo z lepo lagleje do serca prišel kakor pa s hudo; zraven tega tudi žalost razodeva in nevoljo in ojstrost, kedar previdi, da mu je tako ojstro ravnanje potrebno v njegovo ponižanje in poboljšanje. Tako uči sam sv. Pavl, ter pravi: „Ako pa kdo ni pokoren našemu poduče- vanju (hranjenemu) v listu, tega zaznamovajte, in ne imejte družbe ž njim, da bo osramoten“, to je: da sam v se gre in se poboljša. (II. Tes. 3, 14.) 6. Slišali ste, da moramo vsakega človeka ljubili in zakaj in kako ga moramo ljubiti. Zdaj pa vprašujem: Ali moramo vsakega človeka ljubiti enako močno? Ali ne smemo nekterih ljudi bolj ljubiti ■nemo drugih? Na to vprašanjo odgovorim: Zapovedano je, da moramo ljubiti vsakega človeka; vendar pa ni zapovedano, da moramo Vsakemu človeku skazovati enako ljubezen. Po tem takem ne ravnamo zoper zapoved keršanske ljubezni do bližnjega, ako je - 350 — naša ljubezen Zverstena lako, da pred drugimi ljubimo svoje starše, zakonske družeta, otroke, brate in sestre in bližnje sorodovine; — po tem svoje duhovne pastirje in deželske oblastnike; — na dalje svojo družinjo, svoje prijatle iu znance; — za njimi katoljške kristjane; — in za temi nekatoljčane, Jude, Turke in nevernike. — Sv. Pavl pravi: „DokIer čas imamo, storimo dobro vsem, zlasti pa domačim po veri." (Gal. 6, 10.) 7. Ker bom pa od ljubezni do staršev in otrok, od ljubezni do naprejpostavljenih in podložnih obširniši govoril pri četerti božji zapovedi, naj vam zdaj le še od ljubezn 1 do prijatlov kaj povem. In tedaj začnem z vpraševanjem: Ali je tudi prijatelstvo zapovedano? Prijalelstvo ni zapovedano; vendar pa blagor človeku* ki prijalla ima, zakaj pravi prijatel mu je v veliko tolažilo l0 v obilno pomoč. Sv. pismo pravi: „Zvest prijatel je nioču 8 bramba; in kdor ga je našel, našel je zaklad. Z zvesti 01 prijatlom se nič ne meri, teža zlata in srebra ni več vred' 1 ^ proti ceni njegove zvestobe. Zvest prijatel je zdravilo življenj 8 - (Sirah 6, 14 — 16.) Kteri pa je pravi prijatel? Pravi prijatel je on, kteri svojega prijalla ljubi iz ljubezni, skerbi za njegovo časno in večno srečo, ga v n8 logah ne zapusti, temveč mu po svoji moči rad pom3g 8 . ik zavoljo Boga. Pravi p r 'i^ le _ oji, } zvesti Jonatan svojemu prijatlu Davidu, kleregi je kralj zavoljo svojega dobička ampak zavoljo svojemu prijatlu pri vseh potrebah na strani sloji, kak°^ Savi preganjal.—Toda silo veliko je ljudi, ki se prijatle imenuje) ’ pravih prijatlov pa je vendar-le malo na svetu, zato, ker J e ^ malo prave in čiste ljubezni do bližnjega na svetu! Modri ‘ r ^ (S* 8 10.) pravi v sv. pismu: „iYIarskteri je prijatel svojega časa; v den nadloge pa ne ostane prijatel. T u 1 ^ prijatel, ki se spremeni v sovražnika; tudi je prijate* ^ sovraštvo in prepir in obrekovanje razglaša. Nekteri pa J — 351 - prijatel, dokler pri mizi sedi, v dan potrebe pa ne ostane prijatel.« Vsi taki in enaki niso pravi prijntli. — Ti pa, moj kristjan! ako hočeš najti pravega prijatla, bodi pobožen, in Bog ti ga bo dal! „Kleri se Boga bojijo, ga najdejo«, govori modri Sirah (6, 16.17.) na dalje. „Kdor se Boga boji, našel bo tudi dobrega prijatla; zakaj kakoršen je sam, takošen je tudi njegov prijatel.« Kedar si prijatla voliš, glej pred vsem drugim na njegovo pobožnost in pravičnost; ako pravičen ni, nikakor nikar si ga no izbiraj v svojega prijatla; zakaj kdor za svojo lastno časno in večno srečo skerben ni, kako bi zamogel za tvojo srečo skerben biti! Saj že pregovor pravi: „Kdor samemu sebi ni dober, komu bo pa dober?« — Bodi pa tudi ti sam zvest prijatel drugih; bodi skerben za njih časno še bolj pa za njih večno srečo, pa ne zavoljo svojega lastnega dobička, ampak veliko več zavoljo Boga, iz ljubezni do Boga. Zavoljo Boga stori drugim vse, kar po pameti želiš, da bi drugi tebi storili. Ako to storiš, bodo vsi dobri in pobožni ljudje tvoji prijatli; najpervi in največi tvoj prijatel pa bo Bog sam, ki ti zapoveduje bližnjega ljubili. 8. Bo lej vpeljavi in ponavljavi od ljubezni do bližnjega nam pride na versto: IV. božja za poved: Spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel, in da ti bo dobro na zemlji. Med poslednjimi sedmimi zapovedmi božjimi, ktere nam velevajo bližnjega ljubiti kakor samega sebe, je najperva in najimenitniša tista, klera nam zapoveduje starše spoštovati. Gospod Bog jo je na pervo mesto postavil, zato da nam je s tim na znanje dal, da smo za njim svojim staršem najpervo 'n največo ljubezen dolžni. Kako imenitna da je ta zapoved, na m je Bog pokazal tudi še s tim, da pri nobeni drugi zapo¬ di ni kar naravnost plačila pristavil za zvesto spolnovanje, "°kor le pri četerli zapovedi, pri kteri je rekel: „Spoštuj očeta m m «ter — da boš dolgo živel, in da ti bo dobro na 352 — zemlji.* — Oče in mati pa, ki nam jih Bog v četerli za¬ povedi spoštovati zapoveduje, niso le samo naši starši, ampak tudi vsi tisti, kteri imajo nad nas kako oblast, postavim: du- hovska in deželska gosposka, gospodarji in gospodinje i. t. d. Ravno zato vam bom zdaj zaporedoma razložil vse te vzajemne dolžnosti, ki jih do eden drugega imajo vsi tisti ljudje, od kterih govori četerta božja zapoved. Razdelil in razverstil pa bom tako-le svoje govorjenje: Govoril bom najpoprej: Od dolžnost otrok do staršev; po tem od dolžnost rejencov in šolarjev do varhov in učenikov; od dolžnost hlapcev in dekel do gospodarjev i * 1 gospodinj; od dolžnost podložnih do duhovske in deželska gosposke; od dolžnost do domovine; od dolžnost mladih ljudi do starih ljudi; od dolžnost staršev do otrok; od dolžnost varhov in učenikov do rejencov * n učencov; od dolžnost gospodarjev in gospodinj do hIapc eV in dekel; od dolžnost duhovske in deželske gosposke 0 podložnih. bo Poglejte tukaj celo verste imenitnih dolžnost! Treba marsiktero besedo spregovoriti, preden vam jih vse razloži * 11 ’ treba pa bo tudi vam pridno poslušati, da si v spomin* 1 v sercu ohranite potrebne nauke v ozir teh imenitnih dolzn ^ Ljubi Bog pa dodeli nam vsem v to potrebno milost in pon* 0 Amen. - 353 - XXXVI. Keršanski nauk. ^ a j zapoveduje četerta božja zapoved? —Dolžnosti otrok. — Otroci so dolžni svoje starše spoštovali. 1. Začel sem zadnjič razlagati četerto božjo zapoved, ktera ukazuje in pravi: „Spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel in da ti bo dobro na zemlji. “ — Pravil sem, kako ime¬ nitna da je ta zapoved, ker jo je Gospod Bog zmed poslednjih sedmih zapoved, klere v sebi hranijo naše dolžnosti do bliž¬ njega, postavil na pervo mesto, in pri tej zapovedi edini kar naravnost pristavil in obljubil plačilo za zvesto spolnovanje, namreč dobro in dolgo življenje na zemlji. — Povedal sem vam tudi, da četerta božja zapoved, akoravno le od očeta in od matere govori, vendar le ne zadeva samo naših staršev, ampak tudi vse tiste ljudi, ki imajo nad nas kako oblast, in vse njihove in naše vzajemne dolžnosti, in da vam bom vse te posamezne dolžnosti na drobno razložil vsako posebej. — In potem takem vam bom začel razkladati najpoprej: Dolžnosti otrok do staršev >n pervo vpraševanje, na kterega vam moram odgovoriti, jo: 2. Kaj zapoveduje četerta božja zapoved? četerta zapoved božja zapoveduje, da otroci svoje starše, so za Bogom njihovi najveci dobrotniki in namestniki božji, s Poštujejo, ljubijo, in jim pokorščino skazujejo. Da vam to trojno dolžnost bolj na drobno razložim, bom jjporedoma govoril I. od spoštovanja, II. od ljubezni, in ■ °d pokorščine otrok do staršev. — Začnem tedaj pri Befve ®, ter rečem: ***** arnik, 23 — 354 - I. Otroci so dolžni svoje starše spoštovati. Da so otroci svoje starše spoštovali dolžni, vidi se že iz tega, ker je Gospod Bog, naš Stvarnik, to zapoved sleher¬ nemu človeka tako globoko zapisal v serce, da že clo nedolžno dete po svoji natori spoštuje svoje starše. Ravno zato so pa tudi neverniki in neznabogi, zmed kterih se je božje spoz¬ nanje ali popolnoma porazgubilo, ali pa se tako zatemnelo, da so po vsem napačne zapopadke imeli od Boga, vendar le p° nalomi postavi, ktera jim je bila v serce zapisana, to vedeh in spoznali, da so dolžni spoštovati svoje starše. In pri ne- kterih neverskih ljudstvih je bilo clo tako ojstro zapovedano starše spoštovati, da je bil s smerljo kaznovan, kdor bi se bn pregrešil zoper to zapoved. — Ce so pa že neverniki in ne' znabogi ob sami natorni postavi spoznali, da so dolžni stara e spoštovati; kolikanj bolj mora ta zapoved znana biti še le noo 1 katoljškiin kristjanom, kterim podučenja v verskih in djansk' resnicah ne manjka. Po tem podučenju vemo, da nam je po starših življenje dal, da so nam starši za Bogom na p er ^ stopnjo postavljeni, da nam clo Boga samega namestujejo, so božji namestniki, kterim nas je Bog sam izročil, da skernU za naše telesno in dušno življenje, za našo časno in veC srečo. Glejte, kako visoko so nam starši postavljeni! In ^ nam jih je Bog sam postavil tako visoko, smo jim p° pravici spoštovanje dolžni. In spoštovanje in čast, ktero staršem dolžni in jo staršem skazujemo, sam sveti Duh visoko ceni, da jo s spoštovanjem in častjo, ktero smo D ^ dolžni, postavlja v eno versto, ter pravi: „Kdor se Gosp ^ boji, spoštuje (svoje) starše, in kakor gospodom (to Gospoda postavljenim zapovednikom) služi njim, ki so ga r° (Sirah 3, 8.) — Ako tedaj na starše pogledamo od te da so nam tako visoko postavljeni, že samo iz tega ^ posnamemo, da so otroci starše spoštovati dolžni. Saj nfl pamet sama ob sebi veleva, da je vsak podložen dolžen ^ štovati in častiti svoje naprejpostavljene; kolikanj bolj otroci dolžni spoštovati in častiti svoje starše! Po f r ~ A -■ “ iju (1, 6.) se je svoje dni Gospod Bog pri — 355 — Izraelci, rekoč: „Sin spoštuje očeta, in hlapec svojega gospoda, če sem tedaj jaz Oče, kje je moja čast? in če sem jaz o spod, kje je moj strah?"' Kar pa je Bog, ki je Gospod in Uce vseh ljudi, rekel vsem ljudem; ravno to zamore po vsi prauci vsaki oče govorili svojim otrokom, ter jim reči: „Ce sem jaz vaš oče, kje je inoja čast? in če sem jaz gospod, kje j e ni0 J strah in spoštovanje do mene?" Otroci se po tem takem m ar ne morejo oprostiti od te dolžnosti, ktera jih zavezuje slarse spoštovati. Še vse bolj pa so otroci svoje starše spoštovali dolžni zato, ker jim Bog sam zapoveduje, da jih morajo spošto¬ vati. „Spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel in da ti bo dobro na zemlji", govori Bog po Mozesu (II. 20,1 2.) v svetem pismu. In po mobrem Sirahu (7, 29) govori Gospod Bog . »Iz vsega svojega serca spoštuj svojega očeta, in bolečin svoje matere ne pozabi." Stari Tobija (4, 3. 4.) je svojemu sinu med drugimi dal tudi ta-le lepi nauk: „Spoštuj svojo mater vse dni njenega življenja; zakaj spominjati se moraš, kakošne in kolikošne nevarnosti je terpela zavoljo tebe." In sv. Pavl uči: »Spoštuj svojega očeta in svojo mater; lo je perva zapoved z obljubo; — da ti bo dobro in da boš dolgo živel na zemlji." (Efez. 6, 2. 3.) Nikar pa ne mislite, keršanski otroci! da ste svoje starše spoštovati dolžni le tako dolgo, dokler so še lerdni in zdravi, dokler vam živež in obleko oskerbl ju jejo, dokler vam pridno delajo. Ako tako mislite, se v hudi zmoli znajdete! Starši so vedno vaši starši, in vi sle vedno njihovi otroci, in dolžnost, jih spoštovati, ne vgasne nikdar, če tedaj starši tudi na pameti oslabijo in na telesu opešajo, da vam nič več pomagati ne morejo; če tudi čmerni postanejo in silni navtisnjeni, da vas kregajo, ali še c!o hudobni, da vam nagajajo in vam škodo delajo: vendar-le vse to nikakor v nič ne deva čelerle božje napovedi, ktera vam veleva starše spoštovali. Sv. Duh v sv. pismu namreč tako-le govori: „Sin! podpiraj starost svojega °čela, in ne žali ga v njegovem življenju; in oko mu pamet peša, m U zanašaj, in ne zaničuj go v svoji moči; zakaj usmi¬ lijo do očeta ne bo nikdar pozabljeno, Za materni greh 23 * - 356 — namreč ti bo z dobrim povernjeno, in ti boš v pravici poterjen, in v dan nadlog se bo na tebe spomin imel, in kakor led v lepem vremenu se bodo topili tvoji grehi.“ (Sir. 3,15 — 16.) Ravno tako tudi tega nikar ne verjamite, da so le samo majhni otroci dolžni starše spoštovati, odraščeni pa ne. — Od- raščeni otroci so še tem bolj dolžni starše spoštovati, in ako jih ne spoštujejo, tem hujši se še pregrešijo zoper četerto božjo zapoved, zato, ker se jim je um že do dobrega odperl, in torej bolj nalanjko lahko spoznajo četerto božjo zapoved, ktera jim starše spoštovati veleva, kakor pa majhni otroci, kterim se pamet ni še odperla do dobrega. In ko bi se eden ali drugi cIo tako visoko povzdignil, da bi imel ali v duhovskem ali v kakem drugem stanu tudi najimenitnišo službo, bi mu vendar clo najviši stan in najimenitniša služba ne odvzela dolžnosti starše spoštovati, če bi bili njegovi starši tudi še tako priprosti in revnega stanu, zakaj te dolžnosti ne razveže nobeden stan- Vsak človek tedaj, bodi si mlad ali star, reven ali bogat, imeniten ali neimeniten, gosposkega stanu ali kmetijskega, j e dolžen spoštovati svoje starše; ako jih pa ne spoštuje, se pre¬ greši zoper četerto božjo zapoved. 3. Ko pa zdaj vemo, da smo starše spoštovati dolžni* moramo tudi še to vedeti: Kako se staršem spoštovanj e skazuje? ali kteri otroci svoje starše spoštujejo? Na to vprašanje odgovori sam sveti Duh, rekoč: djanjem in z besedo in z vsem poterpljenjem spoštuj svojega očeta (in svojo mater). “ (Sir. 3, 9.) Svoje starše tedaj spoštujejo tisti otroci, kteri a) z djanjem skazujejo svoje spoštovanje do staršev- Z djanjem pa skazujejo svoje spoštovanje do staršev tisti otroci* kteri se v vseh okoljščinah pametno in spodobno obnašajo svojih staršev, ter jim vselej in povsod prepuščajo pervo nies 0 in pervo besedo, se pri vsaki reči ž njimi lepo posvetujejo* staršev vselej dovoljenja prosijo, kedar mislijo kam iti* b 0 ® 1 na božjo pot ali po kakih posebnih opravilih, ali v to alii o® tovarišijo, če tudi ni nevarna i, t. d. Lep zgled takega - 357 - škega spoštovanja do staršev imamo nad Egivtovskim Jožefom. Imel je Jožef kraljevo oblast v vsi Egiptovski deželi. Jakop pa njegov oče, je na Kanaanskem prebival. Jožef pa svojega ljubljenega očeta k sebi pokliče v Egipt. In ko zve, a j® že blizo, se mu naproti pelje. Kakor hitro pa očeta žag e a, plane z voza, hiti k očetu, oklene se ga okoli vrata, objema g a in se veselja razjoka. Po tem ga tudi pred kralja pelje, pozabi na svojo lastno čast, ki jo je vžival v Egiptu, in gleda le, kako bi počastil svojega starega ljubljenega očeta. (I. M oz. 46, 29.) — Enako je tudi kralj Salomon v djanju skazoval svoje spoštovanje do svoje matere. Ko je namreč njegova mati Betsabeja prišla h kralju Salomonu, da bi ž njim govo¬ rila . . ., vstal je kralj in jej je naproti šel, ter se jej globoko priklonil, in je sedel na svoj tron; in postavil se je tron kraljevi materi, ki je sedla ob njegovi desnici. (III. Kralj.2,19.) Z djanjem otroci svoje starše spoštujejo, oko se svojih staršev nikoli ne sramujejo, če so tudi le bolj nizkega in rev¬ nega stanu. To namreč še v tem večo čast zaleže otroku, ako se iz nizkega povzdigne v kaki viši stan s svojo prid¬ nostjo in marljivostjo; zaleže pa tudi staršem v čast, ker je znamnje, da so tudi v svojem revnem stanu pošteno redili svojega otroka, ter mu z lepo odrejo pomagali v višeji slan. Zatorej pravi modri Sirah (23, 18.); »Spominjaj se očeta in svoje matere, kedar med mogočnimi stojiš 44 , to je: Spominjaj se svojega nizkega stanu, iz kterega si se povzdignil k časti, ter si dosegel imenitno službo, in v časti imej svoje starše, če so tudi le nizkega stanu! — V tistem polku, kterega je vodil slavni od kralja Friderika Velikega samega mnogo spo¬ štovani general Citen (Ziethen), znašel se je tudi neki ritmajster, Kurchagen(Kurzhagen)po imenu. Bil pa jeKurchagen bistre glave in junaškega serca; pri vsem tem pa vendar le tudi zgled prave otročje ljubezni do staršev. Bil je na Meklenburšketn doma, 'n njegovi starši so bili priprostega kmetijskega stanu. Po skončani sedemletni vojski, na kteri je bil zavoljo svoje hra¬ brosti posebno poslavljen, vseli se v mestu Parkim (Parchim). Njegovi starši zvedo, da ima sin v mesto priti, in so tudi v m esto prišli iz svoje domače vasi, in so na tergu pričakovali - 358 svojega sina, kterega že veliko let niso bili več vidiii. Ko sin svoje starše zagleda, skoči raz konja, in jih objema s solznim očesom. Kmalu na to so se mogli starši k njemu v mesto preseliti, in so vsegdar obedovali ž njim, če je tudi kdaj kako imenitno gospodo v gostjah imel. Enkrat pa se je posmehoval neki častnik (oficir) ter rekel, da se ne spodobi, da bi kmetijski ljudje obedovali s tako imenitnim gospodom, kakor je ritmajster. Iiurchagen pa ga zaverne, in mu pravi: „I{aj, bi mar jaz svojih največih dobrotnikov na tem svetu hvaležno ne spoštoval? Veliko let poprej že sem bil njih otrok, prejden sem kraljev ritmajster postal!* Ta prigodba je tudi verlemu generalu Citenu prišla na uho, in torej je tudi on sam nekega dne z mnogimi drugimi imenitnimi gospodi k ritmajstru obe¬ dovat prišel. Starši pa so zdaj sami rilmajstra, svojega sina? prosili, naj jih nikar k obedu ne sili, ker se sramujejo tolik e gospode. Toda ko se gospodje za mizo vsedajo, spregovori general, ter pravi: „Ljubi moj Kurchagen! kje so pa vaši starši 1 ? Mislil sem, da vsi skupaj obedovale!* Ritmajster se nasmeblj 3 in ne more hitro do besede. Citen pa vstane, in som gre p® ritmajslrove starše, ter jih zraven sebe posadi, na vsako stran enega, in se prav prijazno pogovarja ž njimi. Ko si začne zdravice napivati, prime Citen svojo kupico v roke, vzdig ne se in pravi: »Gospodje moji! na zdravje teh pridnih stnrše v verlega sina, kteri v djanju skazuje, da je več vreden hvaležen sin, kakor pa kak napuhnjen ritmajster.* Pozneje je gener 3 o neki priložnosti kralju samemu pripovedoval, kako lepo 9 ritmajster spoštuje svoje starše, in Friderik II. je bil * e £ a močno vesel. In ko Kurchagen v Berolin pride, povabil g 3 J® kralj k sebi na obed. In kralj, da bi sam še bolj spoz n ^ ritmajstrovo žlahno serce, vprašuje ga in pravi: »Povejte ritmajster! od kod pa ste doma? Kaj pa so vaši starši?" Kurchagen lepo odgovori, rekoč: »Kraljevo veličanstvo! J* sem iz kmetijske hiše doma, in moji starši so kmetovavci, ^ se z meno vred vesele sreče, ktero mi je naklonilo ‘ j, veličanstvo.* Kralj pa mu seže v besedo, in pravi ves ' »Tako je prav: Kdor starše spoštuje, je spoštovanja y,e -oU mož; kdor se jih pa sramuje, ni vreden, da ga zemlja n 0 S -tf t — Enako lep zgled imamo tudi nad papežem Benediktom — 359 — Ko se je Benedikt leta 1303 usedel na svetega Petra stol, namenila se je tudi njegova mati k njemu podali se, da bi ga počastila in mu srečo vošila. Benediktova mali pa je bila vidova in priprosta perica v Rimskem mestu. Svetovali so jej, naj se obleče v bogato gosposko obleko. In ona si res iz¬ posodi drago opravo in se poda pred papeža, svojega sina. Papež pa se dela, kakor bi svoje matere ne poznal, ter pravi: »O kaj še! to ni moja mati: moja mati ni imenitna gospa, ampak j e revna perica. a In mati gre, in raz sebe dene iz¬ posojeno opravo, in se obleče v svoje borno oblačilo, in stopi pred papeža. In papež gre ter prav priserčno sprejme svojo ubogo mater, in z vso otročjo ljubeznijo zanjo skerbi vse dni njenega življenja. Papež, ki je tukaj na zemlji imel najime- nitnišo čast in najvišo oblast, ni se sramoval svoje revne, uboge matere. Ali rti to res lepo? Svoje starše spoštujejo tisti otroci, kteri b) z besedo na znanje dajejo svoje spoštovanje do staršev. Z besedo pa otroci starše spoštujejo, ako vsigdar s krotko in prijazno besedo ž njimi govorijo. Saj si že drugi podložni, kedar govorijo s svojimi naprejpostavljenimi, priza¬ devajo, ponižno in spodobno postavljali svoje besede; kolikanj bolj se to še le otrokom pri starših spodobi, ker starši niso le samo naprejpostavljeni svojih otrok, ampak so jim še vso več, ker je Bog otrokom po starših dal življenje. — Otroci spo¬ štujejo svoje starše z besedo, ako tudi pri drugih ljudeh spo¬ dobno od njih govorijo; — če se za njihovo čast, za njihovo poštenje in dobro ime potegujejo; — če njih slabosti prikri¬ vajo, in jih, kolikor pravica pripusti, izgovarjajo. — Otroci svoje starše z besedo spoštujejo, ako jih v žalosti tolažijo in razveseljujejo i. t. d. Ob kratkem: otroci svoje starše z besedo spoštujejo, ako se v svojem govorjenju do svojih staršev ob¬ našajo tako, da starši od njih po pravici lahko reko, kar je v stari zavezi Ana rekla od svojega mladega sina Tobija, da je svitloba njenih in očetovih oči, palica njune starosti, tolažba njunega življenja, upanja njunega zaroda. (Tob. 10, 4.) — Glejte! kdor tako ravna, kakor ste zdaj slišali, tisti z besedo spoštuje svoje starše. 860 - Svoje starše spoštujejo tisti otroci, kteri c) imajo poterpljenje s starši, ki so morebiti nadležni, nepopolni in sitni, muhasti, čudni in nevšečni. — Otroci! le pomislite, koliko so starši, dokler ste še majhni bili, prestali in preterpeli zavoljo vas . . .1 Kaj, vi bi pa zavoljo njih nič ne hotli voljno prenašati in preterpeti? — Kakoršno povračilo bi to bilo? Ti praviš: „Moj oče in moja mati so vse preveč sitni in nevšečni, in čmerni, in togotni; vsaka, clo najmanjša reč, ako jim po volji ni, jih ujezi, da me zmerjajo in preklinjajo. Res bi prav Jobovo poterpežljivost moral imeti, da bi voljno prenašal vse to! 44 — Ali glej! prazen je ta izgovor, in nikakor ne podre dolžnosti starše spoštovati. Kakor je namreč vsakemu človeku, ravno tako je tudi otrokom v zveličanje potrebn® Jobova poterpežljivosti; in starši bodo od svoje nejevolje in od svoje jeze, ako je pregrešna, odgovor dajali, otroci pa od svoje dolžnosti, kako da so spoštovali starše, akoravno črnem® in navtisnjene. Ako va3 starši kregajo in svarijo, kedar st® tega vredni in potrebni zavoljo svojega nerodnega zaderžanj®* nikar nad starši se ne jezite, ker ravno s svarjenjem in op°" minjevanjem spolnujejo oni svojo dolžnost. Ako se pa P° krivici nad vami togotijo, in vas kregajo ali še clo preklinjaj 0 ’ vendar le nad njimi ne smete se maščevati, ampak jih mor®t® potolažiti s krotkim obnašanjem in lepo besedo. Zakaj »P°' hleven odgovor jezo potolaži* 4 , pravi sveto pismo. In da bot® storili to tem lagleje, si pred oči postavljajte zgled Jezuso^ in zglede njegovih svetnikov. Spomnite se, kako je nedolžu' Jezus, kedar je bil od Judov zaničevan, zapljuvan in preklinja 0 ’ le malo in še to lepo in krotko odgovarjal, in je na z ®dnj^ še clo molil za svoje sovražnike in morivce. — Zmed zgl e pa, ki nam jih svetniki dajo, opomnim le enega. Sveta devi Genovefa je imela terdo, hudo mater. Nekega dne j® .. Genovefa že vsa napravljena, da bi v cerkev šla k službi boAl^ Mati Geronita pa, ki je imela neko posebno opravilo, v cer* je ni pustila. Genovefa se v jok spusti in prosi: »Oh 10 ’ ljuba mati! pustite me, da grem. 44 Gerontia pa jo terdo verne, in pravi: „Ne boš mi hodila! 44 Toda Genovefa neJ eJ - 361 - prositi. Mati pa jej re6e ojstro: „Detetu se ne spodobi, da bi tolikanj termasto bilo!« Milo se hčerki stori; praznično oblečena v kotu sloji, in vroče solze se jej vdirajo, po icu. In ko se zvonovi oglasijo in v cerkev vabijo, tedaj je eno vefa še enkrat in sicer že v sedmo ponovila svojo prošnjo. Mater pa jeza prime, da roko zavzdigne in žuga. Deklica pa reče: „Ali se nič več ne spomnite, kaj sem obljubila pobož¬ nemu škofu? Ljuba mati! z božjo pomočjo pojdem v cerkev. Gerontia pa se tako hudo razserdi, da je v obličje udar a svojo hčerko. Genovefa ne zine nobene besedice več, ampat proti nebu pogleda, natihoma zdihne, in v kraj položi svojo praznično obleko. Toda od tistega dno so začele slabeti materne oči, in preden preteče mesec dni, je pri čistem oslepela. To nesrečo je hčerka milo objokovala, in skor da je že ni bilo po noči nobene ure, ob kteri bi Genovefa ne bila na svojih kolenih klečala, in ne bila prosila za materni pogled. Na vse zgodaj zjutrej pa je vzela persten verč, in je ž njim hitela na studenec pred vas, na kterem je dostikrat napajala svoje ovce, zajela je vode, ter vodo blagoslvljevala s svojo otročjo molitevjo, in jo materi prinesla, da bi si bila ž njo izmivala svoje zatemnele oči. In glej! ko preteče eden in dvajset mescev, ozdravela je Gerontia in zopet nazaj dobila svoj pogled. — Marsikterikrat pa imajo otroci veliko terpeti od svojih pisanih staršev, ter od očma in od mačohe. Toda tudi njihovega serca bi si vtegnili pridobiti, ako bi poterpeli z njihovimi sitnostmi in nadležnostmi, in ako bi jim zares spoštovanje skazovali, kakor so jim ga dolžni po božji zapovedi. 4. Keršanski otroci! zdaj, ko veste, da so otroci svoje starše spoštovati dolžni in kako da so jih spoštovati dolžni, pa pomislite sosebno vi, odraščeni otroci! kako ste do zdaj spoštovali 'n kako še zdaj spoštujete svoje starše.— Ako vam vest spri— čuvanje daje, da ste se vsegdar ravnali po današnjem nauku, ' n da se tudi še zdaj po njem ravnate, ter lepo spoštujete svoje starše: blagor vam! Obljuba četerte božje zapovedi se bo spol- n °vala tudi nad vami: dobro se vam bo godilo že tukaj na z emlji’ po smerti pa vas čaka obilno plačilo v nebesih. Saj Ve ste, da, kar Bog reče, je res, in kar on obeta, tudi gotovo - 362 - spolnuje.— Če vam pa vest očituje, da dosihmalo svojih staršev niste spoštovali tako, kakor ste slišali v današnjem nauku: vam nič dobrega obetati ne morem, ako se resnično ne spokorit® in ne spreobernete, ter svojih staršev spoštovati ne začnete* kakor ste dolžni; zakaj zvest je Bog tudi v spolnovanju tega* kar vam žuga. Žuga vam pa strašno gorje tu in tam! Vam, dokler se ne poboljšate, ne najdem nobenega tolažila ne v naukih sv. pistna, ne v zgledih svetopisemskih ali drugih, ampak najdem le vse to, kar je strašno, grozepolno in hudo. Poslušajte, kaj Bog sam po Mozesu govori, rekoč: „Preklet bodi, kdor ne spoštuje svojega očeta, in svoje matere; in vse ljudstvo naj reče: Amen. u (V. Moz. 27, 16.) In sv. Duh pravi v bukvah Pregovorov (20, 20. in 30, 17.): „Kdor svojega očeta in svoj 0 mater kolne, mu bo svetilnica ugasnila v največi tami a , to j 0, sreča ga bo zapustila v največi sili. „Oko, ktero svojega očel fl zasramuje, in porod svoje matere zaničuje, naj krokarji izldj* 1 " jejo pri potokih in mladi orli požrejo. a Ali ni vse to res strašni kar se žuga in napoveduje hudobnim otrokom? Naj pa opomni* 11 zraven tega se ene zgodbe iz svetega pisma, ktera do dobreff 8 spričuje, kako ojstro Bog strahuje take otroke, kteri svojih staršev ne spoštujejo. Znano je, kako nespodobno se je K orI J obnašal do svojega očeta Noeta, kedar je razgaljenega naš® v šotoru ležati. Kedar se Noe prebudi in zve, kaj je bil sto 01 hudobni sin, je Kamov zarod zaklel, in Bog sam je dopustil 1(1 poterdil, da se je spolnilo, kar je Noe izrekel. Dolga in os rfl motivna sužnost je bila Kamovcem v del. Glejte! tako marsikterikrat že na tem svetu prav hudo strahuje tiste otr° j kteri svojih staršev ne spoštujejo. Keršanski otroci! ki do z niste spoštovali svojih staršev, spoznajte pred Bogom sV 7 (0 hudobijo, sovražite jo, opustite jo in spovejte se je! P r °' .. pa odpuščenja tudi svojih staršev, da tudi pri Bogu odpuš° c sadobile! Amen. — 363 - XXXVII. Keršanski nauk. Otroci so dolžni svoje starše ljubiti. 1. Perva dolžnost otrok do staršev je, da otroci svoje starše spoštujejo. — Da so otroci res dolžni spoštovati svoje starše, zahteva že naloma postava, ktero je Bog vsakemu človeku zapisal v serce, zahteva pa tudi Bog sam z razločno ^sedo, kakor smo zadnjič slišali. — Spoštovati pa morajo otroci svoje starše z djanjem, ter se morajo v vseh okoljščinah pametno in pohlevno, ponižno in spodobno obnašati do svojih staršev, in se svojih staršev ne smejo sramovati, če bi bili tudi starše nižega stanu, kakor so otroci. Spoštovati morajo otroci svoje starše z besedo, ter jim vselej le krotke in pohlevne besede dajati, tudi pri drugih ljudeh spodobno od njih govoriti, poganjati se in potegovati za njihovo postenje in dobro ime, prikrivati njihove slabosti in jih izgovarjati, kolikor pravica pripusti, jih v žalosti tolažiti in razveseljevati. Spošto¬ vati morajo otroci svoje starše tudi s tim, da poterpljenje imajo z njihovimi slabostmi in nadležnoslmi. 2. Zdaj pride pa na versto druga dolžnost otrok do staršev, in ta je: H. Otroci so dolžni svoje starše ljubiti. Da so otroci svoje starše ljubiti dolžni, posnamemo a) že iz tega, da so starši otrokom za Bogom n a jveči dobrotniki. Po starših nam je Bog življenje dal. Kar je Adam od Eve rekel, zamoreta vsak oče in vsaka mati ^eči od svojega deteta: „To je meso iz mojega mesa, in kost 11 mojih kosti. K (I. Moz. 2, 23.) — Zraven tega, da so nam - 364 - življenje dali, imeli so starši tudi neizrečeno veliko skerb za naše telo in za našo dušo. O kako skerbni so bili sosebno v naših otročjih letih za nas, da bi nam bili ohranili zdravja in življenje, in nas previdili z vsem, kar smo potrebovali! Koliko lepih naukov in potrebnega svarjenja so nam dajali! Kdo je v stanu prešteti brezštevilne noči, ktere je dobra mah' brez spanja prebudela pri svojem detetu? Kdo je v stanu pre' gledati vse skerbi, ktere so jej serce težile, kedar je šlo za blagor ali gorje njenega otroka? Kdo je v stanu dopovedati) koliko vročih solz da je pretočila zavoljo njega? Marsikterikra* že se je prigodilo, da so novorojenčika v zibelko položili) mater njegovo pa v hladno zemljo! Kdo je na dalje v stan 11 pregledati vse misli, ktere skerbnemu očetu švigajo čez g!a v ° zavoljo njegovih otrok? Kdo je v stanu preračuniti vse njego v6 dela, kterih se loti le zavoljo njih? Kdo je v stanu popisa * 1 vse težave, ktere prenaša iz ljubezni do njih? Kdo je v stan 11 prešteti ves put, kteri ga je obliva! le zavoljo njih? Kdo J e v stanu prav popisati vsa zatajevanja in pritergovanja, kte ra si je nakladal le zavoljo svojih otrok? Res je, da take in tolik 6 ljubezni ne najdeš drugot razun pri dobrih starših! Tolika bežen zahteva pa tudi nasprotno ljubezen. Otroci so t e( ! a j starše ljubiti dolžni, zato, ko tudi starši njih ljubijo in jim zm® vseh ljudi največe dobrote dele. b) Pa ne le samo dobrote, ki jih od staršev dobivaj priganjajo nas, starše ljubiti, ampak tudi natorna post® v nam že naklada to dolžnost. Nedolžno dele, akora se mu pamet ni še razvila, vendar le neizrečeno ljubi s v . starše in rajši revno ostane pri njih, kakor pa da bi se v obda znašlo pri drugih ljudeh. Skor da ga ni mogoče od star j e ločiti. To pa nam spričuje, da je človeku že prirojeno s a ^ e ljubiti. Ravno zato pa še clo pri divjakih, kterim luc s vere ni še zasvetila, vendar le nahajamo veliko lj ub - 0 otrok do staršev. „Vzemi mi življenje; le samo matere mi nikar ne žali“, je navadna prislovica pri nekem divja® narodu v černi Afriki. - 365 c) Sosebno pa smo starše ljubiti dolžni zato, er nam Bog zapoveduje starše ljubiti. Ako nam namreč naša syeta vera zapoveduje, ljubiti vse ljudi, in še clo s' oje sovraz nike in razžaljivce; kolikanj bolj smo še le dolžni, ju iti svoje starše, ki so nam najbbžeji, ki so z nami v najtesneji zvezi, 'n so zraven tega tudi še božji namestniki; kajti Bog sam nas j® Uročil našim staršem, da v njegovem imenu za nas skerbijo In nas zanj in za nebesa izrejajo. 3. V čem pa obstoji ljubezen, klero smo staršem ska- z °vali dolžni? ali da vpraševanje zastavim z drugo besedo? Kako zamoremo skazovati sv oj o ljubezen do staršev? Svojim staršem ljubezen skazujemo: a) Ako jim prav iz serca vse dobro hočemo in belimo, in, kar nam je mogoče, tudi storimo. Lep z gled take otročje ljubezni nam daje Euslohium, blažena hčerka sv. Pavle. Ta bogaboječa devica je svojo mater tako priserčno 'jubila, da skoraj nikoli nikjer ni mogla biti brez svoje matere. Brez matere se ni hotla v posteljo podati, brez matere ni holla iz hiše iti, brez matere ni hotla ne jedi vživati, in ničesar ni bolj želela, kakor da bi bile obedve z materjo bogaboječe živele in enkrat v nebesih se skupaj veselile. — Tudi slavni pevec Mocart je tako močno ljubil svojega očeta, da je še v svojih otročjih letih pesem zložil, v ktero je vdahnil vse svoje serčne čutila in voščila do svojih ljubih staršev, in ktero je vsak večer, preden se je na počitek podal, svojemu očetu z apel. Po tem je svojega očeta priserčno objel in se ves zadovoljen v posteljo vlegel. O da bi vsi otroci z enako ljubeznijo ljubili svoje ®tarše, ter radi pri njih bili, jim vse dobro iz serca želeli ' n tudi iz serca radi storili, kar bi le mogli. Toda, bodi ** 0 gu milo! da je take otročje ljubezni do staršev zmerom man j na svetu. - 366 - Svojim staršem ljubezen skazujemo: b) ako jih za prejete dobrote zahvalujemo, in se jim zanje hvaležne skazujemo. K hvaležnosti na® priganja že natorna postava. In še clo nemo živino vidimo, da je hvaležna svojim dobrotnikom. Le poglejmo jo domačo žival, kako prijazno se obnaša do svojih dobrotnikov. In kdo bi verjel, da clo med divjo zverino hvaležnost ni neznana. Od nekega leva (oroslana) pripovedujejo, da se je bil ob tern prav hudo zbodil in ojster tern mu je v taci obtičal. Ko P® ranjen po treh tacah dalje kervenca, pride do nekega človeka, in taco kviško vzdiguje in rujove, kakor bi hotel na znanj® dati, da ga taca boli in da naj mu pomaga. Človek se osereb stopi k levu, ogleduje taco, zagleda tern, in ga potegne J rane. In glej, lev mu te dobrote ni več pozabil, in tudi n ,c vec ni človeka zapustil, ampak je ves hvaležen za njim hod 1 ’ kakor hodi krotek psiček za svojim gospodarjem. — Veno® pa je še vse bolj kakor živali in zverinam človeku prirojen® hvaležnost. Ravno zato nahajamo v nekdanjih in tudi v sedanjih časih lepe zglede otročje hvaležnosti do starše v ‘ Naj vam pred drugimi v spomin pokličem Ruto. Ob c * . sodnikov je vstala enkrat v Izraelu velika lakota. Neki W . iz Betlehema se zavoljo lega preseli v Moabsko deželo, un Jordana. Njemu je bilo ime Elimelek, njegovi ženi ^ oeI 'j n Imela sta dva sinova. Čez nekaj časa nmerje Elimelek, ^ deset let potlej tudi njegova sinova, ki sla bila oženj - ... . ■ /-v n i|U rže ® 1 1 # * * o ' . z Moabjankami. Eni vidovi se je reklo Orfa, drugi i ■ Noema se zdaj napravlja v svojo domačijo, obe sinahi 1 ~~ -—j —i- j- . —. -- 0l „ njenih ranjcih sinov) Orfa in Ruta jo pa spremljate. N a r je rekla Noema sinahama: „Vernite se na materni dom; j„ spod bodi z vama milostljiv, kakor sle ve bile z ranjcin®® z menoj!" One pa sle na glas jok zagnale in rekle: pojdeva k tvojemu ljudstvu \ u Noema jima odgovori: „ je se, hčeri! po kaj bi z menoj hodile? Gospodova roka — r . J . J .. a za|0 K * ’-7 -•'** • pv/ Rt»J Ul U tllV/IJlSJ UUUI1V t -aiOK^ |l ’ V zadela, pa vajna stiska bi me še bolj terla.“ btijši z ^ ^ ^ Orfa vzame slovo od tašče Noeme in se verne; Ruta p jaZ; i» da pregovoriti i n reče: „Kamor koli pojdeš, grem tu dl J ^je kjer se ti vstanoviš, bora se tudi jaz. Tvoje ljudstvo J — 367 - ljudstvo, in merlvo sprej< Noema jej ni Ruta za svoj toliko hvaležno ljubezen je imela Ruta do SNoeme, kter^ P še clo ni bila njena prava mati, ampak le ma 1 ] nP otročje kojnega moža.-Naj vam pa zdaj še v zg ed hvalez ^ ljubezni pred oči postavim verlega slovenskega sina, v je iz nizkega povzdignil v enega zmed »ajviših stanov. Lavrin, vitez reda železne krone, cesarsk kraljev v a a s svetovavec in nadkonzul v Egiptu, je bil rojen o po ozm od vseh ljudi spoštovanih kmetijskih slarsev v Ipuvi, v as m i nekega zemljišča. Po tem, ko je s svojima dvema ra orna vse šole srečno skončal, šel je zmerom više po s uz a , o r ni naposled c. k. generalkonzul v Egiptu poslal, to je v imenu presvillega cesarja Ferdinanda I. branitelj, zagovorjavavec, so m in oce Avstrijanov, ki v Egipt pridejo ali ondi prebivajo. V tej svoji imenitni službi je Anton obiskal Jeruzalem, in je obhodil tudi vse druge svete mesta tam okoli. Za vse dobrote, ki jih je katoljškim samostanom in drugim kristjanom v Jeru¬ zalemu naklonil in storil, ga je varh božjega groba počastil z vso mogočo častjo, in sveti oče v Rimu, papež Gregor XVI. so mu dali naslov in čast „častilljivnika svete zemlje" (digni- tarius ierrae sanctae). Poloval je Anion tudi po Gorenjem Egiptu in prišel v obližje Nubije, kjer je v nekem kamnolomu blizo mesta Siene našel čez 3000 let staro inertvaško skrinjo (Sarkofag) s pokrovom vred pa ne še popolnoma izdelanim. Kamnito 'škrinjo zagledati mu pride na misel, da bi dal pokrov ugotoviti, in da bi po tem celi sarkofag iz najlerdnejsega rudečega granita, kakoršnega je le malo videti v Evropi, na svoje lastne stroške poslal v svoj rojstni kraj, ter v hvaležni Hubezni, kedar bi spet domu prišel, vanj dal spraviti in shraniti kosti svojih ranjcih staršev. Sarkofag je na Ipavskem poko- Pališču več let čakal prihoda hvaležnega sina. 17. dan mesca junija leta 1845 proti večeru pa se pripelje vitez Anton Lavrin iz Dunaja; 19 . dan zvečer pa so bile kosti njegovega očeta Jerneja Lavrina in matere Jožefe, rojene Uršičeve poiskane in v lepo škrinjo spravljene; in 20 . dan ob 8 . uri zjutraj so bile 368 - od častitljivega ipavskega fajmoštra in dekana, gospoda Jurja Grabrijana, spremljevanega od druge duhovščine, z veliko cer¬ kveno slovesnostjo vzdignjene. In v lepem sprevodu, v klerem se je znašel gospod vitez, veliko drugih veljavnih gospodov, obilna sorodovina in velika množica drugih ljudi, ki so k temu obhajilu skupaj privreli, po cerkvenem obredu v cerkvico sredi pokopališča postavljene, in po dokončanem petju in drugih navadnih molitvah, med kterimi se je darovala tudi daritev svete maše, v kamnito škrinjo ali sarkofag preložene in zakrite- To je bilo pač milo in ganljivo obhajilo, in gotovo se na ipavskem pokopališču že veliko let ni pretočilo toliko solz, kolikor se jih prelilo lislo jutro. In videz Lavrin, akoravno tako visoko povišan, vendar le nikoli ni pozabil svojih kmetij' skih staršev, in se jih ni sramoval, ampak jih je vedno z hvaležno ljubeznijo spoštoval, in sarkofag, kamor so shranjene kosti njegovih staršev, bo še poznejšim rodovom oznanoval njegovo ljubeznipolno hvaležno serce do ljubljenih staršev. P° skončanem opravilu je gospod vitez Anton Lavrin uložil še potrebno zalogo za večno mašo z zadušnicami (biljami) za rajne starše, je še reveže lepo obdaroval, in se potem spet nazaj podal na svoje mesto, kamor ga je klical njegov stan in nje' gova služba. Keršanski otroci! poglejte tukaj lep zgled hvaležne ljubek 1 do staršev. Tudi vam je hvaležnost do staršev že prirojen 8 bila; še zdaj morate v svojem sercu nekaj čutiti, kar vas p rl " ganja hvaležnim biti svojim staršem za vse prejete dobrote* ako si niste že tega čutila v sercu zadušili z napuhom in dru gimi hudimi strastmi in z nekeršanskim življenjem. Se bolj kakor zavoljo natorne postave morajo otroci svojim staršem hvaležni biti zavoljo razločne božje zapo' vedi. Sv. Pavl namreč pravi: „V vseh rečeh se zahvalujt 8 ’ 1 vas vseh- (ILTes. 5 jg-» ir ° Z ^ a v . Kustosu Jezusu zavoljo vas J e vsak člnv-t f 3 Že to Vo ^ a božja ali božja zapoved, vsem svojim dob , h ™ ,ezen za vse dobrote, tedaj hvaležen hvaležni bili svoiim” 1 , 0 ™’ tolikanj bolj so še le otroci dolžnf največe in najobilniše dobrote 1°** kterifa S ° ™ B ° g ° m - 369 — Poglejle, keršanski otroci! natorna postava in božja raz¬ ločna zapoved vas priganjate, da ste hvaležni svojim starsem. Toda oj! koliko je otrok, ki se v ozir tega hudo pregrešijo, ter so gerdo nehvaležni za dobrote, ktere so od staršev prer jemali in jih še vedno prejemajo! Marskteri mladeneč, neiva ležen ki j e , revska in bevska nad svojim očetom, ker mu denarja ne dajo, kolikor bi ga rad, da bi ga pognal po pivnicah in drugih slabih potih! Marsikaka deklina, napuhnjena ki je, m zadovoljna z ničemur, kar jej starši napravijo, in starše ža i in draži, ker jej ne kupujejo enako nečimurne obleke, kakoršno je vidila pri drugih. Starši svoje otroke v tak stan postavijo, da si zamorejo otroci sami svoj kruh služiti, in jim izročijo vse, kar imajo; otroci pa svojim staršem za vse to nobene hvale ne vedo! Nehvaležni otroci vedo le za dolžnosti, ki jih starši imajo do otrok; za dolžnosti pa, ki jih otroci imajo do staršev, nič nočejo vedeti. Otroci, preljubi otroci 1 vi mi nikai taki ne bodite, da si jeze božje ne nakopavate na glavo! Svojim staršem ljubezen skazujemo : c) ako pridno za nje molimo. Sv. apostel Pavl pravi; „Prosim vas tedaj pred vsemi rečmi, naj se opravljajo prošnje, molitve, priporočevanja, in zahvaljenja za vse ljudi, (zlasti pa) za kralje in vse oblastnike.^ (I.Tim. 2,1.2.) Zmed vseh drugih ljudi pa so otrokom starši najbližeji. Starši so njihova najperva, njihova ponatorna gosposka. Ravno zavoljo tega morajo otroci sleherni dan moliti za časno in večno srečo svojih staršev, ter Boga prosili, da bi jim dal dolgo živeti, da bi jim dal srečo na tem svetu, enkrat pa v nebesih večno plačilo za vse njihove skerbi in vso njihovo ljubezen. — Bilo je ravno novega leta dan, ko se oče Jožef iz spanja prebudi. Celih dvanajst tednov je hudo bolen ležal na postelji, dokler se mu ni na boljše obernilo. Ravno to noč pa je bil spet enkrat prav sladko zaspal. Ko se prebudi in čuti, da se mu zdravje prav dobro povračuje, iz serca zahvali Boga, da mu je dal včakati novega leta; kajti v hudi bolezni že ni bilo več npanja, da ga bo učakal. Na to pa mu na misel pridejo njegovi otroci, dva čversta fanta in hčerka Marija, kteri so prav pridno delali in se marljivo obračali, da so si kaj prislužili in bolnega Kerš, nauk, 2 4 370 — očeta z vsem potrebnim previdili v bolezni. Druge leta so ob novem leta že na vse zgodaj pred njegovo posteljo hodili, in mu srečno in veselo novo leto voščili. Danes pa jih ni bilo, dasiravno je že beli dan skozi okno posvetil. Ali ga mar otroci zdaj niso več tako močno ljubili, kakor poprej, dokler je bil še terden in zdrav, in je on njim služil ljubi kruhek?" Med tem, ko to premišljuje, zasliši v drugi stanici neko milo žuborenje in zdihovanje. In tedaj vstane, se obleče in se prav zdravega čuti. Zdaj odpre vrata in zagleda svojih troje otrok na kolenih, ki so molili in milo Boga prosili, da bi njihovemu dobremu očetu ljubo zdravje spet dodelil, in mu dal zdravemu in srečnemu biti v začetem novem letu. Ko oče Jožef to vid' in sliši, polijo ga solze, in je objel svoje otroke, potem p a med nje pokleknil, in so vsi skupej Boga zahvalili, daje otročjo molitev uslišal, in dal ozdravili njihovemu očetu. — O da bi pač vsi otroci tako pridno molili za svoje starše! Svojim staršem ljubezen skazujemo: d) ako jim z lepim obnašanjem veselje in t* 9 } narejamo. Neki ubogi vidovi so bili udje tako oterpnil'? da nič več ni mogla v cerkev hoditi, kakor poprej, dokl® r zdrava bivši nikdar ni bila zamudila božje službe. To jej l e delalo neizrečeno veliko brhkost in dušno bolečino. Vsa nedeljo je milo tožila svojima sinovoma: „0 kako srečna bila, ko bi mogla k sveti maši iti; toda preslaba sem, in mi mogoče do cerkve priti!“ Tako je zdihovala in milo joka j potem pa kuševala križec, ki ga je imela na svojem rožen krancu, kterega je prav pridno in pobožno molila. Mato f zdihovanje je sinovoma prav močno k sercu šlo. Ruda bila materno željo spolnila, in ljubi materi veselje naredila, P. nista vedela kako; kajti revna sta bila in živali je ni bilo hiši, da bi jo bila vpregla, in mater v cerkev peljala, zadnje pa jo vendar le prav lepo Yganeta. Na dva ter eta kolja privežeta stol, na stol pa mater posadista, in jo ® e v cerkev. Dobri ljudje, ki so to vidili, hvalili so bogaboj sinova na ves glas, in tudi gospod fajmošter so jim® 0 v „ v cerkvi obetali božji blagoslov zavoljo njunega lepeg 8 nanja, — Bog daj, da bi tudi še dandanes vsi otroci r — 371 živeli, in z lepim obnašanjem in zaderžanjem veselje in čast delali svojim staršem! Svojim staršem ljubezen skazujemo: d) ako jim v sili pomagamo, jih v potrebi podpiramo, jim v dušnih in telesnih potrebah na pomoč pridemo. Pervič je treba staršem pomagati v telesnih potrebah. Treba je tedaj staršem pomagali pri vsakdanjih delih in opra¬ vilih, in jim s tim polajšati trud in težave, klere so sklenjene s temi opravili. — Treba je tudi, da otroci očetu in materi, a ko v pomanjkanje prideta, lepo pomagajo, ako le morejo. Kaj ne, da je gerdo in neusmiljeno že to, ako premožen človek resnično potrebnim revežem noče pomagati; toda še vse hujša krivica in gerša nehvaležnost je, ako otroci svojim ubožnim in potrebnim staršem ne pridejo na pomoč 1 Otroci so dolžni svojim staršem pomagati tudi takrat, kedar se starši postarajo, ter opešajo in obnemorejo tako, da si sami ne morejo več potrebnega živeža pridelati in si potrebne obleke pridobili.—Sosebno pa so otroci staršem, kedar obolijo, lepo postreči dolžni, ter jim poskerbeti zdravnika in zdravil, in jim po svoji moči polajšati bolečine, klere jim bolezen pri¬ zadene.— Tako in enako priden otrok pomaga svojim staršem v telesnih potrebah, da jim vsaj po nekoliko povračuje do¬ brote , ktere so mu oni skazovali v njegovih otročjih in tudi v poznejših letih, ker dobro ve, da je to božja volja in božja zapoved. Po modrem Sirahu (3, 14. 15.) namreč Bog sam govori in pravi: »Sin, podpiraj starost svojega očeta, in ne žali ga v njegovem življenju; zakaj usmiljenje do očeta ne bo nikdar pozabljeno/ 4 — »Povračuj staršem, kar so ti oni (dobrega) storili. 44 (Sir. 7, 30.) Vendar pa nikar ne mislite, da so svojim staršem po¬ lagali dolžni le samo tisti otroci, kteri so kaj premoženja prejeli od svojih staršev, in da tisti, ki nič premoženja niso Prejeli, jim tudi pomagati niso dolžni. Močno bi se motil, kdor bi tako mislil. Verjamite mi, da vsak otrok, če tudi nič klaga in premoženja staršev ni prejel, jim je vendar le po 24 * 372 — vsi svoji moči pomagati dolžen, kedar vidi, da jim manjka potrebne hrane in oprave: zakaj če tudi blaga in premoženja od njih ni prejel, pa prejel je življenje in izrejo. Ali pa mar življenje in izreja ni več kakor blago in premoženje? — Lep zgled, kako skerbni da naj bodo otroci za svoje starše, imamo nad mladim Belkombom. Ta mladeneč jo bil sprejet v vojaško šolo, in je bil v vojaški šoli tudi izrejen. Ondi se mu je vse boljša godila kakor doma pri njegovih ubogih starših, ktere je pomanjkanje stiskalo od vseh strani. Več dni že se je znašel v tej šoli, pa je le samo juho (župo) jedel in kruh in samo vodo pil; drugih jedi pa še pokusiti ni hotel. Ko šolski vodjo to zve, ga okrega, ker misli, da dela to le iz prevelike po' božnosti, in mu zapove, naj je, kar drugi jedo. Toda mladeneč ne uboga in ostane še zmerom ob sami juhi, ob kruhu in ob vodi. To pa je bilo vodju tolikanj čez glavo, da ga še ostrejs 1 prime, in mu zažuga, da ga bo iz šole odpravil, ako z dru¬ gimi mladenči vred ne bo jedel vseh jedi. Mladeneč se p re ' straši in tedaj reče: „Časliti vodja 1 ker hočete po vsi si 1 vedeti, zakaj da jaz tako ravnam, Vam bom pa povedal- Glejte, v moji očetovi hiši dostikrat nismo imeli nič drugega razun černega kruha, in večkrat še tega prav pri pičleno • zdaj pa imam dobro juho, in dobrega belega kruha v obilo, to mi je prav dosti; zakaj če pomislim, kako revno in siro maško da živijo moj oče, moja mati, moji bratje in moje sestri ne morem več jesti!" Vodja to slišati se ni mogel solz zde žati. Milo in mehko tedaj reče mladenču: »Ako so tvoj 0 ^ pošteno kralju služili, kako pa, da nimajo kake dosluzni (penzijona) ?“ In mladeneč mu seže v besedo in pravi: » ^ leto so doslužnine prosili, pa je niso dobili; zdaj pa so obožali, da še stroškov za prošnjo več ne zmorejo, ter w v mestu Verzelj (Versailles) v silnem uboštvu." — » . pa taka", odgovori vodja, „jim bom pa jaz poskerbel d°s nino. In ker imaš tako revnega očeta, da ti nič dati ne ® or na tu tri li re , d a g j kaj ] {U pi§ j n s j kako veselje narediš, tudi tvojemu očetu bom nekaj poslal, da ne bodo slra . 0; dokler doslužnine ne dobijo." Mladeneč pa skerbno v P£ a uj«, »Ali Vam bo pa mogoče jim kje poslati?« »Nič ne s e zaverne vodja, „jaz ž e vem, po kterem potu jim imam P 03 - 373 - da jim gotovo v roke pride.« Na to pa tnladenefc poprosi jn P r avi: „0 dobri gospod! denite še te Iri lire zraven unega, ka <- bote poslali: jaz imam tukaj vsega v obilo in ne potre- bujem ničesa; mojemu očetu pa bodo tri lire v ve i o pomoč Keršanski otroci! ali imate pač tudi vi tako dobro serce do sv ojih staršev, kedar se v pomanjkanju znajdejo, kakorsno serce je imel ta mladeneč do svojih revnih staršev?—Znajdejo se otroci, kteri svoje starše radi imajo, in jim radi po ma g a J° v y saki potrebi! — Nasproti pa nahajamo še več takih otrok, kteri svojim ubogim, obnemoglim in bolehnim staršem nic nočejo pomagati, in syoj denar rajši zapijejo, zaigrajo ali kako dru gač zatratijo, kakor pa da bi ž njim na pomoč pristopili Sv ojim revnim in potrebnim staršem. Otroke nahajamo, ki v sem drugim ljudem rajši pomagajo, kteri svojim staršem še lega, kar jim je izgovorjenega, ne dajo, ali pa le prisiljeni da jo, in le mermraje in preklinjevaje dajo. Otroke nahajamo, ki clo staršem kradejo in jim odjemljejo, kar so si kervavo prislužili in česar tudi kervavo potrebujejo 1 — Ljubi otroci I tako ravnati se ne pravi staršem v telesnih potrebah pomagati, kakor zapoveduje četerla božja zapoved. In vi nikdar tako ne ravnajte, da se vam enkrat z enako mero povračevalo ne bo! Še bolj kakor v telesnih so pa otroci svojim staršem drugič v dušnih potrebah pomagati dolžni. Ako nas ker- šanska ljubezen veže, da svojemu bližnjemu, ter vsakemu člo¬ veku v zveličanje pomagamo, kolikor moremo; so gotovo otroci še vse bolj dolžni, svojim staršem pomagati, da pra¬ vično živijo in pravično umerjejo. To se bo pa zgodilo: a) če otroci za svoje starše Boga prosijo, da bi jih Bog s svojo milostjo po pravem potu vodil, jim njihove slabosti Pogledal in jih v pravičnosti uterdil; b) če otroci svoje starše ponižno in ljubeznivo opomin¬ ih 0 ! voljno prenašali vse križe in nadloge in s spokornim duhom; c) če jih v žalosti ‘in bolezni tolažijo in za prejemanje svetih zakramentov lepo pripravljajo. - 374 - 4. In ako bi bili starši že odmerli, vendar le s tim otrobom vse dolžnosti do staršev niso odmerle. — Po smerti svojih staršev so otroci dolžni: a) skerbeti svojim staršem za spodoben sprevod ali pokop, ter jih lepo spremiti na pokopališče; b) dolžni so moliti za svoje pokojne ali ranjke starše in daritev svete maše darovati za njih dušo, da hi bilf*, ako je v vicah zaderžana, hitro rešena in v nebeško kraljestvo prenesena. V to jih zavezuje ljubezen, ktera nikoli ne min 0 in tudi v večnost sega. V to jih zavezuje razločen nauk s v< pisma, ki pravi: „Sveta in dobra misel je moliti za mertv 0 * da bi bili grehov rešeni.* (II. Mak. 12, 46.) V to jih z 0 " vezujejo tudi zgledi pobožnih kristjanov. Med drugimi je sv- Avguštin priserčno in stanovitno molil za svojo ranjco mater* sv. Moniko, in jo je priporočal tudi drugim duhovnom v m 0 ' litev in v pobožen spomin. — Otroci! postojte in pomisli* 0 zdaj, kako da vi spolnujete to svojo dolžnost? Ali moli* 0 zjutraj, zvečer in pri sveti maši za svoje pokojne starše? ^ ste pa morebiti že popolnoma na njih pozabili? To pa bi bi*° res žalostno znamnje, ter znamnje, da ne spolnujete zveš* 0 četerte božje zapovedi! V 0 y c) Otroci so dolžni zadnjo voljo svojih stars spolniti, in sicer zvesto spolniti in hitro spolniti, kakor naročeno, nikakor pa ne odlašati na cele leta, kakor 1® ra odlašajo malopridni otroci. Večkrat se zgodi, da se otroci smerti svojih staršev med seboj prepirajo, kdo da bo vec p , moženja pograbil, in vsak pravi: Ali nisem tudi jaz njih Naj bi pa vsi taki tudi tega nikar ne pozabili, da, ko so ^ otroci, so tudi dolžni, njihovo zadnjo voljo zvesto in natanj spolnovati. „ n JI J d) Otroci so dolžni po smerti svojih starsev dati tuje blago, ako bi ga bili starši zapustili med premoženjem; zakaj tujega blaga, ker njihovo ni, tudi ne rejo zapustiti starši svojim otrokom! - 375 5. Ljubi otroci! ljubite tedaj svoje starše tako, kakor ste se danes učili. Ljubite jih ne le z besedo, ampak tudi 1 djanjem. — Posnemajte Jezusa, ki je svojo mater Marijo tako prišerčno ljubil, da še na križu ni nanjo pozabil, marveo jo izročil svojemu ljubljenemu učencu ter učencu ljubezni, sve¬ temu Janezu, rekoč: „GIej, tvoja mati!“ Amen. XXXVIII. Keršanski nauk. Otroci so dolžni pokorščino skazovati svojim staršem. 1. Otroci so dolžni svoje starše spoštovati, spoštovati 55 besedo in z djanjem in z voljnim prenašanjem njihovih nad- ležnost in slabost. — Otroci so pa dolžni svoje starše tudi ljubiti, zato ko so starši njihovi največi dobrotniki, in na- torna nič manj kakor božja postava velevale starše ljubili. Otroci pa svoje starše ljubijo: če jim vse dobro iz serca ho¬ čejo, želijo in storijo;—če se jim za prejele dobrote hvaležne skazujejo; — če pridno za nje molijo; — če jim v dušnih in telesnih potrebah pomagajo. 2. Tretja dolžnost otrok do staršev je: III. Otroci so dolžni pokorščino skazovati svojim staršem. Kako pa zamorejo otroci svojim staršem pokor¬ ščino skazovati? Otroci svojim staršem pokorščino skazujejo s tim, da H ) delajo to, kar starši ukazujejo; to pa opuščajo, kar jim prepovedujejo; b) s tim, da tudi želje in dobre svete staršev spolnujejo; posebno pa, da si »* 376 njih poslednje nauke pridno k sercu jemljejo in po njih ravnajo. a) V vsaki deržavi, da razpadla ne bo in da se bo ohra¬ nila, morajo biti eni, ki zapovedajo, drugi pa jih morajo vbo- gati in jim pokorščino skazovati. Enako se mora goditi tudi v vsaki družinji; kjer tega ni, ni ne lepega reda ne sreče. Starši so v vsaki družinji od Boga samega postavljeni zapo- vedovavci; oni imajo tedaj pravico in oblast in dolžnost, otro¬ kom zapovedovati, in bodo morali od te svoje dolžnosti enkrat tudi Bogu odgovor dajati. Ako so pa starši dolžni otrokom zapovedovati, gotovo so tudi otroci dolžni starše poslušati in jim pokorščino skazovati. To dolžnost Bog sam otrokom na' klada, kedar govori po kralju Salomonu, rekoč: „Poslušaj, moj sin! nauk svojega očeta, in ne puščaj v nemar postave svojo matere.“ (Pregov. 1, 8.) „Poslušaj svojega očeta, ki te j 0 rodil, in ne zaničuj svojo matere. “ (Pregov. 23, 22.) P° modrem Sirahu (3, 2. 3.) pa pravi: „Otroci, poslušajte očetov 0 povelja, in tako delajte, da vam bo dobro. Zakaj Bog hoče, da otroci svojega očeta spoštujejo, in hoče in poterduje ma- terno veljavo čez otroke . u In sv. Pavl v božjem imenu g°' vorf, rekoč: „Otroci! bodite pokorni svojim staršem v Gospodo; zakaj to je prav“, (Efež. 6, 1.) to je: Pravica zahteva, da vbogate svoje starše tako, kakor Gospod zapoveduje, kakor se kristjanu spodobi, torej ne v nedopuščenih rečeh, ktere Bog prepoveduje, kakor je storila Ilerodijadina hči. (Mat. 14, !•) Se bolj terdo sv. Pavl otrokom dolžnost pokorščine na sere 0 navezuje s temi-le besedami: „Otroci! bodite pokorni staršem v vseh rečeh; zakaj to je dopadljivo Gospodu.“ (Kološ.3,20-7 Sv. Pavl pravi „v vseh rečeh ft , naj so že ali majhne ali velike, imenitne ali neimenitne, lahke ali težavne, prijetne ali nepr* jetne; „v vseh rečeh a , naj si že zadevajo to, kar je časnega, al ‘ pa to, kar je večnega, naj si že zahtevajo ali časni blag 01 , »ii pa dušno zveličanje. Le takrat, ko bi starši zapovedova > kaj pregrešnega, ukazovali kaj takega, kar Bog prepoveduj 0 ’ bi jih otroci ubogati ne smeli. V takih okoljščinah bi Bogu olj pokorni biti, kakor pa ljudem (Ap. dj. 5, 29.), takim brezvestnim staršem. Toda število takih nesrečnih °l r ° ’ - 377 - Hleri bi lake hudobne starše imeli, — bodi ga og za va jen — vendar le ni tako veliko in obilno, kakor pa 3 e 8 e y i 0 neporednih in nepokornih otrok. O da bi se pac vi, otroci! ne znašli med številom niti teh niti unih. Vtegnil pa bi kdo misliti, da čelerta zapove 0Z J samo majhnim otrokom zapoveduje pokornim hiti svojim šem, nikdar pa odraščenim. — Toda povem vam, ca ce er zapoved ni l e samo malim otrokom dana, ampak tudi odrasce- n,m ; zakaj Gospod Bog, kedar je dajal svoje svete zapove na Sinajski gori, pri četerti zapovedi božji ni delal nobenega razločka med majhnimi otroci in med odraščenimi, temveč je Vs em sploh zapovedal starše spoštovati, ter jim pokorščino skazovati. In odraščeni otroci so po tem takem še tem bolj dolžni, pokorščino skazovati svojim staršem, ker imajo že tem bolj odperto in dozorelo pamet, in torej tudi tem lagleje m tem bolj zamorejo spoznati, kaj da Gospod Bog od njih tirja v četerti božji zapovedi. Keršanski otroci, majhni in veliki! poslušajte torej božji glas, ki vam iz četerte zapovedi na serce govori. Dokler vam vaši starši napačnega in pregrešnega ne ukazujejo, jih vbogajte na pervo besedo, na pervi miglej, jih vbogajte kar brez vsega obotavljanja! Vbogajte jih, kedar vam velevajo, da jim poma¬ gate opravljati navadne vsakdanje dela in opravila. Vbogajte jih, kedar vam rečejo storili to ali uno delo. Vbogajte jih, kedar vas kam pošljejo, da jim prinesete to ali uno reč. — Vbogajte jih pa še tem rajši in tem bolj, kedar vam v ozir vašega lepega zaderžanja in v ozir keršanskega življenja kaj ukazujejo. Vbogajte jih, kedar vam velevajo varovali se grešnih priložnost, v kterih bi lahko padli in grešili;—ogibati se slabih tovaršij, klere bi vas lahko ob nedolžnost pripraviti; — raztergati grešne prijaznosti in znanja, ktere bi vam poštenje Vzele in vam sramoto in žalost na glavo nakopale; opuščati igro in pijančevanje, kterim sledi nesreča kar za petami. — Ubogajte jih, kedar vam velevajo pridno moliti, — z veseljem k sveti maši hoditi, — pridige in keršanske nauke zvesto Poslušati, — svete zakramente vredno prejemati, — kake svete bukve brati i. t. d. — Poglejte, ljubi otroci! hlapci morajo pokorni biti svojim gospodarjem, vojščaki svojim vojaškim po- - 378 - glavarjem, duhovni svojemu škofu, — vi pa bi svojemu očetu in svoji materi pokorni ne bili? Dostikrat že ste slišali, kako težka rajtenga da staršev čaka, ako svoje dolžnosti ne store, ter svojih otrok od hudega ne odvračujejo in k dobremu ne napeljujejo; zakaj ste tedaj tako čmerni, in nejevoljni in uporni, kedar vam starši kaj hudega prepovedujejo in kaj dobrega za¬ povedujejo? Ali mar hočete, naj vaši starši brezvestno z vann ravnajo, ter vam pomorejo, da svoje dolžnosti zanemarjate, razuzdano živite, in se pogubite? Oh tega nikarte! Poslušajte, kakošno strašno sodbo da je sklenil Gospod Bog nad oporne in nepokorne otroke! V V. Mozesovih bukvah (21, 18 — 21) to-le beremo: „Ako ima kdo termastega in neukrotljivega sina, ki ne posluša povelja svojega očeta ali svoje matere, in, ko ga strahujeta, noče pokoren biti; naj ga primeta, in pelješ k slarašinom tistega mesta, in k vratom sodbe, in naj j in) . rečeta: Ta najin sin je neukrotljiv in termast, noče poslušat' najnega opominjevanja, udal se je požrešnosti, in razuzdanost' in nečistosti; in ljudstvo (tistega) mesta naj ga s kamnjeo 1 posuje, in naj umerje, da spravite hudo zmed sebe, in veS Izrael (to) sliši in se bojt. a Oh, ko bi dandanes še s kani" njem pobijali vse tiste otroke, ki so neporedni, malopridni ' n razuzdani, ki svojih staršev ne vbogajo, njihovemu svarjenj 11 se posmehujejo, lenobo pestujejo, pijančevanja in druge nero ' nosti doprinašajo, kaj pravite, koliko otrok, koliko sinov ' hčer bi neki še živih ostalo? Kdo bi mislil, in kdo bi verj®’ da keršanski otroci, ki zgled svojega Zveličarja, kteri je ce trideset let tolikanj ljubeznivo pokorščino skazoval svojim P°, zemeljskim staršem, ter svojemu redniku, sv. Jožefu, in sv J ljubi materi Mariji, pred očmi imajo, bi se svojim stars vstavljali, bi njih povelja zasmehovali, in kar nalašč de ravno to, kar je nasproti temu, kar starši zahtevajo in ve vajo? fl0 Oh ljubi keršanski otroci! saj vi mi nikdar nikar ta ' bodite, in se nikoli nikar z nepokorščino do staršev ne P grešite, marveč posnemajte zgled Jezusov, ki je bil sV ^ a pozemeljskim staršem v vsem pokoren, pokoren pa tudi svoj ^ nebeškemu Očetu, pokoren do smerti, in sicer do smer' ^ križu! (Filip.2,8.) Posnemajte tudi zglede drugih bog°'J - 379 — in vbogljivih otrok, ki vam jih v misel jemlje ali sveto pismo ali pa življenje svetnikov. poS ebno lep zg led V svetem pismu imate meti g P R - e b j| da nad pobožnim Izakom, Abrahamovim sinom. svo jemu bi Abrahamovo pokorščino na poskusnjo j ’ . edinega zvestemu služabniku zapovedal, da mu mota sožgati. priserčnega sina Izaka na gori Morija »klati in ^ vdan Abraham, se vč da s težkim sercom, venca J . In te daj v sveto voljo božjo, se zjulrej zgodaj na pot 0(I F‘ • ler osla z dervmi otovori, vzame dva hlapca in DO kazal gredo od doma proti tistemu kraju, kterega mu j P Gospod Bog. Tretji dan Abraham od daleč zag . . in reče svojima hlapcoma: »Počakajta tukaj z oslom. J sin greva hitro gori (molit)." Tedaj je vze j n mado, jih je Izaku naložil, on pa je v rokah nese 8 1 ( nož. Ko sta skupej šla, je Izak djal Bojema ocet • Abraham odgovori: „Kaj je, moj sin. »G J > P _,, »tukej je ogenj in derva; kje je pa jagnje za dan e se je moralo Abrahamu storiti pri tem vpraševanju, m n odgovoril: »Za jagnje, moj sin! bo Bog skerbel. 4 l e ° r , prideta na mesto, kterega mu je bil Bog pokazal. ra a postavi altar, in nanj derva zloži; na to je zvezal Izaka, svojega sina, in ga je položil na altar verh derv. Tedaj je stegnil svojo roko, in je za nož prijel, da bi zaklal svojega sina. Pa angelj Gospodov je z neba zavpil: »Abraham! ne steguj svoje roke nad mladenča, in nič žalega mu ne stori. Zdaj vem, da se Boga bojiš, ker zavoljo njega clo svojemu edinemu sinu nisi zanesel." Abraham se ozre, in za seboj zagleda ovna, ki je med ternjem za rogove tičal. Prime ga, ter ga aru J namesto svojega sina v žgavni dar. Poglejte, taro ie bil Izak svojemu očetu Abrahamu. Zvezati se mu da kar brez vsega obotavljanja, in clo zaklati bi se mu bil pustil kar brez vsega vgovarjanja, in kakor krotko jagnje, ki ga mesar v mesnico pelje, ni odperl svojih ust. In da vam še iz življenja svetnikov kak zgled po¬ vem, naj vam najpoprej v misel vzamem sv. Aleša. Sv. Aleš je bil tako pokorno in tako vbogljivo dete, da je s svojo ljubeznivo pokorščino svojim staršem veselja delal, kedar koli - 380 - in kjerkoli je le mogel, in da jim je bila njegova vbogljivosi in pokorščina res v veliko-veliko tolažilo. — Kedar je bil leta 1226 Francoski kralj Ludovik VIII. umeri, je njegov sin, sveti Ludovik IX. kraljevanje prevzel. Ker je bil pa še premlad, da bi bil sam kraljeval, bil je svoji materi, sveti Blanki, pod oblast postavljen. In sv. Ludovik ni le samo o lem času, ko se je znašel pod materno oblastjo, ampak tudi pozneje, ko je sam vladanje prevzel, bil v priserčni otročji ljubezni ves vdan in pokoren svoji sveti materi. — Enako beremo od sv. Ludovika Bertranda, da med drugimi lepim' čednostmi, ktere so mu lepšale njegovo nedolžno serce, bd a je na pervem mestu njegova pokorščina do staršev. Bila p a je njegova pokorščina tako velika in tako vdana, da ga ni bilo treba še le sklicevali in mu zapovedovati, ampak da je z ° pazen bil na vsak miglej svojih staršev, in je berž-berž stor»» kar so zahtevali njegovi starši. — O da bi pač tako vboglj 1 vl in tako pokorni bili svojim staršem vsi keršanski otroci! b) Pa ne le samo s tim, da delajo, kar starši zapove' dujejo, in opuščajo, kar jim prepovedujejo, morajo otroci p°' korščino skazovati svojim staršem, ampak tudi s tim, da še eto želje in dobre svete svojih staršev spolnujejo, in da si posebno njih poslednje nauke pridno k sercu jemljejo in po njih ravnaj 0, — V ozir tega vsem otrokom z lepim zgledom naprej g r ® mladi Tobija. Ko namreč stari Tobija misli, da ga bo B°S kmalu k sebi vzel, pokliče k sebi svojega sina, ter mu daje veli lepih naukov. Na to pa je mladi Tobija svojemu očetu o ^ govoril, in je rekel: „Oče, vse bom storil, karkoli si mi za povedal.“ (Tob. 5, 1.) In tudi ko je Tobija že doras nobene reči ne stori kar sam ob sebi in po svoji glav*, kar mu oče svetuje, to stori. Oče mu veli v daljno ^ deželo se podati, da bi ondi iztirjal neke denarje. Tobija kar naglo na pot odpravi, toda se ne zanaša na svojo a modrost in razumnost, ampak le na očetove besede in n J e "gj I) nasvete. Oče mu svetuje, naj si tovarša poišče na P®*" v jd©l» gre, in si ga poišče, pa ga pred očeta pripelje, da bi v ^ ali bo tovarš očetu po volji ali ne. In še le, ke ar tovarša polerdi, i n j u blagoslovi, odrineta iz doma. 0 jp v tuji deželi so mu njegovi ljubi starši vedno no n» s11 — 381 — na skerbi. Ko mu njegov tovarš, ki je bil sam sveti angelj Rafael, svetuje, naj snubi Saro, Raguelovo hči, mu^je^od- M« 0 govoril Tobija: „Slišim, da je bila že sedmim možem dana, Zato° Umer ^ ’ P a ,U( !i *° sem slišal, da jih je hudi duh pomoril. . ° se bojim, da bi se kje tudi meni kaj takega ne zgodilo; r»i»h cfnrrmti ~ ~ Mujiui, uti ui o v »ju v«— ^ - - . , ' n ^a bi svojih staršev, ker sem njih edini otrok, v nji s od bridkosti po d zemljo ne spravil« In še le, ko ga angej popolnoma potolaži in mu vso skerb iz glave in ves stran i« serca spravi, se mu vda, ter Saro snubi in v zakon o 1. Ko mu pa Raguel, njen oče in njegov tast, prigovarja, da bi še dalj časa ostal v njegovi hiši, se Tobija z lepo izgovarja in pravi: „Vem, da moj oče in moja mati zdaj štejeta dni, in da njuni duh v njih terpi", in nikakor noče dalj časa na tujem ostati, da bi kje ne žalil svojih ljubih staršev. Poglejte, ljubi otroci! to je pokorščina, res zlata vredna, ki nobene reči ne stori zoper voljo svojih ljubih staršev, in zvesto spolnuje clo njihove pobožne želje in njihove dobre svete. — Razgle¬ dujte se pa tudi še nad naslednjim zgledom: Oče Otmar je bil hudo obolel. Vidoma je pešal dan na dan, ter čutil, da se mu smert približuje. Nekega jutra ravno o solnčnem vzhodu pa je popolnoma obnemogel: oko se mu stamm', obličje za¬ blodi, in merzel put mu po čelu stoji. Njegovi otroci, Albert, Leonard in Nežica jokajo krog mertvaške postelje ljubljenega očeta, mati pa mu merzel put raz čela briše. Že so mislili, da bo zdajci ugasnil. Nenadoma pa mu odleže. Ko si ne¬ koliko oddahne in se pri čistem zaye, odpre svoje usta, da bi slovo vzel od svojih otrok in jim poslednjo opominjevanje navezal na serce. Z rahlim, trepečim glasom tedaj začne in pravi: „Priserčni moji otročiči! poglejte tukaj svojo mater, ktera mi put raz čela briše; veliko dobrega je storila meni in vam; spoštujte jo, ljubite jo, in je nikdar z nepokorščino ne žalite. Nikdar nikar ne pozabite, da očetov blagoslov otrokom hiše zida, materna kletev pa jih do tal podira! Revni ste: l ndi jaz sem bil reven; toda Bog me ni bil zapustil. Tudi vas ne bo zapustil, ako vi njega ne zapustite. Njegov sveti bla¬ goslov in njegova milost bota z vami! Ne žalujte tolikanj za toenoj: drugo, boljše, ter večno življenje nas čaka unod groba; Onikaj se bomo zopet vidili. — 382 Poslušajte zdaj še moje poslednje besede, ter si jih glo¬ boko vtisnite v serce.“ In zdaj se umirajoči oče oberne k svojemu starejšemu sinu Albertu, ter mu pravi: „Ljubi moj sin! ti si sicer dobrega serca in vbogljiv, toda togoten si preveč; vedi pa, da jeza človekova naredi marsikaj, kar ni prav pred božjim obličjem. Spomni se poslednjih besed očetovih, kedar koli te jeza obsiplje." Mlajšemu sinu Leonardu pa reče • „Tudi ti si dobrega serca, toda preveč lahkomišljen si; v svoji lahkomišljenosti pa stori človek marsikterikrat več hudega kakor pa v togoti. Spominjaj se očetove poslednje ure, koli' korkrat koli ti lahkomiselnost nadlego dela." „In ti, Iji ^ 8 Nežica! poslušaj me. Tudi od tebe se ne morem ločiti, da h* ti poslednjega opominjevanja ne dal. Napak, ki sem jih na tvojima bratoma grajal, sicer ne najdem nad teboj, ti nlS1 ne togotna, ne lahkomišljena; toda nezadovoljna si s svoj 101 stanom. Nezadovoljnost s stanom pa stori, da si nevošlji '* 1 drugim ljudem, nehvaležna do svojega Boga, in sama seb°J nezadovoljna, in tedaj nesrečna. Dobro pomisli to-le resni 0 ?' Marsikteri človek je reven, akoravno ima obilno blaga; 1 marsikteri je bogat, akoravno se v revščini znajde. “ Ko ji nl * oče tako prigovarjal, so otroci na ves glas jok zagnali, P® so mu tudi terdno obljubili, da njegovega poslednjega opo 1111 ^ njevanja nikdar ne bodo pozabili. Molče je še vsakega P sebej v roko segel. Še bi bil rad spregovoril par besedi, F mu jezik zastoji in življenje vgasne. Njegovih posl® ^jg besed pa njegovi otroci nikdar niso zgubili spred oči: so jim močna bramba v skušnjavah. Svojo mater so spoštovali in jo z vsem potrebnim lepo oskerbovali vS® njenega življenja. In kedar je umerla, spodobno so j° kopali. Pa tudi po njeni smerti niso pozabili ne nje ne 0 marveč so svoje ljube starše še zmerom spoštovali z lepim keršanskim življenjem kakor tudi z molitevjo, so za nje opravljali. — 383 - rn7 ,ožil dolžnosti otrok do 3. S tem sem vam jez . J ite da jih zvesto staršev, vi pa keršanski otroci! sker ni ^ g ^ en ii i lepimi spolnujete. Svoj današnji nauk p« ° ... Spoštuj besedami, M jih sveti Ambro* govori rekoc^ svojega očeta in svojo mater 1° J V živl j en j e perva stopinja; zakaj Bog je hotel, da P ge s i eberne prejel. Spoštuj jih z vbogljivostjo m * der dom žaliti ne krivice, ker dobrih staršev še do s kakim pog o5itno smeš. Toda to je še vse premalo, ako jih 1 lava ne zasramuješ. Zakaj tako očitno zasramovanje J P obsodila, ki pravi: Kdor očeta ali mater preklinja, hod, umorjen. Spoštuj tedaj starše zalo, da bos • vse kaj drugega je, ako jih spoštuješ. ^ iz dob P ro _ stave, in vse kaj drugega je, ako Jih p J . ^ bož jj serčnosti. Spoštuj svoje starse, ker ji J efu m spoštoval. Od njega namreč bereš: In on J V, cvoiim Mariji) je bil pokoren. Ako je pa Bog po oren . n služabnikom, bi mar ti ne hotel pokoren biti s '°i' m .’ Kristus tedaj je spoštoval Jožefa in Marijo ne zavo jo dolžnosti, ampak zavoljo svoje dobroserčnosti. n l e . svojega nebeškega Očeta spoštoval, kakoi ga no e 1 en_ spoštovati ni mogel, tako, da mu je bil pokoren do smeri,. Spoštuj tedaj tudi ti svoje slarsel Amen. — 384 — XXXIX. Keršanski nauk. Kaj je obljubljeno otrokom, kteri spolnujejo četert 0 božjo zapoved? 1. V treh keršanskih naukih sem vam zaporedofl> fl razlagal dolžnosti otrok do staršev. Slišali ste, da so otr° cl dolžni svoje starše spoštovati, jih ljubiti in jim pokorščin 0 skazovati. Slišali ste, da vse to že natorna postava otrok 01 *! veleva, še bolj pa to zahteva razločna božja zapoved Slis 2 3 * * * * 8 pa ste tudi, kako da morajo otroci svojim staršem spoštovanje, ljubezen in pokorščino. — Stopimo pa za stopinjo naprej v razlaganju četerte božje zapovedi. skazov« 11 zdaj »P et 2. Naj poprej pridemo do vpraševanja: v 6 d Kaj jo obljubljeno otrokom, kteri to zap° spolnujejo? Otrokom, kteri čelerto zapoved božjo zvesto spolnuj obljubljeno je dvojno plačilo, pozemljisko in nebeško, č asn0 [cI1 , večno. Obljubljeno jim je dolgo in srečno življenje na ^ efl) svetu; obljubljeno jim je pa tudi večno zveličanje na svetu. 3. Naj poprej je otrokom obljubljeno [. Dolgo življenje in IF. srečno življenje na lem svetu, Sveti apostelj Pavl piše: „Spoštuf svojega očet fl ^ r0 i" mater; to je perva zapoved z obljubo; — da 10 da boš dolgo živel na zemlji." (Efež. 6, 2. 3.) — 385 - l. Pervo plačilo dobrim otrokom obljubljeno je tedaj dolgo življenje. Otrok, ki spoštuje tiste kteri so mu življenje dali, ter svoje starše, ima torej tudi o go j v plačilo. To je pa gotovo neizrečeno veliko plačilo, »JJ življenje je res velika dobrota božja, je zme vse darov največi dar božji. Vse druge pozemeljske dobrote namreč so nam ljube in drage le tako dolgo, dokler živimo, kakor hitro pa umerjemo, zgubijo za nas svojo veljavo, SV0 J ceno in vrednost. Pred oci si postavite, postavim, kraljevo krono, kraljevo palico ali žeželj, kraljevo opravo m celo bogato kraljestvo; — kralja pa na smerlni postelji, ko se ravno loči iz tega sveta: kaj menile, da umirajočemu kralju veselje dela kraljeva krona? in da mu kraljeva palica in kraljeva oprava serce razveselujele? in da mu lepo, ogato • o da ne, ker dobro ve, kraljeva oprava serce razveselujele f m «« r j 0 ^ r0 v £ kraljestvo kaj pomaga? Gotovo veste, ’ Mislite si lep« da z življenjem vred bo vse to zgubili - »lisi ... da z življenjem vred bo vse to zguum — Mislite si lepo pohištvo, drago pojedinje, prijetno godbo ali muziko, obširno zemljišče, veliko zalogo denarja in drugega blaga, ki človeku tolikanj veselja nareja, dokler vse to v posesti ima: ali me¬ nite, da mu vse te lepe in prijetne reči serce razveseljujejo tudi še po tem, kedar mu je življenje že vgasnilo? Povem vam, da clo nič več ne; zakaj oči se mu zatisnejo, in nič več ne morejo ogledovali lepega premoženja; — ušesa se mu zaprejo, in nič več ne morejo poslušati godcev in godbe pri¬ jetnega glasa; usta mu zastanejo, in nič več ne morojo vži- vati okusnih jedi in pijač; noge mu odrevene, in ga nič več ne morejo nositi po obširnem zemljišču: z življenjem vred mu je vgasnilo vse pozemljiško veselje, so ga zapustile vse po- 8 velne prijetnosti in sladčice, so mu slovo dale vse časne dobrote! Vse pozemljiško dobrote so človeku ljube jn drage i 'e za to, ker mu življenje delajo veselo, prijetno in srečno; kedar pa človek življenje zgubi, zgubile so z zgubo življenja todi vse pozemljiško dobrote zanj svoj pomen in svoj namen. Ravno zato pa tudi človek vse drugo rajši zgubi, kakor pa živ 'jenje. Kedar ropar iz zatišja na popotnika plane, ter ga z grabi i n davi, rekoč: „Svoj denar mi daj: — nko ne, ti ^zamem življenje 1“ prepustil mu bo popotnik rad ves svoj denar in vse svoje blago, da mu bo le življenje pustil ne- kwi, nauk. 25 — 386 - usmiljeni ropar. — Kedar se tergovec po morju vozi s svojim biagom, in nevihta postane, in se valovi vzdigujejo, v ladijo se zaganjajo, ter jo žugajo potopili, pometal bo tergovec vse svoje blago v morje, da si ladijo zlajša in si življenje ohrani. — Bolnik si da rajši odžagati roko in nogo, dasiravno mu to prizadene neznane bolečine, kedar vidi, da bi mu brez teg a življenje šio po zlem. — Poglejte, kako veliko ceno in vred' nost življenje ima. in kako velika dobrota božja je življenje I Spoznajte pa iz tega tudi, kako veliko plačilo da Bog dobrih otrokom obeta s tim, da jim zagotovijo dolgo življenje! Tim veče pa je to plačilo, klerega Bog dobrim otrokoo 1 obeta, tudi še zato, ker jim s tim, da jim zagotovijo dolg 0 življenje, daje tudi lepo priložnost, nabirati si za večn"^ obilno obilno dobrega zdaj z molitevjo in pridnim obiskovanje 10 službe božje — zdaj s postom in zatajevanjem s: zdaj z milošnjo in vbogajmedajanjem, ter pridnim duhovnih in telesnih del usmiljenja, po kterih, kakor veste, 0 bo sodil nekdaj naš nebeški Sodnik. Pri tem premišljevanju pa nam vendar le na pot b° 1 naslednje vpraševanje: Kako je to, da veliko dobr 1 ^ otrok pomerje v cvetju svojih let, in ne dose^eJ dolgega življenja? nega senc zverševanje 01 Na to vpraševanje lepo odgovarja sv. Hieronim, [et pravi. „Bog takim otrokom namesto časnega življ en J a da . večno življenje; in ker jim s ti „, vec kakor P' umm, k en dolgo življenje vživajo, spolnuje ravno s tim l° d svojo obljubo.« - Kedar tedaj vidimo, da pobožni in vbog^ 1 otroci pomerjd še vsi mladi, ne smemo misliti, da jo 0 ,lJ * božja obljuba neveljava postala; zakaj pred božjim obM e '" pobožno življenje velja tudi za dolgo življenje po spričeval looieo-i nioža, ki tako-le govori v svetem pismu: amnak' castlfl J lve ne do, g° življenje, ne obilno število ‘ madežq razumnost človekova velja za sive lase. in življenje b Z V. Vel11 " s, ” rosl> CMedr. 4, 8. 9.) Pobožnega i ! L - "dadegn iz tegn sveta vzame včasih tudi a n« e e„f Sil ,velike nadloge, oko bi še dalj ve ’ a ' P a tudi zato, da ga hudobni ljudje 00 ^ - 387 — pačijo, ter v greh ne pripravijo, kakor spričuje sve 0 P ism ®’ rekoč: „Ker je Bogu dopadel, postal je njegov j« ce ^’ bor je med grešniki živel, bil je vzet. Pobran j® 1 ’ . a n * hudobija njegovega uma popačila, ali da ni hinavščina njegove d »še preslepila. Zakaj mik nečimurnosti zalamm dobro, i nestanovitne želje spačijo nedolžno serce. Zgodaj je one , P a je spolnil veliko let; zakaj njegova duša je Bogu dopan dobrote, ktere so marsikterikrat še več vredne, kakor pa bogastvo. Pričuje nam to naslednja prigodba: Saksonski bralj Avgust II. se je nekega dne prav priprosto oblečen sprehajal poleg grada Ibigau (Uehigau), kteri je stal blizo Drazdanskega mesta. Ravno takrat pa so cesto popravljali, ' n veliko delavcev se je znašlo na cesti. Med delavci zagleda mladega moža, ki je veselo prepeval in vse pridniši bil metno drugih svojih sodelavcev in tovaršev. Kralj pri njem postoji, ter ga vprašuje ves prijazen: „Koliko si zaslužiš na da n?« In delavec odgovori: »Štiri groše.« „To ni veliko, kako pa s tim izhajaš?" nadaljuje kralj. »Kako da izhajam, pravite; hm! to bi še ne bilo tolikanj težko"; reče delavec, »ali glejte, gospod! s tim denarjem tudi še obresti plačujem, in od tega denarja tudi še nekoliko na obresti nakladam in izposojujem.« „To mi nikakor ne gre v glavo", zaverne ga kralj. „Ravno kar je odbila ura, da delati prejenjamo", seže mu delavec v besedo, »stopite tedaj z menoj v hišo, in ondi vas bom kar hitro prepričal, da resnico govorim.« To reče, in pelje kralja, kterega se ve, da ni poznal, seboj v svojo revno hišico, pred ktero sla na klopi sedela dva stara človeka. Delavec ju prijazno pozdravi, in se po tem oberne do tujega gospoda, ter mu veli: »Poglejte, to-le so moji starši, kteri si sami ne morejo nič več ne prislužiti, in jih moram jaz živiti s svojim zaslužkom. Poprej so oni mene redili v božjem strahu, pridno me v šolo pošiljali in so zame delali, dokler si nisem mogel še sam kruha služiti. To je bila istina (kapital), od ktere zdaj obresti odrajtujem; zakaj vsega, kar so mi do¬ brega storili, jim povcrniti nikakor nisem v stanu. Popolnoma poverne naj jim vsegamogočni Bog!« Na to pelje kralja v hišo, in pokaže mu ondi šestero zdravih in veselih otročičev, k> so krog matere sedeli, in vsak svoje opravilo imeli, ter Mi brali in pisali, ali pa pletli in šivali, in reče: »Vidite, gospod! tu leso moji ljubi otročiči, ktere oskerbljujem, kakor so nekdaj mene oskerbovali moji dobri starši, ter si s tim nakladam kapital, kteri mi bo že tudi svoje obresti donašal na stare dni, ako je božja volja." Kralj je bil ginjen, da so se mu solze vderle - 392 - po licih, ko je to slišal, spregovoril je še par prijaznih besedi, in šel po tem zamišljen na svoj dom. Drugi dan pride nek kraljev služabnik iskat verlega dninarja, ter mu veli, naj se nemudoma poda v Draždanski grad, kajti kralj sam želi ž njim govoriti- Zdaj še le se možu oči odpro. Prestrašen od ene strani i’ n vesel od druge strani reče svoji ženi: „0 moj Bog! tisti g O" spod, kterega sem bil včeraj tu sem pripeljal, bil je, berž k° ne, naš kralj .“ Naglo se odpravi in gre. Ko pride v kra!j° v grad, peljejo ga v prelepo sobo, in ondi mu eden kraljevih služabnikov odšteje 100 kron (tolarjev), in med tem tudi kralj sam v sobo stopi, ter lepo pohvali pridnega delavca, ter m u obljubi, da bo tudi še posihmalo skerbe! zanj in za njego v ° družinjo. Dninar ni vedel, kako bi za toliko dobroto kralj* 1 spodobno zahvalil. In zdaj se ves vesel domu verne, in P rl ' poveduje svoji družinji, kolika sreča da ga je došla, kak 0 prijazno ga je kralj sprejel in kako lepo da ga je obdaroval- 4. Poglejte, ljubi moji poslušavci! tako lepo ljubi plačuje dobrim otrokom že v sedajnem življenju zvestobo, s ki e [° spolnujejo četerto božjo zapoved, ali še reče in vse l e P s0 plačilo jim pripravlja na unem svetu, kjer jim bo kar svoj' 11 ' pridnim in zvestim hlapcom na glavo postavil svillo kr° večnega nebeškega veličastva. — Sklenem z besedami, ki J sv. Ciril Aleksandrijski govori: „Kdor hoče hoditi po p rilV | potu, bo čudovito hitro (v dobrem) naprej prišel, ako bo s P 0/ ' n J da nobena reč ni tako imenitna, kakor je ljubezen in sp°štova otrok do staršev. Ravno zato je pa tudi Bog govoril: Sp^j svojega očeta in svojo mater, da ti bo dobro. Zakaj » . imajo nekama božjo podobo nad seboj.“ In sv. Ambrož stavlja: „Akoravno je oče reven, in ne more obilnega bog 3 ^ zapustiti svojim otrokom, vendar je le bogata dota nje? 0 ^ otrokom njegov blagoslov, s kterim nakloni svojemu z (svojim otrokom) dar posvečevanja in zveličanja; zakaj^ ^ boljši je blagoslovljenemu biti in zveličanemu, kakor p bogatemu.* Amen. - 393 - XXXVIII. Keršanski nauk. Kaj prepoveduje četerta božja zapoved? 1. Dosihmalo sem vam razlagal, kaj je zapovedanega v četerli božji zapovedi. Slišali sle, da čelerta božja zapoved zapoveduje otrokom, da naj svoje starše, ki so za Bogom največi njihovi dobrotniki in božji namestniki, spoštujejo, ljubijo, ■n jim pokorščino skazujejo.— Slišali ste pa tudi, da je dobrim otrokom, ki zvesto spolnujejo četerto božjo zapoved, obljubljeno dolgo življenje in sreča na tem svetu, in večno zveličanje na unem svetu. 2. Zdaj pa se bomo v razlaganju četerte božje zapovedi premaknili spet za eno vpraševanje naprej, in to je: Kaj je v četerti božji zapovedi prepovedanega? V četerti zapovedi božji je prepovedano otrokom ravnati I. zoper spoštovanje, II. zoper ljubezen, in III. zoper pokorščino, ki so jo dolžni svojim staršem. I. Kteri otroci se pregrešijo zoper spoštovanje, kterega so staršem dolžni? Zoper spoštovanje, kterega so staršem dolžni, se pre¬ grešijo : a) tisti otroci, kteri svoje starše zasmehujejo, zaničujejo ali zasramujejo. S tako pregreho se je pre¬ grešil svoje dni nesrečni Kam, Noetov malopridni sin. Po vesoljnem potopu je Noe spet kmetoval, in tudi vinograd je zasadil. Ko je pervikrat vino pil, čigar moči še ni poznal, Se je preveč napil, in je razgernjen ležal v šotoru. Kam je to vidil, in j e z zaničljivim smehom zunaj povedal svojima - S94 - bratoma. S takim obnašanjem je Kam očitno pokazal svoj« silno hudobno in sprideno serce. Sem in Jafet, Karnova brata, pa sta bila dobra in sramožljiva otroka. Plašč sla na ramo vzela, z odvernjenim obrazom šla k očetu, ter ga odela z plaščem. Ko se Noe prebudi, in Kamovo hudobijo zve, ga je grozna žalost obšla. Po božjem razodenju je prerokoval, da se bo Kamovcom huda godila, in da bodo sužnji Semovim i' 1 Jafetovim mlajšim. Semovcom in Jafetovcom pa je Noe srečo napovedoval. Božja pravica, ktera je Kama zadela, tudi dan- danes ni še opešala in obnemogla temveč še zmerom hudo obiskuje malopridne otroke, kteri staršev ne spoštujejo. Sveto pismo pravi: „Oko, ktero svojega očeta zasramuje in svojo mater zaničuje, naj krokarji pri potokih izkljujejo in mladi oH' naj ga požrejo.« (Preg. 30, 17.) Zoper spoštovanje, klerega so staršem dolžni, se p re grešijo: tisti otroci, ki slabo od njih govorijo, 8 '' med b) njihove slabosti raznašajo in razglašajo in trosijo ljudi. In takih malopridnih otrok — kdo bi mislil — ni ravn . majhno število! Opravljanja in obrekovanja je dandanašnji $ veliko na svetu; nekteri ljudje že skoraj ne morejo brezni živeti. Nič, cIo nič ne gledajo, kdo da jim pride pod *° ’ in doto kedar .P brez vsega razločka in usmiljenja mu razdrobijo poštenje in ime: clo lastnim staršem ne prizanašajo, sosebno, starši kaj grajajo in zavračujejo. Povem vam pa, takega ravnanja ne more pustiti nekaznovanega. dolžni, da se BoČ pre' grej/jo 2 : Per Sp0S '' 0VM i e ’ so s,ar Sem moje/o —'itf.Vr 01 ' * f,er ' se svojih starcev »*■, vejaj 1 7 bl sc * ~ MI '’ bili t i- S ^ e n, kd ar ne sramuje, S gerdo° mke ? a r J n revnega stanu. A «„ . tečenega stoleti«^«^ 6 ^ 6 * 1 '*. s,av no znan pesnik iz P re ki se je na vso j®.'^‘ Poštenega rokodelca za svojega oče ■ Z VZtt 4 " ‘iti'Prav lepo is iantic je bil res prav priden, m se J s r«" otrok tudi še tako visoko povzdte n jj. sme sramovati svojih staršev, če Ato se jih f’ _ 395 — ,. . „ 0 , flV i ca ie kmalu-kmalu znana prav lepo izšolal*, njegova bistra g pese m, ktero je postala dalječ na okrog. Sosebno J imen , le n go- 'iložil, o kratkem na vse kraje zas • .j n ga je spod bi se bil torej rad seznanil zmlatit I ■ 7i i )ran e povabil v svojo hišo, da bi bil on ‘ J P gem Dobi i pa je ! m ?. nitne g^Pode sam bral svojo lep P ^ 7birališ če, in tudi oce pesnikov dovoljenje priti v pričujočo Pesnik ni vedel, da se tudi njegov oce zn.J J^deneč gospodo. Ves poln zaupanja v samega se t ne dopo- sv ojo pesem pripovedovali, m zbrana gospo 8 J rp abo vedijivim dopadanjem sprejemala sleherno in ’slave ni neizrečeno so ga hvalili in prestavljali, (a ter neba j bilo ne konca ne kraja. In ko je P e ®" 1 * bn ’ p0 vabil, in pripovedovati, slopi k njemu gospod, ki g« J ... In ga. očitno in v pričo vseh objame in na set P čedno zdajci prileze še starček s sivo glavo in born obleko zmed drugih, da bi mladenča objel. Ošabni > ■ pa se proč oberne od častitljivega starčika, svojega oce , ga noče spoznati za svojega očeta. Ali glej, P r ’ tej P nCl tudi njemu slava oberne na grajo! Kakor močno so ga popr povzdigovali, ravno tako hudo so ga zdaj poniževali, m od ust do ust je tekla po sobi govorica: „0 ti nehvaležni sin, o ti zveržek zmed človeštva’.'' To je bila sicer ojstra graja, toda nehvaležno dete, ktero se sramuje svojih poštenih starsev, ni boljšega vredno. Zoper spoštovanje, kterega so staršem dolžni, se pre¬ grešijo : dl tisti otroci, ki se ošabno ali sirovo do njih obnašajo in se še clo prederznejo, jih suvati ali pre- tepavati. — Tako ravnanje do staršev je res slrasno geido in strašno pregrešno ravnanje, ktero se talum bogapozabljivim otrokom poprej ali pozneje izteče v gotovo zlo in neog.bljivo nesrečo Kdor udari svojega očeta aii svojo mater, naj umerje. - Kdor preklinja svojega očeta ali svojo mater, naj umerje , govori Gospod Bog po Mozesu (II. 21, 15. 17.) v svetem pismu,—Neki nesrečen oče je imel sina, nič manj hudobnega, kakor je bil oče sam. Ker sta se obadva vdala različnim - 396 - pregreham in hudobijam, jima tudi sreča ni cvetela. Nevbogljivi, lerdovratni sin je bil silno togoten in ves prepirljiv in nagajiv. Dan na dan sta se pikala in ujedala z očetom in grozensko preklinjevala eden drugega. Nekega dne je spet oče kregal svojega neporednega sina, ter mu očital njegovo slabo zader- žanje. Nehvaležnega sina pa jeza popade, da kar iz kviškega plane na očeta, ga na tla podere, in ga za lase po stopnicah vleče, da bi ga skoz duri iz hiše vergel. Ali ko nevredni sin svojega nevrednega očeta za lase privleče do duri, začne oče na ves glas kričati, rekoč: „Postoj, nesrečni sin! dosih- malo, in ne naprej sem jaz privlekel svojega očeta, ko sem v tvojih letih bil.“ Hudobni oče je v tem trenutleju spoznal in občutil maščevanje pravičnega Boga, kteri je dopustil, da j e sin ž njim ravno tako gerdo ravnal, kakor je on sam nekdaj ravnal s svojim očetom. II. Kteri otroci se pa pregrešijo zoper ljubezen ktero so svojim staršem dolžni? Zoper ljubezen, ktero so staršem dolžni, se pregrešijo 1 a) tisti otroci, kteri ne molijo za svoje starša — Neizrečeno veliko so dobrote, ktere dobri starši skazuj^ svojim otrokom. Otroci jim jih nikdar niso v stanu popoln 0 ^ poverniti. Ravno zato morajo pridno moliti in priserčno prositi, da bi on, ki je vsegamogočen, poplačal staršem dobrote, ktere so storili svojim otrokom. Ako pa otroci nemarjajo to svojo dolžnost, in ne molijo za svoje slarse, a t. pregrešijo. — Živel je svoje dni mož, ki je bil silno Prišla pa je nad-nj huda bolezen, in ga je na smertno P oS ^ položila. Na smertni postelji se je tolažil sosebno s l,n1, toV o njegov sin, kteri bo podedoval vse njegovo premoženje, £ po smerti ne bo nanj pozabil, ampak da bo P r >d n0 7 ' n , gin svete maše dajal in revežem obilno milošnje delil. 0 ge j,e se po očetovi smerti za očeta ne zmeni, in le son1 Zfl ^ c nje, in v svoje lastno razveseljevanje obrača očetovo P rern0 in ko mu eden zmed prijatlov njegovega pokojnega . ^ očituje, da zanemarja svojo dolžnost do očeta, ga »evre v eč zaverne in mu pravi: „Za mojega očeta mi je zdaj — 397 — mar, in ne skerbi me, kje da se znajde in kako se mu godi. Zakaj ako je v nebesih, se ondi gori večnega zve lcanja vese i, >n ne potrebuje moje pomoči; ako je pa zaveržen in se znaj e v peklu, bi bilo prazno inoje prizadevanje, ako bi mu hotel kaj pomagati; in ako je v vicah, je dobro oskerbljen, in si svest svojega zveličanja, naj torej le voljno potei pi, o i er mu ne dojde ura rešitve!^ Oh, to je pač strašno ne va ezna eseda. [ n ven dar še dandanes nahaja veliko otrok, ki ta o govorijo, če tudi ne z jezikom, pa vsaj s sercem in z djanjem, ker premoženje, kterega so jim starši izročili, vživajo, svoji 1 ,a jnih staršev so pa nič več ne spominjajo, in še clo ne molijo ne za svoje starše, ki so za Bogom njihovi največi dobrotniki. Takim otrokom ne bo v srečo zalegla njihova dedščina in od staršev podedovano premoženje! Zoper ljubezen, ktero so staršem dolžni, se pregrešijo: b) tisti otroci, ki svojim staršem kaj hudega voščijo, želijo ali še clo delajo.—Kdo bi verjel, da se znajdejo nehvaležni otroci, kteri svojim dobrim staršem, kleri so jih s tolikim trudom redili in s toliko skerbjo, njihove do¬ brote plačujejo s tim, da jim smert želijo, ali pa še clo želijo in voščijo, da bi jih hudi duh odnesel, in bi bili potem takem na vekomej zaverženi in pogubljeni! — Kdo bi mislil, da se res znajdejo taki otroci, kteri škodo delajo svojim staršem, ter jim skrivši zmikajo denar, zernje ali žito in drugo blago, in na vse zadnje še clo pravijo, da vse to ni greh, ter se izgovarjajo, da staršem delati pomagajo in da jim starši no¬ benega plačila zato ne dajejo, kakor ga dajejo hlapcem in deklam! — Toda povem vam, da se vsi laki otroci hudo pregrešijo zoper ljubezen, ktero so staršem dolžni; zakaj ako- ravno starši svojim odraščenim otrokom, ki jim delati pomagajo, Plačilu ne dajejo, vendar le otroci ne smejo iz spomina in v fiemar pustiti, kaj so jim starši storili takrat, kedar si otroci Sa mi niso še zamogli clo nič ne pomagati, si nič no prislužiti in pridobili. Takrat so jim starši tako rekoč naprej dajali in na prej plačevali plačilo, kterega morajo otroci odslužili, kedar odrastejo. Zraven tega otroci ne smejo pozabiti, da Bog sam v svetem pismu clo ubijavcem prišteva otroke, ki škodo delajo — 398 - svojim staršem. „Kdor svojemu očetu ali svoji materi kaj vzame, in pravi, da to ni greh, je ubijavcev (hudodelnikov) tovarš.“ (Pregov. 28, 24.) Zoper ljubezen, ktero so staršem dolžni, se pregrešijo: c) tisti otroci, ki s svojim slabim zaderžanjem žalost in sramoto delajo svojim staršem. — Dobri skerbni starši si vse prizadevajo, da bi lepo izcedili svoj 0 otroke, in lepo izrejeni otroci so tudi staršem v veliko veselj 0 ) v veliko tolažilo in v veliko čast. Ako pa otroci pri vs> skerbi svojih staršev vendar le na slabo stran mahnejo, je to staršem gotovo v veliko žalost, v nečast in sramoto. Kdo P fl popiše število tistih otrok, kteri s svojim slabim zaderžanj 00 ' in pohujšljivim življenjem žalost, nečast in sramoto delaj 0 svojim staršem? Znajdejo se otroci, kteri do božje službe n'° veselja nimajo, in so vsi nemarni za molitev, vsi oterpnjeni ^ prejemanje svetih zakramentov, in, namesto da bi v cerkev s }'> se le rajši po pivnicah potikajo in po slabih tovaršijah; zna]' dejo se otroci, ki v pregrešnem znanju živijo in veliko pohUT šanje dajejo ljudem, med kterimi živijo; znajdejo se otr 00 ' 1 ki gerde in umazane jezike imajo, in ljubko hudega sej 0 ) 0 med nedolžni svet; znajdejo se otroci, ki se nečimurno ’ n . c pohujšljivo oblačijo in nosijo, in jim je lepotičenje svoj 0 e^ telesa vse bolj pri sercu, kakor pa lepota duše. O kako P vse to dobre starše boli, ter jim kervave srage stiska iz ser ’ in pravični Bog, ki vse to vidi in vse to v6, nikakor ne 10 v nemar in brez kazni pustiti tako gerdo ravnanje nehva nih otrok ! Zoper ljubezen, ktero so staršem dolžni, se pregrešil 0 in ^0 ti r ežnos tmi svoiii? tei i‘ s . s ^ a b°stroi, nadložnostmi 1 lar °st vodi za sehoi s "'^ev polerpljenja nimajo. S!tnosl, ‘ in n e všeč n os'i i„ rS, | natJJo £ e ' n težave, marsikte 1 ' 0 svojimi nadležnimi l’ n c ove ^> kterega slarost z vsemi ten 11 močno uterjen bi n ,Jevov konii doteče, mora res poterpežljj vostjo Drp I . em ’ d« ves voljen in s keršaosk 0 tudi tu in tam kterikrl^ i V . Se te ,ežave in zopernosti. P slabost premaga kakega starega člo^ - 399 — da je čmeren, siten in nevšečen, morajo mladi ljudje, sosebno otroci, poterpljenje ž njim imeti, ako se hočejo ° z 'j e « a . slova vredne storiti. Če pa otroci s svojimi betežnimi in obnemoglimi starši nočejo poterpljenja imeli, se tu 1 mui ne morejo zanašati, da jim bo Bog dajal svoj sveti blagoslov, in da bodo nekdaj na njihove stare dni potci p j en J e K njimi imeli njihovi mlajši; zakaj Kristus pravi: „S kakorsno mero »ote merili, s tako se vam bo odmerjalo." (Luk. b, Živel je njega dni silno star mož, kteremu so bili spred ve i e starosti odpovedali vsi udje. Noge so mu odrevenele, roke so se mu tresle, zobje so mu izpadali iz čeljusti, in posluh in pogled sla ga zapustila. Kedar je tedaj za mizo sedel in juho (župo) srebal, je je veliko po mizi razlil, ker se mu je tresla žlica v roči, in ker žlice ni mogel več lerdno deržati, mu je jed vhajala čez brado in po obleki. Njegovemu sinu in nje¬ govi sinahi se je gnjusilo nad nečednim starim očetom. Po¬ govorila se, in ga odpravita iz za mize, pri kteri je on pošteno odredil vse svoje otroke. V kot za peč ga posadisla, in v persteno skledico mu mečeta ostanke jedi. in še tistih ne toliko, da bi se bil najedel, ltekla sla: „Za starega je vse dobrot" Milo se starček na mizo ozira, težko požira žerke besede, in vroče solze ga polivajo. Enkrat pa njegove trepeče roke niso mogle dosti lerdno deržati persteno skledice; skledica mu zderkne na tla, in se ubije. Mlada sinaha se hudo nad njim zadira in ga gerdo obira. Stari oče pa nič ne reče, ampak le zdihuje in joka. Na to mu kupila za par soldov borno leseno skledico, bolj koritu podobno, kakor pa skledi, in v to revno torilce mu mečeta njegovo revno jed in pičlo hrano. Enkrat, ko je ravno miza polna, in se vsi dobro gostijo razun starega očeta, ki v kotu sedi in si smerti prosi, začne mali, štiriletni fantič, mladega nehvaležnika sin, v hišo deščice ali dilice znašati in j>h skupaj zbijati. „Kaj pa delaš, sinko?" vprašuje nehvaležni sin svojega otroka. „Korilo bom naredil", je djal, „dn bom °čelu in materi iz korita jesti dajal, kedar odraslem." Mož in že na osupneta, kedar to slišita. Prav v živo so jih zadele le kesede. Zdaj do dobrega spoznala, kaj sta očetu dolžna. S solznim očesom gresta po starega očeta, ga spet za mizo Posadila, i n mu posihmalo lepo strežeta, dokler na zadnje 400 — mertvemu oči ne zatisneta.— O da bi se pač vsi otroci, ki so kdaj žalili svoje starše, ravno tako resnično poboljšali, kakor sta se poboljšala ta dva mlada zakonska človeka! Zoper ljubezen, ktero so staršem dolžni, se pregrešijo e) listi otroci, kteri svoje starše v sili zapu¬ stijo, in jim v potrebi ne pomagajo, in jih jezijo in togotijo. — Tacih otrok pa menda vendar ne bo tako veliko na svetu, kteri bi bili tako gerdi in nehvaležni, da bi svojim dobrim pa obnemoglim staršem ne holli pomagati, kedar bi s® znašli starši v telesnih ali dušnih potrebah, ali kteri bi svoj® dobre starše do v jezo gonili in v togoto? Tako bi si vtegni* misliti eden ali drugi. Toda bodi Bogu položeno, da otroci I® tako radi pozabijo, kaj so dolžni svojim staršem! Starši so otrokom roka in noga, dokler otroci ne morejo še hoditi, sl sami živeža še ne služiti; nehvaležni otroci pa na vse to radi pozabijo, in nočejo biti v podporo svojim staršem, ked® r staršem noge zastajajo in roke opešajo. Skerben oče in dobr® mati po petero, šestero ali cIo desetero otrok lepo odredit®’ kedar pa onadva obnemoreta, vseh petero, šestero ali deset® r ° otrok ne more spodobno prehraniti edinega nadložnega oč e 9 ali edine obnemogle matere, ker svoje ljubezni staršem noč®J° v djanju skazovati. III. Kteri otroci se pregrešijo zoper pokorščin®’ ktero so svojim staršem dolžni? Zoper pokorščino, ktero so staršem dolžni, se P re ' g rešijo: a) tisti otroci, ki ali cIo ne delajo ali p® ^ z nejevoljo delajo, kar jim starši ukazujejo in v ® e Va Jo; na dalje: - tisti otroci, kteri se v važnih, imenitnjjj j l 1 3 sv °j'*ni starši ne posvetujejo, ali njih 0 . SVete zn ničujejo in zametujejo; in na zadnje t® 1 c) tisti otroci, kteri zasluženih kazen p° n ’ ne sprejemajo. — 401 — Da se vsi taki otroci močno pregrešijo z0 P er ° eler ’ ;0 božjo zapoved, lahko posnamemo iz tega, da sv. *'\ ve eva ogibati se takih otrok, kteri so nepokorni^svojim staršem Svojemu ljubemu učencu Timoteju (II. 3, 25.) namreč p sv - Pavl: „Ljudje bodo, kteri bodo polni lastne jubezn, lakomni, napuhnjeni, staršem nepokorni, nehvaležni in m o ni Takih se ogibaj." O da bi pač vsi otroci, ki se v te™ P r ® grešijo, sami v se šli, in se resnično spokorili in po o jsa i, kakor nekdaj sv. Avguštin. Sv. Avguštin svoje mlade din nic ni maral za solze in prošnje, za opominjevanja in svarjenja svoje dobre, ljubeznive matere, sv. Monike. Ko je pa pozneje storil resnično pokoro in sveto živeli začel, je marsikterikrat Prav britko obžaloval svojo nepokorščino do svoje svete matere. Marsikterikrat, kedar mu je bilo prav britko pri sercu, je milo zdihoval, rekoč: „Kedar sem zaničeval svojo mater, kle^ro si m i ti dal, sem zaničeval s tim tudi tebe samega, o moj l>og. — In tudi naslednja prigodba vam vtegne prav podučna biti, keršanski otroci! Neki pošten oče ničesa ni opuščal, ničesa zanemarjal, da bi bil lepo po keršansko izredil svojega sina. Dajal mu je lepe zglede, svete podučevanja, zveličavne svarila. Toda hudobno serce je sina premagalo, in hude strasti so si ga spravile pod oblast. Slehern dan je z novimi razuzdanostmi novo žalost narejal svojemu dobremu očetu in novo britkost. Na zadnje pride nesrečnemu očetu na uho tudi še clo to, da je nečloveški t sin sklenil, očeta umorili, ter si ga iz poti spraviti, da bi tem hitreje pograbil njegovo premoženje, in brez za- deržka živel po svojem hudem nagnjenju. Strašno je očeta serce zabolelo, kedar je to zvedel. Da bi, ako bi še mogoče bilo, omečil serce svojega lerdovratnega sina, poskusil je še eno poskušnjo, toda silno nevarno poskušnjo. Rekel je nekega dneva svojemu sinu: „Moj sin! jaz imam neko posebno pot, m prav vslregel mi boš, ako me spremljaš." Sin, si v nadi, da mu bo morda priložnost dana, zveršili svoj hudobni naklep, je kar hitro pripravljen, iti s svojim očetom. Oče ga nena¬ doma pelje na neki odročen kraj dalječ v gojzdu, kjer žive doše blizo ni. Tje dospevši, obstoji, in pravi: „Moj sin! l vedel sem, da si sklenil, me umoriti. Akoravno vso pravico &wš. mrak, 2f> 402 imam, čez tebe tožiti, te vendar le še zmerom spoznavam z a svojega sina, in te še zmirom ljubim. Le poslušaj me, in S® boš prepričal, da resnico govorim. Pripeljal sem te tu seifl v gozd na samoten kraj, na klerem sva čisto sama, tako, d 0 od tvoje pregrehe, ako jo doprineseš, nihče nič vedel ne bo- Poglej tukaj bodalo (nož)“, in ko to reče, mu pokaže no2s> kterega je dosihmal prikrival, „napasi svojo morivno želj®> doprinesi hudodelstvo, zakoli me, kakor si se bil namenil Ako tukaj umerjena, boš vsaj varen pred deželsko gosposki da ti ne bo na pele stopala. To naj ti bo poslednje znamki 0 moje priserčne ljubezni do tebe. Pri tem bom imel vsaj 10 tolažilo, da sem li življenje ohranil takrat, kedar si ti 11,6,11 moje življenje vzcl.“ Sin, ves osupnjen in zastermel, se 1,6 more več deržati. Solze se mu po licih vdero, in vr ° cl zdihljeji vzdigujejo iz pers. Ves skesan poklekne pred o® ets ’ ga milo-milo odpuščenja prosi, in mu priseže pri živem 1^°^’ da se bo posihmalo vse lepši in spodobniši obnašal do nj e » 9 ’ svojega ljubega dobrega očeta. In kar je obetal, je tudi r storil, in kolikor žalosti in brhkosti je poprej narejal svoj® 11 milemu očetu, toliko veselja in tolažila mu je delal zdaj. 3. Keršanski otroci! ako ste se dosihmalo tudi tam kaj pregrešili zoper spoštovanje, zoper ljubezen m pokorščino, ktero sle svojim staršem dolžni, spoznajte - svojo pregreho, in se resnično spokorite in poboljšajte. A tudi in er vi - 403 — LXI. Keršanski nauk. česa se je bati otrokom, kteri četerte zapovedi ne s p o 1 n u j e j o ? 1. Zadnjič sem vam pravil, da je v četerti zapovedi božji prepovedano otrokom ravnati zoper spoštovanje, zoper ljubezen in zoper pokorščino, ki so jo dolžni svojim staršem. ■— Zoper spoštovanje, kterega so staršem dolžni, pregrešijo se tisti otroci, kteri svoje starše zasmehujejo, zaničujejo ali zasramujejo; — na dalje tisti otroci, kteri gerdo od svojih staršev govorijo ali njihove slabosti raznašajo; — po lem tisti otroci, kteri se svojih staršev sramujejo; — in naposled tisti otroci, kteri se ošabno ali sirovo obnašajo do staršev, in se še clo prederznejo, jih suvati ali pretepavati. — Zoper lju¬ bezen, ktero so staršem dolžni, pregrešijo se tisti otroci, kteri nočejo moliti za svoje starše; — na dalje tisti otroci, kteri svojim staršem kaj hudega voščijo, želijo ali še clo storijo; — in listi, ki s svojim slabim zaderžanjem žalost in sramoto delajo svojim staršem; — potem tisti, kteri s slabostmi, nadložnostmi in nadležnostmi svojih staršev polerpljenja nimajo; — in na zadnje tisti, kteri svoje starše v sili zapustijo, jim v potrebi ne pomagajo, in jih jezijo in togotijo. — Zoper pokorščino, ktero so staršem dolžni, pregrešijo so tisti otroci, bi ali clo ne delajo ali pa le z nejevoljo delajo, kar jim starši ukazujejo in velevajo; — na dalje tisti, kteri se v imenitniših r ečeh s svojimi starši ne posvetujejo ali njihove dobre sveto * Uničujejo in zametujejo; — in na posled tisti, kteri zasluženih kazen ponižno ne sprejemajo. 2. Danes bom pa govoril od kazen, ktere so namenjene »udobnim otrokom, in tedaj začnem z vprašanjem: 26 ^ i — 404 - česa se je bati otrokom, kteri četerte zapovedi božje ne spolnujejo? Otrokom, kteri četerte zapovedi božje ne spolnujejo, bati se je najhujših časnih in večnih kazen, bati se jim je božjega prekletstva, sramote in nesreče v sedajnem življenju, bati se jim je pa tudi še večnega pogubljenja v prihodnjem življenju. »Preklet bodi, kdor ne spoštuje svojega očeta in svoje matere"? govori Gospod Bog po Mozesu (V. 27, 16.) v svetem pismu- — Tem veča in lem hujša mora biti tudi kazen. Pri otrocih pa je gotovo ni veče hudobije, kakor je ta, da so otroci ne¬ hvaležni, neprijazni in nepokorni svojim staršem, ter svojin’ največim dobrotnikom na zemlji. S takim gerdim in pregreš¬ nim ravnanjem do staršev se pregrešijo zoper določno božj 0 postavo, dano na Sinajski gori, pa tudi zoper nalorno postavo? klera je slehernemu človeku zapisana v serce. Ravno' zat ° pa tudi nahajamo tako v svetem pismu, kakor tudi v življenj 0 mnogo svarivnih zgledov, kteri nam božjo strahovavno pravi c ° nad opornimi in nehvaležnimi otroci prav očitno postavlj a J a pred oči.—Že v stari zavezi je Bog neizrečeno hudo kaznov 8 tiste otroke, kteri niso spolnovali svoje dolžnosti do starše^ zakaj Bog sam je po Mozesu oklical naslednjo postavo: ??A, ima kdo termastega in nevkrolljivega sina, ki ne p° slu povelja svojega očeta ali svoje matere, in, ko ga strahuj ela ’ noče pokoren biti; naj ga primeta, in peljeta k starešin tistega mesta, in k vratom sodbe, in naj jun rečeta: Ta n ‘'J^ sin je nevkrolljiv in termast, noče poslušati nujnega opomjnj® vanja, vdal se je požrešnosti, razuzdanosti in nečistosti; J sivo mesta naj ga s kamujem posuje, in naj umerje, da s[^ vile hudo zmed sebe, in ves Izrael sliši in so boji." , 21, 18 — 21.) »Kdor svojega očeta ali svojo mater u J ’ naj umerje. — Kdor svojega očeta ali svojo mater P re p)U ‘naj umerje.« (II. Moz. 21, 15. 17.) V bukvah Preg ^ pa beremo: „Kdor svojega očeta ali svojo mater pre ’ jj da pojde nekaj gerdega delat na njeni grob. ke ar io j ,ine [ * Toliko nezaslišano zaničevanje ni moglo ostati brez azm ^ ozj . Dasiravno ni bil posebno reven, marveč je bil e en premoz niših seljanov tistega kraja, mu je vendar le že od \e 1 enoci omenjenega leta nepokoj delala misel, s cim da bo o a o slabih letinah preživel sebe in svojo družinjo. Ta preobi na in nepotrebna skerb se mu je tako močno vtepla v glavo, da st ga je deržala kot klop, in mu je popolnoma poderla serce. Poslednje dni ni bilo drugega slišati iz njegovih ust, razun : »Kaj bo, kaj bo? kako se bomo preživeli, ker nas je toliko!" Ker se je bil mož od Boga obernil, je tudi Bog njega za¬ pustil, in zdaj se obupnost polasti njegovega serca,, ter ga pripravi tako daleč, da si sam življenje konča v strašen sva¬ ri ven zgled vsem zaničevavcom staršev. Zdaj vam bom pa povedal en zgled, kteri vam bo po¬ kazal, kako hudo da je Bog kaznoval nekega moža, kteri se je pregrešil zoper ljubezen, kakoršno so otroci dolžni svojim staršem. Mesca maja leta 1790 je v Bahumski sodnijskt okrajni na Vestfalskem deželska gosposka razprodajala vse premakljivo blago nekemu kmetovavcu, ki je sicer od svojih staršev lepo kmetijo prevzel in obilno blaga, na zadnje pa je vendar le na nič prišel. Bil je prav gorek dan, in v hiši je bilo prevroče in pretesno, da bi bili tamkaj razprodajali blago, zakaj veliko ljudi se je bilo ondi sošlo. Vradnik, kteri je vodil vso to reč, je torej razprodajanje naravnal pod milim nebom na dvorišču v hladni senci košatega drevesa. Tjekoj so postavili mizo in stole, tamkaj so napisali zapisnik, in tje je sodnijski slrežaj znašal blago, ktero je imelo prodano biti. Kake pol Ur e prodajajo, in zdaj zapazi vradnik, da kmelovavci glave skupaj stikajo, in se natiboma nekaj posebnega pomenkovajo. Vprašuje jih, kaj da imajo; toda iz pervega nočejo z besedo dan. Na zadnje pa vendar le postaren mož prime za kesedo, in lako-le govori: „Gospod vradnik 1 ko vidimo vas 'u vašega gospoda pisarja tukaj pod drevesom sedeli, nam na — 410 — misel hodi, da se je pred petnajstimi leti ravno tega mesca, na ravno tem mestu, pod ravno tem drevesom godila enaka razprodaja, pri kteri je bilo razprodajano različno blago iz ravno te hiše. Kmetovavec, sedajni posestnik, j e takrat kmetijo prevzel. Njegova mati se je bila kar vidova na novo omožila, ker je pa s svojim pervim možem imela sina, ter ravno tega sedajnega posestnika, kteremu je spadala kmetija, kedar bi polnoleten postal, se je mogla vdati v to, da se je o njeni drugi možitvi naredil zapisnik (inventa r ) vsega blaga, ktero se je takrat znašlo pri hiši, da bi svojem 13 sinu, kedar bi gospodarstvo prevzel, vsega spet zvesto izročil 3 - Ko je pa ta njeni sin, sedajni posestnik te kmetije, pred p et ' najslimi leti kmetijo prevzel, manjkalo je marsiktere reči, kter 3 je v zapisniku zapisana stala. Mater njegovo namreč so ^ njenem drugem zakonu zadevale mnoge nesreče, zavoljo kteri je šla po zlem marsiktera reč, klera je bila zapisana v pisniku. Njeni sin pa ni hotel terpeti nobene škode, tem vfl je zahteval, da mu mali vse poverne, in ker tega ni mogl®’ bil je tolikanj neusmiljen, da jej je prodati dal clo to, kar .1® bilo njenega lastnega premoženja in kar jej je bilo ostalo P° njenem drugem možu, ki je tudi eno in drugo reč seboj v his® prinesel, pa je bil med tem umeri. Pri tem neusmiljen® ravnanju ni pomagala nobena prošnja in nobeno zdihov 3 njegove vboge, užaljene matere. Cio njena obleka se je r ®* prodala in postelja, na kteri je ležala. Mi drugi seljani S imeli usmiljenje z nesrečno materjo in vbogo vidovo, m kterega je imel njeni pervi mož, kterega je bila kar vido^ vzela, s pervo ženo, jo bil še clo tako usmiljen, da je, ^ ravno je le kar hlapec služil pri meni, s svojim prihrsnj e , denarjem potrebnišo obleko in posteljo sam kupil, ter jo jn darov® idimo -voj 1 nesrečni pisani materi 7 A • shaimo, leni se danes (mrl; • pa ' ,am J e , ko v,dm "' ' kteremu 8e danes blSora a'^' prii, °’ da se J e kmetovavec, , ffiaterj0 ’ in da le II / Zpr ° dnja ’ slr ™no pregrešil nad s voj 3 ktero bi pred ‘ n,e raz prodajanje njegovega hi as«, 1,8 božja in pravično J° m , Se mhče misl ‘l ne bil, gotova kaze" * nia terjo.“ jy ad p vrac,, ° njegovo neusmiljeno ravnaf beseda Gospodova • J n ® Sr ečnim sinom se je res spol n ‘‘ 8 ’ ** kakoršno mero bole merili, s tako - 411 - ,_ i . » »tu TVT#ki vcpni otrokom, kteri se zoper je zahajal, z razuzdanim ženstvom se sozna 'n po cele noči se okrog vlačil. Starši so - . 1 _ soznanil, pijančeval je ši so mu tako dolgo 1,1 ceie nuui st> uiviu^ nuvn. prizanašali, dokler ni njihovemu strahovanju odrastel, ter pri— raslel kervava šiba očetu in materi, česar mu niso sami dali, je pa po sili vzel, ter začel živeti, kakor divji lovec, od sa¬ mega hudega najet. Imeli so neko samotno bajto, v ktero so zahajali, ter pili in uganjali, česar bi še zinili prav ne bilo. Bilo je 1. 1846 veliko dobrega vina, in bila je prav vesela in lepa jesen, v kteri so vino dobro prodajali, in po železnici iz Maribora oddajali toliko, da so polni sodi vina na kolodvoru ležali, čakaje prostora, da bi se prepeljali v tuje kraje. Bilo je v nedeljo večer, in hudobni sin gre nad očeta, naj mu da ključ do vina, ker hoče s tovarši pit iti. Oče mu noče ključa dali, ter mu očiluje pijančevanje; hudobni sin pa očeta zgrabi, ler ga davi tako dolgo, dokler mu ključa ne izvije iz rok, da s ' gre vina iskat. Osem bokalov ga tisto noč popijejo v bližnji kajti on in njegova vlačuga in neki drugi hudoben tovarš. V pondeljek zjutraj zgodaj gresta obadva vsa pijana in zaspana ^ Maribor na delo, in se lotila še sodov vina, ki so ležali na kolodvoru. Zima se je bližala, in ravno so veličanski most Dravo černili in smolili, ter delavcom prav dobro plačevali. | Vsa k' niazavec je oblekel platnen jopič, naj bi si srajce ne 412 zamazal; tudi naš pivce obleče t8ko halo že vso počernjeno. in gre na Dravo most smolit, akoravno se je od pijanosti veS opotekal. »Varuj se, da v Dravo ne padeš“, mu reče ede« zmed sodelavcov, »kajti si pijan \ u »Pojdi rakom žvižgal mu pijanče zabeseduje, po dili na Dravo stopi omahne, v g^°' bočino šterbunkne, in ni ga bilo več. Njegovi domači ®ve zgubljenega sina žalostni konec, iščejo merliča po Dravi do > po Dravi gori, pa ga ne najdejo. Radi bi zdaj za mert?' 1 " mertvaško duhovno opravilo naravnali oni, ki za živega imeli nobene skerbi, ali duhovni pastir so staršem djn' 1 ' »Kakor je živel, tako je umeri; dokler se merlič ne noj ’ mu tudi mertvaško cerkveno opravilo ne gre. Bodi ° , milostljiv njemu, pa tudi staršem njegovim, ki ga niso I e " redili \ u Minula je zima, ozelenela je spomlad; po u ’ on | ( ; n r j [l0 sinu pa le še ni bilo sledu ne tiru. Pastirji za Dravo ž ,v ' pasejo, ter zapazijo v sredi Drave, ktera je bila upadla, peska ali proda, na kterega je posedalo strašno veliko ^ karjev in gnalo hrup, da je bilo daleč na okrog ljudi g in strah. Odpravijo se na pesek pogledat, kaj bi t° ^ Iščejo in najdejo mertvo truplo, na pol zasuto; le gl av0 g0 persi iz proda moli; pa oči so krokarji izpikali in m°ž£ 8n ® vrane izkljuvale. Razmesarjeno obličje ni bilo človek« P .j dobno; le po platneni, počernjeni kiklji so sodili, da bi v biti uni delavec, kteri je pri Mariborskem mostu v Dravo P kakor je bilo oklicano pretečeno jesen. Kdo bo nesr^ flp izkopal? Kdo merliča shranil v blagoslovljeno zemU 0 desni strani Drave se ga bojijo, na levi strani se g« e jo v sredi Drave se pustiti ne sme! Podravljani verv P° ^eja od enega brega do drugega, in mera pokaže, da jo desne strani. Izkopljejo tedaj merliča, in po žlahto P^.^; naj dojde na pogreb. Starši pridejo, sorodovinci se ^ 1,0 pa viditi obraz tako neznano razkljuvan, jim za °z prihaja. Bog je pravičen in resničen; in kar so sta pa predobri, za toliko ojslrejši jih Bog pokori, hudobne o r ^ gr j slabe starše tudi. Od Boga samega preklet je ji** 1 svojim staršem kaj hudega želi ali kaj hudega stori, ^ j6< žalost in sramoto dela s slabim zaderžanjem. (V. M 0 ®- Pregov. 30, 17.) - 413 — dov, kteri nas prej kleri se pregrešijo V svetem pismu n j . . - - dovski duhoven Ileli je imel dva sina Na zadnje naj ; reklo se jima je Ofm * n Finez. Bila sta hudobna otroka, ki jima m bi o mar fi oga ne za ljudi, klere sta motila pri darovanju. Ljudje s namreč hodili v Silunt (Silo), kjer so snidnico imeli in skrinjo zaveze, daroval Bogu klavnih darov; onadva pa sta s trirog ja um vilicami meso kradla iz posod, ko se je kuhalo, Tuui še sirovo meso pred darovanjem sta s silo jemala, in še druge hude reči sbrivaje dopočenjala. Ileli, že silo star, je vedel vse, kar sta hudega delala. Svaril ju je z mehkimi besedami, pa nista marala; hujši strah jima dati, bil je premehek, laka priza¬ nesljivost pa je pregrešna prizanesljivost, lorej pride k Heliju mož božji, prerok, in mu v imenu Gospodovem napove hude kazni: smert sinov ob enem dnevu; nihče v njegovi hiši ne bo več starosti učakal; Ileli bode zaveržen, in izvoljen bode drugi veliki duhoven, ki bode zvesto spolnoval božjo voljo. To kazen je Bog Heliju in njegovi hiši na novo zažugal, kedar Se je bil po noči razodel pobožnemu Samuelu. In kar je bil Bog Samuelu razodel, se je kmalo spolnilo. Izraelci so v vojsko Šli nad Filistejce. Pa premagani so bili, in je bilo pobitih okoli 4000 mož. Starašini ljudstva reko: „Vzamimo seboj skrinjo zaveze Gospodove, da nas obvaruje roke naših sovraž¬ nikov." Pošljejo tedaj po njo, in Helijeva sinova sta jo spremljevala v slan (ležišče). Pa zopet zdaj so bili Izraelci otepeni; padlo je 30000 pešcev, skrinja zaveze je bila zajeta, in oba Helijeva sina meriva. Ileli to nesrečo zasliši, znak s stola pade, si zatilnik ulomi in umerje. Neki tergovec se je moral večkrat na pot podati po svojih °pravilih. Kedar se je pa kam na pot odpravil, vselej je seboj jemal dva terdo nabita samokresa (pištole). Kedar je dohajal domu, jn je ali pod milim nebom sprožil in izstrelil, ali pa je doma h r °glje in prah iz njih potegnil, da bi si eden ali drugi zmed Drnačih kake škode ž njima ne naredil. Pri vsem tem je pa Ve ndar le tudi še posebej terdo naročal svojima fantičema, da Se nobeden zmed njih samokresov no sme dotakniti. Enkrat - 414 - pride domu iz svojega potovanja, in samokresov ne izprazni ker se misli čez nekoliko dni spet na pot podati. Drugi dan? ko očeta doma ni bilo, prideta fantiča v tisto sobo, v kte* 1 sta samokresa ležala. Vzela sta vsak svojega v roke, in ker sta mislila, da samokresa nista nabita, sta eden proti drugei* 111 namerjala vsak s svojim samokresom. Na zadnje tudi še p e ' teiine nategneta, eden proti drugemu pomerita, peteline sprožit 9 obadva v enem hipu, pa se tudi v enem hipu mertva na zemll 0 zverneta. Enako Bog marsikterikrat tepe otroke, kteri pokor' ščine ne skazujejo svojim staršem. Imenitni pridigar petnajstega stoletja, sveti Bernardi* 1 ’ pripoveduje v eni svojih pridig to-le posebno dogodbo: Španjskem, ne daleč od mesta Valencija, bil je neki mladenf svojim staršem posebno nepokoren in po vsem oporen. F fl družil se je neki hudobni druhali in je ropar postal. .Po ^ ko se je z mnogim ropom zadolžil in z mnogim pobojem* B . je zalezla deželska gosposka, in ga na vislice spravila. ^ pa je po vislicah izdihnil svojo dušo, se mu lasje pobelijo? so bili beli ko sneg. Vsi, ki so to vidili, so se zavzeli se čudili, ker niso mogli zapopasli, kako da se je zamogl° pripetiti tako mlademu človeku, ter osemnajstletnemu mlad eI1 Poklicali so tedaj škofa, da bi jim on razložil to reč. ^ se v molitev poda, in potem, ko je opravil svojo o* 0 - c reče: „Bog je hotel na znanje dali, da bi bil ta mla učakat veliko starost; ker se je pa tako nespodobno in n p. korno obnašal do svojih staršev, mu je Bog ravno zato F krajšal njegovo življenje. 64 g jjn<> Neki mladeneč v Lankasterskem mestu je ž* ve s o razuzdano. Njegovi prijatli, kteri so mu res dobro h ° a ^ 0 ui« mu večkrat prigovarjali, da naj slovo da svojemu samop a življenju; pa ni nič pomagalo. Zdaj se mu še ^^^ličj®* 11 oče prikaže po noči v sanjah, ter mu z resnobnim , o3 d zapovč, konec storiti brezbožnemu življenju, toda tem nesrečnim mladenčem se je poterdila resnica ®van besede, ki pravi: „Ako Mozesa in prerokov ne P°®‘ u ^ a |g 3I.) ne bodo verovali, čeravno kdo od mertvih vstane .“ (L 11 * o gt0fl e Razuzdani mladeneč se za sanje ne zmeni, in terdovta 11 ^pjjh na svojem slabom potu, Ali spet v drugič se mu oce - 415 - prikaže z enakim svarilom in enakim opominjevanjem, kteremu pa še pristavlja, da mu je, ako se ne poboljša, dan svetega Martina odločen v smerlni in v sodni dan. Mladeneč pripo¬ veduje te svoje sanje — ne svojim resničnim prijallom, klen so ga bili že poprej od hudega odvračevali, temveč svojim lahkomiselnim tovaršem, in, kar le more, zasmehuje in zaničuje te svarilne sanje. In ko pride dan sv. Martina, naravna se cl ° prav prešerno veselico, in s svojimi malopridnimi tovarsi celi dan in celo noč prebo v razuzdanem veselju in v samo pašnih pregrešnih sladnostih. Ko se pa drugi dan iz spanja prebudi, in se na novo posmehuje unim svarilnim sanjam, da mu je namreč Martinov dan pretekel, in se očetovo žuganje vendar le ni spolnilo, mu na enkrat beseda zastane, mladeneč sprebledi, mertvoud ga udari, in konec stori njegovemu pre¬ grešnemu življenju v velik strah in trepet njegovih razuzdanih tovaršev in nesrečnega ženstva, s kterim je pregrešno znanje imel. In ko bi bil mladeneč še poprej, preden ga je zadela ta nesreča, bolj natanko v pratiko pogledal, bi se bil prepričal, da je tudi njegov smerlni dan bil Martinov dan, ker za godom svetega škofa Martina nasledova precej god svetega papeža in mučenika Mariina. In tako se je vendar le res nad njim spolnilo očetovo žuganje. Bilo je lepo jasno jutro enega zmed zadnjih dni oklobro- vega mesca 1. 1864. Zavoljo poprejnega nevgodnega vremena je bilo delo na polju močno zaostalo. Neki oče nagovarja tedaj svojega sina, ki je bil iz vojske domu prišel za nekoliko časa, da bi se ž njim vred tudi on zgodaj na polje podal. Ali sin se izgovarja, da bo kasneje prišel, ker gre še poprej na lov. Zdaj začne tudi mali v sina tiščati, ter ga lepo prosili, naj danes ne hodi na lov, toda svojoglaven sin se ne zmeni niti za očetovo lepo besedo niti za materno milo prošnjo. Odpravi se po svojem potu, in gre. Kake pol ure od doma pride do neke stermine. Ali ko se po slermini navkreber spusti, se Podtakne, in puška, ki jo v roči derži, se mu sproži ravno v persi in ga umori. Ta žalostna prigodba se je na Tominskem pvipetila. Gotovo pa hi se ta nesreča ne bila pripetila, ko bi bil nesrečni sin poslušal svoje skerbno starše, ter jim pokor- ®fcino skazovall (Zg. Dan. 1865. str. 6.) 416 - Vsi ti žalostni zgledi nam zraven mnogih drugih enakih zgledov očitno spričujejo, da so otrokom, kteri četerte božje zapovedi ne spolnujejo, dobro ne godi' ne v sedajnem, ne v prihodnjem življenju. 3. Keršanski otroci, kteri danes poslušate moje besede ; spoštujte, ljubite in vbogajte svoje starše. Spoštujte jih : zakaj ako ne spoštujete njih, po kterih vam je Bog življenje dal, koga na svetu bi potem še spoštovali? Ljubite jih: zakaj ako ne ljubite njih, ki so vas izredili, in vam nezmerno velik 0 dobrega storili, in so nezmerno veliko skerbi in težav zavolj 0 vas prelerpcli, koga na svetu bi po tem še ljubili! Vbogajt 6 jih : zakaj ako njih ne vbogate, ki so vaša perva in ponatorn 3 gosposka, koga na svetu bi potem še vbogali? Bili bi najne' hvaležniši, najterdoserčniši ljudje, ako bi svojih staršev 1,0 spoštovali, ne ljubili, ne vbogali! In ako bi tudi na vso n 100 svoje starše spoštovali, ljubili in vbogali, jim vendar le nikak 0 niste v stanu poverniti vseh njihovih dobrot in vse njih° vfl ljubezni; ljubezen staršev do vas je zmerom veča kakor p 3 J e vaša ljubezen do staršev. Ako spoštujete, ljubite in vbog ate svoje starše, s tim tudi Boga samega spoštujete, ljubite ,n vbogate; kajti starši so božji namestniki. Ako pa staršev 110 spoštujete, tudi Boga ne spoštujete; ako staršev ne ljubit®^ tudi Boga ne ljubite; in ako staršev ne vbogate, v Boga ne vbogate. In če bi se tudi kterikrat P r merilo, da se starši do vas ne obnašajo tako, kakor hi obnašati imeli, sle jim vendar le spoštovanje, ljubezen i° / korščino dolžni zato, ker so vam za Bogom začetniki va ^jj 0 življenja. Spoštovati, ljubiti in vbogati jih morate za Boga, ki je vselej vse časti in hvale in vse ljubezni vre ^ in ki vam bo vašo zvestobo v spolnovanju četerte bozj 6 povedi obilno poplačal v sedajnem in prihodnjem živj Amen. 417 - XL1I. Keršanski nauk. Dolžnosti rejencev in učencev. 1. V zadnjem keršanskem nauku sem vam v mnogih žalostnih zgledih pred oči poslavljal, kako ojstro in kako hudo da Bog strahuje take hudobne otroke, kteri čelerte božje za¬ povedi ne spolnujejo, in se pregrešijo zoper spoštovanje, zoper ljubezen in zoper pokorščino, ktero so staršem dolžni. Lahko s le spoznali iz teh zgledov, da se je hudobnim otrokom bati najhujših časnih in večnih kazen. Ker pa čelerla božja zapoved govori le samo od otrok In staršev, vlegnil bi kdo misliti, da četerta božja zapoved ne zadeva nikogar drugega razun otrok in staršev; toda to ni tako: niarveč nam veleva četerta božja zapoved, da moramo spošto¬ vati tudi vse tiste, ki so namestniki naših staršev, ter rednike in učenike, gospodarje in gaspodinje, duhovske in deželske gosposke, in tudi vse tiste, ki so časti vredni zavoljo svoje starosti in veljave. — In tedaj bomo zdaj najpoprej pre¬ mišljevali : Dolžnosti rejencev in učencev do varhov, oskerbni- kov, rednikov in učenikov. 2. Marsikterikrat se prigodi, da otrokom starši clo zgodaj pomerjo, in varili, oskerbniki in redniki zdaj starše na mestujejo takim zapuščenim otrokom, ter jim oskerbljujejo dušo in telo, in zadostujejo njihovim dušnim in telesnim po¬ zebam. Težke dolžnosti imajo nad seboj taki varhi, oskerbniki in redniki, in težaven odgovor jih čaka na dan sodbe. — Urokom, kedar nekoliko odrastejo in se jim pamet bolj od¬ pirati začne, treba je spet obilnišega podučenja. Starši in r «dniki jim ga ne morejo vselej dati, deloma zato ne, ker ^*»i, nauk. '7 — 418 sami niso zadosti podučeni, deloma pa zato ne, ker so zader' Žani po mnogih drugih potrebnih opravilih. In ravno zato prevzamejo keršanski učeniki v šoli in v cerkvi natanjčniš® podučevanje in lepo izrejo otrok, po kleri si zamorejo otroci svojo časno srečo uterditi in za večno zveličanje lepo skerbeti- V šoli se namreč otroci učijo brati, pisati, računiti in š® mnogih drugih potrebnih in koristnih reči. V šoli in v cerk v ' se otroci natanjčno podučujejo v resnicah svete vere, v ker' šanskem nauku, skerbno se odvračujejo od hudega in zves t0 napeljujejo k dobremu, napeljujejo k bogaboječemu, pobožne®’ 11 življenju. šola in cerkev sta tedaj zares veliki dobroti’^ 1 keršanskim otrokom, in keršanski učeniki v šoli in v cerk' 1 jim lepo namestujejo očeta in mater. Težaven stan keršanski učeniki, težke dolžnosti so jim naložene, in teže, odgovor jih čaka nekdaj pred božjim Sodnikom. Da res 1,1 lahka reč, iz človeškega serca, po izvirnem grehu popačene^" in k hudemu nagnjenega, divje obrastlike hudega poželj eI1 J 0 trebili, in človeka na pravem potu ohraniti, skušajo si s ^!' g v nis° s aD>° ki komaj po dvoje ali troje otrok imajo. Kolikanj teža nalogo imajo tedaj še le keršanski učeniki, kterim ni l e 0 po dvoje ah po troje otrok izročenih, ampak do po slo, pol drugi sto otrok in včasih še več. In kakor ho R°£ j e govor tirjal od keršanskih staršev, kterim je le samo \ ali troje otrok izročil; ravno tako bo natanjčen odgovor od keršanskih učenikov, kterim je tolikanj obilno št e šolarjev in učencev v izrejo dal. ... rednik' Ker pa potem takem keršanski varhi, oskerbniK’, g0 in učeniki v svojem težavnem stanu starše namestujejo, 0 svojim rejencem in učencem res veliki dobrotniki, se pa . r bn® sebi ume, da so tudi rejenci in učenci dolžni svoje . jp varhe, oskerbnike, rednike in učenike spoštovati, 0 u vbogati, ravno kakor otroci svoje starše. Ravno tise (1)( ji nosli tedaj, ki jih otroci imajo do svojih staršev, i® rejenci in učenci do svojih varhov, oskerbnikov, re 01 učenikov. v j»0> Namesto da bi vam tedaj ponavljal to, kar se ^ 0 jj d® pravil takrat, kedar sem vam razlagal dolžnosti ° - 419 - staršev, bom vam povedal rajši par spodbudnih zgledov, kteri naj vas naganjajo, da t * P Cesar Ha _ do varhov, oskerbnikov, rednikov «‘ gina doV zel, m drijan je bil Antonina s priimkom P° bo « n ,.; v oržen in vdan, Antonin je bil cesarju Hadrijanu tako mocn f ‘ ^ najboljši sin da ga je spoštoval in ljubil tako močno atud^ svojega pravega očeta ne more lepši sp Q otožnega Ko je bila huda bolezen cesarja Hadrijana ' Antonin naredila, da je hotel samemu sebi življenje vzetl ’ [ . u ; e k njemu prihitel, ga tolažil, mu stregel, kar m s __ y le mogel, da bi mu bil polajšal njegov žalostni sU '• svetem pismu nahajamo lep zgled blagega mladenca, nad k ei naj bi se razgledovali vsi rejenci in učene. T«imamo nad pobožnim Samuelom. O tistem času, 0 ...? r , . en p r j_ snidnico imeli v Siluntu, in jo bil Hei k ve likemu peljeta Elkan in Ana svojega sinceka Samu , la duhovnu Heliju. Od Boga sta ga bila izprosila, 1 J storila, da bo vse svoje dni Gospodu posvečen, in < a hiši stregel. Samuel je bil tedaj izrejen in po ucevc p Helijevim varstvom in vodstvom. Lepo je o rasca , ju z je bil pred Bogom in pred ljudmi, ker je zvesto sluzil Bogu in verno vbogal Helija, svojega rednika in učenika. Bil je Samuel dvanajst let star, ko spi enkrat v šotoru Gospodovem v kterem je stala skrinja zaveze. Sedmere luči na zlat svečniku so pred njo gorele. Ileli je ondi blizo, pa na rugem kraju spal. Kar Bog zakliče Samuela. Samuel meni, da ga Heli kliče, vstane, gre k njemu in reče: »Glej, u ’ si me klical". Heli reče: »Nisem te klical; le poj J? Samuel gre in zaspi. Gospod pa ga v < rugic P° 1 ' spet vstane, gre k Heliju, in reče: »Glej, u se ’ • . klical!« Heli zopet reče: »Nisem te klical, moj s - ' P J in spil« Gospod pa Samuela v tretjič zakliče. Samuel pride k Heliju, in Heli je spoznal, da je Gospod mladenca klica i l®daj mu reče: »Pojdi in spi; in če te se poklice reci. Go¬ vori, Gospodi tvoj služabnik sluša.« Samuel zopet zaspi, m Gospod ga zakliče: »Samuel, Samuel!« In Samuel se oglasi, re koč: »Govori, Gospod! tvoj služabnik slusa«. ledaj mu Gospod reče; »Glej, vse bom spolnil nad Helijem, kar sem I — 420 — žugal njegovi hiši. Vedel je, da sinova nespodobno živil®* pa ju ni strahoval." Za jutra pokliče Ileli Samuela, in 11,0 reče: „Kaj li je Gospod govoril? Prosim te, nikar mi ne zakrivaj." Samuel mu je vse povedal in ni nic zatajil. ^ Heli je rekel: „0n je Gospod; naj stori, kar mu je dopadljivo-, Samuelu pa se je Gospod večkrat prikazoval v Silunlu, in vS ' so spoznali, da je on resničen Gospodov prerok. (I. Kralj. Samuel nam je živa priča, da Bog z obilnim blagoslov^ blagruje rejence in učence, kteri zvesto spolnujejo svoje do nosti do svojih rednikov m učenikov. — Cesar Teodozij Vel' je želel prav po keršansko izrediti svojega sina ArkadjJ^ Obernil se je torej do ledajnega papeža Domaza, naj bi on poskerbel pobožnega in modrega učenika. Papež mu p 0! Vj dijakona Arzenija. Arzenij pride v Carigrad, in cesar mu v svojega sina, da bi mu ga izredil tako, da bo rastel ne ^ učenosti, ampak tudi v pobožnosti in bogaboječnosti. D® Lj| je torej popolnoma pod oblast svojega sina, akoravno J e r ravno ta sin namenjen za naslednika cesarjevega. In ko c ^\ nekega dne slopi v tisto izbo, v kteri je Arzenij pod 110 , mladega Arkadija, zapovedal je, da je moral Arkadij slo ^ a i ( o gologlav poslušali nauke, ktere mu je Arzenij dajal. ^ ||C j imenitna se je temu slavnemu cesarju zdela dolžnost, da lL ^ 9t l in učenci lepo spoštujejo svoje rednike. — Nadvojvoda Avstrijanski je ob času Francoske vojske zvedel, da j e ^ $ nekdajni učenik, cesarski general Spanochi (Spanoki) i 9 vojski zajet, in je v sužnost prišel. Kakor hitro nal, '° ^e- Karol to zve, se vsede, ter piše Francoskemu generalu, d 0 remu je bilo Moreau (Moro) ime, tako-Ie pismo: » Ve(fl> sp us 11 V ^ J * I §0 i ob vojski ni navada taka, da bi kdo zahteval, « a j ŽO oS l junaški general, ki je na vojski v sužnost prišel; todi ’ me veže, da za generala Spanokija pred Vas , P0 'ml,i U prošnjo. Bil je Spanoki nekdaj moj učenik, in kar i 11 po vsem zasluži, da ga spoštujem!" Moreau prebere milo se mu pri sercu stori nad toliko hvaležnostjo jpjš®’ dovo do njegovega nekdajnega učenika, in tedaj nl ‘ . }; Da svoje spoštovanje do Vašega Veličanstva na zn v 4 ravnokar naravnam, da mora hrabri general Sp»n ohl urah na Dunaju biti," 421 Neki učenik je njega dni podučeval pokojno Prusovsko kraljico, blago Alojzijo, dokler se je bila svoje mlade dni še znašla v mestu Darmstadt. Ker je bil mož že prileten, pa bi kil vendar le rad pred svojo smerljo še enkrat vidil svojo nekdajno učenko, sklenil je, potovati v mesto Berolin, kjei je kraljica bivala o tistem času. Spusti se tedaj na pot, v mesto pride, in kraljica ga vsa vesela sprejme prav prijazno. Prav ljubeznivo se je ž njim razgovarjala, ravno tako tudi kralj, k° je bil zraven prišel. Na zadnje kraljica vprašuje učenika, če ne želi še kake posebne reči, ker se ni bila v nadi, da k' se bil mož kar brez vsega posebnega opravila spustil na tolikanj dolgo pot. Učenik pa reče, da ne potrebuje nobene rc ei, ker lahko shaja, in da je v Berolin prišel le samo zato, bi svojo nekdajno učenko še enkrat videl, videl kar kraljico ’n mater. Kralj mu na to naroča, da naj si zdaj mesto ne¬ koliko ogleda, ob eni uri čez poldan pa naj pride k obedu. Ponižni starček se izgovarja, ter si no upa priti k obedu. Kralj pa mu prigovarja, da naj le kar brez vsega vgovora pride, ker bodo sami obedovali. Učenik torej pride ob odlo¬ čeni uri, in je obedoval z kraljem in kraljico. Kedar iz za mize vstanejo, mu je kraljica v dar dala svojo lastno podobo, obrobljeno z zlatom in dragimi kamenci, ter mu rekla: „Moj ljubi, stari učenik! vzamile la-le dar v spomin na svojo nekdajno učenko, ktera je prav iz serca vesela, da Vam za- more še enkrat izreči svojo zahvalo.« Kaj takega starček ni kil pričakoval, ravno zato je pa tudi tako močno osupnil, da skor ni mogel do besede. Od samega veselja ga solze polijo, tur namesto besed spričujejo, kolika hvaležnost da mu dije v sercu. Zdaj mu kralj tudi še na znanje da, da je vse pre¬ skrbljeno, da se bo, kedar ga bo le koli volja, kar zastonj ^kko peljal nazaj v Darmstadt. Vsi ti zgledi nam od ene strani'poterdujejo, da so učenci ’ n rejenci dolžni, spoštovati, ljubiti in vbogati svoje rednike, Var ke, oskerbnike in učenike, kteri jim starše namestujejo, in aa mesto staršev skerhijo za njih časni blagor in njihovo večno Sre čo. Od druge strani nam pa ti zgledi pred oči postavljajo plačilo, s kakoršnim pravični Bog oblagodaruje pridno in v k°giji ve rejence in učence. 422 - ib Dovolite, da vam povem zdaj še en svariven zgled, •* kterega bote spoznali, kako gerdo in pregrešno da je, ako rejenci in učenci nehvaležni svojim rednikom in učenikom; spoznali pa tudi, kako da Bog morsikterikrat že v sedajnefl 1 življenju hudo obiskuje rejence in učence, kteri ne spoštujej 0 ’ ne ljubijo in ne vbogajo svojih varhov, oskerbnikov, redniko v in učenikov. V neki šoli blizo mesta Naumburg na Neme’ so se bili učenci tako silno razvadili, da še po noči 1,15(1 mirovali, ampak so razgrajali in razsajali, nerodnosti dop 0 '' čenjali in ljudem nepokoj delali. Eden zmed učenikov bi ^ rad ustavil in odpravil to razvado, ter konec storil takem 11 razposajenemu ravnanju. Torej je večkrat po noči vstajal, j 11 vunkaj hodil, ter pazil, da bi na sled prišel rogovileženo j” ponočnjakom. In res je zasačil mnogoterega, ter ga * er ° v strah jemal. Prigodi se pa, da se je bil nekega dne n«' koliko dalj časa na vertu mudil, tako, da je že tarna ko je prišel na odročni mostovž, kteri ga je peljal do njeg° v spavnice. In glej, res v veliko srečo mu je bilo, da je v roki imel. Ko namreč pride pred duri, zadene s pol*"®® Iesičjo past, ktera je bila ondi nastavljena. Past se sproži, \ palico zdrobi. Učeniku sicer past nič žalega ni naredile, vsa škoda, ktero je iz tega imel, bila je ta, da se je bil n koliko prestrašil, ko se je bila past sprožila. Ker je bil namen, zavoljo kterega je bila past nastavljena, očitno 1® da bi bila past skerbnemu učeniku noge zdrobila, in mu ' g j branila, zasledovati še na dalje razposajene ponočnjake- 9 ^jl na vso moč prizadevali, da bi zvedeli hudobneža, kteri JU past nastavil. Toda prazno je bilo vse preiskovanje m V ^ devanje, in nikakor niso mogli na sled priti tistemu hu 0 . d bil ^ Nekoliko let pozneje pa je ravno ta učenik pismo < nekega človeka, kteri je takrat v šolo hodil, ko je bi a jc past nastavljena, pozneje pa je stopil v vojaški stan. ^ ge do huzar postal. In v pismu pripoveduje ta huzar z mi ® ^ijo, in vžaljenim sercem, da je bil on doprinesel tisto 1 ^o ter past nastavil dobremu učeniku. Na dalje popisuj®^ da ga je zavoljo tega hudodelstva dohitela strahova' \t božja, ker mn je v bitvi pri Corndorfu (Zorndorf) * * pri" sovražnega topa izstreljena, zdrobila obedve nogi, ter » - 423 - pravila v ravno tako nesrečo, v kakoršno je nekdaj on mislil pripraviti svojega skerbnega učenika z nastavljeno lesičjo pastjo. Ves skesan spoznava zdaj svoje hudodelstvo, in milo prosi, naj bi mu ga učenik odpustil. Zraven tega pristavlja, da močno želf, naj bi učenik to njegovo pismo očitno v šoli bral svojim sedajnim učencem, ter jih s tim pazne storil na božje straho- va nja, s kakoršnimi Bog dostikrat že na tem svetu obiskuje neporedne in nehvaležne učence in rejence. Svoje pismo sklene nesrečni huzar z naslednjimi besedami: „Kakor hitro se mi noge zazdravijo, bom prišel, ter Vas kleče prosil od- puščenja na ravno tistem mestu, na klerem sem doprinesel največe hudodelstvo, kterega sem le koli kdaj storil v svojem življenju/* Poglejte, keršanski rejenci in učenci! tako hudo tepe Bog včasih nehvaležne rejence in nevbogljive učence! 3. Keršanski rejenci in učenci! ako vam je ljuba vaša easna in večna sreča, spoštujte, ljubite in vbogajte svoje varhe, Oskerbnike, rednike in učenike kakor svoje lastne starše! Sveto pismo pravi: „Moj sin! z mladega sprejemaj nauk. in našel boš modrost do sivih las**; (Sir. 6, 18.") „da ne boš poslednjič, ko boš oslabel svoje meso in svoj život, zdihoval, rekoč: Zakaj sem sovražil krotitev, in se moje serce ni vdalo svarjenji? zakaj nisem poslušal glasu svojih podučevavcev, in nagnil svojega ušesa učenikom?** (Pregov. 5, 11 — 13.) Temu opominjevanju pristavlja sveti Nil naslednje besede: „Učilve (podučevanja) ne smemo imeti za kako lahko in kratkočasno reč; zakaj ljudi podučevati in voditi je najtežavniša reč. Pa¬ stirji imajo živino pod svojo oblastjo, ravno zato se jim po sreči izide njihova voditev; kdor pa ljudi vlada in vodi, S' do dobrega skuša, kako težavno da je to opravilo zavoljo ''azličnega značaja (ljudi) in zavoljo različnih dušnih zmožnost. Bavno za tega voljo je treba spoštovati in častiti učiteljski stan.*« p a p 0 čemu nam je vse drugo prigovarjanje in opo- minjevnnje, ko nas sam božji Sin s svojim lastnim zgledom °pominja lepo, da ne more lepši, da naj spoštujemo svoje re dnike i n učenike; od njega beremo v svetem evangeliju: °n jima je bil pokoren :** (Luk. 2,51.) pokoren je bil ne e svoji materi Mariji, ampak tudi svojemu varhu in redniku, — 424 svetemu Jožefu. Borlite tudi vi, keršanski rejenci! pokora' svojim rednikom in učenikom; spoštujte jih, ljubite jih, vbogaj 10 jih, da bole tudi vi z Jezusom vred rastli v modrosti in starosti? in v milosti pri Bogu in pri ljudeh! Amen. LXIII. Keršanski nauk. * a V Dolžnosti poslov ter hlapcev in dekel do gospodarje in gospodinj. 1. četerta božja zapoved ne hrani v sebi le samo l ' s dolžnost, ktere imajo otroci spolnovnli do svojih staršev, ® 0I [ veleva, da moramo spoštovati tudi še vse tiste ljudi, k ter' namestniki naših staršev, ter rednike in učenike, gosp 00 J in gospodinje, duhovske in deželske gosposke, in tudi vse l l& 1„; _i _ _j_? _ i* ki so časti in spoštovanja vredni zavoljo svoje star 0 ?* 1 veljave. — In ker smo zadnjič obravnavali dolžnosti rejen in učencev do varhov, oskerbnikov, rednikov in pridejo zdaj na verslo: učeni i e v Dolžnosti hlapcev in dekel do gospodarj in gospodinj. • n de * 10 2. Kaj so zlasti posli, ter hlapci m svojim gospodarjem in gospodinjam dolžni? Hlapci in dekle so dolžni: I. služiti svojim g°sp 0 ^.^ in gospodinjam v božjem imenu; II. so dolžni jih S P, j, n i v °li; III. jih ljubiti; IV. jim zvesto služiti; lD pokorščino skazovati. ~ I- Perva dolžnost hlapcev in dekel je, da ožj elJl spodarjem in gospodinjam služijo v božjem imenu, v . p 0 gi' strahu ali zavoljo Boga, to je: služijo tako, kak« teg a samemu služili, svojemu nebeškemu Gospodu. V 0 — 425 - sv. Pavl vsem hlapcom in deklam daje ta te prelepi nauk: »Hlapci! bodite pokorni svojim telesnim gospodarjem s strahom in trepetom, v priprostosti svojega serca, kakor n ®. us “’ \ ne služite le na oko, kakor da bi hotli ljudem dopasti, amp kakor hlapci Kristusovi storite voljo božjo iz serca ra i, in služite z dobro voljo, kakor Gospodu, in ne ka or ju em. (Efež. 6, 5—7.) Hlapci in dekle naj vedno to-le pred očmi imajo: „Božja volja je, da se znajdemo v služnem stanu, m ako prav in po božji volji opravljamo svojo službo, je to pre Bogom zarajtano ravno tako, kakor bi Bogu samemu službo opravljali." Vse svoje djanje in nehanje naj torej hlapci in dekle v Boga obračajo, vse svoje dela in opravila naj opravljajo 'n oskerbljujejo z dobrim namenom, ter zavoljo Boga in iz lju¬ bezni do Boga. Po takem ravnanju jim bo polajšan ves trud, jim bodo poslajšane vse težave, in služili si bodo dvojno plačilo, ter enega časnega, kterega jim bodo dajali njihovi pozemeljski gospodarji, enega pa večnega, kterega jim bo dal ob svojem času nebeški Gospod. — V ozir tega vsem hlapcom in deklam z lepim izgledom sveti pobožni Janez Tebajski (iz Theben-a), Manjši imenovan. Bil je Janez učenec častitljivega samotarca, svetega Ammona, kteremu je dvanajst celih let služil in stregel z nedopovedljivo pridnostjo in zvestobo. Akoravno pa je stari, bolehni samotarec prav dobro poznal njegovo ne- vtrudeno pridnost in delavnost in njegovo nenavadno zataje¬ vanje samega sebe, vendar ga le prav nikoli ni pohvalil z nobeno besedo ne. Kedar pa se je Ammonu bila približala smertna ura, prime vpričo drugih samotarcev pobožnega Janeza za roko, ter mu pravi: »Bog ti daj nebesa; Bog ti bo dal nebesa; Bog ti mora dati nebesa!“ In na to trojno priserčno blagrovavno besedo Ammon Janeza izroči drugini očakom v varstvo in obrambo, in pravi; „Ta-le ni človek, temveč an- gelj je, ker mi je dvanajst celih let v moji bolezni stanovitno služil in poterpežljivo, dasiravno mu za vse to nikdar nisem dal ne dobre, ne prijazne besede.“ Poglejte, ljubi moji! to se pravi v božjem imenu služiti 'n zavoljo Boga, ako složni človek ne gleda tolikanj na časno plačilo, ne gleda na hvalo in grajo, ampak si misli: »Bog je “oj gospod, moj gospodar in zapovedovavec; iz ljubezni do — 426 njega hočem prenašati težo tega dneva, njemu hočem v vsem dopasti, njemu hočem zvesto služiti v vseh rečeh.“ V to, da v takem duhu služijo keršanski hlapci in ker- sanske dekle, ter služijo v božjem imenu in zavoljo Boga, jih zavezuje že naša sveta keršanska vera. Nikakor namreč n® smejo pozabiti, da je služnemu stanu še le sveta keršanska vera naravnala boljšo osodo. Sveta keršanska vera namreč ] e gospodarjem začela na serce navezovati, da morajo hlapce ,r j dekle imeli, kar brate in sestre in morajo ljubeznivo ž njim' ravnati, zalo, ko imajo enega in tistega Očeta v nebesih tsk° gospodarji, kakor tudi hlapci in dekle, in so vsi udje ene£ 3 duhovnega telesa, čigar glava je Kristus. Že leta 305 je svet 3 cerkev v Elviranskem cerkvenem zboru zaukazala, da mor 3 pet do sedem let pokoro delati žena, ktera bi terpinčila sv# sužnjo, in kakor poprej, tako je tudi pozneje vsigdar skerbel 3 j da osoda hlapcev in dekel ni bila prežalostna. — če pa # nevernike pogledamo, se kar lahko prepričamo, da ja r , kervavih solz vreden bil stan hlapcev in dekel med njim 1 * Gospodar jih je imel v terdi sužnosti in jih je marsikleril# manj obrajtal kakor nemo živino, in smel jih je terp# 1 ' kolikor le koli je hotel, ali še clo umoriti, ako se m« zljubilo, in nobena gosposka ga zavoljo tega ni sklicevala odgovor. II. Druga dolžnost hlapcev in dekel je, da spoštuj e j svoje gospodarje in gospodinje. In spoštovati so dolžni zavoljo oblasti, ktero je Bog dal gospodarjem in #° dinjam nad hlapce in dekle. Spoštovati jih morajo tudi * | ker je to božja volja, in ker Bog to zapoveduje. Sv. °P^ ef j Pavl pravi: „Hlapci, kteri koli so pod jarmom (to J e ’ služijo neverskim gospodarjem), naj svoje gospodarje vse vredne čislajo, da se ime Gospodovo in nauk ne P re { ^ nn je (kakor bi Gospod in njegov nauk podpiral gerdo o n hlapcev). Kteri imajo pa verne gospodarje, naj j'h n ® ; čujejo, ker so bratje (si med seboj po Jeznsn Kri temveč naj jim (še tem) bolj služijo, ker so verni in 'J 1 m kteri so dobrote deležni«, to je, kot sovernikom in de ravno tiste dobrote, ter odrešenja, posvečenja in z ye - 427 n8 j jim služijo tem pridniši in tem voljnejši. Služijo naj jim že zato, ker so njih gospodarji, potem pa toli 0 °J z f”’ ker so kakor keršanski gospodarji zveste postrežbe toliko bolj vredni. (I. Tim. 6, 1. 2.) Po tem nauku Pavlovem so Ker- šanski hlapci in keršanske dekle dolžni spoštovali in častiti svoje gospodarje in gospodinje, ako bi tudi ne ime i pra\e vere; kolikanj bolj pa so spoštovati dolžni še le pravoverno gospodarje in gospodinje, naj so že ali bogati ali revni, o ri fl li budi, nizkega ali visokega stanu. Vendar pa vsakemu gospodarju in vsaki gospodinji ne gre e naka čast, ker niso Ysi enakega stanu, niso vsi postavljeni ua enako visoko stopnjo; zakaj tisti, ki so višej postavljeni in visokej povzdignjeni, so tudi veče časti vredni, in hlapci •n dekle jih morajo spoštovati po stopnji njihove visokosti in imenitnosti. Hlapci in dekle pa morajo spoštovati svoje gospodarje in gospodinje ne le v sercu, temveč tudi v besedi in v govor¬ jenju, in v vsem svojem obnašanju in zaderžanju. — In da bodo svoje gospodarje in svoje gospodinje tem rajši in tem lagleje spoštovali, naj nikdar nikar iz spomina ne spustijo, da se spoštovanje, kterega gospodarjem in gospodinjam skazujejo, na Boga samega povračuje, čegar namestniki so gospodarji in gospodinje, ker so od njega prejeli svojo oblast nad hlapce in dekle. „Zakaj le od Boga je vsaka oblast, in vsi, kteri imajo oblast, so od Boga postavljeni", piše sv. Pavl (Rimlj. 13, 1.). III. Tretja dolžnost keršanskih hlapcev in dekel je, da ljubijo svoje gospodarje in gospodinje. Ljubezen jim skazujejo, ako jim dobro hočejo, dobro želijo, in dobro tudi storijo, kar in kolikor morejo. Ljubezen jim skazujejo, ako so jim hvaležni za prejete dobrote in ako pridno za njih molijo. Ljubezen jim skazujejo, ako jim v sili pomagajo, jih v nadlogah podpirajo, jim v bolezni lepo strežejo. Naj vam ta nauk z n ekim lepim zgledom bolj živo postavim pred oči: Pri nekem trgovcu, ki je s kožuhovinjo teržil, in mu je bilo Maignon ' m e, se je v Parizu od leta 1765 do leta 1785 v službi znašla dekla, po imenu La Blonde, ktera je res s toliko ljubeznijo ^dana bila svojemu gospodarju in svoji gospodinji, da le redko — 428 — redko ktero družinče s toliko. Veliko let že je bila pridno služila v Maignonovi hiši, dokler je vse lepo po sreči šlo njenemu gospodarju, in si je bila v teh letih 350 tolarjev prislužila in privarovala. Zdaj pa je prišla doba, o kteri se j® imelo polerditi, , ali bo La Blonde tudi v nesreči ljubezen in zvestobo ohranila svojemu gospodarju in svoji gospodinji- Maignonova kupčija je jela vidoma pešati, in o kratkem čas« je pri čistem obožal. Dasiravno La Blonde zdaj ni več upanj® imela, da bi tudi še posibmalo kaj letnega plačila dobivala, j e vendar le še v službi ostala. Kmalu na to Maignon umerja ter vidovo z dvema otročičema zapusti v veliki siroščini. Vi' dova nikakor ni bila v stanu sama preživiti sebe in svoj® otročiče. La Blonde tudi še zdaj pri vidovi v službi oslan®’ toda namesto da bi bila gospodinja dekli skerbela za hrano ' n plačilo, bilo je ravno narobe, kajti dekla je preživila svoj® gospodinjo in njuna otročiča z zaslužkom, kterega si je bil® privarovala o prejšnih letih. Toda ta zaslužil? je kmalu p°® e * in zdaj ni imela drugega več razun letnih 50 tolarjev, ki j 1 " je iz neke dedščine dobivala. Tudi te je delila s svojo g°" spodinjo in njeno družinjo, in ko s tim v Parizu, kjer je dr»" gina neznano velika, niso mogli shajati, je clo svojo oblek 0 ’ kar jo je od več imela, razprodajala, in si po noči s stre* pri bolnikih kaj zaslužila, da je zamogla z nojpotrebnišo hr*> in opravo oskerbeti svojo gospodinjo, ktera je zmerom hujši b lehala, in kteri je po dnevu stregla, kar je le mogla. Tako J delala do 28. aprila 1787 leta, o kterem dnevu je umerla nj®° služb®’ gospodinja. Tu in tam jej ponujajo zdaj ljudje dobre gu^vunijf. ... ...... „u..j - ,.0- in gosposka je pripravljena Maignonova zapuščena otroka -V ^ jeti v sirotišnico; toda La Blonde se ni vdala ne v eno, v drugo, marveč je terdno sklenila, skerbeti za vboga in je rekla: Dokler bom jaz živela, bom jaz mati si otroči® 0 ’ rotai* 1 ® * jm ® nl1 ? Cul se podati, ker se je n' , SV0J ro J stni kra J’ P° “^ n0 z,ve,a ’ ter larilfo JJJ J . Zanasa,a ’ da bo ondi bolj v cen° i.l.d. peče sladčice 1 'rh*' ko ,J e s ^dkorničar (pek, iz sladkor^ ‘o blago dušo i n n { jP entler po imenu, v svojo hišo spi uni službi nedolžnost v nevarnosti i. t. d. e) Skazujte svojo zvestobo s tim, da po vsi svoji moči pomagate gospodarju in gospodinji lepo po keršansko izredili njihove otroke, ter se od ene strani skerbno varujete, jih pohujšali z besedo ali djanjem, od druge strani pa si prizadevale, jim v ozir pokorščine, poter- pežljivosti, sromožljivosti in drugih lepih čednost spodbudne zglede dajati. Pri tem nikdar nikar ne pozabile, da so staršem otroci najdraži zaklad, kterega je ravno zato treba varovati najskerbnejši. Ko jo bil leta 1770 potres v mestu Port au Prince na otoku St. Domingo, se je neka zamorska sužnjo sama znašla v hiši svojega gospodarja ž njegovim detetom v naročju. Lahko bi bila nanagloma iz hiše vbežala, pa bi bila s tim deletovo življenje v nevarnost postavila. Tega pa nikakor ni holla, in je rajši svoje lastno življenje zanj darovala. Pokrila ga je hamreč s svojim lastnim životom, tako da je vse bervanje od Potresa podirajoče se hiše le nanjo vdarjalo, detetu pa nič žalega ni storilo. Dete gospodarjevo je bilo s tim res ovarovano, ali vboga dekla je kmalu na to izdihnila svojo blago dušo. L — 432 — f) Skazujte svojo zvestobo tudi z molčečnostjo. — Kar v hiši vidite in slišite, naj tudi v hiši ostane. Nikar ne raznašajte in brez potrebe drugod ne pripovedujte, kaj se v hiši godi. Z molčečnostjo se hote povsod ljudem prikupih in si povsod zaupanje pridobili; zakaj molčečega človeka vsi radi imajo in mu vsi zaupajo, ker je varna pri njem vsaka beseda tako, kakor bi bila v grob zakopana. Jezični človek pa je ravno kot razpečateno pismo, kterega vsak lahko bere* kdor le hoče. V. Peta dolžnost keršanskih hlapcev in dekel je, da pokorščino skazujejo svojim gospodarjem ‘ n gospodinjam. — Poglejte, keršanski hlapci in keršanske dekle! vi ste ravno zato v službo stopili, in se pogodili ^ plačilo, da bote storili vse to, kar bota ukazovala gospodar in gospodinja; in kar takrat, ko ste prostovoljno služiti začeli* s ^ e se svoji lastni volji odpovedali, in se podvergli volji gosp 0 darjevi in gospodinjini. Gospodarja in gospodinjo vbogati S^ tedaj dolžni že po človeških pravicah, ker ste se tako dili, in ste jim obljubili, da bote vbogali. Vendar pa bi vi ne ravnali šc po keršansko, ako bi sv°J gospodarje in gospodinje vbogali le samo zato, da bi n Jj_ o vstregli in njim dopadli. Da bo vaše ravnanje zares karšans ravnanje, morate jih vbogati iz bolj čistega namena, ter ' j Boga in iz ljubezni do Boga. To vam naroča sam sv. * ki pravi: „Hlapci! bodite pokorni svojim telesnim gospo 00 J v vseh rečeh; ne služite le na oko, kakor da bi bolh Ij 0 ^ dopasti, ampak s priprostim sercom in bogaboječi. K 0r ^ delale, iz serca radi delajte, kakor Gospodu, in ne kakor dem; ker veste, da bote od Gospoda prejeli povračilo de a (Kološ. 3, 22 — 24.) Karkoli se le zavoljo lastnega 0 stori in ne iz ljubezni do Boga, pred Bogom cene m nosti nima in nobenega zasluženja. Ako tedaj po svojih tudi še tolikanj prestanete in preterpite, vendar le pre e \i nobenega zasluženja nimate, in nobenega plačila pri ^'^gčifl 0 ne bote, ako svojim gospodarjem in gospodinjam P oli ne skazujete zavoljo Boga. - 433 - Nikar pa ne mislite, keršanski hlapci in k . er ® anS ^ da ste svoje gospodarje in gospodinje vbogati o zn> ’ kedar vam velevajo delali lo ali uno delo, opravljat, to al uno opravilo pri hišnem gospodarstvu, in da jun po e ? . ste te dela in opravila opravili, nič več ma, nima zaderžanje, in da jih tedaj, kar vaše zaderžanje zadeva, v g niste dolžni. Če tako mislile, močno se molite! Zakaj vedite, , kakor Bog gospodariem in gospodinjam zapoveduje, culi nau hlape, in nad deklami, ter jih od hudega odvracevati m k do¬ bremu napeljevati, da keršansko živijo: ravno tako ukazuje hog tudi vam hlapcom in deklam, da v vseh rečeh, kleie niso zoper božjo voljo, vbogale svoje gospodarje in gospodinje, m da jim torej pokorščino skazujele tudi takrat, kedar vam v ozir vašega lepega zaderžanja in keršanskega življenja kaj naročajo. Po tem takem: kedar gospodarji in gospodinjo svojim hlapcom ali deklam prepovedujejo preklinjevati, hudo govoriti, pijanče- vati, v slabe tovaršije zahajati, grešne znanja delati - , ali kedar jim zapovedujejo moliti, k službi božji hoditi in druge keršanske dolžnosti spolnovali: dolžni so, jih vbogati, ker jim kar božji namestniki v božjem imenu vse lo prepovedujejo in zapovedujejo. Pa tudi to si v spominu ohranile, keršanski hlapci in keršanske dekle! da ni še zadosti, ako ste svojim gospodarjem in gospodinjam le samo po vnanjem ali le samo na videz pokorni, ampak jim morale pokorni biti tudi znotraj v sercu, to je: podvreči jim morate tudi svojo voljo; kar vam ukazujejo, morate dragovoljno in radi storiti, nikar pa z nevoljo, z go- dernjanjem in s preklinjevanjem; zakaj vedite, da Bog pred vsem drugim na voljo gleda in na serce človekovo, in da pred Bogom nobene veljave in nobeno cene in vrednosti nimajo tiste dela, ktere ne izhajajo iz dobre volje, iz dobrega serca in iz dobrega namena. V ozir tega ste vi, keršanski hlapci in keršanske dekle 1 pač res marsikterikrat vsega usmiljenja čredni, in sicer ne tolikanj zalo, ker morate veliko težavnega Preterpeti, veliko zopernega prenašati, ampak še vse bolj zalo, ker vse ogodernjate, vse okolnele, in vse z zamerzo, nevoljo in togoto delale. Oj škoda škoda za toliko terpljenja, za toliko huda in pota, za toliko prestane zime in vročine, ko je vse zastonj in brez zasluženjal Ko bi vse to voljno in poterpežljivo Kmš, nimk. 28 - 434 — prenašali, bi enkrat pri Bogu za to neizrečeno veliko plačil 0 prejemali; ker ste pa vsi nevoljni in nepoterpežljivi, vas terp' ljenje na tem svetu tem hujši teži, in na unem svetu za vs° to terpljenje tudi nobenega plačila ne bote imeli, marveč vlegnete še clo pogubiti zavoljo svoje nepoterpežljivosti lD tako vara ne bo le samo enkrat, ampak vam bo dvakrat bud°> hudo na tem svetu in hudo na unem svetu v nezmerni večnost Vem, da se nekteri hlapci in nektere dekle izgovarjajo j® pravijo: „Kako bi dragovoijno in poterpežljivo opravljali svoj 0 dela in opravila, ko sta gospodar in gospodinja tolikanj nevše° nS in sitna, da vse ogodernjata?“ Toda tudi ta izgovor ne obvelja zakaj sv. Peter (I. 2, 18—23.) uči, rekoč: „Hlapci b 0( ^ podložni gospodarjem z vsem strahom, ne le dobrim in krotk^, ampak tudi čmernim; to je namreč gnada, če kdo iz g zavoljo Boga britkosti prenaša in po krivici terpi. Zakaj kak s čast bi bila, ko bi zavoljo prcgrešenja tepenje terpeli? Ak° P dobro delate in voljno terpile, je to prijetno pri Bogu. K te namreč ste poklicani; ker je tudi Kristus za nas terpel in je zapustil zgled, da hodite po njegovih stopinjah. On ni g re . storil, tudi ni bila najdena goljufija v njegovih ustih. On, bil preklinjan, ni klej; ko je terpel, ni protil; temveč se nJ°^. vdal, kteri ga je krivično sodil . u — Dragovoijno vbogajte e tudi čmerne in navtisnjene gospodarje in sitne in nevS *j e ] a , gospodinje, in ako imate tu in tam opravljati kake zoperne jih vendar-le radovoljno oskerbljujte, in se jih nikar ne sr° / J da le pregrešne niso. Mislile si, da vas je Bog som 1 v ta stan v kterem morete opravljali take dela, in ,., l0 njegova sveta volja, da tudi take nevšečne dela drog° v opravljate, in si s tim :ieb« :a služite. t0 $o 3. Poglejte, keršanski hlapci in keršanske dekle • j dolžnosti, rfi jih imate spolnovali do gospodarjev in g° " O da bi jih pač tudi res vsi zvesto spolnovali! Amen- XL1V. Keršauski nauk. Dolžnosti hlapcev in dekel do eden druzega, in pre¬ grehe hlapcev in dekel. 1. Hlapci in dekle so dolžni: vpervič služiti svojim gospodarjem in gospodinjam v božjem imenu in zavoljo Boga; drugič so dolžni, gospodarja in gospodinjo spoštovati; tretjič so dolžni, gospodarja in gospodinjo ljubili; če te rtič so dolžni, gospodarju in gospodinji zvesto služiti; in petič so dolžni, gospodarju in gospodinji pokorščino skazovati v vseh rečeh, ktere niso zoper božjo voljo in zoper božje zapovedi. 2. Ktere dolžnosti imajo pa hlapci in dekle do eden drugega ali med seboj? a) Dolžni so, eden drugega od hudega odvra- čevati. Ako tedaj nad tem ali unim zagledajo kako napako ali razvado, postavim: pijančevanje, zapravljivost, nezvestobo, pregrešno znanje, preklinjevanje, opravljivost i. t. d. so dolžni ga posvariti, opominjevati in zavračevati s kcršansko ljubeznijo in modrostjo. b) Dolžni so hlapci in dekle, eden drugega k dobremu spodbudovati in napeljevali tako z besedo kakor tudi z djanjem ali lepim zgledom, ter spodbudovati k gorečnosti za molitev, k pridnemu obiskovanju službe božje, k vrednemu prejemanju svetih zakramentov, h keršanskemu zatajevanju samega sebe, k varčnosti in prihran!jivosti, k po¬ lnosti v obleki in v vsem obnašanju, k čistosti in sramožlji- v °sti, k prijaznosti in priljudnosti, k zmernosti in treznosti, in k drugim lepim čednostim. 28 » - 436 - c) Dolžni so hlapci in dekle v keršanski lj u ' bežni in bratovski edinosti med seboj živeti, ter eden z drugim poterpljenje imeti, eden drugemu kaj pregledati 10 prizanašati, in kedar je sila, tudi v djanju skazovati svojo lj u ' bežen. Ako, postavim, eden ali drugi med njimi kaj oboli, ]0 ne more opravljati svojega deia, keršanska ljubezen zahtevi da drugi prevzamejo njegovo delo, in dragovoljno opravij 0 svoje delo in njegovo. Ali če kterega zmed njih zadene kak® druga nadloga, da mu drugi na pomoč prihitijo, in mu nadlog polajšajo, kar in kolikor morejo. —V neki delavšnici v Pari* je delalo več pridnih delavcev. Eden zmed teh delavcev J° imel v svojem stanovanju starega, slepega, obnemoglega voj Ščaka, kteri se je s svojim pičlim priboljsekom revno preži ye Miloserčni delavec mu vsak dan streže in pomaga storiti, vbogi slepec sam storiti ni mogel. Prigodilo pa se je, da J bil te vbotm vojščak zatožen zavoljo nekega dolga in t er J‘ ^ da naj ga plača. Da bi zamogel dolg poplačati, oberne $ e piše do nekega znanca, od kterega si je bil v nadi, da n 111 . pomagal. Odgovor res pride po pismu, in vbogi slep eC • prav težko pričakoval delavca, da bi mu pismo prebral. j vec pride, pregleda pismo, in vidi, da prošnja vojšakova ^ bila uslišana. Vendar pa miloserčni delavec noče poved 01 ' na znanje dati, kaj in kako je v pismu pisano; temveč^ . in vojšaka tolaži, da se bo kmalu dobil denar, za ktereg^, prosil. To reče, in se poda k vsem svojim tovaršem, ter l, od kraja pripoveduje, v kaki stiski da se znajde vbogi y ^ r bi in ž njim vred tudi on, ki vojšaka pod streho in na j„ ima; in jih prosi, da bi mu vsak po svoji moči pomag^^r zložili denar, da se spiača dolg. In res nabere toliko, jfl je treba bilo. Drugi dan izroči ubogemu slepcu dena^^ poplača dolg. Še le štirnajst dni po tem je vojšak kako lepo da so mu delavci pomagali. Pokazal jt uno pismo nekemu drugemu človeku, in ko mu pismo P se revček še le prepriča, da mu pomoč ni došla o ilaVe c od ktere jo je pričakoval, in zvč, da mu je dobroserčm pomoč preskerbel. - 437 - 3. Keršanski hlapci in keršanske dekle! dolžnosti, ktcre •mate do svojih gospodarjev in gospodinj, sem vam razložil ; razložil vam pa tudi dolžnosti, klere imate do eden drugega s Polnovali: naj vam torej zdaj tudi še kaj povem od pregreh hla Pcev i n dekel. , a ) Pregrešijo se tisti hlapci in tiste dekle, kteri ne služijo svojim gospodarjem zavoljo Boga ln ] 7 ‘ ljubezni do njega, temveč le zgolj zavoljo Sv °jega časnega dobička, ter ali zato, da bi dobivali Polnjeno plačilo, ali pa zato, da bi vstregli in se prikupili svojim gospodarjem in gospodinjam. Ravno zato pa tudi, kedar s j službe iščejo, nikoli ne vprašujejo, v kteri službi da bodo lasleje Bogu služili, lagleje svoje dolžnosti spolnovali, in tem pridniši za zveličanje svoje duše skerbeli; ampak le po- zvedujejo, v kteri službi da bodo zložniši živeli, manj truda 'n terpljenja, več pa plačila imeli. h) Pregrešijo se tisti hlapci in tiste dekle, ki svojih gospodarjev in gospodinj no spoštujejo, ampak se sirovo in gerdo do njih obnašajo, ter so vsi prevzetni, neušečni, čmerni in navlisnjeni, ter svoje gospodarje in gospodinje zasmehujejo, zaničujejo, zasra¬ mujejo ali še clo preklinjajo. Pregrešijo se hlapci in dekle, kteri kedar čutijo, da so v hiši potrebni, bi radi v strahu imeli gospodarja in gospodinjo, in se prederznejo, jim nespodobne imena dajati, kedar jih gospodar ali gospodinja zavračnjeta; ali kteri, kedar jih gospodar ali gospodinja opomnita na kako dolžnost, precej prešerno odgovorijo: „Vem, kaj mi je storiti; ni treba, da bi me kdo opominjal! Vsak naj sam za sebe skerbi! a Hlapci in dekle, ki tako delajo, ne poznajo svoje dolžnosti do gospodarjev in do gospodinj, ali po je nočejo poznati, in se nikakor ne smejo zanašati, da se jim bo dobro godilo. Sveto pismo nam pripoveduje od prevzetne dekle Agare, da je zaničevala svojo gospodinjo Saro, ženo Abraha¬ movo in njenega sina Izaka (I. Moz. 21, Galač. 4,29.); pa je kila s svojim sinom Izmaelom vred iz hiše izgnana, in jo je *adelo mnogo terpljenja v zasluženo kazen njene prevzetnosti. - 438 c) Pregrešijo se listi hlapci in tiste dekle, ki nobene ljubezni nimajo do svojega gospodarja in do svoje gospodinje, temveč jih še clo sovražijo, in jim hudo želijo ali še clo hudo storijo; jim za njihove dobrote noben® hvale ne vedo, jih v svojih molitvah nikdar v misel ne vza¬ mejo, in namesto da bi jih v nadlogah tolažili in podpirali, j ib še clo žalijo in dražijo. d) Pregrešijo se tisti hlapci in tiste dekle, ki nis 0 zvesti svojemu gospodarju in svoji gospodinji. V ozi’ r tega je silo veliko greha med hlapci in med deklami. Zop or zvestobo se pregrešijo tisti hlapci in tiste dekle, kteri, keda r so gospodarju ali gospodinji spred oči, pohajkovnjo, postopaj 0 in lenobo pasejo, ali pa se pogovarjajo, s tim veliko drage? 9 časa zatratijo, potlej pa delo opuščajo ali pa ga le poverho^ 9 opravljajo. O da bi pač vsi taki dobro premislili, da r vendar le Bog vedno vidi, akoravno jih gospodar in gospodinj 9 zmerom ne gledata, in da jih bo ponidoma zatrateni čas en!« 1 * 9 toži! pred pravičnim sodnjim stolom božjim! O da bi premis 1111 ! da gospodarju kruh odjemljejo in plačilo kradejo, ako niso pi* id '" in zvesti pri svojih delih in opravilih, ker stroškov velik 0 prizadenejo, prislužijo pa le malo ! Zoper zvestobo se pregrešijo hlapci in dekle, kteri g°' spodarjem in gospodinjam kradejo ali denar ali žilo ali oble* ali kaj drugega, in to ali zapravijo ali pa v svoje p°^ re __ porabijo. — Pregrešijo se tudi tisti, kteri svojim g 0 ^ darjem jemljo, in skrivaje pomagajo svojim staršem, s . v0 ^_ bratom in sestram. Kdor hoče svojim sorodovincem kaj P magati, n3j jim pomaga s svojim premoženjem, nikar pa 1 % t spodarjevim blagom. — Pregrešijo se hlapci in dekle, ki D -J —-- J-1; — * — • .... _kaj KUU.’ postavim: moke kaše, krompirja,'sočivja, soli, zabelje )• *• • tisti J ?°n S ' m ’ b, .j‘ h le 2 a P r() sijo. Pregrešijo se pa tudi ' pravijo Qpca aIi nadležujejo za take reči, ter J' vsega zll°r e ^ eDako : » Sa J Iahk ° daš; saj ima go^ to vedel n S 'i! t SHd S ° kiSI ne ^ ,0 n ič poznalo; in nobeden ' L beralm v 0! "~‘' Pre ^ eš) > se hlapci in dekle, ki ref* snnd - • j j C dn J°> kakor jim gospodar dati privolji ah S . spodmja dat, dopust,.-p regre J , ijo g ge P |apci de P ble , fcteri* 9 * 1 - 439 - za-se jemljo take jedi in pijače, kterih jim gospodar jemati ne popusti. Ako, postavim, hlapec ali dekla z vinom kaj opraviti imata, in jima gospodar vina piti n e dovoli, pa ga ven ar e pijeta, pregrešita se zoper zvestobo, ktero sla gospo arju o zna. — Toda, bodi Bogu milo! da si hlapci in dekle dostikrat iz vs ega tega nič vesti ne delajo, ker pravijo, da m greh, ako človek gospodarju, kterega služi, kaj vzame, da sne m spije. Vprašujem pa: Kdo jih je učil, da to ni greh? Lahko bi ze sami ob sebi spoznali, da je to greh za to, ker jim gospodar kaj takega ne dovoli in ne dopusti, in ker se vpričo njega kaj takega storiti ne upajo, temveč vse to le skrivši doprina— š»jo. — Zoper zvestobo se hlapci in dekle pregrešijo tudi pri kupovanju in predajanju, ako pravijo svojim gospodarjem, da so kako reč dražeje kupili ali pa kako reč bolj v ceno prodali, potlej pa tisti znesek, za kterega so kako reč bolj v ceno kupili, ali kako reč hoij drago prodali, za sebe prhramje. Tud; pri vožnji se vtegnejo hlapci in dekle pregrešit! zoper zvestobo, ako s konji, z voli ali z drugim gospodarjevim blagom po cestah več zaslužijo, kakor pa gospodarju odrajtajc, ali pa kaj manj povžijejo po pivnicah, kakor pa gospodarju v račun vzamejo, in kar je več od tega, za-se porabijo ali zatratijo. Priložnosti v take goljufije se nahajajo po mestih, nahajajo pe tudi na selih in so silno zapeljive za hlapce in dekle. Marsi- kleri zmed niih si misli: „Snj bi bil mogel dražeje plačati, ako bi se ne bil tolikanj vlekel, ali če bi tega no bil tako daleč šel iskat; zatoraj menim, da smem sebi prideržati toliko, koliko: ceneji sem to ali uno reč dobil, in kolikor dražeje sem prodal to ali nno reč, ki sen jo tolikanj hvalil in s ! !il. a Ali glejte, to ja nezvestoba in goljufija! zakaj ako gre hlapec ali dekla kaj prodajat ali kupovat ali z živino kaj zaslužil, ne gre v svojem imenu, temveč v imenu svojega gospodarja; ne gre 8 svojim? denarji, s svojim blagom in s svojo živino, temveč * firospodarjevimi denarji, z gospodarjevim blagom in z gospo¬ darjevo živino: če tedaj kako reč cenejši kupi, ali kako re* dražeje proda, ali z živino kai zasluži, kupuje in prodaja in zasluži vse »o svojemu gospodarju. T ega namreč ne smete s Pysd oči spustiti, da sta hlapec in dekla kar na enkrat zrastejo, in se nad gospodarjem .1. ° S P»™1 zadirajo in repenčijo, rekoč: „Ako vam nisem po ’ dekle plačajte, pa /rem’* ’ Ali glejteh tudi t* Jhj- » se pregrešijo zoper zvestobo, ki za Sc p silijo, preden je preteklo njihovo leto. Zoper zvestobo se pregrešijo tisti hlapci ,n dC J^j ki gospodarjeve otroke pohujšujejo in v greh nap j ■ si z govorjenjem ali djanjem, in ki potuho dajejo nep in malopridnim otrokom. Zoper zvestobo se pregrešijo tisti hlapci in tiste dekle, ki so raznaštjivi in opravljivi; ki komaj čakajo, da so aj napačnega v hiši godi, in že greje, ter na vse gerlo pripovedujejo slehernemu, ki jih le koli hoče poslušati, kaj se je zgodilo. e) Pregrešijo se tisti hlapci in tiste dekle, ki nočejo vbogati gospodarja in gospodinje, in jima nočejo pokorščine skazovati v poštenih rečeh, m so termas i, nagajljivi, uporni in vstavljivi. — Znajde se dan anes ve i o takih hlapcev in dekel, ki mislijo, da so storili in spolnili ze vse svoje dolžnosti, ako le poverhoma in tlačansko storijo svoje navadne vsakdanje dela in opravila, ktere jim gospodar ah gospodinja opravljati velevata. Znajde se tudi takih ne ravno malo, ki vsako delo ogodernjajo, omermrajo, okolnejo, in ga le * nevoljo opravljajo in z zamerzo in nepoterpežljivostjo. So- sehno veliko pa nahajamo takih, kteri morda navadne dela in opravila še nekama oskerbljujejo, kakor gospodar in gospodinja - 442 — zahtevata, toda v ozir svojega zaderžanja ne dajo do sebe nobene besede. Ako gospodar ali gospodinja ukažeta delati to ali uno delo, delajo ga in opravljajo; kakor hitro pa rečeta moliti, v cerkev hoditi, svete zakramente prejemati ali v drugih rečeh se po keršansko zaderžati, jih kar hitro zavračujejo, ter pravijo: „Kaj vam mar zato. Vem, kaj imam storiti. Zado- voljni bodite, da vam opravljam vaše delo: v druge reči p a se mi nikar ne vtikajte!« Toda povem vam. da hlapci in dekle* ki tako ravnajo, ne poznajo svoje dolžnosti, in se gcrdo pr«" grešijo zoper pokorščino, ktero so dolžni svojim gospodarje« 1 in gospodinjam. 4. Keršanski hlapci in keršanske dekle! vaš stan je reS težaven slan: iib a) Težaven je vaš stan že sam ob sebi. Pri tuj’ ljudeh si kruha iskati, svoje zdravje in svoje telesne obračati drugim ljudem v prid, svoji prostosti in svoji volj’ ; odpovedati in jo podvreči drugim ljudem, je res težavna reC j in naj kako družinjče tudi še tako dobro službo ima, je dar-fe žalosten njegov stan, sosebno ako mora služiti ves ^ življenja. Zares kervavih solz vreden pa je tisti hlapec tista dekla, ki si nobenega zasluženja pri Bogu ne na Poglej, ljubo keršansko serce! ako bi bil po različnih služil kakih 30 ali 40 let, veliko britkost in grenkost * ’ obrabil vse svoje zdravje in vse svoje moči, kaj bi ti * a ' t in pomagalo vse to, ko bi za vse to ne dobival nobe plačila v večnosti? b) Težaven je vaš stan v ozir vaših g° s P° in gospodinj. Med gospodarji in gospodarji, in med pO' dinjami in gospodinjami je velik razloček. Eni so kro * ^ hlevni, miroljubni in poterpežljivi; drugi so ošabni, časti ^ nevošljivi, lakomni, emerni, nezaupni, terdi in togotni; imajo zraven svoje dob-e tudi svojo slabo stran.. E- t koli službo spreminjale, pridete v dotiko 10 1 drugačnimi ljudmi, "kteri imajo svoje posebnosti, se je treba vdali in privaditi. Kudo, zares hudo ]gl0 mora družinjče vsako leto ali še clo večfera* n - 443 - iskati si drugega stanovanja in služiti drugega gospodarja. Kdor nima vedno Boga pred očmi, kdor se ne premaguje in samega sebe ne zatajuje, kdor si svoje butare ne lajša dan na dan z nadnatornimi nagibi, in si ne prizadeva, prislužiti si s tim božjega dopadanja, mu bo njegov služni stan zares mu čiven stan. <0 Težaven je vaš stan tudi še zavoljo nevar ^ost, ktere so združene z vašim stanom. Res je, a ima vsak stan svoje nevarnosti, največ jih ima pa gotovo družinjski stan ali služni stan. Po navadi so mu največe ne¬ varnosti nastavljene v domači hiši, ter od strani gospodarja in gospodinje, od strani otrok in druge družinje, in od strani tistih ljudi, ki zahajajo v hišo. Ubogemu družinjčelu se prilizujejo in sladkajo ali pa mu darila obetajo, ali pa mu žugajo ali še °lo silo delajo, da bi ga v nečistost zapeljali ali v nezvestobo ali kako drugo pregreho. O kako terden in stanoviten mora hiti, da od sebe odbija take nevarnosti in skušnjave, in se srečno odtegne takim zadergam in zanjkam! Le prava, živa bogaboječnost ga zamore nepokvarjenega in nedolžnega ohraniti v tolikih nevarnostih in skušnjavah. — Poglejte, keršanski hlapci in keršanske dekle! da je vaš stan zares težaven stan. 5. Ker vas je pa božja previdnost poklicala v ravno ta stan, si na vso moč prizadevajte, da si v njem zasluženje nabirate za sedajno in prihodnje življenje. Ravno zalo: Pred vsem drugim zvesto služite Bogu; zakaj Bog je vaš najpervi in najviši gospodar, ki vas je vstvaril favno zato, da le njemu samemu služite. Vsi drugi pozemljiški gospodarji, naj si že bodo imenitni ali neimenitni, vas še clo na tem svetu ne morejo narediti resnično srečnih, lem manj le na unem svetu v večnosti. Zvesto toraj služile Bogu, Sv ojemu nebeškemu Gospodu; njega sklicujte na pomoč dan na da n; njemu izročajte vse svoje dela in opravila; njemu darujte > svoj trud in vse svoje težave; njemu posvečujte nedelje ln praznike; in po nobeni ceni se ne vdajte v to, da bi njega ra *žalilj. Akoravno jc reven in siromašk vaš stan, hote ven- m-le v njem lepo obogateli, ako zvesto in stanovitno služite — 444 - Bogu ; zakaj Bog, vaš nebeški Gospod, vam bo slo in stotero 0 poplačal vašo zvestobo in vašo stanovitnost v njegovi službi. Bodite zvesti tudi v ozir skerbi za zveličanje svoje duše. Keršanski hlapci in keršanske dekle! akoravno so vam morda drugi ljudje v ozir premoženja, v ozir znanj 9 in učenosti, v ozir talentov in dušnih zmožnost veliko naprej’ imate vendar-Ie tudi vi žlahno, neumerjočo dušo, ktera j® stvarjena za nebesa, in ktero je naš Zveličar odkupil za ravn° tako drago ceno, za kakoršno je odkupil duše vaših pozemljisk^ gospodarjev. To svojo neumerjočo dušo, ktera je živa podob 9 živega Boga, čislo in nedolžno ohraniti in nekdaj v neb 0 ® 9 pripraviti, mora bili vaše pervo in najimenitniše opravil 0 ’ vam mora biti pred vsem drugim na skerbi. Kaj bi ^ pomagale dobre službe, miloserčni gospodarji in rahločutn 0 gospodinje, veliko plačilo in tečna hrana i. t. d., ako bi ^ 9 ( j' pri tem šla vaša duša na zgubo? V laki hiši tedaj, v kteri ® • t J • fiK v nevarnosti znajde vaša duša in vaše dušno zveličanje, kakor nikar ne ostajajte v službi tudi le en sam teden n ®’ tudi le en sam dan ne! 0 ' Bodite zvesti svojim gospodarjem in dinjam. Gospodarji in gospodinje ne morejo vsega in storiti, veliko reči morajo zaupati svojim hlape 001 svojim deklam, zaupati jim morajo denar in take reči. k' narno ceno imajo in veliko vrednost, obleko, jedila. ®itn^e druge shrambe, živino, da jo kermijo i. t. d. Oj koliko 9 . len • vtegnejo hlapci in dekle narediti, ako so nemarni, brezskerbni, ali pa če cIo gospodarjem in gospodinjam ofe , njih blago, ali ga razdajajo ali razprodajajo! Noben tal ge domačega tata, ker morata gospodar in gospo 01 i i® memo clo hrano in opravo dajati takemu domačemu tatu m še P 1 ' vib ... P°^h. Velika škoda T "T .. Tl* 6 ne da Mo hitro 7 CaS '. h PraV bilro slor jena, P°P rl,V “' da zvesto opravlnt a • nr ° lm vas torej pri ljubezni Je t0 ' J 'točenega. T L J W P° sle no oskerhljujete vse, knr ** pnhstujte, nikomTia ™^ S * m ™ ™lda si nikdar nikar “ an J Se reČi Mar 'V n ' k *7 r niČ ne '•azdajajfe, in tudi nf s uzboradi vrala odpL P :° Sk ° dujle - Zvestemu družinčetu v vf° J povsod zapirajo, ’ nezves temu hlapcu pa in talinski de — 445 — Z gospodarjevimi otroci ravnajte lepo po ker sansko. Otroci in hlapci in deklo so močno navezani na eden drugega, in družinja ima velik upliv do olro . 40 hudega lahko zaredi med otroci brezvestni hlapec a i ma o pridna dekla s preklinjevanjem, pohujšljivim govorjenjem, ne sramnim znanjem i. t. d. Gotova resnica je, da bi bdo tisuc in tisuč otrok nedolžnih ostalo in pobožnih, ako bi ji i apci in dekle spridili ne bili. Keršanski hlapci in kersanske deklel varujte se, da se nikdar nikoli ne vdeležujete tujih grehov te versle. Opominje- Va jte male otročiče k molitvi, k pobožnosti, k bogaboječnosti. Ne govorite in ne storile vpričo njih nobene reči, ktera bi Omadeževala njihovo nedolžno dušo. Kedar kaj napačnega zapazite nad otroci, jih z ljubeznijo posvarite; ako svarjenje nic ne pomaga, staršem naznanite; ako bi pa starši podpirali razuzdanost svojih otrok, službo popustile 1 V miru in keršanski ljubezni živite s svojimi so- klapci in sodeklami. Nikar jih ne ogovarjajte in ob za¬ upanje in dobro ime ne pripravljajte pri gospodarju in gospo¬ dinji. Ako kaj nerodnega zapazite nad njimi, jih z lepo opo- minjevajte, če se za opominjevanjo ne zmenijo, povejte go- gospodarju ali gospodinji. Ako vas hočejo v greh zapeljati, nemudoma zapustile tako nevarno službo, če bi bila tudi še tako dobra. Boga je treba bolj vbogati, kakor ljudi. Tudi s sosedi se lepo zastopite. Prijazni bodite z vsakim človekom, lepo ga pozdravljajte, in ako vas on pervi pozdravlja, spodobno mu ozdravljajte. Draga vam bodi ljuba zaslopnost. Radi se domovja deržite, in kedar po kakem opravilu iz doma greste, nikar se ne obotavljajte, temveč se nemudama spet domu vernite. Kar se v hiši z godi, naj v hiši ostane, in ne raznašajte drugod. In nikdar n 'kar ne dovolite v to, da bi iz hiše v hišo prenašali pre- 8 r ešue sporočila. 446 — 6. Keršanski hlapci in keršanske dekle ! nikarte, da bi v svojem težavnem stanu hudiču služili s tim, da bi zane¬ marjali svoje dolžnosti; marveč si na vso svojo moč prizade¬ vajte, da z zvestim spolnovanjem svojih dolžnost zvesto služite Bogu, da na sodni dan tudi vam vaš nebeški Gospod poreče oveseljivne besede: »Prav, dobri in zvesti hlapec! ker si bil v malem zvest, te bom čez veliko postavil; pojdi v veselje svojega gospoda.“ (Mat. 25, 33.) Amen. XLV. Keršanski nauk. Dolžnosti podložnih do duhovske gosposke. 1. Dolžnosti hlapcev in dekel sem vam v dveh ^ er sanskih naukih precej obširno razložil. Njihove naiimenit 111 ^ dolžnosti do gospodarjev so: spoštovanje, ljubezen, zvestob 8 , pokorščina. Med seboj in do eden drugega pa imajo b ‘ ^ in dekle naslednje dolžnosti: Dolžni so eden drugega o dega odvračevati; dolžni so eden drugega k dobremu s ?° n ! dovati; dolžni so v bratovski zastopnosti in keršanski Ij 0 ^,^ med seboj živeti. — Tedaj ne smejo eden drugega sov* ne eden drugemu nevošljivi biti, se ne eden na drugega J® ^ ne eden drugemu nagajati, ne eden drugega černiti in °P raV e J ( j e n ampak morajo v lepem miru med seboj živeti, morajo drugega slabosti in nadležnosli voljno prenašali, eden ( ® ^ pri delu pomagati, eden drugemu težave polajšati. Da vam bom razlagal : Dolžnosti podložnih do duhovske gosposke. - 447 - 2. Začnem z vpraševanjem: Kdo nam je duhovska gosposka? Duhovska gosposka so nam: papež, škofje in dušni pa¬ stirji. — Duhovsko gosposko jih imenujemo, ker se njihova °hlast razteguje le bolj na to, kar je duhovnega in kar dušo ® a deva, in ker sega njihova skerb le bolj na dušni blagor in USIX0 zveličanje sebi izročenih ljudi. 3. Dolžnosti, ki jih podložni do svoje duhovske gosposke imajo, so naslednje: I- spoštovati, II. ljubiti jo, III. jej pokorščino skazovati, IV. jej za potrebni živež skerheti, jej v potrebah pomagati, in poskerbeti tudi to, kar je potrebno, da se služba božja vredno obhaja, in V. zanjo moliti. I. Perva dolžnost podložnih do duhovske gosposke je, da spoštujejo svojo duhovsko gosposko, in da jo v časti imajo. — Častiti in spoštovati pa moramo duhovne deloma zavoljo njihovih lepih lastnost, deloma zavoljo njihovega stanu in deloma zato, ker Bog sam zapoveduje, spoštovati jih in častiti. a) Duhovne smo spoštovati dolžni že zavoljo lepih lastnost, ki jih nad njimi zagledamo. Kako smo namreč Ze vsakega človeka spoštovati dolžni po vrednosti njegovih dobrih lastnost, ki jih ima nad seboj: ravno tako smo tudi duhovne spoštovati dolžni zavoljo njihovih lepih in hvalevrednih a slnost, kedar, postavim, vidimo, da so pobožni, ponižni, j ^odri, usmiljeni, dobrotljivi, pohlevni, in vedo svojim podlož- nita vselej dobre zglede dajati, in jim vselej svetijo z dobrim ‘Sledom i. t. d. I b) i n če bi tudi nad duhovnimi ne zagledali vseh teh P 1 « lastnost, smo jim vendar le vast in spoštovanje dolžni 448 - zavoljo njihovega slanu in zavoljo njihove službe. Duhovski stan je neizrečeno imeniten stan, zakaj duhovni so namestniki Kristusovi; in duhovska služba je neizrečeno častit¬ ljiva služba, zakaj duhovni so delivci božjih skrivnost in sreč¬ niki med Bogom in med ljudmi. — Ravno zato pravi sveti Krizostom, da je duhovski stan najimenitniši in najsvetejši stan na svetu, in tedaj tudi duhovska služba najimenitniša in naj' svetejša služba na zemlji. Duhovnom namreč je dal Bog oblast, ktere nimajo ne kralji, ne cesarji, in še cIo angelji v nebesih ne. Duhovnom, in ne angeljem, je rekel Jezus ■ „Kterim bole grehe odpuščali, jim bodo odpuščeni, in klenu 1 bote grehe prideržali, jim bodo prideržani. a Njim je dal oblast? odpirati nebeške vrata, ktere so si z grehom zaklenili gresn’ ljudje. Duhovni imajo oblast, Jezusa Kristusa darovati neb e ^ škemu Očetu za žive in za merlve. Duhovnim je dana oblast? svete zakramente delili, in po svetih zakramentih duše pos v0 čevati. Duhovnim je izročil Jezus svojo sveto cerkev. /' vsega lega vidimo, da je duhovski slan res imeniten stan? 1 da je duhovska služba res častitljiva služba, in da smo duhov* 1 častiti in spoštovati dolžni zavoljo njihovega imenitnega sl aI1 ^’ in zavoljo njihove častitljive službe. k« r c) Duhovne smo spoštovali dolžni tudi še zato, ■ d — i. „ ____i -- j „ r /„ ctnri zaV nam Bog to kar naravnost zapoveduje. Že v stari voj 0 duše 0 P omin J a sv et* Duh: „Boj se Gospoda iz vse » n v časti imej njegove duhovne.* (Sir 7 31.) V n° v zavez, pa piše sv. Pavl: pašniki, kteri so 'dobri napr 0 J; postavljeni, naj se dvojne časti vredne štejejo; posebno, k 1 * 1 se trudijo v besedi in podučevanju.« (I. Tim. 5, 170 ezus sam ° svojih učencov in njihovih naslednikov tak® govori : »Kdor vas posluša, mene posluša; in kdor vas je, mene zaničuje. Kdor pa mene zaničuje, zaničuje V e f’ vrednJ 6 mene P° SiaI -“ ( Luk - 10 » 16.) Kdor tedaj dobo** duhovn CaStl ’ ° astl V ^“Dovnih tudi samega Boga; kdor zlnleLTT*’ Zanič °i e * 6m tudi samega Boga: kakor hi h i klero 86 duk °vnom stori, sprejema Knst uS ‘ -v 1 . 0 n J em u samemu storjeno in njegovemu nekes iJ)eS to Očetu. Duhovni so namreč namestniki Kristusovi* # - 449 - Kristusa smo poslani, kakor da bi Bog z nami opominjal^, uči sv. Paul. (II. Kor. 5, 20.) To resnico so vsaki čas dobro spoznali vsi pobožni ju je, 'n so duhovne spoštovali in jih v časti imeli; in to ne e samo ljudje nizkega stanu, ampak še clo kralji in cesarji so duhovne spoštovali. Sv. Anton je zavoljo svojega svetega življenja toliko veljavo imel, da so se mu clo cesarji in po glavarji y molitev izročevali, in so pri njem dobrega sveta ■skali, Akoravno pa je sv. Anton toliko čast vžival clo pri tolikanj imenitni gospodi, vendar je le on sam duhovne ime v toliki časti, da je pokleknil pred slehernega duhovnega, kterega je srečal, in da ni poprej vstal, preden ni blagoslova °d njega prejel. Sveti Frančišek Asisijan, ta božji mož, je toliko spošto- Va nje imel do duhovskega stanu, da si ni upal prejeli zakra¬ menta svetega mašnikovega posvečevanja. In marsikterikrat je rekel, ko bi mu ob enem naproti prišla duhoven in angelj, bi Poprej duhovnega pozdravil, kakor pa angelja, zato, ko je duhovnemu veča oblast izročena, kakor pa angelju. —Od svetega Daniela Stilika se bere, da mu nobena reč ni težeji djala, kakor to, ako je moral tožbo slišati čez' kakega škofa ali mašnika ali drugega duhovnega. Kedar mu je kdo tožil, da ta ali uni pomankljivo uči, ali da resnice prav povedati ne zna, mu je ta svet dal, da naj Boga prosi zanj razsvitljenja. Se vse težeje mu je bilo, ako je kdo kterega tožil zavoljo slabega zaderžanja; takemu je rekel: „Ce je res tako, kakor praviš, moli zanj; svarjenje in strahovanje pa prepusti unim, kteri so od Boga postavljeni vladati cerkev božjo. “ Kako pa zamore kristjan na znanje dajati svoje spoštovanje do duhovnih? Kristjan pokaže, da duhovne spoštuje, ako ž njimi kakor z božjimi namestniki vselej lepo in ponižno govori; jih vpričo drugih spodobno v misel jemlje; se za duhovski stan zoper n i e gove zaničevavce poteguje; slabosti, ki jih nad enim ali drugim duhovnom zagleda, prikriva in jih brez potrebe ne iznaša in ne razglaša. Kristjan, ki tako ravna, duhovne spoštuje. — Nasproti pa duhovnov ne spoštuje tisti, kteri jih | Kert, nauk, 29 — 450 zaničuje ali zasramuje; ali kteri jih z gerdimi priimki in za¬ ničljivimi imeni obklada; ali kteri pozveduje in poprašuje, & bi zvedel kako slabost ali kako pomoto tega ali unega du¬ hovnega, ktero po lem zvišuje in brez potrebe raznaša 111 razglašuje; ali kteri si morda še clo sam zmisli kako hudobij 0 ) in jo duhovnom podtikuje in prilastuje. Tako ravnati se ° e pravi duhovne spoštovati. Pobožni ljudje niso nikdar tak° ravnali, in tudi dandanes ne ravna tako, kdor je zares pobožen Resnično pobožni kristjan namreč ve, da je vsakemu človek 0 na dobrem imenu veliko ležeče, tem bolj pa še le duhovnem 0 ’ kteri bi ne mogel zdatno in vspešno opravljati svoje služ^’ ako mu je poštenje odvzeto in dobro ime. Ako tedaj k duhovnemu vzame poštenje in dobro ime, in morda še clo P° krivici, se s tim gotovo hudo pregreši' pred Bogom, in si vel 1 zadolženje na vest navali. Vse to je dobro vedel pobo* cesar Konštantin. Ravno zato je večkrat rekel, da bi nllt gg nikjer nikomur nič ne pripovedoval, ako bi kdaj videl, je kaki duhoven kaj pregrešil ali kaka druga Bogu pos ve ° oseba, marveč bi šel, in bi ga pokril s svojim cesa rS plaščem, ter ga odtegnil ljudem spred oči. yQ* II. Druga dolžnost podložnih do duhovske e sposke je, da ljubijo svoje duhovne pastirje 10 so jim iz serca vdani. — Že naše serce, ako ni se ^ J i;.i h ho 11 vsem sprideno, nas žene, da ljubimo tiste, kteri nas lj u 'j n8 nam dobrote delijo. Otroke na primero bi mogla že n ‘^ rce , postava, ktero je Bog že slehernemu človeku zapisal v v j nagajati, da ljubijo svoje starše, ki so tukaj na zenilj 1 m največi dobrotniki; ravno tako veleva ravno ta nator jj, stava, da podložni ljubijo svoje duhovne pastirje, P° ^ 0 d dobivajo nezmerno velike dobrote. In te dobrote dobivajo ^ kraja, tako otroci kakor odraščeni, revni ravno tako kako jj a jo bolniki nič manj kakor zdravi. Vse dela namreč, ktere op ^j, duhovni po svojem stanu, opravljajo vsem sebi izročeni ^ ^k 0 cam v blagor in zveličanje. Le pomislite, ljubi j,jtr° neizrečeno veliko dobrot po duhovnih dobivate. b a 0 tr°^f ste bili rojeni, so vas s svetim kerstom prerodili v j^tlh in dediče nebeškega kraljestva. Kedar ste nekoliko so vas začeli pripravljati za vredno prejemanje svetih zakra¬ mentov: učili so vas, spoznavati Boga in njegovo sve o vo jo hi mu zvesto služiti. S pridižnice vam še zmerom oznanujej božjo besedo, ktera vam kaže pot proti večnemu živ jenju. barjem za vas molijo, in neprecenljivo daritev svete mase za Vas darujejo. V spovednici vam grehe odpuščajo in vam ajej *veličanske vodila za spokorno bogoljubno življenje, n tu 1 na smerlni postelji, kedar se ima duša ločiti od telesa, vas oni ne Za pustijo, temveč vam s sveto popotnico na pomoč pri utijo, in Vas s svetim poslednjim oljem poterdujejo in pripravljajo za srečen od hod iz tega sveta. In pri tem jih ne zaderžuje ne vročina 116 zima, ne temna noč ne gerda pot, ne blisk in tresk in hu a Ura * Vsako uro, bodi si po dnevu ali po noči, so pripravljeni, Va m na pomoč prihiteti in vas lepo oskerbeti v vaših dušnih P°trebah. In če vas zavoljo kake nevarne, nalezljive bolezni tudi vse zapusti, vendar le oni k vam prihitijo, in vam vašo dušo oskerbijo, če bi se tudi pri tem bolezni navzeli, ktera 1 }’h na smerlno posteljo položila in spravila pod zemljo. Mislim, du mi ni treba v misel jemati še drugih dobrot, ki jih po du¬ hovnih dobivate, in da že samo iz dozdaj popisanih do do¬ brega spoznale, da so vam duhovni res neizrečeno veliki do¬ brotniki, in da vam že vaše serce veleva, ljubiti jih kar svoje tako velike dobrotnike.— Kar vam pa natorna postava veleva, to tudi sveto pismo zahteva. Sv. Pavl namreč pravi: „Bratje! prosimo vas, spoštujte jih, kteri delajo med vami in so vaši naprejpostavljeni v Gospodu, in vas opominjajo; spoštujte jih obilniši v ljubezni zavoljo njih dela. ft (I. Tes. 5, 12.13.) Kakšno ljubezen pa morajo imeti verniki do s vojih duhovnov? ali: kako morajo verniki ljubiti s Voje duhovne pastirje? Verni kristjani morajo svoje duhovne pastirje zavoljo -^ga sveto ljubiti. Prav iz serca jim morajo vdani bili, ter Se njihove sreče veselili, ob njihovi nesreči in žalosti pa ino- r , a i° ž njimi vred žalovati. Prav iz serca jim morajo vse dobro že 'eti, ter Boga prositi, da bi jim dal pravo srečo na tem Sv ®tu in na unem. In to svojo notranjo vdanost in ljubezen ta ° ra jo tudi očitno na znanje dajati z besedo in djanjem, ter 09 * Bi - 452 - morajo vselej prijazno ž njimi govoriti, jim radi kaj postreči? jim kako ljubav skazati, jim v tej ali uni reči kaj pomagat'- Toda bodi Bogu potoženo, da se taka ljubezen močno pogr^ med verniki. V tej reči so mnogi kristjani enaki bolniku, kteri i« 1 * le tistega zdravnika rad, kteri mu da le samo sladke zdravila pa take, ktere se priležejo njegovemu okusu; ako mu pa zapisi grenke zdravila ali pa take, ktere so zoperne njegovemu okus") dasiravno so mu v ozdravljenje potrebna, pa nič več ne ^ zdravnika. Ravno taki so nekteri kristjani. Oni le li? f zgovor« 1 ’ za duhovne radi imajo, kteri so po vsem prijazni, - 0 mehki, ali kteri jim vsako reč spregledajo; nasproti pa če" j..i __i ._* __ __i_/je evf"' dr * *# tiste duhovne pastirje, kteri se resnice in pravice terdo derMI ’ kteri spačene šege sveta obsojujejo po naukih svetega gelija, in vreden sad pokore oznanujejo. Taki vestni duli , \o . • (ju pastirji so jim vse preojstri in vse prenatanjčni, in taKm' ^ hovnim pastirjem se ravno taka godi, kakoršna se je 8°\ & svetemu Pavlu, ki piše Galačanom (4, 16.): „Vaš sovre sem postal, ker sem vam resnico govoril.* Od kod se izhaja, da je med kristjani tako čiste ljubezni do duhovnov? aVOj " 111 To se izhaja od tod, ker veliko kristjanov živi po 5 hudem poželjenju, in jim je jarm evangeljskih naukov P re „0 kterega jim duhovni nositi velevajo, in ker se jim p re , ^ zdi, zatirati hudo nagnjenje, kterega berzdati in krotiti J' hovni zapovedujejo. Od tod tedaj pride, da ne ljubijo pastirjev, ki se vstavljajo njihovemu grešnemu z" Jezus je vedel, da se bo vse tako godilo; zatorej svojim učencem: „Ako vas svet sovraži, vedite, žeji«, veli Jezus. „Vse tedaj, karkoli vam reko. S P°^ ^ fl e storite; po njih delih pa nikar ne delajte, ker P r,nV1 J ’ storijo« (Mat. 23, 2. 3.) L - 455 - IV. Četerta dolžnost podložnih do duhovske §°sposke je, da svojini duhovnim pastirjem za P°trebni in dostojni živež skerbijo, jim v potrebah Pomagajo, in da poskerbijo tudi to, kar je po¬ grebno, da se vredno in spodobno obhaja služba božja. Kedar duhovni pastirji nimajo drugih posebnih dohodkov, f° j'm njihovi podložni verniki dolžni skerbeti za potrebni ln dostojni živež. Duhovnim že v stari zavezi ni bilo nič žemlje odločene, da bi jo obdelovali kakor drugi Izraelci, mopak so živeli od desetin in drugih darov. Ravno tako tudi Kristus ni hotel, da bi si duhovni nove zaveze živež služili a b z obdelovanjem zemlje ali pa s kupčijo in tergovijo, ker b' jih vse to motilo pri njihovih svetih opravilih. Ravno zato j e rekel Jezus svojim učencom, kedar jih je razpošiljal po svetu oznanovat sveto evangelje: „V ktero hišo koli pridete, recite najpoprej: Mir bodi tej hiši! In ako je tam otrok miru, bo počival nad njim vaš mir; ako pa ne, se bo k vam vernil. V tisti hiši pa ostanite, ter jejte in pijte, kar je pri njih, delavec namreč je vreden svojega plačila." (Luk. 10, 5 — 7.) Sv. Pavl je sicer sebe in tiste, kteri so ž njim bili, živil z lastnimi rokami zato, da ni nikomur nadležen bil; pri vsem tem pa se je vendar le za duhovne potegoval, in je skazoval, da so jim kristjani dati dolžni, kar jim gre in česar potrebujejo. On Pravi: „Ako smo mi vam duhovne reči sejali, je li kaj veli¬ kega, če mi vaše telesne reči žanjemo? Ako imajo drugi to pravico pri vas, zakaj ne veliko bolj mi? Toda mi se nismo Poslužili te pravice, temveč vse preterpimo, da ne damo ka¬ kega spodtikleja evangeliju Kristusovemu. Ali ne veste, da, kteri v svetišču službo opravljajo, tudi to jedo, kar je od Sv etišča, in kteri altarju služijo, od altarja delež prejemajo ? ^ a ko je tudi Gospod ukazal, da naj li, kteri evangelje ozna- od evangelija živijo." (I. Kor. 9, 11 — 14.)— Iz vsega e ga se vidi, da so verniki dolžni, svojim duhovnim pastirjem živež skerbeti, ako nimajo drugih dohodkov. L — 456 - Verni kristjani pa so dolžni, svojim duhovnim pastirjem tudi še v drugih potrebah pomagati, kedar kaka sila « a njih pritisne. Že v stari zavezi govori modri Sirah (7, 32-) v svetem pismu: „Iz vse svoje moči ljubi njega, ki te j 0 vstvaril; in njegovih služabnikov ne zapuščaj.« Potrebe S 0 različne, nadloge mnogoverstne: tudi duhovnega vtegne obiskal' ta in una. V takih okoljščinah so dolžni verni kristjani svoje« 1 " duhovnemu pastirju na pomoč prihiteti, kakor so njega dni « a pomoč prihiteli svetemu očetu, papežu Piju VII. ali pa sedajo 0 dni na pomoč hitijo njegovemu nasledniku, Piju IX. — Ces* r Napoleon I. si je bil leta 1809 zoper vsako pravico pril« 8 *' papeževe dežele. Papež Pij VII. so zavoljo tega cerkve« 0 izobčenje izrekli nad krivičnim cesarjem. Napoleon, da bi 80 znosil nad svelirn očetom, jih ukaže ujeti, in kar jetnika od' peljati iz Rimskega mesta v mesto Savona. Tri leta je N"' j 0 poleon v tem mestu pripertega imel sv. očeta. Huda se r godila svetemu očetu, in veliko pomanjkanje so terpeli, ker 00 cesarja, ki jih je pripertega imel in ki se je znašel v cerkve'' nem izobčenju, niso hotli sprejeti ne denarja, ne druge podp° r0 ' Prišla pa je velikanoč 1810. leta. Radi bi jo bili sveti 000 enega koščika ne od papeževe stare obleke; namesto "j 0 i O — »»vuviuu »*v/ v/v* jju j/ vuv » v/ k/ vi« i v/ v/»/«*- v* / je bila krojačeva miza vsa polna zlata in srebra. oj ^ošti 0 ~i- 7 ™ JV , svetemu uuctu ju ^ 7 se zavzamejo, ko vse to zagledajo, pa se tudi veselja da r. kedar zvedo, da so verniki iz ljubezni poslali ta f nekoliko bolj praznično obhajali, kar so tudi mestnjani želeH^j niso imeli dostojnega oblačila. Poslali so torej po krojača, jim okerpal njihovo obnošeno obleko. Krojač pride, P reV d ^„)0 obleko, ter obljubi, da bo storil, kar bo mogoče. Ko p a . n j pride, z užaljenim sercom pripoveduje svojim prijatlom, v k 0 - 0 se sveti oče znajdejo, in jim ra/ ' eg tu žalostnem stanu da njihovo revno obleko. Od ust do ust teče zdaj po vsem m ta žalostna povest, in od vseh strani romajo miloserčm ( v krojačevo hišo, ogledovat papeževo borno obleko. I" s ^j), ki je prišel, bi bil rad košček te revne obleke v spomm j| 0 in je ob enem tudi lep dar prinesel, da bi se papežu n6 novo oblačilo. Le malo časa je terpelo, in ni ge bilo n a Pi nemudoma novo obleko naredi, ves ostali denar po ' 0 če spravi, ter jo nese svetemu očetu z obleko vred. 1 - 457 - to obleko res sprejmejo s hvaležnim sercom, denar pa krojaču nazaj dajo, da ga najbolj potrebnim revežem in siromakom tistega mesta razdeli. — In komu neki ni znano, v kako veliko stisko g o sovražniki svete cerkve pripravili svetega očeta, papeža IX. ter jim poropali velik del papeževih lepih dežel? Kdo pa tudi ne ve, kako da bogoljubni kristjani po vsem keršanskem svetu milodare zbirajo, in pošiljajo svetemu očetu, Vl dnemu poglavarju svete cerkve Jezusove? Verni kristjani morajo poskerbeti tudi še to, kar je Potrebnega za vredno in dostojno obhajanje službe božje. Dolžni so, svoje cerkve v dobrem in čednem stanu obranili, in skerbeti, da je vsa cerkvena oprava čedna in spodobna in dostojna. Kar je kralj David sam od sebe po¬ vedal, to bi mogel tudi vsak verni kristjan sam od sebe po¬ vedati z dobro vestjo, rekoč: „Gospod! jaz ljubim lepoto tvoje hiše, in kraj, kjer prebiva tvoje veličastvo,“ (Ps. 25, 3.) V. Peta dolžnost podložnih do svoje dubovske gosposke je, da molijo za svoje duhovne pastirje, da bi jim Bog gnado dal, sveto živeti, dolžnosti svojega stanu zvesto spolnovati, sebe in druge zveličati. Težavne dolžnosti imajo duhovni pastirji, niso jih v stanu zvesto spolnovati brez posebne božje pomoči. Treba je tedaj moliti in Boga prositi, da bi jih v njihovem težavnem stanu in pri njihovih tolikanj imenitnih opravilih podpiral s svojo milostjo in pomočjo. Sveti Pavl je bil aposlel, in je bil napolnjen s svetim Duhom, in vendar se je vernim priporočal, da bi zanj molili, rekoč: »Bratjel prosim vas po Gospodu našem Jezusu Kristusu, in po 'jubezni svetega Duha, da mi pomagajte v svojih molitvah zame Pri Bogu.“ (Rimlj. 15, 30.) Ako je pa že svetemu Pavlu Molitev vernih potrebna bila, kolikanj bolj potrebno je še le, molite za nas, ki nismo tolikanj popolnoma, kakor je sveti ^ Hv l bil, da bi s pomočjo božje milosti zamegli sveto živeti, Sv °i e dolžnosti zvesto spolnovati, sebe in vas zveličati. — Osebno je treba za duhovne pastirje moliti, kedar se znajdejo j' kaki stiski ali kaki nadlogi. V sv. pismu (Ap. dj. 12, 5.) ber emo, da so že pervi kristjani to svojo dolžnost zvesto 458 - spolnovali. Ko se je namreč sv. Peter znašel v ječi, in je za svete Jezusove vere voljo preganjanje terpel, so verni kristjani neprenehoma zanj molili. 4. Glejte, ljubi moji! dolžnosti, ki jih imate do svojih duhovnih pastirjev. Sam Bog vam jih naklada. Spolnujtc jih zvesto, ter Spoštujte in v časti imejte svoje duhovne p 8 ' štirje. Res čudno je in žalostno, da nekteri ljudje dand 0 ' našnji marsikterega nevrednega služabnika deželskega poglavarj 8 bolj častijo, kakor pa kakega vrednega služabnika božjeg 8 ' Nekteri ljudje svojemu duhovnemu pastirju še clo prijazne be' sedice ne privoščijo, in nekteri ga še clo zasmehujejo in ničujejo. Res je, da vsi duhovni človeško naloro imajo, ' n * človeško natoro tudi človeške slabosti in pomanjkljivosti, P 1 ] 1 vsem tem pa so le vendar božji maziljenci in božji namestnik 1 ’ in kar božje namestnike jih je tedaj treba spoštovati, in P v časti imeti zavoljo njihovega imenitnega stanu in zavolj 0 njihove častitljive službe. . I c Govorite od svojih duhovnih pastirjev vse . ri)( ]j hvalevredno in spodobno. Tisti ljudje, ki le tolikanj hudo govorijo zoper duhovsko gosposko, s tim očitno na ZI ^ er dajejo, da ne sovražijo le samo duhovščine, temveč vS ® . fln ;! šanstvo sploh in vso sveto vero. Varujte se, ljubi ^ rlS ^‘ na j- takih zasramovavcov in obrekovavcov duhovščine kakor nevarniših ljudi. Ko bi jih poslušali, bi vas v nevero zopeJ^ hi vas pripravili v obupnost ali pa oterpnjenost ob smer n in na unem svetu v pogubljenje. VIJ ib Imejte veliko zaupanje do svojih du ^ pastirjev in spovednikov. Bog sam jih je P oS ’ jjui vam kažejo v srečno večnost pravo pot. Ravno z vS eb popolnoma odpirajte svoje serce, se ž njimi posvetujte ^ j n svojih sumih in dvomih, in se ravnajte po njihovih na zveličavnih opominjevanjih. . . ^ Ak° Hvaležni bodite svojim duhovnim P aslir ^ ote pr e " resno premišljujete službo, ktero oni opravljajo, se w j. jn pričali, kako veliko hvalo ste jim dolžni. Najvece tir jih- največe dobrote vam Bog deli ravno po duhovnm V - 450 sebi ako Za Opomnim vas na svete zakramente, ki vam jih oni delijo, na sveto mašo, ki jo oni za vas darujejo, na božjo besedo, ki vam jo oni oznanujejo. —Skazujte jim svojo hvaležnost s im, da pridno za njih molite, in jim drngovoljno in zvesto o raj lijete, kar sle jim odrajtovati dolžni. Ljubite svoje duhovne pastirje; ljubite jih ia or svoje duhovne očete, po kterih za svojo dušo dobivate vse veče dobrote, kakor pa od svojih telesnih očetov za svoje telo! Skazujte jim svojo ljubezen sosebno s tim, da jih pridno vbogate, ter zvesto spolnujete, kar vam velevajo. Saj vam ne velevajo in ne zapovedujejo ničesar drugega, razun tega, kar je vam samim v blagor in zveličanje! Ako tedaj sami dobro želite, vbogajte jih! Ne spodtikajte in ne pohujšujte se nad tem, tu ali tam kak duhoven po vsem prav ne živi. takega je treba molili in ga božjemu usmiljenju izročevati. Nikakor pa ni prav, zavoljo enega samega nevrednega du¬ hovnega zaničevati vse druge duhovne pastirje, ki bogaboječe živijo in zvesto spolnujejo svoje dolžnosti. Kaj imajo drugi aposleljni pri tem, da je eden zmed njih bil izdajavec? Nikar ne nastavljajte svojih ušes takim ljudem, kteri radi ogovarjajo duhovne pastirje, in vsako majhno pomoto predelajo v veliko hudobijo s tim, da jo povišujejo in jej hudobne namene podtikujejo. Taki ljudje se gerdo pre¬ grešijo zoper resnico, zoper pravico in zoper keršansko lju¬ bezen. Ti pa, ljuba duša! kcdar kaj hudega slišiš od svojega duhovnega pastirja, si misli, da je on tvoj duhovni oče; po¬ snemaj torej bogaboječa Noetova sinova, ter pokrij nagoto svojega očeta z plajščem ljubezni in molčečnosti, in kakor Semu in Jafetu bo tudi tebi božji blagoslov v del. Amen. - 460 - XLVI. Keršanski nauk. Dolžnosti podložnih do deželske gosposke. 1. Obedvojna gosposka, duhovska in deželska, skerbi za časni blagor in za rečno srečo svojih podložnikov; vendar p a duhovska gosposka le bolj za njihovo večno srečo, deželska gosposka pa le bolj za njihovo časno srečo skerb ima. Svojo duhovsko gosposko morajo podložni ter verni kristjani spošto¬ vati, ljubiti, jej pokorščino skazovati, jej za potrebni živež skerbeti in jej v potrebah pomagati, in za njo moliti, ktere dolžnosti sem vam obširniši razložil v zadnjem keršanske"’ nauku. Le zvesto jih spolnujte! — Zdaj pa pridejo na versto' Dolžnosti podložnih do deželske gosposke. 2. Preden vam dolžnosti do deželske gosposke razlagat' začnem, vam moram razkazati resnico, da nam je dežels gosposka res potrebna. Božja volja je, da ljudje v družbi skupej živijo, drugemu pomagajo v dušnih in telesnih potrebah, eden o gega podpirajo, da tem lagleje dosežejo svoj namen, svoj ^ in konec, človek bi ne mogel vsak sam za-se živeti, b' s ' ^ mogel sam poskerbeti vsega, kar potrebuje za dušo in Ker so tedaj ljudje prisiljeni v družbi živeti, morajo pa svojo gosposko imeti, zakaj ljudje, iz kterih človeška ra obstoji, so bolj k hudemu nagnjeni kakor k dobremu. deželske gosposke ne bilo, bi po mestih in na selih in p° c .... . r - in g r in goljufije in druge krivice bi kakor povodenj vse - deželah ne bito drugega, kakor le strašna zmešnjava in S zenska nerodnost! Vsakoverstne pregrehe in hudobije, ta ^ zalival in clo poboji in ubijanja bi bili navadna, vsakdanja rec. — 461 - beden človek bi si ne bil varen niti svojega premoženja, niti svojega poštenja, niti svojega življenja. Žalostno spricevanje te resnice nam daje nesrečna Francoska dežela ob koncu pie e čenega stoletja, kedar so bili prekucuhi overgli vso eze s o oblast, in umorili lastnega kralja s kraljico vred. strašno je bilo po tem po deželi! Sveta vera je skoraj popo noma ugasnila, in strašna razuzdanost se je bila razlezla me v se stanove. Kdor je še pošten in pravičen bil, si skoraj iz hiše ni upal, ker so hudobneži kar zaporedoma morili vse tiste, bleri se niso hotli vdeleževati njihovih hudobij. Ako jim je kdo čerhnil le eno samo neljubo besedo, so ga mahoma zgrabili in mu pod sekiro nastavili glavo. En sam dan je bilo samih duhovnov kakih 300 pomorjenih, koliko pa še le drugih za pravico vnetih ljudi 1 Te in druge enake strašne reči, klerih je le groza v misel jemati, bile so sad tistega, nekterim tolikanj priljubljenega kričanja in rujovenja: „Mi ne potrebujemo nobe¬ nega kralja in nobene gosposke: proč s temi oderuhi, zakaj mi smo si vsi enaki med seboj!" In še le potem, ko so si bili to reč sami nad seboj skušali, so še le spoznali, kako nesrečno da je ljudstvo brez gosposke, ktero resnico je že svoje dni terdil modri Salomon, rekoč: „Kjer vladarja ni, ljudstvo pro¬ pade. " (Pregov. 11 , 14 .) — Deželska gosposka postave daje v blagor in prid svojih podložnih, in čuje nad tem, da se spol- nujejo. Deželska gosposka pravico zagovarja in brani, krivico pa zatira in strahuje. Deželska gosposka skerbi za ljubi mir po deželi, in varuje premoženje, poštenje in življenje svojim podložnikom.—Iz vsega tega se vidi, da je deželska gosposka res potrebna vsaki deželi. In ker je deželska gosposka potrebna, jo je Bog tudi res postavil deželam v blagor in prid. Deželska gosposka nima sama od sebe oblasti, ampak od Boga jo ima: božja namest¬ nica je. To resnico nam poterdi Jezus sam. Kedar mu je Pilat rekel: „Ne veš, da imam oblast te križati, in imam oblast te spustiti? je Jezus odgovoril: Ne imel bi nobene oblasti do m ene, ko bi ti ne bilo od zgoraj dano." (Jan. 19, 10. 11.) j n s V . p av i pig e tako-le: „Vsak človek bodi viši oblasti pod- ‘°žen; ni namreč oblasti od drugod, kakor od Boga, ktere pa 8o > so od Boga postavljene," (Rimlj. 13,1.) L - 462 - Ktera pa je naša deželska gosposka? Deželska gosposka se razdelf v višejo in nižejo deželsko gosposko. Med višejo gosposko štejemo kralje, cesarje, de¬ želne poglavarje in oblastnike. Med nižejo gosposko p a spadajo vradniki in sodniki nižeje verste, ki po pisarnicah sodbe sklepajo, in pravico v zavetje jemljejo. 4. Ktere dolžnosti imajo podložni do svoje de- želske gosposke? Podložni so svoji deželski gosposki dolžni; I. Spoštovanje, zvestobo in vestno pokorščino. Dolžni so: II. za svojo deželsko gosposko molit’- Dolžni so: III. svoji deželski gosposki zaukazan® davke plačevati, v sili in nevarnosti jej P°' m a g a t i. I. Perva dolžnost podložnih je, da spoštujejo svoj 0 deželsko gosposko, jej zvestobo in pokorščino sk a zujejo. a) Podložni so dolžni svojo deželsko gosposko sp°š* a vati in častiti. Na visoko mesto, na visoko stopnjo j e r. slavljena deželska gosposka. „Po meni kralji kraljujej 0 ^^ zapovedniki določujejo, kar je pravično. Po meni P°o' a ' g ‘ flI „ gospodujejo, in mogočni pravico določujejo", govori Bog.. - n v svetem pismu. (Pregov. 8, 15. 16.) Kralji in cesarj' jn drugi vladarji so tedaj namestniki božji, namestniki ve ^ nCr, v0 jo neumerljivega, nebeškega kralja; od Boga samega imnjo gy , e t moč in svojo oblast. To je sicer res, da Bog sam v la ^ in vse, kar je stvaril, in da le njemu, najvišemu -vltidarju kralju vseh kraljev, in vsemogočnemu Gospodu nebes m ^ ^ vsa čast in hvala gre. Toda, ko nam je Bog nevidljiv> ^ viditi ne moremo, je namesto sebe vidne vladarje in P°S ^ e , postavil, da po njih svet vlada, ljudem postave in zapove nerodnosti odpravlja, hudobneže strahuje, in skerbi za ju varnost deželam. Iz tega vidimo, da so kralji in c eS J - 463 - drugi vladarji in zapovedovavci res visoko povzdignjeni, in da so jih podložni že samo zavoljo tega spoštovati do žm. Podložni so pa svojo deželsko gosposko spoštovati dolžni tudi še zato, ker jim Bog to kar naravnost zapoveduje. V božjem imenu namreč sv. Peter ukazuje, rekoč: „Vse spoštujte, brate ljubite; Boga se bojte; kralja častite.^ (I- Petr. 2, 17.) ® v * Ignacij, ki je bil učenec sv. Janeza aposteljna, pravi . »Dolžni sle, cesarja častiti, in nobeden naj se čez njega ne Vz diguje, in nobeden naj se njemu enakega ne dela.“ Sv. Po- likarp je pred neverskimi sodniki spričeval, in rekel: „Učili so n ns tako, da moramo gosposkam in oblastem, ki so od Boga postavljene, skazovati tako čast, kakoršna jim gre.“ In Teofil, patriarh Antiohenski, piše lako-le: „Jaz molim pravega Boga, kteri je cesarja postavil čez nas, da mu skazujemo spodobno bast. Zatorej zakličem slehernemu človeku: Spoštuj cesarja ali kralja s priserčno vdanostjo, in ako to storiš, božjo voljo s polnuješ.“ čast in spoštovanje pa, kterega smo deželskim oblastnikom dolžni, mora biti tako, kakoršno gre staršem, ter očetu in materi ; zakaj deželski oblastniki, ki skerbijo za blagor svojih podložnih, so res pravi očetje podložnih. Toraj ni še zadosti, ako bi jim le po vunanjem čast skazovali in le na videz, ampak jih morajo spoštovali tudi v svojem sercu. V svojem sercu pa podložni spoštovanje do svoje deželske gosposke imajo, ako jo ljubijo, od nje vsegdar spodobno in pošteno mislijo in jej vse dobro prav iz serca voščijo. —Lep zgled, kako da moramo svojo deželsko gosposko spoštovati, imamo že v stari zavezi nad bogaboječim Davidom, ki je kralja Savla resnično spoštoval, akoravno mu je Savi po ž ‘vljenju stregel. (I. Kralj. 24, 1 — 23.) — V novi zavezi pa na m spodbuden zgled dajejo pervi kristjani, ki so clo svojim Zverskim gosposkam skazovali spodobno čast, akoravno ne¬ vski oblastniki pervim kristjanom niso bili skerbni očetje, ^niveč le neusmiljeni zatiravci in kervoločni trinogi. b) Podložni so svoji deželski gosposki tudi zve- sl °bo dolžni. — Zvestobo smo jej dolžni zato, ko je Bog 8atn deželski gosposki dal naše premoženje in clo naše življenje L 464 - pod oblast, da nam ju varuje in brani, ako pošteno in pravično živimo, pa tudi vzame, ako bi hudobno ravnali in krivico do- prinašali. »Oblastniki niso k strahu dobrega, ampak hudega dela. Hočeš pa, da bi se oblasti ne bal? Stori dobro, in bos imel hvalo od nje. Zakaj božja služabnica je tebi k dobrem 0, Ako pa hudo delaš, se boj; ne nosi namreč meča zastonj > piše sv. Pavl. (Rimlj. 13, 3. 4.) Zvestobo pa deželski gosposki skazujemo s tim, da zvest 0 opravljamo službo, ktero smo za deželo opravljati dolžni, s °" sebno vojaško službo vsi tisti, ki so poklicani v vojaški st° n ’ da na vso moč varujemo in pospešujemo blagor in srečo S v °, jega deželnega vladarja, da mu v sili in potrebi radi na pon' 0 prihitimo, da naklepe njegovih sovražnikov in vse dežele razdiram 0 ’ vojaških vhajavcev in begunov nikdar v zavetje ne jamlj et0 ’ tihotapstva (kontrobantije) in drugih krivic zoper deželsko vl° in deželske postave nikoli ne podpiramo, in rajši vse pr e , fl pimo, kakor pa, da bi vstaje ali punte napravljali zoper s ' postavno deželsko gosposko. — V zgled nenavadne zvest podložnih do deželske gosposke naj vam služi naslednja P godba : ie ^ Saksonski knez Miroslav, s primkom Pohlevni, se zavoljo neke zemljišne razdelitve speri s svojim bratom ^j] raom, vojvodom Vajmarskem (VVeimar), in se je bil^P^gt „ j -- V - A7 - m 1 Frajberžkega mesta (Freiberg), ktero je spadalo .P oa nieS tfl° njegovega brata Guilielma, Mesta polastivši se sklice lo j,o terg, in zahteva, da naj zdaj njemu zveS odločeno število mladenčev na starašinstvo na zaprisežejo, in potem odločeno število miaaencev **7 j^ postavijo, ter ž njim odpravijo v boj zoper vojvoda « l ^ e ni Ta terjatev, ktera je bila trikrat na glas oklicana s e mestu, je v velik strah pripravila vse prebivavce. t n pj mestni starašini zbero v mestni hiši, da bi se posvcto ^’ a „jti jim je storiti. Posvetujejo se, in sklenejo, zvestobo svojemu pravemu gospodu in vladarju, vojvodu Gui ‘ e , so sklenili, so tudi serčno v djanju spolnili. Vsi * 0 doj° ^ Šini se po dva in po dva v prazničnem sprevo n P^^oV® mestne hiše na terg, kjer je stala oborožena cela »** Vojske, Sli so gologlavi in vsakteri je imel mertvaško 1 — 465 - v rokah. Ko pridejo na terg, se vstopijo krog kneza Miroslava, ki je na konju sedel pred svojo oboroženo vojbko. n ® a J cl stopi pred-nj ladajni mestni župan, Miklavž Waller iz o s or a, častitljiv starček s sivo glavo ter reče z milo bese o, a so Pripravljeni vsi od kraja, za kneza Miroslava darovati clo svoje življenje, ako bi treba bilo; da se pa nikakor ne morejo pri¬ praviti, da bi se z oboroženo roko bojevali zoper svojega pravnega gospoda, vojvoda Guilielma, kteremu so bili ne aj s prisego zvestobo zaobljubili. Zanašajo se torej, da bo pohlevni knez Miroslav odstopil od te prelerde terjatve. Ako bi pa nikakor ne hotel od lega odstopiti, pripravljeni so rajše svoje življenje darovati, kakor pa ravnati zoper zvestobo, ktero so dolžni svojemu pravnemu vladarju. To naznanilo sklene župan z naslednjimi besedami: „In jaz naj zmed vseh najpervi bom, da tukaj pokleknem, in si odsekati dam svojo staro sivo glavo! To reče, in res na zemljo poklekne, pripravljen, sprejeti smertni ndarec. Knezu so te mile besede častivrednega slarčika tolikanj prigrevale, da ga solze polijo. In tedaj gre, župana po rami Poterka, in mu pravi: „Ne bojte se, dragi moj! ne bom Vam ne glave vzel, ker takih poštenih mož posebno potrebujem, kteri tako zvesto spolnujejo svojo prisego in svojo dolžnost." In knez odjenja od svojega zahtevanja; mesto Frajberg pa je od tislihmalo pridevek: „zvesto mesto" dobilo. c) Podložni so svoji deželski gosposki pokorščino dolžni. — Deželsko gosposko smo vbogali dolžni že zato, ker je deželska gosposka postavljena v naš blagor in naš prid. Ko bi vsi podložniki postave in povelja, ktere deželska gosposka daje, zvesto spolnovali, oj kako mirno, veselo in srečno bi bilo njih življenje na tem svetu, zakaj pravična pokorščina ljudi zares Sr ečne stori. Brez potrebne pokorščine pa bi bil svet le strašna i®ma razbojnikov, kteri bi se med seboj morili, bi bila vsa ^ e žela žalostna puščava, polna zmešnjav in nadlog. Še bolj pa smo dolžni deželsko gosposko vbogati zato, ker je °d Boga postavljena, da pravične brani in varuje in da hudobneže slr abuj e . „Božja služabnica je, maščevavka k strahovanju tistega, hudo dela", uči sv. Pavl. (Rimlj. 13, 4.) In ker je dežel« 8ka gosposka od Boga postavljena, tudi Bog sam zapoveduje, mrojt, 30 — 466 - vbogati deželsko gosposko. V božjem imenu namreč veleva sv- Peter (I. 2, 13—15.) rekoč: „Bodite podložni vsaki človeški stvari zavoljo Boga, bodi si kralju, kakor najvišemu, ali voj' vodom, kakor od njega poslanim v maščevanje nad hudodelnik') dobrim pa v pohvaljenje. Zakaj to je volja božja". In sv. P aV uči: ^Podložni morate biti (oblasti), ne samo zavoljo strahovanj* 1 ) ampak tudi zavoljo vesti", to je: ker je to dolžnost, ktero je B°S naložil. (Rimlj. 13, 5.) „Kteri se oblasti vstavlja, se božji vo J_ vstavlja. Kteri se pa vstavljajo, sami sebi pogubljenje nakopavaj 0 -. (Rimlj. 13, 2.) Iz tega kar lahko razvidite, da se hudo preg re ^j kdor se vstavlja deželski gosposki, ker je tako vstavljanje P Bogu ravno tako vpisano, kakor da bi se ž njim človek samemu vstavljal, in ker si človek s takim vstavljanjem večno pogubljenje nakopava. Ta pokorščina do dešelske gosposke se mora razle ^ M nad vse postave in vse povelja, ktere niso nasprotne 00 * zapovedim, če so nam te postave tudi težavne ali še c' 0 ^ perne, to nič ne de: spolnovati smo jih dolžni. Če se lud '^ji postave vsakemu posameznemu človeku ne priležejo, 0 .-. e blagor so vendar le potrebne in hasnovite. Saj še clo b .j zapovedi niso vsem ljudem po volji: kdo pa sme p« P^ 0 ? terditi, da nam božje zapovedi niso potrebne, niso kori V tej reči res nimamo lepšega zgleda, kakor nam g a .. yt >s sam daje. Rimski cesar Avgust zapove, da naj se P°P l: f e f jfl svet. Ravno takrat je imel Jezus priti na svet. Sv. J e ]t Marija sta bila iz Davidovega kraljevega rodu, toraj 1 ^ e [\p' iti k popisovanju v daljni Betlehem, ker je bil David ju hemu doma. Jezus, kar Bog, je dobro vedel, kako t eZ ‘ nepriležno da bo to potovanje Mariji in njemu samem 0 ’^^, v neprijaznem in nevljudnem Betlehemu še dostoj ne £ a vanja ne bota imela takrat, kedar bo on na svet P rise '..j ne , ^ pa navdahne svojo sveto mater z duhom verne P 0 * 10 / 8 se vsa vdana s svetim Jožefom spusti na trudopolno in pot. In ravno ta naš Gospod in Zveličar je bil clo r1 ^ p sodniku pokoren, pokoren do smerti, do smerti na rl i\oi' zgled svojega nebeškega učenika morajo imeti pobožni P niki pred očmi, kedar se jim težavno vidi, spolnova 1 ^.^of deželske gosposke. p 0 tem zgledu se morajo ravnat'? - 467 - Pa ne po zapeljivih naukih brezvestnih podpihovavcev, klen jih hujskajo in šuntajo zoper deželsko gosposko in njene naprave. II. Druga preimenitna dolžnost podložnih je, da molijo Za svojo deželsko gosposko. Deželska gosposka ima imenitne, ima težavne dolžnosti, ravno zato potrebuje potrebne pomoči od zgoraj in prave modrosti, da dobre postave daje, koristne naprave vpeljuje m prav po pravici in po božji volji vlada sebi izročene ljudstva. Kralj Salomon je vse to prav dobro spoznal, ravno zato je priserčno molil in modrosti prosil Boga. Ravno tako morajo tudi podložni moliti za svojo deželsko gosposko; zakaj neizre¬ čeno veliko ležeče je na tem, da vlado ali deželsko gosposko K°g vodi in on blagoslovlja njeno vladanje. Sv. Pavl vernim kristjanom kar naravnost zapoveduje, da noj molijo za svojo deželsko gosposko, ter pravi : „Prosim vas tedaj pred vsemi rečmi, da naj se opravljajo prošnje, molitve, priporočanja in sahvaljenja za vse ljudi, za kralje in vse oblastnike, da bi mirno in pokojno živeli v vsi pobožnosti in čistosti. Zakaj to je dobro in dopadljivo pred Bogom, našim Zveličarjem.** (I. Tim. 2, 1—3.) Sveta mati katoljška cerkev se pri vsaki sveti maši spominja papeža, škofa, in cesarja ali kralja, kedar je spomin za žive pred povzdigovanjem, in moli za cesarja tudi še o drugih priložnostih, postavim: pri litanijah, ob pro¬ cesiji na praznik sv. rešnjega Telesa, veliki petek pri od- grinjanju križa i.t.d, Pervi kristjani so molili še clo za svoje ueverske cesarje, kar spričuje Terlulijan, ko pravi: „Mi svoje molitve za blagor cesarjev pošiljamo k pravemu, večnemu in z ‘vemu Bogu, od kterega tudi oni (cesarji) pričakujejo, da bi i'm bil pred drugimi milostljiv. Mi molimo za-nje, da bi jim v del bilo dolgo življenje, srečno vladanje, varno gospodarstvo, junaška vojska, zvesto svetovavstvo, pobožno ljudstvo in mir deželi, na kratko, kar si le kak človek in cesar sam želeti ^more.« p r av pridno tudi mi, ljubi kristjani 1 molimo za svojo belsko gosposko. i 30 * — 468 — III. Tretja dolžnost podložnih do deželske gosposke j e > da jej zaukazane davke plačujejo, in jej v sili i° nevarnosti pomagajo. a) Da moramo davke odrajtovati, nam zapoveduje sam. Sv. Pavl namreč pravi: „Dajte vsakemu, kar sle dolžni! davek, komur (gre) davek; dac, komur dac.“ (Rimlj. 13, 7 J In Jezus sam veleva: „Dajte cesarju, kar je cesarjevega (Mat. 22, 21.) Toda Jezusu še ni bilo zadosti, da je le san’ 0 zapovedal, dajati cesarju, kar je cesarjevega, temveč je to zapoved podperl in tem imenitnišo storil s svojim lastnim dom, kajti tudi on sam je davek od raj tal v Kafarnaumu. bil Jezus s svojimi učenci v Kafarnaum prišel, pristopili s Petru, kteri so davek dveh drahem pobirali, in so mu re Ali vaš učenik ne plačuje davka dveh drahem? Reče: da. In ko je bil v hišo prišel, ga je Jezus prehitel, Kaj se ti zdi, Simon! od kterih jemljejo kralji zemlje w / v »K X - rt |l»' ali pa glavni dac? 0 v tej reči kako goljufijo doprinesli. 1 - 469 Da se davki odrajtujejo, potrebuje deržava sama, zakaj brez davkov se ne more ohraniti nobena deržava, nobeno kraljestvo, nobeno vladarstvo. Ravno zato se pa tudi davki odrajtujejo po vseh deželah tako katoliških, kakor krivoverskih 'o neverskih. Nekterim ljudem nikakor ne gre v glavo, po čemu da so davki potrebni, in kam da se denar potrosi, kteri Se za davke odrajluje. Toda pomislite, kako veliko stroškov Prizadene vladarjem, da mir in red ohranijo po deželah in s kerbijo za blagor svojih podložnih! Kako veliko pobero šole, bolnišnice, sirotišnice in druge enake dobrotne naprave 1 kako v eliko gre za vradnike in sodnike, brez kterih ne more biti n °bena dežela! kako veliko vzamejo jetniki, kteri so priperti deloma zavoljo svojih hudobij, deloma pa tudi zavoljo varnosti Oašega premoženja in življenja, in kako veliko denarja se izda P° sto in sto drugih potrebnih potih! b) Kedar nevarnost pride ali sila pritisne, smo dolžni deželski gosposki na pomoč prihiteti. Poslušajte o tem nek ' e p zgled. V tisti hudi vojski, ktero je 1. 1792 imela Avstrija 8 Francozom, so pokojnemu cesarju Frančišku njegovi pod¬ ložniki donašali marsikak dar, da bi ga obernil v brambo do¬ movini. Leta 1793 se prigodi, da je boren kmetič prosil, naj ga pred cesarja spustijo, ker bi rad ž njim nekaj govoril. Ko pride pred cesarja, mu reče: „Nekaj sem vam prinesel", in pri teh besedah položi mošnjo z 1000 goldinarji na mizo. Cesar se zavzame nad tako velikim darom iz rok priprostega kmetiča, in ga torej vprašuje: „Kako Vam je pa ime in od kod sle doma?" „Tega ne bo nihče zvedeli" reče kmetič, se P°slovi in gre. Nemudoma pošlje cesar ljudi za njim, da bi oni Zv edeli, kdo da je in od kod da je ta kmetič. Ali ko ga po¬ pisujejo, se jim nasmeja, in pravi: „Menite kaj le, da bom Va m povedal to, česar še cesarju nisem hotel povedati?" Razložil sem vam dolžnosti podložnih do deželske zdaj naj vam pa tudi še prav na kratko povem na vprašanje : 5. g( > s poske, 0( Wor - 470 — Kdo se zoper deželsko gosposko pregreši? Zoper deželsko gosposko se pregreši: a) kdor jo sovraži ali zaničuje; b) kdor jo prederzno graja in preklinja; c) kdor jej dolžnih davkov ne plačuje; d) kdor se jej ustavlja ali še clo punte zoper njo n 6 * 8 ' pravlja; e) kdor deželnega vladarja ali domovino kakor si boo izdaja, se zoper njo zarotuje ali se vojaškemu stanu po nep°' stavnem potu odteguje. 6. Kakor noben bučelni panj (koš) ne more biti bf® kraljice ali matice, ravno tako svet ne more biti brez gospos ^ V vsaki družbi, v vsaki soseski ali srenji, v vsakem kraljes je potreba vladarja in varha, kakor v bučelnem roju mat' Ker nam je tedaj deželska gosposka potrebna, spoštujmo J ’ ljubimo jo, skazujmo jej zvestobo in pokorščino, odrajtujm® » dragovoljno, kar smo jej odrajtovati dolžni, in v sili in n {0 varnosti jej radi na pomoč prihitimo! Blagor nam, ako vse .. 0 zvesto storimo! Kralj vseh kraljev in Gospod nebes in ie bo nam, ki smo zdaj po njegovi sveti volji podložni naprejpostavljenim, ob svojem času častitljivo krono na S postavil, da bomo tam gori v nebesih kraljevali na vse komaj. Amen. 471 Dolžnosti XLVll. Keršanski nauk. do domovine ali do domače materne dežele. 1. Podložni so dolžni svojo deželsko gosposko spoštovati, x Yeslobo jej skazovali in vestno spokorščino; dolžni so za svojo deželsko gosposko moliti; dolžni so zaukazane davke plačevati, v sili in nevarnosti deželski in gosposki pomagati. Od vsega tega sem v zadnjem keršanškem nauku govoril bolj na tanjeno. Tudi sem povedal, da se zoper te dolžnosti pre¬ greši , kdor deželsko gosposko sovraži in zaničuje, ali jo pre¬ drzno graja in preklinja, ali jej dolžnih davkov ne odrajtuje, a li se jej ustavlja ali clo punte zoper njo napravlja, ali deželnega vladarja ali domovino kakor si bodi izdaja, zoper njo se zarotuje ali se vojaškemu stanu po nepostavnem potu odteguje. V tesni zvezi z našo deželsko gosposko nam je naša domovina ali tista miljena dežela, čez ktero gospoduje naša deželska gosposka, tista draga zemlja, v kteri nam je zibelka tekla, v kteri nas je naša ljuba mati povila in gojila. Bodi mi tedaj dovoljeno, da pri razlaganju četerle božje zapovedi v misel vzamem tudi Dolžnosti do domovine. 2. Domovina nam je naša ljuba domača dežela, v kteri s mo bili rojeni, pa tudi ljudje, ki so z nami vred v tej deželi doma. Domovina nam vtegne bili pa tudi dežela, ktera nas je gostoljubno sprejela, kedar so kake posebne okoliščine nanesle la ko, da smo slovo dali svojemu rojstnemu kraju, in da smo v lej deželi naselili, v tej deželi si poiskali nove domovine. j: 0 le dežele imamo svoje posebne dolžnosti. To deželo smo dolž ni ljubiti. — 472 3. Zakaj smo pa dolžni ljubiti svojo domovino? Da moramo svojo domovino ljubiti, veleva nam že a) natorna postava. Drevo naj lepši raste in se naj boljši obnaša v svoji domači zemlji. Ptica se rada povračuj 0 do gnezda, v kterem se je zlegla, in druga žival do ležišča, v kterem se je odgojila. Tudi človeku, dokler ni še po vse 01 spriden in popačen, serce naj bolj bije za ljubo domačo dežel 0, Nikoli nikjer mu solnce milejši ne sije, nikoli nikjer mu cvel' lice krasneji ne cvetd, nikoli nikjer mu ptice prijetniši n 0 žvergolijo, kakor v ljubem domačem kraju. Vzemi gorja 00 iz med njegovih nevljudnih hribov, kteri ga le z revno hra 00 ’ in še s to le po pičlem živijo, prestavi ga v naj prija* 01 dolino, v kteri je lepo oskerbljen z vsem, česar potre in vendar se ti bo, sosebno s perva, milo oziral po sV°J planinah, in si želel v sredo svojih ljubih domačinov. Se s> mak, ki si od hiše do hiše kruha išče, nesrečnega se s ako ga je osoda zagnala v tuje kraje med tuje ljudi. I 0 ^ revni suženj pol Iagleje prenaša svoje verige in okove, mu jo dovoljeno, nositi jih v domačem kraju. Po tem ta . nam je že stvarnik sam v serce vtisnil čut za domovino, nam že sama natorna postava velčva, da ljubimo svojo 0 vino, ljubimo svojo domačo deželo. Da ljubimo svojo domovino, zahteva od nas tudi b) hvaležnost. Naša ljuba domača dežela nam oS ^ 1)0 ^ ljuje živež in obleko, daje nam stanovanje in varstvo P r ^ ženja in življenja, skerbela nam je za lepo odrejo i 0 00 ^ zmerom skerbi za različne dušne in telesne potrebe. flI) števila dobrot nam deli, neizrečeno velika je njena J u do nas. Ljubezen pa ljubezni išče v plačilo in povrači o. močno bi se torej pregrešili zoper hvaležnost, ako bi J ne skazovali svoji domovini. Da ljubimo svojo domovino, nas priganja (laž 0 c) Zgled Zveličarjev. Jezus je svojo domačo priserčno ljubil, ter naj poprej za zveličanje svojih - 473 - skerb imel. Ko ga je tuja Kanaanska žena prosila, da bi jej rešil od hudega duha obsedeno hčer, rekel jej je ®* H3 ^ »Nisem poslan, kakor le k zgubljenim ovcam Izraeove ise - (Mat. 15, 24.) — In ko je v duhu naprej vidil nesrečno osodo svoje domovine, in sosebno njenega poglavitnega mesta, vdihnil je ves v solzah: „0 da bi bilo spoznalo tudi ti, in •n zlasti ta svoj dan, kar je v tvoj mir! Zdaj pa je s rito pred tvojimi očmi, Ker prišli bodo dnevi nad te, in tvoji so¬ vražniki te bodo obdali z zasipom, in te bodo oblegli in stis¬ kali od vseh strani; in bodo v tla pomandrali tebe in tvoje otroke v tebi, in ne bodo pustili v tebi kamna na kamnu, *ato ko nisi spoznalo čaša svojega obiskovanja. 4 * (Luk. 19, 42-44.) 4. Kako se pa domovini ljubezen skazuje? Svoji domovini ljubezen skazujemo a) s tim, da ljubimo in spoštujemo vladarja svoje domovine. Vladar naše domače dežele pa nam je kralj ali cesar. Skazujmo mu ljubezen in spoštovanje s tim, da mu prav 'z serca vse dobro želimo, vselej lepo in spodobno od njega govorimo, in ga zagovarjamo, kedar hudobni ljudje hudo od njega govorijo. Od pervih kristjanov pripoveduje Ter- tulijan, da so oni vse bolj spoštovali in ljubili cesarja, kakor pa neverniki; zakaj kristjani so cesarja spoštovali in ljubili zato, ker jih je v to vezala njihova dolžnost, spoštovali in ljubili so ga zavoljo Boga. Pervi kristjani nam¬ reč niso nikomur nič hudega želeli, naj manj pa cesarju, kterega je Bog tako visoko povzdignil, da v božjem imenu vlada ljudi in nad njimi gospoduje. Od pervih kristjanov se učimo mi spoštovati in ljubiti vladarja naše ljube domače dežele. Svoji domovini ljubezen skazujemo b) s tim, da spoštujemo in zvesto spolnujemo P°stave, ki jih vladar daje v blagor domovine. Naš Ces arski orel ima dve glavi in štiri oči. Tudi deželske po- slav e potrebujejo veliko modrih glav in bistrih očes, prejden !? v ravnane tako, da resnično pospešujejo blagor domovine. Ws ° namreč kar na vrat na nos skovane, temveč so dobro — 474 prevdarjene, in vmerjene vesoljnim potrebam domovine. č 0 tudi vsaka postava ni vsakemu posameznemu človeku po volji? v občji blagor pa je vendar le potrebna in koristna. In kdor domovino ljubi, mora spoštovati tudi postave, ktere so dan 0 domovini v blagor in na korist. Svoji domovini ljubezen skazujemo c) s tim, da ohranimo lepe domače šege, hval 0 ' vredne navade, dobre naprave; nasproti pa zatira 100 slabe navade, gerde vraže, škodljive napake, i n s tim skerbimo za slavo in čast svoje domovine. L e P a navada med Slovenci je znana gostoljubnost, prijazna postroZ" Ijivost, temeljita bogaboječnost, gorečnost za božjo čast J 0 službo božjo in lepoto hiše božje. Skerbni bodimo, da v t 0 l ( I in enakih čednostih ne opešamo, ampak le še bolj naprej P rK demo in vedno popolniši prihajamo! Svoji domovini ljubezen skazujemo <0 s tim, da spoštujemo in obrajtamo svoj jez' k ’ svojo slovensko govorico. Dvanajst revnih ribčev je vs 0 ' gamogocm Bog izvolil, da bi spreobernili in zveličali ves sveti in prejden jih je razposlal po širokem svetu, ni dal jim P 0 ' svetnega bogastva in pozemljiske oblasti, ampak dve naj P°" trebmše reci jim je prinesel sveti Duh na binkuštno n 0 ' deljo; nebeško modrost, da so Jezusove nauke da dobreg 0 znali in umeli, in posebni dar, da so znali govoriti vse jez* 0 ! ki so jih le koli govorili tedajni ljudje. — Podal se je , Peter proti zahodu, ter je Latincom oznanoval sveto evanged 0 ’ sveti Jakob je po Judovskem iu po jutrovih deželah razglas val božjo besedo; sveti Janez je Gerkom veseli glas božjeg kraljestva prinesel. Sveti Andrej se je poda! v polnočne MJ’ er je Slovencom, našim starodavnim dedom, pervi J«* u ? f . 0zna ” ova I v našem starem slovenskem jeziku, 0 . g - Ko so aposleljni z, sveto vero •'« ■ n(i rv .. P re l'li, in so za svojim Gospodom Jezusom s L prišli so drugi apostolski možje v kraje razširjat sveto vero Jezusovo po teh deželah iu J ° - 475 - dovat med Slovenci. Med njimi je bil na Koroškem sveti Modest, pervi Gospejsvetski škof, kteri še počiva v tej s ari imenitni cerkvi; v Ogleju sveti Mohor, po kterem je uc sve e Ve re posijala v bližnje in daljne kraje. Slovenci, 11 so takrat živeli po vsem Koroškem, Šlajarskem, Ogerskem, tes- kem in Moravskem, imeli so tri imenitne kneze: Rastis ava. Svetopolka in Kocela. ki so sami dobri krislijani kakor skerbm °četje za keršansko podučenje skerbeli tudi Slovencom kar svojim otrokom. Torej pošljejo nekoliko imenitnih mož v Cari- S ra d, in prosijo gerškega čara Mihaela III., naj jim pošlje nastopnih učenikov, kteri bodo njihove podložne slovensko podučevali v keršanski veri. Cesar odbere dva brala, modra •n učena moža: svetega Cirila in svetega Metoda, ki sta v Slovenske dežele prišla, Slovence učila, Boga prav spoznati, njega spodobno častiti, pa tudi brati in pisati, in sta tako Slovencov naj imenitniša učenika in aposteljna bila. In Slovenci so se veselili, ki so toliko božjih reči slišali v svojem slovenskem jeziku. Oh, veselite se tudi vi, ljubi bratje >n ljube scstrel da je tudi vam dana lepa priložnost, zaslišati toliko lepih naukov v svojem domačem jeziku. Nikakor nikar ne posnemajte tistih nehvaležnih, trapastih Slovencov, ki par tujih besedi znajo, s tistimi se ponašajo, svojega milega ma¬ ternega jezika pa se clo sramujejo, in ne pomisljijo, da je pregrešno, svojega jezika se sramovati, zatajiti in clo pozabiti ga. — Naš slovenski jezik je brat tistega gerškega jezika, v kterem so aposteljni in evangelisti sveto pismo pisali; že več tisuč let pošteni ljudje slovensko govorijo. Slovenski jezik jo brat tistega latinskega jezika, v kterem se še zdaj med rimsko-katoliškimi kristijani sveta maša služi; in še pred tisuč leti so naši stari dedje sveto pismo brali v slovenskem jeziku, ' n po slovensko v božji hiši Bogu hvalo prepevali. — Naš ®lovenski jezik je lep, in gladko teče v njem božja beseda, sv eta pesem in vsaka poštena govorica. — Naš mili materni Jezik je naj dražeja dota, ki smo jo podedovali od svojih Bla rih očetov; dolžni smo, ga ohraniti, olepšati, in svojim ^slednikom zapustiti, človeški jezik je talent, kterega nam je l7 ‘ r °oil Gospod nebes in zemlje, da bi ž njim barantali in Vel ‘ko dobička storili. Kdor svoj materni slovenski jezik pozabi 476 - ali zataji, malopridno zakoplje svoj talent; Bog ga bo enkrat nazaj terjal z dobičkom vred, in ker talenta z dobičkom vred skazati ne bodo mogli, bodo vsi zaničevavci svojega poštenega jezika potisnjeni v vunanjo tamo; ondi bo jok in škripanje 1 zobmi. — „Oj ljubi, lepi in pošteni, slovenski materni jezik- s kterim sem peryič svojo ljubeznivo mamo in dobrega atejo klical, v klerem so me moja mati učili Boga spoznavati, v kterem sem pervikrat svojega Stvarnika častil; — tebe bočen 1 kakor naj dražji spomin svojih rajnih staršev hvaležno spošto¬ vati in ohraniti, za tvojo čast in lepoto po pameti, kolik 01 " premorem, skerbeti; v slovenskem jeziku do svoje poslednj 0 ure Boga naj rajši hvaliti; v slovenskem jeziku svoje ljube brato 111 sestre, Slovence naj rajši učiti, in želim, kakor hvaležen sin svoj 0 ljube matere, da, kakor je moja perva beseda slovenska bila, tudi moja poslednja beseda slovenska bo.“ — Tako so P rl , govali že 1838. leta pokojni Lavantinski škof, Anton M« r 1 Slomšek, ki so bili Slovenec z dušo in telesom, pa tudi m po volji božji, da malo takih. Svoji domovini ljubezen skazujemo 0 e) s tim, da zvesto odrajtujemo dacijo in dru£^ odrajtvila, ki jih potrebujeta vladar in domovin 0 - Res je včasih prav težavno in hudo, davke odrajtovati, so? e ako so davki veliki, letinje slabe, in pritisnejo še kake nadloge; toda povem vam, da zavoljo davkov, ki jih j e darju odrajtoval in domovini, še nihče ni na beraško P ^ prišel. Ta beseda se vam bo morda čudna zdela, pa J e 0 |j dar le resnična. Le bolj na tanjko preglejte življenje teg a unega človeka, ki vpije in kriči, da je obožal zavoljo v ...^ davkov, in se bote kmalu prepričali, da ga niso v reV . j 9 fcj in siroščino potisnili tisti dauki, ki jih je odrajtoval ^j^l njegova op¬ iševa aostil ni 5 9 gosposki, temveč le tisti davki, ki si jih je bil sam Po nepotrebnem. Njegova nemarnost in lenoba, njegova - eosnol ?l ' Zd0St V obleki ’ n j e gova potrata pri hiše vanj« ’ so tisti *« j V ”’j n j e g ova zapravljivost po pivnicah in g osllln L. raško palico v^roko “j 0 ,. 8 * 7 . ^ na vpcL ,«i j Pod 01 ', nikakor pa ne deželski davK' viio? PncrJpit ^ deŽelni davki človeka v široščino ne P? P D0 J • Poglejte, zato ne, ker božjega blagoslova od h is e 477 - odnesejo, ako jih človek dragovoljno odrajtuje, marveč se clo božji blagoslov v hišo privabijo. Božji blagoslov pa se v liso sklicuje z dragovoljnim odrajtovanjem davkov zato, ter človek božjo zapoved spolnuje s tim, da vdano iu zvesto a\ te odrajtuje. (Rimlj. 13, 7. Mat, 22, 21.) Bog namreč blago- slovlja tistega človeka, kteri spolnuje njegovo sveto voljo. Zraven tega odrajtovanje davkov skerbnega človeka piiganja, d« je varčen in prihranljiv; varčen človek pa ne poj e Po zlem. Svoji domovini ljubezen skazujemo f) s tim, da vsak na svojem mestu, vsak v svo¬ jem stanu zvesto spolnujemo svoje dolžnosti, iu da zvesto spolnovaje svoje dolžnosti vsak po svoji moči pripo¬ moremo v blagor in srečo svojih soderžavljanov in s tim tudi v blagor in srečo svoje domovine, v čast in slavo svoje ljube domače dežele. Kmelovavec naj pridno in marljivo obdeluje svojo zemljo. — Rokodelec in oberlnik naj dobro izdelujeta svoje izdelke, da si ne bodo ljudje rajši iz tujih dežel naročali blaga za drage denarje, namesto da bi ga kupovali od domačih rokodelcov in oberlnikov. — Tergovec naj pošteno terži in kupčuje. — Sodnik naj prav in po pravici sodbe sklepa in pravde določuje. — Vojščak naj hrabro brani ljubo domovino. — Starši naj lepo po keršansko redijo svoje otročiče. — Otroci naj starše spoštujejo in jim pokorščino skazujejo. — Župani in drugi naprejpostavljeni naj skerbno čujejo, da ljudje v božjem strahu živijo in zvesto spolnujejo božje zapovedi in deželske postave. — Podložni pa naj ljubijo, spoštujejo in vbogajo svoje prednike kar božje namestnike. — Blagor deželi, v kteri kraljuje taka lepa edinost in ljubezen med deržavljani, da vsakteri dela in skerbi za vse, vsi pa za v sakega 1 Taka dežela bo lepo cvetela, močna in mogočna P°stala, na vse kraje bo slovela, in Bog sam se bo z dopa- donjem na njo oziral iz nebeških višav 1 - 478 — Svoji domovini ljubezen skazujemo g) s tim, da jo branimo in varujemo notranjih in vu na nji h sovražnikov. — Dokler smo majhni bib» nas je varovala in branila naša dobra mati, ter je skerbno 00 nas odganjala sleherno nevarnost. V milem maternem naročji smo imeli varno zavetje. 0 kako nezmerno nehvaležni bi bik) ko bi, kedar odrastemo, svoji dobri materi nobene hvale 00 vedeli za to tolikanj ljubeznivo materno skerb, in bi jo mor ktero vam je ljubo luč (oči) vzelo?« popraša ga fantič- , g mu lepo odgovori: „Jaz sem ljubil, ljubim in bom ljubil materno.« . gV oj° O da bi pač tudi mi tako zvesto in priserčno lj uDi y ^ milo domovino. S pravo keršansko ljubeznijo do svoje P oze, ! 1 ( | (1 j|]e> domovine bi si lepo naravnali in ogladili pot do svoje ,rvp«‘ nebeške domovine, v kteri m nobene žalosti, ni bolečine, le večna sreča in večno veselje. Amen. - 483 - XLVIII. Keršanski nauk. Ali šmo dolžni svojim staršem in prednikom po- k°mi biti v vseh rečeh? —Dolžnosti mladih ljudi o starih ljudi. 1. Kar je skerbna mati svojim otrokom, to je domovina Sv ojim deželanom ali deržavljanom. In kakor so otroci dolžni Sv ojo mater ljubiti in spoštovati, dolžni so tudi deželani ali deržavljani, svoji domovini ljubezen skazovati. V to jih sili natorna postava, od Stvarnika samega zapisana v naše serce; k temu jih zavezuje tudi hvaležnost, ktero so dolžni Sv oji domovini; k temu jih priganja zgled našega Zveličarja, je priserčno ljubil svojo domovino. — Ljubezen pa domo¬ vini skazujemo s tim, da ljubimo vladarja svoje domače dežele, — spoštujemo njegove postave in naprave, — ohranimo lepe domače šege in običaje, — v časti imamo svoj mili materni jezik, — zvesto odrnjtujemo dacijo in davke, ki jih domovina potrebuje, — natančno spolnujemo vsak svoje dolžnosti, — serčno branimo svojo domovino vseh napadov njenih sovraž¬ nikov, — in pridno zanjo molimo. — S tim sem vam um dan Vložil dolžnosti, ki jih imamo do svoje domovine ali ljube laterne dežele. 2. Preden se prestopim na razlaganje drugih dolžnost, ^ e terto zapoved božjo zadevajočih, moram vam odgovor dati Se na naslednjo imenitno vpraševanje: Ali smo dolžni v vseh rečeh pokorni biti svojim Maršem in prednikom ali naprejpostavljenim? ^ Dolžni smo jim pokorni biti v vseh rečeh, ktere niso zoper d °*i° Voljo. Kdor nam pa kaj zapoveduje, kar Bog prepove¬ di ali kdor nam kaj prepoveduje, kar nam Bog zapoveduje, , 31 * 484 treba mu je reči: »Boga je treba bolj poslušati in vboga^ kakor pa ljudi. In Bogu je treba dati, kar je božjega-,, (Ap. dj. 5, 29. Mat. 22, 21.) — Ko bi tedaj nespametni sjai' sl ali oskerbniki otrokom velevali drugim ljudem škodo delati blagu in premoženju, ali ko bi jim ob nedeljah in zapovedan 1 praznikih branili hoditi k božji službi, bi jih vbogati ne sm e j človek bi skoraj ne verjel, da bi kteri starši bili toIik a j hudobni, da bi svojim otrokom zapovedovali hude pregre 5 ^ reči; vendar pa skušnja uči, da so nekteri starši tako W ° C ^ na Boga pozabili, da so cIo svojim lastnim otrokom vele^ doprinašati take reči, ktere so pregrešne pred Bogom, p°* ‘ vim: derva krasti po ljudskih ložah ali gojzdih, nastila iska^ ljudskih stelnikih in listnikih, sadje nabirali po ljudskih vert ° e in druge sadeže jemati po ljudskem polju. Drugi so j otroke lagati učili in goljufovati pri meri in pri vagi a *‘ blagu, ter so jim velevali, dobro blago na verh nasta v 0 [j 0 slabega pa zdolej skrivali, potem pa vse skupaj za dobro prodajati. V takih rečeh bi otroci svojih staršev nikdar ^ gati ne smeli, ker jim Bog prepoveduje take reči; Bog P 8 J a |i mora biti bolj pri sercu, kakor pa starši. Pred očmi bi & j,j imeti besede Zveličarjeve: „Kaj bi človeku pomagalo, ^ f si ves svet pridobil, na svoji duši pa bi škodo \ eT ^ 0 M (Mat. 16, 26.) in z lepo besedo bi morali odgovoriti s ^ staršem: »Boga moramo bolj vbogati, kakor pa vaS [U( jj š e Nekteri očetje, sami pijančevanju podverženi, vodili so svoje otroke seboj po pivnicah, in jih silili piti, ok° ra j|j s to otrokom s perva ni prileglo, in so jih pijančevanja ^ ^ takim nespametnim ravnanjem. Nektere matere — da bi takih nikoli nikjer več ne bilo! — so c *° svojim hčeram, naj se lišpajo, pohujšljivo oblačijo, p se prilizujejo, jih k sebi vabijo in sklicujejo, ali ž pivnicah hodijo in po plesiščih, da bi le tem poprej v pj g; očetje hf lU ^‘ P° P re £ rešn ‘h, prepovedanih potih. / J" .. . pisane matere marsikterikrat otroke na P aS ° u; jiifl bi J" tib - * ** pioaiio luatcio ah n i sinici nuov —- (jfl J previjajo ali jih po drugem opravilu pošiljajo, nam os o ^ gV e, dovolili k dopoldanji in popoldanji službi božji hot' ' $o^ Gospodovih dnevih, in vbogo dete se včasih 10 c jo najoka, preden ga v cerkev spustijo. — Znajdejo se - 485 - kdo bi to verjel, ako bi se sam ne prepričal!— taki robavsi, ki rentačijo in preklinjajo, kedar dete poklekne, da bi opravljalo Sy oje navadne molitve. Keršanski otroci! ako bi vas zadela taka nesreča, da bi Va m vaši lastni starši ali oskerbniki grešiti velevali, vbogati jih oe smete; ali ko bi vas od dobrega odvračevali, pokorščine jim skazovati ne smete. Krotko in pohlevno jim odgovorite: „Tega storiti ne smem, ali pa: Tega opustiti ne smem! V tej reči ®oram Boga bolj vbogati, kakor pa vas!“ Ravno tako tudi hlapci in dekle vbogati ne smejo, ko bi l lm gospodarji in gospodinje ukazovali kaj pregrešnega storiti, postavim: škodo delati drugim ljudem, hlapčevske dela opravljati °h nedelah in praznikih, pošte prenašati po hišah, ali ko bi jih kar naravnost v greh zoper čistost naganjali, ter jim nedolžnost zalezovali. Ko je nesramna Putifarca nedolžnega Egiptovskega Jožefa naganjala v greh, zavernil jo je Jožef, rekoč: „Kako ki mogel to hudobijo storiti, in zoper svojega Boga grešiti?“ ! n jo šel rajši po nedolžnem v ječo, kakor da bi bil vbogal, in se v pregreho vdal. (I. Moz. 39.) Enako mora storiti pridno družinjče v enakih okoljščinah. In ko bi naprejpostavljena gosposka zapovedovala kaj takega, kar je božjim zapovedim nasproti, bi jo podložni vbo¬ gati ne smeli; zakaj Bog je več kakor vsaka gosposka. Boga je treba tedaj bolj vbogati kakor pa gosposko. Trije Babilonski mladenči so rajši šli v strašno razbeljeno peč, kakor pa da bi bili molili Nabuhodonozorjevo zlato podobo. — Osemdesetletni starček Eleazar je rajši umeri, kakor da bi Se bil vdal grozovitemu kralju Antiohu, ter jedel svinino, Ju¬ dom prepovedano. Ravno tako je storila tudi serčna Makabejska mati s svojimi sedmimi junaškimi sinovi.—Aposleljni so rajši pre¬ ganjanje terpeli, kakor pa da bi bili vbogali krivično Judovsko gosposko, ktera jim je prepovedovala oznanovati križanega Zveličarja. „Boga je treba bolj slušati, kakor pa ljudi w , so re kli. (Ap. dj. 5, 29.) — Od pervih kristjanov spričuje sveti Justin, in pravi: „Julijan je bil neverni cesar, bil odpadnik, 11 hudoben molikovavec, in vendar se kristjani niso vzdigovali ž ° per n jega, marveč so mu služili prav zvesto. Kedar jim je povedal molike moliti, in jim kadilo zažigati, bili so Bogu — 486 bolj pokorni, kakor pa njemu. Kedar jim je pa rekel: Spusti* 0 se v boj, verzite se na sovražnika, bili so mahoma pokorni." — O Maksimijanovem cesarovanju so nam vojščaki Tebajsk 0 čete, ktero je vodil sveti Mauricij, zapustili lep zgled, kte r ' nas uči, kaj da ima kristjan storiti takrat, kedar mu deželska gosposka zapoveduje kaj takega, kar je božjim zapovedim n 0 ' sproti. Neverski cesar Maksimijan se je odpravljal s svoj 0 vojsko iz Italijanskega v boj na Francosko. Da bi srečo i« 10 ' v tem boju, zapovedal je vsem svojim vojščakom, ter Teboj' skim, ki so kristjani bili, kakor tudi vsem drugim, ki so b< 0 zmed nevernikov, naj darujejo molikom. Drugi, ter nevers* 1 vojščaki, molikom darujejo; Tebajska četa pa, iz kakih 600 mož obstoječa, nikakor ni bolla molikom darovati. Nad teO> desetega moža. se cesar Maksimijan hudo razserdi, in ukaže umoriti vsak^j 1 Toda keršanskih junakov to nič ne prestr 001 ’ marveč še le eden drugega k stanovitnosti vnemajo, in si F 1 ,' govarjajo, da je boljši umreti, kakor pa pravo vero zatajuj! Cesar ukaže v drugič umoriti vsakega desetega moža. Pa tud ' bn 0 n 0 ' unanu v uiugiu umuiivi vetrnega niu^a* * ^ zdaj se keršanski vojščaki ne vdajo v molikovanje, amp al ' ^ še tem gorečniši vnemajo k stanovitnosti v sveti veri, k če je zgled njihovega zapovednika, svetega Mauricija, sos e veliko pripomogel. Maksimijan ostale vojščake na novo^. govarja, da bi molikom darovali: ako ne, bodo vsi pok° n gI1) o Oni pa mu serčno in neprestrašeno odgovorijo: „Cesar! ^ tvoji vojščaki, to veš; mi smo pa tudi, česar se poved 0 bojimo, služabniki pravega Boga. Tebi smo vojaško 5 , e dolžni, svojemu Bogu pa neomadeževano nedolžnost. C - e prejemamo plačilo za svojo službo, od Boga pa smo zl ^J ell )0 prejeli. Tvojemu povelju ne smemo pokorni biti, in ne zatajiti Boga, kteri je naš, pa tudi tvoj Gospod in ® naj si že to spoznaš ali ne spoznaš. Dokler od nas $ htevaš kaj takega, kar je zoper našo vest, bomo ter ja^ pokorni, kakor smo ti dosihmalo bili: ako pa od nas kaj^.. . kar Boga žali, moramo Bogu bolj pokorni biti, kakor ^ Bogu smo poprej prisego storili, potem še le smo^ ceS ‘ u gI1 ie 0 segli. Ako zanašati, da nami, kar se ti ljubi! nezvesti postanemo pervi prisegi, bomo zvesto deržali drugo kje o prisego? • • • Pripravljeni smo, kristjani osta 487 - 0 cesar vidi, da njihove stanovitnosti nikakor ni v stana Vz ugati, razserdi se tako neznano, da ukaže pomoriti vse kor¬ enske vojščake do zadnjega moža. Molikovavski vojščaki od strani nad nje udarijo, kerščanski junaki pa se jim kar c "e vstavljajo, marveč svoje orožje v kraj položijo, in s [ t C| J 0l j u ® no sprejemajo smertne udarce. Curkoma leče keršan- ta «ri in vse polje je polno merličev. v Poglejte, le v lakih in enakih okoljščinah kristjan Pohor¬ ja 100 odreče svoji gosposki, kedar deželska gosposka terja od kaj takega, kar je zoper božjo postavo, zoper sveto vero, Z0 Per njegovo vest. 3. Zdaj vam bom pa razlagal Dolžnosti mladih ljudi do starih ljudi. Kako naj se mladina obnaša do starih ljudi? Mladina naj stare ljudi vsegdar spoštuje, — njih dobre >n modre svete rada posluša in po njih ravna, — in naj jim, kolikor more, polajšuje betežnosti in nadloge njihove starosti. a) Že v stari zavezi je Bog Izraelcom po Mozesu kar naravnost zapovedal, da morajo spoštovati in v časti imeti stare ljudi. Rekel jim je: „Pred sivo glavo vstani, in spoštuj osebo starega človeka; ter boj se Gospoda, svojega Boga. a (III. Moz. 19, 32.) In Judje so tudi res v časti imeli stare ljudi. To posnamemo že iz tega, da je Mozes starašine Izraelske sklical, in njim na znanje dal, kar mu je povedal Gospod Bog, kedar je Mozes v Egipt prišel, da bi iz terdo sužnosti izpeljal Izraelsko ljudstvo. - Pa ne le Judje, ampak hidi neverniki so v časti imeli stare ljudi. V lem so sosebno sloveli hrabri Šparlanci. Njihovi slavni vojvoda Lisander sam jo očitno spričevanje dajal, da stari ljudje nikoli nikjer ne v *ivajo tolikega spoštovanja, kakor na Spartanskem. Pri Olim- Piških igrah, ki so bile neke posebne narodne igre, h kterim s ° se zbirali Gerki iz vseh strani, iskal je enkrat neki starček Se deža, na kterega bi se bil rad vsedel. Dolgo hodi sem ter l i e memo starih* ljudi in memo mladih, pa nobeden se mu 488 noče umakniti, nobeden mu noče prostora narediti. Kedar P 9 doide na tisto stran, na kteri so sedeli Špartanci, mahoma f vzdignejo vsi mladi ljudje, da bi starčeku prostor prepustili lP mu s tim svoje spoštovanje na znanje dali. Ko drugi lj u “f to zapazijo, začnejo na ves glas mladenče hvaliti in pov*« 1 ' govati. Starček pa zdihne in pravi: „0 mili Bog! čedno 5 sicer spoznajo Gerki vsi; toda le samo Špartanci jo spolnujeJ 0 v djanju.* Tem bolj se še le nam kristjanom spodobi, da spoštuje 1110 in v časti imamo stare ljudi, ter vbogamo sv. Pavla, ki vele y9 j „Starega moža ne kregaj, temveč ga opominjaj kakor oc ^ (z otročjim spoštovanjem), — stare žene kakor mater®- (I. Tim, 5, 1. 2.) V (L b) Mladi ljudje morajo dobre in modre svete sta rl , ljudi radi poslušati in po njih ravnati. — Pošteni s ljudje so si v svojem dolgem življenju nabrali mnogo sku 3 t jn zamorejo mladim neskušenim ljudem marsikak dober 3 dati. Blagor mladini, ako vbogljivo posluša modre svete S^ ljudi! Modri Sirah (8, 9 —12.) pravi: „Ne zametuj govorj e ^ starih, ampak vadi se v njih pregovorih; zakaj od njih se učil modrosti in pametnih naukov, in mogočnim služiti j- pritožbe. Ne puščaj v nemar modrih govorjenja; zakaj oni so se učili od svojih očetov; ker od njih se boš učil r . umnosti, in ob času potrebe odgovor dati.* — Pošteni H' je imel dva sinova, ktera sta si, sam ne vem kako P r| fl ri) |o gerdo napako, da sla kaj rada zasmehovala in zasram^ ^ stare ljudi. Ruperta večkrat serce boli zavoljo tega, in 1,1 ja kterikrat otrokoma prav živo postavlja pred oči, kako e j e da je ta navada pred Bogom in pred ljudmi, in enkrat |n sklene svoje opominjevanje: „Ne zaničevati, marveč 11 ‘ ^ moč spoštovati moramo stare ljudi; zakaj stari ljudje s ° vC j, pravi učeniki; oni so nam najboljši in najresničniši sve ^0 ki iz lastne skušnje vedo, kaj je treba storiti in kaj °P l1 j e j fl ta Neporedna otroka pa očeta ne poslušata, in kakor pop rt J tudi še zanaprej, ter zaničujeta in zasramujeta s tare -jetti Prišel pa je očetov god, in tudi malopridna fantalina P srečo voščit očetu in dolgo življenje. In oče ju zavem®’ - 489 - »O le nikarta mi voščiti dolgega življenja; marveč mi voščita, da bi kmalu umeri. Zakaj ako starost učakam, bodo me hu- d°voljni otroci, morda še clo moji lastni otroci le zasmehovali ln zasramovali « Pri teh besedah otroka vsa osramotena po- hesita oči. Zdaj še le spoznata svojo hudobijo, poboljšata se, ji 1 posihmalo nič več ne zasmehujeta in ne zasramujeta stali ljudi. poIa°^ ljudje morajo starim ljudem na vso moč g V 1 betežnosti in nadloge njihove starosti. — enlu'-^ er ° m ' d,u £ im merimo, s tako se bo tudi nam z nam‘° mer j a *°\ . teda J želimo, da bodo mladi ljudje zdai 1 P 0 ^® 1 pljenje imeli na naše stare dni, moramo tudi mi nostr P ° GrP je " je S s ^ anm ' ljudmi, in jim moramo radi bili t d*' *.P°^P ir ati v njihovih nadlogah in težavah, če bi u 1 se tolikanj sitni in nevšečni, čmerni in navlisnjeni. to sve^n Z a aj , mi P ° ve i te ’ vi m * af l' ljudje! kako da spolnujete - * - 0 znos b Morda imate kakega starega človeka clo 'A »AhiIa ! „ . v 1 . . , . , j 1 *. miaie Kitnega starega cioveaa astni hiši, in tako gerdo in zaničljivo ž njim ravnate, da z nobenim drugim človekom ne takn? p a verjamite mi, da 7 .»»v goiuu III £’ri()lCI|l z nobenim drugim človekom ne tako? ra verjamne og takega pregrešnega ravnanja brez kazni ne pusti! Slišali ste, da Bog sam zapoveduje spoštovati stare ljudi. (III. Moz. 19, 32.) Ako pa Gospod kaj zapoveduje, zapoveduje resno in resnobno. Ako bi bili tedaj gerdo in neusmiljeno ravnali s. kakim starim človekom, morda clo veliko let že terdo in tiransko ravnali s tako staro siroto, in se vam dosihmal ni še nič hudega pripetilo zavoljo tega: nikar ne mislite, da je s tim že vse pozabljeno pred Bogom. Vsevidni Bog je videl vsako krivico ubogemu staremu storjeno, in nobene ni pozabil. Morda ne bo več preteklo veliko časa, da vas bo Bog prav udo-hudo udaril zavoljo tega, morda s tim, da nad lastnimi otroci učakate veliko žalost, ali da vas zadene kaka druga r > memraš in godernjaš s tim zoper samega Boga. Varuj se P fl ’ memrati in godernjati zoper Boga, ker bi se ti to nikak^ prav ne izšlo. Bog je sicer neskončno usmiljen, pa je ,l ! 1 neskončno pravičen. Ker je usmiljen, ima usmiljenje z revo 101 bolehnim starim, in " ' » . l- j«i d® mu ti, ki si terden in zdrav, hladila J J 7- - J » ti ga je ravno zalo pod streho dal, in tolažila poskerbis temv 0 ? ei njegovih brilkostih in nadlogah. Ako pa tega ne storiš, z zbadljivo besedo ubogemu staremu še pelina in želca p rl ; 0 v britki kelih terpljenja: ti bo to strašno hudo zaraj jjti pred Bogom, ki je pravičen, in se ti vtegne prav huda £ jj na tvoje stare dni, in o tvoji poslednji bolezni in 0 g ete l. smertni uri. — Prerok Elizej gre enkrat iz Jerihe v ^ Otroci mu pridejo iz mesta nasproti, zasmehujejo ga m v J g0 nad njim: »Pojdi gori, plešec! pojdi gori, plešec! u E 11 na-nje ozre, in jim zažuga v imenu Gospodovem. n $ mahoma planeta dva medveda iz gojzda, in razterg ^ ^ tistih malopridnih otrok. — Poznal sem moža, kteri imel svoje najslajše veselje, da je reveže zasmehoval m { 0 r In tem starejši, ko je revež bil, tem rajši mu je r eV e ^ pregrešne burke ž njim uganjal. Je prišel k® gta ti, svoje v hišo vbogaime prosit, pustil ga je po celo uro aV jl. ^ ter mu ni dal ne milodara, pa ga tudi ni iz hiše fl®J bil dalje šel. Svojim ljudem pa je rekel: »Naj c — 491 Saj ima čas čakati! Naj se enmalo ogreje ali naj si er lo odpočije, da bo po tem lagleje hodil!" Je kak si truden se vlegel naklep, in ga je zaspanec pos. h, da je enmalo zadremal, ulil mu je vina ali vode ali kaj drug g usta alj v uho. Enkrat pride v neko drugo hišo po svojem opravilu. Reven hlapčič, truden ki je bil, bil se je i p v legel in je zadremal. Mož hlapca zagleda, zgian gore svečo in začne loja kapati iz sveče hlapčiču v uho. a P e bolečino čuti in se zbudi, skoči na noge, in malo je manj ia o, du ni zaušnice zasolil nespametnemu možu. Enkrat piide po staran čevljar in godec v njegovo hišo. Ker je vedel, da čevljar rad pije, nameša mu hudičevega olja med vino, in ga sili, da vse izpije. Ali kmalu začne siromaka grozovito ujedali Po drobu. Odpravi se proti domu, pa ga slabost premaguje. Vstavi se tedaj pri pervi ošteriji, in poprosi ondi oštirjevo ženo, rekoč: „Barba! daj mi daj enmalo laškega olja, da ga spijem. Tam-le uni mož mi je namešal nekega konjskega zdravila med pijačo, ter me silil, da sem jo spil. Zdaj me tako neizrečeno znotraj peče, da ti ne morem dopovedati." Ko olja dobi, in si nekoliko oddahne in odpočije, odpravi se proti domu. Ali doma se vleže in nič več ne vstane. Obolel je pa za smert, in umeri je. Tako je uni hrezdušnež z reveži delal in s starimi ljudmi. Kaj menile, kako da se mu je nazadnje izšlo? Imel je lepo kmetijo in na vse kraje slovečo ošterijo. Imel je pridno ženo in par otrok. Toda ženo je zgubil, nad otroki ni veselja učakal, lepa kmetija je prišla v tuje roke, in mož, ki je poprej reveže zasmehoval in stare ljudi, preživel je nazadnje sam revno svoje stare dni v revni kajži. Ljubi kristjan! ako tedaj kakega takega starega siromaka P r ed oči dobiš ali clo v hiši imaš, spoštuj ga in imej usmiljenje * njim. Le poglej ga, kako mu življenje že poteka in kako ^ndo leta nanj pritiskajo. Vtegne se zgoditi, da boš tudi ti er >krat star postal; spomni se torej zapovedi božje, ki pravi: »Kar nočeš, da bi kdo drugi tebi storil, glej, da ti nikdar ru gemu ne storiš." (Tob. 4, 16. Mat. 7, 12.) Pokaži z lastnim žledom ter z usmiljenjem do starih svojim domačim, kako da na i enkrat oni s teboj ravnajo, kedar se postaraš. Ravnaj torej sla rimi tako lepo in ljubeznivo, kakor da bi svetinje kakšnega - 492 - svetnika v hiši imel, zakaj na sodbi bo to neizrečeno veliko razsodilo, kako da si se obnašal do obnemogle bolehne star 6 sirote. Preden skončam, naj povem še eno besedo v sploh vsein mladim ljudem: Kako lepa je ljuba spomlad s svojim pisani« 1 cvetjem. Viditi je, kakor bi o spomladi svet praznik obhaja^ vsa natora, in kakor Li slehern cvet na cvetlicah in po drevj« bil mila prijazna lučica, ktera veselo gori in kviško puhti P r0 ' nebesom. Enako je tudi slehern mladeneč in sleherna dekl' cJ lepo cveteče drevo o milem spomladnem času. Tn ako bi cvetje shabilo in bi šlo po zlem. kaj bi neki potem pol e jl e prineslo in jesen izzorila? Oh, ničesar drugega bi ne donaša > kakor le zamudo zlatega časa in zgubo dragih let! Glej, keršanska mladina! prijazni čas tvojih mladih v kterih se znajdeš zdaj, ti je najimenilniši čas za sedanje^ prihodnje življenje. Za tebe in za vse tiste, s kterim ^ kdaj kaj opraviti imela, neizrečeno veliko je ležeče tem, kakšnega duha in kakšnega obnašanja da si zdaj, sanska mladina! in kam da se zdaj oberne tvoje serce tvoja ljubezen. Keršanski mladenči in keršanske deklice! pomislih ^ vlegnete sebe in svojo družinjo morda clo do t ret jf^ r) je četertega roda narediti ali srečno ali nesrečno, kedar hi> e 0 ii prevzamete, kakor se že zdaj ali na dobro stran oberne^ ^ pa zaidete na slabe pota. In ako zdaj v cvetju sv°J^ v iščete in tudi najdete to veliko srečo, da živo vero 1 n jyo Torninn I« --- v 1 * 1 m luui najaeie to veliko srečo, da živo vero V"* n jv0 Jezusa in tudi priserčno ljubezen do njega, o kako Ij 11 .. veI n in prijazno se vam bo duša razcvetala v Bogu u®P a | jj t 9 _ - — t ■ ■ _ iu/iVTOiai(i v V življenju. Lepo kakor pisana mavrica na nebu se ^ vn0 sti» božja ljubezen razgrinjala v različnih barvah, ter v po oS ti, prijaznosti, pokorščini, sramožljivosti. pridnosti, . re ~ s0 tijo- zvestobi in vseh drugih čednostih, ki dušo lepšajo in : e jo $ Id naj si tudi drugi ljudje tega ali unega b ag poveličujejo zavoljo njegovega bogastva ali teb^ telesne leoote »u a—-* •’ . j “j v vu iju njegovega Bogastva ali zavu ' J "jg teb a ’ telesne lepote ali drugih posvetnih reči, jaz ven sr gI . e čn° keršanska mladina, sto in stokrat bolj blagrujem 1 1 _ 493 - imenujem, ako se je v tvojih lepih mladih letih v tvoji duši vzcvetel žlahni nebeški cvet božje ljubezni in pravega keršan- skega življenja. Tudi tebi smem reči: „Ceščena si, milostipolna, Gospod je s teboj!« Vedno lagleje, vedno prijetniši in vedno i )Q lj zveličavno ti bo keršansko življenje. In kakor ljubo solnce prijazno zaide za gore v mili večerni zarji, da drugi dan tem lepši spet vzhaja v juternjem nebu, bo tako tudi tvoje življenje Prijazno se vternilo in bo mirno poteklo, da bo unod groba lem lepši oživelo v večnem nebeškem življenju. Amen. XL1X. Keršanski nauk. Dolžnosti staršev do otrok. — Dolžnosti v ozir tel esa. 1. V zadnjem keršanskem nauku sem vam pravil, da smo staršem in drugim naprejpostavljenim dolžni pokorni biti v vseh rečeh, ktere niso zoper božjo voljo. Kedar pa bi nam kaj zapovedovali, kar Bog prepoveduje, ali nam kaj prepove¬ dovali, kar Bog zapoveduje, vbogati jih ne smemo, temveč moramo pohlevno in dostojno odgovorili: „Boga je treba bolj vbogati, kakor ljudi.« (Ap. dj. 5, 29.) — Pravil sem vam tudi, ktere dolžnosti imajo mladi ljudje do starih ljudi. Rekel sem, naj mladina stare ljudi spoštuje, njihove dobre in modre svete rada posluša in po njih ravna, in naj jim po svoji moči polaj— šuje betežnosti in nadloge njihove starosti. Kar sem vam pravil v ozir spoštovanja starih ljudi, velja tu di za take ljudi, kteri so ali zavoljo svojega ime¬ nitnega stanu ali zavoljo svoje veljave spoštovanja Vr edni. Tudi takih ljudi, akoravno jim nismo pod oblastjo, in bi tudi bili na tujem doma, in čeravno bi naše vere ne bili. ne smemo prezirati in čez ramo pogledovati, ampak mo- w 1 * v 7 i ramo tudi njim spoštovanje skazovali, klero jim gre zavoljo - 494 - njihovega stanu, zavoljo njihove veljave, in tudi do njih se moramo priljudno in prijazno obnašati in poslrežljivo. To veste, da že pred svetom prav gerdo slovi tak kraj, v kterem pre¬ bivajo sirovi, nevljudni in nezarobljeni ljudje. Gotovo tudi Bog 11 ne more biti ljuba laka sirovost in neotesanost. 2. Zdaj pridemo do vpraševanja: Ali četerta zapoved božja le otrokom in podlož¬ nikom dolžnosti naklada? Na to vpraševanje odgovorim: četerta zapoved božja ne naklada dolžnosti le samo oti‘°" kom in podložnikom, ampak tudi staršem in prednikom. Govorili bomo tedaj zdaj najpoprej od Dolžnost staršev do otrok. 3. Kaj so starši svojim otrokom dolžni? Starši so dolžni za telo in za dušo svojih otrok zVeS | 0 skerbeli. — Keršanski starši! to veste, da tudi vaši otroci telo in dušo, kakor vsak drugi človek. Naložena vam j 6 v ozir otrok dvojna dolžnost, ter A. Dolžnost, skerbeti za njih telo, in 7 * ‘ č o B. Dolžnost, skerbeti za njih neumerj 0 dušo. ... pazn° Od vsake teh dveh dolžnost bomo posebej govorili- ^ me poslušajte vsi, naj se že znajdete ali v tem ali v $e stanu. Ta nauk namreč ni le samo staršem potreben, - 0 znajdejo v zakonskem stanu, ampak tudi drugim ljudem, ^ v samskem stanu živijo, ker tudi oni vtegnejo še s spremeniti, ter v zakonski stan stopiti, in v zakons e jj(i na to priti, da bodo mogli spolnovati tiste dolžno? l ’ o(0 je imajo starši spolnovati do svojih otrok. Pa tud' °| r tf{| ucd' 5 potreben ta nauk, i n sicer zato, da se bodo iž «J e »in kako imenitne in težavne dolžnosti da imajo starši do J — 495 - da se bodo vedeli do svojih staršev zaderžati tako, da jun teh težavnih dolžnost ne bodo narejali še ležavniših. A. Dolžnosti staršev v ozir telesa njihovih otrok. V ozir telesa so starši svojini otrokom dolžni skerbeti za 'življenje, za zdravje in premoženje. Da jim bodo pa za vse to prav in po keršansko skerbeli, naj tako-le ravnajo. 4. Preden še dete luč sveta zagleda, morajo starši že imeti za njega pametno skerb, in že takrat so starši pred Bogom odgovorni za njegovo življenje in njegovo zdravje. Keršanski starši 1 vedite, da so otroci kerv iz vaše keivi, meso iz vašega mesa. Ako tedaj sami zdravi niste, tudi otrokom zdravega telesa in čverstih udov oskerbeli ne bole. Prav velikokrat so starši krivi, da nezdrave, bolehne Otroke imajo, in tedaj niso brez grehal Pametno lorej skerbite za lastno zdravje, da vam bodo terdni in zdravi tudi vaši otroci. Varujte se, starši! grešne razuzdanosti zakonske. Varujte se, matere! kedar se v drugem stanu znajdete, varujte se skerbno vsega, kar bi vam in vašemu detetu vleg- nilo zdravje poškodovati, postavim: preležavnega dela, težkega vzdigovanja, prenagle hoje, nespametnega plesa, škodljivih jedi in pijač, nezmernosti v jedi in pijači, posebno pa vseh hudih strast, ter hude jeze ali kake zamerze, pa tudi nezmerne žalosti in prevelikega slraka. — Neka gospa, ktere mož je službo imel v nekem gradu na Kranjskem, bila je prisiljena, dalj časa pri eni mizi obedovali z nekim človekom, kteremu jo enega persta manjkalo na roči. Gospej pa, ki Se je v drugem stanu znašla, se je neizrečeno gnjusilo nad odsekanim Perstom. Premagovala se je, kar jo le mogla, in vendar jej je °ko nehote zmerom vhajalo na tisto roko, na kteri persta ni bilo. Ko pa pride njena ura, povila je gospa dete, ktero na ra vno tisti roči ravno tistega persta ni imelo, kakor uni človek. In vi, očetje! tudi vi se varujte, da po vašem zadolženju otr °ci popačeni ali poškodovani ali še clo mertvi na svet ne Pfidejo. Povem vam, da se pred Bogom hudo pregrešile, ako — 496 svojim nosečim ženam nič ne prizanašate, in jih v jezo ah žalost ali strah pripravljate; jim potrebnega počitka ne privoščile, marveč jih s težkim delom preobkladate; jim po keršansko n e postrežete, ampak jih še do terpinčite, ter sujete ali pretepate- To vam je, pravim, velik greh pred Bogom, kterega ste se na spovedi odkritoserčno spovedati zavezani, in za kterega st e ' pravo pokoro delati dolžni. Kaj pa porečem tistim gerdim nečistnicam, nezakonsko 11 materam, ktere tako daleč gredo, da v svoji hudobiji, da ne' dolžnost radovoljno umorijo in pogubijo še pred rojstvom ,n pred svetim kerstom? Kje je kak pošten človek, da bi £ a groza ne bilo tolikega greha in tolike hudobije? Jaz sicer n® terdim, da bi taka nesrečnica nič več ne mogla doseči večne,, zveličanja, zakaj sveta vera nas uči, da je božje usmilj efl j a neskončno veliko, in da nobena pregreha ni tako velika, bi človeku po pravi pokori zavoljo neskončnega zaslu ze ^ Jezusovega odpuščena biti ne mogla; to pa le vendar rec ’ da mora taka grešnica clo ojstro in dolgo pokoro delati, hoče milost najti in odpuščenje zadobiti pred pravičnim Bog 0 Že cesarske postave ojstro kaznujejo take hudodelnice; kaj k še le neskončno pravični Bog poreče k takim hudobijam- Po nekterih krajih imajo keršanske matere lepo > n vredno navado, da pred porodom k spovedi gredo in gll temu Obhajilu, ter sebe in svojega deteta usmiljenemu ^ v varstvu izročujejo in božji materi Mariji. O da bi P° c \ e keršanske matere, ki se v drugem stanu znajdejo, P oS to lepo, sveto navado! Kedar je dete beli dan zagledalo, treba mu je skerb • gtar° s a) za zdravo hrano, tečno hrano, njegovi gre jo primerjeno hrano. Dokler so otroci še majhni, in ne ^er&i’ še vživati lerdih jedi, jim Bog sam za živež in ^ an ° 0 ^ 0 ^ Naravnal je namreč natorno postavo tako, da mati z po' vred tudi živež in hrano za otroka dobi. Kavno z£1 0 natorno in prav, da vsaka mati sama svoje dete doji- tudi ne dela prav in nima prave ljubezni do svojeg tista matij ktera kar brez vse potrebe in iz samo nec 497 - drugim, in morda clo malopridnim ženskam, ter neza materam v dojenstvo izroči svojega deteta; za aj z vred se vtegne otrok navzeti tudi grešnih nagnjenj m strast. Le takrat, kedar mati zdrava ni, in za svojega ma g deteta živeža nima, pametno in prav ravna, da ga, a o je mogoče, kaki pametni ženi dojiti daje, ker je dolžna s er e 1 Za življenje in zdravje svojega deteta. Kedar se dete odstavi, in perve hrane več ne dobiva, morajo mu starši skerbeti za drugo, njegovi starosti m nje govemu stanu primerno, zdravo hrano, in mu jo morajo os er kovati tako dolgo, dokler si je sam poskerbeli ni zmožen, la na uk in to zapoved jim že sama natora daje. Poglejte ptice Pod nebom, one nimajo nobene posebne postave, ampak ji že Sa ma natora priganja, da pitajo svoje mladiče toliko časa, dokler si same potrebnega živeža poiskati ne zamorejo. rie ke ptice, pelikan po imenu, clo pripovedujejo, da si sama Se bi žilo prekljuje, in z lastno kervjo napoji svoje mladiče, da od žeje ne obnemorejo, kedar jim vode preskerbeli ne more. ®*Dako tudi divja zverina po gojzdih in samotah tako dolgo ^ivi in re( jj SVO j e mlade, dokler niso zmožni, da si sami iščejo z ' v eža in hrane. Pa ne samo natorna postava, ampak tudi ra zločna božja zapoved zahteva, da morajo starši svoje ne Zm otne otroke oskerbovali s potrebnim živežem. Sveti Pavl P rav i: „Ako kdo za svoje, in zlasti za domače, skerbi nima, Vero zatajil, in je hujši memo nevernika." (I. Tim. 5, 8.) Opomnim pa, da morajo starši dajati svojim otrokom e leč «o in zdravo hrano, in da jih nikakor ne smejo razvaditi m raz pasti. Nekteri starši so tolikanj nespametni, in sosebno ^ktere matere so tolikanj slepe, da mislijo, kdo vč, kako da Jubijo sv 0 j e otroke, ako jim dobrega povžiti dajo, kar in ko- ,'kor le morejo, ter jih preobkladajo s sladčicami in slastnimi jedili; p a ne pomislijo, da škodo delajo svojim otrokom namesto k^sti. Lahko se bodo vaši otroci boljšega kruha navadili, so slabejšemu vajeni; ali težko se bodo slabemu privadili, I 0 j'h vi z dobrim razvadite. Dajajte torej svojim otrokom ® to, od česar veste, da bodo zmerom lahko imeli, in nikar M ne vadite takim rečem, kterih ne bodo zmerom mogli imeti. n«k. 32 - 498 — Ako jih pa razpasete in razvadite, bote vi krivi, ako vaši otroc 1 v nobenem stanu zadovoljni ne bodo. Lahko se človek dobrem 11 privadi, težko pa odvadi. In srečen ni tisti, kteri veliko im 0 » temveč ie tisti, kteri malo potrebuje. Malo potrebovali, z mal |nl zadovoljnim biti, morate otroke navajati, ako hočete, da bo zadovoljno živeli vsegdar in povsod. Tudi vina in žganja nikar ne silite otrokom. Premladem^ človeku vino in žganje truplo izsuši, ter naredi, da mladen že kot starček medli, ga v rasli zaderži, in mu možgane ta oslabi, da je ves bedast in nepripraven za vsako podučevonj Pri vsem tem je pa le vendar dosti nespametnih staršev, P° sebno očetov, kteri sami pri vinu svoje nebesa imevši da tudi otrokom kdo ve kako vstrežejo, ako jih seboj v vodijo in z vinom zalivajo. O kako slepi so, da ne kako se otrok kislo derži, kedar mu pervikrat piti p° O kako nespametni so, da ne spoznajo, kaj to pomenja, meniji Uerči°° v idij°» nuj# j» s toff) ne smislijo, da s tim glasno na znanje daje otrokova da vina ne potrebuje, da zanj ne mara! Kedar bodo o odrastli in bodo potrebni, bodo sami vina prosili; in 1 dajte za potrebo, ako ga imate; zakaj vino je zdravilo, k| ^ omestuje zgubljeno moč. Kdor pa otroka vino ali žganj® cJ) sili, rekoč: „Le čversto pij, da boš bolj močen!" izreja S1 g^etu* in otrok mu zato nobene hvale vedel ne bo. Glej, neS P... f očel zdaj ti sam piješ in svojega malega sina piti u prišla bodo leta, da boš star in slab in vina potreben, ^ ali hči bota nosila od hrama ključ, in tebi potrebnemu voščila ne bota, ampak pijana in vina sita bota tebe r .^u in solznega skoz duri suvala. — Svetemu Janezu v ^ je niso ne vina dajali in nobene močne pijače ne; m p o' tako lepo odrastel, da ga Zveličar sam clo do ang® J vzdiguje. (Mat. 11, 10.) ^ Še ene prav škodljive razvade varujte svojih otr ° g0 0° c zapazite, da poskušajo pušiti tobak, tej razvadi se n a .p pr vstavljajte. Iz ust potegnite lulo (fajfo) svojemu s ' n ’jje ^ mesto nje mu rožnikranc potisnite v roke. Lagl e J e P T 0 ^,. sin brez tobaka v nebesa, kakor pa brez rožnikranc^. ^ \e je le zdravilo nekterim ljudem. Ravno zato oaj — 499 — v lekarnicah prodajali, in komur bi ga zdravniki svetovali, naj bi ga rabil za potrebo. V sploh pa je tobak zdravju škodljiv, sosebno mladim ljudem, ker po njem iz sebe izmečejo z dravi sok, kterega v rast potrebujejo, in ker po njem marši kterikrat jetko dobijo, in gredo prezgodaj pod zemljo. In ce i e nespametno, nepotrebne štibre nakladali si, je tudi neumno, tobaka vaditi se; in ako ni prav, za nepotrebne reči izmetavati *tonar, tudi ni prav, za tobak izdajati ga. Kakor se pa od ene strani nekteri starši pregrešijo s lim» da svojim otrokom dajo preveč dobrih in včasih še cIo ško - li'Vih reči v živež in hrano, ravno tako se pa tudi nekteri Pregrešijo s tim, da premalo skerbijo za svoje otroke, ter jim clo potrebnega živeža ne pripravijo. V to versto spadajo tisti brezvestni očetje in tisto nezakonske matere, ktere se za svoje °tooke, kedar jih kam oddajo, nič več ne zmenijo. V to versto spadajo P a tudi tisti zakonski očetje in matere, ki se pijančevanju vdajo, tor sebe z vinom zalivajo, otroke pa stradati pustijo in po¬ manjkanje terpeti; ali pa kteri se dela ogibajo in lenobo pe— stujejo, in s svojimi otroci vred glad in lakoto terpijo namesto da bi pridno delali in z delom svojih rok sebi in svojim otro- oskerbeli potrebnega živeža in dostojne hrane; ali kteri z 'gro ali drugimi nepotrebnimi rečmi zalralijo svoje premo¬ ge, kterega bi mogli najpoprej obračati v to, da bi sebi in sv °ji družinji oskerbeli to, kar je najpolrebnišega, ter dostojni živež, zdravo, tečno hrano. O moj Bogi kako bodo nelu tle Udaj taki brezskerbni, brezvestni starši odgovor dajali pred Pravičnim božjim sodnikom! Nema živina, ki je lepo skerbela * a svoje mlade, dokler jih ni odredila, na sodbi jih bo tožila 1,1 zoper nje pričala: kam se bodo djali, kje zavetja iskali a bi starši, ki se ne zmenijo ne za natorno postavo ne za °žjo zapoved, ktere jim velevate s potrebnim živežem osker- b ° Va K otročiče. b) Zraven tega, da svojim otrokom za potrebno hrano Jrbijo, morajo jim starši skerbeti tudi za dostojno obleko, bleka mora biti otrokom od ene strani varhinja zdravja, od aru ge st rani var hi n ja ponižnosti in sramožljivosti. — Ravno Za to se morajo starši skerbno varovati, da z nespametno obleko v °jih otrok ne omehkužijo in jih z nečimerno obleko ne po- 32 * 500 — hujšajo. — Otroke mehkužne izrediš, ako jih pretoplo oblačiš, mladim kozuščike omisluješ, jim čamre ali kosmate kape ku¬ puješ, jim podšite tople copate obuvati daješ, jih na merzlo ne pustiš, ter se bojiš, da bi kaka hladna sapica čez nje " e potegnila. S tako izrejo si le kilove otroke izrediš. Kil° v človek pa in puhla repa le malo veljata. Štiri in tridesetega leta je bila velika vročina in tolika suša, da je veliko studencev vsahnilo in posušilo se mnogo dreves. Imeli so pridni kmetje veliko dela z zalivanjem mladega drevja; ali mlade korenin«# so vodo tako žejno popijale, da se jim je zalivanje le niul° poznalo. Hitro so se vsušile, kajti jih neprenehoma napaj 8 * 1 ni bilo mogoče. Vse take razvajene drevesca so po male# lil Ull\J inuguvi/, t 31/ tunu 1 tl /J V C»J L1U/ Ul VTVOVU JJV — posahnile in se posušile, dokler so druge spet ozelenele, k ter' zalivali niso, ker so se suši privadile. Ravno taka čaka otro > kteri se v mladih letih vsemu dobremu privadijo, hudega si P‘ nič ne skusijo; mehkužno je njihovo telo, razvajeno nji' 10 serce. Kdor v mladih letih glada *■*“ " ;mo nft D ° zn ■ mu bo škodovala sleherna sapica Kdor v mladih letih glada ne občuti in zime ne pc . V mladosti je treba začet’ kaj pntergat, in prelerpeti, da človek zdrav odraste in serče" korenjak, nikar pa mehkužen megljenak. Enako napačno pa J e " ' 1 o* . . -beli tudi, ako starši nobene skerbi nimajo, da bi otrokom posu ^ . fl potrebno in dostojno obleko, ter jih pustijo vse razgalj 60 ^ razcapinjene okrog tekati. Vem, da ni mogoče vs ®J' te ^ at j; očetu in vsakteri materi lepega oblačila otrokom oml ^^| {e r- to pa le vendar tudi naj rev niši starši zamorejo, da vsaj pajo in pošijejo otrokom raztergano obleko. Otroke nečimurne in nesramožljive izrediš, ako JJ n ^ murno oblačiš in lišpaš; ako jih hvališ, kako so lep 1 ? [0 o kakor sosedovi; ako obleko na njih povzdiguješ, ter j' m r ^buk pripoveduješ, kako lepo se jim podaja suknja ali kiklja, ali peča, napersnik ali ruta; ako krojača ali šivi J otroka kregaš, da oblačilo ni lepo narejeno; ako °tr° ' c ^,. |in etni po novi šegi oblačiš, jim pretesna oblačila narejas. c e# starši ne delajo tako. Leta 1841 tri dni pred sv. 0 ^ e rl je za Savo kako četertinko ure pod Zidanim most°n® ^ s ° 751etni mož, po imenu Potočin, po domače Zore- po- njegovo truplo materi černi zemlji izročevali, bil j e * grebci jok in stok, kakor bi bili vsem pokopali dobreg 501 - B °g mu je dal veliko otrok; nekoliko mu jih je pomerlo, dva sina pa in sedem hčer mu je lepo odrastlo. Zore je kerčmo ime h ker je njegova hiša stala poleg ceste, po kteri je do¬ hajalo mnogo ptujcev in popotnikov. Kerčma je mladim ljudem nevarna reč, sosebno dekletom zavoljo pohujšanja, kterega ondi ne manjka. Ali Zore je skerbno pazil, da mu kerčma m Pehujšala nobenega njegovih otrok. Vsak večer, po zimi in 'elu, ako je le količkaj mogoče bilo, molil je ž njimi sveti r °žnikranc, vsako nedeljo in vsak zapovedani praznik v cerkev h pridigi in keršanskemu nauku j'h pošiljal, pa tudi sam vselej šel in pazno gledal, kako se obnašajo. Ena njegovih hčer si en krat obleko omisli nekoliko po novi šegi vrezano, pa očetu nič od tega ne pove; skrivajo se opravi in v cerkev gre, ler meni, da oče nič zvedeli ne bodo. Ali oče Zore jo hmalii zagleda, čudi se in čudi, in ne ve, ali bi smel svojim m verjeti ali ne, da je to njegova hči. Ves poln pravične ^ e se domu poda, hčer pred so vzame, in ojslro zaropota. j^niud°ma je morala tisto oblačilo prodati in denarje njemu ku°?^ • ^ na ^ ru " a njogovih deklet si je za jopo suknja tam a ’ 10 V ^jnbljano poslala po svoji sestri, ktera je blizo tla ° m °žena bilo, da bi jej mestni šivar jopo prav lično piše • Vem ’ j 6 su h n j a zmanjkalo, ali kaj le; sestra 0 b \ ' n pismo očetu v roke pride, in tudi ž njo hudo a . Cuna - p r i tej priči mora v Ljubljano pisali, suknjo nazaj jj o> ' ' n jopca je bila v domači hiši prirezana in narejena, delti 6 l )rav imel; saj je ni veče nevarnosti za mlade ^ kakor je nečimurna obleka. Dokler se ponižno nosijo, so- 't ^fhlenšček nobene oblasti do njih, in v božjem varstvu keda ... snniriti in domače oprave se lar pa začno se lispali, P Umalu pridejo za¬ sramovati, jih milost božja ze 7 j a P U5 in dostikrat v Peljivcem v pest, kteri jih popolnom P bi j 0 p afc dosti časno in večno nesrečo pripravijo- ofce z ore j a k'h modrih očetov, kakorsen j P •> Ned.tje »“!'■ Dokler je dete majhno. « ? Toda dosBkrrt dete V * " v mo"™« — 502 - nesnagi, pa je nemarna mati prelena, da bi ga očedila osnažila. Z jokom in solzami dete na znanje daje, da mu J e nesnažnost nadležna in škodljiva. Kedar pa otroci nekolik 0 odrastejo, treba jih je vaditi, da se sami cedijo in snažijo- Vsako jutro, kakor hitro vstanejo, naj jim bo perva skerb, se spodobno opravijo, omijejo in počešejo; po tem naj molijo* in po molitvi naj gre vsak po svojem opravilu. Bodite torej) sosebno ve matere, snažne pri svojih otrocih; nesnažnost r mati mnogih bolezen. Bodite snažne pri svojih hčerah in J ]D snažnosti učite in vodite, da enkrat gospodinje po 9 tanše ° e bodo vse nesnažne, da je človeka strah in groza, kedar za ' gleda ali njih ali pa njihove otroke in njihovo hišo. Dokl° r imamo vodo zastonj in ščet in metla tudi niste dragi, j eS ° aZ nost še zmirom dober kup in je lahko tudi pri največem ubost doma. če si šestkrat na dan umažeš lice ali roke, si j'b tu šestkrat na dan zopet omij; iz nesnažne roke človek še »o kruha rad ne vzame. In če si desetkrat na dan hiša nasm e ^ desetkrat jo tudi na dan pometi ali ti, ali pa — kar bo bolj prav — tvoja hči. d) Kakor hitro otroci toliko odrastejo, da so v to z 100 ^ in zadosti močni, morajo jih starši delati učiti ah s9tn | r0C j jih pa drugim ljudem v nauk izročiti, da si bodo pozneje o sami svoj kruh služiti zamogli. Ker pa vsak človek nl , praven za vsako delo, naj torej starši skerbno pazijo ® a lastnosti, na telesne zmožnosti in na nagnjenja svojih 0 da ne bodo enega ali drugega svojih otrok silili v kako ^ ali v kak stan, za kterega nima nobene pripravnosti, ,n j 0 be r tudi nobenega veselja. Nekteri otrok, postavim, je P ra ^ p0 |t; za šolo, in mu šolske dela prav gladko gredč iz P oa ogt in nič ne velja, ampak kaže pripravo^ z* ali uno rokodelstvo; tretji je ves P r * r ^ r drugi pa za šolo veselje za to kmetijstvo, s kterim se živijo tudi njegovi stars 1 ] gtv o, - dajte v šolo, ako je mogoče; drugi naj se uči roko .^ 0 ' kterega ima pripravnost in veselje; tretjega pa doma P^j dušo in telo. to j^ edar P a sv °j |m otrokom delo odkazujete, glejte tudi na da je delo primerno njihovi starosti in njihovim letom. dva S P a, " e < no in clo neusmiljeno bi bilo, ako bi se otroku pri ^najstih ali trinajstih letih ukazovalo, da bi težke bremena S t u- ,n težavne dela opravljal z drugimi odraščenimi vred. 8 'm terdoserčnim ravnanjem bi starši lahko zakrivili, da čed* l,n .°* roc ' v ra sti zastali, se prevzdignili, oboleli, in zgubili n ° in ravno postavo. e ) Starši pa smejo ne samo na to gledati, da imajo °tro turp 1 P r ‘^ ne in delavne roke, ampak so jim dolžni skerbeti oh 'v Za ® e doo, priljudno, olikano obnašanje. K takemu ^aasanju pa je treba zdravega, gibčnega telesa. Ravno zato kv a r° raj0 starši varovati, da svojim otrokom zdravja ne po- a ko ° 1 na P a ® n ' m ravnanjem. Tako napačno ravnanje je, sirot SV °^ e mB i^ ne otročiče preterdo povezujejo s povoji, da post e p k ° me j dihajo. Napačno je tudi, jih po noči k sebi v Pošk !t° ^ ema ^- Dete bi vtegnilo iz postelje pasti, in se hudo svo'° ° Vat ' a *' c ^° obiti; ali pa bi starši vtegnili v spanju ob s', 3 de * e * a zaležati in vdušiti, kakor tista nesrečna ženska nj "Snovem kraljevanju, ktera je potem pravdo imela z nikj te H- Vim detetom - ( m - Kral J- 3 ’ 16 - 28 0 Zra ven tega zdrav- ak 0 p r rdlJ ,°’ . da J® "jeznemu detetovemu zdravju silno škodljivo, P 1 odraščenem človeku leži. Skerbni torej bodite, da ohranite 504 - svojim otrokom zdravo, gibčno telo, lepo pripravno za olik an ° obnašanje, in potem jih vadite čednega zaderžanja, ter prija* 0 ® priljudnosti in priljudne prijaznosti. Otroci, se ve, da se vadi 11 ne smejo, da bi se hlinili in hinavsko prilizovali; zakaj hin aV ' ščina je ostudna pregreha, ktero je Jezus sam čertil in ° a farizeji grajal hujši, ko ktero drugo; vendar pa je gerdo, a ^° otroci odrastejo brez vsega nauka, sirovi, neotesani, neprilju° nl ’ da ne vedo z nikomur spodobno govoriti, nikogar ne prija * 1 ’ 0 pozdravljati, ne prositi, ne se zahvaliti, ne čedno hoditi, ° e sedeti, in ako vsi oterpnjeni niso privoljni nikomur brez pl a01 . tudi z najmanjšo rečjo ne postreči ali mu v sili pomaga 1 ' Sirovost jim bo povsod na pot hodila in jim zapirala vsa vrata; priljudnost pa jim bo povsod odpirala vrata in s er ° ljudi. Zatorej podučujte svoje otroke, kedar kam gredo, k® naj, kedar kam pridejo, rahlo na vrata polerkajo, lepo P*T zdravijo, poprosijo, roko poljubijo, se spodobno zahvalijo ‘, ^ ne bodo hode po hiši krevsali, kakor bi lesene coklje 1® ^ govorč na glas kričali kakor hribovci in gorjanci, smeje davili in na vse gerlo rigali, sedd na vse kraje se razterg° v ‘, [] in s komolci glavo podpirali, po izbah okrog sebe zija ' 1 ' pljuvali. Podučujte jih, da bodo po potu gredd vsakega čl° ve prijazno pozdravljali, znance lepo ogovorili, višim se odkri radi vsakteremu postregli —ne zavoljo kakega dobička, tem ^ iz ljubezni; da ne bodo nikogar zaničevali, sosebno tujce^^ in ubogih, in jih ne zmerjali, ali se jim smejali, jim nagaj « tako dalje. Starši, ki otroke učijo, zaderžati se do vse ^^ (er o prijazno, priljudno in spodobno, jim lepšo doto zapustijo, s bodo otroci ložeje kruha po svetu našli, kakor ko bi škrinje blaga zapustili svojim neotesanim otrokom, t er gg j e robljenim sinovom in nepriljudnim hčeram. Kakor pijane 11 ^ tudi surovemu neotesancu boljši ogniti s senenim vozom, f pa ž njim kaj opraviti imeti. Starši, ki svoje otroke pon e ^^ e \o in priljudnega obnašanja učijo, tudi sami sebi pripravljaj 0 življenje na stare dni. Njihovi omikani in olikani “"■“‘dV prijazno, ljubeznivo in usmiljeno ž njimi ravnali, ko ® gtar gi pri svojih surovih in nezarobljenih otrocih stari, obnem°g 1 grenko in britko življenje imajo, da je strah in g° r j^' - 505 - O Starši imajo tudi še to dolžnost, da, kedar je mogoče, gospodarijo tako, da svojim otrokom tudi kaj prigospodarijo, ” a jim bodo kaj dote dati v stanu, ker se dandanašnji brez te ga otroci težko pripravijo k dobremu kruhu. Sveti Pavl v ozir tega piše Korinčanom (If. 12, 14.): „Otroci niso dolžni Za starše zakladov nabirati, ampak starši za otroke.* Kar delitev dote zadeva, moram opomniti, da tisti starši J 16 ravnajo prav, kteri le za enega samega otroka skerbijo, or tistemu dajo toliko dote, da po tem drugim nimajo kaj dati. arši so dolžni, za vse svoje otroke skerbeti z enako Ijubez- ni J°, ker so vsi njihovi. Tudi tisti starši prav ne ravnajo, kteri imajo premoženja obilnosti, in bi ž njim lahko pomagali svojim otrokom, ter jih pravem času pripravili h kruhu, ako bi bolli, pa jim iz same običnosti in lakomnosti nočejo pomagati. Kavno tako tudi tisti starši modro ne ravnajo, kteri svojim r Oiom razdajo vse, kar imajo, sami pa nič ne prideržijo. g a or 0c ] ene S [ ran j p ame [ no n j j n { u di ne usmiljeno, ako si arsi preveč izgovorijo, ter svoje otroke z davki in odrajtvili r av ° °Kl°žijo, da otroci ne morejo niti dihati niti ganiti se; ^ a bo tudi od druge strani pametno ni, ako starši svojim v r ° 50m izročijo vse, kar imajo, in sami sebi clo nič ne izgo- ( j a r 'jl 0 - Da to pametno ni, že sama zdrava pamet uči. Kaj ne, bi modro no ravnal listi oče, kteri bi svoje mlade leta n 1 ao gospodaril pri svojem rokodelstvu, in si s svojo prid- k0 {? ' n marljivostjo nabral lepo premoženje, na stare dni pa, _ 1 si ničesar več prislužiti ne mogel, bi vse, kar ima, izročil Sy '! emu otroku; in potlej, ko bi kaj potreboval, bi prisiljen bil, j a .g a lastnega otroka prositi tiste reči, ter se mu uklanjati tisti a . na njegovo milost? Kaj ne, da bi pametno Jie storil zemi' 0 ^ 6 ’ kter * hi bil kmetoval tako marljivo, da bi svoje ^ ) ls ee postavil v vse boljši stan, kakor jo takrat bilo, kedar sinu 6 ° n P revze l, na zadnje pa bi vse pri čistem izročil svojemu ob n ’ ln samemu sebi clo nič ne izgovoril za svoje stare dovatj° 8l u Ieta ’ tako ’ da b ‘ m0ral ° kr0g laslne g a sin« mole- rav n J- ako bi potreboval te ali une potrebne reči? Da bi tako in ž J e j" 0 ^ 0 ne bilo, tudi sv. pismo spričuje rekoč: „Sinu > bratu in prijatlu ne dajaj oblasti čez se v svojem - 506 - življenju; tudi nikomur ne dajaj svojega premoženja, da se kj e ne boš kesal, in ne boš moral zanj prositi. Dokler živiš i fl sopeš, naj te noben človek ne pregovori. Zakaj boljši je, da tvoji otroci tebe prosijo, kakor da bi ti v roke gledal svojim otrokom. V vseh svojih delih bodi ti gospodar.* (Sirah 33, 20-23.) K temu naj pristavim še naslednjo povest, ktera je sicer res nekoliko smešna, pri tem pa vendar-le prav podučna. ’ mestu Antvverpen je živel svoje dni bogat menjavec, Jane® Konoksa po imenu. Varčen ki je bil in natanjčen pri svoj 1 ® opravilih, bil si je pridobil veliko premoženje, klerega je obern' vsega v to, da bi bil prav dobro omožil svoje dve hčeri, k flr se mu je tudi res prav po sreči izšlo. Kakor hitro pa sle hčeri svojo doto prejele, niste se dosti več zmenile za očeta? ker ste si mislile, da zdaj ničesa več nimate od njega pri®' kovati. Tolika nehvaležnost lastnih otrok je prav hudo i* 1 starega očeta, in premišljeval je, da bi jih bil zanjo postrnho vl ’ kakor ste si zaslužile. Po dolgem premišljevanju se natiho pogovorita s prijallom, nekim tergovcem, da bo ob odločeni prijatel prišel, ter starega gospoda na posodo prosil dva t |S ^ tolarjev. Med tem pa je stari gospod ravno na tisti dan k s v gostje povabit svoje dve hčeri iu njuna moža. Ob °“ 00 ^ji uri se lergovec oglasi, ter prosi, da bi mu Konoksa P 0 ®® j tistih dva tisuč tolarjev, ktere mu je posoditi obljubil. Konoksa se na videz izgovarja, da mu zdaj ne vtegne oe odštevati, ker ima goste v hiši, in obeta, da mu bo drug 1 . denar gotovo odštel. Tergovec pa prosi, da bi mu stari g kar danes denar odštel, ker ga prav močno potrebuje, ^ more čakali do jutra. In tedaj reče Konoksa svojino g ^ naj mu nikar ne zamerijo, ako jih tako dolgo sami v ^ dokler tergovca ne odpravi. In zdaj se poda v bližnjo in začne po mizi premetavati tisto peščico tolarjev, in p reS ir ® e imel. jih Miti h 0 slišati c ” e y F LeVo re sobo V 8 H- PreJteVa r *- Sr^ZiZi -:%^ arja ima! ffd 0 b; ” °f e J te no, koliko naš stari oce * anj °> ^ se mu p • ‘° ra,s,i,? ••• Treba je, da lepo i ^ Pijemo, ter po sme ^ \ adi J d obin>°> - 507 - kar še ima. a In res so zdaj vse druge strune napeli, ter mu čast skazovali in se mu sladkali, kar so le koli mogli. Staremu gospodu je bilo to prav po volji, in marsikterikrat se je sam pri sebi natihoma smejal, da se mu je tako po sreči iztekla ojegova zvijača. Kedar se mu je pa smert približala, rekel je okoli njegove postelje stoječim, da se njegov denar z njegovo oporoko (testamentom) vred znajde v le-uni skrinji, ktera je 8 tremi ključavnicami. Pervi ključ bo izročil svojemu spoved¬ niku, una dva ključa pa svojima zetoma s tim pristavkom, da se skrinja ne sme odpreti poprej, preden vse preteče štirdeset ^i po njegovi smerti. Konoksa umerje, in njegovi dediči željno pričakujejo odločenega štirdesetega dneva. Ko pa ta dan pride 'n skrinjo odprejo, vsi osupnejo in zastermijo, ko namesto denarja kamenje, pesek, staro železje in drugo staro šaro v skrinji Za gledajo. Naj naverh pa se je znašel čverst krepelec (poleno) 'n poleg njega list z naslednjim napisom: „Jaz Janez Konoksa s P°ročim s svojo oporoko, da naj za njegovo bedalijo prav dobro naklestijo s tim le krepelcem tistega, kteri bo posihmalo Se tako nespameten, da bo za druge ljudi bolj skerbel kakor Za samega sebe. 5. Keršanski starši! slišali ste zdaj, ktere dolžnosti da ln ^'e spolnovati do svojih otrok v ozir njihovega telesa in ujihovega časnega blagra. Zdaj pa pomislite, ali ste prav spol- n ° v ali te svoje dolžnosti, ali ne? Pomislite, če ste vselej zvesto s ^rbeli za življenje, zdravje in premoženje svojih otrok? če ste 01,5 Jim dajali potrebno hrano in dostojno obleko? če ste jim sker hni bili za potrebno snažnost? če ste jih pridno dela vadili ' n i'h Učili lepega, priljudnega in olikanega zaderžanja? in ce sle j>ni po svoji moči skerbni bili za doto in premoženje? — ^ko vam vest očituje, da posihmalo teh dolžnost niste zvesto s Polnovali, vam kar naravnost povem, da ste se pregrešili zoper ^erto božjo zapoved, in vam drugega sveta ne vem, kakor , a iz serca obžalujete svoje pregrehe, se resnično poboljšate, ' n Posihmalo zvesto in natanjčno spolnujete te svoje dolžnosti. Amen. — 508 L. lieršanski nauk. Dolžnosti staršev v ozir duše njihovih otrok. "" Starši so dolžni, svoje otroke podučevali in v dobrea 1 vaditi in voditi. 1. Zadnjič sem govoril od dolžnost, ki jih starši v ozir telesa in v ozir časnega blagra svojih otrok. Sl> s ^ ste, da morajo starši svojim otrokom skerbeti za življenje, zdravje in za premoženje. To svojo dolžnost spolnujejo s 11 J da svojim otrokom skerbijo za zdravo in tečno hrano, nji’^ vemu stanu in njihovi starosti primerno obleko; na dalje s da jih vadijo snažnosti, dela in lepega obnašanja, in na za s tim, da jim, kar morejo, skerbijo za potrebno premoženj > dostojno doto, da jih pošteno h kruhu pripravijo. ^ S tim vam pa nisem še naštel vseh dolžnost otrok. Se vse imenitniše dolžnosti inemo unih, ki telo ® ^ vajo, imajo starši v ozir duše in dušnega blagra svojih 0 Bog namreč staršem otrok ne daje le samo zato, da b' /,e t obljudovali, ampak jim jih daje sosebno zalo, da bi en nebeško kraljestvo v posest dobili, in število izvoljenih m Ravno zato so pa starši dolžni za Boga izrejati svoje o ^ Kedar je Faraonova hči rekla k sebi prinesti j er ^ ot e$ ki je plaval po Nilski reki, in v kterem je novorojeni ^ . g ležal, in je zagledala lepo dete v jerbasčiku, izročila » njegovi materi, ter jej rekla: „Vzemi to-le dete, 01 p 0 g ga!“ (II. Moz. 1, 9.) Ravno tako, se mi zdi, ^ a . tl ' re | i0 č : staršem, kedar jim kako dete da, na serce g° Yor,, > . ontr eIj a ’ „Vzemite to dete, izredite mi ga po naukih sv. eV< r^jo kakor se za božjega otroka spodobi \ u — Po tem ta '^ijčadj 3 starši res imenitne dolžnosti v ozir duše in dušnega zv svojih otrok. - 509 - Dolžnosti staršev v ozir duše njihovih otrok. 2. Vse dolžnosti, ki jih starši imajo v ozir duše svojih ^ r ok so zapopadene v tem, da starši ljubijo svoje otroke, jih zavezuje že natorna postava, ktero jim je Bog sam astnim perstom zapisal v serce. Ravno zato najdemo že j 1 med divjaki in neznabogi veliko ljubezen staršev do otrok. v sv. pismu nahajamo mnogo zgledov, ki nam pred oči Postavljajo, kako močno da so pošteni starši ljubili svoje otroke, k 0 ne ve, kako močno sta Adam in Eva ljubila svojega °gaboječega sina Abeljna? ali kako močno je Abraham ljubil °J e ga sina Izaka? ali pobožni kralj David clo svojega ne¬ rednega sina Absalona? In Marija, prečista devica, je svojega ^, z J e ga Sina Jezusa tako močno ljubila, da ga še clo takrat a USl '* a ’ k° s0 S a v smert peljali na Kalvarsko goro, ,^pai ga je spremljevala na njegovem britkem križevem potu, i n sta ' a P°d njegovim križem, dokler ni svoje duše izdihnil kal ( Utnet * na sve ^ ein križu. Ako tedaj tu ali tam zagledamo g v - e f a odela a '‘ kako nlater ? ki nobene ljubezni nimata do zdr ' °*' ro ^’ ne moremo S' drugega misliti, kakor to, da ali bj ave P air >eti nimata, ali pa da sta že vsa oterpnila za vsako ®° čutilo in jima je hudobija že popolnoma zakerknila serce. in t>^' J e P a vsaka ljubezen staršev do otrok dobra °gu dopadljiva ljubezen? i n Nikakor ne! Da bo ljubezen staršev do otrok Bogu všeč Več °P ac ^ij * va 5 ni zadosti, da je le zgol natorna ljubezen, tem- s ke , 0ra hiti keršanska ljubozen. — Ako so starši ie bolj ke r n * Za časno srečo svojih otrok; ali če jih ljubijo le zato, st ar £ So olr oci lepega obličja, priljudnega obnašanja, in se znajo ločeij 111 , pri ^ zovat ‘ in se j im v serce vlesti; ali če starši raz- (1 nio' eQ . dela 'i 0 med svojimi otroci, ter enega bolj ljubijo memo p°Žeijj ’ ”*' ° e sv °j im otr °k°m vse dovolijo, kar le koli otroci Pfav-e °l '. n ce hi tudi napačno bilo in jim škodljivo; nimajo “■ - er šanske ljubezni do svojih otrok v svojem sercu, e Z S°1 natorno in slepo ljubezen, ktera pa Bogu ni — 510 — všeč in dopadljiva. — Ako pa starši pervo in poglavitno s imajo za dušo in za dušno zveličanje svojih otrok, in si vso moč prizadevajo, svoje otroke od hudega odvračevaU lfl k dobremu napeljevati, ter jih za Boga in za nebesa izrejabi imajo pravo, keršansko, Bogu dopadljivo ljubezen do svoji* 1 otrok. 3. Kako pa naj starši v djanju razkazujejo 10 svojo keršansko ljubezen do svojih otrok? 10 Neki učenik je to s štirimi latinskimi besedami tako- na znanje dal: „dic, duc, fac, fer“, kar bi se po naše tak 0 '^ povedalo: Podučuj svoje otroke, — vodi jih, — zglede jim dajaj, — ž njimi poterpljenje imej! Vse te štiri reči pa morajo zvezane in zedinjene biti s p rl ° pobožno in gorečo molitevjo, I. Najpoprej morajo starši svoje otroke podučevajj kar se mora že od mladih nog začeti, in po tem neprene* 1 nadaljevati, kakor si otroci potrebujejo po svoji starosti svojih letih. — V pervih časih stare zaveze razun star ® e ^j|i bilo šol, ne šolskih učiteljev, in starši so morali san» ^ svoje otroke. Sv. Krizostom o tem tako-le pripoveduje^^ s koliko radostjo in kolikim veseljem se spominjam Abra Izaka in Jakoba, ko jih po skončanem njihovem delu v ^ gledam ob vsaki priložnosti v sredi njihovih otročičev 0 j in jih podučevati, kako da morajo zmerom Bogu n jj[i služiti, ga častiti, in mu hvaležni biti za dobrote, ktere ^$0$ očetje prejemali iz božjih rok; — ko jih slišim svoji« 1 {0 i pripovedovati, kako se je Adam pregrešil, ter ves člo v nesrečo potisnil, in kako potreben da je ravno z aV Mesija. “ Glejte, tako so v nekdajnih starodavnih časih starši P 0<1 učevali svoje otroke! ■rš> 'o st a - Pozneje je Bog kar naravnost zapovedal, da m ° r t)‘ ' > ..rnief 1 podučevati svoje otroke. Rekel je po Mozesu O* ^ tv°J. »Te besede, ki ti jih danes zapovem, naj bo 0 sercu; in jih pripoveduj svojim otrokom.* Po ®° dr - 511 - (7, 25.) veli: „Imaš sinove? podučuj jih, in pripoguj jih iz mladega.« V bukvah pregovorov (29, 17.) beremo: r Pod- Ucuj svojega sina, in te bo hvalil, ter veselje delal tvoji duši.« h sveti apostel Pavl piše: „Vi očetje1-izrejajte svoje otroke v podučenju in svarjenju." (Efez. 6, 4.) Ravno to zaterdujejo tudi sveti cerkveni učeniki. Med drugimi pravi sv. Avguštin: „Starši 1 vi ste duhovni oskerbniki v svojih hišah: imejte svoje otroke pred očmi, učite jih vsega, kar jim je potrebno v zveličanje." — Tudi ta okoljščina, da s ° otroci keršanskega podučevanja bolj potrebni, kakor vsakte- re £a drugega podučevanja, priganja starše, da morajo lepo po taršansko podučevati svoje otročiče. Poglejte, keršanski starši! ako svoje otroke vadite lega Unega dela, s kterim si bodo zamogli pošteno kruh služiti, a H če jim pripovedujete, kako da se morajo pametno in pošteno Vnašati med ljudmi, da jih bodo ljudje obrajtali in spoštovali Prav storite, ker vse to otrokom pripomore k časni sreči; a H še vse bolj potrebno je, podučevati otroke, kako naj pra¬ lno, pobožno in sveto živijo, ker le pravično, pobožno in Sv elo življenje jih zamore ne le časno, ampak tudi večno s rečne naredite. — Iz vsega tega je razvidno, da so starši do 'žni podučevati svoje otroke. Nikar se tedaj ne izgovarjajte in ne recite: „Saj imamo ^hovne pastirje, kteri nam bodo otroke podučevati!« Res je, l a 'majo duhovni pastirji dolžnost, vaše otroke podučevati. f °da če vse podučevanje le na duhovne pastirje nakladate, ne JMnujele četerte zapovedi, ktera vam otroke podučevati ve- eva i zakaj preden še svoje otroke duhovnom izročiti zamorete, kurate jik je po keršansko podučevati začeli. Kedar je vsegamogočni Stvarnik novorojeno dele staršem ! nar očje položil, je pervo v zveličanje neumerjoče duše de- el ° Ve neobhodno potrebno opravilo to, da novorojenčika v s erke v nes6 k svetemu kerstu, zakaj le po zveličanski kopelji J’ hersta bo dete sprejeto v sveto cerkev božjo, in postane s , r ° k božji in dedič nebeškega kraljestva. Ravno zato se ftj) er bni starši k ar n j^ ne obotavljajo, in kar nemudoma v cerkev ,v ‘jo svojega deteta. In kedar ga od sv. kersta nazaj - 512 - prinesti in materi v naročje položijo, o kako se ga pač raz¬ veseljuje milo materno serce! Kar otroka jeze božje ga J e bila iz hiše odpravila, in kar božjega otroka ga je spet nazaj dobila v svojo hišo. Rada bi bila tudi ona pričujoča, kedar se je dete zavezavalo s kerstno obljubo, ter se odpovedavalo hudemu duhu, njegovemu djanju in napuhu, in se zaobljubil 0 v službo trojedinemu Bogu, ker jej pa mogoče ni, deteta v cerkev spremljevati, gotovo je doma priserčno molila, da 01 njeno dete terdno deržalo svojo zavezo z Bogom, in zvest 0 spolnovalo svojo kerstno obljubo. Očeta ne zavira nobe n poseben zaderžek, in prav bi bilo, ko bi z botri vred tudi ° n k svetemu kerstu spremil svojega deteta. Gotovo bi p 0,eD) tem skerbnejši pazil, da bi se dete pozneje ne spridilo, nezvesto ne postalo svojemu Zveličarju. Perva pot po detetovem rojstvu mater v cerkev p e ^' Seboj nese svojega dojenčika pred božji altar. In to je P" . in po pravici, zakaj dete ni njeno, ampak božje je. Bog J ^ ga je dal, da mu ga spet nazaj izroči ob svojem času. R a ' zato keršanska mati pri vpeljevanju sebe in svojega de Bogu izročuje, in milosti in pomoči prosi usmiljenega B°S ’ da bi zamogla svojega deteta Bogu ohraniti, za nebesa ^ izrediti. Deteta k vpeljevanju v cerkev zanesti ravno ni; ali več ko težavno je, po opolzlem nevarnem polu, s nega življenja srečno ga pripeljati v nebesa. Dokler ° e n)()r e majhno v zibelki leži, in mu duša tako rekoč še spi, j- r se tudi dete še dosti podučevati. V skerbni postrežbi, v ^. ^ beznivem obnašanju do deteta in priserčni molitvi, da ^ dete ne navzelo kakih napak, temveč da bi lepo odrast v čast in staršem v veselje, obstoji vse tedajno P°^ lice En sam prijazen, priserčen pogled pri takem I ? eZ ^ ete fl e detetu več zda, kakor cela rajda lepih besed, klerik ^ ume. Prijaznemu očetovemu očesu in milemu inaterD .gju, gledu pa že majhno dete odgovarja z ljubeznivim sn> e ktero ga angeljčku božjemu podobnega dela. — 513 — Dan preteče za dnevom, teden premine za tednom, dete Prihaja čverstejši in terdnejši, da zamore na svojih nogah stati ln proti nebesom svoj pogled ravnati. Tem bolj pa, ko se mu razvijajo telesne moči, tem bolj se mu budijo tudi dušne zmožnosti. Polagoma se mu jezik razvezuje, in dete, ki se je Os ihmalo le z jokom glasilo, začne izgovarjati očetovo in Salerno ime, in jame razločevati tudi druge ljudi, ki jih več- rat vidi krog sebe. Kedar tedaj starši vidijo, da dete po- usa izgovarjati to in uno besedo, je pač najbolj prav, da ga C| J° izgovarjati najpoprej tiste imena, ktere si želimo tudi naj I nje imeli na jeziku, ter imena: „Bog, Jezus in Marija«, iedar zapazijo, da začenja dete ljudi spoznavati, ter ločiti ga od drugega, je res najbolj primerno, da jih učijo, za ^ °ni in za materjo najpoprej spoznavati trojedinega Boga, ^ristusa Jezusa, našega Zveličarja in njegovo presveto mater ^ arijo. Svete podobe, ki jih imajo po hiši razobešene, jim im ° * epo P omore j°’ Na nje je treba kazati, in njih svete Y ^ spodobno izrekovati, da se detetu vtisnejo v glavo in z ači a{ °' Se °*r°hom pamet odpirali in um razvijati ^ *)®> treba je potem takem otroka že soznanili z Bogom, u6il fg° v 0 dobrotljivostjo in pravičnostjo in jih je treba moliti Ust 1 Ireba jim je pripovedovali, da je Bog, oče vseh stvari, v a [" vs e ljudi in vse druge reči na zemlji, pa tudi angelje dal* eS '^’ ^ er s ' e h e rnemu človeku posebnega angelja v varha jj a ’ " da nas je Jezus Kristus, edinorojeni božji Sin, odrešil s lužtr e ^ Gm kr '* u 0( ^ g re hn in od pekla, kterega smo si za- v 1 Za voljo greha naših pervih staršev, ki sta ga storila svet raa ' žu i — da nas sveti Duh s svojo gnado posvečuje pri etn herslu in pri drugih svetih zakramentih. vti n6iU . „06enaš« in „Cescena- Na dalje jih je treba mohti • ^^ resnic naše svete Cmarijo«, »Apostolsko vero , ses P g ed pa jim tudi goreče !. ere ’ deset božjih in pet cerkve in P ce rkvene zapovedi zvesto - »ir ^«1, a«*. 514 v pekel, kjer je strašen ogenj in neznano gorje i. t. d. Tab 0 je že v stari zavezi stari Tobija učil svojega mladega siu a > ter mu prelepo nauke dajal. Tako so tudi Suzano podučeval' njeni skerbni starši, in jo izredili tako lepo, da je bila po¬ pravljena rajši življenje darovati, kakor pa svojo čistost zgubit'- Tako sta sv. Joahim in sv. Ana podučevala svojo ljubeznivo hčerko Marijo, ter jo napeljevala k toliki svetosti, da je bila vredno spoznana, izvoljena biti v mater Zveličarjevo. se le Nikar ne mislite, keršanski starši! da so vam otroci premajhni in da še ne morejo zapopasti vseh teh reči. prav po otročje jim pripovedujte in razlagajte vse te resnice, priserčno se bole veselili, kedar se bole prepričali, kako lep 0 ... se prijemajo vaših otrok. In ako ne pozabite, seme sV°J naukov polivati z gorečo molitevjo za božjo pomoč, bo se gotovo padlo na rodovitno zemljo, in stoterni sad obrodilo- Enkrat sem bral neko povest, ktera mi je prav nl0 ^_ dopadla, in bo — mislim — tudi tukaj na svojem n,e ^ V nekem kraju je živela imenitna družinja, in gospodmJ^ družinje je bila prav pobožna in bogaboječa gospa. Cio ^ revmše bolnike je rada obiskovala, jim lepo stregla > n ljubeznivo tolažila. Vsako nedeljo je krog sebe zbiraj je svojo družinjo, in jim je kaj brala od Jezusa Kristusa. - p taka mati tudi svoje otroke clo od zgodaj v resnicah j e vere začela podučevati, je gotova reč. Ta dobra g° V ^ imela hčerko, ktera je bila še le pet let stara, in v ° n - eV o, neizrečeno pobožna. Njeno oko je bilo že navzgor oDe jjjjvo- in njeno mlado serce je bilo vse nedolžno in Bogu ^°^ a n)e gto, Prišla pa je deklica enkrat s svojimi starši v veliko ^. ju V klerem se med mnogimi drugimi nahajajo tudi ® j,jlo, imenitni ljudje, kterim bi najljubše bilo, ako bi smerti .. y sta on c in st* ali pa vsaj Boga ne in njegove sodbe. Sedela J(1 . gostilnici tudi dva imenitno oblečena, bogata gosp 0 ‘^ tvar ni gerdo in zaničljivo govorila od Boga, vsemogočnega ^ v tpti nebes in zemlje. Marsikteremu, ki je ž njinta v .^ oV o g°' gostilnici za mizo sedel, morda ni bilo po volji nj ^ |,j S vorjenje, toda nobeden si ne upa, ju zavernili, b°J e ;' e g 0 ili ^ jima ne zameril, Ker se tedaj nobeden ni hotel p - 515 - božjo čast, in si nihče ni upal usta zamašiti brezbožnemu go¬ vorjenju, je angelvarh deklici prigovarjal, rekoč: „Vzdigni se K? hčerka! in nikar se ničesar ne boj. fc In majhna, petletna deklica se vzdigne, in z resnobnim obličjem se vstopi pred ooa dva imenitna gospoda, ter jima pravi: „Tako se ne govoii 0( 1 ljubega Boga; to pač ni prav!“ Morda že veliko let ni rudečica oblila tistih dveh gospodov; zdaj pa jima je kerv v glavo udarila in sta se prestrašila, kakor bi bila glas za¬ slišala iz unega sveta, iz večnosti. Vsem drugim pa je bilo ®’lo pri sercu, ko so vidili, da se je ta mala, pridna deklica tako lepo potegnila za božjo čast, in neki star gospod je zdaj ^ a glas prilerdil in pritegnil, rekoč; „Da, ljubo dele! prav irtraš, tako se ne spie ne govoriti od ljubega Boga.“ Perva dolžnost staršev je tedaj ta, da svoje otroke lepo r učujejo v resnicah svete vere in drugih potrebnih vednostih. °da marsikterim staršem primanjkuje ali časa ali pa potrebnega atl ja, da bi sami svoje otroke podučevali v vseh potrebnih e b- V lej stiski jim prideta na pomoč šola in cerkev. cTfj ' n tukaj, v šoli in v cerkvi se trudijo učitelji, da , 0 ^om nadomestujejo starše, ter jih lepo podučujejo v ker- skern nauku in drugih potrebnih in koristnih rečeh. Kjekaj j n ! re b a otroke, kedar v šolske leta stopijo, zvesto pošiljali, j Pb brez posebno imenitnega zaderžka nikdar ne doma pri— Zraven lega morajo starši učenike tudi še lepo pod- s tim, da otroke k pridnosti priganjajo in jih zvesto deržatj. Pirati um, aa otroke K priunosu priganjajo in Pljujejo, d a spoštujejo in vbogajo svoje učenike anjem starši lepo spolnujejo eno najimenitniših otrok. Marsikteri starši svojim otrokom S takim dolžnost do Zg . njun mivici i Diuisi svojim otrokom ne morejo p f . b 'ti ne blaga, ne premoženja, ker so revni in siromašni. a ko m P a j' m ven( ^ ar ~' e zmorejo sporočiti bogato doto, iz Pe j . * e P° podučujejo in podučiti dajo, in jih po keršansko ' ,cja Jo. Lepa, keršanska izreja je drag zaklad, ki ga ne 0re i° niti moli pokončati, niti tatje odnesti. 33 * — 516 — II. Starši svojim otrokom ljubezen skazujejo, ako jih n 0 podučujejo le samo, ampak jih tudi vodijo in vadijo v dobrem. Vodijo in vadijo pa jih v dobrem, ako od e" 0 strani vsako pohujšanje od njih odbijajo in odvračujejo, in ako jim od druge strani pot kažejo, kako naj dobro delajo. a) Starši morajo svoje otroke varovati p o h uj" šanja. Varovati se morajo, da sami otrok ne pohujšajo, ^ se otroci med seboj ne pohujšajo, in da jim jih drugi lju^J e ne pohujšajo. Varovati se morajo starši, da oni sami ne pohujšuj io osi otrok. Pohujšali pa bi jih, ter jih v ošabnost in nečimuru zapeljali, ako bi svoje otroke iz oči v oči preveč hvalil 1 1 povzdigovali bodi si zavoljo bistrega uma ali zavoljo t e l e lepote ali zavoljo lepega oblačila; ali ko bi vpričo njih d rU S ljudi ogovarjali, obirali in v nič de val i i. t. d. Pohujšali bi^ iib) ter si nevbogljive in nepokorne otroke izredili, ako bi otr° ,( ^ naravnost ne zapovedovali, ampak jih le prosili, da slorij 0 ali uno delo; ali če jim kako reč ukažejo, pa se poten' ^ ne zmenijo, če tudi otroci ne storijo tega, kar jim J e ." 0j zapovedanega; ali če jim s kaznijo žugajo, pa jih ne kazn ^[i, akoravno so kazen zaslužili; ali če se starši dajo preg° v ^ r - |j ce da otrokom ni treba dopolniti, ker so jim bili ukazali; starši dopustijo, da otroci drugim storiti velijo, kar p ; otrokom storiti ukazali; ali če oče otroku kaj zapove, ^ ‘ ‘ ‘ ‘ Pohujšali " 1 J-j,, otroka izgovarja in mu potuho daje i. t. d. ter si mehkužneže odredili, ako bi jih pretoplo o ^ a ^ l | 0 čH o * .. l/j [fll * 1 na pernice polagali, jih pregorke peči privadili, ji® w .. v eč> vodo piti dajali, jim na merzlo ne dali, jih milova ko je treba, ako se vrežejo, zbodejo, udarijo; P ose ^ j t’d učil' ako se jim smilijo, da bi delali, ali se kaj pridnega j s o(fl n*L i • • Ti. _ v i*i? -Ua hi :ia Pohujšali bi jih, ter jih samopašne naredili, ako D posebej jesti dajali, jim to ali uno jed prehvalili, jim 0 r^ 1 nnail; __:_i: i-l-iL. :-J: 1-: ::U nOS®" .--id nosili, in jim ne zapirali takih jedi, ki jih otroci p°® . eIfl ljej^ imajo, ampak jim pustili, da si jih otroci poleg y0 \J kedar koli in kolikor koli se jim poljubi; ako jim V1 ’ piti ponujajo, ali jih še clo silijo, naj pijo i. t. d. i - 517 - Starši morajo varovati, da se otroci tudi sami med Se boj ne pohujšajo, ter eden drugega v hudo ne zapeljejo. Skerbno morajo torej nad njimi čuti, in jih nikoli samih ne Sr «ejo puščati. Vsak človek je bolj k hudemu nagnjen, kakor b dobremu, in tedaj tudi otroci. Le radi si kaj hudega umislijo, ak o varha blizo ne čutijo. In ena sama grintova ovca okuži Vs e druge. Zatorej, starši, pozor! Starši morajo skerbni biti, da jim tudi drugi ljudje ejrok ne pohujšajo. Ravno zavoljo tega ne smejo svojih biš odpertih imeti postopačem, opravljivcem, klafavcem; ne smejo v službo jemali malopridnih hlapcev ali spridenih dekel; ne smejo svojih otrok puščati v nekeršansko službo. In pohujšanja varovati morajo starši svoje otroke ne le 't, dokler so otroci še majhni, ampak tudi takrat, kedar So že odraščeni, in te še tem bolj, ker pri odraščenih hudo na gnjenje že tem večo moč ima. , J^ršanski starši! poslušajte: Po noči in po dnevu morate ( j a u JŠanja varovati svojih otrok! Po dnevu morate pazni biti, 1 i, Vam ne bodo zahajali v slabe tovaršije, v kterih bi se vam 50 popačili po pohujšljivem govorjenju, nesramnih marnjah, [^grešnih norčijah, zapeljivem plesu. Posebno skerbno pa rf) te še le po noči čuti, da se vam pohujšanje v hišo ne r ‘lepe. N 0 č j ma sv0 j 0 m oč! Ako imajo tedaj vaše hčere n °ci kako opravilo, bodi si s perilom, ali da repo ribajo, v Oso manejo, lan tarejo i. t. d., nikdar ne pustite, da bi po- ° c njaki k njim zahajali, in rajši popolnoma ustavite take . nočne dela, ali pa sami zraven bodite, da se kako poboj¬ ih l e ne zgodi. Tudi morate svojim otrokom dati lake ležišča, v Pre Se zapirajo, ako je le količkaj mogoče, da zapeljivcem za 3 0( lporte ne stoje. Saj že neumno živino zapirate, in se bojite: ali mar niso duše vaših otrok več vredne memo 6tne živine? n • -'bbo >>«. da se *> kote tedaj to svojo dolžnost zanemarjate, ter skerbno ne se vam otroci ne pohujšajo; ali ce še clo molčite, vam pod lastno streho pase hudobija, ter si mislile, po takem potu tega ali unega svojih otrok tem - 518 - hitreje h kruhu pripravili, strašno hudo se pregrešite, grehov svojih otrok se deležne storite, in si težaven odgovor na vest navalite na dan sodbe. „Ako kdo za svoje, in zlasti & a domače, nima skerbi, je vero zatajil, in je hujši memo ne - vernika^, piše sv. Pavl. (I. Tim. 5, 8.) b) Zraven tega, da jih varujejo pohujšanja, moraj 0 starši svojim otrokom tudi pot kazati v dobreU 1, Ni zadosti, otroku le pripovedovati, kaj naj stori; treba mu j e tudi pokazati, tako rekoč s perstom pokazati, kaj naj dela lD kako naj dela, da bo Bogu všeč in dopadljivo njegovo djanj e ' Že v zibelki svojega deteta večkrat prekriža in z blagoslovlj en ® vodo poškropi skerbna keršanska mati. Kakor hitro pa ^ ersk ven dobro shodi, stisne mu skupej njegove male perstiko, ter jih pelje v podobi treh križev čez čelo in usta na P dokler se dete še samo prekrižati ne zna. Po tem ga sebe na kolena spravi, mu ročice naravna in kviško vzdig da lepo spodobno in pobožno skupaj molita. Kedar dete to odrasle, da začne v cerkev hoditi, treba ga je spet lepo v0 ^ y . Da se mu pove, kako naj se v božji hiši zaderži, j e P ■. toda zadosti še ni tako pripovedovanje in podučev- ^ Pokazati mu je treba, kako naj se obnaša v cerkvi. I zato naj očetje svoje male fantiče, matere svoje male . 0> seboj jemljo v cerkev, in naj jih v cerkvi pri sebi 1 da jih vadijo lepega zaderžanja v božji hiši. otroci pervikrat k spovedi gredo in k svetemu u treba jim je spet na strani stati, ter jim kazati, kako^^ j e zaderžijo pri tem tolikanj svetem opravilu. Ravno 1 jo pri drugih rečeh. Otroku je treba vsako reč pokazati, \6 prav opravljati. gltfl*' 4. Vidite, keršanski starši! kako morate ljubeze^ zovali svojim otrokom. Lepo jih morate podučevati ^jo potrebnih rečeh, pa jim tudi lepo pokazati, kako naj °P^ ag i iU to in uno opravilo, da ga bodo opravljali Bogu sebi v blagor in zveličanje. Pri tem pa ne si )U J ^raj 0 nobenega razločka delali med svojimi otroki. ’ se j v0 ui^ rII ° ljubiti z enako ljubeznijo, vsem morajo skazovati en y 519 — jubezen. Ljubezen, ktera enega deteta bolj ljubi memo dru- ge S a > prida ne stori. Stari očak Jakob je svojega mlajšega Slna Jožefa bolj ljubil kakor svoje starejše sinove, in mu je ^ znamnje svoje posebne ljubezni napravil pisano suknjico. 0 P a je v njihovem sercu obudilo toliko zavist, da nič več J ,S0 svojemu bratu Jožefu niti lepega pogleda niti prijazne esede, in niso mirovali, dokler si ga niso iz poti spravili, ter £ a prodali tergovcem Izmaelskim. Ravno zato je pa tudi cesar Karol Veliki prav modro v na|, da nobenega razločka ni delal med svojimi šlirnajsterimi roc, » a ropak je vse ljubil z enako ljubeznijo, je za vse imel a ko skerb. Oblačil je vse v enako obleko, in je skerbel ^ e m za enako podučevanje. S fantiči vred so bile tudi de- eta lepo podučene v vseh potrebnih vednostih, in zraven s a so se morale tudi še od matere učiti navadnih ženskih P ra viI J ter presti, tkati, šivati i. t. d. Sv . ljubite tedaj tudi vi, keršanski očetje in keršanske matere! j n ^ e . °l r °ke s pravo keršansko ljubeznijo, in ne jenjojte moliti P-rčno Boga prositi, da vam on s svojo vsemogočno ° c jo tako ljubezen v vašem sercu oživlja in množi. Ob bo 'd P a tU( ^‘ za sv0 J e ol|, oke vedno pridno molite, da vam jih nog g svojo gnado razsvitljeval in pripravne in voljne pra^ 8 s P re J emal ‘ vaše podučevanja in opominjevanja. Tudi jih Ved P r '^ no 'zročujte njihovemu angeljvarhu, da vam jih bo Potu° Varova ^ in va rno spremljeval po nevarnem, opolzlem Se f a i ne ga življenja, dokler jih srečno ne pripelje v več- b8 Očeta večno srečno hišo. Amen. LI. Keršanski nauk. Starši so dolžni, svojim otrokom lepe zglede daj 011 ’ ž njimi poterpljenje imeti in jih pametno strahovat'- 1. Vse dolžnosti, ki jih starši imajo v ozir duše svojih otrok, dajo se ob kratkem s tim—le dopovedati: Starši so d°' z ^ svoje otroke ljubiti, in sicer ljubiti s pravo keršansko !j u ^ nijo. Pravo keršansko ljubezen pa starši svojim otrokom 5 zujejo s tim, da jih * 1. lepo podučujejo v resnicah naše svete vere in v ar u e potrebnih rečeh; II. s tim, da svoje otroke lepo vadijo in vodijo v dobr III. s tim, da jim lepe zglede dajejo; in .j IV. s tem, da ž njimi poterpljenje imajo in jih po p ain strahujejo. Kako naj starši svoje otroke lepo po keršansko podučuj^^ in kako naj jih vadijo in vodijo v dobrem, pravil s enl , fln j zadnjič. Danes gremo spet dalje v razlaganju tega to imenitnega nauka. 2. Starši svojim otrokom ljubezen skazujejo, ako ^ III. to, kar od svojih otrok zahtevajo, tudi sami stor ’ v djanju spolnujejo, — ali da z drugo besedo povem svojim otrokom v vsem lepe zglede dajejo. _ Dobri zgledi so neizrečeno imenitna reč, ,n j e pe več veljajo in vse veči vspeh imajo, kakor še t0 .^te besede. Sv. Ignacij pravi: „Ako le samo podučujete. 1 pa samo enega poroka za resnico, (ktero pripovedujete)- ^o po svojem nauku tudi sami ravnate, imate za resni ‘ 0 ^ ^ e prič, kolikor storite dobrih del.“ To kar slišimo, nam v j; tako do živega, kakor to, kar vidimo. Sv. Gregor V - 521 - »Besede mičejo; zgledi vlečejo" v dobro ali v hudo. Ta resnica velja za vse ljudi, in tudi za otroke. Tu i otroci rajši storijo, kar vidijo, kakor pa to, kar slišijo. Hit™ se naučijo, kur jim pokažeš, hitro pa pozabijo, kar jim ukažeš. ^j 10 Za to se otroci prav ne redijo, oko se preveč z besedo učijo, premalo z zgledom. Otroci po navadi posnemajo le to, «ar v 'dijo delati odraščene ljudi. Zgledi, dobri in slabi, utisnejo, Se jim neizrečeno močno v serce. Slabi zgledi dostikrat po . končajo ves sad najlepših naukov; dobri zgledi pa še le pravi P°speh dajejo lepim naukom, in marsikterikrat še clo na o rneslujejo pomanjkanje potrebnega nauka in podučevanja. Tu m vidimo kakega človeka, ki lepega podučenja ni imel, in je v endar le bogaboječ postal in priden in pošten, ker je lepe Oglede pred očmi imel, po kterih se je ravnal. Nasproti pa lU(1 i nahajamo kakega človeka, kteremu se je veliko pnpove- ^°valo od svete vere, od bogaboječnosti, od pridnosti in po- ®tenosti, in je vendar-le brezbožen in hudoben postal, in len ' n nemaren, in nezvest in nepošten, ker so ga spridili slabi z gledi malopridnih ljudi. Otrok posnema, kar vidi. In ker so njegove oči večidel starše obernjene, obravnaval bo tudi vse svoje govorjenje ravnanje najrajši po govorjenju in ravnanju svojih staršev. .ko tedaj starši v besedi in v djanju na znanje dajejo veselje "J ljubezen do pobožnosti in bogaboječnosti, do molitve in do *‘užbe božje, do božje besede in do svetih zakramentov, do Zmernosti in treznosti in vsake druge lepe čednosti, ogrelo se uo t„a; j - - ■ Ha in l)ub: K i. -----O r -? O- UUl detelovo serce in vnelo za vse te lepe in bogo- ne reči. Ak o r e -- il, ' u P a dete vidi, da so starši nemarni v ožir božjih jj^ 1 ’ l er ne molijo, službe božje ne obiskujejo, svetih zakra- ^ no prejemajo, nasproti pa so pijanosti vdani in raz- rer) j >n ° s ti in drugim nerodnostim, ter ob sleherni priložnosti pohul”*”. l ,re “ iD W 0 >. razgrajajo in razsajajo, nespodobne in SVel UjSl j ive besede iz ust bruhajo, in še clo sveto vero in druge •lete Fe ^ zasm ehujejo in zasramujejo i. t. d., posnemalo bo tudi Oj slar ® e ’ zaka i jubelko ne pade dalječ od drevesa. 1 °krat je domača, očitna hiša nedolžnim otrokom šola - 522 — pregrehe, v kteri se hudega učijo namesto dobrega! Koliko- krat je nekeršansko obnašanje staršev usmiljenja vrednim otro¬ kom v kamen spodlike, nad kterim se spodtika in spodtakn 0 in razbije njihova nedolžnost in bogoljubnost! Ne le, da st 3 oče in mati v spolnovanju keršanskih dolžnost večkrat vs 3 mlačna in nemarna, ali da jih včasih še clo kar naravnost zaničujeta, zraven tega je tudi njihovo govorjenje nič manj kot spodbudno, in njihovo djanje in nehanje nič manj kot posne¬ manja vredno. Kar brez vsega ozira na svoje otroke grajaj 0 starši svojega bližnjega vpričo svojih otrok, razodevajo njego v ° zmote, in na beli dan znašajo njegove najskrivnejše pregreh 0 ) ali pa govorijo od drugih nedopuščenih pregrešnih reči. povedujejo si kar brez vsega razločka vse, kar so vidili 8 slišali, naj si je tudi še tolikanj ostudno, spodtakljivo in P° hujšljivo, in kar nič ne prevdarijo in ne premislijo, kol ' 33 hudega da se s tim zaseje v mlade serca njihovih otrok! V hiši so to ali uno opravilo ne opravlja temu ali unemn volji, zdaj pride ta, zdaj druga reč navskriž; začnejo se P rl ^ kati in prepirati. Beseda nanese besedo; iz male iskrice vname velik plamen razpertja. Eden drugemu očitujejo nap ah ’ eden drugega obkladajo z gerdimi priimki, eden drugeg 3 P klinjajo in hudemu izdajajo: in otroci vse to vidijo, vsC slišijo. v j] a> Oče ni dosti priden, in zanikerno opravlja svoje op ra ali pa še clo popolnoma zanemarja svoje dela, ter si P° Y $ nicah in gostivnicah išče svojega razveseljevanja, k t0r(O je hišo spodkopava, spodkopava premoženje in naravno z" ~ ali keršansko zaderžanje. Mati pridno in marljivo ne g ^ dini; iz vsakega kota jo gleda zanikernost in nemarnos > ^ rednost in nečednost, tu skopost in stiskavost, tam p ot ju zapravljivost. Vse to in še marsikaj drugega nap 3ca ^ n 0 nerodnega je otroku zmerom na očesu. Otroci p 3 n ' ^ 0 de morejo biti priče pregreh svojih staršev, da bi pri tein ne terpela njihova nedolžnost! . I nek' Ravno zato je sveti Hieronim ta-le lep nauk a J . n 0 pobožni materi, po imenu Leta (Laeta): »Tvoj 3 ^ jod* sme niti nad teboj niti nad očetom zagledati nič eS ne od vaju slišati ničesar, kar bi tudi ona brez greh 3 D - 523 - storiti in govoriti/* Ravno zato Kristus tudi starsem daje to-le le P0 opominjevanje: „Tako naj sveti vaša luč pred ljudmi, (tor pred vašimi otroci), da vidijo vaše dobre dela, in (z ena kil «i dobrimi deli) hvalijo Očeta, ki je v nebesih/* (Mat. 5, lb.) Re s je, ako oče in mati z lučjo svojih lepih zgledov naprej & r Gsta po trudopolnem in nevarnem potu časnega ži\ jenja, k °do tuj; otroci radi za njima hodili, zvesto za njima stopinje pobirali, in srečno dosegli svoj cilj in konec. Nasproti pa nekdaj strašna sodba čaka takih staršev, kteri da z besedo Nekega svetega cerkvenega učenika povem — svojim otrokom nis o roditelji, jim niso življenjadajavci, ampak so jim ubijavci, ker jim časno življenje dajo, da jim večnega vzamejo. „Kdor Pobujša klerega teh malih, ki v mene verujejo, bilo bi mu bo 'je, da bi se mu obesil mlinsk kamen na vrat, in bi se potopil y globočino morja**, veli Jezus. (Mat. 18, 6.) j n noge torej, keršanski starši! luč dobrih zgledov v roko, nu . Urn ° na prej po potu proti večnemu življenju. Zvesto spčl- dj, ® Sv ete božje in cerkvene zapovedi! Pravično bodi vse vaše Vorj ' n nebar, j e » in poštena vam bodi vsaka beseda in go- Ve . Ca > da bote tudi vi svojim otrokom po pravici zamogli po- re , a ^ 1°, kar je sv. Pavl Korinčanom (l. 4, 16.) povedal, f ° C: »f >ros ' rn vas: moji posnemavci bodite, kakor sem jaz Ijj Sne niavec) Kristusov/* Da bodo vaši otroci zjutraj in zvečer „ .° drugih priložnostih radi molili, tudi vi radi molite, ter „ poprej vi pokleknite in pobožno moliti začnite; in otroci 3 * Poleg vas pokleknejo, roke kviško povzdignejo in molijo Prid^ lrn * želite ’ da b°do vaši otroci radi v cerkev hodili, bod'f e ' n ker ® an ske nauke pridno slušali, tudi vi radi v cerkev bn?;^ e ’i SVo J e otroke seboj vodite in z veseljem poslušajte sveto če hočete, da bodo vaši otroci radi prejemali ra mente, tudi vi sami radi k spovedi hodite in k svetemu Da besedo. >1 U - Da bodo tudi druge lepe čednosti veselo rastle in ,] 0 ^ e '° v sercu vaših otrok, morale jih s svojim lastnim zgle- Sv °jim otrokom v serce vsajati. Vse * n ^ akor mora P rav 'čno in po božji volji obravnano biti Voh Va * e djanje in nehanje, mora pošteno biti tudi vaše go- etl J e s ker veste, da ^malopridni pogovori kazijo dobro - 524 - zaderžanje“. (I. Kor. 15, 33.) Ravno zato vbogajte svetega Petra (1.4,11.) ki pravi: „Ako kdo govori, naj govori kakor božje besede/ 4 Poglejte, ljubi starši! ako bote tako redili svoje otroke* ter svojo učitev in voditev, svoje podučevanje in napeljevanje podpirali z lastnim lepim zgledom, jih bote s pridom odredih* in bote veselje nad njimi imeli v sedajnem in prihodnjeo 1 življenju. Veselo jutranje solnce milosti božje bo prijaj 0 ogrevalo mlado serce vaših otrok; in kakor žlahno jabelK belo rudeče od solnca bo ostalo tudi serce vaših otrok ne " dolžno in od božje ljubezni goreče vse svoje žive dni; ^ kakor se zlata solnčnica vedno obrača po rumenem solncu, bo tudi serce vaših otrok vedno oziralo po ljubem sol milosti božje! — Sv. Gregor Nacijančan je bil, preden je _ s postal, zaročen s sveto zaročnico, kteri je bilo Nonna J In sveta Nonna mu je povila troje otrok, dva fantiča, ’’ ^ gorija in Cezarija, in eno deklico, Gorgonijo. Teh troje oV sta izredila tako lepo, in jima sosebno s svojim dobrina ^ dom svetila tako svitlo, da so se jima posvetili vsi, irl sveta cerkev zdaj med svetniki časti. Ravno tako je pobožno in bogaboječa Antuza (A nl ^.j 0 redila lepo-lepo po keršansko svojega sina Janeza. zadosti, da ga je sama lepo podučevala v bogoljubnem ž>vj^^ ampak mu je zraven lega tudi še poiskala najimenitmsi ^ e nikov, da so ga podučevali v vseh potrebnih rečeh. 1 ‘ jn drugo pa je bil njen lep zgled, kteri je Janeza tako v . dn varno vodil po potu pobožnega in bogoljubnega ži v U en - je Janez postal patriarh ali veliki škof v slavnem Car 'f fi ti tol* 0 mestu, v kterem je zavoljo svoje nenavadne zgovorn 0 „jt* slavo dosegel, da so ga imenovali Krizostoma, to j e J j e |(In ker mu je beseda božja tako miloljubo pa tudi živorez ^ e „ik iz ust, kakor bi bil res zlate usta imel. Velik cerkv e ^ erI ji!, je postal, brez števila grešnikov je na pravi p°^ e terp e ^ nedopovedljivo veliko je za resnice in pravice volje P v \e c ' in bogat dobrih del je po svojem trudopolnem življ en ^ |trn*’ nost šel po nevenljivi venec svetniški in častit J 1 nebeško. — Vidite, koliko lep zgled velja pri otročji - 525 - Kakor s tim, da otroke lepo učijo, vodijo in lepe zglede da jejo starši svojim otrokom, skazujejo svojo ljubezen, ravno tako ji m ljubezen skazujejo IV. tudi s tim, da polerpljenje ž njimi imajo in jih P° pameti strahujejo. Da bodo starši svoje otroke srečno in s pridom odredili, Morajo imeti ž njimi veliko-veliko poterpljenja. Toliko stano- poterpežljivosti menda ne potrebuje nobena druga reč, a kor je potrebuje otročja izreja. Že samo pri telesni odreji J e treba neizrečeno veliko truda in poterpljenja, in res se jn„- | am ° čudili, ako gledamo skerbno mater, koliko truda in po- er P‘jenja da ima, dokler deteta v zibelki ima in dokler ga na noge , spravi. Duhovna izreja pa staršem ne prizadeva manj truda kor telesna izreja, ampak jim ga prizadeva še več; in ravno * at ° je tudi pri duhovni izreji otrok še več poterpljenja treba se veče p 0 i er p e 2 ;|ji vos ii > ]yi n0 g 0 otročjih slabost morajo ot 1 1 1 'jobeasnijo prenašati, z mnogimi pomanjkljivostmi svojih Sy 0 Morajo voljno polerpeti, ako hočejo s pridom izrejati k °j e otroke. Vsak človek je bolj k hudemu nagnjen kakor ^ °bremu, in tedaj tudi otroci. Zraven tega je nektero dele, l e ereiTlu bo g n * P el talentov dal, neizrečeno kasnega uma, in j e n °' z rečeno težko se ga nauk prime. Polerpeti in polerpeti treba ž njim, da se kaj nauči in s pridom odredi. , S Um pa ne mislim reči, da bi mogli starši svojim otro- 7“ vsako napako pregledati in jih nikdar ne v strah jemati. le S a vam nikakor ne mislim priporočevali, marveč rečem, da S ° starši dolžni svoje otroke tudi strahovali. Sveto pismo P p avi; „Slrahuj svojega sina, ne obupaj (nad njegovim po o j le umoriti ga no misli.« (Pregov. 19, 18.) »Komor e šibe škoda zdi, sovraži svojega sina; kdor ga pa ljubi, ga strahuje." (Pregov. 13, 24.) „Nc odteguj otroku " ° lilv e, zakaj če ga s šibo udariš, ne bo umeri. Ti ga boš 1 ® ,bo udaril, njegovo dušo pa boš pekla rešil.« (Pregov. 23, ki 14 -) „Šiba C in svaritev podelujeta modrost; deček pa, /p i® svoji volji prepuščen, dela sramoto svoji materi« ' re 8 > 29, 15 .) ^Kdor ljubi svojega sina vedno ga pod 526 — šibo ima, da se ga veseli na poslednje, (in mu ni treba ter' kati na sosedove vrata). — Neukroten konj se ne da vodit') in samopašen sin bo prederzen. Le gladi sina, in on te bo imel v strahu; le igraj si ž njim, in žalil te bo. Nikar se ž njim ne smejaj, da ne boš žaloval, in da na zadnje tv 0 ! 1 zobje ne dobijo skomine (to je: da ne boš poslednjič kaznov 80 z malopridnimi, razuzdanimi otroci). Ne prepuščaj ga v dosti njegovi volji, (in ne puščaj v nemar njegovih umišljo v r Pripoguj njegov vrat v mladosti, in daj mu po herbtu, doki 01 " je še otrok, da kje ne bode terdovraten, in ti ne verjan 10 ; kar bi ti bilo dušna bolečina." (Sir. 30, 1. 8 —12.) n^ 6 - sinove? uči jih, in pripoguj jih iz mladega. Imaš hčere? var ^ njih život, in ne kaži jim veselega obraza, (to je: bodi noben, in ne delaj jih razuzdanih s premehkim obnašanjem!' (Sir. 7, 25. 26.) Ljubi starši 1 skerbite tedaj otrokom za potreben str 8 ^ Pervi strah mora biti šiba. — Ali veste, zakaj ima j belo, svitlo skorjo? Glejte, zato, da oče in mati brezo daleč lahko poznata in najdeta, kedar je otrokom brezo olja treba. Brezovo olje zaceli razvade mladih dni, ' n novo mašo poje, to je: pridne otroke izredi. Ako vboga, le hitro mu s šibo pomagaj. „Hudoba“, P raV '[ )0 f Duh, „je globoko vsajena v dečkovo serce, šiba jo izpodila." -e Jj°" Drugi strah otrokom mora biti zguba vos ^ rlJ1 j bežni. Nikar, da bi otrokom obljube delali, in si z ^. j^ui kupovali njihovo pokorščino, rekoč: „Ančika, idi “1’ orel'"' pa pogače dala 1 — Tone, pojdi živino vračat, bos p 1 • dobil i. t. d." Brez vsake obljube mora iti; in če P 0aV ^jati stori kako reč, naj brez poprejne obljube kaj do '• g^er 8 otroci staršev nikoli ne smejo; le lepo prositi morajo, staršev jih mora bolj boleti kakor tern za nohtom. Tretji strah za otroke naj bo zamera pr ed °' C ! Prav goreče pripovedujte otrokom in prav živo j' nl (Jr 0 postavljajte, kako huda se človeku godi, ki Boga za P - u na vesti jih mora hujši peči kakor žareči vogel na 527 Le nikar ne mislite, keršanski starši! da je vse eno, ali otroke strahujete ali ne, kedar so strahovanja vredni in potrebni. Gorje vam, ako jih ne strahujete. Ako vaši otroci zavoljo ker jih ne strahujete, samopašno in razuzdano živijo, y deležujete se vi vseh tistih grehov, ktere doprinašajo vaši otroci. In če bi vi lastnih grehov nič ne imeli, boto vendar-le Za voljo grehov vaših otrok pogubljeni, kakor nekdaj Ileli. In kakor prigodba od nesrečnega Judovskega velikega duhovna G e lija, naj vas tudi naslednja strašna prigodba priganja, da v strahu imate svoje otroke. M ,^ r °G koncu pretečenega stoletja je bil neki Jabelj pri »Ticah na Dolenskem obešen. Ker ie ntrneiih letih od matere na Dolenskem obešen. Ker je << otročjih letih od preveč potuhe imel, in ga oče kaznovali ni smel, • S a | J e že od malih nog razuzdan. Kedar je odrastel, začel jj! P‘j a nčevati iu samopašno živeli, in ker tega brez denarja k »° g el, začel je krasti, ter je tolik tat postal, da je v Mo- N ‘ S ‘ grajščini denarno kašo ukradel, in s turna na tla vergel. bij v J e ® 0 P n P er I'? v smert obsodili, da bi Vor i e| nali. In sin jej reče: „Mali, pustite mi, da se vam še O” 'J'***) * Ul V DH1C1 t UU3UUIII ? UČI Ul obešen. Preden je pa obešen bil, želel je še enkrat go- r 'ti s svojo materjo. Ko mati k njemu pride, začne ga l! t . . . — ® a krat naslonim na persiI u Mati mu to dovoli. Ko se pa sin nasloni, ugrizne jo tako serdito, da jej odterga mesa, plikor ga je z zobmi zagrabiti zamogel, ter pravi: „Mati ! 'j 1 s te me dojili, zakaj pa me niste tudi bolj v strahu imeli, fla moram zdaj obešen biti in tako nesramno smert storiti?" b nar hitro Kdaj pa je treba otroke strahovati? Gokler so otroci še popolnoma nezavedni, in še clo no- razločka ne morejo narediti med tem, kar je prav in ni prav, niso še svarjenja in strahovanja vredni. Kakor z ačn Se * e količkaj zavedo svoje pameti, in da le količkaj tla raz l°ček delali med dobrim in hudim, jih je že treba n Jihove mladih od hob pomote opominjali, in jih svarili in strahovati. Že nog je treba otrokom strah dajati, da sčasoma hu- p0su ,ne P° slane j°i za k a i P re g° vor pravi: „Kar hoče kopriva a začne že od tnladega žgati." Natora kopriv se sicer ni — 528 — Spremeniti ne da, otročja natora pa se s strahovanjem vendar-1® še popraviti da, ako se jim potuha ne daje. Otroci so podobni mlademu drevju. Ako se drevesce skrevlja, in se od mladeg 8 ne poravna, ostalo bo krevljasto, dokler bo stalo. Ako se P 8 krevljasto drevesce priveže na raven količek, bo se l e P° zravnalo. Ravno taka je z otroci. Ako otrok hudo dela, in ne ne posvari, bo se hudega navadil, od česar tudi takrat ne b° odstopil, kedar bo star. Ako se pa strahuje že od mladih nog> hudega se navadil ne bo, ampak bo priden postal. i zdrfV^ okoljščinah je šiba na svojem mestu. Šiba namreč je 1 je in dober je strah, kedar ga je za potrebo in ' gib 8 prav. Preveč iji premalo, preredkoma in pogosto® ^ pj rabili zdravo ni. Šiba naj bo otrokom zdravilo, jjoŠ vsakdanje kosilo. Ako zboliš, in zdravila ne dol) 1 ^ ^ težko ozdravel, in lahko se zgodi, da umerjes; ^na¬ zdravila neprenehoma piješ, boš konec vzel od samih jju, Taka je tudi s šibo pri otrocih. Otrok, ki šibe ne P |ja, palica čaka; ali kar šiba zamudi, palica popravi a ^ pa tudi ječa ne ozdravila razuzdanih otrok. Dobra si ^ tri verhe imeti: pervi je, če se lažeš; drugi, če ne tretji pa, če tujega hitro nazaj ne daš. Pri tem je pa spet treba razloček delati, iz kakšneg namena da je otrok storil to ali uno napako. Ako otrok v °i ima, da bi prav storil, pa ne ve, kako bi prav s ^° ’ in v tej svoji nevednosti kaj napačnega stori narne 0 jj kaj dobrega; ali če se otrok kaj spozabi, in v tej ? ( pozabljivosti kaj nerodnega doprinese, ne sme se 0} strahovali, ampak se mora ljubeznivo posvarili in P rl J‘ podučiti. Kedar pa se mu enkrat, dvakrat ali trikrat ^ pove, pa vendar-le ne stori, ali pa se še clo vstavil ^ l gerdo nazaj odgovarja, ter s tim hudo voljo razodeva^ hudobno serce, treba ga je ojstro v strah vzeti. V 8 — 529 Na vpraševanje: Kako je treba otroke strahovati? se odgovor po nekoliko posname že iz tega, kar je bilo ravno kar rečenega. Temu pristavljam le še to-le: Svarjenje ln strahovanje mora starosti in umu, pregrešku in prederznosti otrokovi primerjeno biti. Kolikor gerši namen in kolikor hu- °bniša je volja pri kakšnem napačnem djanju in ravnanju, oliko ostrejša mora biti tudi kazen in tolikanj hujše more biti s rahovanje. Velik razloček namreč je med nezadolženo ne¬ žnostjo in neradovoljno pozabljivostjo in pa med terdovratno Ubogljivostjo in prederzno upornostjo. Ravno zato mora pa oi svarjenje in strahovanje pri pervem vse drugačno biti, _ 0r pa pri drugem. Drugač se morajo majhni otroci straho- Va ti, drugač odraščeni. Ne igrajte s šibo; šiba mora biti sveta Ne pretepajte otrok nespametno in brez vsega razločka r Ije v en dan. Pri manjših otrocih je šiba marsikterikrat zd 7 na * n vs pešna, pri odraščenih bo resnobna beseda več kerf 3 P oma ^ a * a - Ako pa majhnemu otroku šibo odteguješ, tie v, 1 " ^ P°^ re b no > odrastlega šiba bolela ter se ga prijela ko ' 1 °’ n °b ena druga reč lahko poboljšala in spo- st 7 ne ^°’ ^ko se °^ r °k šibe ne boji, treba mu je z drugim jmovanjem pomagati, da se poboljša. Takega otroka je treba dat ° * a ° ^ aSa ^ tam za P re ^ a *' P a § a P osl * l i} ter mu jesti ne l} a l> mu odtegniti kako drugo reč, ktera mu je ljuba in §a* — p a Ne pretepajte v jezi; jeza je iz pekla doma, iz pekla ge ®aj prida ne pride. Otroke v jezi ponidoma pretepati, pravi otrokom serce razcepati in jih hudoumne in hudovoljne na- Sv. Pavl pravi: „Očetje! nikar ne dražile svojih otrok, Pol 7. se rce ne vpade", to je: da serčnosti in veselja do dra'° r ^' ne ne z S u b'j°- (Kolos. 3, 21.) „Vi očetje! nikar ne jih Zlte sv °j^ olr °k k i ezi (s presilno ostrostjo), temveč zredite po k *7 u6e,, i u in svarjenju Gospodovem", to je: podučujle jih šansk Šansk ° in strahu j te P° keršansko, da jih navadite ker- °hi ad e§a z »vljenja. (Efež. 6, 4.) Kedar se vam kerv vleže in ten7 P°strahujle otroka, ako je vreden, ter mu recite: „Ne le r ad, pa te moram, ker si tepeža vreden. Šiba ti mora tt8 ' 34 - 530 - pomagati, da se poboljšaš. Le vselej prav stori, in nikoli tepe 0 ne boš. če pa vbogal ne boš, tudi šibi odšel ne boš!" — pretepajte preveč; kar je preojstro, rado se skerha in škerbin® dobi, ki se težko izbrusijo. Prevelika ploha pridna ni, in ak° je še clo toča vmes, škodo naredi namesto koristi; enaka J e s prehudim strahovanjem, ktero je zraven še s preklinjevanjen 1 sklenjeno in z gerdim zmerjanjem. — Ne pretepajte premij 0 ali presladko; medena potica (gibanica) zdrava ni, po njej rad° trebuh boli, od sladkanja pa serce. Ako se ti dete pre ve smili, da mu pregledaš vse napake, prerasllo bo ternje in vso lepo setev v njegovem sercu; po ternju pa se grozdje bere, tudi ne pšenične zernje po osatu. — Ne pretepajte Fj krivici, da bi enega svojih otrok vbijali, drugega pa božali izgovarjali, ter mu potuho dajali; ampak po zasluženju, da p° reče, kakor je dobra hči svojemu očetu rekla njega „0če! le tepite me; saj sem zaslužila." Po teh naukih se ravnajte, ljubi starši! kedar je vaši 115 da b° otrokom svarjenja treba in strahovanja, in obljubim vam, po tem svarjenje in strahovanje vam in vašim otrokom v b in zveličanje. Sv. Andrej, ki je bil iz imenitne KorzinU ^ rodovine doma, in je kar škof v mestu Fiezole (Fiesoj j Toškanskem I. 1373 umeri, bil je v svojem 12. letu ie ^ e \ popačen in malopriden, in zdaj je cele tri leta še r flVa i. v hudobiji, tako, da je še clo svojo mater gerdo zasra ^ Njegova mati pa ga je bila Bogu zaobljubila, še P re( * en J vO lj0 svet prišel; ravno zato je bila še tem bolj žalostna 0 |jo njegovega razuzdanega življenja. In tedaj gre, in z vso ^ g( j ter mu da si in ostrostjo posvari svojega malopridnega sina, drugim pravi: „Moj sin! zdaj pač prav dobro spozn am ’ " v0 in tisti volk, od kterega se mi je tisto noč pred tvoji n* r j o J) 0, sanjalo, da sem ga rodila. Akoravno pa je imel volčjo sem ga vendar-le vidila proti cerkvi hiteti, in v cerkev ^ ^ se je v ovco spremenil. Vedi tedaj, da je že za nji te se cerkvi božji v službo izročiš, zakaj cerkvi bozj 1 zaobljubili." Andmi nsnnne kedar zasliši te resnobne . jjlJ zaobljubili." Andrej osupne, kedar zasliši te resnomi" ^ j besede. Kar nič več mu nočejo iz glave, še clo P premišljuje, ker mu ne dajo zaspati, dokler terdno _ 531 - spokoriti se. In na to stopi v samostan, postane minih karmelit, Prednik (prior) v Fiorenci, škof v Fiezoli, in po smerti velik svetnik, kterega je Bog som poveličal z obilnimi čudeži. —- Poglejte, keršanski starši! pametnega svarjenja in strahovanja le P vspeh in žlahni sad, kedar se tisto prav zgodi, na pravem mestu in o pravem času. 3. Kar sem vam pa še posebno priporočal, kedar sem Sovoril od učitve in voditve otrok, priporočam vam tudi v ° Zlr lepih zgledov in v ozir svarjenja in strahovanja. Kakor morate pridno moliti, da hote svoje otroke z dobrim vspehom Podučevali in k dobremu napeljevali, ravno tako morate tudi goreče Boga prositi, da bodo vaši dobri zgledi pri otrocih a J zdali, in da jim bo vaše svarjenje in opominjevanje tudi a j pomagalo. Sv. Jakob (5, 16) priporoča in pravi: * I°bte eden za drugega, da hote ohranjenih Nekleri starši st v ® em svojim podučevanjem, prigovarjanjem, svarjenjem in l^ a ovanjem ravno zalo tako malo opravijo pri svojih otrocih, premalo molijo za svoje otroke. Sv. Pavl uči: „Tedaj ra » n,C ’ ^ er ' sa( b’ * n n '®’ bteri priliva, ampak Bog je, kteri ,^ s dajeh (I. Kor. 3, 7.) Je travnik slaba trava prerastla, ^ Namesto detelje po senožeti strupen ušivec cvete, ni zadosti, se strupena zel le poverhoma pokosi, korenine pa v zemlji » hitro zopet oživijo in ozelenijo, in rastejo močnejši ka- g/ .P 0 P r ej. Potreba je škodljivo zel s korenino poruvati, tnl h* 61 P reoi ’ ati ’ n obsejati z žlahnim semenom. Tudi pri z mi samo podučevanje in spodbudovanje še ne zadostuje, C Slrah ne koristi, in sama šiba slabih navad ne potrebi, f re ^ P r ‘ otrocih že v nježni mladosti na svitlo polukajo. Podu je tudi goreče molitve. Za otročje serce mora biti jjpucevanje setev, svaritev brana, šiba oralo, molitev pa po- ev en dež. To resnico je že v stari zavezi prav dobro ^P° z nal bogoljubni Job, in je zatega voljo vsak dan Bogu Pom Ve daroval > in S a prosil, da bi on s svojo vsegamogočno da K° Čj0 P oc 'P' ra l otr °ke, da bi se kje ne pregrešili, ampak 1 bogaboječe živeli. tn olil Po Jo bovo ravnajte tudi vi, preljubi starši! in pridno 6 2a svoje otroke. Molite, da bi vam nobeden ne umeri — 532 - brez svetega kersta, ampak da bi vsi sveti kerst prejeli) gnado svetega kersta ohranili, in zmerom nedolžno živeli. " Sosebno pa takrat molite za svoje otroke, kedar se znajdejo v kaki nevarnosti ali kedar vam zaidejo na slabe pota in v pregrehe. Tem hudobniši in lem terdovratniši ko prihajaj 0 ) tem pridniši in priserčniši morate za-nje moliti. Razgledujte se nad sveto Moniko. Sv. Monika si je neizrečeno veliko prizadevala, da bi bila v božjem strahu izredila svojega siu a Avguština; pri vsem tem pa je Avguštin vendar-le prav b u ' dobno živeti začel. To pa je Moniki večo bolečino narejalo pri sercu, kakor ko bi ga bila mertvega vidila ležati pr e seboj. Bridko—bridko je jokala, in neprenehoma zanj m°li' a ' V tej žalosti in dušni britkosti se je podala do nekega p ra ^ pobožnega škofa, in ga je lepo prosila, da bi jej potnag a njenega razuzdanega sina nazaj pripraviti na pravo P 0 ^ Škof jej upanje dela, da bo že molitev pomagala, naj le p rld moli za svojega sina. Ko pa sveta Monika svojo prošnjo enkrat ponovi, jej škof odgovori: „Idi le, kajti mogoče ni) 0 bi pogubljen bil sin, za kterega tolikanj solz preliv 0 m a ^ njegova." Veliko let je tedaj sveta Monika nepreneb 0 molila za svojega zgubljenega sina, vsa skerbna je * a hodila, iz daljne Afrike se je clo v Rim za njim podala) bi ga bila z Bogom spravila in spreobernila. In Bog s ®. ozerl na njene solze in je uslišal njeno molitev. A y g njeni sin, se spreoberne in posihmalo prav pobožno postane sveti škof in velik cerkven učenik. Od svojega v obernjenja sveti Avguštin sam tako-le pripoveduje: » Kl jfie, v tamo zakopan; pa solze moje matere so te °_^ o Gospod 1 da si mi podal svojo dobrotljivo roko potegnil iz tame." i i sreča 9,1 4. Preljubi očetje in mile matere keršanske. neS re& nesreča prihodnjih dni je v vaših rokah. Ta sreča a i ^ 0 j, 0 so vaši otroci. Kakor jih hote izredili, — take c&s ^ otl o P 3 ali dobre bomo imeli mi, — šibo kervavo ali zlato s if$b 0 > vi — po svojih otrocih. Oh, redite jih tedaj v božje ter jih podučujte, k dobremu napeljujte, jim z ^°k r !?? e j h e t° svetite, jih po pameti strahujte in pridno zanje - 533 - •zrejeni otroci vam bodo v veselje in čast že v sedajnem življenju, v veliko tolažilo na smertni postelji in na sodbi božji. Nasproti pa čaka šiba božja vseh brezvestnih staršev, ki svojih dolžnost do otrok nočejo spolnovali. Takim zanikernim in hudobnim staršem Bog sam ojstro žuga, rekoč: „Jaz sem Go¬ spod, tvoj Bog, močen, goreč Bog, ki pokorim hudobijo očetov nad sinovi do tretjega in četertega rodu nad njimi, ki ine sovražijo", (II.Moz.20,5.) česar nas sam Bog obvaruj! Amen. Lil. Keršanski nauk. dolžnosti varhov, rednikov in učenikov do rejencov in učencov. do duš; 1. Imenitne in težavne so dolžnosti, ki jih imajo starši svojih otrok. Otrokom ne le za telesne, ampak tudi za ne potrebe lepo skerbeti, ter jih v keršanskem nauku in ['vu vuv/ ivj/u ijiivi v v/j. J 111 * uuunu lil ru ?ih potrebnih rečeh pridno podučevati, jih po pravem potu Juditi in v dobrem vaditi, jim v vseh rečeh lepe zglede dajati, °d hudega odvračati in po pameti strahovati, so imenitne j^ a l udi težavne reči. Blagor staršem, ki zvesto spolnujejo vse svoje dolžnosti! Gorje pa tudi tistim staršem, ki jih zane- ^jajo! a j. k kedar starši zanemarjajo svoje dolžnosti do otrok, 1 Redar otrokom starši odmerjd, takrat stopijo varhi, redniki, taktiki ln učeniki na njih mesto. Versta tedaj zdaj nanese l0 5 da vam razlagati začnem 0 1*n osti varhov, rednikov in učenikov do rejencov D in ucencov. - 534 - 2. Najpoprej bom od dolžnost varhov, rednikov in oskerbnikov do rejencOv kaj povedal, potem pa dolžnost uče¬ nikov ali učiteljev do učencov. A. Dolžnosti varhov, rednikov in oskerbnikov do rejencov. 3. Kedar je Bog enemu ali drugemu kakega rejence v hišo dal, ima ta varh, rednik in oskerbnik do svojega rejence ravno tisle dolžnosti, klere imata oče in mati do svojih lastnih otrok. Dušo in telo mu mora lepo oskerbljevati, za njegove časno in večno srečo mora previdno skerb imeti. Skerben mora biti za njegovo življenje, zdravje in premoženje, in tem bolj skerben mora biti za njegovo dušno zveličanje. Ravne zato ga mora lepo podučevati v resnicah svete vere in v dru¬ gih potrebnih in koristnih rečeh, mora ga po pravem p 0 ^ voditi in v dobrem vaditi in vterdovati, mora mu z lep 103 zgledom pravo pol kazati, mora ga s poterpežljivostjo in Ij®'* beznijo od hudega odvračevali in ga po pameti strahovati, > n more pridno zanj moliti. To mora storiti: a) že zavoljo Boga, kteri to zapoveduje, Sirah (17,12.) pravi: „Bog je vsakteremu zapovedal za “ ^ njega skerbeli." Kdo pa je varhu in redniku zraven I 0S o otrok bolj blizo kakor njegov rejenec? Sv. Pavl uči: » kdo za svoje, in zlasti za domače nima skerbi, zatajil j e ^ in je hujši memo nevernika*, to je: on se je keršanstvu povedal, ker se je ljubezni odpovedal, ktera je znamnje P vega kristjana; je hujši kakor nevernik dolžnosti kersa^ ^ še ne spozna. (I. Tim. 5, 8.) Med domačimi pa so otroci na pervem mestu rejenci. Kakor hitro tedaj ^ rejenca pod streho vzamete in v izrejo sprejmete, s g„ če tudi ne očitno in na glas, vendar le natihoma |j obljubo storite, da mu bote namestovali očeta in name mater. Zvesto torej spolnujle to svojo obljubo! kar takeg 9 - 535 - Svoje rejence morate po keršansko izrejati b) zavoljo svojih rejencov, kteri smejo to po VS1 pravici od vas pričakovati. Kdo zamore neki tako vb °go zapuščeno siroto, ki nima ni očeta ni matere, bolj Z( ^tno potolažiti, in mu ranjcega očeta in pokojno mater lepši na domestovati, kakor varh ali rednik in njegova gospodinja, i0 mu z vso ljubeznijo, čuječnostjo in zvestobo skerbita za °s za kar mu oče in mati ne moreta nič yeč ne skerbeti, er sta mu odmerla? To je res neizrečeno imenitno delo banske ljubezni, ktero delo keršanske ljubezni rejenci po p' pravici terjati zamorejo od svojih rednikov in oskerbnikov. 0r je otrokom, ki staršev nimajo, in jih varhi in redniki v i) ernar pustijo! Taki otroci grejo večidel po zlem na duši in a telesu! In kdo ima vse to na vesti? Kdo drugi, kakor J la nemarni redniki in zanikerni oskerbniki! Da svoje rejence po keršansko izredite, zahteva od vas c ) tudi vaš lastni blagor in blagor vaših lastnih jjj. Srečen namreč je le tisti zakon, srečna je le tista Sa ’ v kteri prebivajo mir, edinost in ljubezen. Edinost in lo pnost pa se najlagleje podre v taki hiši, v kteri otroci zl| čnih staršev skupej živijo, v kteri domači otroci in rejenci . tu P e j prebivajo. Ljubezen do lastnih otrok le rada prevaguje, re ience nami nnatovlin ati ca /».In 7.amAliiift Otrnni in rei«n/».i pa *! a vse to-le naglo spazijo in spoznajo. Iz tega pa se izhaja, da so uni le radi ošabni in napuhnjeni, ti pa nevoščljivi in Zavi dljivi, In od tod pride nepokoj v hišo in prepir, nasprotna ne * a upnost in sovraštvo. Ako tedaj oče in mali svojim rejen- ? etn nista prava keršanska oskerbnika in rednika, zginila bo ‘ Z h 'še vzajemna ljubezen, zginilo bo vzajemno zaupanje, in ba, nesto tega se bo v hišo vgnezdila nevošljivost in sovraštvo; Jogaboječnosl se bo zgubila, otročja izreja se bo zanemarjala, 0z i‘ blagoslov bo hišo zapustil, in vse gospodarstvo pojde rakov ° pot in po zlem. - 536 - 4. Da vas ne zadene taka nesreča, prizadevajte si a) da si pridobite kar iz perva zaupanje svojih rejencev. Dodajte jim vsegdar prijazne besede. Kedar ji® kaj zapovedujete, zapovedujte jim le z lepo in s pohlevnostjo* Prizanašajte jim, ter prizanašajte še bolj kakor svojim lastni® otrokom. Opominjajte jih, pa če jih tudi resnobno opominjaj opominjajte jih vendar le vselej z očetovsko ljubeznijo. S taki® ravnanjem si bote pridobili njihove serca, njihovo zaupanj 0 ) njihovo ljubezen. b) Bodite skerbni za časno srečo svojih rej 00 ' cov. Ravno zato pazno na to glejte, da se jim očetova a materna dota ne porazgubi, marveč varčno in previdno ž nj gospodarujte, da se jim še cIo namnoži. Neizrečeno veli krivica bi bila, ko bi s slabim gospodarstvom, z zapravljivostjo^ z igro, s pijančevanjem ali z lenobo ob premoženje priprav J svoje rejence. c) Nikar svojih lastnih otrok lepši ne oS ^ e ?\ ljujte kakor svojih rejencov. Svojim lastnim otrok boljšo hrano dajali, lepšo obleko jim omišljevati, kakor rejencom, — svojim lastnim otrokom lagleje opravilo odira vati, težavniše dela pa rejencom nakladati, je krivica, prepogostoma veliko razpertja spočenja med rejenci in ,° ve čo Res je sicer, da napačno ni, ako do svojih lastnih otrok ^ ljubezen imate v svojem sercu kakor do svojih rejencov,^ ta vaša ljubezen ne sme nikoli nespametna biti ali P a s krivična do rejencov. d) Izrejajte svoje rejence po keršansko. bodite za njihovo dušno zveličanje. Z besedo in * Z ° zV est° jih k bogoljubnemu keršanskemu življenju napeljujte, m | jih v priserčni molitvi Bogu izročujte, da jih ho P s svojo gnado in vodil po pravem potu. 0 e) Cuječi bodite sami nad seboj, 03 . a ali bodo vaši rejenci v spodtiko. Lepa postava j r ug 0 rejenke, vsakdanja obhoja ž njimi, vzajemna prijaznost 1 ^ enake reci niso brez nevarnosti in so v padce ® - 537 - Mnogim rednikom, varhom in oskerbnikom. Lepo je svoje dni bogoljubna deklica odgovorila brezvestnemu svojemu red— niku, kteri jo je zelezoval in enkrat — malo, da ne s silo v greh napeljal: „Oh, za voljo božjo! pustite me. Vi bi me morali od greha odvračevati, nikar pa v greh zapeljevati.' Vsiljena je bila, hišo zapustiti, in si pri drugih ljudeh kruha lužiti, in je v Ljubljani umerla pred neklerimi leti. To je res shašna reč, ako redniki sami v greh zapeljujejo svoje rejence 'n rejenke, kakor nekdaj nesramna Putifarca nedolžnega egip¬ tovskega Jožefa! Redar tedaj kdo vidi, da skušnjave nanj pri¬ tiskajo, najpoprej ko more z lepo in pošteno iz hiše odpravi re jenko ali rejenca, da nevarnosti še o pravem času pot Pristriže in pride nesreči v okom, in da ga ne zadene šiba “°žja, s ktero Bog že v stari zavezi po Mozesu žuga, rekoč: »Vidove in sirote ne poškodovajte; če ju poškodovate, bodo ''Pili k meni, in jaz bom uslišal njuno vpitje, in moja jeza se 0 vnela, in vas bom udaril z mečem, in vaše žene bodo V ^°ve, in vaši otroci sirote." (II. Moz. 22, 22—24.) 5. Zdaj, ko sem vam na kratko dopovedal dolžnosti f ar kov, rednikov in oskerbnikov do rejencov, vam bom raz- °®il še t> • Dolžnosti učiteljev ali učenikov do učencov. .Mnogi ljudje prav napačno ravnajo, ako učenika zaničujejo iti l'* 1 0v slan, zato, ker je učiteljski stan večidel reven stan, f avti er 'majo učitelji večidel le majhne, pičle dohodke. Ako- inj ? učeniki večidel le revno živijo, vendar le je njihov stan 'H lJ i slan * n n jihova služba imenitna služba, in vse časti vreden je učenik, ki prav in zvesto opravlja svojo Učitelj, ki prav in zvesto opravlja svojo službo, s tim lepi, a ) otrokom, svojim učencom, veliko koristi. Koliko v v l z . ln °žnost spi, koliko dragih talentov tiči marsikterikrat ^dii' 0 ^’ re vnih otrocih! Te lepe, nadepolne zmožnosti je treba h Uriti in voditi, da ne založijo in ne ostanejo v prahu - 538 - zakopane. Ako se tedaj učenik trudi, da otroke v šoli učuje v branju, pisanju, računjanju, in ako njihove mlad®’ nedolžne duše lepo po keršansko omikuje in olikuje, nadeluj® jim s tim pot do njihovega prihodnjega blagostanja, do njihove prihodnje sreče, in jim včasih clo do viših učenost in imenij- nišega stanu odpira vrata. Kdo tega ne ve, kako koristen i" hasnovit da je pervi nauk mladim ljudem? Otrok ne mor 0 pobožnih in resnično srečnih narediti ne imeniten rod, ne bo¬ gastvo, ne veljava staršev, ampak le lepo podučevanje in ker¬ šansko odgojevanje. Učitelj, ki verno opravlja svojo službo, s tim b) staršem poskerbi obilno tolažilo. To ni si bodi majhna reč, da starši učeniku izročijo to, kar najlj uD šega in dražejega imajo; izročijo svoje otročiče, ki so to e iz njihovega mesa, kerv iz njihove kervi, ktere ljubijo ra' kot punčico v svojem očesu, — izročijo v taki starosti in ^ letih, v kterih se tako lahko spridijo in popačijo. Ni ® tedaj, da skerbni starši marsikterikral svoje otroke s tez * 5 sercom odpravijo v šolo. Ako je pa učenik priden, čujec ^ pobožen, in si skerbno prizadeva, da bi svoje ljube u ® enC ! e |, v božjem strahu izredil, v vseh potrebnih in koristnih r®® lepo podučil, bo s tim neizrečeno veliko veselja in napravil njihovim staršem. Učenik, ki pridno in zvesto opravlja službo, s tim c) tudi cerkvi in deržavi opravlja ve **^ < |[ )n ib imenitno službo. Iz otrok odrastejo deržavljani, in ' z m L r ej kristjanov postanejo veliki kristjani. Kdo pa otroke n°JP mika in lika, da v poznejših letih postanejo bogaboječi kristjani, pobožni duhovni pastirji, verli uradniki, hrabri ^ pošteni naprejpostavljeni ali predstojniki? Zraven s a . duhovnih pastirjev ima pri tem imenitnem opravilu tu 1 " učitelj svoj del. „ * nik r h tega se vidi, da je res prav potrebno, da uce pridno in zvesto opravlja svojo službo. in 539 - 6. To se pa zgodi: a) Ako si skerbno prizadeva, prilastiti si vse Za svojo službo potrebne lastnosti. Ko bi učeniku nič J 13 skerbi ne bilo, da bi si prilastil za učiteljsko službo po- re bnih zmožnost in lastnost, vtegnil bi otrokom in staršem, in f^kvi in deržavi napraviti toliko škodo, da bi se na leta in e ^ a nič več ne dala poravnati. b) Na dalje mora pobožno in spodbudno živeti, cilj in konec svojega poklica in svoje službe doseže Učenik le tokrat, kedar sebi izročene otroke podučuje, vodi in redi * a ko, da postanejo pobožni in bogaboječi ljudje. Otroci pa j* 1 nikakor ne mogli imeti spoštovanja do učenika, nad kterim } ne vidili niti vere, niti pobožnosti, niti bogoljubnega zader- ? an ja. Od takega učitelja bi se nikakor ne naučili pobožnosti j^^boječnosti. Učitelj mora cerkvi pomagali, duše učeni— Ijjl Za Kristusa odgojevati. Tega pa bi nikakor doseči ne ^ v stanu, ako bi bil pijanosti vdan, ali ves v igro zamaknjen ko k° V d ru £ e pregrehe zamotan, zavozljan in zakopan, ali pa > 1 vsem ljudem znano bilo, fda je učitelj zmed vseh naj- nilačen kristjan in najbolj lahkomišljen in nemaren hišni p j,- a dar, ali da otroke, svoje šolarčke, še clo v hudo za- str 1! e ’ na ™sto da bi jih k dobremu napeljeval. To bi bila p r ; f! U ' n groze polna reč, ako bi bili otroci v poznejših letih Učit i 60 ’ s P 0znat < ' n obstati, da so se od svojega lastnega j ft e| J a navadili te ali une napake, naučili te ali une hudobije k 0 Uae reči, Da torej keršanski učenik svojim učencom ne p otr V P a dec služil, temveč v vstajenje, potrebno, neobhodno , n ° je, da drugim naprej sveti z lučjo žive vere, resnične C a l oječn °sti in spodbudnega bogoljubnega obnašanja. Ako Ul Ejpuuuuuucgrt UUgUIJMUIJCga uuuajMuju. anv ž a i 0 ne stori, bo otrokom v pogubljenje pot naravnal, staršem ft)oy nare i a l, cerkev z malopridnimi kristjani napolnil in do- 0 z nevrednimi deržavljani obsejal. p 0) j 9 Učenik je dolžen, otroke pridno podučevati, ter V 0gt Ceva ti z ljubeznijo, krotkostjo in poterpežlji- tpt,j 0 j0 - Nekteri učenčiki, ki so bistrega uma, naglo spreje- ° au b; drugim pa, ki niso tako brihtnega in jasnega uma, - 540 - gre le težko v glavo. Po teh različnih lastnostih, zmožnosti 11 in talentih mora učitelj svoj nauk obravnati, mikavnega prijetnega ga narejati, da se bodo otroci radi učili kar san 11 ob sebi brez vse sile in vsega nalezanja in priganjanja. to pa bo učenik dosegel, ako bode neutrudeno priden, priserčno ljubezniv in stanovitno poterpežljiv. Kakor bitro pa otroci na“ učenikom spazijo, da je nemaren, čmeren in da nima veselj 8 do svojega poklica, da je nepoterpežljiv, jezoviten in togot®" pri podučevanju, zgubijo polagoma vse veselje do nauku, J 1 tožit’’ in postanejo termasti, nepokorni in vporni: in starši jamejo duhovski in deželski predstojniki grajati takega učenika, gledajo, da bi si ga iz poti spravili, in le rado se zgodi* , zavoljo enega ali drugega takega učenika pride ves učite J stan v slab sloves in na slab glas. r d) Učitelj je zavezan, na vso moč od hudega odv čevati svoje učence. Ker so otroci bolj k hudemu ” , njeni kakor k dobremu, treba je resnega in stanovitnega zadevanja, da jih bo zamogel učenik po pravem potu v .. na pravem potu ohraniti. Zanikernost in nemarnost, nereS hfl ^ nost in laž, nespodobne in nespametne besede, žaljivo in ® ^ Ijivo zmerjanje, jeza in togota in zraven preklinjevauJ® nagajanje, suvanje in pahanje, lerdovratnost in svojegta nevbogljivost in nepokorščina, gerdo in nespodobno ob ^ cerkvi, to so po navadi perve pregrehe in poglavitne r ^ pri otrocih, in učenik si mora prizadevati z vso skerbjo* tin 1 ’ jim v okom pride še o pravem času, v okom prid® s ^ da primerno podučuje in pametno strahuje. Ravno r r j ~ ~ r zre J. fl vaše otroke, ter vterdovati njihovo časno in večno srečo> pazno na to glejte, da bodo tudi vaši otroci svoje vsegdar spodobno spoštovali in lepo vbogali! Hvaležni j ,B \ dite kar svojim dobrotnikom, ki vam veliko neprepI aC J dobroto skazujejo s tim, da vam odrejajo vaše otroke v ^ ljubne kristjane in pridne deržavljane, in radovoljno rojtujte, kar jim gre, in še več, kakor jim gre. F° d P .-n njihov trud s tim, da otroke zvesto v šolo pošiljate in s e o na to gledate, da se otroci pridno učijo. Le če šolo ¥ podpira domača hiša in jej zvesto roko podaja, bo s 0 blagoslov iz šole spet nazaj povračeval v domačo hišo. bfl° — 543 - Lili. Keršanski nauk. Dolžnosti gospodarjev in gospodinj do hlapcev in dekel. j . Iz poslednjega keršanskega nauka sle se učili, da varhi, redniki in oskerbniki do svojih rejencev in učitelji sv ^ ih ooencov enake dolžnosti, kakoršne imajo starši do J 1 « otrok. Dolžni so skerbeti za časno in večno srečo svojih v Hu° V ' n u ® encov - V ta namen jih morajo lepo podučevati, rem vad ‘ li ‘ n oterdovati, jim z lepim zgledom naprej En J’ °d hudega odvračevati in po pameti strahovati. — h| a 6 dolžnosti imajo pa tudi gospodarji in gospodinje do P Ce v in dekel. Poslušajte tedaj danes, ktere so: ^°lžnosti gospodarjev in gospodinj do hlapcev in dekel. hlan Dolžnosti, ki jih imajo gospodarji in gospodinje do Datg . v * n dekel, so imenitne dolžnosti, in Bog bo enkrat sp 0 in Cen , odgovor tirjal od gospodarjev in gospodinj, kako so *£* * e svo i e dolžnosti. Modri mož pravi v sv. pismu: •tizke sodka se godi njim, ki so nnprejposlavljeni. Zakaj m 0 g oč U Se s Eazuje usmiljenje, (se mu majhna kazen prisodi), bo uj, 111 (oblastniki) pa bodo močno kaznovani. Ker Bog ne beo e g a ° mur gledal na obraz, in se ne bo bal mogočnosti no- e nak 0 I t Zaka i on J e vslvaril nizkega in mogočnega, in za vse i||,e,1 itne di* (Modr - 6 ’ 6_8>) Da b0le tedaj le tolikan J °dgov 0r dolzn osti, zavoljo kterih vas čaka tolikanj ojster Noij t j’ ZVesto s P olnovati zamogli, vam jih moram na drobno 544 - Hlapci in dekle imajo dušo in telo, kakor vsak drug' človek. Ravno zato imajo gospodarji in gospodinje do W dvojne dolžnosti: ene zadevajo njihovo dušo, druge njihovo telo, ali — kar je vse eno: gospodarji in gospodinje 80 dolžni skerbeti za dušne in telesne potrebe svojih hlapcev ,B dekel. I. V ozir duše svojih hlapcev in svojih dekel so %°' spodarji in gospodinje dolžni skerbeti, da hlapci in dekle P°^ božno in bogaboječe živijo. Sv. Pavl piše: »Pobožnost je g vse koristna, in ima obljubo sedajnega in prihodnjega življenj 8 - (I. Tim. 4, 8.) Poprej že, preden so k vam v službo stop 1 ^ so že kerščeni bili vaši hlapci in vaše dekle. Tedaj s° . poprej bili božji služabniki, preden so postali vaši služabn^ Ravno zato pred vsem drugim skerbite, da bodo Bogu vseg spodobno čast skazovali in mu zvesto služili. Zakaj če B ^ zvesto služijo, bodo tudi vam zvesto služili; ako p 8 B e zvesto ne služijo, se tudi vi nikakor ne morete zanašati njihovo zvestobo. In da bodo vaši hlapci in vaše dekle zvesto služili, morate j, a) najpoprej pridno gledati na to, da so dobro P učeni v keršanskem nauku ali v resnicah naše sv ^ vere. Ako kdo naukov svetega evangelija ne pozna, tu ^ more po njih živeti in ravnati, če ne ve, kaj mu poveduje in kaj mu prepoveduje, tudi ne bo vedel p er ^ spolnovati in drugega opuščati. — Sosebno so gospo 0 gospodinje dolžni skerbeti za poduk takih hlapcev ,n kteri se znajdejo v veliki nevednosti, ali kteri starsev ali pa kteri so tako daleč proč od svojih staršev, jj|i starši ne morejo dati nobenega podučevanja. Dolžni s°> . j ob sami podučujejo, in jih tudi pridno pošiljajo k božji s ^ nedeljah in zapovedanih praznikih, pošiljajo k pridigam^ veg tejši sanskim naukom. In da bodo hlapci in dekle tem ^ 0 | r ob 8 poslušali božjo besedo, jih je treba nič manj kot ■ 1 ;n ker^ r popraševati, kaj so si v spominu ohranili iz pridig ^ skih naukov. — K temu lepo opominja sv. Avguštin sanske gospodarje in gospodinje, rekoč: »Svojim vtegnete sicer boljšega kruha dati kakor svojim r 545 - ^ a pcem in deklam); toda obadvojnim morete dajati enak kruh Za dušo, kteri je podučevanje." Te svoje dolžnosti pa nikakor ne spolnujejo tisti go¬ spodarji in tiste gospodinje, kterim je le to na skerbi, J'«i hlapci in dekle opravljajo navadne dela in opravila; pa se kar nič ne zmenijo, ali so v resnicah svete ere podučeni ali ne. Na razvalinah podertega Siona sedel svoje dni prerok Jeremija, in je brilko jokal, ko je da so bili Judovski učeniki v sužnost odpeljani z drugim šivom vred, in da je le samo reven ostanek ljudstva na s u °stal, na mestu ostal brez dušne in telesne hrane, na ^ est U ostal brez poduka in tolažila. Rekel je: „Jezik tiči n jJ en oiku na nebu zavoljo žeje: otroci kruha prosijo, in nikogar kruh a ^ (Žal. pes. 4, 4.) Med nami telesnega 1 1° in tam včasih zmanjkuje, duhovnega kruha pa nam v { j 0| . ne zmanjka. Zredoma se vsako nedeljo in vsak zapo- h e aa ' P raz nik v pridigah in keršanskih naukih oznanuje božja e a , in vernim kristjanom lomi božjih naukov nebeški kruh. 8vo^ en ^ ai ^il prerok Jeremija primoran, na novo vbirati kal bližnjega ljubiti, kakor samega sebe. (Mat. 22, 39.) Kdo 1,3 ^ je pa bližeje, kakor naša družinja, klera z nami vred pod e streho prebiva, z nami vred iz ene sklede zajema? P° takem so gospodarji in gospodinje dolžni, skerbeti za lepo z3 deržanje in s tim za dušno zveličanje hlapcev in dekel. K te tudi sv. Avguštin lepo opominja vse gospodarje in gospod 1 ter pravi, da so gospodarji po svojih hišah ravno tako, kak° r in so UKf j0 škofje po svojih škofijah za božjo službo molitev in pobožnost s . družinje skerbeti dolžni. Oni morajo sebi izročene ov ®' c ^^ed po zdravih spašnikih in skerbno varovali, da se kak v0 r nje ne pritepe, in kake ovce ne zgrabi in ne razterga. ^ beti morajo, da njihova družinja vsak dan pridno moli, & zapovedanih postnih dnevih posti; čuti morajo, da v s tovaršije ne zahaja, in tudi skrivaj kaj hudega ne Ako pa gospodarji in gospodinje lega ne storijo, po tem takem sami krivi, da njihova družinja pregrešno^.^ ker nad njenim zaderžanjem skerbno ne čujejo, s l |rn jjjo* postanejo vseh tistih grehov, kteri se med družinjo S ce Sveti Pavl pravi: „Ako kdo za svoje, in zlasti % a °^ e nima skerbi, je vero zatajil, in je hujši mimo never ^e' (I. Tim. 5, 8.) Iz tega lahko posnamete, kako veli a greha pred Bogom da je, ako gospodar in gospodinja * ^ ličanje svoje družinje ne skerbita. Po nauku sv. P aV ye ri, veči greh storita, kakor ko bi se odpovedala svoji sve yere n e in sla pri Bogu v hujši zameri, kakor nevernik, kteri prave [e g pozna in od keršanske ljubezni nič ne ve. če je pa taka, j, 9 : noben gospodar in nobena gospodinja ne moreta reči brez »^1 f »Kaj je meni mar za dušno zveličanje mojih hlapcev > n ^ (, 0 ta Kako bi neki zamogla po pravici kaj takega reči, g 0 (jl)i' mogla enkrat ravno od tega odgovor dajati na - 547 - q . a J uči sv. Pavl hlapce in dekle, rekoč: „Bodite pokorni prednikom, in hodile jiin podložni; zakaj oni čujejo a «or taki, kteri bodo za vaše duše odgovor dajali.“ (Hebr. ’ 17.) Gorje tedaj gospodarjem in gospodinjam, ki nimajo j e ue skerbi v ozir zaderžanja svojih hlapcev in svojih dekel, Se je zavoljo njihove nemarnosti morda pogubil že eden 1 drugi! Strašen odgovor jih čaka! Kako bodo obstali? • c ) Tretja dolžnost gospodarjev in gospodinj do hlapcev e kel je ta, da jim lepe zglede dajejo. Kar sv. Pavl e svojemu učencu Tilu, piše vsakemu gospodarju in sleherni del P 0< iinji : »V vseh rečeh skazuj samega sebe zgled dobrih [ n ’ V . nau ' ui , v čistosti, v resnobnem obnašanju.“ (Tit. 2, 7.) tudi gospodarjem in gospodinjam veleva usmiljeni Jezus: d e |! { ° na J sve l' va ® a luč pred ljudmi, da vidijo vaše dobre v a ’ ‘ n (z enakimi dobrimi deli) častijo vašega Očeta, ki je j e L es ‘h“; (Mat. 5, 16.) zakaj gotova, neoveržljiva resnica Pa st Zg l edi vse večo moč imajo do človeškega serca, kakor rav ^ aine besede. Kakor se otroci večidel po starših ohernejo, da r i ° .^ a ^° se hlapci in dekle le radi obračajo po gospo- s Pod' ^ os f )0( ^ n i'• Kakoršen duh veje od gospodarja in go¬ le '“ Je u - ta,lega duha se večidel navzamejo hlapci in dekle. P° hišah poglejte, in prepričali se hote, koliki vspeh ima bol P 0(lar j evo zaderžanjo do zaderžanja njegove družinje: Kjer tud’ na ^ 1 P°b°žne gospadarje in gospodinje, ondi bole večidel Pobožne hlapce našli in bogaboječe dekle. Ondi pa, kjer živ! P ° arju ' n & os P°dinji ni mar za bogoljubno in keršansko s j Pa * en j e ’ kar nič se ni čuditi, ako tudi družinja le na slabo D ' n . v l e če. Gospodar in gospodinja morata z lepim zgledom živi- . kako, ‘ P r * vsakdanjem delu tako tudi pri bogoljubnem Stavp U * P° resn ' co na,n naslednja prigodba prav živo po¬ glej 3 P re d oči: K nekemu samotarcu ali minihu, ki je bil na d„ e ! ^ a z na modre in skrivnostne svete dajati, pride nekega bon Zeaa > t er mu toži, da pri njeni hiši gospodarstvo zmerom zdaj ^ a ’ zda J se P r 'kaže nesreča tu, zdaj tam, zdaj pri živini, toož ^ ^ a ki drugi re °i- besed, ki jih žena govori, modri gre' ar kitro spozna, da je žena sama veliko kriva, da slabo da bi pr ‘ h ‘ši. Žena namreč je rada dolgo ležala, in namesto biIa sama pridno gospodinila, ter z lepim zgledom svetila 35 * 548 - svoji družinji, pustila je, da je družinja sama gospodarila poleg svoje lastne volje. Ker je pa žena prosila posebnega prip°' močka, s kterim bi svojo hišo v boljši stan pripravila, pod* jej modri samotarec zaperto škatljico, rekoč: „Vzamite 1 0' le škatljico, pa nikar je ne odpirajte, temveč vsak dan jo precej zjutraj zgodaj nosite po vsi hiši, po vseh hramih in tudi krog živine. Bote vidili, da vam bo to pomagalo! Ob letu mi P 3 škatljico spet nazaj prinesite.« Žena vzame škatljico, gre vs* vesela domu, in stori, kakor jej je bilo rečeno. Pervi ko škatljico okrog prenaša, zaleze v vinskem hramu deklo? k ter a si je skrivajo vina točila. Drugi dan najde konje br e ! klaje in vse v nesnagi, in vidi, da hlapca ni doma. Tret) 1 dan zapazi kuhinjsko deklo, ki si je posebno jed pripravijo 13. Tako se še marsikteri dan prepriča, da se jej pri hiši sko 3 godi, in je prisiljena, to in uno popraviti in preravnati, t° uno reč tudi sama v roko vzeli. Ko pa družinja spazi, da r gospodinja vse bolj skerbna in marljiva postala in pridna delavna, obernilo se je tudi pri njej o kratkem vse na bolj*® Ob letu nese žena škatljico nazaj; toda prav tesno jej j® P rl sercu, kedar vidi, da se bo morala ločiti od čudodelne škajjj 1 ^. in Prosila je samotarca, da bi jo smela še dalje obderžati. Hlodf' mož jej odgovori, da jej škalljice nič več potreba ni, ^ naj le zmerom tako skerbno čuje nad hišo, kakor do Z( ‘ J ’ 0 bo vse lepo po sreči šlo. Ko pa žena le ne verjame, minih škatljico, ter jej pokaže, da nič ni v njej razun z naslednjim napisom: Skerbno čuj in pazno glej, Kaj v hiši se godi: Z lepim zgledom hod’ naprej, Da odverneš škodo si! .. . g 1 Se P°l°pil v globočino morja. Gorje svetu zavoljo po— JsanjaI Pohujšanje sicer mora priti, ali vendar gorje tistemu ^°veku, p 0 kterem pohujšanje pride!“ (Mat. 18, 6. 7.) O da jj^? 0 besede Jezusove prav globoko v serce vtisnili sosebno tul 'a . dušni oštirji, ter pravi najemniki satanovi, ki nalašč 0 in razuzdano družinjo v hiši imajo, da vlačugarji in ^»ci tem rajši k njim zahajajo in tem več denarja pri dru”- ‘j) Da so gospodarji in gospodinje lepe zglede svoji | as , Zlnj ' dajati dolžni, posname se tudi iz tega, ker bi brez l e poga zgleda nevspešno in nezdatno bilo vse njihovo do| 7 minjevan i e ‘ n svar J en j e - Da so pa gospodarji in gospodinje Potr h'’ Svar ' 1 ' sv °j e hlapce in dekle, kedar so svarjenja dar h te ^ a ne more ni ^ če vta j' tl - Ka J ne > da bi se gospo- hj v “ u do pregrešil, ko bi vidil umirati svojega družinjčeta, in r ešY r °^ a ^ zdravilo, s klerim bi ga lahko zamogel smerti fav \ mu ne hotel l ' ste g a zdravila? Ali pa bi ne hup- bolj neusmiljeno in ali bi se ne pregrešil še tem p 0o . , llstl gospodar, kteri bi lahkomišljeno pustil, da bi se Vte .* a duša tega a l> unega njegovih podložnih, ktero bi "eum re ®'6 z opominjevanjem in svarjenjem? Ali mar ni Sfi er joča duša več vredna, kakor pa umerljivo telo? Ako ga ^° S P°d a '‘ že nemega živinčeta usmili in mu pomaga, kedar dni* - . nevarnosl 'i zagleda, mora se še tem bolj usmiliti- svojega Oe V g l Ceta ? kedar vidi, da se nahaja njegova duša v največi °p 0tn r . n ? sl ' večnega pogubljenja. Po modrem Sirahu (4, 27.) in ,n J a sveti Duh v svetem pismu: „Nikar se ne boj (svariti b ege ^ min j ev ati) svojega bližnjega pri njegovem padcu." Te g° S p 0( j. Ve, J a jo slehernemu človeku, sosebno pa gospodarjem in — 550 — Toda — bodi Bogu potoženo! — koliko je gospodarji in gospodinj, ki k grehu svojih hlapcev ali dekel molčijo, se zamere bojijo! O nespametni ljudje! svojim podložnim zameriti bojijo; Bogu pa, svojemu najvišemu Gospodu se n' 0 ne bojijo zameriti se, kedar k grehu molčijo! Drugi k g^ svojih hlapcev in dekel molčijo, ker so sami zapopadeni v ravn° tistih grehih, in se bojijo, da bi jim njihovi podložni ne <> cr tovali, rekoč: „Zdravnik, ozdravljaj sam sebe.* „Izderi p® prej bruno iz lastnega očesa, in potlej glej, da izdereš p e/ ' . iz očesa svojega brata. “ (Luk. 6, 42.) „Ves v grehih ^ in ti nas učiš?* (Jan. 9, 34.) Taki gospodarji in take g^ spodinje se res v težavnem stanu znajdejo, in to tem bolj, a . so sami pohujšali svojo družinjo. Tožil je svoje dni va ^ hlapec svojemu spovedniku, ter rekel: „Prišel sem služit dobrim ljudem, in sem tudi sam vse boljši postal. P° .. sem v slabi hiši službo dobil, in sem tudi sam vse slabej postal . a Oh, kako strašna sodba in obsodba tiči v teh P ^ slednjih, kratkih besedah! Mozeg in kosti morejo pretresti g spodarju in gospodinji, ktera zadevajo, ako jih dobro P re in premišljujeta. Nasproti pa tudi z nedopovedljivim vese J 5t0 napaja serce gospodarju in gospodinji blaga zavest, ako tega ali unega malopridnega dru/injčeta zavernila na pravo P . Ravno zato skerbite, keršanski gospodarji in gospodinje! da poprej sami sebe resnično poboljšate, da bote po tem tud' sV ^ družinjo poboljšati zamogli. Ako hočete, postavim, hlapa 0 ’^ preklinja, pijančuje, zmika ali krade in druge nerodnost' prinaša, odvaditi kletvine, pijančevanja, tatvine i. t. d., 11 ^ nikdar nikar ne preklinjajte, nikdar nezmerni ne bodite v P ^ nikdar nikomur nobene škode ne storite! Ako hočete }0 poboljšati, ki je jezična, lažnjiva, opravljiva i. t, d. y ar "^ i ,i ! 3 j tudi vi sami na vso moč jezičnosti, laži in opravljanja- le takrat bote zamogli z dobrim vspehom svariti svojo r ^ v0 !jo ako ne bote tudi sami zapopadeni v ravno tisti pregrehi,^ 'j ktere opominjate in svarite svojo družinjo, in bote del eznl jil0 ji! čila, ki ga obeta sv. Jakob (5,19.20.), rekoč: „BratJ e ^j ve , ako kdo zmed vas zaide od resnice, in ga kdo verne; ‘ v o da kdor grešnika verne od njegove krive poti, rešil bo fJ dušo smerti in pokril veliko število grehov.* — 551 — Ako se pa kako družinjče kar nič ne zmeni za nobeno opominjevanje, in se nikakor poboljšati noče, odpravite ga iz službe, ker je nevaren vašim otrokom in vsi hiši. — Nasproti pa vbogljive in pobožne hlapce in dekle radi v svoji hiši ohranile in jih radi imejte. Modri Sirab (33, 31.) pravi: „Ako imaš zvestega hlapca, bodi ti tako ljub, kakor si sam sebi; ravnaj ž njim, kakor z bratom.“ Pobožni hlapci in bo¬ gaboječe dekle so velika sreča za vaše otroke, ker se bodo ludi vaši otroci od njih pobožnosti učili in bogaboječnosti, kakor se je je učila sv. Monika od pridne dekle, ktero so imeli v hiši njeni starši. Pobožni hlapci in bogaboječe dekle so pa ludi sreča za celo hišo, ker vtegne Bog ravno zavoljo njih blagoslovljevati in oblagrovati vso hišo, kakor je blago- slovljeval hišo Labanovo zavoljo pobožnega Jakoba, (I. Moz. 30, 27 — 30.) in hišo Pulifarjevo zavoljo bogaboječega Jožefa. (I. Moz. 39, 5.) e) Gospodarji in gospodinje morajo s svojimi hlapci in svojimi deklami lepo ravnati in po pameti, in morajo ž njimi poterpljenje imeti in usmiljenje. Keršanski gospodarji in gospodinje! prestavite se v duhu na mesto svojih hlapcev in svojih dekel. Mislite si, da bi vi bili hlapci in dekle, in bi drugim morali pod pokorščino biti in v strahu, in bi jim morali na vsak miglej pokorni biti, pokorni biti za borno hrano in majhno plačilo: povejte mi, kako bi vam bilo pri sercu, ko bi vas vaši gospodarji in vaše gospo¬ dinje za vsako malo reč grajali in zmerjali, bi vam vsako reč ojstro in lerdo zapovedovali, in bi gerdo z vami ravnali, da s svojo nemo živino ne tako? Kaj ne, da bi se vam bridko— brilko vžalilo tako ravnanje? Imejte torej pred očmi besede Zveličarjeve, ki pravi: „Vse tedaj, kar hočete, da vam ljudje storijo, tudi vi njim storite*, (Mat. 7, 12. Luk, 6, 21.) in ravnajte se po teh besedah tudi pri svoji družinji, ter jim nikdar nikar ne storite, kar bi Yi radi ne imeli, da bi drugi vam storili; in se tako do njih zaderžite, kakor bi na njihovem mestu vi želeli, da bi se drugi do vas zaderžali. Ako bote 'opo in prijazno ravnali s svojimi hlapci in deklami, bodo tudi oni vas radi imeli in radi pri vas ostali. Najdejo se hiše, v kterih dekla tudi po 20 let rada v službi ostane ali clo tako - 552 - dolgo, dokler služiti zamore; najdejo pa se tudi hiše, v kterib tudi najpridniša deklica ne more čez pol leta sterpeli. Od kod da to pride, ni težko vganiti. Imejte zaupanje do svoje družinje. Ako človek kakega umazanega, razterganega otroka osnaži in obleče v čedno novo obleko, mahoma se bo vse spodobniši obnašal, in se ne bo zavalil v blato in vsako nesnago, kakor poprej, dokler je svojo razcapinjeno in zamazano obleko na sebi imel. Enako je tudi s hlapcem in z deklo. Ako vidita, da imata gospodar in gospodinja zaupanje do njih, prizadevala si v djanji poka¬ zati, da jim po pravici zaupata gospodar in gospodinja. Ako pa se prepričata, da nobenega zaupanja nimata in da jima gospodar in gospodinja vsako reč pod ključ devata in pod ključavnico, ter jima še clo ljubi kruhek zapirata, ni čuda, da ju skušnjava premaga in da nezvesta postaneta. Nikar ne zahtevajte od svojih hlapcev in dekel, da bi bili v vsem popolnoma, kakor angeljci iz nebes. To vesta, da ga ni nobenega človeka, kteri bi ne imel nobenih slabost in no¬ benih pomanjkljivost nad seboj; brez pomanjkljivost niste ni vi ni vaša družinja; in če že pomanjkljivost tolikanj radi po¬ pravljate, jih popravljajte najpoprej sami nad seboj. Vaši hlapci in vaše dekle so morda res nerodni, nemarni, nepazni, nečedni, oporni, sebični; toda verjamite mi, da ste vi še vse bolj ne¬ rodni, nemarni, brezskerbni, nečedni, oporni in sebični do svojega nebeškega gospodarja, do Boga. S tim vam pa nikakor ne mislim zaterdovati, da bi morali k vsemu molčati, ter liho biti, akoravno bi se kaka nerodnost v hiši godila; temveč vam hočem le to na serce navezati, da ne smele za vsako prazno reč revskati in kričati, in družinjo zmerjali in preklinjevati. Sveti Pavl uči: „In vi gospodarji! delajte ž njimi (s hlapci in z deklami) ravno tako (ljubeznivo), in opustite žuganje, ker veste, da je njih in vaš Gospod v nebesih, in da pri njem ni zunanje veljave ljudi.“ (Efež. 6, 9.) In modri Sirah (4, 35.) pravi: „Nikar ne bodi kakor lev v svoji hiši, da bi svojo družinjo premetaval in svoje podložne zatiral.“ Ako ste zmerom čmerni in navtisnjeni, ter čmerni in navtisnjeni tudi takrat, kedar bi vam družinja rada vslregla, pa se jej po ne- - 553 - sreči kaj primeri, kar vam ni po volji, da jo po nedolžnem zmerjate in zasramujete, ni se nič čuditi, ako se družinja vsega naveliča, in termasla postane in svojevoljna. Kedar imate tedaj kaj povedati temu ali unemu, povejte mu prijazno in pohlevno, povejte z lepo in ljubeznijo. Sveti Frančišek Salezijan o tem tako-le govori: „Da bo salata dobra, jej je treba več olja pridjali, kakor pa jesiha in soli.— Kedar svariš, moraš pred vsem drugim posnemati zgled usmiljenega Samarijana, ki je olja in vina vlil ubogemu bolniku v rane.— Svarjenje ima že po svoji natori nekaj grenkega, ravno zato se mora posladiti s krolkostjo, in se kuhati pri ognju ljubezni, da postane okusno, prijetno in slastno. — Ena sama sapa, ktera se v jadra upre, spravila bo ladijo vse hitrejši naprej po morju, kakor sto vesel, ravno tako je tudi ena sama prijazna beseda vse bolj zdatna pri služabniku, da nam lepo postreže, kakor sto terdih, hudih in ostrih zapoved.* Sosebno se varujte, da svoji družinji ne delate krivice, od ktere vam bom zdaj povedal par besedi. Nekteri gospodarji in gospodinje svojim hlapcem in deklam zapovedujejo take reči, ktere so po božjih in cerkvenih zapovedih prepovedane, ali pa jim prepovedujejo take reči, ktere so po božjih in cerkvenih zapovedane; in ako jih hlapci in dekle ne vbogajo, tedaj se nad njimi jezijo in togotijo, jih zmerjajo in preklinjajo. Zapo¬ vedujejo jim, postavim, drugim ljudem škodo delati, — hlap¬ čevske dela opravljati ob nedeljah in praznikih, — prepove¬ dujejo jim k božji službi hoditi, — svete zakramente preje¬ mati j. t. d. in se jezijo in togotijo, ako jim hlapci in dekle vsega lega po volji ne storijo. Taki gospodarji in gospodinje storijo veliko krivico pred Bogom. Take gospodarje in go¬ spodinje resnobno svari sv. Pavl, rekoč: „Gospodarji! storite hlapcem, kar je pravično in prav, ker veste, da imate tudi vi Gospoda v nebesih*, kleri vam bo povernil po zasluženju, Vam bo odmeril, s kakošno mero ste Yi merili. (Kolos. 4, 1.) - 554 - II. Dolžnosti gospodarjev in gospodinj, ktere imajo v ozir telesa svojih hlapcev in dekel, so pa te—le: a) Gospodarji in gospodinje svojih hlapcev in dekel ne smejo čez moč z delom obkladali, pa jih tudi ne smejo brez dela puščali. Pregrešijo se tedaj tisti gospodarji in tiste gospodinje, Meri svojim hlapcem in deklam nakladajo lake težavne dela, ktere presegajo njihovo moč, ter jih po takem polu prezgodaj starajo in jim krajšajo življenje, ktero ni gospodarjem in go¬ spodinjam pod oblastjo, ampak je pod oblastjo samemu Bogu, Meri je življenje dal vsem ljudem, in tedaj tudi hlapcem in deklam. Tako je svoje dni kralj Faraon zatiral svoje podložno Izraelsko ljudstvo v Egiptu, pa je na zadnje tudi svoje plačilo dobil v rudečem morju, v kterem je utonil z vso svojo vojsko. Postavil je čez Izraelce tlačanske priganjavce, da hi jih zatirali s težkim delom. (II. Moz. 1, 11.) Morali so narediti vsak dan odločeno število opek (cegla) iz ilovce in slame. Slame so jim Egipčani dajali. Pozneje pa so si morali sami slame poskerbeti, ter slerniščnice nabirati, pri tem pa le vendar ravno toliko število opek zgotoviti. (5, 8.) To je bila silna velika krivica, ki se je godila Izraelskim otrokom. Ljudstvo je v Boga klicalo za pomoč, in Bog se je ljudstva usmilil, ter ga rešil terde sužnosti; njegove zatiravce pa je pokončal. (14, 28.) Kakor se pa hlapci in dekle od ene strani z delom ne smejo preobkladati, ne smejo se od druge strani tudi brez dela puščati, da se lenobe ne navzamejo. Lenoba je mati vse hudobije. Kakor se stoječa voda rada usmradi, in se veliko gerdega merčesa v njej zaredi, tako tudi človeško serce slabi, ako človek za dušo in telo pridno ne dela. Rija razjeda železo, lenoba pa človeku glavo in serce; vse dobro pri njeni umira, in časna in večna nesreča se za njim pomika. (Prip- 4 2, 15.) Imenitni kraljev služabnik (kancler) Tomaž Mor na Angležkem je bil prisiljen veliko služabnikov imeti zavoljo svojega imenitnega stanu; vendar pa nikoli nikomur ni dovolil, da bi bil lenobo pestoval, ktera bi ga bila lahko zapeljal® v igro ali kako drugo razvado in razuzdanost. - 555 - b) Gospodarji in gospodinje morajo svojim hlapcem in deklam tudi potrebni počitek dati, sosebno ob nedeljah in praznikih. Ze v stari zavezi je Bog zapovedal zastran snbote rekoč: „Sest dni delaj, in opravljaj vse svoje dela; sedmi dan pa je sabota Gospoda, tvojega Boga; ne delaj no¬ benega dela ne ti, ne tvoj sin, ne tvoja hči, ne tvoj hlapec, ne tvoja dekla, ne tvoja živina . a (II. Moz. 20, 9. 10.) Kar Bog Judom v teh besedah zastran sabole zaterduje, velja nam kristjanom zastran nedelje in zapovedanih praznikov, in gospodarji in gospodinje se močno pregrešijo, ako svojo družinjo tudi ob takih dnevih opravljati silijo take dela, ktere se brez vse škode lahko odložijo na drugi delavni dan, in jim tako še o teh svetih dnevih ne privoščijo potrebnega od- počitka. Tukaj, kakor se samo ob sebi lahko razumeva, ne go¬ vorim od kake posebne sile ali kakih posebnih okoljščin, kedar sta, postavim, gospodar ali gospodinja bolna, in več postrežbe potrebujeta, ker vsakdo ve, da o takih primerlejih hlapec in dekla ne moreta terjati takega počitka, kakor o drugih priložnostih. c) Gospodarji in gospodinje morajo svojim hlapcem in deklam dajati dostojni in potrebni živež, ter živež in hrano, kakoršna je v navadi po deželi. Gerdo, krivično, in nekeršansko je, potrebni živež pritergovati hlapcem in deklam. Ako je Gospod Bog že zastran živine po Mozesu (V. 25, 4.) zapovedal, rekoč: „Ne navezuj gobca volu, ki mane na gumnu tvoje žito“; kolikanj več še le velja to od ljudi, da se jim brana daje, kedar delajo, in sicer dostojna, zdrava in tečna hrana! — Se ve, da morata hlapec in dekla z gospodarjem vred poterpeti, ako ni vsega v obilno, in morata revščino voljno prenašati, kedar vidita, da sta gospodar in gospodinja revna in siromaška: toda če gospodar in gospodinja, ki vsega v obilno imata, svoji družinji vsak grižljej kruha ogodernjata, in jej potrebnega živeža ne dasta, ter jej vtergujeta, kjerkoli kaj moreta, je to krivica, klera v nebo vpije. - 556 - d) Gospodarji in gospodinje so dolžni, svojim hlapcem in deklam, kakor tudi vsem drugim delavcem pogojen« plačilo odrajtati o pravem času. Ako pa zoper voljo hlapca ali dekle ali delavca, posebno če je potreben, plačilo prideržujejo, pregrešijo se hudo, zakaj Bog zapoveduje, da s« mora plačilo naglo plačati in ne prideržavali: „Naj ne ostaja plačilo tvojega najemnika do jutra pri tebi.* (Ul. Moz. 19,13.) IV. Moz. 24, 14. 15.) Tega povelja božjega se je zvesto deržal stari Tobija in je tudi svojega mladega sina učil, rekoč: „Kdor ti kaj dela, berž daj mu plačilo, in plačilo tvojega na¬ jemnika naj nikdar pri tebi ne zastaja.* (Tob. 4,15) In kakor se mora plačilo odrajtati o pravem času, mora se odrajtati tudi pošteno in pravično, ter na- tanjčno po storjeni obljubi in pogodbi, in se brez veljav¬ nega vzroka nikakor ne sme pritergavati; zakaj delav¬ cem in najemnikom zasluženo plačilo priderževati ali pritergo- yati je greh, kteri v nebesa vpije za maščevanje. To nam spričuje sveti Jakob (5, 4.) rekoč: »Glejte, plačilo, ki ste g fl vtergali delavcem, kteri so poželi vaše polje, vpije; in njih vpitje je prišlo do ušes Gospoda vojsknih trum.* In tudi po Mozesu Bog sam govori, rekoč: »Še tisti dan daj (delavcu) plačilo njegovega dela pred solnčnim zahodom; zakaj ubožen je, in s tim ohranuje svoje življenje; da ne vpije zoper tebe k Gospodu, in da ti ne bo šteto v greh.* (V. Moz. 24, 15.) Tudi nikar nc bodite tako neusmiljeni, da bi jim zavoljo tega, ker so kake male dni bolni bili, in niso mogli natanjčno opravljati svojega dela, pritergovali zasluženo plačilo, ali bi od njih zahtevali popolno povračilo za vsako škodo, ktero so vam storili nepovoljno in le po nesreči, da se kje ne pregrešite; ampak bodite usmiljeni do njih, zakaj: »Blago« usmiljenim; usmiljenje bodo dosegli*, veli usmiljeni Jezus- (Mat. 5, 7.) < <*N . e) Gospodarji in gospodinje so dolžni, svoje hlapce m dekle v bolezni z vsem potrebnim preskerbeti, jij 11 k zdravju pomagati. — Zatorej, keršanski gospodarji ip gospodinje! nikar svojega obolelega družinjčeta ne silite K težkemu delu, ko vidite, koliko težo mu delo prizadeva, dajaj 10 mu več počitka, oskerbljujte ga s tečnišim živežem, da vam - 557 — spet ozdravi in hujše ne oboli. — Ako pa hudo oboli, nikar ga od hiše ne odpravljajte, če nima staršev ali svojcev, ali pa, če mu njegovi ljudje zavoljo ubožtva pomagati ne morejo; imejte ga kakor lastnega bolnega deteta, poskerbile mu dobro postrežbo in poiščite mu zdravila: saj vam bo Bog to vaše usmiljenje obilno poplačal. Saj veste, da smo po nauku svetega evangelja do tujcu, ako bi obolel, pomagati dolžni, in lastnemu družinjčetu, ki je pri vaših delih in pri vaši hiši obolel, bi ne pomagali? Lep zgled imamo nad neverskim stotnikom, ki pri vsem svojem prizadevanju ni mogel pomagati svojemu obolelemu hlapcu, in jo torej prišel k Jezusu, prosivši ga, da bi mu on pomagal, kar je Jezus tudi iz serca rad storil. (Mat. 8, 6.) f) Gospodarji in gospodinje so dolžni, take hlapce in dekle, ki so jim v mladosti zvesto služili, na stare dni preskerbeti, ter jih ne smejo zapustiti. — Sveto pismo pravi: „Razumen hlapec ti bodi tako ljub, kakor tvoja duša; ne krati mu prostosti (po dokončani službi), in ga ne spuščaj ubo¬ gega od sebe.“ (Sir. 7, 23.) “33, 31.) 3. Poglejte, ljubi gospodarji in gospodinje! za dušo in telo svojih hlapcev in dekel morate lepo skerbeli, in enkrat bole morali Bogu odgovor dajali, kako da ste spolnovali le svoje dolžnosti. Oh, spolnujte jih zvesto, da bole zamogli takrat z dobro zavestjo se pred božjega Sodnika vstopiti, ter mu reči: »Gospod! ktere si mi dal, obvaroval sem jih in nobeden zmed njih se ni pogubil.“ (Jan. 17, 12.) Amen. — 558 — LIV. Keršanski nauk. Dolžnosti dubovske in deželske gosposke do podložnih. 1. Svoje dni je bil neki duhoven poklican, da bi bil mlado, za smert obolelo deklo pri videl s svetimi zakramenti. Dekla je bila v otročjih letih slabo izrejena, po slabih zgledih pohujšana, in je malopridna postala, ter je razuzdano živela- Toda že par let pred svojo boleznijo se je bila resnično spokorila, in je posihmalo pobožno in bogaboječe živela. Du' hoven jo vprašuje, kaj jo je nagnilo, da se je poboljšala in spokorila? Odgovorila je, da je tako srečna bila in v službo prišla v neko hišo, v kteri je družinja lepo po keršansko živela? in lepi zgled te bogaboječe družinje je tudi njo vso predrugačil in spreobernil. O kako veliko je tedaj ležeče na tem, da sta gospoda'' in gospodinja res prava kristjana! Kako mirno mu lahko gledat 3 v bledo mertvaško obličje, ako eden ali drugi zmed njegovih družinjčet na merlvaškem odru leži, in jima vest dobro spri' čevanje daje, da sta zvesto spolnovala svoje dolžnosti. Naspr« 11 pa mora lak pogled s strahom in grozo serce napolniti takem 3 gospodarju in taki gospodinji, ki svojega družinjčeta nista o 3 hudega odvračevala in k dobremu napeljevala, marveč sta m" bila v spodliko in padec s svojim nekeršanskim obnašanjem' Oh, inertvi hlapec in mertva dekla na mertvaskem odru g°' spodarju in gospodinji neizrečeno veliko povesta s svojim * 3 ' tisnjenim očesom, s svojimi zaperlimi ustmi, s svojim bledi " 1 obličjem in sklenjenimi rokami 1 Keršanski gospodarji in keršanske gospodinje! da vam ves grenkega očitovanja ne bo delala in da enkrat pravični Sodm ne bo ojstre sodbe nad vami izrekel, ne vem vam drug"# 8 sveta, kakor da zvesto spolnujele svoje dolžnosti do svoj 0 559 - družinje. Te dolžnosti so, kakor ste zadnjič slišali, dvojne: ene zadevajo dušo, eno pa telo vaših podložnih. Kar dušo vaših hlapcev in dekel zadeva, dolžni ste skerbeli, da so v resnicah svete vere dobro podučeni; — dolžni ste čuti nad njihovim zaderžanjem; — dolžni ste jim lepe zglede dajati; — dolžni ste jih z lepo svariti;—dolžni ste ž njimi ljubeznivo ravnati in po pameti. V ozir njegovega telesa pa ste zavezani, da jih čez njihovo moč z delom ne obkladale, pa tudi brez dela ne puščate; — zavezani ste jim potrebni počitek dati, sosebno ob nedeljah in praznikih; — zavezani ste jim pogojeno plačilo natanjčno odrajtovati in o pravem času; — zavezani sle jih v bolezni z vsem potrebnim oskerbovali, jim k zdravju pomagali in tudi na slare dni podpirali take hlapce in dekle, ki so vam zvesto služili svoje mlade dni. Zdaj pridejo na versto: Dolžnosti duhovske in deželske gosposke do podložnih. 2. Govoril bom najpoprej: A. Od dolžnost duhovske gosposke do pod¬ ložnih. Draga je čeda Jezusova: Jezus, nebeški Pastir, svoje čede ni odkupil za minljivi denar, ni dal zanjo zlata in srebro, temveč je dal za-njo svoje lastno življenje, in jo je odkupil * drago ceno svoje lastne kervi. Izročil je svojo keršansko cedo svojim namestnikom, da zvesto skerbijo za njegove drago odkupljene ovčice. Velika mora biti tedaj tudi njihova skerb, da jih zvesto pasejo. „Pazite na-se in na vso čedo, v kleri v **s je sveti Duh postavil, vladati cerkev božjo, ktero je pri¬ dobil s svojo kervjo a , opominja sv. Pavl vse duhovne pastirje. (Ap. dj. 20, 28.) Imenitne dolžnosti imajo duhovni pastirji, namestniki Kristusovi. Vedno morajo pazni biti in čuječi, da l>m kaka ovčica škode ne lerpi in se ne pogubi. Neprenehoma s e morajo trudili zdaj na pridižnici, zdaj pred altarjem, zdaj v — 560 — spovednici, zdaj pri bolniški postelji, in v plačilo njihoveg 8 trudepolnega delovanja jim je prav dostikrat nehvaležnost, ne¬ prijaznost in obrekovanje v del, in pred nebeškim Pastirje! 11 Jezusom jih čaka na zadnje še oster, natančen odgovor. Težk« butara tedaj sloni na duhovskih ramah; zakaj dolžnost duhovnih pastirjev je: a) Učiti svoje verne ovčice. »Pojdite in učite vse narode. — Učite jih deržati vse, karkoli sem vam zapovedali naročil je Jezus svojim aposteljnom in vsem njih namestnikom. (Mat. 28, 19. 20.) Po tej zapovedi Jezusovi morajo duhovni pastirji v resnicah svete vere Jezusove podučevali tako otroke kakor tudi odraščene ljudi. Kako so pa nekteri kristjani sedajne dni? Brezskerbni starši svojih otrok k podučevanju pridno ne pošiljajo in nemarni kristjani besedo božjo zanemarjajo. Enim so rade pridige pre¬ dolge, keršanski nauki predolgočasni, ker jim božjo besedo poslušati merzi. Drugi le dostikrat zapuščajo svojo domačo cerkev, in preveč po božjih potih hodijo; ne poznajo svojega domačega pastirja, in tudi oni njih poznati ne morejo. Kedar se pa za velikonočno spoved izprašuje, in duhovni pastirji svoje ovčice bolj natanko spoznati želijo, takrat je le sovraštvo in preklinjevanje njih povračilo. Dušnih pastirjev dolžnost je: b) Svoje ovčice poznati. „Jaz poznam svoje ovčice*, veli Jezus, „in one mene poznajo*. (Jan. 10, 14.) Srečen tisti božji namestnik, ki se smeje s svojimi ovčicami ravno tako pohvaliti. — Pa kako težko je to 1 Če duhovni gospod po enem ali drugem poprašajo, in pozvedujejo, kako se v tej vasi in uni hiši godi, marsikterikrat se jim ljudje zlažejo, ali pa jim z nejevoljo odgovorijo: »Kaj jim za to mar?* Tako delajo malopridne ovčice. Dolžnost duhovnikov je: c) Svari ti ovčice, ktere se slabo obračajo. »Tiste, ki grešijo, posvari vpričo vseh, da se bodo tudi drugi bali i opominja sv. Pavl duhovnega pastirja. »Zaterdim ti v pričo 561 — Boga in Kristusa Jezusa, kteri bo sodil žive in mertve v svojem prihodu in svojem kraljestvu; oznanuj besedo, ne jenjaj, bodi si priložno ali nepriložno; prepričuj, prosi, svari z vsem po- terpljenjem in naukom." (L. Tim. 5, 20. II. Tim. 4, 1. 2.) — Kdo se pa hujši zameri, kakor vbogi duhovnik, ako kterega svojih farmanov k sebi pokličejo, da bi ga posvarili in po¬ boljšali? „Nimam pri njih kaj opraviti", to je malopridnih duš prevzetni odgovor. d) Strahovati svoje nepokorne ovčice, z dobrim in s hudim, očitno s pridižnice in skrivaj v spovednici, dolžni so dušni pastirji. „Tebe sem za čuvaja postavil, govori Gospod, da govoriš v mojem imenu, in rečeš; Hudobnež! gotovo boš umeri; ako pa hudobnega ne boš opominjal, da bi odstopil od svoje hudobije, umeri bo hudobnež v svoji krivici, njegovo berv pa bom iz tvojih rok terjal." (Eceh. 33, 7. 8.) Gorje P° teh besedah dušnim pastirjem, ako molčijo!—Ali kaj storijo Nopridne ovčice? Resničnim in ostrim pridigam se prešerno f me jijo, rekoč: „To je duhovnikov oralo (plug) in brana"; In ne porajtajo na rečeno resnico. Ako so ojsler in čist s Povednik, ki po Jezusovem nauku ravnajo, radi se jih grešniki ' e ogibljejo, kakor bi se bali, na duši ozdraveti in si le iščejo Malopridnih najemnikov, kteri jih na svojih lastnih ramah v P e klenski brezen tirajo. Duhovni pastirji so dolžni: e) Daritev svete maše darovati za svoje ovčice. — Toda duhovni pastirji daritev svete maše darujejo, njihove ovčice pa se le rade odtegujejo tej ne- Pfecenljivi daritvi in to še clo ob nedeljah in zapove¬ danih praznikih, o kterih je vsak kristjan poti smertnim grehom , Zav ezan, znajti se pri sveti maši, ako ga ne zaderžuje kak V0 ljaven zaderžek. Glejte, ljube ovčice Kristusove! to je težavna butara, ki !° prenašajo duhovni pastirji, kedar za vas skerbijo. „Opravilo llB ajo“, p ra vi sv . Gregor, „ktero je clo za angeljske rame Pretežko." Kdo pa jim tistega bolj težkega dela, kakor hu- °“ui kristjani! Zakaj najhujša reč je za dobre duhovnike to, i mrak, 35 - 562 - ako morajo namesto vbogljivih ovčic terdovratne in svojeglavi kozle pasti, ktere bo enkrat najviši pastir odbrati dal na svojo levo stran, in jih bo po tem v večni ogenj obsodil. O nikar, ljube duše! da bi tudi vi med tistimi bili, kterinj Jezus poreče: „Poberite se spred mene, vi prekleti! v večn 1 ogenj, kteri je pripravljen hudiču in njegovim angeljem. Ji vas ne poznam!“ Zaničevavcem duhovnih pastirjev se nikdar po sreči ne izide, poprej ali pozneje jih zaleze maščevavi roka božja. V nekem kraju na Talijanskem se je nedavno dogodila naslednja strašna prigodba: Več mladih ljudi, saniik najhujših duhovskih sovražnikov, zbiralo se je pogosto« 10 k veselicam. Dogovorijo se pa, da hočejo napraviti to-I® potepinstvo. Eden naj se bolnega hlini, v posteljo vle* e > z rjuho zakrije, pod klero bi imel orožje skrito. Drugi « 0 J gre pred hišo čakat; in kedar kakega duhovnika ogleda, nf>J ga v hišo povabi, da bi šel nekemu bolniku na pomoč. K« r so v mislih nagnjusnega zlegli, zveršili so v djanju še tisti da 0 ' Res gre prav častitljiv duhoven ondi mimo; hudodelnik g 0 nagovori, ter povabi v hišo, češ, k nekemu bolniku. Duhove«) nič hudega si v nadi, hiti v stanovanje. Akoravno vidi ne' ktere mlade ljudi, ki ga pisano in zaničljivo pogledujejo, ve«' dar-le gre k bolniku. K njemu stopi, nagovori ga, pa nobc' nega odgovora ne dobi; — prime ga za roko in nekoliko p°" guglje, pa se ne gane; — nagne se k postelji, vzdigne rjubo» in zagleda strašno spačen obraz, izpod čela šlerleče terde oC>> križema zasukane usta, desnico na samokresu (pištoli) s šeste' rimi cevmi, kakor da bi namerjal ga sprožiti. Ga tipa, p re ' iskuje, in najde, da je res—merlev. Pristopijo pa uni nilnf 1 ljudje, trudijo se na vso moč in vbijajo, da bi ga zopet oživil') toda — zastonj! Zaničevavcem Kristusovih namestnikov se « 0 zadnje vsegdar le po slabem izide. Nasproti pa Bog nikoli ne zapusti svojih zvestih služnb' nikov, ki v časti imajo njegove nadomestnike na zemlji. N®? rojak, častili misijonar Pirc pišejo 5. septembra 1864 drugim naslednjo prigodbo, klera se je bila prigodila ravno njihovi povernitvi iz Evrope, ko so bili spet nazaj prišli v « V J Amerikanski misijon: „Ko pridem v nemški misijon ob - 563 - Riveru*, pišejo častiti gospod, „in obiskujem nektere nemške družinje ob reki Misisipi, povedd mi, da neka nemška žena je za smert bolna, ter že skoraj umira za pljučnico. Berž tje hitim, in najdem polno hišo jokajočih otrok in sosedov, ki so milovali ženo, da mora umreti brez duhovne pomoči in duhov¬ nega tolažila. Ko stopim v hišo, ponehajo vse solze. Našel sem vbogo ženo v nezavednosti: dal sem jej najpoprej obilen datek iz svojega homeopatičnega zdravilstva, namreč akonita. Kmalu se je tako dobro povernila zavednost, da se je lahko spovedala in prejela sveto poslednje olje; ko sem jaz pa še v drugo dal tega zdravila, ozdravela je do prihodnjega jutra pri čistem, in je prav pobožno k svetemu Obhajilu pristopila. Ta žena me je že parkrat vsa vesela in s solznim očesom zahvalila, da sem jej otel življenje in dušo očistil; jaz pa sem njeno hvaležnost obračal na pomoč iz previdnosti božje, klera vse okoljščine in primirleje našega življenja obrača našim dušam v zveličanje.* 3. Ljubi poslušavci! da bote tudi vi srečo imeli in božjo pomoč v sedajnem življenju, v prihodnjem pa večno zveličanje v nebesih, prizadevajte si, da bote dobre ovčice Jezusove, ter zvesto poslušajte zveličavni glas božje besede, klera je glas našega nebeškega Pastirja Jezusa Kristusa, in ktero vam v njegovem imenu oznanujejo vaši duhovni pastirji. (Luk. 10, 16.) Vbogajte svoje duhovne pastirje, ker vas učijo živeti po sveti božji volji in po svetih božjih zapovedih, na kterih zvesto spolnovanje je navezan vaš časni blagor, nave¬ zana pa tudi vaša večna sreča. (Mat. 19, 17.) Spoštujte svoje duhovne pastirje, kakor namest¬ nike Jezusove, zakaj „kar ni angeljein dano, to je njim izročeno*, pravi sv. Avguštin. In sv. Krizoslom pristavlja: »Mašniki so namestniki Kristusovi, in kdor mašnika Kristusovega spoštuje, spoštuje Kristusa; kdor pa mašnika zaničuje, zaničuje Kristusa, čegar namestnik je.“ (II. Kor. o, 20.) 36 * - 564 Molite za svoje duhovne pastirje; zakaj pobožn« molitev dobrih ovčic pomaga pastirjem, modro vladati čedo božjo. Ako je že vsaki človek milosti božje potreben, koliko bolj še le duhovni pastirji, kteri imajo toliko duš v svoji skerbi. Molite za nje, ter jim sosebno z molitevjo skazujte svojo lju¬ bezen in svojo hvaležnost kakor svojim duhovnim očetom, zakaj dobri duhovni pastirji ne iščejo, kar je vašega, ampak vas.« (II. Kor. 12, 14.) 4. Zdaj naj vam pa tudi še povem: B. Od dolžnost deželske gosposke do podložnih. Božja neskončno modra previdnost je človeško družbo vravnala tako, da eni ljudje zapovedujejo, drugi pa jim po¬ korščino skazujejo. Ko bi zapovedovavcev in pokorščine n e bilo, razbila bi se ob kratkem strašna zmešnjava, neznana razuzdanost in grozovita silovitost po vsem svetu, in kmalu kmalu bi vsa zemlja postala žalostna puščava. Kakor so tedaj od ene strani podložni dolžni, pokorščino skazovati svoji na- prejpostavljeni gosposki, ravno tako je pa tudi deželska go- sposka dolžna, prav in po pravici vladati svoje podložne, t® r zvesto spolnovati svoje dolžnosti. Dolžnosti pa, ki jih deželske gosposke imajo do svojih podložnih, so te—le: Deželske gosposke, ter vladarji in drugi oblastniki morajo a) svoje podložne v pravi veri ohraniti. To bo pa zgodilo, ako spoštujejo sveto cerkev, njene služabnike in njene naprave in jih v zavetje jemljejo; — ako si na vso moč prizadevajo, da od ene strani hudobijo zatirajo, t er vstavljajo pogubljivo pijančevanje, škodljive igre, pohujšljivo ponočno vasovanje in druge nerodnosti in razuzdanosti, — 0(1 druge strani pa čednosti pospeh dajejo in bogoljubno življenj® svojih podložnih podpirajo, ter starše resnobno priganjajo, otroke zvesto v cerkev pošiljajo in v šolo,—pazno oko - 565 - ^ se nedelje in prazniki prav posvečujejo, — pri službi božji v si spodobno obnašajo i. t. d. Deželske gosposke morajo: b) vselej po pravici ravnati s svojimi podlož¬ nimi. Sv. Pavl pravi od deželskih oblastnikov: »Božji slu¬ žabniki so, in ravno to je njih služba", da namreč oblast opravljajo v božjem imenu. (Rimlj. 13, 6 .) Bog pa je ne¬ skončno pravičen; ako tedaj v božjem imenu svojo službo Opravljajo, morajo Boga posnemati, in po vsem pravični biti. Od Jozafata beremo v svetem pismu, da je zapovedal sodnikom, l er rekel: »Glejte, kaj delate, zakaj vi ne sklepate človeške sodbe, ampak Gospodove; in kar koli sodile, bo se na vas Povračevalo. Strah Gospodov bodi z vami, in delajte vse 8 skerbjo; zakaj pri Gospodu, našem Bogu, ni krivice, tudi ne branja na osebe, tudi ne želje po darovih." (II. Kron. 19, 6 » 7.) Te besede tudi še zdaj svojo veljavo imajo za vse deželske ^lastnike, kajti odgovor bodo morali eukrat dajati Bogu, ki jih je postavil v svoje namestnike, kako da so opravljali to svojo službo. To je prav očitno iz naslednjih besed, ki jih beremo v Modrostnih bukvah ( 6 , 2 —9): »Poslušajte tedaj, kralji! in razumevajte; učite se, sodniki vse zemlje! Nastavite ušesa, vi, čez množice gospodujete, in si dopadete v trumah narodov; *&kaj Gospod vam je dal oblast, in mogočnost Najviši, kteri bo vaše dela preiskoval, in vaše misli pregledoval. Zakaj če tiste ko oskerbniki njegovega kraljestva prav sodili, postave pravice ne spolnovali, in po volji božji ne ravnali, strahovito ' n na nagloma bo nad vas prišel, ker silno ostra sodba se Sodi njim, ki so naprejpostavljeni. Zakaj nizkemu se skaže ^smiljenje, mogočni pa bodo močno kaznovani. Ker Bog ne bo nikomur gledal na obraz, in se ne bo bal mogočnosti no¬ rega; zakaj on je nizkega in mogočnega vstvaril, in za vse e,1 ako skerbi. Močnejših pa močnejše terpljenje čaka." Ravno l0 pa terdi sv. Pavl, ki piše: »Kdor krivico dela, bo prejemal ?° ) en h kar je hudega delal; in pri Bogu ni zunajne veljave Mi.« (Kol. 3 ^ 25 .) To resnico je prav dobro spoznal pra- - 566 vični cesar Teodozij Veliki, kteri je smertno kazen na gla' 1 ® postavil tistim vradnikom in oblastnikom, kteri bi se bili pr®' derznili, zatirati podložne in jim krivico delati. Deželske gosposke morajo: c) svoje podložne braniti zoper vsako krivi ® 0 in silo. — Ravno zato morajo od ene strani tožbe in pritožb® svojih podložnih dragovoljno poslušati, in jih v zavetje jem® 11 ; kedar vidijo, da se jim sila in krivica godi;—od druge stran 1 pa morajo tudi postrahovati hudobneže, ki silo in krivico delaj 0 njihovim podložnikom. Deželski oblastniki morajo tožbe in pritožbe svojih p oi' ložnih dragovoljno poslušati. Ako bi tega ne storili, bi j 1 ’ 1 " tudi ne mogli pomagati, kedar bi se jim kaka sila ali krivin 0 godila. Do slavnega cesarja Rudolfa Habsburškega je ii® e ' vrata odperte slehern zmed njegovih podložnikov. Nekega dn® pa vojščak, ki je na straži stal pred cesarskim gradom, 1,1 hotel pustiti v grad nekega priprostega, borno oblečene ? 9 človeka. Cesar to zapazi, in reče vojščaku: „Pusti ga, ^ noter gre; saj nisem cesur postal zato, da bi se zapiral v svoj grad*. Tudi do cesarice Marije Terezije je imel pot odperl° vsakdo zmed njenih podložnikov. Zdaj pa je za nekoliko ča $ 9 vstavila to reč, in podložni niso več smeli do nje s svoji 1 ® 1 prošnjami in pritožbami, kakor poprej. O pervi pripravni pr 1 ' ložnosti pa dvorni pridigar neprestrašeno s pridižnice povzdig®® svoj glas, ter pravi: „Ako se kralji slehernemu očesu umikaj® za neprederljivo ozidje, kako jim bo neki potem mogoče zve' deti, kaj da terpijo njihove ljudstva? Vi kralji in oblastniki' bodite očetje ubogim, vidovam in sirotam! Poslušajte njih® ve pritožbe, pomagajte jim, ali pa od sebe denite svoje krone* ker niste vredni, da bi jih še dalj časa na glavi imeli, ®k° zanemarjate to svojo dolžnost!* S solznim očesom se ver«® cesarica iz cerkve, in ko pride domu, reče: „PosihmaIo moraj® nesrečnežem odperte biti vse vrata mojega grada, in slehef" nega bom pred-se spustila in sama ga poslušala.* In ko e® predstojniki pridigarja hotli na odgovor poklicati, ker se j e prederznil, tako naravnost in ojstro resnico povedati, ^ zel® - 567 - ga je cesarica sama v zavetje, ter rekla: »Pustite mi na miru poštenega moža; kajti storil je svojo dolžnost, pa tudi jaz bom storila svojo dolžnost !* In od tistega časa je bilo spet vsa- kteremu dovoljeno podati se do cesarice s svojo prošnjo ali svojo pritožbo. Deželski poglavarji morajo pa tudi v strah vzeti hudob¬ neže, ki silo in krivico delajo njihovim podložnikom. Kakor morajo od ene strani radi odpuščati in milost skazovali takim nesrečnežem, kteri so se nepovoljno kaj pregrešili in premotili; ravno tako morajo od druge strani ojstro strahovati in kazno¬ vati hudovoljne in terdovratne hudobneže. Bog jim namreč ni zastonj meča v roke dal. (Rimlj. 13, 4.) V ozir tega naj se razgledujejo nad bogaboječim vojvodom Izraelskega ljudstva, nad prerokom Mozesom. Od njega govori sv. Gregor Veliki Me besede: „Mozes je ljubil tiste, nad ktere je bil postavljen, ljubil tako, da do samemu sebi ni prizanašal zavoljo njih ; smotlcncem pa, akoravno jih je ljubil, vendar je le na pete stopal in jih je kaznoval, zato, da bi jim bil Bog prizanašal. V obadvojnem obziru hraber poslanec, v obadvojnem obziru čudodelni srednik se je za blagor ljudstva pri Bogu poganjal z molitevjo, za božjo čast pa potegoval pri ljudstvu z mečem.* Deželske gosposke morajo: d) blagor svojih podložnih na vso moč pospeše- v a ti in množiti; si morajo na vso moč prizadevati, da bi njihovi podložni srečni bili in zadovoljni. O tem govori S Y. Avguštin te-Ie tehtne besede: »Kdor se veseli, da je naprejpostavljen (ali nad druge postavljen), in išče le svoje časti, in gleda le na svoj lastni dobiček, tisti pase le samega Se be, in ne svoje čede.* — Da bodo pa naprejpostavljeni, Predstojniki, sodniki in oblastniki blagor svojih podložnih po¬ speševali in množili, morajo terdo na to gledati, da se zvesto zveršujejo koristne napravo in natanjčno spolnujejo blagodarne postave. V ozir tega nikoli ne smejo biti omahljivi ali preveč odjenljivi, ampak serčni in stanovitni morajo zahtevati to, kar J e prav in pravično, in Bogu všeč in poštenim ljudem, ako- - 568 - ravno bi pri tem hudobneži memrali in godernjali. V ozir tega imajo vse deželske gosposke lep zgled nad Francoskim kraljem Henrikom IV., kteremu je bil blagor njegove dežele posebno pri sercu in zmerom pred očmi. Ko so se bili de¬ želski stanovi leta 1596 zbrali v mestu Ruen, nagovoril jih je I z naslednjimi besedami: „Jaz vas tukaj sem nisem sklical zato, da bi vas silil kar brez vsega pomislika spolnovati mojo voljo, temveč da bi zaslišal vaš svet, in se po njem ravnal." Marši- kterikrat je rekel svojim spremljevavcem: »Ničesar ne želim tako močno, kakor le to, da bi zamogel svojo deželo pri¬ praviti v tako srečen stan, da bi tudi najrevniši kmetovavec na Francoskem imel vsako nedeljo v skledi svojo kokoš." — Ko bi vsakemu vladarju blagor njegovih podložnih bil tako močno pri sercu, kakor temu blagemu kralju, bi gotovo srečne bile ljudstva pod njegovim žežlom (palico). Deželske gosposke morajo: e) z dobrim zgledom svetiti svojim podložnim.— »Ljubite luč modrosti vi vsi, kteri ste ljudstvom predpostav¬ ljeni", opominja vse deželske oblastnike sam sveti Duh po ! modrem možu v svetem pismu. (Modr. 6, 23.) Za lučjo ne¬ beške modrosti morajo tedaj hoditi vladarji ljudstev, in morajo s tim pot za seboj kazati svojim podložnikom, kakor jim lepo prigovarja sveti Gregor Veliki, ter pravi: »Vladar bodi izver- sten v svojem djanju, da s svojim življenjem svojim podložnikom kaže pot življenja; in da bo čeda, ktera se ravna po mislih in po zaderžanju pastirjevem, vladana (peljana) bolj z gledom, kakor S besedami. Tista beseda se vse bolj serca prijemlje, ktero besedo življenje govornikovo priporočuje, zato, ker sam s svojim djanjem kaže, da je mogoče storiti to, kar zahteva z besedo." Nasproti pa pravi ravno ta cerkveni učenik: »Naprejpostavljenim bodi znano, da, ako napačno ravnajo, vredni so ravno tolikokrat smerti, kolikor pogubljivih zgledov so dali svojim podložnim." Ako podložno ljudstvo vidi, da njihove naprejpostavljene go¬ sposke malopridno živijo, ter so sužnji pregrehe, tudi ljudstvo se bo kar naglo začelo obračati po njihovem slabem zgledu. Ako pa vladarji in deželski oblastniki sami bogaboječe živijo, bodo s svojim spodbudnim zgledom vse laglejše in vse boljši — 569 - vladali svoje ljudstva, kakor s še tolikanj mogočno besedo ali pa clo oboroženo roko. O kako neizrečeno voliko je tudi tukaj ležeče na dobrem, lepem zgledu; zakaj po glavi se obračajo tudi drugi udje, in kakoršen je gospod, tak je tudi hlapec! Bog daj, da bi vsi naprejpostavljeni z lučjo svojih lepih zgledov naprej hodili svojim podložnim! 5. Imenitne in težavne so dolžnosti, ki jih imajo deželske gosposke do svojih podložnih. Polajšajte jim njihove težave in podpirajte jih, na vso moč da bodo zamogli tem zvestejši spol- novati svoje težavne dolžnosti. In da se to zgodi, zvesto me poslušajte, pa tudi storite, kar vam porečem: Molite za svoje deželske gosposke, da bi jih Bog navdahnil z nebeško modrostjo, da bi prav in po pravici vladali svoje ljudstva. Skazujte jim po¬ korščino v vseh poštenih rečeh, in odrajtujte jim dragovoljno, kar ste jim odrajtovati dolžni. Skazujte jim pokorščino brez vsega vgovarjanja, brez vsega memranja, brez vsega preklinje- vanja. Skazujte jim pokorščino zavoljo Boga in iz ljubezni do Boga; zakaj če jim pokorščine ne skazujete iz nadnatornih namenov, ampak le prisiljeni in z hinavščino, vaša pokor¬ ščina ne bo imela nobene stanovitnosti, in ne bo imela no¬ bene cene pred Bogom, in ne bote imeli zanje nobenega pla¬ čila in povračila. Le radovoljnega darovavca ljubi Bog, in le radovoljni pokorščini, ktera se gosposki skazuje iz ljubezni do Boga, pripravlja Bog plačilo v nebesih. Amen. 1 — 570 — LV. Kersanski nauk. Od pete božje zapovedi. — Vvod v peto božjo zapoved. — Kaj prepoveduje peta božja zapoved? — Kdo je telesnega uboja nad bližnjim kriv? in kdo g 8 ni kriv? Kar so očetje in matere, kar so gospodarji in gospodinj® po svojih hišah, to so duhovske gosposke po posameznih farah, po celih škofijah, po vesoljnem keršanskera svetu, in ravno to so tudi deželske gosposke po posameznih deželah in po celil 1 deržavah. Duhovski in deželski oblastniki so božji namestniki, kteri v božjem imenu vladajo in vodijo sebi izročene ljudstva. Njihove imenitne dolžnosti sem vam razlagal v zadnjem ker- sanskem nauku. Slišali ste, da so duhovni pastirji dolžni učiti svoje verne ovčice, — jih poznati, — jih svariti, — jik strahovati, — daritev svete maše za njih darovati. — Slišal' pa ste tudi, ktere da so dolžnosti deželske gosposke svojč podložne v pravi veri ohraniti, — vselej po pravici ž nji® 1 ravnati, — jih hraniti zoper vsako krivico in silo, — njih blagor na vso moč pospeševati in množiti,— jim z lučjo lepih zgledov naprej hoditi. S tem naukom je bil dokončan nauk od četerte božja zapovedi. 2. Zdaj pa poslušajte, kaj v sebi ima: V. božja zapoved: Ne ubijaj. S četerto zapovedjo zahteva Bog, da se sreča uterduja družinjam in deržavam; ravno zato s to zapovedjo vsem na- - 571 - prejpostavljenim in podložnim zapoveduje, da zvesto spolnujejo dolžnosti, ki jih imajo do eden drugega. V naslednjih šestih zapovedih pa Bog prepoveduje vse to, kar bi vtegnilo to srečo kaliti in razdirali lepi red v družinjah in deržavah. Zmed vseh pozemeljskih darov pa nam je nsjpervo in najimenitniše naše telesno in dušno življenje. Ravno zato namerja neskončno modri nebeški Postavodajavec s peto zapovedjo obvarovati nam naše telesno in dušno življenje, ali, da z drugo besedo povem : naše natorno in čeznatorno življenje. Ako človek peto božjo zapoved, ktera pravi: „Ne ubijaj le bolj poverhoma pregleduje, in se le samo na čerko ozira, bi mislil, da je v tej zapovedi božji prepovedan le samo poboj ali ubijanje bližnjega, in da se zoper to zapoved božjo pre¬ greši le samo tisti, kteri svojega bližnjega ubije, ter mu vzame telesno življenje. In res so Judje o Kristusovem času le samo na telesno ubijanje obračali peto božjo zapoved, in nikakor niso hotli priterditi, da bi se zoper peto zapoved božjo pre¬ grešil tudi tisti človek, kteri bi bližnjemu po tem ali drugem potu zdravje spodkopaval in mu življenje krajšal. In kdo bi se temu čudil, da so imeli Judje o tem tako napačne zapo- padke, ko se še do med nami kristjani, kterim določnega in natanjčnega podučenja ne manjka, nahaja mnogo takih nespa¬ metnih ljudi, ki že skor da nobene druge reči za greh nimajo, kakor le samo poboj ali telesno ubijanje bližnjega? Posvari takega nevedneža v tej ali uni reči, v kteri je morda prav hudo zapopaden, kar hitro se ti bo odrezal, rekoč: „Knj sem pa hudega storil? Saj nisem nikogar ubil!“ Toda, kristjani moji! Kristus nas vse drugači uči. On pravi: „Ako ne bo vaša pravica obilniša, kakor pismarjev in farizejev, ne pojdete v nebeško kraljestvo. Slišali ste, da je bilo rečeno starim: Ne ubijaj; kdor pa ubija, bo sodbe kriv. Jaz pa vam povem: da vsak, kteri se jezi nad svojim bratom, bo kriv sodbe; kdor pa svojemu bratu reče raka, bo kriv *bora; kdor pa reče norec, bo kriv peklenskega ognja.“ (Mat. 5, 20—22.) i - 572 - Pomen teh Jezusovih besed je ta—le: Vašim prednikom j e bila v puščavi zapoved dana: Ne ubijaj. To zapoved obračajo vaši učeniki le na djansko ubijanje, ter ubijavca izročijo sodniji' Jaz vam pa rečem, da ta zapoved prepoveduje tudi, zopC ljubezen se pregrešiti s tem, da se jezi nad svojim bližnjic ali ga zasramuje; in da je ta, ki se nad svojim bratom brez ljubezni jezi, že moji sodbi zapadel; še bolj, ako je svoj notranji serd razodel s tem, da je zmerjal svojega brata; posebno pa, ako je svojega bližnjega silno hudo onečastil; ker takrat si clo večno pogubljenje zasluži. „Sodba“ in „zbor“ se tukaj ne smeta po čerki jemati, ampak le pomenita, da manjše pregrešenje zoper ljubezen bo manj, veče pregrešenje zoper ljubezen pa bo hujši, ter s pogubljenjem kaznovano. Dva priimka „raka“ in „norec ft sta sploh postavljena namesto manjšega ali večega pregrešenja zoper ljubezen. Iz teh Jezusovih besed lahko posnamete, da se zoper peto božjo zapoved ne pregreši le samo tisti človek, kleri svojega bližnjega ali s kakim orožjem ali orodjem ob življenje pripravi, ampak tudi tisti, kteri bi svojemu bližnjemu telesno ali dušno življenje in zdravje poškodoval, bodi si s tepenjem, suvanjem, z jezo, sovražtvom, maščevanjem, pohujšanjem ali kako drugo enako rečjo, nič manj, kakor če bi samega sebe poškodoval na dušnem ali telesnem življenju in zdravju. 3. Po tej vpeljavi nam ne bo težko odgovoriti na vprašanje: Kaj nam Bog prepoveduje v peti zapovedi? V peti zapovedi nam Bog prepoveduje tei° ali dušo umoriti ali poškodovati bližnjemu ali sa¬ memu sebi. In po tem takem bomo zdaj na drobno govorili A) umoritve in poškodovanja telesa, in B) od umoritve in P 0- škodovanja duše tako pri drugih ljudeh kakor pri nas samih- - 573 - A) Od telesnega uboja in telesnega poško¬ dovanja. I. V ozir bližnjega. Kaj je telesni uboj ali telesno ubijanje? Telesni uboj je tisto strašno in grozepolno djanje, po kterem človek kakemu drugemu človeku radovoljno in po krivičnem potu življenje vzame, ter ga umori. Telesnega uboja ali ubijanja je tedaj kriv, kteri a) s premislikom in prosto voljno sam ob življenje pripravi svojega bližnjega, dasiravno v to nima nobene oblasti in nobene pravice, naj se že to ali s kakim orožjem *godi in s smertniin udarcom, ali s sirupom ali kako drugač. ~~ Tako je bil nesrečni Kajn ubil svojega nedolžnega brata Abelna. Pa ne samo s tim, da bližnjega kar naravnost sam umori, stori se človek uboja krivega, ampak b) tudi s tim, da komu drugemu svetuje ali svet da, naj bližnjega umori, kakor je storil veliki Judovski duhoven Kajfež, kedar je v ozir nedolžnega Jezusa svetoval obranim Judovskim sodnikom, rekoč: „Vi nič ne veste, in ne pomislite, da je boljši za vas, da umerje en človek za ljudstvo, •n da ves narod ni pokončan. 4 * (Jan. 11, 49. 50.) Uboja je kriv c) tisti, ki komu drugemu zapove bližnjega Umoriti. Akoravno tak človek svojega bližnjega ne umori 2 lastno roko, pa ga umori s pomočjo drugih rok. Takega ubijanja se je kriv storil kralj David, ki je zapovedal svojemu vojvodu Joabu, naj Urija, ki nič hudega ni bil storil, postavi ua vojski v sprednjo versto, kjer bo najhujši boj, in v naj¬ hujšem boju naj ga mahoma popusti, da ga sovražniki ubijejo, lu kakor je zapovedal, tako se je tudi zgodilo. Sovražna vojska je pritisnila na ubogega Urija, in ga je umorila. 574 - Ubijavci so tudi d) tisti, kteri koga priganjajo ali silijo, bližnjega pokončati, ter mu ali preveč povišujejo krivico, ktera mu je bila storjena, in zavoljo ktere se mora nad njim znositi; ako tega ne stori, nima nič možtva in nobene serčnosti, ampak je babjek in strahljivec i. t. d.: ali pa, ako se morda znajde v kaki skrivni družbi, žugajo mu, da bodo oni njega pokončali} ako jim tega ali unega človeka iz poti ne spravi. Ubijanja so deležni e) tisti, kteri ubijavce pod streho jamljejo, ji ! 1 prikrivajo, izgovarjajo in zagovarjajo; jim pomagajo deželski gosposki se odtegniti, ali pa jih še s čim drugim v zavetje jamljejo in jim na strani stojijo, kar ubijavce še bolj prešerne nareja in silne in prederzne. Ubijanje si na vest navalijo, f) ki iz samopri dnosti in dobičkaželjnosli bliž¬ njega ob življenje pripravijo, postavim brezvestni zdrav¬ niki, ki ne poznajo ne bolnikove bolezni ne zdravila, klerega mu dajejo, pa mu ga vendar-le dajo, in ga morda po takem potu ob življenje pripravijo z napačnim zdravilom, za kterega zraven lega še gotovega plačila iščejo. Mad ubijavce štejemo g) tiste, kteri opustijo kako tako reč, zavoljo ktere opuščenja bližnjega smert zaleze. S takim opuščenjem in tako zamudo vtegnejo ubijanja krivi biti listi strežaji pri bolnikih, kteri za postrežbo bolnikov nimajo potrebne skerbi, tako, da zavoljo njihove nemarnosti bolnik umerja. Tega greha sta bila kriva Judovski duhoven in Judovski levih ktera nista hotla usmiljenja skazati na pol mertvemu človeku za cesto ležečemu, kteri bi bil umeri, oko bi mu popolni Sa¬ marijan na pomoč ne bil prišel. — 575 - Ubijanja so krivi h) tisti rogovileži, razsajavci, prepirljivci in pijanci, kteri povsod prepirov iščejo in ne jenjajo, dokler se ne stepejo in pobijati ne začnejo, in kteri pri pretepih in pobojih svojega bližnjega naj rajši po glavi bijejo in drugih nevarnih krajih. Ako se primeri, da enega ali drugega res da mertvega potolčejo, ali pa mu zavdajo smerlni udarec, za kterim pozneje umerje, so ubijavci, dasiravno med pretepanjem in bojem niso namena imeli bližnjega umoriti. Takim ljudem že deželska gosposka terdo na pete stopa, tem ojstrejši odgovor jih čaka še le pred pravičnim Bogom. Saj še neme živine ne pustimo po glavi pobijati, tem manj gre to za pametnega človeka. Uboja so krivi i) tiste nezakonske matere, ktere, da bi v ne- čast in osramotenje ne prišle med svetom, svojega deteta ob življenje pripravijo še poprej, preden je luč sveta zagledalo, in ga s tim ne pripravijo le samo ob telesno življenje, ampak zraven tega tudi še ob večno zveličanje, ker nas sveta vera uči, da brez svetega kersta ne more nihče v nebesa. Z ubojem se zadolžijo k) tiste nespametne zakonske matere, ktere svojega deteta, ki ga pod sercem nosijo, ob življenje pripravijo s tim, da se pri težkem delu prevzdignejo ali pretegnejo, se z nezmernostjo v jedi in pijači poškodujejo, ali pa vživajo take jedi, od kterih dobro ved6, da so jim škodljive, ali se z nespametnim plesom preveč pregrejejo, ali si s pre¬ hudo jezo, nezmerno žalostjo in nepotrebnim strahom kako škodo naredijo, da po tem dete mertvo na svet pride. Ravno lako tudi tiste neprevidne matere, ktere svojega otroka po n °či k sebi v posteljo jemljejo, in ga vdušijo, dasiravno nika¬ kor niso imele niti volje niti namena, da bi mu bile kako škodo naredile. — Ako bi bila kaka mati, ktera se v drugem sl atm znajde, po kaki nesreči ob dete prišla, postavim po kaki - 576 - bolezni, ktere si ni sama bila kriva, ali po kakem neprevidnem padcu, ali ko bi jo kak lolovaj zoper njeno zadolženje v strah pripravil, naj se potolažena izroči v sveto voljo božjo, in naj si bo s vesta, da se ni pregrešila pred Bogom, in da ni kriva ubijanja. Uboja so deležni l) tisti možje, kteri so sicer ljubezen obljubili svojim ženam takrat, kedar so se bili ž njimi zaro¬ čili, pa nobene ljubezni nimajo do njih, in prav po rabeljsko ž njimi ravnajo, ter jih še clo takrat, kedar bi jih mogli naj bolj varovati, v težke dela silijo, ali pa jih su- jejo, pretepajo, ali pa po kakem drugem potu v velik strah pripravljajo in v veliko žalost. Ako po takem tolovajskem ravnanju nasleduje nesrečen porod, kdo ga ima na vesti? Kdo drugi, kakor taki neusmiljeni, razdivjani možje? Ubijavcem prištevamo m) tudi tiste nehvaležne otroke, kteri z razu¬ zdanim življenjem in gerdim, nekeršanskim obna¬ šanjem svojim staršem žalost narejajo in jim s tim jamo kopljejo, da morajo pred časom pod zemljo; ravno tako tudi tisti terdoserčni otroci, kteri svojim siromaškim staršem nič nočejo pomagati, akoravno bi jim lahko pomagali, in jih pustijo v revščini in siroščini hirati, in se prezgodaj starati in za grob zoreti, namesto da bi jim pod pazduho segli, ter jih podpirali in jim pomagali. Tako so se bili pregrešili nevoščljivi bratje egiptovskega Jožefa, ki so svojega nedolžnega brata Jožefa iz same nevoščljivosti v sužnost prodali, očetu pa lagali) da ga je divja zver raztergala, in so s tim svojemu dobremu očetu Jakobu napravili toliko žalost, da se ni dal ulolažiti, temveč je djal: „Zaloslen pojdem za svojim sinom pod zemljo. (I. Moz. 37, 35.) Med ubijavce štejemo: n) neusmiljene bogatine, ki nobenega usmi¬ ljenja nimajo z reveži in siromaki, kteri stradajo in pomanjkanje terpijo, in jih rajši pustijo od glada umreti, k 8 »o 577 - P a d a bi jim pomagali. Tak je bil tisti terdoserčni evangeljski £atin, ki je samega sebe bogato gostil, ubogemu Lazarju se drobtine ni privoščil, ktere so padale z njegove mize. Ibuk. 16, 21.) Ubijanja so krivi ■ . °) vsi tisti, kteri kakor si koli bodi k ubijanju a J Pripomorejo, postavim: ako ubijavcu orožje dajo, da ls un bližnjega usmerti, ali sirupa, da ga ž njim umori; os h° tu( *‘ l ' sl ‘ brezvestni hudobneži, kteri zapeljanim e a m dajo povžiti kaj takega, da splavijo i. t. d. u j ) .. **• Ali je pa vsakdo, ki človeka umori, v ‘J an i a kriv? in ali je kdaj komu pripuščeno, člo- u telo umoriti? p r j Ubijanja ni kriv vsakdo, kteri človeka umori; in še clo sice ^ no je, človeku v posebnih okoljščinah telo umoriti, in k a a ) deželski gosposki, kedar h u d o d e I n i k e s smerljo u jo. Deželska gosposka je sosebno zato postavljena, a *n SVn' ° 1 * r j 7 žen P°dložnikom skerbi za varnost življenja in premo- C -v mora slrahovati, in, ako se poboljšati ne c ^° iz poli spravljati take hudobneže, kteri mirnim in Živ| 0rn . ,rn podložnikom po premoženju segajo ali jim clo po Vr Jen i u strežejo. Ako tedaj deželska gosposka lake terdo- z as( ne budodelnike umori, uboja kriva ni, zakaj ona, meča hov— ne nosi: »bajti božja služabnica je, mašcevavka k stra- V <%v U Ustega ’ kteri hudo ^ e * aa> (Uunlj. 13, 4.) „Njena H* n J e božja veljava", uči sv. Avguštin, „in ako ona koga pH| ’ UtT1 ori ga Bog; ravno kakor se smerlni mahljej ne t! ° niecu , temveč le roči, ktera z mečem smertni mahlej hedop Ubijanja kriva bi deželska gosposka bila, ako bi Ce Sa rp ne 'i U( b zatirala in morila, kakor so njega dni neverski le Sa 1 ‘ n njihovi oblastniki zatirali in morili perve kristjane Je 2Uso ° Zalo » ker so bili kristjani, ter zvesto vdani sveti veri S*ti. 37 - 578 — Telo človeku umoriti je pripuščcno: b) rabeljnu, kedar na cesarsko ali kraljevo povelje ali na vislicah zadavi ali pa z mečem ali sekiro (guilotino) umori hudodelnika, kterega je deželska gosposka v smert ob¬ sodila. V takih okoljščinah se rabelj nič ne pregreši, in uboje kriv ni. — Pregrešil pa bi se, ako bi zoper povelje deželske gosposke sam ob svoji volji v smeri obsojenega hudodelnika terpinčil dalj in bolj, kakor je potrebno, ter ga hudovoljno mučil, da bi tem težeji umeri. Akoravno bi tak terdoserčen rabelj kar naravnost uboja kriv ne bil, bi pa vendar le brez greha nikakor ne bil. Telo človeku umorili je pripuščeno: c) vojščakom v vojski, s ktero branijo domovino. Da taka pravična vojska ni prepovedana, in da uboja na vesli nimajo niti kralj, ki vojščake na vojske pošilja, niti vojščaki, ki na vojski sovražnike domovine pobijajo, lahko se posname že iz tega, da je kralju Savlu Bog sam zapovedal, pokončati Amalečane, sovražnike Izraelskega ljudstva ter mu rekel: „Zdaj tedaj pojdi, in pobij Amaleka, in vse njegovo pokončaj; ne prizanašaj mu, in nič ne poželi njegovih reči, temveč pomori moža in ženo, majhnega in dojenčika.“ (I. Kralj. 15, 3.) Ravno to se razvidi tudi iz nauka, kterega je sveti Janez Kerstnik dajal vojščakom, kteri so ga k Jordanski reki poslušat prišli. Ni jim namreč zapovedoval, orožje od sebe djati in vojaškemu stanu slovo doti; naročal pa jim je: „Nikogar ne tepite, nikomur krivice ne delajte, m dovoljni bodite s svojo plačo.“ (Luk. 3, 14.) Ako bi vojakom nikoli dovoljeno ne bilo, umorili sovražnika domovine, bi jim sveti Janez nikakor ne bil dajal tega nauka, marveč bi jim bil kar naravnost M' povedal, zapustiti vojaško .službo, ktera vojščakom veleva ljudi moriti. Da se vojščak, ki v pravični vojski ljudi mori, ne pregreši, očitno je tudi iz tega, ker se je tudi v vojaškem stanu zveličalo mnogo ljudi. Kralj David je bil bogoljuben kralj, pa tudi serčen vojščak; sv. Martin, sv. Juri, sv. Viktor, sv. Florjan, sv. Mavricij in vsa Tebajska četa so se znašli v vojaškem stanu, zdaj pa se znajdejo med svetniki v nebesih,- - 579 — V pravični vojski sovražnike domovine pobijati tedaj ni greh zoper peto božjo zapovod. — Zoper pelo božjo zapoved bi se pregrešil in ubijanja kriv bi bil kralj ali cesar le takrat, kedar bi se v krivično vojsko spustil. Kolikor ljudi bi s tako vojsko ob življenje pripravil, toliko ubojev bi na vesli imel. Ravno tako bi se z ubijanjem pregrešili tudi vojščaki, kedar bi zoper vojvodovo povelje ljudi pobijali, ali ko bi ljudi pobijali le samo zalo, da bi se polastili po tem njihovega premoženja, ali ko bi pobijali ljudi, kteri se jim kar nič v bran ne postavljajo i. t. d. Telo človeku umoriti je pripuščeno: d) vsakemu človeku, kedar se v sili brani, ako si po drugem polu nikakor ne more pomagati. — Ako bi se kaki tolovaj na človeka zagnal in mu stregel po življenju, ta pa bi se krivičniku v bran postavil, in bi ga pri tem, ko se brani umoril, bi se ne pregrešil zoper peto božjo zapoved, in bi ne bil kriv uboja. — Ako bi pa sam priložnost dal v kak boj, in bi z zmerjanjem ali kakim drugim žaljenjem nadražil lega ali unega v boj, in bi se mu po lem branil, ter ga pri tem, da se brani, umoril, bi ne bil brez greha in ne bil brez izgovora pred pravičnim Bogom. K temu pristavljam še to, da bi tudi tisti ubijanja kriv ne bil, kteri bi po kaki nesreči bližnjega umoril. Taka nesreča se je primerila tistemu nesrečnemu človeku, kteri je na lovu ustrelil moža svete Joane Frančiške Šantališke, ker ga ni bil dobro razločil in je mislil, da je kaka divja zver, nikar pa človek. Enako bi tudi lesar ne bil ubijavec, ako bi mu po nesreči sekira padla s strehe na kakega memogredočega člo¬ veka, in bi ga ubila. Take žalostne primerleje ne prištevamo ubijanju, ampak le nesrečam. 5. Kaj pa vam bom odgovoril na naslednje uprašanje: Ali bi bilo prav, nadležnega in sitnega skušnjavca ali zapeljivca umoriti, kedar bi se drugači odpraviti ne dal? To bi ne bilo prav, in ni pripuščeno. Zapovedano nam je sicer, rajši umreti, kakor pa grešiti; vendar pa nam nikdar ni dovoljeno, človeka umoriti, da bi se odtegnili njegovi nad- ležnosti. Kristjan mora v takih okoljščinah biti sercen in sta¬ noviten, da v greh ne privoli; in da le duša v greh ne privoli 37 * 580 — ne bo imel greha, in mu bo duša nedolžna ostala, akoravno bi se kaka sila storila njegovemu telesu. Sv. Luciji je neverski oblastnik žugal, da jo bo ukazal gnati v nesramo hišo, in jo po sili ob devištvo pripraviti. Ona pa mu je lepo odgovorila, ter mu rekla: „Ako ukažeš osramotiti me po sili, in jaz v to ne dovolim, bo dvakrat lepši mojega devištva venec." In kakor človek za to, da bi se obvaroval čast in poštenje, ne sme umoriti svojega bližnjega, ravno tako ga tudi ne sme umoriti, da bi si obvaroval svoje premoženje; zakaj človekovo življenje je več vredno, kakor pa čast in premoženje. 6. Kaj ne, ljubi moji! da niste mislili, da je tolikanj ubijavcov na svetu? Toda današnji nauk vam je pokazal, da jih ni majhno, ampak da jih je veliko na število. Marsikteri velja pred svetom za poštenega človeka, in je vendar le pred Bogoiu velik velik grešnik, ter ubijavec. Deželska gosposka ga na miru pusti, ker jej njegova pregreha znana ni, in ker deželska gosposka le bolj po vunanjem sodi; toda pred Bogom, pred kogar očesom nič skritega ni, čaka ga težaven odgovor in grozepolna sodba, ako še o pravem času sam v se ne gre, in se ne poboljša in ne spokori. Zatorej, ljube duše! varujte se, da ali tako ali tako ne zaidete v ta strašni greh, kleri naravnost v nebesa vpije za maščevanje; in ako bi bil eden ali drugi po tem ali unem polu že vanj zašel, naj kratko in malo ne odlašča pokore; zakaj razun resnične pokore ga no¬ bena druga reč ne more z razžaljenim Bogom spraviti; razun resnične pokore mu ne zamore nobena druga reč božje pravic« potolažiti; in razun resnične pokore mu nobena druga reč ne more božjega usmiljenja spet nakloniti! Amen. 581 - LVI. Keršanski nauk. ^d poškodovanja bližnjega na njegovem telesu. Od dvoboja. — Od maščevanja. — Od zmerjanja in Skladanja s priimki. — Od sovraštva. — Ali se sme bližnjemu smert želeti? — Ali je uboj velik greh? , 1. Zadnjič sem vam začel razlagati peto božjo zapoved, er a pravi: „Ne ubijaj!“ V tej zapovedi, sem rekel, je pre- Vati "°’ umor i t ' ' n poškodovati telo, in umoriti in poškodo- 0( i 1 ( 1 ,1 *° svojemu bližnjemu ali pa samemu sebi. Govoril sem Umorilve telesa ali od uboja bližnjega na telesu, in sem jj|. v P rav il, da so tega telesnega uboja krivi tisti, ki svojega Iz njega s premislikom in prostovoljno sami ob življenje pri— avi j°; ali kleri komu drugemu svetujejo, zapovedo, — ali ga J°5 da bližnjega umori; — na dalje tisti, kteri ubijavce pod ali i| 0 j ern U e j°» jih prikrivajo, izgovarjajo in zagovarjajo; — p g kler ' iz samopridnosti bližnjega ob življenje pripravijo ali s li m, da opustijo kako reč, zavoljo kterega opuščenja smert s eduje; — na dalje prepiravci, ki se toliko časa prepirajo [jj P rele pajo, dokler kdo ne obleži; — nezakonske matere, •fiate 6 SV °'l e £ a deteta še pred rojstvom vgonobijo; — zakonske d el e . re ’ ktere z nespametnim obnašanjem življenje vzamejo no - k u P°d svojim sercem; — brezvestni možje, kteri po tri— kteri° ravna j° s svojimi nosečimi ženami; — nehvaležni otroci, i n s Sv °jim gerdim obnašanjem svoje starše prezgodaj starajo Pustr P otis k a jo; — neusmiljeni bogatini, kteri reveže rajši ^dri' 0 > a l a b° l ° umirati, kakor da bi jim pomagali; — in na po,J e Vs * l {ter ‘ kakor si koli bodi k ubijanju kaj pri- J 582 - Ubijanja pa niso krivi deželski oblastniki, kedar hudodel- nike po zasluženju s smertjo kaznujejo; — rabeljni, kteri na povelje deželske gosposke nad hudodelniki smertno obsodbo zveršijo; — vojščaki, kteri v pravični vojski branijo svojo domovino; — vsi tisti ljudje, kteri se v sili branijo, in pri tem nasprotnika umorijo, kedar si drugači ne morejo pomagati; — in tisti, kteri so po kaki nesreči bližnjega ob življenje pri¬ pravili. Pri tem pa le vendar ni dovoljeno, nadležnega skuš- njavca in zapeljivca ob življenje pripraviti, če bi se tudi dru¬ gači odpraviti ne dal. 2. Zdaj gremo dalje v razlaganju pete božje zapovedi: Peta zapoved božja ne prepoveduje le samo ubijanja ali umoritve bližnjega na njegovem telesu, ampak prepoveduje zraven tega tudi poškodovanje bližnjega na njegovem življenju in zdravju, kedar se to s premislikom zgodi in s hudo voljo. Zoper peto božjo zapoved se tedaj med drugimi pre¬ grešijo : a) brezvestni kerčmarji, ki prodajajo nezdrave jedi in pijače, ter točijo skažene pa popravljene vina, pripravljajo večkrat prekuhane jedi, da jih le v denar spravijo; — b) neusmiljeni gospodarji in gospodinje, ki svojim hlapcem in deklam in drugim delavcem iz spride- nega žita kruh pečejo ali jim druge škodljive jedila vživali dajejo, ali kteri svojemu obolelemu družinjčetu nič ne po¬ strežejo; — c) tisti nespametni ljudje, kteri koga v gostje povabijo, potem pa ga silijo in naganjajo, da čez mero je in pije, in si na zdravju škodo naredi;— d) vsi tisti, ki svojemu bližnjemu kakor si koli bodi po nepotrebnem ali po krivičnem strah in žalost narejajo; zakaj da je tudi to življenju škodljivo in zdravju, obilne^ skušnje poterdujejo. Poznal sem deklico, ktera - 583 - se je bila nekoga prestrašila tako močno, da je znak padla, in je od tislihmalo ji začel herbet se razraščati na eno stran tako, da je bila posihmalo puklasta ves svoj živi dan. - Neka druga deklica se je bila hudo ustrašila velikega psa, kteri je v hišo prišel, se je prestrašena sosedla, in nikdar več ni na noge stopila; — na dalje se pregrešijo e) tisti, ki v prepirih in prelepih bližnjemu poškodujejo zdrave ude,—ali mu po kakem drugem potu življenje spodjedajo in zdravje spodkopavajo. 3. Zdaj pa še nekaj od dvoboja: Ali je tudi dvoboj prepovedan v peti božji za¬ povedi? Tudi dvoboj je ojstro prepovedan, kakor vsaki poboj 'n uboj, in ni nikdar nikoli pripuščen, ker se obadva boje- vavca premišljeno podasta v nevarnost časne in večne smerti. — Že zdrava pamet sama ob sebi nikakor ne more dvo¬ boja dovoliti in poterditi. Ali mar ni res silno nespametno, ako dva človeka zavoljo kake nepremišljene besedice ali za kaki drugi prazni nič ravno kakor divje zveri planeta na eden drugega, ter se sekala, mesarita in pobijata, da bi si s kervjo nasprotnikovo ohladila svojo togoto? Ali mar ni res strašno nespametno, ako si kdo časti išče s tim, da se s svojim na¬ sprotnikom pobija na življenje in na sinert? Ali mu mar ni Velikovec v največo nečast pred Bogom in pred poštenimi ljudmi, ako svojega nasprotnika v dvoboju premaga in umori? Kar pa že zdrava pamet ne poterdi, tudi sveto pismo ne more dovoliti. Sv. Janez (I. 3, 11. 12.) piše: „To je oznanilo, ki sle ga slišali od začetka, da se ljubite med seboj. Ne kakor Kajn, kteri je bil iz hudega, in je svojega brata ubil.* In sv. Pavl uči, rekoč: „Ne delajte si sami pravice, preljubi! ntnpak dajte prostor jezi (božji). Zakaj pisano je: Meni gre Uiaščevanje; jaz bom povernil, reče Gospod. Temveč ako je tooj sovražnik lačen, daj mu jesti; ako je žejen, daj mu piti. - 584 - Zakaj če to storiš, mu boš žerjavico na glavo nosil. Ne dnj se hudemu premagati, temveč premagaj hudo z dobrini (Rimlj. 12, 19 — 21.) Sveta cerkev tudi ojstro prepoveduje, in je v svete« 1 Tridentinskem zboru cerkveno izobčenje izrekla ne le nad tistimi, ki se v dvoboju bojujejo, ampak tudi nad tistimi, ki se kakor koli si že bodi dvobojev vdeležujejo; tistim pa, ki jib v dvoboju smert zadene, ne dovoli cerkvenega pokopa n« blagoslovljenem pokopališču. In to je po vsem pravično; zakaj kdor cerkev, svojo mater, zaničuje in zataji, tudi dra¬ gega vreden ni, kakor le tega, da mu sveta cerkev odtegne svoje blagoslovila. — Zato je res prav pametno ravnal tisti mogočni kralj, kteri je svojim vojščakom dvoboj ojstro—ojstro prepovedal. Kedar sta ga po vsej tej prepovedi vkljub dve imenitna častnika (oficirja) prosila, naj bi jima dovolil, da bi z dvobojem razrešila svojo pravdo, jima je modri kralj to sicer dovolil, toda le proti temu, da bo bojevavšima se za pričo tudi rabelj, kteri bo mahoma glavo odsekal tistemu, kteri bi v dvoboju umoril svojega nasprotnika. In glej, to nenavadno dovoljenje je več pomagalo, kakor vsa še tolikanj ojstra pre¬ poved. Kakor hitro sla namreč častnika zaslišala to čudno kraljevo razsodbo, ju je tudi minila volja se bojevati, in sta rajši namiroma poravnala svojo pravdo. 4. Že iz tega, kar sem vam zdaj od dvoboja povedal, sami lahko posnamete, da ne le dvoboj, ampak vsako drugo maščevanje je prepovedano v peti božji zapovedi; pri vsem tem pa naj vam vendar le še nekaj od maščevanja posebej povem : Maščevanje obstoji v tem, da človek svojemu bližnjemu hudo s hudim povračuje, da mu za storjeno krivico tudi krivico stori. —Vsako maščevanje pa je kristjanu ojstro prepovedano. Porok lega nam je sveto pismo. Jezus pravi: „SlišaIi ste, da je bilo rečeno: Oko za oko, zob za zob. Jaz pa vam rečem, hudemu se ne zoperstavljali; temveč če te kdo udari po tvojem desnem licu, pomoli mu še uno. a (Mat. 5, 38. 39.) S temi besedami je hotel naš Zveličar to-le povedati; V vaši - 585 - postavi vam je privoljena pravica povračila, tako, da vaši sod¬ niki smejo komu ravno tako poverniti, kakor je bil on bliž¬ njemu storil. To so obračali vaši pismarji, kakor se jim je poljubilo, v krivično maščevanje. Jaz pa vam rečem, da se ne sme iz lastne oblasti in po svoji volji hudo s hudim po- vračevati. Ravno to uči tudi sv. Pavl, rekoč: „Nikomur ne vračajte hudega s hudim.“ (Rimlj. 12, 17.) S tem naukom pa kristjanu ni prepovedano, krivicam se umikati, ali se jim clo s silo ustavljati, ali maščevanje sodbi izrečevati; ampak le lastno in svojevoljno maščevanje je pre¬ povedano. V posebnih okoljščinah bi se še clo pregrešili, ako bi molčali k vsem krivicam, ki jih doprinašajo hudobni ljudje; toda sami se le vendar ne smemo zmaščevati, in sami si ne smemo pravice delati, zakaj deželska gosposka je po¬ stavljena v to, da v božjem imenu strahuje hudodelnike. (Rimlj. 13, 4.) Da nam maščevanje dovoljeno ni, spričujejo nam tudi zbledi, zgledi svetopisemski in d r ugi.— Hudobni Semej je kralja Davida neizrečeno hudo sramotil in preklinjal. Davi¬ dovi vojščaki so hotli zavoljo tega ubiti malopridnega Semeja. Toda David jim tega ne dovoli, ampak pravi: „Pustite ga pre¬ klinjati! zakaj Gospod mu je ukazal, da preklinja Davida, in kdo je, da bi se prederznil reči, zakaj je tako delal?“ (II. Kralj. 16, 10.) Zgled vseh zgledov pa nam je Zveličar sam. Od njega piše sv. Peter (I. 2, 23.) in pravi: „On, ko je bil preklinjan, fl i klel; ko je terpel, ni proti!; temveč se je vdal, kteri ga j® krivično sodil . u Po tem nauku Jezusovem so se vsegdar ravnali vsi pravi služabniki božji. Od svetega Krišlofora ali Krištofa beremo, da ga je bil neki človek prav po nedolžnem za uho udaril v pričo obilne Množico ljudi. Ta nepričakovana krivica Krišlofora razdraži la ko močno, da iztakne svoj meč, in se hoče kervavo zma- ^avati nad hudobnežem. Na enkrat pa mu je, kakor bi mu d rekel neki notranji glas: „Krišlofor! kaj delaš? Ali ne veš, a si kristjan, in da se maščevati ne smeš?" Nad lem glasom - 586 Krištofor osupne in obstoji. Ali ko ga drugi podpihujejo in vnemajo za maščevanje, zopet zavzdigne meč, da bi mahnil po svojem razžaljivcu. Toda zopet se mu oglasi notranji glos, ter mu iz nova prigovarja, rekoč: „Krišlofor, stoj! kaj delaš? Glej, dušo imaš, kristjan si, in se hočeš maščevati ?“ In zdaj se Krištofor potolaži, da moč v nožnico vtakne, ter reče svo¬ jemu nasprotniku: »Pojdi v miru! iz serca ti odpustim. Ak° bi kristjan ne bil, vem, kaj bi storil s teboj! Hvali Boga, kteri mi je zapovedal, odpustili sovražnikom, ker ravno to te j e obvarovalo smerti.“ Lep zgled, da se ne smemo nad sovražniki zmaščevatb ampak da jim moramo iz serca odpustiti, imamo nad bog°' boječim, toda nesrečnim Francoskim kraljem Ludovikom XVI- Njegovi rovarski podložniki ga zgrabijo, v ječo veržejo, in P° nedolžnem v smert obsodijo. Toda preden ga v smert od¬ peljejo in umorijo, spregovoril je še te-le prelepe besede 1 »Iz serca odpustim tudi stražarjem, kteri so mi sovražniki p°' stali, akoravno jim v to nisem dajal nobene priložnosti. ** serca odpustim tudi stražarjem, ki na-me pazijo, da bi jim ušel; in tudi vsem tistim, kteri so gerdo z menoj ravnali In kedar so ga bili že na morišče privlekli, kjer je imel svoj 0 sedajno kraljevo krono, ternjevo in bodečo krono zamenjati večno in nestrohljivo, nebeško krono, rekel je na ves gl° s: »Po nedolžnem umerjeni, ker nisem kriv tistih pregreh, kter® mi pripisujejo; pa odpustim vsem, ki so krivi moje smerti, ,rl prosim Boga, da hi no bila v pogubljenje Francoski dežel' kerv, klero bodo zdaj prelili!“ Po nauku svetega pisma, ktero nam maščevanje prep 0 '' veduje, in po teh lepih zgledih, ktere sem vam zdaj posl° vl pred oči, ravnajte se tudi vi, ljubi moji! Nikar se ne maščujta kedar vam kdo kaj žalega reče, kaj hudega stori, kako škod° ali krivico naredi. Spomnite se, da ste kristjani, in da je B 0 «? kristjanom maščevanje Ojstro prepovedal, in ga samemu se , prideržal. Spomnite si, da imate tudi vi veliko zadolžfr pred Bogom, in da vam je Bog vaše grehe in z grehi z® 9 ^. ženo kazni odpustiti sicer pripravljen, pa pripravljen le P r ^ temu, da tudi vi prav iz serca odpustite vsem tistim, kteri * vas razžalili ali vam kaj hudega storili, zakaj Jezus P raVl ’ - 587 - »Ako ljudem odpustite njih grehe, bo tudi vam vaš Oče ne— taški odpustil vaše pregrehe. Ako pa ne odpustile ljudem, todi vaš Oče ne bo vam odpustil vaših pregreh." (Mat. 6, ^ 15.) 5. Nikar pa ne mislite, da človek umoriti ali poškodo- Va ti bližnjega na njegovem telesu ne more drugači, kakor le Sa, n z roko ali z djanjem; zakaj povem vam, da ga za more boriti in poškodovati na telesu tudi z besedo in s sercem. Dosihmalo smo le bolj od djanskega poškodovanja bližnjega telesu govorili; potrebno pa je, da vam tudi še kaj povem, tako se zamore bližnji umorili ali pa poškodovali na telesu z besedo ali s sercem. a) Z besedo bi bližnjega ubil ali na telesu poškodoval, taor bi ga opravljal in obrekoval, ter mu poštenje otemal in tabro ime, ali če bi ga v jezo naganjal, ter ga dražil, zmerjal 1,1 preklinjal. — Da vse to bližnjemu res življenje spodjeda, s Pričuje nam skušnja, Marsikteri, ki je bil hudo ogovarjan, u jedal se je nad tem tako močno, da je do terdega obolel in prezgodaj umeri; in marsikterega drugega je prehuda jeza pred časom spravila pod zemljo. Ako pa človek že s samo besedo zamore toliko škodo narediti bližnjemu, bi mislil, da se bodo ljudje skerbno varovali takih besed! Ali kaj, ko se jih ne varujejo! Kdaj je bilo neki slišali med kristjani toliko ogovarjanja, opravljanja in obre¬ kovanja, kakor sedajne dni? Kdaj je bilo pač toliko gerdega zmerjanja in strašnega preklinjevanja čuti med keršanskim sve¬ tom, kakor se ga dandanes čuje? „Da bi te smert zaklala! — Da bi te strela ubila! Da bi te vrag razlergal!"—so besede, ktere neklerim kristjanom v enomer iz ust teko, kakor leče voda iz neusahljivega studenca! O kristjani, kristjani! to in tako bi ne smelo biti med nami. b) S sercem bi človek svojega bližnjega ubil ali po¬ škodoval na telesu, ako bi imel toliko sovraštvo do njega, da ki mu v tem svojem sovraštvu želel ali škodo ali pa še do s mert. Tak sovraštvapolni človek bi svojega bližnjega ubijal 8 svojo hudobno voljo. Pred Bogom pa že samo hudobna 588 - volja velja za hudobno djanje. Sovraštvo je tedaj hujše, kakof sama jeza, ktera hitro pride in hitro mine. Sv. Avguštin pra vl ' »Sovraštvo je zastarana in vkoreninjena jeza. Radovolj® 0 sovraštvo do bližnjega je veči greh, kakor jeza; zakaj ) el> ljubezen do bližnjega tako rekoč zatamnf, sovraštvo jo P 8 pogasi.* In kdor bližnjega sovraži, tudi Boga ne more ljubil 1 ' „Ako kdo reče: Ljubim Boga! — in sovraži svojega brata,] 6 lažnik. Kdor namreč ne ljubi svojega brata, kterega vidi, kak® more Boga ljubiti, kterega ne vidi?* (I. Jan. 4, 20.) uči svet' Janez, in zraven še pristavlja te-le ojslre besede: »Slehern, kteri sovraži svojega brata, je ubijavec; in veste, da noben ubijavec nima večnega življenja v sebi obstoječega." (I. Jan. 3, 15.) Zraven tega je pa sovraštvo res huda reč pred Bogo® tudi še zavoljo tega, ker sovraštvo človeka zapelje v djansko ubijanje in poškodovanje bližnjega na njegovem življenju in zdravju. Sovraštvo namreč zapelje v mnogotere krivice, ter v opravljanje in obrekovanje, prepiranje in pravdanje, pretep® in do poboje. Kajna je zapeljalo njegovo sovraštvo tako daleč, da je ubil svojega nedolžnega brata Abeljna. — Enako bi bil tudi Ezav svojega brata Jakoba ubil, ko bi ga bil v rok® dobil. — Egiptovskega Jožefa so njegovi bratje iz sameg® sovraštva prodali v terdo sužnosl. — In Aman je bil iz sa¬ mega sovraštva nakanil, na en dan pokončati Juda Mardohej® in vse Izraelsko ljudstvo. — Poglejte, kam sovraštvo človek® pripravi ! Vse to nas uči, da je sovraštvo res huda reč, huda reč že sama ob sebi, huda reč pa tudi zavoljo hudih nasledov, kteri iz njega izvirajo. Ravno zato smo pa tudi dolžni, va¬ rovati se ga na vso moč; in res prav bi bilo, da bi se g® varovali tako močno, da bi od sovraštva clo nič ne bilo slišal' med nami, ki smo kristjani. Ali se pa varujemo sovraštva tako skerbno? Z žalostjo moram povedati, da se ga ne va' rujemo, ampak da je sovraštva neizrečeno veliko med obe- dvojnim spolom, sosebno pa med ženskim spolom, in še c|u pri takih osebah, ktere so v drugih rečeh prav lepega ' n pametnega zaderžanja. Sam Bog ve, kako je to, da se tu 1 — 589 pri takih osebah, pri ktcrih je videti, da rade poslušajo pridige in keršanske nauke, in da bi rade živele po nauku svetega evangelja, vendar le nič ne prime nauk, kteri zapoveduje iz serca spravljati vse sovraštvo, in se spet spoprijazniti z bliž¬ njim, svojim razžaljivcem? — Toda vedite, da to niso nobene majhne reči, in da vam, ako vam manjka ljubezni do bližnjega, manjka s tim tudi vsega drugega; zakaj kdor sovraži svojega bližnjega, nikakor se še ne znajde med številom učencov Je¬ zusovih, če bi tudi še tako lepe lastnosti imel v ozir drugih reči; zakaj le ljubezen je tisto znamnje, po kterem se učenec Jezusov spozna zmed drugih ljudi, To nam je povedal Jezus sam, kedar je naročal svojim učencom rekoč: „Novo zapoved vam dam, da se ljubile med seboj, kakor sem jaz vas ljubil, (la se tudi vi ljubite med seboj. V tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, ako bote ljubezen imeli med seboj. ft (Jan. 13, 34. 35.) „Kdor pravi, da je v svitlobi, in svojega Wa sovraži, je še zdaj v lami. Kdor ljubi svojega brata, v svitlobi ostane, in pohujšanja ni v njem. Kdor pa svojega brata sovraži, je v tami, in živi v lami, in ne vč, kam gre, ker je tarna oslepila njegove oči“ ; (I. Jan. 2, 9 — 11.) to je: kdor sovraži svojega bližnjega, ne hodi po tisti poti, klero Ham sveto evangclje razsvitljuje, in ktera v nebeško kraljestvo pelje, in vsa njegove dela so pred Bogom temne, in Bogu nič ne dopadejo. 6. Zdaj nam ne bo težko najti pravega odgovora na Vprašanje: Ali ie zoper peto božjo zapoved, bližnjemu s ®ert želeti? Gotovo, da jel Kdor iz jeze, sovraštva, nevošljivosti, ali 'nkomnosti svojemu bližnjemu radovoljno, premišljeno in resnično ®niert želi, smertno pregreši se, in je pred Bogom ubijavec. Fa ko, na primero, bi se pregrešil, kdor bi svojemu bližnjemu *®ert želel zato, da bi namesto njega v službo prišel, ali da 1 od njega kaj podedoval (poerbal) i. t. d. Sosebno velika k re &reha pa bi bila, ako bi otroci svojim staršem smert želeli * av °lj° tega, da bi se po tem polastili njihovega premoženja, _ 590 — in da bi pollej kar brez strahu samopašno in razuzdano živ® 1 ; in se po svoji nespametni glavi ženili in možili. — Dobro torej v spomin vtisnite, kar vam bom povedal: Bližnjemu sm® r želeti skoraj nikoli drugač ni brez greha, razun če mu jo želi ''’ 0 s takim dobrim namenom, s kakoršnim jo je želela Francos kraljica, sveta Blanka, svojemu mlademu sinu Ludoviku, ter a ” 1 rekla: „Moj sin! kolikor koli te rada imam, bi te le vend flr rajši mertvega vidila pred seboj ležati, kakor pa da bi t0 vidila Boga žaliti tudi le z enim samim smerM 11 ” grehom.* 7. Vernimo se zdaj k naslednjemu upraševanju: Ali je uboj ali ubijanje bližnjega velik greh? Uboj, sosebno djanski uboj bližnjega je neizrečeno veb^ greh. — To se spozna že iz lega, ker nas že strah in gr° zl1 obhaja, kedar le koli slišimo od kakega uboja. S tim že s®"' 0 človeška natora na znanje daje, ko bi človek pri tem t" 01 nobenega božjega podučenja ne imel, da je ubijanje grozepol" 0 ’ in tedaj pregrešno djanje. Morivec ali ubijavec sega v pravice božje, do kterih nitf° nobene oblasti; zakaj le Bog sam je gospod življenja in gosp°° smerti. — Morivec ali ubijavec razdira s tim, da bližnjega p°' konča, v njem božjo podobo, zakaj človek je po božji podobj ustvarjen. To pa veste, da že pozemeljski kralji in ces®') 1 zahtevajo, da se v časti imajo njihove podobe. bi se pa kdo prederznil, da bi njihove podobe zaničeval "! zasramoval, prištevajo mu to v hudo ravno tako, kakor ko bil njih samih zaničeval in zasramoval. Porok tega na" 1 I 0 memo drugih tudi cesar Teodozij Veliki. V Antiohiji so bili prebivavci vzdignili zoper njega, ter so šli, in so njegove podobe, jih v blato metali in po blatu vlačili. tem hudobnim djanjem se je bil cesar tolikanj razjezil, da J, napovedal, mesto podreti in vse prebivavce pokončati. To se bilo tudi res zgodilo, ko bi se ne bili zbrali usmilj® puščavniki, in ž njimi tudi slavni škof Flavij, ki je bil pobo^ in svet mož, ter cesarja preprosili, da je prizanesel nesr eC ^ nemu mestu, Ali menile, da se pa neskončno sveti iu P ril s® - 591 v 'čni Bog za umorjenega človeka, ki je stvarjen po njegovi P°dobi, nič potegnil ne bo? Verjamite, da se bo Bog gotovo Xan J potegnil! Pomislite na dalje, kolika strašna reč bi to bila, ako bi rn ° 1 'ivec ali ubijavec kakega človeka, ki je v smertnih grehih, ’ z tega sveta kar nanagloma poslal na uni svet v nesrečno v ečnost! Morda bi se bil ta človek, ako bi bil še dalj časa !* a zemlji živel, še spokoril in zveličal: zdaj pa je pogubljen la zaveržen, in sicer za vekomej pogubljen in zaveržen! Ali J 1 tedaj kak morivec ali ubijavec kriv pogubljenja svojega ,*‘žnjega? in ali se ne bo iz njegovih rok terjala duša umor- J®ega bližnjega? — In če bi se tudi ubiti človek v smerlnem Sfebu znašel ne bil, bila mu je vendar le s tim, da se mu je ?>nje vzelo, vzeta priložnost, nabirati si tem obilniše število del in tem obilniše plačilo v nebesih, kterega bi si bil obrih p ; Ko še zaslužil, ako bi bil dalj časa živel na zemlji. Zdaj t e Vs e to pri kraju! Kdo pa bo odgovor dajal od vsega Pod*/- ^ do drugi, kakor nesrečni morivec ali ubijavecl — °glej t, "W kolikanj strašen odgovor ga čaka pred pravičnim d a . Tudi sveta mati katoljška cerkev uči, kako strašen greh °stro Ub ° j ' ^o u ei s tim, da je vsegdar morivce in ubijavce P°kora r ado pokorila. V pervih časih keršanstva je bila za ubijanje naložena na ves čas življenja. Ako je kdo koga V ;°lin° ubil, moral je vse svoje žive dni pred cerkvenimi ostajati, zakaj v cerkev ni smel stopiti, kedar so drugi v cerkev hodili k službi božji; in sveto Obhajilo mu m K° d °voljeno poprej, preden se ni na smertno postelj vlegel L\ tudi Pozneje, ko je bila sveta cerkev od tako ostrih h* 1 že odjenjala, vendar je le še zmerom ukazovala, L Jan J e ostro pokoriti. Cio takim, kteri niso prav premišljeno 89 borili, nakladala je še petletno ali šestletno pokoro, — 592 Da je ubijanje strašno velik greh, pričuje Bog sam: zakaj on, ki je večna in neskončna Pravica, je že v stari zavezi zapovedal s smertjo strahovati morivce in ubijavce. ^Kdorkoli bo človeško kerv prelil", rekel je Bog Noetu, „njega kerv bo prelita; zakaj po božji podobi je človek ustvarjen." (I. Moz. 9, 6.) In Mozesu je Bog zapovedal: „Kdor človeka ubije, ter ima voljo, ga ubiti, naj umerje. — Kdor pa svojega bližnjega nalašč z zalezovanjem umori, potegni ga od mojega altarja, da umerje." (II. Moz. 21, 12. 14.) Pregreha ubijanja je vnebovpijoča pregreha, ktera z zemlje v nebesa vpije, ter kliče Boga na naglo sodbo in maščevanje. Ko je bil Kajn svojega brala Abeljna ubil, oglasil se je Bog, ter rekel Kajnu: „Kaj si storil? Glas kervi tvojega brala vpije z zemlje do mene. Zalo bodi preklet na zemlji, ktera je od- perla svoje usta, in prejela kerv tvojega brata iz tvoje roke. Kedar jo boš obdeloval, ti ne bo dajala svojega sadu; potikal se boš in bežal po zemlji." (I. Moz. 4,10 — 42.) In od tistih- mal Kajn nič več ni imel pokojnega serca. Iz enega kraja je bežal v drugega, pa povsod je vidil pred seboj svojega brata v kervi ležečega. Po noči in po dnevu mu je hrumela pe ušesih božja beseda: „Kajn! kaj si storil?" Poglejte, tako je strahoval pravični Bog pervega ubijavca; enako je strahoval morivce in ubijavce tudi v poznejših časih, in jih enako strahuje tudi še dandanašnji. Ako že grešniki v sploh nimajo ni miru ni pokoja, kolikanj manj ga imajo še l e ubijavci, kterih pregreha v nebesa kriči! Priča tega so nai» tudi morivci sv. Kilijana. Ko namreč sv. Kilijan zve, da Frankovski vojvoda Gozbert v divjem zakonu živi z Gajl°* bratovo ženo, postavlja mu pred oci, kako pregrešno da je l°i in ga opominja, od sebe odpraviti prešestno Gajlo. Na to gre Gozbert v boj, Kilijanu pa obljubi, da bo z vojske domu pr 1 ' šedši, kakor si bo le koli vedel in znal, Gajlo od hiše od¬ pravil. Gajla pa zve, za kaj da sv. Kilijan Gozberta nag°' varja, in se razserdf, in sklene umoriti svetega moža, pred® 11 se Gozbert verne z vojske. Iu tedaj najame za veliko de- — 593 - ar J a dva hudodelnika, da bi po noči umorila Kilijana in nje- ° Va dva tovarša. Tislo noč opravi Kilijan svojo molitev, in g se vleže, da bi zaspal. Kakor hitro pa zaspi, že ga Gospodov zakliče, rekoč: „Kilijan! vstani. Tvoje delo bos Zem| j' je . pri . kraju ; Še eno vojsko imaš prestati, in potem g S . z m ®noj častitljivo kraljeval!“ Kilijan vstane, poklice sk/ 3 - ^ Va tovar ® a i ' n j'b opominja k stanovitnosti. Zdaj enk m °lijo» in se pripravljajo na duhovni boj. Kar na ter • Pa morivca Panela v hišo. Kilijan jima gre nasproti, hoc^ nag0vap i a ’ re ^ oc: »Prijati«I po kaj sta prišla? Vidva v ori| 3 Vo ^° v °jvodmje spolnili ?“ Morivca ničesar ne odgo- Hip a ’. te,nv eč za vzdigneta meča, mahneta po Kdijanu in jih”° Vla lovar ®'h in jih umorita. Potem skopljeta jamo, ter bi|a Van j° veržeta z vso cerkveno opravo vred, kakor jima je Tod Zap<,ve< k , l a Gajla, da bi nikoli na dan ne prišla ta morija, hotel r * IC tako s h nle g £ b da bi na dan ne prišlo, in Bog je m 0p j to hudobijo znano storili vsi deželi, in to ravno po Zgodil ’ k* 6 ™ S0 na jholj prikrivati. To pa se je ga j e °i l . ako ~l e: Enega teh morivcev je obsedel hudi duh, in U| icah a 10 s 'l no terpinčil, da je ves razdivjan po mestnih ,e ka|, i n g 0n i| strašen glas: „0 Kilijan, kako hudo me a, J a š- S tvojo kervjo omadeževani meč mi je vedno nad ’ Tako je dalj časa kričal, med tem samega sebe iil s lri u J e dal, dokler ni umeri. Drugi morivec je obnorel, od l |§ a sebe z mečem končal. Hudobna Gajla je bila tudi je h i ^ a ^ uka obsedena, in grozovito terpincena. Tudi ona glas a pnsi li ena , očitno spoznati storjeno hudobijo. Na ves ker kri d a la: »Prav je in po pravici, da sem terpinčena, o Kii Settl Umor *ti dala svete može. Močno me preganjaš, ga ' Jan j Ogenj mi podkladaš ti, o Kolman ! in ti, Totman ! krivj 0 O kako strašno se maščujete nad menoj zavoljo Svoj iVice j t ' ——- ,i * * • Ktero sem vam storila !“ Tako je sama oznanovala * v Ojq I ■ ^ ociu valil »turna i ionu jv s««*** Val i A , °h'j°> dokler ni umerla. Glejte, tako je Bog straho- 16 krivf- •* •čnike in morivce 1 »»uk. 38 - 594 - Marsikterikrat je Bog krivične morivce strahoval ravno s tem, v čemur so se bili oni sami zadolžili nad drugimi 1 ker so oni druge morili, bili so tudi oni od drugih pomorjeni- Absalon je prehodil svojega brata, in tudi on sam je bil s sulico preboden. Savi, Ahab, Jecabela so druge morili) pa so bili tudi oni od drugih pomorjeni, če pa tudi vssk morivec ne umerje z enako smerljo, kakoršno je on drugim zavdal, pravični kazni se le vendar nikdar ne odtegne. 8. Ljubi poslušavci! da tudi zmed vas enega ali drugega ne zadene taka nezmerna nesreča, da bi si uboj ali poškodo¬ vanje bližnjega na telesu na vest navalil, skerbno se varujte sleherne priložnosti, ktera napeljuje v enake grehe. Varujte se pijančevanja; v pijanosti človek marsikaj stori, česar bi trezen nikdar nikoli storil ne bil. — Varujte se ponočnega vasovanja, iz ktcrega pride neizmerno veliko zla med ljudi- — Vbogajte me v ozir tega sosebno vi, keršanski mladenči! da se enkrat kesali ne bole, kedar bi morda že prepozno bilo vse kesanje. Sreča vaša, ako me vbogate! Pa tudi nesreča gotova, ako ne slušate. Resničen je pregovor: „Kdor ne vboga, je brez Boga!“ Amen. - 595 — Od LVI1. Keršanski nauk. samomora ali umoritve samega sebe in od poško- Van ja samega sebe na telesu. — Ali sme človek do Sv °je življenje in zdravje v nevarnost postavljati? in ali si sme smerti želeli? 1. Pri razlaganju pele božje zapovedi sem dosihmalo govoril od telesnega uboja in telesnega poškodovanja, bliz- n i ei mi storjenega. Mislim, da niste še pozabili, kar sem vam uboja pravil v predzadnjem keršanskem nauku, in da tudi 80 dobro v spominu imate, kar sem vam zadnjič pravil od P°škodovanja bližnjega na njegovem življenju in zdravju, m kak « močno da se keršanski človek zoper peto zapoved božjo P r egreš£ z dvobojem, in z maščevanjem, in s tim, da bližnjega * mer ja in preklinja in v jezo naganja, in s sovraštvom, m H da g POla ' — n m hudovoljno sinert želi. Tudi vem, da vas je Ve lik S P re * elava * a 5 kedar sem vam pravil, kako neizrečeno Prin gre ^ J e ubijanje, s kterim človek človeka ob življenje in i , *» ln kako da ta pregreha v nebesa vpije za maščevanje, r aZ d ,° d 0 jo Bog tudi res lepe že na tem svetu s strašno V«4 Zeno in vznemirjeno vesljo in z drugimi kaznimi, ter Sy oje C *° ravno 3 ti m, da ubijavec tudi po ubijanju sklene Se 2?"'V”, da na zadnje drugi ubijejo njega, ki je če [jj Uai Jal* če bi pa tudi ubijavec ne poginil po uboju, in y ®st Sl za nekoliko časa v spanje zazibal razdraženo bo ’ g Ven dar se le strahovavni roči božji odtegnil nikakor ne Shi k p,vl namreč naravnost pove, da ubijavci ne bodo jjVestg H° Žjega kraljestva. (Gal. 5, 21.) In sv. Janez piše: stoječe’ « no ^ en ubijavec nima večnega življenja v sebi ob- Poroštv 5 to i e: on ne °^ ratl * v se ^‘ gnade, ktera J " ; '‘ 0 v ečnega življenja. (I. Jan. 3,15.) 38 * - 596 - 2. Zdaj bom pa govoril: II. Od ubijanja in poškodovanja samega sebe i la svojem telesu, in sicer najpoprej bomo v premislek vzeli: ubijanje samega sebe ali samomor. Samomor je tisto grozepolno djanje, s klerim človek samega sebe radovoljno in s preroislikom ob življenje pripravi, bodi si s tim, da se obesi in zadavi, ali se v vodi v lopi, ali pa se s sirupom ali orožjem ali kako drugači umori. Samomor je strašno velika pregreha. Ž njo se človek pregreši a) zoper Boga, b) zoper samega sebe, in c) zoper svojega bližnjega. a) Samomorivec se pregreši zoper Boga, kteri edini oblast ima nad našim življenjem in našo smertjo; zakaj Bog sam je, ki daje vsem življenje, in dih, in vse. (Ap. dj. 17, 25.) človek si ni sam življenja dal, ampak Bog mu ga je dal, in sicer iz tega dobrega namena mu ga je dal, da bi si človek v sedajnem življenju zaslužil večno zveličanje v ne¬ besih. Ravno zato pa tudi človek nima oblasti, svojemu življenju meje postavljati, in si svojevoljno življenje končati. „Glejte, da sem jaz sam, in da ni drugega Boga razun mene; jaz umorim, in jaz oživljam; jaz udarjam, in jaz ozdravljam: in ni ga, da bi mogel oteti iz moje roke“, govori Gospod Bog sam po Mozesu y svetem pismu (V. Moz. 32, 39.). In sv. Pavl piše: „Nihce namreč zmed nas sebi ne živi, in nibče sebi ne umerje. Zakaj če živimo, Gospodu živimo; če umer- jemo, Gospodu umerjemo. Ali tedaj živimo ali umerjemo, smo Gospodovi.“ (Rimlj. 14, 7. 8.) Kdor bi tedaj samemu sebi življenje končal, bi Bogu samemu segal v njegove pravice, in bi mu storil s tiin veliko krivico. Ta krivica bi tem veča bila tudi zato, ker bi tako človek zraven tega, da je strašno krivičen, bil tudi še nezmerno nehvaležen, ker bi od sebe — 597 — vergel najdražji dar božji, svoje življenje, kterega bi mogel obračati v to, da bi si v prihodnjem življenju prislužil večno zveličanje. Vidite, kako strašno se samomorivec pregreši zoper Boga! b) Samomorivec se pregreši tudi zoper samega sebe. človek je že po svoji natori zavezan samega sebe ljubiti. To ljubezen do samega sebe je Stvarnik sam vsakemu človeku vsadil v serce. Še clo med živaljo vidimo ljubezen do življenja in skerb ohraniti si življenje. Cio mali červič se ti zvija pod nogo, ako nanj stopiš, človek pa, ki samemu sebi življenje konča, vduši natorno ljubezen do življenja v svojem sercu, in sam svoj sovražnik postane, ter si pokonča ne le svojo časno srečo, ampak tudi svojo večno srečo, ker se s strašno krivico na vesti v večnost preseli. S samomorom namreč doprinese strašno velik greh, kteri mu nikoli več odpuščen biti ne more. Ako se kak človek v sedajnem življenju v smertnih grehih znajde, in naj bi bili tudi še tako veliki in strašni, vendar mu je le še zmerom pot odperta do pokore, odpuščenja in večnega zveličanja, dokler mu smert luči življenja ne vpihne in ne vgasne. Ako pa kdo samega sebe umori, s svojim samomorom strašno velik greh stori, in se s tim strašnim grehom na vesti v večnost preseli, in si s tim pot zadela do pokore in odpuščenja in zveličanja; zakaj po smerti se grehi nič več ne odpuščajo, in z nobeno pokoro si človek svojih smertnih grehov iz duše izbrisati več ne more. Samomorivec se tedaj strašno hudo zoper samega sebe pre¬ greši, ker samega sebe na vekomaj pogubi. Ravno zato tudi sveta cerkev prepoveduje, samomorivce po keršansko pokopa¬ li na blagoslovljenem pokopališču. c) Samomorivec se tudi zoper svojega bližnjega Pregreši, pregreši zoper človeško družbo, ker je njen ud, in kakor njen ud poklican in zavezan, pridno delati v blagor in Prid človeške družbe v tistem stanu in tistem mestu, na kterega ga je Bog postavil. Pregreši se pa še sosebno na d svojimi prijatli in znanci, kterim naredi žalost in sramoto, ~~ 'n nad svojo sorodovino, ktere morda s tim tudi še v — 598 ' — revščino potisne in pomanjkanje pripravi. — Poglejte, v koli¬ kem je samomorivec zapopaden, in kako strašno se pregrešil Zastran samomora imamo strašne skrivne zglede v svetem pismu nad nesrečnim kraljem Savlom, ki je bil večkrat Bogu nepokoren, in je na zadnje samemu sebi življenje končal, ter se je nabodel na svoj lastni meč. (I. Kralj. 31, 4.) Enako je samega sebe končal tudi Ahitofelj, kedar je videl, da Davidov sin Absalon noče poslušati njegovega sveta: šel je domu in se je obesil. (II. Kralj. 17, 23.) Ravno tako je storil lakomni Judež, ki je bil za trideset srebernikov izdal svojega Gospoda in Zveličarja, potem pa je obupal, in se obesil. (Mat. 27.5.)— Kje je pošten človek, da bi ga groza ne obšla, kedar sliši ali bere od teh strašnih reči 1 Kaj pa zapelje človeka v to strašno pregreho, v samomor? V ta greh vtegne človeka pripraviti ali obupnost ali pa kaka huda strast. — Obupnost vtegne človeka v samomor pripraviti, kedar ga zadevajo kake velike nesreče, pa nima prave žive vere, ktera bi ga tolažila in podpirala, da bi s ker- šansko serčnosljo prenašal britkosti in težave sedajnega živ- Ijenja,— ali pa kedar se zavč velikih pregreh, postavim, kake velike krivice, goljufije, ali velike pregrehe zoper čistost, in se boji očitnih kazen ali očitnega osramotenja. — Huda strast vtegne človeka v samomor pripraviti, oko je človek, postavim, čez vso mero ošaben, ali lakomen, ali igri in zaprav¬ ljivosti preveč vdan, ali pa od sile čmeren in togoten i. t. &• — Pomislite pa, kako nespametno ravna tak človek, kteri s® hoče s samomorom osramotenju odtegniti ali pa terpljenju oditi, in so vendar le enemu ne odtegne in drugemu ne odide. 0 nespametni človek, ki samemu sebi življenje konča zato, ker si ne upa osramotenja prenašali pred ljudmi, kako bo pa osra- motenje prenašal pred serditim Sodnikom božjim! In kaj mu pomaga, ako se tudi zdaj za nekoliko časa odtegne človeškim očem, ko bo y dan poslednje sodbe osramoten pred vsem svetom 1 - 599 - Kristjan, kristjana! ako vaju osramotenje čaka pred ljudmi zato, ko sta grešila, podverzita se mu s spokornim duhom; zakaj potrebno vama je, da, ko sla pred svetom grešila, pred svetom tudi pokoro delata, in z očitnim pokorjenjem in pobolj— šanjem zatirata pohujšanje, kterega sta dajala s pregrešnim življenjem. — Strašno nespametno hi ravnal tudi tisti človek, kteri bi hotel s samomorom odtegniti se kazni, s ktero ga zalezuje ali deželska gosposka ali pa kak drug človek. Kaj bi mu pomagalo, ako bi se časnim, kratkim kaznim odtegnil, pri tem pa bi v večne zašel, ali če bi se časni nesreči umaknil, pri tem pa bi padel v večno nesrečo! Nikar ne reci, ljubi kristjan. »Hujši, kakor se mi na svetu godi, ne more se mi tudi v peklenskem breznu goditi!" Ako tako govoriš, gotovo nič ne pomisliš, kaj praviš, in ne prevdariš, da vse sedajno terpljenje še senca ni peklenskega terpljenja. Če ti je pa že sedajno terpljenje tolikanj nadležno in zoperno, kaj pa bo še le s peklenskim terpljenjem, v kterem červ vesti ne vtihne in ogenj ne vgasne! Nad sedajnim terpljenjem tožiš, ker si ga skušaš; peklenskega terpljenja si pa tolikanj hudega ne domišljuješ, ker ga še ne čutiš; toda vedi, da se s pe¬ klenskim terpljenjem ne more primerjati nobeno pozemeljsko terpljenje, in če bi bilo pozemeljsko terpljenje tudi še tolikanj hudo in strašno. In če bi peklensko terpljenje tudi nič dru¬ gega hudega in strašnega ne imelo, samo to je že nezmerno hudo in nezmerno strašno, da si človek z vsem peklenskim terpljenjem tudi le enega samega greha ne more izbrisati iz duše, in da si z vsemi peklenskimi mukami cIo nobenega zasluženja ne more nabrati. Nasproti pa si človek s sedajnim, časnim življenjem cIo nebesa služi, ako voljno in poterpežljivo prenaša svoje terpljenje. - 600 - Kdo se pa zoper peto božjo zapoved vendar 1® ne pregrešf, akoravno samega sebe umori? Zoper peto zapoved božjo se ne pregrešijo in samomor® niso krivi ljudje, ki zdrave pameti nimajo, in pri svoji bedasti pameti gredo, in sami sebi življenje končajo s tim, da v vodo skočijo, ali se obesijo ali pa po kakem drugem potu kon® c storijo svojemu pozemeljskemu življenju. Taki ljudje so res usmiljenja vredni, in jih nikakor ne smemo pogubljevati, amp®b jih moramo le božjemu usmiljenju izročevali. Sveta cerke? veleva take siromake na blagoslovljeno pokopališče pokopovat« in za njimi navadne molitve opravljati. — Ravno tako ® 0 zoper peto božjo zapoved ne pregrešijo tisti ljudje, kleri s® pri svojih delih in opravilih končajo — ne po svojem zadol' ženju, ampak le po nesreči. Samomorivec bi tedaj ne bij zidar, ali tesar, ali krovec, ali malar, ktere ljudi dolžnost' njihovega stanu naganjajo, da morajo po višinah laziti lB delati, in bi temu ali unemu po nesreči spodletelo, da bi 1 visočine na tla padel, in se ubil. Tudi bi samomorivec 1,0 bil tisti človek, kteremu bi se po nesreči puška sprožila, l0f ga ubila i. t. d. Kaj nam je storiti, kedar zapazimo, da 00 misli ta ali uni umoriti in samemu sebi življenj 3 * * 6 končati? V takih okoljščinah si moramo na vso moč prizadev®"’ da mu iz glave izbijemo take pregrešne misli in ga ovaruje® 0 takega strašnega djanja. Podučevati ga moramo, prigovarj®^ mu moramo, prositi ga moramo, da ga odvernemo od strašnega djanja. 3. Peta zapoved božja ne prepoveduje le samo ubi, ampak prepoveduje tudi še poškodovanje samega se^. na življenju in zdravju. — V ozir tega se pregrešijo tisti ljudje, kteri opustijo kaj takega, zavoljo česar jim življ e ° in zdravje škodo terpi, ali kleri storijo kaj takega, kar življ eDJ spodjeda in zdravje spodkopava. - 601 — Pregrešijo se tedaj od ene strani tisti lakotni ljudje, kteri 81 iz same lakomnosti ali presiljene varčnosti ne privoščijo ^ ave in potrebne hrane, ali zoper nevgodno vreme dostojne , ‘ e ke, ali v bolezni potrebnega zdravila; na dalje tisti leni 111 nemarni ljudje, kteri se ne čedijo in ne snažijo, in zavoljo bednosti in nesnage škodo terpijo na zdravju i. t. d. , Od druge strani pa se pregrešijo tisti nespametni ljudje, j l®, ri si nalašč poškodujejo svoje zdrave ude, ter si kak zob k 'i e j°, ali si kak perst odsekajo, ali si kako rano naredijo Vg > namena, da bi se vojaščini odtegnili, — Pregrešijo se 1 listi vertoglavci, kteri se igrajo z nevarnim orožjem, po- ^ V| m; nabitimi puškami i. I. d,— Pregrešijo se tisti, kteri se ljud k feZ Vse P ot|,eke ’ ter ' z same prešernosti, ali pa, da bi se lah ^ 111 sltazovaIi 5 v kako nevarnost podajajo, v kteri bi si s etn ° kravje poškodovali ali pa še clo življenje končali. Tu njih ^ st ' neumn * mladenči, kteri se skušajo, kdo zmed dujej 8 A® močnejši, in si pri takih poskušnjah in bojih poško¬ dbi ° i, Ž ' vl j en j e ' n zdravje. Tu sem spadajo nespametni voz- podjj kar l i® v en dan * n krez vse skerbi svojo živino in 0 h ^° n ln doli, ‘ n sem ‘ n l i e » ravno kakor bi bili obnoreli P a met prišli, Tu sem spadajo noroglavi plezavci, kteri nem plezajo po drevju, po vervih nad zemljo na- in drugih višinah in sterminah, s kterih bi lahko k° n ^aj n s ' ve I>ko škodo naredili ali pa si še clo življenje Sv oiih k sem s P af ^ a j° tisti umetnijski jahavci, kteri na Uin e . e J’ z ih, urno dirjajočih konjičih razkazujejo za denar svoje V leva Sl1 ’ kler ‘ k P a J' m J e življenje in zdravje v enomer tako sem spadajo tudi plesavci in plesavke, ki ali eSe ^° In ta ko dolgo plešejo, da jim zdravje škodo terpi pod z m ° ra jo zavoljo svojega nespametnega plesanja prezgodaj pretegn • °* — Pregrešijo se, kteri se pri delu presilijo in ^Vefa ^°’ 8 *' s ' potrebnega počitka ne dajo, ker so preveč Zdra vju 1 na časno blago, in si s tim škodo delajo na svojem 'a čejr ~~ Pregrešijo se vsi samopašneži, ki čez mero jedd bivajo 1 ! 1 ? 0 P'jo, in s tim zdravje spodkopavajo, ali pa kteri "" ? P 8k „ e . •* edi in P'j ače ’ od klerih ved6 ’ da so J im škodljive. gresi jo se razuzdanci in nečistniki, kteri si z nečistostjo Po * r , 8 ne Potreb te, Njenih — 602 - in razuzdanostjo življenje in zdravje vkončujejo.—Pregrešijo se tisti, ki se preveč jezijo, v sovražtvu živijo, ali čez mero žalujejo in si s tim življenje grenijo in zdravje kalijo. Človeku, ki se hudo togoti, ali ki preveliko žalost v sercu redf, jed in pijača ne diši, mu veselje do dela upade, njegova strast ali žalost mu razjeda serce kakor gad, in ga pripravlja ob moč, ter ga slabf in mori. Akoravno pa vemo, da so škodljive vse te reči, vendar je le veliko ljudi, ki se jih ne varujejo. Oh, koliko je ljudi, kteri si v bolezni ne poiščejo nobenega zdravila, ker se stroškov bojijo! Koliko jih je, ki vsi v blatu in nesnagi živijo, ker so preleni in prenemarni, da bi se čedili! Koliko jih je, kteri si življenje in zdravje v nevarnost postavljajo iz same častilakom- nosti, ter zato, da bi se pred ljudmi ponašali in skazovali! Koliko jih je, ki so si s plesom jamo skopali! Vem, da ste že marsikterikrat slišali vprašanje: Kaj je neki bilo temu ali unernu dekletu, ktera je bila malo poprej še tako terdna in zdrava, pa je tako naglo umerla? In na to uprašanje ste sli¬ šali odgovor: Plesala je tu in tu, plesaje se je močno razgrela, razgreta se je merzle vode napila, se prehitro ohladila, je jetiko dobila in mogla pred časom umreti. Koliko jih je, ktere je nezmernost v jedi in pijači pokopala! Kaj ne, da že navadni pregovor pravi od človeka, kteri se je s pijanostjo končal: Ta se je izpil? Skušnje pa poterdujejo, da je že mnogi pije' nec o hudi zimi v snegu obležal in zmerznil, in da je mnogega nanagloma merlud udaril, ali ga pa vodenica pred časom spra¬ vila pod zemljo! Koliko jih je nečistost pokončala! Marsikter mladeneč je cvetel kot roža na vertu; nenadama pa je začel sahneti, bolehati, in je šel prezgodaj mater černo zemljo gnojit. Kaj mu je bilo? Nečistost mu je jamo skopala! Koliko jih j e že jeza vgonobila! To ni nič nenavadnega, ako se čuje od tega ali unega, ki je umeri: ^Razjezil se je, se na jezo napil? je obolel, in umeri!" Da se tudi vi, ljubi moji! v takih ali enakih rečeh n® bole pregrešili zoper peto zapoved božjo, skerbno čujte san 11 nad seboj in nad svojim življenjem in zdravjem. Življenje i° 603 - z dravi. , J e nam je velik dar božji. obp ača mo ‘ Bog nam ju je dal, da ju 2v v božjo čast, sebi in bližnjemu pa v blagor in Va '. can je. Da tedaj dosežemo la blagi namen, skerbno se zd p U m ° Vse g a > kar bi nam vtegnilo spodkopati življenje in San le £ a n, k ar ne mislite, da se zoper peto božjo Pogreši le samo tisti, kleri si nanagloma življenje Ve j. ’ * ls 9 P a ne, kteri si ga spodkopava le polagoma: ampak v s J e ’ lo * n uno ^ Greha pa se je treba varovati e £ a * n vselej in povsod! v ^ -AG pa po tem takem človek ne sme nikdar ^d r evar n ost postavljati svojega življenja in potrebe človek res nikoli ne sme y nevarnost po- in i te( j 1 SVo jega življenja in zdravja. Kedar je pa to potrebno, bi 8 kožja čast ali pa naše lastne zveličanje ali pa S°r m L... . . . . . . | . J \ takrat nam ni le povedano, da v ne- ^Hejih pos * av li a roo sv °j e življenje in zdravje. V takih pri— Sanj a ' mora kristjan podoben biti sveči, ktera, kedar gorf, SV i„ oh eb * vkončuje zato, da drugim služi s svojo lučjo in Hajd e " y 0z ' r lega govori naš Zveličar, in pravi: „Kdor tanj e SV °^ e zlv *J en j e 5 zgubil ga bo; in kdor zgubi svojo živ¬ ca^ Za vo!jo mene, našel ga bo a , to je: Kdor življenje in ^bil p ečo z zatajevanjem mojega imena in moje časti ohrani, terp e j. b ° pravo, večno življenje, in večno smert v peklu Danj e ’ ^ 0r P a nasproti sedajno življenje in srečo s spoz- v ®čno imena in moje časti zgubi, prejel bo za to 2lv| jenje. (Mat. 10, 39.) ^ r ' s tan° tem la k em j e kristjan zavezan po zgledu pervih B,) bovrf V ra ^' nmreti, kakor pa svojo vero zatajiti in grešiti, deliti • pastir je zavezan, kužnim bolnikom svete zakramente r avn 0 j 1 . travnik je zavezan jim zdravila oskerbljevati, ako- 2( iravj e v ’ du koven in zdravnik pri tem svoje življenje in 4 kavarn ne . Varnos t postavila. Ravno tako je vojščak zavezan ° sl j° lastnega življenja v boju braniti svojo domovino. samiT ' n zve '‘O a nje bližnjega to zahteva V a 0 dovoljeno, ampak nam je še cIo za| n 0St HAClovrllrv - --J- i! - ,! * * - 604 - Vso hvalo zasluži tudi tisti kristjan, kteri bližnjemu na pomoč prihiti, kedar ga v kaki nevarnosti zagleda, postavim v ognj®- iz kterega si ne more sam pomagati, ali v vodi, v ktero j e padel, in če bi pri tem tudi svoje lastno življenje v nevarno* 1 postavil. — Svetega Roka ni vezala dolžnost njegovega stal" 1 * vendar pa se je sam radovoljno ponudil, da bi stregel kužni* 0 bolnikom, od kterih je na zadnje tudi sam kugo nalezel. vendar se noben pošten človek ne bo podstopil terdili, ^ se je sveti Rok pregrešil zoper peto božjo zapoved, ker j 6 radovoljno v nevarnost postavil svoje življenje; velikoveč bo vsak pravi kristjan hvalo vedel temu blagemu prijatlu božjem 11 in usmiljenemu strežaju kužnih bolnikov, 5. Ali si sme človek smert želeti’ in ali ni zoper peto božjo zapoved, ako si smert želi? Da se na to vpraševanje pravi odgovor dobi, treba j* razločiti, iz kakšnega namena, da si človek smert žeh'. Ako bi si človek smerti želel zavoljo svoje nepoterpei- Ijivosti, ali svoje obupnosti, ali svoje togote, bi se vselej pre¬ grešil zoper peto božjo zapoved. Pregrešil bi se tedaj, kdor bi si smerti želel zato, ko se v revščini znajde in pomanj¬ kanju, ali ko ga bolezen nadležuje in ga bolečino stiskaj^ ali ko ga nadloge zadevajo, ali ko ga ljudje obrekujejo, ali ko je pri ljudeh v zamero prišel, ali ko bi si mož smerti želel zato, ko ima togotno, hudobno ženo, ali ko bi si žena smerti želela, ker ima zapravljivega, pijanosti vdanega moža i. t- o* Božja previdnost nam nadloge pošilja ali zato, da nas pokori za naše grehe, kakor nekdaj kralja Davida, ali pa zato, ^ našo zvestobo postavlja na poskušnjo, kakor se je godijo s poterpežljivm Jobom in bogaboječim Tobijem. V toki® okoljšcinah se moramo y sveto voljo božjo izročili in voljno terpeti; smerti si pa zavoljo tega ne smemo želeti. Če si pa človek smerti želi iz svetih namenov, želi, f°~ stavim zato, da bi bil tem poprej z Bogom sklenjen, in d ft 1 Boga tem poprej vžival od obličja do obličja, ali da bi bil * em - 605 - folreje rešen iz nevarnosti Boga žaliti, ali da bi ne imel na ° Ce h toliko slabih zgledov, ki se na svetu godijo i. t. d. bi nj e gove želje ne bile pregrešne želje, ampak bi bile svete želje. takih blagih nnmenov so si tudi svetniki smerti želeli. Med ^ugimi do sv. Pavl, ki prayi: „Želim razvezan biti in biti s Kristusom.* (Fil. 1,23) Iz takega svetega namena si smemo tudi ■ni smerti želeti; zavoljo križev in težav pa, in zavoljo brit— kost in nadlog sedajnega življenja pa si smerti ne smemo želeti 1 Amen. L Vlil. Keršanski nauk. Od oboja in poškodovanja svoje lastne duše in duše svojega bližnjega ali od pohujšanja. — Kaj je pohuj¬ šanje in kako se daje? 1. Peta zapoved božja prepoveduje umoriti ali pa po¬ škodovati svojega bližnjega ali pa samega sebe na telesu ali »a duši. Dosihmalo smo govorili od telesnega ubijanja in telesnega poškodovanja, in zadnjič sem vam pravil, kolika strašna pregreha da je samomor ali umoritev samega sebe, v ktero vtegne človeka pripraviti ali obupnost ali pa kaka huda strast. Na dalje sem pravil, da si človek tudi poškodovati ne sme ne življenja ne zdravja; da pa le vendar sme v nevar¬ nost poslavljati svoje življenje, kcdar gre za božjo čast ali pa svoje lastno zveličanje ali za blagor in zveličanje svojega bližnjega. Na zadnje sem še pristavil, da si človek iz slabih namenov nikoli ne sme smerti želeti, iz svetih namenov pa si 1« sme želeli, — 608 — 2. Prestopimo pa se zdaj na drugi stavek: B. Od dušnega uboja in dušnega poškodovanja. Pela zapoved božja tudi prepoveduje na duši umoriti ^ pa poškodovati ali I. samega, sebe, ali pa II. svojeg 3 bližnjega. Dušni poboj in dušno poškodovanje pa je tem hujše meflio telesnega uboja in telesnega poškodovanja, zakaj duša je ime' nitniša meino telesa. Zraven tega se telo ne zamori na veko' . mej, ampak le za en čas. Umorjeno telo ne ostane za zmerom merlvo, ampak le samo do sodnjega dneva. Na sodnji d fln bo zopet oživelo. Ce se pa duša umori, in v takem 3tanu ter meriva gre iz tega sveta, ostala bo mertva na vse vekomaj' Duša pa se umori z vsakim smertnim grehom. Sv. Jakob (1, t4. 15.) pravi: „Vsak pa je skušan, kedar je od svojega poželjenja vlečen in vabljen. Potlej, ko poželjenje spočne, rodi greh; greh pa, ko je storjen, rodi smert! fc To, se vč, da ni tako umeti, da bi duša, kedar se s smertnim grehom umori, bila umorjena in pokončana tako, kakor telo, klero se umori; ampak je umevati tako, da duša gnado božjo, te r duhovno žiyljenje zgubi, in je mertva za nebesa in za večno zveličanje. I. Kolikorkrat koli tedaj človek smerten greh stori, toli¬ kokrat svojo lastno dušo umori; in kolikorkrat koli kak majhen greh stori, poškoduje ž njim svojo dušo. Po tem takem človek z vsakim grehom prelomi pelo božjo zapoved, ker m dušo ali poškoduje ali umori. O kako skerbno bi se morali tedaj varovati slehernega greha, da bi nam škode ne terpela naša duša, zakaj „kaj bj človeku pomagalo, ako bi si tudi ves svet pridobil, na svoji duši pa bi škodo terpel? a veli usmiljeni Jezus. (Mat. 16, 26.) II. Z grehom pa človek vselej ne umori ali ne r ~~- duje le samo svoje lastne duše, ampak dostikrat umori a 1 poškoduje ob enem tudi dušo svojega bližnjega. Ako je namreč kriv, da je bližnji zavoljo njega kak smerten — 607 — ?* op H, gotovo mu je s tim dušo umoril; ako je pa kriv, da 1® bližnji zavoljo njega kak majhen ali odpustljiv greh storil, ja s tim na duši poškodoval. Poboj ali poškodovanje bžnjega na njegovi duši pa se imenuje z drugo besedo tudi Pohujšanje. Pohujšanje je huda reč, in torej potrebno, da 0( * n jega kaj več v misel vzamemo. Beseda „pohujšanje“ se izpeljuje iz besedice „hud“ ali »hudo«. Jn pomenja hujšega ali slabejšega storiti kakega člo- • • * o w g. - kar se zgodi s tim, da kdo vpričo kakega drugega ® Ve ka ali govori ali stori ali opusti kaj takega, kar tistemu l Q v eku priložnost v greh daje; ali pa s tim, da si kdo pri— a |* n °st v greh vzame iz lega, kar kak drugi človek ali govori, stori, ali opusti, dasiravno to govorjenje ali djanje, ali Se Scen je samo ob sebi napačno ni. Pohujšanje perve verste itn lm f nu j e dano pohujšanje; pohujšanje druge verste pa se človu Vzeto a l* iskano pohujšanje, zato, ko si ga drnJu Sam vzame a li sam poišče iz kakega djanja ali nehanja ljudi, s ^ ^ an ° pohujšanje pa je spet dvojne ločine, ter ali tako, Svoi erini kdo kar naravnost namerja, da bi v greh pripravil r aV(1 ^ a Bližnjega, ali pa tako, s klerim človek ni sicer na- namerjal, da bi bližnjega v greh pripravil, pa je lahko b r r cj . P re vidil, da bo bližnji v greh zapeljan, in je bil to za- ® 11 dolžen, pa vendar le tega ni hotel zabraniti. Ravno Ha dv "r v,, ° tako se tudi vzeto ali iskano pohujšanje °bsto jf J0 razce Pi- Pervo, ki se imenuje otročje pohujšanje, P°šte J ni J lem ’ se k do lz človeške slabosti spodtika clo nad Dru g o š° v °i'jenjem, djanjem in nehanjem svojega bližnjega. ! »em. P i klero . se farizejsko pohujšanje zove,. obstoji a se kdo iz same kubobije in iz same hude volje •je Pn a ,®|° na d poštenim govorjenjem, djanjem in nehanjem bližnjega. — 608 — 3. Zdaj vam moram vse to bolj na drobno razložiti, * ef vam naj poprej nekoliko bolj obširno odgovoriti v ozir d*' nega pohujšanja na to-le vprašanje: Kako se pohujšanje daje? Pohujšanje se daje: a) z besedo, in sicer po različnih potih: Z besedo pohujšanje dajejo tisti, kteri s slabimi svet*) z lažnjivimi, zapeljivimi nauki v greh zapeIjaj e J° svojega bližnjega. Sami vsi hudobni si prizadevajo hu¬ dobnega storili 'tudi svojega bližnjega. Taki ljudje so pr^ 1 namestniki hudega duha, in pravi nasledovavci tiste peklenska kače, ktera je z zvijačami, z lažjo in s slabim svetom v greh zapeljala naše perve starše. In takih zapeljivcev je dandan®* neizrečeno veliko na svetu. Povsod se nahajajo taki sebicn* in samopridni ljudje, kteri hlapcem in deklam .prigovarjajo, d° gospodarjam in gospodinjam zmikajo zdaj to zdaj uno reč, inj'h pregovarjajo, da to nič v sebi nima, ker se gospodarju ® c poznalo ne bo, in ker imajo dela veliko, plačila pa malo; " ali kteri otroke učijo, naj staršem jemljejo ali denar ali blag 0 ' da si skrivši kako veselje naredijo ali kako dobro voljo, kter° tudi zaslužijo, ker staršem pridno delajo, plačila pa od njih nikakoršnega ne dobivajo, in da jim nikakor ni treba tež*® vesti si delati zavoljo tega in nepotrebnih skerbi. Povsod se nahajajo taki zapeljivci, ter služabniki svc, hudega poželjenja, kteri v nečistost zapeljujejo nedolžne lj u()l s tim, da jim pravijo in pripovedujejo, da ni že vsaka besedij ali kako malo ponorčevanje tak in toliki greh, kakor duhov* 11 oznanujejo v pridigah in keršanskih naukih. — In s taki® ^ enakim zapeljevanjem neizrečeno veliko hudega naredijo, izrečeno veliko pohujšanja storijo. To je sicer res, da t 8 * in enako zapeljevanje dobro podučenim in v dobrem uterje® kristjanom ne naredi dosti škode, ker taki pridni in pošt® kristjani zmerom rajši verjamejo besedi Kristusovi in bes® njegovih namestnikov, kakor pa besedi takih maiopr ® 01 — 609 — zapeljivcev. Ali kaj pomaga vse to, ker se temu nasproti na¬ haja veliko takih kristjanov, kleri niso dobro podučeni v resnicah svete vere, in tudi niso še dobro uterjeni v keršanskem živ¬ ljenju, in ki — bolj k hudemu nagnjeni kakor k dobremu — vse rajše verjamejo to, kar se prilega njihovemu hudemu po- željenju, kakor pa to, kar pamet veleva in Bog zapoveduje! 0 da bi pač vsi laki zapeljivci dobro pomislili, koliko nezmerno škodo da bližnjemu narejajo s svojim pohujšanjem, ako jih po¬ sluša in vboga, ter Boga spred oči spusti, svoje dolžnosti za¬ nemarja, v pregreho zaide, gnado božjo zgubi in svojo dušo umori! O da bi si taki pohujsljivci prav dobro k sercu vzeli, da so oni krivi duhovne smerti svojega pohujšanega brala ali svoje zapeljane sestre! Z besedo pohujšanje dajejo tisti zapeljivci, kleri svojega bližnjega v greh zapeljujejo s tim, da ga hvalijo in povzdigujejo, bodi si zavoljo njegove lepote ali kakih drugih enakih reči, uti kteri se mu sladkajo in prilizujejo, dokler se mu v serce De vlezejo, ali kteri mu obljube delajo, dokler ga ne premotijo in ne pretanlajo, in ga na svojo stran ne spravijo, ter ga v to pripravijo, da se jim v greh uda. Tako je Pulifarjeva žena V greh zapeljevala egiptovskega Jožefa; nedolžni Jožef pa se jej ni dal pohujšati in v greh zapeljati, in je šel rajši v ječo, kakor pa, da bi bil privolil v njene hude želje. Toda vsak človek ni tako terden v dobrem, kakor je bil egiptovski Jožef, iu več kakor terdnih v dobrem je omahljivih ljudi, kleri se po kakem prilizovanju ali po kakih obljubah kar hitro dajo pohujšati, v greh zapeljati in ob nedolžnost pripraviti. Kdo prešleje število le samo tistih deklet, ktere so svojo nedolžnost darovale na hinavsko obljubo: „Te bom pa vzel!* Nad lakirni in enakimi pohujsljivci se je Bog sam že v stari zavezi pritožil po. preroku Jeremiju (5, 26.) rekoč: „l\led mojim ljudslvom se znajdejo hudobneži, kleri prežijo kakor ptičarji, ki zanjke in zaderge naslavljajo, da ljudi lovijo.* Z besedo pohujšanje dajejo tisti, kteri bližnjemu greh delati zapovedujejo, in mu do žugajo in ga strahujejo, ako ne v boga. Tako je svoje dni pohujšanje dajal hudobni kralj Antioh, bi je Judom zapovedal vživati svinino, klera jim je prepovedana K«i, nauk. 39 - 610 - bila po zapovedi Mozesove postave; in veliko—veliko Judo* se je dalo pohujšali in v greh zapeljali, nikakor pa ne star 1 Eleazar in serčna Makabejka s svojimi sedmimi sinovi, ki so rajši v najstrašnejših mukah svoje življenje darovali, kakor f da bi bili Bogu in božji postavi nezvesti postali. Bodi Bo? B položeno, da se do med nami kristjani znajdejo enaki Ijudj 0 * ki bližnjemu greh delali zapovedujejo. Kolikokrat se zgodi, do gospodarji ali gospodinje hlapčevske dela delali velevajo svoji družinji ob nedeljah! In kolikokrat clo starši lastnim otrokom ukazujejo lagati, ali bližnjemu škodo delati ali kaj enakeg 8. Z besedo pohujšanje dajejo vsi tisti, ki preklinjajo, od svetih reči nespodobno govorijo, pobožne ljudi zasramujejo* duhovne zaničujejo; tisti, ki nečiste pogovore imajo, nesramno pesmi prepevajo. Sveti apostelj Pavl uči, rekoč: »Zdaj pa zapustite tudi vi vse: jezo, nevoljo, hudobnost, kletev, gerdo govorjenje svojib ust." (Kolos.3,8.) »Nečednost pa in vsa nečistost, ali lakom- nost se še ne imenuj med vami (kakor se spodobi svetim)* ali nesramnost, ali nespametne ali gerde besede, kar se no spodobi.“ (Efež 6, 3. 4.) — Ali pa mi vbogamo sv. Pavla? Nnka! Nikakor se ne moremo po pravici pohvalili, da bi g 9 vbogali! Oj koliko se jih pohujša po preklinjevanju in rotenju* ki ga slišijo iz ust togolnežev in preklinjevavcev! Kaj pravite* od kod pride, da se že majhni otroci pridušajo, prisegajo gerdo preklinjajo? Ali mar ne od tod, ker so se vsega te? 8 naučili od odraščenih? In te gerde razvade se bodo mord 8 deržali ves svoj živi dan, in je morda ne bodo zapustili poprej: dokler jim soma smert jezika zavezala ne bo! — Koliko se j pohujša s tim, da slišijo nespodobno govorili od svetih reč 1 * zasmehovati in zaničevati bogoljubne ljudi, obrekovati in sramovali Kristusove namestnike! — Koliko se jih pohujša p° nespodobnem govorjenju, ki ga slišijo iz ust hudobnih ljudi, •[) po nesramnem petju, ki nečistnikom čez jezik sika! Dandanašnj 1 je nečisto govorjenje in nesramno petje že tako v navado pr^°; da si ž njim clo kratek čas delajo pijanci po pivnicah, dela vCl pri delu, ter kosci pri košnji, kopači pri okopavanju vinogradov* »•niče pri žetvi, terice pri trenju i.t.d. Ali seje po tem č»n lepotiči, nespodobno oblači, preveč razgaljeno hodi, in je 3 tem drugemu spolu v spodtiko in pohujšanje. Vsem takim ^ drugega ne šlo, kakor tako plačilo, kakoršnega je sv. Am- krož odštel nekemu takemu ženslvu. V kraj ž njimi in po¬ štenim ljudem spred oci! Sv. Ambrož, Milanežki škof, je bil v es goreč za božjo čast in za zveličanje sebi izročenih ovčic. Sosebno je slehernemu pohujšanju terdo na pete stopal. Vedel 1®.namreč, kako neizrečeno veliko duš da se s pohujšanjem Umori in iz rok izterga Jezusu, ki jih je odkupil za drago ceno svoje svete rešnje kervi. Ko tedaj neki prazničen dan zagleda U*ko gospo, ktera je v cerkev prišla v nečimurnem in po- kojšljivem oblačilu, nad kterim bi se bili samopašneži lahko podtikali in pohujšali, zaverne jo rekoč: „Kam pa Vi gresle?“ »V cerkev", odgovori mu žena. Sveti škof pa pravi: „Clovek k' mislil, da greste na ples ali pa v gledišče! — Le proč z ^®mi od tod, grešna žena! Pojdite, in na skrivnem objokujte Sv °je razuzdanosti, nikakor pa mi tu sem ne hodite, da bi s ® v °jo ošabnostjo in necimurnostjo Gospod Boga v njegovi lastni “‘ši zasramovali, in S svojo nesramežljivostjo duše v greh 39 * — 612 vabili in s tem v pekel vodili . u Tako je govoril ta svet> mož, ter s tem zabranil veliko pohujšanja in veliko duhovi škode. Pohujšanje se daje: c) s slabim zgledom. Kakor dobri zgledi človek* k dobremu nagibajo, ravno tako ga slabi zgledi v hudo n»' ganjajo. Slabi zgledi, kakoršnih se nikjer no manjka, so tak 6 hude dela, ktere so bližnjemu v spodtikljej, ter ali hudo p°' željenje v njem vžigajo in ga k takim ali enakim hudim deloB 1 vnemajo, ali pa ga poterdujejo v njegovih hudobijah. S slabi 111 zgledom pohujšanje dajajo nečistniki, kteri se vpričo drugih ljudi z osebami drugega spola nespodobno norčujejo; — pisavci? ki spisujejo pohujšljive bukve; — pesniki, ki skladajo umazan 6 pesmi; — slikarji, ki izdelujejo nesramne slike in podobe; tcrgovci, ki prodajajo lake pohušljive bukve, pesmi in slike pijanci, ki so s svojo nezmernostjo v pijači drugim v spodtikoi — zaničevavci posta, kteri ob zapovedanih postnih dnevib očitno pred svetom vživajo mesne jedi; — brezvestni oštirji* kteri pijancem in igravcem, razuzdancem in tatom svoje hiš 6 odpirajo, jim priložnost v greh oskerbljujejo, ukradeno blag 6 od njih kupujejo ali pa jim ga hranijo, in njihove hudobije v zavetje jamljejo i. t. d. Pohujšanje s slabim zgledom pa J 6 tem veče in tem hujše, tem višeji ko je postavljen tisti, kte f J pohujšanje daje. Ako tedaj starši, gospodarji, ali kaki drug 1 predstojniki slabe zglede dajejo, kteri bi mogli svojim podlož' nim z lepim zgledom naprej hodili; ali če slabe zglede dajaj 0 taki ljudje, kteri med svetom za poštene in pobožne veljaj 0, je tako pohujšanje neizrečeno veliko pohujšanje, ktero straš ' 10 veliko hudega zaseje po svetu. Ljudje, ki take slabe zgl e( j fl vidijo, so kar berž pripravljeni, da izgovarjajo in zagovarjaj 0 s tem svoje lastne zmote in pregrehe, ter pravijo: „Ako je 10 temu in*unemu pripuščeno, zakaj bi pa meni ne bilo? - sme tako živeti in tako ravnali la in uni, zakaj bi pa j° J ne smel?« 613 - Pohujšanje se daje d) tudi z opuščenjem dobrega in z zanemarjanjem dolžnosti svojega stanu. S takim opuščenjem dobrega h drage pohnjšal kristjan, kteri bi ne bolel moliti, kedar k ^ffeljevemu češčenju zvoni, — ali kteri bi ne hotel hoditi ob nedeljah in zapovedanih praznikih k službi božji, — ali kteri bi še cIo v svetem velikonočnem času ne hotel prejemali svetih zakramentov i. t. d. — Z zanemarjanjem dolžnost svojega stanu bi druge pohnjšal vsakdo, ki je po svojem stanu zavezan, pregreho zavirati in vstavljati, pa bi je fle hotel vstavljati. Pregrešili bi se starši, ako bi ne holli strahovati in od hudega odvračevati svojih otrok. Pregrešili bi se vsi drugi naprejposlavljeni, kedar bi vidili, da njihovi Podložniki na slabe pola zahajajo, pa bi jih po svoji dolžnosti oe vstavljali, ampak bi le molčali in jih s tem polerdovali v njihovih hudobijah. — Tako se je bil pregrešil svoje dni ne¬ srečni ITeii, veliki Judovski duhoven. Vedel je, koliko hudobije da doprinašala njegova neporedna sinova, pa je bil premehek, da bi ju bil ojslro v strah vzel in konec naredil njihovim Pregreham. Ravno zato je pa tudi ojstra kazen božja zadela "jega in njegova malopridna sinova. V boju s Filistejci sla b'la obndva na en dan pokončana, in Judovsko svetišče, skrinja saveze, ktero sta nosila, bila je od sovražnikov zajeta. Ileli zv e to prežalostno novico, se znak raz stola zverne in si za- •ilnik vlomi. 4. Iz tega, kar sem vam dosihmalo pravil, prav lahko posnamete, da je strašno veliko pohujšanja na svetu. Pohuj- f!"j e P a j p hudn-huda reč pred božjim obličjem. Slehernemu, *' je pohnjšal kakega čleveka, sveti Krizostom te-le ojstre Sv arivne besede na serce navezuje: „Ti si meč nabrusil, ti si j'°h° si ohrožil, in z oboroženo roko nesrečno dušo umoril; , o si v stanu odtegniti se kazni, s ktero Bog morivcem Povej mi, klerega da mi sovražimo in studimo? Klerega Snujejo postavodajavci in sodniki? Ali mar liste, kteri stru- jj en ° pijačo pijejo, ali pa liste, kteri jim jo pripravljajo, in sv °j° umetnijo njih veliko v pogubljenje pripravljajo? Ali - 614 - mar ne milujemo tistih, kteri jo pijejo, kakor take, ktere j® nesreča zadela? in ali ne pogubljamo na vsako stran tiste> kteri strup pripravljajo? . . . Kolikor strašnejša je dušna smer' memo telesne smerti, toliko strašnejša bo zanjo tudi kazen. Ti ne umoriš le samo telesa, ampak tudi dušo. Tisti, ki dru' gim s strupom zavdajajo, delajo to marsiklerikrat iz togote« ali iz jeze, ali iz revščine. Vi pa, ki se tako ostudno ob' našate, s takimi izgovori se ne morete izgovarjati. Vi nima' 6 sovražnikov pred seboj, nobena škoda se vam ni zgodila, da bi vas v to naganjala, in nobena siroščina vas v to ne sili- Le iz nečimurne častilakomnosti se norčujete z dušami drugih ljudi, in se veselite njihove (dušne) smerti. a Oh, ljube duše! varujte se, da nikdar nikoli nikogar na pohujšate niti z besedo, niti z djanjem, niti z opuščonjem dobrega, da Jezusovo žuganje v ozir pohujšanja (Mat. 18,6.7-) tudi vas ne bo zadevalo, tudi vam ne bo veljalo! Amen. 615 - LIX. Keršanski nauk. Kaj je storiti, kedar se kdo pohujša nad kakim dobrim delom? — Ali je pohujšanja kriv tisti, ki po¬ hujšanje daje, pa nikogar ž njim ne pohujša? — Ali je pohujšanje velik greh? — Kaj naj nas od- vračuje od pohujšanja? — Kaj je storiti tistemu, ki je bližnjega na telesu ali na duši ali poškodoval ali pa clo umoril? 1. Pripovedoval sem vam zadnjič, kako zamore človek ali samega sebe ali svojega bližnjega na duši ubili ali poško¬ dovati. Obadvojno se zgodi z grehom. S smerlnim grehom, ^ ga človek stori, umori si svojo dušo, z majhnim grehom P a si jo poškoduje. In ako človek svojega bližnjega v smerlen & Pe h pripravi, ubije ga na duši; če ga pa v majhen greh pri— P rav i, poškoduje ga na duši. Ubijanje in poškodovanje bliž¬ jega na duši se imenuje pohujšanje, ktero je ali dano ali pa 'skano (vzeto). Od danega pohujšanja sem zadnjič obšimiši 8° v oriI, ter vam pravil, da se pohujšanje daje z besedo, z ne- ^'naurno in nesramožljivo nošo, z hudim djanjem in z opuščenjem dobrega. Zdaj vam moram tudi še od iskanega ali vzetega P°hujšanja kaj povedati: 2. Slišali ste, da iskano sli vzeto pohujšanje obstoji v , 6tn > da si kdo priložnost v greh vzame iz tega, kar kaki " ru gi človek ali govorf, ali stori, ali opusti, akoravno to go¬ njenje ali djunje ali opuščenje samo ob sebi napačno ni. — 616 - In zdaj zastavljam to-le vpraševanje: Kaj nam je storiti takrat, kedar se naš bi pohujša nad takim našim djanjem, ktero sam 0 ®, sebi nikakor napačno ni? Ali smo dolžni op° stl tako djanje? Da bomo na to vpraševanje pravi odgovor dobili, 01 ni°' ramo take djanja na troje razločiti. Take djanja vtegnejo bil> :■) .ji ali zapovedane in v zveličanje potrebne; ali pa b) nasvet° v ^j in same ob sebi dobre; ali pa c) take, ktere same 5 niso no dobre, ne hude. • v ii: ju ji a) Ako so dela, nad kterimi se nas 011 ne spodtika, zapovedane in v zveličanje potrebne, smejo se nikdar nikoli opuščati, če bi se tudi kdo hujšal nad njimi. Opuščati se ne smejo zato, ker je °P uS ®. ^ ali zanemarjanje lakih del greh; greha pa nikoli st° r ,j smemo, in to tudi takrat ne, da bi s lem greha obva kakega drugega človeka: zakaj človek mora samega sebe poprej ljubiti, in potem še le druge, in nikoli ne sme S fl ^ sebe pognbljevati zato, da bi druge ovaroval pohujšanj* ^ Po tem takem ni pripuščeno lagati, nedolžnost P re £''! ra pje' zatirati, z zaničevavci svete vere v en rog trobiti, z . | ^ S ( j I , e vil ) i vavci posta mesne jedi vživati ob zapovedanih poštnin da bi se s tim pohujšanja ovarovali drugi ljudje. se Morebiti pa kdo misli: Saj kakšen majhen £ re po¬ storiti, da se pohujšanje odverne, in bližnji obvaruje s ^ greha?—Toda sv. Tomaž na to lako-le odgovori: n* 11 glor iti, hen greh je razžaljenje božje, in nobeden ga ne s,n ® do bi ž njim kak drugi greh odvernil, ko bi tudi sm< f bil; zakaj človek mora Boga bolj ljubiti, kakor p a ^ g[() rib> ravno zato nobenega, in tudi majhnega greha ne da bi ž njim kako pohujšanje odvernil od bližnjega. b) Ako se kdo pohujša nad takim delom, pa li ^ al' c e sicer dobro in nasvetovano, vendar zapovedano, ne moremo ker naravnost razsoji ’ jju, treba storili ali opustiti, ampak je treba razloček ° s 010 \e - 617 - tako pohujšanje izhaja ali iz nevednosti ali iz slabosti ali pa iz hudobije. Ako se tako iskano ali vzeto pohujšanje izhaja iz hude volje, imenuje se farizejsko pohujšanje zato, ko so se farizeji nad Jezusovimi dobrimi deli, kedar je — na primero— ob sabotah čudeže delal, ter bolnike ozdravljeval i. t. d. po¬ hujševali ravno zato, ker so hudobni bili, in so pri svoji hu¬ dobni volji vsem Jezusovim delom pripisovali hude namene.— In tu velja to-le pravilo: Zavoljo takega farizejskega pohujšanja dobrih del nikdar nikoli opuščati ne smemo, kakor jih tudi Jezus opuščal ni, ko je vkljub vsemu nerganju in obotavljanju fari¬ zejev vendar-le ob sabotah učil, ljudem dobrote delil, ter bol¬ nike ozdravljal in čudeže delal. Ko bi zavoljo takega fari¬ zejskega pohujšanja opuščati smeli dobre dela, bi kar naglo bili ob vse dobre dela, ob vso čednost in pobožnost. Toda že sama zdrava pamet spričuje in tudi Jezus uči, da nič ne smemo porajtali na tako farizejsko pohujšanje. Kedar so mu pravili njegovi učenci, da so se farizeji pohujšali nad njegovim naukom, rekel jim je Jezus: »Pustite jih; slepci so, in slepce vodijo." (Mat. 15, 14.) Kaj pa je tokrat storiti, kedar vidimo, da se je naš bližnji iz slabosti ali nevednosti pohujšal nad kakim našim dobrim delom? — Ako se pohujšanje našega bližnjega iz njegove ne¬ vednosti izhaja ali iz njegove slabosti, imenuje se njegovo pohujšanje otročje ali detičje pohujšanje. S takim po¬ hujšanjem so se bili pohujševali nekteri zmed pervih kristjanov, hi so te misli bili, da Mozesova postava veže tudi kristjane, 'n da tudi kristjani ne smejo vživati takih jedi, ktere so bile po Mozesovi postavi prepovedane; ravno zalo so se spodtikali nad drugimi kristjani, kteri so vži vali nektere v Mozesovi po¬ stavi prepovedane jedi, dasiravno v novi zavezi niso bile več prepovedane, kar se lahko posname iz prikazni, klero je sveti Peter imel. Videl je nekako posodo iz neba spuščati se na v-emljo, v kteri so bile vse štirinogate in lazijoče pozemeljske * iv »li in ptice neba. In je prišel glas do njega: „Vstani, Peter! zakolji in jej." Peter pa je rekel: „Tega ne, Gospodi ker nisem nikoli nič nugnjusnega in nečistega jedel." In glas - 618 - mu spet v drugič reče: „Kar je Bog očistil, ti nagnjusnega ne imenuj.* (Ap. dj. 10, 9-16.) Ta prikazen je sicer Petru iiajpoprej velevala to, naj tudi nevernike sprejemlje v sveto cerkev božjo; pri vsem tem pa je vendar-le tudi na znanje dala, da Mozesova postava v ozir takih in enakih reči, kakor je bilo vživanje nekterih Judom prepovedanih jedi, pri kristjanih nima več veljave, in da so prav ravnali tisti kristjani, ki so zmerno vživali to, kar jim je Bog sam odkazal v vžitek. Enako pohujšanje je znano tudi iz življenja sv. Arzenija. Sv. Arzenij, ki je poslednje dni svojega življenja v nekem sa¬ mostanu prebil, obolel je prav hudo. V tej bolezni mu je njegov spovednik ojstro zapovedal, da se je moral zavoljo svoje silne slabotnosti na žimnico (matrac) vleči in si podglavnico djati pod glavo. Prišel pa je iz puščave neki star samotarec obiskat sv. Arzenija, in se je spodtikal nad tem, da je Arzenij tako nenavadno posteljo imel. Duhoven, ki je bolniku stresel, zapazil je kmalu, nad čem da se samotarec spodtika in pohuj¬ šuje. In tedaj ga vzame na stran, ter ga vprašuje, v kakšnem stanu da se je znašel med svetom, preden sc je pominišil?-" „Bil sem pastir*, odgovori samotarec, „in nisem iir.el toliko* kolikor mi je bilo potreba, da bi bil živel.* „če je taka , zaverne ga duhoven, „imate v miniškem stanu gotovo bolj zložno življenje, kakor ste ga imeli v svojem poprejnem stanu. Z Arzenijem pa ni taka: Arzenij je bil poprej odgojitelj ce¬ sarjev, imel je vsega v obilo, imel je hrano sladnostno, in j® spal na dobri mehki postelji. Ali se bole tedaj spodtikali na tem, da smo mu zavoljo njegove starosti in zavoljo njego ve hude bolezni nekoliko polajšanja poskerbeli s tem, da smo mu podglavnico dali in žimnico, ktera ni dosti bolj mehka, k»k° r kamen?* Minihi so bili dobro delo storili nad sv. Arzenijem* stari samotarec pa se je bil vendar-le pohujšal nad tem do n delom, dokler ni bil pravega podučenja dobil. - 619 - Tudi sveto evangelje nam v ozir tega pripoveduje enako podučno prigodbo: „Šest dni pred veliko nočjo je Jezus prišel v Betnnijo, kjer je bil Lazar umeri, kterega je Jezus obudil. Napravili so mu pa ondi večerjo, in Maria je stregla; Lazar pa je bil eden zmed njih, ki so bili pri mizi. Marija je tedaj vzela libro dragega mazila, prave narde, in je mazilila Jezusove noge in brisala njegove noge s svojimi lasmi, in hiša je bila napolnjena z duhom mazila. Eden njegovih učencev tedaj, Judež Iškarijot, tisti, kteri ga je imel izdati, je rekel: Zakaj se to mazilo ni prodalo za tri slo denarjev, in dalo ubogim? To je pa rekel, ne, da bi mu bilo skerb za uboge, temveč, ker je bil tat, in je mošnjo imel, in je nosil, kar je bilo vanjo verženo. Jezus je tedaj rekel: Pustite jo, da to za dan mojega pogreba prihrani, (to je: Pustite jo, da me že zdaj mazili z ozirom na moj pogreb), zakaj uboge imate vselej med seboj, mene pa nimate vselej.* (Jan. 12, 1 — 8.) „Zakaj dobro delo je storila nad menoj*, blago delo ljubezni in spoštovanja. (Mat. 26, 10.) Tako je bil Jezus lepo podučil svojega lakomnega učenca, kteri se je bil spodtikal in po- hujšal nad dobrim delom, kterega je bila Marija storila pred Jezusom. Enako je treba podučiti vse tiste, ki se ali iz nevednosti ali iz človeške slabosti spodtikajo nad kakim dobrim delom. Lepo podučenje bo pohujšanje ustavilo in ga odpravilo. — Ako se pa to storili ne da, se mora dobro delo odložili na prihodnji, bolj pritožni čas. „Toda za vselej se ne sme od¬ ložiti*, uči sv. Tomaž, „ampak le za toliko časa, dokler niso nevedni podučeni, in dokler ni s podučenjem pot zaperta po¬ hujšanju.* Tega pravila in vodila se je treba deržati v ozir takih del, ktere so same ob sebi sicer dobre, toda ne lerdo zapo¬ vedane. — Kaj pa je - 620 - c) storiti, kedar se kdo pohujša nad takim delom, ktero nima nič v sebi, in ktero samo ob sebi ni ne dobro ne hudo? Take dela je treba opustiti, in sicer opuščali tako dolgo, dokler bi vtegnile ljudem v spodtiko bili in v pohujšanje služiti. V lo nas zavezuje že keršanska ljubezen, ktera nam veleva, da greha varujemo svojega bližnjega. Tako bi bilo ravnati, ter opuščati hlapčevske dela o sopraznikih, ako bi se še tu ali tam ljudje spodtikali nad takimi deli ob omenjenih dnevih. Tako bi bilo ravnati, ter opuščati vživanje mesnih jedi ob sobotah, ko bi se ljudje v kakem kraju pohujševali nad takim vživanjeni, dasiravno nam je sednjne dni dovoljeno. Ravno tako je pa tudi marsikaj treba storiti, kar sicer ni zapovedano, dasiravno bi se prav lahko in kar brez vsega greha opustiti smelo, ako bi vidili, da bi se nad opuščanjem vtegnil kdo pohujšati. Kristus, kralj nebes in zemlje, ni bil dolžen dacnega plačila odrajtovati; pa ga je vendar le plačal, da drugih ljudi ni pohnjšnl. (Mat. 17, 23 — 26.) Mar ja, pre- čista devica, ni bila zavezana iti k očiščevanju; pa je vendar le šla, da bi se ne bili ljudje pohujševali nad njo. (Luk. 2,22.) — Sv. Pavl je dobro vedel, da v novi zavezi obreza ni potrebna; pa je vendar le obrezal svojega učenca Timoteja, da se terdovralni Judje niso pohujšali nad njim. Tako stori tudi ti, ljubi kristjan! v enakih okoljščinab kaj takega. kar ti sicer ni zapovedano; pa bi se vendar ljudje pohujšali, ko bi tistega ne hotel storiti. Ako te, postavim, pelja memo te in une cerkve, in ko do perve cerkve prideš, zazvoni „Zdravemarijo a . se spodobno razkrij, ter obmoli „Angeljevo češčenje". Ko dalje greš, in do druge cerkve prideš, se tudi ondi zvon oglasi, in ljudi k molitvi vabi. Akoravno si bil „Angeljevo češcenje“ že poprej odmolil. ' n tedaj spolnil to svojo dolžnost, vendar se le še v drugo odkrij, ter še enkrat molitev opravi, da bi se ti kje ljudje, ki 10 zdaj vidijo, pa ne vedo, da si že poprej molil, ne pohujšali nad teboj, in ne mislili, da nočeš moliti „Angeljeveg a češčenja“. — 621 — Ali se pa deržimo teh naukov? Mislim, da se tudi v ozir tega ne moremo nič kaj prav pohvalili! Zakaj — koliko je kristjanov, ki se pregrešijo s tim, da se pohujšanje dajati ne varujejo tako, kakor je bilo zdaj rečeno, in si iz tega nič vesti ne delajo, ter ne prevdarijo škode, ktero bližnjemu na- rejajo s svojim napačnim ravnanjem! V tem se pregrešiš, kristjana ti, s svojimi novimi nošami, ter s tako obleko in opravo, s takim vedenjem in obnašanjem, ki je bližnjemu v spodtikljej in pohujšanje. Če tudi ti pri tem nimaš nobenih slabih namenov, si vendar le pohujšljivka, ker veš, da se tvoj bliženj spodtikuje nad tvojo nošo in tvojim obnašanjem, pa Vsega tega vendar le ne opustiš. V tem se pregrešiš, kristjan ti, ki zahajaš v to ali uno hišo, in imaš prijazno znanje s to ali uno osebo; pa vsega tega vendar le nočeš opustiti, akoravno veš, da se ljudje nad lem pohujšujejo. Ti si pohujšljivec, akoravno se izgovarjaš in praviš: »ljudje naj govorijo, kar hočejo; kaj mi je mar za to? Saj nič kudega ne delam!“ — Sv. Pavl ni tako delal, in ni tako go¬ voril; marveč je rekel: „Ako jed mojega brata pohujša, ne bom mesa jedel na vekomej, da ne pohujšam svojega brata.“ (I. Kor. 8, 13.) 3. Ali je pohujšanja kriv on, ki očitno go¬ vori ali stori kaj hudega, akoravno ga nihče ne Posnema? To je, da je kriv pohujšanja! — Kristus, naš Gospod in Zveličar, ni mogel pohujšan biti. Kedar je pa napovedal svoje trpljenje in svojo smert, klcra je bila potrebna v odrešenje Ni, hotel ga je Peter od lerpljenja in od smerli odverniti; b>da Jezus ga resno za verne, ter mu reče: „Poberi se spred ^ne, satan! v pohujšanje si mi, ker ne umeš, kar je božjega, ani pak kar je človeškega.“ (Mat. 16, 23.) h te prigodbe je °oilno, da je pohujšanja kriv, kdor koga drugega od dobrega °dvracuje ali v hudo zapeljuje, akoravno ga od dobrega ne °dverna in ga v hudo ne zapelje. In kako bi neki ne bil P°hujšanja kriv? Kaj ne, da ni brez zadolženja tak človek, eri bi kamnje lučal po ljudeh, če bi pri tem nikogar ne - 622 zadel in nikogar ne ranil? Ravno tako bi tudi brez zadolženja ne bil, kdor bi pohujšljivo živel, čc bi se tudi nobeden ne po- hujšal nad njim: podoben je človeku, kteri je posodo s strupom nalil, če tudi še nikogar ni, da bi po njej segel in jo izpili— In kdo ve, če je koga pohujšal ali ne? Škoda se lahko zgodi v sercu, da le Bog sam za-njo ve. Lahko se zgodi, da vsejana ljulika pozneje obrodi hudoben sad, kteri je sad danega pohuj¬ šanja.— Preprijazno pecanje z drugim spolom, vasovanje, ples, nesramno govorjenje in kar je še kaj takega ali enakega, — dušo spridi, ter jo polagoma pripravlja v hude padce, kteri se pozneje razodevajo! 4. Ali je velik greh, ako kdo bližnjega po- hujša? Bližnjega pohujšali je velik greh, ako se s pohujšanjem bližnjemu v smerlne grehe priložnost daje; — in je majhen greh, ako se bližnji s pohujšanjem v majhne grehe pripravi. Toda le redkoma bo pohujšani ali zapeljani človek samo pri majnih grehih ostal; le rado se zgodi, da iz malih grehov polagoma pade y velike grehe. Rovno zato pohujšanje tudi le maloklerikrat samo majhen greh ostane, ampak je večidel vehk- velik greh. To se lahko posname iz besed Zvelicarjevib, ki jih v ozir pohujšanja govori, rekoč: „Kdor pohujša klerega teh malih, ki v mene verujejo, bilo bi mu bolje, da bi se mu obesil mlinsk kamen na vrat, in bi se potopil v globočino morja. Gorje svetu zavoljo pohujšanja! Pohujšanja sicer morajo priti, ali vendar gorje tistemu človeku, po klerem pohujšanje pride! Ako te pa tvoja roka ali tvoja noga pohujša, odsekaj jo in verzi jo od sebe; bolje ti je hromemu ali kruljevemu iti v življenje, kakor dve roki ali dve nogi imeti, pa verženemu biti v večni ogenj. In ako te tvoje oko pohujša, izderi ga in verzi ga od sebe; bolje ti je, z enim očesom iti v življenje, kakor dve očesi imeti, pa verženemu biti v peklenski ogenj.“ (Mat. 18, 6—9.) Te resnobne, strahu in grozepolne besede Zveličarjev© vsakleremu, ki ni še popolnoma oslepel na svoji duši, l a ^° oči odpro, da spozna, kako huda reč da je pohujšanje. — 623 — Zakaj pa je pohujšanje tolikanj velik greh? Pohujšanje je tolikanj velik greh zavoljo strašnih nasledov, ki jih vodi za seboj. En sam pohujšljiv zgled, ki ga je kdo dajal, ena sama spodtikljiva beseda, ktero je kdo govoril, vtegne Pohujšati in v greh pripraviti ne le samo enega človeka, ampak brez števila ljudi, ljudi, klerih tisti, ki je pervi pohujšanje dajal, 'norda še ne pozna ne; ljuti, kterih morda še do na svetu ni bilo takrat, kedar je bilo pohujšanje dano. Pervi namreč, ki je bil pohujšan, pohujša drugega, drugi tretjega, tretji ceterlega in tako naprej; in morda bodo že zdavnej prekopane pohujšljivceve kosti, ko bo pohujšanje le še rasllo, se množilo in širilo po svetu. Oj kolika neprecenljiva škoda, kolika nezmerna ne¬ sreča 1 Pa ko bi pohujšljivec tudi nič več ne, kakor samo le e nega človeka v greh in pogubljenje pripravil, bila bi to ne- ' z r«ceno velika škoda. Božja volja je, da bi bili zveličani vsi ljudje; človek pa, ki bližnjega pohujša, božji volji kar narav¬ nost nasproti ravna, in bližnjemu v pogubljenje pomaga, namesto da bi mu pomagal v zveličanje. Pohujšljivec, ki bližnjega v kak greh zapelje, mu s tim odvzame nedolžnost, božjo gnado, mir vesti in nebeško kraljestvo. In kako ne bo pohujšanje Velika pregreha, ker je Kristus tolikanj terpel, in tudi svojo kerv prelil, da je nas iz sužnosti hudičeve rešil; pohujšljivec Pa človeka spet, tako rekoč, iz Kristusovih rok izterga, in ga hudiču izda! Kaj more biti hujšega, kakor je to! Zato pa tudi sv. Avguštin kar naravnost pove in pravi: »Vsi tisti, ki po¬ hujšanje dajejo, krivi so duhovnega uboja.“ In sv. Tomaž iz Vilanove pristavlja, rekoč: »Najstrašnejši uboj je dušni uboj. 0 kako strašna reč bi ti mogla biti to, da kdo zavoljo tebe vekomej v peklu gori! Jaz bi rajši sto ljudi •m telesu umoril, kakor pa da bi le eno samo dušo n a vekomej v ogenj pripravil, ako bi se dolg meril le po (storjeni) škodi, in ne po (budi) volji. Zakaj ako že Abelj— n °va kri tako močno v nebo kriči zoper njegovega brala, kolikanj močnejši bo še le kerv na vekomaj zaveržene duše kričala zoper njenega morivca? O kako tožujejo! kako kričijo! kako preklinjajo in sklicujejo vse hudo na božji pravici zoper — 624 - tiste, kteri so jim bili krivi tolikega zla, tolike nesreče, in kleri so jim na pot nastavili zadergo, ktera jih je potegnila v toliko nesrečo." 5. Kaj nas odvračuje, da bi pohujšanja ne dajali? Od pohujšanja naj nas odvračuje: a) Misel, da se hudovoljno vstavlja božji volji tisti, kteri radovoljno bližnjega pohujšuje; in da mora bili tedaj pohujšljivec neizrečeno ostuden in nagnjusen v božjih oččh. — Sv. Pavl pravi: „To namreč je volja božja: vase posvečenje", to je: vse, kar Bog od nas hoče, je, da bi se posvetili, (I. Tes. 4, 3.) in zveličali: pohujšljivec pa hoče in si prizadeva, ljudi hudobne naredili, in jih v pogubljenje pri¬ praviti.— Po preroku Ecehielu (33, 3.) tako-le govori Gospod Bog: „Kakor resnično jaz živim, pravi Gospod: Nočem smerti hudobnega, temveč da se hudobni verne s svojega pota, in živi"; pohujšljivec si pa prizadeva, hudobne v hudobiji uterdo- vati, nedolžne pa zapeljevati, da tako ti in uni umerjejo v svojih grehih; namesto da bi jim pomagal v večno življenje) jim tedaj pomaga v večno pogubljenje. Po tem takem se pohujšljivec varaš vstavlja božji volji. Od pohujšanja nas mora odvračevati: b) Misel, da je pohujšljivec satanov pomagavec, namestnik hudičev, kleri vedno na to gre, da bi pomoril duše, z drago kervjo Kristusovo odkupljene. „Hudič je morivec od začetka", piše sv. Janez (8,44 ). Zatorej opominja sv. P»vl in pravi: „Nikar ne pogubljaj lega, za klerega je Kristus umeri.* (Rimlj. 14, 15.) Pohujšljivec pa se nič ne zmeni za to Pavlovo opominjevanje, marveč si še do prizadeva, razširjati in razte¬ govati kraljestvo satanovo, in prav veseli ga, ako ima veliko tovaršev. Sv. Pavl je nekemu vražarju, po imenu Elima, kteri si je prizadeval, odverniti oblastnika Sergija Pavla, da bi ne bil poslušal besede božje, serdito pa pravično rekel: „0 poln vse goljufije in vse lažnjivosti, sin hudičev, sovražnik vse pravice) ne nehaš prevračati pravih potov Gospodovih!" (Ap.dj.l3 > $•) 625 — Ravno tako bi se moglo tudi hudobnim pohujšljivcem reči, da so sovražniki vse pravičnosti, namestniki, poinagavci in otroci hudičevi. Sv. škof Ciprijnn pravi: „Kdor bližnjemu pomaga v zveličanje, je namestnik Jezusov; kdor pa bližnjemu pomaga V pogubljenje, je namestnik hudičev." Od pohujšanja nas mora odvračevati: c) Misel na strašne nasledke pohujšanja in zapeljevanja; zakaj zapeljanec in pohujšanec sta večidel tudi zapeljivca in pohujšljivca drugim, in tako se greh vedno množi. — Kajnovi otroci so pohujšali ves človeški rod. Od pohujšanja nas mora odvračevati: d) Misel, da je po h u j š 1 j i v ec sovražnik Kristu¬ sov, ki, tako rekoč zametava in v nič deva sveto rešnjo Kristusovo kerv. Kristus je tako neizrečeno veliko lerpel, in je vso svojo kerv prelil, da bi nas rešil iz sužnosti hudičeve: pohujšljivec pa gre, in ljudi Jezusu silama iz rok terga in jih hudiču izdaja. — Pohujšljivec razdeva Jezusovo kraljestvo, ker ljudem brani in jih odvračuje Bogu služiti. — „Ako se pa tako pregrešite nad brali, in ranite njih slabo vest, pregrešite se nad Kristusom." (I. Kor. 8.) Pohujšljivec je tedaj sovražnik križa Jezusovega, ker bratom njegovim brani, da bi no bili zveličani. Od pohujšanja nas mora odvračevati: e) Misel na strašno žuganje Jezusovo, s kterim žuga pohujšljivcem. (Mat. 18,6 — 9.) Ako Zveličar pravi, da bi bilo pohujšljivcu, ki nedolžnega človeka pohujša, boljši, da bi se mu mlinsk kamen na vrat obesil in da bi se potopil v globočino morja, mislimo si že lahko, da se pohujšljivcem ne bo dobra godila na unem svetu. Strah me je in groza, a ko premišljujem, kako bo pohujšljivec pred sodbo obstal, ker ho toliko duš zoper njega za maščevanje klicalo; — pa ne le samo te duše, ampak tudi angeljvarhi teh zgubljenih duš, ki so 40 Keri, nauk, - 626 - z veliko britkostjo priče bili njihovega znpeljanja; — pa ne le ti angeljvarhi, ampak še tudi rane Jezusa Kristusa, ktere so kervavele nekdaj za zveličanje teh duš, da bi bile zveličane, pa vendar le niso zveličane, ter niso zveličane zavoljo po- hujšijivca, ki jih je zapeljal in v pogubljenje potisnil. Dobro premislite yse to, in vas bo gotovo strah in groza pred pohujšanjem, in se bote skerbno varovali, da ga ne bole nikomur dajali. 6. Na versti nam je zdaj imenitno vpraševanje: Kaj je storiti tistemu, ki je bližnjega po¬ škodoval ali pa clo umoril ali na telesu ali pa na duši? A. Kdor bi bil bližnjega na telesu ubil ali umoril, je dolžen z ojslro in dolgo pokoro Bogu zadostovali. Na vso moč naj si prizadeva, da milost najde pri Bogu. V pervih časih keršanstva je sveta cerkev ubijavce obsojevala v ojstro očitno pokoro za ves čas življenja, in še le v zadnji bolezni jih je obhajala, ako so vsi skesani bili. Kdor je koga umoril ali ubil, mu se ve da ne more po vrednosti škode poverniti; dolžen je pa po svoji moči škodo povračevali njegovim otro¬ kom in drugim ljudem, kterim se je škoda godila po tistem uboju. Kdor je bližnjega udaril ali mu kako drugač telo po¬ škodoval, ne bo že samo s lem vsega opravil, da svoj greh obžaluje in se ga kesa, ampak mora svojemu poškodovanemu bližnjemu tudi še plačati in poverniti, kar je razdal za zdravila in zdravnika; in plačali in poverniti mu mora tudi škodo, ktero je imel s tem, da v bolezni ni mogel ni delati in svojih opravil opravljati. B. Tisti, ki je svojega bližnjega na duši ubil ali poškodoval, ter pohujšal, mora se svojega greha skesati in spovedati, zraven tega more pa tudi še na vso moč po¬ pravljati pohujšanje in vso škodo, ktera se je izhajala iz po¬ hujšanja. — Tatje, goljufi, obrekovovci in drugi krivičniki so dolžni opravljati in poravnati škodo, ktero so bližnjemu storili s tatvino goljufijo ali obrekovanjem; ako lega ne storijo, od- puščenja grehov nikakor ne morejo zadobiti: ravno tako, i n 627 še vse bolj so pohujšljivci dolžni popravljali in poravnali vso škodo, klero so bližnjemu storili na njegovi duši. Kako pa mora pohujšljivec popravljati pohuj¬ šanje in iz pohujšanja izvirajočo škodo? Težko je in večidel nemogoče popraviti vse pohujšanje in vso škodo, ktero je pohujšanje naredilo, zakaj pohujšljivec nima v svoji oblasti božje gnade in spreobernjenja pohujšanca; — pri vsem tem pa le vendar lak nesrečen grešnik obupati ne sme, ampak naj zaupa v božjo milost, zraven tega pa naj tudi sam od svoje strani stori toliko, kolikor mu je mogoče. Torej naj: a) opušča vse tisto, in se loči od vsega tistega, nad čimur so se ljudje pohujšali, če bi mu bilo to tudi še tolikanj težko, in če bi mogel zavoljo lega tudi kako časno škodo terpeti. Ako ima, postavim, kdo kakega človeka v službi, po kterem je bližnjega pohujšal, naj ga od hiše odpravi. Ako je hlapec ali dekla kakemu domačemu človeku v pohuj¬ šanje, naj službo popusti. V hišo, v kteri so drugi njega pohujšali, ali v kteri jo on druge pohujšal, noj človek nikar nič več ne hodi po nepotrebnem. Serčno naj stori ali opusti, kar je potrebno, da se zalare pohujšanje, in če mu nad tem tudi serce kervavi. (Mat. 18, 8. 9.) b) Na daljo naj z vsem svojim djanjem in nehanjem pokaže, da ni nič več tak, kakoršen je bil, in da mu je močno žal zavoljo storjenega pohujšanja, in ob prilož- nem času naj tudi očitno spozna svojo hudobijo, Očitni grešniki s o očitnega poniževanja potrebni in so dolžni, s spokornim življenjem dober zgled dajati sosebno tistim, ktere so pohujšali. Sv. Peter je bil Jezusa v pričo drugih zatajil, zalo ga je pa tudi potlej pred drugimi s toliko gorečnostjo očitno spoznal. Marija Magdalena je bila poprej očitna grešnica, zalo je pa , tudi potlej očitno, ter vpričo povabljenih pri Jezusovih nogah solze prelivala, ter svoje grešno življenje objokovala. — Sveta Marjeta Kortonska je poprej ljudem veliko pohujšanja dajala, potem pa se je tudi očitno poniževala, ter Bogu in ljudem Gostovala. — Taki očitni grešniki pa, ki sicer pravijo, da se 40 * l 628 — hočejo poboljšati, pa skrivajo svoje poboljšanje, da bi jih ljudje ne zasmehovali, še zmerom grešniki ostanejo, ker nočejo z očitnim poboljšanjem zatirati pohujšanja. c) Pohujšljivec naj pohujšane ljudi podučuje in naj jim prigovarja, naj nikar tako ne živijo, kakor so poprej nad njim vidili, in naj si prizedeva grešnikov spreoberniti tem več, tem več ko je bil poprej ljudi pohujšal. Da je to potrebno, je še clo hudobni kralj Antioh spoznal, ki je bil silo veliko pohujšanja naredil; kedar je pa obolel, in mu ni nihče mogel pomagati, delal je lepe obljube Bogu, ter rekel, da hoče Ju¬ dovsko vero, ktera je v stari zavezi prava vera bila, in ktero je poprej tako silovito preganjal, oznanovali po vseh krajih zemlje. (II. Mak. 9, 17.) —Sv. Pavl je pred svojim spreobcr- njem ljudi od Jezusa odvračeval; po svojem spreobernjenju pa si je na vso moč prizadeval, ljudi pridobivati križanemu Jezusu. — Ravno tako naj tudi še zdaj vsakdo, kije bližnjega pohujšal, z lepim podučevanjem in gorečim opominjevanjem in priserčnimi prošnjami nazaj na pravo pot ravna zapeljanega bližnjega. d) Pohujšljivec naj tudi goreče moli za tiste, ktere je pohujšal. Človeku je večidel nemogoče popraviti vse, kar je hudega storil s svojim pohujšanjem; zatorej naj prav ponižno in priserčno prosi Boga, da njemu in vsem od njega pohujšanim potrebno gnado da, po kteri se bodo resnično spokorili in spreobernili. Po teh naukih se vsakdo ravnaj, ki je kdaj pohujšal svo¬ jega bližnjega; zakaj vedi, kristjan! da vse to, akoravno je težavno, ti je vendar le storiti potrebno, ako hočeš kdaj milost in usmiljenje pri Bogu doseči. Amen. I 629 Ka LX. Ker sanski nauk. j zapoveduje peta božja zapoved? — do žival? Dolžnosti V zadnjem keršanskem nauku ste slišali odgovor na hu'* ''nje: kaj nam je storiti takrat, kedar se naš bližnji po- J Sa nad takim našim djanjem, ktero samo ob sebi nikakor ša T ,Ct, ° ni? — na dalje odgovor na vprašanje: Ali je pohuj- ga Ja , kriv ki očitno govori ali stori kaj hudega, akoravno Sh' t ne posnema? — po tem na vprašanje: Ali je velik n as ’ °ko kdo bližnjega pohujša? — potem na vprašanje: Kaj š e advr ačuje, da bi pohujšanja ne dajali? — in na zadnje P°šk H° V ° r na v P rašan J e: Ka J je storiti tistemu, ki je bližnjega ° a °va| ali pa clo umoril ali na telesu ali pa na duši? v P r aša • ^ anes P a vam kom na jP°P re j odgovoril na to-le ^ a j nam je v peti zapovedi zapovedano? ^ peti zapovedi božji je zapovedano? če žt) a -^ se bi in svojemu bližnjemu skerbeti za ke Se( j atorn ° in natorno življenje, ali — da z drugo N Povem — za dušno in telesno življenje in zdravje. ^iy] je^°P re j m oramo tedaj skerbeti za svoje °kra tl i| Ii ^ e ’ * e: skerbni moramo biti, da si svoj ®n e P°šk 0( ] u ani Var ujemo greha, kleri, ako je majhen, nam dušo P a (n 0r .| e ’ a k° je pa velik, nam jo umori. Od druge strani Hrame^ sv °j° du ®° poživljati s tim, da prejemljemo svete n e > da molimo in premišljujemo večne resnice, da ne čeznatorno je: skerbni moramo biti, da si svojo lastno dušo , ž ‘vo in zdravo. To se pa zgodi s tem, da se od — 630 - vgasne v njej ceznatorno življenje. To je perva in najpotreb- niša reč; zakaj: „Kaj bi človeku pomagalo, ako bi si tudi ves svet pridobil, na svoji duši pa bi škodo terpel?" veli usmiljeni Jezus. (Mat. 16, 26.) Ravno zato je pa tudi tistemu kralju, ki je nekaj pre¬ grešnega od njega zahteval, lepo odgovoril sveti oče papež, ter mu rekel: „Ako bi dve duši imel, bi vlegnil eno v ne¬ varnost postaviti, da bi ti voljo spolnil. Ker pa le eno samo dušo imam, ni je reči na svetu, ktera bi me pripravila v to, da bi v nevarnost večnega pogubljenja postavljal svojo dušo. 8 Cio od hudiča se vtegnemo učiti, da moramo skerbni biti za svojo dušo! In ali mar to ni res prav čudno, da si hudič več truda prizadeva, da bi našo dušo pogubil, kakor si pa nekteri ljudje prizadevajo, da bi jo rešili? „0 nespamet!" zakliče nek duhoven učenik vsakemu takemu človeku, „ti ne šteješ svoje duše tolikega truda vredne, da bi za-njo skerbel; hudič pa jo tako visoko ceni, da se mu prevelik ne zdi noben trud, po kterem bi si jo vtegnil spraviti pod svojo oblast." Skerb za dušno življenje in zdravje pa nas prav nič ne zavira, da bi pri tem ne mogli ob enem tudi za telesno življenje in zdravje skerbeti. Naše telo je hiša naše duše in orodje naše duše, in mu je namenjeno, da se bo ob vstajenju teles z dušo spet sklenilo, in ž njo vred vdeleževalo večnega nebeškega veličastva. Nek keršansk učenik pravi: „Telo je celica (hišica), in duša je puščavnik, kteri prebiva v tej celici, da bi ondi Bogu služil. Kedar celica razpade, nima duša stanovanja. Kakor pa človek ne more obstati brez stanovanja, tudi duša ne more obstati brez telesa." Ravno zato je skerb za naše natorno življenje in zdravje druga dolž¬ nost, ktero nam naklada peta božja zapoved, da bo po tem takem zdrava duša prebivala v zdravem telesu. —Za svoje telo pa prav skerbimo v pervič s tem, da ga preskerbimo s potrebnim, ter mu oskerbujemo zdravo zmerno hrano, dostojno obleko, ljubo snažnost, potreben počitek i.t.d. posebno pa v bolezni zdravnika in zdravila, kakor Bog sam veleva v sv. pismu, rekoč: „Spoštuj zdravnika zavoljo potrebe, zakaj Najviši ga je vstvaril. Vsako zdravilo je namreč od Boga, on pa od — 631 - kralja plačilo prejema. Umetnost zdravnika k časti povzdigne, ■a mogočni ga hvalijo. Naj viši je iz zemlje zdravila ustvaril, la razumen človek jih ne studi." (Sir. 38, 1 — 4.) — Za svoje telo prav skerbimo v drugič s lem, da se varujemo vsega nezmernega, ter svojega telesa preveč ne natezamo ne z duhovnimi ne s telesnimi deli in opravili ali pa s preobilnimi Pokorili. — Za svoje telo prav skerbimo v tretjič s lem, da Sft ogibljemo vsega pregrešnega, ter ga nikdar ne sla¬ bimo in ne poškodujemo s pregrehami, togoto, sovraštvom, Nečistostjo, pijanostjo i. t. d. Ker nam pa peta zapoved božja ukazuje, da si varujemo sumi svojega nalornega in čeznatornega življenja, nas ob enem tudi zavezuje, da smo skerbni tudi za svojega bližnjega natorno ‘n čeznatorno življenje, skerbni za njegovo telesno in dušno življenje in zdravje. — Ravno za to nam pela zapoved božja 113 dalje zapoveduje: b) bližnjemu dušne in telesne dobrote deliti, mu duhovne in telesne dela usmiljenja skazovati, k čimur nas že tudi sv. Pavl lepo opominja rekoč: „Vi pa, bratje, nikar ne nehajte, dobro delati." (II- Tes. 3, 13.) „Dobro pa delajmo, in se nikar ne utrudimo; ker ob svojem času bomo želi, ako Se ne utrudimo. Dokler tedaj čas imamo, delajmo dobro vsem, ^asti pa domačim po veri." (Galač 6, 9. 10.) Na dalje nam zapoveduje peta božja zapoved, da mo¬ ramo : c) mir in edinost imeti z vsemi ljudmi, tudi s tistimi, ki so nas razžalili. Sveti Pavl piše: „Nikomur ne vračujte hudega s hudim; prizadevajte si za dobro, ne le pred ilogoin, ampak tudi pred ysemi ljudmi. Ako je mogoče, koli¬ kor je pri vas, imejte mir z vsemi ljudmi. Ne delajte si sami pravice, preljubi! ampak dajte prostor jezi (božji). Zakaj pisano Meni gre maščevanje; jaz bom povernil, reče Gospod. Temveč ako je tvoj sovražnik lačen, daj mu jesti, ako je Ze jen, daj mu piti. Zakaj če to storiš, mu boš žerjavico na ?tuvo nosil. Ne daj se hudemu premagati, temveč premagaj hudo z dobrim/' (Rimlj. 12,17 — 21.) In Jezus mirne blagruje, - 632 - in jim zveličanje obeta, rekoč: „Blagor mirnim; otroci božji bodo imenovani." (Mat. 5, 9.) Peta zapoved božja nam tudi še zapoveduje: d) slehernemu dobre zglede dajati. To je sicer dolžen vsak človek, vendar pa še najbolj stariši, ki imajo otroke, in drugi naprejpostavljeni, ki imajo podložne pod svojo oblastjo. Jezus pravi: „Tako naj sveti vaša luč pred ljudmi, da vidijo vaše dobre dela, in (z enakimi dobrimi deli) častijo vašega Očeta, kteri je v nebesih." (Mat. 5,16.) — Dobre zglede moramo pa dajati iz dobrega namena, ter iz tega namena, da bi ž njimi svojo lastno dušo zveličali in dušo svojega bližnjega. Kdor bi pa dela opravljal in spodobno živel iz tega namena, da bi ga zavoljo tega ljudje hvalili in poveličevali, bi se s tem pred Bogom ob vso ceno svojih dobrih del pripravil, in bi bil farizejem v rodu, kterim je Jezus žugal s tolikanj strašnim gorje, (Mat. 23, 13 —33.) pa je tudi nam dal ta-Ie lepi nauk: „Glejte, da svojih dobrih del ne delate pred ljudmi, da bi vas vidili; sicer ne bote imeli plačila pri svojem Očetu, kteri je v nebesih." (Mat. 6, 1.) Poglejte, ljube dušel vse to nam zapoveduje peta božja zapoved. Le skerbno si prizadevajmo, da vse to zvesto spol- nujemo! Prizadevajmo si sosebno, da v miru živimo z vsemi ljudmi! Vsi ljudje, naj si že bodo iz našega kraja, božje stvari so, kakor mi, ktere je ustvaril ravno tisti Gospod, kteri je ustvaril tudi nas; vsi smo odkupljeni z ravno tisto ceno, ter z drago ceno svete rešnje kervi Kristusove. Vse to nas prav resnobno priganja, da v miru in edinosti živimo z vsemi ljudmi. In ko bi res v miru in edinosti skupej živeli, kako prijetno in srečno življenje bi že na tem svetu imeli! Na novo bi oživeli med nami tisti blaženi časi pervih kristjanov, kteri so bili vsi enega serca, enega duha. Prosimo Boga, ki je Bog miru, da tudi nam da ta prelepi dar, ter dar prave edinosti in ljubega miru! Ob enem si pa tudi sami od svoje strani vse prizadevajmo, da ohranimo med seboj la blaženi mir! Imejmo torej poterpljenje eden z drugim; zakaj kdor je preveč na vtis¬ njen, nima ne z drugimi poterpljenja, pa ga tudi drugi ž njim nimajo, in ljubi mir jim gre po zlem! Varujmo se napuha; - 633 - napuh je oče mnogih prepirov! Varujmo se pijanosti; med pijanci večidel ni ne miru ne pokoja! Varujmo se jeze in sovraštva; jeza in sovraštvo razdirala mir in pokoj, in vžigata pravde in prepiri Vsega tega se mi, ljubi moji! skerbno va¬ rujmo, nasproti pa mir ljubimo, razžaljenje radi odpustimo, slehernemu radi dobro storimo, in se med seboj tako ljubimo, kakor bi vsi skupaj le eno serce imeli in le eno dušo, da bomo po pravici zaslužili božji otroci imenovani bili, in da bomo nekdaj sprejeti v blaženo deželo miru, v kteri božji otroci večni mir vživajo in večno veselje! 3. Zdaj pa bomo obravnali še neko posebno vprašanje, in to je: Ali peta zapoved božja ne prepoveduje tudi, umoriti kako žival? Naka; zakaj živali so vstvnrjene človeku v porabo in korist. Bog namreč je sam ljudem dovolil, da si smejo živali v živež obračati. Rekel je: „Vse ribe morja so Yam v roke dane; in vse, kar se giblje in živi, bodi vam v jed; kakor zelene zeljišča vam dam vse.* (I. Moz. 9, 2. 3.) In sv. Av¬ guštin pravi: „Kedar slišimo: Ne ubijaj! tega ne razumevamo tako, kakor da bi bilo to rečeno od nespametnih žival, ker nam niso s pametjo v zvezi.* Ubijati tedaj smemo to ali uno žival, in si jo v prid obračati, bodi si v živež, ali v kako drugo rabo: Ali nam je pa tudi dovoljeno, mučiti ali terpin- oiti kako žival? To pa nam ni dovoljeno; in ako bi kdo po nepotrebnem kako žival mučil in terpinčil, pregrešil bi se s tim, ker je tudi *'val božja stvar, ki se zaničevati in terpinčiti ne sme, in * r aven tega bi tudi še na znanje dajal, da nima dobrega serca, a nipak da ima terdo in neusmiljeno serce. Kdor je terd in neusmiljen do žival, beržeje ko ne bo tudi terd in neusmiljen 0 ljudi. Da je žival mučiti in terpinčiti po nepotrebnem res z °per voljo božjo in zoper božjo zapoved, posname se iz tiste Pogodbe, ktero beremo v svetem pismu od Balaamove oslice, - 634 — kteri je, kedar jo je bil Balaam po nepotrebnem in krivičnem pretepal, Bog sam usta odperl, da je spregovorila, in se pri¬ tožila, rekoč: „Kaj sem ti storila? zakaj me tepeš ?" (IV.Moz. 22, 28.) Vsemu temu vkljub pa vendar le ljudje zoper živali strašno veliko grešijo: Pregrešijo se tisti, kteri ubogo žival stradati pustijo, ali jo pustijo v nečednosti in nesnagi hirati in konec jemati, jo s preveliko težo preobkladajo, jo po nepotrebnem in čez vso mero pretepavajo in pobijajo, jo pregrejejo, vročo na¬ pajajo, in jej s tim bolezni nakopavajo i. t. d. Ravno zalo ne bo nepotrebno, da vam tudi v ozir živali keršansko podučenje dam, ter vam odgovorim na vprašanje: Ktere dolžnosti imamo do živali? V ozir živali smo dolžni: a) preskerbeti živali zdravo in zadostno kermo, in jej privoščili potrebni počitek. Sveto pismo pravi: „Pravični skerbi tudi za svojo živino: hudobni pa je neusmi¬ ljenega serca.* (Pregov. 12, 10.) Karol, vojvoda Kalabrijan- ski, je sodnijske seje in obravnave v mestu Neapel vsak dan obiskoval. Ker se je pa bal, do bi morda stražarji ne dovolili slehernemu stopiti v sodnijsko sobo, napravil je zunaj sodnijske hiše drat, in na drat je bil navezan zvonec, kteri je bil na¬ ravnost v sodnijsko hišo napeljan, da bi ž njim zamogel po¬ zvoniti vsakdo, kteri bi rad s svojo tožbo ali pritožbo v hišo prišel. Kakor hitro je kdo za ta drat potegnil, oglasil se je zvonec od znotraj, in mahoma so se odperle vrata v sodnijsko hišo. Nekega dne pride staro, izstradano kljuse do tistega mesta, in dergno se ob drat. Drat se zmaje, zvonec se oglasi, vrata se odpro, in skoz vrata v hišo pogleda revno kljuse. Ko kljuseta zagledajo, nasmejajo se svetovavci, in pravijo: „Glejte, glejte Kapeletovega kljuseta!* Le samo vojvoda Karol se ni bil nasmejal, ampak je resnoben ostal, ko je zagledal ubogo žival, ktere ni bilo drugega, nego sama kost in koža. Oko se mu stnmm, in resno zaverne na smeh obernjene sve¬ tova vce, rekoč: „Ali mar ne veste, da imajo tudi živali p rfl " vico, iskati pri nas pravice? Nemudoma mi Kapeleta tu sem - 635 - speljite!« Kapele pride pred sodbo, in se nikakor ne doseli, ^kaj da j e poklican pred sodnike. Mož si namreč nikakor kil v nadi, da je njegovo zaverženo kljuse nenadama našlo likanj mogočnega zagovarjavca. Ko tedaj vojvoda Kapeleta Za gleda, verze se nanj z ojstro besedo, rekoč: „Zakaj pustiš s v°jeg a konja v tolikanj revnem stanu okrog tavali?" — Kapele ^govori: „Miloslni gospod! konj nič več ni za nobeno rabo, 1,1 zavergel bi ves denar, klerega bi obernil za njegovo kermo! Pa ti je bil v poprejnih letih vendar le za rabo, kaj ne?" ioni- rr ' • . m. m. w / V u je Karol, in Kapele zaverne: „Da, dokler je mlad bil, je konj, ki me je spremljeval v dvajset bitev." — reče vojvoda na to, „povej mi Kapele! ali so mar J^praš »Tak°^« r k° n ^’ ^ m e je spremljeval v dvajset bitev. a l n L oče pozabili poplačati ti tvojo službo in tvojo zvestobo ?" °f,j (fi a P e i e jeclja ves osupnjen: „Nikakor ne, marveč moram °čitu° s P 0znat '» da so me z dobrotami osipali!"—„In ti", mu Vo ^ ^ ar °l vedno resnobniši, „ti pa še borne hrane ne pri— čl^^^kogi živali, ktera ti je služila tako zvesto? Nehvaležni d 0tni| ' . P r * te J priči mi vzemi svojega ubogega konja seboj da ^ ln mu posihmalo doslojniši povračuj njegovo zvestobo, kaz en |ct ne k° doletela moja pravična nejevolja in zaslužena Ub 0 „ ‘ "7 Tako se je bil pravični vojvoda Karol potegnil za 0 z alirano žival. Sr e6i^ ^°* žn ' smo živali na pomoč prihiteti v ne- ce S ( e ln te rplj enju,—Pred hišo, ktera je stala blizo velike skl^j Sedela i e km etijska deklica, in je mleko in kruh jedla iz Da Vo Ce ‘. Po cesti se pripelje mož, ki je dvajset jagnjičkov Ona y Z| iaiel, ktere je peljal na somenj. Uboge živalice so Sa . 'tl dnina _ ;>viI in rr 1 ni• n So J -. ~ ~~-J. - 0 - - jim i- Iu “ e l ež ale na vozu z zvezanimi nogami, in glave S ° l ako ' n ?*i a * e čez voz. V serce so se deklici smilile, ko *®r P^v' nie k e lale. Voznik jej verze eno jagnje z voza, n.- 1 '. ^Na, deklica! to le jagnje ti dam; pa je merlvo: j,««, acKiica! to le jagnje u umu; p a J u ,ucl ‘ vu: skl e d ga ’ kamor ga hočeš!" Deklica se začudi, postavi svojo Iti »j C ° na trato, se milo ozira na ubogo jagnje, in ga boža. ŠibaV’ “ b °ga živalica začne po malem oči odpirati in se iag nj ’ fe ga j e deklica neizrečeno vesela, in tedaj gre, vzame ogrela V . nar °čje, ga zavije y svoj zastor (predpert), da bi ga ’ ln jagnje se giblje in oživlja zmerom bolj. Na to 636 - vzame deklica kosec kruha iz mleka, ter ga stisne jagnjičku med zobe, in jagnje, ktero bi bilo poprej od samega glada in terpinčenja že skor poginilo, si zdaj tako lepo opomore, da zameketa, in zmerom rajši j 6 , dokler se na noge ne postavi in ne shodi. Vsa vesela vzame zdaj deklica jagnje v naročje, ter ga nese v hišo k svojim staršem, ki so se ž njo vred veselili milega daru, kterega jim je bil dobrotljivi Bog naklonil, naklonil v plačilo za hčerkino miloserčnost do žival, c) Dolžni smo živali polajšati trud in težave.— Usmiljeni človek ne bo svoje živine le natepal in preklinjal, kedar vidi, da težko pelje ali clo ne more izpeljati, ampak bo lepo z živino ravnal, in jej pomagal, kar more, da živina lagleje potegne in izpelje in pri delu toliko ne terpi. — Neki Makedonski vojščak je vodil mulo, ktera je v vrečah denar nosila za kralja Aleksandra Velikega. Ko vojščak vidi, da je začela uboga žival že pešati, in da bi bila pod težo že skorej onemogla, usmili se je, ter jej breme odvzemo, in vreče sa¬ memu sebi na herbet naloži, da bi jih zanesel pred šotor do svojega kralja. Aleksander pa je bil nenadama zapazil to milo- serčno djanje vojščakovo, in tedaj stopi iz svojega šotora, in na ves glas pohvali vojščaka, ter mu reče: „Prav tako, verli mož! le idi, in nesi vreče z denarji v svoj lastni šotor: zakaj vreden si, da jih v lasti imaš.* d) Sosebno smo dolžni varovati mladi zarod, ter tičje jajca in mladiče drugih žival. — Filip Grizar (Grieser) je bil sin premožnega kmetovavca na Svabskem. Bil pa je Filip dobrega, rahločutnega serca, in kakor je bil sam svojega lastnega življenja vesel, veselil se je tudi, kedar je videl, da se tudi živali svojega življenja veselijo, in za ta ljubi, dragi dar božji vsaka po svoje Boga častijo. Serce se mu je veselja smejalo, kedar je slišal drobne ptičice po drevju veselo žvergoleli in druge živali po zemlji radostno skakljati, in tudi on je hvalil in priserčno zahvalil neskončno dobrotlji¬ vega in usmiljenega Boga. Nekega dne mu oče zapovedo, na j gre na njivo detelje nakosit za živino. Filip gre, in j® - 637 — že pokosil veliko leho detelje. Na enkrat pa zapazi, da ravno pred njim jerebica iz detelje sferfoli, in se vsede ne daleč od ondod na drugo njivo. ^Jerebica ima gotovo svoje gnjezdo v detelji*, misli si Filip, položi koso v kraj, in pogleda na tisto mesto, s kterega je bila izletela jerebica. Res je našel gnjezdo, in v gnjezdu jajčica. Pa pridni mladeneč ni gnjezda razmetal in jajčic potolkel, marveč je na miru pustil gnjezdo in deteljo krog gnjezda, ter vzel svojo koso in šel na drugo stran njive deteljo kosit, in žal mu je bilo, da je starko z gnjezda prepodil, dasiravno se je to zgodilo zoper njegovo voljo. „Bi mar na unem mestu dalje kosil, in jajčica pobral, ter jih domu odnesel?" je djal sam med seboj. „Tega ne ! ljuba živalica naj svoje gnjezdo ima, da si izvali svoje mla¬ diče.* Na to si deteljo naloži, nese jo domu, in pripoveduje očetu, kaj se mu je bilo prigodilo. Oče pohvalijo svojega sina, da je prav naredil. In dokler ni starka mladih izgojila in iz gnjezda izpeljala, nista šla detelje kosit na tisto mesto. 4. Poglejte, ljubi poslušavci! to so vam dolžnosti, ktere nam peta zapoved božja naklada v ozir žival. — Da jih zvesto spolnujemo, naj nas ne priganja le samo pela božja zapoved, ampak od ene strani tudi še plačilo, klero bo včasih že na tem svetu v del ljudem, kteri so milosercni do žival, od druge strani pa kazni, ktere včasih že tukaj na zemlji zadevajo člo¬ veka, ki je terdoserčen do žival in neusmiljen. Kako da je miloserčnost do žival že na tem svetu lepo poplačana bila, naj vam zraven poprej povedanih zgledov polerdi tudi še naslednja prigodba: Neki reven suženj, An- droklus po imenu, je bil utekel svojemu gospodu; pozneje pa je ^ vjet, in obsojen v smert. Privlečejo ga na prostorni kraj, to je bil obzidan s lerdnim zidovjem, in divjega leva nanj spustijo, da bi ga raztergal. Okrog in okrog je na zvišenih sedežih sedelo na tisuce ljudi, da bi vidili, kako bo divja zver faztergala ubogega človeka. Leva spustijo, in ves razdivjan Ptone proti Androklu, ali glej, ko Androkla zagleda, obstoji, ln namesto da bi ga raztergal, začne se mu prilizovati, ter prijazno roke lizali. Temu se ljudje čudijo, in vprašujejo — 638 — Androkla, kako je to bilo? In Androklus začne tako-le pri¬ povedovati: „Ko sem bil utekel svojemu gospodu, skril sem se v puščavi v neki berlog. In zdaj pride lev rujovč v ravno tisti berlog, in svojo taco kviško derže. Velik lem je tičal v njej, in mu prizadjal hudo bolečino. Potegnil sem mu tern iz tace, in mu polajšal bolečino. In od tistihmalo mi je lev lovil divjačinjo, ter mi jo donašal v duplino, in sva mirno skupej živela. Ob poslednjem lovu sva bila vlovljena obadva, in zdaj se veseli dobra žival, da me je spet našla.“ Hvalež¬ nosti divjega leva je bilo veselo vse ljudstvo, in je na vse gerlo kričalo: „Pustite, da živa ostaneta obadva: usmiljeni človek in hvaležni lev! u In res so Androklu življenje pustili, ter ga zraven tega tudi še lepo obdarovali. Lev pa ga je odsihmalo spremljeval, kamor koli je Androklus šel, kakor krotek kužek, ter nikdar nikomur nič žalega ni storil. Zdaj še en zgled, da človeka, ki je terdoserčen in ne¬ usmiljen do živali, včasih že na tem svetu doleti' zaslužena kazen: V mestu Abo na Finskem (Finnland) je bil o začetku tekočega stoletja po nesreči povožen neki pes. Na pol mertva, uboga žival se z veliko težavo zavleče do vrat nekega ler- govca, ki je z usnjem kupčeval. Imel pa je tergovec pet¬ najstletnega sina, ki je nad to revno živalijo doprinesel gro¬ zovito djanje. Ni mu bilo zadosti, da je le kamnje Iučal v usmiljenja vredno žival, ampak je šel, in poln lonec vrelega kropa prinesel, ter ga vlil na ranjenega, na pol merlvega psa. To terdoserčno djanje je zapazil mestni svetovavec, ki je na uni strani ceste svoje stanovanje imel, in ga je drugi dan pripovedoval v mestnem zboru. Mestni starašini pokličejo hudobneža pred sodbo, in ker se je skazalo, da je že večkrat živali terpinčil, in da za nobeno posvarjenje ni maral, so mu na prihodnji teržni dan osramotivno znamnje na vrat obesili v pričo vseh ljudi, in mu poverh odšteli še petnajst šib. Po božji dobrotljivi naredbi se tudi živali veselijo svojega življenja; ravno zalo pa tudi zoper božjo voljo ravna in so pregreši vsak tak človek, ki žival po nepotrebnem lerpinči in pobija, ali pa se še clo veseli njenega terpljenja. Mi nobeni 639 — živali nismo dali življenja; torej ga pa tudi hudovoljno in po nepotrebnem nobeni jemati ne smemo. Kdor po nepotrebnem živali lerpinči in se njenega terpljenja veseli, večidel bo ves terdoserčen in neusmiljen tudi do ljudi. Ravno zato vi, ker- šanski starši! skerbno glejte na to, da vaši otroci nikoli no¬ bene živali ne bodo terpinčili, ter jej terpljenje prizadevali po nepotrebnem, da ne postanejo terdoserčni do živali, — terdo- serčni do ljudi, — in na zadnje terdoserčni tudi do vas. Amen. LXI. Keršanski nauk. Od šeste božje zapovedi. — Kaj prepo¬ veduje šesta božja zapoved? — V šesti Napovedi božji so prepovedane nečiste misli in želje in nečiste besede. 1. V peti božji zapovedi je zapovedano, sebi in svojemu bližnjemu skerbeli za čeznatorno in natorno življenje in zdravje. Dolžni smo skerbeli za svoje dušno življenje in zdravje s lem, da se skerbno greha varujemo, v gnadi božji se ohranimo in v keršanski popolnamosti rastemo. Dolžni smo za svoje telesno zdravje in življenje skerbeli s lem, da se ogibamo vsega, kar k' nam vtegnilo zdravje spodkopati in življenje pokončali, in da si poskerbimo to, kar nam je potrebno, da si obranimo življenje in zdravje. In kakor za svoje lastno smo dolžni tudi svojega bližnjega dušno in telesno življenje in zdravje skerbeli: ra vno zato moramo bližnjemu dušne in telesne dobrote delili, mu duhovne in telesne dela usmiljenja skazovali; moramo mir in e dinost imeli z vsemi ljudmi, tudi s tistimi, ki so nas razžalili; Moramo slehernemu dobre zglede dajali. - 640 Od vsega tega sem zadnjič bolj na drobno govoril, tet pristavil, da moramo tudi do živali usmiljenje imeti, ter jej poskerbeti potrebno hrano, jej privoščiti potrebnega počitka, jej na pomoč prihiteti v nesreči in v lerpljenju, jej polajšati trud in težave, jej varovati mladega zaroda. — S tim je do¬ končan nauk od pete božje zapovedi. 2. Versta nanaša, da bom zdaj razlagal VI. božjo zapoved: Ne prešestuj. Začnem z vpraševanjem: Kaj nam Bog v šesti zapovedi prepoveduje? V šesti zapovedi nam Bog prepoveduje: I. Nečiste misli in želje, v ktere kdo privoli, ali nad kterimi ima radovoljno dopadanje. II. Nečiste besede, nesramne pogovore, klafarsko pre¬ pevanje in vsako nespodobno kvantanje in norčevanj® z jezikom. III. Vse nečiste dela in djanja. IV. Vse, kar v nečistost napeljuje. Od vsakterih reči bomo govorili posebej in na drobno, 1,1 sicer najpoprej: I. Od nečistih misli in žel j d. Od nečistih misli in želja bomo obširniši govorili P rl razlaganju devete božje zapovedi. Pri razlaganju šeste božj® zapovedi pa bo v ozir tega že zadosti, da vam odgovor dan 1 na vpraševanje: Ali so nespodobne misli in želje vselej greh? — 641 Nespodobne misli in želje takrat niso v greh prištete, kedar si jih človek ni sam kriv, in jih, če se mu v glavo silijo, od sebe odganja. Pregrešne pa so vselej takrat, kedar s* jih je človek sam kriv, kedar si nič ne prizadeva, da bi si jih iz glave izbijal, ali če še do dopadanje ima nad njimi. »Povem vam, da vsakdo, ki ženo pogleda, da jo poželi, je že prešestoval ž njo v svojem sercu“, pravi Kristus. (Mat. S, 28.) Kako skerbno bi se morali torej varovati vseh ne¬ spodobnih misel in željd, kako marljivo si jih iz glave izbijati in iz serca izganjati! — Toda z mislimi in željami je le rada taka, da ljudje večidel le malo porajtajo nanje, in da se za grehe storjene z mislimi in željami ne zmenijo dosti. In vendar so misli in želje tako rekoč kri naše duše. In bakoršna je njena kri, taka je tudi naša duša, ali spridena in bolna ali pa zdrava in dobra. In koliko težo da grehi, v mislih storjeni, pred Bogom imajo, že lahko posnamemo iz tega, da so grehi zoper svetega Duha po vecem le v mislih storjeni grehi. In grehe zoper svetega Duha štejemo med naj\ece grehe, o kterih sam Kristus pravi, da ne bodo odpuščeni ne v sedajnem, ne v prihodnjem življenju. Tudi je znana reč, da angelji niso ne prešestovali, ne hiš požigali, ne ljudi po¬ bijali in drugih enakih krivic doprinašali; ampak so bili iz nebes pahnjeni in v peklenski brezen verženi le samo zavoljo svojih prevzetnih misel in napušljivih želja. Kedar se v ogeljnici žge, je ves kup pokrit z zemljo, in plamena nikjer ne zapaziš, in vendar le ogenj les razjeda in v oglje spreminja. Ravno tako vtegne tudi v tvojem sercu ogenj pregrehe goreli, ter dušo ožigati, da bo v ozir farbe in duha in drugih posebnost kar vsa podobna peklenski hudobi. Zatorej pridno premišljuj, o kristjan! in samega sebe izprašuj, ali mar ne gori tudi v tvojem sercu ogenj nesramnih misel in želja, kleri ti nalihoma in skrivajo dušo razjeda in ukoncuje. Gotova resnica je, da se nahaja tisuč in tisuč ljudi, kteri nikdar nikoli niso bili v nobeni pokorivnici in v nobenem zaporu, in nikdar nikoli niso zatoženi pred sodbo stali, in so pred svetom zmerom za poštene veljali, pa so vendar-le pred vsevednim Bogom vse hujših kazen vredni, kakor pa njarsikleri jetnik, ki v ječi zdihuje. Kuri, Mok, 41 — 642 Garji (srab) na rokah 'in po životu so vse ostudniši na videi kakor pa pljučnica ali jetika, pri kteri ima človek gladko kožo in včasih še do rudeče lica. Toda jetika človeka pod zemljo spravi, srab pa se večidel ozdravi. Skerbno si tedaj priza¬ devaj, da ti duša jetična ne postane po nespodobnih mislih in željah! 3. V šesti zapovedi nam Bog prepoveduje: II. Vse nečiste besede, nesramne pogovore, klafarsko prepevanje in vsako nespodobno kvantanje in norčevanje z jezikom. „Povem vam pa, da za vsako prazno besedo, ktero bodo ljudje govorili, bodo odgovor dajali sodnji dan“, pravi usmiljeni Jezus. (Mat. 12, 36.) Neizrečeno imenitne so te besede. Nobeden bi jih prezirati ne smel, sosebno pa tak človek ne, kteri čistega jezika nima, in s svojim nespodobnim in nesram¬ nim in pohujšljivim govorjenjem sebe in druge v pogubljenje potiska. Nespodobne ali nesramne besede imenujemo take besede, ktere sramožljivosti nasprotujejo in čistosti. Take besede pa so dvojne verste. Ene so lake, ktere so nesramne in spodlakljive že same ob sebi; druge so pa take, ktere same ob sebi niso napačne in pohujšljive, toda se dajo v govorjenju zavijali in obračati tako, da zadobijo vse drugačen, ter hudoben in pohujšljiv pomen, in da v poslušavcih nespodobne misli obudujejo in jim nesramne želje v sercu vžigajo. Škodljive in pregrešne so obedvojne. Kar tedaj od enih velja, velja tudi od drugih. Da so nespodobne ali nesramne besede pregrešne in v šesti božji zapovedi prepovedane, spričujela nam sveto pismo in zdrava pamet. Že v svetem pismu stare zaveze govori modri mož, in pravi: »Razuzdanega govorjenja ne vodi svojih ust; zakaj ono je pregrešno." (Sir. 23, 17.) Ravno to nam spnčnje — 643 - tudi sveto pismo nove zaveze, ter nas uči, da se večidel smertno pregreši, kdor nesramne besede govori. Med drugim pravi sv. Pavl: „Nobeno hudo govorjenje naj ne pride iz vaših ust." (Efež. 4, 29.) ^Nesramnost pa in vsa nečistost, ali lakomnost se še ne imenuj med vami (kakor se spodobi svetim), ali nesramnost, ali nespametne ali gerde besede, kar se ne spodobi." (Efež. 5, 3. 4.) In Kološane (3, 8.) opominja rekoč: „Zdaj pa zapustite tudi vi vse: jezo, nevoljo, hudob¬ nost, kletev, gerdo govorjenje svojih ust." Kar pa s tem sveto pismo spričuje, poterduje tudi že naša lastna zdrava pamet, ter nam spričevanje daje, da ne¬ spodobne in nesramne besede človeka le lahko v velike grehe pripravijo. Da bote to resnico tem hitrejši spoznali, ni drugega treba razun tega, da nekoliko premislite, kako spačena je člo¬ veška natora. Kaj ne, da je le malo takih ljudi, kterih bi njihove mlade leta nikoli ne obhajale in nadleževale nečiste misli? Večidel se mora zoper nečiste misli močno vojskovati vsakdo, kdor se hoče čistega ohraniti na svoji duši. Kdor pa nespodobno govori, ali mar ne pomnožuje s takim govorjenjem hudih skušnjav v svojem sercu in v sercu tistih, ki ga poslu¬ šajo? Ali se mar ne izhaja iz lakih nesramnih pogovorov, da imata tako la, ki take besede govori, kakor tudi uni, ki jih posluša, po tem tudi tem večkrat veselje, dopadanje in po- željenje do nespodobnih reči in nesramnih grehov? Ali pa mar to ni pregrešno? Kaj bi vi rekli — vas uprnšujem — ako bi videli kakega človeka z gorečo baklo hodili tik slamnatega krova, poleg suhe slamnate strehe? Kaj ne, da bi vsi prestrašeni z enim glasom vsklikniii in rekli : »Oj joj, zažgal bo?" Takemu prederznetnu človeku podoben je vsakdo, ki nespodobne besede govori ali nesramne pogovore ima, ker ž njimi hudo poželenje do nespodobnih in pregrešnih reči vžiga v lastnem sercu in v sercu svojih poslušavcev. Zatorej pa tudi nič drngega misliti ne morem razun tega, da se tisti, ki nesramno govori, večkrat tudi v mislih hudo zoper čistost pregreši, akoravno bi se v djanju ne bil še pregrešil zoper to angeljsko čednost. Kdor nesramne pogovore ima, s tim očitno na znanje daje, da je sprtdeno njegovo serce in 41 * — 644 — vse polno gerde nečistosti. Naš Zveličar pravi: „Dobri človek dobro prinaša iz dobrega zaklada svojega serca; in hudobni človek hudo prinaša iz hudega zaklada (svojega serca), zakaj iz obilnosti serca usta govorijo." (Luk. 6, 45.) Smradljiva in nečedna voda prihaja le iz smradijivega, nesnažnega studenca, in nečista govorica izvira tudi le iz nečistega serca. Sveti Krizostom pravi: „Usla takega človeka, ki nesramne besede čeljusta, podobne so odpertemu grobu, ki gnjile merliče v sebi ima." In sv. Hieronim pristavlja: „Tisti, ki nad besedami svoje veselje ima, tudi od djanja ni več dalječ proč. Kakor tergovec od svoje tergovije, kmetovavec od svojega kmetovanja, tako tudi nečistnik rad govori od nečistih reči." Kdor je čist in čistega serca, so mu nečiste besede zo- perne in ostudne. Sv. Stanislav Koslka je bil tolikanj čistega serca, da je omedlel, kedar je slišal kako nespodobno govorjenje. In ti, moj kristjan! bi veselje in dopadanje imel nad takim govorjenjem?! Poglej, kedar se pri nečistih mislih radovoljno pomudiš, pregrešiš se že hudo. Koliknnj hujši pa se še le pregrešiš, kedar nesramne besede govoriš, zakaj take besede so vselej prostovoljne in rndovoljne. Hude misli ti vtegnejo v glavo priti zoper tvojo voljo. Ako se zoper nje vojskuješ in se pri njih ne zaderžnješ, niso ti v greh prištete. Z besedo pa je tako, da jo zamoreš ali spregovoriti ali pa zamolčati poleg svoje lastne volje. Kdor nečiste besede govori, svojo lastno dušo pobija in mori. Takemu človeku njegov lastni jezili kuje verigo, na kteri bo tiran in vlečen v pekel. Le tisti, ki so čistega serca, gledali bodo Boga. Taki nečist jezik pa ne pogublja le samo samega sebe, ampak tudi še mnogo drugih ljudi vleče za seboj v večno pogubljenje. — Sprideni in hudobni ljudje, ki slišijo tako nesramno govorjenje, bodo po takih slabih zgledih podžignni k j enakemu brezbožnemu govorjenju. Kdor tedaj v pričo lakih hudobnih ljudi nesramno govori, s tem derva nanaša na ogenj, namesto da bi ogenj pogasil. Vname se med njimi nečista govorica iz enih ust hujša kakor iz drugih. In laki ljudje se po tem tudi z lepo ne poboljšajo, ker vidijo, da tudi drugi ljudje enako hudobno živijo in ravnajo, kakor oni, — Ako p8 - 645 - nedolžni ljudje slišijo tako peklensko govorjenje, jim je to V nezmerno škodo in nedopovedljivo nesrečo. Pri takih ljudeh marsiktenkrat ena sama nespodobna ali laka beseda, ktera se lahko na dve strani umeva, tolikanj hu¬ dega sirupa za seboj pusti, da prerajtati ni. Ko so njega dni Rimljani razdevali nesrečno Jeruzalemsko mesto, verze eden zmed vojščakov eno samo gorečo baklo tudi na veličastni lem- pelj, in tempelj se vname in ves zgori, zgori do tal. Tista edina goreča baklja je napravila toliki požar, da vsemu priza¬ devanju vkljub ni bilo mogoče ognja vslrahovali in tempelj pogina oteli. Enako tudi marsikterikral ena sama nečista be¬ seda v nedolžnem sercu vname nečist ogenj, tolikanj strašen, da vse, kar je bilo božjega v njem, požge in pokonča, in človeško serce iz božjega lempeljna v hudičev tempelj spre¬ meni. Oj koliko nedolžnih duš si je pomorjenih po takih pe¬ klenskih besedah! Kristus je te duše, ki so slvarjene po božji podobi, odrešil s svojo lastno drago kervjo, jih pri svetem kerslu olepšal z dragim oblačilom posvečujoče gnade božje, jih posvetil v tempeljne svetega Duha; ti pa, o človek! ki nečiste besede govoriš v pričo njih, razdevaš v njih božjo podobo, sveto Jezusovo kerv z nogami taptaš, jim omadeževaš in raz¬ trgaš drago obleko posvečujoče gnade božje, in okužiš njihove neiunerjoče duše z nečistim sirupom svojega jezika. Nobena reč človeka Bogu in ljudem bolj prijetnega ne naredi, nobena reč duše ne nareja lepše in angeljem bolj podobne, kakor jo nareja ljuba nedolžnost, ter sveta, nebeška, angeljska čistost: l * pa, nesrečnež! ki v pričo nedolžnih duš gerd in umazan J e *ik imaš, jih oropaš s svojim satanskim govorjenjem tega dragega zaklada, in se ukvarjaš s prestrašnim delom, da angelje spreminjaš v hudiče. Glej, tebi veljajo prestrašne besede Zveličarjeve, ki pravi: „Kdor pa pohujša klerega teh malih, v me verujejo, bolje bi mu bilo, da bi se mu obesil mlinsk bstnen na vrat, in da bi se potopil v globočino morja. Gorje Sv etu zavoljo pohujšanja! Pohujšanje sicer mora priti, ali vendar ? or je tistemu človeku, po kterem pohujšanje pride." (Mat. 18, 7.) — Ako boš moral na sodbi odgovor dajali že za vsako P^zno besedo, ki jo spregovoriš, kakšen odgovor te še le čaka zavoljo vseh tvojih tolikih pohujšljivih besed pred tistim — 646 — Sodnikom, ki je, dokler je bival tukaj na zemlji, toliki strašno gorje izrekel nad tebe! Iz tvojih rok bo terjal vse tiste duše, ktere se bodo pogubile zavoljo tvojega pohujšljivega govorjenja! Doli v peklenskem breznu te bodo rotile in preklinjevale, ter celo dolgo večnost nad teboj rjule, rekoč: »Preklet bodi ti, ki si kriv mojega pogubljenja! Preklet bodi ti, morivec moje duše!" Sveti Avguštin hudičeve pomočnike ali pomagavce imenuje tiste ljudi, ki so zapopadeni v tej pregrehi. In prav popolnoma resnična je ta Avguštinova beseda; zakaj kar satan sam opravili ne more s svojim navdajanjem, to opravlja po teb svojih pomagavcih. ter takih ljudeh, ki gerde, pohujšljive besede na jeziku imajo. Od takih brezbožnih jezikov govori sv. Jakob (3, 6.), in pravi: »Jezik je ogenj, zapopadek hudobije..., ki ognjusi vse telo, in zažge tek našega življenja, vnet od pekla." In res je jezik, čez kterega teče nesramno govorjenje, strašen ogenj, kterega so prižgale same peklenske moči, da v peklenski ogenj pripravi tistega, ki nesramne besede govori nič manj kot tistega, ki jih posluša. Sv. Bernard pravi: »Ako spregovoriš tudi le eno samo nesramno besedo, vendar si le kriv, da morda v greh padejo vsi tisti, ki so pričujoči bili in te slišali. In to ti je veči greh, kakor ko bi bil s pušico na enkrat umoril več ljudi. Zakaj to storivši bi bil umoril le samo njihove telesa; s svojim nespodobnim govorjenjem pa moriš njihove duše." Taki nesramni ljudje delajo najhujšo sprido na svetu, zakaj en som zmed njih škoduje včasih več kakor sto hudih duhov, ker toliko duš pripravlja v pogubljenje. — In — oh, ljubi Bog! kako pogostoma se danes slišijo take strašne besede, kedar je po več ljudi skupej zbranih ali na kakem delu ali pa v tovaršijah. O takih priložnostih včasih skorej ni drugega čuti, kakor le samo nespodobne besede in nesramne burke. Oh, koliko duš marsikak tak strupeni jezik pomori, in si iz vsega tega kar nič vesli ne stori. — 647 - 4. In namesto poboljšati se, iščejo si taki ljudje večidel le s praznimi izgovori v spanje zazibati skelečo vest. In tedaj pravi eden ali drugi: „Jaz pri tem nič hudega ne mislim, če kterikrat kako nespodobno rečem, rečem jo le iz šale (za špas)!“ — Pa nesrečni človek! ki se s takim iz¬ govorim izgovarjaš, poslušaj, kaj ti bom povedal: Iz šale ali norčije — praviš — da govoriš take strašne besede? Tako daleč tedaj si v hudobiji naprej prišel, da se s pregreho cIo norčuješ, in da to le za kratkočasno šalo ali norčijo imaš, ako duše pogubljaš? To ti je zares prava satanske šala in pravo peklensko kralkočasovanje, klero angelje žali, vsem nebesom žalost nareja, peklu pa veselje; je kralkočasovanje, zavoljo kterega ti bo pravični Sodnik živih in merlvih ob svojem času prisodil večni jok in škripanje z zobmi. Le pojdi, ki se iz¬ govarjaš, da le v šali in za kratek čas nesramne marnje imaš, le pojdi, in do mertvega ubij kakega človeka, potem pa reci, da se je le iz norčije zgodilo in za kratek čas. Kaj bi ti po¬ magal Lak izgovor? — Praviš, da pri lem nič hudega ne misliš. Toda povej mi: Je li mogoče, da bi govoril od kake reči, in bi ne mislil ne na tisto reč? In ko bi li tudi res nič hudega ne mislil pri takem hudem govorjenju, ali si si pa svest, da tudi tvoji poslušavci pri tem nič hudega mislili ne bodo? in da se ne z mislijo ne z željami pregrešili ne bodo? Ako se pa pregrešijo, kdo je kriv tega njihovega greha? Kdo drug kakor ti? Kaj bi neki li k temu rekel, ko bi te kdo prav gerdo zmerjal in sramotil, pri tem pa lerdil, da mu vse to ne gre iz serca, in da dela to le iz šale in za kratek čas? Bi bil mar zadovoljen s takim izgovorom, posebno takrat, ko bi uni le še ne jenjal te sramotiti? Drugi ta greh za majhen greh imajo zato, ker je sila veliko ljudi v njem zapopadenih, ki si nič vesti iz njega ne delajo. — Ali pa mar nesramno govorjenje ni pregrešno in ni kaznivredno zato, ko je veliko ljudi, ki ga govorijo? V Sodomi in Gomori so bili razun Lotove družinje vsi grešniki; še clo deset pravičnih ni bilo najti med njimi. Ali je pa mar Bog mestoma prizanesel zalo, ko so vsi grešili, in si nič vesli delali niso zavoljo svojih grehov? Nikakor ne: Bog jima ni — 648 — prizanesel, ampak ju je požgal z žvepljenim ognjem iz nebes. — Da je prazen in neveljaven ta izgovor, kažejo nam tudi besede Zveličarjeve. ki pravi: „Veliko je poklicanih, malo p a izvoljenih." (Mat. 20, 16.) „Široke so vrata in prostorna j e pot. ktera pelje v pogubljenje, in veliko jih je. kteri po nj e J hodijo. Kako ozke pa so vrata, in tesna je pot, ktera pelj e v življenje, in malo jih je, kteri jo najdejo . u (Mat.7,13.14-) Spet drugi pravijo, ter sami sebe slepijo s tim le iz? 0 ' vorom: „Mi že smemo kaj takega govoriti, ker smo oženjen 1 ’ saj se varujemo, da se vpričo otrok kaj spodtakljivega ne p°' menkovamo." — Na ta ugovor odgovorim: Tat tudi vč, kaj s ° pravi krasti; ali pa mar za to, ko to vč, sme krasti kar br°® vse skerbi. Tega ne tajim, da so taki pogovori za otroke bM škodljivi, kakor za druge odraščene ljudi; pa tudi meni te? a ne more nihče vlajiti, da so škodljivi za vsakega človeka, hude misli budijo v njem. Taki pogovori so pregrešni saij 11 ob sebi. Pojdi v gozd, ter ondi samim nemim drevesom p rl ' poveduj nesramne besede, in se vtegneš s tim že hudo p r °' grešiti. Drevesa pa gotovo niso otroci, ki bi se pohuj*°f vtegnili. — Izgovarjaš se, da si oženjen? Ali pa mar me"' 5 ! da šesta božja zapoved ne zadeva tudi zakonskih ljudi? ^ pa, ko bi tudi zmed zakonskih ljudi njih veliko v peklu gore' 0 zavoljo pregrehe nečistosti, ktero so doprinašali v zakonski stanu bodi si z mislimi ali besedami ali z djanjem? Ako na 01 ' reč sv. Pavl svojemu ljubemu učencu Timoteju (II. 2, 15. I' 1 ' že od nesvetega in praznega govorjenja piše, da tako g° v °,!' jenje jč okrog sebe kakor rak, ter veliko pripomore k hudobij 1 ’ kolikanj bolj veljajo te besede še le od nečistega in nesra 01 ' nega govorjenja, naj si že pride iz ust ali samskega ali ,r konskega človeka! Kristjan se mora ogibali sleherne nesp 0 ' dobnc besede. „Pomisli“, pravi sv. Avguštin, „da so t v0 Jj usta kristjanove usta, v ktere se Jezus Kristus tolikokrat og' 0? v sv. Obhajilu." - 649 — 5. Kolikanj hudega da vtegne včasih clo ena sama ne¬ čista beseda vzrokovati, naj vam na znanje da naslednja povest, ktero neki mož sam od sebe tako le pripoveduje: „Sinoči, preden sem zaspal, sem po svoji navadi premišljeval pretekli dan, ter izpraševal svojo vest. V sploh sem bil zadovoljen sam seboj; le samo ena reč mi je delala nepokoj: akoravno sem bil od svojega spovednika zastran tega že dostikrat svarjen, vendar sem se bil le že spet spozabil, ter sem v drušinji, v kteri sem se znašel, po stari navadi šaljivo spet nekaj ne¬ spodobnega zinil. Ta spodliklej me je pekel tem hujši, ko sem si spomnil, da se je ta večer v hiši znašel tudi neki mladeneč, ki je bil ravno kar zlezel iz otročjih let. Prišel je klicat svojega starejega brala, ki je med drušinjo bil, ravno takrat, kedar je bila spregovorjena tista nespodobna beseda. Ko se mi vse to prav živo vstopi pred dušo, skesal sem se svojega greha prav iz serca, storil sem terden sklep, da se kom poboljšal, prosil sem Boga, naj mi odpusti, in na to sem Zf, spal. Ko sem pa spal, bilo mi je, kakor bi me bil nekdo poklical, ter mi rekel: „Vstani! in ti bom pokazal, kaj si storil.“ * n res se v sanjah prebudim, se okrog sebe oziram, pa nikogar zagledam. Med tem pa zaslišim neznano šumenje, ktero je “do podobno šumenju morskih valov, kedar jih razdraži silni ?'h»r. In v sredi šumenja začujem zdihovanje in žalovanje tolikanj r,l ko in milo, da mi prevzame in pretrese vso dušo. Zdaj se j^keško lep mladeneč do mene spusti, me pogleda z resnobnim l^ Ces om, mi za seboj pomiga, rekoč: „Pridi, da ti pokažem, s i storil." Pri teh bosedah me prime za roko, me vzdigne s e P°stavi pred neko neznano hišo našega mesta. Vrata so p ,la ma same ob sebi odperle in se za nama spet znperle. ktei-j 0t ^ a sva mnogo sob, dokler ne prideva do spavnice, v tiiil 0 . ne k' mladeneč pred podobo križanega Zveličanja kleči in da^ ^.°k a - Ves se prestrašim, ko jokajočega mladenča pogle¬ di-^ ' n spoznam, da je to ravno tisti mladeneč, ki je v večerno h’$t 0 Po svojega brala prišel takrat, ko sem bil spregovoril N p o nes P°dobno besedo. »Tega mladenča si ti pripravil na ' n Z dr a - U | •i en J a 5 rece mi moj nebeški voditelj, „ter si zdramil p re j. hudo poželjenje v njegovem sercu, Solze, ki jih * Va nad svojim pervim grehom, bodo kmalu kmalu - 650 - vsahnile, in po tem nič več ne bodo tekle." To reče in me pelje proč do neke šole, v kteri se je znašel učenik s petimi učenci. „Knko si neki ti zašel v to strašno hudobijo?" vpra¬ šuje učenik z milim-milim glasom enega zmed učencov. — »Henrik me je v to pripravil", zaverne učenec. In ko vprašuje drugega in tretjega in čelertega in petega, vsi mu z enim glasom odgovarjajo: »Henrik nas je zapeljal." „Temu učeniku si ti naredil to veliko brifkost", reče mi angelj, „in teh pet šolarjev si ti zapeljal. Ko bi tiste nespodobne besede govoril ne bil, bi ne bil na pot pogubljenja pripravil tistega mladenča, kteri je teh pet šolarjev greha učil, in vsi bi bili zdaj še čisti in nedolžni." — Strahu in groze se tresem, ko me moj ne¬ beški voditelj od tod proč odpelje, in pelje pred okno neke druge hiše. »Poglej v hišo", mi reče. Jaz pogledam v hišo, in zagledam noter razdraženega očeta, jokajočo mater in ne- ohčutnega, terdovratnega sina, »Zakaj si nama to storil?* zdihuje žalostna mati. »Z unimi mladenči se nikakor ne smeš več pečati", reče oče ves serdit in se proč poda. Bledolični sin pa zakerkne svoje terdovratno serce, ter ne da do sebe ne očetovemu svarjenju ne maternemu žalovanju. Ko to vidim, razjokam se na ves glas. »Le jokaj!" mi reče angelj, »zakaj ti si očeta v jezo pripravil in mater v obupnost, in ti bos odgovor dajal od terdovratnosti in nepokorščine sinove." In angelj me zgrabi in pelje pred krasno hišo nekega tergovca. V hišo pridši stopiva v sobo, v kteri se je več mladih ljudi ukvarjalo s pisanjem. Pri tej priči stopi v sobo imeniten go¬ spod, oberne se do enega zmed pisarjev, ter mu reče s res¬ nobnim glasom: »Pokažite mi svoje pisanje!" Pisar mu g a pokaže, in gospod ga prebira. Ali dalj ko ga bere, bolj se mu obličje tamnf, bolj se mu kerčfjo obervi. Na zadnje g fl prime tolika nojevolja, da na drobne kosce razterga vse pisanje, verze ga na tla, in reče s serditim glasom: »Naveličal sem se Vaše nemarnosti. Preseda mi do gerla. Od zdaj za naprej Vas nič več nočem imeti v svoji službi." »Temu mladencu in njegovim staršem si ti beraško palico v roko potisnil", reče moj spremljevnvec, »kajti on je bil zapeljan od enega zme tistih petih šolarjev, ktere sem ti bil pokazal. Pregreha j e vdušila v njem ljubezen do dela in do reda; glava mu r oslabela, počutki so mu otumpnili, premišljevati in prevdarjati kako reč ga je vedno težeje stalo. Zdaj pa, ko ga je gospod, ki je dolgo časa poterpljenje ž njim imel, iz službe spodil, zgubil je svoje poštenje, in s poštenjem vred tudi kruh, kterega je dosihmalo služil sebi in svojim staršem.“ — In angelj me še enkrat prime za roko, in me postavi na nek prostoren kraj nekega mesta. Ondi vidim pijanega človeka semterlje oma¬ hovati in ga slišim grozovito preklmjevati. Otroci so letali za njim, ter se mu pačili ponavljaje njegovo opotekanje in njegovo preklinjevanje, in so ga zasmehovali in zasramovali. „Tega si ti v pijanca spremenil in preklinjevavca*, mi reče angelj. Jaz se zavzamem, in mu pravim: „Saj veš, kako močno da jaz sovražim to pregreho, ktera človeka tolikanj nevrednega nareja in ga do pod neumno žival ponižuje. Kako bi bil tedaj nek jaz tega kriv?* „Ko bi ti“, me zaverne angelj, „v večerni družbi unega mladenča ne bil pripravil na pot pogubljenja, bi tudi ta pijanec ne bil zapeljan, in bi si zdaj ne iskal s pijan¬ čevanjem oglušili svoje vesti. Merzel pul me obliva, serce mi otriplje v persih od strahu in groze, in ves v solzah prosim svojega voditelja, rekoč: „Oh, pusti me, prosim te! Dosti sem vidik Usmili se me. In on mi reče: „Hritek ti je sicer zdaj ta pogled, pa bo pozneje zveličaven tebi in mnogim drugim, kterim boš pripovedoval vso to reč. Kdor nasledov svojega greha viditi noče, ne znajde se še na polu poboljšanja.* To reče ter me vzdigne iz zemlje in zanese v stanovanje nekega mladega človeka, ki je slonel na stolu. Glava se mu je bila navzdol nagnila, roke so mu ob stolu omahnile. Bil je kakih trideset let star, pa ves suh in bledoličen in ob vso svojo moč, in iz kalnega očesa mu je obupnost sijala. Po vsem životu se stresem, ko ga v takem stanu zagledam. „Lc tresi se in trepeči*, mi reče angelj, „lega mladenča si ti pripravil ob zdravje.* — In spet mo prime in nese daleč-daleč čez mesta in vasi pred neko pivnico, pred ktero je stal voz, zapert od vseh strani. Dva mladenča ravno ondi memo gresta. „G!ej, glejl neko divjo zver peljajo tu-le na vozu*, reče mlajši zmed mladenčev svojemu slaršemu lovaršu. In voznik pravi: „Oj kako dobro bi bilo, ko bi resnično bilo, kar praviš!* Mladenča osupneta zavoljo te voznikovo besede, in radovedna stopita bližeje voza; pa se vsa prestrašita, ko na vozu zagledata ne¬ srečno deklico, ktera je ob pamet prišla. Iz njenega zatam- nelega, globoko vdertega očesa in iz vse njene postave se je kazala nezmerna njena nesreča. „0 ljubi Bog, v kolikanj revnem, usmiljenjavrednem stanu se sirota znajde“, zdihnela mladenča, in prosita voznika, da bi jima na znanje dal, kako da je reva v tak slan prišla. In voznik jima pripoveduje, da je ta deklica njegova nesrečna sestra, ktera se je po lažnjivib obljubah nekega mladega človeka dala premotiti in zapeljati. To nesrečo svojega ljubljenega otroka so si moji starši tako močno k sercu gnali, da sta oče in mati eden za drugim obolela in umerla; sestra pa mi je iz uma prišla. Po tolikih nesrečah mi je hiša opešala, premoženje se mi je razteplo, in še hvaležen moram biti, da mi hočejo mojo vbogo sestro sprejeti v norišnico, kamor jo ravnokar peljem." „To deklico si ti iz uma spravil“, reče mi angelj, „ti si njene starše pod zemljo spravil, ti si revščino in siroščino in druge nesreče pripravil med družinjo, ktera je bila poprej premožna in srečna: zakaj mladeneč, kteri je nesrečnega dekleta premotil in zapeljal, je bil ravno tisti pisar, kterega je tergovec iz službe izpodil.“ — Na zemljo se zgrudim pri teh besedah, in na ves glas jokam. Angelj pa se k meni skloni in me tolaži, in mi pravi. „Se eno ti moram pokazati". To reče, me vzdigne, in hiti z menoj v neko veliko mesto pred neko veliko poslopje. To poslopje je bila bol¬ nišnica, v ktero me zapelje, ter postavi pred posteljo, v kteri je ležal bolnik, in tik postelje je sedel duhoven. »Poglej tega bolnika^, veli mi angelj. Jaz ga pogledam, in omedlim. Bolnik namreč je bil listi terdovratni sin, kteri je zasmehoval svarjenje svojega očeta in žalovanje svoje matere. Ko se iz svoje omedlevice spet predramim, slišim, kako da duhoven bolniku prigovarja z milo, ljubeznjivo besedo, ter mu popisuje božje neskončno usmiljenje. Bolnik pa neobčuten ostane pri vsem tem prigovarjanju, in se gerdo zadira nad duhovnom, in pravi: „y miru me pustite, ker bi rad zaspal . u In ko to reče, skrije si pod odejo svojo glavo. Duhoven omolkne, ter žalosten prevdarja, kaj bi storil. Po tem pa spet povzame svoje pri¬ govarjanje, ter opomni bolnika na ljubezen umirajočega Zveli¬ čarja, ki je cio svojim morivcom odpustil, in molil n J e> - 653 - Pri » • le J priči pa se bolnik vzdigne na postelji, in od obupnosti raz divjan zareži nad duhovnom, rekoč: „Proč se mi po- D ker hočem mir imeti!“ In ko to reče, zverne se spet ^ Posteljo, duhovnemu herbet oberne, in izdihne svojo černo dii r' ’ Z -'J° sme|, 6 boš ti odgovor dajalreče moj vo- Slra^ ' n me nilza j V m °j° s °b°- — P re d«n, ves pre- d Sen ’ ki sem bil, do besede pridem, mi reče angelj: „Vedi, ^ n °bon človek tudi le samo enega greha nasledov pregledali kap V . S ^’ nu ' Strah te ima in groza te spreleluje zavoljo lega, 0( j 81 z ^ a j vidil, in vendar sem ti komaj stoterni del pokazal času' S ^ a z * a ’ kterega je tvoja pregreha naredila v kratkem 0 , e ! ‘ n g a bo naredila v poznejših letih.“ Pri teh besedah da hotel zapustiti, jaz pa s"ajo do nebes, in ne bodo nikoli v nebesa prišli, in ne bodo *j'koli Boga gledali v njegovem nebeškem veličastvu, ako ne e lajo prave in resnične pokore. to je nečistost res velik greh, spričujejo k) tudi kazni, s kterimi je Bog že od nekdaj strahoval ' ’*"** M O II I j M UtVI 111*1 jv uw v— -- J ^ pregreho. - Od Adama do Noeta se je bil že močno na¬ ju ° Z1 človeški rod, toda ljudje so zašli v mnogotere pregrehe ra Sose j )no v nečistost; ravno zavoljo tega se je nad njimi faz ePdl P rav 'čni Bog, in je v vodi pokončal ves človeški rod n Pravičnega Noeta in njegove poštene družinje. (I.Moz.7.) greM Se ^lo I zrae l=ko ljudstvo z Moabiškimi hčerami pre- Vg6 1 .°» zapovedal je Bog Mozesu, na vislice proti solncu obesiti te n ' Ste ’ ki so doprinašali nečistost. In tako je bilo zavoljo f? re k e na enkrat štiri in dvajset tisuč pomorjenih. (IV. V Stl . 0,4 " 9 -)-Še bi se dalo navesti veliko strašnih zgledov jil) !l IC ? van i e ’ kako da je Bog nekdaj nečistnike strahoval in dostj ra ^"j e zda i’ loda J e ’ men,m > že teh dveh zgledov za— Ve lika eP nam onadva zadosti obilno spričevanje dajeta, kako pregreha da je nečistost pred božjim obličjem. J e nečistost res velika pregreha, spričuje nam Da * c) >n Se j; sv eta cerkev. Sveta cerkev je lerdo zapovedovala, du hovš'■ Za P 0ve( l‘ dolgo časa zvesto deržala, da ni hotla med da je n ° s P re J etl človeka, od kterega se je gotovo vedilo, šest° bo'^° svetein kerslu kterikrat se pregrešil zoper ^ re Sreha Z ^° . z . a P ove d. — Kako zoperna da je sveti cerkvi ta kladala ’ V ! d ' se tudl Iz le ? a 5 ker je ojstro-ojstro pokoro na¬ rt n eči s t eC L Slni k° m - Po 3, po 5, po 10 in do po 15 let so de lati 9 D n ‘ ki obsojeni se ojstro pokoriti, ter očitno pokoro '"Ali en jih je sveta cerkev spustila k mizi Gospodovi. Zat °, ko c rais * ile ? da je nečistost zdaj manjša pregreha postala n, č več take ojstre očitne pokore ne naklada h lVa ‘"Ali’ ^ a * i0r •l im J° J e nakladala o pervih časih keršan- več ti sti mar men 'te, da se je Bog kaj spremenil, in da ni ad n ečist 0 sr ne kd a j bil, in da se mu nič več ne gnusi jo? __ Tako m j s jj[j jjj ge reklo Boga preklinjevati. - 664 - Bog namreč je še zmerom ravno tako svet, kakor je nekdaj in od vekomej bil, in noben človek, kteri si ne prizadeva za resnično svetost, Boga v nebesih gledal ne bo. — In akoravno je sveta cerkev iz raznih imenitnih vzrokov v ozir pokore od nekdajne ojslrosli odjenjala, ter nečistnikov, kakor tudi drugih grešnikov nič več očitno ne strahuje, vendar je le njeni duh še vedno tisti, kakoršen je nekdaj bil, in v njenih očeh je nečistnik tudi še zdaj ravno tako gerd, kakor je nekdaj bil. Da je nečistost res velika pregreha, spričuje nam d) zdrava pamet ali um človeški. — človek je sicer popačen, in ves poln hudega, nečistega poželjenja; pri vsem tem pa ima vendar-le še neki ostanek perve nedolžne nntore. — To se vidi že pri otrocih, ki še clo ne vedd ne božjih zapoved, pa se vendar-le sramujejo ostudnega djanja, in se bojijo drugih ljudi takrat, kedar bi se prav in spodobno ne bili obnašali. — To se vidi pa tudi pri odraščenih ljudeh, kteri, akoravno hudobno in razuzdano živijo, vendar se le svitlobe bojijo, in se sramujejo, kedar se razglasijo in na beli j dan pridejo njegove razuzdanosti in hudobije; vse to pa zato, ker jim je Bog sam v serce vtisnil čutilo, da je nečistost ostudna pregreha in velika hudobija. Dobri ljudje spričujejo, da je nečistost velik greh, ker se nečistosti varujejo z vso skerbjo zvesto ogibljejo se vseh nevarnih priložnost, se priserčno Bogu priporočajo, in ga po¬ nižno prosijo pomoči, da bi le v ta greh ne padli. — Pa tudi hudobni ljudje spričevanje dajejo, da je nečistost velik greh, ker, akoravno se Boga malo bojijo, vendar le prikrivajo, kar le morejo, svoje razuzdanosti, in se rotijo in prisegajo in drugih Še hujših pripomočkov poslužijo, da bi se odtegnili očitnemu osramotenju, in da bi še zmerom za nedolžne obveljali med svetom. Lukrecija, neka neverska žena, je sama sebe umorila, ker ni mogla nič več ne prikrivati pred svetom svoje sramote. Tak greb je, se ve da, še hujši raemo pervega greha, ker kar naravnost v pogubljenje pelje; pri vsem pa vendar-le spričuje, da tudi hudobneži vedo, kako velika pregreha da je nečistost, akoravno včasih z jezikom to tajijo, ter tej resnici nasproh govorijo. - 665 - Ali so pa vsi nečisti grehi v djanji storjeni enako veliki grehi? in ali vsaka nečistost enako težo ima? Vsi nečisti grehi nimajo enake teže in niso enake veli¬ kosti. Cio med smertnimi grehi se nahaja ta razloček, da so eni veči eni manjši. Teža in velikost nečistega greha se v pervič ravna po veči ali manjši ostudnosti, s ktero se ne¬ čistost doprinaša, in pa bolj ali manj hudobni volji, ktera je sklenjena s tim grehom. Nečisti greh je tedaj tem veči, s lem večo osludnosljo in s tem hudobnišo voljo ko se doprinaša; manjši pa je, ako je sklenjen z manjšo ostudnostjo in manj hudobno voljo. — V drugič se velikost nečistega greha obrača tudi po stanu grešnikovem. Za kristjana je nečistost ostudniša in ojstrejšega pokorjenja vredna pregreha, kakor za nevernika. Neverniki sicer tudi niso brez izgovora, ako v nečistosti živijo, travno djanskega podučenja nimajo, in niso posvečeni s svetim kerslom; imajo pa vondar-le natorno postavo, ktero jim je Bog sam zapisal v serce, in ktera jim prepoveduje nečisto življenje. Kristjani pa so udje Kristusovi, so s posvečujočo gnado božjo posvečeni, in imajo obilne pripomočke za spodobno življenje, če pa vsemu temu vkljub vendar-le nečisto živijo, je Pri lem takem njihova nečistost veči greh, kakor je nečistost nevernikov in neznabogov. Ravno zato sv. Pavl verne kristjane priserčno opominja, varovati se tega greha, ter pravi : „Snj veste, kakšne zapovedi sem vam dal v Gospodu Jezusu. To »emreč je volja božja, vaše posvečenje, da se zderžite neči- s tosti, da vsak zmed vas ve svoje telo ohraniti v svetosti in Ca sti, ne po gnanju poželenja, kakor neverniki, kteri Roga ne P°znajo.“ (I. Tes. 4, 2—5.) 5. Med nečiste dela in djanja štejemo: Kervosramstvo ali nečistost med sorodovinci. Kedar se možki in ženska, ki sla si v duhovnem ali besnem sorodovinstvu, zoper čistost v djanju pregrešita, ime- nu j e se njuni greh kervosramslvo. — Ta pregreha je strašna - 666 - pregreha pred Bogom in pred ljudmi. Te pregrehe je bil kriv nesrečni Amnon s svojo po poli seslro Tamaro, in zavoljo te pregrehe ga je njeni pravi brat Absalom sovražil tako strašno, da ga je pri obedu umoril. (II. Kralj. 13, 29.) — Zavoljo ena¬ kega greha je sv. Pavl nekega mladenča izmed cerkvene družbe vergel in njegovo telo satanu izdal, ter ga podvergel telesnemu terpljenju, kterega mu je satan po božjem pripuščenjn prizadeval, da je bila rešena njegova duša ob dnevu Gospoda našega Jezusa Kristusa. (I. Kor. 5, 1—5.) — Kolika strašna pregreha si je tedaj kervosramstvo, ki je bilo zavoljo nje tolikih pripomočkov potrebnih, da se je duša grešnikova rešila! — Bog obvaruj, da bi se tudi med nami znašel kterikrat kak tak greh ! 6. Med nečiste dela in djanja štejemo: Mehku žnost, ktera v tem obstoji, da se človek sam seboj zoper čistost pregreši. Da je ta pregreha res velika pregreha, vidi se že iz tega, da se nobena druga pregreha nad grešnikom tako hudo ne zmaščujo, kakor ta pregreha. Oslabi in razdene mu vse dušne in telesne moči.— Kako velika da je ta pregreha, vidi se tudi iz tega, ker ravna kar naravnost vsem natornim postavam nasproti. — Kako velika da je ta pregreha, vidi se iz tega, da je Bog dva moža, Hera in Onana, v tej pregrehi zapopadena, kar pri tej priči udaril z naglo smertjo. (I. Moz. 38,7 —10-) — Kako velika da je ta pregreha, vidi se tudi iz tega, da Bog z večno smertjo žuga vsem, kteri bi se ž njo omadeževali in prave pokore ne storili. „Nikar se ne motite*, uči sv. P av b „mehkužniki ... ne bodo v posest dobili božjega kraljestva. (I. Kor. 6, 9. 10.) — O da bi pač vse to vedno pred očmi imeli vsi, ki večkrat hude skušnjave imajo, in se v nevarnosti znajdejo, pasti v to prestrašno pregreho! 667 — 7. Med nečiste dela in djanja štejemo: Nečistost z enakim spolom. To pregreho šteje sv. Pavl med največe pregrehe, ki so jih le koli kdaj doprinašali neverniki, ter piše: „Bog je ne¬ vernike prepustil nesramnim strastim. Zakaj njih ženske so spremenjale ponatorno vživanje v tako vživanje, klero je zoper naloro. Ravno tako so pa tudi možki zapuščali ponatorno vživanje ženske, in so se vnemali v svojih željah eden proti drugemu, in so možki z možkim ostudnost doprinašali, ter so zasluženo plačilo svoje zmote nad seboj prejemali." (Rimlj. 1, 26. 27.) V stari zavezi je bil vsakdo, od kterega se je zaznalo, da je bil v lem grehu zapopaden, strahovan z naglo smertjo. (III. Moz. 20,13.) Zavoljo takih strašnih pregreh je Bog prelepi mesti Sodomo in Gomoro pokončal z žepljenim ognjem iz nebes. In ondi, kjer so stale nekdaj tiste nesrečni mesti, stoji dan¬ danes nevljudno mertvo morje. Nobena riba ne živi v njem '0 nobena ptica in nobena druga žival ne prebiva v njegovi okolici. Bregovje ali obrežje tega morja je prazna pustina in žalostna goličava. Nobenega življenja ni tamkaj. Vse je one¬ melo, vse je mertvo. Božja pravica je postavila tukaj spomin, kako strašna pregreha in kako velika hudobija da je pred božjim obličjem mutasti ali Sodomitarski greh, ki je nesrečne Sodomljane in vse njihove sosede iz časnega ognja pahnil v večni ogenj, kakor piše sveti apostelj Juda (7.), ki pravi, da so „Sodoma in Gomora in bližnja mesta, ktere so njim enako nečistost uganjale, in za drugim mesom hodile, zgled postale, 'n večnega ognja kazen terpijo." 8. Med nečiste dela in djanja štejemo: Nečistost z nemo živino. Določniši nikakor ne moremo govorili tukaj od te neznane P re grehe, za ktero sveto pismo nima druge besede, kakor le to > da jo imenuje silno veliko pregreho (I. Moz. 37, 2.) klera je bila z naglo smertjo poslrahovana po Mozesovi po- 8l0 vi. (Ul. Moz. 20,15.) - 668 - 9. Razložil sem vam zdaj nečiste dela in djanja, ktere prepoveduje šesta božja zapoved. Varujmo se jih ljube duše! varujmo se jih skerbnejši kakor vsakega drugega zla. Varujmo se jih, da tudi nam ne bodo veljale Krizostomove strašne be¬ sede, s kterimi je ta sveti mož že svoje dni pred to pregreho svaril svoje poslušavce, rekoč: „Ta pregreha je huda bolezen, nevarna kuga, nezaslišana in nesterpljiva hudobija, ktera pre¬ vrača ves red in vso postavo. In največa nesreča pri tem je ta, da se mnogi te pregrehe nič več ne bojijo, je nič več ne studijo, se je nič več ne sramujejo! Zastonj kriči že nad dva tisuč let Sodomljanska dežela na obličje zemlje, v ktero je prekletstvo vtisnjeno. Zastonj svari ves svet. Zastonj kaže na znamnja maščevanja božjega nad kaznivrednimi ljudmi, da bi jih ne posnemal nobeden. Vse to ljudi ne naredi ne boječniših, ne čistejših; velikoveč je videti, da nesramnost le raste, da se človek tako rekoč bojuje zoper Boga, in da si prizadeva žaliti ga s svojimi deli, in da stvar svoje hudobije množi' tem bolj, tem bolj ko Bog množi svoje kazni. Kaj je neki to, da se ognjeni dež ne vsuje na naše mesta in na naše polje? Zakaj se s sodomljanskim ognjem ne očisti zemlja, ki je bila omadeževana s sodomljanskimi hudobijami? Oh, to se n« zgodi, ker je grešnikom sedajnih dni privarovan neskončno hujši ogenj, privnrovana neskončno ojslrejša kazen, ktere nas satn večni Bog ob vari ! a Amen. - 669 - LXI1I. Kcršanski nauk. ^ šesti zapovedi božji je prepovedano tudi še vse |°> kar v nečistost napeljuje. — Prederzna, gizdasta 1,1 nesramna noša ali obleka. — Lenoba. — Nezmer¬ ni v jedi in pijači. — Prerazvajene in nespodobne tovaršije, posebno z drugim spolom. 1. V šesti zapovedi božji nam Bog prepoveduje: « I. Vse nečiste misli in želje, v ktere kdo privoli, ali nad er i>ni ima radovoljno dopadanje; H. vse nečiste besede, nesramne pogovore, nespodobno " e Pevanje, gerdo klafanje in norčevanje z jezikom; Hi. vse nečiste dela in djanja; in IV. vse, kar v nečistost napeljuje. Sr Od nečistih misel in želja in od nečistih besed in ne- ^nih pogovorov smo govorili v predzadnjem keršanskem k e . ’ »d nečistih del in djanj je bilo govorjenje v zadnjem rsatl skem nauku; danes pa je beseda prišla na vse to, kar v nečistost napeljuje. ^ Začel bom tedaj s tim-le vpraševanjem: ^ a j v nečistost napeljuje? ^ nečistost napeljuje: H| e |^ Prederzna, gizdasta in nesramna noša ali \mo 0brol, j ivi Bog nam obleko daje zato, da se ž njo va- mr0 za in drugega nevgodnega vremena in da si ž njo - 670 - ohranimo srnmožljivost. Obleka mora tedaj laka bili, da ustreza temu dvojnemu namenu. Ravno zalo je že svoje dni sv. Pavl ženstvu priporočal spodobno nošo in sramožljivo obleko, ter je pisal svojemu ljubemu učencu Timoteju (I. 2,9.10.) rekoč: „Žene naj se zaljšajo vpošlenem oblačilu s sramožljivosljo in zderžljivosljo, in ne s pletenimi lasmi ali z zlatom, ali z biseri ali z dragim oblačilom, ampak kakor se ženam spodobi, ktere kažejo po¬ božnost z dobrimi deli." V enakem duhu piše tudi sv. Peter (I. 3, 3 — 5.) in pravi: „Njih (to je: žen) lepotija ne bodi zunanja v pletenih laseh, ali obloženju z zlatom ali v noši oblačil, ampak skriti človek serca v neslrohljivosti mirnega in krotkega duha, kteri je pred božjim obličjem bogat. Tako namreč so se nekdaj tudi zaljšale svete žene, ktere so upale v Boga", to je: Naj ne iščejo svoje lepote v vunanjih minljivih rečeh, temveč naj si prizadevajo za notranjo, neminljivo lepoto pobožnega, tihega in krotkega duha, ki ima pri Bogu toliko visoko vrednost. Ali če se nekoliko po svetu ogledamo, bomo se kmalu prepričali, da se mnogo-mnogo ljudi tega nauka ne derži. Res je sicer po mestih in na selih še veliko takih ljudi, ki se spodobno nosijo in sramožljivo oblačijo, ter tudi s svojo nošo in svojim oblačilom na znanje dajejo, da so vernega duha in pobožnega serca; vendar pa je sila veliko tudi takih ljudi, ki so na gizdavo in nesramno obleko toliko bolj navezani, kolikor bolj razuzdano, nečisto in nesramno je njih življenje. To namreč je znana reč in dognana resnica, da listi človek, kteri le preveč gleda na lepo obleko, po navadi le premalo gleda na sveto čistost, človek, ki se le rad lišpa, lišpa se le zato, da bi drugim ljudem dopadel. Kdor pa išče ljudem dopasti, ima gotovo veliko slabih nespodobnih ali nesramnih misel v glavi in hudih želja v svojem sercu. Po pravici tedaj piše sv. Ci- prijan: „Le samo tistim dekletom, ktere so od sebe verglo vso sramožljivost, in le samo tistim ženam, ktere so po vsem razuzdanega zaderžanja, je lastno, da se razkazujejo v prena- kinčenem oblačilu in v prevelikem lišpu, in da pri tem na ogled postavljajo lepoto svoje postave in podobo svojega života. Ravno pri listih osebah namreč, pri kterih je obleka poglavitna reč, nima čednost nobene veljave." Učeni Terlulijan pa pravi- — 671 »Hrepenenje, (drugim) dopasti, nikakor ne pride iz čistega serca; kajti znano je do dobrega, da je (to hrepenenje) le zaderga, ktera se nastavlja, da bi se v pregreho zavozljali drugi ljudje . u Sv. Avguštin govori: »Kolikor bolj olišpan in nakinčen je vunauji človek, to je: telo, tolikanj bolj zanemarjen in poško¬ dovan je notranji človek, to je: duša.“ In sv. Hieronim do terdi, da se take dekleta, ki se čez mero lišpajo in nespodobno vedejo, tako rekoč na prodaj postavljajo, in da je v nič djano njih devištvo, akoravno jih ljudje še za device imajo. Prav lepo je tedaj rekel sv. Hilarij neki kraljevi hčeri, ktera se je bila nekama nespodobno oblekla, ter jej spregovoril to le resnobno besedo: „Akoravno si kraljičinja, vendar le zavoljo tega ne jenjaš biti kristjana; ravno zalo se moraš po svojem stanu oblačiti kakor kristjana, nikakor pa ne kakor nevernica.“ In ko je k sv. Filipu Neriju prišel neki mlad gospod v novem oblačilu po najnovejši šegi vrezanem, in je vprašal svetega moža, kako da mu dopadc ta njegova nova obleka, odgovoril je sveti Filip, ter mu rekel: »Ako je tvoje serce dobro, dobro je tudi vse drugo; ako bi pa tvoje serce res prav dobro bilo, bi ti gotovo ne nosil po najnovejši šegi vrezanih in nenavadnih oblačil. Vedi namreč, da tisti, ki se nečimurno Iišpa in čez mero zato, da bi drugim dopadel, nikakor ne sme terdili, da je čist in sramožljiv v svojem sercu. Njegov lišp mu očituje njegovo laž. w Ni čuda tedaj, da še clo med neverniki nahajamo može, kteri so čerlili nespodobni in nezmerni lišp v oblačilu. Po spriče- vanju zgodovinarja Suetonija je rimski cesar Avgust marsikteri- Nrat rekel: »Obleka, ktera se razkazuje s tim, da je nespo¬ dobna in dragocena, je zastava (bandero) napuha in posoda razuzdanosti." Varujte se torej, ljubi moji! nečimurnih, nespodobnih in ^sramnih noš, ki jih Gospod Bog prepoveduje v šesti božji Napovedi, da tudi vas kje ne zadene šiba božja, s kakoršno ! e nekdaj Bog sam po svojem preroku žugal nečimurnim Je- ru *alemskim hčeram, rekoč: »Zalo, ker se sionske hčere po- V| sujejo, in glavo po koncu nosijo, in grede z očmi migajo 0° je: prederzno oči pasejo), in z rokami ploskajo, in pre- •Nerjajo svoje stopinje, in po plesavsko hodijo, ogolil bo Gospod C\C e teme sionskih hčer, in Gospod jim bo lase odkril (to j© : f v najyečo žalost spravil). Tisti dan bo Gospod pobral lepoti” 0 s čevljev, in lunice, in ovratnice in verižice in zapestnice 10 kape in vpletnice in sponke in pentlje in dišavnice in uba ne ’ in perstane in drage kamničke, ki po čelu visijo, in praznic” e oblačila in plajščike in platnenke in iglice in zerkala in tanj in glavovitke in poletne obleke. In namesto prijetnega 0^ bo smrad, namesto kodrastih las pleša, namesto persnega ogrnil 1 "' rasovnik.* (Izaija 3, 16 — 24.) Vidite, kako ojstro je Bog že nekdaj strahoval nečim^ in nesramožljivo nošo, zavoljo kakoršne je morala ojstro p° K . fl delali tudi sv. Edeltrita! Sv. Edeltrita je bila kraljeva h” 1 v zakon dana dvema kraljema. Bila je tedaj dvakrat nev pa tudi dvakrat vidova; pri vsem tem pa vendar-le ve ^j devica. V poznejših letih je v samostan stopila. Na staie pa je na vrat dobila strašno oteklino, klera jej je noč 1° prizadjala neznane bolečine. Tem hujša pa ko je bila nJ ^ bolečina, tem priserčniši je Boga za njo hvalila; kajti je sp° zn ‘ v tem božjo kazen za to, ker svoje mlade dni ravno ^ vratu ni zadosti skrivala, marveč ga je še clo skerbno l^r ^ dasiravno tega ni storila iz tolikanj hudega namena, an l| , g 0 gO iz neke ženske nečimurnosti. In ravno zato je večkrat t zdihovala in molila, rekoč: „Gospod! zahvalim le, da ^ huješ na tistem delu mojega života, s kterim sem g reS1 ‘' u ; e |, hvalim te, da si zadovoljen s tim, da me tako mehko str ko sem vendar vse ojstrejšo kazen zaslužila .“ V nečistost napeljuje: ■eb e ’ b) lenoba, ki je mati ali vir vsake P^^pirf sosebno pa nečistosti. Lenoba nesramnim mislim V "'bese d,l ‘ v glavo in nečistim željam v serce. Lenoba je I p^jav^ sv. Bernarda studenec, iz kterega izvirajo nečiste ^ 0 ni3' ktere nikoli nikjer nimajo tolike moči omamiti JSibV* - — - -v mm m mm v li m m A A. mj JA A A I . . I V 'J AJ IU1IIIV lil V deževati dušo, kolikoršno moč imajo pri nemarnih '"„i V*™' Kdor lenobo pestuje, prižiga si v sercu nečisti o 0 J> g kedar se razgori, bo težko kaj več pogasil; ra ^. n ® ^ ld erl skušnjave tem hujše in tem pogostniše pri takih J u J — 673 dela nimajo in le pri radovanju in razveseljevanju svoje misli ■majo. Oj koliko mladih ljudi je že lenoba pokopala. Sloječa voda se usmradi in v njej se veliko gerdega merčesa zaredi. Enaka je s človekom, ki je lenobi vdan; brezštevilna drubal nespodobnih misel in želja se mu izleže v sercu. — Ravno *alo je sv. Lidvina prav dostikrat opominjevala svojo tovaršice, ter jim rekla: „Preljubel nikdar nikar lene no bodite, zakaj lenoba je začetnica in rodileljca vsega zla (hudega). Pisano jo: Postopanje veliko hudega nauči, (Sir. 33, 29.) in je za de- vištvo še posebno strupeno." — Kralj David, ki je bil mož po volji božji, je menil, da napačno no bo, ako si po obilnih opravilih, ki mu jih je vladarslvo prizadjalo, nekoliko oddahne in odpočije. Po obedu se torej na gorenji del svoje hiše poda, in gleda brezskerbno krog sebe. Kar zagleda v obližju ženo, ki se je kopala. Hudo poželjenje se mu v sercu vname, in David je prešestnik postal. David je le malo časa lenobo pestoval, in vendar ga jo ta njegova lenoba pripravila v toli¬ kanj strašni greh zoper šesto božjo zapoved; oh, kam bodo še le zašli tisti pohajavci in postopači, ki noč in dan lenobo pasejo, in ne mislijo na drugo, kakor le na hudo reči! V nečistost napeljuje c) nezmernost v jedi in pijači. Nič manj ko le¬ noba je tudi nezmernost čistosti škodljiva, ker hudo poželjenje draži, budi in vnema. Zalo se po vsi pravici nezmernost ime¬ nuje mati nečistosti, čistosti škodljiva je že nezmernost v jedi, še vse bolj pa nezmernost v pijači. Vino ali žganje ali kaka druga enaka pijača je le rada živi strup tistemu, ki je čez mero vživa. Kar prerado čez gerlo leče, tudi rado smerlno opeče tistega, ki se preveč piti navadi. Vino brez potrebe piti so Pfavi na nečisti ogenj derva nositi. „V pijanosti se čistost potopi", veli sv. Avguštin, človek v pijanosti stori, kar gaje treznega misliti strah. „Vino nečistost dela, in pijanost hrup", v eli sveto pismo (Pregov. 20, 1.). „Komu gorje? Kdo ima bolečino? Kdo ima prepir? Kdo pade v jamo? Kdo ima rane |>rez vzroka? Kdo kalne oči? Ali ne oni, ki pri vinu sedijo ■n pridno kozarce izpivajo? Ne glej vina, kedar je rumeno, K«j, nank, 43 — 674 — kedar se njegova barva v kozarcu lesketa; gladko teče, toda poslednjič piči kakor kača, in strup razlije kakor bazilisk- Tvoje oči bodo po tujkah (to je: nečislnicah) gledale, in tvoje serce bo spačeno govorilo. Tedaj boš kakor kdor v sredi morja spi, in kakor spijoč kermilar (brodnar), ki je kermilo (veslo) zgubili (Pregov. 23, 29 —34.) Zato zapeljivci najrajši pik kupujejo, kedar nedolžne ljudi v greh zapeljujejo. Tudi muham se otrovana ali strupena sladka pijača nastavlja, da jih omoti in vgonobi. Kakor muhe pijanci in pijanke padajo v greb. Pijanost in nečistost ste si dve sesiri iz pekla doma; človeka zdivjate, ki se njima vda. Kakor stekli psi po svojih potih letajo, grizejo in s svojim strupom morijo, cele okolice v ne¬ srečo in vso deželo v strah pripravijo: ravno tako delajo razuzdani ljudje, ki od pijančevanja in po pijančevanju od pre- šestovanja zdivjajo. Gorje mu, kdor se jim pridruži; pogubil bo dušo in telo. Stekel pes nima nikdar pokoja, in se vode ko smerli boji; tudi pijanci nikoli ne mirujejo, dokler kaj mo¬ rejo. Da so zdivjali, so jim očitno na obličju pozna. Sv. Avguštin nam pripoveduje strašno prigodbo od nekega mladenča, kteremu je bilo Ciril ime. Ta mladeneč je bil vinu čez mero vdan, in se je večidel le po pivnicah potikal s svojimi razuzdanimi tovarši. Nekega dne je spet čez mero pil po svoji slabi navadi, ter ves pijan pritaval na svoj dom. Hudo po- željenje razdraženo od vina ga žene tako daleč, da je hotel v greh posiliti do svojo lastno sestro, klera se mu je pa ustavljala s toliko silo, da je hotla rajši sama sebe z nožem predreti, kakor pa v tako strašno pregreho dovolili. Na ta hrup pa prihiti prestrašeni oče svoji hčeri na pomoč. To pa razuzdanega sina tako močno razdraži, da se verže nad lastnega očeta, ter umori njega in še eno drugo sestro, ktera je prišla, da bi očeta branila, in ga iz rok iztergala nevrednemu sinu. Oj koliko razuzdanost in koliko hudobij vidimo tukaj na en dan skupaj nad enim samim človekom! Sv. Avguštin zve za to strašno dogodbo, in dasiravno je že dvakrat pridigoval tisti dan, je vendar le še v tretje okrog sebe zbral svoje verne ovčice, ter s solznim očesom stopil na pridižnico, da bi z živo besedo svaril svoje poslušavce pred hudobijami, kakoršne je bil ravnokar doprinašal nesrečni mla- 675 — deneč, in sosebno pred nezmernostjo v pijoči, klera je mladenča zapeljala v tolike hudobije. Ko verno ljudstvo zasliši vse to hudobijo, jok je na ves glas zagnalo, kajti od ene strani ni moglo zapopasli, kako da je en sam človek zamogel zaiti v tolike strašne hudobije; od druge strani pa so je ljudstvo balo, da bo Bog svojo pravično jezo razlil nad mesto, v klerem je ta nečloveški mladeneč beli dan zagledal. Oj, ljube duše! varujte se vsake nezmernosti v jedi in Pijači, sosebno pa nezmernosti v pijači, ter vbogajte sv. Pavla, ** nas tako skerbno svari, rekoč: „Ne vpijanite se z vinom, v klerem je nečistost.« (Efez. 5, 18.) V nečistost napeljujejo: d) prerazvajene in nespodobne lovaršije, po- ( Se bno z drugim spolom. Več ko resničen je pregovor: „Slaba ^aršija dušo ubija.« Sosebno za čistost ni kmalu kaka reč r oi ‘kanj nevarna, kakor jej je družinja med ljudmi, kteri so ^'izdani in gerdega zaderžanja. „S svetim boš svet, in z lj dolžnim boš nedolžen. Z izvoljenim boš izvoljen, s hudobnim ^ hudoben«, uči sveto pismo. (Ps. 17, 26. 27.) Ako se tedaj j^ečislniki pajdašiš, ne bo dolgo trajalo, da boš tudi ti sam i* C|s t poslal. Med razuzdane ljudi v vas hoditi, nespodobne fjjmje poslušati, z nesramnimi rečmi kratek čas delati, je za težnost nevarneji, kakor ogenj v streho nositi. Ne prezirajte ^ besedi sosebno vi, mladi ljudje obojega spola! Kedar bote lt| j. Svet prišli, boie med svetom zadeli na veliko takih ljudi, a|j D °do vse drugač govorili, kakor so vas vaša ljuba mali učili, Pi^š skerbni ooe vam povedali. Oh, ljube duše! zamašite \ n jimi svoje ušesa, in ne poslušajte jih. Kar peklenski sam storili ne more, po zapeljivih tovarših stori. **t e|> . na s usmiljeni Jezus svari: »Varujte se lažnjivih prerokov, Jo| k Pridejo k vam v ovčjih oblačilih, znotraj pa so zgrabljivi ^5 15.) Kedar slišiš, da se med temi ali unimi V ^ er do godi, ne hodi med nje, da ti tvoja duša kake n ? * er P'- če vidiš, da pri kaki hiši družinja nobenega nirna ? da jo gospodar sam malo prida, in gospodinja nič 43* — 676 - boljša ni, beži iz take hiše kakor iz žive Sodome, da svoje duše ne pogubiš. Take nepoštene hiše so peklenske vrata. Taki so človeka najhujši sovražniki. „Kdor nevarnost ljubi, v nevarnosti pogine." (Sir. 3, 27.) če je pa nevarna že vsaka slaba tovaršija, tein nevarniša je še preprijazna tovaršija z osebami drugega spola. Od takega znanja ali preprijaznega pečanja z osebami drugega spola svet* Alfonz Liguorijan lako-Ie govori: „V sploh rečem, da se bo človek, ki tako znanje ima, težko obvaroval bližnje priložnosti v greh. Skušnja spričuje, da se le malo ljudi, ki tako znanja imajo, čistih ohrani smertnega greha. In če se tudi kar * ž pervega ne pregrešijo, vendar se le prav lahko polagoma pre¬ grešijo. S perva se med seboj pogovarjajo, ker imajo nagnjenje eden do drugega, pozneje pa se iz nagnjenja izcimi strast* kedar pa se je strast vkoreninila, oslepila bo pamet in bo vzrokovala, da pade človek v lisuč grehov nečistih misel, besed, in na zadnje nesramnih djanj." Po vsi pravici torej sv. Hieronim take znanja, ter preprijazne pečanja z osebami drugega spol* 1 imenuje smertno pojemanje umirajoče čistosti, drevo, ki rodi pregreho, in peklensko kačo, ki smertno pika. Keršanski mla' denči in deklice! varujte se takega znanja in preprijaznega pečanja z osebami drugega spola, da ne pridete v nesrečo, kakoršno bi morda pozneje objokovali s kervavimi solzami. Najhujši strup za nedolžnost pa je ponočno vasovanje alt voglarenje ali pečanje dveh oseb različnega spola. Ravno kakor ni mogoče, da bi suha slama ne gorela, ako goreči ogorek vanjo vtakneš, enako tudi mogoče ni, da bi se nečisto poželjenje ondi ne vžgalo, kjer sta o ponočnem času dve osebi različnega spola na samem skupaj. „Kdor lamo bolj ljubi, kakor pa luč, pokaže, da so hudobne njegove dela." (Jan. 3,18 — 20.) Ponočne ptice ropajo, ponočevavci pa nedolžnost morijo. Tudi Judež je svojeg* 1 Gospoda po noči izdal. Še clo tako shajanje posameznih oseb različnega spola, ktero je s perva vse nedolžno, ni brez nevar¬ nosti. Le lahko se zgodi, da se v mesu konča, kar se je v duhu začelo. Žalosten zgled imamo nad Marijo, ktere stric je M samolarec Abraham. Marija je že s svojim sedmim letom zgubila svoje starše, Pripeljali so jo k svetemu Abrahamu, ki j e M — 677 — brat njenega očeta, da bi on skerbel za njeno izrejo. Abraham jej je postavil celico, ktera se je stikala ž njegovo celico, in jo je podučeval skoz oknice, klero se je znašlo med celicama. Pri takem učeniku in duhovnem vodniku je deklica tako lepo rešila v čednostih, da je bila s svojim dvajsetim letom vsem z gled pravega spokornega in svetega življenja. Satan pa, ki pikoli ne miruje, je tudi njej zadergo nastavil. Abraham je !I nel med drugimi tudi nekega mladega tovarša in prijatla, kteri S a je večkrat obiskoval. In kedar je Abrahama obiskoval, imel J® tudi priložnost, pogovarjati se z Marijo. Marija pri tem nič hudega ni mislila, in tudi nad mladim Abrahamovim tovaršem Vsa j iz pervega ni bilo slediti nobenega slabega namena. Po¬ tvarjal se je ž njo, da bi iz njenih ust slišal prelepe nauke, hterih se je bila naučila od svojega svetega strica. Ko sta se že večkrat od enakih reči na samem pogovarjala, jej nena- mladeneč razodene svojo nečisto ljubezen do nje, ktera Se uiu je bila pri teh pogovorih v sercu vnela. Morija se mu ^ r čno vstavlja leto in dan. Toda to ni bilo še zadosti, da se 11 jele sama vstavljala; marveč bi bila morala svojemu svetemu f ' c u na znanje dati, v koliki nevarnosti da se znajde pri nje- ^ v em hinavskem lovaršu, kteri ni odjenjal, dokler je ni v greh Njal. Komaj pa je bil greh storjen, se je Marija svojega d e ® a sramovala tako strašno in jo je vest pekla tako močno, p. ®e dopovedati ne da. Nikoli nikjer ni imela ni miru ni ip .°ja, vedno jej je bila pred očmi storjena pregreha, jokala je U°kala, da je solza solzo pobijala. „0 jaz nesrečna stvar! 8em storila? V enem samem trenutleju sem zapravila ves S|p| pokore in tolikih dobrih del! Oh, kakšna sem po- Gnado božjo sem zgubila; moja duša je umerla; jaz, jaz (i»i 0 ? s ®m jo umorila! . .. Oh, kaj bodo moj oče v Kristusu 'H v J g stnc) rekli? Kam se jim bom skrila?" Tako je žalovala PiV e hupanje zgubila, da bi jej Bog kdaj več odpustil njeno , Uejj 60, Zapustila je svoje stanovanje, daljcč se proč podala mesto, ter se vsa obupna vdala po vsem razuzdanemu ii. Oj koliko žalost pa je pri tem tudi sveti Abraham ^i(jp 0 0 Marije, svoje rejenke, v njeni celici nič več našel ni! ^ le j® iskal, skerbno po njej popraševal, goreče molil, dve leti, leti polni serčne žalosti in gorečih molitev, - 678 - je zvedel za njeno stanovanje. Oblekel je obleko, v kakoršno so se oblačili plemenitaži, zajahal je konja in se spustil na pot; da bi šel iskat svoje zgubljene ovčice. Prišel je v hišo, v kten je Marija stanovala. Pokliče jo na dogovor. Marija pride, P a strica ne spozna. Stric pa je Marijo spoznal na pervi pogled, in ko jo zagleda v nespodobni obleki, kakoršno so takrat nosile očitne nesramnice, zalivala mu je britka žalost dušo. K Bog 11 zdihne, ter ga prosi, da bi mu on sam prave besede na j pokladal, in po tem, ko si je bil razgernil svoje obličje, j e rekel: „Jaz sem, Marija! ali me več ne poznaš? Oh moje detel kakšno si postalo, odkar si me zapustilo? Kam je pobegnil ubijnvec, ki je tako neusmiljeno umoril tvojo dušo?“ Marij* osupne in ne more do besede. Ne upa si kviško povzdignil 1 svojih oči; malo manjka, da ne omedli. Sveti mož pa nadaljuj in pravi: „Dete moje! kaj je to? Še ne pogledaš me ne 1 Ali si me mar že popolnoma iz spomina spustila? Zaupaj, hči! Vedi, da nisem prišel, obkladat te z grenkim očitovanjeM) prišel sem le, da bi te rešil pogubljenja! Kviško povzdigni svoje serce! Glej, jaz bom nase vzel tvoje pregrehe. Bog se te bo usmilil, ter ti odpustil \ u Marija, še vsa omamljena, si ne upe spregovoriti; le solze jo oblijo. Stric pa spet povzame besedo in pravi: „Kako je to, ali mar ne zaupaš bcžjemu usmiljenju 1 ? Ali mar ne veš, da Bog zamore odpustiti, in da tudi res dan na dan odpušča še vse veče in vse obilniše pregrehe, kakor so tiste, ki si jih ti doprinesla? Oh, ljubo dete! poverni se nazaj k svojemu Bogu. Glej! on sam ti roko ponuja! Usmili se sama sebe! Usmili se tudi mene! Pomisli, koliko skerb sem si naložil in koliki trud sem prevzel zavoljo tebe! Na noge, moje dele, nikar naj ti ne upada serce! Poverniva se spet nazaj v svoje celice, da bova ondi na novo Bogu služila 1“ Zdaj še le mu Marija seže v besedo in pravi: „Kaj mi tu pravite, stric! ali se mar zame še dobi kje rešenje? In vi se mi postavljate za poroka, da se bo Bog usmilil tolike nekazni, kakoršna sem jaz? 4 To reče in se zgrudi na kolena pred svojega svetega strica, ter ga milo prosi, da bi jej odpustil- Stric, se ve da, je bil tega ves vesel. In tedaj zapustita tisto hišo, zapustila tudi ves pregrešni zaslužek, kterega si je bila Marija prislužila po pregrešnih potih, in se verneta nazaj V - 679 - puščavo. V puščavo dospevši je Marija oblekla ojslro spokorno obleko, in se je ob enem tudi neprenehoma vadila v ojstrih spokornih delih. Objokovala je svoje pregrehe s toliko pri- serčno žalostjo in s toliko gorečo ljubeznijo do Boga, da so solze oblivale slehernega, ki jo je slišal, in da so s tim tudi mlačni kristjani vse gorečniši postali. Se deset let je živel sveti Abraham, in po tem je umeri, in pet let po stričevi smerli je umerla tudi Marija. S čudeži, ki so se po njeni smerti godili, je Bog na znanje dal, da jej je bil usmiljenje skazal. Keršanski mladenči in deklice ! varujte se skerbno vsake slabe drušinje in razuzdane tovaršije; varujte se skerbno pre- prijaznega pečanja z osebami drugega spola že o belem dnevu, še vse bolj pa o ponočnem času. Poglejte, če je clo puščavnik padel in sveta deklica grešila po takem potu, menite kaj le, da bi vi ne mogli grešiti? Ali si mar ti, keršanski mladeneč! pobožen, kakor kak puščavnik? In ali si ti, keršanska deklica! bogaboječa, kakor kaka svetnica ? k ko bi bila tudi res ravno tako pobožna in bogaboječa, kakor so bili svetniki in svetnice, bi vendar-Ie po takem preprijaznem, sosebno ponočnem pečanju z osebami drugega spola le lahko omadeževana postala vaša duša! — Keršanski mladenčil nikar brez potrebe in brez posebnega poštenega opravila po noči iz hiše ne hodile. Keršanske deklice! »e dajte po noči nikomur k sebi hoditi. Tama je sovražnica deviškega življenja. Noč ima svojo moč. Se po noči zape¬ ljivcem glasiti, jim odpirati, in sc ž njimi pečati, pravi se dušne tolovaje ali roparje pod streho puščati. Kdor sam pri sebi Pravi: „Kdo me vidi? Tama me obdaja, in stene me zakrivajo, '0 nihče za menoj ne pogleduje, koga bi se bal?“ laki človek 116 pomisli, „da oko Najvišega vse vidi, in — da so Gospodovo °ei veliko svitlejše, kakor solnce, da ogledujejo vse človeške Pola (in globočino brezna), in da gledajo ljudem v serca v Oajskrivniše kole. Zakaj Gospodu Bogu je bilo vse znano, preden je bilo vslvarjeno, in tako on tudi po tem vse pregleduje.* (Sirah 23, 25-29.) - 680 - 3. Ob, ljube duše! če kdaj srečne bili želile, varujte se greha, sosebno nečistega greha in vsega, kar v nečisti greh napeljuje! Varujte se prederzne, gizdaste in nesramne noše ali obleke; varujte se lenobe, ki je moli vsake pregrehe, sosebno pa nečistosti; varujte se nezmernosti v jedi in pijoči, ktera derva nanaša na nečisti ogenj; varujte se prerazvajene in nespodobne tovaršije, posebno z drugim spolom, da ne pa¬ dete v zaderge, ktere vam satan sam nastavlja po takih tovar- šijah! Delajte nemudoma in radi; oblačite se spodobno in po¬ nižno; živite zmerno in trezno; deržite se zveličavne samote, da bote ljubljenci božji in vseh poštenih ljudi, krona staršev, hvala sorodovine, svoje fare čast, sreča domače dežele in veselje svetih nebes! Amen. LX1V. Keršanski nauk. V šesti zapovedi je prepovedano vse to, kar v ne¬ čistost napeljuje: (na dalje). — Nespodobni pogledi.— Poslušanje nespodobnih besed in nesramnih pesem.— Obiskovanje gledišča.—Branje pohujšljivih bukev.— Ples. 1. V nečistost napeljuje: a) prederzna gizdasta in nesramna noša ali obleka, b) lenoba, ki je mati ali vir vsake pregrehe, c) nezmernost v jedi in pijači, d) prerazvajene in nespodobne tovaršije, posebno z dru¬ gim spolom. Od vsega tega smo obširniši nauk slišali že zadnjič. " Danes pa bomo od te reči še na dalje govorili. 2 . — 681 - V nečistost napeljujejo: e) nespodobni pogledi. — Velika dobrota božja so nam zdrave oči, in da so nam oči res prav potrebne, mi ni treba skazovati. Usmiljenjavreden revež je, kdor nima zdra¬ vega pogleda, in še vse veči siromak je, kdor je popolnoma slep. Vsemu temu vkljub so pa vendar-le oči tudi neizrečeno škodljive, ako jih vedno v berzdah nimamo; zakaj oči so okna, skoz ktero smert pride v dušo; oči so pot, po kterem nam nespodobne misli dohajajo v glavo; za mislimi pa pride raz¬ veseljevanje, za razveseljevanjem poželjenje, za poželjenjem prizadevanje vživati tiste reči, ktero je gledalo oko. — To je sicer res, da nam Bog oči ni dal zalo, da bi zmerom mižali; pa je tudi lo res, da nam Bog oči ni dal zato, da bi prepo¬ vedane in grešne reči ogledovali in hudo poželjenje vžigali ž njimi v svojem sercu. Dal nam je Bog oči zato, da jih obra¬ čamo v božjo čast, sebi in bližnjemu v blagor in prid. Rado- v oljni pogledi pa, s kterimi se hudo poželjenje vnema in pase, 'n kleri človeku v spodtiklej služijo in v padec pripomorejo, so vselej pregrešni. Porok tega nam je božja beseda in °bilni žalostni zgledi. Že v stari zavezi pravi modri Sirah (9, 8. 9.): „Oberni Svoj obraz od nališpane ženske, in ne pogleduj po ptuji lepoti; *ovoljo žensko lepote se jih je že veliko pogubilo, in iz nje Se poželjivost kakor ogenj vnema.* Prerok Jeremija tudi žaluje y svojih žalostnih pesmih (3,51.) in pravi: „Moje oko mi je življenje vzelo, mi je dušo oropalo zavoljo vseh hčer mojega 'nesta.* Še razločniši govori o tem Jezus sam, rekoč: »Jaz kn vam povem, da vsak, kteri ženo pogleda, da je poželi, je ^ prešestoval ž njo v svojem sercu." (Mat. 5,28.). K temu Postavlja sv. Hieronim: „Večkrat en sam nečist pogled poropa ^ši življenje*, to je: nedolžnost, mir in pokoj. Učeni Tertulijan &°vorf: »Nikakor ni mogoče, da bi pravoveren kristjan rado- v °ljno svoje oči obračal v žensko obličje, in bi pri tem ne bil .^adeževan z nobenim grehom.* In sv. Avguštin pravi: »Kakor 'ho 0 či v pogledih razveseljevanja iščejo, poprime se pre¬ čka serca.* - 68 ? Zraven božje besede nam tudi obilni žalostni zgledi za¬ dosti terdno spričevanje dajejo, kako nevarni in škodljivi da so nespodobni pogledi. Oj koliko je ljudi, kterim so toki nespo¬ dobni pogledi poropali čistost serca, božjo prijaznost in dusn' mir in pokoj! Ne bom vam v misel jemal nesrečne Eve, našo perve matere, ktera je neprevidno in nespametno ogledovala prepovedani sad, dokler je po lem ogledovanju hudo poželjenjo ne premaga, da seže po prepovedanem sadu, in ga uterga in jd- Tudi vam razkladal ne bom, kako da je kralja Davida, ki j 0 bil sicer pobožen mož in bogaboječ, en sam nepreviden pogled pripravil v prešestovanje in ubijanje. Ravno tako vam pripo¬ vedoval ne bom, kako da je tista dva nesramna starca po nespodobnih pogledih premagalo hudo poželjenje, da sta hotla po sili v greh pripraviti nedolžno Suzano. Opomnil bom le, koliko strašno vojsko da je sv. Hieronim imel sam seboj in s svojim hudim poželjenjem zavoljo nespodobnih pogledov. Le poglejmo ga svetega moža lam v Betlehemskem berlogu. Nje¬ gove oči so vse vderte, ker jim tudi po noči spanja ne privošči; ustnice mu komaj-komaj pokrivajo zobe in sama gola koža mu visi čez suhe kosti zavoljo neznanega njegovega posta. Ana se le n3jpotrebniše hrane; le samo zelišča in koreninice vživa, in še te le po pičlem. Le sama voda mu služi v pijačo, in za ležišče ima golo zemljo, kamen pod glavo. In vendar le sveti Hieronim vsemu svojemu ojstremu spokornemu življenju vkljub zdihuje kakor nekdaj sv. Pavl čez strašno vojsko v svojem sercu. V poprejnih letih je bival sv. Hieronim v velikem Rimskem mestu. Ondi se je bil zagledal v neko plesavko, in ta nesrečna plesavka mu kar nič več ne gre spred oči. Bežal je od ondot v daljno sveto deželo, v Palestino, pa plesavkina podoba gre tudi tjekje za njim, ga v enomer vznemirja, ter mu noč in dan stoji pred očmi. Ne zdi se mu še zadosti, da si z nenavadnim čuvanjem in ojstrim poslom razdeva poželjivo telo, ampak se zraven tega tudi še s terdim kamnjem bije po persih, da bi si nesrečno podobo spravil spred duše in nazaj dobil zgubljeni mir in pokoj; pa prazno in netečno je vse njegovo prizadevanje: podoba ne zgine, in Rimljanka pred njim stoji, naj se že sv. Hieronim znajde v svojem nevljudnem berlogu ali na trudapolnem potovanju, naj si je o belem dnevu - 683 S|| 0 lamni noči, in še clo v spanju ali v sanjah mu nadlego a ' Poglejte, kakošen strašen boj je en sam nepreviden ne- Podoben pogled zbudil v sercu velikega cerkvenega učenika, v * Hieronima. Še neko drugo prigodbo naj vam vzamem v misel, ki jo Poveduje častili oče Segneri. Neka ženska je pregrešno obo? 6 ime ' a 1 m ' a ^ enčem - Zdaj pa tista ženska za smert jj a l ’ Pošlje po duhovnega in se z Bogom spravi vsa skesana. 0 P a pred se pokliče unega mladenča, s kterim je imela tudi P ° Vedano znan J e ? g a prod se pokliče s tim namenom, da bi , n J e b a pregovorila v pokoro in poboljšanje, Pa kaj se fi j en 1 Kakor hitro mladenča zagleda, ob tla je mahoma vsa Vs a 9 P °* {ora 5 hudo poželjenje jej na novo v sercu oživi, in sem ° niam ^ ena 0f ^ hude slrasl ‘ mu reče: „0 ljubi moj! vedno y etn te ra( ia imela, zdaj pa te še rajši imam kakor poprej. bez et) SlCer ’ hom v P e ^ e l veržena zavoljo tebe; toda lju¬ be jj (0 te h® me J e tako močno prevzela, da nič ne porajtam, ^ušo° t - 1 tud ' na ve * {0me j zaveržena zavoljo tebe." To reče in konec ! Zdlhne * Vidite nespodobnih pogledov strašni žalostni ^ ar sem vam zdaj od nespodobnih pogledov povedal, pa od Vf % le samo od pogledov na žive ljudi, ampak velja tudi Oq.]i w “ r ~ o o ? ^'edovanja mertvih podob in slik. hsek Udl merlve podobe, naj so že ali iz kamnja ali lesa Hofc j 6 v °H pa na papir ali platno naslikane, imajo čudno •Oarsik, ^° Ve škega serca, in kar še clo beseda ne stori, stori Nobo i rat nes P°d°hna podoba. „Mladeneč zagleda na steni ‘O toli k ’ ” teia mu Cevzevo prešestovanje postavlja pred oči, te m . Ve !j ava ( ,er veljava najvišega zmed neverskrh bogov) ^ v gUšti n vnema za nesramno razveseljevanje", pravi sveti p atti ne ' Hi že neverski Terencij je dobro spoznal, da ne- Or vifjp ° do * )e mlade ljudi vnemajo, v djanju zverševati to, na takih nesramnih podobah. Sl >šti %n e vic Ke 1,1 škodp' S -° tem ta kem nespodobni pogledi tolikanj nevarni Sbnj J ]^j. ni 6uda j da so pobožni, ter za svoje zveličanje '"'ti® vsegdar skerbno pazili na svoje oči, in jih nikdar - 684 nikoli niso obračali po nespodobnih krajih ali nevarnih rečeh. Bere se od sv. Ludovika, ki je bil sin Neapolitanskega kralja in škof v mesta Toulouse, da razun svoje matere nikdar nikoli nobene ženske ni v obraz pogledal. — Sv. Filip Nerejčan ni nikoli nobenih nečistih skušnjav imel, in to zato ne, ker je skerbno-skerbno pazil na svoje oči. In ko mu nekdo reče, da se mu že priletnemu na stare dni ni več treba tako skerbno varovati, zaverne ga sveti mož in mu pravi: „Smert mi ni še zatisnila oči, in ona mi še zmerom lahko skoz oči v dušo pride!" — Nedolžni mladeneč, sy. Alojzij, je tako skerbno varoval svojih oči, da še clo svojih bližnjih sorodovink ni poznal in si še clo svoji lastni materi y obličje pogledati ni upal. Vsega tega vam ne pripovedujem zato, da bi morali tudi vi ravno tako delati, in da bi nobenega človeka drugega spola v obličje ne pogledali; ampak vam vse to povem le zato, da se iz teh zgledov učite, kako močno so nekdajni kristjani ljubili sveto čistost, in kako močno so se, da bi sveto čistost ohranili, varovali nespodobnih pogledov, kteri vnemajo hudo poželjenje in napeljujejo v nečistost. Varujte tudi vi, ljubi mojil svojih oči, in se nikar pre¬ šerno ne ozirajte po drugem spolu in po nevarnih rečeh. Kakor blisk večidel umorf tistega človeka, kterega zadene; ravno tako umorf nesramen pogled nedolžnost mladega serca. Človek začerni, v kterega vdari, in velik smrad strela napravi; tudi sveto čistost nesramno oko zalamnf in gerdobo nečistosti vnema med možkimi in ženskami. Nikar ne recite: „Ako človek vidi kako nevarno reč, mora le samo pazen biti, da se v tem nič ne pregreši"; in nikar se ne izgovarjajte, rekoč: »Kolikokrat sem že vidil kake nevarne reči, in vendar nisem pri tem nobenih slabih misel imel in hudih želja!" Zakaj po¬ vem ti, da ti tvoji pogledi niso bili dobri, ker nevarne reči brez vse potrebe ogledovati se pravi Boga skušati, in kdor nevarnost ljubi, ljubi tudi greh. Poslušajte, kaj sv. Krizostom o tem govori: »Pogledi vtegnejo biti tudi spodobni in nedolžni; pri vsem tem pa vendar le ne morete nikoli zadosti nazaj deržati svojih oči. Morebiti se hote enkrat ali drugikrat ubranili - 685 - slabih vlislejev, kteri po navadi nasledujejo nevarne poglede, na zadnje pa bodo vendar le nečisli ogenj vžgali v vašem sercu; vnel se bo v njem kakor v kakem plavžu in bo na¬ pravil velik požar.. . Kakor mi otroka, ki ga zagledamo z nožem v rokah, postrahujemo, akoravno si ni še nobene škode naredil, in mu prepovedujemo, da posihmalo ne sme nič več noža v roke vzeti; ravno tako nam tudi Bog prepoveduje ne¬ spodobne poglede še clo, preden se pregrešimo, da modro in previdno živimo, in se tako obvarujemo greha." Vzemimo si tudi mi k sercu modre besede, ki jih je pobožen minih, ča¬ stitljiv starček, govoril svojemu mlademu tovaršu, rekoč : „Moj sin! varuj svojih oči, in se nikar ne oziraj po drugem spolu. Vedi, da se sol iz vode dobiva; ali kakor hitro se z vodo spet združi, raztopi se in popolnoma razgubi. Tudi mož je sicer iz žene vzet; ali kakor hitro se z ženo združi, razveže se njegova strast in ga vgonobf." Posnemajmo bogaboječega Joba (31, 1.2.), ki pravi: „Zavezo sem storil s svojimi očmi, da bi clo ne mislil ne na devico. Zakaj kakšen del bi imel Bog zgoraj v meni in kakšen delež Vsegamogočni iz visokosti", to je: Kako bi mogel Bog biti moj, in jaz njegov, ko bi čistosti serca ne imel? Hitro obračajmo svoje oči od lakih reči, ktere nam skušnjave narejajo, da grešili ne bomo; ako bi bili pa kdej radovoljno obračali svoje oči po takih rečeh, ktere so nam slabe misli v glavi budile in hude želje vnemale v sercu, in nas morebiti še clo v kak greh zapeljale, obžalujmo iz serca tudi vse take poglede, se jih odkritoserčno spovejmo, in se jih posihmalo skerbno varujmo, da se tudi od te strani ne bomo pre¬ grešili zoper šesto božjo zapoved! V nečistost napeljuje: f) poslušanje nespodobnih besed in nesramnih pesem. — človek se tudi z ušesi lahko pregreši zoper šesto božjo zapoved, ako namreč posluša take reči, kterih bi poslušati ne smel. Zakaj kakor ni dovoljeno kaj nespodobnega govoriti, ravno tako tudi ni dovoljeno kaj nespodobnega poslušati. In neizrečeno škodljivo je poslušanje takih nespodobnih reči. Modri Sirah (28,28.) torej pravi: »Zagradi s ternjem svoje ušesa*, — 686 hudobnega jezika nikar ne poslušaj^; zakaj: »malopridni po¬ govori skazijo dobro zaderžanje“, piše sv. Pavl (I.Kor. 15,33.). Oj kolikokrat se prigodi, da pridejo mladi ljudje še vsi nedolžni v kako slabo tovaršijo. Ondi slišijo kako nespodobno besedo ali kako nesramno pesem; in nespodobna beseda in nesramna pesem jim v sercu zbudi hudo poželjenjo, ktero je dosihmalo še mirovalo in jim ni nepokoja uelalo. In akoravno za po¬ slušanjem takih nespodobnih reči nečistosti kar naravnost v djanju ne doprinesejo, vtegnejo se vendar le v mislih pregrešiti in z željami. Prav dostikrat pa se tudi prigodi, da se človek po poslušanju nespodobnih besedi ali nesramnih pesem kar na¬ ravnost v djanju pregreši zoper sveto čistost. Sv. Bernard pravi: »Nečisto govorjenje človeka hitro oskruni, in kar on posluša, to tudi sčasoma stori.“ In sv. Hieronim pristavlja: »Kdor ima dopadanje nad nespodobnim govorjenjem, tudi ni več daleč od nespodobnega djanja.“ Kako škodljivo da je poslušanje nespodobnih reči, naj vam pokaže naslednja povest. V mestu Pariz na Francoskem je živel mladeneč, ki je bil ves nedolžen in pobožen in tako lepega zaderžanja, da ga je spoštoval in rad imel vsakdo, kdorkoli ga je poznal. Hodil je v šolo, in se je učil tako pridno, da so ga učitelji drugim učencem y zgl e ^ postavljali, in učenci, ki so ga zavoljo njegovega ponižnega in priljudnega obnašanja ljubili, so se tudi res nad njim raz- gledovali. Enkrat ga povabijo na neko razveseljevanje. Mla¬ deneč se sicer ni bal, da bi se pri tem kaj hudega godilo* pri vsem tem pa vendar le noče iti na tisto veselico. K er pa le silijo in silijo v njega, se na zadnje vda in gre. Vsi so bili veseli in Židane volje. Jedli so in pili in potem še zapeli- Iz pervega ni bilo nič napačnega vmes; na zadnje pa, kakor se le rado zgodi pri enakih veselicah, jeli so vmes tudi uma¬ zane pesmi popevati in nesramne besede vpletati med poštene, in to tem hujši, tem dalj ko so bili skupaj. Pozno v noč se razidejo in tudi mladeneč gre domu. V posteljo se vleže, p a ne more zaspati. Glava mu je vsa polna nespodobnih reči, ki jih je slišal, in serce vznemirjeno od hudega poželjenjo, kterega so razdražile nespodobne pesmi in besede. V strašnem boju se znajde njegova duša in v neznanem nepokoju mu pl ava Serce, Semtertje se premetava na postelji, zdaj na to zdaj aa — 687 — uno stran se obroča; pa pokoja vendar le ne najde. Vzdigne se iz postelje, ves divji po spavnici divja, in se na zadnje ves zbegan spet v posteljo vleže. Zdaj potihne v njegovi spavnici. Mislili so, da je zaspal. Ali ko zjutraj ob navadni uri ne vstane, gredo ga klicat in budit, pa — oj strah in groza! — mertvega najdejo na postelji. Po poslušanja nespodobnih reči vsemu zbeganemu in vznemirjenemu je žila počila in po njem je bilo. 0 ljube duše! nikar tedaj ne nastavljajte svojih ušes ne¬ spodobnim besedam. Ne recite, da vas taka nesreča zadela ne >io, kakoršna je zadela unega mladenča. Božja roka tudi zdaj n i še prikrajšana, in božja pravica vtegne človeka dohiteti, tadar si je najmanj svest. Nikar se ne izgovarjajte, da se vas tako govorjenje ne prime, in da vam gre pri enem ušesu noter, Prt drugem vun. Ako bi vam tudi res šlo nesramno govorjenje dril gih pri enem ušesu noter in pri drugem vun, ga vendar le P°slušati ne smete že zato ne, ker je nevarno. Grešne nevar¬ ni pa se mora človek ogibati, da y njej ne pogine, — Kedar c| °veka piči kaka strupena žival, ga po vsem životu spreleti vročina, in kmalo na to mu začne slabo prihajali; ravno a *o tudi tebe, ljuba duša! rudečica oblije, kedar kaj nesramnega . Is 'š, dokler še nedolžno živiš. Gerda beseda rani tvoje serce, j* 1 tvoja vest te svari, ter ti veli, da si v nevarnosti. Ne Poslušaj tedaj nesramnih gerduhov, naj že marnjajo ali tiho ali a glas. Njih gerlo je odpert grob (Psalm. 5, 11.) in njih jezik v ru pena psica tiste lažnjive kače, ktera je naše perve starše ^ §reh zapeljala. Kdor se jih skerbno ne varuje, bo zapeljan; jj p ° bo umerla njegova nedolžnost. Pošteni mladeneč, sveti v Nardin, je nečimurno govorjenje tako močno sovražil, da se $o Ptico njega kaj nespodobnega ziniti nikdo podstopil ni. Ako *3govi malopridni tovarši kaj nespodobnega vganjali in ^ s>eaali, da on pride, hitro so jenjali, ter djali: „ Tiho fantje! li? ardin gre.“ To je lepo! O da bi tudi pri nas vsi mladi ravno tako srainožljivi bili kakor sv. Bernardin. - 688 - V nečistost napeljuje: g) obiskovanje gledišča. Od tega bi mi ne bij 0 treba nič v misel vzeti, ker mi Slovenci gledišč skoraj 0,1 nimamo. Tolikanj več pa jih imajo Nemci in drugi narodi. Cl° med nami Slovenci imajo Nemci svoje gledišča. In ker se včasi vendar le primeri, da kak Slovenec, ki nemški zna, zaide v nemško gledišče, mi bodi dovoljeno, da tudi od gledišč spre' govorim par besedi. Kakor so gledišča dandanes vravnane, večidel čistosti zlo zlo nevarne. Nesramna noša igravcev, n F nespodobno obnašanje in spodtakljivo govorjenje le prepogostoi® 8 smerlno rano useka nedolžnemu sercu. Ravno zalo nas svet® pismo, nas sveta cerkev in sveti cerkveni učeniki z enim gl®' som svarijo pred takimi pohujšljivimi igrami po glediščih. Lep 0 nas opominja učenec ljubezni, ter pravi; „Ne ljubite ne sveF ne tega, kar je v njem; zakaj vse, kar je na svetu, je poželjenj 0 mesa in poželjenje oči in napuh življenja, ker ni iz Očeta, amp^ iz sveta." (I. Jan. 2, 15. 16.) Sv. Ciprijan uči: „Kdor čist g re v gledišče, verne se nečist iz gledišča." In učeni Salvij an govori: f ,Kar se v gledišču godi, naravnano je tako, da nikd° ne more od tistega ne govoriti, in še do misliti ne na tis t0 | da bi se pri tem ne omadeževal. Druge pregrehe nam veči°° le posamezne dele v posest vzamejo, postavim: nespodobne nii^ 1 našega duha, nesramni pogledi naše oči, brezbožne besede n°s e ušesa . ..; v gledišču pa ne ostane brez zadolženja noben M ker se nam omadeževa naš duh, naš posluh in naš pogled s tF’ da imamo poželjenje, in s tim, da poslušamo in gledamo." V nečistost nas napeljuje: h) branje pohujšljivih bukov, v kterih se ^ nesramne, spodtakljive in pohujšlji ve reči. Ljubi kristjan! nik flf ne misli, da je vse gotova resnica, kar v zapeljivih bakv° natisnjenega bereš. Kakor ima hudoba na svetu svoje po® 8 * gavce, kteri mu zapeljujejo ljudi, ki jih sam zapeljati ne m 01 ’ 0 ’ ravno tako ima tudi svoje pisarje, kteri za njega pišejo, in P 0 svetu prodajajo dušen živež, ki je z duhovnim strupom namešfl 11. - 689 - Med nami Slovenci še, Bog bodi zahvaljen, dosti takih po- hujšljivih bukev ni, zapeljivih nemških bukev pa je sila veliko. — Dobre, svete bukve so res velika dobrota božja. Kakor srečen je, kdor zvestega prijatla ima; ravno tako srečen je, kdor lepo brati zna. Svoje lepe bukve lahko vsaki čas v roke Vzameš, se razveseljuješ lepih reči v njih zapisanih, in si ohladiš svoje žalostno serce. Pa kakor nas zapeljiv prijatel lahko »goljufa, v časno in večno nesrečo potisne, ako se njemu v roke damo; ravno tako nas škodljive bukve oslepijo, v zmote, v hu¬ dobije, v časno in večno nesrečo spravijo. Toraj je skerbna '»ati, sveta katoljška cerkev, zapeljive bukve brati pod velikim Smehom prepovedala. Kdor hoče tedaj pošten in srečen biti, »e sme v roke vzeti vsakih bukev, ki se mu ponujajo. Ni vse ? dravo ne, kar ljudje hvalijo. Preden take nove ali pa sebi "»znane bukve bereš, pokaži jih modrim učenikom, poštenim staršem in spovednikom, da se iz njih sirupa ne navžiješ še Poprej, preden bukve poznaš. V nečistost napeljuje: i) ples, ki je le redkoma brez greha. Ako vzamemo Pks le kar umetnost, da zna kdo svoje noge obračati natanko P° godbinem glasu, hi tak ples sam ob sebi pregrešen ne bil, at »pak bi spadal le med ravnolere djanja, ktere samo ob sebi "'so ne dobre ne hude. Pri nekterih ljudstvih pa je ples s Padal še clo med pobožno opravila. V svetem pismu beremo, d» so clo Izraelske žene z Marijo, Are novo sestro, vred z bobnom v roki plesale, ter hvalo prepevale Gospodu, da je v rudečem ®° r ju pokončal sovražne Egipčane. (II. Moz. 15, 20. 21.) Tudi ara 'j David je vos vesel poskakoval in plesal pred skrinjo za- kedar se jo to Judovsko svetišče prenašalo v Jeruzalem. Kralj. 6, 14.) Taki plesi, se ve, da niso bili pregrešni, j^Pak so bili še clo Bogu všeč in dopadljivi. Toda ples, ka- 0rse b se dandanašnji nahaja med ljudmi, ples s svojim slabim ^jttenom, s svojo zapeljivostjo in razuzdanostjo, in s svojimi a °stnimi nasledi se nikakor ne more polerditi. Tak ples je or ‘vec deviške čistosti; angeljvarh se nad njim joka, peklenski a P©ljivec pa svojo radost iu svoje veselje ima, Veliko jih nauk, 44 690 - zdravih in nedolžnih plesati začne, malo-malokdo brez dušne ali telesne škode plesati neha. Navadni ples spravlja trupi® pod zemljo, dušo pa v pekel. Naj bi od smerti vstali vsi, h 1 jih je zapeljivi ples mladih pomoril in pogubil, od strahu bi noben pameten človek ne plesal več. Nedolžnost na plesu umira, lD umerje večidel po potu domu. Plesavki za plačilo je bila sve" temu Janezu Kerstniku glava odsekana: plesavcu za plačil 0 zapeljana deklica svoje devištvo da. Pobožnost tebe na ples °° spravlja, nedolžnost tebe na rajanje ne spremlja; le zapeljivost le vleče, in skrivna nasladnost le plesali uči. — Ako vprašaš) zakaj plešejo? ti bodo rekli: „Za kratek čas in dobro voljo" Ali slabo kratkočasovanje in slaba dobra volja je, če po l> stl človeka ves život boli in njegova duša škodo terpi. — Ak° vprašaš, kdaj se pleše, zvedel boš, da večidel po noči. Bog j fl pa noč stvaril, da počivamo in ne, da norimo. Po noči s e plesavci preveč potijo, se prehladijo, ali prenaglo napijejo > D zbolijo. Serce jim klopoče, kakor bi hotlo persi raznesti, 1° goni kerv po žilah kakor burja valove. Kri.se skali, večkrat clo razlije. Kdo zamore prešteti število nesrečnih plesavcev, ki so zdravi plesati začeli, bolni nehali in mladi pomerli 1 Največ se pleše o svetih nedeljah, o shodih, clo po božjih polih) in tako se dvakrat hujši greši. In če prav po pameti pomisliš) kako se na raju godi, boš sam spoznal, da se v sredi plesavci peklenski sovražnik verti. Razuzdano rajanje je š« zdaj krivo, da je mnogoteri mlad človek v greh zapeljan, časn° in večno nesrečen. Na plesu peklenski sovražnik svoj poboj ima; nekoliko jih pobije, nekoliko smertno rani; le malo jih brez škode iz plesišča gre. Zato pravi sv. Krizostom: „Ab 0 bi toliko svitlih zvezd na nebu bilo, kakor se je že grehov 1,0 raju zgodilo, bila bi tamna noč svitlejša kakor beli dan. Lozeje je beli sneg v goreči peči ohraniti, da se ne raztopi* kakor na raju vbraniti se greha, ki nedolžnost serca ufflorf- Zato vsi modri in sveti učeniki mlade ljudi svarijo, naj varujejo plesa, na kterem je toliko nevarnost za dušo in t« 1 ®’ dobička pa nobenega ne. „Kdo je kristjane plesati učil 1 ? vprašuje sv. Jefrem, „sv. Peter gotovo ne, ampak sama p e " klenska kača. Ples oslepi možke, pogubi ženske, zatere ne¬ dolžnost.* Za tega voljo so še clo neverniki ples zaničev®' 1 ? 691 ter so djali, da nihče ne raja, kakor tisti, kteremu se pamet moli. Ce tedaj hočeš pameten bili, boš le nauke rajši poslušal, kakor bi nesrečo poskušal, ktera te na plesu čaka, in s ktero Bog plesavcem proti, rekoč: „Zato, ker sle z rokami ploskali in z nogami udarjali; — vas bom s svojo roko udaril in . . . zalerl. a (Eceh. 25, 6. 7.) Ako že rajaš na kaki domači dobri volji v pričo staršev ali poštenih gospodarjev, le malo časa pleši, da te ples omolil ne bo. Po pivnicah pa se nikoli ne zasukaj, če hočeš nedolžen in pošten ostati. Boljši je vbogajme dati, kakor pa godcem na plesu dajati; boljši je, da ubožčiki za tebe molijo, in ti po ozki stezi v nebesa pomagajo, kakor da tebi godci godejo po široki cesti v peklenski brezen. Zapeljivi svet sicer vse drugač govori, ali njega poslušati varno ni; zakaj: „Svet preide in njegovo poželjcnje; kdor pa stori voljo božjo, ostane vekomej.“ (I. Jan. 2, 17.) 3. Poglejte koliko zanjk nam naslavlja nečistost, ta gerda pregreha. Kamorkoli se obernemo, že preži na nas zaderga, ki nam jo nastavlja nečistost, da bi nas vanjo vjela. O kako skerbni bi morali tedaj biti, da bomo srečno ušli vsem tem nevarnostim, pošteno in spodobno živeli na tem svetu, na unem pa večno srečo v nebesih vživali 1 „Kdo pojdo na Gospodovo goro? ali kdo bo stal na njegovem svetem kraju? (to je : v Gospodovem svetišču v nebesih?)^ vprašuje kraljevi prerok David, in na to vpraševanje si sam la—le lepi odgovor daje: »Kdor je nedolžnih rok in čistega serca, kdor ne obrača svoje duše v nečimurno, ... on bo prejel blagodar od Gospoda, in usmiljenje od Boga, svojega rešenika.“ (Ps. 23, 3 — 5.) O da ki pač tudi mi vsi prejemali blagodar od Gospoda in usmiljenje na dan sodbe l Amen. 44 * 692 - LXV. Keršanski nauk. Nečistosti se moramo varovati zlasti zato, ker ) e najostudniša in ker je najškodlji vša pregreha- 1. Sveta čistost ima sila veliko sovražnikov in sovražni kajti neizrečeno veliko jo reči, ktere v nečistost napeljuj e l°' V nečistost namreč napeljuje: prederzna, gizdasta in nesran noša, lenoba, nezmernost v jedi in pijači, prerazvajene in ne spodobne tovaršije, posebno z drugim spolom, nespodobni y gledi, poslušanje nespodobnih besed in nesramnih pesem, iskovanje gledišča, branje pohujšljivih bukev in ples. Da s( j_ te reči res čistosti nevarne in da človeka v nečistost napmj ste slišali v zadnjem in predzadnjem keršanskem nauku. 2. Danes pa vam bom odgovor dal na vpraševanje • Zakaj se moramo zlasti varovati nečistosti? Nečistosti se je zlasti treba varovati, ker je I. najostudn iša, in II. najškodljivša pregreha. Ji B * I. Zakaj se nečistost imenuje ostudna preg re . poa Nečistost je ostudna pregreha vpervič zato, o j 0 bl, nečiste živali zniža človeka, ki je stvarjen po božji p „ pri svetem kerstu posvečen v tempelj svetega Duha, ^ er le j e s3, posvečen ne le samo v ozir duše, ampak tudi v ozir in v sveto čislo življenje namenjen. Sv. Bernard P roVI se človek častilakomnosti vda, greši tako, kakor so ^ po grešili; ako je lakomnosti podveržen, greši, toda g re5 re p l jgti? človeško; ako se pa nečistim, mesenim sladnostim>P ^ p o greši, toda greši kakor (nemo) živinče. In ak° c 0 far živinsko greši, tudi nič več nima tistega razsvitljooj a > - 693 - hovne luči, ktera ga razločuje od nespametne živine.« Ali mar pri tem takem nečistost ni res ostudna pregreha, ker človeka tako daleč zniža in ga tako rekoč v blato pomandra? In, glejte, ravno zato, ker ta pregreha zniža človeka cIo pod nemo žival pod nečedno in nečisto žival, imenuje se nečistost, ter ima svoje ime od tega, kar je nesnažnega, nečednega, ne¬ čistega. Nečistost je ostudna v drugič zato, ker je zoperna Bogu in ljudem, in jo studi a) Bog, in jo studijo b) tudi ljudje. a) Kako da je nečistost Bogu zoperna in ostudna, po¬ snamemo med drugim iz tistih milih besedi, ki jih Bog sam govori po svojem preroku Jeremiju (žal. pes. 4, 1 —8.) rekoč: „Kako je olamnelo zlato, (to je: Judovsko ljudnivo), se spre¬ menila najlepša barva (na tem zlatu), razmetani so svetišni kamni (to je: duhovni) po voglih vseh tergov. Otroci sionski (to je: Judje), sloveči, v nnjčislejše zlato oblečeni, kako so čislani enako perstenim posodam, delu rok lončarjevih, (to je: malo so obrajtani, ravno kakor je malo obrajtana razbita lončena posoda). Saj še morske pošasti odgrinjajo svoje persi, in dojijo svoje mladiče; hči mojega ljudstva pa je neusmiljena kakor noj v puščavi, (to je: Judovske matere ne morejo dojiti svojih otrok, ker so vse oslabele zavoljo pomanjkanja lastne hrane; na videz so enake terdoserčnim nojem ali Štravsom, ki ob vsaki, in tudi najmanjši nevarnosti zapustijo svoje mladiče). Jezik tiči dojenčiku na nebesu zavoljo žeje: otroci kruha prosijo in nikogar ni, da bi jim ga lomil. Kteri so sicer sladčice jedli, poginjajo na cestah; kteri so bili v škerlatu izrejeni, blato objemajo . . . Belejši kakor sneg so bili nje Nazarejci (pogla¬ varji, plemenitaži, duhovni), čistejši kakor mleko, bolj rudeči bakor stare slonove kosti, lepši kakor safir. Zdaj pa je bolj °ern kakor oglje njih obraz, in ne poznajo se na ulicah; deržf Se koža njih kosti; posušila se je, in je kakor les." Tako prerok žaluje v božjem imenu, ter popisuje žalosten stan Ju¬ dovskega ljudstva, vmes pa pove, zakaj da je ljudstvo postalo tolikanj revno, neznatno in zoperno Bogu, ter pravi; „Veča je pregreha hčere mojega ljudstva, kakor je bila pregreha Sodome, era je bila razdjana v trenutleju, dasiravno se je (človeške) - 694 - roke niše bile dotaknile." (4, 6.) Te verstice nam zadosti razločno na znanje dajejo, da je med drugimi sosebno ne¬ čistost bila tista pregreha, ter pregreha Sodome, zavoljo ktere so Judje v toliko nadlogo prišli, in da je nečistost res ostudna pregreha pred božjim obličjem. Ravno to resnico nam poterduje tudi naslednja prigodba: Nekega samotarca je enkrat doletela ta posebna milost, da ga je angelj spremljeval na njegovem potovanju. Potoma zadeneta na mertvega psa, ki je že gnjiti začel in je silen smrad od sebe dajal. Angelj se za vse to clo nič ne zmeni, in viditi je, da mu ta smrad ne dela nobene nadlege. Kmalu na to pa srečata nališpanega mladenča, ki je* bil ves namaziljen s prijet¬ nimi dišavami; pri vsem tem pa vendar-le angelj kar naravnost na znanje da svojo nevšečnost in zamerzo. In ko ga na to samotarec vprašuje, zakaj da tako dela, odgovorf mu angelj, da ta mladeneč zavoljo nečistosti, kteri je vdan, vse veči smrad od sebe daje pred Bogom in njegovimi svetniki, kakor uni mertvi pes.— Poglejte tako ostudna in zoperna je pred božjim obličjem nečistost. Zaio pravi sv. Pavl, da se nečistost med kristjani še imenovati ne sme, (Efež. 5. 3. 4.j in da nečistniki ne bodo nikoli v nebesa prišli. (Efež. 5, 5.1. Kor. 6, 9.10.) Tudi iz kazen, s kakoršnimi je Bog nečistnike nekdaj kaznoval in jih še kaznuje, sklene se lahko, kako da Bog to pregreho sovraži, in kako ostudna in zoperna mu je. Ne bom vam pripovedoval, da je vesoljni potop po spričevanju svetega pisma kazen bil za nečistost. Tudi vam ne bom popisoval, da so bile Sodoma in Gomora in druge mesta z vsemi svojimi prebivavci zavoljo nečistosti z nebeškim ognjem pokončane. Ravno tako vam nočem še enkrat v misel jemati, kako da je Bog na en dan pomoriti dal 24.000 Izraelcev, kteri so se bdi pregrešili z Moabiškimi ženami. Tudi od Davida nočem govoriti, ki je svojo pregreho sicer spoznal, jo objokoval, in se zavoljo nje ojstro pokoril, pa je le vendar zavoljo nje moral velike časne kazni terpeti. Le samo na to naj vas opomnim, kako da Bog tudi še dandanes že na tem svetu ojstro tepe to pr e " greho, in kako da se tudi še zdaj spolnuje Gospodovo žuganje, s kterim je žugal njega dni Izraelskemu ljudstvu, rekoč: »Ker mene pozabil, in me za svoj herbet vergel, nosi tudi ti (kazen - 695 - Za ) svojo pregreho in svojo nečistost.(Eceh. 23, 35.) Kdor Se hoče o tein prepričati, in morda v domačem kraju nima rav «o posebnih zgledov, kako ojstro da Bog pregreho nečistosti ^rsikterikrat že na tem svetu tepe, naj stopi le v kakem j| e čem mestu v bolnišnico, in naj vprašuje, zakaj da ondi mnogi JQd io tako silne bolečine lerpijo, in bo za odgovor dobil, da ravt) o zavoljo pregrehe nečistosti. Ravno zato je res prav m ° d ro storil neki oče s svojim sinom, kleri se je bil razuzda- tleitl n življenju vdal. Hotel je svojemu sinu prav živo pred oči Postaviti kako žalostne naslede da nečistost dostikrat že na tem svetu m est 0 ] nia. Peljal ga je tedaj v bolnišnico, in sicer na tisto svo' V" 3 k* erem so ležali le zgol taki bolniki, kteri so si bili d a . brezni in svojih bolečin sami krivi s pregrešnim razuz- z *‘ v li en jem. In res je sina pogled na te revno bolnike Pfet r ^ ilim te l esom in neznanimi bolečinami tako močno ° * se ! in prevzel, da je le malo manjkalo, da ni padel v te r ev ' c . 0, Oče pa mu reče: „Le pojdi zdaj, nevredni sin ! bog 3 . Vna i P° svojem hudem poželjenju, in ne bo dolgo, da se Se srečnega imel, ako tukaj v tej hiši in med temi-Ie si s '. ! za vetje dobiš, kjer boš sklenil v strašnih bolečinah, ki °č el /b sam nakopal s svojim razuzdanim življenjem, in boš P 0 I Posilil, da bo Boga zahvalil, da te je vzel iz tega sveta.“ !>es h na usm iljenjavredne bolnike in zraven še očetove rezne je D 6 mladega človeka zavernite nazaj na pravo pot, na kteri ^° S| hmalo tako stanoviten ostal, da je še do v vojaškem '•Čl,. 1 ' 161 ''?”. je stopil, rajši preterpel vse zasmehovanje in m ° v anje, kakor pa da hi se bil dal v kak greh zapeljali. Sik, j° stu,p. Ogrebe nečistosti pa ne studi le samo Bog, ampak N j]^. 0 ljudje. Pošten človek te pregrehe še v misel 0( 1 uj e ^ ein 0 e , in cIo najgerši razuzdanec v pričo poštenih ljudi % Oo . n h e govori. In sami veste, da se razuzdanca ljudje le j* itu a | 0 -l e i 0 in da se z razuzdano žensko radi ne pečajo, ker J in tam. Kako resnična da je ta beseda, nam spričujejo mnog 1 žalostni zgledi. Sv. Janez Kerstnik si je veliko prizadeval, d 9 bi bil od prešestnega življenja obernil Heroda in Herodijado? vendar pa vsemu svojemu prizadevanju vkljub nič ni opravil- Herod in Herodijada sta terdovratna ostala v svoji hudobiji. •" Neki Španski plemenitaž, ki jo v nečistosti živel, je za smeri obolel. Prigovarjajo mu, da bi se spovedal in z Bogom spravil* pa nič ne opravijo. Sv. Frančišek Borgijanski, kise je ravno takrat na Španjskem znašel, zvedel je za to terdovratnosl pl e ' menitaževo. Močno ga je pretresala in prav v serce zabolel® Ii P' di la >1 °f mi sp kr re se g! Bi! Da do hc je: s Bi! ke ob da Bt in Ki tei za in le čl se te II te cl sl k 701 l* 1 tedaj poklekne pred bridko martro, ter s solznim očesom P r °si križanega Zveličarja, da bi ne pustil v pogubljenje pasti ktero je odkupil z drago ceno svoje svete kervi. In ko moli, zdelo se mu je, da je zaslišal glas, ki mu je rekel: Frančišek! vzdigni se, poišči tega bolnika, in ga k pokori °P°njiojaj. a Sveti mož gre, pa nič ne opravi. Bolnik, dasiravno 11111 je bila smert že na jeziku, vendar-le kar nič noče slišati od ^Povedi. Sv. Frančišek ga zapusti, poklekne še enkrat pred Ranega Jezusa, in ga milo prosi, da bi zavoljo svoje svete So kervi in zavoljo svoje britke smerti omečil zakerknjeno , rce plemenilaževo. In spet mu je, kakor bi slišal poprejni *‘ aS: »Pojdi še enkrat k bolniku, vzemi seboj svojo britko toart; h\ fo; zakaj le terdovratno bi mogel skleniti, da se hoče a sč pogubiti, ko bi gledal na svojega Boga, kteri ga je ljubil ?®tel Sf nerti in sicer do smerti na križu, in bi se vendar-le ne kili. 'Jal k spokoriti.* Pa kdo bi mislil, da terdovratni grešnik od- ne bo. Sv. Frančišek mu kaže sveto britko martro, er ° se je o lem trenutleju veliko čudo zgodilo. Telo britke L rtre namreč je bilo na enkrat vse v ranah in kervi. To o], Va Vo britko martro tedaj kaže bolniku sv. Frančišek, in mu da S® prigovarja priserčno in ljubeznjivo, kar le koli more, jj Q 1 usmiljenje imel s svojo dušo, ter se obernil k svojemu ia ^ in Odrešeniku. Umirajoči plemenitaž pa ostane terdovraten kajH bolj terd kakor skale, ktere so pokale, kedar je na to f( j ars ki gori tekla nedolžna kri križanega Zveličarja. Ostal je \° Vraten In je umeri Boga preklinjevaje in svojega Stvarnika iti frje. Kaj ne, ljubi mojil da se človek kaj bolj žalostnega ^ strašnega skoraj misliti ne more? Resje, da se nečistnik ^ e *ko resnično poboljša. H Ve ? r etjič pripravi nečistost človeka tudi ob vero. če bi bil i 6 h P °P re i tu( ^’ ® e la ^ i0 d°b ro podučen v resnicah svete vere, V tem, ko začne nečisto živeti, vse nekama iz njega izkadi; I s 6t|j . ^ ar na novo sliši ali bere, nič kaj prav ne umeva. , c i°vek namreč po spričevanju svetega pisma ne umeva k tie]>^ r j® duhovnega. To resnico je že svoje dni spoznal pi s K| ne versk modrijan, Platon po imenu, ter je rekel: V Plavanju Boga nobena reč človeka ne opovira tako hudo, čistost.« In sv. Ambrož pravi: »Kdor začne nečisto živeti, začne tudi pravo vero zapuščati.“ Da pa človek z ne' čistostjo pravo vero zgublja, pride od tod, ker je vera neza¬ služen dar božji, človek je nima sam iz sebe, ampak mu ja Bog vliva y serce. Kdor se pa z nečistostjo ognjusi, slon se nevrednega tega daru božjega; Bog se mu odmakne, > D potlej, se ve da je vera zgubljena; in to kar mu še ostane) nima nobene moči. Ne rečem, da bi človek, kteri je v tem grehu zapopaden; nič več ne vedel nobenih verskih resnic, 111 da bi nič od tega ne veroval, kar je Bog razodel; ampak 1° rečem, da je njegova vera vsa merzla in mertva, nikar pa n® živa in delavna, in da zaničuje in zametuje še to, kar od vere v& Kaj pa mu pomaga taka vera? Ako hočemo, da bo naša vera živ® vera in zveličavna, moramo si prizadevati, da sveto živimo, i" potlej le bo božji duh pri nas prebival in nam bo Bog ver« ohranil. — Da nečistnik vero zgublja, pride na dalje tudi od tod, ker si želi, da bi to, kar vera uči, ne bilo res; zakaj dokler je v nečistost zakopan, mu vera ne obeta nič dobrega. Ravno zavoljo tega se rad peča s takimi ljudmi, kteri od svete ver« hudo govorijo in v nič devajo verske resnice; zraven tega tudi še sam dvome dela zastran verskih resnic, da bi si s takim 1 dvomi hladila preskerbel za svojo skelečo vest. Od tod izhaja, da svoje velike pregrehe le rad deva v število človeški slabost in med majhne pregreške. Nečistost torej res ver® močno zatira. Ravno zato pravi sv. Avguštin: „Dajte nam čistih mladenčev in čistih deklet, in vidili bole, da no bo no¬ beden več v veri dvomov irael.“—Da nečistost res vero slabn uči nas vsakdanja skušnja. Kaj pravite, kdo vero zaničuje? kdo se norca dela iz božjih reči? kdo sovraži pobožno življenje' kdo najbolj z nogami lapla dolžnosti, ki nam jih vera naklada do staršev, sorodovincev, zakonskih družet i. t. d.? Kaj ne> da nečistniki? Tudi nahajamo več lakih žalostnih zgledov, ^ nečistniki niso le samo vere zaničevali, ampak da so zavoljo nečistosti tudi res od prave vere odstopili in krivoverci postali' Cio Salomonu, najmodrejšemu kralju, so nesramne neverske žene serce spridile tako močno, da je pravemu Bogu nezvest postal in se molikom vklanjal. (III. Kralj. 11, 3. 4.)— Od angležkega kralja Henrika VIII., ki je bil katoljšk kristjan, bere se, da je svojo pravo ženo zavergel in na drugo navezal svoje serce, > n - 703 — da si je to smel vzeli za ženo, zapustil je pravo vero in je Luteran poslal, ker je po Luteranski krivoveri pripuščeno, ženo zavreči in se spet z drugo zaročiti; po kaloljški veri pa to ni pripuščeno, zakaj kar Bog zaveže, ne more razvezati nobeden človek.— Tudi Hesenkaseiski deželni knez Filip je zavoljo ne¬ čistosti odstopil od prave vere in je krivoverec postal. — In še dandanes se večkrat zgodi, da kaki katoljšk kristjan svoje serce naveže na kako krivoversko osebo, in da zato, da jo v zakon dobi, cIo pravo vero zapusti, ako mu ni mogoče po drugem potu doseči svojega namena. Poglejte, kako resnično je, da nečistost vero slabi ali pa še clo ob vero pripravi! Cetertič vzame nečistost človeku posvečujočo gnado božjo, nedolžnost in vso dušno lepoto, in ga tira in vleče v večno pogubljenje. Sv. Pavl piše: Nikar se ne motite! Ne nečistniki, ne molikovavci, ne prešestniki, ne mehkužni, ne nesramni s svojim spolom ... ne bodo posedli božjega kraljestva.^ (I.Kor. 6,9. 10.) In sv. Janez govori v skrivnem razodenju (21,8.) nekoč: „Nečistniki...bodo imeli svoj del v gorečem, ognjenem 'n žvepljenem jezeru; kar je druga smert.“ 3. Preljubi poslušavci! ko bi vsakdo prav pomislil, kako ^todna da je nečistost pred Bogom in pred ljudmi, in koliko Nega da iz te pregrehe izvira za telo in za dušo, bi ga bilo S°tovo groza in strah tega greha! In ako je še nedolžen, bi se S® bolj bal, kakor strupene kače; ako se je pa ž njim že °?njusil, bi ga nemudoma zapustil, in delal vredno pokoro. Amen. — 704 LXVI. Keršanski nauk. Kaj zapoveduje šesta božja zapoved? — Od svet 0 čistosti. Kolikera je?— Zakaj jo moramo spoštovati — Ali je mogoče čisto živeti. 1. Nečistosti se je zlasti treba varovati zato, ker ja vpervič najostudniša in vdrugič najškodljivša pregreha. Nečistost je najostudniša pregreha zato, ker še pod nečiste živali zniža človeka, in zato, ker jo studi Bog in jo studijo tudi ljudje. Najškodljivšo pregreho pa imenujemo nečistost zato, ker vodi za seboj neizrečeno žalostne naslede za telo in za dušo: za telo, ker silno slabi telesne moči, spodjeda zdravje, in človeka pre¬ zgodaj za grob izzori, in ker večidel tudi časno srečo spod¬ kopava; za dušo pa, ker podira človeku dušni mir in pokoj, ker se je človek težko kdaj več znebi in se težko kdaj več poboljša, ker človeku vero slabi ali pa ga še clo ob njo pri¬ pravi, in ker vzame človeku posvečujočo gnado božjo, nedolž¬ nost in vso dušno lepoto, in ga v večno pogubljenje pripravi. — Od vsega tega smo zadnjič govorili bolj na drobno. 2. Danes pa poslušajte najpoprej odgovor na vprašanje: Kaj nam Bog v šesti zapovedi zapoveduje? V šesti zapovedi nam Bog zapoveduje: Vpervič: da smo tisti na duši in na telesu, v mislih, željah, besedah, obnašanju in djanju; v drugič: da se poprimemo Yseh tistih pripomoč¬ kov, s kterimi si čistost ohranimo. — 705 3. Najpoprej nam tedaj Bog zapoveduje, da si čistost skerbno varujemo in ohranimo vsak po svojem stanu. Pravim: vsak po svojem stanu, zakaj čistost je dvojna: je a) deviška in je b) zakonska čistost. a) Deviška ali popolnoma čistost je tista čistost, v kleri živijo tisti ljudje obojega spola, kteri se znajdejo v samskem stanu, dokler jim je le za to mar, kar je Gospodovega, da bi namreč čisti bili in sveti na duši in na telesu. In dokler ne stopi v zakonski slan, mora to deviško čistost ohraniti vsak kristjan, naj si je že ali reven ali bogat, nizkega ali visokega, kmetijskega ali gosposkega ali vojaškega stanu. Ta čednost, ler čednost svete čistosti, je s keršanslvoin v tako tesni zvezi, da se nikdo, kdor bi čislo ne živel, ne more imenovali pra¬ vega kristjana. Ravno zalo piše sv. Avguštin: „V čistem telesu in s čisto vestjo nosimo Boga, kterega so nosili čisti udje Device; zakaj Kristus je učenik čistosti, in zato tudi tisti, ki čistosti nima, Kristusa ne more nosili, in ne more biti učenec lega Učenika, in tedaj tudi ne more biti kristjan.“ To so dobro spoznali vsi pravi keršanski mladenči in vse prave keršanske deklice, in so dragi zaklad svete čistosti in nedolžnosti varovali Inko skerbno, da so rajši darovali svoje premoženje in življenje, kakor pa da bi se bili pregrešili zoper čistost. — Španijoli so imeli nekdaj velik del Amerike pod svojo oblastjo. O tistem času Pa, ko so Španijoli gospodovali po Ameriki, razdeval je neki Morgan s svojo brezbožno četo Španijolom podložno deželo, se je polastil mesta Panama, in jo veliko silo delal prebivavcem. V tistem mestu pa je živela neka španska deklica neizrečeno velike telesne, pa še vse veče dušne lepote. Tej bogoljubni deklici je hotel silo delali hudobni Morgan; toda deklica se mu serčno ustavi, ter mu pravi: „Stoj! in nikar ne misli, da mi boš Vz el tudi poštenje, kakor si mi poprej vzel premoženje in prostost. ^ e di, da sem pripravljena za čistost clo umreti, in da bom ta d^gi dušni zaklad branila do poslednjega zdihleja svojega živ¬ ljenja/* To reče, potegne izpod obleke velik nož, in bi ga kila hudobnežu res v persi zasadila, ko bi odjenjal ne bil. — V življenju svetnikov nahajamo veliko enakih zgledov, kteri nam spričujejo, kako močno pri sercu da je bila svetnikom in svetnicam ta lepa čednost, sveta čistost. Naj vam zmed sto in Kari, nauk, 45 706 — sto drugih zgledov le samo enega še v misel vzamem. Sve¬ temu Nicetazu so zvezali roke, da bi se branili ne mogel, kedar bi mu poštenje jemale nečistnice, kterim so ga bili izročili v zasramovanje. Kaj pa je storil sveti Nicelaz, ko se z zve¬ zanimi rokami ni mogel braniti? Šel je, in si je z lastnim 1 zobmi odgriznil kos jezika, ter ga s kervjo vred v obličj 0 plunil najprederzniši nečistnici. Pa ne samo kristjani, ampak tudi pošteni neverniki so V časti imeli čistost, to prelepo čednost. Nekdajni Egipčani 00 svojim hčeram na vrat obešali drage Zavratnike, in jih opisal* z mnogimi znamnji in napisi, kteri so jih k čistemu življenj 8 spodbadali. — Neverski Rimljani so čistosti na čast clo temp 0 ' izzidali, in so v veliki časti imeli deviško boginjo Vesto > n njene deviške služabnice Vestalinke ali vestalske device. Ak° je ena ali druga zmed njih srečala hudodelnika, kteri je bil v smeri peljan, rešila mu je življenje že samo s tim, da ga je srečal 0 Tako veliko veljavo so imele te device med svojim narodom! b) Zakonska ali nepopolnoma čistost je zakonskim zapovedana, in obstoji v tem, da se v svetem zakonu obran 1 zakonska zvestoba, in da se živi po čistem namenu tega sveteg 9 Slanu. Tudi v zakonskem stanu nečistost ni dovoljena in ne' sramnost ni pripuščena. Sv. Pavl piše: „ČastilljiY bodi zakon v vseli rečeh, in zakonska postelja bodi neomadeževana. Zakaj nečistnike in prešeslnike bo Bog sodil.* (Hebr. 13, 4.) namreč je volja božja, vaše posvečenje, da se zderžite nečistost') da vsak zmed vas ve svoje telo ohraniti v svetosti in časti, po gnanju poželjenja, kakor neverniki, kteri Boga ne poznajo. (I. Tes. 4, 3 - 5.) Zakonska čistost in zvestoba je najimenitni 00 čednost in perva dolžnost zakonskih ljudi, in nobena reč n 0 svetu zakonskih ljudi premotiti ne sme, da bi nezvesti postali l e J svoji dolžnosti. — Že v stari zavezi imamo nad čisto Suzan 0 prelep zgled zakonske zvestobe. Povest od Suzane nam sveto pismo (Daniel 13.) tako-le pripoveduje: „Bil je mož, ki je pr e ' bival v Babilonu, in njegovo ime je bilo Joakim; in je vzel * 9 ženo hčer Helkijevo, po imenu Suzano, ktera je bila silno lep 9 ’ in se je Boga bala. Nje starši namreč, ki so bili pravični, s ° podučili svojo hčer po Mozesovi postavi. Bil je Joakim sH D ° — 707 ;, in je imel sadni vert blizo svoje hiše; in Judje so se pri njem shajali, zalo ker je bil med vsemi najčastitljivši. Tisto leto pa sta bila postavljena izmed ljudstva dva stara sodnika, od kakoršnih je Gospod govoril: ker hudobija je izvirala iz Babilona iz starašin, iz sodnikov, ki so se vidili, da ljudstvo vladajo. Ona sta zahajala v hišo Joakimovo, in k njima so hodili vsi, kteri so imeli tožbe. Ko se je bilo pa ljudstvo vernilo okoli poldneva, je šla Suzana se sprehajat po sadnem verlu svojega moža. In vidila sta jo starca vsak dan vanj iti, h se sprehajali; in vnela sta se v poželjenju do nje ... Pri¬ sodilo se je pa, ko pazita na priložen dan, da je prišla, kakor Poprejšne dni, samo z dvema deklama na vert, ter se je holla kopali; vroče je namreč bilo. In nikogar ni bilo tam, razun H dveh skritih starcev, ki sta za-njo gledala. Rekla je tedaj deklama: Prinesite mi olja in mjila, in vrata na vert zaprite, ^ se skopljem. In storile ste, kakor je bila ukazala; zaklenile sle vrata na vert, in ste izšle skoz zadnje duri, da bi jej pri— ne sle, kar je bila ukazala, in niste vedile, da sta starca notri s hrita. Ko pa ste bile dekli odšle, sta vstala starca, in sla Pritekla k njej, ter sta rekla: Glej, vrata na vert so zaklenjene, in nihče nas ne vidi. . .; zalo nama privoli, in se nama vdaj. Ako pa nočeš, bova zoper tebe pričala, da je bil mladeneč pri tebi, in da si zato dekli od sobe poslala. Zdihnila je Suzana, !» je rekla: V stiskah sem od vseh strani; če namreč to storim, J e moja smert; če pa ne storim, ne bom ubežala vajnim rokom. bolje mi je brez (grešnega) djanja vama pasti v roke, k 0 kor grešili pred obličjem Gospodovim. In Suzana je zavpila z velikim glasom; zavpila pa sta tudi starca zoper njo. In ®den je tekel k vratom na vert, in jih je odperl. Ko so tedaj "'dni hlapci slišali vpitje na verlu, planili so skoz zadnje vrata Van j, da bi vidili, kaj da je. Ko sta pa starca povedala, bilo je mapcev silno sram; ker se nikdar ni kaj takega govorilo od Uza ne. In drugi dan, ko se je bilo ljudstvo zbralo pri Joakimu, n J e nem možu, sta prišla tudi starca polna krivičnih izmišljav p°P°r Suzano, da bi jo umorili. In rekla sta vpričo ljudstva: 0s 'j'te po Suzano, hčer Helkijevo, ženo Joakimovo. In zdajci s ° poslali. In prišla je s svojimi starši in z otroci, in z vsemi i rodovinci.,, Jokali so tedaj njeni in vsi, kteri so jo 45 * - 708 — poznali. Vstala pa sta starca v sredi ljudstva, in sta položila svoje roke na njeno glavo. Ona je jokaje proti nel»i pogledala; ker je njeno serce zaupalo v Gospoda. In starca sla rekla: I(o sva se sama sprehajala po verlu, je la z dvema deklama vanj prišla, in je vrata na vert zaklenila, in dekli od sebe poslala. In prišel je mladeneč, kteri je bil skrit, in se je ž njo spečal. Midva pa, ki sva bila v kotu na vertu, in ko sva vidila hudobijo, sva k njima tekla ... In njega sicer nisva mogla uderžali, ker je bil močnejši od naju, in je vrata odperl, in je slekel; njo pa sva prijela, in vprašala, kdo je bil mladeneč, in nama ni botla povedali; te reči sva priči. Verjela jima je množica, ko starima in sodnikoma ljudstva; in so jo v smert obsodili. Suzana pa je zavpila z velikim glasom, in je rekla: Večni Bog, kteri skrito poznaš, in veš vse, preden se zgodi, ti veš, da sla krivično pričala zoper mene; in glej, umerjem, akoravno nisem nič storila tega, kar sta una hudobneža spletla zoper mene. Gospod pa je uslišal njen glas. In ko je bila v smert peljana, obudil je Gospod svetega duha v mladenču, kteremu je bilo ime Daniel. In ta je zavpil z velikim glasom: Nedolžen sem nad njeno kervjo! In vse ljudstvo se je vanj obernilo, in reklo: Kaj je to, kar si ti govoril? Ko je stal v sredi med njimi, rekel je: Ste li tako nespametni, Izraelovi otroci! da nič ne presodite, in ne spoznate resnice, ker ste pogubili hčer Izraelovo? Vernite se k sodbi; ker krivo sla pričala zoper njo! Ljudstvo se je tedaj hitro vernilo, in starašini so mu rekli: Pridi, in vscdi se med nas, in povej nam, ker ti je Bog dal čast starih. In Daniel jim je rekel: Odločite ju daleč narazen, in ju bom zaslišal! Ko sta bila tedaj odločena eden od drugega, poklical je enega zmed njih, in mu je rekel: Zastarani hudob¬ než! Zdaj so prišli na dan tvoji grehi, ktere si poprej delal, ker si krivične sodbe sklepal, nedolžne zatiral in krivične spuščal, akoravno Gospod govori: Nedolžnega in pravičnega ne umori! Zdaj tedaj, če si ju vidi!, povej, pod kterim drevesom si ju vidil v pogovoru med seboj? On je rekel: Pod mastikom. Daniel pa je rekel: Pray sam sebi na glavo si se zlagal; ker glej, božji angelj, ki je od Boga prejel obsojenje, te bo na dvoje presekal. In ko so ga bili odpeljali, ukazal je drugega pripeljati, ter mu reče: Zarod iz Kanaana in ne iz Juda! lepot 0 - 709 - te je omamila, in (hudo) poželjenje je spačilo tvoje serce. Tako sta delala s hčerami Izraelovimi, in iz strahu so se z vama pečale; ali hči Judova se ni vdala vajni hudobiji. Zdaj mi tedaj povej, pod kterirn drevesom si ju dobil v pogovoru med seboj? In odgovori: Pod slivo. Daniel pa mu reče: Prav zlagal si se tudi ti na svojo glavo, ker angelj Gospodov čaka s svojim mečem, da te po sredi preseka, in vaju umori. Tedaj je vsa množica zavpila z velikim glasom, in hvalili so Boga, ki ohrani njo, ki vanj zaupajo. In vzdignili so se zoper dva starca (ker Daniel ju je bil iz njunih ust prepričal, da sla krivo pričala), in so jima storili, kakor sta hudobno delala zoper svojega bližnjega, da so storili po Mozesovi postavi; in so ju umorili; *n oleta je bila nedolžna kerv tisti dan. Helkija pa in njegova *ena sta Boga hvalila zavoljo svoje hčere Suzane, z Joakimom, njenim možem, in z vso rodovino, da se ni nič nespodobnega našlo nad njo.—Zakonska čistost pa, ktera je že y stari zavezi teko veliko veljavo imela, bila je, se vd, da tudi v novi zavezi v veliki časti. Prebirajmo življenje ali lega ali unega svetnika, te ali une svetnice, ki so se znašli v zakonskem stanu, in bomo s ® kmalo prepričali, da je bila vsem-vsem zakonska čistost Posebno pri sercu. Je pa kaki zakonski človek prišel v vidovski stan, mora Se iz nepopolne čistosti spet na popolno čistost prestopiti, ter v svojem vidovskem stanu živeti ravno tako čislo, kakor bi se *®ašel v samskem ali deviškem stanu. V ozir vidov piše sv. p av! te-le lepe besede, ktere naj si pa tudi vidovci zapišejo f serce: »Spoštuj vidove, ktere so res vidove (ter pobožne in tt °£aboječe). Ktera je pa res vidova in zapuščena, naj upa ^ Doga, in naj prebije v molitvah noč in dan. Zakaj ktera sladnostih živi, je živa meriva. In to zaterdi, da bodo ne¬ žive.« (I. Tim. 5, 3. 5. 6. 7.) ^ 4. Zakaj moramo pa čednost svete čistosti tako °®no spoštovati in v časti imeti? To sveto čednost moramo spoštovati tako močno, ker je a ) Bogu najpr ij etniša in dopadljivša čednost, in b) tudi ljudem najkoristniša čednost. — 710 - a) Sveto čistost moramo spoštovati in v časti imeti zato, ker pri Bogu veliko veljavo in visoko ceno ima. Porok teg nam je že sveto pismo stare zaveze. V modrostnih bukvs' (4, 1. 2.) beremo: „0 kako lep je čist rod v svitlobi (svoj® čednosti), zakaj njegov spomin je večen, ker je spoznan (v ca s* 1 / pri Bogu in pri ljudeh. Ako je pričujoč, ga posnemajo; ked® r pa se očem odtegne, po njem hrepenijo, in kronan vekomaj haja zmago, ker je zmagal boj za plačilo neomadeževanih ’ to je: Tak čist rod daje v življenju lep zgled, da ga lju^i e posnemajo, po smerti pa ga pogrešajo ravno zavoljo njegoveg® lepega zgleda; v večnosti pa nosi zmagovavsko krono, ker J® boj za neomadeževano čistost junaško dokončal. — Jezus p® pravi: „Blagor njim, ki so čistega serca; ker oni bodo gled^ 1 Boga. ft (Mat. 5, 8.) In da bi nam pokazal, kako močno ds čistost obrajta, hotel je le čislo devico za mater imeli, je zine® vseh svojih učencev najbolj ljubil svetega Janeza zavoljo njegov® angeljske čistosti. Njemu je dovolil, dn mu je na persih slono' pri zadnji večerji, in njemu, deviškemu prijatlu, je s križa izročil ^ svojo deviško mater. In ravno temu ljubljencu Jezusovemu j® bilo dano, da je v duhu gledal preobilno plačilo, ktero je čistost' odmenjeno na unem svetu, in kterega nam v skrivnem razodenj 11 (14, 1—4.) tako-le popisuje: „In sem videl, in glej! Jagnj® je stalo na gori Sionu, in ž njim njih sto in štiri in šlirdes® 1 tisuč, kteri so imeli njegovo ime, in ime njegovega očeta z®' pisano na svojih čelih. In sem slišal glas z neba, kakor gl® s veliko vodd, in kakor glas velikega groma; in glas, ktereg® sem slišal, je bil kakor glas citrarjev, kteri na svoje citr® citrajo. In so peli kakor nekako novo pesem pred sedeže' 1 ’ in pred čvelerimi živalmi in pred starašini; in nihče ni mog el peti pesmi razun unih sto in štiri in štirdesel tisuč, kteri s® bili odkupljeni iz zemlje. Ti so, kteri se niso z ženami ognjusd‘» device namreč so. Ti hodijo za Jagnjetom, kamor koli gr®- „In kam meniš, da Jagnje gre?“ vprašuje pri teh besed®® sv. Avguštin, ter si na to vpraševanje sam odgovarja, reko®' „Ono ne gre kje, kjer se nahaja nečimurno posvetno veselj®’ tudi ne gre k tistim veselicam, ktere bodo imeli v nebes' drugi svetniki, ki se ne znajdejo med devicami, ampak g r ® k vse drugačnemu razveseljevanju, kakor je uno razveseljevanj®* — 711 *ato. ^ n j razveseljevanje Kristusovih devic je iz Kristusa, je v Kri- . u > je s Kristusom, je po Kristusu prav posebno razveselje¬ ni 6 devic Kristusovih. “ Sveto čistost moramo spoštovati in v časti imeti drugič 0 n - ^ er je človeku samemu neizrečeno koristna in hasnovita. , a ga namreč od ene strani napaja z notranjim, dušnim po- (j e | ’ in g a po tem takem že na tem svetu resnično srečnega lre( : Od druge strani človeka angeljem enakega nareja. Od 0( j s ^ ra ni ga ohrani zdravega, dela močnega in serčnega. In Ce lerte strani mu podaljša življenje. p p Od ene strani tedaj sveta čistost dodeli človeku ^ notranji mir in dušni pokoj, ga dela zadovolj- ^ ga in veselega, kajti sveta čistost tudi vse druge čednosti bop - a ® Ice ln tovaršice ima. Skušnja vas uči, da človek tem 4* IV0 in delavno vero ima, lem bolj nedolžno ko je njegovo Ned A ^ r ' ne ®istem človeku pa vera zmerom bolj peša in slabf. v j, v Z6e g a človeka povsod spremlja veselo upanje, da se znajde iivij ZJ ! Prijaznosti, in da ga bo Bog po sedajnem revnem V e A n n ^ u ^ sebi vzel v vesele nebesa; nečistnik pa se na veselo Prav S . '^kor ne more zanašati. Le v nedolžnem sercu gori n e x. a 6is * a ljubezen do Boga in do bližnjega, za kakoršno stl človek 'juh umov nima, naj si tudi še tolikanj govori od iež ave ‘ Nedolžen človek tudi vse lagleje prenaša križe in 86 tol/h eP V križih in ležava h podpira vesela zavest, da * tr °no L e ”^ raf trnjeva krona spremenila v častitljivo nebeško ^loserč ° me ^ lem nečistnik v križih in težavah ali ves Ha Vno en 1,1 nepoterpežljiv, ali pa ves olerpnjen in terdovraten. Se rc a j n 0 j e pa tudi nedolžni človek zmerom lahko veselega P r i v sem VeS . Za< *ovoljen, ker ima mirno vest, kakoršne nečistnik Od j V °^ etn ra zuzdanem razveseljevanju vedno pogreša, jakega r , Uge strani sveta čistost človeka angeljem 6s ede ; ® la - O tem prelepo pove sv. Hieronim naslednjo ^Žinja r” v e f°* zne in čiste duše so tako rekoč neka posebna Postavil J a . ersta ) angeljev, ktero je Jezus Kristus na zemlji ^P a k tudj°’ da an £ el1 hvalijo in molijo ne le v nebesih, *^i mar n j na zem, j'- < ‘ Sv. Gregor Nacijan pa vsklikne in pravi: 1 to res nekaj angeljskega, ako človek, ki je še - 712 - navezan na meso, ne živi po mesu, ampak se povzdigne ce samo natoro?“ In sv. Tomaž Akvin pristavi: „Res je slC ^ nekak razloček med čistim človekom in med angeljem, toda zastran zveličanja, nikar pa zastran čednosti. Čednost angeli 8 ^ bolj oblagrovana, čednost človekova pa je bolj močnodusn^ In ravno zato, ker človeka angeljem podobnega dela, J e čednost tako lepa, tako ljubezniva in tako častitljiva. In rJlV sfl zato, ker je tako lepa, tako ljubezniva in tako častitljiv 3 ) : si svetniki tako skerbno prizadevali, da bi si jo ohranili' vam zmed tisuč drugih v misel vzamem le samo sv. Stani® • Kostka. Kakor hitro se je sv. Stanislav svoje pameti zave ’ bilo je njegovo pervo opravilo to, da je Bogu popolnom 3 roval svoje serce. S tem si je pa tudi izklieal iz nebes p° se 0 milost božjo, ktera ga je vodila do tolike popolnamosti, ga njegovi starši za angelja imeli in po navadi tudi un£ ^ imenovali. Saj je pa tudi res imel pravo angeljsko nedol* 3 ^ krotkost in ljubeznivost. Njegova največa lepota pa se j e kazovala v tem, da je priserčno želel, čistost ohraniti. | 0 zato je bil pa tudi res tako sramožljiv, da ga je vsak 3 najmanjša spodtakljiva besedica proč odpodila. To je tudi moralo njegovega očeta, ki je Stanislava priserčno ljub' ’ ^ si je na vso moč prizadeval, vpričo njega zabraniti vsak najmanjšo nespodobno besedo; in kedar tega po drugem^ 3 ^ ni mogel, prosil je tiste, ki so zinili kaj nespodobnega, usmiljenje imeli z malim Stanislavom, ter mu ne delali s takim govorjenjem. čistost človeka na dalje tudi v ozir telesa dela 0 vega, močnega in serčnega. Le poglejte ned • ■"» v eS el ' mladenča in čisto devico, kako zdravega, cvelečega in , "^|eki 1 obličja da sta, ravno kakor da bi jima bil obličje skopal in kervi! — In če se nazaj ozremo v nekdajne čase, \ er ose (C^° šujemo, kaj da je nežno, šibko žensko Judito tolikanj vitel 3 ; in ojunačilo, da je ljutemu sovražniku domovine, g r0 Holofernu ž njegovim lastnim mečem odbila glavo, vrJ gl9, pismo ta-le odgovor daje, ter pravi, da je Judita možko r je bilo poterjeno njeno serce, ker je čistost ljubila. (J u V-j^ar^ 1 ; — In Bogomir (Gottfried) Bouilonski, slavni junak i° ie ve 3 ^ vojskah, ki je pozneje Jeruzalemski kralj postal, J - 713 marsikterega vsega v železen oklep okovanega sovražnega jezdica z enim samim mahlejem čez sredo proklal, komur so se vsi čudili, še cIo sovražniki. In ko ga vprašujejo njegovi prijatli, od kod da ima toliko čudno moč, odgovarja jim: „To je moč čistosti; zakaj še nikoli nisem teh—le svojih rok oskrunil z nasladnostjo in nečistostjo \ u — Poglejte, koliko ceno sveta čistost tudi v ozir telesnega zdravja ima in v ozir telesne moči in kreposti! In ker čistost človeka dela zdravega, močnega in terdnega, umeva se samo ob sebi, da mu podaljša tudi življenje. Pobožni ljudje, ki so s čisto dušo in s čistim telesom Bogu služili, so večidel vsi dolgo življenje imeli, ako ni ravno tega ali unega iz posebnih vzrokov Bog poklical y mladih letih iz tega sveta. Sv. Frančišek Pavlan je učakal dva in devetdeset let; sv. Remigij šest in devetdeset let; sv. Anton slo in pet let-, sv. Simon Stilit slo in devet let; sv. Pavl puščavnik slo in trinajst let in sv. Romuald je dosegel cIo sto in dvajset let. Vsi ti sveti možje so toliko veliko starost učakali le zato, ker so zmerno, trezno in čisto živeli. 5. Zdaj pridemo do vpraševanja : Ker so vsi dolžni čistost varovati in ohraniti, naj se že znajdejo v samskem ali v zakonskem stanu, kaj pa je ven¬ dar bolje, ali v devištvu živeti ali pa se poročiti in v zakonski stan stopiti? Na to vpraševanje se ne more kar naravnost povedati, kaj je človeku bolje. Res je deviška čistost vse popolniša memo zakonske čistosti, in večo ceno in večo vrednost pred Bogom ima; pri vsem tem pa bi se vendar-le ne mogel lahko vsakdo zveličali v deviškem stanu. Ravno zalo se zamore na uno vpraševanje dati le—la odgovor, da je za človeka bolje to, kar mu bolj služi v zveličanje. Komur tedaj devištvo bolj služi v zveličanje, kakor pa zakon, temu je deviški stan boljši kakor zakonski; kdor bi se pa v zakonskem stanu lagleje zveličal, temu je boljši, da stopi v zakonski stan. Tako uči sv. Pavl, ter pravi: „Želim namreč, da bi bili vsi, kakor jaz (zderžni). Ali vsak ima lastni dar od Boga, eden sicer tako, eden pa lako.“ (I. Kor. 7,' 7.) Nobeden pa ne more, naj si je - 714 - že ali v deviškem ali v zakonskem stanu, čisto živeli iz lastne moči, ampak le z božjo pomočjo. Kristus pravi: „Te besede ne umevajo vsi, ampak le klerim je dano (od Boga). ft (Mat. 19, 11.) Deviški in zakonski ljudje se morajo vojskovati, ako hočejo čisto živeti vsak po svojem stanu, ker imajo velik zaklad, — pa v perstenih posodah.“ (II. Kor. 4, 7.) 6. Zdaj nam tudi ne bo težko pravega odgovora dobiti na naslednje vpraševanje: Ali je človeku mogoče čisto živeti? čisto živeti je mogoče in ne preležavno. Bog bi gotovo v šesti zapovedi od nas ne zahteval, da moramo čistost ohra¬ niti, ako bi nam čistim biti mogoče ne bilo. In koliko tisuč lisučev ljudi je tudi res čisto živelo, in še do popolnoma čistost in vedno neomadeževano devištvo Bogu zaobljubilo! Med dru¬ gimi sv. Agata, sv. Neža, sv. Potamijana, sv. Alojzij, sv. Pelagij, sv. Kazimir in drugih brez števila. Tudi oni so bili slabotni, bolj k hudemu kakor k dobremu nagnjeni ljudje. In ako so oni zamogli tako živeli, pravi sv. Avguštin, zakaj bi tudi mi ne mogli? Saj zamoremo vse v njem, kleri nas poterduje. Gotovo bo tudi nam mogoče, čisto živeli, sosebno, če se zvesto poslužimo pripomočkov, po kterih se čistost obvaruje in ohrani, in od kterih pripomočkov bomo govorili v prihodnjem ker- šanskem nauku. Amen. - 715 - LXVII. Keršanski nauk. Pripomočki, po k l er ih se zamore čistost ohraniti. 1. Svete čistosti ne morejo dosti prehvaliti sveti cer¬ kveni očetje. Z ljubeznivimi, prelepimi besedami preslavljajo to sveto čednost. Sveti Ciril pravi: „0 čistost, ti preiinenitna čednost! častitljivost čistosti nam ni neznana; ona namreč je angeljska krona in več kot človeška popolnamost." Sv. Ambrož govori: »V nebesih je bilo ustvarjena, in iz nebes je nebeško življenje prinesla na zemljo." Sv. Ciprijan piše: »Čistost je najnežniša cvetlica na vertu svete cerkve; ona je lesk (kinč) lepote, prijetnosti gnade, in imenilniši del keršanske čede. Po njej cvete veličastna rodovitnost svete cerkve; in bolj ko se množi število devic, bolj se množi tudi veselje te rodovitne matere." Sv. Frančišek Salezijan pravi: »Čistost je lilija med čednostmi; ona ljudi skoraj angeljem podobne dela." In sv. Atanazij izdihne: »O čistost, ti dragi biser, klerega le malo- kteri najdejo, mnogi clo sovražijo, in te iščejo le samo tisti, kteri so te vredni! Ti smert umoriš, in živiš sama v neumer- jočnosti. Ti si veselje prerokov, lepota aposteljnov, življenje angeljev, zmagovavna krona svetnikov." S takimi in enakimi besedami preslavljajo sveti cerkveni očetje sveto čistost, to prelepo čednost, ktero nam Bog v šesti zapovedi božji zapoveduje, in ktera je, kakor ste zadnjič slišali, ali deviška, ter popolnoma čistost, ali pa za¬ konska ter nepopolnoma čistost. Pervo mora ohraniti vsakdo, ki se nahaja v samskem ali deviškem stanu, drugo pa vsak zakonski človek; in to tem bolj, ker je ta čednost Bogu naj- prijetniša čednost, in zraven tega tudi ljudem najkoristniša čednost; in to tem bolj, ker nam je mogoče, z božjo pomočjo čistost ohraniti, oko se le zvesto poslužimo pripomočkov, s kterimi se čistost ohrani. 716 - 2. Kteri so pa tisti pripomočki, s kterimi se ovaruje in ohrani sveta čistost? Pripomočki, s kterimi se čistost ovaruje in ohrani, so med drugimi posebno ti-le: a) Modra varnost in skerbna čuječnost pred vsem, kar napeljuje v nečisti greh. Jezus sam nas opominja, previdnim biti in varovati se, ter vedno čuti. (Mark. 13,33 — 37.) In sv. Peter pravi (1.5, 8.9.): „Trezni bodite, in čujte; ker hudič, vaš zopernik, hodi okoli kakor rjoveč lev, in išče, koga bi požerl. Temu se ustavljajte terdni v veri." Kar on sam ne more, nam išče škodovati po svojih pomagavcib in pomagavkah, ako se zvesto ne varujemo. Zatorej se, ljuba duša! skerbno varuj vsakega ne¬ spodobnega premišljevanja, in hude misli naglo od sebe otresaj, kakor si otreseš vsako iskrico z obleke, kedar ti na-njo pade, da ti vsa obleka ne zgori. Kdor rad premišljuje nespo¬ dobne reči, zapleta se sam v zanke, in kedar pride skušnjava, uiti ne more več. Varuj svojih oči, in ne oziraj se po nespodobnih krajih ne pri svojem ne pri drugem spolu, tudi no ogleduj ne¬ sramnih podob. Neprevidni, nevarni pogledi so ojstre pušice, ki prebadajo nedolžno serce. Neprevidna deklica Dina, hči starega očaka Jakoba, je iz radovednosti šla v nevarno mesto, in je ondi svojo nedolžnost zgubila. (I. Moz. 33, 1. 2.) Ravno tako tudi ti, keršanska mladina! nedolžnosti ne boš ohranila, ako se skerbno ne varuješ nespodobnih pogledov. Pobožni Job (31, 1. 2.) je zavezo storil s svojimi očmi, ne ozirati se po drugem spolu. Ravno tako stori tudi ti, ljubi kristjan 1 če hočeš pošten ostati. Varuj svojega jezika, da se v besedi z drugim spolom ne pregrešiš. Kdor se z drugim spolom rad pogovarja, in brez potrebe na samem ž njim kvanta, on z nečistostjo baranta, in bo hitro prodal svoje serce. Z drugim spolom nesramno go¬ voriti in pa svojo dušo ubili je vse eno. Zato pravi sv. Pavl, da se kaj takega še imenovati ne sme med kristjani. (Efež.5,3.) 717 Kdor drugemu spolu zapeljive obljube dela, si težek kamen »a svojo vest navali, in ne ve, kdaj si ga bo odvalil. Še clo od vsake prazne besede bomo enkrat odgovor dajali. (Mat. 12. 36.) Varuj svojih ušes. Kakor tista žival, ki se najrajši po blatu valja, lep vert razrije, ravno tako naredi nesramna be¬ seda z nedolžnim sercem. Zato je treba serce dobro zagraditi, !er kvantavce resno zaverniti, in se jih naglo ogniti, da ne¬ dolžnost škode ne terpi. Zakaj tudi beseda človeka ubije s tem, da ga pohujša in v smerlen greh pripravi, če poslušavcev ne bo, potihnilo bo tudi kvantanje. Varuj svojih nog, da ne hodiš po nepoštenih potih, »Poslušaj me, moj sin 1 in ne odstopi od besed mojih ust", °pominja sv. Duh. (Pregov. 5, 7. 8. 5.) „DaIječ od nje (ne- c «stnice) si naredi (svojo) pot, in ne bližaj se durim njene hiše. t "~ Kakor satovje, ki se med iz njega cedi, so njene ustnice, ' n glajše kakor olje je njeno gerlo; nje konec pa je grenek kakor pelin in ojster kakor na oba kraja zbrušen meč. Njene n °ge gredo v smert, in njene stopinje peljejo v pekel." Kdor P° dnevu za ženskim spolom lazi, že čez koleno v nečistosti £azi, in ne bo dolgo, do se bo v blato zagreznil. Kdor pa P° noči za njim hodi, njega že vodi peklenski zmotnjavec, in § a v svoji službi ima. Vsi Voglarji in vasovavci, vlačugarji in P°nočnjaki so černi krokarji peklenskega brezna, pravi ubijavci Nedolžnih duš. „Ako le (torej) grešniki vabijo, ne vdaj se jim. ^ko pravijo: Hodi z nami! — ne hodi ž njimi, zderžuj svojo J°go od njih potov; zakaj njih noge v hudo tek<5." (Pregov. 10. H. 15. 16.) Pa tudi tebi, keršanska deklica! je rečeno, da varuješ ® v °jih nog. Ne zahajaj v tovaršije, v kterih se vse pošteno godi; ne hodi s fanti po pivnicah in plesiščih, kar ti nikoli rez nevarnosti za čistost ni. „Kdor nevarnost ljubi, bo v njej ^8'nil." (Sir. 3, 27.) in . Zbirališče ljudi obojega spola, ki skupaj pridejo, da bi jedli p 0 pi \plesali in noreli, sila nevarno je že pri belem dnevu; n °či pa je kuga za nedolžnost, mertvaška jama za čistost, 718 — smert za devištvo. V takih zbirališčih se nahaja vse, kar dušo slabi in morf, ter nečimurna in nesramna obleko, nezmernost v jedi in pijači, nespodobni pogledi, pohujšljivo govorjenje in drugega več. Od takih zbirališč govori prerok Izaija(5,12—14.) in pravi: „Citre, lajne (harpe), boben, piščali in vino so pri vaših gostarijah; za Gospodovo delo pa vam ni mar. — Zato bo pekel svoj trebuh raztegnil, in s svojim žrelom nezmerno zazijal, da vanj pojde — njegova množica.* — Ako ti je tedaj tovaršija spodtakljiva, ne hodi vanjo: ako ti je hiša nevarna, ugibaj se je; zapusti službo in še toliki dobiček, da le svojo čistost obvaruješ. To se pravi po besedah Jezusovih : izdreti oko, in odsekati roko ali nogo, če te pohujša. (Mat.5,29.30.) Kaj bi človeku pomagalo, ako bi si tudi ves svet pridobil, če bi pa škodo terpel na svoji duši? (Mat. 16, 26.) Varuj svojih rok, in ne dotikaj se prepovedanih krajev. Nesramno dotikanje dušo umori. Kdo bo ogenj v streho nosil, in bi ne pogorel? Kdor se preprijazno in nespodobno z drugim spolom peča, zgubil se bo hitro. Podoben je ptici, ktera v za- derge hiti, in ne ve, da jej za življenje gre. (Pregov. 7, 23.) Bog ne daj, da bi te zadelo toliko hudega. Varovati se je lahko, odvaditi gorje. Jame se lahko zogneš; ali če v jamo padeš, ne veš, kako boš iz nje prišel. Le kdor se malega varuje, pregrešil se v velikem ne bo. Ti nisi svetejši ko David, ne modrejši ko Salomon, tudi ne močnejši ko Samsoni b) Drugi pripomoček za ohranjenje čistosti je poniž¬ nost, ponižnost v noši, v govorjenju, in v vsem obnašanju in zaderžanju. „Nikar se ne bahaj s svojim oblačilom*, (Sir. 11, 4.) in ne bodi visokih misel, če te ljudje obrajtajo in hvalijo. Vse, kar dobrega in lepega nad seboj imaš, je božji dar, in Bogu dopade le ponižno serce. „Bog se napubnjenim ustavlja, poniž¬ nim pa daje svojo gnado.* (I.Pctr.5,5.) — Ne išči tedaj hvale ljudi; ona beži' pred človekom, kteri se preveč goni za-njo. Naj to hvalijo drugi, samega sebe nikoli ne hvali. In bolj ko to hvalijo, bolj ponižnih misel bodi, ter od sebe odbijaj vso hvalo, in jo Bogu dajaj. — Nad druge se nikoli nikar ne P°" vzdiguj, zakaj: „Napuh je slehernega greha začetek; kdor so njega derži, bo napolnjen s kletvijo, in poslednjič ga bo on - 719 - poderl.* (Sir. 10, 15.) Ptica, ki visoko leti, nizko obsedi; ošabna in prevzetna glava se spodtakne in pade, pade najrajši v nečistost. Napuh je omotica devišlva; prevzetnosti rado spodleti. — Priden in pohleven bodi, pošteno se nosi in na- tihoma živi. če te posvetni ljudje tudi le malo poznajo, toliko bolj to bo Bog poznal. Kakor modra vijolica le v tihem mirnem dolu rada rasti, pa ves kraj z žlahnim duhom napolnuje, živi tudi ti lepo samotno in natihoma, ves poln svetih čednost in dobrih del. Neumneži te bodo na miru pustili, le modri te bodo našli; in ravno to bo tvoja sreča. Visoke jelke podirajo viharji, prevzetne ljudi pa zapeljivci spravljajo v nesrečo. Na mirnem, nizkem svetu vijolice čedno cvetijo, v ponižnosti pa deviško serce. „Učite se od mene", veh' usmiljeni Jezus, „ker jaz sem krotek in iz serca ponižen, in bote pokoj našli svojim dušam.* (Mat. 11, 29.) Ne porajlaj na druge, ako se ravno visoko nosijo; ne bodi žalosten, akoravno si mnogokrat zaničevan. Veter tudi prah v oblake zanese, dokler žlahni kamen neznan leži v prahu na zemlji. Dež pa kar naglo povišani prah v blato spremeni, žlahni kamen pa lepo svillo omije, in njegovo ceno pokaže ljudem. Taka se tudi z ljudmi na zemlji godi. „Kdor se povišuje, bo ponižan; in kdor se ponižuje, bo povišan.* (Luk. 14, 11.) c) Tretji pripomoček za ohranjenje čistosti je pridna delavnost. Dobro podučena glava in pa pridne, delavne roke so boljše, kakor gotovo blago. Denar se lahko zgubi in zapravi, drugo premoženje lahko talje ukradejo ali ga kaka druga nesreča vgonobi; kar pa človek dobrega zna, po vsem svetu ob roči ima in si lahko pomaga. Vsako pridno delo bo človeka lahko živilo, ako vso drugo zgubi. Tudi Jezus je delal v Nazaretu, priča sv. Justin, zraven lega je pa tudi rastel v modrosti in milosti pri Bogu in pri ljudeh. Kdor pridno dela, se tudi lahko skušnjavam brani; hude muhe le samo lenuhe rade pikajo. Človek, ki je delaven in mu roke ne postojijo, nima časa, misliti na reči, ktero v nečistost zapeljujejo; kdor pa lenobo pestuje in mehkužno živi, ima glavo vedno vso polno nespodobnih in pregrešnih misel. Prerok Ecehiel (16, 49.) - 720 — spričuje, da je bila samopašnost in lenoba pregreha Sodome. Kaj čuda, da je pri takem življenju Sodoma poslala tudi vsa nečista in nesramna! Zatorej opominja sveti Hieronim, in pravi: „Vedno kaj dobrega delaj, da te skušnjavec praznovati ne najde. Ne bo te lahko vjel, ako brez dela ne boš/ Pridnemu in zastopnemu delavcu je Bog in vsak pošten človek prijatel; lahko na zemlji veselo živi, in si s pridnim delom nebesa služi; po smerli pa gre v nebesa prejemal svoj zasluženi denar, kjer delavnik neha in se večna nedelja začne. d) Ceterti pripomoček, da se čistost ohrani, je zmer¬ nost v jedi in pijači in post. Sveti post je varh ljubega zdravja, svete čistosti zvest rednik in oče keršanske mere v živežu. Moder post človeka uči, malo za ljubo imeti in se varovati škodljivih reči, premagati hudo poželjenje in strahovati grešne počutke. Kdor pa to zamore, več velja, kakor vojščak, ki premaga mesta in kraljestva. Samogollnost pomori največ ljudi v najboljših letih; ljudje pa, ki zmerno in trezno živijo in se radi po pameti postijo, včakajo starih dni. — Ljubeznjivo in prijetno je jasno nebo, kterega ne zakrivajo tamni oblaki: še ljubeznivše je trezno telo, ki po malem je in pije; v njem bistra pamet prebiva. Debele megle nam zakrivajo nebo, da sonca ne vidimo in njegove prijazne svitlobe; preobložen želodec pa pamet zatamnt. Iz gnojišča se vzdiguje smradljivn soparca, iz polnega trebuha pa vstajajo kalne, motne misli. Zatorej opominja usmiljeni Jezus, rekoč: „Varujte se, da vaše serca ne bodo preobložene v požrešnosti in pijanosti/* (Luk. 21, 34.) Nesreča prihrumi nad človeka ko nagel piš, in po- žrešnik jej ubežati ne more. Ne boj se, da bi po pametnem postu shujšal in oslabel; Daniel in njegovi tovarši so rajši so¬ čivje jedli in pili čisto vodo, kakor da bi se bili pri kraljevi mizi gostili; in vendar so bili vse lepšega lica, kakor vsi drugi kraljevi rejenci, in ni bilo take prebrisane glave, kakor so jo imeli oni. Vergli so Ananija, Azarija in Mizaela v ognjeno peč, in niso zgoreli; vergli so Daniela med dereče leve, i n niso se ga lotili. Vsi ti mladenči so bili ljubljenci božji; p® st pa ljubljence božje nareja. Pervi človek se ni postil, ter J e jedel prepovedani sad, in nas je vse nesrečne storil; Je zu3 > 721 naš Zveličar, se je poslil in nas je odrešil; pa nam je ludi zgled zapustil, da ga posnemamo. Posnemali so ga vsi njegovi pravi služabniki, in so serčno in srečno premagali satana, svet in svoje hudo poželenje. Sveti puščavnik Ililarijon je neizre¬ čeno zmerno živel in trezno. Le samo šest unc ječmenovega kruha in nekoliko kuhanih zelišč je na dan povžil, in vendar-le mu je veliko skušnjav prizadjalo hudo poželjenje. Da bi ga premagal, kratil si je še to svojo pičlo jed, ter se včasih po tri ali štiri dni zderžal prav vsake jedi, in je s tein premagal skušnjavo, ktera ga je bila nadleževala. Posli se tudi ti, ljubi kristjan! kedar le skuša hudo poželjenje, da srečno premagaš; posti se, ako nesrečno grešiš. „Post greh pomori, hudobijo pokonča, v zveličanje pomaga, je korenina božje milosti, in je podloga ali podstava svete čistosti“, veli sv. Ambrož. Sveti post je listi zveličanski most, po kterem so svetniki v nebesa hodili; srečno boš hodil po njem tudi ti, ako zapovedane poste deržiš, in se modro postiš. e) Peti pripomoček za ohrnnjenje čistosti je sramožlji- vost, ktero je Bog nedolžnosti za varhinjo dal. Srnmožljivost je znotranji božji glas, ki te opominja, kedar se v grešni pri¬ ložnosti znajdeš. Tvoje serce sveti strah sprehaja, in rudečica tvoje lice oblije, kedar ti kaj nespodobnega pride na ušesa ali pred oči, dokler še ljube sramožljivosti nisi zapravil. Srnmož- ljivega človeka jo strah že vsake nespodobno misli in želje; on ne more nesramnih marnov poslušali, ne govorili, ne gledati nečistih in nespodobnih reči. Sramožljivi človek se pohlevno nosi, vselej pošteno oblečen med ljudi gre, svojih oči varuje, in beži iz kraja, kjer bi se godilo kaj nesramnega, če ludi še tako na skrivnem. Nespodobnemu nagovoru so ne nasmeja, •n nesramnega gerdeža nikdar lepo ne pogleda. Sramožljivost ju rahel cvet deviškega stanu; nesramna prešernost pa je pri človeku to, kar je smrad pri rožah. — Ako bolnik svojih bolečin že več ne čuti, je blizo smerli; in če tebe sram več ni, o tak že umira tvoje devištvo. Le v sercu nedolžnost, sramožljivost na licu in pa zaderžanje pošteno daje človeku pravo vrednost. Kerš, nauk. 46 — 722 f) Šesti pripomoček ohraniti si čistost, je serčnost Sovražnik nedolžnosti je zvit, „on le samo en las zahtevo o tebe, in če mu ga daš, polagoma splete iz njega verv“, ^ tvojo dušo vlovf, veli sv. Avguštin. Serčno se mu je trel^ ustavljati in sicer že kar od začetka. „Ubij sovražnika®, sv. Hieronim, „dokler je še majhen in slab.® — Nečistost j* kakor kača, kleri moraš na glavo stopiti, kakor hitro jo zapazi) sicer bo kar naglo razpustila svoj morivni strup. In sv. 136™.'''''' piše: „Znlri hudo misel kar v njenem spočetju, kakor h |lr ° se ti pred dušo vstopi, če jo zaveržete, zapustila vas bo; če vas tudi ne zapusti, vas vendar-le ne bo omadeževal dokler jo sovražite. Misel, ako si je ne izbijamo (iz glave)) nareja dopadanje; iz dopadanja pride privoljenje; iz privoljenj 3 pride djanje; iz ponavljanega djanja pride navada; in iz nava^ pride neka posebna sila (potreba), ktera dušo na zadnje v ne' spokornosl pripravi in v obupnost.® Sv. Gregor pa pravi• »Nečistost se v neprevidnem sercu vname, kakor ogenj v slai" 1, Ako je kar naglo ne pogasiš, se bo v kratkem razvnela v plamen* kleri se ne more nič več ne tako lahko pogasiti.® — SerčeH bodi, če se te hoče kdo lotiti, in se s hudim ustavi, ako ‘ e z lepo ne da, in če ubežati ne moreš. Kdor je mehke duše? in se boji' koga žaliti ali se komu zameriti, in le mehko od' reče, kedar ga kdo nadležuje in v nečistost zapeljuje, ^ s svojo mehkolo in odjenljivostjo še prederzniše in si!niš e naredil sovražnike nedolžnosti, in si bo le težko-ležko obvaroval svojo čistost. Takim sovražnikom se je treba serčno ustavljati, in jih resnobno zavračevati. In včasih je treh* 1 serčnost pokazali z naglim begom, kakor jo je pokaži egiptovski Jožef v hiši hudobne Pulifarjeve gospodinje (I. Mo*' 39, 12.). Včasih se mora serčnost pokazali z vpitjem, kakor je storila čisla Suzana, kedar sta jo nesramna starca v gr e ® nagajala. (Daniel 13, 24.) Včasih se mora serčnost pokazati 1 močjo, ter s lem, da se človek s silo ustavlja zapeljivcem, d 3 mu blizo ne morejo. — 723 — g) Sedmi pripomoček za ohranjenje čistosti je božja beseda, beseda nauka Jezusovega, ki ima večno življenje, če jo zvesto poslušaš in v svojem sercu ohraniš. V tanini noči je popotniku potreba luči, da ne zaide in se ne pobije; ravno tako potrebna je kristjanu beseda božja, ktera mu kaže pravo pot v večno življenje. Jezus pravi: „Jaz luč sem na svet prišel, da nobeden, kteri v mene veruje, ne ostane v tarni." (Jan. 12, 46.) Pridna bučelica vsako mlado jutro skcrbno na polje leti po cvetečih rožicah nabirat sladke sterdi; teci vsako nedeljo in vsak zapovedani praznik tudi ti v sveto vežo božjo, božjega nauka poslušat; on je tvoji duši ravno to, kar je vsakdanji kruh za tvoje telo. Brez živeža bi umerlo tvoje truplo, brez nauka božjega pa tvoja duša. Gorje vsem visokoglavcem, ki pridige malo obrajlajo, in keršanske nauke še manj! Sam sveti Duh po pridigah govori; in: „Kdor njih posluša, mene posluša", pravi Jezus; „kdor njih zaničuje, mene zaničuje". (Luk. 10,16.) ~ Kakor je Kristus z besedo svetega pisma skušnjavca za- vernil, rekoč: „Pisano je, ne skušaj Gospoda, svojega Boga", (Mal. 3, 7.) bodo tudi tebe zapustile hude misli, ako se s pomniš, kako sveto pismo pred hudim svari. Beseda božja je m °gočno orožje, s kterim se premagajo najsilniše skušnjave. »Kdor moje besede posluša, in jih ohrani", pravi Jezus, „je Podoben modremu možu, ki je na skalo postavil svojo hišo." (Mat. 7, 24.) Kakor take hiše viharji ne poderejo, je tudi povodenj ne odnese, ravno tako skušnjava ne bo premagala Kristjana, ki po nauku Jezusovem zvesto obravna svoje življenje. h) Osmi pripomoček za ohranjenje čistosti je misel na božjo pričujočnost, na Jezusovo britko lerpljenje in na poslednje reči človekove. Misel na božjo pričujočnost ni le samo egiptovskega Jo- * e fa in čiste Suzane greha obvarovala, ampak tudi še mnogega dru gega. Sv. Efrema je v greh nagovarjalo neko nesramno ze nstvo, in on se dela, kakor bi privoljen bil storili, kar je zahtevala, Reče jej tedaj, da naj gre ž njim, in je šla. Čisti 46 * - 724 — služabnik božji pa zavije naravnost na terg, kjer je bilo ravno prav veliko ljudstva zbranega, ter ondi obstoji. Zapeljivko osupne, in mu reče: „V pričo tolikega števila ljudi bi naju bilo sram!“ In sv. Efrem jo zavernc z resnobno besedo, rekoč: „Ti meniš, da se ti je sramovati leh-le ljudi? Ali bi se pa mar ne sramovali tistega, čegar oko j e vsevidno, čegar pogled seže na vse kraje, ter pregleda še do vse naše serce?“ Ta resna beseda je grešnico močno pretreslo, žarek gnade božje jej posije v dušo, razjoka se in se obern e na pot pokore. Spomin na povsod pričujočega Boga jo j 8 zavernil na pravo pot. Naj bi si vsakdo, kleremu skušnjo ' 6 zoper čistost nadlego delajo, prav živo pred oči poslavljal božjo povsodpričujočnost, gotovo bi premagal vsako skušnjavo in ^ v greh ne privolil. Enako vspešen pripomoček za ohranjenjc čistosti je |u ^ premišljevanje Jezusovega brilkega lerpljenja in njegove gren^ smerti na svetem križu. Kdor prav pazno v duhu sprenilj ‘ 1 Jezusa na njegovem britkem križevem polu, ter premišljuj 6 ’ kako da Jezus na Oljski gori kervavi pot poli, kako da 2" rabeljni bičajo in s ternjem kronajo, kako da mu na ram 0 navalijo težek križ, pod kterim ves oslabel ki je bil, trikrd omaga in omedli, in na kterem v nepopisljivih bolečinah umerj e ' kdor, pravim, vse to pridno premišljuje, gotovo ne bo id 5 * 1 na greh, zavoljo kterega je Jezus tolikanj terpel, da bi n° s odrešil in zveličal. Tudi premišljevanje poslednjih reči človekovih je P rflV zdaten pripomoček za ohranjenje čistosti. Sv. puščavnik M 81 "' tinijan je že celih pet in dvajset let prav spokorno živel v puščavi. Zdaj pa pritisne nanj kar na enkrat prav bud a skušnjava. Že je bil v duhu in z besedo v greh privolil pa Bog se ga usmili, ter mu serce omeči, da ga strah objd 8 pred grešnim djanjem. In tedaj gre, ter sred svoje celi c6 ogenj naredi, in v ogenj vtakne obedve noge. V hudih bol 8 ' cinah, ki jih pri tem terpi, zastoka in zaječi. Neko žensk 8 ' Coe po imenu, ktero je bil iz samega usmiljenja gostolju^ ,1 s kterim vse svoje sovražnike premagamo**, uči sv. Avgušli 11, In Jezus veli: »Čujte in molite, da ne pridete v skušnja'’ 0 ' Duh je sicer voljen, meso pa slabo.** (Mat, 26, 41.) k) Deseti pripomoček za ohronjenje čistosti je p 0 " gostno vredno prejemanje zakramenta svete pokor e in svetega rešnjega Telesa. Sv. Filip Nerij pravi: »P 1 ^ posebno koristno je, da spovedniku razodeneš nečiste mi 5 ’ 1, S tem, da skušnjavo na znanje daš, jo že na pol premag° 5 In če je kdo tako nesrečen bil, da je padel v kak greh Pf f čistost, mora se kar hitro spovedati.** Z ravno tem priporno 0 ' kom je ta sveti mož nekega mladenča potegnil iz pregrob nečistosti, kteri je bil vdan. Naročal mu je, da je k spov e °' prišel vselej, kedar je le koli v greh padel. Mladeneč r vbogal in se poboljšal. — Posebno pripravno pa je še j e sveto Obhajilo, moč in zmago dodeliti človeku pri nečist skušnjavah. Zakrament svetega rešnjega Telesa se imenuj 6 žito izvoljenih, in vino, iz kterega poganjajo device (Cal )i ’ r ' 9, 17.), to je tisto žito ali tista pšenica in tisto vino, ki - e pri sveti maši pri povzdigovanju spreminja v Jezusovo in Jezusovo kerv. Kakor je navadno pozemeljsko vino čist° s škodljivo, ravno tako je to nebeško vino prav pripr» ve . pripomoček čistost ohraniti, in svetniki so se ga P r ^ pridno poslužili, da bi si čistost ohranili. Sv. Peter Alkantare si ni vedel boljšega pripomočka v ohranj ell j nedolžnosti, kakor je pogostno prejemanje zakramenta pokore in svetega rešnjega Telesa, in ravno ta priporo 00 mu je dodelil toliko moč zoper vse nečiste skušnj 8 ' ' da je sleherno serčno in srečno premagal, in do g r ° neomadeževano ohranil svojo deviško čistost in nedolžnost- . In da bi svojo nedolžnost obvaroval, je tudi sv. Fran 01 k S alezijan vsak teden prejemal svete zakramente, in j e , drugim goreče priporočal, jih pogostoma prejemati, da si olu nijo čistost in nedolžnost. - 727 I) Enajsti pripomoček v ohranjenje čistosti je priserčno priporočeva nj e Jezusu, Mariji, svojemu angelvarhu in drugim nebeškim prija tlom, ter svetnikom in svetnicam božjim. Ljuba duša! najboljši prijatcl tvoj in tvoje nedolžnosti je usmiljeni Jezus. Le ž njim se skleni, vsa njegova bodi, in tudi on bo ves tvoj. Nikoli se ne pogubi, kdor z Jezusom v čisti ljubezni živi. Prišel je tvoj Zveličar iz svetih nebes na revno zemljo po tebe, da bi te peljal v večno veselje. On, tvoj dober pastir te išče in kliče, kcdar se zmoliš, in na nevarno pot pogubljenja zaideš; nese le spet na svojih lastnih ramah nazaj med svoje srečne ovčice. On, ljubeznivi ženin tvoje duše, se ti v presvetem rešujem Telesu uživati daje, napolnuje tvoje serce že na tem svetu s čistim veseljem in zadovoljnim življenjem: v Očetovi hiši pa ti pripravlja, kakor skerben brat svoji sesiri ali svojemu bratu, častitljiv sedež večnega zveličanja. Kje najdeš takega prijatla, da bi te zve¬ stejši ljubil? Ako bi tudi mati svojega deteta pozabila, jaz tebe nikoli pozabil ne bom, pravi on. (Izaija 49, 15.) Ljuba duša! daj mi svoje serce, ti on prigovarja. Ali more prijatel bolj ljubiti prijatla, kakor da svoje življenje za njega da? Tudi jaz sem za tebe umeri, da bi ti večno živela. Vse sem jaz tebi dal, ali boš ti mene zapustila, in svoje serce rajši zapeljivemu svetu kakor pa meni dala? Oh, ljuba duša! bodi Jezusu zvesta; le pri njem ti prava sreča cvete. Ako se ti hudo godi, le k njemu se naj poprej oberni, ker on sam pravi: „Pridite k meni vsi, ki terpito in ste obloženi, in jaz vas bom poživil." (Mat. 11, 28.) če te hude skušnjave nadležujejo, iz serca k njemu zdibni, in vse hudo te bo zapustilo, zakaj Jezus pre- magovavec je varh in vojvoda tvoj. Ako se v strašni grešni priložnosti znajdeš, njega zakliči na pomoč, in vse vidne in nevidne sovražnike boš srečno premagala, in vsa vesela s svetim Pavlom porečeš: „Vse zamorem v njem, ki me po¬ krepča." (Filiplj. 4, 13.) - 728 - Zraven Jezusa imaš ludi nad Marijo skerbno vnrhinjo svoje nedolžnosti. Ljubi jo priserčno, priporočaj se jej pridno, in ona ti bo skcrbna mati v vseh okoljščinah življenja, sosebno v skušnjavah. „Kedar te zgrabijo valovi hudih pregrešnih navad, in te žugajo požreti, ozri se na nebeško zvezdo, za¬ kliči Marijo. Hitro boš občutil roko, s ktero te bo prijela, povzdignila in ohranila, iz nevarnosti rešila, in iz morja na kraj miru in pokoja pripeljala", uči sv. Bernard. Tudi tvoj angeljvarh je tvoje čistosti zvesti čuvaj. On li daje dobre misli v glavo, te pred hudim svari' in k dobremu opominja. Ne pozabi nanj; lepo se mu priporočuj zjutraj in zvečer, in ga na pomoč kliči v vseh težavah in hudih skuš¬ njavah. Bog sam mu je zapovedal, da te varuje po vseh tvojih potih. (Ps. 90, 11.) In ako ti teh pomočnikov ni še zadosti, najdeš jih še jezero in jezero nad vsemi svetniki in svetnicami božjimi v nebesih. Veselijo se pri svojem nebeškem Očetu, pa tudi nas revnih zemljanov ne pozabijo, in nam kakor bratje in sestre roko podajajo, ter želijo, da bi srečno za njimi prišli v ne¬ beško veselje. Spoštuj te nebeške prijatle, in priporočuj se jim vsem, sosebno pa svojemu imeniku ali godovnjaku, da ti sprosi od Boga dar čistosti in nedolžnosti in neomadeževanega življenja. 3. Ljubi kristjani! ako vam je resnično mar za čistost, to drago angeljsko čednost, ktera tako veliko veljavo ima pri Bogu in pri poštenih ljudeh, ravnajte se zvesto po današnjem nauku, in poslužite se skerbno pripomočkov, s kterimi se čistost obvaruje in ohrani. Amen. - 729 - LXVIII. Keršanski nauk. sedme zapovedi božje, — Kaj prepoveduje sedma °*ja zapoved? — Od ropa. — Kaj je rop? — Ali je rop veli k greh? 1. Svela čistost, ki je v šesti zapovedi božji zapovedana, ltlla sicer veliko sovražnikov, ima pa tudi veliko prijotlov in Var hov, kleri jo varujejo in branijo. Takih prijatlov in varhov a ' e * e čistosti sem vam zadnjič enajst naštel, ki so: modra r nost in skerbna čuječnost pred vsem, kar napeljuje v ne~ • — ponižnost, — pridna delavnost, — zmernost v jedi jj 1 P’jači in sveti post, — sramožljivost, — serčnost, — božja ^eda, — misel na božjo pričujočnost, na Jezusovo britko er Pljenje in na poslednje reči človekove,—goreča molitev,— ‘postno vredno prejemanje zakramenta svete pokore in svetega re šnjeg a Telesa, — priserčno priporočevanje Jezusu, Mariji, ^£eljvarhu in drugim nebeškim pomočnikom, ter svetnikom in ^ e, nicam božjim. Pri teh prijallih mora pomoči iskati, kdor 1 hoče čistost obvarovati in ohraniti. — Z razlaganjem tega au ha je bil skončan nauk od šeste božje zapovedi. 2. Zdaj pa je na versti: Sedma božja zapoved: Ne kradi. Kaj nam Bog v sedmi zapovedi prepoveduje? jj , Bog nam v sedmi zapovedi prepoveduje, svojega bližnjega h; op s > koli bodi poškodovati na njegovem premoženju ali na Sovih pravicah. - 730 - Bližnjemu pa se na njegovem premoženju ali na njegovih pravicah škoda naredi: I. z ropom, II. s tatvino, III. z go¬ ljufijo, IV. z odertijo, in V. s klerim koli drugačnim poškodovanjem. — Vse te pregrehe škodujejo našemu pre¬ moženju kakor sadnemu drevju strupena golazen, gerde gosence. Rop pride po sili, in vzame po sili, tatvina natihoma in skrivši otemlje, goljufija pri zaslepljenem očesu, oderlija z hinavskim sercem in farizejsko roko. — Vse te pregrehe so ostudne pred Bogom. Moram vam pa od vsake še posebej kaj povedali- Na pervem mestu je I. Rop. 3. Rop je krivično olemanje ljudskega blaga s silo do- prineseno. Ropa je kriv, kdor svojemu bližnjemu po sili kaj vzame, do česar nima nobene pravice, ali pa mu prešerno pred njegovimi očmi kako škodo naredi. Ropa je kriv tudi požigavec, ki bližnjemu pohištva požiga; ravno tako sodnik, ki podložne odira; na dalje vojščak, ki stiska mirne deželane: enako tudi hudobnež, literi svojo brezbožno roko po merličih steguje, da bi jim pobral, kar jim je dobrotljiva roka še kaj vrednega pustila na mertvem truplu, ter ž njim vred v grob položila. Ropa je kriv tudi tisti, kteri se cerkvenega premoženja polasti, ter kako cerkev oropa ali jej kako škodo naredi. Ropa je kriv tudi berač, ki z žuganjem milošnjo stiska iz ljudi. Kdor tedaj s silo in krivico svojemu bližnjemu kaj vzame, bodi si denarja ali kakega drugega blaga, je ropar, in njegova pregreha se imenuje rop. Roparji so bili tisti razbojniki, kteri so človeka, ki je iz Jeruzalema v Jeriho potoval, napadli, ter ga oropali in z ranami obdali, ter so šli in ga pustili na pol mertvega. (Luk. 10,30.) — Roparji so bili tudi tisti hudob¬ neži, ki so sv. Janeza Kancija na potu prijeli, in mu pobrali vse, kar je imel. Vprašajo ga pa, ali še kako drugo reč, ktera bi kako ceno imela, pri sebi ima. Sveti mož jim od¬ govori, da nima nič več ne nobene take reči, ker si doselil ni, da ima še nekoliko zlatov v plašču všitih. Roparji ga tedaj spustijo, ter odidejo. Zdaj pa sv. Janezu na misel pridejo v plašč všiti zlati. Nemudoma se tedaj za roparji na pot spusti, - 731 ter kliče za njimi, noj postojijo, dokler do njih ne dospe, in jim zlatov ne izroči. Tolikanj pošten je bil la sveti mož, da je bil prej pripravljen, še tistih zlotov se znebiti, kakor pa z lažjo omadeževali si vest, dasiravno se ni bil radovoljno zlagal, ampak le nevedoma. Tolikanj pošteno ravnanje mora pač res v živo seči vsakemu človeku, kleri ni še zgubil vsega čutja za pravico. Cio roparjem je pretreslo njihova kamnite serca, da ne le zlalov ne vzamejo, ampak svetemu možu nazaj dajo še to, kar so mu bili poprej vzeli. Spomin sv. Janeza Kancija obhaja sveta cerkev 20. dan oktobra. — Roparji so tudi še dandanašnji vsi tisti tolovaji, ki ob cestah in po samotah, po nevljudnih planjavah in velikih gozdih na memogredoče ljudi prežijo, in včasih še tudi v kako hišo priderejo, ter s silo poberejo ljudem, kar imajo. — Rop ali ropanje je hujši memo druge krivice bližnjemu storjene na blagu ali premoženju, ker roparji no poškodujejo le samo premoženja svojega bližnjega, ampak mu marsikterikrat poškodujejo tudi zdravje ali pa še cIo življenje. Žo sam strah pred roparji vtegne človeku zdravje pohabili, kaj še le, ako ga roparji res mučijo in terpinčijo! Vtegnil bi pa kdo sam pri sebi misliti, ter se tolažiti, rekoč: „Hvala Bogu! v tej reči že nisem zapopaden. Na to še mislil nisem nikdar, da bi koga napadel in oropal, ter mu po sili kaj vzel. Jaz tedaj že nisem ropar!" Ali glej, ljubi kristjan! morda si pred pravičnim Bogom vendar le tudi ti roparjem prištet. Morda imaš kakega soseda, s kterim si nista nič kaj dobra. Ti sovražiš soseda, sosed pa tebe, da bi rada v žlici vode utopila eden drugega, ako bi to mogoče bilo. In če ti tvoj sosed po nameroma kako malo škodo naredi, greš in mu ti očitno veliko škodo narediš; in če ti iz njegovega drevesa le ena sama majhna vejica na tvojo njivo moli, greš in mu posekaš vse drevo; in če ti njegova kokoš iz njegovega dvo¬ rišča na tvoje dvorišče slopi, kar pred očmi mu jo ubiješ, če ti tudi ni še naredila nobene škode; ali če ti njegovo dete po nesreči kaj popase, nič mu ne prizaneseš, ampak ga kar ma¬ homa rubiš, ter mu desetkrat več pobereš, kakor ti je škode naredilo; ali če kar prederzno čez njegovo obsejano njivo pelješ, dasiravno ondi nobenega pola nimaš; ali če mu kar po medvedje čez vinograd lomastiš, da tersje poka in kolje vse - 732 — križema in navprek leti; ali če mu nalašč in brez vse pravice vodo napeljuješ v vinograd ali njivo, da mu o hudem deževju zemljo ruši in odplavf; ali če mu prešerno plotove razdiraš, da mu tem lagleje škodo delajo živali in ljudje; ali če samo¬ voljno in čez vso pravico njegove njive sebi kaj priorješ, ali njegove trave si kaj prikosiš; ali če v logu ali v gozdu čez mejo segaš, in v njegovem delu sebi derva ali kolje sekaš, in si nastila iščeš i. t. d.; meniš kaj le, da si pravičen pred Bogom, in da je tvoje ime zapisano v bukve življenja? Če to misliš, se močno motiš, ker povem ti, da si krivičnik in ropar pred pravičnim Bogom! Med roparje štejemo tudi požigavce, kteri ali iz sovraštva ali iz kakega drugega hudobnega namena pohištva požigajo ljudem, jih s tem pripravljajo ob blago in premoženje, včasih pa še clo ob zdravje in življenje. Kdor je že kdaj pričujoč bil pri kakem hudem požaru, dobro ve, kolika huda reč da je tak požar, koliko strahu in groze in drugih rev si pri njem ne vžijejo ubogi pogorelci. Kako hudobna in neusmiljena si je tedaj tista roka, ktera se prederzno stegne, in požar napravi. Roparji so tudi oblastniki in sodniki, kteri podložne odi¬ rajo, od njih več tirjajo, kakor jim gre, zato ker imajo oblast v rokah, in se podložni ne morejo in ne smejo braniti s silo; in njih greh je tolikanj veči, ker jim je Bog oblast dol zato, da bi podložnim pravico delali, nikar pa krivice, in bi jih morali še le varovati, da jim hudobni ljudje krivice ne storijo. Tudi vojščaki se z ropom pregrešijo, če mirne deželane stiskajo in tarejo, jim po sili jamljejo, kar jim ne gre; tudi njih viši ali njih poveljniki se pregrešijo, če jim ropati pu¬ stijo, ako ropanje ni potrebno po vojskinih postavah. Strašno je gledati, kedar se konji splašijo in s vpreženim vozom naprej zdivjajo, ter na tla pomandrajo in pokončajo vse, kar jim pride na pot; ali še vse hujši je, če se človek pre- pustf svojemu hudemu poželjenju, in hude strasti zdivjajo v njegovem sercu. Tak človek božje in cerkvene zapovedi z nogami tapta, nobena reč pred njim več varna ni, nobena reč mu nič več sveta ni. Kdo bi mislil, da bi lakomnost človeka — 733 — tako dalječ premotila, da še cIo merličev na miru ne pusti. In vendar se je že tudi zgodilo, da so se hudobneži zbrali, in so po noči na pokopališču merliča odkopali, in so mu po¬ brali, kar so bili njegovi ljudje ž njim vred dragocenega v mertvaško skrinjo djali. Zgodilo se je, da je čuvaj, ki je merliča varoval, merliča tudi oropal, ler mu pobral, kar je še kaj vrednega na sebi imel. Vse take in enake hudobneže roparjem prištevamo. Roparjem prištevamo tudi še ysc tiste, kteri cerkvam kako škodo naredijo, brez vsega ozira na to, ali se to očitno zgodi ali pa skrivaje. Poštenega človeka že groza obide, kedar sliši, da je bila v kakem kraju kaka cerkev oropana, in sploh vsi pošteni ljudje toliki strah imajo pred takim božjim ropom, da že po pregovoru pravijo: „Kar je cerkveno, je ognjeno. u Roparji so tudi tisti berači, ter ciganje, rokomavharji in drugi vlačugarji, ki ljudem zapovedujejo, kaj in koliko jim morajo vbogojme dati, in ako se ljudje precej ne vdajo, jim žugajo z nesrečami, prolijo z požigom i. t. d., dokler ljudi ne primorajo, da jim dajo, kor bi radi. Taki tem bolj grešijo, ker potrebnim revežem milošnjo olemljejo. 4. Ali je rop velika pregreha? Da je rop silno velika pregreha, spričuje nam a) božja beseda, b) natorna postava, c) sveta cerkev, in d) kazni, s kakoršnimi tepe Bog to strašno pregreho. a) Po Mozesu (III. 19, 13.) govori Gospod Bog: „Nc delaj krivice svojemu bližnjemu, in ga s silo ne zatiraj.“ Po preroku Habakuku pa govori v ozir Kaldejcev tako—le: »Gorje njemu, kdor grabi, kar ni njegovega! Kako dolgo? On si grabi gosto blato, (to je: krivično pograbljeno blago je enako kupu blata, ki človeka leži v grobu, in mu dela težejo, ojstrejšo sodbo). Ali ne bodo na nagloma vstali, kteri te bodo grizli; in se zbudili, kteri te bodo razlergali in jim boš v rop? Ker si ti oropal veliko narodov, bodo tebe oropali vsi, kteri so ostali izmed ljudstev, zavoljo človeške kervi in zavoljo krivice storjene deželi, mestu in vsem, ki tam prebivajo. Gorje! — 734 - kdor iz lakomnosti krivično blago grabi svoji hiši, da bi bilo na visokem njegovo gnezdo, in si misli, da bo rešen nesreči iz roke, (to je: si misli, da se bo ž njim zavaroval zoper vsako potrebo). Sramoto si napravil svoji hiši, ko si potolkel veliko ljudstev, in je grešila tvoja duša. Ker kamen iz stene bo vpil, in les, ki je med sklepi v poslopju, bo odgovarjal. Gorje, kdor zida mesto s kervjo, in napravlja mesto s krivico." (Habak. 2, 6 —12.) In sv. Pavl uči: „Nikar se ne molite,... roparji ne bodo posedli božjega kraljestva." (I. Kor. 6, 10.) Vse to besede nam razločno na znanje dajejo, da je rop res velika pregreha pred Bogom. Ko bi rop velik greh ne bil, bi mu Bog ne žugal s tolikimi gorje! b) Pa, ko bi človek tudi clo nič ne vedel od naukov Svete vere, ktera krivico delati prepovedujejo, bi to vedel že po nalomi postavi, da ni prav, bližnjega poškodovati na njegovem premoženju. Neko notranje čutilo in zdrava pamet namreč že povesta, da bi med ljudmi ne bilo ne miru ne pokoja in nobenega reda ne, ako bi bilo ropanje pripuščeno. To resnico so že tudi modrejši neverniki spoznali, in tedaj tudi z ojstrimi postavami skerbeli za varnost medsebojnega premo¬ ženja. To resnico spozna tudi vsakdo lahko, ki se ropanja podstopi, kedar je pervikrat klerega oropal, ker mu posebno po pervein grehu vest nareja tolikanj grenko očitovanje, da ga nikoli nikjer nima ni miru ni pokoja, dokler s ponavljanjem hudobije vesti nekama ne ogluši in v spanje ne zaziblje. Kako hudo vest da dela roparju sosebno pervi rop, nam spričuje naslednja resnična prigodba. Neki seljan na Svabskem je po silni lakoti in dragini leta 1771 silno obožal. Ubogi siromak že nič Yeč drugega ni imel, kakor enmalo smelenega ovsa z rezanco namešanega, s kterim je o tistem hudem času hranil sebe in svojo družinjo. Kedar je pa potekla ta revna hrana, je lakota z vso silo priderla v hišo. Pek, kteremu je bil gospodar pet tolarjev dolžen, mu po nobeni ceni več ni hotel kruha posojevati ali na vero dajali, dokler bi ne poplačal po- prejnega dolga. Ubogemu očetu serce poka od žalosti, ko sliši izstradane otročiče kruha prositi, pa jim ne more posker- beti, in vidi svojo pridno ženo v vednih solzicah, pa jej ne 735 more pomagali. In žalost in brilkosl mu do verha prikipi, ko mu žena z milo besedo tako-Ie prigovarja, rekoč: „Oh ljubi moj mož! poglej naše uboge otročiče, ki nama od satne lakote omedlevajo in umirajo. Ž njimi vred bom obnemogla tudi jaz od stradanja in glada! Pa bi nič ne rekla, ko bi le njihovo življenje ohranila s lem, da svoje darujem. Pojdi, prosim te, pojdi kar naravnost v bližnje mesto; kar nič se nikar ne sramuj, in povej lam ljudem, kako huda se nam godi. Le kar nič se nikar ne mudi; zakaj tem veča je naša stiska, tem dalj ko se opotavljaš. Ljubi Bog, ki je oče ubogih sirot, ti bo menda vendar le dal najti usmiljenih ljudi, ki nam bodo kaj pomagali 1 “ In nesrečni oče se vsi svoji revni obleki vkljub, in bolj merliču podoben kakor pa živemu človeku res nemu¬ doma v mesto poda. V mesto dospevši tu in lam polerka na vrata in na serca, ter z živo besedo popisuje svoj in svoje družinje usmiljenjavredni stan, in prosi pomoči. Toda, česar si nikakor ni bil v nadi, se zgodi: Nobeden ga noče poslušali, nihče mu noče pomagati. Ta nepričakovana lerdoserčnost mestnih ljudi ga tolikanj zbega, da skor ne vč, kaj dela, ter ves obupen dirja v bližnji gozd, pripravljen oropati kar pervega popotnika, kteri mu bo v roke prišel. Potihnilo je v lem trenutleju vsako boljše čutilo v njegovem sercu, in mislil je, da mu je v njegovi stiski vse dopuščeno. Ni še dolgo v gozdu bil, kar pride ondi memo tergovec z zabojem na rami. Ne¬ srečni seljan mu nož na vrat nastavi, ter žuga, da ga bo za¬ klal, ako mu nemudoma denarja ne izroči. Tergovec se mu kar nič ne ustavlja, ampak mu nemudoma izroči svojo mošnjo z dvajsetimi tolarji v njej. Pa preden si šo denar v žep potisne, obide ga neznana groza, in vest ga peče kakor bi mu bil kdo zakuril pod sercem. „0 moj Bog, kaj sem storil!" vsldikne, in se nazaj oberne, ter gleda ves prestrašen za ter- govcem, ki je šel pohlevno dalje svojo pot. Iu zdaj se za njim spusti, in ko ga doteče, mu njegovo mošnjo naproti moli, rekoč: „Tu-le imate, in — za božjo voljo — spet nazaj vzemite svoj denar. Mislil sem ga obderžati, ter ž njim nahraniti svoje otroke, da mi za lakoto ne poginejo, pa ga ne morem obder¬ žati. Oh, z ropom je res huda reč! Da bote pa vedeli, zakaj sem se podstopil, vas oropati, se mi usmiljenega skazite, jn 736 — me sprejmite v mojo hišo.* „Hočem vas sprejmite, reče do- brosereni mož, ler gre molče za seljanom. Toda groza ga obide, kedar v borno hišo slopi, in zagleda ondi na sprahneli slami štiri na pol razgaljene otročiče ležati, od samega glada že vse omamljene, in zraven njih sedeti obnemoglo ženo. Seljan zdaj pripoveduje svoji ženi in pravi: „Ti veš, kako urno sem se bil spustil proti mestu, v terdni nadi, da si bom ondi kaj sprosil; pa sem le na tcrdo serca zadel. To me je zbegalo tako močno, da sem se ves obupen v bližnji gojzd podal, ler sem ropar postal. In glej, lega dobrega moža tukaj le sem s silo napadel!* ' Ko žena to sliši, vsa prestrašena se na kolena zgrudi in milo prosi tergovca, rekoč: „Oh, usmilite se vsaj mojih ubogih otročičev!“ In dobroserčni tergovec se res usmili, odpusti skesanemu seljnnu njegovo pregreho, s ktero se je bil nad njim pregrešil, obdaruje njegovo izstradano dru- žinjo in jo reši s svojim milodarom gotove smerti. — V nekem precej oddaljenem kraju je pred veliko leti ogenj postal. Gorelo je v dolenjem koncu vasi. Na gornji strani pa je imel svojo hišo vaščan, ki je bil zoper ogenj zavarovan. Hiša je bila pa že prav slaba, in žena sama v hiši. Rada bi bila tedaj imela, da bi jej bila hiša zgorela, in bi si bila po lem lepšo in boljšo postavila; ali bala se je, da ogenj ne bo sam prišel iz dolenje na gorenjo stran, ker bi ga utegnili poprej pogasiti. Kaj tedaj stori nesrečna žena? Gre in vzame gorečo tresko, ter jo skoz okno v streho potisne. Mislila je, da zmed drugih ljudi, ki so pri ognju le radi vsi zbegani in zmoteni, tega nihče spazil ne bo. Streha se vname, in hiša zgori; ali zgorela je tudi sosedova hiša, in žena si je tedaj pregreho požiganja na vest navalila. Poslušajte pa, kako je bilo po lem! Zena se je sicer res za to pregreho hudo pokorila, ter je ojslro pokoro dostala; ali miru in pokoja nikdar ni več imela. Kolikorkrat koli je sosedovo hišo zagledala, jej je bilo, kakor bi jej bil kdo ojster nož v serce zabodil, in noč in dan jej njena pre¬ greha ne gre spred oči. Marsikterikrat se vsa preplašena iz spanja zbudi, in jej je, kakor bi jo bil kdo silama zbudil, in jej zakričal na uho: „ Ogenj je, goril* - 737 — aa| ^ a po čem bi zglede pobirali iz nekdanjih časov, ko se | t j . Jjh tudi dandanes ne manjka? Le poglejte ga človeka, ,j n Lri Iz hude jeze in nevošljivosti svojemu bližnjemu pri belem r edi' U 0 ^ no P re( ^ njegovimi očmi kako silo in krivico na- }fji ‘ J e mar po takem hudem djanju zadovoljen sam seboj? Spri . t 50r ne ! Da nima serca mirnega, ne pokojne vesti, nam s*® »*»• njegov čmerni obraz, njegovo tamno oko in njegovo ^ n ° obnašanje clo do takih ljudi, kteri mu nič žalega — Tako tedaj človeku že natorna postava, od r 0t) . samega v serce mu zapisana, očitno spričuje, da je ‘ snen greh. da ■^ a J e ro P ve ^k greh, uči tudi sveta cerkev s tem, pok^ ° P erv 'h -časih keršanstva to pregreho s silno ojslro c| 0 , ° P°horiIa; ljudi pa, ki se lotijo cerkvenega premoženja, /,fne d družbe pravovernih kristjanov pahnila. s kj Jj) . Da je rop res velik greh, spričujejo na dalje kazni, pripov 1 " 1 te P e B°g sam to pregreho. — Ne mislim vam pa Unem e(,0Val b kako bo Bog to strašno pregreho strahoval na z v žvepljenem ognju, v kterem bo jok in škripanje namreč * 03 VSe ve h° me j - Oterpnjeni terdovratni roparji se da jj m ° , tlste ga nič kaj preveč ne bojijo, zato ker se zanašajo, pr av še, kdo ve, kako dalječ, akoravno jim je včasih že iiterjij P u aV ^^ IZ0- De nekoliko zgledov bom vam povedal, iz ter ( j 0 r )ole ra zvidili, kako da včasih roparja že na tem svetu l«dj hožja roka, kedar si je tega najmanj svest. Pa *°I°var SkB ^ os P os h a roparjem lerdo na pete stopa. — Trije v es dg P' an ejo v hosti nad popotnega lergovca, in mu vzamejo » a ''l hjercga je seboj imel. Na to se vsedejo, in si iz h|j» e iij° med seboj. Zdaj bi bili radi jesti in piti dobili V ^stcT^ 1 mesla> Sklenili so, da naj gre najmlajši zmed njih »Ti S j j P° hrano. Vzdigne se, in gre. Potoma pa si misli: 1'iiko£•"!» M oropanega denarja dobil; vendar bi bilo ho bi tudi una dva dela dobil. In prav lahko ju »a^t^ega ni treba, ko tovaršema otrovati (ali s strupom 3e dotakn - ’ jih jima boš iz mesta prinesel, ti pa se jih Km es ’ ler j>h ne okusiš.« Med tem pa tudi una dva * 47 738 - v gojzdu skleneta, najmlajšega ubiti, kedar bo iz mesta prišel. „Dva sva", pravila, „lahko ga bova strahovala, in potlej imava vsakteri polovico njegovega denarja." Ko mlajši razbojnik z otrovanimi jedili iz mesta pride, ga res zgrabita in umorita. Po tem se vsedeta, ter jesta; ali čez pol ure sta tudi onadva meriva. — Med mestoma Enns in Wels na Avslrijanskem je na samotnem mlinu živel mlinar, ki je neko nedeljo po stari keršanski navadi v cerkev šel z vsemi svojimi hlapci. Sama žena, bivši že blizo poroda, ostala je doma s svojim malini, sedemletnim fantičem in varovala hišo. Ko mlinarca sama sedi v mlinu, jo pride babica obiskat, ter pogledat, kaj in kako. Mlinarica jo prijazno sprejme, prinese nekaj jedi in se zraven nje za mizo usede. Med tem, ko ste jedle, spusti ba¬ bica nož iz rok, da pade na tla, potem pa reče mlinarci: „Poberite—poberite mi nož!" Mlinarica pa jo zaverne, rekoč: „Kako ste vendar čudni; saj menda veste, da se jaz težeji pripogujem, kakor pa Vi!" Vsemu temu vkljub pa vendar le nož pobere, in ga babici poda. Babica pa nož zgrabi, jej ga na vrat nastavi, in pravi: „Zdaj mi pa kar hitro izročite ves svoj gotovi denar; ako ne, vam bom nož v persi porinila." Mlinarica se prestraši, pa se vendar le kmalu spet zave, in reče: „Le z menoj pojdite v hram! tamkaj v omari je vse, kar imamo." Babica gre ter pobere denar iz omare. Toda lakomna, ki je bila, išče denarja tudi še po drugih predalih. Te prilike pa se mlinarica posluži, ter se naglo iz hrama zmuzne in vrata terdo zaklene za seboj, in ker so v oknih bile vzidane debele mreže, je bila babica v hramu do dobrega priperta. Zdaj po¬ kliče žena svojega sedemletnega sinčeka, ter mu reče: „Le urno teci k očetu v cerkev, ter jim reci, naj kar hitro pridejo s hlapci domu, ker se znajdem jaz v strašno veliki nevarnosti." Dete hiti, pa zadene ne dalječ od mlina na babičnega moža, s klerim je bila babica dogovorjena, da bo odnesel poropani denar. Ko hudobnež fantiča zagleda, ga zgrabi, ter vleče k mlinu nazaj. Mlinarica, ki je ob oknu stala in svojega moža pričakovala, vidi babičnega moža namesto svojega moža, in hiti vežne vrata zapirat. Vrata zapre, in jih z vsemi pahi terdo zapaha, Ko pride babični mož do vrat, nad njo zakriči, naj 739 - vrata odpre; in ker mu jih mlinarica noče odpreti, se ves raz¬ divjan zaganja, ter misli, da jih bo razbil. Mlinarica pa pri oknu na ves glas kliče ljudi na pomoč; toda ker je bil mlin dalječ proč od drugih hiš in zraven še od vseh strani v gostem germovju, njenega vpitja ne sliši ne živa duša. Med lem pa vrata vsem silnim udarcem vkljub vendar-le ne odjenjajo; in ko hudobnež vidi, v koliko nevarnost bi postavil sebe in svojo ženo, ako bi se toliko časa pred mlinom zaderžal, dokler bi mlinar iz cerkve prišel, potegne nož iz žepa, in zavpije nad mlinarico: „Ako mi kar naglo ne odprete, Vam bom pri tej priči vašega fantiča zaklal, in Vam mlin zapalil,“ To reče, in zgrabi fantiča tako terdo, da začne na vse gerlo kričati. Mlinarica se prestraši, in se že odpravlja, da bi vrata odperla. Ko pa do vrat dospe, jej pride na misel, da jo tolovaj le zato Speljuje, naj bi mn odperla, da bi po lem njo umoril z detetom V| 'ed, kterega je pod sercem nosila. To jej pride na misel, 'n tedaj se opotavlja, in precej ne odpre. Viditi, da mu mli- [mrica noče odpreti, potisne hudobnež res nož fantiču v persi, ln teče na uno stran mlina, iskaje kje bi noter prišel. Mii— U^ici pa, ki ni vedela, kaj tolovaj namerja, pride na misel, bi bavtaro odperla in spustila vodo na kolesa. Mislila je, a bi utegnil ropot koles, kakoršen ob nedeljah ondi ni bil ^aden, kakega človeka priklicati na pomoč. Tolovaj pa se je ■ttislil rayno ob kolesu, ki je do zdaj na miru stalo, zmuzniti v Mlin. Že je bil nogo postavil na kolo, in bi bil gotovo V tolin prišel, ko bi se ne bilo ravno o tem trenutleju začelo 'pacati kolo, ktero ga je pod se verglo, in ga vsega raz¬ bilo, Kmalu na to pride mlinar s svojimi hlapci domu. n bo odpre hram, v klerem je bila babica priperla, najde jo J er tvo na zemlji ležati. Od samega strahu in groze jo je bil ^tud udaril. V največi bolnišnici v Parizu na Francoskem je pod- y 0tn eljsk prostor, kterega merlvašnico ali merlišnico imenujejo. . to mertvašnico poldadajo merliče, preden jih pokopavajo, in ^ Va j mora čuti nad njimi, ter opazovali, ali bi se eden ali p zmed njih ne prebudil, kteri bi bil le na videz mertev, ^ nekoliko leti je bil ondi za čuvaja neki malopriden mož, J e vsakega merliča, kteri je bil njegovemu varstvu izročen, 47» A - 740 skerbno preiskoval, in mu poropal perslane, uhane ali ktero si koli drugo kaj vredno reč. Enkrat prinesejo v merlvašnico truplo človeka, ki je umeri za vodenico. Ljudje, ki so mer- liča prinesli, komaj odidejo, ko že pride čuvaj merliča ogle¬ dovat in preiskovat, in res najde za dolgimi lasmi dva zlet* 1 uhana, in jih hitro odterga merliču iz ušes. O tem trenutleju na stopnicah nekaj zahrumi. Čuvaj hitro merliču priveže ver- vico na perst, mu roke na persih križem položi eno čez drugo, in gre v bližnjo spavnico spat na svojo posteljo, zraven ktere je ob glavi visel zvonček, obešen na listo vervico, ktera se je merličem privezovala na roko, da bi pozvonil, kdor bi se prebudil iz dozdevne smerti. Nekoliko ur premine. Čuvaj je skerbno shranil svoj rop, potem pa se je ulegel, in je zaspal- Ko polnoči udari, oglasi se mu tudi zvonček nad glavo. Pre¬ strašen se prebudi, in misli, da se mu le sanja; zvonček pa se še v drugič oglasi močnejši in strašnejši ko popred. Merzel pot oblije prestrašenega čuvaja. Spomni se ropa, nad merličem storjenega, na ves glas zakriči, in se zgrudi na zemljo- Ljudje pridejo; roparju pa je besedo vzelo, da ni mogel nič povedali. Le s perslom je kazal na zvonček. Zdaj hitijo v mertvašnico k merliču. Pa z merličem se ni bilo nič ne¬ navadnega dogodilo. Otok mu je začel splahovati, roko za roko zdeisne znad života, in na perst privezano vervico nategne, da zvonček zapoje, čuvaja pa merlud zadene, da umerje. Tako je bil kaznovan ropar, ki si je z ropom nad merliči skrunil svojo roko. Leta 1852 na svete Neže dan (21. prosenca) prideta dva človeka v poletno stanovanje španjolskega tergovca Rovira v Reusu, ktero je blizo Sanahuja. Seboj pripeljeta muzga z dolgo skrinjo, in prosila, da bi smela v hlev djati zlo trudno živino. To se jima dragovoljno pripusti; in tedaj deneta škrinjo na trato, živino pa peljeta v hlev. Možaka na to odideta ter pravita, da sta v mestu pozabila imenitne pisma, da gresta po nje, in da se bota povernila v nekterih urah. Nekake in uro potlej pridejo tudi trije varnovarhi ali žandarji v polelnico si odpočivat. Imeli so varnovarhi psička pri sebi, kteri jo neprenehoma okoli skrinje lazil, jo vohal in vanjo lajal. Vse - 741 - >Je varnovarhov ni nič zdalo; zvesta živalica se ne da pon '!’ * n vedno oblajnje skrinjo. Tedaj varnovarhi od hišnih Vi d y s, j° orodja, in se pripravljajo, v skrinjo vlomiti, da bi je v njej. Ko začno s kladvom razbijati, se zasliši odn ' Z brinje, da naj pustijo, ker bo že sam odperl. In res i H e ’ | er se primaši iz skrinje dedec, ki pove, da se je še Va r merira ‘ dru £ im ' namenil, po noči pohištvo oropati in požgati. Se n ° Va, b' hndodelnika zvežejo, ga spravijo v tamen hram, in po ^ ri P_ rav 'j°? hišo varovati pred unimi hudodelci. Okoli enajstih V** se priplazi osem s puškami previdenih potepuhov k hiši. Ha ° Var ^’ In hišni hlapci ugledajo iz skritega kraja hudodelnike, Se Ustre lijo, in jih precej pet zmed njih tako zadenejo, da Vjgjj S .° m ogli braniti. Uni trije pa so jo pobrali, bili so pa D ev 2 unim potuhnjenim skrivcem vred v Reus v ječo gnani. No ° ri P ote Pl n ‘ so bili poprej Rovirovi delavci, pa zavoljo Poron. ri - n .° St ‘ °k službo djani so se hotli znositi, ter poslopje dežoi Z' ' n Požgati. Toda zadela jih je roka božja in roka lske pravice. Iet a an &l e žkega kralja Henrika VIII., ki je kraljeval od No» ° ^ do 1^47 nam pripoveduje zgodovina, da je memo ka^ 0 . hudobij in grozovitost poropal in razdjal tudi več naj^. * ls uč cerkev in somoslanov, in med njimi najslavniše in bi i)i|^ le i še opatije! Deseti del tega poropancga premoženja iHi nu io posloval vzderžati in prehraniti ves kraljev dvor. Toda gastv a - G * i0tna j lro i e a,i cvetero let, in vsega poropanega bo- je p hilo konec, kakor bi ga bil veter razpihal, in Henrik sti skal u l ) °*en kralj, ki je svoje podložne z davki neusmiljeno »V* sl l !--,.. Kedal ' je umiral rekel je svojim prijallom: Ce rkveneo Poškodovanje cerkvenega blaga in ropanje Nžtvo^ Premoženja sreče ne prinese, ampak vodi le Potnika ?a Se l )0 j 5 in pogubljenje se urnih nog za njim 1*1 kakor si koli bodi cerkvam škodo delajo, naj še ' l Sv °jega l!raV P odl,6na basen oči odpira: Neki škorec zagleda ^ a han u gnezda meso, ktero se je bilo Bogu v dar zažigalo thmo se spusti na altar, ukrade kos mesa iz - 742 žerjavice, ter ga nese v gnjezdo svojim mladičem. Mesa P' se je deržal žareč ogelj, kterega škorec ni bil zapazil, ke^ je z oropanim mesom spred altarja bežal. Kmalu na to še drugič na altar zaleti, da bi še drug kos mesa iz alOT 1 zmaknil in zanesel mladičem. Toda med tem, ko se druge? 5 * * * 9 kosa mesa polasti, razpihala je sapa žareči ogel in gnje^° užgala, da je zgorelo z mladiči vred. — Tukaj se je ^ prav po čerki vresničil pregovor: „Kar je cerkveno, f ognjeno.* 5. Slišali ste, ljubi moji! kaj je rop in kako huda ^ da je rop. Bog ne daj, da bi bil kdo zmed vas v nje 9 ' zapopaden in zadet. Ropar ni samo tat, ampak je huj s ' ! kakor tat. Tat sedmo božjo zapoved prelomi; ropar ali r« 1 ' bojnik jo pa čisto zakole. Zalo tudi cesarska postava t fll " sicer živeti pusti, roparju pa za življenje gre, ter latu j« c °! razbojniku pa vislice (gavge) prisodi. Tako se pride pop re) ali pozneje s prelomljenjem sedme zapovedi božje ali v j*® 9 , ali na vislice, najgolovejši pa v pekel, česar nas sam več 1 " Bog obvaruj 1 Amen. — 743 - LXIX. Kcršanski nauk. Od tatvine. — Kaj je tatvina? — Ali je tatvina pregrešna?—Ali je vsaka tatvina enako velik greh? Ali je krivičniku manj greh, če mu ukradeno blago lo malo zaleže ali pa še clo nič ne zda? 1. Bog je razdelil svoje dari med vso ljudi; dal je vsakemu za potrebo. Kdor nima, naj si pridela ali pa izprosi; le drugim samovoljno jemati, kar je njihovega, prepovedal je v sedmi zapovedi med bliskom in gromom na Sinajski gori, rekoč; „Ne kradi!“— Ste slišali božje zapovedi glas, ki jo je Bog govoril na gori Sinaj? Ta zapoved je nam vsem dana, da bi varovala našega premoženja in svarila krivično roko.— Štiri reči posebno čerti sedma božja zapoved, pelo pa sovraži. Rop, tatvino, goljufijo, odertijo čerlf, zraven tega pa tudi še sovraži ktero koli drugo poškodovanje bližnjega na njegovem premoženju in njegovih pravicah. Od ropa ali ropanja smo zadnjič govorili. Slišali ste, da je ropa kriv tisti, ki svojemu bližnjemu po sili kaj vzame; ali ki mu prederzno pred njego¬ vimi očmi kako škodo naredi; ali ki bližnjemu pohištvo požge; ali ki merličem poropa, kar so jim dobroserčni ljudje drago¬ cenega pustili in ž njimi v grob položili; ali ki cerkvi kaj poropa ali jej kako škodo naredi. Slišali ste pa tudi, da nam spričuje božja beseda, naloma postava in sveta cerkev, da je rop res velika pregreha, kar nam zraven lega poterdujejo tudi še različne kazni, s kterimi Bog marsiklerikrat že na tem svetu strahuje to strašno pregreho. 2. Sedma zapoved božja pa se ne prelomi le samo z ropom, ampak tudi še - 744 - II. s tatvino. Tatvina je krivica, ktero kdo skrivaje in natihoma brez vsakega pravičnega vzroka bližnjemu stori na njegovem pre¬ moženju zoper njegovo voljo. Krasti se pravi, skrivaje in brez pravičnega vzroka bližnjemu kaj vzeti zoper njegovo voljo. Tatvine je tedaj kriv, kdor a) brez pravičnega vzroka bližnjemu kaj vzame, ter mu škodo naredi' na njegovem premoženju. Tatvine bi po tem takem ne bil kriv, in tat bi še ne bil listi, kteri bi v prav budi sili, v največi potrebi bližnjemu skrivši kaj vzel, ali kteri bi svojega plačila ali svojega blaga, kterega od bližnjega terjati popolno pravico ima, po nobenem drugem polu od njega dobiti ne mogel, razun da se sam natihoma naplača. Toda v ozir sile in potrebe velja to le.za najhujšo silo in največo potrebo, ko bi namreč ali za njega, ali za njegovo družinjo smertna nevarnost ali pa kaka druga prav velika nesreča nastopila, ko bi ne vzel bližnjemu liste reči, ktere tako silno potrebuje. Vendar mora pri tem resnično voljo imeti, da bo tisto reč spet povernil, kakor hitro sila pojenja, in mu bo mogoče. Tudi se samo ob sebi razumeva, da si ne sme nič več ne vzeti razun toliko, kolikor je prav neobhodno potreba. V ozir skrivnega naplačevanja pa velja to pravilo, da se tako neplačevanje in odškodovanje nikakor ne sme zgo¬ diti, razun takrat, kedar je dolg prav gotov in popol¬ noma dopričan, in kedar človek kar po nobenem drugem potu ni v stanu priti do plačila. Po tem takem se nikakor ne smeta naplačevati za svoje delo ne hlapec ne dekla, če bi tudi mislila, da sta si več plačila zaslužila, kakor sta ga prejela od svojega gospodarja. Tatvina na dalje v tem obstojf, da kdo b) zoper voljo lastnikovo si tujega blaga kaj pri¬ lasti. Torej bi tat ne bil tisti, ki bi bližnjemu kaj vzel, in bi - 745 - Ml bliženj sam dovolil, da mu sme vzeli listo reč; ali pa, če tudi kar naravnost ni dovolil, da smemo po pravici misliti, da bi bil v to dovolil, ko bi bil vedel. Ko bi, postavim, kdo težaka imel ali dninarja, kleri bi mu derva sekal, in bi vedel, da mu la težak vsak dan eno poleno vzame in ga seboj domu nese, pa bi mu tega ne prepovedoval, bi težak ne bil tatvine kriv, Ali ko bi gospodar vedel, da hlapec vlerga kako hruško * drevesa, da jo pojd, ali kaki grozd s lerle, da ga pozoblje, *n bi mu tega ne branil, bi hlapec ne bil tatvine kriv. Ali če bi kak popotnik, ki je prav močno lačen, izpuknil kako repo iz njive, da bi jo snedel in da bi na potu ne omagal, bi tudi ne bil tatvine kriv, ker bi mu noben pometen gospodar tega ne branil ali vsaj po pravici braniti ne mogel, ko bi ga videl, da mu v taki sili vzame kako repo. Jezus Kristus sam Sv ojim učencem ni v greh prišteval, ko so nekega dne, lačni ki so bili, klasje po polju smukali, da so ga vživali. Nikakor Pu bi se izgovarjati ne mogel, da ni lat, kdor bi bližnjemu ®krivnje kaj jemal, ker je prenemaren, da bi se z delom pre¬ bil, in preošaben, da bi, oko delali ne more, vbogajme prosil, ^dor noče delati ali pa prosili, je tat, ako bližnjemu kaj vzorne; Za kaj noben gospodar ne bo privolil v to, da bi mu jemali, k^r je njegovega, taki ljudje, kleri so za delo preleni, za ®račevanje pa preveč prevzetni. Med tatove tudi ne smemo šteti tistega, kteri bi komu ] Z ®1 orožje ali strup, ki si ga je pripravil, da bi sebe ali koga j. ri) gega umoril; — ravno tako tudi ne žene, ktera bi zaprav- t‘yemu možu denar vzela, kterega misli zapili, da bi denar k r ‘ gospodarstvu obernila. 3. Ali je tatvina greh? To se vd, da je greh. Porok tega so nam: a ) sveto pismo, b) sveti cerkveni očetje; c) naloma postava; d) prekletstvo, ktero za tatom gre; ®) kazni, ki nasledujejo tatvino. - 746 - n) Z lastnim perstom je Bog na kamen zapisal Sinajsko zapoved: „Ne kradi u , kakor jo še zdaj zapisano beremo v Ib Mozesovih bukvah (20,15.)- Modri Sirah (5,17.) pravi: »Nad tata pride zasramovanje in pokorjenje.* Prerok Habakuk (2,9.) žuga, rekoč: „Gorje (mu), kdor iz lakomnosti krivično blago spravlja v svojo hišo!* Sv. Pavl naravnost uči, da „tatje ne bodo v posest dobili božjega kraljestva* (I. Kor. 6, 10.), i n pristavlja priserčno opominjevanje, rekoč: „Kdor je kradel, naj ne krade več, temveč naj rajši pridno dela s svojimi rokami.“ (Efež. 4, 28.) — Taka reč pa, ktero sveto pismo tako ojstro prepoveduje, pred ktero tako resnobno svari, zavoljo ktere toliko gorje zažuguje, in zavoljo ktere do večno pogubljenje napoveduje, gotovo je pregrešna reč. Tatvina je torej pre¬ grešna, kar nam spričujejo b) tudi sveti cerkveni učeniki. Najpoprej naj vam vpeljem sv. Avguština, ki v ozir tatvine tako-le govori: „Morda si kdo misli ali pravi sam med seboj: Nahaja se veliko bogatih) skopih in lakomnih kristjanov; ako tedaj tistim njihovega kaj vzamem, s tem se nič ne pregrešim; zakaj zasluženje si morem nabrati s tem, s čimur oni nič dobrega ne storijo. Toda to misel mu navdihuje le zvijačnost hudičeva; zakaj če tod) vse, kar je ukradel, ubogim razda, bo s tem le povišal svoj greh, nikar pa pomanjšal.* In zdaj poslušajte še to, kar svet' Gregor o tatvini pove, ter pravi: „če bo Bog ojstro strahoval že tiste, kteri od svojega premoženja nočejo nič ubogim p 0- deliti; kakšna kazen čaka še le tistih, ki si prilastujejo t u J e blago!* In še na dalje pravi sv. Gregor: „Tat je (zares) nesrečna stvar na svetu!* In zakaj tako pravi? Glejte zat°i ker se mu ne bo nikdar dobro godilo. Da bole pa višejo obrajtali sv. Gregorja besedo, povedal vam bom, kdo je h' 1 sv. Gregor. Sv. Gregor je bil tisti sveti papež, ki je z vsaki 01 grešnikom tako veliko usmiljenje imel, da je djal: „Ta m®® ljubezni božje, ki se nad grešnikom jezi in togoti; naj se raj sl razjoka nad njim, kakor pa da bi ga preklinjal.* In vendaH sv. Gregor tata za nesrečno stvar ima; berž ko ne zato, k° r tat sebe in druge nesrečne stori. 747 — <] a . ® svetimi cerkvenimi učeniki vred uči tudi sveta cerkev, Je tatvina pregrešna, ker nobenega v tatvini zapopadenega pesnika ne odveže poprej, dokler storjene krivice ne popravi, vsaj resnično voljo ima, da jo bo popravil, kakor hitro mu , mo goče. Sv. Avguštin veli: »Zastonj se zanašaš zadobiti Puščanje svojih grehov, dokler po svoji moči ne poverneš n r J ene krivice.* Kako težko pa da se povračuje, kdo tega Post^ talvina pregrešna, nam spričuje n a torna y e j., va ’ nam od Stvarnika samega zapisana v serce, ki nam ne 'i ”^ ar no ® e ®> ^a ki drugi tebi storili, tudi drugim nikar kj 0r,,<4 Ravno zato pa tudi še clo zmed neverniki tisti, Sv ... nat °rno postavo v svojem sercu poslušali, po tujem blagu (j a niso stegovali. Karejiti so med Mohamedanci učili, Moli'' * ^ ,rez m 'losli pogubljen in v večni ogenj verzen slehern ljudske e ^ a,neC ’ ^eri ^ s * en sam klas zernja vzel iz Ue So e d . nj , ive - Oglejte, lako ojstro še naša sveta vera lata b kakor so ga sodili in obsodili ti neverniki! soseb!] 11 ^ vendar-le pozneje čez mero zadostoval jemalo potnoto 5 ktera mu je terdo na sercu ležala od j| e lala Za j o °dkar se je bil spreobernil, iu mu tem večo težo kaz nova n °’ r j. e njegov bliženj po nedolžnem bil zavoljo nje Sv °j r ojstni j . je, o pervi pripravni priložnosti potovati v kraj, da bi zdaj lep zgled dajal ondi, kjer je bil — 748 nekdaj hudo delo doprinesel. V svoj domači kroj dospevši je kar nemudoma v cerkvi mladino začel učiti keršanskega nauka, in zraven tega je tudi se odraščenim pridigoval. Trupoma se ljudstvo zbira krog njega. Cerkev mu je pretesna postala. Prisiljen je bil, pod milim nebom oznanovali božjo besedo svojim obilnozbranim poslušavcem, zmed kterih so nekteri cIo na bližnje drevesa splezali, da bi videli in slišali svelega moža. In glej, že pri svoji pervi pridigi je sv. Ignacij med množico zapazil tistega človeka, kteri jo ne za svojo lastno, ampak za njegovo pomoto bil po nedolžnem kaznovan. In zdajci začne sv. Ignacij kar naravnost in brez vseh ovinkov pripovedovati uno prigodbo od tatvine na sadnem vertu storjene, ter očitno obstane svoje lastno zadolženje in nedolžnost unega človeka, in tistega ponižno prosi, da bi mu odpustil, in mu za odško¬ dovanje v last prepusti dve pristavi, ki ste bile Ignacijeva last¬ nina. Lahko verjamete, kako močno da se je zavzel uni mož, ki je bil zdaj tako bogato odškodovan za uno majhno škodo, ktero je bil nekdaj preterpel. Razun tega je sv. Ignacij v svojem domačem kraju storil še mnogo drugih dobrih del, nad kterimi so se razgledovali in spodbudovali njegovi rojaki in drugi ljudje. Iz vsega tega je očitno, da nam pamet in vest spriče— vanje dajeta, da je tatvina res pregrešna, da je tatvina res greh. d) Da je tatvina pregrešna, nam spričuje prekletstvo, ktero za tatom gre. Ne bom vam ponavljal posameznih hudih besedi, kakoršne pridejo človeku na uho, kedar se kje kaka tatvina pripeti, ampak bom le sploh nekoliko omenil te žalostne reči. Le poglejte, kolika žalost in koliko zdihovanje za tatom gre; kolika jeza in togota se nad-nj vzdiguje; kolika kletvina in hudo izdajanje se za njim pošiljal En sam greh je tat doprinesel s tatvino, veliko-veliko grehov pa gre za njim! e) Da je tatvina pregrešna, spričujejo tudi kazni, ki sledijo tatvini za petami, in to mnogokrat že v sedajnem življenju. Zgled o tem imamo že v svetem pismu stare zaveze. Izraelci so bili mesto Jeriho premagali in si spravili pod svojo — 749 — 0 '"st. Na enkrat pa je zmaga Izraelce zapustila, ter se na ra n njihovih sovražnikov vstopila. Izraelci so bili v boju P en b in so morali bežati pred svojimi sovražniki. Jozue Položi to nadlogo Bogu. In Gospod mu je odgovoril, ter rekel: ’> z rael je grešil, in prelomil mojo zavezo, zakaj vzeli so od Ktetstva, in so ukradli in lagali (tajili), in skrili med svoje j °de. Izrael ne bo mogel stati pred svojimi sovražniki, ne ^ eza l k° P re d njimi, ker se je ognusil s prekletstvom; hud Ve ^ Z varai ’ dokler ne pokončale njega, ki je kriv te j 0 "j 0 - Vstani, posveti ljudstvo, ter jim reci: Posvečujte se tebo' Ulra ’ to P rav ' Gospod, Izraelov Bog: Izrael, med Oiki^ 6 P re ' i ' ets t vo ? 110 koš mogel stali pred svojimi sovraž- g dokler ne bo zmed tebe polrebljen, kdor se je ognusil j 0 hudobijo. Pristopite tedaj lesem jutri po svojih rodovih; j n r °d> ki ga bo vadljej zadel, naj pristopi po svojih rodovinah, tno r?; ,ovina P° svojih družinjah, in družinja po posameznih z Ze ‘ kdorkoli bo zadet najden v tej hudobiji, bodi sežgan dovo em Sv °jim premoženjem; zakaj prelomil je zavezo Gospo- vsia]’ ' ,n ^ S * ,or " hudobijo v Izraelu.“ Jozue je tedaj zjutraj bil j’ / n ' e P°klical Izraela po njegovih rodovih, in zadet je je Z . U | ° V ro(J ’ ko je bil ta po svojih rodovinah pripeljan, bila Po d e . la r °dovina Zarelova; in ko je bila tudi ta pripeljana delil rUZln i a h hila je zadeta (družinja) Zabdijeva; in ko je raz- J{ a n 'i e ? ov ° družinjo v posamezne može, našel je Ahana, sina ,Mo ‘ JeVe§a • • • iz Budovega rodu. In Jozue je rekel Ahanu: povej Sln ’ da ' čast Gospodu, Izraelovemu Bogu, in spoznaj in SovorTr ^ s ' stor "? ter nič ne zakrivaj.“ In Ahan je od- G °spod J ° ZUe,u ’ ler n™' 1 rekel: »Resnično, grešil sem zoper 86^ a ’ kmetovega Boga, ter sem tako in tako storil. Videl Se klov° nil i Cd med r °poni prav lep rudeč plašč, in dve sto se m> ^ Sre kra, in zlato šibo, petdeset šeklov težko, in poželel Ni* Sr ' | Seni Vze ' in skril v zemljo proti sredi svojega šotora. Posla] * - r °, Se,n P°knl s skopano zemljo.* Jozue je tedaj v se skrit Za ” n 'k° v , ki so tekli k njegovemu šotoru, in so našli '° iz š0 ;° v ravn ° tistem kraju s srebrom vred. In vzeli so k°tn, ter° ra ’ ‘ n so prinesli Jozuelu in vsem Izraelovim otro¬ čaj vzej 8 au 1SUli pred Gospoda (pred škrinjo zaveze). Jozue je Ahana, sina Zaretovega, in srebro in plašč in zlatg 750 - šibo, ludi njegove sinove in hčere, njegove vole, in osle, in ovce, ludi njegov šotor, in vse orodje, in so jih peljali on in vsi Izraelovi otroci v dolino Akor; in ondi je Jozue rekel: „I(er si nas prestrašil, naj tudi tebe Gospod prestraši ta dan!" In ves Izrael ga je kamnjal, in vse, kar je bilo njegovega, sežgalo se je z ognjem. In so velik kup kainnja nanj nanosili, ki je ostal do današnjega dne. In serd Gospodov se je obernil od njih. In ime tistega kraja se imenuje dolina Akor (dolina brilkost in nesreče) do današnjega dne. (Jozue 7.) — Tudi sveta cerkev je tatvino ojslro strahovala, ter ojstro očitno pokoro nakladala tatom. — Ravno tako tudi deželska gosposka tatom terdo stopa na pete. Med Longobardi so kralji tatvino hujše kaznovali, kakor pa ko bi bil kdo tudi še tako močno ranil svojega bližnjega. Luitbrand, kralj Longobardov, je za¬ povedal, tatove z biči bičati, jim postriči lase in brado, jim osramotivne znamnja vžigati in jih v tamne podzemeljske ječe zapirati. — Nekemu vojšaku, ki si je bil neko malo reč prilastil, kedar so napadli in oropali grad Bulgarskega kralja Kruma, zapovedal je cesar Nicefor ušesa odrezali in odsekali obedve roki. — Balduin, Jeruzalemski kralj, je s privoljenjem Napluzanskega zbora ukazal, vsakteremu roko in nogo odsekati ali pa mu oči iztakniti, kdor bi bil tatvino doprinesel čez šest soldov vrednosti. Ako bi pa tatvina manj znašala, kakor šest soldov vrednosti, je zapovedal tatu na čelu osramotivno znamnje užgali in ga iz mesta izlepsti. Ako bi tatvino ponavljal, bili so mu odsekani vsi njegovi udje. — In da deželska gosposka tudi še zdaj tatvino ojstro strahuje in pokori', je znana reč. Nekemu kmetu je bil po noči konj iz hleva ukraden, čez dva dni gre na terg, da bi ondi ukradenega konja poiskal ali pa si drugega kupil. Tje dospevši res ugleda med drugimi tudi svojega konja, kterega je bil lat na prodaj postavil. Kmet svojega konja prime za uzdo ter reče prodajavcu: „Prijalel! ta konj je moj. Pred tremi dnevi je bil meni ukra¬ den. Kje ste ga Vi dobili?" Tergovec pa reče: „Ne bo dal, da bi bil ta konj Vaš. Jaz ga imam že čez leto in dan. Vaš konj je bil morda temu le močno podoben, da ste se tako premotili.“ „Ni mogoče", reče krnel, „jaz dobro poznam svojega konja." „Jaz ga tudi poznam, in pravim, da je moj". — 751 reče tergovec. „če ga pa tudi Vi poznate", zaverne ga kmet, in zatisne konju obadva očesa, „povejte tedaj, na klenem očesu je konj slep?" Tat se prestraši, pa vendar hitro odgovori: „Na levem." r Ni res", pravi kmet, „na levem očesu konj dobro vidi." Še bolj preplašen reče tedaj tat: „Kaj sem mislil? Zarekel sem se: Ni ne na levem; na desnem je slep." Vlastnik vzame roke proč, in skazalo se je, da je bil tergovec tat, ker je konj z obema očesoma dobro vidil. Vsi pričujoči so se smejali, prebrisanega kmeta povzdigovali, lata pa k go¬ sposki peljali, da mu je odštela tatinsko plačilo.—Tako se tat nesrečnega naredi večidel že na tem svetu; sto in stokrat veča nesreča pa ga čaka še le na unem svetu, ako se ne poboljša in ne spokori, ker nespokorjeni tat nebeškega kraljestva ne bo v posest dobil (I. Kor. 6, 10.), ampak bo moral v več¬ nem ognju plačevali storjeno krivico ! — Kdo bi se tedaj še podstopil terditi, da tatvina ni pregrešna ? 4. Tatvina je pregrešna. To je gotova, neoveržljiva resnica. Le to se zdaj še uprašuje: Ali je vsaka tatvina enako velik greh? Vsaka tatvina ni enako velik greli. Včasih je tatvina velik, včasih je majhen greh. Vendar je težavno, in včasih še clo nemogoče, nalanjčno razsoditi, kdaj da je tatvina velik in kdaj da je majhen greh. Velikost greha se pri tatvini sodi po vrednosti tiste reči, ktero je tat bližnjemu vzel, — po škodi, ktero mu je storil, — po okoljščinah, v kterih je tat bil, — ‘n po hudobiji njegove volje, ktero je pri tatvini imel in razodeval. V sploh velja za pravilo, da je majhna tatvina ne ravno s posebno hudim namenom storjena, le majhen greh; s posebno hudo voljo storjena velika tatvina pa velik greh. — Kdor bližnjemu z hudobno voljo vzame kako reč, klera je sama na Se bi veliko vredna, ali pa je bila bližnjemu v velik prid, (kakor, postavim, kmelovavcu kmetijsko orodje, brez klerega ne more kmetovati, ali rokodelcu rokodelska priprava, brez klere ne more delali), pregreši se s tim smertno, ker je storil bližnjemu veliko škodo in s hudim namenom, če, na 752 — primero, kaj cesarju ukrade za kakih pet goldinarjev vrednosti, storil je s tim smerten greh po nauku cerkvenih učenikov. Pa morebiti porečete: „Kaj je neki štiri ali pet goldinarjev cesarju, ki ima tako velike dohodke? Taka mala reč se mu nič ne pozna !* Toda ta izgovor nič ne velja ; zakaj, glejte, s štirimi ali petimi goldinarji vlegne cesar ne le enega, ampak še clo več vojščakov na dan preži viti, ali pa s tim denarjem pri kaki šoli ali drugi koristoi napravi veliko pomagati. In ravno na lake in enake okoliščine se opira nauk cerkvenih učenikov, da se smertno pregreši, kdor cesarju za štiri do pet goldinarjev škode naredi. — Za človeka, ki je pri srednjem bogastvu, vtegne pa že kak goldinar veliko biti; in za človeka, ki se na rokah živi, vtegne že kakih 20 ali 30 soldov veliko biti, ker je morda to zaslužek celega dneva, s klerim bi se zamogel celi dan preživiti. Kdor tedaj takim ljudem s hudobno voljo toliko vzeme, jim s tim že veliko škodo naredi, in se smertno pregreši. Vtegne se pa tudi velika škoda bližnjemu storiti in ven- dar-le brez smertnega greha. Kdor bi, postavim, s kako majhno zamudo storil veliko škodo, ktere pa ni naprej previdil, vtegne se le malo pregrešiti in se le z majhnim grehom zadolžiti. Ali kdor bi s svojo neradovoljno nevednostjo ali zavoljo svoje slabe pometi ali s svojo nevkrelnosljo ali nepripravnosljo pri¬ pomogel k veliki škodi, toda nevedoma, bi se vtegnil tudi le samo malo pregrešiti ali pa še clo nič ne. če se bližnjemu le majhna škoda naredi' in ne iz tolikanj hudega serca, rekel sem, da je majhen greh. To bi pa vlegnilo marsikterega potolažiti, in ga na njegovem napačnem potu poterditi. Vtegnil bi si mislili in reči: „Bodi ga Bog zahvaljen! jaz s tatvino že še nikdar nisem v nevarnost postavljal svojega zveličanja. Res je sicer, da sem svojemu bližnjemu tu ali tam kako škodo naredil, toda to so bile le malenkosti, ter majhne, nepomenljive reči. Prideržim si sicer, kedar me oče ali mati, gospodar ali gospodinja kam pošljejo, kako malo reč, toda nikoli ne veliko, ampak k večenni le kak krajcar. Iz tega pa si ne delam toliko vesti; saj so to le majhne reči, in veliki grehi biti ne morejo.* — Jaz pa rečem na vse to: Res je, — 753 — n e ake nia jhne krivice, le samo enkrat ali dvakrat storjene, in l 0( | g S to l‘kanj hudobnim sercem doprinesene, veliki grehi niso; a[ {Q ..'[ Se drugači je, če se take krivice večkrat ponavljajo, in režem''. Sk " P ’ i štejemo, veliko vrednosti znašajo. In tedaj biti ma ^ na škoda, bližnjemu storjena, vtegne velik greh ’ ' n t° v naslednjih primerlejih: . ^ko kdo zlo revnemu človeku, ter ubogim vidovam, ^sre 06111111 . s ' rotam ’ hlapcem a I* deklam kaj vzame, ali ob k ar j ) » n J a krade, vtegne velik grek storiti, akoravno je to, e ukradel, le majhna reč, ktera nima nobene posebne cene. prei ^ Smerten greh vtegne tudi storiti vsakdo, ki že po¬ ki j Q V ^ a *| na prej previdi, da bo iz majhne škode ali tatvine, obdol • ° pr ‘ nese > prišla velika jeza in kletev, ali pa še clo Zen je kakega nedolžnega človeka. pa itna £ re h vt egne storiti, kdor kako malo reč ukrade, Ve kko C l^ 1 ' * etn veIili0 ukrasti, in le zalo ne ukrade je za^ 0 5ei | ve '** t0 ne na jdu? a b pa je poprej odgnan, preden Po Vr ,^ e ve l‘ko ukrasti. Takega človeka Bog ne bo kaznoval h«, dob nos l‘ liste reči, ktero je ukradel, ampak po njegovi imej '' V0 'j i ’ s kl er ° je hotel veliko ukrasti, ako bi bil priliko Se Prožnost. Ravno zalo mora pa tudi lak človek, ako kaj j e S 1 ^aj resnično spokorili, na spovedi povedali ne le, ittiel | u ‘adel, ampak tudi, kako hudobno voljo da je pri tem l | idi ve < ]'i s P 0Ve dnik iz njegovega hudobnega namena spoznajo d ‘kost njegove hudobije. |*i si Cep , * § re h slor, j kdor le po malem na enkrat jemlje, a llr° ne Zl, l°5 da bi logleje tatvino prikrival, in bi tatvine tako p 0t SPaZil llStl ’ kleremu krade; pri tem pa voljo ima, po | 6 Sl Uert n U Veliko na krasti in skupaj spraviti. Tak človek se a k° ra vno ° • ^ le £ re ®‘I že s svojo pervo tatvino, ki jo je storil, kradel s JC , le ma jhna bila. Vzrok temu je, ker je veliko Pa na v 0 iio VOj0 kud °hno voljo, akoravno v djanju še ne. Bog gleda - — Enako bi bilo tudi, ako bi se jih več P ° sta vitn, n °l *. n ki bližnjemu naredili veliko škodo, ter mu, ‘H n an P ° brali v eliko grozdja ali sadja. Zmed vseh teh bi 48 — 754 — vsakdo smerten greh imel, ker so vsi v veliko škodo dovolili, akoravno je vsak posamezen le malo vzel. Drugači pa je, ako več ljudi škodo dela enemu in ravno tistemu gospodarju, pa eden za drugega ne vedo, ker se v tem primerleju vsak za-se pregreši bolj ali manj po velikosti tatvine in po meri svoje hudobne volje. 5. Ali je krivičniku manj greh, če mu ukradeno blago le malo zaleže ali pa še clo nič ne zda? Zavoljo lega njegov greh nič manjši greh ni; zakaj greh raste po velikosti storjene škode in po meri ali stopnji hudobne volje, ne pa po vžitku in dobičku, ki ga krivičnik iz tatvine ima. če, postavim, malopridneži po noči gredo po sadje, in pri tem drevesa polomijo in veliko sadja odnesejo; potem pn sadje proč veržejo, ker vidijo, da še zrelo ni; meri se velikost njihovega greha po velikosti storjene škode. Ah če zmakne kdo kako blago, ktero je pet zlatov vredno, potlej ga pa proda za pol goldinarja, meri so njegov greh po pravi vrednosti ukradenega blaga. 6. Ljubeznivi poslušavci! zdaj veste, kaj je tatvina in kako huda reč da je tatvina pred božjim obličjem. Le skerbno se je varujete, da vam ne bo enkrat lesna hodila, kedar se vam bo duša na sodbo božjo vstopila. Nebeške vrata so ozke, in ako bi človek tudi le en sam krivičen belič seboj imel, ne more skoz te ozke vrata v nebesa, in more zunaj ostati. I" krivično je pred Bogom vse, kar ni nstanjčno obravnano p° zapovedi keršanske ljubezni, ktera veleva: „Kar nočeš, da bi drugi tebi storili, tudi ti drugim ne stori.“ Amen. 755 - LXX. Keršanski nauk. Mi ; e , . , k f « te samo tisti ropa in tatvine kriv, kteri sam t„j e . e * R r °pa‘? — Od tistih, ki ropati ali krasti sve- feč^° P om agaj °, — ki uropane ali ukradene kupujejo, prodajajo, skrivajo. — Od najdenih reči. — Od dolžnikov in dolgov. naui^' ^'šali ste v predzadnjem in zadnjem keršansbem det j 0 ’ da je rop in kaj da je tatvina, in kako huda reč P re d božjim obličjem rop in kako huda reč da je tatvina. ^ e * u pristavljam zdaj še vpraševanje: t; >t, k; j e ro P a ' n tatvine kriv le samo ropar in 1 Sa m ropa in krade? hisla le na l ° v P raševa nje odgovor: Ropa in tatvine kriva samo ropar in tat, ampak tudi listi, ki: Po svo - - r 0 P a ti ali krasti svetujejo ali pomagajo, ali gaj° t j g i' dolžnosti ne branijo. Roparjem in tatom poma- tatvino J’ ! Ueri i lm > postavim, kako potrebno orodje dajo, da kdo prišel* 6 iz P el j e j°; ali kteri na strani stojijo, da, ako bi Nejo p \P re cej tatom znamnje dajo, da vedo zbežati; sve- I da bl ^ kteri roparjem in tatom na znanje dajejo, *ko d a | ) Ztn -i denar in drugo blago shranjeno ima, in kdaj in ‘ n SVe tovav ° lagIe * e do n j ega P rišli - Ko bi lakih pomagavcev S a P° svoj? ne b ‘*o, hi tudi tatov ne bilo. Ropa in tatvine k - e prikri , a ^ nos t* ne branijo vsi tisti, ki dobro vedo, kje v' polov?- 10 ’ te & a nob ejo gosposki na znanje dati, da in 6 g0s Posk' 3 P°koriIa; ravno v tem pa se pregrešijo tudi tet> l ? lins ke /’• V ‘ Še . in n,že 5 ktere dobro vedo za take roparske ' ' e rdo na njezda in shajališča, pa nočejo svoje dolžnosti storiti, p «aslnžii? ete Stopali ro P ar J em in tatom, in J‘h strahovati, Jv/* 48 * 756 - Ropa in tatvine krivi so b) tisti, ki uropane ali ukradene reči ved® 1 ^ kupujejo, prodajajo, skrivajo, ali v svoji lasti o d e rži j o. — Ljudje, ki to delajo, potuho dajejo roparje 111 tatom, in nič boljši niso, ko roparji in tatje. |j Ropa in tatvine deležen je tedaj tisti, kteri uropan 0 ^ ukradeno blago pod svojo streho vzame, ko si ga latj° ^ roparji sami ne upajo v svoji hiši imeti, ker se bojijo, 0,1 ga pri njih ne iskali in ne našli, in od ropa in tatvine p pričani ne bili. _ da ja Deležen je ropa in tatvine tisti, kteri vedoroa P ru ukradeno blago, klerega si ropar in tat prodajati ne up boje se, da bi rop in tatvina na dan ne prišla. ki od Tudi je tega greha, ropa in tatvine deležen tisti, - ^ roparja ali tata uropano in ukradeno blago kupuje, keda ali se mu vsaj lahko dozdeva, da mora bili ali uropan 0 ^ ukradeno; ali pa, če natihoma gosposki tega ne naznani, 0 tat časa nima ga prodati. Spozna se pa nekoliko, če J®“ #r blago uropano ali ukradeno ali ne, po teh-le znamnjih: ^ ali lat drage reči pod ceno prodaja ali pa skrivajo in P^ oVe k Lastnih reči prodajati ni treba skrivaje, razun če se pozna, da je v taki sili, da mora prodajali svoje reči, V a ^ očitno razodeti svoje sile. Da je kaka reč uropana n 1 . (I1 e dena, bi se spoznalo tudi po tem, ko bi kak človek im p 0 zlate in sreberne reči prodajal, ko se lahko ve, da J jj ? njegovem stanu in po njegovih okoljščinah ne niore> razun ko bi jih bil po komu podedoval. Gotova re [o ] c0 vad sicer po teh znamnjih zvedeti ne more, ampak le na ^ se zamore, ker je mogoče, da bi bil človek take nevedoma kupil od roparja ali tata. Vendar pa so ta e . e \ { g, da že zadosti pripravne, paznega in previdnega delati c ^ e ^ej° ne kupuje takih reči, od kterih se mu dozdeva, 3 ^ ve lja biti uropane ali ukradene. V takih okoljščinah tisti puhli izgovor, s kterim se izgovarjajo ljudje, 1 j,o p d kupujejo, in pravijo: „če te reči ne kupim jaz, * vU P‘ ^ vz e |' kdo drugi.“ Neki vojščak je hotel ob vojski uo 0 ° I . 0 j { gpusD> edinega telička, ki ga je še imela. Žena pa se v J - 757 - ^ ^ e če vojščaku: „Oh, zakaj mi jemlješ edino lastnino, ki jo lnaam !* Vojščak pa jo zaverne, rekoč: „Ako ti telička ne a mem jaz, vzel [j g a }) 0 p a kdo drugi!* zadene tele, ter ga j nese ' Kmalo na to je bil vojščak v boju prav hudo ranjen, na bolniški postelji so ga zraven bolečin, ki so mu jih rane ^ terpinčile tudi strašne sanje. Enkrat se mu je sanjalo, Se je sama hudoba nad-nj spravil, ter ga z bičem neusmiljeno P ela!. [ n | {0 nesrečni vojščak pod njim jeclja in mu pravi: H me neki tako hudo biješ ?* zaverne ga hudi duh, re- p r "Ako te jaz ne bijem, te bo tolkel drugi!* Ko se vojščak je | j’ ' n SV0 J e sa nje premišljuje, ter pride do besedi, ki jih g a . Uf °‘ >a govoril, spomnil so je svojega neusmiljenega obna- 6il Ja d ° uboge žene, in je pri tej priči naravnal, da je povra- v dobila uboga žena, da bi se mu, ako bi tega storil, enkrat J.^osti ne uresničile njegove sanje.— Nikar se tedaj, ljubi Ulem n '* 5dar ne izgovarjajmo, in ne recimo: „Ako jaz ne vza- reči re ^’ vze * 3° bo pa kdo drugi.* Marveč v ozir takih k a | i0 av P° Robijevo ravnajmo, ki se je tujega blaga bal bolj Hjeg 0 °£ v n j a - Slepega slnrčeka je s prejo preživljala Ana, Mprln Žena ‘ Nekega dne P ri uese domu kozlička, ki ga je kj e 6d . K° Tobija njegov glas zasliši, reče: „G!ejte, da bi tatv* ne ^ Vodeni Dajte ga nazaj njegovemu lastniku; zakaj ne ne smemo ne jesti, ne dotakniti se je.* ^°P a in tatvine krivi so tisti, ki C S a | i najdenih ali P osojenih reči ne po ve rnejo. — Naj¬ ti si . 1 . lz P°sojena reč ni lastnina tistega, ki jo je našel ali a H ki ; de ‘ z P°sodil, temveč je lastnina tistega, ki jo je zgubil dati, p ua posodo dal, in se mu mora loraj spet nazaj ^ re grešil bi se, kdor bi je nazaj ne dal. ^°r je tedaj zoper sedmo zapoved božjo pregrešil ne bo, a J našel, naj se derži naslednjih vodil: Jj° bližnje^ 0r hilr ° bako reč našel, naj obudi voljo, da jo j ■iden 0 ,. e ! u aazf) j dal poprej ko bo mogoče. Kdor pa misli, h te *n Veči ^bderžati, in ga ni volja, nazaj jo dati, pregreši se, 16r ° J 0 našoj re ^ Sfor ‘’ tem veče vrednostl 1(0 j 0 tista reč, — 758 - b) Ni še zadosti, da le samo misel ima in voljo, nazaj dati najdeno reč; ampak mora tudi še popraševati po prave® lastniku najdene reči; in če sam lastnika tiste reči zvedeli n e more, in je tista reč kaj vredna, naj na oznanilo da v cer¬ kvi, da se po takem potu na sled pride pravemu gospodarje tiste reči. c) če najde kako tako reč, ktera se brez kvara ali škod 0 shraniti ne da, postavim ; meso, ribo ali druge enake jedila, fo ni mogoče berž gospodarja najti, dovoljeno je, najdeno reč prodali, ali komu posoditi, ali pa za-se obemili proti tem® da se po tem lastniku po vrednosti poverne tista najdena reč. Če pa najdene reči ta, ki jo je našel, prodati ali na posodo dati ni mogel, in jo je za-se obernil, akoravno je ni potre¬ boval, ali če mu je tista reč kar brez vsega njegovega dobičku šla po zlem, ni je povračevati dolžen. d) t Ako pa najde koko reč, ktera se shraniti da, naj jo shrani, da jo kak krivičen človek v roke ne dobi, ki bi j e več nazaj ne dal, in naj jo varuje kakor svoje lastno blag 0 ) dokler gospodar po njo ne pride, če je z najdeno rečjo kako škodo ali zamudo imel, mora mu lastnik škodo in zamudo po' verniti. Če je, postavim, našel kako zgubljeno živinče, moro živinče rediti, gospodar pa mu mora to po vrednosti plačati. Tako ravnati nas veže že zapoved keršanske ljubezn'> ktera nam veleva: „Kar (po pameti) hočete, da drugi va® storijo, tudi vi drugim storite.^ Vsak zmed nas pa, kedar zgubi kako reč, gotovo rad ima, da se mu nazaj da tista rec- Ravno to pa tudi že v stari zavezi zahteva sveto pismo, k' uči: „Ako vidiš vola svojega brata ali ovco, da sta zašla, a® hodi memo, temveč nazaj ju pelji svojemu bratu; in če ni bli&® tvoj brat, in ga tudi ne poznaš, pelji ju na svoj dom, in m 1 ) bota pri tebi, dokler ju tvoj brat ne išče, in nazaj ne dob** Ravno tako stori z oslom, in z oblačilom, in z vsaktero rečj° svojega brata, ki se je zgubila. a (V. Moz. 22, 1—3.) In 5 ® clo te-le besede beremo v svetem pismu stare zaveze: srečaš vola svojega sovražnika, ali pa njegovega osla, kij® zašel, pripelji mu ga nazaj.“ (II. Moz. 23, 4.) Te besede p eC 759 - ji0g Prav razločno na znanje dajejo, da mora tisti, ki je kaj ’ naza j dati lastniku najdeno reč. je ^° r na jdene reči n °če nazaj dali tistemu, čegar je, fe ar a : Tako uči sv. Avguštin, ki pravi: „Ako nazaj ne daš, ke v S ' na ® e ^ s ' ukradel.“ — Ravno to poterdi tudi sveta cer- ^lora * ^ ^ a P ove dala, rekoč: Kdor nazaj ne da, kar je našel, (j en ra vno tako pokoro delati, kakor za tatvino, če je naj- j„ rec > ki jo obderžf, velike vrednosti, je tudi greh velik, dati i mora C°jstrejši) pokoriti. In najdena reč se mora nazaj Šušti eP k *" 62 P ovra čevanja ni odpuščanja grehov. — Sv. Av- Uči i nam P r 'P° ve ^ u j e P rav spodbuden zgled, kteri nas lepo času • ° nam J e ravnat ' 7 najdenimi rečmi. Ob njegovem našel ^ V ^ anu na Italijanskem neki mož, Proškola po imenu, Uiož l * 10 ® 11 ! 0 denarjev z dve sto tolarji. Akoravno pa je bil p re ubožen, ga vendar-le satan lakomnosti ni mogel n aitir > *’ *^ a ^ kil za-se ohranil najdeni denar. Mož je bil hi ^ P°hožen, in je dobro vedel, da bi se pregrešil, ako tia vo la rt, 0l)Cle - rŽal ' ^ ato ravno P° J e ,n J e P° m eslu Uajdenf • ^ *''ste na ^'' z nf S'pom, da je mošnja z denarji z Subi | 3 10 Se ^°ki na ^ em 10 na I em kraju. Uni, ki je denarje dana,,-’ Ves Prestrašen sem ter tje poprašuje po zgubljenem Zvg ’ dokler ne zadene na enega tistih listov, iz kterega kr a j p ^ a se znajde zgubljeni denar. Urno hiti na dotični nill( lotri r °^°' a s P 0znav ši pravega gospodarja, odrajta mu ne- Proškof Ves denar. Gospodar denarjev pa seže v mošnjo ter terdoV 1 P° n,, di dvajset tolarjev v dar. Ali Proškola se jih te, Vze raa i- Na to mu jih ponuja deset, ter mu veli: „Prosim P°nuj a mi VSa ^ tol 'ko!“ Ko pa Proškola tudi tega ne vzame, «W-» fcsl - in ko tudi teh noče vzeti, razserdi se ter •nošnjo proč verže, in pravi: „Ako ti nič ne Kap mu ; U 1 j * 12 nič zgubil nisem . u Zdaj še le Proškola vzame, ! f eni denn P° nu j a *’ da bi moža dalje ne žalil. Pa kaj stori zt ) 9 ^ e P pre 6 ^^ ^ rC ’ 10 me( ^ u k°? e g ' 3 razdeli. „To je bil ^ e dotn naj e ^ r me< ^ n J ima< S pristavlja sv. Avguštin. Nad tem Se razgleduje vsakdo, ki ga najde. — 760 — Pa porečete: Kaj se ne sme vzeti, kar nam hvaležnosti ponuja tisti človek, kteremu nazaj dam 0 kako najdeno reč? če Pač, to že smemo vzeti; pa vendar še boljši storimo, nič ne vzamemo, sosebno če ubogi nismo. Od takega p°> ^ je bolj potreben, kakor smo mi, nikoli nič ne vzamimo; &e veselimo se, da mu zamoremo nazaj dati, kar je zgub' 1 ) zraven tega svetu tudi še lep zgled pokazali. h r J a ,l e sf oriti, ako se gospodar zgubljeni is Z U ne da , ? Ah ' po tem sme SbderžaM usti, ki jo je našel? hm ‘° Ivanje ta-Ie odgovor: Najdena reč, ako rez kvara shraniti da, naj se hrani še na dalje nekoliko časf» včasih 6 JI* 7® ckrat prin, T’ da se tastnik zgubljene re°' ne zve no • P ° Z .T je * Ce 36 pa tudi čez do1 ^ čaS3 " ki io ie na J dena re č, ako ni velike vrednosti, tistega, ubožen 2 ’ ^ JC ZareS nbožen in P°treben. Če p a 11 n7f i p i;.’; 1 J0 po natd{U keršanskih učenikov med ubog .zdeM,, ali pa oberniti v kak drugi namen, da pride reve*«® Ldno P ?2v ^ 0m0č - . Ker zna pa oajdena reč tudi vel* svnieo-n h 1 ^ na j^ 0 U®|> kedar se gospodar ne zve, vpi'^ 0 _t it f 11 ovnega pastirja ali svojega spovednika, kaj m« J sorti r\ eno rečjo; sam naj pa v tej reči nikdar nikar sodi, da ga v sodbi hudo poželjenje ne zmoti. ■ ° r j 9 P oi)ere kako tako reč, ktero je gospodar z° ve obderTati 6 ° * j ® He b ° Ved vzel ’ smc ^ ^ V ozir posojenih reči velja tudi to pravilo, da sef e ' greši zoper sedmo božjo zapoved, in da spada v družbo r parjev in tatov, kdor izposojene reči noče nazaj dati Usten ’ klen mu jo je posodil, in kdor za-se obderžf kako tako re ' or se hoče tedaj tudi v ozir tega obvarovati greha, ® »posojeno rec lastniku nazaj dati poprej ko je mogoče, prev, J Cn ff. e ™ s,anu » v kakoršnem jo je od izposoj«' 7 * . P dati ali pa z novo nadomestovati. — ^ - 761 od slehernega blaga ali robe, ki si jo človek izposodi. — Zdaj pa še nekaj od denarnih dolgov posebej. Ropa in tatvine krivi so D. tisti, ki svojih dolgov ne plačajo, ter lahko- mišljeno dolgove delajo, in jim po tem ni mar, da bi jih po¬ plačali. Človek, ako hoče zmerno živeti, znmore izhajati prav prav z malim. Ako bi se tega deržal vsak dolžnik, ter bi zmerno živel in z malim zadovoljen bil, in bi zraven lega tudi še po svoji moči pridno delal in pošteno, bi si gotovo privn- roval toliko, da bi poplačal svoje dolgove. Ker pa mnogim dolžnikom v to volje manjka, stojijo jim dolgovi ali pa se jim še clo naraščajo, kar pa nikakor ni prav, ampak je pregrešno, ker nočejo povernili tujega blaga. — Toda bodi mi dovoljeno, da od dolgov in dolžnikov še kaj več povem, ter odgovorim tta naslednje vpraševanja; Ali sme človek dolgove delali? človek se sme zadolžiti ali dolg narediti, kedar pride desnična potreba in sila, ktera ga primora, pri bližnjem iskati P°moči. Ako pri tem le resnično voljo ima, ob odločenem času nazaj dati to, kar si je izposodil, in je tudi prepričan, da tol) bo takrat res mogoče nazaj dati izposojeno reč, ne pregreši Se nič, ako dolg naredi. — Vse drugač pa bi bilo, ko bi kdo d ?lg naredil zato, da bi pijančeval, ali igral, ali se lišpal in §i*davo oblačil, ali razuzdano živel, ali iz kakih drugih pre¬ danih namenov; —ali ko bi se zadolžil, dasiravno dobro \ 6 , ” a verniti ne bo mogel; — ali ko bi dolg naredil že s tim ^•nenom, da ga nikoli plačal ne bo. Vsak tak dolžnik se Zgreši, kedar dolg naredi, in nič boljši ni kakor tat. Kaj pa so dolžniki storiti dolžni? Dolžniki, kteri so se ali sami zadolžili, ali pa so dolgove Sq ^fugih podedovali, ali jih za druge plačati obljubili, dolžni dolgove poplačati. Ta dolžnost je ravno tako velika, kakor ,j dia je una dolžnost, po kteri je lat zavezan nazaj dati ukra- ra . 0 blago. Tat in dolžnik imata v rokah tuje blago, in le ta °ček je med njima, da si ga je tat skrivaje prilastil in po — 762 - pregrešnem potu; dolžnik pa si ga je izprosil za nekoliko časa, in ga mora ioraj nazaj dati, kedar preteče la čas. In če ga nazaj ne da, pregreši se, in je krivičnik, je tat, je hudobnež, od kterega že kralj David pravi, rekoč: „Grešnik bo na posodo jemal, in ne bo poplačal." (Ps. 36, 21.) Ali je dolžnost, poplačati tudi tiste dolgove, kterih upavci pri gosposki spričati ne morejo, in zavoljo kterih gosposka toženega dolžnika ne more prisiliti v p op 1 a č e vanje? Se ve, da je dolžnost, kedar je dolg pravičen, akoravno se s pismom in s pričami dopričoti ne da. Deželski sodniki nikomur ne vidijo v serce, in toraj tudi ne morejo spoznati vsake zvijače in goljufije. Ravno zato se včasih zgodi, da ne morejo pravično razsoditi te ali une reči. Toda zavoljo tega za dolžnika nikakor ne jenja in ne prestane dolžnost, poplačati resničen dolg, kedar ve, da je resničen, zakaj v to ga že po vesti zavezuje Bog sam, vsegavedni in pravični Sodnik, kteri od dolžnika, ki se je s hudobno voljo in z zvijačami pri go¬ sposki oprostil kakega pravičnega dolg8, terdo zahteva, da po¬ plača ves dolg, pa tudi vso škodo, ktero je pri lej pravdi terjavec imel. Ako tega ne stori, zastonj se zanaša na večno zveličanje. Alije dovoljeno, siliti posojevavca, da dolžniku ali nekoliko dolga ali pa še clo ves dolg odpusti? Posojevavca v to siliti nikakor dovoljeno ni; če si pa dolžnik s ponižno besedo sprosi, da mu posojevavec kaj spre¬ gleda in odpusti, napačno ni. Ali nekteri dolžniki se v lej reči pregrešijo prav močno. Oni prikrivajo svoje premoženje, ter z lažmi skazujejo, da je več dolgov kakor premoženja, si zraven še privzamejo lažnjivih prič, da govorijo na njihovo stran, in posojevavca z lažmi begajo in plašijo ali z zvijačami mamijo tako dolgo, dokler ga ne pregovorijo in ne primorajo, da dolžniku spusti nekoliko dolga, ker se boji, da bi ob vse ne prišel, ako ne odjenja. — Drugi dolžniki te verste so na¬ vadni pravdovci, ki brez tožbe in gosposke nič ne vernejo. - 763 - T i ■ p . {| dežniki upavca ali posojevavca marsikterikral tako daleč kal ra vij°* ^ a ra jši nekoliko dolga ali pa tudi ves dolg zgubi, vi? 1 ' P a d a ki se še dalje prepiral in tožaril s takimi brez- ^ dolžniki in neprenehoma hodil k gosposki. — Spet gani enaki dolžniki ponujajo v povračilo za dolg slabo blago, po a^ Vn ° r °l )0 » In še to po vse viši ceni, kakor je takrat n 6 ezeli navadna, in motijo posojevavca tako dolgo, dokler ga Vsi? 0 I m0ti i°’ dn vzame blago ali robo — v svojo škodo. — tudi , an .! n ena k’ dolžniki niso le samo nehvaležni, ampak so kriv' illv .‘^ n ‘ dolžniki nič boljši metno roparjev in tatov. Njihova a av P a ve ° a za *'°’ ker nezaupljivost budi med ljudmi, J° >re še do pošteni ljudje ne najdejo usmiljenja, kedar Najdejo v kaki potrebi. . Kda °°d i i ? j pa mora dolžnik v e r n iti, kar si je izpo¬ je Dolžnik kil : ob 'j«bii, k mora verniti in dolg plačali ravno tako, kakor in ravno takrat, kedar je plačati obljubil. Ako bi i mu ni branil J ne P revidena nesreča nad-nj prišla, ako bi V stan ials drugi veljaven napotlej ali zaderžek, da nikakor m hit r o U . j°k e spolniti, naj ponižno prosi odloga, in kakor svet e mU mo £°ee, naj plača. Modri mož tako-le govori v pot p , P !S mu : „Posodi svojemu bližnjemu ob času njegove ti j e , e j ln spet verni svojemu bližnjemu ob svojem času (kar in Posodil). Spolni besedo, in pošteno ž njim ravnaj; T° j e ( ' koš vsak čas, kar ti je treba.“ (Sirah 29,2 — 4.) ga cie r r °p z lata vreden nauk; pač prav bi bilo, da bi se dolžni?' 31 ? £ a spolnovali vsi dolžniki! Toda, oj koliko je J0 ' UM '* V/CIDj IUU VI JV/ lil VMUI r» -Jk • j ga de?? 5 ! ?P’ zlata vreden nauk; pač prav bi bilo, da bi se p ’ ' {I se zoper njega pregrešijo! krivi 5 da^M^ 0 Se VSI tistl dolžniki, kteri so sami in radovoljno tle rnoiei iŽn i emu 0 pmvern času verniti in dolga poplačati r°o©jo, sem spadajo lenuhi in postopači, ki delati '° r je trp?' n °® e j° s pridno delavnostjo pridobiti, kar in koli— ?jli» kgp m a ’ ki bližnjemu o pravem času plačali in pover- Se nečirn gre ' Sem s P a< * a j° samopašneži in zapravljivci, 9e . P p iteo-„i e Urno nosi J°i bogato oblačijo, si v jedi in pijači nič n 'k datj h n ? J0 ’ am pak se slastno gostjo, kakor da bi nikomur lme *'} se na vsaki veselici znajdejo, se z denarjem - 764 - in blagom bahajo, se ve, da s tujim denarjem in ljudskim blagom; kedar je pa treba dolgove plačevati — pa m® nimajo. Pregrešijo, in sicer močno se pregrešijo na dalje tudi tisti dolžniki, kteri, kedar jih posojevavec terja, nad njim se hu¬ dujejo in logotijo, ali pa ga še clo sramotijo, zmerjajo in pre¬ klinjajo, namesto da bi mu plačali ali ga poterpljenja prosili- Njim veljajo resne besede, ki jih modri Sirah (29, 4—9) govori, rekoč: „Veliko jih je, ki si posojeno mislijo kakor kako najdeno reč, in težavo delajo tim, ki so jim pomagal'- Dokler prejemajo, dajavcu roko poljubljajo, in v obljubah svoj glas ponižujejo, ob času vračevanja pa odloga prosijo, in zo- perne besede govorijo, in godernjajo, ter čez hude čase tožijo- Marsikteri bi lahko povernil, (pa se vendar-le brani), in komaj polovico posojila verne, in še to šteje ko najdeno; ako pan® more (posojenega verniti), unega ob denar pripravi, in ga brez vzroka za svojega sovražnika ima, in ga z zmerjanjem in s kletvijo plačuje, in mu za čast in za dobroto z zmerjanjem in s kletvijo vračuje.“ Enaka se res tudi še dan današnji prav dostikrat godf. Marsikteri, ki koga kaj na posodo prosi, časti ga čez mero in poveličuje, sladkd se mu in prilizuje, in nul zlate obljube dela, kako da mu bo ob odločenem času vs® pošteno verni!, ali da s pregovorom povem: „Dokler prosi, medene usta nosi“; potlej pa, kedar dobi, kar je prosil, mu nič več ni mar storjene obljube, in ga nič več blizo ni, in se posojevavca že od daleč ogiba; in če ga posojevavec vendar-l® poišče, in plačilo terja, togoti se dolžnik nad njim, ga žali, zasramuje ali še clo preklinja. Da je tako ravnanje gerdo, nehvaležno in močno pregrešno, ni treba mi skazovati, ker to lahko sam spozna vsakdo, ki le še količkaj čutila za pra¬ vico ima. Ako dolžnik umerje, kdo je pa potlej dolžen in zavezan, poplačati njegove dolgove? Na to vpraševanje ni težko odgovoriti, ker nam že zdrava pamet sama dostojni odgovor da, tor pravi, da je take dolgove plačati dolžen tisti, ki je podedoval ali v last dobil dolžnikovo premoženje in njegovo zapuščino, in to še clo takrat, ko bi — 765 — dolžnik ne bil naravnost v oporoko postavil, da mora on, ki premoženje podedova, poplačati dolgove. Plačati ga mora, kakor hitro se skaže, da je dolg resničen in pravičen. Metno grede naj še odgovor dam na vpraševanje: Kako naj posojevavec ali upavec ravna z dolž¬ nikom? Posojevavec ali upavec, ki je svojemu bližnjemu kaj posodil, sme terjati in tudi z gosposko primorati svojega dolžnika, da mu poverne, vendar pa usmiljenja ne sme v nemar spuščali, posebno takrat, kedar lahko počaka in brez posebne škode. Pred očmi naj ima tistega evangeljskega hlapca, kteremu je kil njegov gospod ves nezmerni dolg, celih deset lisuč talentov odpustil, on pa svojemu sohlapcu še male reči, ter sto denarjev ni hotel odpustiti; in se je zavoljo tega njegov gospod nad njim razserdil, in ga je izdal trinogom, dokler bi ne poplačal vsega dolga. (Mat. 18, 23 — 35.) —če je posojevavec bogat, dolžnik pa reven, naj posojevavec ravna ž njim usmiljeno in po zapovedi keršanske ljubezni. — Če sla obadva enako po¬ trebna, je bolj po pravici, da dolžnik terpf, ter poverne in poplača dolg, akoravno ga težko stane. — Če je pa posoje¬ vavec bolj reven memo dolžnika, nikakor ni dolžen, prizanašati dolžniku. Vsem brezvestnim dolžnikom pa bi bilo želeti takega vladarja in oblastnika, kleri bi takim dolžnikom ravno tako terdo na pete stopil, kakor je svoje dni papež Sikst V. na peto stopil enakim dolžnikom. Ob času Siksta V. namreč so se bili Rimski pletnenilaži razvadili, da so pri lergovcih blago, ki so ga potrebovali, le na vero jemali; da bi bili pa tergov- cem tudi zvesto plačevali, kar so jim bili dolžni,- zato jim ni bilo mar. In ako je kak tergovec pri njih plačila iskal, in jih polerjal, prejel je le razžaijenje in osramotenje namesto plačila. Neki tergovec je potožil to krivico papežu samemu, ter jim povedal, da mu neki plemenilaž, ki mu je že veliko dolžen, nikakor noče plačati, in da se vselej, kedar ga poterja, izgo¬ varja z izgovorom: „Plemenitaži plačujejo le takrat, kedar se njim samim poljubi.“ Svetemu očetu je zamerzelo nad to • % - 766 krivico, in so pri tej priči plemenitaža pred se poklicali, in kedar je sam obstal, da je tergovcu res dolžen, so ga v ječo priperli tako dolgo, dokler ne bo poplačal dolga. Samo to pa papežu ni še bilo zadosti, ampak so še dalje segli. Ker je bila ta razvada med plemenitaži že prav domača postala, da niso holli plačevati svojih dolgov, so papež pred se sklicali vse tergovce, so jim z lastnim denarjem plačali vse dolgove ple- menitažev proti temu, da so bili plemenitaži zdaj papežu samemu dolžni to, kar so bili poprej dolžni tergovcem. To pa je maršikterega plemenitaža pogrelo tako močno, da je skerbel poprej ko mogoče poplačati svoj dolg, ker se je bal papeža, svojega gospoda, od kterega je vedel, kako terdo da se pra¬ vice deržijo. 3. Ljubi kristjani! nisem vam še naštel vseh krivičnikov, ki so ropa in tatvine krivi, če tudi sami ne ropajo in ne kra¬ dejo; vendar ste pa že iz tega, kar sem povedal, prav lahko posneli, da je ropa in tatvine veliko na svetu. Ropa in tatvine je veliko na svetu, pri vsem tem pa si vendar le roparji in tatovi ne storijo dosti iz tega greha, in ropajo in kradejo, kakor da bi jim zastran tega nikdar nikomur ne bilo treba odgovor dajati. Kedar kdo pervikrat misli kako krivico storili ali kedar pervi pot na tatvino gre, mu je sicer res, kakor bi ga kdo nazaj deržal in vstavljal, in vest mu na ves glas kriči, naj krivico in tatvino pusti, in marsikterikrat se je že tudi res zgodilo, da je tat drugi dan nazaj nesel, kar je bil odnesel poprejni dan. Toda če je krivičnik pervi strah premagal in vest oglušil, bo polagoma kradel in ljudem krivico delal, koli' korkrat koli bo le priložnost imel, in si iz tega nič storil n® bo, in se morda tega še spovedal ne bo, ker ga ni volja) tatvino pustiti in krivico popravljati. Tako vtegne delati morda dolgo dolgo časa, dokler je terden in zdrav, in mirno spah smertno spanje v pregrehi. Kedar pa pride nanj kaka huda bolezen, in ga verze na posteljo, in mu razsaja po telesu, kakor bi mu hotla dušo pri tej priči iz njega spoditi, takrat človeku nobena reč tolike teže ne dela, kakor mu jo dela krivično blago. Takrat je zastaranemu krivičniku spet pri sercu 767 — ravno lako, kakor mu je takrat bilo, kedar je pervikrat kradel, ali pa kakor da bi bil vse storjene krivice še le danes ali včeraj doprinesel, čudno je to, pa vendar resnično. Nekemu možu pri petdesetih letih pride na smertni postelji kar na en¬ krat na misel, da je v svojih otročjih letih ukradel majhen kruhek, kakih par soldov vrednosti, in je ves plah popraševal, kako bi to krivico poravnal, ker nič več ne pozna tistega peka, kteremu je bil kruhek zmaknil. Vse svoje zdrave dni, celih štirdeset let mu ta reč ni ne na misel prišla, nikar pa da bi mu bila kak nepokoj delala; zdaj pa, na smertni postelji, mu je toliki nepokoj narejala in ga v toliki strah pripravila. —Da tudi vam, ljubi moji! ne bo enkrat teže narejalo krivično blago, in da vas na poli v srečno večnost vstavljalo ne bo, se ga skerbno varujte, in na miru pustite, kar je ljudskega. Amen. LXXI. Keršanski nauk. Od otrok, ki staršem kradejo. — Od hlapcev in dekel, ki gospodarjem škodo delajo. — Od gosp odarje v, ki delavcem zaslužek prideržujejo in prilergujejo — ali davkov pošteno ne odrajtujejo. — Od varhov in oskerbnikov, ki tuje blago za-se obračajo. — Od beračev, ki beračijo, ko jim treba ni. — Od divjih lovcov, ribčev in tihotapcev. 1. Ni ga kmalu kje kakega greha, kteri bi bil lako na gosto sejan med ljudmi, kakor je rop in tatvina. Prav resnične so besede sv. Krizostoma, ki pravi, da je prelomljenje sedme zapovedi božje ravno tako splošno kakor lahko; splošno je zavoljo lakomnosti ljudi, ktera stori, da eden drugega zavida; lahko je zavoljo različnih okoljščin, v kakoršne človek pride, — 768 - da si zamore prilastiti tuje blago. Besede: „Ne kradi!? ljudje le radi na druge obračajo, in le malokteremu pride na misel, da bi jih na samega sebe obračal, ter samemu sebi rekel: „Ne kradi". Vsakemu takemu pa, ki le na druge gleda, sa¬ mega sebe pa ne vidi, velja beseda Pavlova, ki pravi: „Ti tedaj drugega učiš, samega sebe pa ne učiš; ti oznanuješ, da se no sme krasti, in kradeš.^ (Rimlj. 2, 21.) In oj koliko je takih ljudi! Že sem vam zadnjič povedal, da ropa in tatvine kriv ni le samo ropar in tat, ki sam ropa in krade, ampak tudi A. Tisti, ki ropati ali krasti svetujejo ali pomagajo, ali po svoji dolžnosti ne branijo. B. Tisti, ki uropane ali ukradene reči vedoma kupujejo, prodajajo, skrivajo, ali v svoji lasti obderžijo. C. Tisti, ki najdenih reči ne povernejo. D. Tisti, ki svojih dolgov ne plačajo. Danes pa bomo na dalje govorili od te reči: 2. Ropa in tatvino krivi so E. Otroci, ki staršem kradejo. Vtegnil bi kdo misliti, da bi vsaj otroci smeli svojin 1 staršem kaj vzeli, in za-se oberniti, sosebno takrat, ko bi ji® starši sami nič ne holli dati. In res se nahajajo otroci, ki skrivši staršem jemljejo, in si nič vesti iz tega ne delajo; " se nahajajo podpihovavci, ki otroke šuntajo, naj staršem vzamejo to ali uno reč, in jim vest gladijo s tim, da jim pravijo, da to ni nič greh; — se nahajajo brezvestneži, ki od otrok kupujejo kar so natihoma doma vzeli svojim staršem. a) Nahajajo se, pravim, otroci, ki skrivši staršem zini' kajo, in si nič vest iz tega ne delajo. To so taki otroci, ** radi za denarje igrajo; — ki ob nedeljah in praznikih v pi v ^ niče zahajajo, pijančujejo in rajajo ali plešejo; — ki se neci' murne oblačila omišljujejo, kakoršnih jim starši nočejo osker' beti; — ki si kupujejo rute (robce) in druge darilca, da F po tem v znamnje prijaznosti in ljubezni v dar darujejo tej 81 uni osebi, s ktero so grešno znanje naredili. — Vse take i 11 enake reči pobirajo in poberejo mnogo denarja. Od kod p 8 — 769 denar jemati? Njih lastni dohodki so le majhni; — starši jim po navadi za take reči nočejo denarja dajati: — kaj je tedaj storili? Drugega ne, kakor staršem po sili jemali ali pa skri— vaje. In — ne bodi len — li res gredo, in staršem jemljejo denar, zdaj več zdaj inanj, kakor priložnost nanese; in če do denarja ne morejo, poskušajo prili do zernja ali žita, platna, zabelje ali kake druge reči, in olemljejo tu nekaj tam nekaj, ter spravljajo v denar; ali pa si, kedar namesto slaršev kaj prodajo ali kupujejo, kaj prideržujejo in za-se prihranijo. — Ali pa s tem prav ravnajo taki otroci? Ali jim je dovoljeno, brez privoljenja staršev, staršem vzeti kaj denarja ali kake druge reči, hodi si za sebe ali za druge ljudi? Nikakor ne; kaj takega ni pripuščeno nobenemu otroku, ne majhnemu ne velikemu, in pregreši se sleherno dete, klero staršem kaj vzame zoper njihovo voljo. O tem, da se res pregreši, nas do do¬ brega prepriča sveto pismo, ki po modrem Salomonu tako-Ie govori: „Kdor svojemu očetu ali svoji materi kaj zmakne, in pravi, da to ni greh, (ker si misli, da bo po njihovi smerti tako vse njegovo) , je ubijavcev (hudodelnikov) tovarš. a (Pregov. 28, 24.) — Da je taka domača tatvina res pregrešna, nam zraven svetega pisma poterdujejo tudi žalostni nasledi take tatvine. Le pomislite, kako naglo bi taka hiša obožala, kako hitro bi gospodarstvo opešalo in šlo vse po zlem, ako bi vsakdo smel jemali in iz hiše iznašali, kar in kolikor bi hotel. - Od druge strani bi, ako bi eden ali drugi tako delal, krivica se godila vsem drugim, ker bi s lem pri dedščini pri¬ krajšani bili, in hi dobili manjši del, kakor bi ga bili imeli, ko bi med njimi ne bilo domačega tata. — Taki domači tatje pa tudi še poseben greh storijo zalo, ker priložnost dajejo, da starši nedolžne dolžijo, — če otroci vzamejo, posl?, l er hlapce in dekle, po krivem sodijo, ali pa natolcujejo na druge, ki v hišo hodijo, in se tako zoper ljubezen do bližnjega pregrešijo. Tega tujega greha se udeležujejo domači tatje. In pri tem je sosebno tudi še to: Ko taki tatinski otroci vidijo, da so drugi dolženi in se le na druge izvračuje tatvina, prihajajo le še bolj prederzni v tatvini, in jo tem težeji opustijo. Vidite, kako huda reč jo taka domača tatvina ! Kerš, nauk. 49 — 770 — Zatorej, keršanski otroci! nikdar nikoli nič staršem sami in skrivaje ne jemljite, marveč jih vselej poprosite, kedor kake reči potrebujete. Vaši dobri starši vam bodo gotovo dali, če bodo le premogli, kar potrebujete, če jih bole lepo spoštovali in pridno vbogali. Slišali sle, kaka huda reč da je in kako pregrešno da je, ako otroci staršem kradejo. Premislite p a zraven lega še to, da otroku, ki je staršem kaj vzel, ni še zadosti le samo spovedovati se tega greha; zavezan je škodo tudi popraviti in poravnati, ki jo je staršem storil. Ako tisto blago, ki ga je staršem vzel, še ima, jim ga mora nazaj doti; ako ga nič več nima, mora staršem povedati, da jim je škodo storil, in jih prositi, da bi mu jo spregledali. Ako pa lego noče storiti, mora tisto škodo ali z denarjem poplačati, ali p a s tem večo pridnostjo pri domačem delu in hišnih opravilih, da s tem nadomesti, kar jih je poškodoval. In ako bi škode po- praviti ne mogel zdaj, naj jo poravna pozneje, kakor hitro bo mogel. Ce pa vsega tega noče storiti, ne vem, kako bo iz* hajal na sodbi, kedar bo moral v ozir sedme božje zapovedi odgovor dajati? b) Se hujši kakor loki otroci so tisti, kteri otroke na¬ peljujejo in podpihujejo, da bi staršem kradli. In takih zapeljivcev in podpihovavcev se nikjer ne manjka. Znajdejo se brezvestni oštirji, nahajajo se stare prihuljene lahkoživke, ki iz same lakomnosti mladino zapeljujejo in jej prigovarjajo, da staršem krade." Pa kaj bi vse staremu dajal, kar zaslužiš; saj lerdo delaš in veliko terpiš, plačila pa nobenega nimaš! Kar brez vse skerbi' si kaj vzemi, da si tu ali tam kaj bolj¬ šega privoščiš, ali si kupiš kako lepšo obleko, ktere ti stari nočejo kupili. Le meni prinesi, da ti shranim in prodam, in ne boj se, da bi o tem kdo kaj zvedel. Jaz že nikomur no povem!" S takimi in enakimi besedami, kakoršno jim na jezik poklada stara kača, iz pekla doma, zapeljejo v tatvino mnogo mladenčev in deklet, pri tem pa ne pomislijo, da so s tem tatvine deležni tudi sami, in si zraven tega na vest navalijo še pregreho pohujšanja, zavoljo kterega je Jezus pregrešnemu svetu zažugal tolikanj strašno gorje! 771 c) Enako hudobni so tudi vsi tisti, kteri od otrok kupujejo staršem ukradeno blago. Tudi oni veliko pri¬ pomorejo, da se otroci pobujšajo in popačijo marsikterikrat tako močno, da po tem ves čas življenja nič več nič prida niso. Tudi njim krivica, staršem storjena, prav močno na vest bije; zakaj kakor sedma zapoved božja prepoveduje otrokom, da staršem ne kradejo; ravno tako tudi prepoveduje kupovati staršem ukradeno blago. In kdor ga je vedoma kupil, dolžen ga je staršem poverniti, ako otroci lega ne storijo. Zdaj pa poslušajte še odgovor na to-le vpraševanje : Ali smejo otroci obderžati vsaj to, kar si sami zaslužijo, če, postavim, šivarijo, zidarijo, tesarijo, ali kako drugo delo za plačilo opravljajo? Tudi tega si brez privoljenja staršev prideržati ne smejo. Dokler se otroci še pri starših znajdejo, in še nimajo samo¬ svojega gospodarstva, gre staršem vse, kar zaslužijo, ker starši oskerbljujejo otroke, dokler so majhni, in tudi potlej, ako otroci obolijo ali si nič zaslužili ne morejo. Ako pa starši drago- voljno otrokom prepustijo, kar si zaslužijo, smejo otroci ta svoj zaslužek za-se oberniti, da se to le po pameti zgod/. Ropa in tatvine krivi so F. Hlapci in dekle, ki gospodarjem škodo delaj o. Kakor otroke, ki staršem kradejo, ravno tako tudi posle, ter hlapce in dekle prištevamo domačim tatom, ako gospodarjem skrivši jedila jemljejo, bodi—si za-so ali za druge, ali pa denar, da se lepši oblačijo, lagljeje veselje vživajo. Ti so tolikanj hudobniši pred Bogom, ker se gospodarji na-nje zanašajo, in jim no zapirajo, kakor tujim ljudem. In kako hudo je to, če se gospodar na domače ljudi zanesti ne sme. Naj bi jim tudi vse zaperl; domačemu tatu vendar-le ni nikoli zadosti zaperto. Pri tem pa nezvesto družinjče samemu sebi največo škodo nared/, ker se tatvine privadi, iz malega le rad po večem sega, dokler ga zaslužena kazen ne dohiti. Neki hlapec je 49 * — 772 služil pri kmelu. Bi! je silo lakomen, in v svoji lakomnosti sklene, ne mirovati poprej, dokler ne pride na lastno kmetijo, naj si že bo po pravem ali nepravem potu. Delal je pridno, varčen bil čez mero, pa vse to mu še ni zadosti. Denar je bil njegov molik, in po tem priljubljenem moliku je neprene¬ homa oprezoval, naj si mu ga prinese ali pravica ali krivica, kajti vedel je, ako dosli denarja ima, kmetija mu ne bo odšla- Za denar se vse dobi, in tudi lepa kmetija. In da bi tem poprej zadosti denarja za kmetijo skupej spravil, začel je malo po malem zmikali svojemu gospodarju. Najpoprej je konjem utergal vsak dan polovico navadne kerme, in jo skrivši pro¬ dajal. Pozneje je spazil, da si je njegov gospodar shranil sto kron, in tedaj je šel, in mu jih je vzel. Pri tem ravno pa jo na dan prišla njegova tatvina, in namesto lepe kmetije je dobil ječo v plačilo za svojo hudobijo. Zoper sedmo zapoved božjo pa se ne pregrešijo le sanio tisti posli, ter hlapci in dekle, ki gospodarjem kradejo ali denar ali drugo blago, ampak tudi vsi tisti hlapci in tiste dekle, bi sicer kar naravnost ne kradejo, pa po drugem polu škodo delajo svojim gospodarjem, ter nemarno delajo, sosebno če gospodarja ali gospodinje zraven ni — za prid hiše ne skerbijo — orodja in drugih njim zaupanih reči ne varujejo — škode na polju, doma in pri živini ne odvračujejo kedar in kolikor bi lahko, — le na videz delajo, in ne po vesti iz ljubezni do Boga, da bi dopolnili njegovo zapoved. — Greh stori vsako družinjče, ki v svoji službi dolžnosti svojega stanu zvesto ne spolnuje; in se tem hujši pregreši, v lem imenilniši službi ko je, če zanemarja svojo dolžnost, ker je zato plačan, da spol' nuje svojo dolžnost, nikar pa, da bi jo zanemarjal. Kolikor' krat koli tedaj zanemarja svojo dolžnost, tolikokrat škoduje ali svojemu gospodarju ali pa drugim, in vselej Boga razžali- Zvesto torej spolnujte svojo dolžnost, keršanski hlapci keršanske dekle! Pridna delavnost iz ljubezni do Boga naj vam zmerom na strani stoji, in nalanjčna zvestoba naj vas spremlja pri vsaki stopinji. Nikar ne poslušajte nikogar, ki vas drugae uči, kakor mi, in vam veli, da nič greha ni, ako si delaven človek pravico sam stori, ter gospodarju skrivši kaj vzame* od kterega dela veliko, plačila pa le malo dobi. Takim za' - 773 - peljivcem in zapeljivkam, ki prederzno v obličje bijejo sedmo božjo zapoved, nikdar nikar ne nastavljaj ušes; oni ne iščejo vašega dobička in vaše sreče, ampak le svoj lastni dobiček in — vašo nesrečo ! Ropa in tatvine so krivi G. Gospodarji, ki delavcem in poslom zaslužek prideržujejo ali pritergujejo. Zoper sedmo zapoved božjo se tedaj pregrešijo gospodarji, kteri hlapcem in deklam, dninarjem in težakom zasluženega plačila ob pravem času ne plačajo, jim zoper vso pravico in brez pravičnega vzroka zaslužek prideržujejo, in če že plačajo, ne plačajo drugač, kakor z gerdim objedanjem in preklinje- vanjem ali pa od gosposke primorani. Še veči je njih greh, če poslom, delavcem in najemnikom plačilo do pritergujejo, ter jim brez vsega pravičnega vzroka manj plačila dajo, kakor so ga bili poprej obljubili in se med seboj pogodili. In še veča krivica je, če zavoljo takega priderževanje ali priterge- vanja posel ali delavec silo in pomanjkanje terpi. Taka kri¬ vica je silo velika krivica in vnebovpijoč greh. O tem govori sv. Alfonz Liguorijan te—le besede: „Take krivice imenujejo tatvino velikašev, in si zavoljo njih ne vznemirjajo dosti svoje vesti; toda oh — koliko jih bo ravno zavoljo tega greha enkrat v pekel zaverženih ! Kruh revežev, pravi sv. pismo, je živež ubogih; kdor jim ga jemlje, je ubijavec, to je: Ubogi se živijo s pičlo hrano; kdor jim še to revno hrano vzame, pripravi jih v smert, smert za lakoto, torej je tudi njih mori- vec. (Sir. 34, 25.) In sv. Jakob (5, 1—4.) piše: „Glejte zdaj, bogatine!! jokajte in tulite zavoljo svojih nadlog, klere bodo nad vas prišle... Nabrali sle si zaklad jeze" poslednji dan. Glejte! plačilo, ki ste ga utergali delavcem, kteri so vaše polje poželi, vpije; in njih (delavcev) vpitje je prišlo do ušes Go¬ spoda vojskinih trum.“ — Da je tako krivično ravnanje res velika pregreha, spoznali so pošteni ljudje vselej, in so to pregreho čertili, jo ustavljali in strahovali. Jusuran, sin Flan- derskega knoza Luderika, je ob hudi lakoti kupil canjo sadja od uboge žene; pa jej sadja ni plačal, ampak plačati odlašal. — 774 - Zavoljo tega odlašanja pa je za lakoto pomerlo troje otrok te nesrečne matere. Knez Luderik, to slišati, se tako močno razserdi nad svojim neusmiljenim sinom Jusuranom, da mu da z mečem glavo odsekati. Ravno zavoljo tega, ker je ta greh tako velik pred božjim obličjem, Bog že v stari zavezi ojslro zapoveduje po Mozesu (V. 24, 14. 15.) rekoč: „Ne odrekuj plačila svojemu potrebnemu in nbožnemu bratu, ali tujcu, ki biva s teboj v deželi, in je znotraj tvojih vrat. Temveč še tisti dan mu daj plačilo njegovega dela pred solčmm zahodom; zakaj ubožen je, in s tem ohranuje svoje življenje; da ne vpije zoper tebe k Gospodu, in da ti ne bo šteto v greh." In stari Tobija (4, 15.) je svojega mladega sina učil, in mu rekel: „Kdor ti kaj dela, berž mu daj plačilo, in plačilo tvojega najemnika naj nikdar pri tebi ne zastaja," In hišni gospodar, od ktcrega sveto evangelje pripoveduje, do si je bil delavcev najel v svoj vinograd, plačal je še tisli večer pošteno vse svoje delavce, ter rekel svojemu hišniku : „Pokliči delavce, in daj jim plačilo, in začni od naslednjih do pervih." (Mat. 20, 8.) Nikakor pa bi se gospodar ne pregrešil, ko bi kdo zmed družinje ali kak delavec sam hotel, naj mu gospodar plačilo hrani in pridruži, da se mu več nabere: ali pa ko bi hlapec ali dekla varčna ne bila, bi denar za nepotrebne reči raz¬ metavala, in bi na zadnje nič ne imela, v starosti pa berača bila. Ako bi jima tedaj gospodar- kaj prideržal, da bi jima privaroval za stare dni, bi ne grešil; zakaj stare leta vpra¬ šujejo mlade leta, kaj so delale. Ropa in tatvine kriv je H. Gospodar, ki davkov in d a c i j e pošteno ne odrajtuje; ki biro ali kolekturo cerkvenim služabnikom uterguje; — pri vžitninskem davku ali kakem drugem odrajtvilu manj na znanje da in manj odrajia, kakor bi po pravici odrajlati imel; — se pri cestnini ali mostovini plačilu odteguje i.l. d. Vsakdo, ki tako dela, naravnost nasproti ravna zapovedi Jezusovi, ki pravi: „Dajte cesarju, kar je cesarjevega"; (Mat. 22, 21.)j - 775 - Nravnost nasproti ravna nauku sv. Pavla, ki pravi: „Dajte kakemu, kar sle dolžni: davek, komur (gre) davek; dac, k °nuir dac.« (Rirnlj. 13,6.) . .... Pa ne le samo tisti gospodarji, ki sami dopnnašajo take kr >vice, pregrešijo se zoper sedmo božjo zapoved, ampak tudi Vs ' tisti gospodarji, ki svojim otrokom, ali svojim hlapcem, ali Sv ojim delavcem velevajo ali dopuščajo, da kaj takega delajo, ^ se ravno tako pregrešijo. Vsem takim in enakim prav re snobno besedo pove sv. Ambrož, ki pravi: „Ako je . sain ®'*i božji dacijo odrajlal, kako zamoreš ti terditi, da je ni * re ka odrajlovali ? On je dacijo odrajtal, dasiravno ni imel n °bene lastnine; ti pa, ki tekaš za posvetnim dobičkom, zakaj Se n e podveržeš in nisi pokoren tirjatvam deželske gosposke? ~~ Ako cesar dacijo zahteva, nikakor mu je ne odrekujmo ! Kd or hoče deželnega varstva deležen biti, mora tudi pomagati, da se stroški zanj poplačajo.« Ropa in tatvine krivi so P Varhi, redniki in oskerbniki, ki tuje blago Za -se obračajo. Denar ali drugo premoženje, kterega varhi, redniki in °skerbniki oskerbujejo, ni njihova lastnina, ampak je lastnina Ustih, * Mere g, oskerbujejo; ravno zavoljo lega morajo skerbm b.U, J* a « lo premoženje ne zmanjšuje, ampak do se se elo mnozi-jaz S ' c . w ne lerdim, da bi mogli lo storiti v svojo l«ln° škodo ka J takega ne zahteva nobeden pameten človek, tud Bog ne 4a P°veduje. To pa zapoveduje Bog v sedmi zapoved., da se >jo vsi taki varhi, redniki in oskerbniki, sebi kaj prilastiti | e ga promoženja, kar jim po pravici ne gre, in - “ ]e l°’ to premoženje poškodovati s svojo nemarnostjo, svojo ^opašnostjo? s sTojo P zapravljivostjo. Toda tud, v ozir te J 0V S.^ s : Mo gr S tako močno svojo ves, odušljo, n \ nl »iiio in za sebe prideržijo elo to, kar se j,m je zaupalo " dalo, in da jih včasih cio gosposka m v slano pri- V to, i bi se i da lr, da jim je bilo res kaj zaupanega ‘ločenega. Kaj takega storili se prav. samemu sebi velik 776 kamen na vest navaliti, ki je lem težeji, tem več ko je 1,1 takemu brezvestnežu zaupanega, in v tem veči potrebi ko s0 znajde tisti, ki je svoje premoženje zaupal takemu brezdušne 0111 človeku. Slehernemu takemu krivičniku bi nič drugega ne s > kakor to, da bi v roke prišel enakemu sodniku, kakoršen J 0 bil ta, od kterega vam bom zdaj povedal prigodbo. Stare' 1111 možu, kterega je za poštenega imel, zaupal je mladeneč s goldinarjev, in se je podal po svetu. Ko pride nazaj, opo 01, - - — - - * f “ , 16 * moža zavoljo denarjev. Ta pa mu jih kar naravnost utaji pravi: „Saj mi nisi nobenih dal." Mladeneč ga gre Sodnik pošlje po inoža in ga vprašuje : „Ali vam je tož^' dal »» mladeneč kedaj kake denarje hranit?" »Meni nobenih") od' govori starec. „Ali imaš ktero pričo ?" vprašuje mlad erlC ^ sodnik. »Prav nobene", odgovori mladeneč. „Kje pa S' a bil denar izročil?" nadaljuje sodnik. „Pod nekim drevesen* ’ pravi mladeneč. „Pa si djal, da nimaš nobene priče ! D 1 ’ 0 je tvoja priča; pojdi tje, in reci mu, da mu jaz zapo v j naj pride sem." Starec se nasmeja, in mladeneč reče: „Gosp° kako bo drevo sem prišlo?" Sodrnk pa: „Tu imaš moj pers 10 ' Pokaži ga drevesu, da ti verjame, da si res od mene P°. ^ Gotovo bo prišlo." Mladeneč Sicer ve, da z drevesom » |C bo opravil, vendar pa, da bi sodnika ne žalil, vzame p erS ^ in gre. Nekoliko po tem vprašuje sodnik starca : »Ali J e mladeneč pri tistem drevesu?" „0 še ne!" odgovori s|,r • In spet preteče nekaj časa. Žalosten pride mladeneč 00 ’ rekoč: »Pokazal sem drevesu perstan, ali ni ne besedice ce . mio, in tudi ni hotlo z menoj iti." »Drevo je bilo že ta l( in je popričalo, da si ti starcu res denarje hranit »Koga?" zareži starec, »jaz nisem nobenega drevesa ^ videl." Sodnik mu reče : »To se ve, da drevo ni sem F ^ Na moje vprašanje pa, če je že mladeneč pri tistem ^ reV g0 ,n djal si: „0 še ne! Ko bi ti ne bil denarjev pod eS u od njega dobil, kako bi bil mogel vedeti, h kteremu dre da je šel ? Vidiš, hudobnež! kako si se prodal !“ ^ e P a _ n starec je svojo hudobijo obstal, je bil po postavi kazn . s hudo ječo, in je moral mladenču nazaj dati za r denarje. — 777 - Nahajajo se irobi ali oskerbniki otrok, kterim so očetje f h> ki so od gosposke postavljeni, da bi skerbeli za pre¬ varo ^'h otr °h» P a namesto da bi premoženje »lože Var« Vam m ohranili takim otrokom in njih materam, vido- iip . f os P°darijo tako, da le oni sami pri tem svoj dobiček > "i se nič ne zmenijo, če bi na zadnje vidovam in sirotam za n . 0sta ' 0, Kristjani! to je strašna krivica, ktera v nebesa vpije Juvanje. Že v stari zavezi govori gospod Bog po Mozesu(II. š| (0( j . ) r °koč: „Vidove in sirote ne poškodovajte; če ju po- o^ja^ 6 * 0 ’ V ^° bofe ^ men h ,n j az bom uslišal njuno vpitje, in žf« ne j' e/,a se ho vnela, in vas bom udaril z mečem, in vaše (5, og , '* V| d°ve in vaši otroci sirote. 8 Po preroku Jeremiju ra^ofj• P a govori od takih ljudi : „Vidovine pravde ne P p isoH^°’ s ' ro ^ ne reči ne poravnajo, in pravice ubogim ne a ll se ■Ali ne bom takih reči obiskal ? reče Gospod, in llotjpj ” e k° nad takim ljudstvom moj duh maščeval ? 8 — z°p er r lra ^ (35, 16 — 19.) pravi: „Gospod ne gleda osebe v 'čneo- a °'» eŽia ( ne na veljavo, imenitnost, visokost kri— Niši. 0 n ove h a j ki reveža zatira), ampak molitev razžaljenega ?^hov a ‘ ne zaniču i e P ro ® n i e sivote, tudi ne vidove, kedar ill a |j ^ SVo J e reve toži. Ali ne tečejo vidovi solze po licih, v^j ne v Pije zoper njega, ki jih izžema ? Z lic se namreč v esetj « ° V ne h e su, in Gospod, ki se da sprositi, se jih ne sirote ^ezus strašno gorje žuga tistim, ki zatirajo take °bjedj ne e !. v P ravi: ’> Gor J e vam ’ P ismar j' in Cizeji, hinavci! h°t e D . |j žo vidov, dolge molitve opravljaje ; zavoljo tega H e J e ‘i ojstrejšo sodbo. 8 (Mat. 23, 14.) j{°^ a la tatvine krivi so ki e m in 1 ' ’ * { i beračijo, a k o ravno jim treba 1 ; „ . a ho pravim revežem milošnjo In Jej o. |hi beracj’ i e dandanes enakih beračev na svetu ! Vsi 4lv el j e sv bl si lahko lep nauk posneli iz naslednje prigodbe: r st °Val. j°! e dni močen in čversl berač, ki je vedno lenobo p°? a dela J | n°. 30 £ a marsikterikrat naganjali, da bi se ka- ri S°dil 0 so 0 ' ' n s ' pošteno kruh služil; toda tega ni hotel. I e pa, da je enkrat od same nemarnosti in lenobe — 778 na potu zaspal. Neki pobožen mož pride ondi memo, vs °J a se pred beroča, mu vzame kos kruha iz mavhe, ter ® u * na persi položi. Komaj pa mu kruh na persi položi, ' iS ... berač težko dihati, stokati in ječati. Ko pobožni mož to V1 ^ berača iz spanja zbudi, in mu veli: „Prijatel, kaj ti J e ’ | g javkaš in stavkaš ?“ Mu odgovori: „Zde!o se mi je, da gora na meni leži, kakor bi me bila hotla pritisniti P r ° v ^ pekla / 4 In uni ga zaverne, rekoč: „Motiš se, prijatel! n! ^ e> ležala gora na tebi, ampak le mala milošnja iz tvoje 10 ^ Pomisli pa, kako močno te bo enkrat težila vsa milošnj 8 ’ jo v lenobi izprosiš in povžiješ . 44 Ropa in tatvine krivi so L. Divji lovci, ki divjačinjo lovijo a!i s 11 c | ) ‘ ( j 0 na ljudskem prostoru, ribiči, ki hodijo v tujo jj ribe lovit, dasiravno pravice nimajo, in tihotapci kontrabanlarji. r j(,e Pa ne samo tisti, ki brez dovoljenja divjačinjo ob ^ lovijo ali ki kontrabant znašajo, ampak tudi tisti, ki ta * 10 od njih kupujejo, ter jim potuho dajejo, in se tako nj ^ ^ krivice udeležujejo. Naj se izgovarjajo taki ljudje, kakor^ ^ koli hočejo, tega le vendar nikoli skazali ne morejo, ^ krivično ne bilo njihovo ravnanje. Kar je pa krivično, J e j„ pregrešno. Vsi izgovori, s kterimi se izgovarjajo, so p r ‘ neveljavni, ker jih nikakor ne poterdi sveta vera, kter 0 ^; „Kar nočeš, da bi drugi tebi storili, tudi ti drugim ne in „Vsak človek bodi viši oblasti podložen; ni narnre ? aV |jefl e ' od drugod, kakor od Boga; ktere pa so, so od Boga.p oS a r j s e Kdor se tedaj oblasti ustavlja, božji volji se ustavlja. ^2.) pa ustavljajo, sami sebi pogubljenje nakopavajo . 44 (Ri ,n U- ’ ^ e je Po tem takem smo cesarju pokorščino dolžni v vseh niso zoper božjo voljo, in ne nasprotujejo božjim ' l .^ 0 | i 0 r 11e [ Te cesarske postave pa, ki jih zdaj v mislih imamo, n * 0 gir* 11 ! nasprotujejo božji volji in božjim zapovedim, ker o< ^ gtril ni varujejo posameznim ljudem njihove pravice, od lln y9 e i e ' pa pospešujejo blagor vse dežele; pospešujejo blag 01 ^ i t žele sosebno zato, ker branijo, da toliko denarja domače v tuje dežele. — 779 — I t Poglejte, koliko ljudi je zraven pravih roparjev in led V * U ^' ro P a ‘ n tatvine deležnih ! Kako skerbni moramo a |j a J kili, da se leh gerdih grehov ne udeležujemo ali tako letih 8 ** ^ ež ^° se J e * )0 človek odvadil, če se je v mladih tatv i j d a — rine navadil. Stara navada jo železna srajca. Pravijo, »no tat neko talinsko žilo na svojem pavcu, ki mu ne da m ""’ .. " m ' v ' ne na tero so Ila miru pustiti tujega blaga. Toko žilo ima res, pa pav cu, marveč v sercu, ter hudobno, spačeno voljo, k ln » malopridni starši ali pa redniki usadili, ker so ga krasti la takih tatinskih učenikov je veliko na svetu. Pervi so, 1 olroke lagati učijo, ali jim laž pregledajo; laž je mati tutov. (j- • ' - '°‘. kajti je že dete hudičevo, ki je' oče laži. Hočeš otroka _ UV,J„, «•„ j... . -J-, ----- J- tJtrok, kleri se zlaže, očitno pokaže, da prida storil ne t %in ; jtl J e že dete hudičevo, ki je oče laži. Iločeš otro' D,. u .° »^varovali, moraš ga za vsako laž ojstro kaznovati. Posel' U ^ lte *j' talv 'ne so, ki otroke sladkosnednost i vadijo, tu j m ”? maler e, ki otrokom posebej jesti potikajo, rekoč: „Na, Ses tra!n’ ^ S ^ n i’ drugi ne vidijo-" Dete skriva bratom in mikati ’ te,u P a lut *‘ raaler ' in očetu, kedar jim začne iz- Kdo r 0 | >rc , llOV ’ S,!V » kruha, smetane i. t. d.,, pa tudi denarjev. Tretji ( - U , re ° e s kHti, ali se zlagati, uči ga tudi krasti. — ''(Hače C6n '.k‘ talv,ne s0 slar ši in gospodarji, ki pri otrocih Ug] e . e . a li kake druge male reči ali pa tudi denarje Iločeg U °’ I 10 ne poprašajo: „Kdo ti je to dal? Kje si vzel?“ Sl 'ttio ? tr ° l » a l a šč na mokroten kraj postavi, ali z vodo na- C| » da ^ete Hti ga ležeje; ali pa med kako reč, ki jo prodaja, po- . . in smeli iz predala, da lista reč več potegne na p^d’ ak da pri svojem blagu prevelikega dobička išče, ali prah k°li^ Ula g° P r °daja takim, kteri blaga ne poznajo in ne vedo, Vr>i;i_ 'redno; ali da kako reč skupljevaje meri na pre- 2op er ^ e !'° aI ‘ tehtnico, ter reveža, ki se ne razume, zatira. °jst ro ' Sa * ! °. lako krivično ravnanje Bog že v stari zavezi Cinika VOri ’ ter P ravi : »Ne imej v svoji mavhi dvojna ^čega’j n Ve ^ e S a in manjšega; tudi naj ga ne bo v tvoji hiši ‘1 Pravice, man ^ ega mernika - I me j pravično in pravo tehtnico, b jo k* 1 , m P rav ‘ niernik; da dolgo časa živiš v deželi, 5 di njeg a ° r Gospod ’ tvo J Bo £- Zaka J Gospod, tvoj Bog, . °> 13^A^ to dela, in sovraži vsako krivico.* (V. Moz. JJj te btnici ■ de,a j te nič krivičnega v sodbi, pri vatlu, g r iik prav” mer -‘ tehtnica na J bo pravična, ležaji pošteni, kterj J 000 ’ In šestak primeren. Jaz sem Gospod, vaš ern vas izpeljal iz egiptovske dežele.* (III, Moz, — 782 — 19, 35. 36.) „Ako svojemu sosedu kaj prodaš, ali od n J^ kupiš, ne žali svojega brata, temveč... slehern se boj sV °J 'K Bogo, ker jaz sem Gospod, vaš Bog.“ (III. Moz. 25, 14- ■ ' „Dvojna tehtnica in dvojna mera, oboje je gnusoba pred , gom. K (Pregov. 20, 10.) „Goljufna tehtnica je gnusoba P r ^ Gospodom, pravična teža pa je po njegovi volji.“ (P pe » « 11, 1.) „Kembelj in tehtnica sta pod sodbo Gospod 0 ' 0 ^ Gospod ju presojuje. (Pregov. 16, 11.) Sv. Pavl, ko za? 0 ^ duje, naj vsak tako živi, da Bogu dopade, pravi : „10 d fl . predalječ ne slopa, in svojega brata v nobeni reči ne g ol J ker Gospod je maščevavec vsega lega.“ (I. Tez. 4, 6.) Tako, glejte, je Bog nekdaj govoril in žugal krivične tehtnice in mere; ravno tako govori in žuga zastrf 11 tudi ^ dandanašnji; zakaj on je nespremenljiv: kakor je nekdaj vico sovražil, tako jo sovraži tudi še zdaj. Krivična 1IlC ‘| ie r tehtnica je pred Bogom huda reč, in tem hujša zate, človek, ki se ž njo peča, večidel sam ne ve, koliko ljufa, in mu je, ako bi so tudi kdaj spokoriti hotel, P 0 ''.* 1 vanje skoraj nemogoča reč. Brez povračevanja pa nl puščenja. Goljufije je kriv, b) kdor s ponarejenim denarjem p 1 nčnJ c ; e j ) jja, kdor slab denar za dobrega zamenja: — kdor denar P r jj 9j ter mu luknje nareja, ali ga pa obreže, da potlej manj ^ in s takim denarjem, ki nima popolne veljave, plačuje- j e bi popolno veljavo imel. — Vsako tako in enako ravi < krivično, je pregrešno, ker se ž njim škoda dela mm ljudem ali pa celi deželi. Ravno zato pa tudi ze ■ 0f gosposka terdo na pete stopa tako tistim, ki denar kakor tudi tistim, ki ga med ljudi spravljajo. 1 e $e\- mladenča, ki je za hlapca služil, dokler ni na vo l s / i" Bil je molčeč in pohleven, priden in delaven, s ' c ^ (iob zvest, da malo takih. Rad ga je imel, kdor g a } e poznal. Tudi med vojščaki se je pametno obnašal | led da bi bil po slabih potih hodil, kakor raarsikteri zn^ .^g). vadil se je v pisanju in risanju, kedar je čas in prilozD ^ Naučil se je toliko, da je znal kako podobico narisi 1 783 — slikati. Ko na vojski dosluži in domu pride, živil se je ravno §0l(|if)r .. uu vujdivi uuaiu/ii i i J uuuju ai v n cc jc ltlvlUi • , m ’ d 0 je slikal podobice in jih prodajal. Enkrat pa mu ® v glavo nesrečna misel, da gre in se usede, in narisa 'narsk bankovec, in kednr ga dodela, v gostivnico pošlje. [)rav <0VeC Se ve ni kil čisto l Z( ^ e l an » da bi se ot l | a [ 1 l { 6 ^ a bankovca ločil ne bil. Na pervi pogled ga je vsakdo $u ® s P°znal, da je ponarejen. Oštir, ki jo bil ob enem tudi * n an?r ^ ^ P r ‘ s ‘U en » nepremišljenega slikarja gosposki na- 5 a '* Gosposka pošlje varnovarhe ali žandarje, ki so ga teg a °. a ° odpeljali. Obsojen je bil v težko ječo, in zraven J e zgubil tudi svoje poštenje in dobro ime. Goljufije se krivega stori, dnK kdor vedoma slabo ali sprideno blago za bro Prodaja. prel ež ^ l ° versl ° spadajo tergovci in drugi prodajavci, ki slabo, kvalij o an ° prodajajo za dobro blago, ter ga čez mero Pijavo" 1 P 1 ‘Poročajo, da ga le v denar spravijo; — ki ne¬ ki v y ’ . mo| j«vo zernje prodajajo za dobro in zdravo; — devaj ft r ? Ce .C^aklje) na verh lepo, spodaj pa slabo zernje ttied ki j ’ ln obojega za dobrega prodajajo; — ki vodo vlivajo vino pf| V|J, j . t v ' W * ■» 1 v / Pervi ta J an ju živine napake, ki jih živina ima in se na divino k°?. letl nc zapazijo, zamolčijo, pravo starost zatajijo, n ittii m N hvalijo, kakor je vredna; — mešetarji, ki z zna- ^°bička ° ' irs k |m ' lažmi in zvijačami zavoljo svojega lastnega Vre dn a '. P ° ma ? a j° 5 da se kaka reč dražeje proda, kakor je d u di ppj | °® l *rji, ki prekuhane jedi in nezdrave pijače pred s;s° i" ja« zraven še drago zarajtajo, ki meso od \ brez j 6 Sa mo k ! la ! sikle re bolezni ali še clo smerti, in torej niso b U - e si leži 1011 '* 1 ' am P ak cl ° ubijavci. — Vsi taki in enaki 3 blaovli Vesl narejajo s svojimi goljufijami, in “ Sleh eri V P ri P rav| j«jo- In res tako krivično blaj mleko' Žganje, mleko in druge pijače, da več skupijo; " r • - w ... v L ■ brc 7 ZV ' ne b u h a j o in svojim pivcem na mizo nosijo i.t.d. | ir ' v ‘ bitj Z ^ Sbtle ^* vl egnejo zraven svoje goljufije tudi še ljudem in se ob Sleh ’ P ri P rav| j«jo- In res tako krivično blago teka n,i.| t arno jutro je mlada deklica iz neke vasi v bližje " ,la prodaj nosila. Preden je do mesta prišla, - 784 morala je čez polok hodili. Neko jutro pa jo premaga.sk 0 njava. Y vere, v klerem je mleko nosila, prilije vode, ' n ® ž njim k navadnim kupcem. Nobeden ni spoznal te g 0 'J lllJ ’ in ona tri solde več skupi kakor sicer. Drugo jutro sp et ° e c mleko, in ko pride do potoka, stori ko poprejni dan. ^ dni preteče in ona ima že skor goldinar v žepu. Kaj ■ Kupi si lep slamnik. Domu prišlo vprašujejo starši, kje £ ^ dotnla, in ona jun odgovori, da jej ga je v dar dal n c ki vsako jutro od nje mleko kupuje. Drugo jutro je sp et potoku vodo zajemala. Veter potegne, in ko bi trenil, 0 jej slamnik in ga sred potoka zadervf. Milo gleda za . ali voda dere urno naprej in slamnik z vodo. Ni ga bij 0 ^ Deklina zdihne in reče : „Voda mi ga ie dala, voda o T 0 Fila- vzela !“ — Iz Nemškega se je mož y imenitno mesto lil. in je dosti let tamkaj 111 \ec- i e delfijo na Amerikanskem preselil, in je uusu iei jC \ prodajal. Ko je že dovolj obogatel, poda se z lepimi ( nazaj v svoje kraje. Na morju verh barke sedi, pri v l eC p y0 mnnnii nlnlAtf •' r. _-! 1 HOll * zaveze. mošnji zlatov iz svoje torbe, in jih šteje pri solncu. "“"E. «2 bi t«di mošnjo prešteje in zopet skerbno (mirkuca) ga od dalječ gleda, kaj šteje. Kakor mošnjo zaveže in nekoliko v stran postavi, naj štel, opica prihiti, s taco mošnjo zgrabi in naglo ž n J^ t ^ jambora v veršelo hiti, se vsede, mošnjo razveže, ^ zlatom iz mošnje potegne, ga lepo ogleda, in enega v 0 j|n. drugega pa na barko možu zaluči, dokler ni mošnje izp ^0 Mož je žalosten na barki stal in milo gledal, kako nep (,ili opica njegove zlate deli; poslednjič pa pravi: »1° 111 ()) | e |<0, sama hudoba iz pekla, da tako dobro ve, kako sem p° ^ pol pa prilite vode prodajal. Kar sem za vodo dobil, ^ flr jfei kar sem pa za mleko izkupil, meni poda.* Mlekar v ^ g je> je le pol vode dolival, kedar je mleko prodajal; P rl mesto na r ■ .Krivično hl ° s ° {0 b ki še več vode mleku prilijejo, kedar ga znašajo, pa jih vest nič ne peče; toda: „Hriviou u ~ prero prida storilo ne bo !* Vsem takim krivičnikom žog^.j rekoč: „Prisegel je Gospod . . . nikdar ne bom p° njih del.* (Amoz. 8, 7.) 785 - Goljufije je kriv: d) kdor slabo dela ali za svoje delo preveliko P a eilo lirja. V lej reči se zadolžijo marsikterikrat zavetniki ali bij * vradniki in pisarji, zdravniki in lekarmcarjt, i J P^lo lirjajo, kakor jim gre po postavi, največkrat pa se p f eši jo, rokodelci ki za svoje izdelke namesto delne ioie j slabo robo, klero dobijo cenejši, pa jo vendar za raj aj o kak °r dobro robo. Tu sem spadajo krojači, ki jemljejo star ^ležano blago namesto dobrega in terdnega, —- čevjarji, "Pijejo slabo usnje namesto dobrega, ali pa klobuc.no, p atno 1 kaj drugega takega namesto usnja, kovači, n v en ^vljajo neveljavo, plenjivo železo, - škrinarji, ki svojo robo plujejo iz preprahnelih dil, červojednega lesa, in skaze za- (ir' /e .i° in poskrijejo, da jih kupec ne zagleda, - m se mnogi zal?' brezvestni rokodelci, ki pa vsemu temu vkljub vendar e J>jo enako plačilo, kakor za dobro robo in dobro blago. d(< i ^j reči se pregrešijo rokodelci, ki slabo izdelujejo svoje ^ postavim zidarji, ki se za kako delo navprek ali po «* V« lem pa Mo zidajo, ter zid n« sred, sopel puščajo i dobro ne zlegejo, dn le lem hitrejše delo zversgo, dobička imajo- - krojači, ki slabo šivajo, da si' sivo ‘•"bi „ ki usn i° s P 0|i ‘ jm sk "^ 1 J kf redko pl a i S a z dreto lerdno skupaj sos.b, ’ nredice k I V^j«, da jim le hitrejše gre izpod rok; - ki J 0 Padejo, da le več napredejo, - in je »f W tla v ° delajo, plačila pa dobrega iščejo. ®j kterega 'Nel 5 tožijo rokodelci, ki prevzamejo kako e ’ jj Q Plaču o ne ume j°? in § a lore j slabo IZ(lcaJ °’ U o cenijo da Dri P°®teno dobivajo, ali kteri kako delo P rcvl ® iščejo! ^ V , njem ^ r ez posebnega truda prevelikega 01 jim l e J reči se zakrivajo rokodelci, ki dobro bi go ktero u l7,r očeno, s «tnK;m ^nmnniair, nli na. kar osi. n *£■*> 'i«dje, i7T„';;7;rer;ravičnc g a' vzroka da jim jo Za tttenila DreH;™ iu..»» ftnvliar nodolate, skrinjar n >ku n ‘'“^ ce no, s slabim zamenjajo, ali P a > "dostikrat Se prit 0 l- ne °drajtajo, ampak sebi prideržijo. Pri ° Z1 1° 'judje -V— .vzroka, da um te kar ostane, last— a predivo, tkavec prejo, čevljar podplate, Škrinjar 50 - 786 - deske, kovač železo i. t. d. Kako dostikrat so krojač lep kos blaga, ktero mu je zaupano, verže pod ^ lastniku od tega nič ne pove, in ga potem za-se P° ra . en)a , pa komu drugemu prikerpa, in tako dvojno plačilo p r ®|, ko še enega ne zasluži pri svoji goljufiji. — V ozir enakih reči naj bi se pač vsi rokodelci razgledali nad p 05 ^ rokodelcem, sv. Eligejem. Sv. Eligej je bil sloveč z ^ ta ^ ra |j mu ga ni bilo para ni blizo ni daleč. Sam FrankonsM g Klolar II. mu je izročil delo, na kterem mu je bilo ne ^ r (1]ll je veliko ležeče, da se mojstersko in lepo zgotovi. Ukaza , n0 narediti prestol ali tron, pri kterem naj bi bilo prav * z ter dela lotb delo in blago, in mu je v ta namen tudi izročil blaga, in biserov, več kakor treba. Sv. Eligij se čversto in ga lepo zverši. Tron naredi tolikanj lep, da je j^fi popolnama zadovoljen ž njim. Zlata in dragih kamen° v ’ 0 #i. so bili še ostali, ni nobenega nazaj tirjal od svetega^^ji Toda sv. Eligij je imel tanjko vest, ter ni bolel 0 ničesa, kar njegovega ni bilo. Izdelal je torej * z ye |r zlata in iz ostalih biserov drugi tron enako lep iu . en °^ ra lj $e časten kakor je pervi bil, in ga je prinesel kralju- ^ ^e, zavzame, ker ne ve, kaj to pomenja. In sv. EligU . bil 0 da je ta drugi tron naredil iz tistega blage* ktei o ostalo od pervega trona. — Poglejte, tako ravna ^^ti kteremu pravica več velja, kakor pa posvetno blago- pa tisti, ki drugim krivico dela in bližnjega goljuf sebe vendar-le najbolj ogoljufa in samemu vendai- |ju škodo naredi. Ako človek pazi na djanje in i' aV ^ga »' sosebno o somnjih in teržnih dnevih, tu in lam na nem u se . drugega kmetovavca ali rokodelca naleti, ki se s a reVa ril 1 smeja in svojim lovaršem pripoveduje, kako da j e P^ poi® .j’ osleparil pri prodajanju tega inunega: pa neumnež oS lep arl ’ da je njega samega hudoba še vse hujši prevaril ,n j a , 10 čl l_ I- -1• r Li.-* •_ _ j-i 1« /^flSn a “ , .l nS‘ Škoda, "ki jo je goljuf bližnjemu naredil, je le časna škoda na blagu in premoženju, in znaša morda ^ j ( j j o soldov ali k večemu kakih par goldinarjev; škoda " ’ L- goljufu peklenšček naredil, je škoda na neumerj^.^ n j 0i kteri gre večni blagor na zgubo in večno * ve to ]fl ljudje pravijo in govorijo, kolikor le koli hočejo, 787 - j n ' n na j bi tudi polovica ljudi po vesoljnem svetu legala rav^°- ljufala ’ in zasmehovala tiste, ki po pravici in po vesti a J°: ti vendar-le vse to na božji sodbi cIo nič ne bo ? a £ a ‘°* Zakaj svet preide in njegovo poželjenje; božja ■ Vea ,n postava pa: „Ljubi svojega bližnjega kakor samega • nikdar ne mine in ima večno veljavo. sebe« Goljufij© je kriv : e ) Kdor mejnike prestavlja. kai j e kdo kdaj priložnost imel, da je videl in slišal, m e - S » G mct ^ D u dmi godi, kedar je kdo prestavil kak mejnik ali reč r' P re P r ‘čal se J e lahko, da mejnike prestavljati ni majhna , e zdrava pamet sama mu pripoveduje in spričuje, da se list da 's; V me i nike a *‘ mejaše prestavlja, ne pregreši le samo s tira | 0 jrp / J goljufijo prilastuje tuje blago, bodi si kos njive, kos /• _ '• ,1 £ Mi-uuijv »MJV »VO IIJI I UVkJ ' okanja, preklinjevanja, sovraštva, pravdanja, in Pravd <0 . 5 k' j° poškodovani sosed ima s tem, da pri takem Velik h ? zn P rav ‘ veliko denarja in zlatega časa. Vidite, kako to t pravi - • u ....? °ni Bog ne more drugač odpustiti, razun da poverne Popravi vso škodo, klero je storil. Kako težko pa je vse rekoč: »Preklel bodi, kdor prestavlja mejnike 2?. f" bližnjega; in vse ljudstvo naj reče: Amen.“ (V. Moz. _ i _ ^ ^i^čniko^^a let * a B tako ser ^i to žuga vsem takim ! ga h ■» 1?) n "■ m— “"•> -- - v resn °bno . CUfla ’ da P red takim krivičnim ravnanjem tako s ° jih n 0 !, Var ‘.’ ter pravi: „Ne prestopaj starih mejnikov, ki optikov S aV | ) ! i tvo j‘ očetje." (Pregov. 22,28.) „Ne dotikaj se . s <>rodn'k ( rev ežev); in na njivo sirot ne'hodi; zakaj re č z °per i \ ^- lu kaj: Bog sam) je močen; in on sam bo njih Vap ujt e Se j* e razsodil.« (Pregov.23,10.11.) Oh, ljube dušel g ° sl °v 0(j a .? a krivičnega ravnanja, ktero bi vam božji bla- > .delalo IS ? 0dga T lo > vam težko vest narejalo in ojstro kteretta se tudi v ozir tega deržile pravice, kakor Hi kr »'i dSEj 6 ? že danes enkrat v mislih imel. Fran- a gobert I. j e svetemu Eligiju hišo v dar dal v 50 * — 788 — Parižkem mestu. Sv. Eligij je hišo predelal v nunski s 0 • stan. Ker mu je bila hiša v to pretesna, prosil je kralji bi mu v ta namen prepustil še nekoliko sosednjega zen) J j ki je bilo kraljeva lastnina, kar mu je kralj tudi iz serci' . prepustil. Med tem pa, ko zidarji zidajo, zapazi sv.. |j da so zid za en komolc bolj vun nategnili, kakor je bil y dovolil. Pri tej priči vstavi zidanje, in ves žalosten 1 kraljev grad, se ondi pred kralja na kolena verže, 10 kdo prosi odpuščenja tako milo in priserčno, kakor ko bi D' ^ ve kako hudobijo doprinesel. Cio svoje življenje ponuja v ^ m' nad svetim 11,0 svojim dvornik 0 v spravo, da bi ga potolažil. Kralj ostermi nad svetim ^ j„ in nad njegovo tanjko vestjo, ter reče služabnikom, ki so stali krog njega: ^Poglejte, kako zV ^j u ^jjO' jvest* sli tisti, ki so popolnoma Jezusovi, in ki le njemu samemu Moji namestniki in oblastniki si nič vesli iz tega ne ? ^ da mi otemljejo cele grajščine in gradove, ta služabm , 0} pa, kakor sami vidite, si ni upal ped zemlje si prilastit' c kar smo mu v dar prepustili.“ Tako je govoril kralj? ^ zraven tega še več v dar dal sv. Eligiju, da bi bil p " njegovo zvestobo in njegovo pošteno ravnanje. Goljufije je kriv: j* f) Kdor ali krivične kupuje i. t. d. pisma tožbe ponareja, n e P 0 1 r 6 n o d' pričenja, b«. s o d n i k e P i„ «#> Res lep dar božji je, ako človek pisati zna, 1 človek, kdor prav obrača to koristno znanje, ler . , 0 v božjo čast, sebi in bližnjemu v blagor in zveličanj® kakor zamore človek veliko dobrega storiti s tem lepim ' ako ga prav obrača; ravno tako vtegne ž njim l y^ a gjli j 0 hudega vzrokovati, ako se ga posluži za hude reči. ^ gafl)° neizrečeno veliko ležeče na enem samem pismu. pj S a)0 pismo vtegne bližnjemu v velik dobiček biti, eno s 0 ^ pa vtegne tudi bližnjega v veliko škodo pripraviti- pobotn.f tedaj kdo narejal take lažnjive pisma, postavim: ka plača 0 ’ (kvilengo), da je ta ali uni dolg plačan, akoravno aop ef ali kako drugo enako pismo, bi se pregrešil, P re ° r - 789 - g r f 10 za P°ved božjo in bi bil goljufije kriv. — V enakem z , u v bi bil zapopaden, kdor bi zoper vest in resnico delal ^ ižanske spričevanja, ubožne liste, ali druge enake pisma. 2 ,. 7 v na k° bi se pregrešil, kteri bi skrival ali zatajil hišne, do!o^ Sle ak ' ^°^ ne in druge pisma, s kterimi kdo priča, daje S ak ~~ Goljufije bi bil kriv gospodar, kteri bi na ženo in 8 V vse SV0 J e premoženje, kedar posojevavci nanj pritiskajo ^no" 1 P r °d at > vse, kar ima, da mu po tem, ko je na ki . P re pisano premoženje, blizo ne morejo. — Greh goljufije Mul’ kdor je bil priča pri izročilih zadnje volje ali pri v ori| dlU ^ P°8 , °dbi ali zavezi, pa bi potlej po pravici ne go- ^ O ^ er bi kaj zatajil ali utajil na škodo svojemu bližnjemu, in j^jjafije bi bil kriv tisti, kteri bi krivične tožbe pričenjal, Go ,A. da b' pravdo dobil, sodnike podmitil ali podkupoval. — v odj *■*? kr ‘ v bi bil pa tudi tak zavetnik, ki krivične pravde ta kitn ' n s °d n >k, ki se podmiliti pusti in podkupiti. Vsem °Pra V i Gos P od rekoč: »Gorje vam . . . ki hudobnega Pravin CU I ete zavo, j° darov, in pravičnemu jemljete njegovo y’ (^aija. 5, 22. 23.) poved Se I. ake i° enake reči so v sedmi zapovedi božji pre- lin V j]|, ne ’ n ne morejo imeti dobrega izida ali konca. V Vq Zu ’ b‘ancoskem mestu, vprašuje mejni čuvaj kmeta, če na t*ra V i , mestu pelje kaj takega, od česar bi bilo treba plačati. %anja k” 6 ’ K° pa čuvaj voz pregleda, najde v mervi verč Vedel ' ut 6t se> rotl P ri večnem Bogu, da od tega nič ni Hevnj j rek(5 čuvaji: „Mi smo pa že pred pol ure vedeli." Mi svo^ 1 m ° ra Plačati, kolikor je bilo odsojeno. Siromak ■ 6 ha J° nesre čo vsakemu, ki se ž njim sostane, rekoč, da Melk stnf 11 ’ k i er 80 ž ganje našli, poprej taka in taka cajna Si a . a ’ bi mu je ukradena. Kmalu potem najdejo mestni Minejo a - i° ? j°belki vred pri dveh kmetijskih prodajavkah. Se, d Ph In peljejo obedve na pravico. Na pravici ob- l panjem St< i FeS ° ne kmetu ca i no z j a belki ukradle in verč r°’ da bi P K | eigle ’ P otem P a kmeta me J nim čuvajem ovadile t a s le ljudem ^ d ° kile P osta vno darilo. Povedale ste na dalje, ° v ajale 1 prece j časa enake reči podmetale in jih po- Inul °, še ^ . sle darilo dobivale. Da bi ju bilo veselje a J vkvarjati se z enako goljufijo, zaprejo obedve — 790 v sedemletno ječo. Kmet pa je dobil svoje denarje na^j 1 tudi canjico z jabelki. Goljufije je kriv g) tisti, ki je zoper nesrečo ognja zavaroč 9 ^ pa si sam požge svoje revno pohištvo, da bi od za ^ rovavne družbe dobil denar, in si postavil boljše poslopje- je tak človek res goljuf, pove nam že pamet. Družba r> 9tI ' ^ je vstanovljena le zoper nesrečo ognja, da pomaga tistim, kterim je po nesreči zoper njih voljo ogenj škodo . redil. Kdor si pa pohištvo sam zažge, ni mu ogenj po neS ^„ škode naredil in zoper njegovo voljo, in torej tudi nim 9 j bene pravice tirjati, da bi ga družba odškodovala * n n)U g!1 0 izplačala, in mu tudi res nič ne da, če se skaže, da si J e ^, požgal. Pa tudi takrat bi bil človek goljufije kriv, kedof ^ kje po nesreči vžgalo, pa bi kako reč, klera je zavaro umaknil in skril, ter rekel, da mu je zgorela, in sicer namena, da bi mu jo družba povermla ali izplačala. Goljufije je kriv p h) tisti, ki z vedeževanjem ljudi slepi, t er naprej pravi prihodnje reči, kterih nihče ne ve razun ali pa ljudem prodaja čudodelne leke in zdravil 9 da jih pripravi ob denar ali kako drugo blago, P r ‘ l< včasih tudi še ob zdravje in srečo, kar se marsikterikra » po ciganih, mazačih in drugih postopačih. . . v se^] 3. Poglejte, koliko je goljufije na svetu, ki je ij U fiii zapovedi prepovedana nič manj ko rop in tatvina, 1,1 ljudje si iz nje nič ne storijo, in namesti da bi se P° ,. 0 jn in spokorili, le še izgovarjajo in zagovarjajo svoje |; u fajo; sleparije. Kolikokrat slišiš: „Zakaj pa drugi mene %. Q p 3 tiidj Če sem jaz kako slabo reč za dobro kupil, zakaj bi J® bi jaz ravno tako ne prodal? Če se meni krivica ^ e [ 8 ’ y|l8 ti mogel pa ravno jaz zmerom vse tako po pravici T Tako in enako se izgovarjajo goljufni ljudje, da bi n aiD reC vpijočo vest; pa so prazni vsi njihovi izgovori. jkf taki izgovori veljavo imeli, bi po tem takem kaj puščeno bilo vsakemu takemu, komur je bilo * e . K |° . J n jši k r ‘ v denega. Pa Kristus tega ni učil, marveč je naroča . { cč e terpeti, kakor pa krivico storiti. Rekel je: „J az P a P rl ‘"Idi 791 let nu se ne zoperstavljati; temveč če te kdo udari po tvojem nem licu, pomoli mu še unega. In kdor se hoče s teboj "dati in tvojo suknjo vzeti, temu tudi plajs pusti. (Mat. o, 40.) Tega nauka se deržite, ljubi moji! goljufije se pa P^vdati 39 . ona dobrega ne stori in se v srečo ne izide. Sveti Vlnr>on»:: m. ° . . .. .... . 8 ncenci J Fererij pravi: „Ako si tisuč goldinarjev pridobiš ■ned ^.'. Cn ! tn i pripomočki, in je le en sam krivičen goldinar tako ° ' m '’ k° la krivični spridil (pokončal) une pravične, [ n r S n jilo jabelko druge zdrave jabelka okuži in spridi." U ai , 8 Avguštin uči: »Nobeden ne bo krivičnega dobička tak".') ^ rez ^°l°ve škode. Kjer je dobiček, tam je tudi škoda; na Ce k je v mošnji, škoda pa na vesti.“ In ta škoda, ki je tlitn V ^ li , človeku gotovo preseda poprej ali pozneje. S krivič- Stnet ' a ?om je ravno taka, kakor kedar komu kaj v oči pade. doj^j ’ hi pade človeku v oko, dela mu nadlego tako dolgo, iz Q er S ' J 0 ®i° ve k iz očesa ne spravi; ali pa, če si je človek d a Sa ne spravi, vname se oko v strašni bolečini in izteče, dobil Vet os ' e P'- Ra v no tako tudi vse, kar si ni pošteno pri— človeku na vesti leži. Denar ali kar si bodi drugega tak s °Hno £ a mora iz vesti, sicer ne da pokoja, ampak peče in skif v es kjJ , na za dnje, in duša mora iti tje, kjer se mora poplačati bo?,j a dolg do zadnjega beliča. Zakaj večne veljave je Hj e „ () P° s l«va, ktera veli: »Pusti in daj slehernemu, kar je P°sta V e 0 človek, kteri koli si, zavoljo tebe Bog te de. “ e ga n , zaver £el ne bo, tudi ne bo v ozir te zapovedi nobe- in p 0 . a I sa, 'ja dal zavoljo tebe. Ti se moraš po njem "avnati rav nala Je?0v ' postavi, Bog in njegova postava se po tebi no hota! Amen. - 792 - LXXIII. Keršanski nauk. Od odertije. — Kaj je odertija? — odertija velik greh? 1. Zraven ropa in prepovedana tudi goljufija tatvine je v sedmi zapovedi b 0 ^ 1 Goljufije se krivega stori, kdm s i vuuuu vuui g vij uuj u • uuj w ui i i / jg • premajhno mero ali tehtnico prodaja, ali s prevelikima »up^ — kdor s ponarejenim denarjem plačuje; — kdor ve 1 slabo ali sprideno blago za dobro prodaja; — kdor slabo ali za svoje delo preveliko plačilo tirja; — kdor mejnih P ^ stavlja;— kdor pisma prenareja, nepotrebne ali krivične pričenja, sodnike podkupuje i. t. d. Obširniše razlaganje v tega ste slišali v zadnjem keršanskem nauku. i (y£|J)]fl 2. Stopimo pa spet za stopinjo naprej v razu o 1 sedme zapovedi božje. ^ Bližnjemu se na premoženju in na pravicah škoda na dalje IV. z o d e r t i j o. ... . _ J ”' ~~ ločinami odertije najostudniše sosebno dve ločini ali dve nr6 * Z odertijo v sploh se pregreši tisti človek, ki qeI tii erč t VVltJU M* a v MVt *1JV It v j VI/VMUIIIWV UVI^VVUV U I V »V —' , • ki reveže in siromake naj hujši stiskate. Te dve ver A. Odertija pri posojevanju denarja, in B. Odertija pri kupčevanju z zernjem ali žitom ^ Moram vam od vsake posebej bolj na drobno k J vedati: - 793 — l, A. Pri posojevanju denarjev se dajo nekteri ljudje • preslepiti tako, da prevelike obresti ali interese ked ° 0C * P os °j ene S a denarja, ali pa da obresti jemljejo takrat, ar ^ jih jemati ne smeli. — Obresti so dobiček od posoje- a j^ a denarja, ki ga človek dobiva od dolžnika ali v denarjih solf 3 V k a * {em drugem blagu še čez to, kar mu je bil po¬ lj, 1 ' Obresti tedaj obstojijo v tem, da posojevavec več prejme 0r J e posodil, dolžnik pa več nazaj da, kakor je prejel. Al Da 1 je vselej pripuščeno obresti jemali? p. m vselej pripuščeno obresti jemati, nas uči sveto jj ere ° v mnogih izrekih. V II. Mozesovih bukvah (22, 25.) kak' ° 1 ”^° denarjev posodiš komu zmed mojega ljudstva, v ec ' emU u b°gemu, ki pri tebi prebiva, ne goni ga kakor tirja— 35 J o n ° len £ a z obrestmi." V III. Mozesovih bukvah (25, in ' ^ g°vort Gospod Bog: „Ako tvoj brat oboža in opeša, 116 ie r ° r P°P olni b a m tujca sprejmeš, in on s teboj živi, •J® °^ rest i °d njega, ali več kakor si mu dal. Boj se trm ttg' ^. a ’ ^ a more tvoj brat pri tebi živeti. Svojih denarjev tijer ra e da J a j na obresti, in pridelkov čez mero ne terjaj od (^3 lQ^ aZ Sem Gospod, vaš Bog." In v V. Mozesovih bukvah d e ’ 20.) veli: „Ne posojuj na obresti svojemu bratu ne (p r j ne pridelkov in ne kake druge reči, ampak tujemu, S Vo j 1 erem posojena reč ni bila zavarovana s posestvom), da te ma bratu pa posodi brez obresti to, česar potrebuje; deželj b ?? 0s!ovi Gospod, tvoj Bog, v vsem tvojem djanju v Pravi’ k ' grea van i° v P osest -" In kralj David vprašuje, in ko p 0 '.. »Gospod! kdo bo prebival v tvojem šotoru, ali kdo odgo V m, Vo1 ” a tv °j‘ sveli g° ri in na 10 vpraševanje si sam ^vičntfa pravi med drugim : „Kdor hodi brez madeža in daril Zo ° e ^ a,,, bdor svojega ne daje na obresti, in ne jemlje De!« fp P ep nedolžnega; kdor tako dela, ne omahne vekomej ^ s ' 14, l ^5 v V Jlcd t j,. u ^ naI . ie m duhu govorijo tudi sveti cerkveni učeniki, jdla, sipo/- 1 -* prav ’ SV- Bazilij : „0 lakomnik! dolžnost ti je aa ti. -pj Scin ® nadložnega človeka preložiti, polajšati, pomanj- pa J° še clo množiš, ker od osiromaščenega človeka - 794 dobiček jemlješ, ravno kakor bi zdravnik bolniku, h ktere^ 11 pride, še ostale moči jemal, namesto da bi mu do zdra v J a pomagal/ 4 In sveti Avguštin vprašuje : „Ali je mar bolj n ® usmiljen ta, ki bogatinu kaj odtegne, kakor pa ta, ki reve* z odertijo vgonobf?" Iz vseh teh izrekov je zadosti razvid 0 ®’ da bi obresti jemati ne smel, kdor bi svoj denar, namesto bi mu doma mertev ležal, siromaku v sili, v nesreči in nadlog posodil za kak čas, da bi si iz nadloge pomagal. Od t aK siromakov obresti tirjati bi bilo, kakor smo ravno kar slis a ’ zoper božjo zapoved; bilo bi pa tudi zoper keršansko ljubezen, ker Jezus pravi: „Kakor hočete, da vam ljudje storijo, raV . tako tudi vi njim storite ... In če tistim dobro storite, k vam dobro storijo, kakošno zasluženje imate? To namreč grešniki delajo. In če lem posojujele, od kterib upate ° aj dobiti, kakošno zasluženje imate? Zakaj tudi grešniki gre snl . , posojujejo, da enako prejemajo. Ampak ljubite svoje neprijn ’ dobro storite in posodite, da si nič od tega ne upate; m plačilo bo veliko, in bote otroci Najvišega; zakaj on j® brotljiv nehvaležnim in hudobnim." (Luk. 6, 31 — 35.) Ker 3 ®,®, ska ljubezen se veseli, kedar je siromaku pomagala v ve sili, in ne tirja lega, kar siromak ne more plačati. .j 0 Včasih vtegnejo pa vendar le okoljščine take biti, P r< . cerkveni učeniki, da je človeku obresti jemati potrebno P ^ puščeno, v kakoršnih okoljščinah deželska oblast obresti in tudi božja zapoved ni zoper nje. Vsak namreč je Siti® Take okoljš CII,e do- dobička iskati z zaupanim talentom, in nobeden g a ne zakopati, kakor ga je zakopal leni hlapec, bi bile : a) če bi kdo posodil denar bližnjemu, kteri ž bičke dela, spodobi se, da tudi njemu, ki posodi, od 0 da toliko, kolikor mu gre po postavah. ,| b) Če bi komu denar, ko bi ga doma imel, v P® in v korist, ter bi ga bil obernil v kupčijo, ali bi o' jt.d. kaj zidal, ali si kupil kako hišo, kak vert ali kaj zemlj |S ® a |i0 V takem primerleju je človeku pripuščeno obresti vz ’ eg [j, drugim kaj posodi, ker bi mu bili denarji tudi dobiče P a ko bi jih bil v rokah imel. — 795 - c) če bi zavoljo tega, da je komu svoje denarje po- Sotl >l, sam v škodo prišel, kar bi se zgodilo ne bilo, ko bi bil de nar doma imel. Vtegnilo bi se namreč zgoditi, da bi ga za- kaka neprevidena nesreča, iz ktere bi si brez denarja Pomagati ne mogel $ kakoršna nesreča bi — postavim — bila, 0 hi mu po kaki kužni bolezni živina počepala, in 1 P r j ® v °jem kmetovanju imel veliko škodo, ko bi si ne mogel eiz opiti druge delavne živine. Ali ko bi nenadama prišla a?a atija ali kako odrajtvilo, kterega bi brez denarja, ki ga je 0 'ižnjemu posodil, plačati ne mogel, in bi zavoljo tega, ker P re cej ne plača, tem veče stroške imel. • d) če bi bil denar posodil v cesarsko denarnico ali pa ko h - ^ ni ^ emu na ve ® tako da hi denarja iztirjati ne mogel, 1 ga sam potreboval v kaki potrebi. v*eti ,^ ine * ^ posojevavec od posojenega denarja kaj obresti P°nudi| U 1 ta ^ r . at ’ hedar bi mu dolžnik sam iz hvaležnosti kaj j ker si je bil tudi on opomogel s posojenim denarjem. Ijndip,P a sme j° na obresti posojevati nepremožni geJ e ’ kteri sicer nekoliko krajcarjev imajo, dru- ® P re moženja pa nimajo? ri! 'vs| i • ° Z ’ r °dgovora na to vprašanje so si keršanski učeniki j ) 0 Plz,le misli. Eni terdijo, da tako ravnanje pregrešno biti Postav 10 ’ 8 k° Se ve ® e °h res t' ne iščejo, kakor jih cesarska |j 0 dj e V V dovo 'b ' n sicer zato ne, ker bi prekmalo ubožali taki tlačni k ' nin,a j° drugega kakor nekaj denarjev, ako bi precej de nm .j. li ’ SV0 J mali kapital ali znesek. Na dalje, pravijo, če hi 0(1 J ' d °hiček donašajo unemu, ki si jih je izposodil, zakaj je dem ^ 8 r J^. od sto; toda zraven tega dolžnika zavežejo, da jim mora • samotež ali pa z živino delati še toliko in toliko dni P oV ®j t j kar zastonj in brez vsega plačila, ali pa jim kaj drugega s ali kaj drugega dali zraven postavnih obresti, tako da n dolžnik postane res pravi tlačdn ali pravi suženj svojegaJ, kakor da bi življenje zgubil; ravno tako potrebni bliženj, Se v sili znajde, in v<5, da drugači usmiljenja ne najde, sj | rs jkt ep ikrat tudi velike obresti obljubi: toda ravno njegova 1^1 ai ‘me! 0 pravico in usmiljenje obudili. Ako namreč Bog, {0r smo slišali že poprej, do prepoveduje obresti jemati od v nega bližnjega, (III. Moz. 25, 38.) kolikanj bolj bo še le e P°vedoval prevelike obresti jemati. p r j ^ ru gi se izgovarja, rekoč: „Zakaj bi neki ne bilo Mer ^ 6n0 °^ resl i jemati od vsakega brez razločka, p P j ema koli kaj posodim? Saj tudi cesarska postava bol^1* S11 j emal * J>b od vsakega, ker še clo določi, po ‘iKo od 1 ’ sto da se sme jemati na leto! obp ^ a . ta vgovor odgovorim; Cesarska postava ne zapoveduje Bo& S ^' j 6018 ! 1 ) ampak le meje postavlja odertnikom, kteri §C1 y na marajo če bi tudi kližnj ” 16 ne porajlajo, in ne naj 0 j^ a Popolnoma slekli. Deželska postava ne veli, da jeiu a[ j r ^ st ’ jemljemo, ampak le ukazuje, da ne smemo več 'Woi„i ha kor po pet od slo na leto. Akoravno namreč niti dežeisk' VUK0 . r po P el pet 0( j' nit > božja postava ne pripuščate več jemati kakor po ljudi i.? to . na leto, vendar se le sem ter tje nahaja več takih ^jjejo, od sto na leto, » kteri po šest, sedem, osem ali še več od sto na leto r . a . Slišal sem še clo od takih, kteri od vsakega goldi- od i em li e jo en groš na mesec, kar bi znašalo po šestdeset. st0 na l el o. •taria ))6( »da ^ i e P a taka 44 , bi mi utegnil kdo v besedo seči, n e sm .bresti od vsakega sploh jemati ^° S °dim*[«’ ra j^* nikomur nič več ne d' na Pos° 0 V r im : rečem 5 da je dolžnost, posoditi vsakemu, ^“es °. P I>0S| ’> ker je med tistimi, ki na posodo prosijo, e ‘ko goljufov, kteri nikoli verniti ne mislijo, — 798 — veliko pijancev, zapravljivcev, igravcev, lenuhov in nem 3rne žev, kteri vse, kar na posodo dobijo, zapravijo, in s J® zmerom globokeje v dolgove lezejo, — in veliko ludi tali . ’ kteri potlej nič drugači dolga plačati nočejo, kakor če J gosposka v to primora, če takim, kteri to, kar na p oS °^ 0 sprosijo, ne obračajo v svoj prid, ampak le v svojo škodo, stor^ roti) posojuješ, nimaš nobenega greha, ampak še le prav Takim posojevati bi bilo še clo keršanski ljubezni naSp ker bi se jim s posojevanjem še le v greh pomagalo, P r | |U " e nost k goljufiji in zapravljivosti dajala. Tak posojevavec » pa tudi nad svojo družinjo pregrešil, kteri je dolžen kaj P hraniti; in če bi pa nobenega svojega ne imel, najrajši re ^ 0 žem pomaga, kakor bi zapravljivcem zapravljati dajal, ker dobro delo revežem storjeno bo Jezus plačal. Nasproti pa glej, da, kedar zamoreš, posojuješ takim, k 1 ^ so pošteni in pravični, in res v svoj prid obračajo to, * vt . jim posodi; zakaj takim posojevati nam veleva keršansl' 3 bežen, ktera zapoveduje, rekoč: „Ljubi svojega bližnjeg 3 kor samega sebe.“ Ko bi ti v tako potrebo prišel, d 3 ^ pn zdaj, ko imaš kaj odrajtati in plačati, zmanjka denarja ^ kake druge reči, ktere potrebuješ, — kaj si boš želel v ^ stiskah in takih okoljščinah? Kaj ne, da drugega ne ka ^ da bi ti kdo posodil za en čas, česar potrebuješ ? ti želiš, da bi drugi tebi storili, kedar si v potrebi, to drugim stori, kedar se znajdejo v enakih potrebah. \ ‘ ju smo eden drugega potrebni, in eden drugega potrebuj ^ ^ kdor potrebnemu pomaga iz dobrega serca, dopade c ’ si pri njem plačilo nabira v nebesih. Nekeršansk 0 ^tj, oko pustiš svoj denar mertev in brez prida v škrinp ^ ^ in se ne usmiliš poštenega pa potrebnega bližnjega, ^ jn posodo prosi in ti obeta, ob odločenem času vse .?°^j D1 aš nad čegar resnicoljubnostjo in poštenostjo dvomiti ta l»o benega pravičnega vzroka. Pobožni Tobija v stari zave delal, ampak je revnemu Gabelu posodil veliko den< Naj zdaj v misel vzamem memogredč še nekter® P ljudi, ki jih prištevamo tudi odertnikora. Ti so t — 799 — a) tisti stiskavci ubogih, ki denar, ter zlato in Srebro prodajajo kakor kako drugo blago, z zvijačami ' n goljufijami njegovo ceno nezmerno kviško gonijo, in s tem sosebno revežem in siromakom strašno škodo delajo. Stiašna s °dba čaka takih ljudi. Njim sosebno veljajo besede sv. Ja¬ koba (5, 1—3.), ki pravi: »Glejte zdaj, bogatinci! jokajte in bdite zavoljo svojih nadlog, ki bodo nad vas prišle. Vaše bo¬ gastvo je strohnelo; vaše oblačila so od molov snedene. Vaše fclato in srebro je zarijovelo. in njuna rija bo v pričevanje z oper Yas, in bo požerla vaše meso kakor ogenj. Nabrali ste Sl zaklad jeze za poslednji dan.“ b) Med odertnike štejemo tudi še vse tiste, ki si 'judsko potrebo in silo ali pa nevednost obračajo v svoj lastni prid. Redarje, postavim, kdo prisiljen za- v °lj° revščine ali pomanjkanja ali kake posebne stis e, u je nan j prišla, prodali kako dragoceno reč, in ga kupovavec pri¬ čka, da mu jo veliko pod ceno proda; ali če kdo kako rec J**avi, da denar dobi zanjo, in mu uni veliko manj nanjo da, kakor je vredno, pri tem pa dobro previdi, da je um ne bo J n °g©l nikdar več ne rešiti in nazaj dobiti; ali če kdo v sili f ak o drago reč v prodaj ponuja, in njene prave cene ne pozna, Sovavec pa jo pozna, pa vendar veliko manj zanjo ponuja, ^ je vredna: je tak kupovavec ali posojevavec tudi odert.je kriv - Od takih ljudi neki učen mož tako-le govori: »Le brez- * staa skoparijo in judovska dobičkaželjnost vlegne človek. Popravili v to, da bližnjega med tem, ko mu z eno roj iz J adl °ge pomaga, z drugo roko še v večo nadlogo potisne, da avn o tako kakor kerviželjni pajek bučelico, ktera je v n I gvo ^ rez ° zašla, svojega nadležnega brata, ki so k njemu zateče, Sv °jo talinsko mrežo zaprede in izčimža. . ,.B. Oderlija drage versle je odertija pri kepcevaeju ‘"»■o ali aernjem. 800 - » slvotn rajši vsega znebijo, kakor pa da bi za lakoto pomerli; " f kleri tako dolgo svoje zernje hranijo, da draginje pričaN 0 ’ in ga še le ob času draginje v prodaj postavljajo, kedar vio'^ siromake silo terpeli. Taki ljudje imajo hudobno serce, n f usmiljeno serce, serce brez vse ljubezni do bližnjega. veljajo besede, ki jih beremo v svetem pismu, ki P 1 ' 3 '^ Kdor žito (ali zernje) skriva, bo preklinjevan med lj u blagoslov pa bo nad. glavo prodajavcev.* (P rC k 11, 26.) 3. Zdaj smo prišli do vpraševanja: Ali je odertija velik greh? To se ve, da je odertija velik greh. Da je odertij 3 r ^ ; velik greh, nam spričuje: a) sveto pismo; nam sprieuj b) sveti cerkveni učeniki; in nam spričujejo: c) k 02 ktere lakomnike zadevajo ali poprej ali pozneje. a) V svetem pismu beremo te-le Strašne Dt .| 0 „Kteri na obresti posojuje, in več jemlje (namreč čez p oS ^ še kaj poverhu); bo mar tak živel? Ne bo živel, ker J e j njim*, i jJflU te gnjusobe storil, bo gotovo umeri, in njegova kerv ( ^ to je: sam bo svoje smerti kriv in bo 7>avc ^ [ ' er0 k'- 1 pogubljen. (Eceh. 18, 13.) Na dalje beremo pri r ' jjrat 0 Amozu (8, 4 — 7.): ^Poslušajte to, ki tarete uboge, in J g , potrebne po deželi, rekoč: Kdaj bo mlaj pretekel, 1 ^ dajamo blago, in sabota, da odpremo žitnice? da mero samo in sikel zvišamo, in goljufno tehtnico podtikam® v last dobimo potrebne za denar, uboge pa za čevlje, pleve prodajamo (namesto dobrega zernja)? Prisegel je^ n jjli zoper Jakobovo prevzetnost; nikdar ne bom pozabil vS j ir jyic° del.* In sv. Pavl piše Korinčanom (I. 6, 8. 9.): »Vi n0 delate in škodo; in to bratom! Ali ne veste, da ^ rlV1 0{ j e rtnik bodo božjega kraljestva v posest dobili?* Ali pa ni ar ^ v ni krivičnik? Kdo bi se po pravici podslopil to pis^ 0 zavetje jemati odertnika? Pregreha tedaj, od ktere sv ve č0° tako ojstre besede govori, in kteri pregrehi p rls ^ ve |ik 3 pogubljenje, ne more biti majhen greh, ampak je g ot ° pregreha 1 - 801 0( j b) Ravno tako ojstro govorijo sveti cerkveni učeniki dob' 6 P re £ re h e ’ in s lem spričujejo, da je odertija velika hu- J a pred božjim obličjem. Sv. Bernardin pravi: „0dertija jo ode • n ' ra ^’ za kaj vsa k dan, vsa k° uro 111 vsa k trenutlej Q b^ rta ‘* iove obresti glodajo premoženje ubogih . . . Odertnik je po b '| m orivec, zakaj on ubogim jemlje obleko, hišo, njive, živi' • ^ * n PU a čo in vso hrano; jemlje jim po tem takem do^r. 1 " sv * Krizostom govori: „Odertnikov denar je po- p r jj en kačjemu piku (ujedleju). Kogar kača piči, pade v neko iisli ^ S P an J e ’ * n omerje v tej prijetni dremoti. Enako je tudi v es ’] 1 J e od odertnika kaj na posodo vzel, nekoliko časa se k ’.. ravno kakor taki, ki je kako dobroto prejel. Kakor pa tujjj ‘ c j‘ s ^ ru P razleze po vseh udih in jih shabi, ravno tako se ip ( 'erlija razleze po vsem njegovem blagu in premoženju, d a ^ v dolg spremeni ... O lakomnik! prejel si denar zalo, T 0( j a revez em pomagal, nikar pa, da bi po revežih obogatel. b°jj - krinko (ali pod zavetjem) skazovane pomoči le še še p r ; ? ? °. mn °žiš, in ljudoljubnost prodajaš za denar. “ K temu °^ n jen - a: »Odertnike bo na unem svetu vergel Bog v tiesi er ■l eze, '°> *n njihove duše bodo razjedane od groznih v elj k bolečin.“ Te besede očitno kažejo, da je odertija greh. <0 tudi ^ az n i, ki odertnika zadevajo poprej ali pozneje, Popr e j 111 Plujejo, da je odertija velik greh. Že sem vam °dertpi k ° Ve ^ a *’ ^ a svel ° P ism0 z ve čnim pogubljenjem žuga 8ub|j en j e °®' kaj hočemo še hujšega, kakor je večno po- ktera | Q , y e čno pogubljenje je najhujša, najstrašnejša kazen, Vendar naj pa v misel y e ne ktere časne kazni, ki zadevajo odertnike le rade svetu, ir ne po dnevu; ^toenl 6 ' k °*' zamore človeka zadeti. 1)6 d a ne svetu, i n te so : vedni nepokoj, ki oderlniku miru 0< Wuh šo* 30 no6i ’ ne P° dnevu; revno življenje,'ker lakotni ^'čevaJ ?*° same mu sebi potrebnega živeža ne privošči; SL* >*> ■■■•■ ' ' ^9 V1U ker odertniku nobeden ni prav prijazen, in g°db a nn' Jeg ° Vi doma či ljudje iz serca ne ljubijo. Naslednja a SVe tu: V, arn P°priča, da je odertnik res nesrečna stvar \ Itali jansk e ekl m ® stn i ari J e svoje dni živel v mestu Anmino 6tltla r p a . am - Ni imel ravno posebno velikega premoženja, Vel ‘k del tega svojega premoženja razposodil na ' 51 — 802 krivične obresti, in je s tem marsiktero vidovo pripra vse, kar je imela, in je marsikterega siromaka popolnom" vil ob ~--— r - r - . nič djal, kedar sta ta v svoji stiski in una v svoji nadlog 1 r njem iskala denarja na posodo. Bil je tako zvit in P re ^ rl fjj da je prevaril in osleparil skorej slehernega, ki se je l e * ž njim spustil v kako kupčijo. Ker pa lakomniku in °d erln ^{j nikoli ni zadosti, gledal je še po drugem potu na-se sp ra kervave žule revežev in si ž njimi namnožiti svoje premo'se J Nakupil je skrivši veliko zernja, ker je naprej videl, tla vle ® j e zavoljo slabe letinje postati dragina ali še clo lakota. In 1 ^ ^ V kratkem pri zernju cena tako močno poskočila, da s® velika mera (škaf ali čuber, ki mu Nemci Scheffel p raV p a prodajala po kakih sedemdeset goldinarjev našega denarja. ^ je cena tako močno zrastla, bil je med drugim kriv brezdušni odertnik, ki je pred dragino nakupil tako v ^ zalogo zernja, potem pa sklenil, zernja ne poprej v prodaj dokler bi se mu cena ne povzdignila še za kakih dvajse ^ dinarjev višeje. Stiska v mestu je zmerom veča, lakota rom hujša. Ljudstvo šiloma pritiska na odertnika, da bi v prodaj postavil. Odertnik pa se izgovarja s lem ' n a ima, in di spravil nadležne ljudi, ki so z lepo in z gerdo vanj - 0 , m laže in taji, da toliko zernja ima, in da bi si > z %!■ ■ tiščal' i» - j *, zernja iskali, umakne se iz mesta na eno svoj ,D . t žele'; dokler bi cena zernja ne narastla tako visoko, kakor si J ^ a2 gti Odertnik nikomur dobrega ne stori in noče bližnjemu 0 pomoči. Bog pa mu nastelje ternja na pot, da mu J je bogastvo težo nareja in britkost. Tudi omenjeni oc * er g ke rbi' to skusil prav močno. Začele so ga nadleževati vedne Vsak najmanjši šum ga je prestrašil in ob spanje S P te jšib noči, clo senco na steni je za lata imel, in do na J, ne ljudi ni več zaupanja imel. Ne tekne mu ne jed no P l^oj 11 - — -v vednem n e P akota kar prileže se mu ne spanje ne razveseljevanje i mu plava serce. Dolgo že je bil na svoji grajščim, s ^ odjenja. Dva lergovca sta v mestu Apulija na nakupila veliko zernja, in ga polno ladijo pripeljal 1 ^ gpej Cena je mahoma padla in stiska odjenjala. Ljudje . jjeij zamogli kruha kupiti, in se svojega navadnega dela ^ l tem, ko se je odertnik na svoji grajščini mudil, ter c — 803 — da () 0 krat Zern i e prišlo do liste cene, ki si jo je želel, je na en- ,ar nan° Je ^ a * ^ ln st °k me ^ IH 1 ®'* Ko nobenega javkanja in DjegJ 8 ne čuje več, stopi nekega dne med ljudi, ki so memo ' cen^f 3 dvor ‘šča lz mesta šli na svoj dom, ter jih vprašuje, ŽVe > da Zern J u n ' padla. Pa — oj strah in groza zanj, ko desetih ? ena n ’ * e samo enma i° odjenjala, ampak se od sedem- {{ e C p °. na se( i e,n goldinarjev znižala za veliko mero ali za p epv J e P a vedno višeje cene pričakoval, nikar pa nižeje, y i(ii |j u jf a , n '^ a ^ or n ' verjel tem besedam. Ko pa dan na dan t . — - J-- - - ** w f" --- ^ ’ Kl se z zernjcm iz mesta vračujejo, in mu nobeden •on ne P°ve, razun da se po sedem goldinarjev škaf lahko fe a J a dobi, moral je na zadnje vendar le verjeti, da je J °sti d? 7 •••VI Ki JV »I« UUUI1JV T VIJUUl IV TVlJVVIj UU JV/ Z(]j[i • s la ko z lahko postalo. Zdaj pa mu vpade yes pogum, Vj 0 J G Ves °k u pen: „Gorje mi, po sedem goldinarjev mera! tlf\w nn ft*J. ... -- — v Ijjj • s/ 7 1 o J "°Hav]j a ’.P° sedem goldinarjev mera!“ Te besede v enomer lt '°čnn 5 ln n 'kče ga ne more na druge misli pripraviti. Tako » . . - Se e «tii ., O ” w “*vi v vi iu^v muli piipidVltl. 1 CU\U 0 jeda, da na zadnje v lerdo zboli. Pa tudi v svoji ^o Ve n ' C drugega ne govori, in clo ob smertni uri so bile e fa |« P° s lednje besede : „Gorje mi, po sedem goldinarjev 4 p u^Ujle 0 §' e jte, kako strašna reč je skoparija in odertija. , (l J °t rok ® e Jpl Skop človek nima keršanske ljubezni, tedaj «a' ' 5 nj e b °^' ni ’ ne P osnema svojega nebeškega Očeta; torej „N- U P r ‘ti ne more. Serce, ktero je tako silno nave- č a ^ko v aSn | ) re či, nima umov za nebeške darf, in ga tudi iig ” e gfi Vesp 6 ae veseIl \ ker v nebesih časnega blaga in tr^el. Tak skop človek bi clo v nebesih nebes a Hi, ,j a e I\ se teda j la k človek sam zaverže in pogubf, clo 1 ga Bog zavergel in pogubil. Amen, 51 * — 804 — t LXXIV. Keršanski nauk. nJ‘ Od drugega krivičnega poškodoV® j na premoženju in pravicah. — Od izvira krivičnost? na Dl' 1. Bližnjemu se škoda dela na premoženju in r govih pravicah z ropom, — s tatvino, — z g 0, J u J ’j z odertijo. Odertije se krivega stori sosebno tisti, k . oVI posojevanju denarja prevelike, zoperstavne obresti ]l ° ali pri kupčiji prevelikih dobičkov išče in si tuj 0 n v svoj prid obrača, — na dalje tisti, kdor žito ali j r - 7 -— —j -j q: ljudem neobhodno potrebno blago skupuje, da bi mu c in si tako tujo potrebo v svoj prid obernil. 2. Bližnjemu se pa na premoženju in na nj e £° vicah škoda dela tudi še ib P ; ii* p o š t c a n J e ^ z°P er Y. s kterim koli drugačnim vanjem, to je: krivičnim poškdov takim poškodovanjem, ktero je praViC °- eB ,ož^ Tako krivično poškodovanje ljudskega P r ljudskih pravic je: jjje' a) če kdo pohabi ljudske P 0 ^ ? d r e v 0 'I orodje, vertove, vinograde, njive, travm ’^e ^1 To bi se zgodilo, ko bi kdo kamnje lučal v 'J 0 \e^ A ° ’ kako oro¥j r ^ ko bi bližnjemu vrata razlolkel, mu kaKo v " ye e t»h travo pocokljal, sadike iz zemlje popukal, mu p °^ r og °^yjli 0 tersje polomil, drevje obrobil, ter skorjo ° a . 0 živino vodil čez njive in travnike, kjer p°* a Jo ali itif bej ir a ( ij» Poš Sfe: Pfei % % V [" i % % V V *a — 805 — preff 0 -^. ® ko( *° spustil i. t. d. Take poškodovanja so tem iiug r f Sni 'še, tem hudobniši namen ko pri tem poškodovavec ’ 111 tem veča škoda ko se je pri tem bližnjemu zgodila. ^‘vično poškodovanje ljudskega premoženja je: lem če kdo ljudsko živino pretepa, rani ali ubije. 2a ne Se . P re grešijo marsikleri hlapci in marsiktere dekle, ki jo ne ar l a J° živino, ktera jim je v oskerbovanje izročena, ali a|j j . Sm , l U etl ° pretepavajo, ter ne marajo, če jo prav ranijo ider 0 2 rav . e uc ^ e P otre j°) al* j° preobkladajo ali pri delu čez ^odr 1 ^ 0 - ~ V tem se pregrešijo tudi sosedje, ki kako 8 str,) ^ IV ° sose ^ ovo žival, ter kokoš, psa, mačko umorijo ali 8e j, a l‘ kolom, ali kamnjem, ali kako drugači.—V tem sla vim^ re ^° P ast,r j | ? ki čedo vodijo na nezdrave pašnike, po- ^odujje m I a do deteljo, ali če čede ne varujejo, da se kaj ne Krivično poškodovanje tujega premoženja je; •Mo Jj ce kdo svojega dela prav ne opravlja, ter Ho, d P°P° ln oma opusti, ali pa ga slabo in nemarno opravlja, ftrejjjo 8 ! z . te g a bližnjega kaka škoda doleti. V tem se pre- Pr6| tl0ž ki so že po svojem stanu zavezani oskerbovati °ske r [) e .fJ e bližnjega, postavim: varhi maloletnih otrok ali jerobi, Siin . b Zavetnik! rlavlrnrii in rlnicL — V tem so nreore— tisti, ne tist’ . ove ‘niKi, aavKarji in arugi. — v ieui se pregre- .4 n ’’ ^ so se po kaki pogodbi zavezali za kako delo, pa H Sem ZVer šijo po pogodbi, ali ga ne zveršijo o pravem času. J 11 dekle S ^ a . <3a j° umetniki, rokodelci, dninarji ali težaki, hlapci v Sa t) , ‘ . 80 nemarni in leni. Nemarni delavci in posli so jj ar jeve r *L- k ' 81 ’ t°ča pod streho. Njim veljajo besede Zveli— tio, Uači ’c< ' P rav i ; »Človekovi fnajhujši) sovražniki -so njegovi ' CMat. lo, 360 Krivičnn . ■ u Poškodovanje ljudskega premoženja je: < ;«t ) jo ce v kd ° , S| bteri s i ,! ev “ vi “u p nune. — * ««“ t' ,v 6* Vi, 'J u Zapravl janjJ t n’ ^ ° lrokom ’ in otroci, ki staršem škodo delajo m ' ,0 jo v ~ w z zapravljivostjo ali z igro svojo afsi kteri sln v rev fčino pahne. — V tem se pregrešijo - 806 - Pregrešijo se gospodarji ali očetje, ki s pijančev an J e a |j igranjem in drugimi razuzdanostmi zapravljajo premoženje? . vganjajo nerodnosti, zavoljo kterih morajo potlej pri g oS V : 0 kazen plačevati, s kakoršnim ravnanjem marsikterikrat s ^ družino v največo revščino pahnejo in na beraško P‘ spravijo. _ ^ Pregrešijo se pa tudi gospodinje ali žene, ki s sa ^ e pašnostjo ali nečimurno obleko tratijo svoje lastno prem 02 in premoženje svojega moža in svojih otrok. — Kar si e spodar in gospodinja pridobita s svojo družinjo, lastm 0 *^ obedveh, gospodarjeva in gospodinjina. Zatoraj pa tudi 2 dokler moža ima, nima vse in popolne oblasti do preno° Žena sicer ni dekla, ampak je tovaršica svojega moža, ven delat' dar pa podveržena možu, brez čegar dopuščenja ne sme ^ domačim premoženjem, kakor bi hotla in kar bi b° Po navadi imajo sicer žene svoje posebne prihodke, P° v dobivajo nekoliko denarja, da si kupujejo nektere manjs 0 , pri hiševanju. Toda če žena — namesto da bi hisn° moženje varovala — ga le razkopava, ali če možu si ^ denar jemlje, natihoma zernje prodaja, ter za nepotrebne?^ čimurne in pregrešne reči denar razdaja, ali pa če o ■ c j 0 ali družinji dopušča, da očetu škodo delajo, ali J 1111 ^ti, veleva, to ali uno reč vzeti in jo skrivajo v denar pregreši se žena zoper pravico, in prelomi s takim ravnanjem sedmo božjo zapoved. ef Da se tedaj nobena gospodinja ne bo P re ? re ^ 1 i ( jh ' n sedmo zapoved božjo, naj se ravna po naslednjih 11 vodilih: Pervič: Gospodinja, ki svoje lastno premoženje ^jla? ga je podedovala ali po kakem drugem poštenem P° ^ le in je popolnoma njena lastnina, storf ž njim, kar ^ ^lastj 0 ’ nič pregrešnega ne, ker to premoženje ni možu p ni možu podverženo. . ali c f. Drugič: Gospodinja, ako jej mož P r 'P u ^ e ’ ob^^i moža več nima, ali če je mož dalječ od doma, s premoženje tako, kakor ve, da je prav; sme prodati ali prikupiti, kar je hiši v prid in korist. sme tedaj tud' 807 - Tretjič: Gospodinja, ki ima neskerbnega ali zapravljivega jj. Za ’ za otroke in za delavce nima nobene skerbf, in mu k map » da bi davke odrajtoval, kar je za hišo potrebnega, P° v al, dolgove, ki jih je ali sam storil, ali pa s hišo vred v Vze ‘) plačeval, — se nič ne pregreši, ako z domačim pre- ( lr l ^ en J em otroke oblači, delavce odrajtuje, dolgove plačuje, in stori* 3 »* otre » me re ^ ^ u P u j e in oskerbljuje, ampak še clo prav j n ' Gospodar namreč, ki za take potrebne reči nima skerbi, Sy P.° ne marnem zapravi vse, kar v roke dobi, ni gospodar i] r P. ^ p užinji, ni oče svojim otrokom, ampak je svoje lastne po | -• tat ’ ^ er otem Ue in zapravlja to, kar bi jej moral rov Vo ^‘ in P° človeških postavah še le pridobivati, va- a 1 in ohraniti. ino v a ^ eter tič: Če ima pa gospodinja skerbnega in modrega činu ’ al ra( » daje denar za potrebne reči, nepotrebne in ne- preo-/'P, reč * P a P re poveduje, naj ga marljivo vboga, ker bi se resda, ko bi mu skrivaje kaj vzela. stvo ^ etlč: V sploh naj se gospodinje pri svojem gospodinj- č e t avn fJ° in obnašajo tako, kakor je navada v deželi, in tni ru j n ' Vse P° njihovi volji, naj poterpijo zavoljo domačega •nož’ {er ^ m ir boljši memo vsega posvetnega blaga in pre- pre«. ^ re S re šij° se tudi otroci, kleri po nepotrebnih ali celo žatj Pa esni h potih zapravljajo očetovsko premoženje, in tako hišo in p^ 0 ’ na «iesto da bi bili staršem pri gospodarstvu v pomoč s >ce Kri e ) iV 'čno poškodovanje ljudskega premoženja je: Ce kd( :r vk ;r “ u0 z ognjem neprevidno ravna, ali se £°Vetn premoženju, postavim: če se kaka Ičsa ali V ®* U) do z^ ji 0(i P erte puščajo, da živina brez zaderžka 11(5 °dpodi '-^ a ’ aIi ® e Kdo živino vidi v ljudski škodi, pa je d. Take reči se od brezvestnih in hudobnih »fon v časih v “ V...V I VVI UV VV*-- --- Se clo nalašč zgodijo, da le bliženj pri lem v škodo - 808 - in nesrečo pride, v čemur se razodeva prav hudobno, vošljivo serce. Krivično poškodovanje ljudskega premoženja je: f) če kdo rokodelcem, delavcem, hlapcem deklam, tergovcem in oštirjem z obrekovanjem ‘J odganja in jih ob kruh ali službo in zaslužek V pravi. — V ozir tega se največkrat pregrešijo vradniki, govci, oštirji, rokodelci, hlapci in dekle, ki eden drug ogovarjajo in obrekujejo, eden čez drugega laži spletajo, ^ si iščejo s tem pridobili ali višo in boljšo službo, boljši ^ žek, več prejemavcev in kupčevavcev; — pregrešijo $ e tudi prejemavci in kupovavci sami, ki ogovarjajo roko tergovce, oštirje, in s tem ljudi od njih odvračajo; — r tako tudi gospodarji in gospodinje, ki hlapce in dekle >' ^ šajo, ob poštenje in dobro ime spravljajo in s tem lu ^ službo in kruh pripravljajo; — enako tudi hlapci in deki , gospodarje razvpijejo, da po tem ne dobijo pridnih delavce • lj«^ h ica b P 0 " Krivično poškodovanje ljudskega premoženja in pravic je: g) če kdo bližnjega v starih pravi škoduje, s komur se včasih bližnjemu prav velika ^o naredi, ktera za vse naslednje čase terpf, in marši k' te ^ er i ali marsiktero posestvo popolnoma razdene; postavim- po ima staro pravico po nekdanji zdaj pozabljeni zav^_ ’ gVO je košenici ali po njivi sosedovi voziti svojo mervo a^ snopje; ko bi mu sosed branil, poškodoval bi g a - t j od nroiripull • _ ali L - n Ki linfol Ir Irolr cfn^fiflGC ^ ^ pravicah; — ali ko bi hotel kdo kak studenec sosedovega travnika in ga drugam oberniti, »o g 0 . vefl 1 spIki’S-,‘1 6 ' P ° S0Sed ° V “ ‘-vmku; _ - » ustavljal dati, tar ji* £ ker zn npl| IVR ! SC mars, kterikrat pri odškodovanju S° nega odšklf 6 deSet ' nske a,i dra ^ Pavice ni bilo ali vzdio-o |-V ..? van J a P a vse premajhno, če je tudi za - n tlaka, hi bik ! 6 P °, trcbno bilo > da se je odpravila deset m ’ bi, ° m °g |0 P**! tem vendar-le' odškodovanje ^ - 809 - v ||| P° pravici, kar se pa ni vselej zgodilo in povsod, in kri— 1 ^’ ktera se je v ozir tega marsikomu zgodila, je tem veča, ao škoda trajala za zmerom. •aiv‘ ^ ^jubi postošavci! v pervih časih keršanstva od ropa, Ine 5 goljufije, oderlije in drugega poškodovanja bližnjega na Kleli 0 ^ em premoženju in na njegovih pravicah ni bilo slišati Post rtstjani ^ dandanes pa so take krivice že prav navadne dar 8 6 i met ^ Doprinašajo jih revni in bogati. In ven- iz» 0 ^ e . re ^° kteri, kteri bi spoznal svojo krivico, in se ne kriv ! a t' s praznimi izgovori. Menite, kaj le, da se bodo nj 0 J n ! ki tu( k pred pravičnim Sodnikom lam v večnosti za- % !• iz & 0Var jati s takimi izgovori? Gotovo ne, zakaj lam ne Zat ^ no ^ ena krivica, in se sodi vse natanjko po pravici, govop^’ zastran tu J e B a klaga na božji sodbi težavnega od- ftes re6o I1T - e *' nC komo ’ * n ^ a nas krivično blago v večno pravici| P ri P rav ‘^ 0 ne ko, varujmo se krivice in deržimo se ^®rom t Ve,ika dandanes tož ka, da pravica in zvestoba ra^jrj" 1 ^ ^ udl za P u ® čate ? in da se krivica zmerom bolj J a med svetom. Treba je tedaj, da poprašamo: izjj kod izvirajo vse to krivice, in od kod se pc e ^ a , to Iik° poškodovanje bližnjega na njegovem °*enju j n na njegovih pravicah? krivičnost izvira: že 0( ^ ' z hudega nagnjenja, ktero marsikterega človeka liČQ 0 j® a( kk nog draži in naganja v tatvino, goljufijo in raz- ^rsikt' 0 -^ 0 P°®kodovanje tujega blaga. Brezskerbni starši sicer Pa jj m er '. at zapazijo pri svojih otrocih to hudo nagnjenje, S,ra kov a m mar ’ da ki ga vstavljali in zatirali s pametnim z otro r njen> ’ in tako s « *anAi. da to hudo nagnjenje raste D «/ wir 0c j - — tako se zgodi, da to hudo nagnjenje raste ><«; s , d » ki - se ne spremeni v strast, ktera jih goni d'* še er krivice > iz krivic pred sodbo, od ondot pa v ječo de kli Ca j e °. na vislice. Žalostnih zgledov ne manjka. Neka re ^ Njena 6 ^ ® esl ‘k letih zmaknila zdaj to zdaj uno ljudsko nia ti je to vedela, pa je le molčala ali se pa še - 810 - clo smejala, ter svojo tatinsko hčerko „pridno bučelico" novala. S tem je hudo nagnjenje pri hčerki zmerom zrastlo, in je tem veče tatvine doprinašala, tem veča k 0 tudne sama postala; zraven tega je zašla tudi še v druge os grehe, morala je po cele mesce, po cele leta v ječi p re * l, l hovati, in je na zadnje umerla za prav gerdo boleznijo v o nišnici. — Neki drugi je kot mali fantič ukradel včasih k® več® šivanko, ter jo nesel svojemu očetu, ki je bil krojač, P a ni nič rekel zavoljo toke tatvine; polagoma pa je sin še >■ krnice dopnnaial; je nazadnje ropar poslal? in jo v svoj«” ečn° bte- dva in dvajsetem letu na vislicah sklenil svoje nesr življenje. Po tem takem je neukroteno hudo nagnjenje? rega starši ne zavirajo in ne zatirajo, ampak mu marsikt® rl še clo pospeh dajejo, rodoviten studenec obilnih S1 krivic. ,, y b) Drugi studenec krivičnosti je slaba tovarsU zvezi z razuzdanim, sainopašnim življenjem. Po takih 1° šijah je zapeljanih mnogo mladih, lepo izrojenih ljudi, km poprej še na misel ni prišlo, da bi se bili dotaknili lH s ^ blaga. Slabe tovaršije namreč jih zapeljejo v igr°> pijančevanje in drugo enako razveseljevanje, ktero Jim pobira iz žepa, in jih potem premoti, pomagati s> s ^ blagom, kakor nam v ozir tega skušnje vsak dan sprm e c) Tretji studenec krivičnosti je nevošlji v0 ^ lakomnost. Mnogo je ljudi, ki niso zadovoljni s tem? ^ imajo in kar si pošteno pridobijo, in zavidljivo g'° J ju bližnjega, kteri ima veče premoženje memo njihov ®#.^g tedaj stegujejo svoje roke po tujem blagu, da bi .^r ubožnišega naredili, sebe pa bogatejše; in ker lakomno dosti nima in nevošljivost nikoli ni sila, jih žene v v® n e ' pregrehe in clo v vnebovpijoče krivice. Taka je ^ D zvestim aposteljnom Judežem. Nevošljivost in ^ e re$ 9 sperva zapelje v tatvino, da je za-se prideržal denar, la ]{0 bi bil moral med uboge razdeliti; na zadnje pa j e ^ ,IIS gV oj f £ fl daljoč, da je za revnih trideset srebernikov prodal c o Gospoda in Učenika, in potem v obupnosti samega se e - 811 - j ni |^ a so godi še zdaj marsiktereinu človeka, ki ga nevošljivost lakomnost dervi iz tatvine v tatvino, iz goljufije v goljufijo, 6 krivice v krivico. j Ceterti studenec mnogoterih in to clo velikih krivic la ž in hinavščina. „Kdor laže, ta krade", pravi pre- jj. vor. Neki učen mož pravi: „Iz navade legati do tatvine j 8 « Vec kakor le ena sama stopinja, in jaz še nisem nobenega a e t C9 ^ ter * az ' va J ene ? a človeka) poznal, od klerega bi se bla» 10 s ^ taza ^°> da J e tu ah' tam, tako ali tako tudi po tujem no f steg-nil svojo roko." V ozir tega ni treba dovaževali en ®ga zgleda, ker je takih zgledov dosti na vsakem kroju. s ,Najrodovitniši studenec obilnih in velikih krivic je l 5a | °° Pohlepnost po lepšem oblačilu in po boljši hrani, r ad° r , j° stan dopušča. Ljudje bi se le radi lepo oblačili, bi v ali- i 10 ' n P*!** ki radi sleherno razveseljevanje vži— kodk - l6r ^ a za vse *° s sv °j' m zaslužkom in s svojimi do- t er no shajajo, iščejo si pomagati s krivičnimi pripomočki, d° V0 |- at ^' n .° ‘ n goljufijo, ker jih volja ni, da bi z malim za- poh| e Jn ‘ aili in se toraj premagovali in zatajevali. Ta nesrečna v t P nost po strastnem življenju je že tisuče ljudi zapeljala V* 1 " 0 , goljufijo in druge krivice, kar nam obilno spričuje an J a skušnja. ali .^ e i te 5 iz tako kalnih, umazanih studencev izvira veče poškodovanje tujega premoženja. Kar pa iz tako Po stodencev izhaja, je gotovo gerdo že samo ob sebi. krivi 6 " 1 takem so ro P> tatvina, goljufija, odertija in druge take ger(j Ce r<3S £ er de > n ostudne pregrehe že zato, ker imajo tako So v Zace tek in se izhajajo iz tako gerdega studenca. In res <=: " ekd “j vsi pošteni ljudje vse te pregrehe imeli za s° ostudne in nagnusne reči, in keršanski poglavarji preg Pe h er ^ 0 Prepovedovali in ojstro strahovali, in so bile te V Sp j. e nekdaj me d kristjani res redke in nezaslišane reči. kil C2 e ,'■*» vam ponudim par zgledov. Kedar se je Sv °jim | u ®kerlandski kralj Edvin h keršanstvu spreobernil s n 'č več JUd f^ 0tn vred ’ ni kilo v njegovem kraljestvu nikjer ^Povedal S 0( ^ nobene tatvine. Kralj je bil med drugim ’ P ri vodnjakih ob velikih cestah napravili bakrene - 812 - (kufrene) posodice za vodo zajemati. To se je tudi res zgodil 0. In glej, zmed vseh teh tolikih posod vendar-le nikjer noben 0 ni ukradena bila. Vestseksski kralj Alfred Veliki je bil na nekem kraju 0 veliki cesti obesil drage zapestnice, in nihče si ni upal, da 01 jih bil vzel in odnesel; in če bi bil kak popotnik zgubil svoj 0 mošnjo, si je lakko svest bil, da jo bo čez mesec dni našel še ° a ravno tistem mestu, na kterem jo je zgubil. — Normandij s 1 vojvoda Robert se je leta 912. pokristjanil, in je tudi svoj 0 podložne pripravil v to, da so sprejeli sveto vero Jezusov 0, In glej, sveta vera se je o kratkem med njimi tako mo° n0 uterdila, in keršansko življenje se je tako lepo razcvete °> da je bila tatvina med njimi kar neznana in nezaslišana reC ’ in da si nihče ni upal, kako zgubljeno reč pobrati in si P rl . lastiti. Med drugim pripovedujejo, da je bil vojvoda sv J Zavratnik si iz za vrata odpel in ga obesil na vejo pod nul 1 nebom, in čez tri leta ga je našel še ravno tamkaj na ravu tistem drevesu. , . Poglejte, kako pošteni in pravicoljubni so bili nekdaj n J kristjani, in tako močno so se varovali krivičnega blag® O kako je pa v ozir te reči dandanašnji vse drugač 1 ve 1 je namreč kristjanov, kterim tatvina, goljufija in druge kriv niso nič več gerde in ostudne reči, in jih torej tudi res prinašajo, kedarkoli in kjerkoli zamorejo, da jim le g‘ oS P°, e č ni berž za petami. Takih ljudi nikar ne posnemajte, marV (e se skerbno varujte vsake, in tudi najmanjše krivice. Saj ve kaj pregovor pravi: „Z malim se pričenja, z velikim 50 ^ jenja.“ Lahko se človek krivico delati navadi, težko p a j vadi. Pripovedujejo, da so njega dni tata obesili in na jJjjc mertvega na vislicah popustili. Pripelje pa se mem ! ) . v |j e pj 0 se memo v> kmet, vidi tata na vislicah viseti, čuti, da je še tat v njem, in tedaj gre, ter odreže vervico, za ktero j® obešen, in naloži tata na voz, da bi spet k sebi prišel ^ zdramil iz smertne omotice. Tat se res kmalu spet . , i • i Upro J s° skoči z voza, ter se lepo zahvaljuje za dobroto, ktero e -kje da b° to(U bil kmet storil. Med tem pa vendar le opazuje, ^ kmet izpregel in napajal. In res se po tem skrivši za j a j, splazi, i n ko je kmet konje v hlev djal in se P r0 ® ” 813 — zmuzne se tat v hlev ter konje ukrade in odpelje. Toda 5 malu mu pridejo na sled, ga zasačijo, zgrabijo in drugič °oesijo in umorijo. Tat tatvine z lepo ne pusli. Nad tatom res polerduje resnica svetopisemskih besedi: „Kdor greh e * a j je suženj greha. 44 Pregreha ga zveže, ter mu uklene Prostost in voljo, da mora delati to, kar on zahteva, in v pla- Cl ‘° mu da — smert, zakaj „plačilo pregrehe je smert 44 . 5. Ljubi kristjan ! da tudi tebe taka nesreča ne zadene, Varu J se skerbno sleherne krivice, in se zvesto derži nasled¬ ek naukov: a ) Bodi zadovoljen s tim, kar ti Bog da in kar 1 sam s pridnostjo in delavnostjo pošteno in po Pravici pridobiš. — Soj nisi stvarjen le samo za ta S J et > in tudi ne boš dolgo na tem svetu ostal. Zadovoljnemu cveku ni treba velikih reči. Resnično bogat ni tisti, ki ima Jošti blaga in premoženja, ampak tisti, ki je zadovoljen s tim, a r ima. „Kdor pa hiti obogateti, ne bo nedolžen/ 4 (Pregov. z °’ „Kleri hočejo obogateti, padejo v skušnjavo in v adergo hudičevo, in v veliko nepridnih (neumnih) in škodlji- J" želj, ktere potopijo človeka v pogubljenje in končanje, orenina vsega hudega namreč je lakomnost; nekteri, ki so P° n jej hrepeneli, so zašli od vere, in se zapletli v velike na dloge. Ti pa, o človek! beži od tega, derži se pra- ! lce • • • Nič namreč nismo prinesli na ta svet; gotovo je, a tudi nič ne moremo odnesti . . . Velik dobiček pa je P° ožnost z zadovoljnostjo. 44 (I. Tim. 6, 6—11.) ^ b ) Iz serca privošči slehernemu, kar m u „ j 6 Bog d a 1. — Če je Bog komu drugemu več pre- i^zenja dal, | ia j (0r te L, ? j m a pa s tim tudi tem več skerbi, pet^i^ 3 * em težavniši odgovor na sodbi. Komur je Bog pa , , entov izročil, bo pet drugih od njega tirjal; ako je zaht le dva zau P al ? bo le še dva dru S a od tebe nifeap Va J;. f n če bi ti tudi kdo kako krivico storil, mu S °V ,£' v * ce s krivico ne povračuj, ampak „ako je tvoj z nik lačen, daj mu jesti, ako je žejen, daj mu piti. — 814 — Zakaj če to storiš, mu boš žerjavico na glavo nosil. daj se hudemu premagati, temveč premagaj hudo z dobri® 1 (Rimlj. 12, 20. 21.) c) Zastavljaj svoje zaupanje v Bog® ^ Dobrotljivi Oče nebeški dan na dan preživlja na miljone pl |C in rib in drugih žival, bo mar le na tebe pozabil, ko t e 1® vendar sam njegov Sin moliti učil : „Daj nam danes naS vsakdanji kruh?“ — človek, ki premalo zaupa v neskončno dobrotljivega in neskončno modrega Boga, bo kar lahko na to misel prišel, da bi po krivičnem potu preživil sebe in svoj 0 družinjo. d) Delaj pridno po svojem stanu in pokiicu, po svojih zmožnostih in močeh, in ti nikoli ne b° primanjkalo potrebnega, sosebno če se s pošteni®’ pobožnim djanjem in ravnanjem božjega blagoslov 3 vrednega storiš. ■— Lenoba, nečimurnost, mehkužnost in samopašnost je že marsikterega človeka pripravila v neznan® krivice. e) Pusti vsakteremu, kar je njegovega, daj 13 odrajtaj mu, kar mu gre, če te tudi težko stane, in val •[ se, da zavoljo kakega perišča zemlje ali zavoljo revnih p krajcarjev samega sebe ne ogoljufaš za lastno dušo in sv J lastno zveličanje. Amen. - 815 — LXXY. Keršanski nauk. N je v sedmi zapovedi božji zapovedanega? ^'žnost, bližnjemu pustiti, kar j e nj eg°N e & k Hu dati . 7 0 0 7 5 J 13 * 1 mu gre. — Dolžnost, dati bližnjemu to, Sm ° rau dolžni, na dalje to, kar nam je hraniti dal, in to, kar smo našli. ar ^ližni ^ se dmi zapovedi nam Bog prepoveduje, svojega iftožen^. a ^ ot ’ s * k°l' bodi poškodovati na njegovem pre- r°p 0m Ju a *‘ na njegovih pravicah, naj se že to zgodi ali z drug a -’ . ali latvino, ali goljufijo, ali odertijo, ali kterim koli g° Vor ii nitn Poškodovanjem, od kterega poškodovanja sem zadnjič kd 0 k ^ er Vam pravil, da se to poškodovanje godi s tim, če njiv e P ° la °* iMske pohištva, hleve, orodje, vertove, vinograde, rani ’ ,. lravni ke, drevesa, — če kdo ljudsko živino pretepa, h; " ii ^' — če kdo svojega dela prav ne opravlja; — ^kne- Z Za P rav ljivostjo ali z igro svojo družinjo v revščino fkodeic^ Ce z 0 g n J em neprevidno ravna; — če kdo ° Va njem tr, r ^^ avcem > poslom, tergovcem in oštirjem z obrc- ' ri Pravi;„ )udi odganja in jih s tim ob kruh in zaslužek ce kdo bližnjega v starih pravicah poškoduje. — ki , v k s J\ Vam Pravil, da krivičnost izvira iz hudega nagnjenja; laž i in r toyarši J5 — iz nevoščljivosti in lakomnosti; — v p0 slast llnaV ! čine; ~ iz pohlepnosti po nečimurnem oblačilu Vse » kan ” etn živ Uenju. S tem je bilo obdelano in obravnano 1 nam n J v sedmi zapovedi božji prepoveduje. ■i- 816 - 2. Zdaj bomo pa obravnovali vpraševanje : Kaj je v sedmi zapovedi božji zapovedano? V sedmi zapovedi božji nam Bog zapoveduje, vsak eDlU I. pustiti to, kar je njegovega, in mu II. dati to, kar mu gre. S peto zapovedjo nam varuje Bog naše življenje ^ zdravje; s šesto zapovedjo nam varuje našo vre ^ n °^ e „ii vrednos 1 veljavo, našo imenitnost in visokost, ktero imamo pred “ a drugimi stvarmi božjimi na zemlji; s sedmo zapoved) Bog namerja to, da bi nam obvaroval in ohranil nase V moženje. Ako bi nam namreč naše premoženje na v ° r ^ ne bilo, bi svet ne mogel obstati, ker bi zibnilo vse druz g življenje zmed ljudi in bi razpadla vsaka deržava. Zakaj bi ne hotel več za delo prijeti, nobeden bi ne hotel orati in obsejati, nobeden ne vinograda obdelavati, n ° u<; “j ne drevja saditi, ko bi mu na varnem ne bilo to, kar J® delal in pridelal, in bi mu drugi brez strahu in brez za v ojii* 1 smeli pobrati in odnesti to, kar si je sam pridobil Loov® d trudom in delom. Po tem takem nam tudi sedma P^o božja lepo spričuje, kako močno da nas Bog ljubi modro in previdno da za nas skerbi. Ravno zato $ pa tudi mi skerbni bili, da nam živ ostane v našem us 1 ’ 1 čut ali čutilo za pravico in pravičnost, ktero cU 1 ^ g t i > veleva, vsakemu pustiti, kar je njegovega, in kar mu gre ‘ j hn0 ra: To dvojno dolžnost vam bom zdaj bolj na dronu vsako posebej. 3. Perva teh dolžnost je : I. Dolžnost pustiti vsakemu? njegovega. - 817 — Hi K a j se pravi: Pustiti vsakemu, kar je Novega? vsakemu , kar je njegovega, se pravi : Na miru ^ne' P rem oženje bližnjega, in mu ga ne poškodovali od no— ( !jan' S l ran ' ’ se P™vi 5 pošteno in pravično ravnati v vsem in nehanju, in na vso moč delati za občji blagor. I* 0 詧 ° Z ' P le ^ a mora človeku veljati za pervo pravilo : „Kar Hoče'’ da dru ?' * e h' storijo, tudi ti drugim stori u , in : „Kar Tega’ dru ^ storijo , tudi ti drugim nikar ne stori . u Ulj j v °diia se je treba terdno deržati. Kdor se tega vodila g f g£il^ a Povila derži, se zoper sedmo zapoved božjo pre- Uii i)]^ n ° z ®kaj čutil bo, kako človeka boli, ako mu kdo ravn 0 *premoženju ali na pravicah kako škodo stori; pr etn ,. zat ° bo P a tudi on vsakteremu na miru pustil njegovo < l T: in mu bo iz serca privoščil, kar ima. V razjas- pn‘p ra .! e ^ a na j služijo naslednje prigodbe. Neki bogatin je da bi Vl - U ^°^° vidovo ob njeno edino posestvo, malo njivico, gopj j n *. ž n J° razširil svoj veri. Ko drugi dan po njivi ga pop r . hodi, pride uboga vidova z vrečo (žaklom), ter si ijr l^ 031 , s solznim očesom : „Dovolite mi, prosim vas, da v t 0 °čctove dedšiue vzamen toliko persll, kolikor jo pojde že g e eca - a Bogatin pravi : „To nespametno prošnjo vam bom napojp.^hšal ; le vzamlle si perstl.“ Vidova vrečo z zemljo Poia 0r ’ P° tem pa pravi: »Zdaj vas pa še prosim , da mi se ,j 0 ]^ e vrečo vzdigniti na ramo.“ Bogatin, dela ne vajen, ^kle ^ 0 ne vda - Vidova pa ne jenja prosili , in moledvati, Hgnitf bogatin ne usliši. Ko pa poskuša in poskuša, vrečo Nt e ^ 11 ’ P ravi ves spehan : „Ne morem jo vzdigniti, vreča je pa vidova povzdigne svoj glas, ter mu pravi: V Večno 3 ^ * e e( hna ta vreča pretežka, koliko težo vam bo tisuč Vi d(da ^ a še le cela njiva, na kleri je več perstf kakor ? a nji Vo ai ’h vreč. # Mož se prestraši pri teh besedah, in jej t ’ dasig 1537 ^ ’ bajti zbal se jo večnosti! — Turški car Ozman 3l$0 moč !1Vn ° Zmed neve rnikov, bil je vendar le pravicoljuben V ^ ar jetnp° ’i da mars *hteri kristijan ne tako. Ko leta 1755. pre bivai v Sl po & ori ' veliko poslopje , v kterem je navadno S ° Se hrand ' Vezir ’ ter P ervi kra, j ev služabnik, in v kterem kotj „ 16 st0 re pisma in obravnavale naj imenitniše der- * auk ' 52 — 818 - žavljanske opravila , so gledali, da bi bilo poslopje P 0S y V j a sicer spet na staro mesto, toda bolj varno pred ognjem- ^ namen sklenejo , precej velik prostor krog poslopja P ra ^ 0 pustiti; ravno zato pokupijo in podrejo veliko bližnjih h |S ' j so pa biše kupovali, bili so z tim zadovoljni skor vsi * lastniki, le samo ena stara ženica je rekla, da se nikako f , more pripraviti, da bi hišo prodala , kajti njeni starši, nj dedji in dedov dedji so v njej prebivali, in ni ga . kteri bi jej zamogel poplačati ceno in vrednost, ki J° ^ zanjo ima. In ne pripravi je na druge misli nobena p° n ne in nobeno žuganje ne. Cesarski služabniki in ve j e |jti. jezijo in togotijo nad njo , vendar si ne upajo jej silo ^ In car Ozman sam, ki to vidi, zapove da naj jej hiš° • P 0 j 3 in ko ga vprašujejo, zakaj se pri tej reči ni poslu* 1 * j„ cesarske veljave in oblasti, in zakaj ni hiše po sili vz e ^ z denarji plačal, je odgovoril : „To ni mogoče, in 10 ko ge sme zgoditi, zakaj njena lastina je.“ — Kmalu po tem> ^ y je bila na Švicarskem vpeljala zvezna vlada, s,a . S ° kantonu Švic sperla dva krnela zavoljo nekega travnik^ ^ je bilo ime Velten, drugemu pa Gašper. Nekega d n ž r ladaj Velten do Gašperja, ter mu pravi: „Sosed, j aZ s ia bi voljo naju pravde sodnike v mestu Švic skupaj sklical; nama oni pravico spoznali, ker midva nisva zadosti ^jji in učena, da bi mogla sama razsoditi, kdo ima P raV ' e d o 7 ° ’• i v v v>/ tedaj julre z menoj vred na sodbo. 4 * Gašper pa mu p o' seže, rekoč: „Prijatel ! saj vidiš, da sem si travnik u an do' ' ** * * ' * • —« f\0 n kosil; in jutre moram seno skupaj spravljati, da mi s teče kaka nezgoda. Jutre po nobeni ceni ne morem ^ jiflJ „In jaz**, reče Velten, „tudi ne morem sodnikom reCI, raZ sO<^ 0 se razidejo, ker so si ravno juteršnji dan izvolili v ] B naše pravde. Zraven tega je tudi čas, spravljati s e treba, bova zvedila, kdo bo kosil tisti travnik, zavoj®^ se pravdava.** Gašper nekoliko pomisli, po tem P a P v kaj, Velten! kako bova naredila: Pojdi ti ju tre f a ^0, in razloži ondi sodnikom , iz kterega vzroka da ti Ja J, je travnik tvoj, in iz kterega vzroka da jaz u pošt 0 ® travnik moj, in po tem meni ne bo treba tj 0 .* 10 . 1 9 oi Velten se v to vda, ter gre drugi dan v Svic, >° - 819 - "'kom Prid, do Vse na drobno razloži in na tanjko po vesti. Zvečer teb ° ^ a ®P ei 'i a ’ * n mu P ove : »Travnik je tvoj : sodniki so ( Posodili. Bog ti ga blagoslovi. Jaz pa sem prav za- V* da zda j na J u P rav( * a P r ' I (ra j u -“ — Slavni Fran- W ^ eSt11 * 1 Moliere je bil krotkega, pohlevnega in prav usmi- Za deržaja, in zraven lega je močno obrajtal pravičnost in l,ap da? Sl ’ ^ Gr k(d ' J 6 nan j° zadel. Enkrat je nekemu ubožčiku Igf ^ Va °gajine. Ubožčik odide, pa kmalu spet nazaj pride, da lec e: „Gospod! gotovo ste se premotili, ker menim, s pet Ce . S a tolarja niste mislili v dar dati? Tu sem vam ga štenp aza J prinesel.** Milo se pesniku stori nad tolikanj po- ''Ul **" 1 s P°da, rekoč : „Tu imaš, prijatel ! ti bom pa drugega dn ravnanjem ubogega človeka, in tadaj gre, ter revežu v erj Sam je pravil to prigodbo, pa tudi pristavil: ,,Kdo bi •j0j , lom t ’,. a Se čednost in poštenost zasledi včasih tudi pod kri- ^rat re vščine !“ Revščina in siroščina človeka marsikteri- v r e ,-r ,jele V nezvesl °l )0 in krivico ; tem večo veljavo in v klj u jj ‘ ma toraj človek, ki se vsi svoji revščini in siroščini frov ičen ender le na P ravem P otu ohrani, ter pošten ostane in Si Vo . » pusti vsakemu, kar je njegovega. — V sedem- St » , J e bil Štain vilski ritmajster poslan, da naj gre kerme Sik, za ov j . ~. j - r—. 7 aonje svojih vojščakov. Poda se loraj s tropo svojih v tisti kraj, kteri mu je bil odkazan, ter v neko bi S* 00 , zaraščeno krog in krog z gostim germovjem. ti nk kerme dobil, se zanašati ni bilo, kajti vojska vse vJ° bere - Ko tadaj do perve hiše, borne bajtice pride in Ki? f° lerka , stopi vur S J ’. ka j da bi radi? — stopi vunkaj častit, sivoglav starček, ter Oče ! : * mu veli častnik, peljite Se.“ y°' na kteri bodo moji ljudje kerme dobili za svoje Savj as kom nemudoma peljal,‘* reče starčik, in se ročno p^| ^ Pelje vojaško četo po dolini naprej. Ko že kake še % 'ščemou 6 ^ aka j°’ Padejo do njive lepega ječmena. „Tu je, nekolik ’ Ve *' v °j a ski poveljnik, ritmajster Štainvilski, „Le H KO DOtoi>r.fl„£i . - 1 I_l.ntnln n.. S Oiestn <« P®^ er pfte*% zaverne starčik, „bomo kmalu na pra- r» ° d ° dr u ° lada J j aka J° še nekoliko dalje, dokler ne pri— V * k °uje v n ^ ive in do drugega ječmena. Konjiki skočijo So na er ječmen pokosijo, ga povežejo v snopke, pri- ° n je, konje spet zajahajo, in proč odjahajo. Na lo 52 * — 820 — f [e pa ritmajster reče starčiku : „0če ! prav po nepotrebni . nas peljali do le njive, ker je bila una precej bližeji* 1,1 fl bil ječmen na njej še lepši kakor ta.“ „To je sicer res ^ ^ seže slarčik v besedo, „toda una njiva ni moja, la pa r‘ „„„! je pač lepo, zlata vredno djanje poštenega moža, ki je rajsj škodo lerpel, kakor pa pustil, da bi so bila drugem u godila. Pošteni starčik je dobro vedel, kaj zahteva sedma zapoved, ki veleva pustiti vsakemu, kar je njegovega- 4. Sedma zapoved božja pa ne zapoveduje le gamo, P u ' vsakemu, kar je njegovega, ampak nam naklada tudi jtib II. dolžnost dali vsakemu, kar mu gre. Kaj moramo pa bližnjemu dati, da bomo sp sedmo božjo zapoved? Dali mu moramo: A) kar smo mu dolžni, R) njegovega, in C) to, kar nam veleva keršanska lj“ D *^j da mu damo. — Po tem takem ima ta dolžnost tri o In' 1 ' k« r sebi, od kterih sleherne vam moram posebej kaj pov 5. Naj poprej moramo. A) bližnjemu dati, kar smo mu dolžni. edaf' Datl m ° ra tada J bližnjemu vsakdo to, kar mu je doli** u- iuinnvavec fer bi ga najdemo, ni naše, ampak je tistega, je 5. z o ,l bil. Njemu ga moramo spet nazaj dali, kakor ga oči [tl d^ mož kterega bom vam zdaj vzgled postavil pred ob ^ . °® ea °če gre nekega dne po kolnerski cesti v Prusiji 8 ®rčn JnU ’ ' n nese P isma ‘ n s P° ročila - Potoma moli prav pri¬ daj °. In Pobožno : „Oče nas . . . Daj nam danes naš vsak- p P jp ru b ‘‘ ,.Kaj pa je to?“ se začudi neprev d ima, ter se t )e čat^ ,,e ! n P°b ere zvezčik z višnjevim zavitkom, ki še za- - 1 e n ni bil, j n je bilo zapisano na njem : „Sto tolarjev v P jU» ^ V nn... 1__ _ . 1 nn .vi Ar. Jnnn.in oilnA HnwI! nnrju « v ' — J- - —r . y/ * Hi g j ” pervem trenutleju se mož denarja silno razveseli, Nevt e ls ‘ : ”^° do verha sila prikipf, se že tudi pomoč glasi.“ v skuš 0tlla P a roke sklene, in moli naglasIn nas ne vpelji je zgu^^.?' 44 Na to nekoliko postojf, in si misli : „0n, ki jih dati p« tudi potrebuje. Ko bi mu jih pač mogel nazaj kar j e , j misli pa čuje vselej Nekdo, ki ničesa no pozabi, Ufe nek° )re ^ a ’ namre č Gospod Bog v nebesih. Pot ali posel in glej, kar primaha nekdo za njim, ^ a dn p u.. .mi° viditi, da mu neka posebna skerb serce teži, P r 'de vidi pot, da je čedno oblečen gospod, kte— i"tro j« r ( . !l n ’ bilo treba kruha stradati, kakor potu. „Dobro Vaš U j e jj Ce P ot 'i. „Ali sle kaj našli?“ „Kaj ste pa zgubili ?“ *Subil, a .P 0 ’ da bi se prepričal, če je ta tisti, ki je denar ni - »Zvezčik v višnjev papir zavit, nezapečaten, in - 824 na njem je zapisano to in to, in toliko in toliko je v nj« 11 ^ reče tujic. »Poglejte, morebiti je to Ie“, reče pot, in P 011 ’ tujcu, kar in kakor je bil pobral. Gospod se ves vesel vzame, in gleda zdaj zvezčik zdaj človeka, izvleče deseta« 1 pet tolarjev, in ga poslu v roko potisne. Ta so brani, P oS njič pa se vendar le da pregovoriti, ga vzame, in se ne ® nikoli zadosti zahvaliti. Tujec pa reče: »Zahvaliti se le jaz“, vprašuje pota po imenu, mu roko poda in gre. « najdeš, daj nazaj! so mi zmerom pravili rajnca mati‘“i r pot sam pri sebi. »Pa prav zares je kakor ukradeno, ek® c vek najdeno zase prideržf, in ve, čigavo da je. Unih sto ^ larjev bi me bilo na vesti peklo; teh pet pa, ki mi jih J® era ta pošteni mož, je pravi božji blagoslov ; pa kako bom ' hvalil in se veselil, ko bom s tim denarjem še čez en ^ shajal za kruh in živež ženi in otrokom. On, ki je danes ^ lepo zame skerbel in za mojo družinjo, bo skerbel tudi naprej. Hvaljen bodi Bog!“ Lahka ko pero mu jo zdaj 1 ^ in še pred časom dospe v odločeni kraj. Pot nazaj mu J e - e še lagleja, imel je dobro hodnino , pet terdih tolarjev dobro vest po verhu. Ko prisopiha v Soling, svoj domač' ^ in ob levi znano pekarijo vgleda z okusnim kruhom, dva hlebča s svojim zaslužkom, in hiti domu. To veselje med otroci. Oče pa pravi : »Boga naj poprej lite; potlej pa jejte !“ Pri jedi jim pripoveduje, kaj se jj 0 bilo s tistimi sto tolarji prigodilo, in jih opominja, da naj ^ pošteni vselej in povsod, kodar koli hodijo. Med tem v ^ tistih pet tolarjev na mizo, se nasmeja, in reče : „Glej te ’ , ^ sto tolarjev sem Bogu posodil, in on mi je plačal ° r ožr0 , za leto naprej . a Pobožna mati roke sklene, se v ne ^ in natihoma moli, ter Boga hvali ; na to pa reče: ’’ t j V ljubi otroci! poštenost je istina (kapital), ki daje 0 ^ t j 5 to nebesih in na zemlji.“ Z oblagodarjeno žetevjo je bila leto lakota pregnana, blede lica so ljudem zopet žaru e j^jljl naš tekavec ali pot je jel vnovič živeti, in je e’°£‘ ^ii. za pet terdnjakov, ki so mu prav dobro na noge P | 9 y0 Z časoma pa je bil to dogodbo že skoraj čisto .j„jjc& spustil. Božič zopet pride. Bilo je Sveti-dan zjutraj. - 825 z britve pride, in otroci se razveseljujejo nad božičnim dre- s cem, ki ga po mnogih krajih postavljajo namesto jaslic, kar P 1 v hišo pismonoš. „Ta se je zmolil,pravi žena natihoma, P° e m pa na glas: ,,Mi ne dobivamo nobenih pisem.“ Toda H mar se ni bil zmolil. Napis je res kazal na pola, in pet b . lai, jev je bilo v njem. Vsi začudeni gledajo, in ne vedo, kaj ^ re kli. Oče še enkrat napis bere, in meni: „To bo kaka po- g a a 5 ‘ ali res je bilo njegovo ime in njegovi priimek. Derhle p a , 0< V e in desetak za pet tolarjev jo bil v njem; zapisano st() ^ e ^lo: „Ker ste mi bili na kolnarski cesti ta in takrat jih K ei ' dn -i ak ° V P osot ^b kil sem jih namreč zgubil, in . vi sle zn ^ na ^* > n jib meni povernili ; toraj vam obresti plačam l> 5 kakor je spodobno in prav. Dobro jih obernite, in učite ' I ? ? posle obresti za tako bogoljubno istino. Vesčle praznike "iltop ° ,ro ^ e ’ kodo pošteni, kakor ste vi, in ne bodo vam Z ^°gom!“ To jo bilo pisemce , sicer pa-tebi nič, meni m Dič-np j . » 1 7 i -j - Bg Kra J? no dan, ne ime ni bilo zaznamovano. Oče pa na a|i ^oga hvali, tistih pet tolarjev oberne za hišne obresti y es sm nišn ' no 5 > n serce mu veselja poskakuje.Mati se sladko na- sp0( f ' n re če : ,,Vidite, poštenost je istina, in dobrotljivi Go¬ tu I res obresti pošilja ali v zunanjem blagodaru, ali pa z a v sercu , naj večkrat pa z obojnim, toraj si v serce P ls ‘ ,e . ljubi otroci ! Le poštenje in zvestoba Spremljata naj te do groba, Tudi za noht od prave poti Se nikoli nikar ne zmoti! — Amen. 826 LXXVI. Keršanski nauk. efl 1 Dolžnost dati bližnjemu to, kar mu je po krivico potu odvzetega, ali od povračila in odškodovanj 3 - Imenitnost te dolžnosti. — Kdo mora tuje blag 0 P° vračevati in storjeno škodo popravljati? 1. Sedma zapoved božja nam zapoveduje, I. pustiti, kar je njegovega, in mu II. dati to, gre. — Dati pa moramo bližnjemu: A) kar smo mu vsa kar ke0 u 0 dolž nl ’ miznjemu: j \) Kar smo »■*" .. B) kar je njegovega, in C) to, kar zahteva keršanska ) . zen, da mu damo. — Dati moramo tedaj bližnjemu A) 10 ^ mu dolžni, ter delavcem zasluženo plačilo, tergovcem gim, ki so nam kaj prodali, pogojeni denar, in posojev to, kar so nam posodili. — Dati moramo bližnjemu B) 10 je njegovega, ter pervič to, kar nam je zaupal ^ niti dal, drugič to, kar smo našli. Vse te reči sem njič razložil, pa ne še do kraja. Naj toraj nadaljuje® 2. Dati moramo bližnjemu J |j go* tretjič to, kar je po krivičnem polu P r '^ S nega, ter ukradenega, uropanega, prigoljufanega- j. po¬ tem pridemo do preimenitnega nauka od povračil 8 ^ v ]j a nj° verne nja (restitutio) in odškodovanja ali P°P r storjene škode. Zastavim tedaj vpraševanje: Kaj mora storiti tisti, ki v lasti ima krivici pridobljeno blago, ali ki je škodoval svojega bližnjega na njegovih tuj°» P 1 V |C . ■ s torj Dolžen je tuje blago nazaj dati ali povernil'»_ , A k°‘ P 0 ' h „ dovolj"” _ _ _ _ i j 0 J 6 škodo popraviti in poravnali, kar in kolikor mu mogoče, ako hoče odpuščenje grehov zadobili- D° - 827 - Vra cila in odškodovanja je jasna žo iz samih besedi sedme ^Povedi božje, ki pravi: „Ne kradi.* Ko namreč povračilo 1 povernenje nič drugega ni kakor to, da se tuje blago nazaj j® Prvemu lastniku, in odškodovanje nič drugega ni, kakor ’ se popravi in poravna škoda, klera je bila bližnjemu ^ 0r Jena, se samo ob sebi umeva, da tisti človek, kleri tujega a ga noče povernili in storjene škode noče popraviti, še zmerom Jdobno, krivično voljo ima, ter s to svojo hudobno, krivično voljo * VlC0 še zmerom nadaljuje, s svojo hudobno, krivično voljo še er om krade in tedaj sedmo zapoved božjo prelomljuje. — Da je vračilo in odškodovanje terda dolžnost, je pa očitno tudi še iz SVe lopisemskih izrekov. V III. Mozesovih bukvah (6,2 - 5.) ; etno: »Kdor se pregreši in z zaničevanjem Gospoda svo- u bližnjemu utaji shranjeno, kar je bilo zaupano njegovi (to • *’ mu kaj P° s 'l' vzame, ali g a v sramoto pripravi, j e l e: ogoljufa), ali zgubljeno reč najde, in po krivi prisegi zraven utaji ali kar koli drugega zmed več takega stori, Ur se ljudje pregrešijo, ko je bil prepričan zadolženja, °bderž°t" ,0rf - e V36 P°P°' nonia ’ kar koli je hotel po goljufiji teremu je bil ^redT*’ ' n V6lh le ” 3 ® e peti del g° s P odar j u > k »Ud | ^°do.* 1« Jezus pravi: „Povem ti, ne pojdeš od Ju 0 > dokler tudi naj zadnega vinarja ne plačaš.* (Luk. 12, 59.) je r P r ‘'*k' od nevsmiljenega služabnika pove Jesus, da se °spod nad njim razserdil, in ga izdal trinogom, dokler ^0 nlškAol _ i i _ /-Tki r_i < n o a \ -:*: —I.J- doi^^ P' a p a l vsega dolga. (Mat. 18, 34.) Poverniti je vsakdo l^dovni:- 6 klago, popraviti in poravnati je zavezan vsako s P a Ved^l° slor i eno škodo pod zgubo večnega življenja, in tie p 0 11 S a no more veljavno odvezati, dokler tujega blaga crie Vol ernein stor i ene škode ne popravi, ali vsaj prav resni- škodo J 6 n ‘ ma 5 vsega do zadnjega vinarja poverniti in vso 1® 2 *oV aVnali ’ ^ ar mora P a g re šnik z deli popričati, in no Pri i U j eti | ,ni besedami; zakaj spovednik nima nobene pravice Pruvj. rrkaj spregledati in odpustiti. Sveti Avguštin *°d« le'i. | 01 resn 'čno pokoro dela, mu bo greh odpuščen, Se ke prav ^ af * er ko povernil ukradeno blago.* In kdor L Se Pover f bi ’ bo 2e Z‘ av «ljo svojega zveličanja si prizadeval b l>žnj e g a , 1 '» ker ve, da je božjo zapoved prelomil, serce U 0 fa zžalil, s storjeno škodo se tudi toliko tujih - 828 - grehov vdeležil, kteri na njegovi duši ležijo kot pluje bl a £ 0 ‘ Vse to ga močno peče, zato tudi skerbi, vso škodo poravna tako hitro, kakor jo moč. In če to stori, in se zraven t0 £ 9 odkritoserčno in s pravo žalostjo na spovedi svojega g r0 obtoži, mu bo Bog odpustil, kakor že v stari zavezi rekoč: „če pa rečem hudobnemu: Umeri boš, umeri; in pokor 0 dela za svoj greh, ter prav in pravično ravna, in z 113 * 9 nazaj da uni hudobnež, in rop poverne, in se po zapovedih W Ijenja ravna, in nič krivičnega ne stori; bo gotovo živel, ne bo umeri. Vsi njegovi grehi, s kterimi se je bil preg re ’ mu ne bodo prišteti; ker je prav in pravično delal, bo zi ’ živel.“ (Ecehiel 33, 14-16.) . 0 Kdor pa tujega blaga noče povorniti, storjene 3 * noče popraviti, dariravno bi lahko, se zastonj zanaša, da (0° ^ Bog grebe odpustil. Naj bi tudi še tako goreče k Boga hoval, naj bi se tudi cele potoke solz prelival, naj bi se tudi še . ojstro postil, in si druge naj hujše pokorila nakladal; njegovi & r ne bodo odvzeti, dokler terdno ne sklene, krivično blago p raVe . : lastniku povorniti in hudovoljno storjeno škodo poravnati; 1l9 ^ „kdor tujega blaga, zavoljo kterega greh na njem sloni, nazaj n0 ^ fl ko bi ga lahko nazaj dal, ne dela (prave) pokore, ampak P oK . le hlini: greh mu ostane, dokler s povračilom (in ods vanjem) zaostaja", uči sveti Avguštin. Noben mašnik, 110 ^ škof, in še clo sam rimski papež nima oblasti, odvezati g a ^. ( , njegovih grehov, dokler krivičnik nima terdne volje, p° ve ^ tuje blago in popraviti storjeno škodo. — Iz tega vid' ’ tisti, ki tujega blaga ne povernejo, storjene škode n® P P p, vijo, kader bi lahko, ali pa povračila in odškodovanja P ^ noma ne opravijo, kader bi lahko popolnoma opravili, ^ sansko pravico v obličje bijejo, se zoper sedmo zapove ^ e t hudo pregrešijo, in broz božje gnade živijo tako dolgo. e se ustavljajo povračilu in odškodovanju. Njim ve U a - besede, ki jih prerok že v stari zavezi govori: »»o J j,jio kdor iz lakomnosti krivično blago grabi svoji hiši, ,J n nes<‘ na visokem njegovo gnjezdo, in si misli, da bo . re ! : e \otol* eI iz roke. Sramoto si napravil svoji hiši, ki 3 P g[e n0 veliko ljudstev, in je grešila tvoja duša. Ker kamen k° vpil, in les, ki je med sklepi v poslopju, bo o S° - 829 — (Habak. 2, 9 — 11.) Njim veljajo besede Pavlove, ki pravi: »JNikar se ne motile,... ne ta tj e, ne lakomniki, ne roparji ne bodo v posest dobili božjega kraljestva.* (I. Kor. 6, 9. 10.) Takih ljudi vi, ljubi moji! nikar ne posnemajte, in hlin— hinavske pokore ne delajte, ampak ako bi bili kterikrat 0tnu kako krivico storili, mu vse povernite, kar je njego¬ vi 8 j in popravite vso storjeno škodo do zadnjega solda. az gledujte se nad cestninarjem Cahejem. Cahej je bil bogat ? z viši zmed cestninarjev. Slišal pa je od Jezusa veliko Spovedovati, in bi ga bil rad poznal. Ko tedaj zve, kje da a Jezus memo priti, je naprej tekel, in zlezel na divje ilf° v °^ drevo, da bi ga vidil; ker lam je imel Jezus memo j* tleh namreč bi Jezusa viditi ne bil mogel zavoljo „ ne množice, ki je bila krog njega; in zraven tega je bil e J še majhne postave. In ko je bil Jezus na tisto mesto g. . ’ Je gori pogledal, in ga je vidil, ter mu rekel: „Cahejl bes^ ^ lr ° ’ ^ er ^ anes moram v tvoji hiši ostati.* Te Vge 8 6 30 Caheja tako močno razveselile, da so mu mahoma ii, p S f rce s preoberniIe. Žarek gnade je posijal v njegovo dušo, j, ahe j si je gnado obernil v svoje zveličanje. Hitro je stopil Cah reVesa ’ ' n J® ves vese * J ezusa sprejel. In da se je bil 8 ov ej reSnično preobernil, nam kažejo besede, ki jih je bil ltl0 ° ri1 Jezusu ? rekoč: „Glej, Gospod! polovico svojega pre- č v Z , en j a ^m vbogim, in ako sem koga kaj ogoljufal, povernem 6rnn ^ T 1 « 1-J ~ ~~ TAnm/Mi /^Anorllo falrn mnp.nn _ fin ia mj|o sl rno * ft Te besede so Jezusu dopadle tako močno, da je je na sltaza l ne le Caheju, k ampak tudi vsi njegovi hiši. Rekel 1. g r eč: „Danes je tej hiši zveličanje došlo.* (Luk. 19, •J Poglejte, kako lepo plačilo najde povračilo tujega blaga, (de * e P sgled imamo nad nekim roparjem, Poncij Arag 0n - V . aze j P° imenu. Ta Poncij je bil sicer plemenitaž v v em u P’ toda zaderžanje njegovo ni bilo primerno njego- Pfavjj v n °’ ^i S P r ' ( l erzn,m ropanjem je vso deželo pri— fodbo h trepet. Božja milost mu oči odpre, strah pred j® delaj ° Z ^° P retrese i in na pot pokore se poda. Leta 1134 x° Vr ačev°r tn0 P 0 k° ro > in odločil poseben dan, o klerem bi ’ ta n a 8 VSe tuje blago in poplačal vso storjeno škodo. P^Vij j n e ? 3e Poda v tisti kraj, kteremu se Pignerolles skll ° e tje Yse tiste, kterim bi šlo kako povračilo * K/ UtOVUO PO u - J J skazal ne le Caheiu, k ampak tudi vsi njegovi hiši. Rekel a.. , _ J 7 _ 1 . i // /t 1 a - 830 ali odškodovanje. Ljudje se snidejo, in Poncij naj poprej W ece poprosi vsakterega, da bi mu odpustil storjeno razžaljenje; P° tem jim pa z verstjo povračuje, kar jim je bil poropal, denar, komur je bil denar pobral, živež, komur je bil živ eZ vzel, živino, komur je bil živino odgnal. Ljudje so bili vsi veseli. Bilo jim je, kakor ko bi bili kako zgubljeno > e spet našli in nazaj dobili, in so Poncija zdaj blagrovali r aV tako, kakor so ga bili poprej preklinjevali. Kader se pa lj ua J radostni domu vračujejo, zapazi Poncij med množico ne»0c znanega kmetovavca, kteri ni bil terjal nobenega povra Poncij ga nagovori, in mu pravi: „Prijatel! kako, da ničesa ne poterjaš; saj si vidil, da sem vsem rad p°ve rnl ' „Gospod! jaz ne iščem nobenega povračila," zaverne ‘ ki tuje blago v posesti ima ali ki je škodo naredil —; .J tisti, ki je kakor si koli djansko pomagal, da se je krivica ij! škoda storila bližnjemu —; c) tisti, ki je zapovedal, tuje a go vzeti ali škodo storiti —, d) tisti, kije po tem povelji vnal — • če teh deležnikov krivice ni, ali je ti popravljati b | Ce J°j jo mora popravljali: e) tisti, ki je nasvetoval, da se je tuje lj. a £° v zelo in škoda storila bližnjemu — ; f) tisti, ki je v to privo¬ li ^ l ' st b kije to krivico pohvalil in poterdil —; k) tisti, ki niso ' krivice delali ali niso po svoji dolžnosti gosposki na znanje lahk ^ reden se krivica in škoda naredila, dasiravno bi bili i 0 to storili —; in i) če jih je več skupej storilo kako kr ‘vico te Ni reči nova so vsi dolžni povračevati. — V določniši razjasnenje naj vam služi ta le zgled: Neki gospodar umerje. žena, klera ne ve prav, kakšnem stanu da se premoženje njenega umerlega moža, gre, in si na ran dene in skrije en del moževega premoženja. Ker pa S , ama ne more vsega po volji zveršiti, si privzame enega pinceta kar pomagavca pri lem prikrivanju, ter ga terdo *>e, da od vsega tega molči. Družinjče, od gosposke v ?'> vzelo, poterdi z prisego, da od vse te reči nič ne ve. v S iš ki vradniki čutijo sicer, da ne gre vse prav m po pra- *. C1 ’ P® oči zatisnejo, in te reči bolj nalanjcno ne preiskujejo. tet » pase zgodi, da pride tat, in odnese to, kar si je kil« &0 -. o , dolžen S i )od ‘ n j a P° krivici na stran djala. Kaj pravite, kdo je y ili? ^ krivično blago poverniti in storjeno škodo popra- f°lžil a 0 zna je to storiti naj poprej žena, ki se je perva za- Sa j e ^ ri * e j krivici in ki si je prilastila ukradeno blago. Ako k* odškori ne slor * ' n ne poverne, pride versla za povračilo ?°l*Hostj ° Vat) j e na brezvestnega družinjčela, in ako la tej ^ sicer n ° zadoslu je, bi morali brezskerbni vradniki to storiti, ^ P a tuka‘ t ° } ^ er 80 se rfl dovoljno vdeležili krivice. — Kar ^°®kodov a i- 0C * f atv *ne povedano, velja tudi za vsako drugo J® bližnjega na njegovem blagu in premoženju. —, - 832 — nflJ Kar sem vam pa zdaj tukaj le bolj poverhoma naštel, moram razložiti bolj na drobno. a) Tuje blago poverniti je dolžen in zavezan poprej tisti, ki v lasti in posesti ima ljudsko rec, uropano, ukradeno ali prigoljufano blago, naj si je ze sam pripravil bližnjega ob tisto blago, ali ga pa kupil, P° ^ doval ali pa zastonj dobil. Poverniti ga mora, da le ve, je bližnjemu po krivici vzeto listo blago. Le ko bi čl° ve *^ nevedama med svojim premoženjem imel kako ljudsko bi v povračilo ne bil zavezan, dokler zanjo ne ve; 14 . hitro pa zve, da v posesti ima kako uropano, ukradeno, goljufano ali najdeno reč, jo mora nemudoma nazaj e i njenemu gospodarju ali lastniku. Ko bi, postavim, sin ^ [J)f , premoženjem, ki ga je po svojem očetu prevzel, neve v lasti imel tuje blago; kakor hitro pa zve, da je P° 0 vičnem polu pridobljeno, ter ljudsko blago, bi se P rCp >cl)1 u zoper sedmo zapoved božjo, ako bi ga nazaj ne dal P rfl '. o( ]o gospodarju; kajti če tat ali goljuf umerje, mora storjeno ^ poravnati tisti, ki je podedoval njegovo premoženje. A ^ kdo kupi kako ukradeno reč, in meni, da je lastnina ll ^g 0) ki mu jo je prodal, jo z dobro vestjo v lasti' ima tako ( dokler ne zve, da je bila ukradena; kakor hitro pa z ' je bila ukradena, je dolžen jo nazaj dati pravemu 8°^°, ali Tem bolj pa ta dolžnost veže še le tistega, ki je ve ’ jp bi bil vsaj lahko vedel, da je kaka reč ukradena, P a vendar le kupil. Nemudoma jo mora lastniku nazaj dati* Vtegnil bi pa kdo reči; Kdo bo pa meni poverm , sem dal za tisto reč? — Na ta ugovor pa odgovorim’ ali goljufni prodajavec naj ti poverne. Ako pa tega . je pred Bogom ravno tako, kakor da bi ti bil ukra kolikor si mu dal za tisto reč. v l «^ 1 Kakor mora pa tisti, ki tuje blago vedama ^ ima, ga nazaj dati pravemu gospodarju, ravno J° škodo, bližnjemu storjeno, poravnati pred drugimi je storil tisti Kdor postavim, dolgove dela, je dolžen dolg oV ® pr^ čati. Plačevati mora tudi tiste dolgove, ki jih je z mezenjem vred od staršev prevzel. In še clo Ls - 833 — n . lrn je gosposka zavoljo dolgov vse prodala, pa vse blago hj[ t0 ^° ver gl° 5 kolikor so dolgovi znašali, so dolžni, kakor bik° S * ^ P rid °kijo, poverniti svojim posojevavcem, kar so gy , na zgubi. In če so se Uidi pred gosposko domenili, da od v 0 p a posojenega denarja vsak nekaj zgubi', so pa v to pri— bilj 1 * ! e zato ’ ker so vidili, da nikjer ni toliko dobiti, da bi bi | r 1 d °te°vi poplačani, in so rajši vzeli nekoliko, kakor da doi^ 1 ' .°b vse prišli: so vsemu temu dogovora vkljub taki sp e t l/ 1 - Vendar * e zavezani poplačati ostale dolgove , kader si š°liuf premoženja pridobijo; in ako lega ne storijo, vedno v 'čqo* ° Stane j°- — Poverniti mora tudi, kteri je vedoma kri- S p fo P ra vdo dobil , ker je bil bolj zvit, kakor njegov na- s°dtii|j ’ ' n vedd z ^ azmi ’ goljufijami in krivičnimi pričami be Se i,‘! P rem otiti , ki v serce ne vidi, in je le po njegovih Vse«.' 1 ln . P° pričevanju njegovih prič sodbo sklenil. Pred He Vp . e . Im *u pravičnim Bogom zvijače in krive priče nič če ijj v° 5 *udi pred deželskim sodnikom bi ne bile veljale, kri vi J! m kil v ser ce vidil, kakor Bog vidi. Zato je tak T ud j lk d olžen poverniti po vesti, da odide pogubljenju. — Hit; voljo naših dobrotnikov moramo na tanjko spol- Za d . a 1° vemo , kaj da hočejo , da se zgodi, naj že svojo Tn ;°. vo| j° na zanje dajejo na samem ali pred tremi pričami. priče 'a - — J ~ J '' "" . r— - r--~. 1 ' ep oči|, 1 (eze l ska postava vzeti zapoveduje k poslednjemu krj S ijj ;|n ’ da bi po smerti ne bilo goljufij in pravd; pravičn. P a vse spolnuje po vesti, ali so priče pri tem ali pa ne ^tieg a j*? P a na jdenega, uropanega, ukradenega ali prigolju- st °rj ene 1 a ^ a na zaj ne da tisti, ki ga v lasti ima, in ako, st °ritj Siode ne popravi tisti, ki jo je doprinesel, mora to 6 * r °Paii ) ki je kakor si koli bodi djanjsko pomagal na njeg 0 y astl ’ g°U u fati, ali kako drugači poškodovati bližnjega No J'".P rei "°ženju in na njegovih pravicah. — V to isto o r i ^»uu4unju in na njeguviu piuvi^au. — ti v j^rejajo j? l *sti , ki roparjem ali tatom orodje dajejo ali V’ ki * n a a Z n j' m lugleje izpeljejo rop in tatvino —; na dalje 1?‘’ ki po StraŽ ‘ slo j‘j° > kedar drugi ropajo ali kradejo - ; kl ^Pano" 1 ^ 0 odna šati uropano ali ukradeno blago —; listi, »h ukradeno blago hranijo , prodajajo in v denar 1 nauk - 53 — 834 — spravljajo , ker si roparji in latovi sami tega ne upajo 'f’ tisti, ki uropano ali ukradeno blago z roparji in latovi vživ*J^ Ti poslednji morajo poverniti toliko, kolikor so vžili, ter P° jedli in popili. Na dalje pride versta za povračilo in odškodovanje ali c) na tistega, ki je zapovedal, tuje blago vze ' re3 bližnjega poškodovati, in se je na tako povelje bližnjem 11 škoda in krivica zgodila. K takim se štejejo, postavim, star 51 ^ gospodarji, ki otrokom ali hlapcem in deklam zapovedujejo^, jih naganjajo, bodi si s strahom ali silo ali plačilom drugači, da hodijo na ljudsko po derva, po kerino ze z ‘.- 0) po sadje in drugo reči, ali da slabo blago za dobro P r ° 1 nje d goljufno mero ali vago dajejo, ali pri natakanju vo ^ ^ vino devajo, pri prodajanju vodo med mleko vlivajo , veliko drugega enakega. Kako težko je take reči P° rflV ^ zlasti ker so v lakih okoljščinah še tudi s pohujšanjem ^ g( njene, in vendar morajo bili poravnane in popravljene, je mogoče, da bo krivičnik zadobil odpuščenje grehov vesli. dal ^ Ako ne poverne la, ki je krivico delati zapoved > tuje blago poverniti in storjeno škodo popraviti d) tisti, ki je takega zapovedovavca poslušal ter spolnil tisto krivično povelje, ktero je » 01, > vedi kar naravnost nasproti. ,j^ če se pa krivica ni zgodila in škoda bližnjemu ktero je kdo bližnjemu storiti zapovedal, ni treba p tvcf' ne temu, ki je zapovedoval, ne unemu, ki je po*eJ m . xr ■ • ■ •• . • t i i • • LlAn^ll. *‘ ^ val. Ko njemu za bi bil, postavim, kdo ukazal svojemu hlapcu, . ipali kozelc ali hišo, in bi hlapec res posku»’^ pa bi mu spodletelo, ter bi se ali ogenj ne prijel u 1 p 0 pr 1 , pogašen, imata sicer gospodar in hlapec velik ° r o 0 pra v ' meri škode, ktero sta mislila narediti, povračevati m v pa jima škode treba ni, ker se škoda ni zgodila. Na dalje je v povračilo in odškodovanje zavez 8 835 - . c) tisti, ki je komu svetoval, ali ga učil, mu pot po- aza t 5 kako da naj škodo ali krivico stori, in je bila škoda ? * krivica po tem tudi res storjena. Tak človek ima tuji greh, a J e dolžen in zavezan škodo in krivico tudi popraviti, ako l| ii, ki jo je storil, ne more, ali iz hude volje noče po— Pravi;«.r .. J ’ Pravi Posta končat/ 11 '^ 0 ’ ‘ n * e P otie J 5 ko J e krivična pravda 'Joli, ali pa, če ga več ni, da bi jo popravil. Ko bi bil, Vlm , sosed soseda naučil, kako naj jo zvije, da bo kri— l. P re greho; ,‘vico • . # ' i j 7 j t a ’ bi se jel kesati, da ga je zapeljal, ter se hotel pokoriti ** r ©ho; lak je dolžen , svojega soseda svariti, da naj . P°P ra Yi, in tako dolgo ne sme prejenjati in počivati, bi jjjj 1 s P et svojo pravico doseže, kteri je krivico terpel. Ako d a . P a oni, ki je krivično pravdo dobil, ta čas obožal, ali P°Pra'vr° r S ' 011 sam krivice ne popravi, jo je dolžen ako v . la ’ kteri J e z hudobnim svetom njen začetnik bil, p 0vra e ., 1 resn ično spraviti se z Bogom. Vendar pa sme tak krivj Co ' ° ler i al ' °d unega, kteri je bil sam s svojimi rokami peljiv« Sloi ‘* ’ * n za klerega je on kakor nadraživec ali za- c povračeval in popravljal. gem u • ^kor je krivičnik tisti, ki vedoma slab svet da dru- tistj ) ’| { j ln ž n J‘ m v kako krivico zapelje ; je krivičnik tudi dobro 1 shibe svete poluša, in se po njih ravna, dasiravno Vračilo^’ i e to ’ har ^ e * a ’ krivično, in je zavezan v po¬ greb,.., 111 Popravljanje storjene škode, ako hoče odpuščanje v Za dobiti. Previsi ^ neve den človek, ki te ali une reči prav ne ® v et da neradovol j"o in ne z hudim namenom komu kak slab * e n, ker ' n S l ' m P ri P omore v kako škodo, povračevati ni dol— llev edn esr n ' ^ OVOril iz hudobnega serca. — Nespametno pa je, re čeh ( človeka za svet vpraševati in poslušali v takih ^ ere komaj učeni in modri možje vedo prav razsoditi. odškodovanje je zavezan v škodo ali krivico privolil, ako je res pomoglo, da se je bližnjemu škoda in Privoli pa se ali z besedo, če se pri— izreče; s smehom ? ki notranje dopada- 53 * Povračilo tisti. — 836 bi dol' nje in privoljenje na znanje daje; z molčanjem, kader bil človek govorili in se krivici ustavljali po svojem stanu žen, pa le molči, in še z drugimi pripomočki. — Vsak ki v krivico privoli, in je s tim kriv, da se bližnjemu zgodi, je škodo popraviti dolžen , ako je ne popravi n nl ’ jo je storil. človek, ki potlej v krivico privoli, kader je že postavim, če z besedo ali s smehom svoje dopadanje . storjeno krivico na znanje daje, se sicer pregreši po .L* s storjene krivice, vendar pa ni dolžen, škode povračevali, 0 . Q svojim poznejšim privoljenjem ni pomagal v škodo. " j^o tudi ni v povračilo zavezan človek, kteremu je zaupan 0 ,. ^ blago, če roparjem, klcri ga hočejo umoriti, privoli raj sl > blago vzamejo, kakor pa da bi mu življenje vzeli. V povračilo in odškodovanje je zavezan g) tisti, ki krivičnika hvali, ako je ta hvala v kr' dobi; vic« d« pomagala, če ledaj na tako hvalo krivičnik serčnost - ^ bližnjemu škodo in krivico stori, in je noče ali ne n* | 0 v ravnati sam, jo mora popraviti uni, ki ga je s svojo krivico zapeljal. V povračilo in odškodovanje je zavezan • • n9 j° : h) tisti, ki je bil dolžen, krivico braniti, P j,; j° branil, ali gosposki naznanili, prejden se je zgodila, bila gosposka zabranila, pa tega ni storil, dasiravno bi storil. Ko bi, postavim, kak hlapec vidil, da gosp 0 j^pe« dejo domači ali tuji, pa bi mu tega ne povedal, dolžen, škodo popraviti gospodarju, ako je um nocej° P ^ jiff 1 ki jo delajo. Še vse hujši pa bi grešil, ako bi m ° spregledaval zavoljo kakega dobička. . Kdor pa take službe nima , in po svojem !e vezan bližnjega škode varovati, ampak je v t° za ... j n $°° zapovedi keršanske ljubezni, greši sicer, ako m° c p 0 vc f ne odvračuje, kader bi jo lahko odračeval, vendar F niti, škode popravljati ni dolžen. n 1 - 837 — k i} Kedar se združi več hudodelnikov, da bi storili ‘ 0 krivico ali škodo, in jo tudi res doprinesejo, a vim ) d a gojzd zažgejo ali posekajo, hišo ali cerkev oro- ■I > travnik popasejo, ograjo po krivičnem poderejo ali vodo sku • ' n ^ ar ena k'h krivic; v takih okoljščinah so vsi Po ^ vs ‘ za ene & a ' n eden za vse ~ dolžni krivico h ovijati. Ako so namreč vsi spokorni, ter pripravljeni škodo likor' V - ^ m ° ra VSa ^ sv °j de * P overn ‘ l ' ln popravljati, ko- ! n J e ga zadene. Ako pa nekterih ni, ali nočejo povračevati, Ajih ^ f ,rav ' co > °d un 'li povračila terjati za toliko, kolikor ob e Z ? deva - 1° bi se tudi le en sam takih na boljšo pot j n 'b «li sam pri nepopravljeni škodi še živ ostal, je dolžen Bo ; u Vezan popravili vso krivico, ako hoče odpuščenje pri b,||' ln lnir vesti zadobiti. Pravica pa mu ostane, od lovaršev 6 SlVa P ovrf »čila za njih delež terjati in vzeti , ako ga 0re zadobiti. vica ^ Po S le i le > kristjani! tako glasno vpije vsaka kri— Var ova1?^ Vra <^ U in odškodovanju. Kdo bi se tedaj krivice ne 838 - LXXVII. Keršanski nauk. Komu moramo tuje blago vrače v ati? 1 kako? — koliko? — kje ali na kterem kr 11 ) 11 — in kdaj? — 1) Pusti bližnjemu, kar je njegovega in daj mu, k 0r gre. Tega se derži, in spolnil boš sedmo božjo zapoved' in« pati pa moraš bližnjemu: A) kar si mu dolžen, B) kar j e 11 ^, vega, in C) to, kar ti veleva keršanska ljubezen, da 0011 ^ — Razložil sem vam že perve dve reči, ter pravil, d ramo bližnjemu dati, kar smo mu dolžni, in dati, kar j® _ govega. Kar je njegovega, je to, kar nam jo hraniti to , kar najdemo ; in na zadnje to, kar bi um ^ ^ krivičnem polu odtegnili. Nazaj dati se mora bližnjemu? je uropanega, ukradenega ali po kaki drugi krivici ^ ^ Pravil sem vam zadnjič, kako imenitna in neprepros^^o je ta dolžnost, ter dolžnost tuje blago poverniti in tuje škodo popravljati. Povedal sem tudi, kdo da je zavez ’ blago poverniti in storjeno škodo popravljati. ^ 2) Danes gremo dalje v razlaganju te imenitne ^ in pridemo naj poprej do lega le vpraševanja: jf i Komu se mora tuje blago poverniti in s škoda popravljati? . Krivično blago se mora nazaj dali lastniku n 1 0 prfl v ’j t ! gospodarju tistega blaga, in storjena škoda se moi ^ f B poškodovanemu človeku; in ako tega več ni, P a p 0 v (9 ' zdaj pravico ima, tirjati povračilo in odškodovanje. čilo in odškodovanje se mora toraj goditi po tem - 839 - a) Na pervcm mestu je tisti, kteremu je bila kri- v ' Ca ali škoda storjena. Ako je kdo komu po s.. al. skrivaje ali po kaki zvijači kaj vzel ali mu kako drugac ktero škodo naredil, mora tuje blago nazaj dati in storjeno škodo Popraviti ravno tistemu, kteremu je bilo blago vzeto ali k e- retnu je bila škoda storjena, ako je tisti človek še živ, in a o | a > ki mu je krivico storil ali škodo delal, še zanj ve; za aj ' e °n ima do povračila in odškodovanja pravico. Močno bi se leda j motil, kteri bi si hotel neljubo in težavno dolžnost po- v J*ačila in odškodovanja polajšali s tem, da bi certvam ai ,)b °gim razdal ljudsko reč, ktera le za lastnikom gleda in po P‘‘ av em gospodarju vpije in kriči; zakaj le ta je bil pri tein Poškodovan na premoženju in na pravicah, nikar pa cer\\e in “ bo gi. Ako je tedaj mogoče, mora povračilo in odškodovanje :. obiti pravi lastnik ali pravi gospodar, ki je krivico terpel m s k°do imel. To terja pravica in zdrava pamet, in vsi cerkveni Ucen ‘ki tako učijo. Pa kaj, ko se človek vselej s pametjo ne Posvetuje in svete vere ne posluša, ampak le sebično samo- 8v °jo ljubezen za svet vprašuje in svoje hude strasti, kar ga Pa le v zmote zapelje. Milošnjo deliti, za svete maše dajali, oorkvam v dar kaj dati: vse to je prav in hvale vredno, je tobr ° in bogoljubno delo, ako se vse to zgodi iz pravega na- in z lastnim po pravici pridobljenim premoženjem ,; tuje bla Š<> pa se v to obračati ne sme. Stari Tobija (4, 7.) je 8 /°ioga mladega sina učil, rekoč: „Od svojega premoženja J?) vbogajme> Sveli Avguštin pravi: „Pra.,cno S t mora ho- f® 1 Pred dobrodelnostjo,“ to jo: »»j P°P rc J b °i'. pr ™ ' le miloserčen in dobrodelen. In svet, Kmostom veli. nVolika b rivica bi bila, ko bi kdo komu oblacdo. vzel m ga *"* e ">u dal, ki ga potrebuje : ravno tako krivično bi bilo, deliti od tistega blaga, kteregn je treba (bližnjemu) P»vernili.« Milošnjo, ktera se iz uropamh, okradenih ali pri- »»lufanih reči cerkvam daje v »lepšanje .11.13« »'■ v napravo “ a, “'h oblačil, ali pa ubogim deli, namesto, da bi se dala J m ! kterim je blago vzeto, imenuje ravno to cerkven, učenik J* 1 ?«« milošnjo Ko je Judež Ukarijol vidil, da pismarji nočejo nazaj vzeti tistih trideset srebernikov za i'm je bil Jezusa izdal, jih je vergel v tempelj , dfl bi 840 - bili obernjeni v božjo čast in službo božjo in za uboge. & zusovi sovražniki pa, dasiravno niso bili posebno tanjke veS ’ so vendar le rekli: „Ne spodobi se, devali jih v tempelj 00 ^, skrinjico ; zakaj to je cena kervi.“ (Mat. 27, 6.) In Bog jj menite, danes z dopadanjem sprejemal take darove, ki so s ‘, odertije, goljuiije, tatvine in ropa?! bi dopadanje imel o ^ darovi, ki so put in žuli, solze in kerv vidov in sirot in ^ gih ljudi, ki so bili stiskani in odirani, oropani, okradeni ogoljufani ?! O kaj še, kaj takega si ne smemo domišlj eV *f ’ Kako bodo po tem takem slermeli in gledali na sodnji 1 tisti, ki ceno storjene škode cerkvam darujejo ali pa ubog 110 ’ blag 0 na" namesto da bi pravemu gospodarju povračevali krivično in njemu popravljali storjeno škodo, in se pri tem svojem pačnem ravnanju zanašajo na milostno sodbo in vesele m ^ iz ust Sodnikovih: „Pridite, blagodarjeni mojega Očeta‘ vzamite v posest kraljestvo, ktero vam je pripravljeno od ® četka sveta — kako bodo stermeli, pravim, in gledali? bo pravični Sodnik živih in mertvih ravno z nasprotnimi sedami nad njimi zagromel : »Poberite se spred mene, vi P re kleti 1 v večni ogenj, kteri je pripravljen hudiču in njeg 0 ' 1 angeljem !“ (Mat. 25, 34. 41.) Kaj pa, ko bi kdo kaj vzel ali kako škodo naredil otrokom, klerim so starši pomerli, kteri pa zavoljo m» 0 nosti še ne oskerbujejo sami svojega premoženja, amp flK J j ga oskerbujejo varhi ali irobi in drugi oskerbniki, komu ^ povračuje ? ali otrokom ali njihovim oskerbnikom ? ^ . 0 okoljščinoh je treba oskerbnikom povračevati, kteri morfj 0 tem s povračilom in z odškodnino ravno tako modro m P jj, vično gospodariti, kakor z drugim premoženjem sebi iz r0 sirot. človek 0 * a odško; Ako kdo škode ni naredil le enemu samemu ampak več ljudem , treba je, da poverne vsem in jjj, duje vse. Ako bi ne mogel vsem tistim na enkrat p oV ^ ^ naj poverne naj poprej tistemu, kteri je naj bolj reven bolj potreben, ali kteri je zavoljo storjene škode v tisko in nadlogo prišel. Ako bi bili vsi poškodovanci premožni ali enako revni, naj poverne vsakemu ne a J ’ 841 Ked ar mu bo spet mogoče, spet nekaj, dokler ne poverne Vse ga tujega blaga in dokler ne poravna vse storjene škode. , b) Ako lastnika več ni, ter je umeri tisti , kteremu je do blago vzeto ali kteremu je bila škoda storjena, gre povra- 0ll,) in odškodovanje njegovim otrokom , ali če otrok nima, lm , kteri imajo zdaj lastninsko pravico do njegovega pre čilo list ^oženja, ter njegovim dedičem ali erbom, ki so po njem po- e °vali premoženje. len] ki P a kdo vprašati : Kaj pa je takrat storiti, * r P°škodovani človek umerje in nobenih dedičev ne za- lj.^. komu se mora takrat povračevali ? — V takih oko- jjj lna k je dolžen , da uropano ali ukradeno, ali prigoljufano, da !J a ^ e no reč ali odškodnino za storjeno škodo oberne tako, da ° Vsa j duši poškodovanega bližnjega v prid. Naj, postavim, Za svete maše, da se berejo za verne duše v vicah, ali po v Cerlu ’i v dar da, ali pa med uboge razdeli to, kar ima N uk 1 '*'.’ Za ^ la j kader človek drugih dedičev nima, sedaj so k°jj| n jcgovi dediči. Pri tem pa ni zadosti, da se le ne- prj .? krivičnega blaga ubogim da , ampak se mora dati vse kte r , ClSlem ’ Zf| kaj povračilo in odškodovanje ni milošnja, pri človek toliko da, kolikor ga je volja in kolikor se mu popoi’ arn P a k je dolg, kteri mora poplačan biti pri čistem in “ U| Uorna, splohk' kila, ako bi človek krivico storil tujcu, ali den ar alt emu od kterega ne ve, kje da je, ali če blago ali lakeip k r ‘ v ' Cl pri sebi ima , in ne ve , od kod da je. V a k° P p '®erlej u je dolžen, da najpred išče zvedeti lastnika, •tpaujg P a P° skerbnem popraševanju ne more zvediti, in tudi ^delit" 1 ’ *? a ^ se zve dd, mora P a krivično rec med uboge ®igar ; ’ , a ‘ P a druge dobre dela opravljati v namen tistega, v Cnd ar J " a krivična reč. Ako vsaj za kraj lastnikov zve, kjegovi^ 8 116 ve človeka, ali ga morebiti tudi več ni, in tudi pa doh V °^ CeV ne ’ raora krivico poverniti njegovi soseski, ae ga Premo 6 - dela V n j e & ov namen opravljati, dokler je kaj ta- - 842 - Kdor je več ljudem krivico delal, in mu ni tnogo® j ravno tistim povračevati, naj povračuje vsaj tistemu kraju ^ tisti soseski, kjer je poprej ljudem sploh krivico delal. j? postavim, ti, kristjan, kakor gostivničar, mesar, štacunar ^ drugačni tergovec kaj časa z lažnjivo tehtnico, mero S S P^. denim in skaženim blagom ljudem krivico delal, in n® . ravno kterim in kolikim je krivica storjena, je tvoja dolzu ljudem iz tistih krajev tako dolgo boljšo mero ali vago, h . ali vino i. t. d. bolj po ceni dajati, da se storjena krivica nekaki spodobni meri poravna, — ako hočeš svojo vest F tolažiti in milost pri Bogu zadobiti. Ako pa več ne kupol) ^ ne točiš, ne prodajaš i. t. d., moraš pa drugači, postaviub^ denarjem, tistim soseskam ali vasem in krajem škodo P 0 ^] niti, kterih prebivavce si poprej goljufal, ter jim krivico Morda porečete : Kaj pa, ko bi bil človek, ki tuje ^ 0Dl med svojim premoženjem ima, sam reven, in bi tudi ne ^ komu povračevati, ter bi bil lastnik ali tujec, ali P a in bi nobenega dediča ne bilo? Ali bi smel v takih °k°U s - a0 je zase obderžati tuje blago ? — Prejden vam na to v P raS fl jj pravi in dostojni odgovor dam , moram razloči ^ tak človek brez svojega zadolženja tuje blago v lasti 1 * p 0 pa s svojim lastnim zadolženjem. Ako človek tuje „ ivi lastnem zadolženju v lasti ima, ter ga je ukradel ali p rl » gy0 ji ali po kaki drugi krivici nase spravil , ne sme g a VS |j 0 giiib revščini vkljub obderžati, ampak ga mora dati revežem, ^.^9, bolnikom ali pa cerkvi, in sicer vsega do zadnjega ^ tat zakaj vsak poškodovani bo rajši v to dovolil, kakor g0 , ali kak drugi krivičnik sam za se ohranil njegovo » gV oji Ako ima pa človek tuje blago brez lastnega zadolženja^ ^ j 0 lasti, ter ga je ali podedoval, ali kupil, ali našel, podedoval ali kupil, pa pozneje zvedel, da je tuje, O blago, kterega bi moral pravemu gospodarju nazaj ca , je V takem primerlejo , ot e tSo b,9g o' zvedeti pravega lastnika, bi znal obderžati zase S v °j vendar naj pa v tej tako natanjčni reči nikar ne 0 og yetej sodnik, da samega sebe ne zapelje , ampak naj s® je storiti v takem primerleju ? . _ res reven, in po vsem še tako skerbnem popraseva - 843 — ® sy ojim spovednikom , in kar mu oni porečejo, tega naj se fleržf in to naj stori, 3) Zdaj pridemo do vpraševanja: ,, Kako se mora tuje blago povračevati in storjena °da popravljati? Ali očitno, ali skrivši, ali kako dru gači? lud' ^ dor i e babo krivico ali Kako škodo očitno storil, mora kar ° C '* no povračevati in popravljati, to je : tuje blago mora naravnost nazaj dali pravemu gospodarju, storjeno škodo s r . ra bližnjemu plačati kar brez vseh ovinkov. Izgovor, da se v7;ie, jo piškav izgovor, in ne velja nič. če se ni sramo- |. krivice delati, tudi ne sme se sramovati krivice poprav- k Očltnft olnnm.iA olr ene ene s l° r jeno škodo očitno popravljati je potrebno od r eg , S f an ‘ zat °j da se poškodovani bližnji prepriča, da mu je 1 n | C ° P°l )rav '*’ in da £ a posihmalo nič več za krivičnika hujš a ' n • ^ dru 8 e strani pa je to potrebno tudi zalo, da se po- P°huiš^° ■ P°P rav ‘' S krivico, očitno storjeno , dajal je očitno kriv; Je !. 8 P ovrači ilom in odškodovanjem, ter popravljanjem Ce 5 očitno opravljenim, tudi pohujšanje očitno popravlja. K) Kdor je pa bližnjemu skrivši kaj vzel, ali mu skrivaje Po *kodo naredil, naj mu tudi na skrivnem poverne in škodo Vr ‘ avl J a - Le na to naj gleda, da bo poškodovani bliženj po- ®koda° °dškodnino tudi zares dobil. Kader je krivica ali d 0va na skrivnem storjena, bi očitno povračevanje in odško- in 0 ^. e "ič kaj varno ne bilo. Po očitnem povračevanju Vi) Ve c S k-^°. Van j u b ' se ljudje pohujšali. Krivičnik ali poškodo¬ vani ' S '- na £* avo nakopal nepotrebno očitanje ali še clo prav;) °K 8 ^ e zav °lj° storjene krivice, bi se brez potrebe pri— Pa Ves j )b Potenje in dobro ime, kterega je do zdaj imel. To k Za j e vsa k človek dolžen, za svoje poštenje skerbeti klii n j e ^ V °j e dobro ime - Zatoraj mora človek, ki je skrivši ® a Poškodoval, tudi na skrivnem škodo popravljati mu. ‘ I)q k* leno , 1 P a človek kar sam tuje blago povračeval ali štor- 0 popravljal, to je včasih neizrečeno težavno, in 844 - včasih skoraj nemogoče Pri lakih težavah si vtegne pomag^ 1 lako le ali enako, če mu je, postavim, človek, klerega J 0 poškodoval, kaj dolžen, vtegne ga odškodovati in mu kri' vico popraviti s tim, da mu odpusti toliko dolga, za kol' 15 ga je poškodoval. Tudi zamoro krivico in škodo popravlj 8 s tim, da nalihoma povračilo ali odškodnino poškodovane'^ bližnjemu zanese na njegov dom, in mu jo podverže tako, “ jo uni gotovo dobi. Tudi vtegne povračevali po kakem m ° Čečem prijallu, na kterega se zanese, da ne bo nikomur P 0 ^ vedal, in da ga ne bo nikoli razglasil; ali če drugači more, pa to tudi lahko stori' po svojem spovedniku, ktefl že zavoljo zakramenta svete pokore zavezan molčati, in rega si ravno zavoljo lega nobeden vpraševati ne upa, kod da je dobil to povračilo ali to odškodnino. In da h' reč še bolj na skrivnem ostala, zamore spovednik P°y ra ali odškodnino po kakem drugem duhovnem poslati p°šB° vanemu človeku, ako bi se mu to potrebno zdelo. — tako zamore človek na skrivnem povračevati in škodo pop ra ljati brez skerbi, da bi kdej na dan prišla njegova kn v1 ^. Enako bi tudi prodajavcu, ter oštirju, mesarju, tergovc 0 komu drugemu, ki je s previsoko ceno ali krivično ^ ali tehtnico ali kako drugač ljudem škodo delal, zdaj p a ^ krivico poravnati in škodo popravljati, ne bilo potrebno,> bi ljudem pripovedoval, da jim zdaj manj rajta, ali mero ali tehtnico daje, ker jim je poprej krivico delal; vso to krivico vtegne natihoma popravljati, kakor jo poprej skrivši doprinašal, da se po nepotrebnem ob P^^jci ne pripravi in ob zaupanje. — Kdor je tedaj v kaki j| zapopaden, naj dobro premisli, kako da bo lagleje P krivico, ali če si sam prav svetovati ne ve, . 9 ° a" 1 tega posvetuje s svojim spovednikom, in naj stori, bodo svetovali. in po 4. Na vpraševanje: Koliko je treba poverniti? mora se spet razloček narediti, ali je kdo a) fl jj pa o krivičnem potu kako ljudsko reč v last do 1 — 845 — b) nevedoma in neradovoljno. — Pervi mora poškodo¬ vanega bližnjega popolnoma odškodovati, drugi pa mu mora °d njegove reči nazaj dali le toliko, kolikor jo še ima takrat, kader zve, da je njegova. a) Če je tedaj kdo vedoma in radovoljno bliž¬ jemu kaj vzel, ali mu hudovolino storil kako kri¬ vico, mora poškodovanega bližnjega popolnoma odškodovati, to je, nazaj mu mora dati ne le tisto blago, kterega mu jo vzel, ali mu ga, če blaga več nima, po vied- n °sli plačati po tisti vrednosti namreč, klero je imelo blago | a krat, kadar je bilo vzeto, ampak mu mora poverniti tudi to, k^ mu bi bilo dobička donašalo med tem časom tisto blago, k° bi ga i me i > j n t U( ]j to, kolikor je med tem škode terpel, k° tistega blaga ni več imel. Krivičnik mora lastnika postaviti ^ ^k stan, v kakoršnem bi se bil znašel, ko bi bil vzeto a ?o zmerom v lasti imel. Ko bi, postavim, kdo svojemu ‘šnjemu po krivičnem potu vzel kako njivo; čez nekoliko le t ns« • ■ • •• ' ' m o je prav, mu mora odšlo, in _ ko bi kdo ® v °jemu sosedu hudovoljno oklestil kako sadonosno drevo tako, .f bi več let sadja ne rodilo, ni zadosti, da mu poplača sadje, l tere ga je pokončal takrat, kader je drevo oklestil, ampak u »nora plačati sadje tudi še za toliko let, kolikor let drevo i Pet ne rodi. - Ali ko bi kdo kmetu živino ukradel, s ktero .Nje obdelava!, ali drug zaslužek ž njo imel, in bi uni , le j moral živino za plačilo najemati, ali pa bi škodo terpel, J\ bi Polje neobdelano zastalo, ali bi mu zaslužek odšel, ki • je z živino sicer pridobival; je po tem takem ta o zen zavezan, ne le ukradenega živinčeta poverniti ali plačati .bednosti, ampak še vso škodo poravnali in zastani dobiček, bi je zavoljo ukradene reči okradencu odšlo. Le samo to s k ‘ ^ tat pri tem odrajtati, kar jo potrosil za kermo, žinir,° je živino branil. - Ali ko bi bil kdo poštenega dru- z merom zase jo ohraniti, in tako pa, ' s , t * a j° s časoma za svojo ima, dasiravno je tuja. Vest re6 Pril?,,?, 6 bila nemirna in nepokojna takrat, kader si je tujo Vičniij 3Sl1 ’ s ^ asoma tudi ogluši in potihne. In dasiravno kri— v endar S f° Vef ^ nibu ob lJ u ^i> vse poverniti zato, da odvezo dobi, Vračj| a 6 P 0 . za dobljeni odvezi spet nič noče vedeti od po- ^ebitj Se n °d®kodovanja. Kader pa enkrat odvezo prejme, mo- še m Svo J6 krivice še ne obtoži ne več in ne pove, da r Ver nil, akoravno bi bil lahko povernil; ali pa še clo — 848 - meni, da mu je prigoljufana odveza že vse poravnala, kar ^ je strašna zmota. Kar se le odklada in odklada, to se rado 1 zmerom odloži. Taka je tudi s povračilom in odškodovanje ’ kar nam prav živo popiše sveti Alfonz Liguorijan v našle povesti : Star samotarec vidi nekega dne Lucifera na l r sedeli. Pred tronom stoji neka hudoba, kteri je ravno ka f zemlje prišel. Lucifer škrata vprašuje, kje da se je tako (1 °S zaderžal, in zakaj da je tako pozno nazaj prišel. Hudoba pove, rekoč: „Mudil sein se s tim, da sem s skušnjavami & 0 nekega tata, ter ga ž njimi odvračeval od povračevanja tuj blaga.“ Lucifer pa ga zaverne, ter mu pravi: „0 ti neUIT1 ^ ali mar ne veš, da tisti, ki se je polastil tujega blaga, p° vadi ga n>č ycč ne povračuje ? Kako si mogel neki po 0 ^ - e trebnem zalratiti toliko časa? Res si kazni vreden!“ L uC ' . pač prav imel, kajti kuhano meso se v mesnico ne pravi nemški pregovor. v račuj e ’ b) Povračilo in odškodovanje odlašali jc na daljo silo 0 ne- nevarno, ker je naše življenje kratko in opotečno, ter ^ stanovitno, kakor kaplja na veji. Danes smo še živi in z ^ jutro vtegnemo biti že merlvi. Danes še vtegnemo p° vC ^ jutre nam že morda nič več ne bo mogoče. Bolezni s °^ o(J)a lične, nektere silno nagle. Mertud človeka kar n0lll1 v e lc(r ne spravi iz tega sveta. Tudi kaka neprevidena nesreča človeku mahoma ugasniti življenje. Kako strašno p a ^ ora l ko bi človek s krivičnim , tujim blagom na vesti se ga j ie 0 »U vstopiti pred pravičnega Sodnika, ki veleva , da se v “ t glr j,ni da, ker je njegovega. Glejte, kako nevarno je že od te odlašanje povračila in odškodovanja! ^ .. ( j Ali pa mar hoče krivičnik na smertno postelj 0 ^ povračilo in odškodovanje, ter na smertni postelj 1 "V t0 ^ dičem, da ga opravljajo, ter povračujejo oni? ( ^šc^ 0 še le prav nevarno! Kdo tega ne ve, da se dediči ^ kri"' le preradi prepirajo, na naročilo pa pozabijo? Ce dol ' vičnik ve, da se je s krivicami zadolžil, in da je ^ gto r | žen krivico popravljati in škodo poravnati, p a te ® a j ded ^ 1 svoje žive dni, kako sme pričakovati da bodo n J e & j cl° to storili? Dediči bodo dedščino vživali, j° 1110 — 849 — Ponidoma zapravljali, pa poprej pomerli, preden bodo luje ‘'o 0 povernili. Tudi oni bodo morebiti na smerlni postelji Sv °jim dedičem naročali, da naj popravljajo krivico, vendar P® vtegnejo tudi ti poprej umreti, kakor pa verniti. Silno Va rno je tedaj, na dediče se zanašati, da bodo oni vernili J e blago. Bogatin je ležal na smerlni postelji, ter naročal 0 | ) l' m trem sinovom, naj povernejo sirotam nekaj denarja, to ? ere £ a j'h J e bil pripravil po krivičnem potu. Otroci mu °bljubijo, kakor hitro pa je oče oči zatisnil, se med seboj nih -ij°, da bodo denar obderžali, ker za storjeno goljufijo g 0 l o e ne ve. Ravno v teli pomenkih pa stopi med nje star, °glav, častitljiv puščavnik z dolgo, sivo brado. Sinovi se ,. e j ra šijo, vendar pa mu velijo sesti, in potem ga vprašujejo, Vaše° : 5, ^°' )ozn ‘ °eel l ja j nam hote vi novega povedali iz 1 puščave." „Nič prida ne“, jim resnobno odgovori stari | t! ,k^ t uiec - »Ko sem šel lam po samotni puščavi, mi je bilo, ki ^ bi ' z grozepolnega brezna zmed pečovja zaslišal glas, ki g °, ru i 0v ® tulil, rekoč: „Gorjo mi, duša bogatega odertnikn, t,a rnr 01 ^ v mre ^ imel, mi je utekla. Naročil je 0[ U(r ° C Sv °j' m trem sinovom, naj povernejo krivično blago!" Ve |j?' §' a s pa se zadere na smeh, in pravi; „Nikar se ne žali, d 0 [ ) '| OVe ° sc raduj! Namesto ene duše bomo berž ko ne tri Y eg ' 1 P°d oblast." — „Te tri duše so naše duše", usklikne glas * )restrn ® en starejši sin. „Tisla dva glasova sta gotovo p Q ° Va hudih duhov. Da ledaj nesreči odidemo, bomo storili kap ° i Ce ^ 0ve m naročilu, ter vernili tuje blago." „Da, to bomo bo ( |j ° n * ,1( ioma storili", pritegneta tudi una dva brata. o če go aaVa ljen", povzame spet puščavnik besedo. „Vaš ranjki s° ^ m ' nedavno povedali, kaj da vam bodo sporočili; tudi ko Vo 11 ?■ V0S *' naveza li, do pogledam in pozvem, ali ste nji— lani, ] !a °i° spolnili. Spolnite jo tedaj! Povernile ubogim siro¬ va * r je njihovega, in rešite svoje duše ! Zakaj kdor kri— »Bog ®tn P»k blao ne VCf * oma v lasti obderži, ne more zveličan biti, 1)6 popl a e J ° P°P re j spuščen iz strašne ječe v večnosti, dokler Ca vsega dolga do zadnjega vinarja." 9 Človek todo pa tudi zato ne sme odlašati povračila in van ja, ker se mu dolg tem bolj množi, in greh lem « nauk, 54 — 850 — bolj debeli', tem dalj ko čaka s povračilom in odškodovanj 0111 ' In še tem veči bi greh bil, ko bi poškodovani bliženji n * 0 revščino in pomanjkanje terpeli zavoljo lega, ker se mu poverne vzelo blago. Sv. Tomaž pravi: „Greh je bližnje škodovati, in greh je, ako se odlaša s povračilom tega, mu je bilo vzetega." Poglejte, ljubi kristjani! kako natanjčna zapoved je zap°' povračila in odškodovanja. Zatoraj skerbno preglejte svoj® P moženje, in ako med njim najdete kaj tujega ali krivico blaga, nemudoma ga povernite in natanjko odškodujte F škodovanega bližnjega. 7. Vendar pa vlegne človek priti tudi v take okoljšč ' 0 > da se ne pregreši, ako berž ne poverne tujega blaga. . berž To bi se zgodilo takrat, kedar mu je nemogoče, poverniti, ima pa vendar resnično voljo to storiti, kakor ^ mu bo mogoče, in si zraven tudi skerbno prizadeva, poverniti zamogel poprej ko moč.— Kdor pa povračilo o ^ in si je sam kriv, da ne more povračevati, nobenega ne bo imel pred pravičnim Bogom. Po lem takem sc varjati ne bo mogel v ozir povračila in odškodovanj f pijanec, ki vse zapravi, ne lenuh, ki delali noče i- 7 nikar je nalašč zapravil, da ne more verniti, naj se | )U - zanaša na božjo milost; Bog ne dela čudežev, da ^ oV ek dobneže podpiral v hudobiji ; in če bi tak hudoben pravo žalost imel nad svojimi hudobijami, bi bil 7 ‘ aT ^ ea n® božje milosti nad njim storjen, na kar naj se pa no zanaša. ^ Na dalje bi se tudi tisti ne pregrešil, kleri cilom odlašal zalo, ker je gospodar liste reci daleč ^ ve del? in nima priložnosti, mu kar herž verniti; -ali ko bi ne kje da je gospodar tiste reči. jjfjvičn-- Ravno taka bi bila, ko bi zavoljo tega, da.se vZ rok {I dobro ime ohrani ali iz kakega drugega pravicn ^ 0 dšk° potrebno bilo, da se nekoliko počaka s povrači 011 ib« - 851 dovanjem. Brez veljavnega, pravičnega vzroka povračilo in odškodovanje odlašali je pa vselej pregrešno. Krivičnik je odvezan od dolžnosti povračila ali odškodo¬ vanja, če mu bližnji na prošnjo dolg odpusti; toda ne sme zvili te reči s hinavsko prošnjo, da ne more plačati, ali s kako drugo zvijačo. Ko bi to storil, ter s to ali uno zvijačo bližnjega pripravil v to, da mu spregleda, bi pred Bogom greha prost ne bil, njegova volja bi bila hudobna, ker v takih okoljščinah bi ne mislil in ne želel verniti, ampak z zvijačami bližnjega vnovič ogoljufati. Kdor ne more verniti vsega ob enem, naj si prizadeva verniti sčasoma, kolikor največ more; naj si priterguje pri jedi, pijači, oblačilu in pri drugih stroških. Ako tega ne stori, vedno v krivici živi, in pred Bogom ne bo popravil svoje nepokorščine. Ako je pa v resnici tako vbog, da ne more povernili, zraven ima pa serčno žalost, ker je Boga razžalil in bližnjega poškodoval, in bi rad povernil, ako bi mogel; naj pa zaupa v milostljivega Boga, ki je Gospod in Oče vsega, in s svojim stori, kar hoče, da mu bo odpustil; prosi naj ga pa tudi, da bi poškodovanemu nadomestil, kar mu sam pri vsi svoji dobri volji nadomestiti ne more. 8. Mislim, ljubi kristjani 1 da sle zdaj vsi prepričani, kako imenitna dolžnost da je dolžnost, klera zahteva, da se tuje blago nazaj da in storjena šdoda popravlja. Lahko ste po tudi spoznali, kako prazni da so izgovori tistih, ki se brez pravičnega vzroka umikajo in odtegujejo lej dolžnosti. Nikar J>b ne posnemajte, in sami sebe ne slepite, temveč si na vso [noč prizadevajte, da povernelo tuje blago in popravile stor¬ jeno škodo. Nikar no reci, ljubi kristjan: „Sej sem bil že odvezan, ko sem se spovedoval le ali uno krivice; torej mi ni treba povračevali«; zakaj glej, ako si odvezo dobil, si jo dobil le proti temu, da boš krivico gotovo popravil, kakor hitro boš 54 * 852 — mogel. In če tega ne storiš, ali vsaj za terdno na spovedi ne obljubiš, ni ga spovednika na svetu, kteri bi ti znmog e veljavno odvezo dati. Ne izgovarjaj se: „Ko bi jaz ne bil vzel, bi bil yz 0 I P® drugi; ko bi ne bil jaz tatvine kupil, bi jo bil pa drugi; ^ bi zapravljivemu sinu za blago, ki ga je doma ukradel, j aZ bil piti dal, bi mu bil dal pa drugi«; in še veliko take£ a ’ s čimur se ljudje slepijo, da bi ne povračevali tujega Toda kako prazen in nespameten je ta izgovor! Zato te . ker so drugi pripravljeni krivico delali, meniš, da krivica J ^ krivica biti? da greh ni več greh? da zapoved božja veC u ^[ veže, ker jih je dosti, ki jej nasproti delajo? Kdo te J e ^ e [,o takega keršanskega nauka? Jezus že ne, ki je rekel: « in zemlja bota prešla, moje besede pa ne bodo P re (Luk. 21, 33.) Ali mar „Ne kradi« ni beseda božja? Nikar no reci: „Botn pa molil za tiste, kterim sem storil, bom za svete maše ali vbogajme dal, ker povrace^ mi je težavno !« — Vse to je prav in dobro, ali pred najpoprej moraš škodo poverniti in krivico popraviti t* 5 komur si jo storil. Moli noč in dan, toda vedi, da L°£ vičnega ne usliši; krivičnik pa ostaneš, dokler krivico n ® ^ n0 praviš, kolikor koli ti je mogoče. Sveta maša ima nez ^ veliko vrednost, vendar pa, ko bi tudi slo in sto sve 1 0 brali dal, te ne bodo odvezale od dolžnosti, poravnat* s^ krivico. Dobro je in dolžni smo, vbogajme dajati, ^j milošnja ne more izbrisali tvoje krivice, in če tudi se ^ 0 vbogajme razdeliš, vendar le bo krivično blago vedno ^ in vpilo: »Unemu, unemu me poverni, komur J 0 storjena.« ob Ne izgovarjaj se, da bi se vtegnilo razglasiti, gP ii) dobro ime prišel.« Ako ne moreš še pred spo' vravnati te reči, izroči jo skerbnemu in modremu SP ;n zr®r el1 kteri bo gotovo našel pot, da se bo poveruilo* ohranilo tvoje dobro ime. Ne išči praznega izgovora, rekoč: »Ne moren 1 popraviti, ne morem ukradenega poverniti* j dobro 853 P°misli, če si boš upal tudi pred božjim sodnjim stolom to ' Cc ' oli pa ne reči, da bi obveljalo; zakaj človek, kteri ima orduo in resnično voljo, veliko premore; in če ne moreš zdaj, l0s ' in trudi se, da boš zamogel pozneje. Vendar brez posebne potrebe in velike sile ne odlašaj, esoč: „Bom že pozneje po priložnosti povernil in popravil.* ,° najrajši toliko velja, kakor nobenkrat ne. O koliko greš- lt0v je že s tim izgovorom spovednika nalagalo in samih J )e ogoljufalo! Po zadobljeni odvezi spet rada vest zadremlje, ,le da bi se povračevalo, še nove krivice se nakladajo na re ~ tako dolgo, da v krivice zakopani človek nad po- v av, janjem obupa in nad poboljšanjem, in se pogrezne v stan ° z ne dušne oterpnosti, česar nas Bog obvaruj! Iz vsega tega vidiš, o kristjan! kako terdo te veže dolž- sj u’ . lu i e povračevali in storjeno škodo poravnati, ako aa j ktero bližnjemu storil, ker brez tega ne moreš doseči y e °dpušč' lvo nebesih * Urez tega te ne more večno nesreče rešiti ne . I a molitev, ne tvoje dobre dela, ^dpuščenja grehov, ne pokoja vesti, ne večnega veselja Brez le ^ ne tvoje dobre dela, ne post in zatajevanje, f 0 er P , j en j° in bolečine, ne spovedi in obhajila, ki so božje- prj e ’, a J t0 jih opravljaš z veliko krivico na vesti, ktere nočeš iti i V '^" ' n Opraviti, ko bi vendar lahko. O kolika nespamet Sv S e P°ta, ako človek za goljufivi denar ali za trohljivo blago dušo proda, in prodane s povračilom noče odkupiti. 854 - LXXVIII. Keršanski nauk. Dolžnost, dati bližnjemu, kar z a h t e v ' a keršanska ljubezen, da mu damo. .ja K t e r o misli nas morajo odvračevati, si ne prilastujemo in da ne poškoduje 1110 tujega blaga? 1. Trikrat zaporedoma že sem vam razlaga!, kaj zapoveduje sedma božja zapoved. Slišali ste, da mor pustiti bližnjemu, kar je njegovega, in mu dali, kar u )U 0 Kar mu gre, je pa A. to, kar smo dolžni, B. kar je njegovega, in C. to, kar zahteva keršanska ljubezen, da mu damo. .. to kf> r Med to, kar je njegovega, pa spada vpervic A to, nam je shraniti dal; drugič to, kar smo našli, in tre A Sne in kar je po krivičnem potu pridobljenega. Kar je po kriv ,| potu pridobljenega, mora se pa bližnjemu povernili, 111 sem yam, kdo mora povračovati, — komu se mora p° vati, — kako se mora povračevati, — koliko je llC ^ ^ verniti, — kje je treba poverniti, — in kdaj se mo verniti ? 2. Dolžen pa sem vam še ostal povedati, C. dati bližnjemu to, kar zahteva ljubezen, da mu damo. da moramo keršan gka 855 K ; 'j pa zahteva keršanska ljubezen, da bližnjemu damo? Pravica zahteva, da bližnjemu pustimo, kar je njegovega, ! n mu damo, kar mu gre; ljubezen pa zahteva, da mu usmi- J en je skazujemo, ter mu na pomoč pridemo, kedar se nahaja P°trebi. Da bomo pa zamogli to storiti, ne smemo svojega P p °nioženja ponidoma zapravljati, tudi ne ž njim skopariti, tudi g . e smemo lenobe pestovati, ampak moramo pridno delati, da s pridnim delom po pravici kaj pridobimo, moramo pri— lenega po pameti varovati, in v svoj in svojega bližnjega " ri(l obračali. Varovali se moramo tedaj zapravljivosti, zakaj kdor za- 2 av |J a 5 mu, če bi tudi še tako veliko premoženje imel, na an Je vendar le zmanjka, da še za sebe potrebnega nima, ma nj pa, da bi bližnjemu pomagal v potrebi. s ebi ^ arovat ' se moramo skoparijo. Skop človek še samemu v P°trebnega ne privošči, tem manj bo še le bližnjemu ljub° tr ^' * 5a i P 0ma o al i hotel. Skop človek nima ne prave a |j ezni do Boga, nima ne ljubezni do bližnjega. Njegov bog Sy n Jegov molik je mamon ali denar; temu moliku daruje vso ljubezen, lomu moliku daruje vse svoje serce. n e y^ ar °vati se moramo lenobe. Lenuh in nemarnež si nič po * n še to, kar mu drugi izročijo gre mu polagoma ni z,em ; po tem pa drugim ljudem nadlego dela, in potreb- jim revežem krati njihovi del, krati milošnjo, namesto da bi Sam kaj pomagal. v >ci i. . no mora mo delati, da si s pridnim delom in po pra- sv 0 - a J pridobimo. Božja volja jo, da pridno delamo vsak po st J "" 1 sla nu. „ Gospod Bog je vzel človeka, in ga je po- V Vert veselja, da bi ga obdeloval." (I. Moz. 2, 15.) (Job °k *‘ ca za letanje, je človek vstvarjen za delo." ter g ’ »Pojdi k mravlji, o lenuh! in ogleduj njene pota, ^ka 6 m °drosti. Ona nima vojvoda, ne učenika, ne oblast- bir a ’ i Pa Si ven dar po letu hrano pripravlja, in ob žetvi na- nas’ 0 ap . v živ8." (Pregov. 6, 6 8.) S temi in drugimi izreki nogj^ja sveto pismo k delavnosti, da si s pridno delav- živitj P ri d°bimo, ter zamoremo sami sebe pošteno pre- 5 m s i tudi kaj privarovati, da zamoremo svojemu bližnjemu - 856 - v njegovih potrebah kaj pomagati. Da smo delali dolžni, pošteni in modri ljudje vsak čas dobro spoznali, in so ne sami pridno delali, ampak so tudi druge k pridnosti in dela v nosti priganjali. Med ucenci modrega Izraelskega učenika se je znašel eden, po imenu Sabot, ki ni imel vesolj 15 nobenega dela, in se je nemarnosti in lenobi popolnoma v j Žal je bilo Hilelu za mladenča, in si je toraj skerbno P rl ^ zadeval pripraviti ga na pravo pol. Vzame ga seboj v do' Hinon pri Jeruzalemu. Bila je ondi nesnažna, stoječa va j vsa polna gerdega merčesa. V dolino dospevši položi »j svojo palico na zemljo, in reče: „Tukaj le si bova neko ^ odpočila od svojega pola.“ Mladeneč se zavzame in P ,a , „Kaj tukaj pri tej smradljivi mlaki? Učenik ali mar ne kakšni sopuh se iz nje vali?“ „Prnv imaš, moj sin!‘‘ se* e učenik v besedo, „mlaka ta je podobna duši lenobi vt ° n j,, človeka. Kdo bi nek rad ostal v obližju take duše?“ *° pelje Hilel Sabota do puste, zanemarjene njive, s ternjem P . prežene in z osatom, in ternje in osat sla žilo zadušila, di> moglo rasti. ITilel se na svojo palico opre in nasloni, sc 0 po njivi in pravi: „Glej, ta-le njiva ima dobro. rod° vl zemljo. Vsak sadež bi prav veselo raslel na njej. P 15 - 0 marili so jo in zapustili. In tedaj jo je ternje prepreglo 1 prepletel osat, in kače in modrosi prebivajo pod osat0 ^ji, ternjem. Poprej sem ti pokazal dušo lenobi vdanega člo . tukaj imaš pa podobo njegovega življenja!“ Sabota te g0 v serce zadene, rudečica ga oblije, sramovati in ' ie ‘ začne svoje lenobe, in s potertim sercem in skesano e ! reče: „Učenik! zakaj si me peljal v te puste, žalostne Preglasno mi očitujejo moje malopridno življenje 1“ . n aj mu seže v besedo, rekoč: „Ker nisi hotel mene P os ti nauk daje natora, in tvoje lastno serce naj te In Sabot je sam v se šel, ter posihmalo priden in vuB - mladeneč postal. In Hilel ga je nekega dne spet p e J‘ kaj pod milo nebo, toda zdaj ne v puste, nevljudne r jjgjn 0 ampak v lepo, rodovitno dolino, skoz ktero je P 0, ° l u0fi iic 11 ’ šumljal. Ko v dolino prideta, reče Hilel svojem 51 je »Tu imaš podobo življenja delavnega človeka, . ' v ne jenj a z daj tudi tvoje življenje postalo. Tu ti je polje, 1 - 857 Poditi; tam ti je drevje, ki ne neha sada nositi; po sredi leče Potok, ki neprenehoma naprej hiti, in poloma koreninice na~ P a jo drevju in drugi zelenjadi. Serce se ti smeja, ko pre¬ gleduješ vso to lepoto. In prav je tako, da te nalora, ki te je Poprej svarila, zdaj razveseljuje, ko si začel delavno natoro Posnemati, ter pridno delati, in sebi in bližnjemu v blagor in i0r ist obračati svoje dušne in telesne moči.“ Kar si s pridnim delom in po pravici pridobimo, moramo P° pameti varovati, ter ne razmetavati za nepotrebne ali še c '° škodljive in pregrešne reči, ampak obračati sebi in bliž- Piouiu v blagor in prid. Sebi in bližnjemu v blagor in prid l' a svoje premoženje obračamo s lem, da ga obračamo v tako ki nam pomagajo, da v spoznanju božjem rastemo, v ker- emu v da sami gr* . V . Dr k - m živ| j° n j u napredujemo, in vedno boljši in popolniši č a i''m 0 ’ ebračomo, postavim, v olepšanje cerkev, da se tem šil--.' °khaja služba božja, — ali v nakupovanje in raz- b|j ,n 6 .dtibrih, bogoljubnih bukev i. t. d. Sebi in bližnjei; potrt - 0 kor ' st obračamo svoje premoženje tudi s tem Oad° "t! 1 " reve * e,n niilošnjo dajemo; z inilošnjo namreč sami b| iž . mi,ost božjo iz nebes sklicujemo; z niilošnjo pa tudi led - JemU P oma gamo v njegovih stiskah in potrebah. Kdo bi b (J R J z ar es potrebnim revežem radovoljno vbogajine ne dajal, da z milošnjo ne pomaga le samo bližnjemu, ampak sodo 8 *«*™ sebi? Kdor milošnjo daje, Bogu samemu na po- pla ° •f*''* 6, P a J e dobro posoditi, kajti Bog je dober lis< thn ’ ^ ,0 in stoterno Pačilo pripravlja unod groba vsem Ser 11 ’ ^ so iz pravega čistega namena do ubogih usmiljenega l^kT’’ Včas ‘h J im P a tudi že na tem svetu lepo plačuje. Pred prj sto leti je bila na Nemškem velika dragina. Da bi pa l=° s P I ^ ra ^’ n ' P e ki ljudi prehudo ne stiskali, bilo jim je od kakor zapovedano, da ne smejo kruha dražeji prodajati, 'jena. P ,u dol .° čeni ceni. Cena je bila pa tako nizko postav- nikaio da . peki ’ ki so moko drago kupovali, s to nizko ceno Peki ! , n ' So m °gl' izhajati. Znašel se je pa med drugimi Planji Ud| Krištof Ilandel v mestu Detingen. Ta verli mož Pekari- 8 ** kruka ni bolel P eči ’ kakor i e g os P oska ukazovala, pusti) • pa ’ ki & a je poprej pošteno živila, bi tudi ne bil rad 5 m ta ko se mu je zgodilo, da pri visoki ceni zernja in - 858 da odaj moke ni mogel shajati in je le vedno zgubo imel pri pekarij 1 ’ Mislil in mislil je sem ter Ije, kaj bi storil, dokler na zadnja ne sklene, da bo posihmalo za Jezusa kruh pekel, to je: P e " karije še zanaprej se deržal, kakor bi Jezus sam k njemu Pjj kruh hodil, naj velja, kar koli hoče. V ta namen si izp° s ° sto goldinarjev, in si moke kupi. Ko pa dragina odjenja, ,n je račun napravil, pokazalo se je, da je zgubil tudi teh izposojenih goldinarjev; toda misel, da je za Jezusa pekel, & a je kmalu spet potolažila. Drugo leto pa je bilo sadje na nj® govem vertu nenavadno polno, in ko je prerajtal, koliko mu je verglo sadje, kar ga je čez domače potrebe v p 1 '® dal, pokazalo se je, da je skupil za-nj ravno sto goldinarj * Tako je poštenemu Krištofu Handel-nu Bog lepo plačal, mu je bil posodil s tem, da je stradajočim ljudem v svojo sk kruh pekel v Jezusovem imenu; kolikanj veče plačilo m 11 J še le na unem svetu pripravil. 3. Zdaj imamo še eno posebno vpraševanje, in t° J e ' Ktere misli so posebno pripravne, da clo ve odvračujejo od krivice in poškodovanja bližnjo^ na njegovem premoženju in njegovih pravicah, da ga napeljujejo in priganjajo k povračilu m škodovanju? Od krivice in poškodovanja bližnjega na njegovem P 1 ^ moženju in na njegovih pravicah nas odvračujejo sosebno ^ na žalostne naslede lakih krivic in takega poškodovanja* žalostni nasledi pa so trojne verste, in sicer nr) ja I. žalostni nasledi, ki iz takih krivic in poškodo tujega blaga izvirajo za poškodovanega bližnjega, II. žalostni nasledi za vso deržavo, in III. žalostni nasledi, ki zadevajo tudi krivičnika sam . ^ I. Krivica in poškodovanje tujega blaga marsikt®^ ^ prav veliko hudega naredi poškodovanemu bližnjemu, pripravi a) v nejevoljo in žalost, pripravi b) v oto0 nj" kak greh, in c) marsikterikrat v revščino in P kanje ali še clo v prezgodnjo smert. 859 - a) Nahajajo se sicer res nekteri ljudje, kleri si serca P r eveč ne vznemirjajo in ne žalijo, če jim tudi kdo kako ir ‘vico stori, ter jih ali okrade, ali ogoljufa, ali kako diugač Poškoduje; toda taki ljudje so le redko sejani. Človeška natora i e po pervem grehu oslabela; ravno zato je le malo zares Poterpežljivih ljudi, nasproti pa silo veliko nepoterpežljivih ljudi, ' s o nejevoljni in žalostni, kedar jim kdo kako krivico f op i> in nekterim storjena krivica clo tolikanj zamerzi, da si jo r»tko in malo ne morejo iz glave spravili, da jim je za n ol jo j 1 ! 0 vsako delo in opravilo opelinjeno in vse življenje vžaljeno. , 1 ji mar hotel ti, ljubi kristjan! zavoljo nekterih krivičnih ira jcarjev svojemu bližnjemu toliko žalost narediti in si nje- ^° v ° žalost na svojo vest navaliti ? Jaz bi že ne hotel lega boriti! n j 1 ) Zraven tega, da krivičnik svojemu bližnjemu škodo Yečo\ na n j e £ ovem premoženju, mu utegne ob enem še vse |)li ž 0 . šl(odo narediti na njegovi duši, če namreč poškodovani se ij 1 v tfl ali uni greh zavoljo storjene krivice, kar klovV'^ 0 P™' ^ osli * iral z 8°di- Saj sami veste, kako rada a)) d ” Ul,a J eza P r 'me, kedar zapazi, da mu je kdo kaj zmaknil jezi l* -^ a , i e ^ a j prevaril in ogoljufal, in kako da v hudi triV| čnika preklinja in izdaja; kolikokrat da na tega ali tia/i! aato l c,, j e in ga po krivem sodi; in kako da včasih clo s lrah °^° P rav, čnostjo mermra, ker Bog ni na mestu krivičnika | !P j v ° Va ! ! Poglejte, koliko škodo utegnejo krivičniki s svojimi ■ narediti bližnjemu ne le na njegovem premoženju, prav* -5 lU ^ na n j e £°vi duši, kedar ga s svojimi krivicami pri— 'J 0 v tolike in tako strašne grehe! Krivičnik pripravi poškodovanega bližnjega marsikte- s die r t U ' v rev ®oino in pomanjkanje in prezgodnjo “ e N„ Zf kokro , 1 že se je zgodilo, da so roparji in tatje tiki ubo ; UŽin i° °1 ) v se pripravili; ali da so goljufi in odert- tjega y . Vidove in sirote in druge reveže odirali do zad- P°bištv 0 ' )r ^ a ’ so krivičniki in zatiravci ljudem vzeli ne le da so D !? ne P re makljivo blago, ampak še clo obleko iz života; 111 °l ) leko i!l ^ aVCi Sto * n sl ° pripravili ob stanovanje, živež l - d - Veliko ljudi je zavoljo krivic, ki so jih 860 - morali preterpeti, obolelo in šlo prezgodaj pod zemljo, in nlS ° svojim nepreskerbljenim otročičem ničesa drugega zapustili f f,z | irl podcrtij in dolgov, in revščine in siroščine. Mnogim in mnog 191 ljudem so roparji in tatje že tudi življenje vzeli, da so 1 lagleji doprinesli svoj rop in svojo tatvino.— O koko str* 13 bodo vse te krivice težile dušo krivičnikov, ter jo izročev sodbi nepreprosljive božje pravice! II. Krivičniki pa ne pripravljajo v nesrečo le samo P sameznih ljudi ali posameznih družinj, ampak škodo narfJ tudi vsi človeški družbi, ker a) s svojimi krivicami spodkopavajo med ljudmi, b) razdirajo človo družbo, in so c) krivi, da propadejo celi narodi. a) Krivičniki spodkopavajo s svojimi krivin 01 ^ potrebno zaupanje med ljudmi. — Človek dela, ° r J e .^ seje, sadi in gospodari, ker ima zaupanje in se terdno za ^ da mu bo njegov pridelek in zaslužek na varnem ostal, > n ^ mu ne bo ukraden ali poškodovan Ko bi naprej vedel, ^ mu bo kdo drugi pobral to, kar bo pridelal, bi goto'' 1 * - t 1VJ Za¬ hotel delati, bi nobene njive ne oral in ne obsejal, bi n °„ nega drevesa no vsadil, si nič ne privaroval in prihrani upanje tedaj, da mu bo premoženje na varnem ostalo, J e I • ,1 1 ?«_ • . • »lil . t! _sk a l ® e pomnožiti; za- teto v JlVCC b * 8 a P a zapravil in ponidoma pognal. Kaj pa po delu • ^°^ a mar var ^ n * ' n zapravljivi človek spel delila, ter bj 1,1 delila, dokler obadva ne bota nič več imela? Kdo pri ! ^ a P ri ^ em na zgubi in kdo na dobičku? Ali bi ne bil Da a,n Opravljivec na dobičku, priden in delaven človek pa 0 '? Kdo bi pa med tako družbo še voljo imel, da bi . • -J— 7“", Ja bi varoval,'da bi skerbel M -so in ao svojo Jrožinjo? Sla bi vsa dela,nosi, jenjala vsa pridnost, jenjal b. ves red, ra vno zalo so c .. c ) krivičniki m arsikterik rat krivi, da propadajo z a ‘ nar °di. — „Vladarstvo se prenaša od naroda do naroda gov ^ ne P rav ic in krivic in obrekovanja in mnogih zvijač", z dai ^ Satn sveli Duh v svetem pismu. (Sir. 10, 8.) Kje so J nekdajne kraljestva mogočnih Babiloncev, Medijanov, Per- - 862 - zijanov, Gerkov in Rimljanov? Ni jih več, in že so premi nue stoletja in stoletja, odkar je prišla njih zemlja drugim narod 0111 v last, in to sosebno zalo, ker so bile na krivico vstanovljen 6 ’ in s krivico vzderževane in razširjevane. Prekletstvo p raVI< ^ nega Boga jih je popihalo iz zemlje, kakor vihar popil' 51 ceste prah. In če dandanes kralji in cesarji drugim vladaj otemljejo dežele, odbila bo tudi njihovemu vladanju poprej al' dano- pozneje ura, in bo vladarslvo njim odvzelo in drugim Krivica je tedaj kriva, da poginejo celi narodi, propadejo c j kraljestva, ker jih neskončno sveti in pravični Bog veCI kaznuje s tim, da se taki narodi pokončajo sami ob sebi. veku ? III. Kaj pa krivično blago prinese posameznem" člo- a k re^ Ne prinese mu ne sreče ne blagoslova božjega, oj, le a) nesrečo in prekletstvo, b) vedni dušni n e P° ' (er n c) marsikterikrat o sr a motenj e in kaznovanje že " a svetu, in na zadnje d) nesrečen konec in večno P gubljenje. a) Tuje blago, po krivici pridobljeno malokdaj kaj^P^ maga, večidel je le nerodovitno, ter brez teka 1 vspeha, ker mu manjka blagoslova božjega. Da je gI)6 že pregovor poterdi, ki pravi: „En sam krivičen vin ^. y j c o deset pravičnih", in spričuje sveto pismo, rekoč: »Kdor 4 seje, bo nesrečo žel." (Pregov. 22, 8.) „Kdor si hišo s ^ n y‘ blagom zida, (a si kamnje nabira za svoj grob (P 0 ® j n (Sir. 21, 9.) ^Premoženje krivičnih vsahne kakor P° °g 0 rje se pozgubi kakor velik grom v dežju." (Sir. 40, 13 ) ? njemu, kdor grabi, kar ni njegovega! Kako dolgo? | n ^ gosto blato . . .Gorje, kdor iz lakomnosti krivično b a & 'j^o svoji hiši!" (Ilabak. 2, 6. 9.) —Sveti cerkveni učenik' j^glj blago primerjajo tistim sedmim meršavim kravam, ktei e ef j e Farao vidil v spanju, da so prišle iz reke Nil, in s ° ( j e j ) elil e ' sedem debelih krav, pa se niso svoj pot nlC n arU (I. Moz. 41, 18 — 21.) — Da krivično blago teka m i spričujejo mnogi svetopisemski zgledi. Tatinski A h 311 j^njeU 1 ukradenim blagom vred pokončan, ter najpoprej s - 863 - in potem v ognju sežgan. (Joz. 7, 25.) — Lakomni in 8°ljufni Giezi je gobov poslal. (IV. Kralj. 5, 27.)—Kralj Ahab S| J® po krivičnem polu prilastil Nabolov vinograd, in je storil ^srečen konec. (IH. Kralj. 21, : 22, 34. 35.) — Nesrečni Ju- e< je Jezusa izdal za trideset srebernikov, pa jih ni vžival, ^ttpak je obupal, se obesil, in samemu sebi življenje končal. 27, 5. Ap. dj. 1, 18.) Vsakdanja skušnja tudi poterduje resnico, da krivično blago a nima. Večkrat že se je zgodilo, da so tistemu, kteri je ,“ J e blago nase spravljal, domači ropali in kradli: olemala mu So Zena s ki je veliko premoženja skrivajo zapravila; — otemali jj. ,nu sinovi, ter mu jemali ali denar, ali zernje in drugo j 8°» ter ga prodajali in zapravljali; - otemale so mu hčere, Sl nečimurne oblačila omišljevale. — Tudi zgledov nam ne *®ka • s P r ‘čujejo to resnico, ter učijo, da krivično blago s v -, 111013, Zmed sto drugih le enega. Neki sosed je bil od kilo'' m * ad| k ( lni ves skerben in varčen, kar bi napačno ne p r j-’. k‘I P a tudi skop, kar prav ni bilo. Od koder koli je a j. e > vselej je kaj seboj prinesel ali na rami, ali v roči, Or 0( r nedar i‘ l1 ali v že P u: zda j 'S 10 ’ zda j kak žebelj, zdaj kako Ua ^ kodi si leseno toporišče. Kar je staknil na polju, 1(pn ces li, ali kje drugej, da le ni bilo pod ključem in pod r °Vom " • sl lr . ’ J e že moralo ž njim. Vse kašče, vsi kleti in vse tarn ^ so kile polne blaga; kar bi si bil le zmislil, si našel Hi j, f 0sed je umeri, blago pa sinu zapustil. Ali blago teka '*i(le 6 °* ^ ar sla * e koli počela sin in sinoha, se jima ne v p el ?° sre či. V petih letih sta zapravila vse, kor je oče dj atl . eset ih trudoma nabral. Sosedje, viditi lep stan ves raz- S 0 s e(| m , stre ke na kup visele, so djali: „Kaj bi rekel naš rajni te či?£ l ° zda J vs tal, in bi prašal, kam je šlo toliko lepih ° W N ki rekel, ne vem, pa sveto pismo namesto njega jez e ri: »Krivično blago, veli Bog, bom jaz na dan svoje š na l, kakor piš razžene cestni prah. a Pon • • ne zal e - f em vam skazoval, da krivično blago večidel dosti ,* iriv ‘kniku. Ta prigodba pa vam je pokazala, da je sin u . r ‘vično blago sicer v posesti imel do svoje smerti, n J e govemu nič zaleglo ni; toda kaj pomaga krivic- — 864 - niku krivično blago, če se mu tudi pred smerljo ne razk^ 1 ’ ko ga pa b) v miru ne vživa, ampak mu vedni dušni n e p 0 k a j prizadeva. Krivičnik namreč, ker je sam krivičen, i» in . vse druge ljudi za krivične; torej nikomur ne zaupa, 1,1 v vednem strahu, da bo okraden ali oropan. Zraven tega nepokoj dela tudi še vedno skerb, da bi na dan ne P 1 ^ njegove krivice, in da bi zavoljo njih v kazen ne P 115 Pri lem tudi vest ne molči, ampak vedno kriči, da 1,1 j povernjeno bili tuje blago; oko ne, bo krivičnik * n P a ne le deželski oblasti, ampak tudi božji pravici unod groba- c) In kazen tudi res hodi včasih krivici kar petami. Deželska gosposka krivičnika zasači in tudi str v kakor si zasluži. In krivičniku pride zdaj os ra motenj ^ del, in zapor in ječa morda na veliko let. — f* a ^ deželska, ampak tudi božja pravica včasih že na ten) ■ krivičnika strahuje. Enkrat so se bili namenili trije ^ fl da bodo okradli neko bogato cerkvico, posvečeno s ' e ^ Florjanu. Ker so bile vrata terdo zaperle, in jih 0 g0 odpreti ne morejo, zleze eden hudobnežev na streho, | od ondot v cerkev splazi, da bi od znotraj vrata Kedar pa po kotih preslikuje in išče orodja, da bi 56 ^| 0 vrata iz tečajev vzdignil ali pa ključavnico razklen ? . g [ mu je, kakor bi sveti Florjan na podobi vedno za J re - s presunljivim, svarivnim pogledom. Začne ga ^ stra p 0 [ t rij letavali, ter gre in pove tovaršema, kaj in kako. ^ ^ v£ c tatii pajdašev. Uni vboga, podobo zagerne, vrata razbije - ca . podobo s kakim perlom, in potem Florjan gotovo v tebe vpiral svojih oči K , reče eden zunaj stoječi!) ^ ^/UJUUiJV T • Ulil TUUgMj JJVJUVJUU/ kvico oropajo. Ali glej, kar naglo jih doteče božja^P ^ 0 jj e c Tisti hudobnež, ki je svetoval podobo zagernit), J c gjnil- od cerkvice zdivjal, kakor stekel pes, in mahoma ju Drugi zmed tolovajev pade s konjem vred v " , aV ^k 0 vtone. Tretjega je nesrečen konec njegovih 865 "'očno stnerti prestrašil in pretresel, da je sam v se šel, in resnična •o delal. — Tako tedaj deželska in božja pravica krivič- slrahujete marsikterikrat že na tem svetu. d) Kaj pa je vse časno strahovanje proti nesrečni sitip . 10 ve ® neinu pogubljenju unod groba! In nesrečna »‘rali |g p . . r-o J -J" - o-- — -- li ’ ‘n večno pogubljenje je delež krivičnikov. Na- gj o So si krivičniki denar in drugo blago s tatvino, golju- U °d e i'tijo in drugimi krivicami, in zdaj morajo vse zapustiti. Pošte ^ smer ^ n » ur * ze človeku, ki more zapustiti svoje š e | e n ^ pridobljeno blago; kolikanj hujša in težavniša pa si je t e ^ krivičniku ločitev od krivičnega blaga, tem hujša in tem H.,y ISa deloma zato, ker je krivičnik vse bolj zamaknjen in ^dn ,Zan na ® asno blago, deloma pa tudi zato, ker se mu na ii, |^° ,lro vest tem bolj prebudi, tem hujši ga peče in skli, Kriv' VSenUl pritisne še strah pred nesrečno večnostjo. pn e( j 1Cn 'k Ki si sicer še zamogel vest potolažiti in si strah sto r ii Veenos ^° zmanjšati, ko bi se resnično spreobernij, ter Tod a !Ui J V0 P°K° r o in povernil, kolikor bi mogel, tuje blago, sercu Zakertln j enemu in po vsem v posvetno zamaknjenemu ravno , n ' mar ne za lo> ne za uno. In tedaj se ali kar nn- ji|) . “rani svetih zakramentov, ter jih noče prejeti, ali pa Cerk ^ Ine ner£ >dovoljno, ie prisiljen, po nevrednem. Nek s tatv^ n u ® en, *K nam pripoveduje od človeka, kteri si je bil j e na l,l0 > goljufijo in oderlijo nagrabil veliko premoženja, da te S [ atI) Smerlni postelji naredil strašno poslednje sporočilo ali »Sv 0 ent ' Poklical je pisarja, ter mu rekel pisati tako-Ie; hnt) lc | e te, ° izročam zemlji, iz ktere je vzeto; svojo dušo pa s° J®’ ,{ er jo njihova lastnina.“ »Testament bo overžen", itieg a • Ki so okrog postelje stali, „kajli v glavi se mu jih Z g v ‘ n ne ve, kaj govori". „Ne mede se mi ne po glavi", l ° š e Verne Kolnik, „ kaj ti prav dobro vem, kaj govorim. Pa j)° vse , kar imam povedati. Piši tedaj: „Duša moja naj ‘n tn 0 ' J lzda na hudičem, in tudi duša moje žene, mojih otrok, ^‘lastil ? tn i Ule ka r moje ni bilo; — duša moje žene zato, ker spovednika: Moja duša zato, ker sem si po krivici i 11 l0 > Kar moje ni bilo; - duša moje žene zato, ker v Krivice naganjala in silil« tega namena, da jo K »ri, 55 - 866 - gamogla se nečimurno nosili in samopašno živeli; — duše mojih olrok zalo, ker sem zavoljo njih kradel in goljufal, da bi jih obogalel; — duša mojega spovednika pa zalo, ker mi je odvezo dajal, akoravno nisem krivice popravljal, se resnično spokoril in poboljšali In potem, ko je bil v strah vsem krivičnikom naredil to strašno sporočilo, je umeri. — Poglejte krivičnikom žalostni konec: nesrečno smert na tem svetu, večno gorje na unem svetu! Pač prav govori o tem sveti Avguštin: „Ako sodba brez usmiljenja čaka že tistega, kleri ni potrebnim revežem z lastnim premoženjem usmiljenja ska- zoval; kolikanj hujša sodba bo zadela še le tistega, ki je dru¬ gim otemal njihovo lastnino!" 4. Poglejte tukaj žalostne naslede krivice in poškodo¬ vanja ljudskega blaga! Koliko zla se ne izhaja iz takih krivic za krivičnika, za poškodovanega bližnjega in za vso človeško družbo ! O da bi pač vsi, ki tuje blago v lasti imajo, ter vsi roparji, talje, goljuii, odertniki in drugi krivičniki vse te ža¬ lostne naslede si k sercu gnali, in jih pridno premišljevali! Gotovo bi se potem spametovali, in bi gledali, kako da bi v okom prišli vsemu temu zlu, kar bi se zgodilo z resnično pokoro in z vestnim povračilom tujega blaga in natanjčnim popravljanjem storjene škode. In da se vse to tem lagleje in tem hitrejši zgodi, naj si na serce navežejo še te le mile Jezusove besede: „Kaj pomaga človeku, ako si tudi ves svet pridobi, svojo dušo pa pogubi?" (Mat. 16, 26.) Amen. LXXIX. Keršanski nauk. Od osme božje zapovedi. — Kaj prepove¬ duje osma božja zapoved? — Od krivega pričevanja in od krivične tožbe; — v čem obstoji? — ali je velik greh? — kako se popravlja? 1. V sedmi zapovedi' nam Bog prepoveduje, svojega bližnjega kakor si bodi poškodovati na njegovem premoženju ali na njegovih pravicah; zapoveduje nam pa, vsakemu pustiti, kar je njegovega, in mu dati, kar mu gre. Vse to sem vam na široko in na dolgo razlagal v poprejšnih keršanskih naukih, in vam zadnjič poverh še pravil, da nas morajo od poškodo¬ vanja bližnjega na njegovem premoženju in na njegovih pra¬ vicah odvračevati sosebno žalostni nasledi, ki se iz takega poškodovanja izhajajo za krivičnika, za poškodovanega bliž¬ njega, in za vso človeško družbo. — S tim je bil skončan nauk od sedme božje zapovedi. 55 * 868 2. Zdaj pa poslušajte, kaj pravi: VIII. božja zapoved: Ne pričaj po krivem zoper svojeg 8 bližnjega. Ljubi Bog je osmo zapoved dal zato, da nam ž njo V9" nam ruje našo čast in naše dobro ime zoper tiste ljudi, kten hočejo vzeti te drage dari. — čast ali poštenje in dobro iU ' so nam pa tudi re 3 drage, neprecenljive reči. čast ob P stenje pa človek ima, ako drugi ljudje dobro od njega m |S 'J ’ in dobro ime ima, ako drugi ljudje lepo od njega go v ° * čast je dobra misel, ki jo ljudje od kakega človeka ktero dobro misel si je v njih sercih obudil s svojim ker ^ skim djanjem in nehanjem, človek, od kterega ljudje ^ dobro misel imajo, vživa pri njih spoštovanje, kterega m u vsaki pripravni priložnosti tudi očitno na znanje naj Dobro ime je dobro, hvalevredno spričevanje, kterega J od kakega človeka z razločno besedo na znanje dajejo * aV njegovega keršanskega djanja in ravnanja. Imenujejo g a .jj brega, poštenega človeka, govorijo s spoštovanjem od lepih, hvalevrednih lastnost, in s tim vzrokujejo in P oal ° [eII , da ga tudi drugi ljudje tem bolj spoštujejo in ljubijo Po ob S' ebi takem nam ze pomen besedi čast in dobro ime sam ou - . Znan ' Je da i e > čast in dobro ime res veliko ceno in ^ nost imata. Da čast in dobro ime veliko ceno in vrednost imata, f pa na dalje spozna tudi še iz tega-Ie: Človek, ki ima čast J« ro ime pri ljudeh, zamore tudi veliko dobrega storiti m e p ni j’ n 6r i” 11 * zau P a jo, ga radi poslušajo in vbogaj 0 ’ Prerok Daniel je bil pri treh Babilonskih kraljih zaporedoma cas i m dobrem imenu, ravno zato mu je pa tudi mog° c J ?! zalreli , nntle P e svojih sovražnikov, in veliko prip®""' agor cele dežele in v spoznanje edinopravega Boga- h k r * aS H in na dobrem imenu pri ljudeh, bo le ““" ;°b reg, sto m raed SudBj aIi pa ^ ni .J ne> ker ro „ ljudje - 869 - Človek, ki je v časli in dobrem imenu, si pridobi dosti P r 'jatlov, kteri mu v sili in nevarnosti na pomoč prihitijo; as Pi'oti p a tistega, ki ni v časti in nima dobrega imena, f 7 ® le radi zapustijo, ali pa ga še clo globokejši v nesrečo P°tisnejo. Človeka, ki je v časti in na dobrem imenu, še clo po s ^ e ^°vi Sm erti ljudje spoštujejo in lepo od njega govorijo, ko I njegove kosti že davno prekopane, čast in dobro ime ( '11 res veliko ceno in vrednost imata, kar tudi sveto pismo v erd b ki pravi: ^Dobro ime je boljše, kakor obilno bogastvo; o? ,s ^ kiti boljši kakor zlato in srebro." (Pregov. 22, 1.) e, 'ki si za dobro ime, zakaj to ti bo .dalje ostalo kakor .^ c dragih in velikih zakladov. Dnevi dobrega življenja 'Jo (svojo določeno! število, dobro ime pa ostane vekomej. 8 CSlr - 41, 15. 16.) v r | ^ er P a čast ali poštenje in dobro ime toliko ceno in „ aii | nost ima, no moremo Boga nikoli zadosti zahvaliti, da s Va|, uje pred strupenimi jeziki hudobnih ljudi ta dragi dar čast' ° Z!i P ove( li 0 ' Osma zapoved božja namreč nam varuje Itar ' n d°' ,ro ‘‘ne od ene strani s tem, da prepoveduje vse, )l nam utegnilo čast in dobro ime ali poškodovati ali pa ^ c ° v *eli; od drugo strani pa s tim, da zapoveduje vse, nam zamore dragi dar poskerbeti in ohraniti. ^ Premislimo tedaj najpoprej: ^ a j nam Bog v osmi zapovedi prepoveduje? ^lat' asm i zapovedi nam Bog prepoveduje lagati in škodo imenu bllžn j emu na njegovi časli in na njegovem dobrem na jpo t>a - l ° re6 1,0 dol)re £ a razložimo, nam je treba govoriti Djego pre j. °d laži, in potem od poškodovanja bližnjega na Vl časti in na njegovem dobrem imenu. ~ 870 Kaj se pravi lagati? Lagati se pravi vedoma govorili kaj takega, kar res Bl ’ tiikfJ ne Bli drugači govoriti, kakor kdo misli. Razloček pa se dela, ali kdo pred gosposko, pred sodnikom to dela ali P fl pred sodnikom. Ako kdo laže pred sodnikom, ter resnico govori, kedar je pred gosposko poklican na kako P r ^ čevanje, se imenuje njegova pregreha krivo priče van ^ I1 Ako pa sam gre pred sodnika tožit svojega bližnjega to ni res, kar ondi od njega hudega pripoveduje in ga obdolžuje, se njegova pregreha krivično to* imenuje. dr „, Ako pa kdo ne laže pred sodnikom, ampak le pren gimi ljudmi, se njegova pregreha imenuje ali laž v posej* pomenu, ali hinavščina, ali pa prilizovanje. Laži v P° seD na „ pomenu je kriv, kdor vedoma govori, kar ni res s tem menom, da bi bližnjega v zmoto pripravil. S hinavS c se zadolži, ako se tako zaderži, da je njegovo unaBJ® ,, našanje vse drugačno, kakor pa njegovo serce. S pr*' 1 ^ vanjem pa se pregreši, kdor z besedo in d j a n J e n ^ va le enem bližnjega v zmoto pripravlja, ter mu več časti in ^ daje, kakor jo zasluži. — Vsaktero teh pregreh vam bom posebej in bolj na drobno razložil. 4. Naj poprej bomo govorili: I. Od krivega pričevanja in o vične tožbe. kr 1 " Kaj pa je krivo pričevanje in kaj jo b r 1 v ' jčn; četi i tožba? ali z drugo besedo: Kaj se pravi po krivem P n in kaj se pravi krivično tožili? ^ Pričati se pravi: poterdili ali povedali pred gospod p 0 sodnikom, kar smo sami videli ali pa po drugih ® ve< c \ er di, pravici priča tisti, kteri kako rec ravno tako pove m P ^ er j kakor jo je res vidil ali slišal. Po krivem priča *' s ^!\ v0 b' dobro ve, da to, kar pove in polerdi, ni res. |^r pričal tudi tisti, kteri bi za terdno poterdil, da je to r » — 871 Pravi; pa bi vendar le za gotovo ne vedel, ali je res ali ne. ln P« krivem bi pričal clo tisti, kteri bi dvomil, ali je to, kar H res ali ni res: in če bi tudi res bilo to kar terdi; taki olovek bi namreč po krivem pričal s svojo voljo, ker bi bil tn °gel v takem primerleju povedati, da prav ne ve, nikakor pa «e kar naravnost terditi za resnično, kar bi se mu le Sevalo, da je resnično. ~ Resnico pričati pred gosposko 9,1 Pred sodnikom je vsakdo dolžen, kedar je vprašan, naj ^ je na prisego dano ali pa ne, ker vsakdo je dolžen sker- beli za blagor in prid svojega bližnjega. Sveto pismo pravi : »Prisodite (pravico) ubogemu in siroti; nizkega in reveža °Pravičnjt e . Rešite reveža, in ubogega izterjajte grešniku iz r °k. ft (p s g( 3 4 ■) _ Bog je ravno zato postavil sodnike, da Poravnajo ’ prepire, ki vstajajo med ljudmi, in pravico s P°znavajo tistemu, ki prav ima. Da pa pravde in prepire med 'judmi po pravici razsodili znmorcjo, imajo oblast, pred- se Poklicati take ljudi, ki za kako reč, zavoljo ktere se ljudje prav dajo in prepirajo, dobro vedo, kako in pri čem da je, da J. 0z 'r tiste reči resnici spričevanje dajejo.. In taki ljudje, so na pričevanje poklicani , so dolžni, vse po svoji I esli resnično povedati, karkoli jib sodnik vprašuje. U Pa pred gosposko in pred sodnikom resnice ne go- 0ri io, s tim - po krivem pričajo, ter se s krmni pnce- Van jom z lo pregrešijo zoper Boga, zoper sodnika, zoper ne( l°Ižn ega in zoper zadolženega bližnjega. - Kriva priča 86 Pregreši zoper Boga, ker s krivim pričevanjem zaničuje J e ga, večno Resnico in začetnika vse resnice, ga zaničuje ^ hujši, ako clo s prisego poterdi svoje krivo pncevanje " Kriva priča se pregreši zoper sodnika, ter g g J 1 P ri pravi v P to da stori krivično sodbo, ter nedolžnega kaznuje, ^ riv icnika p« brez kazni pusti.-Kriva priča se pregreši zoper nedolžnega brata, zoper klerega krivo pričuje, ter mu ,. kr ivim pričevanjem viJ čast in dobro ime, premoženje h P a še clo življenje. - Kriva priča se pregreši tud, 2 er zad °l ž enega, ker mu pomaga, da po krivem pravdo uj 1 ’ ali da odide kazni, ktere je vreden in potreben r v škodo njegove duše le še bolj prodornega stori, P° lem še bolj brez skerbi P regrešn ° ZIV1 ,n knv,c0 872 - dela, ker si upanje dela, da bo tudi posihmalo ravno tako srečno kazni odšel. Ker so sodniki postavljeni zalo, da poravnajo pravde in prepire med ljudmi, in pravico spoznavajo tistim, kterim pra¬ vica gre, se samo po sebi umeva, da se zamore pri deželski gosposki ali pred sodnikom oglasiti vsakdo, kteremu se kaka krivica godi, ter na znanje dati, kdo da mu dela krivico in kako da mu jo dela. Krivičnika pred gosposko založiti, in pri sodniku pravice iskati, kedar se človeku velika sila godi, in ne more po drugem polu do pravice priti, ni napačno, da le člo¬ vek pri tem keršanske ljubezni v nemar ne spusti. —Ali gorje človeku, kteri bi se dal od sovraživa zapeljati ali od kake druge hude strasti premotiti, da bi šel, in po krivem založil na sodbi svojega nedolžnega bližnjega. Njegova hudobija, ki se krivična tožba imenuje, je tem veča, tem hujše reči ko svojega bližnjega pred sodnikom obdolži, in lem veča škoda ko se bližnjemu izhaja iz take krivične tožbe, Krivega pričevanja in krivične tožbe pa niso krivi le samo tisti sovražljivi tožniki, ki svojega bližnjega pred sodbo tožarijo, akoravno vedo, da se njihova tožba na pravico in resnico ne opira; tudi ne le samo tiste priče, ktere se dajo ali z denarjem ali z obljubami preslepiti, ali pa kteri zavoljo prijaznosti do kakega človeka ali iz strahu pred kakim člove¬ kom zoper svojega bližnjega po krivem pričajo: ampak tudi lakomni zavetniki ali pravdosredniki, ki krivične pravde sprejemajo, in si prizadevajo z zvijačami sodnika preslepiti in krivično pravdo dobiti; krivični sodniki, kteri kake pravde nalašč nočejo do dobrega preiskati, ali pa se dajo po enem ali drugem potu pod- mititi ali podkupiti, da naredijo tako razsodbo, klern je posta- vam in njihovemu prepričanju kar naravnost nasproti; in na zadnje tudi še vsi tisti, kteri so ali od deželske gosposke ali od drugih predpostavljenih za kako reč vprašani, pa resnice ne povedo, ali pa jo le na pol povedo; ravno tako listi, ki pisane spri— čevanja narejajo, ali druge naznanila in sporočila pišejo, pa se 873 - resnice ne deržijo; enako tudi tisti, ki koga drugega napravijo, uiu svetujejo, ali plačilo obetajo, ali mu žugajo, da potlej P° krivem priča. Veli)°' A1 ‘ je krivo el| k greh? pričevanje in krivična tožba toži Se Ve ’ knvo pričevanje pri gosposki in krivična je a . Ve ' ik S' 1 ’ 6 * 1 ? ' n tem veči in tem strašnejši je greh, ako Bris« r ' VI ' m Pričevanjem in s krivično tožbo sklenjena cIo P lls oga. Porok lega so nam o) razločne besede svetega že « ^ očitne kazni, s kakoršnimi je Bog marsiklerikrat Pism- „ * » o ^ tem svetu kaznoval le dve pregrehi, in c) škoda, t 'emi Se lek P re ?rehah godi poškodovavcu in poškodova¬ li^ 0 } ^ kllV0 pričevanje pri gosposki in krivična tožba Se/ ^ rek ’ nam »oznanjajo razločne svetopisemske be- Se din ^ Vel ° P' smo pravi: „Šest rečf je, ki jih Gospod sovraži, Ž0 "P« studi njegova duša“: in med temi Gospodu tolikanj „ P e rnimi rp*m; i..* <• « g Hernimi rečmi je: „Kriva priča, ki lažnjivo govori(Pregov. pL 1 19.) — Krive priče in krivične tožnike imenuje sv-' 1 " ziia^° * lu ^'čeve otroke (III. Kralj. 21, 13.). Te besede nam eto na 31 )a n j * i vw,w v/uucvt; ^lii« ivi uij. « i, i c uuscuc umu ij« Satn 0 i ^a Po £ toke ljudi sovraži ravno tako kakor kak,) j °ko, ker se zoper resnico vzdigujejo ravno tako, !n ,ll jdi duh sam; Bog pa, ki je večna resnica, tudi le leSnic « ljubi. Vanj a ^ sveto pismo tudi kar naravnost kazni in straho- Pi'avj • nn P° Vet ^ l, j e krivemu pričevanju in krivičnim tožbam, ter De jj 0 ”Kriva priča ne bo brez kazni, in kdor govori laži, 1)0 n 0D . Ub f ŽaI ( s odbi kozji).“ (Pregov. 19, 5.) „Lažnjiva priča le -2l { a,ft ( P,>e S°v- 21, 29.) — In po Mozesu (V. 21, ali p 0 J e zapovedal Bog tistega, kteri bi po krivem pričal kaz nijo ’’ IVe »i tožil svojega bližnjega, kaznovati z ravno tisto Po kriv e ter ° kl mora l P>’ e terpeti tisti, zoper kterega se je kilo p eg /! P r| čalo ali kteri je bil po krivem zatožen, ko bi ^attirej. 10,10 tisto pričevanje in pravična lista tožba. Tako-le z °per člov 0 ! 01 ^ 1 Gos P 0(l ,} °g: se vzdi £ ne težrijivn priča e ka, ter ga doi^i pregrehe, naj stopita oba, ki imata 874 — tožbo, pred Gospoda, vpričo duhovnov in sodnikov, ki bo 0 tiste dni. In ko bodo prav skerbno preiskali, in našli, da J e lažnjiva priča laž govorila zoper svojega brata, naj mustonj’ kakor je on mislil storiti svojemu bratu, in tako spravi bu^ zmed sebe; da drugi slišijo in se bojijo, in da se nikdar prederznejo, kaj takega storiti. Ne usmili se ga, temveč t |r J dušo za dušo, oko za oko, zob za zob, roko za roko, 1,0,5 za nogo. a — Vse te svetopisemske besede nam zadosti in razločno pripovedujejo, da je krivo pričevanje in krivi tožba velik greh pred Bogom. Ravno to resnico nam pa poterdijo b) tudi očitne kazni, s kakoršnimi je Bog dostikrs na tem svetu strahoval to pregreho, —Jecabela, žena kralja A da bi Ahab v last dobil vinograd Nabotov, kterega je želel, j e prič z denarji podkupila, da sle po krivem pričale, da je ^ kralja preklinjal. Nabot je bil na to s kamnjem posut, 11 ^ je velevala postava, in vinograd njegov je padel kralju v Prerok Elija je pa v božjem imenu kralju oznanil, da ra na tem mestu, kterega je po krivici dobila, bodo Jecabe 0 ^ raztergali in požerli, kar se je tudi res zgodilo nekob' pozneje. (III. Kralj. 21.) — Dva nesramna sodnika krivem pričala zoper nedolžno Suzano, in pravični l {a7,nl j u( )je odšla, ker sla bila s kamnjem pobita. (Daniel 12.) " so po krivem pričali zoper nedolžnega Jezusa, in ^ a ^°.. S j eZ «s se jim je vtepalo to krivo pričevanje tiste dni, od k ter’ solznim očesom govori, rekoč: „Prišli bodo dnevi nad e Jeruzalem namreč in njegove prebivavce), in tvoji so te bodo obdali z zasipom, in te bodo oblegli in stiskah otrnk e vseh strani; in bodo v tla pomandrali tebe in lv0 ^ a[0 kef v tebi, in ne bodo pustili v tebi kamna na kamnu, - ^ nisi spoznalo časa svojega obiskovanja.“ (Luk. 1 9. 4o- bern' Sveti Narcis, Jeruzalemski škof, je terdo na pete slopa s ,. n pregrehi, in je ojstro strahoval vsako hudobijo; tega ga nekteri hudobneži niso mogli terpeti ravno _ (1 silo nad njim znosili, gredo in ga tožijo, ter obdolžijo ^ '] e Da bi se keg a Ve bkegn greha. n. T. "— j -, —- re kel eden zmed talnih' SV °^° tnž ^° P°dperl in poteran, . ten,kov: „Ako škof ni le hudobije »" f ’ - 875 - n J ffle Bog živega sožge.* Drugi je djal: „Ako ni res, kar I av im, naj me Bog udari z najhujšo boleznijo!* In tretji je e • »Ako resnice ne govorim, naj oslepim!* Ljudje, ki so l . a . Narcisa poznali, niso verjeli temu krivemu pričevanju; °»i škof pa vendar-le po takem hudem obdolženju ni hotel Un 0s ^ a ’ 1 na škofijskem sedežu, marveč se je v puščavo »iso 01 ' n na l‘^ oma živel v puščavi. Krive priče pa tudi hiša °'^ e P r «vici. V hišo pervega po noči strela udari, d v . Se vname, in hudobnež je zgorel v njej z vso svojo živ Z ; n J°- Drugi je gobov postal; spuhnile so se mu po vsem 'ider ^ er( ^ e os ki*umbe; pri živem telesu je gnjil. Tretji, j e 6 *’ kako hudo se je Bog nad unima dvema zmaščeval, [ e Sani v Se šel, ter krivo pričevanje očitno spoznal, zraven 0s l e p P a ludi svojo pregreho tako dolgo objokoval, da je Kriš ^ aus * a ’ zena cesnr j a Konstantina, je svojega paslerka k r ‘ ve m tožla, da jo zalezuje in da ni varna pred p a ^ tem se cesar tako razserdf, da Krišpa umori. Ko z 0Dpp e7 Tr lle ^ O ^ tO * ct cesar zve J ^a J e Fausta po krivem pričala r er Knšpa, j 0 ukaže utopiti. b an[ . re( * ve č kot pet sto leti živela sta v neki vasi Bra- edi n o ^< vojvodstva dva poštena zakonska človeka. Imela sta iti i° Marija po imenu. Deklica je bila prav pobožna, živ^- s ^|_ en 'l«, popolnoma odpovedati se svetu, in le Bogu še J' J e bilo tudi njenim staršem prav po volji, ter so v Prigovarjali svoji hčerki, da bi stanovitno Bogu služila je „ 6 ' ® lsl °sti. Šla je tedaj v cerkev Matere božje, in ondi in J. Marijno podobo zavezala se z obljubo vednega devištva č l°Vek 0V ° ljnega “božtva. Frigodilo se je pa, da se je neki pr estr .. V;i ~njo zagledal; bila je namreč silno lepa. Deklica se pOv e aS j l ’ J e J razodene svoje slabe namene, ter mu naravnost in jj’ a . v tako hudo reč nikdar ne bo dovolila, ker je Bogu T 0f ) a || e '.‘ božji obljubila, da bo v vednem devištvu živela, nič fig* 11 hudobnež ne miruje, in ker vidi, da z lepimi besedami V stisk 0f) . ravi ’ P°skuša deklico premotiti s I m. da jo pripravi Vkterj •'V ,rah - In iz tega namena se splazi v tisto hišo, °ndi Sr , Je Marija p 0 navadi dobivala svojo hrano, zmakne erno kupico, in jo skrivši potakne v vrečo, hlero je - 876 - deklica seboj nosila. Med lem pa so oni ljudje sreberno kup 1 *' 0 pogrešili. Iščejo in iščejo jo po vsi hiši, pa je ne najdejo, zdaj gre malopridnež k Mariji, jo obdolži tatvine, vendar P 0 obeta, da bo molčal o tej reči, ako mu po volji stori, ter mu vda. Marija osupne nad tem obdolženjem, in terdi st 0n< ^ vitno, da ni storila te hudobije. On pa prime njeno vrečo, ^ potegne kupico iz nje, ter žuga, da jo bo pri gosposki z 9 * 0 ako v greh ne privoli. Ubogo deklico neizrečeno serce žabo ’ pri vsem tem pa vendar le terdna ostane v dobrem, in „Tega, kar ti želiš, nikdar nikoli ne bo n storila. Svojo či? ^ bom do smerti ohranila, in rajši bom po nedolžnem svoje 2 Ijenje darovala, kakor da bi se tvojemu hudemu poželjenju vda ■ Ko hudobnež vidi, da ne z lepo, ne s hudo nič ne opr8 vl > odpravi do sodnika, ter prinese seboj sreberno kupico in P ^ da jo je Marija ukradlo, in da jo je našel v njeni vreči, dalje jo obdolžuje, da je čarobnica, in da mu je naredil,^ ne more ne jesti, ne piti in da nikjer nima miru in P* 1 . . pred njo. Takrat pa so ljudje še terdno vero imeli v čar 0 in copernije, in so s smertjo kaznovali tiste, ki so bili. 20 j ženi, da so čarobniki ali čarobnice. Sodnik iz pervega ni ^ verjeti tožniku, ker še nikdar nikoli nič hudega ni Marije. Ker pa tožnik kože na sreberno kupico, se da vendar le premoliti v krivično sodbo. Marija je med tem ^ staršem položila svojo stisko, pa tudi pristavila, da rajši Ijenje zgubi kakor pa devištvo. Starši jo tolažijo, da J° ^ in Marija ne bota zapustila. Še se pogovarjajo, kar sodnik in tožnik, da bi Marijo v ječo odpeljala. Zastonj - e 17CA ni*n3nia AT——--” inArt 111 I 2 , . k»P', » « i o • v 'n vse prošnje žalostnih staršev, Marija mora v ječo m pred sodbo. Na sodbi odkritoserčno pove, da je bi n ^ res najdena v njeni vreči, da je pa ona vanjo ni djal , ^ da ipi in lA mrurpl L- r !n /I,*nrri n wi.il/iii n/i/lvrpči. * LaI ' sodnik i n , mo ^ e * drugi v vrečo podvreči. . r Dravi W P°. mni * (a J e zdaj sama obstala svoto hudobijo, zdai ’ Ir Je b ' ,a k r ca res v »jeni vreči, in kako da postavah Zen ^L , Vreč ' na k°£ a drugega. In po tadajnib °J S Tj) morišPA Je f H ne. Toda nikar ne mislile, da je Bog brez kazni hudi d [ lvične ga tožnika. Še preden je morišče zapustil, ga je z °vit 0 Uh obsedel * Po noči, ko je mislil zaspati, je začel gro- Pril let razsa jati in kričati. Groza je obšla vse, ki so na pomoč H 0ra |.®’’ *‘ er go videli v takem strašnem stanu. Zvezati so ga tli p 0 ^ P a lodi najmočnejše vezi so ga komaj obderžale, da jih s° g a e , rga1. Morali so ga zapreti v neko posebno kletko, in Celih g 6 j S sdo Primorali, da je povžil kako jed ali pijačo. Potih so 6 em let se j® znašel v takem stanu, po mnogih božjih dokler Vodili 5 pa vendar le ni bil rešen svojega terpljenja, ni na ■ • ■ • grobu nedolžne Marije rešenja zadobil. - 878 — K tena kaznim privzamimo c) še škodo, ktero po krivem pričevanju in po krivic” 1 tožbi terpi tisti, ki je po krivem tožen ali zoper kterega S® P° krivem priča, in tisti, ki po krivem toži in po krivem pričuje- Kdo tega ne ve, kako močno da človeka serce z , 0 ’ kedar kdo po krivem zoper njega pričuje ali pa ga po kn v toži! Kdo tega ne ve, da po takem krivem pričevanju m taki krivični tožbi zgubi človek svoje poštenje, pa včasih še premoženje! Kdo tega ne ve, kako da po takem k pl pričevanju in po takih krivičnih tožbah marsikteremu 3 upade tako močno, da začne godernjati zoper božjo previun^^.J preklinjevati in hudemu izdajati tistega človeka, ki je P° vem zoper njega pričeval in ga po krivem tožil! In kdo J e vsega tega in drugega zla? Ali mar ne tisti, ki je po kr pričeval in po krivem tožil ? . ■ \i> Kolika škoda pa se ne izteka iz krivega pričevanju & krivičnih tožb tudi za tistega, ki po krivem pričuje in P° fl vem tožori! Če ga tudi Bog že na tem svetu tako očil”° ^ udari, kakor je udaril une nesrečneže, ki sem jih misel vzel, se vtegne pa vendar le zgoditi, da na dan P krivo pričevanje in krivična tožba, in za tem veliko oS '^ ^ tenje pred ljudmi, kazni pri gosposki in druge pokorila- ^ bi tudi vsega tega ne bilo, in bi tak človek deželski g °^ ^ odšel, se vendar le božji ojstri pravici unod groba oc * le bo. In pravični Bog se bo na unem svetu nad takim na kom tem hujši zmaščeval, tem bolj ko mu je priza”” tem svetu. . ^ , če vse te reči resno prevdarjamo in dobro P relT1 ‘. g 0 - se bomo kar lahko prepričali, da je krivo pričevanje P sposki in krivična tožba res velik greh pred Bogom- 6. Morebiti pa si kdo misli in pravi sam pn i sebi: d s tenT!/ 11 ! P ricevar, j era bližnjemu pomagam, 111 j{] - ? u r o° St0nm ’ menda vendar to ne more W k ° siabo? “ -*li povem vero, da krivo pričati nik»'' hlizf pripuščeno, ni pripuščeno niti zoper bližnjega, niti za a "'\'j { ar ker je krivo lažnjivo pričevanje že samo ob sebi g re » — 879 r —• Ce ‘ d e , d i ss p P °oCr: e P°tu pomagati ne moremo, mu tudi s p » P smemo. Tako uči sv. Avguštin, ter prav.: „Laz J e š reh ’ ^di ž njo ljudem pomagamo." tako Sreh Ker je krivo pričevanje pri gosposki in krivična tožba velik greh, se že samo ob sebi umeva, da jo treba za ta | S j . se ojslro pokoriti, ako hoče tak grešnik kdaj k Bogu priti, J e večna resnica. — Kdor je tedaj ali sam po krivem pričal dr^ ei Sv °jega bližnjega ali ga po krivem zatožil, ali pa koga k|./ e 8 a najel in našuntal, da je to storil zoper nedolžnega Zn Jega, je • a ) dolžen, po velikosti svojega greha pokoriti se, ker K. . Sv °jim Iažnjivim pričevanjem in s svojo krivično tožbo 0 razžalil Boga; t° žb b ) dolžen je popraviti krivo pričevanje in krivično Pošte 0 ’ lei> P re ^‘ cal ' SV0 J 0 I až > in tako poverniti bližnjemu čevai!^ 6 ' n . dobro ime, klerega mu je bil odvzel s krivim pri— J e, n in s krivično tožbo; sto r ii ^°* žen j© popraviti vso škodo, ktero je bližnjemu i„ na njegovem premoženju s svojim Iažnjivim pričevanjem ® v °jo krivično tožbo. k e( j a liabo težavno pa je vse to storiti, in če tega ne stori, š e j ,.® u je mogoče to storiti, mu greh ostane, če se ga tudi z lI{ okrat spoveduje. Sama spoved brez popravljanja krivice Ost a ] - 0ln s t° r jene mu greha izbrisala ne bo. Greh mu bo ’ 10 ga pogubil! Zatoraj: čevaij 8 ’ ^ ubi kristjani! imejte vselej, kedar koli bote kaj pri— »Ne p r j° Stn ° za Poved božjo pred očmi, ki vam veleva, rekoč: Pride, P° krivem zoper svojega bližnjega!" — če na to ^6 n ’ e . m ° ra te svojega bližnjega tožiti, govorite resnico, clo kakor Postavljajte, in nič ne zatajite, temveč povejte le tako, drujL’ * er ve dite, da zraven pozemeljskih sodnikov imale ® a Ozemeljskega, nebeškega Sodnika, namreč Boga, - 880 — pri čigar sodbi bote s krivico gotovo na zgubi, če tudi p rl ljudeh in njihovi sodbi kak krivičen dobiček vlovile.— Ce pa toženi, in od sodnika vprašani, kako da je s tisto rečjo? zavoljo ktere sle toženi, nikar resnice ne tajite, ampak k®^ naravnost spoznajte svoje zadolženje, in podverzite se so sodnikovi in zasluženi kazni s spokornim duhom, da bote P° takem polu kdaj milost zadobili pred božjim Sodnikom, če bote pa kterikrat za priče poklicani, govorite tako, kas ste prepričani, da se je godilo s tisto rečjo, zavoljo ktere s ^ vprašani. Vsak naj gleda, da na tanjko po vesti resnico S° vori, da nič ne pristavi, in da hujše ne povč, kakor je r ’ tudi naj se nikar ne opotavlja resnico govoriti tam, kjer treba. Nikar naj ne govori, da je videl, kar je le P*' 8 slišal; in naj ne govori, da je slišal od lakih ljudi, na k se je zanesli, da so resnico govorili, akoravno jim mor c vera ne gre. Nikar se nobeden ne daj zmotiti s prija* 0 ® ali clo denarjem, da bi pričal zoper nedolžnega, ali da b' do ne hotel pričati resnične reci iz strahu pred krivica Ako bi bil pozabil ali se zmotil, kako okoljščino povedi 1 bi se pozneje spomnil, in bi imelo to nedolžnemu škodo v ^ naj berž popravi, da ne bo imel nič na svoji vesti. pa od sodnika vprašan zoper takega hudodelnika, ktereinu^^ za glavo, naj govori le toliko, kolikor je vprašan. " ^ dajaj čast vsakdo Bogu in ljudem, da pravico dobi tistn remu pravica gre. Amen. 881 LXXX, Keršanski nauk. O d 1 . . s eb 3 7 ‘ 1: — k o l i k e r a je? — Od laži v p o- n e ra pomenu: — ali je greh? — kako seje varovati? — kako jo popravljati? n a , Začel sem vam razlagati v zadnjem keršanskem u 0Sf no božjo zapoved. Slišali ste, da nam Bog v osmi goyj P re poveduje lagati in škodo delati bližnjemu na nje¬ gov dasl ' in na njegovem dobrem imenu. Ako kdo pred n j eo- ov V ° ^ neresn '^ ne ^ a govori zoper svojega bližnjega, se to^g!' 3 P re greha imenuje ali krivo pričevanjo ali pa krivična sp 0sk ’ ai0 P a kdo kaj neresničnega govori, toda ne pred go- iti 0(1 ’ njegova pregreha zove laž. Od krivega pričevanja čevn , {r ’ vične tožbe sem zadnjič govoril, ter vam pravil, v a obstoji krivo pričevanje in krivična tožba, kako velik p° ^ 3 je, in kaj da mora storiti tisti, ki je zoper bližnjega dobit j- v e m pričal ali ga po krivem tožil, ako hoče milost za- pred pravičnim Bogom. Danes pa bom imel keršanski nauk II. Od laži. v edot^ a meni1 Sera že zadn j ič , da Iaž v tem obstoji, da kdo kom | 11 nala š6 govori kaj takega, kar res ni, s tim name- ’. da bi bi iŽniAora xr trmnin npmrnvil. potu r ‘ oi bližnjega y zmoto pripravil, ^azi ,, P . ... 1} v sploh pa je človek lahko kriv po trojnem A. o g ° samo besedo, ali pa q z Za deržanjem, ali pa panjem f besedo in zaderžanjem, ter govorjenjem i K 6ti n enem ' 8 ‘ aauk. in 56 — 882 Ako človek, vedoma in radovoljno kaj lakega g° v ° r ^ kar res ni, se njegova pregreha laž imenuje; sicer laž v P° sebnem pomenu. — Ako se človek nalašč tako za d e rži, daje nj 0 govo vunanje obnašanje vse drugačno, kakor je njegovo sr * si z hinavščino omadežuje svojo vest. — Ako pa kdo besedo in djanjem ob enem bližnjega v zmoto prip raV -j ’ je kriv pregrehe, ki jo prilizovanje zovemo. — Od vs teh treh pregreh vam bom posebej kaj povedal. 3) Začel bom govoriti : A) Od laži v posebnem pomenu. kaj Te pregrehe je tedaj kriv tisti, ki vedoma in nalašč J takega govori, kar res ni, da s takim neresničnim govorjenji v zmoto pnpravi svojega bližnjega. Bistvo laži to raj v tem obstoji da, kdo zoper svoje prepričanje govori, ter drugi govori, kakor misli, in sicer nalašč pripoveduje s tim namen 001 ’ vnrišntVii 10 0 p |''P ravi1 svojega bližnjega. Ko bi postavim ^ vek dihrn ! J' 1 * 8 ’ ,W,ik ° r ' et da Že ima > in bi lS l eovJ-] h A V * ede ’ da je Že 40 lel slar ’ P a bi vpraševavcu od govoril, da šteje se le 30 let, bi se bil s takim odgovor 010 ‘ga, in sicer zalo, ker je dobro vedel, koliko da je star, P je vendar le nalašč zamolčal 10 let, in je s tim neresni" 0 odgovorom v zmoto pripravil svojega bližnjega. Laž lm 0 P tem takem svojo korenino v hudobiji človeškega serca. 1 ravno zato bi bil laži kriv tudi tisti človek, kteri bi za re meno pripovedoval kako tako reč, kfera je res resnična, P je on v svojem sercu nima in ne spozna za resnično; za tudi v tem priinerleju tak človek drugači govori, druga 0 ' P nusli. - Ce pa kaka reč ni res , pa jo človek pripoved J a *o, a or jo je on sam slišal pripovedovati, in kakor on sam misli, da je res, ni to nobena laž, ker v tem P r,ffJ 0 eju covek ne govori zoper svoje prepričanje, in nikog 81 ' misli v zmoto pripraviti. Nekdo, postavim, je slišal P <' dovati da je pogorela ta ali una vas, ki pa vendar »' Pogorela, , n zdaj gre, ter tudi on drugim pripoveduje, d sata P . 0g0re , ,a : a,i mar človek laže ? Ne laže ne, lD 5 jn e , ker tudi on sam misli, da je vas res p °S° re ’ - 883 — ker s tim pripovedovanjem nikogar ne misli v zmoto pripra¬ vili. — Tudi listi ne laže, ki se mu zareče in se v govor¬ jenju prenagli in prehiti, in ne misli ljudi premoliti. Tak človek ne laže, ampak se le zmoli; dolžen pa je vendar besedo po¬ praviti, kakor hitro se svoje zmole zave, in previdi, da bi se vlegnila po lej zmoti komu kaka škoda pripetiti. Kdor misli popraviti in tudi res berž popravi, kar je lažnjivega govoril, ne more se mu očitovati, da laže, ker ne misli nikogar pre¬ motiti in goljufati. — Ravno tako ni laž tako govorjenje, od kterega vsak pameten človek kar naglo lehko previdi, da so ne sme vzeli v tistem pomenu, ki ga besede samo ob sebi imajo, ampak v drugem pomenu. Vsak pameten človek namreč kar naglo lehko spozna, da se prilike in primere ali basni niso godile tako, kakor se pripovedujejo; ravno zalo prilik in kasen ne prištevamo lažem, marveč jih imamo še do za prav zdaten pripomoček da zavijamo vanje to ali uno resnico, ta nli uni nauk. — Ne storiti, kar kdo obljubi, je ali laž ali pa n i laž. Kdor kaj obljubi, in takrat, kader obeta, voljo ima, da ko spolnil, kar obeta, ne laže, akoravno bi se pozneje skesal nh’ pa ne mogel storiti po svoji obljubi. Kdor pa drugači misli, kakor obeta, laže in greši. — Kdor sicer lažnjivo govori, pa se tako derži, da vsi lehko spoznajo, da resnice ne govori, ne laže, ker nikogar ne misli v zmoto pripraviti. Pri vsem tem Pa naj se vendar le vsakdo varuje tako delali, ker včasih Prav lahko pri takem govorjenju bliženj v kako zmoto pride a 'i v kako škodo. — Nasproti pa so lažniki tisti, ki popisu¬ jejo kako reč ali kakega človeka, pa mu s svojim popiso- Va njem dajejo tako podobo, kakoršno oni hočejo , ter sicer blizo resnice govorijo, zraven pa pridevljejo in odjamljejo, dokler človeku ne dajo lake podobe, kakoršno mu želijo po svojem hudem in Iažnjivem sercu. Taki ljudje so silo hudobni, nevarni in škodljivi lažniki, ki so enaki zvitim farizejem, kteri Jezusovih čudežev niso sicer tajili, vendar pa jih napačno raz¬ dali po svoji spačeni volji in hudobni duši, da bi bilo Ijud- sivo napačni zapopadek imelo od njih. 4) Ali je laž greh? 56 * — 884 Na to vpraševanje ni težko odgovoriti. Da je laž nam pove on' a) sveto pismo. Že po Mozesu (III. 19, 11.) goV' Gospod Bog, rekoč: „Ne lagajte, tudi naj nihče ne golj u f a -«Hl svojega bližnjega. 44 — Po preroku Izaiju (5, 20.) , žuga tistim, ki dobro imenujejo hudo, hudo pa dobro, ki luč pravijo, luči pa tema. — Modri Salomon govori: »^ s ’ ktere lažejo, dušo umorijo. 44 (Modr. 1, 11.) Kralj David P r a peva: „Ti, o Bog! — pogubiš vse, ki lažnjivo govorij 8 ^ (Psalm: 5, 5. 7.) V bukvah pregovorov (12, 22.) bere „Lažnjive ustnice soGospodu gnusoba/ 4 Modri Sirah (20> " g pravi: „Gerd madež je laž na človeku. 44 Farizejem jo ** e ^ rekel: „Vi ste iz očeta hudiča, (ker njegove dela posnel® in hočete želje svojega očeta spolnovati. On je bil od z8C ^ ef ubijavec, in ni v resnici ostal, ker ni resnice v njem ? laž govori, iz lastnega govori, ker je lažnik in oče laži. j- , 8, 44.) In v skrivnem razodenju (21, 8.) piše sveti „Vsi lažniki bodo imeli svoj del v gorečem, ognjenem » n ^ pljenem jezeru ; kar je druga smert. 44 Iz vseh teh bese jih memo drugih beremo v svetem pismu, Iehko posnam da je laž greh. Da je laž greh, razvidimo „ na te ® 1 b) tudi iz kazen, s kterimi je Bog dostikrat ze svetu lažnike pokoril, in s kakoršnimi laž včasih san 18 et)0 tepe. To si je skusil Elizejev hlapec Giezi, ki je zaV 5^|j, 6» same laži gobov postal za vse svoje žive dni. (IV- 27.) Pervi kristjani so bili vsi enega serca in enega ^ gv0 je cIo premoženja niso hotli nič lastnega imeli. Poprodaii s .^gjli. njive in drugo blago, in ceno tega blaga aposteljnom P ire bo" Od tega premoženja se je vsakemu delilo, kolikor je Pg fl fir° val. Mož pa, Ananija po imenu, je s svojo zen ° n j e g° v0 prodal njivo. Nekaj cene si je uderžal, tako da je to vede a re ]*el- žena, drugi del je prinesel k aposteljnom. Ali Peter mu „Ananija ! kaj je satan tvoje serce zmotil, da si l a £ a | g tvoj?’ Duhu, in uderžal nekoliko njivine cene ? Ali bi ne 0 jjlasm bo bi bila ostala ? in prodani denar ali ni bil v 885 Kaj si lo sklenil v svojem sercu ? Nisi ljudem lagal, ampak Bogu." Ko je Ananija to slišal, padel je in umeri. Nekteri mladenči ga pobero in nesd pokopat. Nekake tri ure potlej pride Safira in še ni vedela, kaj se je zgodilo. Peter jej reče: „Povej mi, žena, ako sta za toliko njivo prodala ?" Ona reče: „Prav, za toliko!" Peter pa jej reče: „ Za kaj sta se med seboj pogo¬ vorila, Gospodovega Duha skušati? Glej, noge lih, kteri so tvo¬ jega moža pokopali, so pri durih, in tudi tebe ponesejo." Pri tej priči je prednj padla in dušo izdihnila. Mladenči pa pridejo, in jo pokopljejo k njenemu možu. — Sveti Jakob, Nisibiski škof v Mezopotamiji ali Sredotočju, potuje enkrat v neki kraj. Potoma pride do nekih ubožcev, ki ga prosijo, da bi jim v dar dal toliko denarja, kolikor bi ga potrebovali, da bi poko¬ pali mertvo telo svojega tovarša, ki jim je ravno kar umeri. Usmiljeni škof jim da, kar ga prosijo, in moli za pokojnega, da bi mu Bog odpustil njegove grehe, in ga sprejel med šte¬ vilo izvoljenih. Ko škof dalje odide, začnejo uni gerdi lažniki dozdevnega merličn drezati in klicati, naj bi zdaj vstal, ker so dosegli svoj namen, in škofa ob denar pripravili. Merlič namreč ni bil pravi merlič, ampak se je le delal, kakor bi bil umeri, da so njegovi tovarši priliko imeli, denar od škofa dobiti. Kako pa se zdaj hudobneži prestrašijo, ko svojega tovarša kličejo, pa ga ne morejo v življenje priklicati. Božja roka ga je zadela; bil je res mertev. — Mlad, neporeden pastir je ovce pasel Mizo velikega gojzda. Nekega dne hoče druge pastirje enmalo podražiti, in začne na ves glas kričati, da se je volk pritepel med njegovo čedo, ter mu ravno kar ovco odnesel. Pastirji prihitijo na pomoč, on pa se jim smeja, jim zijala kaže, in pravi, da ne potrebuje njihove pomoči. Prigodi pa so , da se enkrat res volk prikrade med njegovo čedo, mu eno ovco zgrabi in razmesari. Pastirče spet kriči in na pomagajo kliče, pa nikogar ne prikliče. Mislili so namreč drugi pastirji, da jih boče zopet zaničevati in zasmehovati in niso šli blizo. Zdaj je še le spoznal Iažnik, da je le samega sebe tepel s svojo lažjo, pa je že prepozno bilo. Da je laž greh, spričujejo 886 c) sveti cerkveni učeniki. Sveti Avguštin pravi: „Jezik ni dan ljudem zavoljo tega, da hi ž njim drug drugega goljufovali, temveč zato, da si ž njim drug drugemu razodevamo svoje misli; ravno zalo se pregreši vsakdo , kdor koli temu cilj in koncu svojega jezika nasproti ravna , to je: kdorkoli laže . 44 — Sveti Ambrož opominja, rekoč: »Bratje moji! varujte se laži, zakaj vsi, ki ljubijo laž, so otroci hudičevi, ne sicer po natori, ampak s tim, da ga posnemajo . 14 — In sveti Tomaž Akvinčan pristavlja: „Kdor laže, nosi na sebi podobo hudičevo, ki je lažnik od začetka. Vsi, ki ga posnemajo, so podobni ponarejenemu denarju. In ko se bo na sodnji dan po¬ kazal ta ponarejeni denar, bo vprašal Sodnik : Čigava je ta podoba? in ko se mu bo odgovorilo: hudičeva! — porečo nemudoma: Dajte tadaj hudiču, kar je hudičevega . 44 — Poglejte, tako ojslro govorijo sveti cerkveni očetje od laži, Da je laž greh, nam priča d) tudi natorna postava, ki jo je Bog zapisal v naše serce. Ali mar ni res človeku nekama tesno pri sercu, kader se pervikrat zlaže ? In ali ga ne oblije rudečica, kader je za¬ sačen na laži ? To nam je očitna priča, da vest laži nikakor ne poterdi. Ravno zato se ni čuditi, da so do zmed never¬ nikov nekteri pošteni možje laž čertili in sovražili. Že ob sami pameti so spoznali, kako gerdo in nespodobno dela tisti, ki z lažjo v obraz bije resnico, ktera je vredna vse časti in vsega spoštovanja; ravno zalo so lažnike zaničevali in marsikterikrat tudi hudo strahovali. Slavni Cicero pripoveduje, da so nekdajni Rimljani lažnikom z žarečim železom znamnja užigali. — Pod Klavdijevim cesarovanjem je v Rimskem mestu umeri človek, ki je na glasu bil, da nikdar resnice ni govoril. Ko cesar to zve, mu še poštenega pogreba ni dopustil, in je ukazal nje¬ govo hišo podreti, njegovo premoženje pobrati , in njegovo družinjo za zmerom iz mesta iztepsti, da bi se še do spomin na takega gerdega človeka zmed ljudi pobrisal. — Svoje dni pride nek star mož iz Kiožkega otoka v Lacedemonsko mesto. Ker se je svoje starosti sramoval, si je počernil z černilom svoje sive lase. S takimi počernjenimi lasmi tedaj se vstopi v — 887 zbor Lncedemoncev ter, jim pove, po kaj je prišel. Ko pa svojo reč dopove, vzdigne se Arhidam, in pravi: „Kako bi nam neki vlegnil kaj prida poročali ta mož, ki laži ne nosi le samo v svojem sercu, ampak tudi še c!o na svoji glavi 1" — Opomina vredna je (udi postava, ktere so se nekdaj deržali, na Tenedožkem otoku. Kader so ondi kako sodbo sklepali, vselej jo poleg sodnika stal tudi rabelj s sekiro zato, da je pri tej priči glavo odsekal tistemu, od kterega se je skaznlo, da je po kri— v em prični, po krivem koga zatožil ali pa se kaj zlagal. Ravno zato je dalječ na okrog na glasu bila sekira Tencdožka. — Na dalje pripovedujejo od slavnega cesarja Trajana, da je tudi n jemu prav močno zamerzela vsaka laž. Zajel je bil pa ta cesar na vojski sina Trncijanskega kralja, in ta mladeneč se je cesarju prikupil tako močno , da ga je priserčno ljubil, in členil, mu nazaj dati očetovo krono. Nekega dne pa cesar kraljeviča na laži zateče, in to je cesarju tolikanj zamerzelo, 'la mu reče: „Že sem bil sklenil, da te bom za kralja posta- V| 1 v tvojem kraljestvu; ker si se pa kar lažnika pokazal in j* e tedaj kraljestva nevrednega skazal, bom drugemu izročil kraljevanje." — Tako , glejte, je nevernikom že sama pamet P°vedaln, da je laž gerdn, ostudna in pregrešna reč. 5) In zdaj, ko ste vse to slišali, vam ne bo težko, Pravi odgovor dati na vpraševanje: Ali se prav nikoli in v nobenem primerleju Ia — Sati ne sme? ' Na to vpraševanje lehko porečete, da človek nikdar ni¬ koli lagati ne sme. Ljudje lažejo iz trojnih nagibov, ter lažejo ali zato, da s Sv °jimi lažmi drugim kratek čas delajo ; ali pa lažejo zato, da S(! * lažmi drugim prikupujejo in ali sebi ali drugim ali veljavo a ' kak drugi dobiček pridobivajo ali kako škodo ali kako ka- Ze n od drugih ali od sebe odvernejo ; ali lažejo zato, da bliž- n J e ga v kako škodo ali nesrečo pripravijo. jih Ako kdo laže samo zato, da se mu drugi smejajo, in da razveseljuje in jim kratek čas dela, in jim pri tem druge 888 - škodo nobene no naredi, imenuje se njegova laž laž v šal 1 ali laž za kratek čas. Taka laž, akoravno je sinerta 1111 grehom prištevati ne smemo, vendar le ni kar brez vse?® grešnega zadolženja, in sicer že zato ne, ker se človek P r ' takih lažeh lagati navadi, da polagoma ne bo le samo * a kratek čas lagal, ampak tudi v drugih primerlejih ; zraven te? a se keršanskemu človeku tudi nič kaj ne spodobi, da bi prodajal za kratek čas. Sveti Tomaž Akvinčan hudo zi"'’ a čuje tudi tako laž. Nekega dne mu eden njegovih tove nrš eV oH šaljivo reče: „Pog!ej, poglej, kako tam le gori na nebu ferfolijo!“ Sveti Tomaž pogleda gori proti nebu na tisto s na ktero mu kaže lovarš. Ko se mu na tovarš zavoljo , . _• - - - - 1 ™ ..,. prij!> te ’ da govo lehkovernosti smejati začne, reče mu Tomaž : » rajši se mora verjeti, da voli pod nebom letajo, kakor P a bi se menih zlagal ! B če kdo laže zato, da bi se z lažjo drugim prikupn ’^ z lažjo ali kako škodo od njih odvernil ali pa jim naklon' 0 « * 1 * ij dobiček, bi vtegnili tako laž imenova i službeno a n . binsko laž. — V to verslo spada tudi lista laž, s ktei° človek samemu sebi ali veljavo ali kak drugi dobiček n . in niti, ali pa kako škodo ali kako kazen od sebe olre ^fivo kteri laži se laž v sili pravi. — Takih laži so bi ^ ^ tiste egiptovske babice, ki so zoper kraljevo zapov krivale Izraelske fantiče, pred kraljem pa se z lažmi v da nimam premoženja ; tisti dan pred poroko sem vam g°tovo več kot desetkrat povedal, da nič nimam ; toraj se ne mor« pritožiti, da sem vas preslepil.* In vendar le je vse premo in preslepil, ker se je v svojem govorjenju poslužil bese » ktere vlečejo na dvojno stran in imajo dvojni pomen; zf * njegove besede : »Nič nimam !* so po svojem pravem P orn f j e | po kterem jih je vzela tudi nevestina mati, to le pomenj »Nobene skerbi nimam ali nobene zamerze nimam 1“ ° n P 8 •„ ,e besede prevergel na drugi pomen : »Nobenega premo*® nimam ali nobenega denarja nimam 1“ - Laži bi bil tudi - 891 ^°vek, kleri bi nekoliko resničnih besedi spregovoril no glas, Mere besede pa bi vendar le resnice prav ne razodele, mor- v °č bi bližnjega v zmolo zapeljale; druge besede pa, ktere bi res nico do dobrega razkrile , bi si zraven le samo mislil ali |'h pervim pristavil le samo v mislih (reslrictio mentalis). Ko 1 postavim gospodar svojega hlapca vprašal kako nedeljo: s ' bil pri sveti maši?“ hlapec po, ki tisto nedeljo ni bil ‘ Sv °ti maši, ampak le poprejno nedeljo, bi rekel na glas : * _ a ’ sem pri sveti maši,“ natihoma pa bil pristavil: »pred v ,n si ne upajo svojih rok položiti na častitljivega »Ne \ a ’ ^ bil * a b° i e P° postregel, in tedaj mu rečejo: naši; ° m ° le ne se b°j odpeljali , ampak le porečemo, da te m°jj j nistn °- ft Toda sveti Antim jih zaverne, rekoč: »Otročiči l°ga|j. Cga . n, kakor ne smele storiti, zakaj jaz nočem, da bi res ^ a j s ' “merjem, kakor pa da bi vam laž nasvetoval. 8 I n svetnik; 80 ! * "j'™ 1 P red cesarja. Tako močno, glejte, so se reklo , azi bali, j n če bi se bilo tudi kdaj kteremu kaj za- ’ a bi mu bila neprevidoma kaka laž utekla čez jezik - 892 jo to svojo pomoto , kakor hitro se je je zavedel, obžaloval kakor naj večo pregreho. Taka je bila s svetim Andrejem Avelinskiin , ki je bil iz pervega sloveč pravnik ali jezični dohtar. Nekega dne se je potegoval za neko pošteno in pra" vično reč. Dasiravno pa se jo poganjal za dobro in pravično reč, se mu pri tem vendar le nekama jezik zaplete v neko malo laž. Kmalu na to pa bere v svetem pismu : „Usta, liter® lažejo, dušo umorijo« (Modr. 1, 11.), in te besede ga tak° močno pretresejo in mu s toliko žalostjo nad tisto lažjo serce napolnijo, da jo pri tej priči pravdosredništvu slovo dal, in v samostan podal, ter se pomenišil. Laži se skerbno varujmo tudi mi. Lažnik se Bogu z a ' meri, ki je neskončna, večna resnica, ker za hudobo poleg 66 ’ ki je lažnik od začetka. Lažnik sam sebe zaverže, ker po J h in menu hudobe dela. Dasiravno ni vsaka laž smerten gr 011 . človeka na vekomej ne pogubi, vendar le se je mora kristij sramovati, ki je ud Kristusov, kteri je pot, resnica in življenj 6 ’ in se le po njem pride k nebeškemu Očetu. — Lažnik s6 pregreši zoper človeško družbo, v kteri smo dolžni eden drn gega spoštovati in resnični biti v govorjenju. Kam bi p r išli) ako bi eden drugemu ne mogli verjeti in na njegovo zvesto^, in obljubo se ne zanašati, ker hi ne mogli vedeti, če nas ogoljufal in če bo mož beseda ostal. — Lažnjivi človek P tudi samega sebe poškoduje na svoji časti, ker ga vsak ® čuje, in mu nihče ne veruje, če tudi kterikrat dobro ® 19 . f resnico govori. Ljudje se ravno tako malo nanj zanašajo k na pokaženo uro, ktera drugači bije kot kaže. Pošten “ r)S ^ vsako zasramovanje lagleje preterpi , kakor če mu kdo P ^ da je lažnik. — Lažnjivec si škoduje na blagu, ker no ^ noče ž njim nič opraviti imeti ; vsak se boji , da bi S ^ prevaril in ne ogoljufal. Bog ga tudi marsikterikrat z n 6 g | gami obišče, da po nadlogah nanagloma več zgubi, ka ^ ^ je v več letih z lažmi pridobil, dasiravno se tega vse * e J. n jj 0 gU misli. — Največ si lažnik škoduje na duši , ker j e nostj nepokoren, ga žali, in zgubi' njegovo gnado in pmj 62 - ^ ktero bi mu moralo bolj žal biti, kakor za vse blag v so prijaznost; zakaj vse, kar je posvetnega, bo mmu > - 893 — pa ostane vekomej. In kdor se navadi lagati in tajiti, tudi veliko drugih grehov in krivic stori. Pregovor je: „Kdor laže, tudi krade." — Premišljevanje vsega tega je res prav pri¬ pravno, človeka laži ali ovarovati ali odvaditi. 6. Toda človeško poželjenje do hudega išče izgovorov, da si ž njimi polepša svoje laži in si tolaži svojo vest, da bi mu očitovanja ne narejala. Kupec pravi: moram lagati, sicer nič ne prodam; ravno tako govorijo rokodelci, da sicer dela ne dobijo, ako ne lažejo. Pa prazni so izgovori, ako Bog svojega blagoslova ne da. In če bi po lažeh tudi res kdo srečen bil, bo srečo le kratek čas vžival, kaj bo pa za dušo, ker Jezus pravi: „Kaj pomaga človeku, če si tudi ves svet pridobi, na svoji duši pa škodo terpi ? tt (Mat. 16, 26.) — Nekteri se izgovarjajo, da morajo lagati zavoljo hišnega miru, da koga ne razžalijo, ako bi mu povedali tako, kakor je; očetje in matere otrokom lažejo, hlapci in dekle gospodarjem, da bi se ne jezili, itd. Pa vsi izgovori nič ne veljajo, laž vendar le greh ostane. — Nekteri lažejo zato, da niso zmer¬ jani ali kaznovani. Taki se hujši bojijo človeka, kakor pa Boga; človeka razžaliti so bojijo, Boga pa ne, in ravno to Boga še bolj razžali, ker taki sebe in človeka bolj obrajtajo kakor Boga. — Nekteri pravijo: „Saj je majhna laž majhen greh." Če je tudi majhen, je vendar le greh, je razžaljenje božje; nobeden noče svojega telesa radovoljno tudi majhno ne raniti, vsak se boji tudi majhne rane, ker tudi mala rana bolf. Ravno taka je tudi z dušo; tudi majhen greh škoduje, in sča¬ soma zapelje v večega. Tat, če tudi po malem krade, je ven¬ dar le vedno veči grešnik pred Bogom, ker njegova volja je hudobna; ravno tako lažnik, ki se je navadil lagati, ima vedno hudo voljo, in zmerom bolj Boga žali; in če se lažnikn laž tudi majhna zdi, utegne pred božjimi očmi velika biti, ker izvira iz nepokorščine. — Nekteri pravi: „Saj moja laž ni¬ komur nič ne škoduje." Če drugemu ne, pa njemu, ki laže, ker je Bogu nepokoren, in Bog moro po svoji pravici vsako ne¬ pokorščino kaznovati. — Vsi izgovori so prazni, zakaj če bi bilo kterikrat dopuščeno lagati, bi nikoli gotovo ne vedeli, da je to res, kar nam bližnji pripoveduje, ako bi bili vselej lahko 894 — v takih mislih, da je morebiti zdaj v takih okoljščinah, da j e moral lagati. Kristijan se mora vseh zvijačin varovali v svoje « 1 sercu in resnici zvest ostali. 7. Kakšen naj bo vsak kristjan, da ne ho lagal? a) Priden naj bo in marljiv v spolnovanju svojih dolžnost. Stara navada je , da leni ljudje radi lažejo, ter z prikrivajo svoje zamudila in opuščenja ; kdor je pa priden > n delaven, ne bo iskal lažnjivih izgovorov; b) zvest naj bo in pravičen. Nezvestoba uči lag 8 ^ in druge ljudi obdolževati; tatvina in laž ste si sestri, ki rade roke podajate. Da je to res, nas skušnja uči; c) serčen naj bo in močnodušen; zakaj pri premehki in boječi ljudje hočejo slehernemu človeku se bojijo resnico govoriti, in se radi zlažejo ; liznje« 1 ’ dopas 1 ', d) ponižen naj bo; zakaj ponižni človek spozna sV ^, pregreške in pomotleje, in, ponižen ki je, resnico g oV . . n napuhnjenec pa noče spoznati svojih zmot, toraj jih tl 'J l laže. Sosebno naj starši varujejo svojih otrok, da se lag atl ne navadijo. Otroci se lagati navadijo, da ne vedo kdaj, in n ^ 0 vada jih tudi na stare dni ne zapusti. Preojstro zaderžanj® ^ otrok stori, da se lagati navadijo, ker si z lažjo ponaag marsikteri reči. Nekteri starši za naj manjšo škodo, ki je ^ ali posel po nesreči stori, vpijejo, razgrajajo, kolnejo, ^ tepejo, in s tem priložnost dajejo otrokom in poslom se z ^ izgovarjali. Spreglejte jim, če so razžalili vas; P a ne j e ja, gledujte jim, če so Boga razžalili. Ne kaznujte jih zav° 5 ‘|pahuj ie ki so ga napak storili in ne po vaši volji; ampak ^j jih zato, ker so se zlagali, in jih bote laži ovarova > odvadili. - 895 — B. Kaj je storiti človeku, kteri se je * * a g a 1 ? .. a ) On mora, ako je le mogoče, preklicati svojo laž— n J'Yo besedo; , b) mora popraviti vso škodo, klero je storil z lažjo; itj S8, U a * mars >klerikrat napravi bližnjemu škodo na premoženju j P°stenju, napravi jezo, sovražtvo, pohujšanje in več enakega, ■ Vse je lažnik dolžen popraviti, kar in kolikor koli ma 1« mogoče; c) m 0ra j z gerca gvo j e h obžalovati in se resnično 8 P°koriti. B- Ker ste tedaj prepričani, ljubi j 1 ^ v — w*v vvuuj |/iv^i ivuui, ijui/i moji ! da je laz huda P re d Bogom, storite danes zavezo s svojim jezikom, da g ar nikoli ne bote lagali, ter recite s pobožnim Jobom (27, no »dokler je sapa v meni, in dihanje od Boga v mojih ne i 103 ”’ ne * ,0 ^° & ovorile m °j e ustnice krivice, in moj jezik 0 zmišljeval Iaži.“ Amen. - 896 LXXXI. Keršanski nauk. Od hinavščine —: kaj je in koiikera je? — Od hin a vščine do Boga —: kaj je? — ali je pregrešna? Od hinavščine do bližnjega —: kaj je? — ali je p re grešna ? — 1) Laži v sploh je človek lahko kriv ali samo z g° v ° r ader jenjem, ali pa z zaderžanjem, ali pa z govorjenjem in z? ^ žanjem ob enem. — Kedar kdo vedoma in nalašč kaj tak e 8‘ moto e na¬ govori, kar res ni, s tem namenom, da bi bližnjega v z pripravil, je kriv laži, in sicer laži v posebnem pom* Od te pregrehe sem vam zadnjič pravil, v čem da obstoji? ^ kako pregrešna da je, — da nikdar nikoli brez greha n*^ zakaj da se je moramo sosebno varovati, — kako da moramo varovati —, in kaj da mora lažnik storiti, ako ^ pri Bogu milost zadobiti ? — Mislim, da ste si ta nauk vtisnili v glavo in v serce ! . . . g sam® 2. Človek pa utegne greh laži zadobiti ne le s besedo , ampak tudi s samim djanjem ali zaderžanjem. ^ kdo s svojim djanjem in ravnanjem laže, ali če s svoji* 11 deržanjem in obnašanjem bližnjega v zmoto pripravlja, sc gova laž hinavščina imenuje. Versla tedaj tako nanaša, govorim: ... od hinavščine. l e h 6,0v ^Tsvojim S- ^ V djanja ’ in obsf °j 1 ' v lenl ’ 'Z Proznega do Bosa L Je “ ,n ravnan j®m pred svetom W <= ln prijaznega do ljudi, v sercu pa 897 - ne prave pobožnosti do Boga ne prave P r 'j a ® n °^ j Hinavščina je tedaj dvojna: je hinavščina do Boga m je "avščina do ljudi. Poglejmo obedvojno. 3. Hinavščina do Boga obstoji v temja se člojek »a Vide/, in pred svetom pobožnega dela m bogaboječega, Ser cu pa in skrivši je pregrehi vdan. V to versto spadajo : l.. a ) l *sti hinavci, ki vselej prav nalanjčno obiskujejo službo n j,‘F’ f e o postnih dnevih tako zvesto varujejo mesa in mes- 0 . i e di, da bi se še o bolezni ne omersili ali o tistih sabotah, tem ° ri 1 v *‘ van J e mesn 'b jedi po prilajšanju dopuščeno; pri nit -^ a z ' a hkoma in brez vse skerbi zanemarjajo naj ime- | ta( j ISo “eršanske dolžnosti, postavim usmiljenje do bližnjega, er s e znajde v kaki stiski in nadlogi. V to versto spadajo: ., . k) listi hinavci, Mere nahajaš na ^ er ' veliko inolilve storijo, in se ojs r drugem človeku; "Sreho, ktero le kol, »agledajo n. k k™ °, jo , g a Su? ' e§ ° fi * SV ° i - 8! ' dTio^kierkoli in kolikor le morejo. ®°‘jntajo in mu krivico delajo, kj V to versto spadajo : l hinavci, ki se ljudem razkazujejo in očitne delajo janj etn v _ a( teiin svetohlinskim deržanjem obličja in rok, vklan- °dlični Z ' Vola » posebno nošo v ozir oblačila in na vse strani n eVo .] m obnašanjem in zaderžanjem ; pri lem pa so vsi polni njegj, IVos ^‘ hi hudobe, vsi polni sovraživa in togote do bliž— V to versto spadajo: vgem sv ojem djanju . d) uidi še sosebno tisti čednost in pobožnost s ? tkanju hlinijo posebno Fff" 0 * ’ leJe zapeljati v nevero, ^.namenom, da bi druge ^‘ g kečistoat, prekucije in druge u us.uk , 57 - 898 - Taki hinavci so med Judi bili farizeji, ki so na zapovedi božje spolnovali, se čerke Mozesove postave deržali - • - - -- -OI naj imenitniše dolžnosti pa , ter notranjo pravičnost, v neniaf puščali. Desetino so dajali clo od majhnih reči, ki so jim rasti po vertovih, kakor od mete, janeža in kuinne ; opuščali p a s0 ’ kar je bilo imenitnišega v postavi, namreč: pravico, usmilj eI, J e in vero. Skerbeli so za vunanjo čednost in snago , ter so 91 roke umivali, sklede in kozarce izpirali; za notranjo znažno in čistost serca pa niso nič skerbeli. Delili so obilno miIošnj^» pa ne iz pravega namena, ne iz ljubezni do Boga, ampak j da bi jib ljudje hvalili in povzdigovali zavoljo tega; ravno 2 voljo tega so uboge s trobentami skupaj sklicevali, da so ljudje lahko vedeli, kdaj da milošnjo delijo. Bali so se v ten!1 v peljnovo škrinico djati srebernike, ktere je Judež Iškarijo tempelj vergel; iz nevoščljivosti in sovraživa pa nedolga & Jezusa preganjali, umoriti in njegovo presveto kerv nad se in svoje otroke sklicevati pa se niso bali. — Pravi hinavec bil njega dni tudi Ece bol, učenik odpadlega cesarja Juli) 1 ^ ki se je vsakičas in povsod vedel obnašati tako, kakor j e zalo njegovi sebičnosti: pod Konštancijevim cesarovanj ein j je hlinil arijana, pod Julijanovim cesarovanjem pagana, * n v Jovinijanovim vladanjem katoliškega kristjana. re d 4. Taka hinavščina je velik greh in velika gnusoba v Bogom. Kako strašno zoperna da je taka hinavščina Bog 0 ^.^ očitno kaže neznano gorje, kterega je Jezus zažugal P Ijenim pismarjem in svetohlinskim farizejem, rekoč: » ^ vam, pismarji in farizeji, hinavci! ker zapirate nebeško^^ jestvo pred ljudmi; vi namreč ne greste vanj, in kt e r> f r j Z ejb vanj iti, jim ne pustite iti. Gorje vam, pismarji in ^ y0 jjo hinavci! objedate hiše vidov, dolge molitve opravljaj 6 ^ tega bole prejeli ojstrejšo sodbo. Gorje vam, pismarji n* žeji, hinavci! ker po morju in po suhem vse obhodite, enega spreobernete k svoji veri; in kader je spreobernjen, " storite otroka pekla, dvakrat hujšega kakor sle vi. Gorjd J t f 1,kteri . pravite: Kdor koli priseže pri je dolži vT pa P nse ^ e P n (posvečenem) zlatu t eropelP 1 ® e li '•»P. ki"!? 6 " ,n »N, »O "*•.£> P It k! zlato posvečuje , . , Slepi vodniki! klen k° w 899 — Precejale, kamelo pa požerale . . . Gorje vam, pismarji in ariZe ji j hinavci ! ker ste enaki pobeljenim grobom, kteri se zunaj ljudem lepi zdijo, od znotraj so pa polni mertvaških °sti in vsake gnusobe. Tako se tudi vi ljudem sicer od zunaj j! av ični vidite, znotraj pa ste polni hinavščine in krivice . . 2 ^ e ) gadja zalega! kako hote ubežali sodbi pekla ?“ (Mat. ti r— Tudi sveti Pavl svarf, ter se ogibati velt jii ”^ eri imajo sicer podobo pobožnosti, njeno moč pa ta— re sni -t ° ! Se * > ° vunan J em s ' cer pobožne kažejo, v pa niso pobožni ampak hinavci. (II. Tim. 3, 5.) r . ‘ r — v.-— -. " oj , . sve ti cerkveni učeniki imajo za hinavščino vse **> besedo, kakor za laž. Sveti Avguštin pravi : „Hi- vično a Pravičnost ni nobena pravičnost, ampak dvojna kri— Hi e ° St ’ * ter J e krivičnost in hinavščina ob enem. u In sveti borno° niin c *° ve ^ : »P nniei 'jajmo obedve zli skupaj, in našli s VefnV^ a man j^ e zlo, ako kdo očitno greši, kakor pa če s ,JJ° hinavščuje. Ce rkve 6lnU > Se * )a ^ tai ' n '° ni čuditi, da Kristus, aposteljni in navšči 111 U ^ en ‘ki tako ojstro obsojujejo hinavščino, zakaj hi- e t) | il , a J r,a J e nepretergana laž, je laž, ktera se ne zgodi le samo do]^ ali drugikrat, ampak se nadaljuje tako dolgo, kolikor preo- . avec ostane hinavec; ravno zato je hinavščina bolj VseI e - eSna ^ a k° r laž, ki je le memogredoča : in hinavščina je n asl ■* Ve bk greh , kolikokrat koli pravi pobožnosti napolleje Še ! , Ja bodi si pri ljudeh v sploh ali pri posameznih ljudeh, tl^e hinavščina ni brez greha, kader se človek hlini ali dob r !^ a ,' n Pobožnega kaže iz tega namena, da bi ne zgubil ščiiio ga ' mena ’ zakaj dobro ime se ne sme iskati z hinav- je^ ’ ani pak le z lepimi čednostmi in zares pobožnim življen- P° b o ž V n eIlk F re b pa je hinavščina , keder se človek hlini in po VZ( i j eg lem klen ,f Uto resno r.H, te £& toi ' - 900 - ovčjih oblačilih, znotraj pa so zgrabljivi volkovi.* (Mat. 7, 15.) 5. ) Hinavščina do ljudi ali hinavščina do bližnjega obstoji v tem, da se hinavec svojemu bližnjemu na videz in po vunanjem obnašanju kaže dobrega in prijaznega, v sercu pa ima do njega nevošljivost in zavist, sovražtvo in togoto, željo se nad njim zmaščevati in ga pokončati. Take hinavščine sta bila kriva Joab v stari zavezi in Judež Iškarijot v novi zavezi. Joab se je prav prijaznega delal do Amasa , ga clo prijalelsko pozdravljal, rekoč: „Bodi pozdravljen, moj brat ! a ali med tem, ko ga je z desno roko za brado prijel, kakor da bi ga kušnil, iztaknil je Joab meč iz nožnice, ter ga Amasu v trebuh za¬ bodel, da je se njegov drob na zemljo izsul in je umeri. (II. Kralj. 20, 9. 10.) — Enako je tudi Judež Iškarijot z naj pri- jaznišo besedo pozdravljal svojega Gospoda in Učenika, ter mu rekel: „Zdrav bodi, Učenik!* in ga je kušnil; s sercem p8 ga je izdal njegovim naj hujšim sovražnikom. (Mat. 26, 49.) — Take hinavščine do bližnjega so tudi še zdaj krivi mnogi kristijani, ki se na videz prijazne delajo do svojega bližnjega, v sercu pa sovražtvo do njega kuhajo in maščevanje. 6. Da je tudi taka hinavščina močno pregrešna in nag¬ nusna pred božjim obličjem , razvidi se že iz tega , ker je naravnost nasproti resnici in odkritoserčnosti, in tedaj tudi nasproti Bogu, ki je večna resnica. To nam sveto pismo prav razločno na znanje daje, ko pravi: „IIinavci in potuhnjenci dražijo jezo božjo.* (Job. 36, 13.) In prerok Jeremija (9, 8. 9.) tako le govori od lakih hinavcev : „Pušica, ktera rani, je njih jezik, zvijačo govori'; s svojimi ustmi govorijo mirno s svojim prijatlom, na skrivnem pa mu zaderge stavijo. Ali jih ne bom zavoljo tega obiskal, reče Gospod ? Ali se ne bo nad takim ljudstvom maščevala moja duša ?“ In kralj Da¬ vid, bojč, da bi ne imel z hinavci svojega deleža, je tako le molil in prosil : „Ne poberi me z grešniki vred ; in ne po¬ gubi me ž njimi, ki hudobijo delajo, ki s svojim bližnjim mirno govorijo, v njih sercu pa je hudo.* (Psalm 27, 3.) — 901 Enako učijo tudi sveti cerkveni učeniki. Sveti Bernard pravi: »Hinavci so po svoji obleki (ter po svojem vunanjem obnašanju) ovce, po svoji zvijačnosti lesice po svoj. grozo¬ vitosti Jolkovi.« Sveti Avguštin uči: »Kjer je hinavščina, tam jo tudi goljufija in vsakoršna hudobija.« In svet ’ Kr ' Z0S ^ volt: »Herod obeta češčenje (novorojenemu božjemu De ) n 'od tem pa brusi meč, in pokriva svoje hudobno serce z barvo ponižnosti. Njemu podobni so vs. hinavci, k. se hlm o, *la Boga iščejo, pa vendar ne zaslužijo, da bi ga > 7. Ljubi kristijani! varujmo se tedaj vsake hinavščine, .. 1 hinavščine do Boga ali hinavščine do ljudi. Varujmo se ^ovsčine že zato , ker je pregrešna ; z hinavščino bi žalili go, z hinavščino bi se zamerili Bogu, kar je gotovo velika leča. — Varujmo se hinavščine na dalje zato, ker ona ? , Ve * ta le nezadovoljnega dela. Pobožni človek je sam seboj teža V ° j en ’ vz ‘ va dušni mir in pokoj in notranje sladkosti vsem n , ' atn vkljub, ktere se mu na polu pobožnega življenja g na j r ° 1 ', P os * av lj a j°? podpira ga namreč in razveseljuje božja pa , a l. era ž njim in v njem dela ; podpira in razveseluje ga *as! * * Zavcst ’ ne ^ela zaslon j, ampak da bo gotovo dobil Heh UZ . eno Pačilo , kterega mu je Bog obljubil in pripravil v esia - Hinavec pa ni sam seboj zadovoljen, ker on, dokler lj , Ze Popolnoma oslepel na duši, ve, da njegovo serce ni tako, a m °f n ° bi moglo bili; ve, da ne vživa božje prijaznosti, ^ a ve lik° v eč Boga k jezi draži s svojo hinavščino; tem - P ° besedi Jezusovi nima plačila v nebesih pričakovati, Pre' V ^ i e 1 hinavskimi farizeji vred že na tem svetu ijeff 6, 5.); in zraven tega se še zmerom boji, da bi hinavščina na dan ne prišla in njegovi slabi nameni. at P0 g aru jmo se hinavščine, ker čaka hinavcev na sodnji dan ,j "<\osramolenje in večno pogubljenje. V sedajnem življenju sodijo’ I- Ie po v nn a njem, ter po tem, kar na človeku vidijo, bodo ’ llnav ce obrajtajo in častijo, dokler jih ne spoznajo. Ali sodnjj pa hinavci zmerom vživali enako čast? Na poslednji vični s an ) e f°tnvo ne bodo vživali! Takrat bo Jezus, pra- Zakriv | U |VI • " tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, ako bote >J a n imeli med seboj.* (Jan. 13, 35.) In sveti Pavl je | ,1S "‘ \' n bi Dišal: #- in ^ bi razdal ubogim v živež vse svoje premoženje, *“ svoje telo dal tako, da bi zgorelo; ljubezni pa bi n ® g .) mi nič ne pomaga.* (I. Kor. 13, 3.) In sveti Jakob C ’^ 0< veli: „Ako spolnujete kraljevo zapoved po pismih: Bju ", jega bližnjega, kakor samega sebe, prav delate.* In sV ® . uči : „Pred vsem pa imejte vedno ljubezen med ljubezen pokrije obilnost grehov.* (I. Petr. 4, 8.) ^ je Janez priše: „Kdor ne ljubi, Boga ne pozna; za y^ ed et> ljubezen. — Ako nas je Bog tako ljubil, moramo tu 1 er i\.“ drugega ljubiti.* (I. 4,8. 11.) „Kdor ne ljubi, ostane v ^ jp (I. 3, 14.) Po tem takem učf božja nespremenljiva eflf se je pri vseh svetnikih v djanju pokazalo, da J e ‘J u zmed naj imenitniših reči, po kterih zamoremo Bogu - 907 - Č! ov eško telo ne more več živeti, kader serce v njem nič c ne bije in je mertvo; tudi duša, kleri ljubezni manjka, da 'k ^ ,rave S a življenja, ktero v zveličanje pelje. Grešnik ve, j i a ° P°gubljen, ako se ne spokori'; nasproti pa je marsiktera j e a Pobožna duša, v kteri ljubezni do bližnjega ni, kedar jo tieb U ”° Vna s * e P°* a prevzela, terdne misli, da pojde gorka v es », in se toraj marsiklerikrat vse ležeji na pravo pol pri— $ e V| ’ kakor pa očitni grešnik. Dokler je duhovna slepota ni Popolnoma prevzela, še ve in spozna, kakor sem že poprej |j 0 .. n '‘ ? da se ne znajde na pravem polu , in da ne vživn l e Je Praznosti ; kedar je pa že popolnoma oslepela , vsega ižVo ,. n >c v eč ne spozna, se za dobro in za popolnoma, ter za Nai ^ n0 P r ‘jatelco ima, in se težko kdaj več poboljša. Vaj | S ' . * orn j ' a a *i un * ,U( ii ® e tolikanj goreč v pobožnih nj eo . a ’ C . e P a P r ‘ l em n >č ve ® fl li P a še toliko ljubezni do hliž- ^ <5 ‘ nuna, kakor kak posveten človek, naj nikar ne misli, pak 11 P 0 P°J»osti manjka le še samo kaka mala reč ; am¬ inu P° v< j in mu kar navarnost, opiraje se na božjo besedo, da 8 Večei ■ 8 vse ^ a ’ ‘ n bar nič ni opravičen in po- koritj 11 - ln Se rnora s P°korili, in sicer pri čistem spo¬ di , ln P° pravi pokori v življenje stopiti ali na duši oži- ... p„ prav, pokor, v OvM« S gč'- p 1 '. In ako lega no slon, ) e z S Ul i en ’ ..vernik česar nas san' '“»o, kakor kak prešeslnik ali W »>' » e,er " lk ’ ' e čni Bog obvari! Amen. LXXXII Keršanski nauk. Od prilizovanja: — v čem da obstoji pregrešno daje. — 1. Kedar se človek laže le samo z besedo, imenuj®^ njegovo pregreho laž v posebnem pomenu. Kedar se P® . ^ vek laže z djanjem, ter se s svojim ravnanjem in obnasiH kaže pobožnega do Boga in prijaznega do ljudi, v sere" ^ nima ne prave pobožnosti do Boga , ne prave prijaznos ljudi, kličemo njegovo pregreho z imenom hinavščina. ^ pregrehe sem vam zadnjič pravil, da je dvojna, ter ^ l ' n0V [ )g |oji do Boga in hinavščina do ljudi. Slišali ste, v čem da 0 ta in una, in kakor pregrešna da je ena in druga. prisl« vil u o , pfC*" sera resno opominjevanje, da naj se varujemo te g® r grehe, in naj skerbni bomo za pravo, nehlinjeno, nem v pobožnost, kakoršno zagledamo nad svetniki, in kl era tesni zvezi s keršansko ljubeznijo. 2. Laž pa se ne dela le samo z besedo, ali I® , S jerfl djanjem, ampak se utegne zgoditi tudi z besedo in J j 9 *i ob enem. Taki z besedo in djanjem ob enem storj pravimo C. P r i 1 i z o v a n j e. bv^’ Prilizovanje je lažnjiva , prevelika ali nepot re ^ jn ktcra se kakemu človeku daje s sladkim govorjenje ^ o j eI j)U navskim obnašanjem, in tedaj obstoji v tem, da a ji p£* bližnjemu prilastuje lepe lastnosti, kakoršnib 01 - 909 - »«er„o poveličuje nad njim lepe lastnosti, kakoršne bliienj res ima nad seboj. 3. Človeka hvaliti, kteri nobene hvale vreden ni, ali pa da K‘°^ kvabl 'j kakor zasluži, ali hvaliti ga iz tega namena, l. Se mu prikupil ali od njega kaj prejel, je nečimurno, je ‘Vično in lažnjivo tudi pregrešno. ne Vtegne si pa misliti eden ali drugi: Ali mar nikoli ^ smem bližnjega hvaliti? ali je mar to vselej greh? »ad l ° °^ ovor ^ m : Sme se hvaliti to, kar bliženj dobrega od , Se ^°j ' ma 5 ako se to slon' zato, da se hvala daje Bogu, liti K p- rega P r ‘^ e vse dobro. Včasih je še clo potrebno pohva- p„ .* n j e ga, da ga v dobrem polerdimo in vnemamo, da fcda' 6 '* 1 vese *j em dela, ‘ n da ne niisli, da vse to, kar je do lahk Sl ° ri *’ ni ° ne Ve ^ a ' ® ose k no in brez vse skerbi ga dob' 0 P 0 h va l |mo > kedar ga vpričo ni, da mu dobro ime pri— ali ' n v da 8 a varujemo pred obrekovavci in opravljivci—; , e J e že umeri —; ali če to storimo zato, da bi tudi druge °grel .. 1 in vneli za kako dobro reč. Vendar moramo nad bliž¬ am hvaliti le to kar je res hvale vrednega, ter njegove e P e čednosti in do’bre lastnosti; in to tud. le o pravem času n 11 pravega namena in v takih okoljščinah, od kokorsmh sen. r h av no kar govoril, da se nam v prilizovanje ne preverze Usta Va ' a > klero bližnjemu dajemo. . Prilizovavec pa, kedar bližnjega hvali, nima takih dobrih >nov; prilizovavec ga ne hvali, da bi 8»? d °f rem , 1er ' d ‘ l Ia mu dobro ime pridobil, ampak ga hvali zato da b se U , .®e zameril, ali pa zato, da bi se mu prikupil, ter od njega lo ali uno reč, klere želi. Kolikokrat, na prime«S hval. . k Pijanec svojega bližnjega za kupico vma, da ga hoče v t Vali vtopiti, ter povzdiguje njegovo modrost m razumnost, bliženj nima, hvali njegovo lepo blago ,n premoženje v, d ; U ^ e ««, akoravno vse to ni nobene posebne hvale Cdao ' - Prilizovavec ve, da nobeden človek n. rad grajan, J® Cl ° ^dobnež ne in da mu bodo ljudje hvaležni za hvalo, l ero Jim daje , če’tudi ni zaslužena; zatoraj govori to kar Je 8°v dobrotnik rad sliši, naj si je že res ali ne. On hvali 910 - še clo take reči, klere bi mogel grajali; povzdiguje to, k 8r bi imel zavreči ; pregreham daje podobo lepih čednost, * el zapravljivost imenuje radodarnost, lakomnost imenuje varčno*, itd. Prilizovavec po vetru plajšč obrača, in se ravna po svoj e ^ dobrotniku, naj si je že prav ali ne prav. če, postavim, vidi, 0 se njegov dobrotnik, če tudi po krivici, jezi in togoti, se J in togoti tudi on ; če vidi, da se njegov dobrotnik pobožneg^ hlini, se pobožnega dela tudi on; z eno besedo: karkoli p r ^ lizovavec nad svojim dobrotnikom vidi , to dela tudi on, kakor sliši dobrotnika govorili , govori tudi on, se ve vselej le po hinavsko, ker ne gleda na to, kar mu Bog za .| poveduje ali prepoveduje, ampak le na to, kako bi se p rll j P svojemu dobrotniku in kako bi njemu vstregel. Sveto P 1 ^ pravi od prilizovavca : „Pred tvojimi očmi sladkd svoj 6 ,^ (to je : sladke besede govori in se ti prilizuje,) in se tvoj govorjenju čudi, na zadnje pa svoje usta preverže in se s r^ e tika nad tvojimi besedami. Veliko reči sovražim, ali no ne tako, kakor njega (prilizovavca); pa tudi Gospod g a , raži.« (Sir. 27, 26 27.) Prerok Izaija (5, 20.) gorje prilizovavcem, ter pravi v božjem imenu: „Gorje vam, ^ a imenujete dobro — hudo, hudo pa dobro, ki tami luč in lue* t j pravite, ki grenko v sladko in sladko v grenko spreminjate- apostelj Judež piše od prilizovavcev in pravi: „Po svojem ^ žeijenju živijo, in njih usta govorijo prevzetne reči, in P ^ ^ gujejo ljudi zavoljo dobička.* (Jud. 16.) In sveti Berna' ^j a vori: „Kedar zapaziš, da se ti zavoljo sladkanja in prit' človek serce vznemirja, si spomni na to, kar je pisanega: ^ sa tet jaj dobro vino poprej na mizo postavi, in kedar se napijej o j^ t[l0j še le slabejšega. Zvijačasterau in sleparskemu človeku je . . , vklanjati in poniževali se lam, kjer si misli kaj vlov> g eb°j Tisti, ki te blagrujejo, te v zmoto spravljajo, ker bese . nosijo, darila pa odnašajo.* Učeni Terlulijan pa P raV1 ^ko jeziku imajo hvalo, v sercu pa zvijačo.* Poglejte, gerdih reči, ter iz laži in zvijačnosti, iz hinavščine gefd‘k pridnosti je prilizovanje skupaj staknjeno. Kor pa iz a ^ ^or® in kalnih studencev izvira, ne more biti čedno in lepf’- V ično ' n biti pošteno in pravično, ampak je gerdo, ostudno, .!j j0 vaV cl1 pregrešno. Po vsi pravici bi tedaj slehernemu P ri — 911 a zaušnica, kakor jo je cesar Zigismund dal enemu svojih Babnikov, ki se mu je prilizoval. Slišati prilizovanje vdari ar prilizovavca prav terdo za uho, ter mu veh': „Zakaj me riz eš, prilizovavec 1“ bomo pa še bolj spoznali, kako pregrešna reč da jo Pfilizo yanje, premislimo zraven tega tudi še kako škodljivo da ^ Prilizovanje, ter škodljivo za časno in za večno srečo. Vek ^ r '* lzovan j e je škodljivo za časno srečo, ker člo— n e k ' e Fa ^° P ri P ravi °* ) čast ' n °b premoženje. O tem vam j) 0 ° m navajal dosti prič. Zadosti bo, da le samo kralja Ro- Rob 3 V miSe * vzamem - P° Salomonovi smerti je njegov sin ondi am k ra li®val namesto njega. Prišel je pa Roboam v Sihem; vi| p narnre e se je zbral ves Izrael, da bi ga za kralja posta- P r ed t ^ er °boam, Nabatov sin, ki je bil še v Egiptu ubežen i 2 j, " ra lj e m Salomonom, slišati njegovo smert, se je vernil J ero ^ la * } n poslali so, ter so ga poklicali ; prišel je tedaj re ko6° am - 1U Vsa množica Izraelova, in so govorili Roboamu, ziu an j.’ . ”I' vo j °če nam je naložil prelerd jarm; ti tedaj zdaj pc ete V k aj ne koliko od preterdega gospostva svojega očeta, in od On D Z ie ® a i arma » ki nam ga jo naložil, in ti bomo služili." k m .j' m je rekel: „Pojdile do tretjega dne in se povernite Posv n, ’ M k° J e bilo ljudstvo odšlo , se je kralj Roboam ° 5 e , e 0Vj ‘I s starimi, ki so stali pred Salomonom, njegovim d a ani ’ k° je še živel, in jo rekel: „Kakošen svet mi daste, s]uša .govorim temu ljudstvu? 41 In oni so mu rekli: „če danes jitn * lo *judstvo , in mu služiš, in odjenjaš njih prošnji, in je z ij 0r '® mehke besede, bodo tvoji hlapci vse dni.“ On pa den^® 1 ! 1 Sv ®t starih, ki so mn ga dali; in si je privzel mla- jitn k> so bili ž njim zrejeni, in so stali krog njega; in j^dstu Ie k 0 i : ,,Kakšen svet mi daste, da odgovorim temu stvu, ki so mi rekli: Zlajšaj jarm, ki nam ga je tvoj oče Nozil t . . . Vr e d. T re kli so mu mladenči, kt so bili izrejeni ž njim Tvoj o’- a .k° 8°včri temu ljudstvu, ki so govorili tebi, rekoč: Mali m Ce Otežil naš jarm, ti nas olajšaj; tako jim govčri: m°j P e rst je debelejši od herbta mojega očeta. In zdaj, jarro • 6 J . e na vas težek jarm, jaz pa bom dodal na vaš ’ m °j °če vas je tepel z biči, jaz pa vas bom tepel s 912 škorpijoni. 44 In Roboam je poslušal svel priliznjenih mladenk pa v svojo lastno silno veliko škodo ; kajti ljudstvo se je v * dignilo zoper njega , in mu ni hollo več služno in pokoro® biti. Celih deset rodov se je ločilo od Roboania, in so k J® roboamu pristopili. Novo kraljestvo so napravili, ki se tno J e reklo Izraelsko kraljestvo, čigar veliko mesto je bila Sa< narl ^| Samo rod Juda, z Benjaminovim sklenjen , je Roboamu zV ostal. Temu kraljestvu se je reklo Judovsko kraljestvo, z v likim mestom Jeruzalemom. Bilo je veliko manjše memo u ne » ' (III. Kralj. 12.) n ain tudi v Pa kaj bi zgledov iskali v nekdajnih starih časih, saj jih tudi sedanje dni ne manjka ! Kdo lega ne ve, da jo 1 ..j 0 našem času že veliko ljudi po prilizovavcib in sladkačih P 1 ^ ob čast in veljavo pri ljudeh in ob svoje blago in premoženj O Pa ne le za časno, temveč tudi za večno sreč ^ prilizovanje škodljivo. Prilizovanje namreč človeka oslop 1 premoli, da dosti dobrega opusti, in dosti hudega stori- S' ^ pismo pravi: „Goljufen jezik ne ljubi resnice, in sladke “ pogin napravljajo,“ to je: hinavsk, priliznjen človek sV ,°£f n \ bližnjega v pogubljenje vleče. (Pregov. 26, 28.) Sveti 0 pravi : „Kakor krokarji oči mertvih trupelj izkljujejo , rfl ^ g tako spridijo prilizovavci s svojim prilizovanjem oko pameti in človeškega duha.“ Sveti Avguštin veli: „Jo zl111 lizovavcev zavozljajo dušo v grehe, zakaj z veselje^ . človek tisto reč, zastran ktere se ne le nikogar ne boji* bi ga strahoval, ampak še clo klerega sliši, ki g a Častitljivi Beda piše: „Kakor olje ogenj oživlja in . v |j lI( ji, nareja, ravno tako tudi prilizovavec oživlja poželjenjo^ i in ga zvišuje v strasti. 44 Sveti Peter Damijan P r ‘*‘ zoV0VC J ar eg a merja s tisto lastovico, ktera je s svojim blatom oslepib' s Tobija. „Kaj pomeni ta lastovica,“ pravi on, „drugeg a > jj^- lahkomišljeno vedenje prilizovavcev, kteri, kedar človeka $ V ^ njenim in sladkim govorjenjem pridobijo, ga na duši os e • /0 gto a ’ potlej nič več ne vidi tako prav, kakor poprej. 4 * Sveti ' va i prilizovavce. Imel je prav prijazno znanje z nekim mo- d a jJ anorn 5 ker pa modrijan kralja nikdar ni grajal, in mu nik- ni očital, ga je kralj od sebe odpravil, rekoč : „Ako kar S P 056na hudega, kar storim, je neumnež; ako pa spozna to, budega storim, pa me ne vzame v strah, je nevreden pri— °vavec; in v obadvojnem primerleju nič drugega ne zasluži, je ij ln da § a odpravim zmed števila svojih prijallov.“ Tako se Pola {,al j dolgo časa prilizovavcem branil in jih od sebe otepal. Pre f° ma P a so niu ta k° močno serce s svojimi mrežami pre- ijj ®'» £ a oslepili in zmotili, da se je na njihovo prilizovanje bo ff na . prilizovan j e mališkega popa Amona res imel za kakega svoj 1 m ^ evzeve £ a sina. In odsihmalo je nesterpljiv poslal v in ^ aa P u hu in v svoji ošabnosti. — Kore, Datan, Abiron ktera ° so se kili vzdignili zoper Mozesa in Arona, In ,j a k'l sam Bog postavil za voditelja Izraelskemu ljudstvu. sprav-,- 1 Se bil ' vstajniki ljudem prikupili in jih na svojo stran Vaj u 1 ’’ 80 se jim prikupovali in prilizovali, rekoč : „Dosti je Zl Ped ^ preve ® ze počenjata, Mozes in Aron 1) vsa množica je G 0s Sve tih in Gospod je med njimi ; zakaj se vzdigujeta zoper p a ( U( j. 0vo ljudstvo ? ; ‘ Tako so s prilizovanjem ljudi zapeljevali, čila ' Pokončali sebe in vse, ki so ž njimi potegnili. Razpo- jib :^ e j® zemlja pod njih nogami, in je odperla svoje usta, in Vre d f j? žer ^ a z njih šotori in z vsem njihovim premoženjem Her 0( i !.^ oz * — Take prilizovavce je imel tudi kralj Se ^eža r ‘P a * Ko je enkrat s svojega veličastnega kraljevega v°rii 0 .^stvu govoril, mu je ljudstvo vse priliznjeno odgo- tako iJ n r . e ^° : > } To je božji glas, nikar pa človeški!“ to je: in *_1 ... ..vil ... . H g " la tako prijetno ne zna nobeden človek govoriti; le lerod " tako govori. Pa kam je na zadnje prišel kralj božj 0 - ’ ki se je tako močno napihoval , da si je dal Z koledj 181 £ ! ltazovati ? Angelj Gospodov je vdaril njegov drob bal Svo ! no in gnilobo, in v teh strašnih stiskah še le je spoz- 0 bečimurnost in nezmožnost, ter je rekel : „Poglejte ***•■«*. 58 ’ — 914 jaz, ki sle me boga imenovali, moram življenje zapustili, ^ torna postava vas je na laž postavila, in jaz, ki ste me ' l neumerjočega prešlavljevali, bom šiloma tiran v smeri. Trebonijan , veliki kanclar, ler eden naj pervih siužabni* 0 ^ cesarja Justinijana II. je bil tak gerd prilizovavec, da je ce sarju, ki ni bil brez pomanjkljivost, večkrat iz oči v oči re j da se on in vsi drugi služabniki in vse ljudstvo nobene 1 bolj ne bojijo, kakor te, da bi Bog cesarja zavoljo njeg ^ velike pobožnosti in svetosti kar nanagloma iz zemlje ne in živega v nebesa ne sprejel. Kaj čuda tedaj, da cesar takega prilizovanja ves omolen svojih slabost ni spoznal 111 ni poboljšal, in da ga ljudstvo ravno zavoljo listih ni nmj^ sebno ljubilo, marveč na glas razodevalo željo, da bi c > Justinijan nikdar na svet ne prišel. — Da bi si prav živo oči postavljali , kako škodljivo da je prilizovanje, so si ^ lili nekdajni Egipčani naslednjo podobo : Naslikali so j e ^j. e č, zraven jelena moža, ki je na citre cilral. Pripovedujejo na da jelen neizrečeno rad godbo ali muziko posluša, in ‘ ^ zamaknjen obstoji', kadar mu prijetna godba na uho za ^ t Ravno zalo so v nekdajnih časih zvedeni in izurjeni 1°' g godečevskim orodjem jelene k sebi vabili, in kadar s o J p prijetnim glasom godbe tako rekoč opanali ali omamil* » ^ ki zlahkoma postrelili s svojimi psicami. Enaka se tistim S radovoljno poslušajo sladke besede prilizovavcev. l a * ie v jjo, medene besede jih premotijo in ob pravo zavednost P 1 ‘k jjb in kadar jih hudi duh vidi tako premotene in neasave ^ ^ pomori s strupenimi pšicami napuha, lakomnosti, neClS r j]j %0' mnogih drugih hudih skušnjav; in po takem potu v vavci z hudim duhom vred vlečejo v grehe in * z S večno pogubljenje. j vseh Vidite, kako škodljiva reč je prilizovanje; in zt0 ^ Q \ e \eg 9 naj škodljivše jelisto prilizovanje, s kterim za smeit 0 i*> bolnika motijo in slepijo, da smertne nevarnosti " e ge nebt« r ' se loraj tudi za smert nič ne pripravlja. Znajdejo ^ 0 \ti\k a ljudje, sosebno med gospodo, ki menijo, kdo ve ka^ ^teri S e vstrežejo, ako mu prikrivajo veliko nevarnost, ^ tak a znajde , in ga toraj tolažijo , da njegova bolozcn * silno nevarna , da ne bo še umeri ne, da ga 915 — gotovo na noge spravil, da se mu že na boljše obrača i. t. d. ® Iškimi praznimi tolažili in s takim pregrešnim prilizovanjem °lnika omotijo tako močno, da le ne misli ne na to, kar^ bi ^ bilo edino potrebno , na večnost namreč in na dušno ZVe ličanje. o, , 4) Ker je pa prilizovanje tako gerda, škodljiva in pre- v , )(i Sna reč, bi mislil, da se je bodo ljudje gotovo na vso moč |j ava 'i ? a temu ni taka, marveč se povsod dosti takih pri— Zo 'avcev in sladkacev nahaja , ki se prilizovanja poslužijo v »o. da 'jev a,1 'nati m krovom. Podložni se prilizujejo svojim naprejpostav- \.. • J v ' 1 *» I liraT . oseze j° svoje slabe namene. Prilizovavce nahajamo na sl jr, ih dvorih in v hišah bogatinov, pa tudi pod kmetijškim 'jenitn, otroci svojim staršem, hlapci in dekle svojim gospo- rnj s |j-^ 1,1 gospodinjam, zapeljivci se prilizujejo tistim, ktere Piili 'J° v g r eh zapeljati ; povsod, kamorkoli se obernemo, je ne eni r - v • 7 r--7 - ““ -7 J v j vanje doma, in kar je naj bolj žalostno, je to, da ljudje em prilizovanju nič napačnega ne vidijo, nič pregrešnega 'jo, ampak da prilizovanje še clo za dvorljivost, pri¬ dnost imajo. In od kod, kaj menile, ta napačna Vav lzvi,, a ? Glejte, od tod, da ljudje take sladknče in prilizo- ce radi p 0s |uša jo, in njih priliznjeno govorjenje z veseljem , na j°* „Mi po d p irarno prilizovavce“, pravi sveti Kri- s Pozna nii Se | " ll “ osl m čednost z °sto Vr edni m. ln če tudi pravimo , da hvale , ktern se nam daje, da sm 0 nis mo, j e vendar le vsak svoje hvale vesel.“ — Ker P a danes lahko prepričali, kako gerda in škodljiva reč Prilizovanje, ne bomo nič več ne prilizovanja imeli za Je C( idno S | B ertl ’ airi P a k za ostudno pregreho, ktera po besedah svetega tist ega 8 V Pe' 16 ' spravlja tistega, ki se prilizuje nič manj ko rnor arn ’o prilizovanje z veseljem sprejema. Ravno zato se z °Vanj P r "' z °vanja varovati na vso moč. Varujmo se prili— kr «lja Ld^ 01 * Se varova ^ v °j vof ' a Burgonjski, vnuk Pril 'Sove, vika XV. Že v otročjih letih kar ni mogel terpeti res, >ico f1 | Veev ’ 'n je spoštoval in obrajtal le tiste, kteri so mu yprag a ia ' na ravnost in odkritoserčno pripovedovali. Enkrat ga 'P fantič et0 ^ z " ovoren postal, kar berž pripovedujejo, da se je k do , m °eno opil, da ni vedel, kaj dela in kaj govorf. če je čiste<> P r 'j a zen in veselega serca, ga berž obdolžijo, da ni r a Živ| j en J a - Oe kdo bolj na lanjko gospodari , ter ne (; e - Pesa 10 ne zapravlja, berž pravijo, da je lakomen in skop. tud / 6 kako ma jhno reč vzel, mu berž prilažejo , da je Vse drugo vzel, kar jim je ukradenega. Oreha obrekovanja so krivi: Hj e c ) Osti strupeni ljudje, kteri dobrim delom bliž- pray s * ake namene podkladajo in podli kujejo, in so prj dn P°J°bni pajku, kteri si sirupa nabira iz cvetlice, iz ktere Kor e a ,^ u6elica serka sladki med. Tako so delali svoje dni s ta 1 , an in Ahiron, ki so ogovarjali Mozesa in Arona, da Zato r ri aelsko tjudstvo iz Egiptovske sužnosti izpeljala le samo kovav^ ^ .^ os P od °vala nad njim. (IV. Moz. 16, 13.) Obre- 1 lu di še zdaj delajo ravno tako. Ako kdo bolj po- - 920 - gostoma v cerkev hodi, večkrat svete zakramente prejema, r 8 moli, že pravijo, da se hlini, da hoče časten biti; če r8 , ubogajme daje, govorijo, da išče lastne hvale, ali da morebih kaj krivičnega blaga ima, in da povračuje i. t. d. Obrekovanja so krivi: d) tisti nevošljivi ljudje, kteri tajijo to, kar J e bliženj dobrega storil, ter pravijo, da dobrega ni storil, in to iz tega namena delajo, da bi mu odvzeli čast, ktero 1,111 ljudje skazujejo. Tako so nevošljivi farizeji obrekovali J zusa. Jezus je bil hudega duha izgnal iz obsedenega člove ■ Na ta veliki čudež je pričujoče ljudstvo Jezusa očitno spo* n£1 .j. za obljubljenega Odrešenika. Farizeji pa, da bi bili odteg Jezusu čast, ktero mu je ljudstvo skazovalo , začeli so 18 J^ dobro delo, kterega je bil Jezus storil nad obsedencem, ler rekli, da s pomočjo Belcebuba, višega hudičev, izganja hu 1 (Mat. 12, 24.) Obrekovanja so krivi: e) tisti zagrizeni ljudje, kteri hvalo, ki jo bližnjemu, dajejo na tak način, da si vsakdo 1^ ^ misli, da bliženj hvale vreden ni, ter, postavim, . i ^iru če tudi hvale vreden ni. Ako ga ne hvališ, bi ne imei le ali enako govorijo od bližnjega ; „Tega je že treba če tudi hvale vreden ni. Ako ga ne hvališ, bi ne pred njim, ali pa bi si še clo ne bil življenja svest Obrekovanja so krivi : J n S f) tisti hinavski ljudje, ki zmanjšujejo lepo nosti svojega bližnjega. Ljudje, na primero, hvalijo ^ ali unega človeka, ki je zares hvale vreden; hinavec P a j^ ^ le svoje lastne hvale išče, in toraj ne more sterpeti, ^. ljudje tudi še koga drugega hvalili, na tako hvalo P r u a |j „Saj ni vse tako, kakor ljudje mislijo ali pripovedujejo,^^ pa hvalo, ktero je prisiljen bližnjemu dati, na enkrat s^ . 0 nasprotno besedo sam prikrajša ali ustavi, ter pravi: n B j ta človek pravičen, kakor ga ljudje hvalijo, toda . •/» r e$ ne pijanec, ne igravec, toda . . ! — Ta gospodinj 3 . . skerbna za hišo in zasluži hvalo, ktero jej ljudje dajo, 921 ona res rada ubogajmo daje, toda ! — To delde res rado moli 'n pridno y cerkev hodi, ali kaj, ko ljudje vsega ne vedo. Ta ki in enaki prideržki in pristavki sicer sami ob sebi veliko ® k odujejo bližnjemu na njegovem poštenju in njegovem dobrem Itoenu, ker v sercu poslušavcev hude misli obudijo, da od ob- re kovanega bližnjega kdo ve kaj hudega mislijo, in natolcujejo 0( 1 njega take hude reči, kterih nikdar storil ni. —- V to spadajo tudi tisti obrekovavci, kteri bližnjega naj poprej Va lij°, in sicer hvalijo zato, da ljudje, ki hvalo slišijo, tem ra .|ši verjamejo obrekovanje, klero za hvalo naslednje. Taki 0 r okovavci so podobni molikovavcem , ki so v daritev odlo- Cp ne žertve naj poprej z venci ovenčali, po tem pa pobili. Greha obrekovanja so krivi; g) tisti sebični ljudje, kteri k obrekovanju mol- dob°’ ^ e< ^ ar slišijo, da kdo laže zoper dobro ime bližnjega, in p 0s v edo, da bliženj tega ni storil, pa le molčijo, ali se d e . u j e j° > Z ramam ‘ zm ig"j e jo, namesti da bi se potegnili še v V° ' me Gližnjeg^a ; ali pa, če rečejo: „od tega bi bilo sj v e( f S ov oriti, pa naj bolji je molčati.* Drugi, ki to slišijo, £ en i a k še več hudega lahko misli, ker človek po svoji spa- Sv . na t°ri rajši kaj hudega verjame kakor kaj dobrega od č e jg£ a bližnjega. — Tu sem spadajo tudi tisti ljudje, ki no- Vedo dal ' dobrega spričevanja svojemu bližnjemu, akoravno Taki* ^ ^‘* en j dobro spričevanje zasluži in ga tudi potrebuje, nočp- S ° l ' sl ‘ gospodarji, kteri družinjčetu iz službe stopivšemu nov ej0 dobrega spričevanja dati, marveč še cIo družinjčetovemu „] a ^ mu gospodarju na njegovo vpraševanje le odgovarjajo: n| č dobrega ne vem povedati od tega družinjčeta!“ ^ r eha obrekovanja so krivi: p° Ve ^. ta di tisti brezvestni ljudje, kteri drugim pri¬ ti ar u j e i° hudo od bližnjega, kar so slišali, in ven- ljube 2e e(l °’ (la n > res; ker tudi to pripovedovati je zoper n do bližnjega, je zoper voljo božjo. tn° ra ^ Zdaj ^ slišali, kako se obrekuje; povedati pa vam u d* še, kaj sveta vera uči od obrekovanja. - 922 - Svela vera nas uči, da je obrekovanje od ene strani a) gerda in ostudna pregreha, in od druge strani b) tudi ve¬ lika pregreha. a) Obrekovanje je gerda in ostudna pregreha, in ^ zato, ker vpervič nasprotuje keršanski ljubezni do bližnjega kdor namreč svojega bližnjega resnično ljubi, ga obrekoval ogovarjal gotovo ne bo. V drugič nasprotuje obrekovanje tu pravici, ker otemlje bližnjemu to, kar je poštenemu clove naj dražeje, ter čast in dobro ime. In tretjič nasprotuje ob re ^ kovanje resničnosti, ker je kakor vsaka laž resnici kar na ravnost nasproti. Da je obrekovanje gerda in ostudna pregreha, so S P 0 ^ znali že clo nekteri neverniki. Neverski Rimljani so obre^ vavcem osramotivno čerko (C = calumniator) z žarečim lezom vžigali na čelo. v J, a Še vse bolj so se svetniki varovali te gerde pi’eg re Naj vam v misel vzamem le samo svetega Avguština, ktei' e ^ je bilo prav iz serca zoperno vsako obrekovanje. Ravno 7 -‘ je v svoji obednici obesil tablico z naslednjim napisom : j obrekljivo rad čez druge laja, — Nikar naj sem na °^ e ^ ne zahaja \ u In ko so nekega dne povabljeni gostje med ° ^ dom ogovarjati začeli druge ljudi, jih sveti Avguštin km ustavi, ter pravi: „Ali mi izbrišite s table le une bese pa jenjajte ogovarjati, ali pa grem jaz proč od vos v sobo.“ • ji a m Kako gerda in ostudna pregreha da je obrekovanje, ^ tudi sveto pismo spričuje z naslednjimi besedami: »Dvoje- ^ kove (obrekovavčeve) besede se zdijo (sicer) pnp 1 ’ 0 , ,.’ u( jje segajo do oserčja.* (Pregov. 18, 8.) »Hudobni, krivični^ brusijo svoje jezike kakor kača, gadji strup je pod eJ' ^ nicami.“ (Ps. 139, 4.) »Gospod! ti sovražiš vse, ki . 11 {r0 ljuf" lajo ; pogubiš vse, ki lažnjivo govorijo; kerviželjnega > n ° er \ 0 ," nega (človeka) Gospod studi . . . Odpert grob je njih °^ eS [o, (Ps. 5, 7, 11.) »Jezičen človek je strašen v svojem prederzni v svoji besedi pa je sovražen.“ (Sir. 9, 2O-J ” s0 l)3. tf nikova misel je greh, in obrekovavec je ljudem o 11 923 (Pregov. 24, 9 .) „Sovražen je, kdor je prederzen v govor- )e "j n * / ' (Sir. 20, 5.) „Treh ’ reči se moje serce boji, in za- ‘Jo četerte je moj obraz preplašen : izdajanja mesla, pun- ' 1 J a ljudstva, lažnjivega obrekovanja : »vse to je hujši kakor Strierf -“ (Sir. 26, 5-7.) b) Obrekovanje pa ni le samo gerda in ostudna pregreha, opak je ludi velika, ter smerlna pregreha, in to deloma ‘ °jo hudega studenca, iz kakoršnega izvira, in deloma °J° velike škode, kakoršno nareja. v Obrekovanje izvira ali iz napuha, ali iz nevošlji- p , 1 a 1 i iz sovraživa. Napuh pa, nevošljivost in sovražtvo ted . evnm ° naglavnim grehom. V naglavnih ali poglavitnih grehih d j obrekovanje svoj začetek ima. Ker pa obrekovanje iz tako danega in strupenega studenca izvira, mora gotovo gerdo in doi L 0 .o 1 o o v • obrekovanje svoj začetek ima. Ker pa obrekovanje iz tako 1 ranega in strupenega studenca izvira, mora gotovo gerdo in re ko ° ' n močno Pregreino bili. In res nam sveto pismo ob- d 0 i, Va ”-! e kar veliko pregreho zaznamuje. Sveti Pavl v listu gOv 0 lmljanov 30.) med drugim tudi od brekovanja ojstro vnvce' ’ la - hk ° Se P osname iz njegovih besedf, da tudi obreko- j 0 e Prišteva sovražnikom božjim, kteri zavoljo krivice, ki otajo bližnjemu, ne bodo v posest dobili božjega kraljestva. d e | , 0r - P? 9.) Božji sovražnik pa, ki v nebeškem kraljestvu e, o eza nima, ampak je zapadel večnemu pogubljenju, je le tisti d,. , t > ki se v smertnem grehu znajde. Toraj ne moramo pi, e sac ® s °diti, ampak smo prisiljeni, smertnim grehom prištevati Van'” 0 °b''ekovanja. — Tudi sveti cerkveni očetje obreko- Hi fi JL VS P ,oh le vel ikim smertnim grehom prištevajo. Sveti n ller °nim pravi : „Obrekovati človeka je hujši kakor snesti ga f 1 ž >vem telesu.“ Sveti Bernard govori: »Ali mar m res 6Zllt na j grozovitiši gad? Res je, kajti z enim samim dihom J avda ja smerten strup 7 . Ali ta jezik ni sulica ? Res je, in sicer Ostrejša, ki na en sam lučaj prebode tri ob enem : tistega ki govori; tistega, ki posluša ; in tistega od Marega J^kovavec govori.« Jn sveti Krizostom veh: „Obrekovavec “ Rt Of" • svojega bližnjega; ravno zalo meso svojega brala m § rue s se med seboj grizete re ke\ sveti Pavl (Gal. o, 1?0/ - flU ’ * 111 *db ^ e jte, da se med seboj ne pokončate!— Ti svojih zasadil v meS o, ampak v dušo si zasadil prekletstvo — 924 in hudo natolcevanje; rano si usekal, z hudim si obsul sebe,’ 11 unega in veliko drugih; zakaj ti si s tim, da si bližnjeg 3 ogovarjal, hujšega naredil tudi tistega, ki te je poslušal." Da je obrekovanje res velik greh, posnamemo tudi labj* 0 iz tega, da obrekovavec s svojim obrekovanjem silo veh K škode naredi' vpervič sa memu sebi, v drugič tistemu, ktereg 9 obrekuje, in v tretjič tistemu, kteri obrekovanje poslu 38. Naj poprej obrekovavec samemu sebi veliko naredi in sicer večno in časno.—Da bo obrekovanje ena tepeno z večnimi kaznimi, se že iz tega lahko razvidi, K ^ je obrekovanje smerten greh. Na smerlne grehe pa so p oslaV . Ijene večne kazni, nko se človek s pravo pokoro smeri 11 grehov ne znebi, v njih umerje. Zatoraj pravi pobožni kj’ David: „Zgol pogubljive besede ljubiš, goljufni jezik! Toraj , bo Bog popolnoma končal.“ (Ps. 51, 6. 7.) „Njih (obrekovavce poguba naglo pride, in kdo ve razdevanje obeh?“ to j e: l ve, kako Bog in kralj hudobneža razdevata? beremo v buk v pregovorov (24, 22.). Obrekovanje je gotovo znamnje, da.. 0 obrekovavčeva umira, kakor terdi sveti Alfonz LiguoiU 1 ’ rekoč: „Slabo znamnje je, ako bolniku jezik začerni, m siklerikrat se lagleje na jeziku kakor pa na žili spozna kako huda da je bolezen. Žila včasih ne razodeva, da je Ilier ^L 0 huda ; ako je pa jezik čern in okužen , je to naj g° t0 ^ znamnje bližnje smerti, pravi Hipokrat. Mnogi hodijo v ce ^ se znajdejo večkrat pri sveti maši in pridno molijo sveti nikranc; toda njihov černi jezik, kterega obračajo v 0 . y vanje, na znanje daje njihovo smert.“ In sveti Bernar J ozir obrekovanja ta le nauk dal svojim tovaršem : obrekovanju vdani, kaj nam po tem pomaga, da vsa ge križamo svoje meso in mu narejamo bolečine ? P° c ^ postimo, po čemu molimo neprenehoma, ko si vendar gubljenje na glavo nakopavamo s tim, da svojega v te0 i ne deržimo ? Po čemu se tolikanj tvegamo , da se LP ^ jjo vendar le) z drugimi v pogubljenje zvernemo? Zakaj ^ g{0) vendar smerti naproti hitimo, že rajši ne zvolimo šir° 5 • 00 da bomo vsaj od veselja na terpljenje prestopili, nik‘ ir ge °d terpljenja na terpljenje ? Zakaj kaj je ležeče na tem. — 925 - Pogubimo s pregrehami mesa ali pa s pregrehami duha, ali z ne čistosljo ali pa z obrekovanjem ?* — Zraven večnih zade¬ li 0 obrekovavca tudi časne kazni. Sveto pismo kar narav- nosl pove: „ Jezičnemu človeku se ne bo dobro godilo na Remiji; krivičnega moža bo nesreča zadela v poginu.* (Ps. 12.) To si je skusil prevzetni Aman , služabnik kralja suera. Obrekoval je bil namreč pri kralju Judovsko ljudstvo, er kralju pravil in lagal, da Judje ne spolnujejo deželskih P stav. Božja previdnost pa je to reč obernila tako, da se je j . u na to gerdo obrekovanje lažnjivi Aman kralju zameril, Je od vsega ljudstva zaničevan na vislicah sklenil svoje huVt^ 6 ' ^ s * er ^3.) — Enaka kazen je zadela njega dni obnega kraljevega služabnika, po imenu Noto. Francozki rp J Klotar je pobožnega škofa Arnnlfa posebno spoštoval. be r , kra, j' ca ga je močno obrajtala. Cio lastnega sina Dago- ter 0 Sla ^ralj * n kraljica v izrejo izročila pobožnemu škofu, ui fri* Ve °' lrat P° dnevu in včasih kedar po dnevu priložnosti p ot '° ’ c l° po noči obiskovala, da sta se v ozir te ali une fe Pa j. e , ne re ®‘ posvetovala s svetim možem. Viditi kako da Noto *. n kraljica škofa Arnulfa spoštujeta, izustil je hudobni ne — oaiut; nevosijivosu nasieunje uurenuvanje : „okoi Ar- Uikakor ni pobožen mož, temveč razuzdanec, h kteremu ju . a J a le samo kralj o ponočnem času, ampak tudi kraljica, vj lcer n ® iz poštenega namena.* To je bilo strašno obreko- j n J e 5 kakoršnega pravični Bog ni mogel brez kazni pustiti. ^eke S SC ^ ma '° na lo J eza božja raz hla na( l obrekovavca. r a ,i Š a večera, ko se spat vležo, začne mu neznana vročina tje 6 al * ^ ro ^’ da se v silnih bolečinah ves razdivjan sem ter Pom - me ! ava P° postelji. Ko mu na njegovo vpitje ljudje na pa S 0C Pohitijo, se mu bolečina nekoliko potolaži; jeza božja kr a j; 6 n ' ® e Potolažila. Ni dolgo trajalo , in Noto je bil pri laž n ; U °bdolžen ravno tistih pregreh , kakoršne je on poprej Noto 0 metal na škofa Arnulfa» in ko se J e skazalo , da je glavo ^ kr ‘ v vse h te h hudobij, ukaže mu kralj Klotar odsekati pustili h" - Atanazijevih obrekovavcev božja pravica ni Ver c j breZ kazni in zasluženega strahovanja. Arijanski krivo- AlekJ 0 . -? klenili pogubiti svetega Atanazija , velikega škofa uunjskega, ki je bil tedajne dni naj imenitniši steber 926 - svete kaloljške vere. V zbor kačjih sovražnikov AtanazijeV namreč prisopiha neko najeto nevredno ženslvo , se dela vS obupno, in zahteva pravice zoper Atanazija , kteri jej je s ' delal, kedar ga je gostoljubno pod streho vzela. Tako je mj' dobnica dolžila svetega škofa. Bog pa svojega zvestega sluza niha ni zapustil. Na misel mu da, da se z nekim drugim ^ u . hovnikom v zbor poda v priprosti obleki. Ta duhovnik step 1 naprej, kakor bi on Atanazij bil, in nesramnica se začne hripavim glasom nad njim ihteti, in s perstom nanj kaza ’ rekoč: „Da, pray ta je listi hudobni zapeljivec; prav dobro S poznam . . .“ in s prisego poterduje svoje besede. Zbrani so ^ niki, ki so Atanazija dobro poznali, se v smeh spustijo ; 11 ^ dobneži pa , ki so holli s takim hudim obrekovanjem Ata" 0 ^ zija pogubili , imeli so strašno osramotenje v plačilo svoj®£ gerdega obrekovanja. Zdaj stopijo drugi tožniki pred sodm 1 > ter tožijo, da je Atanazij nekemu Arzeniju odsekal r0 ^°^, c „ rabil' to dal, da bi se je poslužil v neke hudobne namene. Da bi pa Ap/pJa, ^ an P r '^°’ so Atanazijevi sovražniki zgr J' > 8 a pnperli in skerbno zavarovali. Boo- pa je dal je / rzeinj srečno utekel iz zapora, ter k svetemu Atanazij 11 prise , ter pa je bila tožba zoper svetega Atanazija vendar j e sprožena , vprašuje sveti Atanazij, ali kdo zmed zbranih sod¬ nikov Arzenija pozna. Oglasijo se nekteri in terdijo, da S a poznajo. In zdajci pripelje sveti Atanazij Arzenija v plajšč za' vitega v zbor, pokaže naj poprej njegovo desno, po tem govo evo roko, in na zadnje obedve na enkrat popoDi 0,I, ‘ zdrave, ter reče obrekovavcetn: „Tukaj le ste obedve ro» Arzemjeve; da bi bil tri imel, mi znano ni bilo.,Versta pr |d zdaj na nase nasprotnike, da nam povedo, od kod je tr et J‘ J" 0 .®* iako se marsikterikrat zgodi, da obrekovanje hujši tepe obrekovavca samega. Obrekovavec drugič veliko škodo naredi tistemu, ktercgj* o rekuje. Veliko mu škoduje na duši, na dobrem imenu na sreči. Kako hudo je obrekovanemu človeku pri sercu! ne more sterpeti, da bi svoje serčne brhkosti n e raZ °. 8 j svojim prijallom, svoji domači družrnji, ter ne povedal, . niim ga 1 ? ojivi . 'J U(] j e od njega pripovedujejo. Vsi domad Vre žalujejo, vsi so zoper hudobnega obrekovavca? — 927 - u svojo žalost tožijo, in Bog ga ne bo pastil brez kazni.— "fvkovavec pa ne odvzame bližjijemu le miru, ampak mn tudi 118 sreči veliko škode napravi. Postavim: bogaboječa hči dobrih ai 'šev bi imela priti k dobremu kruhu; pride pa hudoben fekovavec, laže čez njo: zaveržena je. Pošten posel bi dobro S fo dobil, ali pa jo že ima, obrekovavec mu jo odje. Dva fkonska sla se ljubila, sta mirno in srečno skupaj živela; fekovavec pa se priplazi, in zdražbo naredi med njima, in z pertje, in prepir, in sovraštvo, in ločitev i. t. d. Oh, koliko dob* ^ zavo ^° hudobnega obrekovanja že zgubilo poštenje in 2 10 časno srečo, in včasih clo življenje! Naj vam še . z 8^ e di po te rdim to resnico. Absalom je obrekoval svojega ^ a Davida, in ljudstvo seje vzdignilo nad Davida; moral je jj 8 ’’ (H* Kralj. 15.) Jdumejec Doeg je lagal kralju Savlu, ' sta veliki duhoven Ahimelek in David ustajo sklenila zoper Go]^ a ^ av ' a ’ ' n da je Ahimelek dal Davidu živeža in meč paAhimelek je res dal Davidu živeža in Golijatov meč reč a slabega, temveč iz dobrega namena. Doeg pa je to n 8( j ohernil, in s svojim obrekovanjem nadražil kralja iU 0ri .. Ime * e ka in Davida. Jn res je dal kralj Savi na to po- |j U(| . 1 lle doIžnega Ahimeleka in sila veliko drugih nedolžnih S y 0 -* (h Kralj. 22,) — Lažnjivi Šiba, Mifibosetov hlapec, je g gospoda nezvestobe obdolžil pri kralju Davidu, in ga obr T P r 't jrav d v veliko škodo. Kralj David namreč, ki je to p r t0va nje imel za resnično nezvestobo, jeMifibosetu njegovo hči ni0 *. en J e vzel in ga Sibalu dal (II. Kralj. 16.).— Uta, zala g r . v °J v °da Bavarskega, kteremu je bilo Teodo ime, je pre¬ ja^ n ° zavezo imela z nekim bavarskim plemenitažem, po ^ Zigbert (Siegberl). Dolgo sta skrivala svojo zavezo, na v °jv Je P a vendar le na dan pride njuna pregreha. Landberl, Vani a ° V ' slare jši sin, vidili osramoteno svojo -sestro Uto, tišči ^ da bi mu razodela moža, kleri jo je v nesrečo pripravil, tovl ^ Se za svojega družeta, naznani svetega Emerana za dete- k sv' 5 . 3 °® ela - Sveti Emeran je na Bavarskem nevernike spreobračal b° 2 j 1 Ver ' Jezusovi, takrat pa seje bil ravno v Rim odpravil na mi s ]jl^ 1. Tem lagleje je tedaj Uta nanj vergla zadoiženje, ker je Slišat?’t 3 Se Sveti Emeran ze ni6 ve ° ne zna Jde na Bavarski zemlji. ‘ 1 to strašno reč divja Landbert z nekterimi konjiki za 928 sveti in škofom Emeranom, in ga doteče v pokrajni Helfe n ' dorfski v Frajzingski škofiji. Ves divji plane nanj, ga gerdo zmerj®> sramoti' in preklinja. Nič ne pomaga, da sveti Emeran sv°J° nedolžnost spričuje, in se na Rim sklicuje in na svetega očeW> pri kterem hoče do dobrega spričati, da je nedolžen. Latidb® se za vse to nič ne zmeni, ampak ukaže svetega škofa zali, grozovito marlrati in umoriti. Umeri je svetnik po obre Ijivem jeziku. Bog pa je z obilnimi čudeži popričal njeg° v nedolžnost. Tretjič škoduje obrekovavec tudi tistemu, kteri °^ e - kovanje posluša. V ozir tega govori sveti Frančišek^ lezijan tako le : ^Pregrehe , v mislih storjene , škodujejo tistemu, ki jih v sercu ima. In zanje ve tudi le Bog sani, je žaljen ž njimi. Nasproti pa pregrehe z jezikom storj dalje segajo ; zakaj razvezana beseda odmeva tudi v 1 J ušesu, in tako neposredno svoj vspeh ima na serce ter ga ostrupeni." — Pobožni ljudje namreč, ki slišijo reč od bližnjega, in mislijo, da jo je bliženj res storil, s ° tem žaljeni in moteni v svoji pobožnosti, hudobnežni so p° te ^ jeni v svoji hudobiji, omahljivi pa omahnejo na slabo s^j namesto da bi se obernili na pravo pot. Sveti Anton je samotarcem, svojim lovaršem, večkrat rekel : „Kakor J c s svojimi strupenimi besedami Evo izgnala iz poze®Ij lS raja, ravno tako tudi tisti, ki hudo govori od svojega blizoj ne pogubi' le samo svoje lastne duše, ampak tudi dušo 1 ^ človeka, ki obrekovanje posluša." Kako škodljivo da j e kovanje, škodljivo na vse strani, prav očitno kaže nas v bližnjeg 0 kako prigodba: g 0 crata Živela sta v nekem kraju dva zakonska človeka. nista bila, bila pa sta, kar je vsak lahko, poštena, rO j £0 rni delavna in srečna. Dan za dnevom sta si s pridnimi v< služila potrebnega kruha za se in za troje čverstih o r .^o Bog jima je dobrotjivo pomagal, ker sta se mu ved n priproročevala. Anica je pridno hiševala in zraven l e P° v eS svoje otroke. Oče Janez je bil delaven tknvec, {1 ^jju teden pridno tkal, zraven pa svoji ženi otroke rediti pomagal. Otroci so lepo odrastli, se Boga bali, * ki pridno delati pomagali. Pridnost, marljivost in zdrave r - 929 - So se rade k molilvi sklepale, so 3 P , avnik za lraV nikom in ' llar - Prišla .l e k hlšl njiva Z L i so jih zdaj sosedi med naj '7 P° ln le P e rejene z.v.ne blel. J ^ J ^ , et> ko so P^mozniše v vasi, dasiravno jo bili f® reveži. Kjer je strah božji, tam je sveti Duh, ki predale vina Oni— Satan pa nikdar ne praznuje. Kakor rujoveč lev hodi dra' 00 0 ^ 10 ®’ * ska j e ) koga bi požerl. Iskal je tudi Janezovo s | {|) Z ! nj0 v nesrečo pahniti. Vse, kar je vedel in znal, je po- Sl 3 da bi jo zapeljal in v svojo oblast dobil. Prilizuje se naj z Pj Jonezu, ter ga napihuje: „Kaj se boš revež trudil teden n °m, kakor neugnana živina, in v nedeljo si še požirka v ^ privoščiš? Kdo bi vedno pri delu sedel, v nedeljo pa živiš!* preklečal? Priboljšaj si, raduj se in razveseluj, dokler po t Saj * e et] krat živiš! Poglej, kako so drugi dobre volje kak ei ^ mf| h ‘ n na plesišču!* človek, bolj nagnjen k slabemu U° k dobremu, se da hitro zapeljali, akovsak dan ne prosi nev. u ’ bi mu dal gnado stanovitnosti. V posebno veliki ljudi n ° St ' Se z,na J ( l e premožni človek; zato modri Bog toliko Jane/,' lev ^‘ n ' P usl1 ? ker se v revščini lagleje zveličajo. Tudi P**iha' E 0S ^ a z 1 0 b* n0 skušnjavo, V dobrem vedno inlačneji '•'. a ** anez ; in ne hodi več po listi poli, kakor poprej. Delo pa v'? 16 P rese dati, v cerkev le še za silo hodi, lem večkrat °bs . ; iei 'čmo. Postopači hitro ovohajo, kako je ž njim, in ga Vurlj J °’ ler se mu prilizujejo, da jim piti plačuje. Prime se g 0Va te § a še nesrečne igre. Na kratko povem: Janez in nje- 2a ! Casna in večna sreča je bila na kraju globokega brezna. ž eno družinjo ni več maral, in do pretepal je svojo dobro Ijudetn ie ^ aP i e Ves 0 P' 1 ( l° mu pribfjul bolj živini podoben kakor *djL *' Reva Anica je debele solze prelivala in milo k Bogu tti 0 £ a a v svojih nadlogah. Z milo in ljubeznivo besedo je iti o,. P 10s 'la, naj se poboljša. Prosila je in svarila neprenehoma, ni [j||d °1 n jena stanovitna molitev in njeno skerbno prizadevanje Uikoij Z . aston J- Posebno je tudi to veliko pomagalo, ker ona °št ev 1 111 na d njim rjula ali ga gerdo zmerjala, še manj pa m °ža. 3 & a v pričo otrok. Bog jo je uslišal in jej spreobernil Vil; t 0r • ^ ra " J e vidil, da pri Janezu že ne'bo kaj več opra- Se Anice " ° ra j se^ proč pobere. Ali za nekaj časa se zopet pritepe Pl m n !m i/\ rtiittln um Q£k knli rv a olnttu v 1 , prime in jo šunta, naj se bolj po stanu, to je ošabno rs ’ nunk, - - 59 930 - in nečimurno nosi. Naj se možu včasih tudi ustavi, ne da bi ga zmerom ubogala, mu molčala, stregla in ga spoštovala' Ana se res začne nekako osorno obnašati, hoče le sama gos¬ podariti , nobena reč jej ni prav, vse hoče naj bolj vedeti in znali, i. t. d. Toda njen mož, lastne slabosti si svest, jo ' e prijazno svari in sem tem ter tje kaj pokrega, in kmalu je bil° zopet vse prav in pri starem. Ne neporednost ljudi, ne zale¬ zovanje satanovo ne more za zmerom spodkopati sreče te hiše. Pri hiši kraljuje zopet mir in složnost, in strah božji se uler- duje vedno bolj in bolj. — Ko zmaj peklenski vidi, da z vsemi zvijačami ničesa ne opravi, si drugo izmisli. Jn kaj menile, kaj? Neko babše je zapletel v svojo mrežo, in jo oslepil, kakor oslepi terdoserčni ptičar Šinkovca, da lovi ž njim druge ptice. Gotovo je to, da staro ženče je bilo prav neko jutro pri uni družinji. Stopivši čez prag že jame čenčati po svoji navadi o vsem, kar je bilo, in kar ni bilo, še prejden jo je kdo nagovoril. Anica je bila sama doma. To je babura že poprej dobro vedela. Kakor zvita kača se jej prilizuje, vse sosede po versti obira, ter klepeta zdaj to in zdaj uno, in ne da Anici do besede. To ti je babura iz tiste versle, ki nimajo drugega dela kakor bližnjega ogovarjali, in nikoli ne spoznajo, da je to velik greh. Bila je pa Ruska-lako hočemo babše imenovali-tako hudobna in ostudna, da se je je ogibal vsak pošten človek, in razuzdani otročaji so kamnje in blato za njo lučali, kjer koli se je prikazala med ljudi. Dolgo časa se je Janezovim vsilovala in jih mudila. Anica gre postiljat. Tega je starka pričakovala, in je šla za njo blebelaje v enomer. Prejden odide, izvleče nožič iz žepa, in ga skrivši vtakne pod zglavne. Kdo si ve, kaka peklenska reč jej je to misel v glavo dala? Za malo časa odide v eno sapo čenčaje in žlo- bodraje. Anica si globoko oddahne, vsa vesela, da se je vendar enkrat znebila te nadlege, ker ušesa so jo že bolele zarad dolgega žlobodranja. Pač so jej neki žalostni predčutki serce stiskali, kakor da bi jo mora tlačila; revica ni mislila, da so že odštete ure njenega življenja.—Janez je bil ta čas na polju. V senci pod lepo polno jablano je počival premišljevaje božjo dobrotljivost, kar se mu približa Ruska. Na vse usta mu začne pripovedovati, kaj da je pri njem doma vidila in slišal 0. 931 — «Glejte ? Janez! vi se tukaj trudite sami in se nič ne zmenite, a J se doma godi, kako vaša žena dela in živi." „Kaj se ka zeš gerdola?" „Tadaj bom pa molčala, če vam je ljubše,— vem, to povem; vi pa, če se za nič ne zmenite, pustite, J V{ >m pa glavo odrežejo." „Kaj glavo? kdo neki? tvoj l e . u P en ' jezik!" „Če vam na vašem lastnem življenju nič ,* ece 11 i, meni tudi ne. "Se oberne in odhaja. Janez prestrašen: |jj y aj veš? povej; toda gorje ti, če lažeš!" Z veliko govor¬ ic zda j Ruska priproveduje, kako je zjutraj ženo v neki J*vi drušinji našla; kako je nekomu denarja in veliko ^ s mne dala, ter še drugih reči dajala; kako se je prestrašila, stavp ° na zraven P ri '^ a - »P a še nekaj prav čudnega," pri— i'av 8 ^ us ^ a s s ^ no nagerbančenim obrazom in tamnim očesom z gla^' ko sem v čumnato stopila, sem vidila, da je nož pod dala ^ VH ^ e P ostc li° djala; — skrivaje sem dvignila in pogle- r tl0r ’ ( j a se . in se P rav prav prepričala. Kaj s tim misli, to bote pove H Sami ^olj vedeli kakor jaz. Pa saj mi je tudi sama vse ttl °lča| a n, n* 10 Sem Sl] k a l a ,n jej obljubila, da bom k vsemu bi| s ^ a '. * >a » m °j Rog! kdo bo k taki hudobiji molčal? to bi natfi n r | lSen • Povedala mi je kakor svoji prijatelci vse g e ' ^ <0 ’ da vas nič kaj prav ne ljubi, in tako še veliko dru- h 0 [l a ’ P a kdo bo vse govoril ? Skoraj lastnim očem nisem H e ‘ Ver jeti, kar sem vidila, in vendar je tako: ... ali če crr- pa idite in se prepričajte!" Te besede so Ja- l !akoi , Vse dvombe odvzele. Ilitro se vzdigne in dirja domu P r j 1 °kseden, in se molče kar naravnost k postelji poda. da no podglavje in najde-nož, kakor mu je bilo napove- n 6 g a ‘ Prestraši se, kakor da bi ga bila strela zadela iz jas— š|{r;»i. neaa * Po vsem životu se strese kakor brezova šiba in po ^ 6 , z z obmi, kakor da bi ga vse peklenske, pošasti tergale Ved e | * i • deza ‘ n ža ' ost g a j e bila tako oslepila, da več ni kaj ’ la i dela. Prejden ga zavzeta žena še vtegne poprašali, bl e( j U J e ’ J e j že nož globoko v persih obtiči, da mertva in stol 0l>leži ” v lastni kervi! Neutegoma je stopila pred sodnji Sr . Ve čneg a sodnika ; — pa to zavoljo hudobnega jezika ne- vj j Cne babe. — Janez se zdrami iz svoje razkačenosti, spre- po ‘ SVo i° veliko nesrečo ; pa — Bogu se usmili! — pre- 0 ’ • . Z obema rokama si lase terga z glave, obupljivo 59 * 932 vpira oči v merlvo truplo, ki se ne zgane več. Vest s ® ubijavcu oglasi, in ojslro ga kara : „0 Janez, nesrečni J ane ^' kaj si storil? Gorje tebi! gorje, trikrat gorje tvoji revni duS'- Prejden se je še nadjal, so bili že tudi ljudje in beriči vp rl< ^’ ki so ga zgrabili in odpeljali v sodnijo. Nič se ni zagovarp > in sodniki so ga hitro izprašali, ter palico čez njega zlo' 11 in ga k smerti obsodili. Pobožno in skesano se je bil z Bo£° ^ spravil in svojo dušo opral v vodi resnične pokore, prejden r>‘ je zadela roka pravice. Zaupamo , da je bila rešena njeg 0 ,^ duša in da se Janez veseli s svojo nedolžno ženo v neb®®J — pa njegovi otroci, uboge sirotice! Brez voditeljev 10 zgubljeni, zapuščeni so pravo pot zgrešili in v pregrehe bredli. Brezvestni sosedje so bili z zvijačami vse premo 2 nase spravili, revežem pa beraško palico v roko dali. 1° v . n da ravno nekteri lakomni nevošljivci so bili babše podnoiti podkupili, da naj svojo znajdenost pokaže , in če res M ^ naredi eno pri tej družinji, da se bo svet zgledoval in st® 1111 Plačilo, so rekli, ti ne bo odšlo, ne bo ti več treba r« z ^ gani moledvati za vsako drobtinico. Da je pa hudobije tako globoko vsadila, je pripomoglo tudi to, ker jej j e jj^ očitala, da premalo v cerkev hodi, in ker jej ni dala ^ zabele in denarja, kolikor je iskala. — Če more lažnjivo ^ varjanje ali obrekovanje človeštvu sekali tako globoke c mora pač res izvirati le od hudiča, ki je lažnik in 11 J ^ od začetka. — Peklenšček pa svojim služabnikom obeta toda jim ničesa ne da. Tudi pri lem babšelu ni bil n ? oZ 0O je. seda. Kdo ve, kaj jej je obetal ? Dal jej jena zadnje-o U P .| a Ko je vidila, kako strašne nasledke so imele njene l 0ZI » je kakor nekdaj Iškarijot, in je sama sebe končala. K živela, lako je umerla. (Zg. Danica.) Poglejte, kako škodljivo in po tem takem tudi p re £ je loraj obrekovanje ! 5) Ali je pa obrekovanje vselej enako greh? Obrekovanje je velik greh, ki je pa tolikanj veCl ») kolikanj veči je pregrešek, ki se komu p rl ve!'^ - 933 b) k o! i k a n j imenilniši je človek , kteremu se pregrešek P r *lastuje; toraj je veči greh, če kdo duhovne, starše, deželske oblastnike obrekuje, kakor če druge ljudi obrekuje, ker jih pod— J°*ni potlej nič več ne spoštujejo tako, kakor Bog zapoveduje, ka r je velika škoda, ker njih beseda po tem nič več toliko ne zda > se veliko dobrega odverne, ker so potlej dostikrat zani- o° v ani, akoravno dobro mislijo s svojimi otroci in svojimi pod¬ ložnimi ; c) kolikanj veča škoda iz obrekovanja izvira; če tedaj kdo podložnega pred njegovimi naprejpostavljenci obrekuje, mu s tem tudi večo škodo naredi, kakor če ga obrekuje pred dru- £ ltn ‘ ljudmi, ki se zanj ne pečajo; d) kolikanj več ljudi obrekovanje sliši ali zve ; e ) kolikanj hudobniši je namen, ki ga kdo pri obreko- Van ju ima. Obrekovanje bi le samo takrat velik greh ne bilo, ko bi °brekovavec svojemu bližnjemu le kak prav majhen pregrešek Polagal, in bi mu ga prilagal le iz neprevidnosti, nepremišlje¬ ni ali prenagljivosti, in bi mu s tem napravil le samo majhno ° Sr aniolenje ali le majhno škodo. Q , 6) Kaj mora storiti človek, kteri je bližnjega rekoval, ako hoče odpuščenje zadobiti? n , ^brekovavec, ako hoče milost pri Bogu zadobiti in od- Sc enje, mora : Oj. a ) svoj greh spoznati, ga iz serca' obžalovati in res- n ° pokoro zanj storiti; mora v b) svoje lažnjivo govorjenje popraviti, ter preklicati P lc o vseh tistih pred kterimi je hudo govoril od bližnjega ; J** vseh tistih, mora nj c ) popraviti vso škodo, ki jo je z obrekovanjem bliž- Jemu storil ali na dobrem imenu ali na premoženju. Ved’ namre6 človek po zahtevanju sedme božje zapo- 1 Zvezan , tuje blago nazaj dati, je po zahtevanju osme 934 - božje zapovedi šo tem bolj zavezan, poverniti bližnjemu p 08 ' tenje in dobro ime , kterega mu je bil z obrekovanjem 0<1 ' vzel, zakaj „dobro ime je boljše kakor obilno bogastvo", ve sveto pismo. (Pregov. 22, 1.) Dolžnost, bližnjemu dobro i ,Iie poverniti , je tako velika, tako imenitna, da od nje odvez 3 obrekovavca ne more noben spovednik, noben škof, in clo s8 '” Rimski papež ne ; in če bi tudi obrekovavec na spovedi odvezo prejel, obrekovanja pa bi ne preklical, bi odveza P re , Bogom nič ne veljala in bi grešniku nič ne pomagala. S ve Frančišek Salezijan v ozir tega tako le govori: „Kdor kolN bližnjemu dobro ime odvzel po krivičnem polu, je poleg g r ' eh 3 ) ki ga je storil, v povračevanje zavezan, zakaj nihče ne n 10 ,^ s tujim blagom priti v nebeško kraljestvo, med vsem Vl,nan ^[ { blagom pa je dobro ime naj boljše blago. Obrekovanje jo n poseben umor (poboj). Trojno namreč je naše življenje • duhovno življenje, ktero obstoji v gnadi božji; je telesno 2 Ijenje, kterega nam duša ohrani ; in je deržavljansko življ e ■> ’ ki v časti in dobrem imenu svoj obstanek ima. Obrekova z enim samim zbadlejem svojega jezika večidel tri morije (P boje) ob enem naredi; on umori po duhovnem načinu dušo, kakor tudi dušo tistega, kteri ga posluša, in poropa žavljansko življenje tistemu, kterega obrekuje." Obrekovanje je zmed veliko drugih grehov naj Škofji ^ med ljudmi. Svet sicer malo nanj porajta, ravno kakor m g ne bil. Sveta vera pa ga ojstro prepoveduje, sovraži in P°® ge ljuje, in terdo veleva, da se prekliče obrekovanje in ^ popravi; toda kako težko ga je popravljati! Živeli so ^ dni prav pošten in pobožen duhoven pastir, kterega J e ^ duhovnija priserčno rada imela , razun peterih ljudi, » ^ ^ duhovnega sovražili, kajti jim niso mogli dovoliti, k ar .. jjti, krivem terjali od duhovnika. Si jezo nad duhovnikom 0 p 0 najamejo gerdo nesramnico, ktera je poštenega g oS P ^ 0 \' duhovniji razglasila in jih tudi pri škofiji nesramnih reci . Q bo' žila. Fajmoštra na sodbo pokličejo, pri kteri so nedolžnost dopričali ; ali krivo obrekovanje jih je '' vid< lelo, da so od same žalosti za smert zboleli, in god^ smerti bližali. Viditi kako huda se častitemu pastirj - 935 - j/! Cne malopridne obrekovavce peči huda vest; pred bolnega JMoštra hitijo, jih na kolenih odpuščenja prosijo, ler obetajo, P°Verniti jim njih dobro ime. „Preljubi moji ljudje," bolnik dob °’ ” IZ serca rac ^ vam odpustim va ®° hudobijo ; toda mojega r . e § a imena, ob kterega ste me pripravili, mi poverniti e Je ne morete !" „Oj pač, pač!" jokaje farani odgovorijo, ” . ! hočemo in moremo poverniti, le samo recite, kaj ‘J storimo 1" „Dobro", rečejo bolni gospod, „vzemite to le r niCo lz pod mojega zglavja, stopite ž njo v visok zvonik, tenf ai>a ^ e f )ernico na bni 5 na j se P° vetru perje razleti; po čud" ^ P r ‘d‘ te m i povedat, kako je bilo." Farani se temu ukazu 'Jo, ter mislijo, da se gospodu v glavi blodi; pa vendar p o ICo v stolp nesejo, jo razparajo in raztrosijo perje po vetru, p ' ern se povernejo bolnemu gospodu povedat, kako je veter fili f Ba VSe * ua j e razr, osel. „Kaj pa je zdaj s perjem ?“ bol— hosii ' rane P°P raša .j°- »N' g a voč v pernici; veter ga je raz- v ijo - VSe stran, ’ ft odgovorijo. „To sem naprej vedel," pra- perj e 0 ni * 5 ’ » a 'i bodite toliko dobri, in poberite mi raztreseno V| ' e( j U j S P et v to mojo podglavnico, da ne bo prazna." „časti- šir 0 j t ! ^ 0R P°d ! tega ne premoremo ; veter je perje tako po s pra ^ razse J n| ’ da ga po nobeni ceni ne poberemo in po- p od l u .! mo - /i „Vidite, ljubi moji otroci!" jih dušni pastir dalje 2a C| J°, »ravno tako mi tudi vi mojega dobrega imena ne p r j ° rete višeje poverniti, ob kterega me je vaš hudobni jezik v Seh^°* P ri P rav 'i5 kako hote ne ^ v ‘ obrekovanje pobrali iz ■P 0 ko USeS ’ ^ S ° s ^'® a ^ e £ er de laži, ktere ste čez me raztrosili?" dajo ^° s P 0< d objokane obrekovavce podučijo, jim svoj blagoslov t etn ^ dokaz, da jim iz serca odpustijo, in umerjejo kratko po ^kr .^ Uc *°^ en jezik je res hitrejši ko veter in hujši ko tat, težk* ^ a £° se lahko poverne, odvzeto poštenje pa prav p P j 0 a b pa nikoli več ne. Porok tega nam-je tudi naslednja bopAci ' Neki plemenitaž pride v mesto Alkala do slovečega žila° S 0Vca Alfonza de Kastro, iskat dobrega sveta in tola- Dekj ,”^ na ® e l sem se nedavno", pripoveduje plemenitaž, „v ljudj 5 v kleri so bili zbrani sami veljavni, imenitni jv, - » 0 ekj j’^ n0 šel sem se nedavno", pripoveduje plemenitaž, „v dje . VS| od kraja so hvalili njene lepe lastnosti, ter jo stavili dvi v beseda pride na neko imenitno gospo na kraljevem lepega zaderžanja. Jaz pa se jim posmehujem, ter se - 936 - delam, kakor bi gospo poznal od vse druge strani, in j° gerdo obrekujem. Ker je bilo pa vse pri čistem zlagano, 14 sem govoril, se mi je vest zbudila in mi nepokoj dela, t0 J pridem k vam iskat dobrega sveta in tolažila." Alfonz nekoH časa molči, velika žalost mu serce zaliva in se mu tud' P obličju razliva; po tem pa pravi: „Gospod ! vaša (dušna) lezen je neozdravljiva; vašemu zveličanju je odklenkalo veke." Plemenitaža so te strašne besede do tal poderle; in išče si jih iz glave izbiti, pa jih ne more ; noč in dan ^ nepokoj delajo. Zdaj so vzdigne, ter jaha v mesto Solaina n ^ un dru- kog ar da bi so v tem slavnem mestu posvetoval z enim naj . niših bogoslovcev ali duhovnih učenikov. Ko plemenitaš S V. dušno težavo pove, ga duhovski učenik tolaži, in mu P r || ^Alfonzu de Kastro vsa čast; mislim pa, da se morajo gač umeti njegove bosede. Svesti si bodite , da Bog nlKue ' e noče zavreči, in da je za vsako pregreho pot odperta do p r ‘ ^ pokore in do odpuščenja." Mladeneč si nekama oddahne* na to reče: „Dobro, naložite mi, karkoli za dobro Spoz n ° ^ Vse bom rad storil, če je tudi še tako težavno , da se znebim tega zlega." Učenik pravi: „Tu ni treba nobenih P^. sebmh in ojstrih pokoril. Nič drugega Vam ni treba sto^. so se znašli v družbi tisti večer, in da vsakemu odkritos kakor to, da se podaste k slehernemu zmed tistih ljudi* ’ so se znašli v družbi tisti večer, in da vsakemu °dkrit°s® r ^^ e razodenete, da vse to, kar ste takrat hudega govorili o ^ bogaboječe gospe, je bilo golo obrekovanje in sama laž ter deneč, to slišati, vstane, stiska pesti in škriplje z zodd * pravi: „Ne, nikakor ne! kaj takega storiti mi ni niog 0 ^ moja čast in moj stan mi tega ne dovolita." Učenik p« seže v besedo, rekoč: „Zdaj pa vidim, da je Alfonz de K resnico govoril. Gospod! res je neozdravljiva Vaša rana* večno smert ste si na glavo nakopali!“ i ostudu 0 7) Ljubi kristjani ! prav pridno premišljujte, kako ^ in kako škodljivo da je obrekovanje, in se na vso moc . ‘ ^ te strašne pregrehe, kakor nas sveto pismo uči, rekoč • ” se, moj sin! Gospoda in kralja in ne imej družbe z o V0 vci, zakaj njih poguba naglo pride." Pregov. 24, Amen. LXXX1V. Keršanski nauk. Od opravljanja: — kdo je opravljanja kriv? — ali je opravljanje pregrešno? — od kod toliko opravljanja? — kaj mora opravljivec storiti, da mu bo Bog odpustil? — 1) Zadnjič sem vam pravil, da svojemu bližnjemu ško¬ duje na časti in na dobrem imenu naj poprej tisti, ki svojega bližnjega obrekuje, to je: od svojega bližnjega, kader ga traven ni, govori kaj hudega , kar res ui ali vsaj popolnoma res ni, in sicer govori s tim namenom, do bi ga počernil pri drugih ljudeh. Pravil sem vam , kako ostudna in kako velika pregreha da je pregreha obrekovanja. Ostudna je, ker je kar naravnost nasproti ljubezni, pravici in resnici ; velika je, ker izvira iz velikih grehov, ter iz napuha, nevošljivosti, sovraštva, >n ker veliko škode naredi od ene struni tistemu, ki obrekuje, °d druge strani tistemu, kteri je obrekovan, in od tretje strani tistemu, ki obrekovanje posluša. In obrekovanje je tem veči £reh, lem večega pregreška se kdo obdolžuje, tem imenitniši bo je človek, kteri se obrekuje, tem veča škoda ko se z ob¬ jokovanjem uareja, lem več ljudi ko obrekovanje sliši in zve, ' n tem hudobniši ko je namen, kterega obrekovavec pri obre¬ kovanju ima. Pravil sem tudi, da mora obrekovavec, ako hoče Milost pri Bogu zadobiti in opuščenje, delati resnično pokoro, * er svoj greh iz serca obžalovati, svoje obrekovanje preklicati, 'n popraviti vso škodo , ktero je storil svojemu bližnjemu na Poštenju in na premoženju. 938 2) Bližnjemu se pa na časti in na dobrem imenu ško^ ne dela le samo z obrekovanjem, ampak se mu škoda narej 9 tudi: B) z opravljanjem. storje 1 " Opravljanje je govorjenje, po klerem se res si greh bližnjega, kteri pa ljudem ni še znan, iz slabega nart* in brez potrebe razodene, naj se že to z besedo zgodi ali P s pisanjem, in naj si je bliženj še živ ali pa že mertev. 0p ,a ljanja je bil po tem takem kriv tisti Hebrejec, ki je Mo* vpričo drugih ljudi za ubijavca razglasil (II. Moz. 2,14.)- . zes je sicer res krivičnega Egipčana ob življenje pripravil, to še drugim ljudem znano ni bilo. Opravljanja je kriv tudi tisti, kdor grehe in slabosti ^ njega pripoveduje v drugem kraju, v kterem jih še ne .' e oVe dasiravno so tam, kjer je bliženj grešil, sploh znane uj c » pomole. Opravljanja je kriv, kdor kar po pervem pomotleju, ki P je nad bližnjim zagledal, bližnjega za grešnika razglej , bi ga, postavim, enkrat pijanega vidil, pa bi ga precej z " janca razglasil; kajti ni vsak pijanec, kteri se enkrat r^ g morda še clo v takih okoljščinah opije, da sam pri te,l ’ raVn o posebnega zadolženja. Noe je bil enkrat vinjen, Lot tako, toda zato še nista bila pijanca. rinoveM 6 Opravljanja je kriv, kdor hudobije bližnjega P"jF ^ zato, da bi samemu sebi serce polajšal in si britko^ j U di manjšal, kajti pri takem razkladanju tujih slabost, ce že znane bile tistim, kterim jih razklada, namen ni čist,^^ i" mu je pritaknjena lastna ljubezen ali pa še clo za sovraštvo do bližnjega. Pravi kristjan svoje britkosti *° .^e po Jezusovem zgledu nebeškemu Očetu potoži, in p rl J hladila in tolažila, nikakor pa ne v pregrešnih pripon* ^ Greha opravljanja je kriv, kdor se smeja, ter s smejanjem in drugim obnašanjem svoje veselje na zD g0 fl e kader drugi ljudje bližnjega opravljajo. Dober kris *J‘ - 939 - veseli, ampak žaluje, kader vidi ali sliši, da drugi ljudje greh delajo in Boga žalijo. Greha opravljanja je kriv, kdor bi se znašel v taki dru- šinji, v kteri bližnjega opravljajo , pa bi molčal, dasiravno bi lahko opravljanje ustavil, ko bi se serčno in neprestrašeno po¬ tegnil za čast in dobro ime svojega bližnjega. Opravljanja je tudi tisti kriv, ki to, kar so mu drugi hudega pravili od bližnjega, dalje razglaša. 3) Zdaj, ko veste , kdo je opravljanja kriv, naj vam pa tudi še povem, kako pregrešno da je opravljanje. Da je opravljanje greh, nas uči: a) sveto pismo z razločno besedo. Že po Mozesu (Ul, 19, 16.) govori Gospod Bog: „Ne bodi opravljivec, tudi ne podpihovavec med ljudstvom." Modri Sirah (19, 7. 10 — 12.) svari, rekoč: „Ne ponavljaj hudobne in terde besede (to je: opravljanja, klerega si slišal,) in ne boš škode terpel. — Si kako besedo zoper svojega bližnjega slišal, naj s teboj umerje; zanesi se, da te ne bo razgnala. (Le) neumneža tišči beseda, kakor . . . pušica v stegnu zasajena." „Tepenje z bičem proge nareja : otepanje z jezikom pa kosti zemlje," to je: opravljanje dela rane, ktere se ne dajo zaceliti. (Sir. 28, 21.) „Kdor skrivaje opravlja, ne dela nič boljši kakor kača, ki na tihem piči," beremo v. pridigarskih bukvah (10, H.) In sveti Pavl naravnost pove (I. Kor. 6, 9.), da krivičniki ne bodo božjega kraljestva v posest prejeli. Kdo pa je veči krivičnik, kakor tisti, ki bližnjemu otemlje dobro ime, ktero je več vredno, kot vse drugo pozemljisko blago ? Drago blago si človek z delom pridobi ali pa ga podedova, dobro ime si pa le z lepim za- deržanjem zasluži; hudobni jezik pa mu ga enkrat vzame, in mu hujši stori, kakor tat, ki mu blago vzame. Blago si zamore človek spet pridelati in pridobiti, dobrega imena pa ne ; zakaj svet zmerom le hudo misli, ter pred očmi ima to, kar je hu¬ dega slišal od človeka. Zatoraj ojstro zavračuje pobožni kralj David take hudobne jezike, rekoč: „Vcs dan tvoj jezik v krivico misli; kakor ojstra britev uganjaš goljufijo. Bolj ljubiš - 940 hudo kakor dobro ; bolj krivično govo r jenje, kakor kar je pr a ' Zgolj pogubljive besede ljubiš, goljufni jezik ! Toraj te bo popolnoma končal." (Ps. 51; 4—7.) Iz vseh teh svetopisem s besedi lahko posnamemo ? da opravljanje brez greha ni 1 se z opravM« pravljanj ® P re ^no, se vidi tudi iz tega, W ter se ‘ , J n]em vellko hudega zatrosi med lj« d) ’ namreč 0 P ohu jšanja ž njim naredi. Opravljiv "lasa in ! grebe . svojega bližnjega brez vse potrebe in napih n an , znasa > in s tim nedolžne ljudi v pregreho v * 1 . 1 pohujfa ali h '! 1 ° bneŽe P. a v P re S re hah poterduje , in s tim lljJ S Kr ; JS6 ,meja1 Pobu i Šan J 6 P a J« strašna reč. ? k U H S gOVOri te ,e nepolne besede : Mr pohojf e g i' eh r?' ki v mene verujed °’ bi ™ bii °** S V Zh 0beSl1 m,insk kamen " a vrat, in bi se poMT v globočino morja." (Mat. 18, 6.) velikVn^T 3 *” 0 je °P rav| j an J' e na daljo zato, ker nap^ V ' dvoji moža - ,ra ' n S0V ‘ raS ’ Ua med ljudmi. Opravljiver»* ludi s W ZGn0 ’ 0,roke ,n starše, prijatle in sosede, P opllT" 1 °* roti ,• s yej |m opravljivcem, ga začne čertiti in sovražili) 8 niim l P , rek l T ' n P re S an J a ’ »n išče priložnosti, da bi se o n J ,m zmasceval, ’ n a s n r . 0pi ^! vl j an j e j® pregrešno, k er j e keršanski P raV ’!! čel \ ,K r S a pravica uči ’ da kaj takega, kar 0' 7j • ’ 3 1 ril »' nam storili, tudi mi drugim storiti ne sm a l H - J Se post ™° na mesto svojega bližnjega, ter premis 1 *®®. Kdo zmed nas bi rad imel, da bi kdo razoznanoval med l< 7nnn? V n/ re f resbe ’ klen niso znani ljudem, ali P 3 /^ u °u j ra ^’ bl mu j' k ae na dalje razglaševal ? g ne da nobeden ne? Ker bi pa mi sami kaj takega rad« D ’ .. 0ra -l tu d| m ' nikar ne razoznanujmo in ne razglaf Lski p ‘Z iT jeg \ b ! iž d ni ? ga ’ da r bom ° nasproti , ra . vn r>v ie , ~ dalje pomislimo tudi še to le • v ima tisti’ -i ter ^ a j e ^do storil, ljudem še skrit in c o vek zmerom še pravico do časti in do d _ 941 J mena ; opravljivec pa mu krati to pravico s tim, da na dan /,na šn njegove pregrehe in pregreške, in se tedaj pregreši ' J °per pravico. Pri tem nič ne velja izgovor: Bliženj je s ® v °jimi gpehi sam zapravil pravico do časti in dobrega imena! ^ izgovor bi obveljal, ko bi bil bliženj svojo pregreho očitno ^Prinesel in vpričo vseh ljudi; pri skrivnih grehih pa nikakor roore veljave imeti ta izgovor: kajti božja postava ne do- ’» la ke skrivne grehe brez veljavnega vzroka razglaševati, aVno kakor ne dovoli, da bi človek, kleri ni sodnik, in toraj dod sam ob sebi življenje vzel kakemu hu- j e ° e3n 'ku , kteri je smert zaslužil po postavah. — Na zadnje l|, eba tudi še to v premislek vzeti, da je bliženj, ki je bil ,^P°paden v tem ali unem grehu, morda že sam v se šel, in jj.. s spokornimi solzami zbrisal že pred Bogom svoje hudo- hiirl k Z °^ a j m '* ost božja ne potrebuje več let v spreobernenje šitj° ne .^ a serca > ampak zamore kar v enem trenutljeju zver- z ' o l 7" en a n ° delo. Bog včasih dopusti, da človek pade, boljš a mu P a( tec oči odpre, in da sam v se gre in se po- Ce se je pa tvoj brat že poboljšal ali tvoja sestra, in ~ *•-> n a [jv ~~ j- r - ■ - j * - . 4 s s že spokorila, ali pri lem takem ne ravnaš krivično, ce njune - ■ • ’ - ■ - ■*" lrr. in mnrphili Boff 1‘uuu imenoval giconiv/v j — - - ‘ dil * jo je zagovarjal, ter povedal, da ^je spokorjena, ker jej J spuKoriia, mi pii ivui (»»v... ___ Sa S re he brez potrebe na dan znašaš, ko je morebiti Bog I' 1 ' že davno iz spomina spustil ? — Simon farizej je vM?i^ a * eil ° ' me noval grešnico, ali Jezus, ki je njeno serce -i„i ;*> crmUnriena. ker iei . ■, JU je zagovarjal, . icl ''["Z"’ 37 < 3 ® on sam grehe odpustil. ^Lu { . ’ . naS proti ljubezni, e) Opravljanje jo P"P™"£ Ljubezen tuje pregreške kl «*o smo dolžni svojemu bližnjemu j w - . d e jih pa P r ikriva • če jih prikrivati ne n10re ’ 3 B 0 bezuj toraj rane Ogovarjali ne more, jih ra(la ne 1 ge mu sce |jj 0 poprej sv »iega bližnjega, in ! ker ^" , b ° ^ „„ resnično ljubiš. Kdor *° mogoče ; s Um bos poko* » raznaša, mu s tim veliko P a pregreške bližnjega brez po« ko ^ mu na blagu ? a ° sl naredi in brilkejše bo ecm > l0 ^ e žalosti in brilkosti n premoženju še toliko sko o ’ keršansko ljubezen do Jt a rsj = j«;.;. 1; •*S5SSi leti opravljanje na slarae, da- - 942 hovne in druge oblastnike, ktero opravljanje ne nasprotuje samo splošni keršanski ljubezni, ktero smo dolžni vsakr" 111 človeku brez razločka na starost ali stan, ampak tudi še P°^ sebni ljubezni, ktero morajo imeti podložni do svojih nap re J postavljenih, in jim zraven tega spodkopava tudi njih velj aV °’ - i il fr] eh' 1 * v ' V — — g , v v ^ (J da po lem ne morejo nič več ne tako vspešno delat' dušni in telesni prid svojih podložnih, ker po razodetem S re . njih beseda nič več ne velja , ali vsaj toliko ne velja , kakor p°P^.j f) Opravljanje je pregrešno, ker je keršanski p° nl ^ 0 eft« nosti nasproti. Ponižnost človeka uči, da naj le na lastne grehe gleda , za grehe drugih ljudi pa naj oči ® 8 P e ^ čas" ima. In res, ko bi mi svojo lastno revščino dobro spozna ter hudobo svojega serca ogledovali, bi nam gotovo nic ne ostajalo, paziti na pregreško bližnjega. In kolikor bolj nam pregreški drugih znani, toliko bolj bi mogli Boga !>'•' ’ da se ni razodela tudi naša sramota, ki smo ravno tako e .j šili. Hvaliti bi mogli Boga , da nam je pred svetom °b r<1 tisto čast, ktero smo pred njim že davno zgubili. Vselej, |{il 6 IV>41 uuHuu Ul 51 111151 m mug" ^ biti je Bog sramoto od mene odvernil zavoljo lega? bo po smrti to moja večna nesreča ! Pomislimo na ali ni neusmiljeno, gerdo in pregrešno , posmehovati se V greškoin bližnjega in jih raznašati, ko morda na skn v ' . j ravno tako ali pa še gorše nad seboj imamo. Le pogI e J>, ^ kristjan in ljuba kristjana! ljudje te res za poštenega pošteno imajo; ali te pa tudi Bog za takega in za tako sp g Ti si sicer bolj srečen, ti si bolj srečna, ker tvoji g re11 ^ očitni; zavoljo tega pa vendar le nisi nič bolj nedolžen* ^ nič bolj nedolžna ; dobro ime le zavoljo tega imaš p rl ■» ker jim je Bog tvojo sramoto prikril ! Zavoljo tega vselej na skrivnem in natihoma sramuj, kaJer drugi raz, glas« jejo grehe tvojega bližnjega, in nikar samega sebe za u 1 ^ bij s tim , da bi druge opravljal in ogovarjal. ^ r0:, !L| ( o j 0 enakih grešnikov grajati in pogubljevati ne sme. ‘ jj|j, Kristus učil, ter je tistim, ki so mu očitno grešnico rekel : „Kteri zmed vas je brez greha, naj pervi verze s'\$ v njo.“ (Jan. 8, 7.) In na drugem mestu govori: » pezdir v očesu svojega brata, bervna pa, ki je V tvojem ti® 943 — J® čutiš? Ali kako moreš reči svojemu bratu: Bral! pusti, da 1 bom izderi pezdir iz očesa ; ko sam v svojem očesu bervna lle vidiš ? Hinavec! izderi poprej bervno iz svojega očesa, in Potlej g| e j d a j Z( ] ere ^ pe zdir iz očesa svojega brala." (Luk. 6 > 41. 42.) ... 4) Da je opravljanje greh, je tedaj gotova in neoverž- ljlva vprašaje se pa : Ali je vsako opravljanje enako velik greh? .. Na i 0 vpraševanje ni težko odgovoriti. Vsak pameten j. Ve “ kmalu lahko spozna, da ni in ne more biti vsako oprav- , T enako velik greh, ampak da se velikost greha ravna 1 tukaj po posebnih okoljščinah, ravno kakor pri obrekovanju. etl je tedaj lem veči, tem bolj ko se človek z opravljanjem p a ® resi ' zoper keršansko ljubezen in pravico. V sploh govoriti j n Se človek tem bolj pregreši z opravljanjem zoper ljubezen iirie^ raV - C °’ le,n ve ®* ko je greh, kleri se razglaša; tem ko je človek, kleri je opravljan, in tisti, kteri »iši i ’ tem večI J udi ko opravljanje sliši in zve; lem hudob- ®kod h ° namen ’ kterega opravljivec ima; in lem veča ko je a s ktera se z opravljanjem bližnjemu naredi. Velik ali §] e [ ten ? re h je tedaj opravljanje takrat, kedar bližnjemu veliko 0 in veliko osramotenje naredi, bodi si že zavoljo velikosti Zn 6 P re § re k e 5 ali zavoljo imenitnosti stanu, v kterem se Jue listi, na kterega opravljanje leti, ali pa zavoljo žalostnih ' e dov in zavoljo velike škode, ktero mu opravljanje seboj rnnese. s ikl ^ 0Ve k> ki vse to ve, da je opravljanje greh, in mar- e, ‘krat clo velik, smerlen greh, bi mislil, da se bodo ljudje kdor a ^ a na YS0 m0 ® varova k- Toda močno bi se zmotil, kem 1 ^' ta k° mislil ! Opravljanja je povsod zadosti in na vsa- kr; ?re pri p P ra Ju dan na dan. Da se le človek količkaj pomoti ali ' 8re ®k že se obračajo jeziki, da ga grajajo in ogovarjajo; " r > tfti ... - J J - v Sa f J P ric i mora zvedeti njegovo pomoto vsa hiša, vsa soseska, sp,, e j ara . in okolica. Nahajajo se še clo časniki, ki radovoljno da j atna j 0 v sako opravljanje, da ves svet zve, kakšne slabosti a in uni človek nad seboj. Greh opravljanja je dan- — 944 danes tako močno razširjen med ljudmi, da še clo laki ljudje, ki se v ozir drugih grehov čiste ohranijo, v ta greh padejo kakor v zadnjo zanjko hudičevo , da vam z besedo svetega Hieronima povem. 5) Od kod pa, kaj menite, toliko opravljanja med ljudmi? Opravljanje izvira prav iz kalnih studencev, kakor obre¬ kovanje. Opravljanje izvira : a) iz napuha. Ponižni človek, kleri sam svoje slabosti pozna in od ljudi nobene časti ne želi , do opravljanja nima veselja; napuhnjen in prevzeten človek pa neizrečeno rad opravlja, ker zmerom veči in imenitniši biti želi, kakor drugi. Ravno zato silno rad od drugih pove kaj hudega, z čimur bi jih nazaj djal in ponižal. Tak je bil tisti farizej, od kterega sveto evangelije pripoveduje , da je ošabno v tempeljnu stal, ter tako le govoril: „Bog! zahvalim te , da nisem, kakor drugi ljudje, razbojniki, krivičniki, prešestniki, ali tudi kakor ta cestninar.* (Luk. 18, 11.) Da je farizej cestninarja oprav¬ ljal, ni od drugod prišlo, kakor iz njegove ošabnosti in nje¬ govega napuhnjenega serca. Toraj, ljubi poslušavci! nikar ne pozabite, da opravljanja tako dolgo opustili ne bole, dokler bota napuh in prevzetnost gospodovala v vašem sercu, in dokler prav iz serca ponižni ne postanete. b) Opravljanje izvira iz nevošljivosli. Nevošljivci opravljajo zato, ker jim hudo de, kader vidijo, da so drugi čislani in obrajtani; ravno zato jih gerdijo in čemijo s tim, da razoznanujejo in razglašajo njihove pregrešite med ljudi. c) Opravljanje se izteka iz sovraslva. Tisti, ki kte¬ rega sovraži,neizrečeno rad kaj hudega čc/. njega reče, ali zalo da se nad njim zmašuje, ali pa zato, da svoje sovraštvo pred ljudmi izgovarja. Ravno zato pa tudi ni nič kaj prav verjeti tistemu, od kterega se ve, da ima kako sovraštvo do tistega, od kterega kaj hudega pripoveduje. Sovraštvu vdani človek namreč nikoli rad kaj dobrega in lepega ne pove od svojega nasprotnika; se clo to, kar njegov nasprotnik res lepega in hvalevrednega nad seboj ima, mu rad v hudo obrača. Sovražno serce im 1 * - 945 — špičasli jezik in strupene zobe! — Včasih pa tudi človek svojega bližnjega rad počerni z opravljanjem samo zato, ker se mu bliženj zopern zdi in nepriljuden, če mu tudi nič žalega storil ni. čez take, glejte, človek neizrečeno rad kaj hudega zine, sosebno takrat, kedar sliši, da jih drugi hvalijo. In če si tudi vselej ne z besedo , jih pa opravlja s svojim obna¬ šanjem in zaderžanjem, ter se ali posmehuje, ali z glavo za¬ nikuje, ali z ramami zgibuje, da s tim na znanje daje, da kaj zoper tistega ima , klerega ljudje hvalijo in povzdigujejo. Ali pa ni tako ravnanje zares krivično ravnanje ? Ljudje imajo mnogolore pomanjkljivosti in slabosti nad seboj. Nekteri je neprijazen in nepriljuden, akoravno si prizadeva , da bi pri¬ jazen bil in priljuden. Vsi nismo enakih zmožnost in enakih darov od Boga prejeli, in nobeden človek ni za vse ljudi. Če tedaj kak človek ni po tvoji všečnosti, ga zavoljo tega pri drugih ljudeh opravljati ne smeš: če ni tebi po volji, je pa morda drugim; in če ti nad njim nočeš preterpeti nobene nevšečnosti, kdo bo pa po tem tvoje sitnosti in pomanjklji¬ vosti prenašati hotel ; le pomisli , da imaš tudi ti svoje sla¬ bosti. Ti vidiš slabosti nad drugimi, drugi pa jih vidijo nad teboj ! d) Opravljanje se izhaja iz lakomnosti, sosebno med rokodelci in med tergovci ali kupčevavci in prodajavci, kteri druge čemijo zavoljo tega, da bi sebi pridobili večo veljavo, veče dobičke. Tudi posle, ter hlapce in dekle včasih lakomnost zapelje, da svoje soposle ali sodelavce čemijo in gerdijo zato, da bi oni sami več veljali pri gospodarjih in gospodinjah. e) Opravljanje prid e prav dostikrat tudi iz napač¬ nih izgovorov, s kterimi ljudje radi izgovarjajo priljubjeno pregreho opravljanja. Nekteri pravi: „Saj le to pripovedujem od bliž¬ njega, kar jo res. To menda vendar le ne more biti pregrešno 1“ — Toda, kako prazen je ta izgovor! Glej kristijan! kedar od svojega bližnjega brez potrebe pripoveduješ, kaj je hudega storil, pripoveduješ ljudem, kleri tega dosihmalo Kerš. nauk, 60 - 946 še vedeli niso in so toraj bližnjega spošlovali in zdaj ga pa nič več tako ne obrajlajo in spoštujejo, ko so zVe ^ deli za njegov greh, si s svojim ogovarjanjem pripravil jega bližnjega ob poštenje in dobro ime. Dobro ime pa J c ^ nauku svetega pisma (Pregov. 22, 1.) boljše kakor obilno gastvo, in ktero človeku , ako je zanj skerben, daljo osla kakor tisuč dragih in velikih zakladov. (Sir. 41, 15.) ^ pa sam sodi , ali je pregrešno ali ne, človeka brez p 0,r pripraviti ob toliki zaklad, kakor je dobro ime! bi Drugi se izgovarja, rekoč: „Saj nisem hudih r eCl . šk e _.ižnjega pripovedoval, ampak le majhne p re £ rE f e |( od njega pripovedujem zalo, da se smejimo in kr bi bil° krat' čas imamo.“ — S takim izgovorom izgovarjati se ^ ravno tako, kakor ko bi se kdo izgovarjati hotel, da j® kozelc zažgal za kratek čas, unemu pod posmodil za čas, tretjemu hišo zapalil za kratek čas. Pomislite na je to res grozno neusmiljeno veselje, ako se kdo P oSl1 - e j,j, slabostim in pregreškom svojega bližnjega. Ali bi se ljubi kristijan ! dobro zdelo, ko bi se drugi ljudje s [Tl" je m d o bij e ? Ali ga mar rana takrat ne bol/, kedar n ,aJ --i«‘ ©umnosti in lahkomišljenosti naredimo ? in ali S a 11,0 bol> — 947 le [jI a m° takrat, kedar mu jo iz hudobije usekamo? Udari iz kakoršnega koli namena le hočeš, udarec ga bo * bolel ! V ozir poštenja in dobrega imena svojega moramo ravnati ravno tako, kakor kedar sami od r iino ^° VOrirao - Kaj ne, da smo, kedar sami od sebe govo- ba h i^ rav s Kei*hni, da se s svojim govorjenjem na časti in pon °- etn im enu ne poškodujemo ? Ravno zato vsako besedo I e j dobro premislimo, pretehtamo in prevdarimo, prejden jo gorimo ! Ravno tako moramo ravnati, kedar od bližnjega k a j J" 11110 : vselej moramo poprej dobro premisliti in pretehtati, de i a “omo od njega povedali, da ga s svojim govorjenjem ° m ° poškodovali na časti in na dobrem imenu. r «či ^ eler t' se clo izgovarja, ter pravi: „Te ali une hude s lab bližnjega nikakor nisem pripovedoval iz lt ep '^ a Ramena, ampak še clo z dobrim namenom, ta| t W da se j e tako zmotil itd.* — Toda za v ecJel°; er . nainen ' n za tako usmiljenje ti nobeden ne bo hvale vijo. ’ lu se poterdujejo svetopisemske besede, ki pra¬ le puiic J ?° Ve * ) _ ese( ^ 0 s0 vo| j ne jše kakor olje; pa so vendar •iam en 6 ‘ 54, 22.) Ali mar ne veš, da tudi iz dobrega Ali j, n 'kogar ne smeš okrasti, nikomur ne rane usekati ? dob[. e ' m ° rež P ri la k em nekeršanskem ravnanju še govoriti od Š a namena? Menim, da nikakor ne! 1 j a I pravi: „Saj nisem jaz pervi bližnjega oprav- prj’ ° m pak s em le to, kar sem od njega slišal hudega £°Voi. , Ve kovati, drugim pripovedni.* — Toda na ta iz¬ da °r l e se vprašujem : Ali je mar ubijavec s tim že opravičen, SiK e °? lz §°varja, rekoč: Jaz nisem ubitemu človeku perve 'ldn. n ° rane "sekal, ampak sem mu le drugi ali tretji smertni e 9 dal ? "tie ve '* : 5 >če jaz ne povem od bližnjega le ali lj„d 1U( * e reči, jo bo povedal pa kdo drugi; saj je de^ 6 '! 1 že znana! Moje molčanje gotovo ne bo lju- z akai zavezalo.* — Tudi to jo prazen izgovor, če pohujšanja ustaviti ne moreš, ga vsaj nikar ne rnz- ’ Ce od bližjnega zasramovanja odvernili ne moreš, g;, ne zakopaj; če vsi ljudje kamnje vanj lučajo, ga vsaj 60 « a - 948 - ti ne lučaj; in spomni se, da keršanska ljubezen tudi grešnik 1 ' ljubiti zapoveduje ! Sedmi se izgovarja in pravi: „Saj nisem vsega povedal kar vem, ampak sam le namignil in na znanje dal, d" bi lahko kaj hudega povedal od bližnjega, ko bi i" u ne bil hotel obvarovati dobrega imena.“—Kako prazen da je tudi ta izgovor, se da lahko spoznali iz tega, da tako prikrito opravljanje včasih vse več škode naredi bližnjemu " a njegovem dobrem imenu, kakor ko bi bil opravljivec kar « a ' ravnost povedal, kaj hudega da ve od svojega bližnjega, ker ljudje, k hudemu nagnjeni ki so, si radi vselej le še kaj M' šega mislijo od bližnjega, kakor kar je res storil. Osmi pravi: „Jaz sem to, kar je bliženj h ud eg a storil, drugim le natihoma povedal, ter jim ob ene 111 tudi naročil, da morajo od tega molčati kakor spoved' nik na spoved i.* — Toda drugi opravljivec ravno tako " a ' redi kakor pervi , in tretji tako, kakor drugi. Tudi ona dv 11 pregreho bližnjega drugim pripovedujela, in jim terdo naroča^ da naj molčijo , in tako teče govorica od ost do ust naprej' dokler ni znana po vseh hišah, po vseh ulicah, po vseh vasek» po vsi soseski, po vsi fari in še naprej. Deveti pravi: „Tisti, kterega sem opravljal, je * e reven človek, za kterega se malokdo kaj zmeni.* ^ Toda tudi to je zadosti hudo. Res, da vtegne pohujšanje vec f bili, ako kdo opravlja kakega imenitnega človeka, ki je velja ' 0 imel med ljudmi; toda bogat in imeniten človek ima S»'°J zaslužek in svoj živež, če ga tudi še tako hudo počerniš > a ogerdiš, revežu pa utegneš s svojim opravljanjem posledflj' kosec kruha odtergali od ust! Deseti se izgovarja : „Jnz sem sicer res bližnja ? 0 opravljal, pa sem ga ob enem tudi hvalil.* — Ali P* tudi veš, kaj si s tim storil ? Glej, svoje opravljive besede 51 kakor pušice v olje pomočil, da so tem globokejše se zaril " 1 v serce. Noben opravljivec ni bolj nevaren in ob enem "OJ nesramen kakor je tisti, ki poprej opravlja, po tem p a 50 prilizuje in sladka! - 949 se radi izgovarjajo in kterim “o" V drugih ljudje, ki se med bolj rečeh res ni kaj reči; e Enajsti veli: »Zavoljo gorečnosti zn božjo čast ni- S g e,a smel molčati od hudobij svojega bližnjega. - lem izgovorom f ob °žne štejejo , 6 v ozir zaderžanja drugih ljudi imajo neizrečeno strupene in gorje slehernemu, kteri jun pride me zo o • o erejo P d <> belih kosti. In v tej napaki, ter v opravljanju bližnjega f Za Popadenih ne ravno malo , ampak do veliko tistih po- ,°* n 'h oseb, ne rečem zares pobožnih, ampak le na pol po- 'P nih oseb, ktere mislijo, da že niso več dalječ od naj vise !°P n jo keršanske popolnosti, in da se jim od samih cednos °Eličje leskeče in žari, kakor nekdaj Mozesu, ko je prišel 8°re, na kteri se je s samim Bogom pogovarjal. (II. Moz. 34, 35 : n jeg a °česi, v bltai i.) Take na videz pobožne osebe vedno pazijo na bliž¬ in vse njegovo djanje in nehanje; njihovemu bistremu oe odide nobena reč; vse vidijo, vse zvedo, in se v Se v re oi, za ktere hi jim kar nič mar ne smelo biti, in b|j$ n j s lla tvezo, da so skerbne za božjo čast in za zveličanje je t)a Taka gorečnost za božjo čast pa ni prava, temveč slt er i ) P aCna l = 0rfi ® nost - Kdor za zveličanje bližnjega resnično a tiio l ^ a ne bo raznašal , kedar od njega kaj hudega zve, po*' bo, kedar uparijo ima, da bo kaj opravil, nalihoma re^op 1 in poboljšati poskušal, kakor Kristus sam zapoveduje, •&ed C: greši zoper tebe tvoj bral, pojdi, in ga posvari Vi? . Sebo j in med njim samim.“ Jezus ne pravi: Pojdi, in Povg >ak [ >im IJ sv «jim znancem , prijatlom in vsem, do klerih prideš ; °n pravi; Pojdi, in posvari ga med seboj in med njim p a »Ako te posluša, si pridobil svojega brala. Ako te *« i.!.u posluSa ’ vzemi seboj še enega ali dva, da v ustih dveh °Pom'• pn ° sl °j' vsa re °’“ t0 j e ’ p0 tem ' e ’ ° e za tv °j e ^ n uijevanje in svarjenje ne mara, povej tistim, kterim je 1 5 Za °j, •n imajo oblast, ga svarili in strahovati. (Mat. 18, D e Takim pa, kterim jih ni potreba vedeti, Jezus nikjer pr ep apove duje pripovedovati slabosti bližnjega, ampak še le Ij^r^je jih razglase vali. Po tem Jezusovem nauku so se s V0 j e ’ so resnično pobožni, vsigdar ravnali. Niso se bali W Zmole « e brate natihoma svariti, ampak bali so se, rnzna- pre greške svojega bližnjega. In še do v stari zavezi, ko — 950 Jezusovi nauki niso bili še znani, najdemo zgled lakege bogoljubnega ravnanja. Prerok Natan, ki je bil tudi ves goreč za božjo čast in za zveličanje bližnjega, se ni z ljudstvom pogovarjal od velikega greha, kterega je bil David štorih ampak naravnost k njemu je šel, in mu ga je očital. (II. Kralj’ 12,)— Sveti Janez Kerstnik je bil tudi vnet za božjo čast in za zveličanje bližnjega, vendar je molčal pred ljudstvom od velikih hudobij, ki jih je doprinašal kralj Herod, in je le kar naravnost k Herodu šel, ter mu iz oči v oči rekel: „Ni l ' pripuščeno imeti žene svojega brata." (Mark. 6, 18.)— Ravno tako moramo storiti tudi mi. če od bližnjega kaj slabega venJOt ga moramo sami natihoma posvariti, kedar se zanašamo, da bomo kaj opravili. Kedar pa vidimo, da ne bomo nič opravili) povejmo njegovim naprejpostavljenim, ki imajo oblast čez njeg a in tudi dolžnost, ga posvariti in strahovati; vpričo drugih ljudi) kterim tega vedeti treba ni, pa molčimo. Ako bi pa drugih ljudem, kterim nič mar ni, razkladali pregreške bližnjega, ki se s tem pregrešili, ter opravljali, in naša gorečnost za božjo čast in zveličanje bližnjega bi ne bila prava gorečnost, ampnk bi bila le napačna gorečnost. Da je res, kar pravim, spricnj e tudi sveti Jakob (1, 26.) rekoč: „Ako pa kdo meni, da j e pobožen, pa ne berzda svojega jezika, temveč zapeljuje svoj e serce, je prazna njegovo pobožnost." Zakaj Bogu ne dopod e druga pobožnost, kakor le tista, ktera izvira iz keršanske ljubezni. ^Ljubezen pa je poterpežljiva, je dobrotljiva, ni ne- vošljiva, ne ravna napačno," uči sveti Pavl. (I. Kor. 13, 4.) 6.) Kaj pa je storiti človeku, kteri je o p r a v I j svojega bližnjega, ako hoče, da mu bo Bog g reh odpustil? Kdor je z opravljanjem dobro ime odvzel bližnjemu, uk mu z opravljanjem kako drugo škodo naredil, mora popravk' storjeno škodo in jo poravnati, kolikor in koli more. To j sicer včasih prav težavno, vendar pa mora storjeno biti, 11 0 hoče človek večno zveličanje zadobiti; zakaj večnega zveličaUr bi ne zndobil, kdor bi bil z opravljanjem veliko škodo nare ' svojemu bližnjemu, in bi škode ne hotel popravili, dokler jo lahko popravil. Res je sicer, da svoje besede ne more 1 951 ne smo preklicati in nazaj jemati, kdor je opravljal svojega bližnjega; zakaj kdor opravlja, z opravljanjem razglaša med ljudmi lo, kar je bliženj res storil hudega; ko bi pa šel, in zdaj rekel, da ni res to, kar je od njega hudega pripovedoval, bi se zlagal; lagati pa nikoli ni dovoljeno, nikoli ni pripuščeno keršanskemu človeku. Tedaj mora opravljivec skerbeti, da po drugem potu poravna škodo, ktero je bližnjemu storil na njegovem poštenju in dobrem imenu. Opravljivec naj loraj naj poprej tistega, kterega jo z opravljanjem razžalil, prosi, da bi^ mu odpustil razžaljenjc. Na dalje naj liste, kleriin je greh bližnjega razodel, prosi, da naj od le reči molčijo, in greha ne razglašajo dalje. Po tem naj ob vsakem priložncm času tistim ljudem, vpričo klerik je bližnjega opravljal, pripoveduje to, kar lepega in hvale vrednega ve od tistega človeka, kterega je bil poprej opravljal, da ljudje polagoma pozabijo to, kar so poprej hudega slišali od njega. Zraven tega naj pridno moli, da bi škodo, ktere on sam vsemu svojemu prizadevanju vkljub popolnoma popraviti ne more, popravil Bog, ki je vsegamogočen, 7.) Ljubi kristijani! varujmo so opravljanja, ki je tolikanj huda reč pred božjim obličjem. Cujmo nad svojim jezikom, da se nam ne ho spodtikal nad pomotleji in pregreški drugih ljudi; pa tudi nad svojimi ušesi, da opiavljivega govorjenja poslušale ne bodo in da z radovoljnim poslušanjem opravljanja deležni ne postanemo. Ne ozirajmo se tolikanj po slabostih in pregrehah drugih ljudi, ampak le bolj svoje lastne grehe imejmo pred očmi, ter skerbimo naj poprej in pred vsem drugim za svoje lastno poboljšanje, da ne zamudimo dragega časa svojega zveličanja. Amen. k 952 - LXXXV. Kersanski nauk. Od podpihovanja: kaj je? in ali je m o č n ° pregrešno? — 1) Bližnjemu se na časti in dobrem imenu škoduje 110 le z obrekovanjem ampak ludi s opravljanjem, ktero obstoji v tem, da kdo res storjeni greh bližnjega, kleri pa ljudem še n' znan, iz slabega namena in brez potrebe razodene, naj se * e to ali z besedo zgodi ali pa s pisanjem, in naj si je bliženJ še živ ali pa že merlcv. Da je ludi opravljanje pregrešil sem vam skazoval v poslednjem keršanskem nauku, pa lu<)l povedal, od kod toliko opravljanja med ljudmi, in kako 0 mora opravljivec svoje opravljanje popravljati, in kaj da j c treba človeku storili, kader sliši, da drugi bližnjega opravljaj 0, — Zdaj stopimo pa spet za stopinjo naprej : 2) Bližnjemu se na časti in dobrem imenu škoda dela. A) s podpihovanjem. Greh podpihovanja stori tisti, ki temu ali unemu skrivi ali natiboma pove, kaj je bliženj hudega od njega govoril, 1 to zato, da tistega človeka razdraži in pripravi v sovras do bližnjega, kteri je hudo govoril od njega. Podpihovanje J po tem takem od obrekovanja in opravljanja različna pregre j obrekovavec namreč in opravljivec imata pri svojem obre$ vanju in opravljanju ta namen, da bi s obrekovanjem in °P ra '! ljanjem svojemu bližnjemu na časti in na dobrem imenu s» ^ naredila ; podpihovavec pa s svojim podpihovanjem zahteva » da bi prepir in sovraštvo napravil med ljudmi. ObrekovaV 953 in opravljivec govorita večidel očitno zoper svojega bjižnjega, podpihovavec pa le na samem in natihoma. Kakor se je pek¬ lenska kača splazila v raju na prepovedano drevo, da bi sovraštvo naredila med Bogom in človekom , se spravi tudi podpihovavec človeku na uho, ter mu pravi ali tako ali enako: »Glej, ta je pa lo in to zoper tebe govoril; pa nikar ne povej, da sem ti jaz to povedal. Ako poveš, da sem li jaz to povedal, ti nikdar več nič ne bom povedal!" — Drugi pravi: »Ne veš, kako veliko težo jaz na sercu nosim, iti prav rad hi imel, da bi ti lo reč od kakega drugega človeka zvedel. Kaj ne, li meniš, da je ta ali uni človek tvoj prijatel; pa glej, le na videz ti je prijatel. Le poslušaj, kaj mi je od tebe pravil . . . Jaz bi ti tega gotovo ne bil povedal, ko bi le tako rad ne imel! Pa serce mi poka, ako pomislim, kako rad si ti tega človeka imel in koliko dobrega si mu storil; on se pa tako gcrdo in nehvaležno obnaša do tebe!“ Tretji Pravi: „Ta in ta je to in to hudo reč od tebe pravil; toda *° še ni vse! Vsega ti še nočem ne povedati, ker nočem hiti podpihovavec. — četerti pravi: „Včeraj ali predvčeranjem jo bilo to in lo zoper tebe govorjeno ; lega pa, kje je bilo govorjeno in kdo je to govoril, ti ne povem.“ Če mu pa uni Pravi : „A, že vem: tukaj in tukaj je bilo to govorjeno, in t ;i in la je to govoril,® mu priterdi podpihovavec, ter pravi: »No, ko si vgauil, ti moram pa že povedati: Res je ta in ta v uni hiši to govoril!® Podpihovanja je silo veliko med ljudmi, sosebno med inskim spolom. Nektera si toliko s tim opraviti daje, kakor da bi bila v to nalašč najeta in dobro plačana. In nektera se hidi res plačati daje, bodi se s denarjem ali s drugimi rečmi, da pazi zdaj na enega, zdaj na drugega, da ve obema pove¬ dati, kaj sta storila ali eden čez drugega govorila. Pod¬ pihovanja je dosti tudi med posli, ter med hlapci in deklami, ki radi pri gospodarju zoper gospodinjo, in pri gospodinji zoper gospodarja kaj čerhnejo, in s tim razpor napravijo med njima. — Podpihovanja je veliko med sorodovino, sosebno med za¬ konskimi ljudmi, ki imajo dvojne otroke : nektera mačoha le ra da ZO per O t r oke perve žene očetu kaj pove, da bi jim od- j®dla očetovo ljubezen. — In kako redek je človek, da bi 954 - ga podpihovavci ne zalezovali. Cio svetnikom so podpihovavd mnogo in mnogokrat veliko silo delali. V življenju svetega Urha ali Ulriha meniha to le beremo. Dokler se je sveti Urh znašel še v Klunijskem samostanu, so ga nekteri zmed njegovih tovaršev prav pisano gledali, in mu ograjali sleherno reč, ktero je le koli storil. Nahaja se namreč tudi med takimi, ki hočejo za pobožne veljati , mnogo ljudi, kteri ne morejo sterpeli, da hi si kdo za pravo pobožnost več prizadeval , kakor si oni sami prizadevajo. Oni mislijo, da prava mera za pobožnost je ravno tista, ktere se oni deržijo. Svetemu Urhu je bila prava ppbožnost res na skerbi, kar pa nekterim drugim, ki niso bili tako pobožni, ni bilo nič kaj po volji; tora] so mu kljubovali. Opat tistega samostana se je mogel nekega dne na pot podati. Seboj je vzel svetega Urha in nekega drugega meniha po imenu Hunald. Svetemu Urhu je bilo naročeno, da mora V neki cerkvi sveto mašo brati. Ker je bil pa opat zaderžan ob odločeni uri priti k sveti maši, pošlje Hunnlda povedat sve¬ temu Urhu, naj še počaka s sveto mašo. Hunald svetega Urha ni mogel nič kaj prav terpeti, loraj mn ni hotel razločno po¬ vedati , kaj da je opat naročil, in mu je le samo merdaje migal, da naj še čaka. Sveti Urh ni zastopil, kaj mu miga, in je loraj maševati začel. Nevošljivi Hunald pa juderno teče k opatu, ter zatoži svetega moža, da mu noče pokorščine ska- zovati. Svetemu Urhu bi se bila pri tem podpihovanju lahko velika krivica zgodila , ko bi se modri opat prepričal ne bik da je sveti mož pri tem res ves nedolžen. — V poznejšem času je bil sveti Urh poslan v Lauzansko škofijo , da bi v Paternijaškem samostanu prednikovo (priorjevo) službo opravljal. Živel pa je v ondotnem kraju nek imeniten gospod, Burkard p° imenu, silno razuzdano in pohujšljivo. Sveti Urh ga lepo po¬ svari, ter prosi, da bi sam v se šel, ter ozir imel na svojo imenitno službo in svoje dušno zveličanje. Burkard pa se ne zmeni za opominjevanje svetega moža. Prigodi se pa, da se nekega dne eden Burkardovih podložnih v samostanu oglom* Sveti Urh mu v misel vzame Burkardovo napačno ravnanje m se milo nad njim potoži. Ta pa, ne bodi len, hitro gre, j 11 pove Burkardu, kaj da je sveti Urh zoper njega povedal, m sicer yse več in vse hujši, kakor je govoril sveti Urh, k' 955 pri svojem govorjenju ni imel drugega namena razun tega, da bi si tudi uni, kteremu je to pravil, prizadeval, na pravo pol pripraviti brezbožnega Burkarda. Slišati podpihovavčeve besede se Burkord razjezi tako močno, da je začel svetega Urha neusmiljeno preganjati, in da ni nehal, mu krivice delati, dokler se mu sveti Urh ni umaknil, ter se nazaj podal v Klunijski samostan. — Naj večo silo so pa podpihovavci delali sve¬ temu Urhu takrat, ko je bil na Brajzgavskem (Breisgau im Schvvarzvvalde) ustanovil samostan. To se je tako le godilo : Neki mož je bi! silo veliko pregreho doprinesel. Ko pa nje¬ gova pregreha na dan pride, in osramotenja ne more več pre¬ našati, se poda do škofa Gebharda v Kostnice (Konstanz), da bi mu naložili pokoro in ga s Bogom spravili. Škof ga pošljejo v samostan svetega Urba , da bi ga sveti Urh vadi! in vodil v spokornem življenju. Ko se pa sveti Urh s svojimi tovarši posvetuje , ali bi tistega grešnika v samostan sprejeli ali nc, so vsi te misli bili, da njih samostan v to nikakor ni pri¬ praven kraj, in sicer zato ne, ker je tisti grešnik prav blizo samostana doprinesel svojo hudobijo. Spokornik se tedaj v drugi, ter Hirsauski samostan poda, ki je bil kakih 40 ur dalječ proč od Urhovega samostana , in je bil tudi res sprejet v Hirsauski samostan. Ker pa ljudje spokornega grešnika nič več ne vidijo, in tudi on sam svojim domačim ljudem nič ni po¬ vodni, kam da se misli podati, so sprožili govorico, da so menihi živega pokopali tistega človeka. Obrekovavci obrekujejo, pod¬ pihovavci podpihujejo, ter ljudstvo nadražijo, da je svetega Urha in njegove tovarše zaničevalo in zasramovalo, kar je le koli moglo. Bil pa je ravno čas žetve , in iz doline, v kteri je stal samostan, so se goste megle kviško vzdigovale, so nebo Zakrivale in uzrokovnle dolgo deževje, tako da ljudje niso m ogli ne žeti ne kositi. In podpihovavci še hujši jezikajo, ter hujskajo ljudi nad uboge menihe, češ, da so oni krivi te nez¬ gode, zakaj megle so se začele vzdigovati na ravno tistem kraju, na klerem so menihi pokopali tistega nesrečnega člo- Ve ka; treba jih je tndoj, tako so rekli, izpoditi iz tega kraja, l, a ne bo vsa dežela nesrečna postala zavoljo njihovih hudobij. Sveti Urh, viditi, kako da razdraženo ljudstvo ž njim in nje¬ nimi tovarši nič boljši ne dela kakor volk z ovcami, tolaži - 956 - tovarše s svetopisemskimi besedami: »Vsi, kteri hočejo po¬ božno živeti v Kristusu Jezusu, bodo preganjanje terpeli," (II- Tim. 3, 12.) in jim je prigovarjal, da naj prav pridno molijo in prosijo Boga, da bi rešil deželo te nadloge. In Gospod je res uslišal prošnjo svojih služabnikov, in deževje je pojenjalo. Zraven tega je tudi uni spokornik kar nenadama nazaj prišel iz Hirsauskega samostana, ter s svojo pričujočnostjo ljudi pre¬ pričal, da so menihi nedolžni, 3) Kaj pa vam hočem zdaj še povedati od podpihovanja? Povedal vam bom, da je podpihovanje a) g er d greh, in b) silo škodljiv greh, a) Podpihovanje je gerd in nagnusen greh. Porok tega nam je sveto pismo. V bukvah pregovorov (6, 16 — 19.) beremo : „Šest reči je, ki jih Gospod sovraži, sedmo pa studi njegova duša." In ktere so te šestere reči , ki jih Gospod sovraži? Te le so: prevzetnost in napuh, laž, roke, ktere ne¬ dolžno kerv prelivajo, serce, ktero prehudobne misli pase, noge, ktere hitro v hudo tečejo, in krivo pričevanje. Tih šest reči Gospod sovraži, sedmo pa studi. Stud nad kako rečjo pa j® še hujši memo sovraštva; toraj je sedma reč, ktero Gospod studi, še hujša in gerša pred božjim obličjem, kakor unih šest reči, ki jih Gospod sovraži. In ta sedma reč je podpihovanje, ktero razpertije trosi med brati. Da se še bolj prepričamo, kako gerda in strašna pregreha da je podpihovanje, poslu¬ šajmo , kaj še na dalje sveto pismo od tega greha govori- Modri Sirah (21, 31.) pravi: ,.Podpihovavec svojo dušo oma¬ dežuje , in je povsod čerten , in kdor pri njem stanuje, j e sovražen." — Preklet je podpihovavec in dvojezičnih." (Sir* 5, 17.) — Sveti cerkveni očetje tudi vsi z enim glasom neznano ojstro govorijo zoper podpihovanje. Sveti Alfonz Li- guorijan pravi; „Nahajajo se ljudje, ki imajo to slabost nad seboj, da pazijo na to, kaj se od drugih ljudi govori s tmj namenom , da bi jim po tem spet povedali to, kar se je njih govorilo. Kakor hitro tedaj slišijo, da je kdo kaj hudega povedal od koga drugega, mu to hitro povedat gredo- Tak® ljudi podpihovavce imenujemo, in Bog sam jih pogublja - 957 - ko opravljajo hudičevo delo, ter mir molijo med celimi dru- žinjami in soseskami, in vzrokujejo mnogo sovraštva in pre¬ pirov.« — Naš Zveličar miroljubne ljudi božje otroke imenuje, nasproti pa sveti papež Gregor podpihovavce zove posnemavce in otroke hudičeve, in sveti Hieronim pravi, da so podpiho— vavci sam pekel. Ako tedaj podpihovavec dela tako, kakor dela pekel in kakor dela hudič , je njegovo delo gotovo ostudno delo in strašno delo in silo pregrešno. h) Podpihovanje je zraven tega tudi silo škodljiva pregreha. Ta pregreha namreč razdira ljubezen med ljudmi, prijaznost med prijatli, mir in lepo zastopnost med zakonskimi družeti, med starši' in otroci, med gospodarji in družinjo, med naprejpostavljenimi in med podložnimi. Ta pregreha veliko škodo naredi bližnjemu na poštenju in dobrem imenu, na premoženju in še do na življenju. Sveto pismo in vsakdanja skušnja nam spričujeta, da resnico govorim. V Sirahovih bukvah (28, 15-19.) je pisano: „Podpihovavec zmešnjave napravlja med veliko ljudmi, ki v miru živijo. Tretji jezik 0° j e tisti jezik, ki razperlije napravlja med prijatloma,) jih je že veliko nadražil, in jih je razpodil od naroda do naroda, terdna mesta bogatinov je razvali!, in hiše mogočnikov Podkopal, moč ljudstev je poderl, in močne narode je razkropil. Tretji jezik je možate žene pregnal, (to je: dobre žene je Počernil, da so jim možje dali ločivni list,) in jih je njih dela °ropal, (to je: oropal jih je premoženja, klerega so si bile Prigospodinile.)« — Kako škodljiva pregreha da je podpihovanje b'hko posnamemo tudi iz naslednje prigodbe: Cesar Bazilij Macedonec je leta 870. svojega sina Leona privzel si za Pomagavca pri vladanju. Neki hudobnež, Teodor Santareben po •nienu, bi bil rad pogubil mladega cesarjeviča, in si je toraj Prizadeval, očeta nadražiti nad sina. Opazil je namreč malopridni Santareben, da cesarjev sin Leon ve za njegove hudobije, in da bi jih vtegnil očetu naznaniti. Silno je toraj Santareben s °vražil cesarjeviča. Pri vsem tem pa se vendar le hlini, kakor bi le dobre misli imel do mladega cesarja, in kakor bi mu na skerbi bilo, ohraniti cesarjeviču očetovo zaupanje in °čelovo ljubezen. Da bi pa izpeljal svoj hudobni naklep, reče ne kega dne Leonu: „Za tvoje leta se spodobi, da vselej, kedar - 958 - svojega očela spremljaš na iov, kako orožje vzameš seboj, deloma da se lem lagleje braniš divjih zveri, ako bi le vtegnila ktera napasli, deloma pa tudi, da braniš svojega očela, ako bi nenadama kak sovražnik nanj planil; kajti veliki gospodje še clo na lovu niso na varnem pred sovražniki in zalezovavci." Leon nič hudega ne zapazi v tem svelu, in stori, kar mu hudobnež nasvetuje, in ko spet cesarja spremlja, vzame seboj širok, kratek meč, ter ga skrije pod obleko. Skrivaje pa strupeni Santareben cesarju na uho pošepeta in pravi: „Tvoj sin Leon ti streže po življenju. Ako mi tega ne verjameš, preišči njegovo obleko, in boš vidil, da skrivši nosi seboj orožje, s kterim namerja te umoriti.“ Cesar se da premotiti, in ko i* mesta vunkaj pridejo , ukaže obleko sinovo pregledati, in glej res so najdli pri njem orožje, kakoršnega so le vojščaki seboj nosili. Cesar, vse preveč lahkoveren, je zdaj terdne misli, da je resnična Sanlarebenova beseda; in tedaj ukaže svojega sina vreči v terdo ječo, in le malo je manjkalo, da mu ni dal oči iztakniti, kakor mu je bil nasvetoval brezvestni podpiho- vavec Santareben, kteri hi bil po vsakem polu rad pogubil cesarjeviča. Vse starašinstvo in svetovavstvo cesarjevo je dosti opraviti imelo, da je cesarja potolažilo, in njegovemu nedolžnemu sinu spel milost izprosilo, ter spravo naredilo med cesarjem iu sinom po lem, ko je na dan prišla Santarebnova hudobija. Podpihovanje pa tudi podpihovavcu samemu veliko škode naredi. Sveto pismo pravi: „Nad podpihovavca pride serd in sovraštvo in osramolenje,“ (Sir, 5, 17.) in na zadnje bo imel svoj del med hudiči v peklu, ako o pravem času sam v se ne gre, resnične pokore ne stori in ne popravi škode, ktero je naredil s podpihovanjem. 4) Nikar pa ne mislile, da pri podpihovanju le samo podpihovavec greh ima, ampak vedite, da ima greh ne le lisi' ki podpihuje, ampak tudi tisti, ki podpihovanje rad posluša.-^ Kaj ne, da bi talje ne kradli, ko bi ljudje od njih ne kupovali, ali ukradenega ne hranili in ne razprodajali? Tatje bi si mi S' hli: Kaj nam pomaga krasti, ko pa prikriti in v denar spravil' ne moremo, kar bi ukradili!— Ravno laka bi se tudi pod' pihovavcem godila, ako bi jih nobeden poslušati ne hotel- — 959 Mislili bi si: „Kaj bi se vkvarjali s podpihovanjem? Saj nas nobeden ne posluša in nam nihče ne verjame, ako kaj povemo. In s takim pripovedovanjem si še cIo zaničevanje in osramo- lenje nakopavamo na glavo!" In gotovo bi opustili greh Podpihovanja. — Pa kaj, ko je veliko takih ljudi, ktcri radi poslušajo podpihovavce, jim vse verjamejo, in jih še prosijo ali cIo plačajo in obdarujejo, da jim povedo, kaj je ta ali uni z oper njih rekel. In od vsega tega kaj imajo? Prida nič, ampak le to, da so zmerom nepokojni, da jim od jeze do bližnjega serce kipi', in da imajo vedne prepire ž njim, ako ne še clo poboje. O tako nespametno tedaj ravna, kdor ušesa naslavlja podpihovavcem, in s tim mnogoterim pregreham vrata odpira, namesto da bi jim jih zapiral! 5) Vi pa, ljubi moji! nikar tako ne ravnajte, ter nikdar nikar ne nastavljajte podpihovavcem svojih ušes, temveč se skerbno ogibajte in varujte takih ljudi, nič jim ne zaupajte, nič v pričo njih ne govorite, in naj boljši je, da jim hišo za¬ pirale; zakaj miru ne bo, dokler bodo oni v hišo hodili. — Varujte pa se tudi, da vi sami nikogar ne bole podpihovali, i e r s podpihovanjem sebi in drugim nesreče na glavo ne na¬ kopali: Poslušajte in vbogajte modrega Siraha (5, 16,17), ki P»*avi: „Ne bodi podpihohavec, da se ne vjameš v svoj jezik, ‘n da no boš osramoten; zakaj . . . naj hujša sodba pride nad dvoježičnika*. —. Ako se je pa kdo s podpihovanjem zadolžil, si mora, ako koče odpuščenje grehov in milost božjo še kterikrat zadobiti, Vs e prizadevati, da med razdvojenimi in razdraženimi ljudmi s °vraštvo pogasi', in spet mir in spravo med njimi naredi. *n ne le samo tisti, ki je kdaj s-podpihovanjem sovraštvo in ne Pokoj trosil med ljudi, temveč vsi od kroja si prizadevajmo ljubi mir in lepo zastopnost ohraniti med ljudmi, in jim zgub¬ ljeni mir in zgubljeno zastopnost spet poskerbeti: Mir narejati , me ogenj napravili. (Dan. 3, 46.) Tem veči ogenj razperlja i* 1 sovraživa narejajo podpibovavci med ljudmi. Takih ne posne¬ maj, temveč bodi pravi otrok nebeškega Očeta, kleri je Bo£ miru. Skerben bodi od ene strani , da spravo narediš med ljudmi, ki se sovražijo; od druge strani pa, da obvaruješ 10 zabraniš prepir in sovražtvo tam, kjer se hoče vneti. To delo je imenitno delo, ki veliko vrednost ima pred Bogom. kedar sam ne moreš narediti miru in sprave med ljudmi, P a vsaj prav priserčno moli, da bi Bog naredil mir med njimi, k 1 so v prepiru in sovražtvu. Le pomisli, kako velik razloček j e ; škodoželjno smejati se, kedar je kreg in prepir v sosedov* hiši —, ali pa žalovati nad tem in goreče moliti, da bi j" 11 ljubi Bog mir dal v hišo! Amen. — 963 LXXXVI. Kersanski nauk. krivega natolcevanja: kaj je? — od kod izvira? — ali je pregrešno? , 1) V zadnjem keršanskem nauku sem vam pravil, da se kžnjemu na časti in dobrem imenu tudi s podpihovanjem *|nko škoda naredi. Greha podpihovanja je kriv, kdor temu a 1 onemu skrivši ali natihoma pove, kaj je bliženj hudega njega govoril, da ga razdraži in v sovražtvo do bližnjega P''pravi. Podpihovanje je gerd in Bogu neizrečeno zoper n jj e “> pa tudi silno škodljiv greh, ter škoduje ne le bližnjemu, ' ni P a k tudi podpihovavcu samemu. Med ljudmi namreč naredi e 'ko sovražtva, prepirov ali clo kervavega maščevanja; pod- Pmovavcu samemu pa njegovo podpihovanje na glavo nakapa Ser(i > sovražtvo, osramotenje in na zadnje clo večno pogubljenje. .. 2) Na časti in dobrem imenu se bližnjemu na dalje sl <* dela D) s krivim natolcevanjem, j Natolcevanje ali krivo natolcevanje obstoji v tem, a kdo hudo misli od svojega bližnjega kar brez vsega ^ av ičnega vzroka in le samo iz praznih dozdevkov. b . lstv o natolcevanja tadaj ne obstoji v tem, da bi neresnično y ' 0 to, kar kdo hudega misli od svojega bližnjega; zakaj l e Cas 'h vtegne res bili to, kar hudega misli od bližnjega: ampak v lem obstoji bistvo natolcevanja, da kdo nobenega pra- .^"cga vzroka nima hudo misliti od bližnjega, in da kdo le ^ S{ "nih praznih dozdevkov hudo misli od svojega bližnjega, ki, postavim, ti po cesti šel, in bi na samotnem kraju na človeka, kteri je ravno kar umorjen, in bi ondi blizo 61 * 964 - nikogar drugega ne vidil razun enega človeka, ki okervovljeiio orožje v roči derži, o tvojem prihodu pa nemudoma proč zbeži; bi ti greha krivega natolcevanja nikakor kriv ne bik ako bi pri takih okoljščinah mislil, da je ravno ta človek umoril unega človeka: kajti \ takem primerleju bi ti iro e J pravičen vzrok, tako misliti. Vse drugači pa bi bilo, ako bi h na svojem potu naletel na umorjenega človeka, pa bi k8 r nikogar pri njem ne vidil, nekoliko daljej naprej pa bi zagled 0 ; drevarja, ki bi dreva sekal v gojzdu, in bi ti začel sam p r | sebi tako le misliti in sklepali: Ta le drevar ni ravno dalj° c proč od tistega kraja, na kterem umorjeni človek leži; nobe' nega drugega živega človeka v obližju ni; in drevar in 111 sekiro: kaj velja, da je ravno ta drevar unega človeka s sekir 0 po glavi mahnil in umoril! V lem primerleju bi bil ti kr*' krivega natolcevanja zato, ko nimaš pravičnega vzroka huč° misliti od drevarja.— Ali pa, če bi te bil kak človek ' /,e večkrat ogoljufal, in bi ti ravno zdaj spet od njega kaj k 0 ' poval, in bi ti sam pri sebi mislil, da le vtegne ta čloV et spet zdaj ogoljufati, bi ne bil natolcevanja kriv, in sicer za *° ne, ker imaš pravičen vzrok misliti kaj takega, akoravno 0 tisti človek zdaj volje ne imel te ogoljufali. Nasproti pa, bi se bil ta človek vselej pošteno in pravično do tebe oba 0 ' šal, ti pa bi mislil sam pri sebi, da le bo ogoljufal, bi bil krivega natolcevanja kriv, ker bi ne imel pravičnega vzroK* hudo misliti od tistega človeka, in če bi te tudi ta člo v0 zdaj res mislil ogoljufali. — Ravno taka bi bila, ako bi m |S 1 ’ da te kdo sovraži, ali da te opravlja, obrekuje i. t. d. Pj nimaš nobenega pravičnega vzroka, tako misliti, ampak se le dozdeva, da te sovraži, opravlja, obrekuje, i. t. d. .. Takega krivega natolcevanja je silo veliko na svetu, naj boljši kristijani se večkrat znajdejo v nevarnosti, po kri'' natolcevanju bližnjega v žalost pripraviti, samega sebe p fl .. greh. In gotovo je redek lak človek, kteri bi še nikoli napačnega ne bil mislil od svojega bližnjega brez pravico vzroka, ali od kterega bi drugi ljudje nikoli nič napačneg 3 ^ bili mislili le samo po praznih dozdevkih. če se tu ali t 31 * 1 ' hiši kaka reč naglo ne najde, že misli gospodinja, da je ° e umaknila tisto reč. če kakega orodja ni na navadnem ’ 965 že meni gospodar, da je sosed odnesel listo orodje. Če kok človek delj časa pri spovednici kleči, ker si mor .1 g sveta išče v kaki imenitni reči, že natolcujejo drug. okoli stoječi, da je gotovo v obilnih in velikih grehih eapopoden tisti človek, i. I. d. 3) Od kod izvira krivo natolcevanje? Krivo natolcevanje izvira: a) iz napuha. Napuhnjenec samega sebe povišuje, jdižnjega pa ponižuje; svoje hude dela izgovarja, dobre dela ‘hžnjega pa ogovarja ali v hudo zvrača. Farizeji, vsi polni ria Puha, niso vidili svojih hudobij, nedolžnemu Jezusu so pa c i° njegove dobre dela v hudo zvračali, ter hude misli pasli v svojem sercu, da čudeže dela s pomočjo hudičevo. H, 15.) Krivo natolcevanje izvira: b) iz pomanjkanja ljubezni. Vsakdo, ki svojega bliž¬ jega ljubi, je žalosten, kedar vidi, da je v greh padel njegov hženj; skorej da lastnim očem ne verjame, kedar vidi bližnjega Mašiti, in je berž pripravljen ga izgovarjati. Kdor pa bližnjega n f ljubi, le rad hudo misli od njega, in to še cIo takrat, ko •'■nia pravičnega vzroka hudo misliti od svojega bližnjega. Kra *j Savelj ni ljubil bogaboječega Davida; ravno zato je natolceval, da ga David zalezuje, ter mu streže po kra| jevi kroni. Krivo natolcevanje izvira: , c ) iz spridenega, hudobnega serca. Goljuf misli, da ( U J! dru gi goljufajo, kedar le koli morejo; nečistnik meni, da Udi drugi nečisto živijo, požrešnež misli, da tudi drugi čez jedo in pijo. Sveti Gregor pravi: °r sam ni hudoben, tudi drugih rad po krivem ne natolcuje. Udobni človek pa si misli in kar rad verjame, da so tudi ru g' ravno tako hudobni kakor on.“ ^ivo natolcevanje izvira: 966 - d) iz jeze, sovraživa in nevoščljivosti. Sveti Toma* A k vin pravi: „Prav radi verjamemo nerodnosti drugih, kei' nevoščljivost, jeza, sovražtvo hočejo imeti tako, da od drugih mislimo imeti to, kar imamo zoper njih.“ Krivo natolcevanje izvira: e) iz slaboumnosti. Nekteri ljudje, sosebno laki, hi sveta nič ne poznajo, in so kratkovidne pameti, kar berž vse verjamejo, kar jim kdo pove. Taki ljudje nič ne poprašujej 0 po vzrokih, ali je in zakaj je ta ali una reč tako ali tako; 111 taki ljudje so ravno prav pripravni in berž pripravljeni, bim 0 misliti od bližnjega. 4) Zdaj, ko to vemo, nam ne bo težko odgovoriti 1111 vpraševanje: Ali je natolcevanje pregrešno? Natolcevanje je pregrešno, ker jo nasproti a) keršansh' ljubezni, in b) keršanski pravici,in ker c) niarsikterikr 0 veliko škode naredi. a) Natolcevanje je nasproti keršanski ljubez 0 ' Gotovo nedolžnemu človeku neizrečeno hudo dd, ako sli? 1 1 zve, da kdo hudo misli od njega; in lem veča je njeg° va bolečina, ako hudo mislijo od njega clo taki ljudje, ki jih št*j jemo med boljši in pobožniši ljudi. Sveta Kunigundn je h' zaročena z nemškim cesarjem, svetim Henrikom. Dasiravno P sta cesar in cesarica živela sveto kakor dva angelja v čl o ves ^ podobi, vendar le tudi njih niso na miru pustili hudobni j e ^ ziki. Hudobneži namreč cesarju sporočijo, da so vidili nekeg jutra mladega človeka priti iz cesaričnega stanovanja. Ge ^ je začel po krivem natolcevati sveto Kunigundo, in sveta K ^ nigunda je to zvedela. Bile so pa tokrat v navadi strašne p°® kušnje, božje sodbe imenovane, po* kterih se je skazalo, ah J kdo kriv kake pregrehe, ktere je bil obdolžen, ali je ni k rl ' Med drugimi poskušnjami je bila tudi ta, da je moral obdolze z boso nogo iti čez dvanajst razbeljenih plužnih čertalov. si je pri tej strašni hoji noge ožgal, jim je to veljalo, . kriv, ako si pa nog ni opekel, jim je bilo to znamnje, da 967 kriv liste pregrehe, klere je bil obdolžen. S takimi poskušnjami so ljudje od Boga kar naravnost zahtevali, da bi čudež storil nad nedolžnim človekom. Tako zahtevanje pa je pregrešno zahtevanje; ravno zavoljo tega je pozneje, ter leta 1215. nek cerkven zbor zavergel take božje sodbe. Ker si je bila pa cesarica Kunigunda svesla svoje nedolžnosti, in ker jej ni moglo cnvnotero biti, da so jo obdolževali take reči, ktere so pobož¬ nim ljudem narejale veliko žalost, lakomišljenim pa bile v po¬ hujšanje, se je tudi ona po tadajni navadi podvergla tej ognjeni Poskušnji. In Bog je res čudež storil nad svojo zvesto služab¬ nico. Sveta Kunigunda je stopila na žareče čertala, pa pri lem tudi naj manjše bolečine ni občutila in si tudi nog kar nič ni osmodila. S tim je Bog očitno vsemu svetu na znanje dal njeno nedolžnost. Cesar sam se zdaj pred njo na kolena s Puslf, ter jo lepo prosi, da bi mu odpustila njegovo krivo na¬ tolcevanje, kar je sveta Kunigunda tudi res storila s pravo kcršansko ljubeznijo. Cesarica Kunigunda je bila svetnica, pri v sein tem pa jej je gotovo večo bolečino prizadevalo to, da j° je njen mož sam po krivem natolceval, kakor pa ognjena Poskušnja, pri kteri bi imela z golo nogo stati na razbeljenem železu. Take reči pa, ktera bližnjemu bolečino prizadene, mu storiti ne smemo ker si tudi mi sami ne želimo, da bi on nam s kako enako rečjo bolečino prizadjal, da se ne pregrešimo »oper keršansko ljubezen. In ker nam samim n, ljubo da b, drugi brez pravičnega vzroka od nas hudo mislili, tudi mi drugih ne smemo po krivem natolcevati; zakaj ce tud. svojega krivega natolcevanja očitno na znanje ne damo, se vendar le pred Bogom pregrešimo. Kakor se namreč poboj m preses- l °vanje ne doprinaša le samo po vunanjem al. v djanju ampak ludi v sercu kedar človek sovražtvo m nečisto pozljenje v Sep cu pase, ’ ravno tako je tudi krivo natolcevanje, ako ravno * samo v sercu skrito, vendar le gotovo znamnje, da natol- cevavcu manjka keršanske ljubezni. b) Natolcevanje nasprotuje tudi kersanski pravici, ln sicer zato, ker človek s krivim nato cevanjem kar brez vse pavice v svojem sercu bližnjemu otemlje spoštovanje in čast. Kak or namreč pravica zahteva, da ne smemo svojega bližnjega - 968 pri drugih ljudeh ob čast in poštenje pripravljati, ravno tako tudi veleva, da brez pravega vzroka v svojem lastnem sercu bližnjega ne smemo občast in poštenje pripravljali s krivim na- tolcevanjem; zakaj bližnjemu je gotovo ravno tako ležeče n* tem, da ga spoštujemo mi, kakor mu je ležeče na tem, da g* 1 spoštujejo drugi ljudje. c") Natolcevanje m ar sik t eri k ra l tudi veliko škode naredi. Le pomislite, kako težek in zopern je tak človek v čigar sercu se je natolcevanje vkorcninilo; kako sam sd ,e muči in druge ljudje, ki ž njim živijo. Y r si so v vednc»’ strahu, da bi jih kaj ne obdolžil. Žena, otroci, hlapci in dekle zraven takega naj več terpijo; terpl pa tudi sam, ker ga hude misli vedno nadležujejo. Vedno misli, da ga vsi čertijo, > n mu škodo želijo. Ce jih vidi na samem govoriti, že misli, d fl njega ogovarjajo; nikoli nima veselega dne, nikoli ni zadovoljen povsod vidi le zvijače, goljufije, i. t. d. — Neki zlatih' j° mogel izdelali drag kinč za imenitno gospo, ktera mu je v namen izročila veliko dragih kamencev. Njegovi učenec Robert je imel veliko veselje nad temi leskečimi kamenci * n jih je večkrat olgledoval prav radostno. Zdaj pa mojster a®' pazi, da sla mu zginila dva naj lepših kamencev. Pri tej pri®' natolcuje na svojega učenca Roberto, da mu jih je on zmoknil? in tedaj gre iskat v učenčevo spavnico, kjer je tudi res v neki luknji v zidu nad omaro našel obadva kamenca. Kamene 0 najde, in prav terdo zgrabi fantiča, ter mu očita, da je kamene® ukradel. Fantič se izgovarja in izgovarja, da je nedolžen; P fl vse nič ne pomaga. Zlatar ga prav ojstro strahuje, po tem P 0 iz hiše spodi. Drugi dan mu spet enega kamenca zmanjka, in zlal 0r ga najde v ravno tisti luknji nad omaro. Zdaj pa pazno gledat kdo da mu kamenca jamlje in v I n k n j o znaša, ter zapazi, da je sraka, ktero je bil fantič odredil, na mizo priletela, kamen' ček vzela in v kljunu v luknjo odnesla. Prav v serce je zdaj zlatarja zabolelo, da je krivico storil ubogemu fantiču, in gre, ga spet nazaj vzame v hišo, in mu, kolikor le koli more? popravi, kar mu je bil žalega storil. Le Iz vsega tega lahko posnamemo, da je natolcevanje g |C ^ samo takrat hi natolcevanje pregrešno ne bilo, ko bi clovc 969 — Popolnoma nepremišljeno in neprevdarjeno ali vsaj popolnoma ooradovoljno kako napačno misel imel do svojega bližnjega. Ker je tedaj natolcevanje pregrešno, ni čuda, da ga Bog °jstro prepoveduje v svetem pismu. Po preroku Cahariju (8. 17.) govori Gospod Bog: „Nobeden zmed vas naj ne misli hudega v svojem sercu zoper svojega bližnjega". — In pis¬ oarje, ki so hude misli imeli v svojem sercu, kedar je merl- v °udnemu grehe odpuščal, je Jezus ojstro zavernil, rekoč. ')Zakaj mislile hudo v svojih sercih?" (Mat. 9, 4.) — Sveti l* ni, l pa kedar ljubezen popisuje, praviLjubezen n® misli hu- t!e ga«. (I. Kor. 13, 5.) 5) . Na vprašanje: Ali je natolcevanje velik greh? nagovorim, da je natolcevanje v sploh le majhnim grehom P r išlevano, ker se s natolcevanjem bližnjemu dobro ime narav- p 0s t ne jemlje, ampak se le samo dvomi o njegovem poštenju. . r | vsem tem pa vlegne vendar le tudi natolcevanje velik greh "h kedar je natolcevanje združeno z nevošljivostjo, sovraži- ! 0ln in škodoželjnostjo. In tem veči je greh, tem dalj časa .° natolcevanje terpi, tem veča ko je pregreha, ktera se , bžnjemu z natolcevanjem prilastuje, tem imenitnišejra stanu ko ! e °seba, od klere se po krivem natolcuje. Še bolj pregrešno h| kilo natolcevanje takrat, ko bi človek svoje krivo natolce- Vatl je tudi drugim ljudem na znanje dal, ker bi vtegnil bliženj Zav °ljo tega v veliko škodo priti. 6) Ali se sme hudo misliti, kedar se hudo vidi nad bližnjim? To ni prepovedano, zakaj taka misel ni krivo natolcevanje ^pak je le resnična sodba. Ljubezen sicer prepoveduje, pre- Wo obsoditi bližnjega, in zapoveduje, dobro misliti od bliž- |)®Ra tako dolgo, dokler je mogoče, dobro misliti od njega, ni— ja k'*' P a zapoveduje, da bi morali dobro imenovati to, kar u, J^ d 0; zakaj ljubezen je sicer usmiljena, a lažnjiva ni! Ce da J slaboverni kristijan o veliki noči k spovedi ne gre. če ^Pašneži očitno zaničujejo postno zapoved in zasramujejo Povedane poste, če očiten sad kaže zgubljeno čistost in ne- lžtl °st, če vidimo, da kdo krade ali kako drugo hudobijo - 970 - doprinaša: nam skorej ni mogoče, dobro misliti od takega člo' veka! In sveta vera nam tudi no zapoveduje dobro misli 11 od lakih ljudi, marveč som sveti Duh v svetem pismu govori 1 „Kdor hudobnega opravičuje, in kdor pravičnega pogubljuje* sta obadva gnusoba pred Bogom«. (Pregov. 17, 15.) Vendar pa mora človek tudi v takih okoljščinah previden biti, da se ne prenagli in z natolcevanjem ne pregreši. V nekem kraju* po imenu Monte Policiano, se je neki hudobnež oblekel v miniško obleko, in je pri belem dnevu šel v hišo neke malo' pridne osebe. Ljudstvo to viditi začne uboge minihe po krivem natolcevati, ter vse razkačeno dere proti samostanu, in strašno silo in krivico dela nedolžnim minihom. In kdo ve, kako dolgo bi bilo to krivo natolcevanje in preganjanje še terpelo, ko bi ne bil Bog unega hudobneža vdaril s strašno boleznijo, v kten je očitno pred ljudmi na znanje dol svojo hudobijo in nedolg nost mnihov, 7) Ljubi kristijani! skerbno se tedaj varu mo krivega n 3 " tolcevanja. Navadimo se, vselej le dobro misliti od svoje? 3 bližnjega, dokler brez nevarnosti in škode dobro misliti zanič' remo. Varujmo se, da podobe ali sence greha ne bomo iro e ^ že za doveršeno in resnično pregreho. Zakaj podoba ali senc 3 greha je že marsikterega zapeljala, da je hudo mislil in P 0 krivem sodil. Pravični Job je bil v velikih stiskah in nadl°" gnh; njegovi prijatli pa so mislili, da je to zavoljo njegovih skrivnih grehov zaslužena kazen, in vemo, da so se zmotili- Egiptovski Jožef je bil po tatinsko v ječo veržen, in kdor h' ga bil za krivičnega imel, bi se bil zmotil. — Le Bog ^ vsem v serce vidi, in ve za vse okoljščine; človek pa vse? 3 ne ve, in toraj ne sme prenaglo hudo misliti od svoje? 3 bližnjega. — Prizadevajmo si, da sami sebe obvarujemo vsega hude? 3 in vsakega greha, zakaj „kdor sam hudoben ni, tudi od drugi 3 ne bo lahko hudega natolceval«, uči sveti Gregor Nacijano« 3 - Llovek sicer ne more zabraniti, do bi mu nikdar nobena tr pacna misel ali kako natolcevanje v glavo ne prišlo. Vča* 3 pose ne okoljščine to seboj prinesejo; včasih je človek že P° Ji natorj posebno nagnjen, da rajši kaj hudega in pregreh — 971 — ,ie ?a misli od svojega bližnjega, kakor pa kaj dobrega; toda c ‘°vek je sam gospod svojih misel, in jih ima pod oblastjo, in mora toraj v berzdah deržati in v lepem redu imeli. Vbra- n, h sicer ne more, da bi mu napačne misli v glavo ne prišle, ^ndar pa jih zamore kar naglo iz glave iztepsti, kakor hitro J'" zapazi, ter zapodili, kakor se zapodijo kokoši ali druge ži- Va b> kedar v hišo silijo pri odpertih durih. Prizadevajmo si na vso moč, da vsakdo resnično ljubi j> v °jega bližnjega. Ljubzen bo branila, hudo misliti od bhž- | e b^, dokler ni od hudega popolnoma prepričan. Sveto pismo v av '-* „Nikogar ne zalezuj, in ne išči krivice v hiši prnvič- ^ a j in ne razdevaj njegovega pokoja“! (Pregov. 24> 15.) j Vi, očetje in matere, gospodarji in gospodinje, in vsi t) ru gi naprejpostavljeni sicer tudi nikoli ne smete po krivem ^°tolcevati, pri vsem tem pa vendar le ne smete bili kar brez sk^- nato * cevan j a ' to J e brez pnznega očesa in brez modre ce ; r, .i za i e P° zaderžanje vaših podložnih; toda to vaše natol- a no smo P re( i očmi imeti le samo osebo vaših podložnih, pak mora pred očmi imeti le njihovo k hudemu nagnjeno 01 o. Tako natolcevanje, taka skerbna previdnost in previdna orb ni niti zoper keršansko ljubezen niti zoper keršanko ° v ico, ampak je znamnje prave keršanske ljubezni, Ul era je Sa skerbna za pravo srečo otrok in podložnih in za ktero p oci svojih staršev in podložni svojih naprejpostavljenih ^. r nikoli ne morejo zadosti zahvaliti. Toda tudi tu— j ■! Varn je treba prave mere, da vaše natolcevanje ne bo te^ 0 nn *°* cevan j e i zakaj poštenega in dobrega serca nobena i ne žali tako močno, in mu serčnosti in gorečnosti za po- ^Jsanje ne p 0( j re t a | {0 naglo, kakor nadležna, zoperna in pi ? 1Vr,a zavest, da mu kdo nezaupno pravi na sleherno sto- Vse°’ ln mu P° hudem sledi pri vsaki besedi, ter ga pri n j e govem djanju in nehanju po krivem natolcuje, da K°dar pa ti, ljubi kristijan! sam prideš v take okoljščine, cevjo ljU(lje po krivem natolcujejo, kakor so po krivem nalol- čiov ! sveto Kunigundo in marsikterega drugega nedolžnega V eka 3 ti rad verjamem, da te tako krivo natolcevanje prav erce zaboli, in vem, da si na vso moč prizadevaš, se opra- 972 videvati a!i svojo nedolžnost skazovati; toda tako opravičevanj® se človeku ne izide vselej po sreči! če ti tedaj ni mogoče dopričati svoje nedolžnosti, ali če ljudje tvojega spričevanj® nočejo sprejeti, ter ti nočejo verjeti, si zavoljo tega svojega serca nikar ne žali prehudo! Saj se prava čast na zadnj® vendar le samo pri Bogu dobiva! In Bog dobro ve, da s' nedolžen, in te še tem rajši ima in te tem bolj ljubi, ako 9' pred njegovim obličjem nedolžen, ko te med tem ljudje hudobnega imajo. Prišel bo enkrat dan, o kterem se bo vs® razodelo, se vse razjasnilo! Kako strašno osramoteni bodo takrat lisuči in tisuči ljudi stali pred pravičnim Sodnikom, kter® je svet za vse boljše imel, kakor pa so zares bili! Nasprot' ha bo tisti dan neizrečeno vesel, lep in veličasten dan za vs® tiste, ki so jih hudobni ljudje po krivem natolcevali, jim p° krivem jemali poštenje in dobro ime! O kako se jim bo p aC v rajskem veselju serce topilo in jim bo nebeška sladkost duš® zalivala, kedar jih bo Bog sam pred vsem svetom za nedolžn® in pravične spoznal! Amen. — 973 LXXXVII. Keršanski nauk. prederzne sodbe: k a j j e? — zakaj se 1 a k o imenuj e?— od kod izvir a?— a 1 i j e pregrešna? — 1) Govoril sem dosihmalo že od mnogoterih pregreh, s ‘terimi se bližnjemu škoda dela na časti in dobrem imenu. ° v °ril sem od obrekovanja, opravljanja, podpihovanja, in v Poslednjem keršanskem nauku sem govoril od krivega natol- J ev »nja. Pravil sem vam, da krivo natolcevanje obstoji v lem, a kdo hudo misli od svojega bližnjega kar brez vsega pra¬ lnega vzroka in le samo iz praznih dozdevkov. Pravil sem , a,n > da krivo natolcevanje izvira iz napuha, iz pomanjkanja JObezni, iz hudobnega serca, iz jeze, sovražtva in nevoščljivosti, '!* lz slaboumnosti. Pravil sem vam, da krivo natolcevanje ^ 0ra j nikoli brez greha ni , in da vtegne po posebnih poljščinah tudi velik ali smerlen greh biti. Pravil sem vam jpb da takrat, kedar kdo vidi kakega človeka grešiti, sme t rez greha hudo misliti od njega, vendar pa je tudi tukaj j a previdnosti in paznosti, ker se človek tudi lahko zmoti, jp v tegne ali napak viditi ali napak slišati kako reč, ali pa , n e , Ve vse h okoljščin in tako se zgodi, da od svojega bližnjega 18 * hudo, dasiravno bliženj pred Bogom hudoben ni. 2) Na časti in dobrem imenu bližnjega poškoduje tudi E) Prederzna ali kriva sodba. . Prederzna ali kriva sodba obstoji v tem, da kdo ^ °j eni u bližnjemu za lerdno in za gotovo prisodi kako pregreho, asira vno nima nobenega terdnega prepričanja, da je bliženj — 974 — res storil tisto pregreho.— Prederzna sodba se tedaj od krivega natolcevanja razloči v tem, da se pri krivem nalolce- od bližnjega kaj hudega le samo misli brez pravičnega vzroka; pri prederzni sodbi pa se brez pravičnega vzroka bližnjemu kaka pregreha za gotovo prisodi.— Ko bi, postavim, v tej ali uni hiši zginila kaka reč, gospodinja pa bi brez pra¬ vičnega vzroka mislila, da jo morda dekla zmaknila tisto reč, bi bila la huda misel, ktero gospodinja od dekle ima, le samo krivo natolcevanje; ko bi pa gospodinja brez pravičnega vzroka tako le sodila: To le reč mi je gotovo dekla ukradla, bi bila ta njena sodba že prederzna sodba, in sicer zato, ker bi 0 tem primerleju gospodinja od dekle ne mislila le samo hudo, ampak bi jo hudega za gotovo obdolžila in obsodila. — Al‘ ko bi kdo vidil svojega bližnjega iti v kako nepošteno hišo, in bi ne vedel njegovega opravka, po kaj da gre, pa bi sl kaj slabega od njega mislil, bi bila ta slaba misel le kriv 0 natolcevanje; ko bi pa za terdno in za gotovo sodil, da j 0 bliženj iz slabega namena šel v listo hišo, bi bila ta hudi 1 sodba že prederzna sodba. — lake prederzne sodbe so bili krivi farizeji. Vidili Jezusa iti v Cnhejcvo hišo, in so ga kar berž obsodili, le ' godernjali, rekoč: „K grešnemu človeku je šel v hišo!“ 0 J "^' 19,7.) Jezus je res grešnike sprejemanje zahajal v njihov 0 družbo, je ž njimi jedel in pil, toda le samo iz tega dobrega naiiiei 1 * 1 ’ da je grešnike podučeval, in jih na pol zveličanja napeljev 0 ’ larizeji pa so prederzno sodili, da mora Jezus tudi sam g re ^ nik biti, ker k grešnikom v družbo zahaja. — Ravno tako J® bila prederzna sodba tudi tista sodba, s ktero so hudovolj«' ljudje obsodili aposteljne, da so se preveč vina napili, dj. 2, 13,) ko so jih na binkoštno nedeljo po prihodu sveto# Duha slišali serčno in neprestrašeno oziidiiovati velike d® božje v različnih jezikih. Prederzne sodbe pa človek ni samo takrat kriv, k e ^ brez pravičnega vzroka za terdno sodi, da je bliženj kok P res storil, ampak tudi takrat, kedar ga preojstro sodi. Ivo J ’ postavim, vidil kdo bližnjega pijanega, ne more reči, da ^ trezen, pa tudi ne more reči, da je pijanec, ko ga P 0 P‘ nikoli ne vidil pijanega, ker se tudi naj bolj zmernemu člov — 975 — a hko primeri, da se kterikrat kaj spozabi, ali da ima kako plesno slabost, da mu zdaj pijača naglo škoduje, ali da more- blli vina ni vajen, da ga malokterikrat vino doleti, zalo se ga poprej prijelo. Ko bi tedaj kdo v takih okoljščinah bliž¬ ja obsodil za pijanca, bi ga sodil prehudo in preojstro, in h J e gova sodba bi bila prederzna sodba. Take prederzne sodbe Se pravi kristijan vselej varuje, in bližnjega slabo ne S0( *b dokler ni od vseh strani prepričan od njegovega hudob¬ ca življenja ; in še takrat, ko je od tega prepričan, grešivšega '* n jega ne bo pogubljeval, temveč ga le milosti božji pri— P°ročevaI. 3) Zakaj pa mi tako sodbo imenujemo prederzno s °dbo? Tako sodbo imenujemo prederzno naj poprej zato, ko se P r i taki sodbi človek nad svojega bližnjega za sodnika po- dasiravno v to nobene pravice nima, in tedaj v pravico nebeškemu Sodniku; na dalje jo imenujemo prederzno ko mu Pred pri taki sodbi človek svojega bližnjega sodi, dasiravno n 'so znani njegovi nameni; in na zadnje jo imenujemo . er *no zato, ko se človek le rad pri taki sodbi voditi pusti °J'm hudim slrastim. Ravno zato nas Jezus tako resnobno P°minja, ter pravi: „Ne sodite, in ne bote sojeni; ne pogub- in ne bote pogubljeni." (Luk. 6, 37.) „Ne sodite, da {j 6 “ote sojeni. Zakaj s kakoršno sodbo sodile, s takošno Da . s °jeni; in s kakoršno mero merite, s takošno se vam bo j merilo. Kaj pa vidiš pezdir y očesu svojega brata, jei« Vna P a v sv °j em očesu ne čutiš? Ali pa kako praviš svo- gle? bralu: Pusti, naj izderem pezdir iz tvojega očesa; in j,, bervno je v tvojem očesu? Hinavec! izderi poprej bervno ^°jega očesa, in potlej glej, kako boš izderi pezdir iz svojega brata". (Mat. 7, 1 — 5.) Ali pa tudi veste, od kod da izvira prederzna a? v s hid ^ rederzna sodba izvira iz ravno tako kalnih, umazanih v i ra eilc f Y , kakor krivo natolcevanje. Greh prederzne sodbe iz- pri nekterih ljudeh iz take natore, ktera stori, da je člo- — 976 — vek bolj terd, čmeren in ojster, in da tedaj tudi bližnjega 1° ojstro sodi. Taki ljudje so v veliki nevarnosti, da bi svoj® volje spačeni natori ne podvergli, in bližnjega zoper volj 0 božjo terdo ne sodili in obrekovali in se s tim hudo pregr e ' šili. — Ta greh pride tudi iz britke skušnje, ker je človek 3 že kdo ogoljufal, da potlej hudo sodi tudi druge, dasiravno 36 nikoli ž njimi nič opraviti ni imel. — Izvira iz napuha, k® 1 od sebe boljši misli, kot od drugih; sebe povišuje v svojih mislih, pri tem pa bližnjega nizkega vidi in hudobnega, kako r farizej grešnega cestninarja za durmi v tempeljnu stoječe? 3 ’ (Luk. 18, 11.) in pri takem ravnanju zadobi neko skrito do' padanje do samega sebe, ktero naredi, da po tem ojslrej 31 sodi bližnjega.— Ta greh se izhaja tudi izpraznili dozdevk^’ iz sovraživa in iz nevoščljivosti do bližnjega, in večkrat tud 1 ** , .1 iz lastnih grehov, ker grešnik druge po sebi meri; kakor 3 , je sam, misli, da mora tudi drugi biti. Ako bi sami nad sek°j manj grehov imeli in manj slabost, bi jih gotovo nad drug 11 tolikanj ne vidili, in ko bi sami bolj popolnoma po keršan 3 ^ zapovedih živeli, bi s slabostmi človekovimi veče usmilj e0 ^ imeli, in ne vedeli tolikanj govoriti od bližnjega in nad nji" 1 pritožiti, in bi zraven tudi še pomislili: morebiti bo ta, ktei' c » hudo sodim, poprej v nebesih, kakor pa jaz! 5) Mislim, da bi mi zdaj, če bi vam tudi jaz lcg a povedal, sami lahko prav odgovorili na vpraševanje: Ali je prederzna sodba greh? Prederzna sodba je greh, in sicer veči greh, k 3 ^ krivo natolcevanje, ker je keršauski ljubezni in pravici nasproti, kakor krivo natolcevanje; zakaj poštenje in ^ zl , D« lid° ga hud e lj in° 2 3 ime bližnjega gotovo večo škodo terpi s tim, da mu terdno in za gotovo kaj hudega prisodi, kakor če si se misli ali se mu le samo dozdeva, da je bliženj kaj lll, “.jj| storil. Ko bi bil, postavim, veliki duhoven Ileli, kedar J e (J1 j Samuelovo mater Ano v tempeljnu moliti, ter z ust” ^ gibati, ko pri lem njenih besedi slišal ni, — ko bi bil. P 1 ^ Heli le samo sam pri sebi mislil, da vtegne Ana p>j all f ^t bi jej bil gotovo krivico storil in jej sam pri sc 1 9 odtegnil; toda vse hujši se je pregrešil, ko od pobožne - 977 - hudega ni le samo mislil, ampak jo je kar naravnost za pijano obsodil. (I. Kralj. 1, 13.) Da bomo pa to resnico še bolj spoznali, in se še na- latijčniši prepričali, da je prederzna sodba greh, in kako velik S r eh da je, premislimo še to le : a) človek, ki bližnjega prederzno sodi, Bogu v P''nvice sega s svojo prederzno sodbo. Bog je naš e dino pravi sodnik. Le en sam Bog je, en sam Stvarnik in Q°spod vseh angeljev in ljudi in vseh stvari, in tedaj tudi le O, 1 sam vsestransko in popolno pravico ima ljudi soditi. Ravno Zat ° uči sveti Jakob (4, 11-13.): „Kdor sodi svojega brata, javori postavi nasproti in sodi postavo, (to je : kdor brata, Uer ' prav dela, obrekuje ali ga krivo sodi, obrekuje in sodi P° s tavo božjo, po kteri se je brat ravnal v svojih delih.) Ako P, a sodiš postavo, nisi spolnovavec, ampak sodnik postave. J^ e n J e postavodajavec in sodnik, kteri zamore pogubiti in oteli. ,^° si pa ii, ki sodiš bližnjega ?“ Sveti aposlelj hoče s temi ,. ese dami povedati to le: Kdo te je sodnika postavil nad druge Jadi ? Kako se prederzneš ti, ubogi, slepi človek! prilastiti si da drugo sodiš, ko vendar veš, da je Oce nebeški le ? atn ° svojemu"Sinu izročil vso sodbo? „Oce ne sodi nikogar, 7 Ve č je vso sodbo Sinu dal.“ (Jan. 5, 22.) Jezus Kristus, 6dlnor ojeni Sin božji, je tedaj tisti Gospod , klerega je Oče nebe ški že od vekomaj postavil Sodnika vseh ljudi, živih in *[ e flvih; pred njegovim sodnjim stolom bomo mogli enkrat ? ati vsi. Kako prederzno toraj ravna, kdor se podstopi v P -i Vi ; C0 segati božjemu Sinu, ter soditi in sicer po krivem so- Stati vsi; i diij _ ln obsojevati svojega bližnjega, po J® sicer res tudi na zemlji namesto sebe sodnike ljj. avi| » ter jim izročil oblast, pi-esojevati djanje in ravnanje n 0 !* ^uki sodniki ter božji namestniki imajo oblast in dolž- "ost jlfti sodniki ter božji > P^esojevati in obsojevati dela in djanja tistih ljudf, klere in sicer zato, da zvesto žje previdnosti od go na skerb in pod oblast; in Bog sam bo ob svojem času tl 0 v a p Or od njih terjal, ali so to svojo dolžnost zvesto spol- s Pod‘ a '.' ne. Tako dolžnost imajo starši do svojih otrok, go- rjl gospodinje do svoje družinje. Tako dolžnost imajo j'Vai Vidij0 ’ nas tudi vsakdanja skušnja prepriča. Kolikokrat šan' ° 'j U(J j e bližnjega, dokler le na njegovo vunanje obna- a|j Sedajo in dokler jim daje, česar želijo; kedar pa noče J'" ne more več dajati in jim postrežljiv biti po njih volji, ti sl6 ° Vse hudo od njega povedati, ne glede, ali je res kriv zan - hudobi je, ali je ni kriv, danes ga hvalijo, jutri ga Cu jejo. s 0 j ® prederzno sodbo človek samega sebe ob- kj U ^ e pogubljuje. Strašne so besede Pavlove slehernemu, glob^ eder zno sodi. Poslušaj jih, o kristijan! in si jih prav kdorb Vlisni v serce: ” Zal ° nimaž iz ^ ovoro 5 0 človek! k °H si bodi, kteri sodiš. Zakaj v čemur drugega sodiš. m - 980 — sam sebe obsodiš: ravno to namreč delaš, kar sodiš. Vemo da sodba božja po pravici pride nad tiste, kleri take reči delajo. (Rimlj. 2, 1. 2.) Sveti Pavl hoče reči: »Ker ti s svojo prederzno sodbo drugim prilastuješ napuh, častilakomnosb nevoščljivost, lakomnost, krivico, nečistost, jezo, hinavščino, 81 ali tako slep, da teh pregreli sam nad seboj ne zagledaš, d a " sirnvno si tudi ti v njih zapopaden; ali pa le bo Bog ravn° zavoljo tvoje prederznosti pustil pasti v take pregrehe, in t a jj° boš s tim, da jih na drugih obsojuješ, postal sam svoj sodnij kar ti bo sicer strašna, toda pravična, ter zaslužena kazen. Kako da tako prederzna sodba samo sebe obsojuje in sam a sebe tepe, nam spričuje naslednja prigodba: Nekdajni samota' 0 ' po puščavah so se postili tako oj.stro, da ne le mesa amp als tudi jajc in mleka niso vživali ob zapovedanih postnih dnev' • Nek star puščavnik pa se je na postni dan spozabil, i 11 \ e snedel eno jajce. Eden njegovih mlajših tovaršev ga vidij ‘ pove to vsem drugim, na ktere le koli zadene. To slis a puščavniki nad starim tovaršem sodbo sklenejo, ter g a za krivoverca razglasijo. Stari samotarec to zve, in močno žaluj 0 nad tem, ter jokaje zdihuje, rekoč: „0 moj Bogi tega bi ven ne bil mislil, da utegne človek tako po nedolžnem za krivover obveljati, in da tako močno boli! Pa prav se mi godi! V sv nepremišljeni gorečnosti sem tudi jaz svojega bližnjega IIiar !j e kterikrat prederzno sodil, ter pozabil na besedo Gospodovo' sodite,da ne bote sojeni!* n Prederzna sodba je po tem takem večidel velik, sm er ^ greh, ker taka krivična sodba dobro ime bližnjega P rl ali popolnoma pokonča, ali pa ga prav močno spod» F Prederzna sodba bi majhen greh bila le takrat, ko bi s® taki sodbi bližnjemu le kak prav majhen greh prisodil 81 ,.j bi človek v tako prederzno sodbo popolnoma ne pr' ^ . Mimo tega pa tudi v ozir prederzne sodbe velja to, K bilo rečeno v ozir krivega natolcevanja: prederzna j erZl) o lem bolj pregrešna, tem manj vzrokov da človek ima pr-- ^ soditi, — tem bolj za terdno in za gotovo ko ®l° v ® ^ ...j “* "‘'•J *•» g « *V I « .»j krivo sodbo sklene, — tem dalj časa in tem terdovratm človek v taki prederzni sodbi ostane, — tem veča pregreha, ktera se po taki prederzni sodbi bližnjemu P ri - 981 in tem imenitniši ko je tisti človek, zoper kterega se sklene taka kriva sodba. Na dalje je greh prederzne sodbe tem veči takrat, kedar človek svojo prederzno sodbo tudi drugim na znanje da, ker se s tim bliženj še hujši poškoduje na časti in dobrem imenu, kakor ko bi kdo tako prederzno sodbo le sam zase ohranil v svojem sercu. 6) Vem, da je zdaj eden ali drugi v skerbi, ter si misli: „Kaj pa bo, ko se meni prederzne sodbe tolikokrat v glavo silijo ? Ko, na primero, vidim, da se kdo z drugim spolom pajdaši, mi berz na misel pride, daje ta človek nečistnik. Ako kterega zagledam v nečiinurnem oblačilu, se mi berž ta misel in sodba v glavo sili, da je ta človek posveten in da ima slabe namene, i, t. d.“ — Toda bodi vam vsem v tolažbo rečeno: Dokler se take misli in sodbe človeku v glavo silijo, pa jih nima rad in vanje ne privoli, mu tudi v greh niso prištete, ampak so le skušnjave. Pregrešne so le takrat, kedar jih človek rad ima, kedar vanje privoli. 7) Ker pa vemo, da so prederzne sodbe, kedar človek vanje privoli, vselej pregrešne, in da se večidel prištevajo velikim in smerlnim grehom, je treba, da se skerbno varujemo prederzno sodili svojega bližnjega ; in da se bomo varovali prederznih sodeb, pridno premišljujmo, da bomo mogli enkrat vsi postaviti se pred sodnji stol Jezusa Kri¬ stusa. Kedar pa njih veliko stoji pred kakim sodnikom, ob¬ toženih različnih pregreh, kaj bodo storili taki obtoženci? Bodo mar ondi pred sodnikom eden drugega pregrehe preiskovali in e den drugega obsojevali, nameslo da bi sami na sebe mislili in na svoje lastno zadolženje in svojo lastno obsodbo ? Tega Rotovo ne bodo storili ! In vendar ravno to delajo tisti, ki nikoli sami sebe ne obsojujejo, ' ampak vselej le druge pre¬ drzno sodijo. O kako nespametno ravnajo ! Ti pa, ljubi krist¬ jan! glej pred vsem drugim le sam na sebe, in bodi naj po- P r ej skerben za svoje lastno zveličanje, in pusti na miru tiste, ni ti niso na skerbi. Kaj so ti drugi mar, ki ti niso izročeni fod oblast in skerb ? Radoveden je vpraševal enkrat sveti f e ter Jezusa, kaj da se bo zgodilo s svetim Janezom ? pa ga l fi Jezus resnobno zavernil, ter mu odgovoril, rekoč: »Kaj e d za to? Ti pojdi za menoj !“ (Jan. 21, 22.) Ravno tako - 982 - tudi tebi Jezus veli: „Kaj tebi zato, kaj drugi mislijo, g°' vorijo, delajo in opuščajo ? Ti hodi za menoj, ter spolnuj ffloj® zapovedi in dolžnosti svojega stanu!" — Dokler le k°jj moreš, dobro misli od svojega bližnjega. Ako vi^ svojega bližnjega storiti kaj takega , kar je že samo ob se 1 in po svoji natori hudo, se, se ve da, ne pregrešiš, ako hud djanjo zaveržeš in za kazni vredno spoznaš, ker imaš P 1 ' 8 ' vičen vzrok, tako sklepati in soditi. Pa tudi v takem prim® 1 " leju se bolj zlaga s keršansko ljubeznijo, in je bolj vspeš a ° pokoju našega serca, ako tako hudo djanje pripisujemo neve«' nosti, neprevidnosti, slabosti našega bližnjega kakor pa Pr govi hudobni volji. „Ljubezen se ne da razdražiti, ne hudega, se ne veseli krivice, veseli se pa resnice; vse p pe terpi, vse veruje, vse upa, vse prenese." (I. Kor. 13, 5 ' /' — Nikar ne verjami vsega, kar ljudje pripoveduj e J ' Znajdejo se hudobni ljudje, ktere v oči kolje vsaka četlo° s j vsaka dobra lastnost, vsako lepo djanje, kterega le koli bližnjim zagledajo. Ravno zato zasledujejo vsako besedico, k [e bi vtegnila bližnjemu spodkopati njegovo vrednost in velj aV °J In tedaj pravijo, da bliženj dobro deia le iz hinavščine, čas ^ lakomnosti, sebičnosti itd. kar se očitno kaže iz njegovega d' . gotnega obnašanja itd. Takih ljudi se ogibaj, od sebe odbU njihovo govorjenje , da se ti krivo natolcevanje v serce vleze, in da se prederzna sodba iz njega ne izcimi. Lju 0 ! . bolj k hudemu kakor k dobremu nagnjeni ki so , so kili 1 J pripravljeni, kaj hudega mislili od svojega bližnjega kakor 1 dobrega: ti pa rajši kaj dobrega misli kakor kaj hudega se boš na boljšem polu znašel in na varnišem. — Nikar r č- dovedno ne poprašuj po ljudskih pomotlejih in P ta _ greških, ako te tvoj stan in tvoja služba v to ne zavezuj ^ Radovednost je mati natolcevanja in prederznih sodeb. takih radovednežev govori kralj David in pravi: „PreiS hudobije, preiskovaje se utrudijo v preiskovanju" to je: ^ morejo in se končajo. (Ps. 63, 7.) Kdor ima pobarvUbe bo vsako reč vidil v tisti barvi, kakoršno imajo ^ in kdor z hudovoljniin zloželjnim sercem bližnjega opazuj^ . () v vsem njegovem djanju in nehanju le samo hudobijo V1 ^ hudobne namene. — Nikar prenaglo in prehitro ne — 983 — s ojuj bližnjega ! Vsaka sodnija, klera ljubi pravo in pra¬ vico, natanjčno preiskuje listo reč, zavoljo ktere se ljudje prav¬ ijo in prepirajo , posluša tožnike in založence, prevdarja in P r etehtuje vse okoljščine, prejden sodbo sklene. Ti pa, ki si v svojem natolcevanju in svojih sodbah že tolikokrat zmotil, hočeš kar na kako prazno dozdevanje obsoditi djanje in nehanje Sv °jega bližnjega in še clo njegove misli in želje!? Poslikaj, ,w j ti veleva sveti Pavl , ki pravi: „Ne sodite tedaj pred 6a som, dokler Gospod ne pride, kteri bo razsvetlil, kar je v 'ami skritega , in bo misli sere razodel." (I. Kor: 4, 5.) ^'kar ne sodi in ne obsojuj svojega bližnjega le po v on a njem videzu. Vunanja postava in oblika in vunanje obnašanje je pri dobrih in hudobnih ljudeh marsiklerikrat vse dri, gačno, kakor je serce. In ker svoje sodbe le na vunanje r eči opiramo , v serce pa ljudem ne vidimo , in nas pri tem ^rsikterikrat’ moti še strast in hudovoljnost, se le lahko hotimo v svojih sodbah, ter pozabimo, kaj nam Kristus veleva, [ e hoč : „j\T e sodite na oči , ampak sodite pravično sodbo." Uan. 7 ^ 24 .) O da bi posihmalo teh Jezusovih besedi nikoli Pozabili, pa tudi iz spomina ne spustili tistih besedi, ki jih Je na š Zveličar govoril pismarjem in farizejem, ki so k njemu pri gnali prešeslnico, da bi jo Jezus obsodil, ter kamnjati zapo¬ kal. Rekel jim je: ,.Kteri zmed vas je brez greha, naj pervi Ver že kamenj vanjo." (Jan. 8, 7.) - Poglej, ljubi kristijan! ! llen ' in tebi bo ob smertni uri gotovo v posebno tolažilo zaleglo to. ' vanjo. a o ob sr deb _ Storiva toraj terden <■ r - |e «» Hiinjega brez pravičnega vzroka nikdar presojeva a i 0, sojevala ne bova ! Amen. - 984 LXXXV1I1. Keršanski nauk. Od zaničevanja, zasramovanja, zmerjanja, o6itovnaj 3 in zasmehovanja: ali je pregrešno? — kaj m° r8 storiti, kdor je bližnjega zaničeval, zasramoV*’’ zmerjal ali zasmehoval? — kaj je storiti, kedar i^ 3 drugi zaničujejo, zasramujejo, zmerjajo ali zasm e hujejo? — Kdaj je pregrešno, poslušati tako govo 1 jenje, ktero spodjeda bližnjemu poštenje in dob ime? — Kako se priložnost daje k obrekovanju, op ,,flV ^ Ijanju, krivemu natolcevanju, prederzni sodbi, k ničevanju, zasramovanju, zmerjanju, očitovanju zasmehovanju? 1) Svojega bližnjega na časti in na dobrem imenu poškoduje kdor ga obrekuje; — kdor ga opravlja ; — kdor go P 0 ^ pibuje ; kdor ga po krivem natolcuje; — kdor ga preder* sodi. Kaj da je prederzna sodba , zakaj da se tako im^U od kod da izvira, in kako pregrešna da je, sem vam pravil. . . nl u Danes pa premišljujmo, s čim da se še na dalje bližnj škoda naredi na časti in dobrem imenu. •menil' 2) Bližnjemu se škoda naredi na časti in dobrem ' n F) z zasramovanjem, zaničevanjem, zmerjat 1 j el1 ’’ očitovanjem, zasmehovanjem. • • n £j{ o * Zaničevanje, zasramovanje, zmerjanje in , v vanje obstoji v tem, da kdo svojemu bližnjemu očiluje oči meče kaj takega, kar je bližnjemu na sramoto, n n J to ali na samem zgodf ali v pričo drugih ljudi. Tega greha je tedaj kriv: 985 — a) tisti, ki svojemu bližnjemu vpričo drugih oči- l uje pregrehe njegovih staršev ali sorod ovincev, mu °čituje njegov reven stan, njegovo gerdo postavo ali ''jegove telesne pomanjkljivosti, postavim: do je škilast °li berljav, kruljev ali hrom, ali da je gluh itd. Tega greha je kriv: b) tisti, ki svojemu bližnjemu vpričo drugih oči- lu je dobrote in ljubavi, ktere mu je bil kdaj storil ali »kazal. Tega greha je kriv: c) tisti, ki svojemu bližnjemu vpričo drugih oči- tl, je njegove storjene pregrehe, ter mu v oči meče vse, kai ' koli je kdaj hudega nad njim vidil ali od njega slišal, ter j> a zmerja z nečistnikom, tatom, goljufom, oderuhom itd., kar Osebno pri togotnežih rado zgodi takrat, kedar jima kaj N a vskriž pride, in se kaj sporečeta, če tudi le za kako malo ne Pomenljivo reč. Tega greha je kriv : dj tisti, ki pobožnim ljudem v pričo drugih za- 111 p 1 j i v o očituje njihovo pobožnost in bogaboječnost, p n j se že to ali iz jeze zgodi ali iz kake druge strasti. a morda porečete : Saj menda vendar ni lakih ljudi, kteri bi '°jemu bližnjemu njegovo pobožnost očilovali in njegovo lepo s^.nje? — Toda glejte, nahajajo se, da bi tako ne, po- nl' SVetni ljudje, ki hočejo kako bogaboječo osebo speljati na vj . pota, pa se jim ne da, zato jej precej očilujejo in pra- - °’ da je hinavec ali hinavka ali kaj takega, da bi jo s tim ■) ter od pobožnosti odvernili. Ijud' ^ 0r P° tem takem svojemu bližnjemu vpričo drugih očf *’ ' n ®e tudi le vpričo enega samega drugega človeka v če v tne ^ e eno ®li drugo teh štirih reci, je kriv greha zani- zasramovanja, zmerjanja, očitovanja. k «Y l!? .® k,r . pa ne mislite, da je zaničevanja, zasramovanja, Sai »o tisti, kteri v pričo drugih ljudi svojega bližnjega - 986 - zmerja, zaničuje in zasramuje : ne le ta je teh grehov In , ' v ’ ampak tudi »ni, ki ga sramoti na samem, kedar nobenega drU' gega človeka ni pričujočega, zakaj tudi s takim nasnmm” 1 sramotenjem so človek pregreši zoper spoštovanje, kterega J t! dolžen svojemu bližnjemu. Razloček med tem in unim j e ^ ta, da je nasamno zasramovanje manj osramotivno . in lef ^ tudi manjši greh ; očitno zasramovanje vpričo drugi ljudih P a l c veče osramotenje, in tedaj tudi veči greh. 4") Da je tudi zaničevanje, zasramovanje, zm ar ' janje in očitovanje pregrešno, ni težko skazati, kajti vs® to je naravnost nasproti keršanski ljubezni in pravici, in *f > BI veči je greh, lem veča sramota in tem veča škoda ko hi'® njemu dohaja iz takega zaničevanja, zasramovanja, zmerjaj in očitovanja. — Le pomislite, kako neusmiljeno in kako b r ' vično da je, ako kdo revežu očituje njegovo revščino in s ' roščino, ktero že brez tega težko prenaša, in ktero si mor ni on sam zadolžil, ampak ga je božja previdnost sama pos* a ' vila v njegov revni stan! — Kako neusmiljeno in krivic' 1 ® je, očitovati komu, da ni zakonskih staršev, ali da so nje£° vl starši zapravljivci, talje ali kaki drugi hudodelci! — i* a , neusmiljeno in krivično je, temu ali unemu v oči metati Ir gove natorne pomanjklivosti, ter nezdrave ali pohabljene 11 ali njegovo starost! — Kako neusmiljeno in krivično je ,l1 . to, da starši svojim nespametnim otrokom dopustijo, zaničev in zasramovati starega očeta ali obnemoglo staro mater ! Kako neusmiljeno in nekeršansko je tudi to, da svoje” , bližnjemu očituješ dobroto, ktere si mu kdaj skazoval; k j pravi kristjan dobrega ne dela z farizejskim namenom, ( j a ^ ga ljudje hvalili in se mu hvaležnega skazovali, ampak I® keršanskih nagibov, da bi pri Bogu obveljal in v net> svoje plačilo imel! Kako neusmiljeno in krivično je, v oči metati bližnj®^ njegove pregrehe, ktere mu je morda Bog že davno odp' . fl ter ga je po storjeni pokori spet v svojo milost s P re J kteri grebi pravemu spokorniku že sami ob sebi narejajo V e dušno britkost, kolikorkrat koli mu pridejo na misel! - 987 Kako neusmiljeno in krivično je, bogaboječemu človeku Ocitovati njegovo pobožnost in bogaboječnost! Zasramovati ^ 0v eka, ki jo resnično pobožen, se pravi zaničevali sveto vero, *^or pa zaničuje sveto vero, zaničuje s tim tudi njega, ki nam je sveto vero dal, ter Boga samega. Kaj pa bo Bog k takemu zaničevanju? Bi mar ne zabolelo in ne vžalilo Kral ; ia, kedar bi vidil, da nekteri zmed njegovih podložnih zaničujejo njegove postave, in da zasramujejo tiste zveste P°dloznike, ktere se terdno deržijo deželnih postav? in ali mar j| e bo ojslro strahoval takih nepokornežev? Enako bo tudi ,°? po svoji ojstri pravici ravnal s tistimi nezvestimi' kristijani, eri pobožno ljudi zasramujejo zavoljo njihove pobožnosti, in lem bolj, ker s takim zasramovanjem pobožne od njih ."Ožnosti odvračujejo, dobre zglede zatirajo, hudobneže v Njihovi hudobiji poterdujejo, omahljive in mlačne pa na slabo ra « obračajo, kakor dekla svetega Petra, ki ga je tako dalječ ‘pravila, da je do svojega nebeškega Učenika zatajil. oči ^° r teda -I zan 'čevanje, zasramovanje, zmerjanje in lak ° VOn j e P re » re ® 110 ’ se n * čudili, da nas modri Sirah (8, 6. 7.) So resnobno svari pred temi pregrehami, ter pravi: „Ne lllCl) j človeka, kteri se od greha odverne, in mu nc očituj; " lls li, da smo vsi svarjenja vredni. Ne zaničuj človeka v . J e g°vi starosti, zakaj tudi zmed nas se nekteri starajo— t Se tudi ni čuditi, da Bog marsikterikrat prav ojstro kaznuje ^ Pregrehe. Prerok Elizej gre enkrat iz Jerihe v Betel. „ r . 0ci mu pridejo iz mesta naproti, ga zasmehujejo in vpijejo „j n i'm: „Pojdi gori, plešec! pojdi gori, plešecM Elizej se na pl° in jim zažuga v imenu Gospodovem. Neutegoma ^ a| ieta dva medveda iz gojzda, in jih 42 razlergata. — *k°f Gregor Antiohijski je bil moder, krotek in pohleven celih petnajst let je v mestu Antiohiji zvesto opravljal Sir" u v 'šega duhovnega pastirja. Zameril pa se je Asteriju, mJ^mu oblastniku, in oblastnik je jel silno sovražiti svetega SVo a - Da bi se znosil nad svetim Gregorijem, spravil je na i^lT. ® lr »n nekoliko imenitniših meslnjanov, in ti meslnjani so k( e Js ® a,i malopridno mestno druhal nad pobožnega škofa, »e g niu J e res veliko silo delala in veliko krivico. Kjerkoli Vet ' mož na ulicah prikaže, ga neporedneži zaničujejo in - 988 - zasramujejo, in včasih clo blato in kamnje bičajo v njega 1,1 njegove spremljevavce. Sveli Gregor vse to dalj časa potef' pežljivo prenaša, ko pa nerodnost ne odjenja, ampak le ge hujša prihaja, se oberne do cesarja Mouricija, da bi cesar v okom prišel temu zasramovanju. Cesar oblastnika Aslerija 00 drugo mesto prestavi, v Antiohijo pa drugega oblastnika, P° imenu Komes Janeza, postavi. Oblastnik Janez pa je bil mehek in premalo moder mož, in tedaj se je svetemu GregoiT še veča sila godila. Po krivem so ga obdolžili naj g er . pregreh. Sveti škof se pritoži in pomoči išče pri cesarja 1 vesolnem cerkvenem zboru. Po natanjčnem preiskovanja ) e bil sveti Gregor za nedolžnega spoznan, njegovi obrekovf"^ in zasrnmovavci pa so bili po naj bolj obljudenih nl |C ^ Carjigradskega mesta peljani, z volovskimi žilami pretepam na zadnje zn zmerom iz dežele pregnani. Sveti Gregor zdaj praznično poverne na svoj škofijski sedež v AntionU Strašna kazen pa je kmalu na to zadela Anliobence zaV °, () krivice svetemu Gregoriju storjene. Asterij je bil na 0 °' postavljen v svojo poprejno službo. 31. dan oktobra 589. se je bil zaročil z imenitno in bogato gospo in je ravno dan z neznano slovesnostjo v Antiohijo prišel. Vse mesto ^ bilo na nogah in je veselo vriskalo pri tem slovesnem vh° Ali glej, ob treh po polnoči se zemlja strese tako silno, “ ^ pri tej priči zruši več cerkva in drugih hiš, in da se clo ^ sipi in ozidje krog mesta v groblje zvalijo. Dva dela ve . mesta sla v razvaline razpadla, in v sredi veselega 1 0 tovanja se zruši grad, ter v razsipu pokoplje Asterija in nj e £ jj nevesto z vsemi svati vred. Več kakor šestdeset tisučev J je ob življenje prišlo pri tem strašnem potresu. ( | og ti Vse to, kar sem vam pravil do zdaj, nam je 201 anj 0 7 terdno spričevanje, da je zaničevanje, zasramovanje, zmerj m očitovanje vselej pregrešno, in da je clo velik ali smer 1 greh takrat, kedar se ž njim bližnjemu naredi velika nečast . sramota ali pa kaka druga velika škoda. Še veči greh P n , bilo zaničevanje, zasramovanje, zmerjanje in očitovanje ta kr 0 ko bi pregrehe in pomanjkljivosti, ktere se bližnjemu, očit 0 J^ ne ile resnične, ampak izmišljene in zlagane ali pa vsaj P r t „ 31 Jene in čez mero povišane : in to spet tem hujši, tem — 989 — Sramotenje in tem veča škoda ko bi iz tega zadela bliž¬ jega. 5) Opomnili moram, da prav vsako zmerjanje in očilovanje e ^dar le ni pregrešno, in da vlegne včasih če clo dobro f 0 biti, in to takrat, kedar kdo tistemu, kteri je pod njegovo l^astjo, očituje njegove nerodnosti in pregrehe; ali pa če 0 svojemu bližnjemu, kteri sicer ni pod njegovo oblastjo, a lu J e njegove grehe iz prave keršanske gorečnosti za božjo [ I ln iz resnične skerbi za njegovo zveličanje. Po tem { °m smejo grehe očitovati gosposke svojim podložnim, s Podarji in gospodinje svoji družinji, starši svojim otrokom, ljub'*' svojim učencem, toda to se mora zgoditi z keršansko oznijo in tim namenom, da bi poboljšali tistega, kteremu °e očitujejo. Takoočitovanje ni zaničevanje, ni zasramovanje, *i;iin P rav za P rav svar j en i e in opominjevanje, kakoršnega sveto pismo ne prepoveduje, ampak še clo zapoveduje. Angini pravi modri Sirah (19, 13. 14. 17.): “Primi 8t 0r j| a ’ mor ebiti da ne ve, in poreče: Nisem storil! Ako je pa da [ 5 s P et te £ a ne stori. Primi svojega bližnjega, morebiti *W ga ni 8' ovoril i in 6e J e govoril, dn kje zopet ne govori . . . 1 svojega bližnjega, prejden mu žugaš.“ » 6) 2daj naj vam še od zasmehovanja kaj povem. Jjj . 1 kovanje obstoji v lem , da kdo svojega bližnjega s ša- s > **)) a li zbadljivimi besedami, ali pa s smešnjimi znamnji ali s obnašanjem pripravi v tak stan, da ga ljudje za¬ bijejo. s ^ ^amo sicer tudi nedolžno šalo ali nedolžno norčevanje, keg er ' m se bližnjemu kar nobena škoda ne zgodi, in od ta- in norčevanja tukaj tudi ne govorimo. — Zasme- “0v a e ga Hn e n J e > kterega tukaj v mislih imamo, je vse drugačno od b li ; 6a zasmehovanja; zakaj z unim ncciol ™‘™ a J zgodi, Semu na poštenju in dobrem imenu nobena ^ .» zanu zasme hovanjem p«, b ^ enj poškoduje na časti iti . evan J e pripravlja P r ' ’l ude K. ge poškoduje, toliko veči fc greh em T \ W tako zasmehovanje pregrešno ne bilo, K ° b ‘ kdo k»W tak, at nhnienca z zasmehovanjem udaril iz tega na- d a bi G |a poboljšal «1» P a iz sliske SpraVl1 kakega drU ~ 990 - gega človeka, kterega je napuhnenec vanjo pripravil s svO' jim napuhom. Tem veči greh bi zasmehovanje bilo takrat, k*' dar bi kdo zasmehoval sveto vero ali kako Bogu posvečeno rec, ali božje namestnike ali druge zares pobožne ljudi, ali last^ starše in druge ljudi, kterim bi bil posebno spoštovanje do\i 0n ' ti) Kaj mora storiti tisti, ki je svojega bližnji zaničeval, zasramoval, zmerjal ali zasmehoval? Ako je to storil na samem, ter ne vpričo drugih iH 1 ’ mora bližnjega , kterega je s tim razžalil, prositi, da bi ^ odpustil razžaljenje. — Ako je pa to storil vpričo drug, ljudi, mora si vse prizadevati, da mu dobro ime spet pridobi P tistih ljudeh, pri kterih ga je ob dobro ime pripravil. Tako J storil svoje dni Pruski kralj Mi roslav Vel iki. Pri neki voju 3 ^ skušnji je eden častnikov (adjutant) nekaj zagrešil, tako se je nered naredil med enim oddelkom vojščakov. Kralj viditi, se razserdi, ter s palico hiti nad častnika, častnik P^ je bil med tem že vso zmešnjavo poravnal, ter Y I e P spravil svoje vojščake. Pri vsem tem pa je bil vendar le sl ^ e osramoten, ker ga jo hotel kralj s palico omahati vpričo . vojske. To je častnika silno bolelo, pa tudi kralju samen' u bilo ljubo, ker je bil častnik veri mož, ki lega osramo^ ni zaslužil. Kralj je hotel tedaj škodo popraviti, ktero J e . v svoji prenagljivosti storil. In res, ko se je drugi s P e . t n egO kazal med svoje vojščake , vstopi se pred unega razžaljen^ i bi 1 teg a častnika, ter mu veli: „Vi imate res urne noge včeraj za vami, pa Vas nisem mogel doleči. Rad bi Vani namreč to le svetinjo na persi pripel. Ker pa včeraj ter bi 1 nisem mogel storiti, bom pa danes storil.“ To reče, svetinjo častnika počasti v pričo vse vojske. 7) Kaj pa je takrat treba storili, kedar J e ^ e ^ človek znaničevan, zasramovan, zmerjan in * a hovan? ri ti, V takih okoljščinah kristjan nič boljšega ne more kakor to, da pogleda na Kristusa , ter po njegovem ^ ^ molči in radovoljno terpf. — Ako človek po nedolžne ničevanje in zasramovanje terpi, je to gotovo dobro z je Saj veste, da ljudje pacelnje in krepelce ali polena m — 991 — r ' a dobre in rodovitne drevesa, za prazno in nerodovitno drevo Se> nihče ne zmeni. Kdor take poskušnje dragovoljno sprejema, ^ es vdan v sveto voljo božjo, je gotovo pravi in pošten r, stj a n. „Blagor zavoljo pravice preganjanim, ker njih je ne- ®ško kraljestvo,“ veh' usmiljeni Jezus. (Mat. 5; 10.) Nek : a Jši samotarec pride do starejšega samotarca, ter mu pravi: oče, daj mi kak lep nauk, kterega naj spolnujem, da a °bina. večno življenje.“ Stari puščavnik mu odgovori : „Ako nioreš zasramovanje in razžaljenje molče prenašati, je to . ^rečeno imenitna reč, ktera je več vredna, kakor veliko ru g‘h zapoved.“ 8) Bližnjemu se škoda nareja na časti in dobrem imenu: 0 s tim, da kdo radovoljno posluša obrekovanje, javljanje, podpihovanje, krivo natolcevanje, pre- 1 Zn ° sodbo in zaničevanje in zasramovanje b 1 i— "Joga. Odgovoriti je tu treba na to le posebno vpraševanje : ž n - *^aj je poslušanje takega govorjenja, ktero bli- Joaiu čast in dobro ime spodjeda, pregrešno? 0 [ ) Na to vpraševanje se na kratko odgovori: Poslušanje Juvanja, opravljanja, podpihovanja, krivega natolcevanja, j^aniovanja in zmerjanja bližnjega je pregrešno takrat, kedar o 0 tako govorjenje radovoljno posluša in z dopadanjem. zato slehernemu človeku priporoča sveti Duh, rekoč: Ogradi s ternjem svoje ušesa ; hudobnega jezika nikar ne L ‘Jšaj,« to je: Skerbno čuj nad svojimi ušesi, ter ne poslu- kfj Udobnega jezika, obrekovanja, opravljanja, podpihovanja, priv e § a natolcevanja, prederzne sodbe itd., da tudi ti vanj ne v ° r{ 0l ‘ š ; (Sir. 28, 28.) Kdo je kriv, da se tako veliko go- W bližn j em » čez poštenje in dobro ime ? Gotovo vsi tisti sila e ’ k te ri radi poslušajo tako govorjenje ! In takih ljudi je pra V i Vellko - Prav resnične so besede svetega Hieronima, ki Ce v tr ”^° ne bilo poslušavcev, bi tudi ne bilo opravljiv¬ ko' ^ dor noče ušes nastavljati, se mu tudi nič ne nosi na Psica, ktera se v kamenj izstreli, se vanj ne zapiči i - 992 - ampak nazaj odskoči in strelca umori. Ako opravljivcev poslušaš, se bodo opravljanja zderžali.“ Ravno zato se tisti, k' posluša tako govorjenje, ktero je bližnjemu zoper poštenje 111 dobro ime , nič manj ne pregreši' kakor tisti, ki take besed® govori, in prav po pravici pravi sveti Bernard : „Jaz nočen 1 razsojevali, ali je vece kazni vreden opravljivec ali pa nj®' gov poslušavec. Jaz le ta razloček nahajam med njima, ® ima pervi hudiča na jeziku, drugi pa v ušesih . u 9) Bližnjemu se na časti in dobrem imenu škoda dela- H) s tim, da se priložnost daje k obrekovanj 11 ’ opravljanju, podpihovanju, krive mu natolcevanju, P pe derzni sodbi, zaničevanju, zasramovanju, zasmeh 0 vanju in zmerjanju bližnjega. Kako pa se priložnost daje k obrekovanju, op p ° v . ljanjn, podpihovanju, krivemu natolcevanju, preden*^ sodbi, zaničevanju, zasramovanju, zmerjanju in zn® 1 ” 6 hovanju bližnjega? K tim grehom se priložnost daje Svet' a) če se popra suje, kako je s to ali uno rečjo. j0 Krizoslom pravi: „Gerdo in osramotivno je, iti v kako hišo, ter ondi vse preštefnati (preiskali); toda še vse g° r3 .' osramotivniši je, zasledovati (in preiskovati) življenje bližnjega . u K tim grehom se priložnot daje : ^ b) ako kdo k temu pomaga, napeljuje, nagovaij 9 prigovarja , da se začne kaj govoriti, kar je poštenju 1,1 [0 bremu imenu bližnjega nasproti. Sveti Ignacij pravi: " razbersk® vati; zakaj nobeden se ga ne more dotakniti, da bi p rl samega sebe ne vmazal.* (ali nesnago) mora človek rajši pokriti, kakor pa . (e „] K tim grehom se priložnost daje : c) ako kdo z razločno besedo ali pa s smejanje « 1 obnašanjem na znanje daje, da ima dopadanje nad t® govorjenjem, ktero žali čast in poštenje bližnjega. ni' ki ® 1 - 993 - K tem grehom se priložnost daje: se d) ako kdo ne vstavlja takega govorjenja, s kterim Mižnjemu na časti in dobrem imenu škoda dela, dasiravno bi § a lahko ustavljal. Poglejte, po vseh teh potih se lakko priložnost daje k vanju, opravljanju, podpihovanju, krivemu natolcevanju, 0| >reko P r ederzai sodbi, zaničevanju, zasramovanju, zmerjanju in za¬ mahovanju bližnjega! In oj koliko je kristijanov, ki skor dan k ^ an ali po lem ali po unem potu priložnost dajejo k ta- govorjenju, s kterim se žali čast in dobro ime bližnjega, si nič vesli iz tega ne delajo! ''Ost ^°^ a ’ °h> kako močno se goljufajo; zakaj kdor prilož- ^ * { * a i temu govorjenju , s kterim se bližnjemu škoda Se na časti in dobrem imenu, se pregreši zoper ljubezen in ^P'egresi zoper pravico in sicer marsikterikrat prav hudo in Vc ila j| niocno * la i‘° da si smerten greh na vest navali. In gov"" "»a listi, ki priložnost daje k takemu pregrešnemu k ( ° r jenju, še c!o vece zadolženje, kakor pa listi, kterega je n zasmehovanju bližnjega. Vse to sem vam razložil na Šg° b “° in, kar sem mogel, nalanjcno. — Zdaj sem vam le Ogovor dolžen na neko posebno vpraševanje, in to je: 2) Kako se zamoremo varovati grehov zoper 0 božjo zapoved? p 0y sem vam pri posameznih naukih od osme božje za¬ to^ 1 nekoliko pripomočkov, kako se varovati tega ali unega o kratkem že naznanil; pri vsem tem pa, mislim, ne 63 * - 996 bo od več, ako te pripomočke tukaj skupaj postavim, ter vS jih enmalo obširniši razložim. Ljubi kristjan! da se boš obvaroval grehov zoper os 030 božjo zapoved, posluži se teh le pripomočkov : a) Večkrat premišljuj, da je vsaka laž greh. majhna laž je greh; tudi majhna laž žali Boga, dela kristij 8 ^ nečast, in dušo pripravlja v nevarnost, da pade v vedno v laži, v vedno veče grehe. Pridno premišljevanje te res n ' ti bo pomagalo, da te ne bo ne prijatelstvo, ne sorodovin 51 J ne prošnje ne žuganja , ne obljube ne darila , in noben 3 ne premotila , da bi se zlagal, ter resnici nezvest postal- ^ Vsegdar in povsod naj ti bo pred očmi Gospodova zap^ e ; „Ne govori ali ne pričaj po krivem!“ Vsegdar in p° v ^ poslušaj svojo vest, ktera ti prepoveduje vsako laž, ^ tvoje govorjenje: „Da, da, in ne, ne! u vselej in povsod P vično in resnično. — Tega pravila se ves svoj živi , terdno derži in nepremakljivo, če bi imel zavoljo tegf p kako zaničevanje in zasramovanje prenašati ali pa še M - m' šega preterpeti, ravno kakor sveti Janez Kerstnik, nepr e šeni prijatel resnice. Sveti Janez Kerstnik tudi pred k r9 j ^ Herodom resnice ni zatajil, ampak jo je serčno oznan o v* neprestrašeno, dasiravno je moral zavoijo tega v ječo v smert. it) iP • 'n * b) Ogibaj se takih ljudi, ki resnice ne ljubiJ [a jim je laž navadna, vsakdanja reč. Taki ljudje razpenjajo ^ svojih laži in izmišljav po celih hišah, po celih vaseh in ^ činab, ter vžigajo ogenj prepirov, razpertja in sovraživa ^ ljudmi. Prav podobni so nagnusnim žabam egiptovskim, oblazile in onesnažile vse hiše nesrečnih Egipčanov. ^ ^ hočeš obvarovati grehov zoper osmo božjo zapoved m živeli, ogibaj se takih lažnjivih ljudi. ^ ,j c) Ne nastavljaj svojih ušes, kedar drug 1 v j: prodajajo ali bližnjega ogovarjajo. Sveto plsrt* 0 P ^ »Odpravi od sebe hudobne usta, in opravljive ustnice n J gv0 je dalječ od tebe.* (Pregov. 4, 24.) Zagradi s ternjem »Sesa; hudobnega jezika nikar ne poslušaj.* (Sir- ^ ’ 997 — |V' ju« eče iic« [V«) reč ; sob bo r r la« adi r 1 ^ 0 tega ne storiš, se tujih grehov deležnega delaš. Opravljivi, ^. z,1 Jivi jeziki bodo kmalu obmolknili, ako nikogar ne bo, da » a M poslušal. Sveti Hieronim veli: »Kjer radovoljnih poslu- Sfi cev ni, ondi tudi ogovarjavcev ni . . . Blagor človeku, ki z °per to pregreho zagradi tako, da se nihče nepodstopi, vpričo ] e j^ a ^cuge poškodovati na časti . a Sveti opat Pahomij, ki je v/. 318. umeri, menihom, svojim tovaršem, nikoli ni hotel hile^ 1 ’ kedar bi bili ogovarjali druge ljudi, in kakor da bi t a | t iI ) S,ra P e ne kače vanj sikale, podal se je jaderno proč od prir) » ter J e re l {e ^ : »Dobremu človeku nič hudega ne hi^? ° ez jezik, in dober človek ne bo govoril čez bližnjega je ? " ese di.“ Idi, ljubi kristijan ; in stori tudi ti tako, kakor do . sve ti Pahomij , ter očitno in kar naravnost pokaži, bl iž n ! m °š nobenega veselja nad takim govorjenjem, ktero jj J 60111 krati poštenje in dobro ime, in je nasproti resnici s, ni božji zapovedi. pr ep Ustavljaj tako govorjenje, kakoršnega Bog 0b4 Vedu i e v osmi božji zapovedi, in na druge reči le | e p 3 l )es ©do. V ozir tega nam sveti Krizostom daje ta- boš ^ ,lau k? ter pravi j »Reci svojemu bližnjemu : Ako mi sv 0 j e ei . e ^ a drugega človeka hvalil in priporočeval, bcm odperl pa h j Usesa 5 da sprejemajo to prijetno govorico ; ako misliš e sed e govoriti od njega, si bom ušesa zatisnil, da tvoje sp Pp j ' n ® najdejo vanje vhoda ; kajti blata in nesnage nočem nia *'' ^ a i m ‘ P oma g a > a ko zvem, da je uni hudoben? ke c j °' e ° m > je to v največo škodo in v naj britkejšo zgubo. Ho Poravnajva midva svoje lastne zadeve, ter skerbiva, 1° r ° Va odgovor dajala zavoljo lastnih grehov, in obračajva živj: ° Ve dnost in to skerbno izpraševanje na svoje lastno alj p, 0 ! 6, -Ako bi kdo vpričo tebe v smradljivo blato dregal, ^OaK 3r l a k e £ a človeka ne boš imenoval neotesanega človeka? ie jj st ori tudi z obrekovavcem ; in to tem bolj, ker se ti tek • ' P° VS1 pravici, da bo obrekovavec, ki zdaj tebi kra- ' S 8 ’ 3 a druge ogovarja, kmalu spet, kedar 'Hal^ Pride, drugim kratek čas delal s tim, da bo tebe ogo- da^j' Sveti Janez, patriarh Aleksandrijski, nikoli ni terpel, 1 a *l kdo vpričo njega spregovoril kako besedo, ktera bi ~ 998 - bila nasprotovala keršanski ljubezni do bližnjega. Ako bi ^ bil kdo podstopil , vpričo njega ogovarjati bližnjega, s 0 } e nemudoma proč obernil od takega človeka in je začel govor 1 od kake druge reči. In ako bi bil lak človek poskusil Š® j drugič kaj takega spregovoriti, je sveti mož prepovedal- , | takega človeka, ki ne zna strahovati svojega jezika, ne več prednj spuščati. ti e) Ne prebiraj takih spisov in takih novin, pišejo ljudem zoper poštenje in dobro ime, ogo v8 ^ jajo duhovsko in deželsko gosposko, menihe inj^j mostane in gerdijo sveto vero in sveto cerkev. Tak' spisi so prava kuga za ljudi. Priporočajo in prikupnjej 0 ’ marsikterikrat z gladko besedo, lepo pisavo, zalo vunanjo 0 , liko, nizko ceno itd., toda nikakor se nikar ne daj preši 0 ?. po takih priporočilih , marveč jo v ogenj verzi, kedar tj L roke pride kaka taka gadja zalčga. Verjami mi, da Ijudj e, ^ r spisujejo take spise, ničesa drugega nimajo pred očmi, ^ to, da bi ti pri tvoji nevednosti in dobroserčnosli denar p iz žepa, vero pa iz serca. j*0 f) Malo govčri, in to, k8r misliš povedati, d 0 %. prevdari in pretehtaj poprej, prejden poveš. ^ Avguštin uči, rekoč: „Zoper pregrehe, ki se z jezikom ^ prinašajo, je molčanje naj boljši pripomoček. In v sV ^o pismu beremo: „Kdor svoje usta varuje, varuje svojo ^ (mnogih grehov in zlegov), kdor pa ie nepremišljen v S° ^ jenju, se mu bo hudo godilo.* (Pregov. 13, 3.) Sveti f je zapustil veličastni dvor cesarja Teodozija, na kte r0 ^ bival, in se je v puščavo vmaknil, in sam angelj nebes ^ je med drugim na znanje dal ta !e pravila, po kte r ' ■“ obravna svoje življenje: „Ako hočeš večno življenje W eC \> mu je angeij rekel, „bodi — čuječ in molčeč \ u In svet' ifF je res samega sebe večkrat zavračeval, ter si p rl £°V, 0 r! rekoč: „Arzenij! iz kterega namena si zapustil cesarski poi M iz kterega namena si se podal tu sem na ta kraj ? ¥ . dostikrat si se moral kesati, kedar si govoril; nikoli f ^ ti ni bilo treba kesati, kedar si molčal.« Kdor rod tno^j; 8 tem tudi uči, prav in modro govoriti. Sveti Greg° r 999 - j e •iti v d« :jo Iti Iti !0 K H' ,d (i I li J 5 1 i »Kdor ge je raučil, o pravem času molčati, bo tudi znal o P r avem času prav govoriti." Da je to res, so spoznali žo j^kleri zmed neverskih modrijanov. Ravno zato je modrijan ita^or zavezoval svoje učence s petletnim molčanjem, da bi, * a k°r p rnv j gveti Gregor Nacijančan, z molčanjem so naučili ^ernojti v govorjenju in umetnosti prav govoriti. p) Govori veselej odkritoserčno. Serce in usta naj ^ bode vedno v lepem soglasju; misel in beseda naj se ti * n "'rom lepo zlagata in vjemata, kakor nam sveti apostelj Pavl priporoča, rekoč: „Za tega voljo opustite laž, govorite |®stiico vsakleri s svojim bližnjim, ker smo udje med seboj," 0 je udje enega duhovnega 'telesa, ktere naj navdihuje^ duh e7 usa Kristusa, ter duh resnice in ljubezni. (Efez. 4, 25.) — H * v tio to nam sveti Peter (I. 2, t.) na serce navezuje, rekoč: . ,P °P'JStite tedaj vso hudobijo in vso goljufijo, in hinavščino dvomljivost in vse obrekovanje." In kako je Jezus sam Jdvščino sovražil in zavračeval, in kako da je odkritoserčnost vemo iz svetega evangelija. — In res je vse ljubezni re den ti g ti človek, ki resnico ljubi in je odkritoserčen v v °jem govorjenju iu v vsem svojem obnašanju. |jj ,h) Ničesar ne govori od svojega bližnjega, česar h U( j S j n ® upal tudi vpričo njega govoriti. Kdor sam ni ?0v° • ’ tudi 0< * drugih ne bo 8 * e P° budega ne mislil ne 0ri 'K »Hudoben človek pa prav rad verjame, da so drugi s e n ° taki, kakoršen je on," veli sveti Krizostom. Ravno zato č e Pa tudi le rad jezik zateče, da čez bližnjega kaj pove, ti " r bi si ne upal mu povedati iz oči v oči. Da tedaj tudi (j^ 0 ! krislijan! ne boš prištet med tiste ljudi, ki sami hu- „ J 1 tudi od drugih radi hudo govorijo, derži se naslednjega, lep * 8 ’ ti ga daje neki bogoljubni učenik (Hugo a St. Viktor.), v * ) . ravi: »V ozir tujih zmot bodi ravno tako usmiljen, kakor s z,r svojih lastnih; nikar nikogar ne sodi hujši, kakor sodiš bil sebe. Sddi druge tako, kakor si želiš, da bi ti sojen (j f ' * a tvoja postava naj tudi tebe veže. Sodbo, ktero nad tik*’ 6 s t°ris, boš ti sam prenašal. Na sodbi ne pogubljaj ° 8ar - Preišči poprej in po tem sddi. Zakaj ne ta, ki je 1000 - zatožen, je kriv, ampak le tisti, ki mu je dokazano,* namreč, da je res hudo storil. i) Tudi lega, kar je res, pa vtegne bližnje 11111 škodljivo biti, ne pripoveduj brez potrebe. Ljubelj! veleva in pravi: „česar nočeš, da bi drugi tebi storili, tu « 1 drugim ne slon'.* Ti pa gotovo nimaš rad, da bi drugi te ogovarjali, toraj tudi ti drugih nikar ne ogovarjaj i° 1,6 raznašaj. In kaj bo nek pomagalo tako ogovarjanje in ra * 1 ’ 8 sanje? Glej, pomagalo ne bo nič, škodovali pa vtegne vP |H , ’ ako brez vse potrebe ogovarjaš in raznašaš bližnjega. ogovarjanje napravi marsikterikrat hude prepire, silno sovraži'?’ veliko pohujšanje in še mnogo drugega zid; uni pa, ki S? ^ pregrešil, ne bo poboljšan s takim ogovarjanjem in raznašanji Torej na miru pusti svojega bližnjega, in kakor se viirU 'i () škodo delali mu na blagu in premoženju, se tudi varuj šk° delati mu na dobrem imenu in na poštenju. Le samo .,j kedar si po svojem stanu in po svoji dolžnosti zavezan, P r,z i() na djanje m ravnanje svojega bližnjega, ki ti je v v 0r ? ^ izročen in pod oblast dan, moraš gledati nanj, ter greši^ svarili in poslrahovati, da se poboljša: ali pa, če tudi nis 1 druge postavljen, pa si vendar kot kristijnn zavezan, vs se hudemu, ktero se godi. V takih okoljščinah, se ve smeš molčati, ampak kedar vidiš ali zveš, da se godijo reč'* ktere so škodljive sveti veri ali domovini, ali iz kterih P' 1 ^ pohujšanje, zapeljevanje, tatvina ali kako drugo zlo, takr« smeš molčati, ampak moraš to na znanje dati tistim, kte ? 1 v to postavljeni, da v okom pridejo takemu zlu. Naspi -0 ljudem, kterim nič mar ni , nikdar nič ne pripoveduj od reči, ktere bi vtegnile škodovati tvojemu bližnjemu. k) Poteguj se za dobro ime svojega " 1B - 0 ifl Kedar si prepričan, da je tvoj bliženj nedolžen, ser ^ n« nepreslrašeno se ustavljaj njegovim obrekovavcem, i° maraj, če se s tim hudobnežem zameriš, ali če moraš e zavoljo tega kako krivico preterpeli. ^Blagor zavoljo P ^ preganjanim, njih je nebeško kraljestvo,* obeta ^ Jezus. Pa tudi takrat, kedar se je res pregrešil tvoj ne pusti, da bi ga vpričo tebe ogovarjali hudobni jez 1 ’* - 1001 - v tokih okoliščinah bodi skerben za njegovo dobro ime. Vsak človek ima kaj dobrega nad seboj. Pripoveduj, kar dobrega v oš od svojega grešivšega brata, da pri tem ljudje lagleje pozabijo na to, kar je storil hudega. Imej usmiljenje ž njim i er ga izgovarjaj, kolikor ga po pravici izgovarjati zamoreš če drugega ne moreš, vsaj mol' zanj, da bi se kmalu ^pokoril in resnično poboljšal. Bogoljubni opat Konštabilis je ,'l tolikanj skerben za dobro ime svojega bližnjega, da so ga Imenovali „plajšč njegovih bratov.* In res ta pobožni mož ni l^ogel terpeti, da bi bil kdo brez potrebe govoril od slabost 1,1 zmot svojega bližnjega, in si je na vso moč prizadeval, Ogovarjati grešivšega bližnjega, ter s plajščem keršanske ljub ezf ii pokrivati njegove pomolleje. — Ravno tako so tudi svete Terezije pripovedovale druge nune, ter rekle: „Kjer od k°'‘ se prikaže ta svetnico, si je človek na varnem.* Dobro namreč so vedele, da se je sveta Terezija vselej potegovala poštenje in dobro ime bližnjega, kjerkoli in kedar koli ■ i Se bil kdo podstopil vpričo nje kaj spregovoriti, kar bi bilo bžnjega žalilo na njegovem poštenju in dobrem imenu. — Eoako beremo od svetega Firma, ki je bi! škof v Afrikanskem !J*ta Tagaste, naslednjo prigodbo: Nek mlad človek se je bl1 po nedolžnem cesarju hudo zameril. Berž ko ne so še kodpibovavci cesarja tako močno nadnj nadražili. da je sklenil ? esa r, mladenča umoriti. Sveti Firm ali sveti Firmuž to zve, "! prikrije mladega človeka, dokler bi se cesarjeva jeza ne ° hla dila in dokler bi cesar ne spoznal, da se mladencu krivica god b Cesarju pa je bilo povedano, da je škof Firm mladenča Pril. Cesarjevi beriči tedaj pridejo ter poprašujejo, _ ali je res mladenča prikril, in zahtevajo, da bi jim ga uročil. Ve ti škof pa nič manj skerben za mladenčevo poštenje, kakor ud i za njegovo življenje, beričem odgovori, da noče ne lagati ovaditi ^in izročiti jim mladega človeka, kterega iščejo, piči tedaj veliko silo delajo svetemu škofu, ter ga mučijo in Sinčijo, kolikor le koli ved6 in znajo. Sveti Firm pa jim teče: »Če mi tudi življenje vzamete, me vendar le ne bote Pripravili v io da bi spregovoril kako besedo, ktera bi v sts °do bila kakemu drugemu človeku.« Cesar se je čudil toliki - 1002 - se»*6nosti in stanovitnosti svetega moža, in je odpustil mladen” 1 človeku. l) Sam sebe premišljuj in svoje lastne slabost 1, Ako bi se ponev v zerkalo pogledala, in bi vidila, kako čern a da je, gotovo ne bo očitala loncu, da je čern. človek, ^ koče drugim ljudem očitovali njihove slabosti, bi sam ° a “ seboj ne smel imeti nobene slabosti. Kdor vse to dobro p re ' misli, ne bo drugih ogovarjal. — Neki samotnrec je vpra^, svetega opata Poemona, ter mu je rekel: „Moj oče! p° ve j mi kaj naj storim, da se bom varoval hudo govoriti od drugim, Poemon mu reče: „Yedno si moramo pred oči postelj® 1 svojo lastno podobo poleg podobe našega bližnjega, ter svoj 0 lastno podobo pridno pregledovati, da zapazimo svoje pomotl e r' To storivši bomo v časti imeli podobo svojega bližnjega j po tem ne bomo nič hudega govorili od drugih ljudi, tem veC bomo sami sebe grajali zavoljo lastnih zmot." — V ozir ^ nam je tudi sveti opat Pior zapustil lep nauk. Ko je nek®?* dne spazil, da njegovi učenci ogovarjajo druge ljudi, je molčal, se proč podal, pa kmalu spet nazaj prišel, polno peska na herbtu, v roči pa rutico in enmalo peska v njfj’ Učenci ga gledajo, ter vprašujejo, kaj to pomeni. Pior p a 1' reče in pravi: „Velika vreča pomenja moje obilne in veli pomanjkljivosti in pregreho, ki jih nosim na herbtu zato, jih ne vidim. Mala mervica peska v rutici, ki jo imam P r ^. očmi, pa so pomanjkljivosti in pomote drugih ljudi, k' vedno nepokoj delaje, in ravno zato jih razodevam. Tako P, bi ne smelo biti; marveč bi mogel svoje lastne zmote 1 j vedno pred očmi, ter jih objokovati in Boga prositi, da o' jih odpustil.® Ko učenci to slišijo, sramovali so se sV0 l or< ogovarjanja, ter pritegnili, da jim je prav povedal sveti ^ njih opat. Tudi mi, ljubi moji! pred vsem drugim sami ^ sebe pazni bodimo in na svoje lasine slabosti, in g ot ° v0 bo minulo veselje, ogovarjati in pomanjševati druge Ijao*- , , . Jobre' 1 ’ m) Ce si koga poškodoval na poštenju m “ j], imenu, nemudoma popravi krivico, ktero si mu s ^ To je sicer res marsikterikrat prav težko, vendar pa ^ y hodno potrebno, ako hočeš kdaj pri Bogu milost zadobi i - 1003 - Nebesa priti, če se ta reč odlaša, le rada se za zmerom od- > ali pa se na stari dolg nov dolg naloži, pervi krivici pfidene še druga krivica, kiera se po tem težko kdaj več po- P r «vi. Nemudoma toraj poravnaj kar pervo krivico, popravi . ar pervo škodo, ako si jo storil svojemu bližnjemu na poštenju ‘ n dobrem imenu. 3) Veliko jo grehov zoper osmo božjo zapoved, in to ae le samo majhnih , ampak tudi velikih in smertnih grehov, peljejo naravnost v pogubljenje, ako se jih človek resnično ne spokori. Da tudi nas ne bo pogubil eden ali drugi zmed grehov, skerbno se jih varujmo. Kako se jih zr morem o v »rovati, ste danes slišali. Teh pripomočkov, ki sem vam jih t,ai 'es priporočal, pridno poslužile se, da si svojo dušo obva- ru jete in zveličate ! Amen. - 1004 - XC. Keršanski nauk. Kaj nam zapoveduje osma božja zapoved' — Kako zamoremo sami sebi pridobiti, o^ (f varovati in pomnožiti čast in dobro im e — Od resničnosti ali resnicoljubnosti 111 od zvestobe. — V čem obstojite to dve če d" nosti? — in kaj nam pomagate? — 1) V osmi božji zapovedi nam Bog prepoveduje in škodo delati bližnjemu na njegovi časti in na njegove 1 * 1 dobrem imenu. Vse to sem vam v poprejšnih keršanskih ne 11 * 41 prav obširno razložil in vam zadnjič naštel še poverh nektere pripomočke, kteri so naj bolj pripravni obvarovali nas gr e " zoper osmo božjo zapoved. Zdaj pa pridemo do drugega stavka osme božje zapove 2) Drugi stavek osme božje zapovedi pričnemo z nasle^ njim vpraševanjem : Kaj nam zapoveduje Bog v osmi božji zapoved 1 Na to vpraševanje odgovorim: V osmi zapovedi Bog zapoveduje zaderžati se tako, da pridobiva obvarujemo in pomnožimo čast in dobro ime I) s sebi, in II) svojemu bližnjemu. Obed vojno pa se zgodi sosebno s tim, da prav obrača y svoj jezik, ter resnico govorimo in v svojih sodba ^ svojem govorjenju keršansko prizanesljivost in ljubezen . do svojega bližnjega. Kakor nam tedaj dobrotljivi Bog s 9 — 1005 — Spovedjo varuje naše blago in premoženje; nam hoče z osmo Napovedjo varovati našo čast in naše dobro ime. Po lem takem •tam Bog v osmi zapovedi veleva, da I) sami sebi pridobivamo, obvarujemo in pom¬ ažimo čast in dobro ime. 3) Ali smemo tudi za svojo Ustno čast in svoje 'ustno dobro ime skerbeti? In ah sm d olžni skerbeti za svoje dobro ime. Posvetni človek močno hrepeni po posve n časti, herce 8 a boli in nesrečnega se šteje, , S lS ‘... j ’ drugi d^gi zaničljivo od njega govorili, ali *e ar > Nasproti ljudje ne spoštujejo in mu nobene časti ne skazu ejo Nasproti Pa je ves vesel, ves zadovoljen in srečen, keda v d, da mu 'Judje čast skazujejo in ga spoštujejo. Pravi kns jan, ki m Ca stilakomen, ne želi si take časti m je tudi ne išče, se clo °giblje se je, kedar bi ga utegnila doleteli, m tudi vsako daslilakomno misel si nemudoma izbija iz glave. Pravi knstijan dobro ve, da se hrepenenje po posvetni časti nikakor ne ž aga s keršansko ponižnostjo. Ravno zato pravi krist.jan ne gleda Ha t 0 i ia „„ častili in poveličevali posvetni ljudje, ampak v, 0 to s ’ vo “ o IS “taca v P .o, da bi pred Bogom obveljal in W Bogu hvalo imel. ln ™ Vn "^“aa^vojo 0 tot m' svojo d »fc 0 im e pr kto 0 m«”ji potrebno tnd.pred svetom, da aamore Ime ’ Kiei ° . J f.nci in za zveličanje dus. Iz “ vspešniši delali M > M 1> pos „ a memo, koliko ceno “vljenja svetega škofa Petra P 0S " a peler , bil „č e „ in *“ tudi pred svetom luka oast m . Pobožen opal v Tamieškem samostanu. Odstavi pa so ravno H-at šj v ^”"* a Sa p V r sk. .deaeli, ,n so Petra 0 I h v njegovega nas vendar le moral prevzeti. M posta,vcidar le kar nič ni odjenjal od St »ioga poLicga ojs rega samostanskega mv jenja. Vma je o samotah in sočivje, « 1» cl ° reveM * W J*° hr »no, kakor \0 je on sam imel. Vse svoje dolžnost, je žvesto ! P»lno,al ,er 3 pregreho žatiral, čednost, pa pospeh dajal ždaj 8 Podučevanjopi) «1*1 8 8W i en i' s “ , > sosel,ao t* 6 - 1006 uW' spodbudnim zgledom. S svojim svetim življenjem si je pridobi toliko čast in veljavo pri ljudeh, da ga niso le samo priprof in nizki ljudje spoštovali in poslušali, ampak tudi visoki 111 imenitni gospodje. Da nič ne povem, kako da je sveti P® lef spravo naredil med ljudmi, ki so v dolgoletnem sovrast^ živeli, in vam ne razkiadam, kako da je sveti škof pregovor 1 svojega lastnega deželnega oblastnika, kneza Humberla, da r odjenjal od vojske, ktero je z nekim sosednjim knezom in 1 ® 1 ' naj le par drugib prigodb vzamen v misel. Tadajne dni j e žalostna razpertija tergala oserčje svete katoliške cerkve. C& t! Miroslav Barbarossa je budo preganjal zredoma izvoljen *# 8 papeža Aleksandra III., ker je papež zvesto varoval prav |Ce svete cerkve, v ktere je prederzno segal prešerni cesar, bi se cesar zavoljo lega nad svetim očetom zmaščeval, i* v ° je po svojih služabnikih drugega papeža po nepostavnein P S tim, si je mislil, da si bo iz poti spravil postavnega p a P' Aleksandra. Veliko število škofov se je deržalo nepostavn' papeža, ker so se cesarja bali. Peter je bil v tistem kraj 8 skor edini, ki se je postavnega papeža deržal, se nepostavne 1118 ustavljal, in njih veliko nazaj pripeljal k edinosti svete kaloh® cerkve. In cesar, akoravno je hudo preganjal vse, ki so deržali pravnega papeža Aleksandra, vendar le škofu Petro delal nobene sile, marveč ga je obrajtal tako močno, da moj vse mogoče spoštovanje skazoval. In ko so mu njegovi prihu J dvorniki očitovali, da toliko čast skazuje temu škofu, k ter) F vsem nasprotuje cesarjevemu zahtevanju, ko je med teni P gnal toliko drugih škofov in nadškofov, kteri se mu niso v ^ jim je cesar odgovoril: „Ako sem se pri drugih ustavljal Iju^ g nočem tukaj (pri Petru) začeti, da bi se ustavljal Bog u * tem je hotel cesar na znanje dali, da mu Peter ni kak naV ^ e gj človek, kakor kteri drugi, ampak da ga ima za P ra ^ 0 „ božjega moža. — Škof Peter je potoval tudi po drugih 9 ^ lijah, ter pridigoval ljudem, ki so se bili, po svojih nez ^ . 0 pastirjih zapeljani, ločili od svete katoliške cerkve. .; e škof Peter zavoljo svoje svetosti povsod v časti bil, so J trupoma za njim vreli, in Peter jim je pridigoval s p uspehom, da so se res nemudoma vračevali v naročje cerkve. — Enkrat je mislil sveti škof ravno svoje — 1007 — Padati, in denar v dobre dela oberniti, kar mu pride sporočilo ?d svetega očeta, da se mora nevtegoma podati do Angležkega ln do Francozkega kralja, ter si prizadevati, da bo mir in jjpravo naredil med njima. Papež namreč je bil terdne misli, , a > če kterega, bota kralja gotovo poslušala škofa Petra, C|gar pobožnost in svetost je bila povsod na glasu. Bilo pa neizrečeno veliko ležeče na tem, da bi se bil mir naredil Itle d tema dvema kraljema; vojska namreč, ki sta jo imela ® 0 d seboj, je ob življenje pripravila brez števila ljudi, je pustotila cele pokrajne, je razdjala silo veliko cerkva. Pokoren Ve leinu očetu se škof Peter na pot poda, in sicer naj poprej a Francozko. Ko kralj Ludovik VIL zve, da ima Peter k I .mu priti, mu naproti pošlje enega svojih naj viših deržavnih 2a bnikov, kleremu je bilo še posebno naročeno, skerbeti ' °> da je bil sveti škof z dostojnim spoštovanjem sprejet v^sod, kodar je potoval. Ko se je bil Peter s kraljem dogo- j/!*’ se j e na pot odpravil do Angležkega kralja. Sostal se irap n ^ m na me ^ Normandije. Ko zagleda svetega moža, se y seh FaZ k° n i a P oda ’ in se P redn J s P usti na kolena. In od bili Stran ‘ ga I i udslvo obsiplje, in na drobne kosce bi mu j_ ra di raztergaii plajšč, da bi bil vsakdo kosec lega plajšča v spomin na svetega škofa. Kralj pa, ki je Petra tudi p r Sy etnika spoštoval, tega ni dopustil, in je plajšč za sebe Va roval kakor drago svetinjo. In sveti oče papež je popol- d "J dosegel namen, zavoljo kterega je bil škofa Petra poslal jp francozkega in Angležkega kralja. Petrovo prigovarjanje, p a s P°štovanje, kterega sta obadva kralja imela do njega, J «* 0 j° kralja, da sta vojski konec naredila, ter mir sklenila ed seboj. — (j a . življenja tega svetega moža je res očitno, koliko ceno ln,a za krislijana čast in dobro ime, ker mu pomore, da t&o ° re Ve ^‘^° dobrega storiti med ljudmi, kar bi nikakor ne v ko bi ne imel časti in dobrega imena. Lahko tedaj Jatae te, da je kristijan za svoje poštenje in dobro ime *** dolžen. Iz življenja tega svetega škofa pa tudi lahko gamete, po kterem potu ali kako da mora kristijan sker- 6aK Za . 8v °j° čast in svoje dobro ime. S pobožnim in bo- 0 J®čim življenjem si je sveti škof Peter pridobil čast in - 1008 - veljavo pri Bogu, ktero je iskal, pridobil si pa tudi čast i" veljavo pri ljudeh, ktere ni iskal. 4) Lahko vam bo tedaj odgovoriti na vpraševanje: Kako naj skerbi kristijan za svojo čast in svoj dobro ime? Kristijan mora za svojo čast in svoje dobro ime skerbf s pobožnim bogaboječim življenjem; kajti pobožno 111 bogaboječe življenje je naj boljši pripomoček pridobiti, ov3 r ° vati in pomnožiti si čast in dobro ime. Posebej pa si mor še prizadevati: A) za resničnost in zvestobo; B) za odkritoserčnost, in C) za sočutje in postrežljivost. Od sleherne teh lepih čednost naj vam zdaj posebej povem. 5) Osma božja zapoved nam zapoveduje: A) resničnost in zvestobo. kfj Resničnost in zvestoba nista ena in ravno tista čedn o5 J ivno jih po navadi večidel skupaj postavljamo, ampe |V čednosti. Kaj je tedaj resničnost ? in k»J dve različni zvestoba ? do B) Resničnost ali resnicoljubnost je ljubezen resnice, in obstoji v tem , da je to, kar človek pove, nično in zanesljivo. Resnični ali resnicoljubni človek bo v^ v j reč povedal natanko tako, kakor mu je znana pri njef 1 vesti, ter ne bo nobene reči dostavljal, nobene reci drog' povedal, kakor mu je znana. Z eno besedo resnicoU^ človek ne bo nikoli nikjer lagal, in ko bi mu tudi za 8^ šlo in za življenje. Tako resničen ali resnicoljuben je bi t dni mladi Samuel. Bog je Samuelu razodel, kakšna ^ kazen da bo prišla nad velikega Judovskega duhovna ker je premehek bil, da sinova, ktera sta veliko pohujšanje bi bil ojstro strahoval svoja . je aohujšanje delala med ljudmi- zahteval, naj mu Samuel pove, kaj da mu je Bog Težko je stalo dobrega Samuela, tolikanj hudo reč .fli' 1 1009 — Sv ojeniu redniku in dobrotniku; ali ker je Samuel resnico ljubil, premaga se, ter Heliju razloži čisto vse, kar mu je bil ^°spod razodel. (I. Kralj. 3, 18.) — Enako resnicoljuben je tudi sveti Janez Kerstnik, ki je rajši po nedolžnem v ječo Se l> rajši pod meč dal svojo nedolžno glavo, kakor da bi bil ^uico zamolčal prešestnemu kralju Herodu. — Tudi nad 'utanaelom ali Jernejem imamo lep zgled keršanske resničnosti ‘ l ‘ l resnicoljubnosti, zavoljo ktere ga je Jezus sam pohvalil °‘|kanj lepo. Natanael se Jezusu približa, in Jezus Natanaela Prazno pogleda, ter reče od njega: „Glej! to je pravi Izra- ®' e c, v kterem ni zvijače. 44 (Jan. 1, 47.) — Naj lepši zgled er šanske resnicoljubnosti pa nam je Jezus sam. Lahko se je v ^°pil pred svoje naj hujše sovražnike, ter jim je rekel: »kdo zmed vas me bo greha prepričal?* 4 Da je pri teh besedah s ° s ebno greh laži imel pred očmi, vidi se iz njegovih poprejnih in Jugovih naslednjih besedah. Poprej je rekel: „če pa jaz resnico ^°vorim, mi ne verujete, 44 potlej pa pravi: „Ako vam resnico ° v orim, zakaj mi ne verujete? 44 (Jan. 8, 45. 46.) — In ker re . zus sam, ki je pot, resnica in življenje, tako močno s Uico ljubil, ni se kar nič čuditi, da so resnico ljubili in se zvesto deržali vsi njegovi pravi služabniki, svetniki in Junice božje. — Dovolite, da vam zmed vseh drugih v ls el vzamem le še sveto Perpetuo. O tistem času, ko je p ltr >ski cesar Sever kristjane preganjal, bila je tudi sveta er Pelua v ječo veržena. Njen oče je bil še zmed nevernikov, r 1 vsem tem je pa vendar le priserčno ljubil svojo hčerko, 1 Se je bila že pokristjanila. Ko zve, da so jo priperli, hiti ar ček k njej v ječo, ter jo milo prosi, naj na sodbi nikar P°ve, da se je pokristjanila. Namesto da bi bila Perpetua javnost odgovorila, kaže mu le na neko posodo, ki je stala J e ® j \ ter mu reče: „Oče! kako se imenuje ta-le posoda? 44 I i posodi se pravi verč, 44 odgovori oče, „pa kaj hočeš s ^ Vpraševanjem ?“ Perpetua reče: „Ali zamorem to ali kako reč drugač imenovati, kakor jo navadno imenujemo? 44 ” e&a ne! 44 reče oče. In Perpetua pravi: „Ravno tako se ne morem kaj drugega imenovati, kakor to, kar sem kristjana. 44 In pri tem je tudi ostala, ter rajši kar ;e niea umerla, kakor pa lagala. H jaz ^ttireč 64 1010 - Ali se pa mora resnica vselej povedati? Kedar je potrebno, smo resnico govoriti dolžni; kedar f potrebno ni, znamo resnico tudi zamolčati, a zatajili resnice 1,6 smemo nikoli. — Ker je potrebno bilo, so martermki svoj 0 vero očitno spoznali, kedar so jih neverniki na odgov° r postavili, dasiravno jim je pri tem šlo za glavo in. za življ^r' Grešnik je dolžen prav po resnici samega sebe tožiti na vedi, ker je to Jezus zapovedal. Kedar gosposka kaj potrebuj! vprašuje ali kakega spričevanja potrebuje, treba je gov^ 1 čisto resnico. V takih in enakih okoljščinah smo dol 2 , povedati resnico. Jezus sam, akoravno je molčal na vse m*, vične tožbe, ktere so se nanj nanašale, vendar je le res” spričevanje dajal, kedar ga je veliki duhoven zarotil pri povedal, je mu resnico zamolčal, in se s tem nič ni Pogrešil. (I. Kralj. 10, 15. 16.) — Preroku Samuelu je • °8 zapovedal, namesto nepokornega Savla maziliti Davida v Izolskega kralja. Samuel reče: „Kako pojdem? zakaj Savi 0( j s I‘šaI, in me bo umoril.“ In Gospod je rekel: „Vzemi tele j §oved v svojo roko in reci: Prišel sem darovat Gospodu. j 0 P°vabi Jsaja k darovanju, in ti bom pokazal, kaj da stori, aa maziliš njega, ki ti ga bom pokazal .“ Samuel je tedaj ° ri |j kakor mu je Gospod govoril, je zamolčal resnico, ter ta V| na men svojega prihoda v Betlehem, da kralja Savla ni j^serdil p 0 nepotrebnem. (I. Kralj. 16, 1 — 4.) — Tudi vselej vsega povedal, kedar je bil kaj vprašan, ker pov I ro ve d e l? da bi bilo v večo škodo, ko bi bil resnico tenjp p’ ^ a b° r P a bo jo je zamolčal. Ko je nekega dne v i'd g . e I P r išel, in je učil, stopili so k njemu veliki duhovni [j . ar ašini ljudstva, rekoč: S ktero oblastjo delaš to? in kdo bota da * to °b |as l ? -I ezus P a j ,m J e odgovoril in rekel: „Vas t^j ,^ U( Ii jaz poprašal eno besedo; če mi jo poveste, bom 0( j laz vam povedal, s ktero oblastjo to delam. Kerst Janezov Sebj °“ je bil? Iz nebes ali od ljudi ?“ Oni so pa sami pri ^ a | (a . ,n,s iili, rekoč: „Ako rečemo: iz nebes, nam bo rekel: s e I ,n u tedaj niste verjeli ? Ako pa rečemo: od, ljudi, bojimo So ^ n °žice;vsi namreč so imeli Janeza kakor preroka.“ In »Va g0vorili In rekli Jezusu: „Ne vemo.* Reče jim tudi on: (Mat* 1 ^ tu< ^ j az ne P ovem ’ s ktero oblastjo to delam.* iH 6st 23 — 27.) — Sveti Justin Mučenik je v Rimskem Vaš na S0( Ibi stal pred neverskim oblastnikom, in oblastnik T 0 y U I e ’ v ne kterem kraju da se kristjani po navadi zbirajo. 8v et j ^aaevanje j 0 bilo res zapeljivo vpraševanje. Ko bi bil da] 5 j ) . s 6n na to vpraševanje natanjčen in resničen odgovor bajti ' k'I * a hko ob življenje pripravil brez števila kristjanov, sv et , š nevern iki bi bili v zbirališče kristjanov priderli, njih ift St(1 Ce 0s hrunili, kristjane povezali in gnali jih v terpljenje ert> Pravega odgovora tedaj sveti Justin na uno vpraševanje 64 * — 1012 - dati ni smel, legati pa kar kristjan tudi ni smel. Ravno sveti Justin resnico zamolči, pa se pri tem vendar le og° e laži. In tedaj oblastniku na znanje da le svoje lastno stanovafJ^ ter ga opomni, da je stanovanje vsakega pravega kristjoo 0 tudi tempelj božji. In potem reče: „Ali mar meniš, da se zmerom le na enem istem kraju zbiramo? Naš Bog ni vtesnj v kak poseben okraj. On je povsod pričujoč, pa je nevidlj 1 ' in ker njegova neskončnost nebesa in zemljo napolnuje, ^ nikjer ne moremo odreči spoštovanja, ki smo mu ga dolžni- Cesar Julijan Odpadnik je zapovedal, svetega škofa Atan® 2 ^ prijeti in umoriti. Vojščaki in beriči se raztečejo na vse ’ da bi spolnili to cesarjevo povelje. Sveti Atanazij se P°ft e č čoln, ter v čolnu beži ob reki Nil naprej. Ko že precej iz mesta priveslajo, svetujejo mu njegovi spremljevavci, n ‘^ 3 z čolna stopil, ter se v puščavo umaknil. Sveti Atanazd^ tega noče storiti, ampak ukaže čoln oberniti, ter nazaj ve (j proti Aleksandriji. Ni dolgo trajalo, kar jim jaderno n3 ‘ p privesla ladija, ktera je hitela lovit svetega Atanazij 3 *^ barkarji vprašujejo Atanazijevih spremljevavcev, če je še dalječ od tod. Odgovorijo jim, da ni dalječ, in da g 3 .^o zlahkoma zasačili, ako se ne opotavljajo. In brodnarji v ^ naglo naprej, Atanazij pa se prikrije v mestu, doki® pojenja preganjanje. S tem, da se je resnica modro P; je bilo ohranjeno njegovo življenje. — Sveti Tomaž, buržki veliki škof, je moral bežali pred kervoločnim Ang $ kraljem Henrikom II., ker je serčno branil pravic e jjjli cerkve, ktero je zatiral hudobni kralj. Na vse strani vojščaki razposlani lovit prebeglega škofa. Škof pa se P r pe v miniško obleko in hodi pešč. In ko že ves vtruj ^ more več dalje, oskerbijo mu njegovi spremljevavci pogernejo nanj svoje plajšče in škofa gori posad/jo, s a jo ( ke. ki Tomaža gredo. Kmalu na to zadenejo na vojščake, ali je morda on Kanterburški veliki škof? Sveti Toma^ nasmehlja, ter reče: „Le sami sodite, ali je ta opr a kega škofa?“ Sveti Tomaž je resnico sicer zamo ca _> ^ zatajil, ter se ni zlagal. Vojščaki ga niso spoznali? pustili, da je mirno šel svojo pot. — - 1013 Iz tega vidite, da se sme resnica včasih tudi zamolčati, 1 Pa povedati to, kar se povedati sme, to pa, kar se povedati ne st ne, zamolčati in prikriti. 7) Zvestoba, ktero nam tudi zapoveduje osma božja ®P°ved, obstoji v tem, da človek stori in spolni to, kar je ^'Jubil. Zvesti človek tudi zvesto spolnuje svojo obljubo, in k ne le enemu ali drugemu, ampak slehernemu človeku, ® r emu ]e koli kaj obljubi, da mu je to le mogoče in do- s ceno. Tako zvestobo je imel kraljev sin Jonataz do svo- s a prijatla Davida. Kralj Savi je po življenju stregel nedolž- t j Davidu. Jonataz pa je Davida večkrat rešil pred Savlovim ^ ez ovanjem , kakor je bil poprej obljubil Davidu. (I. Kralj. ^ ’ 3.) — In kakor drugej nam je tudi v ozir zvestobe naš ^ e "čar naj lepši zgled. Obljubil je pri svoji cerkvi ostati, ter j Var °vati in voditi do konca sveta. In res je Jezus vedno r ^ v °j' 0 cerkevjo, ter jo varuje vsega zalezovanja njenih sov- v. 1"°^ tako da je clo peklenske moči premagati ne morejo. %i 8S,ravno imamo pa nad Jezusom v ozir zvestobe naj pf 6( j z ?] e d, naj vam vendar le še enega drugega postavim V(i]g ° c '- Ludovik Bavarski in Miroslav Avstrijski sta se boje- da . me d seboj za nemško cesarsko krono. Obadva sta terdila, p e pravico do nje, ker je en del volitevnih knezov Ud e ^ a ’ drugi del drugega izvolil v nemškega cesarja. Toda C* je premagal Miroslava , ga vjel in priperl v Trav- em gradu. V tretjem letu Miroslavovega jetništva obljubi p 0v ° ViI < Miroslava spustiti pod to pogojo, da se Miroslav od¬ da Se netn šbi cesarski kroni in ob enem pregovori svoje brate, topj Podveržejo cesarju Ludoviku, in mu na pomoč prihitijo H 0ra i n J e gove sovražnike. Ako bi pa tega ne dopolnil, bi se ob] jub naza j verniti v jetništvo. Miroslav se v to zaveže z let a p’, ln Ludovik ga iz zapora spusti 13. dan marca 1325. du [j. () ^eno in na vso moč si je nesrečni Miroslav prizadeval, d°Polnil, kar je obljubil. Toda junaški Leopold, s priim- tfirdj f i avni » vstavlja se temu Ludovikovemu zahtevanju, ter Pa, a Miroslav ni zavezan spolniti svojo obljube. Miroslav *aj na er ® mu je bila dana beseda vselej sveta, podal se je na- s pet Bav arsko, ter prišel v Monakovo, da bi ga Ludovik v ‘Perl kar svojega jetnika. Tolika zvestoba je Ludovika - 1014 - prav v živo zadela. Pri tej priči je pozabil, da sta si * Mi' roslavom nasprotnika, in ga je priserčno objel, kar svojeg 0 prijatla pri sebi obderžal, ž njim pri eni mizi jedel, ž nji« 1 eni postelji spal in hotel clo kraljevanje ž njim deliti. To j e res lep zgled lepe keršanske čednosti — z' tudi med nami dosti takih lepih zgledov bilo. u. *" '. . O da 8) Ljubi poslušavci ! resničnost in zvestoba ste čedno - 1 ’ ki ste ljube in drage ne le Bogu, ampak tudi ljudem. *j (0 ljube in drage da ste Bogu, nam popisuje kralj David, pravi: „Gospod ! kdo bo prebival v tvojem šotoru; in kdo počival na tvoji sveti gori ?“ in si na to vpraševanje s odgovori, rekoč: „Kdor hodi brez madeža in pravično de ' kdor resnico govori v svojem sercu ; kdor s svojim j eZ1 ne goljufa.“ (Ps. 14, 1 — 3.) — Kako ljube in drage da ® resničnost in zvestoba tudi ljudem, spričuje nam vsak , skušnja. Že neverniki so v časti imeli te lepe čednosti. . vjetniki, ki jih je bil cesar Avgust na vojski zajel, P r, P.; 8 je seboj v Rimsko mesto tudi nekega egiptovskega dubovn od kterega so pripovedovali, da se razun enkrat ves čas 3 jega življenja nikoli ni zlagal. Ravno zavoljo tega hotlo Rimsko starašinstvo skazati posebno čast, ter mu je prostost in ga je sprejelo clo med svoje domače duhovnik * tudi dandanes resnicoljubnega in zvestega človeka spoštuje^ g e ljubijo vsi ljudje, kteri ga le koli poznajo, ker vedo, 0 zamorejo nanj zanesti. Kar namreč tak človek reče, nično; kar on obeta, to tudi spolni; kar on stori, J® ^ in pravično. Takemu človeku ljudje radi vse zaupajo, sprejemajo v število svojih prijatlov, mu v potrebi radi p_^ ^ gajo, ga hvalijo kar poštenega in pravičnega človeka, s tem spravljajo v vedno večo čast in veljavo tudi pn U« deh - . a pri' Resničnost in zvestoba sta tedaj res prav priprav ^ pomočka, da ohranimo in namnožimo si časti in dobrega yJ j Dobro si to zapomni, ljubo keršansko serce ! ter si P r ' vselej in povsod za resničnost v svojem govorjenju zvestobo v svojih obljubah. Amen. 1015 - XCI, Keršanski nauk. od kritoserčnosti. — Od sočutja in postrežlji vosti. V čem obstojijo te čednosti? — kaj nam po¬ magajo? — 1) V osmi zapovedi nam Bog zapoveduje zaderžati se S, da pridobivamo, obvarujemo in pomnožimo čast in dobro laie tako samemu sebi kakor tudi svojemu bližnjemu. — Sa- l^rou sebi pridobimo, obvarujemo in pomnožimo čast in dobro lt)1e s pobožnim in bogaboječim življenjem v sploh, posebej P a z resničnostjo in zvestobo, z odkritoserčnostjo, in s sočutjem Postrežljivostjo. — Od resničnosti in zvestobe sem govoril l‘ a n jič. Resničnost ali resnicoljubnost, sem rekel, obstoji v ea b da je to, kar človek pove, resnično in zanesljivo; zves- ^ a pa obstoji v tem , da človek vestno stori in spolni to, . ar je obljubil. Tudi sem vam povedal, da sme človek, kedar 6 treba, resnico sicer zamolčati, pa zatajiti resnice ali lagati uikoli ne sme. 2) Danes pa bomo govorili Od odkrito s er čn os ti. Kaj pa je odkritoserčnost? v čem obstoji? t e Odkritoserčnost obstoji v tem, da človek ne prikriva i J *’.tar v sercu ima, ampak da je odpert v govorjenju d janju. . 0dllrito serčni človek je odpert v svojem govorjenju, kak U ° serčni človek namreč vselej in povsod govori tako, °dm° r misli in čuti v svojem sercu. Vsaka njegova beseda zvesto eva v njegovem sercu in je negoljufivno ogledalo ali zer- - 1016 - calo njegovih misel, njegovih želj, njegovih namenov in skl®” pov, in ko bi takemu človeku zamogel z očesom viditi v serce , bi v njegovem sercu ne zagledal nič drugega razno tega, kar na jeziku ima in v besedi. Odkritoserčni človek je odperl tudi v svojem djanju i" ravnanju. Odkritoserčni človek dela in ravna tako, kak° r misli, kakor želi in kakor je sklenil v svojem sercu. Njegoš dela so svitel oblesk njegove duše. Kaj da je odkritoserčnost, bomo še bolj spoznali, ^ 0 pogledamo na njeno nasprotje, ter na zvijačnost in bin° v ” ščino, kakoršno zagledamo nad farizeji. Farizeji so govoril' prelepe, preprijazne besede; njih misli in želje pa so bile h"' dobne in gnusobne. Lepe so se delali vpričo ljudi, so velik 0 dobrega storili pred obličjem svela, ter molili, se postili, lošnjo delili, pa pri vsem tem niso imeli nobenega dobreg" namena, nobenega poštenega cilja in konca. Delali so vse 10 iz same častilakomnosti in hvalehlepnosti, ter le zato, da b> jih ljudje hvalili in poveličevali, nikar pa iz ljubezni do Bog"' Kdor tako govorf in dela, odkriloserčen ni, ampak je zvijači 151 in hinavsk. Zvijačnost in hinavščina pa ste pregrehe zoper"® Bogu in ljudem. 3) Nič manj ko resničnost in zvestoba je tudi odkrit 0 " serčnost prav zdaten pripomoček, čast in dobro ime si prid°" biti, si ohraniti in pomnožiti. S svojo odkritoserčnostjo v g°" vorjenju in djanju si odkritoserčni človek pridobiva serca drug' ljudi, si pridobiva njihovo ljubezen, njihovo zaupanje, in 81 J? tem pot nadeluje do časlf in sreče. Kako ljubi in dragi so b' 1 otročiči našemu Zveličarju. Na svoje naročje jih jnmlje, Jj blagoslovlja , in jim nebeško kraljestvo obeta s to-le slad' 0 besedo : »Pustite malim k meni priti; njih je nebeško kraljestvo. Zakaj neki je naš Zveličar ravno otročiče ljubil tako močn°> ljubil tako priserčno ? Ljubil jih je sosebno zato, ker so rav°° nedolžni otročiči vsi odkritoserčni v vsem svojem govorjenj 0 ’ v vsem svojem djanju in ravnanju. In ravno zato je tudi sp re govoril tisto preimenitno besedo : ,,Resnično , vam pove« 1 . Kdor koli božjega kraljestva ne sprejme kakor dete, ne p°J° nj ' (Mat. 19, 13-15. Mark. 10, 15.) 1017 - Sosebno lepa je odkriloserčnost takrat, kedar človek še clo svoje slabosti in svoje pomotleje odkritoserčno spozna. Taki odkritoserčnosli je še neverski pisavec Ksenofon hvalo prepeval njega dni, rekoč: »Tisti, ki so se pregrešili, ne bodo 2 lepo odpuščenja prejeli, oko se pri preiskovanju skaže, da s o lažniki. Nasproti pa se vse lagleje odpusti tistim, ki odkri- toserčno obstanejo svoje pomotleje, kedar so na odgovor po¬ klicani. Zakaj po pravici se zanašamo, da se bodo posibmalo darovali enakih pomotlejev. Kdor pa navado ima utajiti svoje pregreške, utegne naj veči hudodelnik postati, ker si v zau¬ panju , da bo svoje hude dela prikril, ali pa, če na dan pri— dejo, utajil, dopušča sleherno reč.« — Kako lepa in hvalevredna da je taka odkriloserčnost, kažo nam naslednja prigodba : Neki kraljevič se poda enkrat na galejo, ter ladijo, na ktero so k'b’ prikovani naj hujši hudodelniki in obsojeni k trudopolnemu delu zavoljo svojih hudobij. Smilili so se kraljeviču ti nesrečni ljudje, ki so na pol golf morali noč in dan terdo veslati. Sklenil l e osloboditi vsaj enega zmed njih. Poprej pa bi bil rad zve¬ del » kteri zmed njih da bi bil naj bolj vreden te dobrote, sporedoma toraj vprašuje enega za drugim, kako da je tu prišel in z čim si zadolžil tako hudo kazen ? In eden za d^gim tožijo, kolika krivica da se jim godf, in vsakdo terdi, da je pošten in nedolžen, in kako da so ga hudobni ljudje pri S° s Poski obrekovali, po krivem tožili, in gosposka ga je tu Se m obsodila . dasiravno tega ni zaslužil. Vsakdo zmed njih Prosi kraljeviča, da bi se ga usmilil, ter ga oslobodil. Na * a< inje pride kraljev sin še do nekega mladega človeka, ki je udi ves raztergan bil nič manj kot drugi, in ga vpraša : „Kaj S ' Pa ti storil, da so te tu sem djali?“ ..Milostljivi gospod!“ °dgovorf jetnik, ,.jaz sem res prav hudoben človek. Svojega ?. 1 uta in svoje matere nisem hotel vbogati, clo utekel sem J*. razuzdano sem živel , sem kradel in ljudi goljufal; pa J°P Pe j bi par ur preteklo, prejden bi jaz naštel vse svoje j e dela, ki sem jih doprinesel ves čas svojega življenja. Rad v ° ra j lerpim svojo kazen, ker vem, da sem jo zaslužil.« Kralje- v ‘ c je pač dobro vedel, da so vsi jetniki res zaslužili kazen. b J ler o so bili obsojeni; vedel je pa tudi, da se poboljšali ne ° d °j dokler svojih pregreh ne spoznajo. Pri tem poslednjem - 1018 - pa je terdno upanje imel, da se bo zares poboljšal, ker je odkritoserčno spoznal svoje hudobije. Nasmeja se mu tedaj, ter mu reče : „Kako si tiek ti, ki praviš, da si hudoben človek) prišel med te le ljudi, ki pravijo, da so pošteni ljudje? Le urno m* 1 verige razklenite, ter ga od tod proč odpravite, da mi morda še clo teh le poštenih ljudi ne zapelje." In pri tej priči so m 11 verige razkovali, ter ga spustili ; drugi pa, ki so se nedolžn® delali, so morali še dalje ostati in pokoriti se na galeji. P°' glejte , kako lepa reč je odkritoserčnost, ter ljuba Bogu j n ljudem , kar nam nič manj kot poprejna kaže tudi ta le p r '" godba. Ko je bil slavni predsednik severo-amerikanskih derža v > Washington, še le šest let star, je v dar dobil majhno sekiric 0 ali baltico. Otrok pa zna po otročje, in tako tudi Washingl° n s svojo sekirico nasekava vse, kar mu pride pod roke, in o 3 ' zadnje obeli še prelepo črešnjevo drevo, ter ga rani tak° močno, da je bilo lahko mislili, da bo vsahnelo. Drugo j lltr ° zagleda oče drevo v takem strašnem stanu, ter ves razdraži vprašuje, kdo da mu je to naredil. K temu še pristavlja, ^ bi bil rajši ob pet zlatov (kakih GO goldinarjev) prišel, kako 1, pa ob tisto drevo ; pa nobeden mu ni vedel povedati, kdo 38 mu je drevo poškodoval. Na zadnje pride tudi mali Jurc® 8 svojo sekirico na tisto mesto. Očetu se dozdeva, da bi uteg nl ( ravno on kriv biti tega zla ; toraj ga vprašuje, rekoč: ali ti ne veš, kdo da mi je poškodoval to le lepo črešnjo • Fantič enmalo osupne, potem pa kar naravnost in odkritoserčj^ pove, in pravi: „Oče! jaz ne morem lagati; saj veste, lagati ne znam. Jaz sem s sekirico obsekal črešnjo." Ta otr° — da J e kova odkritoserčnost je bila očetu tako močno všeč, ^ sina objel in preserčno pritisnil na persi, ter mu rekel: ki si mi jo na črešnji naredil, si mi zdaj sto in stokrat plačal, zakaj tolika odkritoserčnost je več vredna, kakor ^ črešnjevih dreves, in ko bi tudi bile vse polne sadja, odkritoserčnost pa je slavnega moža spremljevala ves - u govega življenja, zakaj tudi v njegovem naslednjem z' J ,j se je marsikterikrat prav lepo pokazalo, da res ni zna 4.) Nauk od odkritoscrčnosti naj sklenem z J^locej 0 svetega Frančiška Salezijana, ki prayi: »Vsi tisti, 1 - 1019 - biti božji otroci, in hočejo tedaj dopasti Bogu in dobrim ljudem, Morajo si prizadevati, da so v vsem svojem govorjenju in djanju priprosti, odperti, resnični in odkritoserčni.“ Prizadevaj si tedaj za vse to tudi ti, moj kristijan ! kajti božje dopadanje ‘n dopadanje dobrih ljudi je gotovo vredno tega prizadevanja. 5) Samemu sebi pridobivamo, ohranimo in pomnožimo iinst in dobro ime na dalje tudi še C) s sočutjem in postrezijivostjo? Kaj pa je sočutje, in kaj je postrežljivost? Sočutje obstoji v tem, da se človek veseli z veselimi, ! n da žaluje z žalostnimi, človek, ki sočutje v svojem sercu lrna > veseli, se kedar vidi, da se drugim dobro godi; kedar pa V| di, da se drugim hudo godi, se mu v serce smilijo, tako, da l e včasih clo razjoka nad njihovo žalostjo in njihovo nesrečo, akor vsaka druga se tudi ta lepa čednost prelepo leskeče || a d našim Gospodom in Zveličarjem, Jezusom Kristusom. Kjer- y ° 1 so se ljudje pošteno veselili, se je tudi Jezus ž njimi es el'l, in je včasih še clo med nje šel na njihovo pošteno az vese|jevanje. Šel je na ženitnino v Kani Galilejski, in je lz serca vesel veselja, ki so ga svatje ondi vživeli, in Jlm je njihovo veselje clo pomožil s tem , da je ondi stori! | V °j pervi čudež, ter spremenil vodo v vino. Ravno tako je ■ ezus tudi pri žalostnih dogodbah žaloval z žalostnimi. Kedar umeri Lazar, njegov prijatel, in je vidil, kako da žalujejo s a njegovo smertjo njegovi rojaki in sosebno njegove dve ž e * lri j Marta in Marija, je tudi njega serce zabolelo, da je je K Sten P osta * ,n se razjokal. (Jan. 11, 33, 35.) Ravno tako b 'l do solz ginjen, kedar je iz Oljske gore zagledal nesrečno Og razal emsko mesto, in mu je pred oči stopila njegova strašna Uje 3 ? n n i e & ov žalostni konec, ker v svoji slepoti Jezusa in l , es g0v 'b svetih naukov ni hotlo sprejeti. Jokaje je žaloval nad ^ eb nim mestom in njegovimi terdovratnimi prebivavci, rekoč: {L* . bilo spoznalo tudi ti in zlasti ta svoj dan , kar je v nad J‘ ip, . 2da i P a j® sI{rit0 P red tv °i imi očmi - Ker P rišli bodo d «evi bod le ’ ln tv °ji sovražniki te bodo obdali z zasipom , in ( e 0 ol) legli in stiskali od vseh strani; in bodo v tla poman- 1020 — drali tebe in tvoje otroke v tebi, in ne bodo pustili v tebi kamna na kamnu, zato, ker nisi spoznalo časa svojega obisko- vanja.“ (Luk. 19, 41—44.) Še clo v naj britkejšik bolečinah na križu visečemu so se smilili njegovi sovražniki, ter je molil zanje; se mu je smilila njegova ljubezniva mati, ter je je izročil svetemn Janezu , svojemu naj ljubšemu učencu ; S® mu je smilil Dizma, desni razbojnik, ter mu je grehe odpustil in mu sveti raj obljubil. (Luk. 23, 34. 43. Jan. 19, 26. 27.) — Poglejte, ljube duše! v čem sočutje obstoji. Nad Jezusoi® imamo naj lepši zgled te lepe čednosti. 6) V čem pa postrežljivost obstoji? Postrežljivost obstoji v tem, da je človek zmeroi® pripravljen, storiti in skazati drugim kako ljubav, jim na pom° c prihiteti v nevarnostih, v terpljenju, v nadlogah, stiskah in t®" žavnh kar brez vsega ozira na kako plačilo ali povračilo. ^ Zgled te lepe čednosti imamo že v stari zavezi nad stari®) očakom Abrahamom. Abraham je nekdaj opoldne sedel P rl vratih svojega šotora. Kar pogleda, in vidi tri može ne dnlj e f pred seboj. Naproti jim gre, se nizko prikloni, in reče imenitnišemu med njimi: „Gospod! ako sem milost doseg e , pred teboj, nikar se me ne ogibaj. Bom prinesel vode, da sl noge umijete ; počijte se pod drevesom. Tudi grižlej kruha prinesel, da se okrepčate; potlej greste dalje. “ Tujci so s ‘® zadovoljni. Abraham hiti v šotor k Sari, svoji ženi, in jej r ® ^ podpepelnikov, to je : nekakih pogač ali mlincev speči iz P s ^ g nične moke. Potlej teče k čedi, odbere naj lepše tele, > n da hlapcu, da naj ga pripravi. Prinese jim tudi sirovega m in tele, in kar je bilo pripravljenega asl®> Tujci so jedli, in Abraham je pri njih bil in jim J e stre- * ““ J ~ ‘ 7 ^ gel. - Zgled vseh zgledov nam'je ‘pa vendar le-kakor >vs® 0 ’ n '° ud ‘ luka J ~ JeziIS sam. Kjerkoli je zadel na ljudi, d® so potrebni bili duhovne ali telesne pomoči, jim je že tudi n® pomoč pritekel s tolažbo, s podučevanjem ali pa z djansk® pomočjo. Oj koliko čudežev je storil, da bi ž njimi po® a ? a ! mgim terpincem; celomertveje oživljal da je s tem pom° c negoval žalostnim in zapuščenim. Obudil je, da od drugih « |C °vem ? Najmljanskega mladenča, ter ga živega in zdravi* 1 — 1021 — izročil njegovi žalostni materi, ktera je bila vidova, in bi bila brez mladenča, svojega sina, vsa zapuščena, ter brez podpore na stare dni, brez tolažnika, brez pomočnika. Kamorkoli se je Jezus prikazal, povsod je ljudem pomoč skazoval, povsod je d °brote delil, in za vse te dobrote ni iskal niti plačila niti Povračila, še cIo hvale in časti ni iskal, ktero so mu hotli skazovati hvaležni ljudje. (Jan. 6, 15.) — Zdaj vidite, v čem obstoji poslrežljivost. 7) Sočutje in pestrežljivost pa sta spet dva prav Pripravna pripomočka, s kteriraa si zamore človek Cas t in dobro ime pridobiti, si ga ovarovati in pom¬ nožiti. Sočulljivega in postrežljivega človeka povsod spoštujejo ,n čast skazujejo, ga radi imajo in ljubijo. Vsakdo, ki ga Pozna, ga hvali, vsak pošten človek je ž njim rad prijatel; in e dar ga zadene kaka nesreča, ga ljudje iz serca milujejo in mu radi pomagajo, kar morejo. Kaj ne, da se slehernemu zmed Das v serce vžali, kedar sliši ali bere lepo evangeljsko povest “ usmiljenega Samarijana, kedar pride do tistih besed: „Pri- e rdo se je pa, da je neki duhoven šel po tistem potu, in ga i! (vidil ranjenega, na pol mertvega svojega rojaka,) .je memo šel. Ravno tako je tudi levit , ko je P r| šel na to mesto, in ga je vidil, memo šel ? ; ‘ Komu zmed as pa ne dopade usmiljeni Samarijan, in kdo zmed nas bi ga e spoštoval, kedar sliši o njem te le lepe besede: „Neki P°poten Samarijan pa je prišel do njega, in ko ga je vidil, 6 mu je v serce smilil. In je pristopil in mu obezal rane, in j v lil vanje olja in vina, in ga je posadil na svoje živinče, peljal v gostilnico, in ga oskerbel ?“ (Luk. 10, 31—34). c kakor spoštujemo in ljubimo sočutljivega, postrežljivega Sai j n ^jana, ki je živel v daljnem — daljnem času, spoštujemo - — 5 Ul jv/ "I * - - J - - 7 r -J- - v 'Zbirno vsakega drugega sočutljivega in postrežljivega člo- Itu i *! 0znal sem dekleta, ki je služila pri imenitnem gospodu. t e e ° je sicer dobro službo, vendar pa veste, da si vsemu k e U v kljub ni mogla prislužiti toliko, da bi bila zamogla sle— sto rne *« revežu skazati zdatno pomoč. Toda kolikor je mogla, kruh rada » ter marsikterikrat sama sebi pritergala grižlej tJ* ali žlico kuhe, ter jo ubogemu dala, in če drugega ni s je vsaj slehernega znala lepo potolažiti. Prava keršanska 1022 - ljubezen je res lepo gorela v njenem sercu, ter se lepo raz' kazovala v vsem njenem govorjenju, v vsem njenem djanj u in ravnanju. Bila je prijazna, bila sočutljiva in postrežljiva do vsakega človeka, pri tem pa vendar nikakor ne blebetavast 3 ali radovedna, temveč previdna, razumna in ponižna keršansk 3 devica je bila, prava Jezusova nevesta. Kaj čuda, da so ]° spoštovali in radi imeli ne le reveži in siromaki, ampak k 1 ” 1 ljudje višejih stanov. Sosebno radi pa so jo imeli nedolž« 1 otročiči, ter so k njej tiščali kakor k lastni materi. Ker r bolehna bila , in jo je večkrat po udih tergalo, in jej doS 11 bolečine prizadajalo, šla je zdravja iskat v toplice; toda hi je njena bolezen že preveč zastarana, toraj si zdravja tudi toplicah ni ravno dosti popravila. Vendar je poterpežlj> v( j nosila svoj križ, in se za dar prave keršanske poterpežljiv° s priserčno priporočevala božji materi, Mariji, do ktere je posek veliko zaupanje imela. Približaval seje veliki praznik Mariju e ^ častitega vnebovzetja leta 1855. Težile so jej ravno t aar posebne britkosti nedolžno serce ; pa je le kviško proti nebes 0 ^ obračala vse svoje misli in želje. Rekla je eni zmed svoj prijatiic: „0 ko bi zamogel človek pričujoč biti, ko hodu veliki praznik Marijnega vnebovzetja angelji v nebesih oh jali! Kako neizrečeno veselo bi to bilo !‘‘ Bog je sliš a njeni zdihlej, ter jej spolnil njene pobožne želje. Praznik ■ rijnega vnebovzetja je tisto leto padel na sredo; poprejno deljo pa zgrabi bogoljubno deklico neusmiljena kolera, je tisto leto tu in tam ljudi morila. Sirota je neizrečeno ve ^ 0 terpela, vendar pa ni tožila čez svoje bolečine, ampak ve y in vedno Marijo klicala na pomoč. Dasiravno je že zj utr ' r0 t cerkvi bila pri svetem Obhajilu, jo vendar le zvečer še en .^ 0 previdijo za smert bolno. Po tem je umerla , presladko ^ Marijno na jeziku. Ko se njena smert po mestu ra * ve ’.[ e o d a žalovanja in jokanja sosebno med reveži in siromaki to H ’ 3 ga nič več ni, kedar odmerje družinji ljubljena mati m P p gospodinja. Ob koleri pa, to veste, človeku vse obličje z ^ v Tudi naša deklica je v tej strašni bolezni vsa za ° er 0 b- obličje. Tisto noč pa, ko je bila umerla, zgine iz njeneg ^ ličja ves sled njene smertne bolezni. Obličje jej je s P e .. ^ delo, je spet lepo prijazno postalo, da je bila bolj Sp’J — 1023 — človeku podobna kakor pa roerliču. In res so hodile njene prijatlice, ter si prizadevale, da bi jo bile v življenje obudile kajli lerdne misli so bile, da ni mertva, ampak da le spi. Prazno delo! Njena duša se ni znašla več v njenem telesu, Marveč se je sprehajala v rajskih višavah, da bi, kakor si je * e lela, v angeljski družbi praznovala praznik Marijnega vne¬ bovzetja. In ravno ta dan so tudi njeno telo izročili materi b fir ni zemlji, po tem, ko je skoraj tri dni ležalo na mertvaškem odru. — Sočutljivega in postrežljivega človeka pa ne spoštujejo jo ne ljubijo le samo ljudje, ampak ga za ljubo ima tudi Bog, o* mu je vselej in povsod naj boljši prijatel, naj dobrotljivši ° Ce 5 naj zvestejši pomočnik. 8.) Znane so ti zdaj, ljubi kristijan! petere lepe čednosti, , s o posebno pripravne pridobiti, ohraniti in pomnožiti ti čast ln dobro ime. Te lepe čednosti tedaj so: resničnost ali res- 0'ooljubnost, zvestoba, odkriloserčnost, sočutje ali miloserčnosl, 111 postrežljivost. Skerbno si prizadevaj, da si te čednosti, P r *lastiš z božjo pomočjo, in vedno popolniši prihajaš v teh ^dnostih. Plačilo zanje ti je: čast in dobro ime pri ljudeh, Bogu na ninornva nriiav.nnst. in nintrnvA HnnnHnnit. 'fo Pia- P a n j e S ova prijaznost in njegovo dopadanje. c do je gotovo vredno, da se trudiš zanj. Kaj pa, ko bi vsemu temu vkljub vendar le ne S( °bil časti in dobrega imena pri ljudeh? in kaj je r| t* kobi ti kdo cIo spodkopaval čast in dobro ime? Kedar ti zavoljo tvojega stanu ali zavoljo zvestega spol isk f 0v anja dolžnost tvojega stanu ni potrebno, pri gosposki je . P°moči zoper spodkopovavce poštenja in dobrega imena, god 3 b°yši, poterpežljivo prenašati krivico. Tu nič ne pomaga dop! rnjati zoper božjo previdnost, zakaj da božja previdnost Pom S *’ hudobni ljudje delajo toliko krivico; tudi nič ne sr am a ^?’ ^mdo z hudim vračevati razžaljivcem, ter jih zmerjati, m* t.l -' * 1 ' «' ■ I — Ul* ulil na kila m(lnini a >a°k U,i al * sovražiti - Po takem potu zl ° ne bil ° man j ši > Ui P0k k* L - * - ' t^Oir • biI ° ve če>kerbi k pervemu zlu prišlo še drugo zlo, to | 0 e6 § re h. V takih okoljščinah se rajši tolaži naj poprej s kak 0l , mis * , j° : »Ljudje me v marsikteri reči imajo za boljšega, l SP m I * »nnni tnsi mAll AmaLI L’ tedaj* v S . em res > k 3 ] 1 ’ nis0 j im znani vsi ““i* S rehi - Ce me Mi l v tej ali uni reči za hujšega imajo, kakor sem res, naj to za pokoro za druge moje brezštevilne grehe 1 v Tolaži se na dalje z božjim dopadanjem, ktero je vendar 1° brez vse primere več vredno, kakor vsa posvetna čast hvala ljudi. In ako po nedolžnem terpiš, in voljno terpiš, bodi si svest, da si s tem božje dopadanje pridobiš. — Tolaži S« tretjič z dobro vestjo. Dobra vest, ki jo imaš, kedar krivic 0 poterpežljivo prenašaš, več velja, kakor ko bi te hvalil 111 poveličeval ves svet. — Tolaži se z zgledom Kristusovi 01 in zgledom drugih božjih prijat lov. Jezusove dela so bil® vse po volji božji, vse popolnoma, in hudobni svet je vendar le veliko lagal zoper njega, pa Jezus je voljno prenašal v9® krivice, ki so mu jih doprinašali njegovi sovražniki. — Hudobni Semej je grede preklinjal in kamnje lučal v Davida in v vse služabnike kralja Davida. Abisaj je hotel zavoljo tega Seraeje umoriti. David pa v to ni privolil, marveč je rekel: ^Pustite ga preklinjali po povelju Gospodovem, morebiti da se ozre Gospod na mojo nadlogo, in da mi Gospod poverne z dobrim ^ to današnje preklinjevanje.“ (II. Kralj. 16, 5—12.)— Tudi drugi božji prijatli so voljno prenašali enake krivice. — S temi lepimi zgledi se tolaži tudi ti v svojem terpljenju, ter 51 misli, da si Jezusu, svojemu Gospodu in Kralju, tem podoben, tem več ko terpiš in lem voljnejši in poterpežljiv 31 ko prenašaš svoje terpljenje. — Tolaži se na zadnje tudi s povračilom in plačilom na sodnji dan, o klerem 11 bo za svojo poterpežljivost v terpljenju in za tvojo pobožne življenje gotovo v del prišlo, kar ti gre, ter čast in hvala in veličastvo na vse vekomej. Amen. 1025 — XCII. Keršanski nauk. ^0 m Potocr oramo bližnjemu skerbeti za čast in dobro ime? bližnjemu moramo čast in dobro ime dati in pustiti. ^ a poštenje in dobro ime bližnjega se moramo govati. — Bližnjemu moramo čast in dobro ime poverniti, če smo mu ga vzeli. potn ^ ast ' n dobro ime si pridobimo, si obvarujemo in s tim, da pobožno in bogaboječe živimo, in si so- Odij^i P r| zadevamo, prilastili si lepe čednosti resničnosti in zvestobe, ?X'' Cn0Sti u ci| ’ sočutja in postrežljivosli. Od poslednjih dveh ter od sočutja in postrežljivosti, sem zadnjič govoril. Ve Sel' Se - Tl Vas ’ ^a sočutje obstoji v tem, da se veselimo z v t e 11 da žalujemo z žalostnimi. In posl režiji v ost obstoji k ro > smo vedno pripravljeni, skazovati bližnjemu kako ljubav, ter mu na pomoč pihiteti v nevarnostih, Pla,- §ah It; .°ilo nam j stiskah in težavah kar brez vsega ozira na kako povračilo. Odgovoril sem vam tudi na vpraševanje, lr 0e? J e storiti, kedar nam kdo spodkopava čast in dobro Sv oj° | a ^ Sm a božja zapoved pa nam ne veleva le samo za ^pak 110 čast in svoje lastno dobro ime skerbnim biti, Nte nje nain zapoveduje, da moramo tudi za drugih ljudi V °zir D * n dobro ime skerbeti. To nam osma božja zapoved V ^»je• - sten J a in dobrega imena drugih ljudi v sploh zapo- ’ P°sebej pa nam veleva in zaterduje: * li 1>,1 ’žnjema čast in dobro ime poskerbimo O Postimo; 65 — 1026 — B) da se potegujemo in poganjamo zn poštenje in dobro ime bližnjega, kedar mu drugi ljudje oleni' ljejo čast in dobro ime; C) da mu povračujemo čast in dobro ime, ako smo mu ju vzeli. 3) Dolžni smo naj poprej : A) Bližnjemu čast in dobro ime poskerbeli dati in pustiti. Kakor smo po zahtevanju sedme božje zapovedi v ozir blaga in premoženja dolžni, da bližnjemu damo in pustim 0 ) kar je njegovega; ravno tako in še bolj smo po zahtevanju osme božjo zapovedi zavezani, bližnjemu čast in dobre im e poskerbeti ali dati in pustiti, zakaj poštenje in dobro im e je več vredno kakor zlato in srebro in vse posvetno blag 0 ' Kako pa dajemo in pustimo bližnjemu čast i» dobro ime? čast in dobro ime bližnjemu damo in pusti 1110 s tem, a) da njegove lepe lastnosti in njegove hva¬ levredne dela spoznamo in spoštujemo, ter to sv°j e spoznavanje in spoštovanje na znanje dajemo z besedo djanjem in vsem svojim obnašanjem. S takim obnašanj 0 " pokažemo, da bliženj vživa pri nas čast in dobro im e ' čast in dobro ime damo in pustimo bližnjemu 0 '' b) s tem, da v pričo drugih s spoštovanjem bližnjega govorimo, ob vsaki priložnosti povzdig°j e j, njegove lepe lastnosti in njegove čednosti, in ga očitn 0 ^ odkritoserčno hvalimo, kedar je hvale vreden. S takim r ^ nanjem damo in pustimo bližnjemu čast in dobro im e ‘ f enem pa tudi pripomoremo, da bodo k dobremu nw tisti ljudje, ki nas slišijo bližnjega hvaliti. čast in dobro ime bližnjemu damo in pustimo 1027 c) s tem, do mu poskerbimo priložnost, da pokaže svoje zmožnosti, svoje hvalevredne lastnosti, in si po takem polu pridobi čast in dobro ime pri drugih ljudeh. Pastirju Davidu jo bila poskerbljenn priložnost, bojevati se z velikanom Golijatom, v kterein boju je razodel svojo serčnost ■n svoje junaštvo, kar mu je v čast in hvalo zaleglo pred vsem Izraelskim ljudstvom. Enako zamoremo tudi mi poskerbeti bližnjemu čast in dobro ime s tem, da mu izročimo tako delo a 'i poiščemo tako službo, v klcri zamore pokazati, kaj da zna 1,1 kaj da velja. čast in dobro ime bližnjemu damo in pustimo d.) s tem, da skrivnosti, ktere nam je zaupal, Zv esto zase obranimo, ter jih nikomur ne razodenemo. To vsak lahko ve, da je bližnjemu gotovo neprijetno in neljubo, a ko kar brez vso potrebe drugim razodevamo to, kar nam je na samem zaupal, kedar je pri nas iskal podučenja, dobrega svetu ali tolažila. S takim obnašanjem bi očitno pokazali, da bližnjega nič kaj prav ne spoštujemo in da nam ni mar za n Jegovo poštenje in dobro ime, ker ljudje le radi napak obračajo take reči, tako da pridejo iz tega le lahko opravljanja, obre¬ kovanja, prepiri in sovrašlo ubogemu bližnjemu in mnoge druge zla. Po pravici tedaj pravi sveto pismo: „Zavoljo terjanja je še sprava, ali skrivnosti svojega bližnjega razodeti, de)a obupno nesrečno dušo,“ to je: zavoljo vsakega drugega ^žaljenja se prijatli lahko spravijo; kdor je pa skrivnosti svojega prija tla razodel, zgubil se vse upanje, se ž njim še kda J sprijazniti. (Sir, 27, 23. 24.) čast in dobro ime bližnjemu damo in pustimo e ) s lem, da slabosti in p ljudem pa ~J M v V> Ul j u 11 O i M V V So nam znane, drugim . ^ . ra zodevamo in ne razglašamo, pa S nje 8ovih slabost jn pomanjkljivost, k - v j Izgovarjamo, kolikor moremo, vpneo 0 ru o jn ju Vi . še ne znane, n s tem delimo bližnjemu duhovno inilošnjo, s lem pa tudi sam 1 sebi pridobimo spoštovanje in ljubezen drugih ljudi. 4) Dolžen sem vam zdaj še odgovor na to le imenih 10 vprašanje: Ali je vselej gre h, pregrešite bližnjega razodevat 1 drugim ljudem? Na to vprašanje odgovorim, da ni vselej pregrešim naznaniti pregrehe bližnjega drugim ljudem, in včasih smo clo dolžni, skrivne pregrehe bližnjega na znanje dati dru B ljudem, in sicer: a) Dolžni smo skrivne pregrehe bližnjega razo ® J bedar duhovska ali deželska gosposka terja, pričevanje dajemo zoper kakega človeka. V a ,j okoljščinah njegovih hudobij ne smemo prikrivati in zamo zakaj če bi resnice ne govorili, bi lagali, in so deležne s njegovih hudobij. b) Dolžni smo skrivne pregrehe bližnjega razodeti, vidimo, da bi utegnil kak nedolžen človek s imeti, ako bi jih ne razodeli, če bi, postavim, dal' šk< vidili) ZVe ^ k in°dTwu škodn e Tl drUŽinj0 ima ’ P a n ‘ e ve, da je ne- Varu jemo škode Ali ? e a ’ , sino dolž ni, mu lo povedali, da ga 1 bili od kakega gospodarja prepričani A 1029 — ^ a nikoli nobenemu družinjčelu zasluženega plačila pošteno ne °[h’njta, smo dolžni, to povedati tistemu človeku, kteri misli k a jemu v službo iti, da se ve varovati škode. Ali ko bi nedolžen c '°vek utegnil priti v kako drugo škodo, postavim ob poštenje a li cIo življenje, ko bi krivičnika ne razodeli, dolžni smo v takih poljščinah skrivno pregreho krivičnega človeka na znanje . če tudi krivičnika zavoljo tega kazen doleti, zakaj boljši da hudobnež prejme zasluženo strahovanje, kakor pa da bi ne dolžen bil zatiran. Mardohej je kralju Asveru razodel, da hočeta dva kraljeva služabnika umoriti. Prejela sta, kar sta ^služila, ter bila umorjena in kralj je bil rešen. (Ester. 2,21 — 23.) , c) Dolžni smo skrivne pregrehe bližnjega razodeti tistim, er i imajo oblast in dolžnost, ga v strah vzeti, ga SVa *'iti in ga na pravo pot nazaj ravnati, tedaj staršem, pspodarjem in gospodinjam in drugim predpostavljenim, ^dar jj m n j g0 znane pregrehe njihovih podložnih. Res je sicer, a |. ne|, odneži takega človeka, ki njihove nerodnosti staršem im dr ^ im naprejpostavljenim na znanje daje, opravljivca nj . eni, jejo in kar opravljivca čertijo; vendar sc pa tega nikoli j j ar ne ustrašite, zakaj v takih okoljščinah, ako pri lem le “® r namen imate, nikakor niste opravljivci, ampak storite le J°J° dolžnost, ter skerbite za časno in večno srečo svojega tujega; zakaj mnrsikteri gospodarji so še zmerom tako v est n v edeli' da bi radi v berzdnh deržali svojo družinjo, ako bi le njene nerodnosti, in marsikteri starši so tudi še tako .. ler bni, da bi ustavljali svoje otroke v njih hudobijah, ako bi |P Ie kdo kaj od njih povedal. Ko so bili bratje storili veliko hirajo, jo je nedolžni Jožef povedal očetu Jakobu, da bi 1 “ ra, je posvarjeni in da bi se greh ustavil. (I. Mož. 37 12.) prj .p Dolžni smo skrivne pregrehe bližnjega razodeli tistim, Past" • 6P ih iščemo pomoči in dobrega sveta, ter duhovnim ok Ko bi se ’ postavim, kaka gospodinja znašla v lakih bila Js to bo učila, kaj da imaš govoriti, kako se obnašati in pripomočkov se poslužiti ? da ne bo brez vspeba tvoje [ v . ti pa kdo na samem kaj hudega pove zoper podT* bližnjega, nikakor nikar prehitro ne verjami takemu »ai ° V . avcu ' n donašavcu, marveč mu kar naravnost reci, pon Spriča SV0 J e g° v orjenje, ali pa naj to svoje govorjenje ,| v ? vi vpričo tistega, zoper kterega govori, ali pa vpričo Oj 11 a b treh drugih prič. Ako tak donašavec s tem nikakor zadovoljen in ne more dokazati in dopričali svojega 8ov V °^ an i°, n ' se ne ogledati ne nanj in na njegovo y 0r J e nje, in se ga je treba ogibati kakor strupene kače. ) p° zi |’ tega tako le govori modri Sirah (19, 13 — 17.): ^I ( r,n d prijatla, morebiti da ne ve, in poreče: Nisem storil! tj, 0 Jf pa storil, da spet tega ne stori. Primi svojega bližnjega le !: U| ’. da tega ni govoril, in če je govoril, da kje zopet Ve r ^ 0 ^°ri. Primi prijatla; zakaj velikokrat je zmota. In ne Prem' 1111 slel)ern ' besedi; nekteri z jezikom greši, pa ne iz b| lž , ls ldva. I{{j 0 namreč ni z jezikom grešil? Primi svojega J e g a . prejden mu žugaš . u itji e Ga j e poškodovanje bližnjega na časti in dobrem ta „ U res velika pregreha, posname se sosebno iz tega, da škoS^eha za seboj vodi terdo dolžnost, popravili storjeno S etn ° } n poverniti bližnjemu poštenje in dobro ime. To dolžnost sicer že po nekoliko v misel vzel, ko sem govoril od - 1036 posameznih grehov zoper osmo božjo zapoved; vendar vart moram zdaj lukaj še kaj bolj nalanjčnega povedati c) od povračevanja časti in dobrega imena, k 1 smo ga bližnjemu vzeli. V čem obstoji povračilo časti in dobrega imen 0 ! ki smo ga bližnjemu vzeli? To povračilo ali povračevanje obstoji v lem, da bližnje 0 ! 11 nazaj damo čast in dobro ime, kterega smo mu vz e j» ob enem pa popravimo tudi vso škodo, ktera ga J e doletela s tem, da je zgubil poštenje in dobro ime. Kdor je bližnjemu vzel poštenje in dobro ime, je poprej zavezan, mu nazaj dati to, kar mu je vzel, * er čast in dobro ime. Zakaj kakor je tat, ki je kradel denar ali kako drugo P° svetno blago, pod zgubo večnega zveličanja zavezan, 118 7 j dati bližnjemu otemal poštenje in dobro ime, zavezan, pove 1 ' ukradeno blago; ravno tako in še bolj je listi, nit' ib ako J Udor mu poštenje in dobro ime, kterega mu je vzel, ker je do> r ime večvredno kakor vse posvetno bogastvo. (Pregov. 2l> J / Ta dolžnost je tako imenitna, da noben mašnik, noben s J noben papež od nje ne more odvezati otemavca časti dobrega imena. Ravno zato tudi brez tega povečevanj 0 veljavna nobena odveza, naj bi jo otemavec poštenja dobrega imena kjerkoli si bodi dobil. Tisuč in tisuč driv ’ tudi še tako velikih grehov znmore izbrisanih biti, grešnik iz serca obžaluje in se jih odkritoserčno spove; je pa bližnjemu otemal poštenje in dobro ime, ne more . puščenja grehov zadobiti, če bi tudi kervave solze nad n J ^ pretakal in se še tako odkritoserčno spovedoval, če noče P verniti časti in dobrega imena bližnjemu vzetega. Kdor je bližnjemu otemal poštenje in dobro ime, je popraviti tudi še vso drugo škodo, ktera je bi - doletela zavoljo tega, ko mu je bilo vzeto poštenje in ^ ime, če je le kolikor toliko naprej previdil to škodo. I 1 ’ , e(J dolžnost je tako imenitna, da od nje ne more odvezati no doW fl — 1037 s Povednik. In če ta, ki jo je storil, škode ne popravi, jo Morajo popraviti in poravnati njegovi dediči, ki podedovajo njegovo premoženje. To resnico bole tem lagleje spoznali iz ^slednjega zgleda. Nekdo ni dobil službe, ktero bi bil gotovo ^°bii, ako bi ga ta ali uni ne bil obrekoval. Zavoljo tega Narekovanja cele tri leta ne dobi ni službe ni kruha. V tem Pritnerleju je obrekovavec zavezan ne le preklicati svoje Narekovanje, ter mu s lem preklicevanjem nazaj dati poštenje 1,1 dobro ime, kterega mu je bil z obrekovanjem odvzel, ^pak mu mora poverniti tudi še uno škodo, ktero je imel s .nni, da je bil tri cele leta brez službe in brez kruha. Ako obrekovavec umeri poprej, prejden je spolnil to svojo jlžnost, morajo njegovi otroci ali dediči spolniti to, kar on . spolnil. Obrekovanja preklicevati sicer oni niso zavezani ' { °) kakor je zavezan obrekovavec, ker niso oni doprinesli ^kovanja; uno škodo na premoženju pa so popravljati dolžni at °- ker 5 ner zdaj oni v posesti imajo e rim j e [ re ba popravljali storjeno škodo. oni v posesti imajo tisto premoženje, s 8) Kteri ljudje so pa dolžni povračevati b 1 iž — j^ e mu poštenje in dobro ime, in popravljati škodo, D e , ra je zadela bližnjega s tem, da mu je bilo vzeto ^° št enj 0 in dobro ime? vp a Vsploh se na to vpraševanje odgovori, da so v to po- Ivanje zavezani vsi tisti, ki so bližnjega poškodovali na ‘n na dobrem imenu, ako namreč ta škoda ni čisto majhna ne Pomenljiva. Posebej pa so v to povračevanje zavezani : k|jv a ) tisti, ki so po krivem pričali zoper svojega l it ,j Zti j e ga. Vsi taki krivi pričevavci so dolžni preklicati svoje lJ° P r ičevanje tamkaj, kjer so ga storili. Zraven tega so l>liž 36 Zav ezani popraviti vso drugo škodo, ktera je padla na n J©ga zavoljo tega krivega pričevanja. ^ Povračevanje so zavezani iin b ) tisti, ki so bližnjemu vzeli poštenje in dobro 8 lem j da so njegove skrivne, drugim ljudem ne — 1038 - še znane pregrehe na dan znašali. Vsi laki morajo bliž' njemu dobro ime nazaj dati in mu poravnati tudi vso drug 0 škodo, iz takega raznašanja izvirajočo. V povračevanje so zavezani c) tisti, ki so bližnjega obrekovali, ter mu pripis 0 ' vali in med ljudi raznašali pregreho, kterih bliženj nikdar storil. Poverniti mu morajo poštenje in dobro itno in popravi 11 vso drugo škodo, ktera ga je po obrekovanju zadela. V povračevanje so zavezani d) tisti, ki so s krivim natolcevanjem ali p re * derzno sodbo žalili bližnjemu čast in dobro ime, a ' l ° so namreč tudi drugim ljudem na znanje dajali svoje kri v ,e ( hovali ali na samem ali pa vpričo drugih ljudi. Ak° ^ bliženj zavoljo tega kako škodo imel, jo morajo popraviti) 0 enem pa mu poverniti tudi poštenje in dobro ime, klereg 0 mu vzeli. V povračevanje so zavezani g) tisti, ki so bližnjemu s kako lažjo škodo n or j dili na poštenju ali na premoženju. To škodo popraviti. Ravno to velja tudi hinavcem in prilizovavc 0 1039 — ki lažejo s svojim djanjem in obnašanjem, ako so kako škodo naredili svojemu bližnjemu. V povračevanje so zavezani h) tisti, ki so kakor si koli priložnost dajali j n pomagali k temu, da je bil bliženj poškodovan na poštenju in premoženju. Dolžni so popravljati to škodo, ako je ne popravi tisti, ki jo je storil. V povračevanje so zavezani i) tisti, ki bi bili lahko zabranili, in so bili po svojem stanu tudi zavezani zabraniti škodo, ktera se je bližnjemu naredila na njegovem poštenju in premo¬ ženju, pa je niso hotli zabranili. Tudi oni so dolžni po¬ pravljali to škodo, ako jo uni, ki jo je storil, sam dragovoljno ne popravlja. Vestnega človeka strah obide, kedar sliši naštevati vse le dolžnosti, in nehote se mu nastavlja vpraševanje: Ali človek, ki je bližnjemu škodo naredil na časti in na dobrem imenu, nikdar nikoli ni odvezan od te dolžnosti, ktera mu veleva škodo popravljati, ktoro j® storil? Odgovor na to vpraševanje je ta le: Včasih je človek °dvezan od le dolžnosti, pa le malokrat, in sicer a) takrat, kedar se povračevanje nikakor ne ftiore zgoditi po natornem potu, postavim takrat, ko bi kil poškodovavec ali po kaki hudi bolezni ali po silni daljavi pola od tistega kraja, v kterem se poškodovanec znajde, za- deržan, ali ko bi moral zavoljo povračevanja življenje v ne¬ marnost postavljati. Davno tako takrat, kedar bi povračevanje P° nravnem potu mogoče ne bilo, postavim, ko bi se pri Povračevanju napravilo kako hudo sovraštvo, veliko pohujšanje ^d. Ker bi v takih okoljščinah povračevanje narejalo vse večo škodo memo une, ktera se je bližnjemu poprej naredila, mo- p ®ffio si v nadi biti, da bliženj, ako ni prenapet, nikakor ne bo 1040 — zahteval takega povračevanja, s kteriin bi bila tolika škoda združena. b) Kedar tisti, kteremu je bila škoda storjena sam preg¬ leda povračevanje, da le ni bil v to s kako zvijačo premoten, ali s silo primoran. c) Kedar je pregrešek med tem po kakem drugem potu ljudem sploh znan postal. Ako je kdo ljudem pri¬ povedoval kako pregreho, klero je bliženj res storil, ktera P a dosihmaio ljudem ni še bila znana, zavezan je, popraviti škodo, ktero je s svojim opravljanjem naredi! bližnjemu na časti in dobrem imenu; če je pa med lem tista pregreha ljudem sploh znana postala še po kakem drugem polu, in ne le samo p° njegovem pripovedovanju, dolžen je svoje opravljanje iz serca obžalovati in se ga odkritoserčno spovedati, škode pa ž opravljanjem bližnjemu storjene ni dolžen popravljati. d) Kedar so se že pologoma porazgubili slabi nasledi opravljanja in ogovarjanja, in so ljudje že skor popolnoma pozabili na tisto pregreho bližnjega, ktera j" 11 je bila na znanje dana. V takih okoljščinah je boljši molčal’ kakor pa govorili, in bi modro ne bilo na dan znašali P°' zabljeno reč. e) Kedar je bilo bližnjemu že po kakem druge |Tl potu povernjeno poštenje in dobro ime, ter povernjen 0 postavim, po spričevanju prič, po razsodbi sodnikovi, ali p a s tem, da je bil ogovarjavec od gosposke kaznovan zavolj 0 svojega ogovarjanja i. t. d. V takih okoljščinah, vidite, poškodovavec poštenja 1,1 dobrega imena ni zavezan v povračevanje. Toda le nikar $ e prenaglo ne zanašajte na te okoljščine, in varujte se, da sa 1 * 11 sebe ne goljufate, ter povračevanja v nemar ne puščate c takrat, kedar bi bili terdo zavezani, popravljati škodo, kie’ a ste naredili bližnjemu na časti in dobrem imenu. V * a ^ . rečeh nikoli ne ravnajte le po svoji glavi, ampak se vse posvetujte s svojim spodvednikom, in kar vam porečejo, storite- 9) Kako pa se mora poravnati škoda, ktera j e bila bližnjemu storjena na časti in dobrem imenui A - 1041 Na to opravševanje rečem: Povračilo ali odškodovanje, da naj poprej v sploh povem, biti toliko in tako, da odvaga storjeno škodo, ali ar je vse eno: toliko moraš bližnjemu nazaj dati, kolikor si j® 11 vzel. Posebej pa je treba gledati na to, ali je bilo to, ar se je hudega pripovedovalo od bližnjega, res ali ni bilo res i ali je bilo obrekovanje ali le opravljenje. , Ako je kdo bližnjega na časti in dobrem imenu poško- Va l z lažjo in obrekovanjem, je terdo zavezan, preklicati °J® lažnjivo govorjenje, preklicati vpričo vseh tistih ljudi, ž pri6 ° kterih ga je ogovarjal in obrekoval. Preklicati pa mora l Paz ločno in določno besedo, in ko bi mu ljudje drugači ne Ijj ' verjeti, mora clo s prisego poterditi svoj preklic. In ko s svojim obrekovanjem bližnjemu njegovo življenje v J*»°st postavil, mora zdaj obrekovanje preklicati, če bi p 0sl s . svojim preklicem svoje lastno življenje v nevarnost svo^* 1 - Vidite, ljubi kristjani! v kako veliko nevarnost je Van Je * a stno zveličanje postavil tak človek, kteri je z obreko- bij ž j6tn na časti in dobrem imenu škodo naredil svojemu ker ^ako tež k° mu bo obrekovanje preklicati že zato, H e > Se j® vtegnilo obrekovanje raznesti že tako dalječ, da mu »g 0 več mogoče, ga preklicati povsod, kamor je zašlo, in bude od p r •~“®m popolnoma izbrisati iz serca, v kterega se je že v ®č vrasllo in vko Puščen, ako nasledov svojega obrekovanja ne zatre in ne “ J v » vrasllo in vkoreninilo. In vendar mu greh ne bo V* e ca 5 kar le koli more in kolikor le koli more. Vet e( . 1 kosamo s plevami , razmeči jih na veter , kedar k°$ ar v * e če in sapa piha, in po tem idi, in nazaj poberi v ta^o t* 0 , Vsa k° posamezno plevico, boš le to zamogel? Ravno Pfekp Udi °brekovavec veči del ne bo mogel obrekovanja Se n,' 081 *. P°vsod, kamor je zašlo. — Postavimo pa, da bi mu je bilo, obrekovanje preklicati povsod, kamor koli se faz Uti neS *°’ ^ oslav imo da bi mu nič drugega treba ne bilo žbr ane te £ a > da se poda v to ali uno hišo, v kteri bi našel latf, Vse tiste ljudi, vpričo kterih je bližnjega obrekoval. In 8 y oj e naj odkritoserčno rekel: „Kar sem ta in ta dan od bližn j e 8 a govoril, resnično ni, ampak je zlagano; j az * ° 6uk ’ — 1042 sem ga le obrekoval, kajti nedolžen je v tej reči. ft Bo | e hotel obrekovavec to storiti? O kako težko se bo v to p rl ' pravil! Berž ko ne sev to done bo vdal. Strah, da bi lastno časti ne zgubil, ga bo zaderževal, da ljudske časti ne bo povračeval. „Kaj?“ si bo mislil ter se samega sebe sramov^ „kaj? jaz naj bi šel, ter samega sebe za lažnika in obrel« 0 ' vavca razglaševal? Tega ne; kajti bilo bi ob moje poštenje i® dobro ime!“ In vendar je dolžen poverniti bližnjemu ukraden 5 čast, akoravno bi mu pri tem povračevanju na zgubo šlo lasi® 1 ’ poštenje in dobro ime. Ako tega ne stori, dokler mu je mog 0 ® e to storiti, mu bo tudi večno zveličanje na zgubo šlo. Je pa kdo bližnjega na časti in dobrem in 1611 poškodoval z opravljanjem, ter s tim, da je brez P° trC na dan znašal skrivne grehe bližnjega, mora pa vse drug 8 ^ popravljali škodo, ktero je bližnjemu naredil na poštenjn dobrem imenu. Tistim, vpričo kterih je poprej bližnjega opra v V ne sme zdaj reči, da to ni res, kar jim je o tej ali uni P 1 ^ ložnosti hudega o njem pripovedoval. Ako bi to rekel) lagal; lagati pa kristjan nikoli ne sme. Dolžen pa je, tistim, vpričo kterih je bližnjega opravljal, iz serca sp r8 . hudo misel in zamerzo do bližnjega, ktero jim je v $e t vsadil s svojim opravljanjem, in mu poskerbeti pri njih ‘ 9 toliko spoštovanje, kolikoršnega je poprej pri njih imel. T 0 , bo zveršil s tim, da bližnjega zdaj vpričo njih izgovarja J pripoveduje to, kar lepega in hvalevrednega od njega ve ’ 0 da svoje nehlinjeno, odkritoserčno spoštovanje do njega. g |j na znanje daje. Kako težko pa je tudi tol „Kaj?“ S1 y opravljivec, „hvalil bi tega, kterega sem poprej grajal? „ to vanje bi skazoval temu, od kterega sem poprej * anl J govoril? Ali mi mar s tim ne bo šla na zgubo moja c® moje dobro ime? Ali mi mar ne bodo ljudje očitali nes .\\ vitnosti in čenčavosti? Ne, takega poniževanja nočem s P r j v Jja nikakor ne!“ In tako tudi opravljivec v nevarnost P oS . s svojo večno srečo, ker noče popravljati škode, klero^^J^^ svojim opravljanjem naredil bližnjemu na poštenju m ^ imenu. — Bodi toraj moder, ljubi kristjan! in varuj varjanja, ter vbogaj svetega Duha, ki le lepo svari v . j|i pismu, rekoč: ^Varuj se, da se ti jezik kaj ne ’ - 1043 da ne padeš vpričo svojih sovražnikov, ki te zalezujejo, in da ne bo neozdravljivo do smerti. ft (Sir. 28, 30.) Zasramovanje lirja posebno povračevanje. Je kdo bližnjega zmerjal in zasramoval, mora mu škodo z zasramo¬ vanjem storjeno, popraviti s tim, da ga prosi, naj mu raz- 1 j e nj e spregleda in odpusti. Prositi ga mora na samem, a ko ga je razžalil na samem; prositi ga mora očitno, ako § a je razžalil očitno, in sicer vpričo tistih ljudi, vpričo kterih § a je zasramoval, vendar pa s tim le razločkom: Ako je Za sramovavec višejega stanu memo zasramovanega človeka, Za dosti je, da se posihmalo bolj prijaznega skazuje in bolj dobrotljivega do tistega človeka, kterega je zasramoval. Ako jo zasramovavec z zasramovanim bližnjim enakega stanu, ^ora mu na znanje dati, da se kesa svojega nepriljudnega °bnašanja, naj se z lepo izgovarja, ter si odkritoserčno pri— Za deva, spravili in spoprijazniti se z razžaljenim bližnjim. Ako | e pa zasramovavec nižejega stanu, ali clo podložnik tistega, Norega je zasramoval, mora ga ponižno prositi, da mu odpusti, a ko mu la naravnost ne spregleda te prošnje. 10) Ljubi kristjani! keršanske nauke od osme božje ^Povedi sklenem s priserčnim opominjevanjem, da skerbno p U j®te nad svojim jezikom, ki je naj gerši in naj hujši prelom- Jev avec osme božje zapovedi. Modra čuječnost nad jezikom j e r es lepa in hvalevredna reč. Sveti Laurencij Justinijan o ' e,n tako le govori: „Jezik, pametno vladan, je lepota duše, Zer kalo (ogledalo) vesti, naznanovavec misel, vez ljubezni, miru, čast človeka, prijatel modrosti, učenik duhovnega 3llv lienja, čuvaj bratovske ljubezni; on nikomur ni nadležen, a ’ n Pak je slehernemu prijeten in koristen.“ Amen. 66 * 1044 XCIII, Keršanski nauk. Od devele božje zapovedi. — Kaj nam pr e' poveduje deveta božja zapoved? — 0dp°' zelenja po p r e š e s t o v a n j u in od nečist** 1 misel in želj. 1) Za poštenje in dobro ime bližnjega skerbimo n $ poprej s tim, da bližnjemu čast in dobro ime damo in pusti* 110 ’ na dalje s tim , da se poganjamo in potegujemo za njeg<* v ° poštenje in dobro ime ; in na zadnje s tim, da mu povračuje* 110 čast in dobro ime, oko smo mu ju vzeli. Kako da se vse 10 zgodi, razložil sem vam obširno v zadnjem keršanskem na*^ 11 2) Razlaganja pa čakale še dve naslednji zapovedi, naj poprej: ter IX. božja zapoved: Ne želi svojega bližnjega žene; ali: Ne želi ljudske žene. d ' 2 *• . j, V deveti zapovedi nam Bog prepoveduje naj p°P re ^ e ^ poželenje po ljudski ženi, po tem pa II. tudi vse čiste misli in želje. , „ 0 g Vtegnil bi kdo misliti : Po čemu nam je nek* dal deveto zapoved, ko nam že v šesti zapovedi P ^ poveduje prešestovanje in yso nečistost? — vam, da tudi deveta zapoved božja ni nepotrebna, a že šesto zapoved božjo imamo. Res je sicer, da nam 0 ^ te zapovedi prepovedujete prešestovanje in vso drugo neciS 0 toda šesta zapoved božja se ozira le bolj na vunanje » e - 1045 - ? r ehe, deveta pa ozir ima tudi na notranje nesramne grehe. Šesta zapoved božja prepoveduje sicer vso in vsako nečistost, vendar pa naj poprej in pred vsem drugim vso nečistost v govorjenju, v djanju in v obnašanju ; nasproti pa deveta božja zapoved prepoveduje sosebno vso nečistost v mislih in željah, klere so tako rekoč studenec, iz kterega izvirajo vse nečiste besede, vse nečisto djanje in vse nesramno obnašanje. S to zapovedjo hoče Bog v nas zatreti ne le samo nečistost, ampak *idi korenino nečistosti, ter poželenje po nečistosti. Bog v * e j reči dela z nami, kakor delajo modri zdravniki s svojimi bolniki. Kader modri zdravniki ozdravljajo bolne oči, ne bodo Ozdravljali le samo bolnih oči, ampak bodo tudi vso strupeno s °krovco odvračali od oči, ktera vanje sili in jim bolezen Vzr okuje. In kaj je prešestovanje, kaj je vsa nečistost drugega bakor dušna slepota ? Ravno zavoljo tega z deveto zapovedjo 'opira Bog v našem sercu studenec le dušne slepote, studenec Vse nečistosti. „Zakaj ako je serce okuženo in sprideno“‘ Ve 'i sveti Krizostom, „kaj zamore po tem še dobrega ostati človeškem telesu ? Sadike, s kterimi je serce objedeno, po¬ jemo proč, in kako bi zamogel kaj veljati človek, čegar f 6rc e je sprideno ? Ako je voznik obnemogel ali se zvernil, konji dirjali kar tje v en dan.“ Hudo poželenje namreč silno moč. Pripovedujejo, da se v nezmernem morju med d|>u gimi nahaja tudi mala riba, Remora po imenu. Ta mala * v *r ima neki tako moč, da zamore clo naj veče ladije usta- v njihovem jadernem teku in jih navertati in potopiti. Ta riba je pač živa podoba hudega poželenja, ter nečistih J 3 ®] in nesramnih želj. O tem tako le govori sveti Gregorij a cijančan : „Ravno kakor ta mala morska riba, dasi tudi jil^bna in neznatna, zamore ladije ustaviti v njihovem teku in clo v morje pogrezniti; ravno tako zamore tudi nesramna * n (nesramno) poželenje , akoravno je majhno viditi in -- V.IHJ 31 HH.I 1 U ) poželenj« , ™ur«vuu J- '"V." ® Za atno, ne le samo priprostih ljudi, ampak zamore tudi naj ft i? e ladije, ter naj popolniše in naj pobozniše ljudi , ki so ftene z naj dražjim blagom, ter čednostmi m dobrimi del,, pri naj vgodniši sapi božje gnade veslajo proti bregu i e ške domovine, ustaviti v njihovem srečnem teku, jih po- ° n6a ti in clo v brezno večnega pogubljenja zverniti. Rečem, - 1046 - da morska riba Remora gotovo ni pokončala toliko ladij morju, kakor pa je nečisto poželenje duš vgonobilo na zemlji- — Vidite tedaj, da nikakor ni nepotrebna, ampak da nam j c prav potrebna tudi deveta božja zapoved! Po tej upeljavi se vernimo nazaj k temu, kar nam pr e ' poveduje deveta božja zapoved, I. Deveta božja zapoved, sem rekel, nam propoveduje n 0 J poprej poželenje po ljudski ženi, to je: poželenje P° prešestovanju. — V ozir tega se pregrežijo tedaj tisti tfi' konski ljudje, ki niso eden z drugim zadovoljni. Po božji volj mora zakonski mož zadovoljen biti s svojo zakonsko ženo, ,n zakonska žena mora zadovoljna biti s svojim zakonskim može 1 "' Eden drugega morala ljubiti s keršansko ljubeznijo, eden ^ gemu deržati zakonsko zvestobo ne le v djanju, ampak tud' sercu, ter v mislih in željah, kakor sta se zavezala, kader s v zakon stopila. Ako pa mož do žene svojega bližnjega n® čisto poželenje ima , ali pa če žena do ljudskega moža 1"^ želje v sercu nosi, pregrešila se zoper deveto božjo zapo^.l in sta prešestovanja kriva pred pravičnim Bogom, če nista v djanju doprinesla prešestva. — Ravno taka bi bil a > . bi si zakonski mož želel, da bi mu umerla njegova žen 3 > bi zamogel po njem smerti vzeti si drugo ženo, do ktere •> j poželenje ima; ali ko bi si zakonska žena želela, da bi ullie 2 , njen mož, in bi po njegovi smerti zamogla zaročiti drugim možem, do kterega v njenem sercu pregrešno P° ž g() lenje gori. — Zoper deveto zapoved božjo se pregrešijo > n prešestovanja krivi tudi tisti samski ljudje, kteri se želijo i V čistost pregrešili s tim ali unim zakonskim človekom. ^ šestovanja je kriv mladeneč, kteri hudo poželenje i n,a ljudske zakonske žene, če tudi nobeden človek ne ve z 3 govo hudo poželenje. Prešestovanja kriva bi bila tudi tista ^ klica, ktera bi nečiste želje do kakega zakonskega 0,0 ^ sercu redila, če bi tudi živa duša ne vedela za njene v skrite želje. — Da je vsako tako in enako nesramno P ^ lenje ravno tako pregrešno, kakor prešestovanje, kter e j, kdo v djanju doprinesel, nas Jezus kar naravnost uči, »o P . »Slišali ste, da je bilo rečeno storim: Ne_ prešestuj. 1047 v am povem, da vsak, kleri ženo pogleda, da jo poželi, je že prešestoval ž njo v svojem sercu,“ to je : Vaši pismarji raz- lagajo zapoved : „Ne prešesluj“ le od zares doprinesenega Posestva, jaz pa vam povem, da je že tako poželenje, ktero )e prešestovanje v sercu ali v duhu, prepovedano. (Mat. 5, 27. 28.) Ravno to uči sveti apostelj Pavl, ki vernim kristjanom Prepoveduje vsako poželenje po hudih rečeh, tedaj tudi po¬ denje po prešestovanju. (I. Kor. 10, 6.) Tista dva ne¬ sramna starca, ki sta zalezovala nedolžno Suzano, nista v djanju ^prinesla prešestovanja , kajti bogaboječa Suzana bi bila rajši »merla, kakor pa v greh privolila; vendar pa sta se že s Sv ojim hudim poželenjem močno pregrešila, nič manj kakor ko ^ bila greh v djanju doprinesla. Da je temu res tako, posna¬ memo iz teh le besedi, ki jih beremo v svetem pismu: „In Prevergla sta svoj um, ter odvernila svoje oči, da nista vidila a «ba, in se ne spomnila pravičnih sodcb,“ to je : Njuna po- *e'jivost je tako spačila njuno serce, da sla popolnoma poza¬ bila Boga, njegove postave in njegove ojstre sodbe. (Daniel 9.) II. Zraven poželenja po prešestovanju nam Bog v deveti ^Povedi prepoveduje tudi vse druge nečiste misli in z e|je. _ Da so poleg poželenja po prešestovanju tudi vse Se nečiste misli in želje prepovedane v deveti božji zapo- Ve di in tedaj pregrešne, posname se že a) iz njih laslnije ali natore, posname h) iz razločnih besedi svetega pisma, posname c ) iz nauka svetih cerkvenih učenikov in svete Ce rkv e . a ) Vse nečiste miši i in žel je ima jo tako lastnijo ali nat °ro, da od ene strani kar naravnost nasprotujejo čistosti S ® rca ? ktero nam pred drugim naroča deveta božja zapoved-, druge strani pa zapeljujejo v prešestno poželenje, in iz Posestnega poželenja v prešestno djanje. „Iz serca namreč bajajo hude misli, — prešestva, nesramnosti. To je, kar člo- eka °gnusi,“ (Mat. 15, 19, 20.) pravi usmiljeni Jezus. Ravno d ato nečiste misli in želje pregrešne , ter prepovedane v eVet i božji zapovedi. : 1048 - b) Sveto pismo nas tudi uči, da so nečiste misli i* 1 želje pregrešne. — V bukvah Pregovorov (15, 26.) berem 01 „Hudobne misli so Gospodu gnusobain v Modrostnih bukvah (1, 3.) je pisano: „Hudobne misli ločijo od Boga. 44 To p a » kar je Gospodu gnusoba, in kar človeka od Boga loči, } e gotovo pregrešno, je greh. In ker med hudobne misli štejem 0 tudi vse nečiste misli in želje, je očitno, da so pregrešne tu^ 1 vse nečiste misli in želje, ter so nasproti deveti božji zap°' vedi. Ravno zato je Jezus hudobne farizeje zavračeval t D(i ' zavoljo njihovih hudobnih, nečistih misel in želj. (Mat. 9, y In modri Sirah (18, 30. 31.) opominja: „Ne hodi za svoj' 0 ’ poželenjem, in obračaj se od svoje volje. Ako spolnuješ (bim®' želje svoji duši, bo se dala v zasmehovanje tvojim sovraži" kom. 44 Sveti Pavl nas opominja, da bi ne ravnali „po g oiin | 11 poželenja, kakor neverniki, ki Boga ne poznajo. 44 (I. Pes. 5.) In sveti Peter (I. 2, 11.) nam naroča, zderžati se 111 šenih želj, ktere so vojskujejo zoper dušo, ter dušno življ en l e končajo, ako jih človek ne premaga. c) Sveti cerkveni učeniki ravno to terdijo, ter pra v ^‘ da so nečiste misli in želje pregrešne, in sveta cerk e ravno tako uči. — Med drugimi pravi sveti Krizostom: » | 0 misli spridijo serce, in ta sprida je naj hujša sprida. To j e majhna reč, če je telo neoskrunjeno, če je pa serce spri^ en °j Zakaj kakor za zeljišča ne maramo, ako jim je korenina vS° nila in segnila: ravno tako je pri človeškem telesu nečim' ,rI \ vse drugo zdravje, kakor hitro je serce pokvarjeno.“ —■ ^ 0 Avguštin pa uči, rekoč: „Vse, karkoli misliš, pa storit' n zamoreš, ti bo Bog zarajtal tako, kakor da bi bil v dj 01 ^ doprinesel.“ Na dalje pravi: „Samo zavoljo takih g r0 ]0 J ktere je človek storil s tim, da se je v njih le poveselj° v ’ če tudi lega, v čemur se je poveseljeval, v djanju ni °°P . nesel, samo zovoljo takih notranjih, skrivnih , samo s sprideno voljo storjenih grehov bo človek z dušo in * e j e ^ pogubljen vekomej gorel v peklu, ako mu taki grebi p° j zusovem usmiljenju ne bodo odpuščeni. 44 — Poslušajte se, sveta cerkev v ozir tega uči. Sveti Tridentinski z ^ r ’ je skladal nauk od grehov zoper deveto in deseto božje poved, kteri grehi so le notranji grehi, je naravnost i zre 1049 - da se je tudi takih grehov treba na spovedi obtožiti, in je od teh grehov dostavil še to le: „da taki skrivni, z mislimi stor¬ jeni grehi še globokejši ranijo dušo, in so nevarniši memo u nih 5 ki se v djanju doprinašajo. 1 ' Iz vsega tega lahko razvidite, da je v deveti zapovedi >‘es prepovedano vse poželenje po prešestovanju nič manj, kakor v se nečiste misli in želje. 3) Vendar pa nikar ne mislite, da je pregrešna že P r av vsaka nečista misel ali želja, ali pa da je vsaka n ečista misel ali zelja enako velik greh. Naj poprej vam povem, da prav vsaka nečista misel 1,1 želja ni še pregrešna. Pri nečistih mislih in željah je t r eba razločiti tri posebne reči, in te: navdajanje, dopadanje ' n popolno privoljenje. Navdajanje ali vabljenje pože- J' v osti je tista perva misel, da bi človek storil kaj hudega, ar mu je ravno v glavo prišlo. Da bi nam nikoli nobena teista misel ali želja v glavo in serce ne prišla, ne moremo Vsa lej zabraniti; lake misli in želje se izhajajo ali iz prirojene P°željivosli, ali iz tega, da kar ponameroma vidimo ali slišimo , a ko spodtakljivo reč, ali pa iz navdajanja in navdihovanja »(lega duha, in Yiegnejo priti kar brez vsega zadolženja in f J °per našo voljo. Ako nam tedaj pridejo nečiste misli v glavo ' n nečiste želje v serce kar brez vsega našega zadolženja, nam bodo našo čistost ravno tako malo omadeževale, kakor llla ' 0 nas bo iskra osmodila, ako le okrog nas ferli, pa na ? as ne pade. Le samo previdni moramo bili, kedar nam pride a ^ a nečista misel ali želja v glavo in serce, ravno kakor f® 0 previdni, kedar iskre švigajo krog nas, ter pazimo, da e ra na nas ne pade in nas ne ožge. Ako pa človek previden j’ 'n no skerbi, da bi od sebe odgnal skušnjavo, ter si iz j^ ave in serca spravil nečiste misli in želje, ne bo dolgo So a J a 'o, da se bo začel razveseljevati nečistih misel in želj, ki niu prišle v glavd in serce, ali da bo imel dopadanje n J'mi. Tako dopadanje ni več brez greha, vsaj brez ^ Pustljivega ne, kakor sveti Alfonz Liguorijan uči, razun ko to dopadanje nad nečistimi mislimi in željami človeku zoper - 1050 njegovo voljo tako naglo prevzelo serce, da bi mu nikakor mogoče ne bilo v okom priti temu dopadanju ali temu ob- čutleju, kteremu se pa na vso moč ustavljati začne, kakor hitro se ga zave. Če se pa človek nečistim mislim in željam nič ne ustavlja, ampak ima dopadanje nad njimi, in se jih razveseljuje, in bi clo v djanju rad spolnil, kar se mu po glavi in po sercu sprehaja, ondi je k dopadanju pritisnilo se privoljenje, ktero je vsegdar pregrešno. „Ako kdo dopadanja od sebe ne odbija, bo dopadanje prestopilo v privoljenje in bo dušo umo¬ rilo,“ uči sveti Anzelm. In sveti Jakob (1, 14. 15.) pravi: „Vsak pa je skušan, kedar je od svojega poželenja vlečen in vabljen. Potlej, ko poželenje spočne, (to je: kedar se privoli v to, kar poželenje zahteva,) rodi greh; greli pa, ko je storjen, rodi smert,“ to je: dnhovno smert in večno pogubljenje. Iz tega, kar sem vam zdaj povedal, vidite, da niso že vS e nečiste misli in želje pregrešne. Pregrešne so le takrat, kcdn r si jih človek sam radovoljno v glavo in v serce sili, postavim 1 z nespodobnimi pogledi, poslušanjem nesramnih reči, i. t. ravno tako so pregrešne takrat, kedar jih je človek in sicer sa" 1 v glavo in v serce vabil in skliceval, vendar pa ima zaJo' voljno dopadanje nad njimi in vanje privoli. Kedar si pa nism 0 sami krivi, da nam nesramne misli in želje pridejo v gl nV ° in serce, in kedar nimamo nobenega dopadanja nad njimi, ^ vanje ne privolimo, ampak se jim še clo ustavljamo in jih 0 sebe odbijamo, nam nečiste misli in želje ne le niso v g re pripisane, ampak so nam še clo pomožne, da si za tem obilniše zasluženje nabiramo. Sveto pismo pravi: „1 ^ ° so nebes 3 114 .i , pravični" duše so v božji roči . . . Dasiravno pred ljudmi terpijo, vendar je njih vpanje polno neumerljivosti. Malo stiskani, ali veliko dobrega jim bo došlo; ker Bog jih posku m in jih najde sebe vredne. Kakor zlato v peči jih poskusa, kakor žgavni dar jih sprejme, in ob svojem času se bo 1,3 ozerI,“ ter dal jim zasluženo plačilo. (Modr. 3, l —6-) . sveti Jakob (1, 12.) govori: „Blagor človeku, kteri P re ^ 0 „ skušnjavo; ker skušen bo prejel krono življenja, ki jo J e obljubil tistim, ki ga ljubijo.“ g0 4) Med tistimi nečistimi mislimi in željami, ^ tere vg6 pregrešne, je še poseben razloček ta, da so n e liter e 1051 - Veci grehi kakor druge. Vsploh se smertnim grehom prištevajo vse tiste nečiste misli in želje, kterih si je človek sam kriv in v kfere privoli; vendar pa so radovoljne nečiste želje hujši grehi memo radovoljnih nečistih misel, ker prav °čitno tiči vse veča hudobija v tem, da kdo kaj nečistega želi ®!i po kaki nečisti reči hrepeni, kakor pa če si le pred oči postavlja kako nesramno reč ali če le nanjo misli. Ravno zato, de se velikost greha prav spozna, treba se je na spovedi tokih želj posebej obtožiti. — Na dalje: Kolikor bolj gerda in kolikor bolj ostudna je tista feč, ktero človek pri radovoljnih nesramnih mislih pred očmi ' m a ali ktero si pri nesramnih željah želi, toliko veči je tudi £''eh; zakaj kolikor geršo in osludnišo reč ko človek premiš- Uuje ali želi, toliko bolj hudobna je njegova volja; in kolikor hudobniša volja, toliko veči je greh. — Na zadnje: Kolikor dalj časa ko človek nesramne misli j 11 želje v glavi prenaša in v sercu pase, toliko veči je greh, , r se tudi s lem, da kdo dalj časa radovoljno premišljuje ali * e '> kaj nesramnega, razodeva, da je njegova volja bolj hu- d°l>na, kakor ko bi se bil le malo časa zaderžal pri lakih Sramnih mislih in željah. Akoravno so tedaj vse radovoljne nesramne misli in želje Srf iertni grehi, vendar le niso vse enako veliki grehi, ampak So e ni še vse veči memo drugih. 5) Kaj pa je reči v ozir nečisti j 1 Jih človek ima zavoljo svojega po da n ih misel in želj, poprejnega razuz- e ga življenja, ali so mu zarajtane v greh ali mu ^iso zarajtane? Nečiste misli in želje, ktere človeka nadležujejo, zavoljo »i^ovegT pologa « he Toe^nrlvčli v Paštete, ako sovraži svoje poprejne P re S sv °je sedanje skušnjave , ter nobenega dopedanja mm. nad »»čistimi mislimi in željami, ktere se mu »ljo v glavo m Serce. Ako na svojega poprejnega nečistega življenja ne ob¬ žaluje i„ svojih poprejnib razuzdanost ne sovražt, kriv st je 1052 sam, da mu nečiste misli in želje nadlego delajo in mu skuš¬ njave narejajo, ker studenca noče zadelati in zamašiti, iz kte- rega izvirajo, in toraj tudi ni brez zadolženja, ni brez greha- 6) Ali je pa lahko ali težko razsoditi, če so p r) človeku nečiste misli in želje radovoljne ali ne? To razsoditi ni lahko , ampak je težko in včasih skoraj nemogoče. Včasih je duša tako neznano zbegana, zmotena i n omamljena, da skoraj ne ve, kaj misli, da nevedoma zaide v nečiste reči, in si ne dosčti, ali je dovolila v skušnjavo ali ni, in da tudi razločiti ne more, ali malo ali zlo ali pft clo nič ne grešf. Tako so vtegne marsikterikrat zgoditi zakonski’ 01 ljudem. 7) Ljube duše! dokler bomo na tem svetu živeli, bom 0 vedno vojsko imeli s svojim hudim poželenjem. Tako vojsk 0 so imeli tudi naj veči svetniki. Sveti Gregor Nacijančan J° živel v tihi samoti, dalječ proč od posvetnega truša in šundra> in vendar je bil marsikterikrat prav močno žalosten, da mu J 0 hudo poželenje vsi sivi starosti vkljub prizadjalo toliko skušnji ter ga v vednem strahu deržalo, da bi ne zapravil svoje viške čistosti. Ves ponižen, ki je bil, je pogostoma zdiho^a rekoč: „Akoravno sem po telesu še devica, se vendar le h 0 " jim, da bi po duhu nič več devica ne bil.“ — Sveti Hieron 1111 se je neizrečeno ojslro pokoril. Umaknil se je v tiho samot 0 ’ oblačil se v ojster rasovnik, ojstro se postil, tudi si Spo n J e kratil, molil pa goreče ; in vendar mu je hudo poželenje P rl ' zadjalo toliko in tolikih skušnjav, da je včasih za kamen pPrJ ter se neusmiljeno tolkel ž njim po persih, da bi vdušil sercu hudo poželenje. — Serčno se tudi mi vojskujmo P e ^ hudo poželenje, ter ne jenjajmo, dokler si ga ne spravimo p° oblast. Z molitevjo in postom so svetniki premagali tega svoj e ^ notranjega sovražnika, z molitevjo in postom ga bomo p re magali tudi mi. Amen. - 1053 — XCIV. Keršanski nauk. j n a ra - Od k zapoveduje deveta božja zapoved? rotenja hudega poželenja in od čistosti serca. — 1) V deveti zapovedi, kakor ste zadnjič slišali, prepo¬ tuje nam Bog naj poprej poželenje po ljudski ženi, ter po¬ dnje po prešestovanju, po tem pa tudi še vse druge ne- Clsle misli in želje. Poželenje po prešestovanju ni nič manjši ? re b, kakor je prešestovanje v djanju storjeno. Tudi nečiste misli .j 1 želje so večidel smertni grehi; v greh pa se človeku ne e Jejo, kcdar si človek ni sam kriv, da ga osipljejo in mu .kjego delajo, in kader nima nobenega radovoljnega dopa- a °ja nad njimi in vanje ne privoli. 2) Zdaj vam moram pa tudi še povedati: Kaj nam Bog zapoveduje v deveti zapovedi? Deveta zapoved božja nam zapoveduje I) krotenje hu- poželenja in II) čistost serca. j 0 V deveti zapovedi božji nam je naj poprej zapove- v n ° krotenje ali premagovanje hudega poželenja ali ^Jskovanje zoper nečiste misli in želje. — Da nam Bog v Ve ti zapovedi zapoveduje premagovati in krotiti hudo po- p en j e > kažejo že same besede devete božje zapovedi , ki J av, j° : »Ne želi ljudske žene.“ Ako je namreč prepovedano, °isto poželenje imeti do ljudske žene ali do kake druge p^ramne reči, mora si gotovo tudi biti zapovedano, da pre¬ kujemo iu krotimo take nečiste želje, kedar se nam ogla- v sercu, in zatiramo nesramne misli, kedar nam pridejo v 1054 — glavo. Zdi se mi, kakor bi Bog z deveto zapovedjo tudi na« 1 ponavljal tiste besede, ki jih je nekdaj govoril nevoščljivem« Kajnu, ter ga pred grehom svaril in ga k premagovanju hudega poželenja budil. Kajn in Abelj sta Bogu darovala. Na nedolž' nega Abeljna in na njegov dar se je Bog z dopadanjem oz*' ral, na nevoščljivega Kajna pa in na njegov dar Gospod n* pogledal z dopadanjem. Nad tem se je Kajn silno jezil, tak° da mu je obraz upadel od same jeze in nevoščljivosti do SVO' jega bogoljubnega brata Abeljna. Cio tako dalječ ga žen« njegova huda strast, da sklene umoriti in si iz poti spravil* nedolžnega brata. Gospod Bog pa je Kajna svaril, ter mu rek e1, „Zakaj se togotiš, in zakaj ti je obraz upadel? Ali ne boš do' bil plačila, ako dobro delaš; če pa hudo, bo kmalu greh O ef kazen za greh) pred durmi, toda podverži si njegovo po ze ' lenje, in ti čeznj gospoduj! 14 (I. Moz. 4, 3—7*) Tudi n«" 1 veleva Bog v deveti zapovedi, ter nam pravi: „Podverzi ?l hudo, nečisto poželenje, in ti čeznj gospoduj!“ 3) Kakor pa nam Bog v deveti zapovedi zapoved«^ krotiti hudo, nečisto poželenje, ravno tako nam ob enem . veleva, da ga moramo krotiti po pravem potu ali na način. — In da ga bomo prav krotili in premagovali, tre je gledati na naslednje reči: a) Naj poprej je potrebno, da se nečistim mi sli 111 'j* željam ustavljamo kar o pervem začetku, se ustavlj««^ serčno, in zraven tega ponižno Boga prosimo njeg 0 pomoči. Le naglo, serčno ustavljanje sklenjeno z božjo P močjo je zmožno in pripravno, premagati nečisto skušnja Ako se človek opotavlja, ali se resno in serčno ne ustav J ’ in mu božja pomoč na strani ne stoji, ne bo on skusuj premagal, temveč bo skušnjava njega premagala. O tem lep nauk dal spovednik neki devici, ktera mu je tožila, « vedno nadležujejo nečiste misli, in je pri njem iskala do sveta. Reče jej spovednik: „Ljuba duša! kaj storiš « ^ kedar ti iskra iz ognjišča ferkne na obleko? 14 morem si jo otresem z obleke,“ odgovori deklica. L : 0 takem ravnanju od ognja kaj poškodovana tvoja obleka. ^ na dalje vprašuje spovednik. „0 ne, nikakor ne, 44 reče 1055 — »ker se ne opotavljam tako dolgo, da bi se mi to zgodilo.* »Prav*, jo za verne spovednik, „stori ravno tako tudi z vsako hudo miseljo, ter jo nemudoma izganjaj iz duše, ravno kakor otreseš iskro z obleke, in duša ti bo ostala neomadeževana.* b) Na dalje se moramo varovati, da maloserčni ne posta- netno, kedar noče skušnjava mahoma od nas bežati, marveč Moramo v bojevanju zoper skušnjave stanovitni ostati, dokler Jo ne zmagamo. Ni nam vselej mogoče, da bi nečiste misli in želje spravili si iz glave in serca tako hitro, kakor bi radi. Še clo svetnikom kaj takega ni bilo vselej mogoče, kakor heremo v popisovanju njihovega življenja. Bog po svoji ne¬ skončni modrosti včasih dopusti, da skušnjava delj časa terpi; P r i tem pa nam da tudi gnade toliko, kolikor nam je je treba, da premagamo skušnjavo. Iz življenja svetega Pavla se poterdi, je res, kar pravim. Tako le piše sam od sebe veliki apo- sielj narodov: „Da se zavoljo velikega razodenja ne prevzamen, dano mi je zelo v moje meso, angelj satanov, da me bije. ^a tega voljo sem trikrat prosil Gospoda, da bi odstopil od riene (uni satanov angelj, uno satanovo nadlegovanje, ter ne- ^sto poželenje, kakor nekteri razlagajo to Pavlovo skušnjavo,) Pa mi je rekel: Dovolj ti je moja gnada, zakaj moč se v s,a bosli spopolnuje,“ to je: z mojo gnado zamoreš zoperstav¬ iti se vsem skušnjavam; zakaj kolikor veča je slabost, toliko Močnejšo se skazuje moja gnada, če namreč človek moji §Uadi delati pusti. (II. Kor. 12, 7.—9.) llavno zavoljo lega, a ho skušnjava vsemu našemu serčnemu ustavljanju vkljub ne °djenja, nikakor ne smemo serčnosti zgubiti in ne smemo ob¬ lagati, ampak moramo, kakor sveti Pavl in drugi svetniki, Se dalje serčno in stanovitno ustavljati se skušnjavi zaupajoči aa božjo pomoč in ozirajoči, se na častitljivo krono zmagavcem Pripravljeno. V ozir tega nam lep nauk daje sveti Frančišek Rezijan, ter pravi: „Ako skušnjava ne odjenja, ali če še clo Močnejša prihaja, v duhu se okleni svetega križa. Postavi si pred oči, ravno kakor bi Jezusa, na križu visečega, vidil P re d seboj. Obetaj in obetaj mu, obetaj slovesno, da nikakor n °češ privoliti v skušnjavo. Prosi ga, da te on sam brani. To H 1 ® obetaj in tega prosi tako dolgo, dokler traja boj. Nikar se ne 0z >raj na skušnjavo, temveč oziraj se le edino na Jezusa 1056 Kristusa; oziranje na skušnjavo bi ti vtegnilo serčnost omajati, sosebno če je skušnjava huda. Obračaj svojega duha na druge reči s Um, da se lotiš kakega dobrega in hvalevrednega dela, ktero je pripravno vtisleje skušnjave zatreti s tim, da nase obrača misli in občutljeje serca. c) Ako skušnjava le še dalj terpf, ter se noče umakniti, moramo se v sveto voljo božjo izročiti, ter tako le misliti ali govoriti: „Gospod, moj Bog! ni me volja, žaliti te s tim, da bi v greh privolil, če bi tudi nikdar več ne jenjal® skušnjava. Le ti mene nikar ne zapusti, tudi jaz tebe nočem zapustiti." Akoravno nas hoče skušnjava pregrehi žertvovati ali darovati, vendar le nikoli ne bo dosegla svojega namena, ako se vedno in vedno Bogu žertvujemo ali darujemo s tim, da smo vselej vsi vdani v njegovo sveto voljo. Ob enem P 8 se moramo skerbno varovati, da se ob času skušnjave s skuš' njavo odveč ne vkvarjamo, ter postavim, ne premišljujemo; ali smo v skušnjavo privolili ali nismo privolili. Akoravno ^ se nam vtegnilo tako preduhtovanje dobro zdeti, vendar je i e v njem zanjka ali zvijača skušnjavčeva skrita. S to zvij^° nas hoče žalostne narediti, nas hoče v strah in maloserčno 51 privabiti, ali pa nas pri takem preduhtovanju zaderžuje za l °> da bi nas pripravil v to, da bi kako dopadanje do te ali une pregrešne reči v nas obudil. d) Kedar je skušnjava prejenjala, svetujejo vsi P raVi dohovni učeniki, da se moramo pred Bogom poniževanj naj smo že skušnjavo premagali ali pa premagani bil* skušnjave. — Ako smo skušnjavo premagali, ne smemo zmag sebi pripisovati, ampak jo moramo pripisovati Bogu, ki oas )^ podpiral s svojo pomočjo, in ga moramo zanjo priserčno hvalili. Take zahvale in take hvaležnosti Bog ne bo p llS ^ brez plačila, ampak jo bo poplačal z novimi gnadami. Ako P tega ne storimo, ter Boga za zmago ne zahvalimo in mu za J v poslartamo’ 11 !" 6 TV 101,0 "^aležnostjo se v nevarno* So Ta hi - b ° B0 * V M* zapusti! s svojo sebi "; Sp0znali ’ kak ° »'“ki da smo sami ob premagala 1» °^ e P omo °i' Ako bi nas bila pa skušnjava ’ sroemo vsi maloserčni orožja od sebe pometih — 1057 — atn ?ak moramo ravnati, kakor ravna hraber junak, kedar je v ^ju hudo ranjen bil. Tak junak zavoljo svoje rane serčnosti ne zgubi, ampak si vse prizadeva, da bi kmalu in dobro scelil Sv °jo ravno. In kakor hitro je scelil svojo rano spet. se serčno v b°j poda nad sovražnika, da bi se zdaj z boljšim pospehom na d njim zmaščeval. 4) Deveta zapoved božja nam zraven krotenja hudega P°želenja zapoveduje tudi še skerbnim biti . H) za čistost serca. — Moder in znajden vertnar ni zadovoljeu samo s tim, da iz svojega verta ves plevel v Pleve in popuka s korenino vred, ampak si ob enem tudi ^ 'zadeva, da si svoj vert obsadi z lepimi in koristnimi željišči. v °o tako. tudi Bog ni še zadovoljen samo s tim, da iz verta °J e ga serca polrebimo vse korenine nečistih grehov, ter C| ste misli in želje, ampak on hoče tudi se, da si čiste l e S| in želje vcepimo v glavo in serce. Ravno zato nam ve- kjj? P° svojem aposteljnu, rekoč: „Kar koli je resnično, kar •juh Sr ? možI J ivo ’ kar 150,1 P aav| čno, kar koli sveto, kar koli jo ^ Zl11vo > ,5ar koli je dobrega imena, če je kaka čednost, če kako hvale vredno obnašanje, to mislile.* (Filip. 4, 8.) y °dite po duhu, in ne bote želj mesa spolnovali," to je: ray najte svoje življenje po duhovnih postavah keršanstva in s na £‘bovanju svetega Duha, Duha čiste ljubezni, ki vam v r ° U prebiva od tistihmal, od kar ste kerščeni; vnemajte n j. 0je s 20.) — Še lepši pa usmiljeni Jezus počasti' in poveličuje JUbo nedolžnost in čistost serca. Marijo, prečisto devico si je y svojo mater izvolil; le v njenem telesu je hotel prebivali. z bral si je svetega Jožefa, moža nedolžnega in čistega, za svojega varha in rednika. Med aposteljni je naj bolj ljubil svetega Janeza, ki ga je bila sama čista nedolžnost. Le sveti a nez je njemu pri zadnji večerji na persih slonel, le njemu J® Jezus s križa izročil svojo deviško mater, in naj veče Kovnosti božjega kraljestva je nedolžnemu Janezu razodel. je kristjan , kteri bi si ne želel, da bi ga Jezus ljubil ^vno tako, kakor je ljubil nedolžnega Janeza. Tudi male Ročice je Jezus k sebi klical, jih objemal in blagoslovljeval, jim nebeško kraljestvo obetal, dokler so bili nedolžni. — °ceš še slišati, kako vsi keršanski učeniki sveto čistost in j olžnost slavijo? Poslušaj, kaj pravi sveti Irenej: „Devištvo ne dolžnost je žlahta angeljska. Od kod ona pride, nas Jezus uči, ko pravi: Tam v nebesih se ne bodo ženili, ne °žile, ampak bodo kakor angelji božji.* „Kaj je dražeji od si 08 tj?« vprašuje sveti Bernard, „ona iz človeka naredi an- ^ J a ’ Cisti človek in pa angelj se sicer razločita, toda le po mičanju, ne pa po čednosti. Srečnejši so čisti angelji, terd- e l s * v čednosti so čisti ljudje.* »0 čistost*, govori sveti Jefrem, „ti razveseljuješ serce, • ? r ° tebe ima, ti dušo k nebeškim rečem povzdiguješ, in žl k° r r °* a mei * ’ n truplom cvetiš, ter vse domovanje z ^ a bnim duhom napolniš. Le v čistosti se brezmadežno sveti P°tu svetnikov.“ „Kar mi še le v pribodnjosti bomo,“ uči ^ e t< Ciprijan, „to ste ve, čiste duše, že začele biti; ve že tem svetu imate veličastvo vstajenja, ki brez posvetnih ^čistih) misel greste skoz svet. Ker čiste ostanete, ve ne- ®izne duše, ste angeljem božjim podobne, in ste keršansko r kve cvet. R — Kdo bi ne hvalil sreče čiste duše, bi vse 67 * — 1060 - ^voje žive dni nedolžno živi in ohrani čistost serca? Njen duh se povzdiguje na perulih svete pobožnosti višeji nad solnce, mesec in zvezde k svojemu Bogu. Njeno serce, veselo brez vseh telesnih težav, je veličasten sedež nebeškega kralja. Telo nedolžnega kristijana, čisto in ljubeznivo ko jasno jutro, j e živ tempelj svetega Duha, v klerein sam Bog prebiva. (?■ Kor. 6, 19.) Njegove noge sicer po zemlji hodijo, ali življenj® njegovo je v nebesih. „Čislo, nedolžno življenje je živa podoba nebeškega življenja 4 *, uči sveti Bernard. Ljubi Jezus, ženin njegove čiste duše, v njem živi; Marija devica je mali nje¬ gova, ki zanj prosi in skerbi; angelji so nedolžnega kristijana zvesti tovarši, ki ga spremljajo po vseh njegovih potih ; vsi božji svetniki so njegovi prijatli, ki se nad njim veselijo. se bati nedolžnemu kristijanu budobe, ki po noči okoli lažb ne po dnevu sovražne roke, ki ga zalezuje: Gospod je njeg® v pastir, in če bi moral iti skoz mračno dolino smerti, se lahke veseli', zakaj že ga čaka v svetem raju prelepa krona večnega življenja, njemu pripravljena. In nobeno oko ni vidilo, nobeno uho ni slišalo, tudi ne serce človeško občutilo , kar je Bog pripravil tistim , ki njega ljubijo. Kdo pa zatnore Boga bolj zvesto ljubiti, kakor čisto, nedolžno serce, ktero se Bogu p°" polnoma izroči ? — Ni je tedaj lepše stvari na svetu, n® žlahnejše reči pred Bogom in pravičnimi ljudmi, kakor je ljub® nedolžnost in čistost serca. Lepši ko solnce se sveti belo ob¬ lačilo čiste nedolžnosti : solnce bo zalemnelo, čisla nedolžni se bo svetila vekomej. Ni je veče sreče pod solncem, kak® r je nedolžno življenje v sveti čistosti , pa tudi ni prijetnišeg® daru, da bi ga zamegli darovati Bogu , kakor je ljuba ne¬ dolžnost in čistost serca. — Se ve, da vso to velja le bolj samskim, deviškim ljudem, zakaj le deviški človek se zamer 0 vsega popolnoma darovali Bogu; vendar je pa vse to m 1 zakonskim rečeno, kajti tudi zakonskim ljudem veleva devet® božja zapoved, da pri zakonski čistosti obvarujejo in ohranij 0 čistost serca. 6) Vsako drago blago se mora dobro varovati, da se 110 zgubi. Za kolikor več velja ljuba nedolžnost in čistost sei 0 ®? za toliko več hudih sovražnikov ima. Tudi ose in sovraž® 1 kršeni se naj rajši lotijo naj žlahnejšega sadja. Velik z® klad 1061 imamo, pa v perhkih, persfenih posodah. (II. Kor. 4, 7.) Ako tega dragega zaklada, ter zaklada nedolžnosti in čistosti serca, skerbno ne varujemo, ubije se nam posoda in zaklad zgubi. Razbita perstena posoda pa nikoli več cela ne bo. Raztergana suknja se sicer okerpa, pa cela in nova ni več; ravno tako je z dušnim oblačilom svete čistosti, ako se enkrat oskruni. Od pripomočkov, po' kterih se obvaruje ljuba nedolžnost in čistost serca, je bilo obširniše govorjeno pri razlaganju šeste božje zapovedi. Da ne bom ponavljal vsega, kar je bilo ondi rečeno, povzamem na kratko le to le : Ako si hočeš, ljubi kristijan ! ovarovati čisto serce : a) Moli rad. Mlade rože na polju se po rumenem solncu obračajo , ter iz njega pijejo čislo nebeško luč, ravno zato cvetijo tolikanj lepo ; še lepši živi človek, ki v molitvi k Bogu povzdiguje svoje serce. Tudi si vsako jutro Boga lepo pozdravi prav iz serca, in mu izročaj vse svojo serčne želje; vsak večer Boga ponižno zahvali za vse, kar si prejel. Celi dan naj se dela deržijo tvoje roke, pri Bogu pa naj biva tvoje serce in srečno bo tvoje življenje. Bog ti je dal roke in noge, ušesa in oči, naj tebi služijo, serce je pa sebi privaroval ; v njem le on sam prebivali želi. Toraj tvojega serca vse stvari na zemlji nasititi ne morejo : „nepokojno je, dokler v Bogu ne počiva,“ veli sveti Avguštin.“ Le samo za serce te Bog prčsi, rekoč: „Moj sin! (moja hči!) daj mi svoje serce. a (Pregov. 23, 26.) Oh, daruj mu ga prav pogosto v pobožni molitvi, saj ga je vreden , ter priserčno zdihuj z Davidom: „Vstvari v meni čisto serce, o Bog! in ponovi v mojem oserčju pravega duha.“ (Ps. 50, 12.) b) Varuj se slabih tovaršij in drugih grešnih priložnost. Kdor se smole dotakne, S6 osmoli, in kdor se z nečistniki pajdaši , bo nečistnik postal. S svetimi boš svet, nedolžen z nedolžnimi; s čistimi čist, z hudobnimi hudoben. c) čuječ bodi nad svojimi počutki, da se ti skoz oči ali ušesa ali po kakem drugem polu kaj hudega v serce ne vleze, in ti hudega poželenja v njem ne zdrami in ne zbudi. Pred roparji in tolovaji zapiramo okna in vrata, hudemu poželenju pa zapirajmo svoje počutke, in jih v strahu imejmo s postom in zatajevanjem samega sebe. 1062 - d) Očisti pogosto in prav zvesto svoje serce. Vsak' večer svoje serce preglej, ali se mar ni zaljubilo v pregrešne reči? Bog hoče imeti celo serce ali pa nobenega ne. Ah® Bogu ponujaš le nekoliko svojega serca, drugo pa zakopavaš v pregrešno poželenje, Bog zanj ne mara, in peklenski sov¬ ražnik si ga bo spravil v last in pod oblast, in namesto Bog® potlej le budi duh y njem svoj sedež ima. Sam Bog n ® 9 tega varuj! Poglej, kako priden kmet skerbno obdeluje svojo zemlj®; orje in pleve, da plevel dobrega semena ne vduši. Tudi tvoj® serce je žlahna njiva, ktero je tebi Bog sam izročil v oskerb- ljevanje. če boš spal, le poredkoma svojo vest izpraševal, bo prišel dušni sovražnik, in bo ljuliko vse hudobije vsejal v tvoj® serce. Iz takega serca pa po nauka Jezusovem izhajajo hud® misli, uboji, prešestva, nesramnosti, tatvine, krive pričevanj®; preklinjevanja. (Mat. 15, 19.) Vse to pa ni sad življenj® večnega, ampak sad pogubljenja večnega. Sveti Pavl uči: „^ sl kteri take reči delajo, ne bodo dosegli kraljestva božjega^’ ter večnega zveličanja. (Gal. 5, 21.) Hudobno serce gl® v ° zmoti, pogubi dušo in telo. „Blagor pa vsem, ki so čist®# 9 serca; Boga bodo gledali.“ (Mat 5, 8.) 7) Prizadevaj si, ljubi kristjan! da zvesto spolnuješ devet® božjo zapoved, ter se skerbno varuješ tega, kar ona prepov®' duje, in verno spolnuješ to, kar ona zapoveduje. Nikar ® e dopuščaj, da bi pregreha gospodovala v tvojem umerlji ve,n telesu. Nikar ne poslušaj hudega poželenja , kedar se ti v ser® 9 glasi. Hodi po duhu, ter vravnaj svoje življenje po duhovni postavah keršanstva in po nagibanju svetega Duha, in ne slo rl tega, kar hudo poželenje tirja, da bi storil. Hudo poželenj® se vzdiguje zoper duha, duh pa se ustavlja hudemu poželenj®- »Kteri so pa Kristusovi, so svoje meso križali z grehi i® željami vred. ft (Rimlj. 6, 12. Gal. 5, 16. 24.) Amen. 1063 - XCV. keršanski nauk. Od deseto božje zapovedi. — Kaj nam pre¬ poveduje deseta božja zapoved? — Kako se zatira pregrešno požolcnje po krivič¬ nem blagu in lakomno poželenje po po¬ svetnem blagu? 1) Zadnjič sem skončal nauk od devete božje zapovedi, litera nam prepoveduje poželenje po prešeslovanju in tudi vse druge nečiste misli in želje, zapoveduje pa krotenje hudega poželenja in čistost serca. Učil sem vas, kako je treba hudo poželenje krotiti ali kako skušnjave premagovati. Pravil pa sem tudi, koliko veliko ceno in vrednost da pred Bogom ima čistost serca, in po kterem potu da si zamoremo obvarovati in ohraniti ta dragi zaklad. 2) Poslušajte zdaj še, kaj da v sebi ima X. božja zapoved: No želi svojega bližnjega blaga; ali: Ne želi ljudškega blaga. V svetem pismu ima deseta zapoved še ta le pristavek: »Ne želi hiše svojega bližnjega, ne želi ne njegovega hlapca, ne njegove dekle, ne njegovega vola, ne njegovega osla, ne vsega, kar je njegovega. 8 (II. Moz. 20, 17.) In tedaj se naj poprej vprašuje : Kaj nam Bog prepoveduje v deseti zapovedi? 1064 V deseti zapovedi nam Bog prepoveduje I) vsako rn- dovoljno poželenje po krivičnem blagu, in zraven tega tudi še II.) vsako nerodno poželenje po posvetnem blagu, in III) vsako pregrešno dopadanje nad ljudsko škodo. I) V deseti zapovedi tedaj nam Bog naj poprej prepo¬ veduje vsako radovoljno poželenje po krivičnem blagu. Zakaj z besedami „hiša, njiva, hlapec, dekla, vol, osel in vse, kar je njegovega* 4 , razumeva se vso nepremakljivo in pre¬ makljivo blago bližnjega, naj si je že kakoršne koli lastilije. Tudi se s temi besedami zapopada njegova imenitnost in veljava, nje¬ gova čast in slava, ker tudi le so pravo blago visoke cene, ktero blago veliko pripomore, da se zunaj časti in slavi nje¬ gova hiša. Kakor nam tedaj sedma božja zapoved prepoveduje, blago in premoženje bližnjega prilastili si po krivičnem polu, in kakor nam prepoveduje osma božja zapoved otemati bliž¬ njemu poštenje in dobro ime; ravno tako nam prepoveduje deseta božja zapoved še do vsako radovoljno poželenje, pri¬ dobiti si vse to ljudsko blago po krivičnem potu, ali pri¬ dobiti si to ljudsko blago tako, da se s tim kaka škoda zgodi bližnjemu. Iz tega se vidi, da poželenje po ljudskem blagu naspro¬ tuje deseti zapovedi božji le takrat, in je pregrešno le takrat, kedar si človek ljudskega blaga želi tako, in po ljudskem blagu hrepeni tako, da bi se bližnjemu očitna krivica zgodila in res¬ nična škoda, ako bi se spolnila la želja. Če si pa človek premoženje bližnjega želi pridobili po pravičnem potu, ter tako da bi se pri tem bližnjemu nobena krivica ne zgodila in nobena škoda, ko bi se ta želja spolnila; če si, postavim, človek želi premoženje bližnjega pošteno prislužiti ali ga kupiti, ko bi ga bliženj na prodaj postavil; bi laka želja pregrešna ne bila, ker bi se bližnjemu nobena krivica, nobena škoda ne zgodila, ko bi se ta želja spolnila, in bi morebiti bližnjemu s tim še pomagano bilo, ko bi mu denar več zalegel kakor pa njegovo blago. Ravno tako se tudi tisti zoper pravico ne pregreši, kteri želi brez ljudske škode imeti toliko, kolikor bliženj ima, ker je vsega tega res potreben; postavim kdor vidi pri bližnjem - 1065 - obilne pridelke, srečo pri kupčiji in drugega blaga za polrebo ali če vidi, da ima dosti dela, s klerim se lahko živi, in želi tudi toliko pridelkov, toliko sreče, toliko blaga, toliko zaslužka imeli, da bi zamogel lagleje živeli; bi taka želja pregrešna ne bila, ker si le tega želi, česar potrebuje, in si želi tako, da bi bliženj pri tem nobene škode no imel, ako bi se mu ta želja spolnila. Nasproti pa, ko bi si teh reči želel le iz la¬ komnosti ali iz kakega drugega pregrešnega namena, postavim, da bi pijančeval ali kaj drugega hudega dopočenjal, bi bile njegove željo ravno tako pregrešne, kakor pregrešen je namen, iz klerega izvirajo. Po lem takem se zoper deseto božjo zapoved pregrešijo: a) tisti, kteri, kedar pri bližnjem vidijo kako reč, ktera jim dopade, mislijo in želijo jo po krivici, ter s tatvino, goljufiijo in zvijačami ali po kakem drugem grešnem polu nase spravili in si prilastiti. Vsi taki ljudje se smerlno pregrešijo, ako je lista reč, ktero po¬ želijo, velike vrednosti; če je pa tisla reč le majhne vrednosti, tudi le majhen greh storijo. Velikost greha se tedaj ravna po vrednosti blaga, kterega si po krivem želijo, in greh z željami doprinesen nič manjši ni, kakor je greh v djanju doprinesen, ker Bog na voljo gleda, volja pa je pri lakih hudih željah ravno tako hudobna, kakor pri pregrešnem djanju, ako še cIo kterikrat hujša ni. Le samo ta razloček je med tatvino in krivično željo, da se s krivično željo bližnjemu krivica v djanju ne stori, kakor se mu pri tatvini stori, in da človek, ki bliž¬ njemu krivico sicer želi, pa mu je v djanju ne stori, v po- vračevanje in popravljanje krivice zavezan ni, ker je v djanju tudi res storil ni. Zoper deseto zapoved božjo se prpgrešijo b) listi otroci in tisti dediči, kteri si želijo, da bi jim pomerli starši ali sorodovinci, in to iz tega namena, da bi lem hitreje in tem poprej v last dobili očetovo lastnino ali zaželjeno dedščino. Zoper deseto božjo zapoved se pregrešijo: - 1066 c) tergovci, literi si lakote in dragine želijo iz tega namena, da bi svoje zaloge tem dražeji prodajali; ravno tako tudi tisti tergovci, kteri nič radi ne vidijo, da tudi drug' kupčujejo, in sicer zato radi ne vidijo, da bi oni sami to uno blago tem cenejši kupovali in tem dražeji prodajali. Zoper deseto božjo zapoved se pregrešijo: d) vojščaki in ž njimi vred tudi drugi ljudje, k« vojske želijo zato, da bi zamogli ropati ali kako drugači s ' kaj pridobiti ali višo službo doseči. Zoper deseto zapoved božjo se pregrešijo: e) zdravniki in ranocelniki, kteri si veliko bo!nik° v želijo zalo, da bi si več prislužili. Zoper deseto zapoved božjo se pregrešijo: f) ogledovavci merličev, cerkvenci, pogrebniki 1,1 drugi, ki z merliči kaj opraviti imajo, ako si veliko merlič eV želijo zato, da obilniši zaslužek imajo. Zoper deseto zapoved božjo se pregrešijo: g) rokodelci, kteri si želijo, da bi bližcnj prišel v t^ ! ° stisko in zadrego, ktera bi ga primorala izročiti ravno njim to in uno delo ; ravno tako tudi tisti rokodelci, kteri drog rokodelce, ki ž njimi enako rokodelstvo imajo, zavidajo, * več dela in zaslužka imajo, kakor oni. Zoper deseto zapoved božjo se pregrešijo : b) tisti odvetniki, pravdosredniki ali jezični do^,. tarji in sodniki, kteri si iz lakomnosti želijo veliko r^P in pravd med ljudmi zato, da bi si več denarja pridobili. Zoper deseto zapoved božjo se pregrešijo : i) tisti samopridni ljudje, kteri bližnjemu neS ^i želijo iz tega namena, da bi jim to ali uno reč prav P° ceni prodati prisiljen bil. Zoper deseto zapoved božjo se pregrešijo 1067 — k) igravci, kteri po igri hrepenijo zgol iz tega namena, da bi ob denar pripravili svojega bližnjega. Zoper deseto zapoved božjo se pregrešijo: l) gospodarji in gospodinje, ki mislijo in želijo s prilizevanjem , obljubami ali zvijačami dobre hlapce ali deklo spraviti iz take službe in take hiše, v klero so radi šli in v kteri so tudi zadovoljni. Zoper deseto zapoved božjo se pregrešijo: m) tisti, ki želijo čast in hvalo, ktero drugi vži- Va jo, sami sebi prilastiti, in sicer prilastiti si p obrekovanjem ali opravljanjem drugih, da bi jih z obrekovanjem ali opravljan¬ jem pripravili ob čast in veljavo pri ljudeh in s tim sami sebi višej povzdignili. Vsi taki in enaki ljudje si želijo blago bližnjega prido¬ biti tako, da bi bližnjemu v gotovo škodo bilo, ako bi se jim spolnile te njihove želje , in ravno zato so njihove želje v deseti zapovedi božji prepovedane, in so pregrešno. Opomniti moram še, da so pregrešne le samo tiste kri¬ vične želje po ljudskem blagu, ktere so rado v oljn e; zakaj ee človeku kaka huda želja v serce pride, pa je človek nima rad, ampak jo do studi in si naglo spravlja iz serca, njegova kuda želja ni mu v greh prištela, ker ni radovoljna, in ker vanjo ne privoli. II) V deseti zapovedi nam Bog prepoveduje tudi vsako nerodno poželenje po posvetnem blagu in po bogastvu. — Premoženje in bogastvo samo ob sebi ni še pregrešno. Ako ga je Bog dal temu ali unemu, ga lahko z dobro vestjo ima v posesti, da si ga le neumno ne želi, ga neumno ne ljubi in svojega serca nanj ne navezuje. Tudi naj bogatejši človek je lahko ubog v duhu pred božjim obličjem, ako svojega bogastva nerodno in neumno ne ljubi, marveč po božji volji ž njim ravna, ter ga zmerno vživa in obrača v božjo čast in v blagor bližnjemu. Nasproti pa se tudi reven človek lahko pregreši, ako si premoženja in bogastva neumno ifl 1068 - nezmerno želi, ker iz takega neumnega in nerodnega poželenj* 1 po bogastvu in posvetnem blagu izvira tudi prizadevanje p r " lastiti si tuje blago , izvira nevoščljivost, škodoželjnost, danje in druge lake hude reči. Pač prav toraj pove sve 11 Pavl, ki pravi: „Kteri hočejo obogateti, padejo v skušnji"' 0 in v zadelo hudičevo, in v veliko nepridnih (neumnih) 1,1 škodljivih želj, ktere potopijo človeka v pogubljenje in k 0 ’ 1 ' Čanje. Korenina vsega hudega namreč je lakomnost; neld erl ’ ki so po njej hrepeneli, so zašli od vere, (kakor Judež Išl" 1 rijot), in se zapletli v velike nadloge.“ (I. Tim. 6, 9. O’' Žalosten zgled, kam da nerodno poželenje po tujem blw človeka pripravi, imamo nad hudobnim kraljem Ahabom. N a je imel vinograd poles Ahahovesfa poslopja. Ahab mn „Daj mi svoj vinograd ; dam ti za njega boljega, ali P n narjev, kolikor je vreden.“ Nabot se je branil, ker je M 0 ''' 6 , sova postava prepovedovala prodajnti dedščino očetov. ^ se ves serdit domu verne, z zobmi škriplje, se verže na steljo, obraz v steno oberne, in nič noče jesti. Jezabelo. *'l e gova žena , zve od njega, kaj da je, in mu reče • ’ jej, in daj si mir; jaz ti bom dala Nabotov vinograd." na to dve krivi priči, ki ste pričale po krivem, da je Boga in kralja klel. Torej ga ukaže v smert obsodil' kamnjati. Po Nabotovi smerti gre Ahab in se polasti no¬ vega vinograda. Elija prerok pa mu naproti pride, in mu r „Tam, kjer so psi lizali Nabotovo kerv, bodo tudi « lcerv lizali. Jezabelo bodo pa žerli na Jezraelskem P 0 - 1 ^ Dve leti potlej je bil Ahab na vojski smertno ranjen- vozn ga domu peljejo, in kri iz ran poliva njega m |j Zvečer je umeri. Ko so voz v ribniku zmivab, ..j, so psi njegovo kerv, kakor je bil Gospod napovedal. P° z11 ^ kraljev eden, Jehn, se napravi v Jezrael. Jezabela zve .'J” -’ -’ “"r- ' - ]j0, pride, se nališpa. in pri oknu gleda, ko se kralj v g ra(1 ‘ n s e : Kralj jo vidi, in zavpije služabnikom , ki so bili pkoli^j j, „Verzite jo doli ]“ Jo veržejo, in ves zid se je oškrop 0 ^ njeno kervjo. Konjske podkove pa so jo do konca stcr '^ z ,in jedi reče kralj, po njej pogledati, da bi jo pokopali, P a ‘ g j P.OniniA M/vl« Im M/\m X J.!/, / JI* n rr A 80 ^ čepinje , rok in nog nič ne najdejo. Vse drugo so ^ pojedli. — Povedal vam bom še par zgledov iz no J 1069 sov. Neka imenitna gospa imela je do dva tisuč goldinarjev V* letnih dohodkov. A ni si dala miru , dokler bi deset tisučev 'i' vžitnme na leto ne imela. Da bi to dosegla, razposojevala je in razposojevala na obresti svoj denar in ob enem tako silno ’ 11 varovala in stiskala svoje blago, da si clo naj potrebnišega ni 10 privoščila, ter je clo stradala, da bi dosegla svoj namen, ter !,t svoje premoženje namnožila tako, da bi imela od njega leta za letom po deset tisučev dohodkov. Ni jej že več manjkalo h veliko, da bi bila dosegla, kar si je tako goreče želela, kar jo neprevidoma zaleze smert, ter jej prekriža vse njene na- ) mene in konec stori njenemu življenju pa tudi njenemu pože- | lenju. — i Nek kmetovavec je imel tako hude želje po posvetnem blagu, da mu posvetnega blaga nikoli ni bilo zadosti. To nje¬ govo hudo poželenje, ker ga krotiti ni hotel, mu ni dalo miru ne po dnevu ne po noči. Vedno ga je gnalo po posvetnem blagu, ne glede, ali po pravičnem polu ali po krivičnem. Nekega dne se znajde na svojem travniku. Na meji med njegovim travnikom in med sosedovim je stal ojstro ošpičen kol. Hudo poželenje ga premaga, da gre, in kol iz mesta izdere, ter ga nekoliko korakov naprej pomakne v sosedovo senožet, ter si s tim svojo senožet za toliko podaljša, za kolikor sosedovo skrajša. Kmalu na to zleze na verbovo drevo, ki je ondi blizo rasllo. Kaj da je imel na drevesu opraviti, lega ne vem; to pa vem, da so mu lestva, ki si jo je prislonil k drevesu, zmakne in da je z drevesa padel. Z drevesa pade, in se natakne na ravno tisti mejiliii kol, klerega je bil poprej prestavil po krivičnem potu. Natakne se na kol, kteri mu gre skoz telo, in umerje kmalu na to. Ko bi bil kol na miru pustil, pustil na njegovem pravem mestu, bi se morda clo nič poškodoval ne bil, če bi bil padel na zemljo in ne na kol; zemlja pa je bila mehka in močvirna na tistem mestu. — Ker tedaj nerodno poželenje po posvetnem blagu človeka zapelje v mnogo neumnih in krivičnih želj in pregrešnih djanj, ze samo ob sebi se lahko razumeva, da je tudi tako lakomno, nerodno poželenje po posvetnem blagu prepovedano v deseti božji zapovedi. — 1070 III) Desela zapoved božja prepoveduje na dalj 0 tudi še vsako pregrešno dopadonje nad ljudsko škodo. Redar so kdo veseli, da drugi ljudje v kako škodo ali nesrečo p r *' dejo, iz klere škode ali nesreče bo on sam svoj časni dobi' ček imel, izvira tako samopridno in sebično veselje prav * 3 prav le iz poželenja, prilastiti si tuje blago po krivičnem p° lu in je po tem takem tudi prepovedano v deseti božji zapovedi- 3) O kako veliko kristjanov se tedaj tudi zoper deset 0 zapoved božjo pregreši. In pri vsem tem jih je mnogo in mnog 0 ’ ki na vse le grehe nič ne porajtajo, ker vse te grehe 1° v mislih in željah doprinašajo in ne naravnost v djanju. neskončno pravični Bog, kije rekel: „Ne želi ljudskega blag 3 ’ jih ho zavoljo vsakega takega pregrešnega poželenja na odgo v ° r postavil, in jih ojstro kaznoval, kaznoval na tanjko po *as' ženju. Ravno za to moramo vsako poželenje po krivica 0 blagu in tudi vsako lakomno, nerodno poželenje po posveta blagu v svojem sercu zatirati, ter se mu ustavljati na vso m ° c > kedar se oglasi in nas v greh zapeljuje. 4) In zdaj vas moram še podučiti, kako da se z3 ^' r ‘ pregrešno poželjenje po krivičnem blagu in lakomno ali nero° poželenje po posvetnem blagu. Da bomo tem lagleje zatirali v svojem sercu vs3 j^ pregrešno poželenje po krivičnem blagu in vsako lakomno nezmerno poželenje po posvetnem blagu, moramo od e strani a) premišljevati, kako nevarno da je posvetno blOfP in od druge strani b) premišljevati, kako minljivo da J° posvetno blago. a) Posvetno blago je dušnemu zveličanju s ' t nevarno. Jezus pravi: ^Resnično, vam povem, ‘la OB pojde težko v nebeško kraljestvo. In spet vam povem: . je kameli iti skoz šivankino uho, kakor bogatinu priti v kraljestvo.* Bogastvo namreč skorej zmerom serce nase v daje priložnost in pripomoč vsem pregreham, in jemlje P® . fl nosi in zatajevanje, brez klerih ni pravega keršanskega zlVJ 0 (Mat. 19, 23. 24.).— Pri preroku Ozeju (12, 8.) d 0 je bogastvo ali denar, ter zlato in srebro bogatinov ,n — 1071 in njegov bog, kteri po nauku svetega Ambroža večo oblast čez njegovo serce ima, kakor glas božje besede. — Modri Sirah (11, 10.) pravi: „Ako boš obogatel, ne boš brez greha, to je: ako preveč hrepeniš po bogastvu, ne boš si ga nabiral brez greha. „Kdor išče obogateti, svoje oko proč oberne*, proč oberne od Boga, od dolžnosti, od pravice. (Sir. 27, 1.) — Iz vsega tega se vidi, da je posvetno blago in bogastvo res nevarno dušnemu zveličanju. b) Posvetno blago je pa tudi minljivo, in toraj prave cene nima. — Kako nespameten je tedaj človek, ki tako željno hrepeni po posvetnem blagu in pozemljiskem bo¬ gastvu, in tako močno serce nanje navezuje 1 Kedar bo umeri, moral bo vse zapustiti, in nič seboj na uni svet ne ponese. Ravno zato pa tudi noben pravi kristjan na časne reči svojega serca ne navezuje, ampak si rajši nabira zakladov za večnost, ki neusahljivo ceno imajo. — Don Juan de Kastro, namestni kralj v Portugalski Indiji, je bil za sinert bolen, ko je prejel od Portugalskega kralja pismo, s klerim ga je kralj še za tri naslednje leta poterdil za namestnega kralja, poterdil v njegovi visoki službi in časti. Ker jo podožno ljudstvo Don Juana de Kastro silno rado imelo, bilo je te kraljeve poterditve vse veselo in je zatega del naravnalo očitne veselice, in ob enem drage darove poslalo nameslnemu kralju Don Juanu. Ko za smert bolni Don Juan vidi vse te drage darove in sliši slovesno streljanje in drugo razveseljevanje, izdihnil je: „Kako smešenje svet. Donaša mi darove in skazuje mi čast, ktera za me prav nobene cene nima, ko moram že o nekterih trenulljejih svet zapustiti, in za zmerom zatisnili oko, da njegove nečimurnosli nič več gledalo ne bo.“ 5) Tudi mi, ljubi moji, enako ravnajmo, ter svojega serca ne navezujmo na nečimurne posvetne reči, ter ne hrepenimo po posvetnem blagu in pozemljiskem bogastvu, marveč ubo¬ gajmo usmiljenega Jezusa, ki nam veleva, rekoč: „Ne sprav¬ ljajte si zakladov na zemlji, kjer jih rija in mol konča, in kjer jih latje izkopljejo in ukradejo. Temveč zbirajte si zaklade v nebesih, kjer jih ne konča ne rija ne mol, in kjer jih tatje ne izkopljejo in ne ukradejo. — Iščite naj poprej božjega kraljestva in njegove pravice, in vse to vam bo priverženo.“ (Mat, 6, 19. 20. 33.) Amen. — 1072 - XCVI. keršanski nauk. Kaj nam zapoveduje deseta božja zapoved? — Zakaj je Bog zapovedi dal tudi zastran misel in želj? — Kaj se učimo iz dveh p slednjih zapoved? — Kako sevadimovdo- b r i h mislih? 1) V deseti zapovedi nam Bog prepoveduje naj poprej vsako radevoljno poželenje po krivičnem blagu, na dalje vsako lakomno poželenje po časnem blagu; in po tem tudi še vsak 0 nerodno dopadanje nad ljudsko škodo. Da bomo zamogli vse to storiti, ter se varovati lega, kar nam deseta zapoved božja prepoveduje, treba je krotiti poželenje po ljudskem blagu 1,1 nerodno poželenje po posvetnem blagu. In to se zgodi s t |D1 ’ da premišljujemo od ene strani, kako nevarno da je posvetu 0 blago našemu dušnemu zveličanju, in od drugo strani, kak° minljivo in nestanovitno in tedaj tudi le malo vredno da j° vse posvetno blago. To je kratek zapopadek poslednjega kej" šanskega nauka. Zapopadek današnjega keršanskega nau» pa bo 2) odgovor na vpraševanje: Kaj nam Bog zapoveduje v deseti zapovedi? V deseti zapovedi nam Bog zapoveduje I) vsak e a 10 vse dobro iz serca privoščiti, in II) zadovoljnim bi* s tim, kar imamo, če tudi le malo imamo. I. V deseti zapovedi nam Bog zapoveduje, ^ "vsakemu človeku iz serca privoščimo to, kar im 0 ? — 1073 — iz serca privoščimo vse dobro , kar mu je previdnost božja odločila, iz serca se veselimo sreče, ktero vživa. — Da nam deseta zapoved božja res naklada to dolžnost, vsakemu vse dobro iz serca želeti, posnamemo lahko že iz tega , ker je taka dobra želja kar naravnost nasproti pregrešnemu poželenju po ljudskem blagu, ktero poželenje je prepovedano ravno v deseti zapovedi božji. — Taka dobra želja ali dobrohotnost je na dalje ncobhodno potrebna v časni blagor človeške družbe, ker bi prav srečno in zadovoljno ne mogel živeli noben človek, ako bi vedel, da mu zavidajo drugi ljudje to, kar ima. Ne mogel bi vesel biti svojega blaga, ako bi vidil, da to njegovo blago v oči kolje bližnjega; in v vednem strahu bi bil, da mu vtegne ta, ki ga zavida, tudi še vzeti njegovo blago. — Na zadnje tudi še keršanska ljubezen zahteva, da slehernemu iz serca vse dobro želimo, mu iz serca privoščimo srečo, ktero vživa, in se veselimo, kedar vidimo, da se mu dobro godi. — Ako hočemo tedaj deseto zapoved božjo popolnoma spolnovati, še ni eam zadosti, da nimamo nobenega poželenja po krivičnem blagu, ampak moramo tudi še iz serca želeti, da bliženj ima in srečno vživa to, kar je njegovega. II. Deseta zapoved božja na dalje zapoveduje, da moramo zadovoljni biti s tim, kar imamo, in če bi tudi le malo imeli. — Ako je človek nezadovoljen s tim, kar ima, spočenja mu ta nezadovoljnost v sercu mnogotero lakom¬ nega poželenja, in ga zapelje veči del tudi v mnogotere kri¬ vične djanja. Razdražen od te nezadovoljnosti le vedno gleda, kako bi naprej prišel, si nabral denarja in blaga. Ta nezado¬ voljnost ga neprenehoma naprej žene za bogastvom, in vse njegovo prizadevanje meri le v to, da bi obogatel, obogatel v kratkem času, obogatel po vsaki ceni. če tudi sperva nima namena, da bi obogatel po krivičnem potu, in če si tudi o pervem začetku rok ne omadežuje s krivičnim blagom, vendar le ga bo nezmerna ljubezen do posvetnega blaga kmalu osle¬ pila, ter iz ene krivice v drugo podila. V bukvah Pregovorov (23, 20.) beremo: „Kdor hiti obogateti, ne bo nedolžen (ostal).* Modri Sirah (31, 5—7.) pravi: „Kdor zlato (nezmerno) ljubi, ni brez greha. — Veliko jih je padlo zavoljo zlata, in njegova K«ri. nauk, 63 - 1074 - lepota jim je bila v pogubo. Les spodtikleja je zlato njim, k' mu darujejo; gorje njim, ki ga iščejo, in vsak nespametnih se bo v njem pogubil. 44 Ravno to uči sveti Pavl, ko pravi: „KterL hočejo obogateti, padejo v skušnjavo in v zadergo hudičevo, in v veliko nepridnih in škodljivih želj, ktere potopijo človeka v pogubljenje in končanje. 44 (I. Tim. 6, 9.) — Nasproti p 9 jo zadovoljnost s tim, kar človek ima, obilen studenec notran¬ jega miru in pokoja, kakor spričuje spet sveti apostelj P»vb rekoč; „Velik dobiček je pobožnost z zadovoljnostjo. Nič nam¬ reč nismo prinesli na ta svet; gotovo je, da tudi nič ne mo¬ remo odnesli. Ako pa imamo živež in obleko, bodimo s l'" 1 zadovoljni. 44 (I. Tim. 6, 6—8.) v Tudi modri mož v svetem pismu to polerduje, ko pravi: „Življenje zadovoljnega delavca je posladkano, (je sladko in prijetno), in v njem (v zadovoljnem življenju) najdeš zaklad. 44 (Sir. 40, 18.) Slavni vojvoda slavnih Rimljanov, Fabricij, se je živil s tim, kar mu je rodila njegov* 1 majhna njiva, ktero je 6am obdeloval, akoravno mu ni manjkalo priložnosti, dospeti do bogastva. Dostikrat je vodil v boj Rimsko vojsko, pa si nikdar ni holel prilastiti od premaganih ljudstev krivičnega blaga, tudi se nikdar ni dal podmitit' al ' podkupiti. Prišli so nekega dne k njemu poslanci nekega H 9 ' lijanskega ljudstva, in so mu ponujali velike darove. FabricU pa jih od sebe odbija, rekoč: „Jaz sem bogat zadosti, kajti privadil sem se krotiti svoje poželenje in z malim zadovoljen biti. 44 Kralj Pir (Pyrrhus) ga je miloval zastran njegoveg 9 ubožtva, in Fabricij ga zayerne, ter mu reče : „Kaj P 9 911 manjka? Akoravno sem reven, vendar me le spoštujejo ' n ljubijo vsi moji somestnjani, in mi izročajo naj imenilniše der- žavne službe. Enako srečen sem tudi v svoji hiši. Moja mal 9 njiva mi daje to, česar potrebujem ; za nepotrebne reči pa f 1 ni mar. Kedar se pri delu speham in lačen postanem, m' J 0 dobra vsaka jed. Moja suknja je sicer slaba, pa me venda r zime varuje. To, kar imam, mi je zadosti za moje potrebo- Tedaj mi ničesa ne manjka. 14 — V kuhinji Verzailskega gr 9da je o kraljevanju Ludovika XIV. bival fantič, ki je moral pe¬ čenko na ražnju obračati, in je za to delo dobival svoj žive«- Nekega dne gre kralj ondi raemo, in zagleda fantiča pri njegovem navadnem opravilu. Ker je bil fantič čedne postave* — 1075 - in je bilo viditi, da je ves vesel in zadovoljen, misli si kralj, ter pravi sam seboj : „Fantič bi vteg-nil biti pripraven za kako imenilniše opravilo, botn ga toraj nekoliko izprašal. 44 In tedaj res kralj fantiča izprašuje , in mu pravi: „Od kod si ti ? in kakošno službo opravljaš? 44 Fantič ni vedel, da ima kralja pred seboj, in tedaj reče: „Doina sem v mestu Berry; Štefan mi je ime; in moja služba je ta , da pomagam tukaj v kuhinji. 44 »Koliko si pa zaslužiš pri tem svojem opravilu? 44 pozveduje kralj, in fantič mu odgovori: „Zas!užim si toliko, kolikor si zasluži kralj. 44 „Tako 44 , reče kralj, „koliko si pa kralj zasluži? 44 Fantič zaverne: ,,Toliko, kolikor potrebuje. In jaz si tudi zaslužim toliko, kolikor potrebujem; več mi pa treba ni. 44 Kako zadovoljen je bil s tim, kar je imel, ta ubogi fantič! — Ker je tedaj nezadovoljnost tako veliko zlo, zadovoljnost pa tako draga in neprecenljiva reč, zahteva Bog od nas z deseto zapovedjo, da smo zadovoljni s tim, kar nam Bog daje, da njegove dari zmerno in po pameti vživamo, ž njimi varčno gospodarimo, si jih s pridnostjo in delavnostjo namnožimo v terdnem zaupanju na njegov sveti blagoslov, ki je brez vse primere tečniši in vspešniši, kakor vse posvetno bogastvo. Tako zadovoljnost zahteva Bog od nas tudi takrat, kedar bi le malo imeli pozemljiskega blaga. Cio ubožčiki, ki sila malo imajo, morajo po božji volji zadovoljni biti s svojim ubožlvom. To jih sicer res marsikterikrat prav težko stane; toda pogled na zgled Jezusov, ki je zavoljo nas reven poslal, in upanje na večno plačilo, na večno bogastvo v nebesih, jim bo pomagalo k tej zadovoljnosti, ako si le pridno pred oči poslavljajo ta Jezusov prelepi zgled in to večno, nebeško plačilo. Še bolj kakor vse to pa jim bo k zadovoljnosti pri¬ pomoglo, ako si čisto ohranijo svojo vest. Reveži in siromaki, klerim vest nobenega očitovanja ne nareja, in kterim serca ne zbada žalost zavoljo storjenega greha, so v sredi svoje revščine in siroščine vse srečniši in zadovoljniši, kakor naj bogatejši grešnik, kterega svet za ne vem kako srečnega ima, ki pa nima mirne in pokojne vesti; zakaj: „Boljši je malo s strahom Gospodovim, kakor veliki zakladi, ki ne nasitijo, 44 in človeku nepokoj delajo, oko so po krivici skupej spravljeni. (Pregov. 15, 16.J In „Blagor človeku, ki ne greši z besedo svojih ust, 68 » 1076 — (in tudi ne v djanju ali po kakem drugem potu,) in kogar ne zbada žalost zavoljo (storjenega) greha , u veli sveto pismo. (Sir. 14, 1.) Med tem, ko se bogatin zanaša na svoje min¬ ljivo bogastvo, zaupa in se zanaša pravični ubožec na svojo čisto vest in na Gospoda, in njegovo zaupanje ne bo osramoteno; zakaj „Gospod je pribežališče siromaku, pomočnik v pravem času, v stiski , u prepeva kronani prerok David (Ps. 9, 100 V življenju svetnikov nahajamo mnogo in mnogo lepih zgledov, ki nam kažejo, kako so svetniki ubožtvo ljubili in posvetno blago zaničevali: le pridno jih posnemajmo! Opomnim med drugimi le samo svetega Ignacija Lojolana, ki je mnogokrat zdihoval: „0 kako zoperna mi je zemlja, kedar nebesa p°' gledam \ u 3) Prejden sklenem nauk od desetih božjih zapoved moram vam odgovor dati še na nektere vpraševanja in sicer noj poprej na tega le: Zakaj je Bog zapovedi dal tudi zastran našib m isel in želj ? Ker Bog prav po očetovo skerbi za našo časno in večno srečo, še ni mu bilo zadosti, da nas po pervih dveh zapovedih podučuje in priganja, da ga vredno častimo; mu še ni bij 0 zadosti, da nam je s tretjo zapovedjo poskerbel čas in P r *~ ložnost, da mu zamoremo spodobno čast in hvalo skazovaUj mu ni še bilo zadosti, da nam je s četerto zapovedjo poskerbe dobro izrejo in odgojitev; mu ni še bilo zadosti, da nam j° s peto, šesto, sedmo in osmo zapovedjo zavaroval naše življenj 0 ? -Ai/>ni6 naše dušno in telesno zdravje, naše premoženje, naše p ostenj® vse darij obvfl' končno in naše dobro ime, ter nam je od one strani prepovedal tiste pregrehe , ktere bi nam poškodovale vse te drage in nam od druge strani zapovedal čednosti, ktere nam rujejo in ohranjajo vse te dobrote; vse to Bogu, nesKU ‘ ,l/ te j modremu in neskončno dobrotljivemu, ni še bilo zadosti: 11 je tudi še z deveto in deseto zapovedjo zamašiti tabo r ° studenec, iz kterega izvirajo vsi grehi zoper pervih osem jih zapoved. Ta studenec, kakor nas skušnja uči nič man .j „;o sveto pismo, so hude misli in želje; zakaj „iz serca i 100 .) Me misli, uboji, prešestva, nesramnosti, tatvine, krive P rl f 1077 — preklinjevanja. To je, kar človeka ognjusi. 44 (3Iat. 15, 19. 20.) Z deveto in deseto zapovedjo, v kterih nam pravi: „Ne želi, 44 nas hoče Bog postaviti v tak stan, da bi zamogli tem zvestejši spolnovali vse druge zapovedi, sosebno tiste, ktere zapopadajo dolžnosti do našega bližnjega, ker nam naroča in zapoveduje, da bi si iz serca potrebili vse pregrešne misli, ki so tako rekoč seme vsega hudega, in vse pregrešne želje, ki so kakor kal ali korenina pregrehe. Po lem takem je Bog zastran misel in želj zapovedi dal: a) zato, da zatiramo v sebi hudo poželenje, iz kterega greh izvira, kakor uči sveti Jakob (1, 14. 15.), ki pravi: „Vsak je skušan, kedar je od svojega poželenja vlečen in vabljen. Potlej, ko poželenje spočne, rodi greh; greh pa, ko je storjen, rodi srnert.* Bog je zastran misel in želj zapovedi dal b) zato, da bi pokazal, da mu ni neznano, kar se v našem sercu godi. — Sveto pismo pravi: Bog je, „ki v serce vidi, in ohranovavca tvoje duše nič ne goljufa. 44 (Pre- gov. 24, 12.) In preroku Jeremiju (17, 10.) govorf Gospod Bog: „Jaz, Gospod, pregledujem serce, in ledice skušam. 44 Bog je zastran misel in želj zapovedi dal c) v spomin, da je on tudi Gospod naših sere. — V bukvah Pregovorov (21, 2.) beremo: „Gospod pa serca tehta. 44 — „Vse človekove pota so odkrite njegovim očem ; Gospod duhove tehta. 44 (16, 2.) Bog je zastran misel in želj zapovedi dal d) v spomin, da je njegova postava bolj popol¬ noma od vseh človeških postav, ki le naše vunanje djanje vravnavajo. — V V. Mozesovih bukvah beremo: „Kje je tako imeniten narod, da bi imel take šege, in pravične sodbe, kakor je vsa postava, ki vam jo danes stavim pred oči? 44 (V. Moz. 4,8.) Bog je zastran misel in želj zapovedi dal: 1078 - e) zato, da bi nas varoval farizejske pobožnosti. Farizeji so mislili, da so že pravični pred Bogom, ako le po vunanjem in po čerki spolinijejo božje zapovedi. Kristus pa jim je drugači povedal. Rekel je : „To vi farizeji čistite, kar je zunej kozarca in sklede; kar je pa znolrej vas, je polno ropa in hudobe,* 4 to je: zunanje šege sicer skerbno opravljate, znotranje posvečevanje pa zanemarjate. Luk. (11, 39.) 1° svojim učencem je rekel: „Povem vain, ako ne bo obilnisa yaša pravica, kakor pismnrjev in farizejev, ne pojdete v ne¬ beško kraljestvo. 44 (Mat. 5, 20.) 4) Kaj se učimo iz dveh poslednjih zapoved? Iz dveh poslednjih zapoved se učimo, da kristijan svojih dolžnost ne sme spolnovati le po zunanjem, temveč da mora imeti tudi pripravno serce in resnično voljo, storiti vse, kar je zapovedanega, in opustiti vse, kar je prepovedanega. Jezus pravi: „Ne vsak, kleri mi pravi: Gospod, Gospod! pojde v nebeško kraljestvo ; ampak kteri stori' voljo mojega Očeta, ki je v nebesih, tisti pojde v nebeško kraljestvo. 44 (Mat. 7, 2 D Tedaj ni zadosti, da bi bilo po božjih zapovedih obra'" nano le naše vunanje obnašanje, ampak mora po božjih zapo¬ vedih vravnano biti tudi naše serce, ter naše misli in želje- 5) Da bodo pa naše misli in želje vravnane po božjih zapovedih, treba se je vaditi v dobrih mislih, da si borno z dobrimi mislimi budili tudi dobre, pobožne in bogoljubne želj v svojem sercu. Kako se pa vadimo v dobrih mislih? Vaditi se v dobrih mislih nam lepe priložnosti nikob ___7" _ I_ lr.-L _ L-v._ _ . _ olrO I® nikjer ne manjka. Vsaka ljuba božja stvar vtegne, oko hočemo, kako dobro misel v nas obuditi. Kedar, postavi« 1 * zagledamo vinsko terto, kar naglo si lahko spomnimo J e " zusovih besed : „Jaz sem prava terta, in moj Oče je vino¬ gradnik. Vsako mladiko, ktera v meni ne rodi sadu, bo od¬ rezal, in vsako, ktera rodi sad, bo otrebil, da več sadu stori- (Jan. 15, 1. 2.) Kedar zagledamo kokljo s piščeti, D*bko si spomnimo besed Jezusovih: ,,Jeruzalem, Jeruzalem! - 1079 - moriš preroke, in jih kamnjaš, kteri so k tebi poslani, koliko¬ krat sem hotel zbrati tvoje otroke, kakor koklja zbira svoje piščeta pod peruti, in nisi hotel 1“ (Mat. 23, 37.) — Kedar Ogledamo kako nerodovitno drevo, ktero sicer veliko listja ima, sadja pa nima, lahko si spomnimo na to le Jezusovo Priliko: „Nekdo je imel figovo drevo zasajeno v svojem vino¬ gradu, in je prišel sadu na njem iskat, in ga ni našel. Rekel je pa gorniku: Glej! tri leta je, kar hodim iskat sadu na tem %ovem drevesu in ga ne najdem ; posekaj ga tedaj! čemu še prostor (zastonj) zaseda ? On pa je odgovoril in mu rekel : Gospod 1 še lo leto ga pusti, da ga okopljem, in mu pognojim, ° e kje sad obrodi; če pa ne, ga boš potlej posekal. „ (Luk. 6—9. — Kedar vidimo kmetovavca sejati ali ženjico 8n °Pje povezovati na njivi, lahko si spomnimo na Jezusovo Piiliko od pšenice in od ljulike. (Mat, 13, 24 — 30:)— Kedar vidimo log ( ptice pod nebom letati ali jih slišimo po zelenem ^|.P r 'j elno žvergoleti, ali kedar vidimo lilije ali druge £uso-' Ce CVeSti na P°lj u ’ ^hko Sl v spomin pokličemo Je- živ ,j Ve ^°l !) živne besede: „Ne skerbite (nezmerno) za svoje lač !^ 1 ^ 0 ’ tudi ne za 6V0 J e telo, kaj bote ob- p 1 ' Ali ni življenje več, ko jed, in telo več, ko oblačilo? sn . le . P* lce podnebezne, ker ne sejejo in ne žanjejo, in ne v v, J a j° v žitnice, in vaš Oče nebeški jih živi. Ali niste vi Up. y eč kakor one? — In za obleko kaj skerbite? Poglejte J e na polju, kako rastejo: ne delajo in ne predejo, pa vam , e,n 5 da še Salomon v vsi svoji časti in bil tako oblečen, rj V° r njih ena." (Mat. 6, 25 - 29.) — Kedar vidimo ribiče e ^°viti, lahko si spomnimo na veliki Petrov ribji vlak, s ^ na Jezusovo besedo vergel mrežo na lov, in si po¬ jemo i z tega lep nauk, kako potreben in vspešen da nam KeT* vsa ^ om delu božji blagoslov. (Luk. 5, 1 —11.) — j.j ar vihar silno buči, lahko si spomnimo viharja na morju, erega j e Jezus ustavil z eno samo svojo vsegamogočno besedo lahk 1 2 ®~ 27 0 — Kedar vidimo pastirja pri ovcah, S1 spomnimo na Jezusa, dobrega pastirja naših duš, ki -«—.- Dober pastir da življenje Je sam rekel: „Jaz sem dober pastir. ^ ta svoje ovce." (Jan. 10, 1 -J . gpon[in j rao prilike gospodinja kruh pripravlja, lahko sp v 1080 — Jozusovo od IfVfldfi trt • v in na čudno n ... \ ga Je zena vmes, l a med tri polovnike, >>»"'*• v človeSTerV^Is 831 ^ l ^: n %rT si :C 22 2n — J p Ce f arjeve ? a ’ ,n K °gu, kar je božjega.* (Mat. niee-ovn re ;„ ln . nas ,ahko °P omin ia na Petrov greh in spomin kbčp°?° 72 ‘^ ~ SvetiInica nam lahko v devic. (Mat 25 P °i^J«°l/ ezus °™ od P ame,nih 'n nespametnih cerkev — Skala nas spominja, da je sveta Vrl *? . p0S ! av, J ena " a »erdo skalo (Mat. 16, 18.) - klere nas ^22° °V ^ ^ kter6 pe,jej ° V žlvI j en J e ’ sk ° Z nam v sn „ , ,l ' 0 P 0mi "ja (Mat. 7, 13.). - Cesta (Mat 7 P n ? Sk p' Je ® in)k ° cesl °’ ktera P e! j e v pogubljenje Delie v -• f 01 3,1 Steza nas s P omi 'nja tesne poti, ktera in z vezdfi 0 " 0 ^ 7 ’ 14 ‘) ~ Solnce, mesec jih ie zn 1 n9m . V S . P ° min skIicu J e J° dobrotljivega stvarnika, ki bo solnre nf S ' S I™ ’ ? a ,ud ' slras ’ ne S a sodnjega dne, „0 kterem bodo vezde nTd 06 b ° da i a,a ™Je sčtlobe, in enako znmo P 2 6 ,Z , neba “ (Mat. 24, 29.) - In kakor td, ali kako nT* Ud 'v V , Sa ia dn,?a b ° Žja Stvar ka,{0 dobro miSe ' prUvno P v 0 ot Žn L Z S V ’ ak ° '* V * bo,!.-, 6 !! , , / ubl moji P os, ušavci! sem skončal nauk od zavč vod 1^ • CPe m ° ra VSak kr,sl i an * kleri se svoje pameti srečen EfV? zv n esfo . »Psovali, ako hoče časno in večno nuieio «M* m ^ kteri njegove zapovedi spol- sveti’mnn JUbl VeC ”° ž ' L v, j en i e * (Mat. 19, 17.), in tudi na tem Dismn rot ? °. Sr trM blagoslova, kakor sam pravi v svetem me linh" °' C ^^ osl s ^azujem do desetstotnega roda tistim, ki IV MnrR in o?°J! nJe Ž 0 mo J e zapovedi.* (II. Moz. 20,6.) nn .. \ ’ , .. . * eda J božje zapovedi bolj na tanjko vam iih T~ Ve e ’’ , kaj . za P ove dujejo in kaj prepovedujejo, sem J o sirno razložil v dosedanjih keršanskih naukih. p ri tem razlaganju nisem tolikanj gledal na to, da bi vam