recenzije • reviews 205 Jurij Snoj, ur . Aleš Nagode in Nataša Cigoj Krstulović, ur . Gregor Pompe, ur . Zgodovina glasbe na Slovenskem, knjige 1, 3 in 4 Zgodovina glasbe na Slovenskem 1: Glasba na Slovenskem do konca šestnajstega stoletja, ur edil Jurij Snoj. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2012. 570 strani. 33,30 €. ISBN: 978-961-254-432-4. Zgodovina glasbe na Slovenskem 3: Glasba na Slovenskem med letoma 1800 in 1918, ur edila Aleš Nagode in Nataša Cigoj Krstulović. Ljubljana: Znanst ve- na založba Filozofske fakultete in Založba ZRC, 2021. 602 strani. 29,90 €. ISBN: 978-961-06-0529-4. Zgodovina glasbe na Slovenskem 4: Glasba na Slovenskem med letoma 1918 in 2018 [Music in Slovenia from the year 1918 to 2018], ur edil Gregor Pompe. Ljubljana: Znanst vena založba Filozofske fakultete in Založba ZRC, 2019. 680 strani. 29,90 €. ISBN: 978-961-06-0289-7. Nove izdaje Zgodovine glasbe na Slovenskem predstavljajo mogočen dosežek slo - venskih muzikologov več ge neracij . Ti so nove e dicije marljivo us tvarjali več kot desetletje . Prva knjiga , ki jo je uredil Jurij Snoj in zajema obdobj e pred koncem šestnajstega stoletja, torej do »nedvoumne preu smeritve slovenskih dežel h ka - toliškemu jugu« (str . xi), je izš la l eta 2012. Leta 2019 ji je z vseb insk im sklopom o glasbi dvajsetega in enaindvajsetega stoletja sledila četrta knjiga, ki jo je uredil Gregor Pompe. Tretja knjiga je izšla leta 2021 pod uredniškim vodstvom Aleša Nagodeta in Nataše Cigoj Krstulović in zajema obdobje od ustanovitve ljubljan - ske Filharmonične družbe (1794) do razpada avstro-ogrske monarhije. Izdaja je dostopna tako v tiskani kot v elektronski obliki (DOI: /10.4312/9789610605270). Zadnja izdaja, ki obravnava glasbo sedemnajstega in osemnajstega stoletja, od prihoda jezuitov v Ljubljano do ustanovitve Filharmonične družbe, pa bo izšla predvidoma čez leto dni. »Vrzelim« dveh stoletij navkljub menimo, da je še pred dopolnitvijo prihajajoče druge knjige možno pri treh knjižnih izdajah izpostaviti obseg, cilje in predviden vpliv te nove zgodovine. Vsako od teh obsežnih knjig z več kot 500 stranmi odlikuje podrobno raz - iskana vsebina z izčrpnimi prvotnimi viri, opremljenimi s podrobno biblio - grafijo in kazalom. Prva izdaja, ki zajema najzgodnejša glasbena obdobja pod MZ_2022_2_FINAL.indd 205 MZ_2022_2_FINAL.indd 205 10. 02. 2023 13:52:24 10. 02. 2023 13:52:24 muzikološki zbornik • musicological annual lviii/2 206 uredniškim peresom Jurija Snoja, sicer izstopa po oblikovni plati, saj je nasta - jala v začetnem obdobju, ko je uredniška ekipa še postavljala ustrezne smernice in preizkušala metodologijo, ki bo veljala za celotno zbirko in sledeče avtorje. Slednje pa nikakor ne zmanjšuje kakovosti prve knjige, ki zajema zgodovino glasbe v današnji Sloveniji od prazgodovine do konca šestnajstega stoletja. V tej izdaji Snoj deluje v dvojni vlogi urednika in glavnega sodelavca, saj je av - tor približno polovice besedil, medtem ko so preostala besedila napisali Aleš Nagode, Katarina Šter, Darja Koter, Metoda Kokole, Marc Desmet, Klemen Grabnar, Alenka Bagarič in Marko Motnik. Uvodoma Snoj primerno naslavlja izziv, s katerim se je srečala ekipa piscev pri pripravljanju tovrstne zgodovine. Ujeta je bila med dvema skrajnostma – na eni strani je bilo namreč treba zajeti obsežno časovno obdobje tisočletij in na drugi osredotočiti se na skrajno omejeno geografsko območje. Snoj sprva izpostavlja pomembno vprašanje, povezano s samim pojmom glasbe: »Če poj - mujemo zgodovino glasbe po merilih devetnajstega stoletja in prve polovice dvajsetega stoletja, le-ta obsega zgolj komponirana glasbena dela ali vsaj z glas - benim zapisom fiksirana dela individualnih poimensko znanih (ali poimensko neznanih) skladateljev, med katerimi so nekateri bolj pomembni, drugi manj« (str. xi–xii). Če pa bi ubrali tak pristop, bi bilo treba celotno glasbeno ustvarja - nje zavreči, torej obravnavati »bodisi kot predstopnjo kompozicijskega ustvar - janja ali pa kot nekaj, kar je v posameznih časovnih obdobjih obstajalo sočasno s kompozicijskim snovanjem« (str. xii). Snoj poudarja, da so avtorska glasbena dela le vrh veliko večje ledene gore. V starem in srednjem veku namreč skladatelj ni obstajal kot pojem, ki ga poz - namo od šestnajstega stoletja dalje. Če upoštevamo arheološke ostanke, ki pri - čajo o navzočnosti glasbe, potem »rekonstruirane raznovrstne zvočne dogodke razumemo kot glasbo«; to so »zvoki ob delu, zvočna sporočila, zvoki, povzroče - ni z določenim namenom, npr. za vzbujanje strahu. Podobno se pri vpogledu v vsakdanje življenje (ljudi) določene srednjeveške dežele […] razkrijejo različne plasti glasbenega: petje nešolanega in nepismenega prebivalstva, instrumental - na igra za ples, petje latinskih obrednih besedil« (str. xii). Zato Snoj izpostavlja, da so skoraj v vseh obdobjih glasbene zgodovine »obstajale različne zvrsti glas - be, ki so imele v realnem vsakdanjem življenju svoje mesto in svojo funkcijo, vezano na ustroj družbe. Glasbena zgodovina se tako kaže kot sočasni splet raznovrstnih glasbenih zvrsti, plasti, praks, tokov, ki so se iz obdobja v obdobje razvijali, spreminjali in preobražali, pri čemer za nobenega od njih ni mogoče reči, da bi bil načeloma pomembnejši od drugih« (str. xiii). Posledično so se uredniki te zgodovine odločili pisati o vseh glasbah, ki so skozi zgodovino obstajale na ozemlju današnje Slovenije, ter o družbenih in kulturnih okoliščinah, ki so botrovale nastanku določenih zvrsti, stilov in trendov. Kar zadeva geografske meje, so uredniki zavrnili zastarelo pojmova - nje narodne umetnosti, saj bi v obratnem primeru kot del slovenske glasbene MZ_2022_2_FINAL.indd 206 MZ_2022_2_FINAL.indd 206 10. 02. 2023 13:52:24 10. 02. 2023 13:52:24 recenzije • reviews 207 zgodovine npr. do konca osemnajstega stoletja »lahko obravnavali zgolj peščico pisnih omemb slovenskega petja ter ducat pesmaric s preprostimi slovenskimi pesmimi, namenjenimi udeležbi slovensko govorečega življa pri bogoslužju, in nič več kot to. Vse ostalo bi bilo treba razumeti kot tuje: tako petje latinskih liturgičnih besedil znotraj gregorijanskega korala, italijansko opero v Ljubljani, repertoar kompozicij ljubljanske stolnice itd. Te vrste zgodovina bi spregledala domala vse, kar je obstajalo pred drugo polovico devetnajstega stoletja, in s tem bi spregledala tudi tisto osnovno, ki se je v drugi polovici devetnajstega stoletja razvila v slovensko nacionalno glasbeno kulturo« (str. xiv). Pisci so zato zaobjeli vse, kar je obstajalo v slovenskem kulturnem prostoru, in pri tem upoštevali, da so bile vse glasbene zvrsti in prakse del mnogo širših evropskih tokov. Ti so se širili in dosegali Slovenijo onkraj njenih etničnih in jezikovnih predpostavk. Prvo poglavje prve knjige vsebuje Snojev pregled glasbenih zvrsti na Slo - venskem do konca šestnajstega stoletja, med drugim (po vrstnem redu pojavlja - nja) ljudske plese, gregorijanski koral, minnesang, glasbo mestnega plemstva, polifonijo, »glagoljaško« petje, pesmi slovenske reformacije, »lahko« italijansko glasbo in reprezentančno glasbo. Naslednje poglavje, »Arheološka pričevanja o glasbi« Aleša Nagodeta, pa nas popelje v veliko bolj oddaljeno preteklost, k najstarejšim virom glasbe na slovenskem ozemlju. Nagode razkriva dokaze o obstoju glasbe, ki izvirajo iz starejše in srednje kamene dobe, mlajše kamene dobe, časa velikih antičnih kultur, poganske antike in končno krščanske antike. Obenem Nagode na podlagi preučevanja haploskupin in zgodovinskih zapisov o selitvah, osvajanjih in asimilacijah razpravlja o izvoru današnjega slovenske - ga ljudstva, kakršno je obstajalo vse do prihoda slovanskih plemen v sedmem stoletju našega štetja. Ta so si podredila domače prebivalstvo in vzpostavila svojo kulturo in jezik kot prevladujoča. Kljub temu so nekaj stoletij zametki staroselske kulture še preživeli v oddaljenih regijah. Naslednje poglavje, katerega glavnino je napisal Jurij Snoj, raziskuje grego - rijanski koral in enoglasje. Snoj odpira razpravo z obsežnim pregledom vpli - va gregorijanskega korala v evropski zgodovini in nato preide na slovenske vire. Snoj opozarja, da se je gregorijanski koral na Slovenskem širil sočasno s krščanstvom in krščansko liturgijo, nato opredeli štiri vrste virov: 1. koralni rokopisi in druga zapisana glasba, 2. zapiski (marginalije) v koralni liturgiji, 3. literarni viri, in 4. tiskani korali. Snojev izčrpni vpogled v ohranjene vire navaja tudi njihova trenutna nahajališča. Avtor nadaljuje obravnavo bogoslužnega pe - tja na podlagi rokopisov adiastematskega obdobja, pri čemer podaja vzporedni pregled pokristjanjevanja Slovanov, nato pa se osredotoči na bogoslužno petje v župnijskih cerkvah do konca štirinajstega stoletja. Čeprav odlomkom adiaste - matskih nevm pogosto ni mogoče določiti mesta uporabe in nastanka, obsta - jajo izjeme, med njimi t. i. Kamniški gradual, najverjetneje iz druge polovice štirinajstega stoletja. Gradual vsebuje dvajset folijev, od tega štiri hranijo v Lju - bljani, štiri v frančiškanskem samostanu v Nazarjah, dvanajst pa v kamniškem MZ_2022_2_FINAL.indd 207 MZ_2022_2_FINAL.indd 207 10. 02. 2023 13:52:24 10. 02. 2023 13:52:24 muzikološki zbornik • musicological annual lviii/2 208 frančiškanskem samostanu. Naslednje podpoglavje, posvečeno koralnim roko - pisom, najdenim v slovenskih samostanih, odlikuje celovit pregled samostanov na Slovenskem in v njih ohranjenih rokopisov. Katarina Šter s pregledom verskih skupnosti v srednjeveški Sloveniji odpre obsežno obravnavo koralnih rokopisov slovenskih kartuzijanov. Izvemo, da bene - diktinci na slovenskem ozemlju niso pustili močnejšega pečata in da sta bila na Slovenskem najpomembnejša monastična reda dvanajstega stoletja cistercijanski in kartuzijanski, medtem ko so se v trinajstem stoletju pojavili frančiškani, domi - nikanci in avguštinci. Avtorica najprej opiše različne liturgične tradicije teh redov in se nato osredotoči na izrazito kontemplativno naravnanost kartuzije in njene liturgije z mašnimi in drugimi obredi. Ob tem poudarja, da so »kartuzijani vedno gojili izključno in samo gregorijanski koral. Ta je bil in do danes ostal eden glavnih temeljev kartuzijanske liturgije, ki na poseben način osmišlja življenje menihov« (str. 149). Poglavje o gregorijanskem koralu in enoglasnem petju zaključuje Snojev esej o liturgičnem petju diastematskih rokopisov v obdobju, ki sega od srednjega veka do šestnajstega stoletja. Tudi tokrat avtor podaja podrobne podatke o razpo - ložljivih rokopisih in krajih, kjer so hranjeni. Poglobljeno analizo najpomembnej - ših rokopisov dopolnjuje še izbor pisnih pričevanj o cerkvenem zborovskem petju. Drugo polovico prve knjige zaznamuje interdisciplinarnost. Darja Koter piše o likovnih upodobitvah glasbil in glasbenih prizorov ter išče vizualne upo - dobitve partitur, glasbil, ansamblov in drugih izvajalcev, medtem ko Jurij Snoj navaja podatke o ustnem izročilu v pisnih pričevanjih o glasbi, pri čemer izraz »ustno izročilo« zajema štiri sklope, katerih meje se venomer prepletajo, in ka - terih zvrsti si lahko razlagamo na različne načine: 1. slovenska ljudska glasba; 2. petje in igranje v neslovenskih skupnostih (nemški, italijanski, judovski); 3. glasba višjih slojev, zlasti mestnega plemstva; in 4. dejavnost poklicnih mestnih glasbenikov. V naslednjem poglavju Metoda Kokole išče pričevanja o plesu in skuša na podlagi razpoložljivih umetniških in literarnih virov, ki segajo v trinajsto in štirinajsto stoletje, rekonstruirati zgodovino plesa na Slovenskem. Kokole poudarja, da je zgodovina plesa na Slovenskem neločljiva od zgodovine sosednjih držav, od koder so pronicali številni vplivi. Naslednje poglavje Jurija Snoja je posvečeno trem stoletjem polifonije (od štirinajstega do šestnajstega stoletja). Med različnimi viri, ki jih je Snoj preučil, so ohranjeni glasbeni primeri srednjeveške polifonije, pa tudi podatki o večglas - nih sestavih ter o pričevanjih o izvedbah večglasne glasbe, pa tudi omembe obstoja večglasnih skladb in glasbenih zbirk. Avtor podaja informacije tako o katoliški kot protestantski (reformistični) večglasni tradiciji. V naslednjem po - glavju so obravnavani nekateri vodilni skladatelji polifone glasbe šestnajstega stoletja: tako Marko Motnik piše o Georgu Prennerju, Marc Desmet pa o Ja - cobusu Handlu Gallusu, »biseru evropskega glasbenega humanizma« (str. 391). Nato Klemen Grabnar ponudi svoj pregled pričevanj o glasbi v izobraževalnih ustanovah od konca osmega stoletja dalje, Alenka Bagarič pa iz skladateljskih MZ_2022_2_FINAL.indd 208 MZ_2022_2_FINAL.indd 208 10. 02. 2023 13:52:24 10. 02. 2023 13:52:24 recenzije • reviews 209 posvetil razbira, katere glasbene zvrsti so se izvajale v plemiških salonih v dobi humanizma. Večplastni sliki srednjeveške glasbene kulture Darja Koter doda še raziskovanje konstrukcije glasbil, kar ji je bistveno otežilo dejstvo, da je »cer - kev skladno z antično tradicijo glasbila označila kot medij poganstva in jih proglasila za satanove sle« (str. 443); toda kljub odklonilnemu odnosu Cerkve, ki je zavrl razvoj instrumentov in hkrati sprožil vzpon vokalne glasbe, se je instrumentalna glasba le uspela obdržati. V zadnjem poglavju Jurij Snoj obravnava glasbo slovenske reformirane cerkve. V šestnajstem stoletju je bilo Sveto pismo v skladu s cilji protestan - tov namreč prevedeno v slovenski jezik, v želji narediti svetopisemsko bese - dilo dostopno in razumljivo vsem vernikom. Snoj podaja podrobne sezname slovenskih pesmaric in obravnava vlogo glasbe protestantskega obredja, ki jih slikovito ponazarjajo posamezni primeri. Tretjo knjigo, Glasba na Slovenskem od 1800 do 1918, sta uredila Aleš Nago - de in Nataša Cigoj Krstulović. Med avtorji prispevkov so Primož Kuret, Špela Lah, Darja Koter, Nejc Sukljan, Lidija Podlesnik Tomášiková, Jernej Weiss, Gregor Pompe, Matjaž Barbo, Urša Šivic, Vesna Venišnik Peternelj, Maruša Zupančič in Simona Moličnik, ki so to izdajo oblikovali v heterogen zbornik s širokim naborom tem in pristopov, kar jo razlikuje od prve izdaje. Uredniki si namreč niso prizadevali za enotno razmišljanje, saj so avtorjem dopuščali raznovrstna mnenja in tudi različne interpretacije istih virov. Aleš Nagode uvodoma poudarja, da je dolgo devetnajsto stoletje, uokvirje - no z Napoleonovim osvajanjem Evrope na eni strani in prvo svetovno vojno na drugi, predstavljalo »prelomni čas, v katerem so se temeljito preoblikovale osnovne družbene ureditve […], ki sodoločajo tudi našo sedanjost« (str. xi). Takrat je bila Slovenija del habsburškega cesarstva, katerega politična uredi - tev je temeljila na monarhičnem absolutizmu, ki je pospeševal centralizaci - jo države in postopoma odpravljal vse sledove nekdanje deželne avtonomije; močan vpliv je imela tudi avstrijska katoliška cerkev. Kljub temu so Slovenci poskušali ohraniti lastno regionalno kulturo in značilnosti: »Splošno sprejeta diglosija, pri kateri je bila na slovenskem etničnem ozemlju slovenščina vsak - danji sporazumevalni jezik, nemščina pa jezik izobraženstva in višjih ravni sporazumevanja, […] je omogočala premoščanje omejenosti na (pre)majhno govorno območje slovenskega jezika. Prebivalstvo se je čutilo povezano z raz - lično razvitim hierarhičnim sistemom identitet, ki je segal od lokalne (vas, fara ali mesto ipd.), prek razvite pokrajinske zavesti (Kranjci, Štajerci, Korošci ipd.), do zavesti o pripadnosti cesarstvu, kar se je odražalo predvsem v spoštovanju vladarjeve osebe iz habsburške rodbine, pa najsi je bil cesar Svetega rimskega cesarstva ali pozneje avstrijskega oz. avstro-ogrskega cesarstva« (str. xii). Nago - de poda skozi dolgo devetnajsto stoletje podroben pregled političnih in druž - benih sprememb, vključno z industrijsko revolucijo, pojavom nacionalizma in političnim programom Zedinjene Slovenije. MZ_2022_2_FINAL.indd 209 MZ_2022_2_FINAL.indd 209 10. 02. 2023 13:52:24 10. 02. 2023 13:52:24 muzikološki zbornik • musicological annual lviii/2 210 Namen urednikov je bil ustvariti celovito sliko glasbenega življenja v poli - tičnem, gospodarskem in kulturnem kontekstu tistega časa, pri tem pa se aktiv - no izogniti zastarelemu konceptu nacionalnosti v kulturi, ki je negativno zaz - namoval starejše zapise o zgodovini slovenske glasbe. Avtorji tretje izdaje zato poudarijo, da se je glasbeno življenje na Slovenskem v devetnajstem stoletju odvijalo na kompleksnem ozadju pogosto med seboj sprtih kulturnih identitet: »Mnoga dela devetnajstega stoletja na ‘slovenska’ besedila so ustvarili avtorji, ki so se imeli za Kranjce in v nadrejeni identiteti Avstrijce ali celo ‘Nemce’ (npr. Blaž Potočnik, Gregor Rihar, Kamilo Mašek). Mnoga najpomembnejša glasbena dela so ustvarili priseljeni glasbeniki iz drugih dežel monarhije, zlasti Češke, ki jih je slovensko glasbeno zgodovinopisje brez posebne utemeljitve naturaliziralo (npr. Gašper Mašek, Anton Nedvěd, Anton Foerster). Na drugi strani so mnogi skladatelji, ki so se izoblikovali v okolju slovenskih dežel, s skladbami na nemška besedila dejavno prispevali izključno k nemški glasbeni kulturi (npr. že omenjeni Hugo Wolf )« (str. xvi). Tretja knjiga se razprostira v sedemnajstih različno dolgih poglavjih, ki za - jemajo zelo raznolike teme: »Ljubljanska Filharmonična družba 1794–1919« (Primož Kuret), »Ljubljanska Glasbena matica« (Nataša Cigoj Krstulović), »Glasbeno-gledališka poustvarjalnost v Ljubljani v devetnajstem stoletju« (Špela Lah), »Pevski zbori in glasbena društva« (Darja Koter), »Glasbeno živ - ljenje v Trstu in Gorici« (Nejc Sukljan), »Od contredansa in Deutscherja do sa - lonskega kola in četvorke: skupinski družabni plesi, plesne prireditve in glasba za ples« (Lidija Podlesnik Tomášiková), »Učenje glasbe in institucionalizacija glasbenega pouka« (Nataša Cigoj Krstulović), »Češki glasbeniki na Sloven - skem« ( Jernej Weiss), »Slovenska operna ustvarjalnost v devetnajstem stoletju« (Gregor Pompe), »Katoliška cerkvena glasba v devetnajstem stoletju na Sloven - skem« (Aleš Nagode), »Slovenska večglasna ansambelska in zborovska pesem v devetnajstem stoletju« (Matjaž Barbo), »Pesem za glas in klavir v devetnajstem stoletju na Slovenskem« (Aleš Nagode), »Ljudska in ponarodela pesem« (Urša Šivic), »Orkestralna glasba na Slovenskem od ustanovitve Filharmonične druž- be do 1. svetovne vojne« (Vesna Venišnik Peternelj), »Razvoj komorne glasbe na Slovenskem« (Maruša Zupančič), »Klavirska glasba« (Nataša Cigoj Krstu - lović) in »Pomen glasbene revije Novi akordi« (Simona Moličnik). Vsi ti avtorji nazorno izrisujejo izrazito večplastno sliko glasbenega življe - nja Slovenije v tem burnem zgodovinskem obdobju, ko so Slovenci stremeli k narodnemu združevanju in kulturnemu priznanju. Čeprav nam omejen obseg pričujoče recenzije ne omogoča, da bi natančneje opisali vso obilico zanimivih in pogosto razsvetljujočih dejstev, ki izhajajo iz tretje knjige, je vredno izpo - staviti nekatera izstopajoča poglavja. Mednje vključujemo izčrpen prispevek Lidije Podlesnik Tomášikove o različnih vrstah plesov širšega evropskega pros - tora, ki so se izvajali v Sloveniji; poglavje zajema opise najbolj običajnih ple - sov, raziskavo o plesnih šolah, številnih zvrsteh plesnih predstav in prizoriščih, MZ_2022_2_FINAL.indd 210 MZ_2022_2_FINAL.indd 210 10. 02. 2023 13:52:24 10. 02. 2023 13:52:24 recenzije • reviews 211 kjer so se te odvijale, ter pregled prvih učbenikov za ples v slovenskem jeziku Slovenski plesalec in Moderni plesalec avtorja Ivana Umeka. Primerljivo, ven - dar krajše poglavje Jerneja Weissa o čeških glasbenikih na Slovenskem vsebu - je obširne opise kulturnih in političnih izmenjav med češkimi in slovenskimi deželami v devetnajstem stoletju, ter podatke o prihodih čeških glasbenikov v Slovenijo, njihovem poklicnem in organizacijskem delovanju ter njihovem skladateljskem, izvajalskem, pedagoškem in publicističnem delovanju, pri če - mer avtor ugotavlja, da so »češki glasbeniki na vseh področjih glasbenega dela odločilno zaznamovali glasbeno kulturo na Slovenskem. Ne le, da je bil njihov prispevek primerjalno z drugimi glasbenimi migranti daleč najštevilčnejši in upoštevajoč dosežke najpomembnejši, temveč je bila njihova vloga v glasbeni kulturi na Slovenskem tako dominantna, da bi bilo v devetnajstem in začetku dvajsetega stoletja brez njih delovanje prenekaterih glasbenih ustanov oteženo, če že ne nemogoče« (str. 231). Enako poučna in niansirana je razprava Gregor - ja Pompeta o genezi slovenske nacionalne opere z začetki v vzponu slovenskih provincialnih meščanskih gledališč, prek nastanka »nacionalnih« tem, posto - pnega vključevanja različnih opernih žanrov in razvojnega loka od koncepta »nacionalne opere« do glasbene drame. Za razliko od razvejane in slikovito raznovrstne tretje izdaje se v četrti izdaji, ki je izšla leta 2019, torej dve leti prej, pod glavnino besedil podpisuje avtor in urednik Gregor Pompe. Četrta knjiga je tudi zajetnejša, saj obsega skoraj 700 strani. Dolžina knjige zrcali močno povečano intenziteto skladateljske ustvar - jalnosti, ki je na Slovenskem nastopila ob vključitvi v Kraljevino SHS ter se po koncu prve svetovne vojne nadaljuje vse do sodobnega časa, ko je Slovenija pos - tala članica Evropske unije. Knjiga zajema sedem obsežnih poglavij s številnimi podpoglavji. Skoraj vsa poglavja so Pompetovo delo, z izjemo tretjega poglavja, posvečenega katoliški cerkveni glasbi od začetka dvajsetega stoletja do drugega vatikanskega koncila, ki ga je napisal Aleš Nagode, in podpoglavja o elektroaku - stični in eksperimentalni glasbi, katerega podpisuje avtor Primož Trdan. Za razliko od tretje knjige, ki se je ubadala z vrsto zgodovinskih, političnih in socioloških vprašanj, da bi naslikala celovito podobo slovenskega glasbenega živ - ljenja v dolgem devetnajstem stoletju, se četrta knjiga bolj osredotoča na glasbo samo, na sosledje glasbenih stilov, vključno z njihovo tehnično in interpretativno platjo. Pompetov pristop temelji na že objavljeni razpravi o slovenski sodobni glasbi, začenši s pionirskimi deli Dragotina Cvetka, ki jim sledijo knjige in študi - je Nialla O’Loughlina, Darje Koter, Leona Stefanije, Ivana Klemenčiča, Lojzeta Lebiča, Andreja Rijavca, Franca Križnarja, Marijana Lipovška, Vesne Venišnik, Jožeta Sivca, Špele Lah in številnih drugih. Čeprav zapisi teh avtorjev ne sežejo tako daleč v vseobsegajoč domet Pompetove prostrane publikacije, pa so bili po - membni pri zagotavljanju trdnih temeljev, na katerih se je gradilo dalje. Še več, študija vseh dosedanjih zapisov o slovenski glasbi dvajsetega stoletja je igrala ključno vlogo pri ustanovitvi »kanona« slovenske kompozicije. Pompe združuje MZ_2022_2_FINAL.indd 211 MZ_2022_2_FINAL.indd 211 10. 02. 2023 13:52:24 10. 02. 2023 13:52:24 muzikološki zbornik • musicological annual lviii/2 212 metodologiji, ki sta ju vzpostavili dve osrednji osebnosti muzikologije dvajsetega stoletja, Carl Dahlhaus (1928–1989) in Richard Taruskin (1945–2022), kar mu omogoča, da s kritične distance objektivno analizira skladbe, nastale v prejšnjem stoletju. Pompe tudi potrjuje ugotovitev Leona Stefanije, da je bil glavni preobrat v slovenski muzikologiji dvajsetega stoletja »prehod od čitalniških glasbenih na - vad k ozaveščanju glasbe kot lepe, ne več samo uporabne, na strokovnih temeljih zasnovane kulturne prakse« – z drugimi besedami, obrat k »avtonomizaciji glas - be« (str. xv). Pompe pravilno ugotavlja, da je treba »avtonomnost glasbe v dvaj - setem stoletju vendarle opazovati kot del spremenljivega nihanja […] v zadnjih desetletjih ideja popolne avtonomnosti vse hitreje ugaša ob vsesplošni prevladi neoliberalistične kapitalistične, torej marketinške logike, ki vse bolj prežema vse vidike družbenega in kulturnega življenja« (str. xvi). Sedem poglavij četrte knjige sledi kronološkemu sosledju, z izjemo tretjega poglavja, ki prinaša celovit pregled in problematiko cerkvene glasbe na Sloven - skem. Prvo poglavje »1918–1926: Podaljševanje moderne« predstavi prelomno leto 1918 kot nov začetek, ki pa ni bil ravno »nov«, temveč predvsem podaljšek predvojnih tendenc. Pompe obravnava modernizem kot regionalni pojem in po - nudi periodizacijo slovenske moderne, nato pa se posveti delom prvih pomemb - nih protagonistov slovenske nacionalne operne, zborovske in simfonične glasbe. Drugo poglavje z naslovom »1927–1941: Nova glasba« analizira razvojne tirnice, ki so v slovenski kulturni prostor pripeljale tako imenovano »novo glasbo« (ta se je takrat že »starala«), ter zapoznelo prevzemanje ekspresionizma v Sloveniji z močnim lokalnim pridihom. Osredotoči se na pomembni osebnosti Marija Kogoja in Slavka Osterca, nato pa preide na razpravo o slogovnem pluralizmu pred izbruhom druge svetovne vojne, od »novega folklorizma« Matije Bravničar - ja do pojava dodekafonije. Po Nagodetovi poglobljeni razpravi o katoliški cerkve - ni glasbi Pompe v četrtem poglavju »1941–1960 V primežu politike – vojne in povojne vihre« poda slikovit prikaz slovenske glasbe med drugo svetovno vojno in po njej. Še zlasti zanimivo je podpoglavje »V iskanju socialističnega realizma«, kjer Pompe podrobneje obravnava navzkrižje »utilitarne« in »avtonomne« glasbe, tradicionalizma in inovativnosti, pri čemer se osredotoča na tradicionalno us - merjene osebnosti, kot so Lucijan Marija Škerjanc in njegova učenca Zvonimir Ciglič in Janez Matičič. Pompe presodi, da sta obstajala le dva izhoda iz te situ - acije: prvi je bila »poroka« med nacionalno in folklorno kulturo, drugi pa je bil neprogramski, a razumljiv neoklasicizem. Naslednje poglavje, ki osredotočeno zajema leta 1961–1976, nam predoči drugi preboj modernizma v Sloveniji (in celotni Socialistični federativni re - publiki Jugoslaviji), ki napoči po ustanovitvi prelomnega zagrebškega festivala Glasbeni bienale in se odvija v glavnem mestu sosednje države, Republike Hr - vaške. Pompe piše o najpomembnejših skladateljih drugega vala slovenske mo - derne, kot so Alojz Srebotnjak, Milan Stibilj, Jakob Jež, Ivo Petrić, Igor Štuhec, Lojze Lebič in Darijan Božič, ter o dveh Slovencih, ki sta si ustvarila uspešno MZ_2022_2_FINAL.indd 212 MZ_2022_2_FINAL.indd 212 10. 02. 2023 13:52:24 10. 02. 2023 13:52:24 recenzije • reviews 213 kariero v tujini, Janezu Matičiču in Vinku Globokarju. Vendar Pompe poudari, da je kljub modernizmu Uroša Kreka in Marijana Lipovška vztrajal tudi alter - nativni zmernejši tok sodobne glasbe. V obdobju med letoma 1977 in 1990 zaznamo postopen odmik od modernizma, ki je že izgubil stik s svojimi kore - ninami, čeprav so bile premene teh še žive v »spektralističnih« delih Božidarja Kosa in intuitivni improvizacijski glasbi Uroša Rojka. Obenem pa se je pojav postmodernizma različno kanaliziral skozi ustvarjalnost več skladateljev; nek - danjih modernistov, kot sta Lojze Lebič ali Alojz Srebotnjak, neoklasicistov, kot sta Pavle Merkù in Marijan Lipovšek, ter predstavnikov neomodernizma, neoromantike in nove enostavnosti, kot sta Marko Mihevc in Alojz Ajdič. Pompe opredeljuje postjugoslovansko obdobje (od leta 1991 naprej) kot plura - listično in razmišlja o smereh, kot so ahistoričnost, nova duhovnost in metamoder - nizem. Pojav teh teženj namreč sovpada s še enim politično pomembnim obdob - jem, v katerem je Slovenija po izstopu iz Jugoslavije hitro in odločno zakorakala v širšo evropsko skupnost, kjer je poiskala svoje mesto v novo globaliziranem svetu. Primož Trdan dopolnjuje Pompetovo razmišljanje s pregledom različnih tendenc elektroakustične in eksperimentalne glasbe, Pompe pa zbornik zaključuje z vpra - šanjem, ki ga zastavlja sebi in bralcu hkrati: ali je »izenačitev skrajnosti« privedla do končne pluralne globalnosti (za katero je značilna demokratična dostopnost glasbe, enak status različnih praks in tehnik) ali do metafizičnega nihilizma (za katerega je značilna izguba meja in relativizacija vseh vrednot). Eden njegovih glavnih pomislekov se vrti okoli problematike umetniške glasbe, ki je v zadnjih desetletjih postala sicer bolj »dostopna« in prijetnejša za uho (v primerjavi z mo - dernističnim obdobjem), vendar še vedno ne zmore doseči večjih množic poslušal - cev, ki jih privlačijo globalni potrošniški družbi imanentni popularni žanri. Nova serija monografij o zgodovini glasbe v Sloveniji je neizogibno retrospektivna, vendar je vsekakor obrnjena v prihodnost. Avtorje besedil skozi celotno zbirko vodi raziskovanje doslej premalo znanih področij slovenskega glasbenega življenja. Čeprav se opirajo na delo svojih predhodnikov, odpirajo obilje svežih perspektiv in vpogledov ter ponujajo posodobljeno ovrednotenje starih predpostavk in resnic. Da se doslej objavljeni trije sklopi med seboj pre - cej razlikujejo, ne zmanjšuje vpliva zbirke kot celote: pravzaprav bi uredniki učinkovitost bistveno okrnili, če bi avtorjem, ki pišejo o tako zelo različnih glasbenih področjih, izhajajočih iz neskladnih kontekstov, poskušali vsiliti eno - tno metodologijo. Nazadnje so avtorji ob zavedanju, da pišejo prav »slovensko« glasbeno zgodovino, ovrednotili tudi tuja ljudstva, tradicije, dediščine in vplive, ki so se v različnih zgodovinskih obdobjih dotikali tega geografskega prostora in mu pustili pečat. Ivana Medić (ivana.medic@music.sanu.ac.rs) Muzikološki inštitut, Srbska akademija znanosti in umetnosti MZ_2022_2_FINAL.indd 213 MZ_2022_2_FINAL.indd 213 10. 02. 2023 13:52:24 10. 02. 2023 13:52:24