čustev Izražanje 10 Vzgoja, september 2021, letnik XXIII/3, številka 91 Slovenski znakovni jezik me je že od nekdaj privlačil, ravno tako me je privlačila sama pojava tolmača, njegova profesionalnost in čustvena angažiranost pri tolmačenju. Že v osnovni šoli sem se odločila, da se bom naučila tega jezika in pomagala vsem osebam, ki pri komunikaciji uporabljajo znakovni jezik. Izražanje čustev v znakovnem jeziku Svet tišine. Ali si predstavljaš, da ne slišiš svojega glasu in svojega smeha, ne slišiš svojih staršev, ne slišiš zvena svojega imena, ne slišiš učitelja, ne slišiš zvokov narave, ne slišiš prometa, motorja svojega avtomobila, ne slišiš svojega partnerja, ne slišiš smeha svojega otroka, ne slišiš klica mama, ata? Verjetno ne. To, da slišimo, jemljemo za samoumevno. Vabim vas, da se večkrat ustavite in prisluhnete sebi in vsem zvokom okoli sebe. O gluhoti in znakovnem jeziku Gluhota je huda motnja, ki se navzven ne vidi. Gluh človek ni sposoben slušno do- jemati zvokov, glasov ali šumov. Gluhota je posledica hudih sprememb v polžu, slu- šnem živcu ali možganskem središču za sluh. Glede na vzrok delimo gluhoto na po- dedovano, prirojeno, pridobljeno in gluho- to neznanega izvora. Stopnja izgube sluha je različna, zato tudi različno vpliva na način življenja. Gluhi ljudje imajo izgubo sluha več kot 80 dB; govorno sporazumevanje z njimi je ne- mogoče. Naglušni imajo izgubo sluha od 40 do 80 dB. Tudi z njimi je sporazumevanje večino- ma nezanesljivo, razvoj njihovega govora je bistveno moten. Človek se nauči spontano govoriti (če do- bro sliši in ima ustrezno razvite govorne organe), ko posluša govor okolja, ga posne- ma in rekombinira ter na novo ustvarja. Pri Simona Smuk, univ. prof. razrednega pouka, tolmačica slovenskega znakovnega jezika (nacionalna poklicna kvalifikacija). Poučuje na Osnovni šoli Grm v Novem Mestu, ima certifikat NLP Mojster praktik in Coach. Izvaja tečaje slovenskega znakovnega jezika in ga tolmači. osebah z motnjo sluha prvemu pogoju ni zadoščeno, zato sveta in sebe ne doživlja- jo celovito. Posledica tega je nezmožnost učenja govora, in to kljub ustreznemu inte- lektualnemu potencialu in dobro razvitim govorilom. To se najbolj pozna pri razvoju jezika, govora in predvsem komunikacije. Ta je pri večini gluhih in naglušnih drugač- na kot pri slišečih. Kaj je znakovni jezik? Leta 1984 so na zasedanju UNESCA v Pa- rizu sprejeli definicijo znakovnega jezika, ki pravi: »Znakovni jezik je oblika spora- zumevanja, kjer se besede, pojmi kažejo s kretnjami rok, ki lahko izražajo pomen posameznih besed, misli ali celega stavka, odvisno od konteksta ali kompleksne serije idej.« To, kar so za glasovni jezik besede, so za znakovni jezik kretnje. Namesto glasu in izgovorjenih besed znakovni jezik s svojim gibanjem v prostoru uporablja roke, telo, obraz, usta in glavo za izražanje najrazlič- nejših vsebin. Namesto sluha, s katerim sprejemamo besede, uporabljamo vid, s ka- terim sprejemamo kretnje. Kretnja je osnovna prvina vsakega znakov- nega jezika. Izvaja se s premikanjem rok in prstov v točno določenem prostoru. Slišeči z različno barvo glasu izražajo zaskrbljenost, veselje, začudenje, gluhi pa to izražajo z na- činom kretanja. Kretnje velikokrat posne- majo značilno delo oz. gibanje. Sestavljene so iz štirih gibalnih prvin, ki so med seboj povezane in imajo točno določene značil- nosti: oblika roke, lokacija – mesto izvajanja, gibanje in orientacija – usmerjenost dlani glede na telo. S spremembo le ene od prvin že lahko spremenimo pomen kretnje. Kretnje so nastajale, nastajajo in se razvijajo v naravnem procesu, zaradi potrebe dolo- Foto: Boštjan Jamšek čustev Izražanje Vzgoja, september 2021, letnik XXIII/3, številka 91 11 čene skupine ljudi po komunikaciji. Enako kot poznamo v govornem jeziku več nare- čij, se tudi v znakovnem jeziku pojavljajo pri manjših skupinah ljudi specifične kre- tnje (pokrajinske kretnje, otroške kretnje, družinske kretnje, šolske kretnje, kulturno pogojene kretnje, kretnje posameznikov). Z začetkom izobraževanja gluhih so se začeli uporabljati tudi različni znakovni sistemi: • Slo vens k i zna ko v n i jezik (SZJ) je samosto- jen jezik, drugačen od slovenščine, z vi- soko razvitim manualno-vizualnim nači- nom izražanja, ki ima drugačno zgradbo kot slovenščina (besedni red, drugačna oblikoslovna in besedotvorna pravila) in se ne more uporabljati hkrati z govorjeno slovenščino. Uporabljajo ga odrasli gluhi, slišeči otroci gluhih staršev, gluhi otroci. • Slo venšči na v k r et n ja h (S LK) je kombina- cija prvin SZJ in govornega jezika. Obi- čajno se kreta v vrstnem redu slovenšči- ne, lahko se uporablja hkrati z govorjeno slovenščino, uporabljajo jo gluhi v pogo- voru s slišečimi in obratno, zelo razšir- jeno jo uporabljajo tolmači slovenskega znakovnega jezika. • Do be sed no p r eva ja n je iz s lo venšči ne (D PS): gre za dobesedno prevajanje slo- venščine s kretnjo in prstno abecedo. To je vizualna predstavitev slovenščine za pomoč gluhim otrokom pri učenju (Pod- boršek in Krajnc, 2010). Dan slovenskega znakovnega jezika je (od leta 2014) 14. 11. Na ta dan je bil leta 2002 sprejet Za ko n o u po r a b i s lo vens ke ga zna- kovnega jezika, ki gluhim daje pravico upo- rabljati SZJ na vseh področjih javne sfere. Svojo pravico uresničujejo s tolmači SZJ, ki smo poklic pridobili z nacionalno poklicno kvalifikacijo. Do sprejetja zakona so delo tolmača opravljali kar slišeči otroci gluhih staršev, saj od rojstva 'rastejo' z znakovnim jezikom. Velikokrat je to predstavljalo otro- kom breme, posebej ko so bile predmet tol- mačenja odrasle teme. Slovenski znakovni jezik je bil 4. 6. 2021 vpisan v Ustavo RS, novi 62. a-člen pa opre- deljuje pravico do svobodne uporabe in ra- zvoja slovenskega znakovnega jezika. Leta 1951 je bila ustanovljena Svetovna fe- deracija gluhih; 23. 9. v spomin na ta dan obeležujemo mednarodni dan znakovnih jezikov. Moje doživljanje tolmačenja Nisem otrok gluhih staršev in nisem že od majhnega 'rasla' z znakovnim jezikom, ven- dar sem bila trdno odločena, da se tega je- zika naučim in pomagam osebam z izgubo sluha pri komunikaciji s slišečim svetom. Ko gluha oseba potrebuje pomoč strokov- njaka oz. se želi pogovoriti z razrednikom svojega otroka, svojim zdravnikom, psiho- logom, želi oditi na banko, v trgovino, gle- dališče, je vedno potreben še spremljevalec oz. tolmač, ki poskrbi za razumljiv in točen pretok informacij. Pomembno je tudi zau- panje med tolmačem in gluho osebo, pred- vsem če gre za tolmačenje osebnih stvari. Zagotovo je posebno doživetje, ko se poro- či tvoj otrok. Slišeči se ne ukvarjamo s tem, kako bomo spremljali obred in poročno slavje. Če želijo isti dogodek spremljati glu- he osebe, pa morajo v prvi vrsti poskrbeti za tolmača, ki bo na dogodku dejansko pri- soten cel dan. V čast mi je bilo, da sem bila povabljena na dve poroki, kjer sem tolmačila gluhi mami in njenemu partnerju. Na tolmačenje sem se temeljito pripravila. Priznam, imela sem tremo. Vendar ne treme pred nastopanjem pred večjo skupino ljudi, ampak tremo, ker sem želela gluhi osebi približati tako po- memben dogodek, kot je poroka sina oz. hčere, ker sem želela tolmačiti dogodek tako, da bo kljub tišini, v kateri je, mama doživela in začutila vse radostne in čustve- ne trenutke dogodka. V takšnih primerih je tolmač prisoten tudi na neuradnem delu poročnega slavja. Ta- krat sem bila dobesedno senca svoje 'stran- ke', bila ob njej, in ko se je zataknilo pri ko- munikaciji (običajno že z enim pogledom vem, kdaj je trenutek, da vskočim), sem premostila morebitno zadrego. Kaj je lepšega kot tolmačiti poročni obred ter govore ljudi, ko te gluha mama gleda s solznimi očmi, občasno prikima ter na koncu reče: »Kako lepo je povedal/-a.« Ta- krat sem vedela, da sem svoje delo odlično opravila, da to ni bilo zgolj tolmačenje be- sed v kretnje, ampak tolmačenje, pri kate- rem je izredno pomembno, da prikažeš tudi čustveni naboj govora z ustrezno mimiko in načinom kretanja. Še večji izziv zame je bil, ko je mama pri- pravila poročni govor za sina. Govor je 'pre- brala' v znakovnem jeziku (objavljen je v tej številki Vzgoje na str. 14), jaz pa sem ga tol- mačila v govorjeni jezik. Preko tolmačenja kretenj moraš seveda besedilo pripovedo- vati tako, da zajameš vsa mamina čustva, z vsemi poudarki in tišino na pravem mestu. Ko je ob koncu njenega govora nastala tiši- na in nato aplavz, ki so mu sledile čestitke mami, sem bila ponosna, saj mi je uspelo njeno sporočilo sinu prenesti med slišeče. Ob takšnih dogodkih dobim potrditev, da je ves moj trud, vse učenje in delo vredno, da sem na pravi poti; dobim nov zagon, zač- nem razmišljati, kaj še lahko ponudim ose- bam z izgubo sluha. Ko začutiš gluho osebo, se poskušaš vživeti vanjo, v njen način raz- mišljanja in doživljanja sveta, takrat lahko odlično opraviš svoje delo oz. poslanstvo. Ponosna sem, da sem tolmačica sloven- skega znakovnega jezika, ker poleg tega, da tolmačim, svoje znanje znakovnega jezika delim naprej ter s svojim delom ozaveščam slišeče ljudi o značilnostih in kulturi gluhih. Literatura • Podboršek, Ljubica; Krajnc, Katja (2010): Naučimo se sloven- skega znakovnega jezika. Priročnik za učitelje. Ljubljana: Zveza društev gluhih in naglušnih Slovenije. Primož Rogelj Strahu Daj, kar zmoreš! Ne boš mi več zvezal roké, hromil noge vzel, kar želelo je srce. Nasproti ti pojdem, da te ukrotim. Ti boš votel in jaz živim. Po moji poti greva in ti boš meni služil. Kar si govoril, vse si izgubil. Le tako človek raste. Tako dobiš brazgotine. A na koncu ne šteje račun. Na koncu šteješ spomine.