Stev. 5.
Pitališče v Št. Lovrencu.
I. Stavba,
Leta 1911. je po Dolenjskem pesa prav slabo kazala. Tudi krompirja ni bilo veliko. Koncem avgusta so bili trije gospodje pri poljedelskem ministrstvu, da bi dosegli kako pomoč za revne gospodarje, ki na jesen niso mogli svojih malih prašičkov prodati. »Glejte,« pravi ministerijalni tajnik Kadič, sedanji dvorni svetnik, »tu imam pomoč za vas.« Pokaže nam načrt velikega pitališča, kakor jih zidajo na Nemškem. »V takem pitališču se porabi na leto 900 mladičev. Pitanje se mora pri pametnem ravnanju izplačati, zlasti če imate mleko na razpolago. Ministrstvo je pripravljeno prvemu takemu zavodu v deželi pokriti s podporo polovico vseh stroškov. Kar začnite precej; ko boste račune predložili, se vam podpora izplača,«
Začeli smo računati in premišljevati. Po dolgem prevdarku smo se odločili, da res poskusimo. Meseca julija 1. 1912. smo začeli s temeljem, lani je bilo dovršeno. Ker je to najmodernejši svinjak, ki bo lahko služil za vzor gospodarjem, kateri hočejo dobro in cen6 zidati, zato priobču-jemo načrte in popis.
Cela stavba je iz dveh delov, V prvem delu je skladišče, prostor za motor z mlinom in stanovanje. Ta stavba ima znotraj 19 m dolgosti in 8 m na širjavo. Polovica tega prostora je samo pritličje, nad drugo polovico pa je nazidano I. nadstropje. Dve sobi in prostorna kuhinja je prav čedno stanovanje za dva človeka.
Motor na bencin žene mlin tvrdke 'Joel, Curih, Švica. Mlin ima mesto kamnov železne valjarje in drobi žito za prašiče. Zmelje pa lahko tudi drugim ljudem veliko žita in napravi raznovrstno moko.
Drugi del stavbe je pitališče, prostor za prašiče. Ta prostor je 31 m dolg in 15 m 30 cm širok. V njem so štiri vrste svinjakov in v vsaki vrsti po 6 kočev, torej je vseh kočev 24. Osem kočev je dolgih
po 4 m, 16 pa po 5 m; široki so po pol-tretji meter. Prostora je nekako za 300 prašičev.
Hodnikov je pet, po dveh se donaša krma, po treh se pa odvaža gnoj. Po prvih dveh hodnikih se bo položil tir, da bo vozil po njem voziček, naložen s krmo.
Tla po celem pitališču so iz betona, po hodnikih so ravna, v kočih pa od korita viseča za kakih 15 cm, da gnojnica hitreje odteka. V kočih so po tleh položene deske, ker goli beton bi bil premrzel. V pitališču namreč ne rabimo nikake stelje. Kdo jo bo pa tudi za toliko živali pripravil? Prašiči je pa tudi prav nič ne pogrešajo. Leže na deskah, blato pa odkla-dajo brez izjeme vsi v kakem kotu in koči so tudi brez stelje toliko snažni kolikor vsak drug svinjak.
Pri pitališču moram posebno poudarjati, da je kar mogoče preprosto in poceni zidano. Preprosto in poceni naj bi zidali tudi naši gospodarji in imeli bomo veliko dobrih in zdravih in pripravnih svinjakov po deželi. Posebno preprosta je pregraja po pitališču. Zabetonirana je 29 m dolga vrsta železnih T kosov, visokih po 120 cm. To železje je na več mestih prevrtano, na železo so priložene 3 cm močne hrastove deske in na T železo z vijaki pritrjene. To železje nosi celo vrata. Tako železo seveda ne sme biti preveč šibko, da ga rja tik betona ne preje; 7—8 cm široko popolnoma zadostuje. Ta zistem toplo priporočamo našim gospodarjem, ker je pripraven in poceni.
Zunanji zid je močan 20 cm, zidan iz opeke tako, da je ena opeka, 15 cm široka, položena ploskoma, druga pa pokonci zraven priložena. Da je zid dovolj močan, je na vsakih 5 metrov dolžine vzidan stebriček iz opeke, 30 cm širok in 60 cm dolg in nosi prav dobro vso težo strehe.
Pitališče je brez stropa. Po vrhu špi-rovcev so nabite deske, nanje je pritrjena strešna lepenka, to je črni katranast papir. Streha je pa tudi znotraj z deskami obita in oblečena z lepenko. Ta popolnoma nadomešča strop in brani poleti pred vročino, pozimi pa pred mrazom. Tudi ta
naprava je poceni in gospodarji bodo vi-, deli, da je prav dobra, če se je poprimejo.
Okna v pitališču so brez vsakega lesa. Debela šipa, v katero je posredi vlita železna mreža, je vzidana kroginkrog. Tako okno se seveda ne da odpreti, ampak je samo za svetlobo. Pitališče pa rabi veliko svežega zraka. Ta pa prihaja skozi male zamrežene line, ki so na vsaki strani velikih oken napravljene. V teh linah je vzidana toliko gosta mreža, da skozi njo ne morejo podgane in miši v svinjak. Te line so vedno odprte, le v najhujši zimi se z deščicami zaslonijo.
Da je pitališče dovolj zračno, so se napravile tri velike ventilacije. Trije iz desk zbiti zračniki, ki imajo 90 cm svetlobe na vsako stran, gredo skozi streho in odvajajo smrad in sprijeni zrak iz pitališča.
Korita so betonirana in gredo po celi dolžini pitališča. Štiri korita po 28 cm dolga so za 300 prašičev. Nič se ne zapirajo in ne odpirajo. Po sredi korit gre pregraja. Spodnja stran pregraje je toliko visoko, da more od znotranje strani vsaka prašičja glava v korito; od zunanje strani mora biti pa toliko odprtine, da se lahko krma z lopato v korito nameče. Zato je ograja nekoliko na zunanjo stran korit pomaknjena in znaša odprtina na znotranji strani koča 20 cm, na zunanji strani 10 cm, merjena naravnost čez korito. Ker pa je pregraja kakih 15 cm nad zgornjim robom korita, je ta odprtina toliko velika, da vsaka, tudi odraščena žival seže lahko v korito.
Po hodnikih, ki so namenjeni za sna-ženje, gredo po celi dolžini pitališča plitvi jarki za gnojnico, ki so vedno odprti, da se vsak čas lahko iztrebijo. Vsa naprava je taka, da je pitališče vedno snažno in tudi kolikor mogoče suho.
Popisali smo to zaradi tega, da morejo naši gospodarji razvideti, kako se poceni in vendar dobro delajo novi svinjaki in popravljajo stari. Kdor hoče stvar natančno pregledati, naj si pitališče samo ogleda in videl bo, kako preprosto je vse narejeno.	H. Povše.
9»
zdravi prašiči ne marajo od začetka jesti. Sicer smo tega že vajeni. Damo mu na mleku nekaj ricinusa, da gre blato od njega, dobi nekaj trave in sc prosto zunaj iz-prehodi, kakor kak baron. Če ni druge bolezni, jc kmalu dober. Sploh je vedno boljše živalim, ki so prišle v hlev, od začetka Ie malo krme dajati. Če imajo pa prašiči kako hujšo notranjo bolezen, mu to zdravilo nc zaleže posebno. Nekaterim slabotnim ali takim, ki jih je vedno srbelo, smo dajali arsenikove kapljice. Za krvne, želodčne in kožne bolezni je to prav dobro zdravilo. Nekateri ga rabijo tudi proti rdečici. Mi tega še nismo izkusili. Daje se po kapljicah: prvi dan 10 kapljic, drugi dan 15, potem 20 itd. Potem se mora iti nazaj, da prideš zopet do prvotnega števila.
Ta način krmljenja poizkusi lahko vsak gospodar. Krmo lahko kupi, zele-
ljemo radi, ker nočemo delati mlinarjem konkurence. Kjer pa nimajo blizu dobrega mlina ali mlinarji malo preveč vzamejo, bi prav kazalo naročiti ta mlin. Če sc napravi veliko pitališče, je tak mlin neobhodno potreben, ker prašiči ne morejo bili od vremena odvisni.
Tvrdka Joel v Curihu je prav poštena in zanesljiva. Ima dve vrsti mlinov. Ako ni treba poslati lastnega tehnika, slane večji mlin, ki bi lahko mlel za 3—4 kamne, 1700 1800 K, manjši okoli 1100 K. Valjčki držijo dobro do dve leti. Ko se izrabijo, se jih pošlje tovarni, da jih izbrusi. Kdor bo mlin naročil, naj naroči dvojne valjčke, da ne pride pozneje v zadrego.
IV. Uspehi,
Za gospodarstvo jc novotarija le takrat dobra, če se izplača in dobro plačuje naloženi denar in povračuje storjeno delo.
II. Krmljenje.
Dosedaj se je po deželi krmilo navadno s krompirjem, peso in pesnim perjem. Zadnje mesece so dajale gospodinje pri močnem pitanju tudi precej zrnja. Ko bi računali ves trud oranja in poznejšega dela na njivi, pripravo krme, drva, zamudo, steljo in vse drugo skupaj, bi vi-dcii, da jc trud pri sedanji reji prašičev prav slabo plačan, dasiravno še zdaj kmet pri prašičih največ dobi.
Naše pitanje je popolnoma drugačno. Ko dobimo mladiče 7—8 tednov stare v pitališče, jim damo od začetka nekaj kuhane pese, ječmenov zdrob in malo posnetega mleka. Tudi mladiči dobe krmo le trikrat na dan. Od začetka začno kako uro pred krmljenjem upiti, kakor so doma vedno upili. Kmalu se pa navadijo na močnejšo krmo in vpitje poneha. Z dopolnjenim dvanajstim tednom sc začne pravo pitanje.
V lastnem mlinu sc izmelje turšica na zdrob, — ia zdrob jc podoben na debelo zmleti moki, — ki je glavna krma v pita-liščti. Zdaj ga damo vsaki živali povprečno 1'3—1-5 kg na dan. Mladiči ga porabijo komaj 1 kg, stari največ 3 kg na dan. Tur-šičnemu zdrobu se pridene četrtina lane-nih tropin, kar prav dobro vpliva. Pridene sc nekaj ribje moke, ki dela močne kosti in pospešuje prebavo. Danes imamo 102 prašiča. Za lc sc porabi na dan 135 kg tur-šičnega zdroba. 36 kg lanenih tropin, 9 kg ribje moke in okoli 100—150 kg posnetega mleka. Uslužbenke natančno odtehtajo krmo ob določeni uri. Tudi natančnost jc silno važna. Prašič ima rad red. Če krmiš ob natančno določenem času, bo najmanj nemiren, najmanj izgubil masti z \pitjem in tako dano krmo najboljše porabil.
Odtehtani zdrob, tropine in ribja moka se denejo v velik kotel, ki je na tleh, ter prilrje nekaj vode, na 60 kg krme približno 22 litrov, in vse prav dobro premeša. Z lopato se ta namočena zmes iz-meče v čebričke in vleče h koritom, kjer sc z. vevnico natrosi po koritih tako, da vsak prašič lahko je.
Ko so vsi dobili zdrob, se prilije voda, kateri je primešano posnelo mleko, kolikor ga imamo. Pijače mora biti toliko, kolikor prašiči ravno rabijo. Naše gospodinje dajejo prašičem najmanj polovico preveč vode. Vsa preobila voda jim spravi krmo brez. porabe naprej. Pri nas se da na dan za 102 prašiča 520 litrov vode, torej na enega prašiča 5 litrov, ali enkrat le nekaj nad 1-5 1. Ko se voda krmi prilije, použijejo naglo vse, kar je ostalo v koritih. Nazadnje se da nekaj nasekane ali cele surove pese, kar je prav potrebno, da sc prašiči izčistijo. Boljši je v ta namen mlada trava, detelja ali pesno perje. Vse lo prašiči prav slastno použijejo. Vode navadno še nekaj v koritih ostane, kar dokazuje, da prašič malo vode rabi. Nato pa redno počivajo do prihodnje pojedine. Krmi se zjutraj ob V25, ob 11. dopoldne in zvečer ob 6. Redno se izpuščajo prašiči na tekališče, kar je za zdravje potrebno. Kri se poživi in dana krma se na ta način bolje porabi.
Tudi pri nas se primeri, da iicer 10'
njava rasle doma, ljudi pa rabi veliko manj. V našem pitališču ne rabimo nobene slelje. To je za nas prav velik dobiček. Treba je le tlak v koču malo bolj nagniti, da se gnojnica lažje odteka.
III. Joelov mlin.
Zdrob meljemo na valjčnem mlinu, katerega nam je poslal Alfred Joel v Curihu. Mlin je na visokem betonskem pod-stavu. Žene ga po transmisiji bencinmotor od tvrdke Langenwolf. Zavzema prav malo prostora. Priobčujemo sliko. Ta mlin melje z jeklenima valjčkoma, ki se dasta z malim vijakom do ene desetinke milimetra blizu priviti. Mlin melje prav droben šrot, navadno 100—120 kg eno uro. Izhajamo skoraj trikrat cenejše, kakor če bi dali našo turšico v mlin. Melje se lahko na ta mlin tudi prav fina moka za kruh. Sam sem dal večkrat mleti na tem mlinu za kruh v župnišču. Toda drugim ne me-
Ravno kmet ne more in ne sme nikdar v zgubo delati. Kaj na tem, če krma precej stane, če se mora vse dobro plačati, ako pa vem, da bom še več nazaj dobil.
In te dokazane uspehe imamo mi pri svojem delu. Živali se precej iz iniadega pravilno razvijejo. Da bo človek močan, zdrav in trden, mora imeti dosti hrane, ko raste. Saj veste, da so otroci vedno lačni. Če otrok nima zadosti potrebne hrane, zaostane v rasti, ves slaboten je, da se mu revščina že na obrazu pozna. Prav isto je pri prašičih. Leman, znani učenjak na Nemškem, je dokazal, da mora vsak prašič dobiti najmanj eno tretjino kilograma beljakovin ali vsaj tri četrtine kilograma žita. Le takrat, ako žival dobi potrebno hrano, se more uspešno razvijati.
To zadostno množino hranilnih snovi jim damo v zmesi najboljše krme, Povprečno se nam vsak dan izredijo vsi prašiči nad pol kilograma. Imamo živali, ki
so sc na član izredile za poldrug kilogram. Zdrava žival dobrega rodu mora imeti po končanem sedmem mesecu čez 100 kg. Kar je pa bolclinih in zanikarnih prašičev, je pa najboljše precej stran spraviti.
1 kg prirastka v živi teži nas je najmanj -stal 64 vinarjev, največ 1 K, poprečno 80—85 vinarjev.
Pri tem je računano tudi posneto mleko, stroški mlenja, pesa, druga krma in posli. Živali so lepo razvite. Vsi trgovci plačajo za take pravilno izpitane živali višje cene, kakor za navadne domače prašiče. Proti boleznim sc varujemo z veliko previdnostjo pri nakupu. Pazimo tudi, da nam kak tujec ne zanese kuge notri. — Upanje imamo, da bo pitališče pokazalo našim gospodarjem po celi deželi novo smer v gospodarstvu. Če gre pri nas, zakaj bi drugod ne šlo. Nekateri so že pričeli z najboljšim uspehom doma posnemali naše pitanje. Poizkusite tudi drugod, napačno skoro ne more iti. Zlasti pri mlekarnah, ki imajo posneto mleko ali sirotko na razpolago, bi se dali povsod lepi uspehi doseči.	A. Oblak.
Blagoslov v rastlinstvu.
Marsikako cvetko in bilj smo že ulrgali na domačih livadah. Danes pa zapustimo večno deževje zaoblačene domovine in poletimo v duhu preko morja v jasnejše tuje svetove. Pojasnili nam bodo mnogotere zastavice ki nas obdajajo v domačem življenju in nam stavijo vprašanja, na katera dostikrat nc veš odgovora.
Kostanjeva zrna prave kave, ki praekečejp v ponvi, kadar žgo mati mrvo pravega »kofeta«, da zabelijo ž njim kolinsko žitno kavo, plešoča žoga iz gu-milastike, ki jo jc prinesel otrokom sv. Miklavž, čudno pravilno grčava in lahka bambusova palica, s katero se sprehaja gospod iz trga, pletenina, s katero so opleteni stoli pri g. nadučitelju, vsak koščelj lepega mahagonijevega furnirja na hišni opravi, vsako bombaževo (pavolnato) vlakence v tvoji obleki, razni barvilni sokovi, olja, slaščice in zdravila — vse sami darovi blagega rastlinstva — so morda zate ravno toliko živih pravljic, a tudi skrivalnic, ki jim pa ne maš najti junakov. In vendar je mladost mnogih teh vitezov silno zanimiva, podučna in kratkočasila obenem. Zato hočemo podati danes par fotografij takih tujih vitezov, ki pa na stara leta pogosto osebenkujejo tudi pri nas.
Po naših travnikih je na tisoče in milijone bilk, toda večinoma slabotnih in tankih tako, da se že pripogibajo in majejo, če pleza po njih malo bolj sit mravljinec, gugljejo se, če se vsede nanje laiikokrili metuljček. Ločje in bičje ob bajarjih in ob bregovih potokov spada tudi k travam, toda te so že večje in močnejše, panje morejo obešati trsne penice in sinice mošnjasta svoja gnezda. Toda vse te trave sp pravi palčki
pred mogočnim sorodnikom, ki mu pravimo b a m b u s ali i n d i j s k i t r s t.
Bambus nareja v vroči Aziji, v vzhodni Indiji in na Kitajskem cele gozdove, v katerih skačejo dolgoroke, ali čc hočete, dolgonoge opico s tako spretnostjo med vejami, kol bi bile čvetero-krile lastovice. Kot stegno debele bilke se dvigajo 20, 25 in celo 30 m visoko v zrak; na njih so v vrednih presledkih grče, iz katerih izvirajo listi, podobni ločju. Po teh gozdovih se sprehajajo orjaški sloni in nosorogi kakor hrošči in čmrlji po naših travnikih; kakor v naši travi miši in podlasice, tako se skrivajo med bambusom krvoločni tigri in levi in ne svetoval bi ti, da greš v nedeljo popoldne na sprehod v tako liosto.
Četudi zrasel v tako nevarni družbi pa je vendar bambus neizmerno koristen za tamošnje ljudstvo, posebno visoko ga čislajo Kitajci. Njihove zračne hiše so pogosto sestavljene iz samega bambusa, opletene z njegovim listjem in dajo prebivalcem popolno varstvo pred pekočim solncem. Po cestah hodijo Kitajci v prišpičenih klobukih iz bambusovih listov. V deželi kitastih rumeno-kožcev te pogosto srečava kramar, ki ti ponuja krepčilne limonade; hrani jo v vedričku iz bambusa, ki ga nosi obešenega preko rame na bambusovem trstu. Glej, tam-le neso štirje služabniki imenitno gospo s popolnoma zakrnelimi no-žicami na nosilnici, da obišče prijateljico; nosilnica je vsa iz bambusa. Vojaki marširajo mimo; držaji njihovih sulic so iz indijskega trsta, lahko orožje, a vendar močno. Iz daljnjih hribov napeljavajo v mesto studenec; a nikjer ne vidiš kupov železnih cevi, nadomeščajo jih bambusove. Na trgu sedi branjevec pod plahto iz bambusovega listja, ko prodaja svojo robo; v ravno tako listje zavija čaj, ki ga razpošilja po svetu kot ruski čaj. Iz bambusovih vlaken delajo pophyki služi trgovcem kot tovorni list (frohtbrif), na kateri namaže svoje čačke (črke) s čopičem, kojega držalo je zopet bambusova cevka. Brodar se vozi v čolniču iz bambusa, iz istega materijala so tudi jambori in jadra.
Kadar je Kitajec vesel, posluša rad godbo na piščali iz trsja in najboljše zdravilo za njegove bolezni je tabašir, to je mlečen sok, ki se nabira v starih trstih. Žepnih tatov se na Kitajskem ne manjka; v mestu Tšangčou je ravno velik semenj; premeten uzmovič je izmaknil žc nekomu denarnico, drugemu lepo svilnato ruto, tretjemu krasno pahljačo. » Stoj!« zavpije tedaj nekdo; »tat, tat, držite ga!« Že ga imajo v pesteh žolti varuhi pravice. Položijo ga na ravna tla in žvižgajoči bambus mu bogato povrne njegove malopridnosti. Tako sta združena bambus in Kitajec v veselju in žalosti.
Nekaj podobnega velja o slovenski 3tari mamici in o k a v i ; vse bi pogrešila, če treba, a čašice »kofetka« težko. Kdo je neki bil, ki je prvi žgal in mlel kavino zrnje in skuhal iz njega prijetno pijačo?
Pripovedujejo, da jc koza opozorila na kavo nekega misijonarja v Afriki. Nazobala se je bila mesnatega oserne-nja, v katero je zavito zrnje, in postala nato tako vesela in živahna, da je jela plesati in skakati. Misijonar je spoznal iz tega, da ima kava moč, ohraniti duha čilega. Kadar ga je pri nočnem čuvanju motil spanec, si je skuhal dišeče kave in šlo je. Sc danes žgo v krajih, kjer raste najboljša kava, to je v Mekki (južna Arabija) in okoli Adena, posušeno meso jagod, nc pa zrnja samega; na otokih Java in Sumatra (južna Azija) pa pripravljajo na podoben način kavino listje, ki ima podobne učinke kot čaj. Kakor si jc pridobil sčasoma kofe mnogo prijateljev, tako mu pa tudi ni manjkalo sovražnikov. Turki so danes največji prijatelji kave, kakor so Nemci največji prijatelji Turkov; katoliški predniki Nemccv so pa vodili zoper Os-mane križarske vojske in turški derviši so grozili svojo dni po mošejali: »Kava je vpijanljiva pijača in tako pijačo je Mohamed prepovedal. Zato bodo obličja onih, ki so kdaj v življenju pili kavo, na sodu ji dan še mnogo bolj črna kot je kavina usedlina (zoc).«
O nekem škofu v Paderbornu na Vestfalskcm, ki je bil obenem deželni knez, se bere, da je bil prepovedal uvažati in uživati kavo v svoji kneževini, češ, to je sama potratnost in zapravljanje (gospod jc imel tudi popolnoma prav!) in vzrok, ki ovira blagostanje njegovih podložnikov. A ljudje so sc bili sladke čorbe že preveč navadili in so se uprli: v velikih trumah so se zbirali na glavnem trgu in uprizorili velikanske demonstracije, a ne s sulicami in težkimi mušketami, ampak s — polnimi pi-skri in čašami vroče kave, ki so jo pili ob dolgih mizah na trgu. Knez pošlje nad revolucijonarje regiment vojakov z nabasanimi puškami in nabrušenimi meči. Meščani jih sprejmo — a ne s kamenjem in psovkami, ampak ponudili so trudnim, žejnim junakom polne ča-< še lepo dišeče, sveže kave. Po celem me-1 stu je grozno grmelo — smeha. Knez je skušal pozabiti na celo afero (zadevo) češ: »Ljudje pač sami nočejo postati premožnejši!«
Da je kava edinole nasladilo in luk-sus (potratnost), tega ne moro utajiti nihče. Zato dela le v interesu našega ne bogatega slovenskega ljudstva, kdor se zdrži sam in prigovarja tudi drugim, da opuste pravo kavo in ruski čaj; saj imamo danes v raznih žitnih (ječmen in rž) kavah prav okusen in zdrav nadomestek, ki v zvezi s tečnim mlekom omogoči, da popolnoma pozabimo na omotični in obenem tako dragi čaj in kofe,.
Seveda je mnogo ljudi tudi obogatelo po kavi, a ne onih, ki so jo pili, pač pa mnogo kavarnarjev in trgovcev s kavo in nc v zadnji vrsti mnogo posestnikov plantaž, ki pridelujejo kavo. Saj se je razširil ta grm iz južne Arabije in bližnjega afriškega obrežja po vseh vročih deželah naše zemlje, po Aziji in Ameriki. A ni tako lahko zaploditi kave v druge dežele, ker zrno izgubi kalji-
vost žo v par tednih; zato je treba kavo prevažati kot rastlinico in to ni brez velikih težav. Zanimivo je, kar pripovedujejo o kavovcu, ki raste danes po Ameriki:
Neki Holandec jo prinesel grmiček kavo iz Mekko, in sicer naj preje na otok Java in napravil tam velike nasade. Drug popotnik je prinesel s tega otoka eno rastlinico v Amsterdam ter jo gojil v topli steklenjači. Pomnoževal jo jo s potaknjenci in eden od teh je prišel tudi v Pariz v ondotni slavni botaniški (rastlinski) vrt, kjer so ga zopet pomnožili. Potomca teh sadik je vzel Francoz Dcclieux (Deklijč) z ladijo seboj v Ameriko ter ga vkljub velikim težavam na potu (mrzli vetrovi in pomanjkanje sladke vodo) spravil srečno čez lužo. Veselo je rastel grmiček in dal v kratkem veliko število potaknjencev. Vsi mnogi milijoni kavovih grmov, ki rasto danes v znpadni Indiji (ameri-kanski otoki Kuba, Haiti, Jamajka, Portoriko) in v Braziliji so menda potomci te edine sadike, in če piješ pri za-jutrku čašico prave kave, ti utegne priti na misel, da uživaš sad onega grmička, ki ga je Doclieux z veliko težavo presadil v Ameriko.--
Mnogim otrokom, zlasti po mestih, najljubša igrača jo žoga. Kako jo skočita ! Komaj pade na zemljo, že skoči zopet v zrak. To se godi toliko časa, da ne napravi utrujena žoga nekega dno svojega »salto mortale« (smrtni skoM gorj na streho ter si poišče za-željeni penzijon ali v deževnem žlebu nli pod staro, težko omaro.
Zoga, radirka, kavčukovi šlauhi pri bicikljih se dobijo žo izgotovljeni pri trgovcu. Toda v svoji madosti so doživeli marsikaj zanimivega. Na nekem otoku zapadne Indije je bila svoje dni vojska med domačini-divjaki in med evropejskimi priseljenci; prvi so streljali z zastrupljenimi puščicami, drugi pa s svinčenimi kroglami. Ker jc pa divje Indijance varoval zadaj gost gozd. jih ni bilo mogoče zapoditi v beg in jim ne priti do živega. Zato pošlje poveljnik četo vojakov, da prodro skozi gozd za hrbet sovražnikom. A to je bilo lažje rečeno nego storjeno; zakaj pragozd je bil na gosto preprežen z brezštevilnimi ovijalkami in ročicami, ki so kot vrvi vezale med seboj debla, se spuščale z višave na tla in narejale ne-prodirno goščavo. Treba si je bilo izse-kati pot z mečem; pri tem pa so opazili vojaki, da teče iz mnogih ovijalk bel sok. ki se pa kmalu strdi na zraku. Ta sok ni bil nič drugega kot kavčuk ali g u m i 1 a s t i k a (gumi elasticum). Ko jc bil v deželi zopet mir, so preiskovali vojaki drevje, ki daje. kavčukov sok. Posebno bogata je na njem v Ameriki Ureeola (vrčni grmiček) in razno Sifonije. Indijanci dobivajo iz njih obilno gumija. Navrtajo drevesa in pod-8tavijo votle buče, ki se kmalu napolnijo z mlekom, ki jo belo kot kravje, a lepko in neužitno. Če hoče napraviti iz kavčuka žogo. možička ali konja, narodi to reči najprojc iz ilovice. Te kalupe 12
(modele) pomaka v kavčukov sok, ki so kmalu posuši; z zopetnim pomaka-njom skorja polagoma odebeli. Potem je treba glinasto jedro razbiti in v majhnih koscih spraviti iz kavčukovo podobe (žoge, živali).
Navadno pa dobivamo kavčuk^ v Evropo v večjih ploščah ali grudah, časih celo svež sok v hermetično (zrako-tesno) zaprtih posodah. Razni umetniki po tovarnah potem ta kavčuk stopijo, stiskajo in mešajo z drugimi snovmi. Z žveplom predelani ali vulkanizirani kavčuk ima lastnost, da tudi v mrazu obdrži svojo prožnost in ne razpoka, kar vedo ceniti posebno kolesarji.
Amerika ima poleg bohotnih pragozdov tudi dovolj pustinj, kjer dolgo časa v letu ne dežuje. In vendar jc voda za rastlinstvo isto, kar za človeka vsakdanji kruh. Toda kakor vidimo poleg bogatina pri bogato obloženi mizi tudi ubogega Lazarja, ki dobiva komaj potrebnih drobtin za življenje, tako jc tudi pri rastlinah: nekatere tiče do pasu v vodi (lokvanji, rumeni pljučnik, streluša in dr.), druge pa morajo čakati mosoco in niesecc na kapljico vode; tako je zlasti na mnogih krajih prekticu-ško Mehike in v južnoamerikanski deželi Peru,
Po suhih skalah in razbeljenih obronkih raste tam nopal ali košo-n i 1 j č n i k a k t. Kakticc gotovo poznaš, ono netresku podobno rastlino z debelimi sočnimi stebli, ki imajo bodice mesto listov in časih za čuda lepo cveto v loncih na. oknu. Da more kukt živeti v tako brezupni zemlji, kjer bi vsaka druga rastlinska tovarišica morala razpasti v prah, je vzrok: 1. velika pridnost kaktic, s katero posrkajo njihove koreninice vsako sled vlage, vsako kapljico nočne rose, 2. pa varčnost, s katero zna rastlina tudi porabiti to, kar si jc bila pridobila.
Rastlino gospodarijo z vodo na prav poseben način; korenino skrbijo v prvi vrsti za dohodke, listi za pa izdatke. Kolikor več listov ima rastlina, čim nežnejši in večji so, toliko prejo oddajo tudi vlago, ki jo jc sprejela rastlina, toliko preje zvene rastlina. Kakticc vse to dobro vedo; zato nimajo listov, ne velikih, nc majhnih, ampak sploh nobenih ne, mesto njih pa trnje in bodice. Tudi vrhnja kožica debla in listom podobnih vej je usnjata, da ne pusti nebene kaplje vodo iz rastline. Res, da na zunaj kakticc niso posebno lepe — toda kdo na svetu pa ima vse dobre lastnosti skupaj!?
Kadar jc oh suši največja sila, pridejo pač razne živali, cebro in antilopo (kajti nopal raste tudi v Afriki, celo v južni Evropi), da si ohladijo pekoče jezike na sočnih steblih; toda večina mora zapustiti živi studenec s šopajočo nogo in krvavim smrčkom. Lo ena živalim živi s kaktom v najlepšem prijateljstvu in bi morala poginiti, čo bi ne našla pri njem proste hrane in stanovanja. To je košeniljka, sorodnica naših zloglasnih znank, krvave in trt ne uši, ki je pa še najbolj podobna kaptir-
jem, onim škodljivim živalskim iu. skam, ki jih tolikrat vidimo kot zaje-dalke na spodnji strani oleandrovih li-stov. Košeniljka živi ob nopalovem so ku, kakor kinematografi ob ljudski neumnosti. Kadar ima mlade, poboro go. spodarji staro živalice in jih posuše v vročih pečeh. Prodajajo jih za drag denar, ker dado prekrasno modro-rdečo barvilo »karmin«, ki prekaša po lepoti celo škrlat, s katerim so barvali v prejšnjih ča.sih plašče cesarjcv. Na kanarskih otokih so pridelali časih veliko žlahtnega vina; pa prišla je trt na plesen in uničila trgatev za trgatvijo. Ljudje so si pomagali z nopalom in maloko-šeniljko, ki jim dajeta danes več in bolj gotovih dohodkov, nego prejšnja trla.
Tako vidimo, da je odločila božja previdnost in dobrota colo skromno, neužitno, trnjovo rastlino in zaničevano ušieo, da preživita cela ljudstva.
Nočemo so ločiti od deželo Kamove, da so no bi s hvaležnostjo spomnili še ene veliko dobrotnico človeštva, dai-1 o v o p a 1 m o , oziroma Onega, ki jo je dal. Saj so ti celo naši mali sladko-gobčki doma hvaležni, če jim priniesos pest datlov od ljubljansko branjevke za vodo.
Arabec jo bil zašel — dolgo je žo temu — sam v puščavi.Na pol mrtvega prinese proti večeru zvesti vclblod v peščeno dolino, v kateri je bil pesek na dnu kotline precej vlažen. Revež j< prenočil tukaj, skopal s trudom jamo in res prišel do vode; ni bila posebno dobra, u rešila jc njemu in tovorni Hvali življenje. Okrepčavši sebe in kamelo s periščem datlov je nadaljeval Arabec pot in našel srečno svojce.
Nekaj datlovih koščic pa jc obležalo na hiostu prenočišča. Solnce in zemeljska vlaga sta so jih usmilila in zbudila v njih spavajoče otročiče, mlade kalice; poginila so stebelca navzgor, koreninico navzdol, nastale so s časom krasne krono pernasto razrczljanih listov kot gosposke pahalice.
Minulo je precej let; iz datlovih koščic je postalo nekaj veličastnih palm, po 20 metrov visokih, s tri metre dolgimi listi, ki so prijazno kimali vetru. Med njimi so se pokazali od časa do časa veliki cvetni lati (misli na proso!', ki so izdihavali mičen vonj daleč preko turobne puščavo. In prišlo so mušice in hrošči in prenašali cvetni prah (pelod) iz prašnih cvetov enega drevesa na pe-stične cvete sosednjo palme; kajti da-tlova palma je dvodomna rastlina.
Ptice selilke so opazile od daleč, kako jim prikimavajo palme; z veseljem so se odzvale vabilu in so si oddahnile na palmah čez noč. Pri svojih gostiteljicah so našle tudi sladke hrane v ose-menju, ki obdaja notranjo trdo koščico (seme). Druge ptice so si privoščile mesno večerjo iz muh in kebrov. da se n« bi ti preveč namnožili in uničili blagih dreves. Pa tudi na plačilo niso pozabil' naši ptičji gostjo, škorci, kobilarji 111 drugi. Zobali so preje raznovrstno j«' gode in semena iu marsikaj je padlo čez noč neprebavljenega na tla in vzkala0
kmalu v senci palm. Tako so dobile palme kmalu novo tovarišijo: akacije in kaparo (grm), halfta-travo in mana-dc-tcljo; razne ovijalke so plezale po deblih in druge so prepregle tla z zelenim tepihom kot pri nas mah in bršljan, da ne bi mogli solnčni žarki prerano odnesti vse oživljajoče vlage proti oblakom. Iz odpadlih koščic so zrastle številne mlade palme in še druge so poganjale iz korenin. Plahe gazelo (podobne našim srnam), kakor tudi antilopo so iskale dan za dnem zavetja v novem gozdiču in so sladkalo s sočnim zelenjem; bežni noji so ščipali brstiče od grmovja, slep-ne kure (sadže) so se pasle na travi in jagodju, strnadi so delali gnezda v grmovju in meketanju mladih antilopic se je pridružilo sladko gostolenje brhkih ptičic. Poskočni kunci in nežni egiptovski skakači (po svoji podobi palč-kasto majčkeni avstralski kenguruji) so obhajali ob mesečnih nočeh v palmovem gaju svoje čarne plese in pustinj-ska lisica ter šakal sta lovila zopet vesele glodalce sebi in mladičem za pozno gostijo.
Naš nekdanji arabski znanec se je bil med tem časom kajpada silno postaral. Obdajal ga je roj sinov in hčera, vnukov in pdavnukov. Žalostno in vedno mračneje je bilo njegovo velo obličje: paše je primanjkovalo in sosedje so grenili življenje njegovi deci. Ponoči so mu ropali živino, požigali šotore in solnce je belilo kosti marsikaterega njegovih ljubljencev, ki je pal pod sovražnikovim handžarjem. Starec skliče možake svojega rodu, da sc posvetujejo, kaj bi bilo storiti v težkem času. Govoril jim jc o mnogoteri nevarnosti in o stiskah, ki jih je bil srečno prestal v življenju, da jih navdahne s tolažbo. Pri tem se jo spomnil slučajno tudi one znane noči v kotlini z vlažnim peskom. Pri tem spominu mu šine na misel, če ne bi bilo najti morda v oni smeri pašnikov, kajti kjer so sledovi vode, tam se rada prikaže zelenica ali oaza.
Takoj sc podado na pot ogledniki, njim na čelu častiti starček in glavar. Kdo opiše veselo presenečenje ekspedi-cije (odposlanstva), ko najdejo na mestu golega peska zelen, rodoviten, cvetoč datlov gaj!
»Hvala večnemu Bogu!« je govoril starec svojcem s solzam.' v očeh. »V naše rešenje je vstvaril datlovo palmo. Ona je človekova sestra, kajti Stvarnik jo je vpodobil iz iste prsti kot Adama. Ona nam daje v svojem sadju med in kruh, hrano za nas in našo živino. Iz njenih vlaken plctemo plahte in vrvi, z listi pokrivamo koče, iz njih plctemo koše, z njimi kurimo; vino, narejeno iz njihovega soka, razveseljuje naše srce, listni brstiči so nam najboljša zelenjava za jed. Do tri stote (cente) sladkih datlov nam da eno samo odraslo drevo na leto! — Zato bodi blagoslovljena datlova palmamedvse-mi drevesi in rastlinami na zemlji! In kadar pokopljete moje trudno telo k dolgemu počitku v pesku puščave, ne zasajajte na grob cvetic, ki
hitro ovenč, ne! Zasadite okrog mene datlovih palm z vitkimi debli in rodovitnimi vrhovi. Pod vršanjem njihovih pahal bom sladko spal, kot bi snival v bližini Večnega v vrtu paradiža!«
Fr. Pengov.
Dovoljenje za obrt in branjarijo.
Poročali smo v »Kmečkem domu«, da daje novi obrtni zakon § 28., 5,, pravico v krajih, kjer ni bilo za časa, ko se je napravil ta novi zakon, nobenih trgovcev in nobenih branjarij, osnovati kupčijo tudi za prodajo kave, čaja in drugega koloni-jalnega blaga.
Nekate-i so vložili prošnje, toda glavarstvo jim prošnje ni uslišalo. Zdaj smo izvedeli natančno, da uradne oblasti, torej glavarstva in deželne vlade ne dajo obrtnih listov takim, ki niso doprinesli spričeval usposobljenosti skozi triletno izvrševanje kot učenec in dveletno kakor pomočnik. Dovoli pa branjarijo v vsaki vasi, katera ni imela za časa razglasitve zakona ne trgovine, ne branja-rije in je še sedaj nima. Tu pa ni treba prošnje, zglasi se le kakor prosta obrt v zmislu § 38., 5, in 6. Kdor hoče to doseči, napravi vlogo na okrajno glavarstvo, katero kolekuje s kolekom 3 K. Tam sporoči, da začne branjarijo. Ker so dani predpogoji § 38., 6., to je ker ni nobene take trgovine v vasi, kar mu županstvo potrdi, bo prodajal tudi kolonijalno in špecerijsko blago. Ko je to naznanilo napravil, začne lahko precej z branjerijo. Ima kot branjevec ravno tako pravico vse prodajati, kakor pravi obrtnik, le ime je drugačno, kar pa ne škoduje.
Tržni pregled.
Svetovna kupčija se zopet ugodno razvija. Železni kartel, ki se je nameraval razdružiti, bodo zopet sklenili. Uporno društvo v Rokicanu, ki ni hotelo slepe pokorščine izkazati, bo zelo drago vzel najbrž železni kartel v najem. Skoro gotovo se nam železo zopet podraži. Ce-mentove cene so šle nazaj. Zdaj je pač ugoden čas za zidanje, ker ne bo kmalu nižjih cen. Renta, to je državna zadolž-nica, je zopet padla skoro za 1 K, kar priča, da upajo denarni možje pri drugih podjetjih še več zaslužiti. Zavarovalna družba »Anker« je lani prejela zavarovalnine 37 milijonov kron, plačala je le 22 milijonov. Treba bo res, da dežele sprejmejo zavarovanje v lastno upravo.
Čudovito se je dvignila poraba umetnih gnojil. Porabilo se je lani: kalijeve soli 410.000 vagonov, navadnih fosfatov 569.000 vagonov, superfosfata 860.400, Tomaževe žlindre 330.000, guano (to jc tičjih odpadkov iz Južne Amerike, ki najbolj gnojijo! 7000, čilskega solitra 213.450, amonjaka 110 vagonov. Ko bi računa t 100 kilogramov vsakega gnojila le po 10 K., dajo kmetje za umetna gnojila v er.em letu
251 milijonov kron. Od vseh umetnih gnojil se porabi največ fosfatov, nad polovico vseh, in precej za tem največ kalijeve soli. Ravno to dvoje je najbolj važno in potrebno. Tudi pri nas se opaža, koliko več se pridela, odkar se rabijo umetna gnojila. V zvezi z gnojnico se da na istem svetu pridelek za dobro polovico pomnožiti.
Umetnih gnojil porabijo v Belgiji na vsak hektar 2 stota, na Nemškem 1—2 stota, na Francoskem, Angleškem in Laškem 0-5—1 stot, v Avstriji, na Španskem in Portugalskem 0'1—0'5 stota. V naših deželah se porabi povprečno na 1 hektar 2 kg.
Zanimivo kupčijo ima mesto Galen v Švici. Mesto bi rado imelo prave divje kozle, katere ima v nepristopnih gorah v Evropi edino laški kralj. Prosili so ga, da bi jim prodal nekaj kozličev. Odgovoril je na kratko, da niso na prodaj. Zdaj so poizkusili srečo »raubšici«. Saj jih poznate. Nobena gora sc jim ne ustavi, nobena noč ali nevarnost jih ne odvrne. Kralj ima skrbno zastražene črede svojih kozlov. Toda »raubšici« so prelezli vse pečevje in z nevarnostjo življenja pobrali v najvišjih skalah mladiče, katere so v vrečah prenesli čez mejo. Prodali so jih v Galnu za 1200 kron. Tam so jih z mlekom redili in enoletne za 1600 kron v zverinjak oddali. Zdaj imajo v pristnem divjem parku prave divje kozle, seveda proti volji laškega kralja.
Zelo dobro obeta letina. Travniki soi bogato obloženi, vinogradi prav dobro kažejo, žita so izvrstno prezimila. V Ameriki bodo imeli toliko pridelka, kakor dozdaj še nikdar. Računajo, da bo letošnja žetev 125.000 milijonov bušelnov po 27 1 več donesla, kakor lanska. Čudno je, da se kljub temu žitne cene še dobro drže.
Cena goveje živine še ni šla naprej. Kakor je zdaj cena, se kmetu trud gotovo ne izplača. Dokazano je tudi, da na Avstro-Ogrskem ne potrebujemo prav nič tuje živine. Saj še svoje kmetje ne morejo prodati. Na večih krajih se ljudje pritožujejo čez mesarje, ki nočejo nič v ceni mesa odnehati. Nekaj kmetov je poizkusilo doma živino zaklati in meso na drobno prodati. Dobili so več za meso, kakor so jim mesarji ponujali na semnju za živino. Koža, drob in lep del mesa je bil za povrh.
Dne 27. aprila je bilo na dunajskem trgu 4999 govedi, debele živine 4220 glav. Prodajali so debele vole: ogrske Ia. 87 do 114, Ha. 76—92, lila. 68—76; druge Ia. 96 do 104, Ha. 86—95, lila. 74—78; krave 70 do 86, bike 70—88. V primeri s prejšnjim tednom je cena padla za 3—4 K. Cena siru je tudi padla. V Švici so mlekarji napravili pogodbe za mleko in ga plačali 2 vinarja 1 1 cenejše kakor lani. Kmetje, ki so se navadili visokih cen in po njih vse gospodarstvo uravnali, so zelo udarjeni. Primanjkuje jim že zdaj za domače potrebe. Dansko maslo se še vedno v veliki množini k nam uvaža. Mlekarnam po deželi se splošno bolj slabo godi.
Prašiči so se podražili. Na dunajskem trgu je sicer cena le malo poskočila. Pri nas je pa prašičev zmanjkalo. Prekupci, ki so po pogodbah vezani vsak teden dajati prašiče, jih morajo pa vendar dobiti, ' Plačevali so jih že po živi teži 1-22 K 1 kg.
t22
3333
Ocbteljnc
i Kg sivega skubljcnega K :•—, boljScga K 2-40, poi belega prima K 2>o, belegaK -4*—, tinegn mehkega pulia K 0. prvovrstnega K 7—. b— in 9 60. Sivega puha KG—, , belega finega K 10*—, prsnega puha K 12'—, odpet kg naprej franko.	2420
Dovršene tiapointene postelje
iz gostega, trpežnega, rudečega modrega ah belega inlet (uaiiking*) blaga 1 pernica IbO cm dolga," 120 cm Široka, z zglavnicama, vsaka ca bo cm dolga, OOcrn Široka, zadostno napolnjena z novim sivim, puhastim in lerpežnim posteljnim perjem K IG-—, s polpuhom K 20'—, s puh perjem K 24*—. Posamezne pernice K lir—, 12*—, 14 —, to--. Posamezne vzglavnice K , 3 50 4 Pernice 200X140 cm velike K 13l."—,18-—, 20 —. Vzglavnice 90X70 cm velike K 4 5o, 5 —,5 50 Spod. pernice iz najbolSega gradla za postelje 180X116 cm velike K 13*— In 15'—, rnzpoSI-ja od 10 k naprej franko proti povzetju ali predplačilu.
Maks Berger Dešenica št. 1-7/4 Češki les.
Nikak riziko, ker se zamenjava dovoli aii denar vrne. Bogati ilustr ceniki vsega postelnega blaga zastonj.
Listerievi angl. motorji na bencin
petrolej in plin,
lokomobili
vse obratne namene od . Magn. užigaleo
Najmanjša poraba
kuriva!
I/godni pl&lilni pogoji 1
Najenostavnejši motor za kmetijstvo!
Mnogo tisoč v rabi! Ceniki in obiski zastonj!
R.A.Lister&Co.
družba z omejeno zavezo	982
Dunaj III 2, Hlntere Zollam ss rassc št. 9.
Letošnjo pomlad jc zelo manjkalo mladičev. Pozna se posebno pri svinjah huda zima. Nekaterim so poginili prav vsi mladiči, druge so jih imele prav malo. Splošno sc pa tudi kaže, da najmanj škode trpijo gospodarji, ki svinje dobro krmijo in jih večkrat na prosto izpuščajo. Dne 28. aprila jc bilo na Dunaju 16.763 prašičev. Prodajali so mesne Ia. 136—140, Ila. 126—132, lila. 114—125; debele Ia. 122—125, Ila. 116—121, lila. 104—115.
Žitne cene so se dvignile. Evropa potrebuje vsak teden 40.000 vagonov tuje pšenice brez drugega žita. Od jeseni je dala Amerika skoro 500.000 vagonov, Ruska pa 400.000 vagonov. Če sc pa vpo-števa še ječmen in vse drugo žito, da Ruska skoro polovico vsega žita, ki ga Evropa na tujem kupi. Argentinija prav malo izvaža, tudi v Indiji je slabo. V Evropi pa kaže povsod žito prav dobro. Dne 28. aprila so plačevali najboljšo ogrsko pšenico 14 05—14-35, domačo 13 25—13 85, slovaško rž 1020—1070, navadno 1010 do 10 60, moravski ječmen za pivo 8 20 do 8'60, ječmen za krmo 7—7'75; najboljši oves 8-90—9-50, navadni 825—8'75, turšica 7-55—7-80, krompir 2 50—3. Vse navedene cene so za 50 kg.
Nekateri vinogradniki so poizkusili s prav dobrim uspehom gnojiti trti z žveplom. Gniloba se ni prijela grozdja in pridelka je bilo za eno petino več. Prav isti uspeh se je dosegel, če se je žveplo potrosilo na hlevski gnoj. Pri nas so nekateri gospodarji gnojili krompirju z žveplenim cvetom, ki je prav poceni. Krompir je bil zelo debel in ni prav nič gnil.
£axigei
K idealno odvajalno
sredstvo v obliki sadežnih pastilj, ki gotovo in milo učinkuje in ima najboljši prijeten okus. Izvirna škatlja (20 kosov) L 1-30.
Dobiva sc v lekarnah in pri glavni zalogi:
C. Brady, Dunaj I. Fleischmarkt 2.
Da bi čimbolj postala znana moja tvrdka, razpošiljam čevlje lastnega tovarniškega izdelka iz dobrega materijala in vsakemu primerne, v popolno zadovoljstvo vsakega naročnika.
Vojaški čevlji za liribolazce, silno močni iz najmočnejšega surovega usnja z jermeni, posebno pripravni za gorske kraje, neokovani, ducat K 90'—, par K 8-—. Isti s podkovanimi podplati in podkvijo ducat K 95-—, par K 9 —.
Čevlji iz konjskega usnja Ia kakovosti za gospode, ducat K 114-—, par K 10'—; isti za dame in dečke ducat K 96"—, par K 850.
Najlepši box-čevlji na zadrgo izvrstne kakovosti, elegantne oblike za gospode ducat K 144'—, par K 13" — ; za dame in dečke ducat K 114'—, par K 10 —; za otroke St. 23 do 25 ducat K 54"—, par K 5"—, št. 26 do 29 ducat K 72'—, par K 6 50, št. 30 do 35 ducat K 90'—, par K 8"—.	1163
Ker pošiljam samo dobro kvaliteto, sem prepričan, da me vsaki naročnik priporoči v krogu svojih znancev. Pri naročilu zadostuje številka ali dolgost stopala v centimetrih. Zamena dovoljena. Razpošilja po povzetju: I. že 30 let obstoječa tovarna čevljev
= Jožef Vašatko, Mfcsto Ždar, Morava. N.:
Zastopnik:
Janach i Go., Trst.
-jm
trpežne, opnene
acadne barve
postavno zavarovane
v 50 vrstah od 24 o kg naprej.
2o desetletja dobro preizkušene in so prekosile vsa ponarejenja. — Kdino sredstvo za pleskanje za fasade, ki so bile žo pobarvane.	1071
Email-facadne barve.
in krijejo ob prvi potezi, torej nepotrebno ploskanje z drugo barvo, trilo kot email, vporabne pomešane samo z mrzlo vodo. Antiseptiške, prosto strupa, luknjičave. Idealni plesk za notranjo prostore, šc nepobnrvane fačado, lesene zgradbe: kot kobile, paviljone, ograjo itd. Dobiva so v vseli vrstah, stroški za m' 5 vin. Cenik in prospekte zastonj in poštnine prosto.
Kari Kronsteiner, m
Zaloga: Brata Eberl, Ljubljana.
3449
Zoper protin I Zoper fevmatizeml Zoper ozebline!
Bolečine, tudi take ki imajo svoj izvor v novralgiji, izginejo v najkrajšem času, ako se vporablja Fragnerjev „Contrheuman". — Ni nikako vribanje spirituoz, ki skeii kožo, temveč prijetno mazilo. Sestavljeno po zdravniških predpisih na podlagi starih preizkušenj. — Prospekti so dobivajo zastonj. — Na prodaj po vseh lekarnah (pu-šica K 1-—) ali pa po povzetju naravnost od izdelovatelja. — Pazite zelo natančno na označbo „Contrheu-man" in na ime izdelovatelja:
B. Fragner, lekarna „Pri črnem orlu" c. kr. dvorni dobavitelj, Praga, Mala stran, vogal Nerudove ulice št. 203.
Izdolovanjo in največja zaloga
Klinih pasov
(bruh-bandov) TrebuSni pas od K 5, 7. 8 do 20; kilni pasovi od K 4, 5, 6 In 8; pasovi na oba strani podvojene cene, pasovi za otroke od K180, do 4. - Zaloga blaga iz gumija za babice In bolnice, gumijeve nogavice in blazine. Dmetne noge, roke Itd. Za gosp. zdravnike zaloia vsakovrstnih Instrumentov.
Za obilna naročila so priporoča
K. PIOTROWSKI, Ljubljana
Sv. Petra cesta St. 32, (Levčeva hiša).
P« Konkurenčnih cenah. Vpraiinjem po poŠti na) ie priloži znamka.