Da sem kot on! Pod zvezdo rojen tako — za izgon njegov in dušno veličino bi dal tega sveta veselje vsako!
Res pa je, da je Dante prav tako, kakor  je v svojem življenju mnogo
trpel, dal v »Commediji« tudi dosti trpeti svojim nasprotnikom in celo njihovim
najbolj oddaljenim nečakom. V tem svojem največjem delu je postavil najvišje
sodišče, s  katerega še danes  meče ognjene strele proti vsakemu,  o katerem
je sumil, da mu je kdaj storil kakšno krivico, pričenši od papeža Bonifacija VIII.
do prostaškega florentinskega potepuha Vannija Fuccija, ki ga imenuje »bestia«
— zver. To dejstvo je lepo in krepko orisal Carducci v sonetu: »Pesnikova
pravica«:
Ko Dante, moj veliki sosed,  je taval
žalosten romar po gošči divjini,
presladko pojoč o ljubezni milini,
razbojnike in izdajalce srečaval
in drugih pohlepov zalego zlobno — je zlato strelico iz jezne zrenice treščil med nje in ubil izdajice! Potem pa jih z roko, z roko mehkobno,
s katero v »Življenju«  je angele risal,
zagrabi in v čela jim žige udarja
in v mrtva jih brezna peklenska poniža.
Sramoto zločincev še čas ni izbrisal, se čadi se tam v kolobar s kolobarja in Dante jo gleda, a zdaj — s paradiža.
A predvsem Dante neusmiljeno bije svoje someščane, ki jih stalno imenuje »scelesti« ali celo »scelestissimi«, to je — zlobne in najzlobnejše. Glede tega naj zadostuje, ako rečemo, da so grešniki njegovega Pekla večinoma F1 o -rentinci  ali  Toskanci.
Tako Dante ironično začenja enega najslovitejših spevov svoje pesnitve:
Čestitam ti, Firenza! Kak si vzrastla:
do morja gre ti krilo širopero
in v peklu se ti slava je razpasla!        Pekel, XXVI, 1—3.
Klasično mesto, kjer ironični zasmeh Firenc privre do najbolj bodečega sarkazma, je konec šestega speva njegovih Vic. Tu pesnik prispodablja rojstno mesto bolni ženi, ki ne dobiva tolažbe na postelji svojih bolečin:
Florenca moja, lahko si vesela, da tebe moja tožba se ne tika; zato si s svojim ljudstvom preskrbela!!
Drugod um v prsih skrivati jih mika, da z loka se ne sproži in ne sname; tvoj narod nosi konec ga jezika!
Drugod bojijo javnih služb se rame;
tvoj narod — nepozivan — k njim se rine
vpijoč: »Sem z njimi! To se vse prevzame!«
Res dosti vzrokov, da te vrisk ne mine: denar imaš in mir in zmisel pravni... Kdor ne verjame, tvoje gledi čine,
Atene in Sparta, mesti starodavni, zakonov materi, svoj slavnoznani pred tvojim skrijeta naj red državni,
285