Zdenko Čepič Jugoslovanske reforme v šestdesetih letih
41UDK 328.16:338.124.4 (497.1)"196"
Zdenko Čepič*
Jugoslovanske reforme v šestdesetih letih
Za jugoslovansko državo po drugi svetovni vojni, uradno imenovano najprej
Federativna ljudska republika Jugoslavija in nato Socialisti čna federativna re-
publika Jugoslavija, se je uveljavilo ve č neuradnih poimenovanj: avnojska, Ti-
tova Jugoslavija (tako so jo ozna čevali še v času njenega obstoja), komunisti čna
Jugoslavija (taka oznaka je bila pogosta po njenem razpadu) oz. druga Jugosla-vija (za to poimenovanje so (smo) se odlo čili, da bi se izognili ideološki oznaki,
bodisi pozitivni bodisi slabšalni). Pogosto so jo ozna čevali tudi kot državo
stalnih reform. Te so bile stalnica od njenega nastanka v času druge svetovne
vojne, ko je bila uvedena njena oblika – federativnost, oziroma neposredno ponjej, ko je bila uvedena republikanska oblika vladavine. Tako federativnost kotrepublikanska oblika vladavine sta bili izraz revolucije, ki je pripeljala do zame-
njave oblasti. To so osvojili komunisti, ki so vpeljali socialisti čni družbeno-
ekonomski sistem, ki je vzdržal do razpada države v za četku devetdesetih let
20. stoletja.
Temelji druge Jugoslavije so bili podvrženi številnim spremembam v obliki
reform. Tako je doživela politi čna organizacija komunistov spremembo imena –
Komunisti čna partija je postala Zveza komunistov – kar naj bi posledi čno po-
menilo tudi spremembo njene vloge v politi čnem in celotnem družbenem živ-
ljenju. Ta sprememba je bila formalno sicer zelo velika, dejansko pa ne, saj sokomunisti kljub novi organizacijski podobi, ko formalno niso bili niti stran-
karsko organizirani, ohranili svoj politi čni položaj in tudi metode delovanja in
vladanja. Zveza komunistov je doživela po reformi, ki je bila prikazana kotrevolucionarna sprememba glede imena in druga čnega položaja in vloge v
državi in družbi, še vrsto notranjih organizacijskih sprememb, ki pa niso bist-veno spremenile njene vloge nosilca oblasti. Ve č reform je doživela federativna
ureditev države, čeprav je bistvo federativnosti, kot je bila vzpostavljena v času
druge svetovne vojne, ostalo isto. Šlo je za reformiranje federacije z namenompoiskati najboljše oblike njenega delovanja, da bi zagotovili njen razvoj inpreživetje.
Kljub spremembam, ki so bile glede položaja in vloge komunisti čne stranke
uvedene novembra 1952, se položaj partije vse do konca druge jugoslovanske
                                                     
*Dr., višji znanstveni sodelavec, Inštitut za  novejšo zgodovino, Kongresni trg 1, SI–1000 Ljub-
ljana; e-naslov: zdenko.cepic@inz.si
Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988
42države ni bistveno spremenil. Kriza v partiji, ko ni bilo ve č enotnosti, zlasti pa
avtoritete, ki bi zmogla ustvariti enotnost in enotno politiko, je kon čno pov-
zročila zaton jugoslovanske države. Zveza komunistov se je namre č – kljub te-
mu da je razglašala svojo naklonjenost reformam – izogibala reformam svojeorganiziranosti, delovanja in pristojnosti. Bistvene spremembe pa je v razvojudruge Jugoslavije doživljal ustroj države, oblika njene organizacije – federativ-
nosti. Prav razli čnost razumevanja oziroma »izvajanja« federativnosti v praksi v
različnih delih države je bila tudi eden glavnih razlogov kriz in reform v drugi
jugoslovanski državi.
Drugo
 Jugoslavijo  je zaznamoval  splet  nacionalnega  in razrednega  – bistve-
nih elementov  revolucije  oziroma  prevzema  oblasti  komunistov.  Za nastanek
države  je bil odločilen nacionalni  dejavnik,  priznavanje  nacionalnosti  in uvedba
federativnosti  na temelju  načela samoodlo čbe naroda.  Za zmago  partizanskega
gibanja  je bila bolj  kot razredno  odločilna zmaga  na področju nacionalnega  s
federalisti čno idejo  kot načinom  reševanja  nacionalnega  vprašanja.  Po koncu
vojne,  ko so komunisti  že imeli  oblast, pa  je dobil  razredni  dejavnik  večjo vlogo.
Nacionalni  element,  ki je bil odločilen za zmago  v vojni  oziroma  za uspešnost
revolucije,  izvedene  v času vojne,  je z osvojitvijo  in utrditvijo  oblasti  zamenjal
razredni.  Ves  čas obstoja  druge  Jugoslavije  je bilo  bistveno  vprašanje  »sožitja«
nacionalnega,  na čemer  je druga  Jugoslavija  dejansko  nastala,  in razrednega,  kar
je začelo v razvoju  prevladovati  po drugi  svetovni  vojni.  V razrednem  so iskali
skupni  imenovalec  enotnosti  države  in družbe.  Razredna  enotnost,  enotnost  de-
lavskega  razreda  v Jugoslaviji,  ki naj bi imela  ne glede  na različne nacionalnosti
in razlike,  ki so izhajale  iz njih,  predvsem  skupne  cilje  v razvijanju  socialistične
družbe,  je bila nekakšno  nadomestilo  za nacionalni  unitarizem,  ki je zaznamoval
prvo  Jugoslavijo.  Razredni  unitarizem  je poudarjal  breznacionalost  ali vsaj  to, da
atributi  nacionalnega  (npr.  jezik,  pa tudi  nacionalna  kultura)  ne bi igrali  velike
vloge.  Mnoge  reforme  v drugi  Jugoslaviji  so skušale  nacionalno  prenesti  na
razredno.  V celotnem  obdobju  druge  Jugoslavije  je nacionalno  prehajalo  v raz-
redno  in obratno.  Z ustavo  leta 1946  je dobil  nacionalni  dejavnik,  izražen  v fe-
derativnosti,  poglavitni  poudarek,  ki se je kazal  tudi  v imenu  države  – Fede-
rativna  ljudska  republika  Jugoslavija  –, ko je bila državna  organizacija  postav-
ljena  na prvo,  politični sistem  pa na drugo  mesto.  Razredno  pa je dobivalo
veljavo  z uvedbo  samoupravljanja  in se je pokazalo  v ustavi  iz leta 1963,  ko je bil
v imenu  države  – Socialistična federativna  republika  Jugoslavija  – politični
sistem  na prvem  mestu.
Prehod iz enega sistema v drugega tako ni bil niti viden. Vsaj ne držav-
ljanom, če niso bili politi čno aktivni ali če niso bili politi čni funkcionarji. Ob-
last je ostala ista. Komunisti so sicer svojo vladajo čo stranko reformirali, ji
spremenili ime in deklarativno s tem tudi njeno vlogo v državi in družbi,dejansko pa je ostalo vse tako kot prej. Ko je prihajalo do kriz, so se mnogi
vodilni politiki, med njimi tudi Tito, spraševali, ali je bila odlo čitev, da se iz-
vede reforma vloge in položaja komunisti čne politične organizacije iz stranke v
Zdenko Čepič Jugoslovanske reforme v šestdesetih letih
43formalno nestranskarsko zvezo somišljenikov ali istomišljenikov, pravilna in ali
ni ta sprememba vir kriznih pojavov (namre č zato, ker oblast partije ni bila ve č
dovolj mo čna in učinkovita). Reforma politi čnega sistema iz ljudske v socia-
listično demokracijo, kot so sistem, ki je temeljil na samoupravljanju, imenovali
v Jugoslaviji, je bila v praksi opazna zlasti v skupš činskem sistemu. Ta se je
namreč spremenil po sestavi, v njem pa je bil ve čji poudarek na razrednem na
račun nacionalnega. Delavski razred – zaposleni v gospodarstvu – je namre č
dobil v skupš činskem sistemu svoj posebni dom, Zbor proizvajalcev.
Zaradi razmerja med obema na čeloma, na katerih je temeljila druga Jugo-
slavija, zlasti še, ko so nacionalno za čeli bolj poudarjati kot razredno (to pa je
bilo v sistemu socialisti čne demokracije razumljeno kot skupno, enotno in zdru-
ževalno), je politi čni sistem socialisti čne demokracije zašel v krizo in je za čel
razpadati.
Stalno soo čanje med nacionalnim in razrednim ter razli čnost pojmovanja na-
cionalnega oziroma federativnosti ter položaja in vloge nacionalnih politi čno-
upravnih enot, republik, sta povzro čala krize na politi čnem podro čju, pa tudi na
področju gospodarstva, ki je bilo tesno povezano s politiko. Za reševanje kriz pa
so bile potrebne reforme. Krize so sicer ve činoma povzro čali stanje v gospo-
darstvu, razli čno razumevanje gospodarskega stanja države in posameznih re-
publik ter reševanje le-tega in kot tudi vloga posameznih republik pri tem,
pokazale pa so se v politiki – v razli čnih politi čnih pogledih na probleme in
predlogih za njihovo reševanje. Vse krize in reforme so tako imele politi čni
predznak, čeprav je bil v politi čnem izrazju govor o gospodarskih reformah ali
reformah gospodarstva. Dejansko je šlo za reforme, ki so jih sprožili razlike v
pogledih na reševanje gospodarske problematike, kar je povzro čalo krizo med
različnimi politi čnimi pogledi in predlogi. Z reformami so tako skušali najti
predvsem na čin za ponovno enotnost med politiki iz razli čnih republik.
Razmerje med razrednim in nacionalnim, med družbenim redom in organi-
zacijo države, je dolo čalo dinamiko razvoja jugoslovanske države in ve čino
reform. Potem ko se je sredi petdesetih let pokazalo, da razredni dejavnik nemore igrati klju čne vloge povezovalca državne skupnosti in da je nacionalni
dejavnik še vedno odlo čilen, je postal ta bistven za reforme od šestdesetih let pa
vse do konca druge jugoslovanske države. Ta pa naj bi bila po mnenju enega
ključnih ideologov Jugoslavije, stalnega reformatorja njene državne organiza-
cije in iskalca najbolj ustreznega razmerja med razrednim in nacionalnim, Ed-varda Kardelja, predvsem sredstvo za ustvarjanje razrednega dejavnika v njej,enotnega delavskega razreda in socialisti čnega družbenega reda. Vsejugoslo-
vanski delavski razred (njegovi razredni interesi oziroma interesi »svobodnih
proizvajalcev«, ki naj bi bili nad nacionalnimi) naj bi izni čil vpliv nacionalnega.
Dokler pa je ta imel svojo mo č, ga je bilo treba upoštevati in ga neprestano
prilagajati razmeram. Nacionalni dejavnik jugoslovanske države, ki se je kazal
v državni organizaciji, v federaciji, je bil zato najve čkrat reformiran.
Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988
44Druga Jugoslavija je bila država reform. Reforme so bile namre č stalnica
jugoslovanske države in družbe. Glede tega je bila neprimerljiva s katero koli
drugo državo. Pogostost reform je jugoslovanska politika razumela in jih je raz-lagala kot izraz neprestane revolucije. Razlogi za reforme so bili zunanje-, pred-vsem pa notranjepoliti čni. Krize so v vodstvu države oziroma v vodilni politi čni
stranki težko priznavali in so jih raje ozna čevali druga če. Predvsem Titu je šlo
za to, da bi se Jugoslavija – in s tem on sam – kazala svetu kot uspešna država,
z uspešnim politi čnim gospodarskim sistemom, ki deluje brez napak, brez kriz.
Ko se je pokazala kaka kriza v predvidenem razvoju, je Tito svoje tovariše izpartijskega vodstva najprej opozoril na zunanjepoliti čno razsežnost glede tega,
kakšen vtis bo to naredilo v tujini. Tako je na primer na seji ožjega partijskega
vodstva v za četku junija 1968, ko so nekaj dni po študentskih nemirih v Beo-
gradu razpravljali o le-teh, Tito pripomnil, da so te demonstracije »velik udarecprestižu naše države v tujini. Ker je bila naša država znana kot nastabilnejša, kotdržava, ki najpravilneje rešuje notranja vprašanja in ki ima v zunanji politiki
najpravilnejša stališ ča glede reševanja kolonialnih in razli čnih drugih proble-
mov v svetu. Našemu prestižu je sedaj zadan velik udarec.«
1 Šlo mu je za lasten
ugled in tudi za ugled države v polariziranem svetu, ki ga je zaznamovala hlad-na vojna. Krizo je priznaval le v zaprtem krogu svojih tovarišev iz partijskega
vodstva in je po navadi stvar celo dramatiziral in zaostril. Skupni imenovalec
reform je bil, kako premostiti krizo. Ta se je najve čkrat začela in se najprej
pokazala kot kriza v partijsko-državnem vodstvu zaradi razlik v pogledih inravnanju.
Reforme so sicer imele razli čne vzroke. Vse, razen reforme vojske in
vojaške doktrine, so bile bolj ali manj povezane z gospodarstvom, na čini gos-
podarjenja in pa z državno organizacijo. Vse krize pa so reševali s politi čnimi
sredstvi, in to predvsem na podro čju državne organizacije. Tako so federativ-
nost reformirali s tem, da sta se širila položaj in vloga republik, ki so dobivale
čedalje izrazitejše zna čilnosti države. To je bilo tudi bistvo jugoslovanskih re-
form v šestdesetih letih 20. stoletja. To desetletje je bilo dejansko v znaku re-form, ki so imele dolgoro čnejši vpliv in posledice za jugoslovansko državo.
Z reformami, ki so mo čno vplivale na celotno obdobje druge Jugoslavije in
so jo zaznamovale, potem ko so bile izvedene, so za čeli v času spora z In-
formbirojem. Ta spor, ko je hotelo vodstvo jugoslovanske komunisti čne partije,
predvsem Tito, ohraniti dolo čeno samostojnost in voditi svojo politiko, je
povzročil, da se je odlo čilo za druga čen način socializma, kot je bil v Sovjetski
zvezi in državah iz njenega vplivnega obmo čja.
Prva reforma, ki je imela dejansko revolucionarni zna čaj in je bila nato ge-
nerator vseh reform, uspešnih in neuspešnih, je bila vpeljava delavskega samo-upravljanja v za četku leta 1950 oziroma uzakonitev le-tega sredi tega leta.
                                                     
1 Arhiv Republike Slovenije (ARS), fond Ce ntralni komite Zveze komunistov Slovenije (AS
1589), šk. 60; Stenografske beleške sa IX. zajedni čke sednice Predsedništva i Izvršnog ko-
miteta CK SKJ, održane 9. 6. 1968. godine.
Zdenko Čepič Jugoslovanske reforme v šestdesetih letih
45Delavsko samoupravljanje, katerega namen je bil izražen z geslom »tovarne de-
lavcem«, naj bi pomenilo druga čen način upravljanja oziroma vodenja gospo-
darskih podjetij, predvsem pa možnost odlo čanja delavcev glede udeležbe pri
delitvi ustvarjenega dobi čka podjetja. Kar je sprva imelo vlogo »koren čka«, je
kmalu preraslo v celovit sistem. Samoupravljanje je »iz tovarn« prešlo na »te-ren« in je postalo družbeno ter s tem temelj politi čnega sistema druge Jugo-
slavije. Vpeljava in razvijanje samoupravljanja sta imela sicer v prvi vrsti
politični cilj z razrednim predznakom, ki pa se je že čez nekaj let pokazal na
področju nacionalnega – na podro čju delovanja federativne države v odnosu
med centralno oblastjo in republikami. Pri tem je imela Slovenija vodilno vlogo.
Posledica vpeljave samoupravljanja in delovanja le-tega je namre č ob koncu
šestega desetletja 20. stoletja bila prva ve čja razpoka v državnem in partij skem
ustroju, prvo ve čje krizno stanje, ki je presegalo ozke politi čne in osebne okvire
zaradi kriti čnih misli, ki jih je na ra čun politike npr. izražal Milovan Đjilas. To
je zahtevalo razmislek in ukrepanje, predvsem pa spremembe v dr žavnem
sistemu in njegovem delovanju.
Reformska »dolga« šestdeseta leta – za čela so se že konec petdesetih in se
končala v začetku sedemdesetih let s sprejemom ustavnih amandmajev sredi
leta 1971 – so bila predvsem v znaku reformiranja organizacije države. Ne gre
pa pozabiti niti dveh gospodarskih reform, prve, t. i. male reforme v za četku
sedemdesetih let 20. stoletja in druge sredi tega desetletja. Ob koncu desetletjapa je doživel reformo tudi obrambni sistem; spremenjena je bila obrambna ozi-roma vojaška doktrina, kar je imelo kot reforma federacije tudi dolgoro čnejše
posledice. Vojaški vrh se namre č s to reformo ni mogel ali želel sprijazniti, kar
se je pokazalo v času krize v osemdesetih letih. Vse reforme iz šestdesetih let so
imele dolgo senco v naslednja desetletja in njihove posledice so se kazale tudi vresnični in vsesplošni krizi, v katero je zapadla v drugi polovici osemdesetih let
jugoslovanska država in se je kon čala s krvavim razpadom države.
Šestdeseta leta v Jugoslaviji so bila na politi čnem podro čju vsebinsko polna
doba, v kateri se je iskalo vzroke za krize in na čine za izhode iz njih. Vse to je
spremljalo mnogo politi čnih razčiščevanj glede zasnov reform in glede osebnih
razmerij med vodilnimi politi čnimi osebnostmi. Vzroki reform so bile krize, ki
so imele sicer razli čne dejavnike, vendar je bil bistveni politi č
ni dejavnik in v
tem predvsem razumevanje federativnosti ob upoštevanju temeljnih na čel samo-
upravljanja, razpolaganja z rezultati svojega dela. Eden bistvenih, če ne kar
osnovni razlog krize oziroma »sporov in spopadov« v Jugoslaviji v šestdesetihletih je bilo vprašanje odnosa gospodarsko razvitejših in gospodarsko manj
razvitih republik do centralne oblasti in odnosa teh republik med seboj. To vpra-
šanje se je dotikalo zahteve, da s sredstvi razpolaga tisti, ki jih je ustvaril. Vpra-šanje slabitve ali krepitve centralne oblasti (zlasti glede gospodarskih naložb) paje bilo mo čno povezano z vprašanjem ustavnega položaja in dejanske vloge
republik glede naložb v lastni razvoj.
Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988
46Šestdeseta leta so se za čela s krizo, ki se je pokazala sicer na podro čju gos-
podarstva, kajti po nekaj letih hitre gospodarske rasti je prišlo do zastoja. Konec
je bilo jugoslovanskega gospodarskega čudeža, ko je bila rast družbenega pro-
izvoda med najvišjimi na svetu. Poleti 1961 je gospodarski zastoj dosegel vrh.To je bilo za politike in gospodarstvenike (ti so bili tako ali tako del politi čne
elite) opozorilo, da je tudi jugoslovanski tip socializma podvržen gospodarskim
krizam, česar si partijsko-državno vodstvo sprva ni želelo priznati. Spomladi
1962, ko se je kriza prenesla iz gospodarstva tudi na politiko, je Stane Kav čič
ugotavljal, da »gre v nekem smislu za dolo čeno gospodarsko krizo, ki pa je bila
kriza našega burnega napredka, vzpona in zelo naglega razvoja na vseh pod-
ročjih materialnega in družbenega življenja, kot pa za krizo neke stagnacije,
nekega padca ali celo nazadovanja«.
2 Je pa gospodarska recesija v prvih letih
sedmega desetletja 20. stoletja povzro čila zaostrene odnose med razvitejšimi in
manj razvitimi republikami.3 Bolj kot za krizo gospodarskega sistema je šlo za
krizo gospodarjenja oziroma vodenja gospodarstva. To vodenje so pogosto za-
znamovali korupcija, izrabljanje vodilnega položaja ipd. Odgovor na gospo-
darsko krizo je bila t. i. mala reforma kot prva v vrsti poskusov makroekonom-ske stabilizacije in globljih sistemskih sprememb.
4 Mednacionalnih odnosov, ki
so bili bolj posledica kot vzrok krize, pa se takrat še ni nih če lotil, niti jih ni
želel videti ali priznati. Kriza se je takrat kazala kot kriza v oblasti, v vodstvu
partije in države. Zaradi tega je Tito sklical razširjeno sejo Izvršnega komitejaCK ZKJ in tri dni so partijsko-državni voditelji razpravljali o gospodarstvu innačinih gospodarske politike ter nepravilnostih pri tem, dejansko pa je bil
namen zbližati stališ ča. Ta kriza na podro čju oblasti se je dejansko razrešila šele
sredi leta 1966, ko je moral Aleksandar Rankovi ć, vodilni človek (simbolno in
predvsem dejansko) enega od polov, ki so bili v partijsko-državnem vodstvu,zapustiti politiko. Medtem pa so izvedli nekaj reform.
Reforme v šestdesetih letih, tako gospodarske, ki so bile v resnici politi čne,
kot tudi čisto politi čne, so bile v znaku iskanja rešitev za nadaljnji razvoj po-
litičnega sistema samoupravljanja in v iskanju temu najbolj ustrezne organiza-
cije države. Šlo je za sistemske reforme in vse, ki so tem sledile, so bile reformereform iz šestdesetih let. Reforma federacije, ki je bila ustavno opredeljena v
ustavi, sprejeti februarja 1974, je sicer pomenila zmago reformatorjev iz šest-
desetih let, a hkrati je bila sprožilec razkroja druge jugoslovanske države. Re-form namre č niso vsi sprejemali kot nekaj naprednega in pozitivnega za živ-
ljenje Jugoslavije in za življenje v njej.
Zaradi krize, ne le gospodarske, ampak tudi krize enotnosti oblasti in razli č-
nih pogledov na smer razvoja odnosov med zvezno oblastjo in republikami, so
                                                     
2 ARS, AS 1589, šk. 15, Zapisnik razšir jene seje IK CK ZKS, 29.–30. 3. 1962.
3 Jože Prinčič: V začaranem krogu: slovensko gospodars tvo od nove ekonomske politike do ve-
like reforme 1955–1970. Ljub ljana 1999, str. 101–102.
4 Prav tam, str. 118.
Zdenko Čepič Jugoslovanske reforme v šestdesetih letih
47bila šestdeseta leta eno najbolj intenzivnih reformnih obdobij v zgodovini druge
Jugoslavije. Te reforme so bile za usodo države dejansko odlo čilne.
Najpomembnejše reforme so vseskozi izvajali na podro čju ustave, s čimer so
želeli rešiti družbene oziroma politi čne težave oziroma rešiti krize. V ustave, ki
so se zaradi izzivov časa spreminjale vsakih deset let, so zato vnašali rešitve, ki
naj bi zagotavljale nadaljnji miren razvoj države in družbe. Vedno ko je bila
posamezna ustava sprejeta, so se hitro za čele priprave za njeno spreminjanje in
dopolnjevanje, kar se je kon čalo z novo ustavo. V dobrih štirih desetletjih ob-
stoja je imela Jugoslavija dejansko štiri ustave. Vsaka je bila sprejeta v svojemdesetletju. Ustave so bile sicer le tri, ve ndar je treba kot ustavo šteti tudi Ustavni
zakon o temeljih družbene in politi čne ureditve FLRJ in o zveznih organih
oblasti z za četka leta 1953, ki je imel v mnogih pogledih zna čaj ustave. Na svoj
način je ta ustavni zakon bistveno spremenil politi čni sistem, pa tudi temeljna
načela federativnosti. Šlo je za reformo prve jugoslovanske ustave iz januarja
1946 zaradi potreb, ki jih je v jugoslovanskem politi čnem sistemu povzro čila
uvedba delavskega samoupravljanja. To je hitro preraslo »tovarne« in je postalo
temelj celotnega politi čnega sistema, temelje čega na samoupravljanju, pri čemer
je bil poudarek na bolj ali manj samoupravnem razpolaganju z rezultati ustvar-jenega. Reforma prve ustave je bila posledica revolucionarnega reformiranja po-
litičnega sistema oziroma vzpostavitve druga čnih prvin socialisti čnega sistema,
kot je bil v veljavi v drugih državah, v katerih so imeli oblast komunisti. Zustavnim zakonom je bila izvedena reforma oziroma revizija ustave, saj je bilorazveljavljeno bistvo politi čnega sistema iz prve ustave, t. i. ljudska demo-
kracija. Vpeljan je bil druga čen sistem, temelje č na jugoslovanski »iznajdbi« –
samoupravljanju. Ustavno je bil uveden politi čni sistem, t. i. socialisti čna de-
mokracija, z ustavnim zakonom pa so bile vpeljane tudi spremembe glede fe-derativne organizacije. Čeprav je reforma prve ustave zagotavljala podlage za
uveljavitev samoupravljanja kot jugoslovanskega modela socializma, (namesto
»internacionalnega« tipa socializma, kar je bil sovjetski model ljudske demo-
kracije). Poudarek je bil na razredni sestavini jugoslovanske države. Ustavnizakon pa je posegel tudi v organizacijo države. Federativni odnosi, ki so te-meljili na združitvi narodov v skupno državo na temelju na čela samoodlo čbe
narodov, so bili spremenjeni, ker je bil z ustavnim zakonom v zvezni skupš čini
ukinjen Zbor narodov, ki je predstavljal narode, združene v jugoslovanskodržavo. Ta zbor je bil vklju čen v Zvezni zbor in je imel položaj podzbora. Pri
sestavi skupš čine je bilo poudarjeno razredno na čelo, saj so v novovpeljani
Zbor proizvajalcev volili zaposleni oziroma delavci. Namen vpeljave tega zbora
v zakonodajno telo je bil, pokazati vodilno vlogo delavskega razreda in temu
zagotoviti vodilno vlogo. Edvard Kardelj ga je videl kot »instrument razrednepolitike«.
5 Vendar tudi ta zbor ni imel povsem enakovrednega položaja kot
                                                     
5 Edvard Kardelj: Problemi naše socialisti čne graditve (dalje PNSG), 2. Ljubljana 1955, str.
250, Ob predlogu ustavnega zakona o zveznih in republiških organih oblasti, obrazložitev
predloga na skupni seji zakonoda jnih odborov Zveznega sveta in Sveta narodov 12. 12. 1952.
Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988
48Zvezni zbor, kajti enakopravno je lahko odlo čal le glede sprememb ustave in pri
sprejemanju družbenega na črta, proračuna in zaklju čnega računa.6
Reforma ustave kot posledica uvajanja samoupravljanja kot celovitega
političnega delovanja družbe je sprožila nove reforme, ki so privedle do nove
ustave. Ustavni zakon je bil vrh reform, ki jih je za čelo delavsko samouprav-
ljanje. Iz na čel le-tega so izhajale reforme, ki so imele namen demokratizirati
jugoslovansko politi čno prakso in delovanje države. To so bili reformni procesi
v prvi polovici petdesetih let, ki so se kon čali s spremembo ustave v za četku
leta 1953. Z ustavnim zakonom se je na eni strani sklenil proces (za čet s sporom
z Informbirojem leta 1948, dejansko pa s Stalinom), ki je jugoslovansko državo
in družbo reformiral, tako da se je osvobodila najbolj zna čilnih prvin sovjet-
skega sistema in se je za čel proces demokratizacije, za kar so bile nujne de-
centralizacija, deetatizacija in debirokratizacija, ki je bila pogoj oziroma na čin
za »razdržavljanje«. Dejavnik demokratizacije naj bi bila tudi »departizacija« zukinitvijo vladajo če politične stranke – Komunisti čne partije in njena nado-
mestitev z združenjem komunistov v organizacijo nestrankarskega tipa. Prva
leta petdesetih let so bila zato v znaku reformiranja dotedanjega sistema in tudiprakse, kar pa se ni bistveno poznalo v vsakodnevnem življenju državljanov. Nadrugi strani pa je ustavni zakon s svojim razrednim poudarkom pomenil za četek
procesa, ki je zanikal narodnostno. To je privedlo do prvih jasno izraženih
kriznih razmer med konstitutivnimi dejavniki ve čnacionalne federativne države,
med narodi in njihovimi politi čnoupravnimi enotami, republikami. Namen
ustavnega zakona namre č ni bil v demokratizaciji, ampak v krepitvi socializma,
je pojasnil Boris Kraigher.
7 Zato so bila v tem ustavnem aktu prevladajo ča
razredna stališ ča s poudarkom na enotnem jugoslovanskem delavskem razredu
kot bistvenem pogoju enotnosti socialisti čne družbe. Socializem naj bi bil nad
narodnim na čelom, ki pa je bilo bistveni tvorni dejavnik druge Jugoslavije.
Enotnost delavskega razreda pa je v ve čnacionalni jugoslovanski državi pome-
nila posebno obliko unitarizma. Poudarek je bil na enotnih interesih jugoslo-
vanskih delavcev, medtem ko naj bi bistvena izraza naroda, jezik in nacionalnakultura, postala postranska dejavnika, ki naj ne bi ovirala razredne enotnosti.Slednja je tisti dejavnik, »ki povzro ča, da je skupnost jugoslovanskih narodov
skupnost jugoslovanskih delovnih ljudi. /.../ Če gledamo s tega stališ ča, tudi
naša federacija ni ve č federacija starega tipa. Naša federacija ni ve č samo zdru-
žitev narodov  in njihovih držav , marveč je postala nosilec dolo čenih družbenih
funkcij  enotne države«, je predstavil novo jugoslovansko enotnost po ustavnem
zakonu Edvard Kardelj.
8 S poenotenjem »delavskega razreda« zaradi razrednih
                                                     
6 Mateja Režek: Med resni čnostjo in iluzijo: slovenska in  jugoslovanska politika v desetl etju po
sporu z Informbirojem: (1948–1958).  Ljubljana 2005, str. 81–82.
7 ARS, fond Republiška konferenca Socialisti čne zveze delovnega ljudstva Slovenije (AS 537),
Zapisnik seje IOOF, 29. 5. 1952.
8 Kardelj, PNSG, 2, str. 271, O družbenih in politi čnih osnovah FLRJ in zveznih organih ob-
lasti, ekspoze o predlogu ustavne ga zakona dne 12. januarja 1953.
Zdenko Čepič Jugoslovanske reforme v šestdesetih letih
49interesov naj bi se »delavski razred« posameznih jugoslovanskih narodov odpo-
vedal svojim nacionalnim interesom in svoji narodnosti, posledi čno pa tudi svo-
ji političnoupravni enoti, republiki. Takšno razmišljanje – pokazalo se je na ju-
goslovanskem partijskem kongresu v Ljubljani aprila 1958 – je poleg bolj opri-jemljivih dejstev, kot so bila gospodarska, povzro čilo krizne razmere.
Če so bili poglavitni razlogi za reforme v za četku petdesetih let v veliki meri
v povezavi s sporom z Informbirojem, kar je povzro čilo tudi iskanje novega
modela socializma kot odgovora na »monopol« Stalina in Sovjetske zveze gledenačina socializma, je bil delno vzrok tudi notranjepoliti čen. Delavskemu raz-
redu se je moralo pokazati, da ima za oblast ne le deklarativno, ampak tudi
stvarno veljavo. Razlog za reforme ob koncu petdesetih let je bil tudi notra-
njepolitičen in je bil v ozki povezavi z razumevanjem samoupravljanja in ce-
lotnega procesa demokratizacije sproženega z uvedbo samoupravljanja.
Razumevanje razrednega, na katerem je slonel ustavni zakon, je dejansko
pomenilo zanikanje na čel federativnosti, ki je temeljila na na čelu samoodlo čbe
narodov, kajti razredna enotnost je bila razumljena ne le kot nacionalna ena-
kopravnost in enotnost, ampak tudi kot zametek nacionalnega unitarizma. Obsiceršnji stopnji centralizma, ko je zvezna administracija v Beogradu dejanskoobvladovala ve čji del življenja, zlasti gospodarskega, je to pomenilo obuditev t.
i. nacionalnega vprašanja. To je postalo eno klju čnih tem druge Jugoslavije vse
do njenega razpada.
Ustvarjalci samoupravljanja so v njem videli tudi sredstvo razrednega za
izničenje nacionalnega v Jugoslaviji. Na temelju delavskega samoupravljanja
naj bi delavski razred izgubil ali vsaj omejil svoje nacionalne interese, saj naj bi
prevladal enotni razredni, samoupravljalski interes in na tej podlagi naj bidelavski razred postal »breznacionalen«. To pa se je pokazalo kot utvara, saj jeprav načelo samoupravljanja glede razpolaganja s tistim, kar sam z delom
ustvariš, dobilo nacionalno osnovo. Nacionalni interes je bil mo čnejši kot raz-
redni.
Ena prvih ve čjih zasnov krize v politi čnem življenju druge Jugoslavije, na
katero so se odzvali vodilni v partijsko-državnem vodstvu, se je zgodila v ja-nuarja 1958 v Sloveniji. Šlo je za t. i. trboveljski štrajk.
9 Ta je jasno in glasno
opozoril na problematiko gospodarskega stanja v Sloveniji, ki je bila sicer
najrazvitejši del jugoslovanske države, a hkrati najbolj iztrošen glede na stanjestrojev in opreme, saj v slovensko gospodarstvo ni bilo pravih vlaganj. Odprlista se vprašanji razmerja med razvitimi in nerazvitimi predeli oziroma repub-likami Jugoslavije, pa tudi odnosa med zvezno administracijo v Beogradu in
republikami.
                                                     
9 Martin Ivani č: Stavka v rudnikih Trbovlje-Hrastnik in Zagorje. Ljubljana 1986, str. 46–55;
Slovenska novejša zgodovina: od programa Ze dinjena Slovenija do mednarodnega priznanja
Republike Slovenije: 1848–1992. Ljubljana 2005, (dalje Slovenska novejša zgodovina) str.
988–989, 1002, 1014; Dokum enti o rudarski stavki v Zasavju, Ljubljana 2007.
Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988
50Samoupravljanje kot politi čni sistem, ki je dajal prednost razredni kompo-
nenti, se je v svoji praksi za čelo soočati z nacionalno komponento, tj. federativ-
nostjo jugoslovanske države. Čim bolj so skušali zaradi razrednega na čela
nacionalni dejavnik potiskati ob stran, tem bolj se je ta kazal. S trboveljskostavko so rudarji iz slovenskih revirskih premogovnikov, predvsem v Trbovljah,odločno pokazali nezadovoljstvo s svojim pla čnim položajem, ki pa je bil slab
zaradi zastarele strojne opreme premogovnika. Hkrati so bili nezadovoljni tudi
zato, ker so bile cene trboveljskega premoga nizke, rudarji pa so živeli v de-lovnih in življenjskih razmerah, ki so bile težje kot v premogovnikih drugod poJugoslaviji. Poleg tega pa jih je jezil odnos rudniške uprave do njih, kar je
zadevalo na čela samoupravljanja. Tako je izbruhnila stavka in rudarji niso želeli
oditi iz rudnika. Na to se je odzvalo slovensko politi čno vodstvo, ki jih je sku-
šalo pomiriti predvsem s politi čnimi sredstvi in obljubami in tudi s politi čno
analizo vzrokov in povodov za stavko. Odzvalo pa je tudi zvezno vodstvo ko-munistične organizacije, ki je v tem zaznalo problem, ki bi lahko prerasel v
resnejšo krizo sistema in medsebojnih odnosov med politiki in republikami, ki
so jih ti predstavljali. Razredno je dejansko postalo nacionalno. Samouprav-ljanje z na čelom razpolaganja z ustvarjenim je dobilo nacionalno noto, kajti
revirski rudarji so jasno povedali, da z obstoje čim načinom investiranja iz
centra niso zadovoljni.
Trboveljsko stavko in politi čno oceno razlogov in posledic le-te, ki so jo
sprejeli na razširjeni seji izvršnega komiteje CK ZKJ v za četku februarja 1958,
je tako mogo če šteti za za četek reformskega obdobja, ki je trajalo vsa »dolga
reformska šestdeseta leta«, ki so se sklenila sredi leta 1971 s sprejemom ustav-
nih amandmajev k ustavi iz leta 1963. Razvitejše republike, predvsem Slove-nija, so se zavzemale za manjšo mo č centra, nerazvitejše pa za ve čjo, saj so v
skladu z dotedanjo prakso naložbe predvsem usmerjali v manj razvite predeledržave.
Ob politi čni analizi trboveljske stavke se je pokazalo razhajanje glede
pogledov na vzroke, ki so privedli do nje, kot tudi glede nadaljnjega reševanjatežav, zaradi katerih je prišlo do stavke. Predvsem so se pokazali razli čni po-
gledi na na čin, kako reševati podobne težave v prihodnje: ali z upoštevanjem
načel samoupravljanja ali bolj centralisti čno. To zadnje so razlagali kot ve čjo
enotnost, ki zagotavlja ve čjo varnost države. Kateri pogled bo prevladal pa sta
bili temeljni dilemi reform prve polovice šestdesetih let in tudi razlog za krizo vožjem partijsko-državnem vodstvu. To je bilo dejansko polarizirano – na enistrani so bili (v manjšini) zagovorniki federalizma, na drugi pa zagovorniki
večjega centralizma. Federalisti – vodilni med njimi je bil Edvard Kardelj – so
svoje zahteve po ve čji samostojnosti republik glede upravljanja z lastnimi sred-
stvi utemeljevali z na čelom samoupravljanja in pravice, da tisti, ki ustvarja, s
tem tudi sam upravlja. Na drugi strani so bili centralisti, ki jih je predstavljal
Aleksandar Rankovi ć, ki prav zaradi tega niso verjeli povsem v samouprav-
ljanje, kajti zdelo se jim je neu činkovito in tudi nepotrebno. Menili so, da je
Zdenko Čepič Jugoslovanske reforme v šestdesetih letih
51svojo vlogo kot sredstvo za emancipacijo jugoslovanskega na čina socializma v
odnosu do Sovjetske zveze opravilo. Tega seveda neposredno niso izražali, kajti
to bi bil »napad« na politi čni temelj države, so pa želeli samoupravljanje re-
formirati ali ga omejiti. Dejansko je politi čni »spopad« med federalisti in cen-
tralisti potekal okoli vprašanja samoupravljanja, njegovega razvoja, ne pa nepo-sredno glede odnosa v federaciji med republikami in centrom in med razvitimi
in nerazvitimi.
Razhajanja med federalisti in centralisti v partijskem in posledi čno tudi
državnem vodstvu so bila dokaj globoka. Centralisti so imeli sprva pobudo, znjihovimi pogledi se je strinjal tudi Tito in Kardelj je bil zato nekaj časa po-
litično osamljen. Potem ko je bil januarja 1961 Kardelj na lovu, ki se ga je
udeležil jugoslovanski politi čni vrh, obstreljen, je spomladi za nekaj mesecev
odpotoval v Veliko Britanijo. Glede tega dogodka se je ugibalo, da naj bi gaskušali ubiti; strelec Jovan Veselinov, predsednik Ljudske skupš čine Ljudske
republike Srbije in sekretar CK ZK Srbije, je bil iz Rankovi čevega kroga. Da bi
krizo v ožjem vodstvu uredili, je Tito marca 1962 sklical tridnevno razširjeno
sejo Izvršnega komiteja CK ZKJ.
10 Razpravljali so sicer o stanju v gospodar-
stvu, ki ni bilo rožnato, vendar je bilo to po Titovem mnenju drugotnegapomena v primerjavi s težavami, ki naj bi jih seja rešila. Ve čjo težavo je videl v
neenotnosti partijsko-državnega vodstva. Na za četku seje je dramati čno pove-
dal, da je jugoslovanska družbena skupnost ogrožena in da je ogrožen njenugled v svetu ter da je »decentralizacija pri nas pri posameznikih dobila vse boljznačaj in smisel dezintegracije«.
11 To je bilo mogo če razumeti tudi kot kritiko
federalistov. Pri tem je omenil polemiko med Dušanom Pirjevcem in Dobrico
Ćosićem iz leta 1961, ko se je Pirjevec odzval na Ćosićevo razmišljanje o
odpravi republik. V javni polemiki, v kateri se je govorilo o pogledih na nacio-nalno vprašanje, se je Pirjevec zavzemal za suverenost republik, medtem ko jeĆosić poudarjal pozitivno vlogo jugoslovanstva, kar je bil izraz nacionalnega
unitarizma. Pri tej polemiki med srbskim pisateljem, ki je tedaj sodil v Titov
krog, saj je bil v njegovem spremstvu, ko je ta spomladi 1961 v dveh mesecih inpol obiskal ve č zahodno- in severnoafriških držav, in slovenskim literarnim
                                                     
10 Stenogramski zapisnik te seje je objavljen v Beogradu (Arhiv Jugoslavije) leta 1998 (v času
režima Slobodana Miloševi ća!) pod bombasti čnim naslovom Početak kraja SFRJ  [Začetek
konca SFRJ] in izraža bolj takratne poglede v Sr biji kot pa dejansko vsebino oz. dogajanje na
tridnevni seji leta 1962. Sam zapisnik ima svojo »zgodbo«, saj je bil tudi »v igri« ob odstra-
nitvi A. Rankovi ća iz politi čnega življenja leta 1966. Sejo je namre č snemala Udba in gradivo
tudi shranila; predano organu, ki je zaseda l je bilo šele junija 1966, ko se je za čel politični
postopek proti Rankovi ću. Da je ta obdržal zapisnik je b il za njegove »tožnike« eden od do-
kazov njegovega nepravilnega delovanja. Četvrta sednica CK SKJ – Brionski plenum: steno-
grafske beleške sa Četvrtog plenuma, materijali Izvršnog komiteta CK SKJ, izvod iz steno-
grafskih beležaka Šeste sednice CK SK Srbije, reagovanja doma če i strane javnosti, pisma i
telegrami, izjave i dr. Beograd 1999, str. 52–53.
11 Početak kraja SFRJ. Stenogram i drugi prate ći dokumenti proširene sednice Izvršnog komiteta
CK SKJ održane od 14. do 16. mart a 1962. godine. Beograd 1998 (dalje Po četak kraja), str.
32.
Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988
52zgodovinarjem so v zakulisju stali politiki; za Ćosićem srbski, Veselinov in
Ranković, za Pirjevcem pa Boris Kraigher, tedaj predsednik slovenske vlade.12
Polarizacija v partijskem vodstvu, ki se je pokazala ob tej polemiki, je Tita
navedla do ugotovitve: »Smo v krizi.«
Kriza enotnosti s tem ni bila presežena, temve č celo poglobljena. Na seji so
predvsem politiki iz Srbije izražali kriti čne misli na ra čun slovenske politike in
njenih pogledov; o čitali so jim partikularizem, separatizem, nacionalizem, re-
publikanizem, pri čemer jim je služil za »dokaz« glas treh slovenskih poslancev
Zbora proizvajalcev proti gospodarskemu na črtu za leto 1962 v zvezni skup-
ščini decembra 1961. Vodstvo slovenskih komunistov je neenotnost še poglo-
bilo, ko je na zasedanju slovenskega partijskega izvršnega komiteja konec mar-
ca 196213 zavrnilo stališ ča zveznega izvršnega komiteja in se v svojih sklepih
»oklenilo« samoupravljanja in zahtevalo spoštovanje ekonomskih zakonitosti.Njihova stališ ča, ki niso bila v skladu z zveznimi, so izzvala hude kritike in
ocene, da se Slovenija zapira v »svoj« krog. Te kritike in pogovor slovenskega
vodstva s Titom v zaprtem krogu (Tito jim je o čital nacionalizem in celo težnje
po odcepitvi, a hkrati naj bi izrazil tudi razumevanje glede gospodarskih vpra-šanj, predvsem glede delitve investicijskih sredstev) so povzro čili, da so Slo-
venski politiki svoja stališ ča spremenili in sprejeli stališ ča zveznega izvršnega
komiteja.
Kot po seji partijskega zveznega izvršnega komiteja po trboveljski stavki
1958, je tudi tokrat sledilo t. i. pismo partijskega vodstva.
14 Nasploh je partijsko
vodstvo ob vsakem dogajanju, ki so ga ocenili kot kriznega, poslalo članstvu
Zveze komunistov in tudi drugim državljanom pismo, v katerem je sporo čalo,
kaj ni v redu, kaj je treba spremeniti ter kako, in to tako v politiki kotgospodarstvu. V pismu leta 1962 so navedli idejna stališ ča, ki so bila v nas-
protju stališ čem ZK: šovinizem, nacionalizem, partikularizem, birokratska in
malomeščansko-liberalisti čna razumevanja družbenih pojavov.
V okvir vro čega politi čnega dogajanja spomladi 1962 in reševanja krize je
spadal tudi Titov govor v za četku maja 1962 v Splitu, kjer je množici ve č kot
150.000 ljudi in vsej jugoslovanski javnosti spregovoril o negativnih pojavih inanomalijah v gospodarskem življenju, npr. o napakah pri na črtovanju, o razponu
plač, potovanjih vodilnih v podjetjih v tujino brez pravih potreb itd. To je bil
nastop za »ljudske množice«, v katerem je Tito priznal, da so napake, a da jihobvlada.
V takih politi čnih razmerah in v razmerjih med vodilnimi jugoslovanskimi
politiki je potekalo pripravljanje nove ustave. Ena od posledic »sporov in spo-
padov« med federalisti in centralisti je bila, da je Tito dobil vlogo povezovalca
                                                     
12 O tem Aleš Gabri č: Socialisti čna kulturna revolucija. Ljubljana 1995, str. 345–350; Božo Re-
pe: Obračun s Pespektivami. Ljubljana 1990, str.  13–16; Slovenska novejša zgodovina, str.
993.
13 ARS, AS 1589, šk. 15, Zapisnik razšir jene seje IK CK ZKS, 29.–30. 3. 1962.
14 Početak kraja SFRJ, str. 278–283.
Zdenko Čepič Jugoslovanske reforme v šestdesetih letih
53obeh polov. To je ustrezalo obema stranema, kajti vsaka je ra čunala na njegovo
podporo. Sprva je bil bolj naklonjen centralistom, a znake razumevanja za
njihova stališ ča je kazal tudi federalistom. Vloga povezovalca in razsojevalca pa
je še krepila njegov »osebnostni kult« in leta 1963 je ta dobil v ustavi potrditev,mandat predsednika republike brez časovnih omejitev.
Deset let po ustavnem zakonu, ki je reformiral politi čni sistem in posegel v
načela federativnosti z zmanjševanjem možnosti politi čnega vpliva republik in s
krepitvijo centralne oblasti, je bila sprejeta nova ustava. To je bila ena od re-form, ki je pomenila kompromis med federalisti in centralisti in je zaradiprevlade stališ č centralistov v ustavi kaj kmalu doživela novo reformo. Ta usta-
va je doživela v drugi polovici šestdesetih let veliko sprememb v obliki amand-
majev – skupaj jih je bilo 42, ki so bili vsebinsko takšni, da so pomenili temeljnovi ustavi. Ta je bila dejansko rezultat reform ustave, za četih leta 1967 in
končanih 1971.
Ustava, ki je bila reformirana z ustavnimi amandmaji, je bila sprejeta aprila
1963. Nastajala je dejansko že od konca petdesetih let, ko se je pokazala potreba
po novih ustavnih opredelitvah, izzvanih s krizo glede razli čnih pogledov na
vlogo državnega centra in vlogo republik, zlasti glede upoštevanja na čel samo-
upravljanja o delitvi ustvarjenega dohodka. Konec oktobra 1960 so se dogo-
vorili, da je treba pripraviti novo ustavo in ne reševati nastalih razmer z ustav-
nimi zakoni, »ker je v enem dokumentu lažje pokazati vzajemne odvisnostiposameznih aspektov socialisti čne graditve v državi in postaviti čvrsto pravno
osnovo za obdobje, ki je pred nami. /.../ Nova Ustava mora biti dokument so-
cialistične Jugoslavije, ki bo postavila na čela ekonomsko-družbenih odnosov,
mehanizem politi čne organiziranosti in na čela organizacije oblasti. /.../ Izho-
diščna točka v Ustavi mora biti človek, država je le dejavnik koordinacije. Nova
ustava mora fiksirati sedanje stanje in hkrati mora biti dejavnik, ki kaženadaljnjo perspektivo v smislu procesa odmiranja države.«
15 Na tem sestanku,
ko so se odlo čili za pripravo nove ustave, so odprli tudi vprašanje imena države
in problema federacije. To naj bi bilo izraženo tudi v novem imenu države, kinaj bi se imenovala Federativna socialisti čna republika Jugoslavija. Federalizem
naj bi bil še vedno na prvem mestu. Glede nacionalnih odnosov naj se ne bi v
ustavi nič spremenilo, po mnenju Kardelja naj bi na čela federacije le bolj
razdelali. Dal je vedeti, da se ne strinja s takrat še vedno živim mnenjem, da jetreba z razvijanjem socializma ukinjati republike in narode. Menil je pravnasprotno, da »socializem pomeni razcvet nacionalnosti do vrhunca, a hkratitudi združevanje ljudi na osnovi mednarodne delitve dela in s tem preseganje
nacionalnosti«.
16 Komisija za ustavna vprašanja, ki je imela nalogo pripraviti
ustavo (bila je zelo števil čna), se je pod vodstvom Kardelja prvi č zbrala 14.
januarja 1961. Glede federativnosti je Kardelj povedal, da je treba v ustavi na-
                                                     
15 ARS, fond Edvard Kardelj (AS 1521), šk. 12, Zabeleška sa sastanka kod podpredsednika SIV
E. Kardelja u vezi sa re formom Ustava, 26. 10. 1960.
16 Prav tam.
Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988
54tančneje dolo čiti odnose med narodi Jugoslavije in dolo čneje opredeliti, kaj je
»stoodstotna stvar republike in kaj je stoodstotna stvar federacije«. Kardelj je
menil, da morajo biti naloge federacije, tj. osrednje, zvezne oblasti, res tiste, kijih te opravljajo, ni pa se jim treba vmešavati na podro čje šolstva niti na pod-
ročje gospodarstva, če je ta vprašanja mogo če rešiti v republiki ali celo v ob čini.
Prav tako je menil, da mora Svet narodov ostati v sestavi skupš čine, »kajti ne-
mogoče si je zamisliti samostojnost republik brez takšnega centralnega sveta«.
17
Kardelj je bil tudi za ve čjo vlogo republik, na katere naj bi prenesli ve čjo
materialno odgovornost.18 Na eni od sej predsedstva ustavne komisije, ko so
razpravljali o odnosu med zvezno ravnijo in ravnijo republik, je bilo odprto tudi
vprašanje glede pravice do odcepitve kot dela na čela samoodlo čbe naroda, pri
čemer je Kardelj vztrajal, da to na čelo avtomati čno vključuje tudi pravico do
odcepitve, in menil, da lahko pride do takšne zahteve v primeru hegemonizmamočnejših, ko postane federacija okov za posamezne narode, ali pa v primeru,
če v eni posamezni republiki prevladajo reakcionarne sile.
19 V pripravi nove
ustave pa je bil ve čji poudarek glede razrednega dan ob predlogu nove zastave
države; ta naj bi bila rde ča z državnim grbom, s čimer bi se še poudarjalo
socialistično bistvo države. Tik pred sprejemom ustave, na zadnji seji ustavne
komisije, so sklenili, da ostane zastava tribarvna, modra, bela in rde ča s pe-
terokrako zvezdo na sredi, »ker je to tudi zastava naše revolucije«.20 Je pa bil
spremenjen državni grb, in to zaradi ene od republik, Bosne in Hercegovine;petim gore čim baklam v središ ču grba, ki so predstavljale pet narodov, je bila
dodana še ena bakla, tako da so te simbolizirale šest jugoslovanskih republik.
Ustava iz leta 1963 je bila kompromisna rešitev tako za tiste, ki so želeli
reformo federacije z ve čjo vlogo republik, kot tudi za zagovornike ve čje vloge
državnega centra. Dejansko so pogledi teh v ustavi prevladali. Glede na spre-membo imena države federativnost ni bila ve č njen poglavitni izraz, ampak je to
postal politi čni sistem s poudarjanjem socializma. Zagovorniki centralizma, tj.
večjih pristojnosti zveznih oblasti (med temi je imel najve čjo veljavo in mo č
Aleksandar Rankovi ć, partijski »kadrovik« in »šef« politi čne policije), so v
pripravi ustave poskusili Zbor narodov kot izraz federativnosti, ki je bil že itakkot podzbor Zveznega zbora v svojem namenu in delovanju omejen, odpraviti.
Temu je nasprotoval Edvard Kardelj, poglavitni snovalec ustave in tisti, ki je
želel dati z njo republikam ve čjo veljavo v odnosu do Beograda in tamkajšnje
državne administracije. Menil je, da si brez tega skupš činskega doma nacio-
                                                     
17 ARS, AS 1521, šk. 12.
18 ARS, AS 1521, šk. 12, Završna re č druga E. Kardelja o osnovnim karakteristikama prednacrta
novog ustava na prošireni sedni ci IK CK SKJ, 22. 11. 161.
19 ARS, AS 1521, šk. 12, Zabele ška iz diskusije predsedništva Ustavne komisije o problemima
odnosa izmedju federacije in republika u kabine tu Predsednika komisije E. Kardelja, 11. 11.
1961.
20 ARS, AS 1521, šk. 13, Zabeleška sa sednice  Komisije za ustavna pitanja Savezne narodne
skupštine, 6. 4. 1963.
Zdenko Čepič Jugoslovanske reforme v šestdesetih letih
55nalne enakopravnosti ni mogo če predstavljati.21 Vsekakor je bila ta ustava na-
ravnana bolj razredno kot nacionalno, zato je bila kmalu podvržena reformi v
obliki ustavnih dopolnil. Ta dopolnila so predstavljala eno bistvenih reform všestdesetih letih.
Reformiranje ustave s poudarjanjem ve čje veljave republik oziroma narodov,
ki so jih te predstavljale, je dobilo krila, potem ko je bil reformiran pogled
komunistov do naroda kot konstitutivnega dejavnika druge Jugoslavije in ko je
bil svoj politi čni položaj prisiljen zapustiti eden od simbolov centralizma, Ran-
ković. Revizija pogleda na narod v Zvezi komunistov, ko je narod, o katerem se
je sicer ves čas govorilo, dobil svojo »domovinsko« pravico v partijskem
političnem življenju, se je zgodila na 8. kongresu ZKJ decembra 1964.
Politično vprašanje, ki ga je odprla trboveljska stavka, je bilo dejansko izraz
nacionalnega vprašanja. Aktualnost tega se je sicer pokazala že prej, v drugipolovici petdesetih let, ko je bil v politiki poudarek bolj na razrednem na čelu,
na samoupravljanju. To pa so nekateri razumeli kot »preseganje« nacionalnega,
tudi federativnosti, zgrajene na nacionalni podlagi. Želeli so, da bi se oblikovala
skupna jugoslovanska zavest na razredni osnovi. To pa je spodbudilo EdvardaKardelja, sicer na čeloma pristaša razrednega, da je obudil pomen nacionalnega
in takšne ideje zavrnil. V predgovoru nove, popravljene izdaje njegovega pred-
vojnega dela Razvoj slovenskega narodnega vprašanja je zavrnil razumevanje
»jugoslovanstva« kot nasprotja »nacionalnega« in je opozoril, da je takšno razu-mevanje pojma »jugoslovanstva« kot nadomestka narodnosti napa čno in da to
ni enotnost, kakšna naj bi bila v prihodnosti. Takšno pojmovanje jugoslovanstva
je označil kot nacionalisti čno. Bil je za razredno na čelo jugoslovanstva, ne za
umetno spajanje jezikov in kultur in s tem ustvarjanje neke jugoslovanske na-cije, »ampak prvenstveno za organsko rast in krepitev socialistične skupnosti
delovnih ljudi  (poudarjeno v izvirniku – op. Z. Č.) vseh narodov Jugoslavije, za
afirmacijo njihovih skupnih interesov na bazi socialisti čnih odnosov«.
22
Nacionalno vprašanje, obujeno zaradi napa čnega razumevanja »jugoslovan-
stva« kot neke »nadnacije«, v katero naj bi se pretopili narodi (spodbudo zatakšno razmišljanje pa so tisti, ki so tako razmišljali, črpali iz na čel jugoslovan-
skega politi čnega sistema), pa je imelo svoj organizacijski izraz v centralizmu.
Tega so, tako kot zlivanje narodov v en »nadnarod«, kar je bila ideja unita-
rizma, znanega iz časa prve Jugoslavije, podpirali bolj ali manj v predvojnem
razumevanju. In to kljub ustavni federativnosti, ki so jo imeli ves čas na jeziku.
Da so trboveljski rudarji nasprotovali centralizmu kot negativnosti, je takoočitno razumel Tito, ki so mu o čitki trboveljskih rudarjev prišli do živega, ko je
opozoril, da se širi v republikah odpor do zvezne administracije in »šovinizem
proti Beogradu, ki ga je treba premagati, kajti v Beogradu smo mi, v Beogradu
                                                     
21 Kardelj, PNSG, 6, Ljubljana 1964, str. 17 , Temelji nove ustave, razgovor z urednikom »Bor-
be« o pripravah osnovnih tez za novo ustavo, 29. 7. 1961.
22 Edvard Kardelj: Razvoj slovenskega naro dnega vprašanja. Ljubljana 1970, str. 59.
Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988
56niso Srbi«.23 Vsekakor se je Tito postavil na stran centralne oblasti. Iz njegovih
besed je zaznati, da se je sicer zavedal obstoja nacionalnega vprašanja, a ga je
razumel v njegovi negativni pojavni obliki, kot šovinizem in ne kot centralizem,proti kateremu so nastopili trboveljski rudarji. Zavedal pa se je tudi, da je imel vJugoslaviji kljub njeni federativnosti in enakopravnosti narodov centralizempredvsem nacionalno vsebino, kajti center države je bil v Beogradu in ve čino
državne administracije, ki je upravljala državo, so imeli v svojih rokah Srbi.
24
Da lahko nacionalno vprašanje obstaja tudi v drugi Jugoslaviji, in to kljub
državi, urejeni na federativnih na čelih, si v partijsko-državnem vodstvu takrat še
niso želeli priznati. Šele čez slabih sedem let, na 8. kongresu ZKJ decembra
1964, je nacionalno vprašanje dobilo v partijski politiki svoje mesto. Proces
reformiranja federacije v smeri nadaljnje federalizacije je zato dobil zagon in jepotekal kot reforma oziroma spreminjanje in dopolnjevanje ustave. Okoli tegavprašanja se je odvijalo bistvo politi čnega dogajanja v partijsko-državnih vrho-
vih v drugi polovici šestdesetih let. Vendar reforma federacije z ve čjim pou-
darkom na položaju in vlogi republik ni odpravila krize. Na neki na čin jo je
pometla pod preprogo, vendar je ta živela , kar se je pokazalo v osemdesetihletih, zlasti v drugi polovici tega zadnjega desetletja druge Jugoslavije.
Z 8. kongresom ZKJ, ki je bil v za četku decembra 1964, je bila v pojmo-
vanju jugoslovanskih komunistov izvedena reforma glede razumevanja nacio-
nalnega vprašanja. Pri tem je odlo čilno vlogo odigral Tito, ki je svoje poglede
glede federalizma na eni in centralizma na drugi strani revidiral oziroma refor-miral. S tem je dal svoj pristanek k reformam, ki so jih želeli federalisti kot ena
od dveh struj v politi čnem vodstvu. V referatu na kongresu je Tito, na prese-
nečenje večine, spregovoril o mednacionalnih odnosih v jugoslovanski federa-
ciji, pri čemer je sicer poudaril, da nacionalno vprašanje v jugoslovanski državi
ni problem, ki ne bi bil rešen, vendar je opozoril, da obstajajo ljudje, ki menijo,da morajo nacionalnosti v Jugoslaviji odmreti. »Pomešali so enotnost narodov z
likvidacijo nacij in z ustvarjanjem ne česa novega, umetnega, to je nekakšne
enotne jugoslovanske nacije. To je domala skoraj podobno asimilaciji in biro-kratskemu centralizmu, unitarizmu in hegemonizmu,« je bil jasen Tito glede»nacionalisti čnih deformacij«, za kar je ozna čil birokratsko centralisti čne težnje,
ignoriranje družbeno-ekonomskih funkcij republik in avtonomnih pokrajin, pa
tudi težnje republik po zapiranju v svoje meje.
25 Zavzel se je za nastanek
»nacionalnih ekonomij«, da naj se gospodarsko nerazvite republike in pokrajinipostavijo na lastne noge in da naj bo v investicijski politiki manj centralizma inetatizma. Prav tako je pozval k upiranju proti pretiranemu nacionalizmu in »sto-
kanju« o ogroženosti na eni in na drugi strani k zavra čanju stališ č, češ da je bilo
                                                     
23 Dokumenti o rudarski stavki v Zasavju leta 1958. Ljubljana 2007, dok. 1, str. 84.
24 Nacionalna sestava v zvezni upravi je leta 1966  pokazala, da je bilo v 52 zveznih organih,
brez notranjih zadev in zunanjega »min istrstva« le 3,2% uradnikov (vklju čno z vodilnimi)
Slovencev. ARS, AS 1589, šk. 24, V. plenum  CK ZKS, 30. 9.–1. 10. 1966, str. 120.
25 Osmi kongres Zveze komunistov Jugo slavije. Ljubljana 1964, str. 35–36.
Zdenko Čepič Jugoslovanske reforme v šestdesetih letih
57glede pravic in vloge republik preve č popuščanja, kar naj bi to vodilo k dezin-
tegraciji in slabitvi enotnosti Jugoslavije. O ekonomskih vidikih mednacio-
nalnih odnosov v Jugoslaviji in o zasnovi »nacionalnih ekonomij« je govorilglavni federalist Kardelj. Menil je, da so v mednacionalnih odnosih ekonomskividiki najpomembnejši in da je »v nadaljnjem razvijanju gospodarskega sistemaje treba zlasti upoštevati, da je Jugoslavija ve čnacionalna skupnost s precejš-
njimi razlikami v gospodarski strukturi posameznih republik. Problem ekonom-
ske enakopravnosti narodov postavljamo spri čo tega v dveh oblikah: kot vpra-
šanje ekonomske samostojnosti oziroma samoupravljanja narodov in kot pro-blem postopnega usklajevanja bistvenih razlik glede razvitosti materialne baze
nacionalnega življenja.« Žebljico na glavico problematiki, ki je razdvajala dva
politična pola, pa je zadel z mislijo, da je »izhodiš čna točka mednacionalnih
ekonomskih odnosov vsekakor tista ekonomska samostojnost vsakega naroda,ki mu zagotavlja samostojnost pri delu v razpolaganju s sadovi dela, oziroma vizgradnji materialne baze za razvoj kulture in civilizacije«. Za »ekonomsko sa-
mostojnost« vsakega naroda oziroma republike v Jugoslaviji pa je menil, da je
to »specifi čna oblika samoupravljanja ljudi« in »da mora biti upoštevan v od-
nosih med narodi, ob dolo čenih modifikacijah, enak princip, ki velja tudi za
socialistične ekonomske odnose med ljudmi, se pravi, da ima vsak narod pra-
vico in realno možnost, da živi in se razvija v skladu z rezultati svojega dela« in
da »nobena sila izven njega /.../ ne more razpolagati s sadovi njegovega dela«.
26
Načela samoupravljanja so bila tako jasno politi čno povezana z nacionalnim
oziroma s federativnostjo.
Na tem na čelu se je za čela reforma federacije. Na čelo reformistov se je
postavil Tito, ki je bil pred tem do reform federacije zadržan in se je bolj na-gibal k centralisti čnim pogledom, za katere menil, da zagotavljajo ohranjanje
jugoslovanske države. Vse reforme so se za čele v partiji, v ožjem partijskem
vodstvu, za njimi je moral stati Tito. Ta je bil sicer glede sprememb dokaj
zadržan in se ni hitro navdušil za reformiranje, ko pa se je odlo čil, je to hitro
steklo in Tito je dal reformam svoj pe čat. Tako je bilo tudi z reformo federacije,
ki jo je želel Kardelj, a so ji nasprotovali centralisti. Da se je reforma federacijelahko začela, je bilo treba še omejiti ali kar odstraniti iz politi čnega življenja
centraliste, ki so bili politi čno – formalno s stališ či 8. kongresa o medna-
cionalnih odnosih v Jugoslaviji – sicer poraženi, ne pa tudi dejansko. Še vednoso imeli stvarno mo č, ki so se je bali tudi najvišji predstavniki oblasti. To je bila
strogo centralizirana Služba državne varnosti. Aleksandar Rankovi ć, ki je po-
osebljal centralisti čne težnje s primesmi hegemonizma Srbije, je bil takrat drugi
človek v Jugoslaviji, tako po funkcijah, ki jih je imel v državi (podpredsednik
države) in v partiji (sekretar CK ZKJ) in tudi dejansko, saj je nadzoroval Službodržavne varnosti. Da bi bile reforme federacije uspešne – leta 1965 se je za čela
dalj časa načrtovana gospodarska reforma –, je bilo treba izvesti reformo vloge
                                                     
26 Prav tam, str. 97–98.
Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988
58in položaja te organizacije. Pogoj je bil, da se iz politike odstrani Rankovi ća; z
njim so politi čno obračunali v Zvezi komunistov Jugoslavije na t. i. brionskem
plenumu v za četku julija 1966. Posledica tega plenuma in odstranitve Ranko-
vića iz politi čnega življenja je bila reforma Službe državne varnosti.
Odstranitev Rankovi ća so narekovali politi čni razlogi. Prisluškovanje SDV
Titu, tudi v njegovi spalnici, je bilo le povod za odstranitev, pravi vzroki pa so
bili v tem, da je bil Rankovi ć napoti Kardelju pri izvajanju reform. Kardelj naj
bi spretno izkoristil Titovo zmanjšano zaupanje v Rankovi ća, ki naj bi se po
njegovem mnenju preve č odkrito kazal kot njegov naslednik. Po mnenju enega
Rankovićevih podpornikov je Rankovi ćev padec dejansko oslabil Tita, ki naj bi
bil centralist in je nasprotoval Kardeljevim pogledom glede reform federacije,
okrepil pa Kardelja.27 Vsekakor pa je Kardelj ocenil brionski ( četrti) plenum CK
ZKJ kot eno pomembnejših prelomnic v razvoju ZKJ in jugoslovanske družbein kot začetek nove »revolucije«.
28
Takrat so nameravali izvesti reorganizacijo v Zvezi komunistov, a izvedba
le-te je bila po časna, saj je komisija, ki je bila zadolžena za pripravo izhodiš č,
delala vse do 9. kongresa ZKJ spomladi 1969. Proti predlaganim spremembam,ki so predvidevale ve čjo »liberalizacijo« delovanja Zveze komunistov, je bil Ti-
to, ki je menil da je to za organizacijo komunistov enako nevarno kot dogma-
tizem in birokratizem, kot so imenovali centralisti čne težnje. Tito je nasprotoval
tudi nameri, ki jo je imel sekretar IK CK ZKJ Mijalko Todorovi ć, da bi se Zve-
za komunistov bolj lo čila od državne oblasti. Je pa bila v tem času prišlo do za-
menjave generacije na vodilnih položajih v nacionalnih organizacijah komuni-
stov in partijske »prvoborce«, ki so do tedaj vodili ZK po republikah, so zame-
njali nekoliko mlajši, iz »druge vrste«. Po padcu Rankovi ća, ki je bil organiza-
cijski sekretar in kadrovik v partiji in je tako obvladoval imenovanje višjih intudi srednjih kadrov v partijski strukturi, so dobile republiške partije ve č mož-
nosti za lastno kadrovanje. Zveza komunistov je tako tudi sama doživela manjšo
stopnjo federalizacije. Republiški kongresi so bili pred zveznim in tako niso le
ponavljali ali posnemali stališ č zveznega kongresa, ampak so izražali tudi svoje
poglede. Tako je bil šesti kongres slovenskih komunistov decembra 1968 v zna-ku poskusa demokratizacije ZKS in v kongresni resoluciji je bila izražena ve čja
težnja po suverenosti republike. Na zveznem kongresu marca 1969 pa se je »na-
cionalno-republiška« komponenta pokazala v sestavi zveznih partijskih orga-nov, v katerih je imela vsaka republika enako število članov; v Izvršnem ko-
miteju predsedstvu ZKJ sta bila iz vsake republike po dva (iz avtonomne po-krajine po eden), ki so tvorili »vrh ZKJ«. Kljub tem reformam pa je Zveza ko-
munistov ostajala v bistvu enaka v odnosu do države, državne oblasti in do
družbe. Bila je še naprej vodilna in edina politi čna sila. Možne so bile namre č le
takšne reforme, ki niso ogrožale njenega politi čnega monopolnega položaja.
                                                     
27 Vojin Luki ć: Brionski plenum: obra čun sa Aleksandrom Rankovi ćem: sećanja i saznanja.
Beograd 1990, str. 81–82.
28 ARS, AS 1589 IK, šk. 24, V. pl enum CK ZKS, 30. 9.–1. 10. 1966.
Zdenko Čepič Jugoslovanske reforme v šestdesetih letih
59Reforma položaja in vloge SDV, predvsem pa odstranitev Rankovi ća kot
najpomembnejšega nasprotnika reform federacije iz politi čnega življenja je dala
reformistom veter v jadra. Že naslednje leto, aprila 1967, je bila izvedena prvasprememba ustave. Sprejetih je bilo prvih šest amandmajev k ustavi iz leta 1963in prvi amandma je v sestavu Zvezne skupš čine dal Zboru narodov enake pri-
stojnosti kot jih je imel Zvezni zbor. Zbor narodov tako ni bil ve č le podzbor v
sestavi Zveznega zbora in narodom kot konstitutivnim dejavnikom jugoslo-
vanske države je bil s tem formalno vrnjen ustavni pomen. Leto in pol kasnejepa je v novem nizu amandmajev postal eden od zborov Zvezne skupš čine kot
»Zbor delegatov republik in avtonomnih pokrajin«. S tretjim amandmajem pa je
bila federaciji omejena pravica vlaganj; s svojimi sredstvi je bila lahko
udeležena le pri investicijah za posebne namene, dolo čene z zveznim zako-
nom.
29
Leta 1968 se je reforma federacije nadaljevala z naslednjimi trinajstimi
amandmaji. Spremenjen je bil konstitutivni ustroj jugoslovanske federativne
države, kajti avtonomni pokrajini, ki sta bili v okviru Srbije, sta postali ena-
kopravna sestavna dela federacije, spremenjena pa je bila tudi sestava Zvezneskupščine. V njen sestav je bil uveden Zbor narodov, Zvezni zbor pa je odpadel.
V Zbor narodov je vsaka republika delegirala enako število poslancev, po 20,
avtonomni pokrajini pa po 10; poslance so volile skupš čine republik in po-
krajin.
30 O tem so potekale burne politi čne razprave v politiki, kajti proti
predlogu so bili posamezni poslanci tako iz Hrvaške kot iz Srbije.31
Ti amandmaji so bili sprejeti na koncu »vro čega leta« 1968, ki je bilo polno
dogodkov tako v Jugoslaviji kot v svetu – zaznamovali so ga predvsem študent-
ski nemiri širom po Evropi, tako na Zahodu kot na Vzhodu, tudi v Jugoslaviji inpa t. i. praška pomlad, poskus demokratizacije socialisti čnega sistema v češko-
slovaški državi, kar se je kon čalo z vojaškim posredovanjem enot Varšavskega
pakta (brez sodelovanja romunskih enot) in z zamenjavo češkoslovaškega re-
formističnega partijsko-državnega vodstva. Jugoslavijo so v tem letu pretresle
študentske demonstracije v Beogradu v za četku junija, prvi jasni znaki iz
Hrvaške, da z zvezno administracijo in njeno politiko glede vlaganj v tej re-publiki niso zadovoljni, pa tudi jasni znak, da razmere v avtonomni pokrajini
Kosovo in Metohija niso ustrezne, kar je povzro čilo demonstracije prebivalstva
albanske narodnosti. Vse to so bili krizni znaki, ki so zahtevali ukrepanjejugoslovanskega politi čnega vodstva in izvajanje reform.
Študenti v Beogradu, pa tudi v Ljubljani (kjer so se, ne da bi vedeli za
dogajanje v Beogradu, zbrali na zborovanju v ljubljanskem študentskem naselju
z zahtevo po socialnih reformah za študente) so zahtevali reforme. Zahteve so
                                                     
29 Uradni list SFRJ, 18-270, 26. 4. 1967.
30 Uradni list SFRJ, 55-607, 30. 12. 1968.
31 Latinka Perovi ć: Zatvaranje kruga: ishod politi čkog rascepa u SKJ 1971/1972. Saraj evo 1991,
str. 92.
Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988
60bile skrajno levi čarske in so bile opozorilo oblasti, da jih moti poglabljanje
socialnih razlik, bogatenje vodilnih, zlasti v gospodarstvu (ki je bilo pod nad-
zorom politike) na ra čun delavcev ipd. Študentske demonstracije so v Beo gradu
izbruhnile spontano, iz resni čno banalnega povoda. Šlo je namre č za to, kdo bo
zasedel ve č mest v dvorani na neki zabavni prireditvi – ali študenti ali brigadirji.
Po prerivanju in pretepu med njimi je s silo nastopila policija, kar je izzvalo
študentske nemire, ki so hitro dobili jasno in ostro politi čno sporočilo. Svoj
protest so beograjski študenti usmerili proti nepravilnostim, ki so se dogajale vjugoslovanski družbi, in zahtevali dosledno delovanje politi čnega siste ma
socialističnega samoupravljanja ter manjše socialno razlikovanje. Njihove
zahteve po boljšem socializmu so presenetile in tudi prestrašile najvišje par-
tijsko-državno vodstvo. Nekaj dni po nemirih je o teh in stališ čih študentov po
televiziji spregovoril Tito.
32 Študente je na čeloma podprl, rekel pa je tudi, da če
ni sposoben rešiti problemov, na katere so opozorili študenti, potem tudi nemore biti na položaju, ki ga zaseda. Bil je sicer nekoliko užaljen, ker je po
njegovem mnenju Jugoslavija zaradi obsega nemirov izgubila ugled nekon-
fliktne države.
33 Na televiziji je nastopil v času, ko je potekala seja IK CK ZKJ,
na kateri so se pokazale razlike med srbskim in hrvaškim politi čnim vodstvom.
Sam je bil sicer bolj na strani Hrvatov, kajti v delovanju Srbov je videl ne-
varnost v zavzemanju za unitarizem, ki je po njegovem mnenju predvsem
spodkopaval federativni ustroj Jugoslavije. Zahteval je enotnost, tisti, ki se zodločitvami partijskega vodstva niso strinjali, pa jih je pozval, da naj odstopijo s
svojih položajev. Kot vedno dotlej je kriza tudi v tem primeru izvirala iz na-
cionalno obarvane neenotnosti v najožjem partijskem vodstvu.
Študentske demonstracije 1968 so negativno vplivale na nadaljnje dogajanje
glede reform v Jugoslaviji, ker so prestrašile že tako in tako razdvojeno in ne-odločno partijsko vodstvo, da bi za čelo z bolj korenitimi reformami na social-
nem, gospodarskem in politi čnem podro čju.
34 Vodstvo se je ustrašilo »kontra-
revolucije«, ki so jo zaznali v študentskih zahtevah, čeprav so bili ti usmerjeni
predvsem levi čarsko, prosocialisti čno in so izražali izrazite protikapitalisti čne
poglede. Resda pa so bili tudi kriti čni oblasti in zlasti do partije. Za uveljavitev
»komunizma« so nastopali proti komunistom na oblasti in na činu njihove ob-
lasti. Reforme pa so bile zaradi ukvarjanja z notranjepoliti čnimi problemi kot
tudi z vprašanji reform na Češkoslovaškem, kjer so hoteli posnemati jugoslo-
vanski model socializma, upo časnjene.
Podobnost med stališ či študentov do državne administracije ter stališ či tako
hrvaškega politi čnega vodstva (glede naložbene politike v tej republiki) kot tudi
                                                     
32 Ciril Baškovi č, Pavle Gantar, Marjan Pungartnik, Pavle Zgaga: Študentsko gibanje 1968/72.
Ljubljana 1982 str. 36.
33 ARS, AS 1589, šk. 60, Stenogra fsle beleške sa IX. zajedni čke sednice Predsedništva in Iz-
vršnog komiteta CK SKJ, 9. 6. 1968, str. 7.
34 Mika Tripalo: Hrvatsko prolje će. Zagreb 2001, str. 106.
Zdenko Čepič Jugoslovanske reforme v šestdesetih letih
61slovenske vlade (zaostritev je dosegla vrhunec v t. i. cestni aferi,35 ki je izbruh-
nila poleti 1969, potem ko Zvezni izvršni svet ni namenil posojila iz tujine za
gradnjo odseka avtomobilske »hitre« ceste v Sloveniji) je bila o čitna. Slovenski
odpor proti centralizmu na podro čju gospodarskih vlaganj pa je Tita mo čno
razjezil. Stanetu Kav čiču je tako o čital: »Vi rušite homogenost, rušite mono-
litnost te države, te skupnosti, takšne, kakršna je«.36 Z zahtevo iz Slovenije, da
naj zvezna »vlada« spremeni svoj sklep in nameni denar za gradnjo ceste v Slo-
veniji, in s stališ či glede investiranja se niso strinjali tudi v drugih republikah.
Pokazal se je prepad med razvito Slovenijo in drugimi deli, pri čemer so igrali
Hrvati svojo lastno igro. Predsednik Zveznega izvršnega sveta Mitja Ribi čič je
menil, da bi popuš čanje njegove »vlade« »pomenilo krizo centra, konec stabil-
nosti v gospodarstvu, reformi (mislil je na gospodarsko reformo, ki je tedaj žebila v hudi krizi – op. Z. Č.) in mednacionalnih odnosih«.
37 Vprašanje sredstev
za gradnjo ceste v Sloveniji je dejansko povzro čilo prvo ve čjo krizo med
zvezno oblastjo in neko republiko, ki je bila javno obelodanjena, in prvi javni
upor republike proti zvezni administraciji. Do tedaj se je to dogajalo bolj skrito,
v političnih forumih.
Dobrih deset let po trboveljski stavki je bil problem, ki ga je ta odprla, še
vedno živ in nerešen. To je zahtevalo nadaljnjo reformo federacije, tj. nadaljnji
prenos pristojnosti zveznih oblasti na republike oziroma zmanjševanje vloge
zveznih oblasti na ra čun večanja vloge republik. Povod za nadaljevanje reforme
federacije je bil v medrepubliških odnosih (predvsem hrvaško-srbskih) in vodnosu republike do zvezne oblasti (slovenska »cestna afera«). Vse to je refor-
mo federacije pospešilo, saj je bilo treba na novo zakonsko opredeliti položaj
republik v razmerju do zvezne oblasti. Treba je bilo spremeniti ustavo. Nepo-sredno pobudo za ustavne spremembe sta na temelju njunega dogovora dalaTito in Kardelj.
V začetku leta 1970, dan po 10. seji CK ZK Hrvaške, na kateri je pred-
sednica ZKH jasno nastopila proti centralizmu, unitarizmu in hegemonizmu (pri
tem je mislila na Srbe) in se zavzela za ve čjo politično in gospodarsko sa-
mostojnost Hrvaške, je Kardelj na seji Izvršnega biroja predsedstva ZKJ obistvu federacije dejal: »Menim, da je poglavitno, da spoznamo, da je federacija
– pod tem v tem kontekstu razumem celoten mehanizem medrepubliških od-
nosov – dejansko ogledalo odnosov med republikami kot tudi odnosov v druž-beni strukturi v Jugoslaviji nasploh. Z drugimi besedami, prek nas tukaj (vod-stvo ZKJ – op. Z. Č.) in v Skupš čini in v Izvršnem svetu itd. se reflektirajo vsi ti
zelo komplicirani odnosi, ki predstavljajo jugoslovansko strukturo. Ni Jugosla-
vija neka superdržava. Jugoslavija je državni instrument narodov, združenih v
Jugoslaviji. To pa pomeni, da je ona sestavni del njihove državnosti. /.../ Če
                                                     
35 O »cestni aferi« v Božo Repe: »Liberalizem« v Sloveniji. V: Borec, 1992, št. 9–10, str. 743
(73)–868 (198).
36 ARS, AS 1589 IV, šk. 2669/29, Zapisn ik s 16. seje IB P ZKJ, 7. 8. 1969.
37 Prav tam.
Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988
62želimo okrepiti skupnost jugoslovanskih narodov pred vsemi napadi znotraj in
od zunaj, potem je nujno, da raz čistimo vprašanje, kaj naj bo ta federacija, ne pa
da ji nalagamo ve čjo odgovornost, kot jo lahko nosi, oziroma da zahtevamo od
nje več, kot lahko da. Z drugimi besedami, nujen je enako odgovoren odnos do
federacije kot do republike.« Zavzel se je za ve č neposrednih stikov med repub-
likami, ne pa da so te, če so imele povsem razli čna stališča, pričakovale od
zvezne administracije, da bo rešila »kvadraturo kroga« njihovih medsebojnih
odnosov.38 S tem so dajale zvezni administraciji ve čjo vlogo in zato se je Kar-
delj zavzel za bolj neposredne odnose republik med seboj.
Marca 1970 se je sestal širši vrh ZKJ in se na tridnevni seji dogovoril za
nadaljevanje reforme ustave, aprila pa so na seji predsedstva ZKJ odprli pot za
reformo federacije in opredelili njene funkcije oziroma pristojnosti: ohranitev inrazvijanje enotnega politi čnega in ekonomskega sistema, temelje čega na samo-
upravljanju, družbeni lastnini, delitvi po delu; varovanje enakopravnega položa-ja vseh narodov in narodnosti; zagotavljanje enakopravnosti republik; zagotav-
ljanje enotnega jugoslovanskega tržiš ča; obramba, mednarodni odnosi SFRJ;
zagotavljanje sredstev sklada za razvoj manj razvitih republik in pokrajin. Namnogih sejah partijskega vodstva so leta 1970 govorili o zna čaju federacije. Do
spremembe ustave so bili najbolj zadržani v Srbiji. Jeseni 1970 so za čeli obli-
kovati ustavne amandmaje, sprejeli pa so tudi osnove ustavnih sprememb; ko-
nec oktobra 1970 je bila konferenca ZKJ posve čena reformi federacije. Priprav-
ljanje amandmajev je bilo dolgotrajno in zapleteno, saj je bilo mnogo predlogovin pomislekov zlasti glede zmanjševanja vloge federacije oziroma zvezne admi-
nistracije, in to predvsem zaradi strahu, da bi se zmanjšale investicije v manj
razvite predele Jugoslavije (vprašanje sklada za nerazvite). Predstavniki repub-lik so v predlaganih spremembah iskali koristi za svoje republike in »prera čuna-
vali«, kaj jim bodo te dale in kaj vzele. Predvsem na podro čju gospodarstva,
posebno investicij. Predmet razprave je bilo tudi vprašanje uvedbe predsedstva
– kolektivnega suverena države, v katerem se je glede na predvideno sestavo
(določeno število predstavnikov iz vsake republike/avtonomne pokrajine) odra-
žala federalizacija vloga suverenih republik.
Ko so bili amandmaji pripravljeni – priprava je bila dolgotrajna, kajti spre-
membe so pripravljali v ve č komisijah, delo pa je koordiniral Kardelj; komisije
so nato na Brionih dolgo razpravljale o podrobnostih –, so bili v za četku marca
1971 dani v javno razpravo. Razloge za reformo federacije je Kardelj predstavilv začetku marca 1971 na seji predsedstva ZKJ kot preseganje »nesoglasja« med
sistemom samoupravljanja in državnim monopolom. Po njegovih besedah je šlo
pri reformah za bistveno vprašanje, kako razdeliti državni kapital po republi-
kah.
39
                                                     
38 ARS, AS 1521, šk. 19, Diskusija na  sednici IB P. SKJ, 18. 1. 1970.
39 Kardelj, PNSG, 9, Ljubljana 1974, Idejna in politi čna izhodiš ča spremembe ustave (Referat
na seji P. ZKJ, 2.  3. 1971), str. 187–189.
Zdenko Čepič Jugoslovanske reforme v šestdesetih letih
63Ustavni amandmaji, ki so bistveno spremenili zna čaj jugoslovanske federa-
cije, so bili sprejeti v vseh zborih Zvezne skupš čine 30. junija 1971.40 Sklenili
so reformo, ki se je za čela dobro desetletje prej (ko so se jasno pokazali pro-
blemi, ki jih je bilo treba z reformo rešiti) ali pa vsaj z osmim kongresom ZKJ,ko je bilo politi čno sprejeto, da je nacionalna problematika v Jugoslaviji živa in
jo je treba upoštevati. Z ustavnimi amandmaji leta 1971 je bila formalno rešena
problematika mednacionalnih odnosov, kot so jo razumeli v tem času.
Ustavni amandmaji so vzpostavili t. i. razvito federacijo, v kateri so imele
republike poglavitno vlogo. Jugoslavija je postala federacija republik, te pa sopostale države, ki so temeljile na suverenosti narodov. Vpeljan je bil samo-
upravni federalizem.
41 »Državnost« republik in nova oblika jugoslovanske fede-
rativne države sta se kazali tudi v novem državnem organu, Predsedstvu države,v katerem so imele vse republike po tri svoje predstavnike, avtonomni pokrajinipa po dva (eden teh je bil predsednik republiške skupš čine). Podobno je tudi
zvezno »vlado« sestavljalo enako število članov iz vsake republike.
S federalizacijo federacije je mo č zvezne oblasti slabela, sta pa zato poleg
večje vloge republik v federativni ureditvi države rasla mo č in politični pomen
Tita in tudi Zveze komunistov. Tito je menil, da je treba ob ve čji samostojnosti
republik ve čati enotnost ZKJ. Ta pa je bila prav takrat na zelo nizki ravni, kajti
v vseh republikah je zaživel liberalizem. Dejansko je šlo za poskuse, da bi
liberalizirali predvsem organiziranost znotraj partije, kar bi omogo čilo tudi
manj strogo delovanje le-te v družbi. Ta partijski liberalizem je zaživel v vsehjugoslovanskih republikah, čeprav je izhajal iz razli čnih razmer in pogledov v
posameznih okoljih. »Liberalizmi« so imeli skupni namen, izhodiš ča in metode,
pojavne oblike pa so bile razli čne. Vsi so zagovarjali reforme, ki bi imele v
posameznih republikah najve čji učinek, in so imeli v vseh republikah bolj ali
manj nacionalno, ponekod celo izrazito nacionalisti čno noto. »Republikanizem«
se je tako kazal tudi v partijskem življenju, kar je zaskrbelo Tita in tudi sicer
zagretega reformista Kardelja. Zbala sta se partijskega liberalizma z jasno izra-
ženo nacionalno oziroma republiško usmeritvijo. V republiških partijskih vod-stvih so bili namre č močni »liberalci«. Še najmanj je to veljalo za Slovenijo,
kjer je »liberalizem« z namenom liberalizacije in demokratizacije predvsem
gospodarskega življenja vodil predsednik republiške »vlade« Stane Kav čič.
Partijski liberalizem je postal v Sloveniji reformski izraz celotne družbe.
»Liberalizem« pa je zamajal politi čno moč Zveze komunistov Jugoslavije, ki
so jo partijski konservativci videli kot enega od porokov jugoslovanske države.Poudarjeno nacionalno izražanje zahtev po druga čnih odnosih v državi med
centrom in republikami, pri čemer je vsaka republika videla predvsem sebe in
svoje potrebe in koristi (pri tem so bili najbolj zagreti in odlo čni na Hrvaškem),
                                                     
40 Uradni list SFRJ, 29–71, 8. 7. 1971.
41 Izraz uporabljen na 64. seji sekretariata CK ZK S 2. 12. 1970, ki kaže kako so v Sloveniji
razumeli ustavne spremembe oz. kaj so od njih pri čakovali. ARS, AS 1589 IV, šk. 31.
Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988
64je konservativcem omogo čilo, da so liberalizem ustavili in ga zatrli v vseh
republikah. V vsaki posebej je potekal notranjepartijski obra čun z republiškimi
liberalci. Reforme, ki so jih ti želeli izvesti, so bile ustavljene. Reformisti fe-deracije so nasprotovali reformam partije in so se zadovoljili le s spremembamiv organizaciji federacije.
Prav v letu, ko je bila uzakonjena ustavna reforma, ki naj bi uspešno rešila
politično krizo (ta se je pokazala že ob koncu petdesetih let in se je v šestdesetih
letih ob reševanju problematike odnosov med zvezno oblastjo in republikami šepoglobila), je nacionalno izražanje nestrinjanja z zvezno oblastjo in republikoSrbijo ter Srbi, žive čimi na Hrvaškem, doseglo vreliš če. Hrvaška pomlad (tako
so na Hrvaškem razumeli množi čno nacionalno emancipacijsko gibanje Hrva-
tov, ko si je hrvaško politi čno vodstvo prizadevalo dose či drugačen, po njiho-
vem mnenju bolj pravi čen in enakopraven položaj Hrvaške in Hrvatov v odnosu
do zveznih oblasti) pa se je sprevrgla v nasprotovanje politi čni ureditvi jugo-
slovanske države in v izražanje želje po ve čstrankarski politi čni ureditvi kot tudi
po samostojnosti Hrvaške. To dogajanje, ki je bilo ozna čeno kot »maspok«,
množično gibanje, je doseglo vrhunec jeseni 1971, ko je zaradi pretiranega
nacionalnega naboja z mo čnimi prvinami nacionalizma doživelo svoj konec.
Hrvaško politi čno vodstvo, ki je še na za četku jeseni tistega leta uživalo Titovo
podporo, je ostalo osamljeno. Razlog, da se je Tito odlo čil zatreti »hrvaško
pomlad«, je bil v tem, da je hrvaško politi čno vodstvo dopustilo vpliv na
reforme, ki jih je do tedaj usmerjalo samo, politi čnim silam zunaj partije. Partija
s Titom na čelu pa je bila pripravljena pristati le na tiste reforme, ki jih je bila
pripravljena izvesti sama. Vendar pa v novonastalih razmerah jugoslovansko
partijsko vodstvo ni kazalo ve č nobenega navdušenja za reforme. Odlo čilo se je
za udar proti liberalizmu in s tem za kon čanje reform, ki bi lahko oslabile vlogo
in položaj Zveze komunistov Jugoslavije.
Naslednje leto je prišlo do klju čnega obrata. Vodstvo partije (predvsem stari
kadri) je želelo partiji vrniti veljavo in zato je nastopilo proti reformam partije.
S Titom na čelu je dalo vedeti, da ima oblast in da je ne namerava izpustiti iz
rok. Poudarek je bil spet na razrednem. Reformisti državne organizacije sonastopili proti reformistom partije in tudi reformistom družbe. Konec je bilo
bistvenih reform, ki so v drugi Jugoslaviji obeležile »dolga« šestdeseta leta 20.
stoletja. Reforma federacije kot posledica reform v sedmem desetletju je bilasicer vpeta v novo jugoslovansko ustavo, sprejeto 1974, prav tako pa je »nad-gradnjo« doživel tudi sistem samoupravljanja. Reforme federacije, izvedene všestdesetih letih in vpete v ustavo iz leta 1974, so model jugoslovanske
federacije pripeljale do njenega viška. Dobro desetletje kasneje so se pojavile
zahteve po reformi organizacije države, kot jo je vpeljala ustava iz 1974.
Zdenko Čepič Jugoslovanske reforme v šestdesetih letih
65THE 1960s YUGOSLAV REFORMS
SUMMARY
The history of the so-called Second Yugoslavia was riddled by constant
crises and measures to remedy these crises – various reforms. Crises and
reforms were constant in the life of the second Yugoslav state. Crises demanded
reforms and reforms gave rise to crises.
The second Yugoslav state was established through revolution, but the
duration of its existence was perceived as a reflection of an evolving reform.
The first reform – the introduction of self-management and the so-called so-
cialist democracy – may have had a revolutionary character, since it meant aradical change, defining the Second Yugoslavia and its political as well aseconomic development. This gave rise to reforms, which (should have) madethe Yugoslav political (and thus its closely associated economic) system diffe-
rent from the system and operations in the other socialist-communist countries.
After the introduction of self-management, in the 1950s the reforms with theintention of deetatisation, debureaucratisation and decentralisation were carriedout; all of this with the intention of the democratisation of the Second
Yugoslavia's political system. The 1950s were riddled with political system
reforms. The constitution was changed. The attribute of class gained a greateremphasis in the functioning of the political system and state organisation. Theruling party – Communist Party – was also transformed. This change was
reflected in its name (it changed from a communist party into a league of
adherents) as well as its social or political role it was supposed to have in thenew state. The reform of the ruling party in  regard to the manner of its rule was
more of a declarative than an actual affair.
The reforms opened the issue which should have supposedly been overcome
with federalism – the so-called national question. This, or the relationship
between the federal parts of the state (republics) and the central authorities aswell as the understanding of the position and role of the republics, was cha-racteristic of the 1960s crises and reforms. Economy and its etatist character on
one hand and the wish for deetatisation (decentralisation) on the other hand,
where the principles of self-management in regard to the allocation or thepossibility of managing the generated resources at the republican (national)level should have been implemented, gave rise to the political crisis in thebeginning of the 1960s. It manifested itself especially in the various attitudes of
the state Party leadership to the causes of the economic crises. The reasons for
the crises may have lied in the economy, but in reality the causes were politicaland national, stemming from the social or economic differences among theindividual parts of the state or the republics. This involved relations between the
economically more developed and less developed republics and the question of
who would invest in their progress.
Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988
66Thus the 1960s were critical and involved a number of reforms. The reforms
in the 1960s had a national character; the federation reform encompassed the
reduction of the role of the central administration and the increased role of therepublics, especially in regard to investment policies. The reforms sought toestablish an ideal symbiosis of the aspects of class (self-management) and thenational (federalism). The national issue was politically acknowledged in the
end of 1964 at the 8
th Congress of the League of Communists of Yugoslavia.
This made it possible to consider the reforms on the »national« basis, and alsoto change the constitution, adopted a bit over a year earlier. The chance for this
occurred after the political police reform (1966) and the removal of the key
supporters of the centralist views from the political life. Next year the con-
stitution reform started with constitutional amendments. It was oriented towardsreforming the federal system and state organisation by strengthening the role ofthe republics and reducing the importance of the centre. The federation reform,thoroughly federalising the state, was carried out until 1971.
Besides the federation reform, during which the aspect of the nation became
more important than the aspect of class, the 1960s economy reform was essen-tial. The defence system was also reformed and a new doctrine was introduced.Due to its inefficiency, the ruling political party was also the subject of
organisational and staff reforms with a partial replacement of the generations
holding the leading functions in all the republics. The Party reforms did notfollow the substantive reforms at the state level.