Kristina: V spomin.
743
V spomin.
Ljubezni pesem.
riplavala s sladko je melodijo iz svetlih, prelepih nebes, ko bajno, pokojno žareli so milijoni zvezdnih očes . . . Ko mirno vasi so zaspale, zaspal je ves svet naokrog, ko sanjala cvetna poljana, ko molčal zeleni je log . . . Zvenela in trepetala — ljubezni je pesem skoz noč . . . srce na stežaj sva odprla in pila nebeško nje moč . .  .
In roka se roke je oklenila, oko zatopilo se je v oko . . . glasila se mehko je — pesem ljubezni in plavala širom črez tiho zemljo . . .
Kam zahajaš?
am zahajaš, solnce moje sreče, kaj, da srcu daješ že slovo?! Enkrat še v krasoto tvojih žarkov moje naj zamakne se oko!
Naj svetloba tvoja, moč ognjena trudno dušo spet mi oživi, enkrat še naj kerub s plamenico pot v kraljestvo tvoje razsvetli!
Sence padajo večerne, mračne, legajo na misli in želje . . . po svetlobi tvoji, solnce moje sreče, hrepeni mi žalostno srce!
744
Kristina: V spomin.
T;
Takrat . . .
akrat na pota in samotne steze se vsipalo je cvetje belo, takrat nad poljem so škrjanci se dvigali veselo . . .
Na lipah veje šepetale so o pomladi in ljubavi, črez svet krasan opojno pluli cvetlični so pozdravi . . .
In moje misli bile so vesele kot ptičice v zelenem gaju, in moje misli bile so prelestne kot mlade rože v maju.
In ptičice vesele — moje misli tedaj so k tebi poletele, prelestne misli moje — rože majske so tebi se razcvele . . .
Sanje.
lahnih perotih prihajajo sanje, ko zemlja zavija se v mrak, ko poznega potnika v mračni daljavi izgublja se trudni korak . . .
»Slonečo me v divana mehkih blazinah objamejo ljube roke . . . Očes dveh plamena, tak polna ljubezni, gorita iz poluteme . . .
Za daljnimi gozdi umira ozarjen in v večnost izgublja se dan . . . večer se že sklanja na rosne vrtove, na tiho vso širno ravan . . ,
M. P. Nataša: Romanca.                                        745
In kakor na večer pokojna priroda tako sva pokojna midva, ko nada poslednja — ko nada najslajša umira v globini srca . . .
Ah, tesno na prsi privij me še enkrat, tam zunaj, glej,  cvete pomlad . . . a jutri, že jutri grozijo viharji, uničijo cvetje — in sad! —"
Kristina.
Romanca.
J  o polju vije se bela cesta, po beli cesti mladenka gre . . . „Povej, povej, o deklica mlada, kam tvoja pot v življenje gre! —"
„Povej, povej, o deklica mlada, zakaj ti bled je lepi obraz? — Po polju hodiš v vesni zeleni, latuje se žito — to lep je čas!"
O daleč niso več tisti časi, in žitno polje se pozlati, in daleč ni, in sad na veji o solnčnih žarkih zakrvavi . . .
In daleč ni ... In deklica mlada brez svetega prstana mati boš . . . Ne več dekle! A ljubi tvoj ostane fant in bode mož! —
M. P. Nataša.