392
Zabavne stvari.
Podoba.
Povest.
Ruski spisal N, V. Gogolj.   Preložil L. G. Podgoričaa.
11. (Dalje.)
„Ta pripovest je silno pretresnila mojega očeta. Zamislil se je resnično, polotila se ga je otožnost, a popolnoma se je preveril, da je njegov čopič bil vražje orodje, da je del skopuhovega života resnično preselil se nekako v podobo in da zdaj vznemirja ljudi, probuja v njih vsteklo bojazen, umeteljnika zapeljuje s pravega pota, rodi v njem zavist — nje strašno muko itd. itd. Prigodile so se tri nesreče druga za drugo, umrlo je nenadoma troje ljudi: žena, hči in maloleten sin, kar je sodil, da je kazen iz ^nebes — in trdno je sklenil, da ostavi svet. Ko hitro sem bil jaz preživel devet let, dal me je v umeteljniško akademijo, pobotal se je se svojimi dolžniki, umeknil v neko osamelo bivališče in preoblekel se je takoj meniški. Tu je strogo živel, neumorno zvrševal vse samostanske zakone, da so vsi bratje čudili se mu.^^
„Ko je bil samostanski prvomestnik izvedel njegovega čopiča umeteljnost, rekel mu je, naj namala veliki obraz v cerkvo. Ali tihi menih je kratko odrekel, da ni vreden, da bi v roko vzel čopič, ki je oskrunjen, da mora popreje svojo dušo očistiti s trudom in z velikimi žrtvami, zato da bi vreden stopil na tako delo. Niso hoteli siliti ga. Večal je sam, kolikor je bilo moči, strogost samostanskega života. Naposled mu ni zadostoval, ni bil dovolj strog mu. Poblagoslovil ga je prvomestnik — in odšel je v pustino, da bi do cela osamelo živel. V puščavi je iz drevesnega vejevja zgradil si kolibo, užival je le surove korenine, kamenje nosil s prostora na prostor, stal je v nebo dvignenih rok od solnčnega vshoda do zahoda na tistem prostoru in neprestano molil, s kratka: nalagal si je vse mogoče muke
393
in zatajeval se je neizmerno tako, da kaj takega nahajamo le v žiyotu Božjih svetnikov."
„Tako je nekoliko let pokoril svoje telo, ki je krep-žal ga le z molitvo, — z nje oživljajočo močjo. Naposled je nekega dne prišel v samostan in prvomestniku odločno opomnil: „„Sedaj sem gotov; če bode Bogu ljubo, izvršim svoje delo.""
;;Izbral je predmet, ki je bil Jezusovo rojstvo. Celo leto je sedel pri tem delu, ni zahajal iz svoje izbice, živel je le ob surovih jetvinah in molil je neprestano. Po letu dni je podelal podobo. To je bilo res malarsko čudo. Treba je znati, da niso bratje, ni prvomestnik imeli velike znanosti o živopisji, nu, pa je nenavadno prešinila jih raznih podob svetost. Božjega miru in krotkosti čut v obličji Prečiste Device, ki je bila sklonjena nad dete, globoki razum v očeh Božjega deteta, kakor bi bilo pogledovalo v dalečino, slavno molčanje treh Kraljev, ki je bilo prošinilo jih Božje čudo in ki so pred nogi pokleknili mu, a naposled sveta, neizrekljiva tišina, ki je razprostirala se po vsem obrazi, — vse to je ponašalo se s tako soglasno močjo in z mogočno krasoto tako, da je vpliv bil čaralen. Vsi menihi so pokleknili pred novi obraz, prvomestnik pa je čudil se in vskliknil: „„„Ne, ne zgotovi lehko človek sesamo pomočjo človeške umeteljnosti takovega obraza; sveta, neka viša moč je vodila tvoj čopič in Božji blagoslov je počival na tvojem delu.""^^
„Ta čas sem bil jaz dokončal svoj uk v akademiji, prejel sem zlato medalijo , z njo vred pa veselo nado, da odpotujem v Italijo — največo željo dvajsetletnega umeteljnika. Treba mi je bilo le posloviti se od očeta, ki sem ga bil zapustil uže pred dvanajstimi leti. Priznavam , njegova podoba je bila uže kedaj izginila iz mojega spomina. Uže nekolikokrat sem slišal o strogi svetosti njegovega života in dolgo časa sem se nadejal, da bodem videl telo puščavnikovo, ki je odrekel se vsemu na sveti, samo svoji izbici in molitvi ne, — videl da bodem očeta izlakotovanega , omršavelega vsled neprestanega posta in bedenije. Ali kako sem se čudil, ko je pred menoj stal prekrasen, skoro veličasten starček! Oslabelosti nisi ni videl nikakoršne v njegovih očeh: gorele so tako, kakor sije nebeško veselje. Brada — bela, kakor sneg, in tenki, skoro zračni lasje, kakor srebrni, vsipali so se mu prekrasno na prsi in po naborih črne obleke sezali so prav do prevezo, ki je pa-sala njegovo ubogo meniško oblačilo. Čudovitejše, nego vse drugo, pa so mojemu uhu bile njegovih ust besede in sodba o umeteljnosti, ki jih dolgo časa gojim v svoji duši in iskreno zahtevam, da bi vsak moj sobrat činil tako."
(Konee prihodnjič.)