sliko kakor o slovstvu v dobi Čbeiice in Novic. ki pove tudi literarnemu zgodovinarju mnogo novega, je podal o likovni umetnosti. Poglavje o slovenskem šolstvu ni bilo še nikjer tako temeljito obdelano, tako da obeta knjigo o celotni kulturni zgodovini 19. stoletja. Škodah da ji je družba odmerila   letos  tako ozek obseg.
A . Bolliar: Mati. Mohorjeva knjižnica 57. 126 ^* strani. To je knjiga o slovenski materi, kakor so jo videlii pesniki in pisatelji novejše dobe. Od Prešerna takoj prehaja na Medveda, Finžgarja:, Cankarja, Župančiča in najmlajše. Najlepše je pač napisal o materi Ivan Cankar, najgloblje Ivan Pregelj, najkrepkeje VI. Levstik, še hladno strogi epik Finžgar se ogreje z nenavadno toploto. ko piše o materi. — Kot ljudska knjiga ima svojo spodbudno vrednost.
Ivan Pregelj: Umreti nočejo. Slovenskih Ve-černic 83. zvezek. Družba sv. Mohorja 1930, 160 strani. — Pregelj je eden prvih, ki je iz skeptičnega gesla tout eomprendre c'est tout pardon-ner, kot je bilo doseglo pred vojno svoj višek. krenil v nove smeri absolutnega duha, kjer vlada vera v   pravico, v  Boga   in   najvišje vrednote.
V >Božjih mejnikih« je še ohranil oibiičajno oblikovanje predmeta, ko je načel aktuelno obmejno vprašanje oropanega naroda, ki mu je »svetovna pravica« ugrabila tretjino ozemlja in prebivalstva. Le črno senco skvarjenosti nam kaže, ki bujno uspeva v novem ozračju. »Umreti nočejo« se že-ne meni za običajno naziranje o povesti, dejstva tekoče vsakdanjosti, ki bi jih moral pisati zgodovinar ali politik, je tukaj razgrnil slovenski pisatelj v umetniški besedi in obliki, da jim da poudarek, kot je nedostopen zgodovinarju ali časnikarju. Bezručeva narodno politična pesem ni ugajala estetikom, ki so hoteli neinteresirano umetnost, a za čiste estete je tudi ni pisal, pisal jo je iz čuvstva umirajočega naroda. Tudi Pregelj se ne meni za P a rt pour Fart in za estetsko vzgojo človeštva v prvi vrsti, višje so mu narodne vrednote a okviru človeštva, ker jih njegova doba potrebuje, da se zave sebe in svoje lasti. Če so Hugo, Tolstoj, Dostojevskij v prvi vrsti gledali na miselno in čuvstveno vsebino, ki naj preobrazi človeštvo, in je ves ekspresionizem le vrhunec teli prizadevanj, zakaj ne bi beseda slovenskega pisatelja stopila v borbo za osvoboditev pravice — sneguljčice iz ukletega grada svetne požrešnosti in samogoltuosti. Pregelj ne kaže onemoglosti v milijeju. ampak voljo do življenja in moralne pravice naroda, ki so nad fizično močjo tako, kot je duh višji od telesa. Schiller se v Razbojnikih navdušuje za ideale abstraktne svobode, Kleistov Koblhaas in Cankarjev" Jernej hočeta pravico, prvi pravico zaseibne lasti, drugi pravico dela. Pregelj gleda pravico narodov, aktualno vprašanje svetovne konference, kjer se je delila pravica po naročilu vplivnih oseb im držav in se uveljavljal pravni duh onega časa, ko se je solnce vrti!o okrog zemlje, kakor je še sedaj v podeželski praksi. Toda videz  ni  vedno  resnica.
D ovest ima dva dela, katerih prvi se konča z zvr-šetkom svetovne vojne, drugi pa obsega nadaljevanje koroških bojev in se dotika mestoma s časnikarskimi poročili o njih in o pariški konferenci. Čeprav je brez pridržka snov tudi v povesti   opravičena,   vendar   je   predvsem   drugi   del
preveč sumaričen in je usoda oseb prerahlo dah-njena v dejanje, premalo je romana in preveč povesti nakazano z materialom, ki še ni spremenjen v zgodbo. To bo moral Pregelj izdelati in njegov jaceuse bo vse drugače odmeval. Ta obračun, ki ni bil končan ne pod Zbaražem ne pod Zborovoni. obrne Pregelj v druge smeri kot Sienkievvicz, kakor jih je videl in spoznal iz koroškega značaja. ki je bolj starodavno častitljiv in svečan, kakor zamišljen vase in v pravire svojega in našega bitja, sredi visokih gora bolj občečloveški in manj pozitivno in sodobno zaveden. Iz navidezne zaostalosti je Pregelj razvil mesijansko potezo v osebi dr. Raznožnika, ki kaže v bodočnost narodov in v gradbo zgodovine na etičnih temeljih, ne na fizični moči. Zraven njegove skupine vidimo »koroško večino«, tipičen naravni narod, ki ves prevzet od sedanje trenutne koristi nikoli ne gleda v bodočnost in si v svojem koristolovstvu omejuje pogled, da ne vidi prepada in narodne smrti. Nemčurstvo in skvarjenost sta v povesti zdru!žena in gledana z našimi očmi, pa tudi ni treba, da bi jim bil pisatelj pravičen in jih skušal razumeti. dovolj je. da razume slovenskega Korošca in mu podkrepi vero ob težkem vprašanju »biti ali ne biti«.
ako je tudi slog te povesti bolj slovesen, težko-krven in prepričevalen in discipliniran, kot pritajena in zadržana sila, umetno vezana, ki se vendar včasih razveže v anakolute in patos obtožil-nega govora pred svetovnim sodnim stolom. V Božjih mejnikih prevladuje kratek stavek, kot začudenje ali pritajen vzklik, kot nedokončana beseda. V koroški povesti je bolj razvita sintaksa z lokalno koroško barvo, ki rada stavi glagol na konec, kakor je to rad delal v prejšnjih časih tudi naš pismeni jezik, .morda ne vedno pod nemškim vplivom. — Enota dejanja, ki ji je usoda slovenske Koroške, je dosledno izvedena na mladem dijaku, na koncu duhovniku dr. Raiznožniku in njega mladih tovariših, da se posameznosti lepo zlivajo v osnovni značaj njegov. Dasi nam v drugem delu za dolgo izgine izpred oči. vendar so boji in konferenca le nadaljevanje njegovega simbolnega značaja, ki je onemoglo hrepenenje po koroški slovenski pravici, da si izbere edini poklic duhovnika, da bo, novi Črtomir, po osebni odpovedi vendar še mogel delovati za slovenstvo. kakor je v Istrskih mejnikih zadnja beseda Preglja: Oče bodi volja tvoja, tako je tudi v tej povesti, dasi se mu včasih kletev izvije iz ust. Nad svetno pravico je božja volja, ki je večna nepojmljiva ljubezen. Ali bo slovenski rod kot mučeniki. ki so jim zveri v areni trgale ude na vse štiri strani? Pregljev odgovor je krščanska tolažba  in   vera   v   moralne   moči.
> o g o m i r M a g a j n a : Primorske novele. Družba >sv.   Mohorja,   1930.   Mohorjeva    knjižnica   33.   127
strani. * 1 ankar se je bil zagledal v prepadajoče in umirajoče življenje, v lepoto dekadence. Vsi vemo, kaka antipatija je tedaj vladala v umetnosti do zdravja polnega življenja in kako so cenili bleda lica, bolezen, potepuhe, bedo in uboštvo, kot bi se edino v tem kazala duhovnost. Novi rod, ki je videl izliv dekadence v svetovno vojsko, je začel vse drugače gledati. Cankar je ves subjektiven: Moje oči so pokoren organ moje duše. Magajna hoče več   objektivnosti,   značilno   za   novi   rod,   veruje,
327