NOVA SPOZNANJA O
PTUJSKI ZBIRKI GLASBIL
DARJA KOTER
Pokrajinski muzej Ptuj že skoraj celo stole-
tje hrani zbirko glasbil, ki je k nam priromala
v letu 1896, ko jo je lastnik profesor Franc
Ferk podaril ptujskim muzealcem. Žal je do-
kumentacija o njegovem fondu instrumentov
izgubljena, zato nam na številna vprašanja de-
loma odgovarja le Felsnerjev popis ekspona-
tov iz leta 1902, vendar se zaradi številnih po-
manjkljivosti nanj ne moremo sklicevati. Do-
kumentacija prof Ferka je prav gotovo vsebo-
vala podatke o tem, od kod so instrumenti,
njihov opis, funkcijo, starost in izdelovalce
posameznih kosov. Od izjemnega zbiralca sta-
rin, kakršen je bil, bi to lahko pričakovali.
Vsekakor pa se je vodstvo muzeja že takrat za-
vedalo, da je ta zbirka glasbil v našem pro-
storu edinstvena, zato so ji pripisovali velik
pomen. O tem pričajo tudi ohranjeni doku-
menti Muzejskega društva, iz katerih je raz-
vidno, da so skrbeli tudi za dopolnitev
zbirke. 1
Pomembnosti zbirke so se ptujski muzealci
sicer vseskozi zavedali, vendar so mnogo pre-
malo storili, da bi jo ustrezno raziskovali in
prezentirali. Prvi, ki si je fond glasbil strokov-
no ogledal in svoja spoznanja tudi opisal ter
objavil, je bil glasbenik Hinko Druzovič. Čla-
nek o tem je objavil v Kroniki slovenskih
mest leta 1938. 2^enkrat nam ni znano, da bi
se avtor z raziskovanjem instrumentov teme-
ljiteje ukvarjal in v tem verjetno tiči vzrok, da
so eksponati mnogokrat napačno predstavlje-
ni in datirani.
V naslednih dveh desetletjih so bila glasbila
spet bolj ali manj prepuščena sama sebi. Zani-
manje zanje je ponovno oživil profesor Drago
Hasl, kije leta 1959 pripravil novo postavitev
zbirke. Profesor Hasl, ki ni bil kustos muzej-
ske zbirke, je sicer dopolnil naše vedenje o
starih glasbilih, vendar se je temeljiteje ukvar-
jal z ljudskimi instrumenti. 2^nimala so ga
predvsem glasbila iz ptujske okolice in prav
njim je posvečal največ pozomosti.2 Njegova
velika zasluga je tudi v načrtnem zbiranju
ljudskih glasbil, ki jih je pridobil za naš muzej
in tako obogatil fond s precejšnjim številom
eksponatov.
Po letu 1965 je zbirka spet ostala brez stro-
kovnega varuha; nekaj let je zanjo skrbela ku-
stodinja Marija Mirkovič, nato pa dr. Štefka
Cobljeva. V tem času so fond nekajkrat prese-
lili in spreminjali postavitev, vendar za razi-
skovalno delo žal ni bilo primernega strokov-
njaka.
Sele po letu 1981, ko je skrb nad glasbeno
zbirko prevzela Marjeta Ciglenečki, kustodi-
nja za kulturno zgodovino, je zbirka ponovno
oživela. V tem obdobju je muzej pridobil
nove eksponate, zbirka je dobila skrbnejšega
varuha in rojena je bila ideja o načrtnem re-
stavriranju instrumentov, ki so desetletja sicer
krasili zbirko, njihovo glavno poslanstvo pa je
ostajalo nemo. Ob uspešnih restavratorskih
posegih so odkrivali tudi dragocene podatke
za raziskovanje posameznih instrumentov.
Smelo zastavljeni program je v letu 1988
obrodil tudi druge sadove: glasbena zbirka je
dobila svojega kustosa.
Kot kustodinja glasbene zbirke ptujskega
muzeja se v tem članku omejujem le na nova
spoznanja o glasbilih, ki so bila odkrita z re-
stavratorskimi posegi po letu 1987 in na tista,
ki so plod raziskovalnega dela v zadnjih dveh
letih, odkar sem zbirko prevzela.
Skromna bera strokovnih tekstov, ki pred-
stavljajo našo glasbeno zbirko, me je postavila
v položaj, ko je bilo potrebno začeti skorajda
znova. Odpirajo se številna vprašanja, odgo-
vori nanje pa so zapleteni in mnogokrat pre-
uranjeni. V množici odprtih področij sem iz-
brala le tista, ki so po moji presoji bila naj-
manj ali površno obravnavana: to so tako
imenovana salonska glasbila, nekoliko po-
drobneje pa predstavljam osnovna spoznanja
o instrumentih s tipkami.
Ptujski muzej hrani primerke najpomem-
bnejših instrumentov, ki so bili predhodniki
sodobnega klavirja: klavikord, spinet ter kla-
virje različnih oblik in mehanik. V zadnjih
desetih letih smo v muzejsko zbirko pridobili
največ klavirjev, ki sedaj omogočajo kronolo-
ški prikaz razvoja tega instrumenta od konca
18. pa tja do prve četrtine 20. stoletja.
Klavirkord je najstarejše strunarsko glasbilo
s tipkami, ki so ga najverjetneje razvili v drugi
polovici 14. stoletja v Italiji in sicer iz
monokorda.3 Pravo redkost na Slovenskem
predstavlja muzejski klavikord, o katerem
smo jasnejšo podobo dobili prav po restavra-
torskih posegih v letu 1988. Restavriran je bil
v delavnici ing. Borisa Horvata v Ljubljani, ki
se ukvarja z restavriranjem in izdelovanjem
klavikordov, spinetov in čembal. Instrument
je bil v dokaj zanemarjenem stanju, saj ga je
skozi desetletja uničevala pretirana vlaga.
Mojster je glasbilo popravil, mu vrnil zvok ter
ga usposobil za koncertno življenje. Po obliki
in funkciji je klavikord glasbilo za hišno mu-
ziciranje - postavljali so ga kar na mizo, v
uporabi pa je bil od 15. do 18. stoletja. Nanj
so običajno igrale ženske, primeren pa je bil
tudi za organiste, saj jim je služil za vajo. Naš
192
primerek sodi v tako imenovani tip vezanega
klavikorda, ki so ga izdelovali že v začetku 17.
stoletja, najverjetneje pa je bil izdelan v prvi
polovici 18. stoletja. Za njegovo mehaniko je
značilno, da ton proizvaja metalna ploščica -
tangenta, ki udari po struni ter z mestom
udarca določi dolžino strune in s tem višino
tona. Po isti struni, vendar na različnih me-
stih, udarjajo vzvodi dveh ali treh tipk in od
tod tudi naziv vezani klavikord. Žal pa tudi
po restavratorskih posegih ne vemo, kdo je in-
strument izdelal, saj se mojster nanj ni podpi-
sal. Če bi poznali ime, bi lahko smeleje in na-
tančneje opredelili čas nastanka instrumenta
ter ovrednotili izdelovalca.
Med predhodnike klavirja sodi tudi čemba-
lo in njegovi različici, spinet in virginal. Spi-
net, ki je bil v svoji zgodovini sicer instrument
16. in 17. stoletja, je doživel renesanso ob
koncu 19. stoletja, ko je glasbeni svet ponov-
no oživljal muziko starih mojstrov, hkrati pa
so zanj nastajala tudi sodobna dela. Muzejski
primerek sodi v novejši čas: izdelan je bil v
znani firmi Neupert Bamberg - Nürnberg v
letu 1936.4 Instrument ima posebno obliko
različno dolgih stranic, na najdaljši pa klavi-
aturo, kar je za obliko spineta značilno. Nad
njo so vzvodi za registre, s katerimi spremi-
njamo zvok - pri našem glasbilu je to register
lutnje. Spinetov zvok je nežen, toda svetel, ja-
sen in bleščeč, kar je posledica zanj značilnega
mehanizma: struna zazveni s pomočjo poseb-
nega peresca, ki trzne ob struno in jo zaniha.
V letu 1988 je bil instrument obnovljen in po-
novno usposobljen za koncertiranje.
Zgodovina klavirja s kladivci se sicer priče-
nja že v začetku 18. stoletja, uveljavil pa seje
šele sredi stoletja, ko je zaradi bogatejšega
zvoka in tehničnih prvin začel izpodrinjati
klavikord, čembalo in njima sorodne instru-
mente.
Pri nas hranimo klavirje, ki predstavljajo
kronološki razvoj tega instrumenta. Z razisko-
vanjem njihovih značilnosti smo se začeli
ukvarjati šele pred dobrim letom, vendar so
prvi rezultati presenetljivi: hranimo ekspona-
te, ki so jih izdelali priznani izdelovalci z Du-
naja in iz Gradca v času avstro-ogrske monar-
hije.
Najstarejši med njimi je klavir s kladivci
(Hammerflügel) graškega izdelovalca Karla i
Benedickta, ki ga uvrščamo v obdobje okrog '
leta 1785. To je tip tako imenovanega krilne-
ga klavirja plitkega ohišja na treh nogah (pr-
votno je stal na štirih nogah) štirioglate oblike,
ki se navzdol zožujejo. Obseg klaviature zaje-
ma komaj pet oktav: tipke diatonične lestvice
so prevlečene s temnimi ploščicami iz pali-
sandra, poltonske nad njimi pa je krasila slo-
novina, ki žal ni ohranjena. Nad klaviaturo je
ohišje lepo intarzirano s tipičnim klasicistič-
nim vzorcem, v sredi pa je pritrjena bela oval-
na emajlirana ploščica s signaturo (Kari Bene-
dickt /Instrumentenmacher/ In Gratz).
Spinet, Neupert Bamberg - Nurenberg, 1936, foto
BineKovačič, 1991
Klavir s kladivci. Kari Benedickt, Graz, okrog
1785, foto Bine Kovačič, 1991
193
Serijska številka, ki je običajno na resona-
čnem dnu, žal ni vtisnjena. Mehanizem je
vpet na leseno ogrodje in ima preprosto od-
bojno mehaniko, ki še nima sposobnosti hitre-
ga ponavljanja istega tona, saj se kladivce ta-
koj po udarcu vrne v prvotni položaj. Prepro-
stost mehanike je izražena tudi s pedalom, ki
ga pianist uporablja s kolenskim vzvodom in
ima vlogo podaljševanja strunskega zvena.
Opisana mehanika omogoča avtentično izva-
janje baročnih in klasicističnih skladb, zato za
ta instrument pogosto slišimo oznako »Mo-
zart klavir«.
Kvadratni klavir (Tafelklavier) Casparja
Katholniga je nastal na Dunaju med leti 1810
do 1815 in prav tako predstavlja preprostejšo
dunajsko odbojno mehaniko, ki je v začetku
19. stoletja že zahtevala izpopolnitve, da bi
zadovoljevala potrebe in želje skladateljev ter
pianistov. Njegovo ohišje je že furnirano, brez
dodatnih okraskov in na štirih ravnih oglatih
nogah. Klaviatura ima obseg petih oktav z do-
dano kvinto, kar ustreza modelom iz obdobja
od leta 1797 do 1813.6 Tipke so tudi pri tem
modelu še vedno temne, poltonske pa iz slo-
novine. Signatura je označena na beli ovalni
emajlirani ploščici nad klaviaturo (Caspar
Katholnig/Burger/in Wien).
Njegova posebnost ni le v zunanjosti, speci-
fična je tudi mehanika: strune, ki so vpete na
lesen okvir, so postavljene prečno na klavi-
aturo in ne pravokotno, kakor bi morda priča-
kovali, zato kladivca nanje udarjajo s prečnim
udarcem, kar seveda povzroča nekoliko nena-
vaden zvok. Instrument je imel že pedal z
nožnim vzvodom, ki pa v celoti ni ohranjen.7
Na žalost pa temu klavirju manjka precej vi-
talnih delov, tako da je odločitev o morebit-
nem restavriranju mehanike precej vprašljiva.
Johann Krämer je prav tako dunajski moj-
ster. O njegovem življenju vemo bore malo, s
svojim delom pa se je vpisal med pomembne-
jše izdelovalce klavirjev, saj je bistveno izbolj-
šal mehanizem. Na uglaševalno desko (stim-
stock) je namestil medeninast mostič, kar je
omogočalo trdnejšo napetost strun in s tem
tudi zanesljivejšo uglasitev. Izboljšave je pred-
stavil na obrtni razstavi na Dunaju leta 1839
in si s tem pridobil poseben status med izdelo-
valci klavirjev.
Klavir, ki ga hranimo v ptujskem muzeju,
je iz obdobja med leti 1820 do 1825. Ima obli-
ko krilnega klavirja (Flügel), ki z nekaterimi
elementi sodi v empir, vendar stilno ni dovolj
enovit, da bi ga uvrščali med vrhunske izdel-
ke. Morda je bilo ohišje kasneje spremenjeno,
pa mizarju ni najbolje uspelo posnemati oblik
dvajsetih let 19. stoletja. Instrument ima nekaj
posebnosti: obseg tastature je razširjen že na
sest oktav, tipke pa so obarvane tako, kakor je
to v navadi še danes. Mehanika, ki je sicer še
vedno dunajska, je že izpopolnjena in ima
močnejši mehanizem kakor Benedicktov in
Krilni klavir, Johann Krämer, Wien, okrog leta
1820 do 1825, foto Bine Kovačič, 1991
Katholnigov klavir. Največjo posebnost pa
predstavljajo pedali; ta instrument jih ima na-
mreč kar šest. Njihovo delovanje lahko pojas-
nimo le deloma, ker so ohranjeni le deli me-
hanizma. Dovolj očitna pa je razvrstitev peda-
lov na štiri različne funkcije: forte pedal - za
dvigovanje dušilca v basovski legi, forte pedal
- za dvigovanje dušilca v sopranski oziroma
diskantni legi, piano pedal - potisne med stru-
ne usnjeni trak in s tem zaduši zven, ter fagot
pedal - potisne med strune svileni papiranti
trak in s tem spremeni barvo zvoka. Z nadalj-
nimi raziskavami bomo verjetno pojasnili
tudi delovanje preostalih dveh pedalov. In-
strumenti s tolikimi nožnimi pedali so se izde-
lovali predvsem v prvi četrtini 19. stoletja.
Naslednjo razvojno stopničko predstavlja
klavir Johanna Ehrenreicha z Dunaja, ki je
nastal okrog leta 1830. Ohišje je tipično bider-
majersko z nekaterimi nejasnimi potezami,
zato zunanjost deluje nekoliko okorno. Posta-
vljeno je na lepe okroglo stružene noge z me-
deninastimi kolesci, dolžina ohišja pa je glede
na celoto precej kratka. Morda je bil instru-
ment kdaj kasneje nestrokovno skrajšan, kar
je pokvarilo celoten videz glasbila. Tudi v me-
haniki so vidne določene izboljšave, vendar so
opazni sledovi popravil in dodatkov iz kasne-
jše dobe. Obseg klaviature je šest oktav in sig-
natura je še vedno označena na porcelanasti
ovalni ploščici. Novost predstavljajo polžasto
194
zaviti podstavki za sveče ob notnem stojalu.
Instrument je precej dotrajan in skorajda ne-
primeren za zahtevne restavratorske posege.
Kronološkemu razvoju sledi biser naše zbir-
ke klavirjev, to je izdelek Dunajčana Ignaza
Bösendorferja, ki nosi napis dobitnika zlate
medalje z obrtne razstave leta 1839 na Duna-
ju. Omenjeni napis nam pove, da je bil ta mo-
del nagrajen in so ga verjetno izdelovali kar
nekaj let. Ker serijska številka ni označena,
lahko le predvidevamo, da je naš instrument
nastal okrog leta 1840, mlajši pa zagotovo ni.
Delavnica Ignaza Bösendorferja je nastala v
letu 1828 in je do današnjih dni ohranila
vrhunsko kvaliteto. ^ Odlična zunanjost naše-
ga klavirja, ki jo označuje bidermajerska obli-
ka ohišja, je dopolnitev zelo izpopolnjeni me-
haniki. Označujemo jo kot »pozno« dunajsko
mehaniko, saj se že približuje trendu hitrega
ponavljanja istega tona. Vpeta je v lesen okvir
brez dodanih metalnih delov. Obseg je razšir-
jen na šest oktav z dodano kvinto, mojster pa
je uporabil odličen material. Klavir bo po re-
stavriranju usposobljen za izvajanje klavirske
literature poznega klasicizma in romantike,
saj mu bodo restavratorski posegi ohranili
barvo zvoka in višino intonacije.
Le nekaj let mlajši je klavir Johanna Micha-
ela Schweighoferja z Dunaja (okrog 1845).
Njegove instrumente odlikujejo krasen ton,
odličen in trpežen mehanizem ter zelo solidno
ohišje. Za svoje delo je leta 1845 - prav tako
na Dunaju - prejel zlato medaljo. Delavnico
Schweighoferjevih je ustanovil že oče Micha-
el, žal pa je po smrti sina Johanna Michaela
leta 1852 prenehala z delovanjem.
V drugo polovico 19. stoletja uvrščamo kar
nekaj eksponatov te vrste, najimenitnejši med
njimi pa je gotovo klavir firme Johann Baptist
Streicher & Sohn z Dunaja. Zelo natančni na-
pisi na resonančni deski, kar je sicer redko,
nam povedo, da je instrument nastal v letu
1870. Ima obliko koncertnega klavirja z mo-
gočnim ohišjem in stoji na treh močnih šeste-
rokotnih nogah, ki se navzdol proti kolescem
zožujejo. Okvir, na katerega so vpete strune,
je že okrepljen z litim železom, kar je omogo-
čalo večjo napetost strun in s tem tudi boljšo
uglasitev.9 Obseg klaviature zajema sedem ok-
tav. Pedal je oblikovan kot lira, ki postane
običajna oblika in ima le dva vzvoda: piano
pedal za dušenje zvoka s premikanjem klavi-
ature ter forte pedal, ki ima funkcijo dvigova-
nja letvice z dušilci. Družina Streicher je izde-
lovala klavirje od leta 1796 pa tja do 1896. in
je bila vseskozi vodilna med dunajskimi izde-
lovalci.
V dvajseto stoletje pa naša zbirka zaenkrat
sega le z enim klavirjem: to je instrument fir-
me R. Gors & Kallmann iz Berlina. Ustano-
vljena je bila v letu 1877, njeno delovanje pa
lahko spremljamo do leta 1974, ko postanejo
podatki o njenem nasledstvu nepopolni. In-
strument, kije v muzejski lasti, je iz leta 1918
in ima obliko koncertnega klavirja z angleško
repeticijsko mehaniko, ki je danes pri vseh iz-
delovalcih klaviriev običajna. Tovrstna meha-
nika se je začela razvijati že v prvi polovici
19. stoletja, dokončno pa so jo izdelovalci
sprejeli šele na prehodu iz 19. v 20. stoletje. V
letu 1990 je bil instrument restavriran v de-
lavnici Marka Pavliniča v Zagrebu, kar je
glasbilu povrnilo vse vitalne funkcije za javno
prezentiranje.
Nadaljnje temeljite raziskave bodo prinesle
nova spoznanja in vrednotenje ptujskih in-
strumentov s tipkami. Že danes pa lahko z
zanesljivostjo trdimo, da hranimo vsebinsko
bogato zbirko, saj so izdelovalci posameznih
eksponatov znani mojstri svoje obrti. Primer-
java našega fonda z muzejskimi zbirkami in-
strumentov na Dunaju in v Grazu je potrdila
nova spoznanja o kvaliteti ptujskih muzejskih
glasbil.
OPOMBE
1. Zgodovinski arhiv Ptuj, fond Muzejsko društvo.
Iz zapisnikov muzejskega društva lahko razberemo,
katere instrumente je društvo kupilo. — 2. Ptujski
zbornik IV, Založba Obzorja Maribor 1975, Drago
Hasl: Haloška žvegla, str. 383-389. — 3. Monokord
je od grške antike do srednjega veka naprej glasbilo
z eno struno; pravzaprav je to naprava za ugotav-
ljanje strunskih dolžin in nihajnega razmerja inter-
valov. Instrument z več strunami je polikord, ki je
že zgodnja oblika klavirkorda. — 4. Firma Neupert
je bila ustanovljena leta 1868 v Bambergu v Nemči-
ji in se je specializirala za izdelovanje klavirjev ter
instrumentov, ki sodijo v družino čembal. Danes jo
poznamo predvsem po izdelovanju odličnih čem-
bal. — 5. Helmut Ottner: Der Wiener Instrumen-
tenbau 1815-1833, Tutzing 1977, str. 81. Casper
Katholnig je bil rojen leta 1763 v Beljaku, umrl pa
je na Dunaju, 9. marca 1829. Leta 1801 si je na
Dunaju pridobil tudi meščanske pravice kot izdelo-
valec klavirjev. — 6. Curt Sacks: Handbuch der
Musikinstrumentenkunde, Leipzig 1930, str. 151.
— 7. Pedal je prišel v uporabo najprej kot pedal s
kolenskim vzvodom - leta 1770 in je imel funkcijo
dviganja dušilcev, s čimer se podaljša zvenenje
strun. Leta 1783 so v znani delavnici Erard v Pari-
zu izdelali mehanizem za pedal na nožni vzvod:
sprva je imel funkcijo dviganja dušilcev, kmalu pa
so prišli v uporabo tudi pedali za utišanje tona ter
spreminjanje barve zvena. Nožni pedal zaradi nje-
gove oblike imenujemo kratko kar lira pedal. — 8.
Ignaz Bösendorfer (1794-1859) seje obrti izučil pri
slovitem izdelovalcu klavirjev Josefu Brodmannu.
Leta 1839 je I. Bösendorfer na obrtni razstavi na
Dunaju dobil častni nalziv odličnega izdelovalca
(k. k. Hof und Kammer Pianovertigers), po njegovi
smrti pa je firmo prevzel sin Ludwig, ki je prav tako
dobitnik številnih priznanj. — 9. Današnji klavirji
imajo mehaniko vpeto v jeklen okvir, ki prenese
napetost strun do 20 ton.
195