Člani vinogradniško obdelovalne zadruge v Litmerku so se rešili slabega vodstva
Razpoloženje ljudstva na podeželju za vstop v kmetijsko obdelovalne za-druge v ptujskern okraju vzbujajo na eni strani velike družbene mož-nosti izboljšanja gospodarstva ter dviga življenjskega standarda delov-nih kmetov. na, drugi strani pa ga ponekod duši upravičena kritika sla-bega načina upravljanja zadružne imovine in vodstva zadružnega živ-ljenja.
Marljivi   delavci   in    kmetje   niso
•¦-•¦'•     slabih    gospo-
i vedno zadnji,
pri razdeljevanju tn uživanju za-družnega premoženja, pridelkov in prihranikov pa zelo širokogrudni. Dokaz odpora proti temu so pone-kod spori v družinah in šušljanje v zadrugah, kjer poedinci izrabljajo svoj položaj.
Clani vinogradniške obdelovalne zadruge v Litmerku znajo ločiti de-lovne sočlane od nedelovnih ter skromne od samopašnih, dostopne od nekritičnih To so znali ločiti že preje, toliko lažje pa sedaj, ko je oblast v rokah delovnega ljudstva. Vsi zadružniki, od najmlajšega do najstarejšega, se zavedajo, da je za zadružno blago prejeti denar last zadružnikov, da zadružnikom ni mo-goče prikriti nazadovanja niti napre-dovanja zadružnega gospodarstva. Znajo določiti mejo svoje potrpež-ljivosti m preiti k razkrinkavanju ter obračunavanju za laži, prevare, samopašnost itd.
Antolič Alojz, ekonom in tajnik zadruge, Vaupotič Matija, predsed-nik, in Smodič Franc, blagajnik za-druge v Litmerku, so si domišljali, da bodo živeli v Litmerku na račun zadružnikov, da bodo lahko prikri-vali manipulacije z zadružnim pre-moženjem in denarjem ter da jih ' člani zadmge ne bodo mogli kontro-lirati, ker nimajo dovolj vpogleda v poslovanje. obračune in primanj-kljaje v blagu in denarju.
Antolič Alojz je začel izkoriščati zadrugo že leta 1947. Mošt, vino, žganje, drva itd. je odhajalo iz za-družne imovine, v njo pa se ni vra-čalo ničesar Denar za vse to je pre-vzemal   Antolič. Začel je pri  17.000
dinarjih, nadaljeval z manjšimi in večjimi zneski, ki jih }e prevzemai za zadružno blago. Denarja ni od-vajaJ zadrugi niti ni vodil zadostne evidence in knjigovodstva. Ni čud-no, da je ostala zadruga dolžna ban-ki in zadružnikom več stotisoč di-narjev. Mestno gostinsko podjetje v Ormožu, Vinarska zadruga v Ptu-ju, Vinarska zadruga v Ormožu in druge ustanove so se oddolževale zadrugi za prevzeto blago, Antolič pa  je ta d<?r             -zemŠptltmiada^
ter  port..                     .e   da   bi  za  to
imel ter ohranii potrebne doku-mente.
Predsednik Vaupotič Matija si jc neuipravičeno prisvojil nad 8000 din zadružnega denarja ter porabljal za-se večje in manjše količine vina. Pri njem ni čudno, da ni znaJ po-jasniti, zakaj manjka 600 litrov za-družnega vina.
Smodič Franc je začel verižiti pri drvah. Na Hrvaško jih je prodal tri voze. Denar je pridržal zase. Leta 1947 so zadružniki plačali meso za-klanih volov. Blagajnik Smodič si je pridržal 11.000 din. PrimanjJdjaja v blagajni v znesku 15.000 din ne more opravičiti.
Predsednik Vaupotič in tajnik An-tolič   si  letos  spomladi   nista   v? ' k srcu, kako bo z vinogradi,  r bodo prekopani in obnovljeni. Zc:  . se jima je nujneje, da so zadruž/iiki očistili   gozd,   vinograde   pa   pustili zanemarjene.
Ni čudno, da se je šužljanje o sta-nju v   zadrugi   spremenilo   v   tako glasno  in  široko  kritiko,  da  je   ta prišla. do   Javnega   tožilca  v  Ptuju, ki je vzel zadružnike v zaščito in var-iskal vse oblike izkoriščanja drugi. Obračun   z   Lmenovar napravilo  Okrajno sodišče v   Ptuju.
Taki funkcionarji sigurno niso in ne bodo mogli doseči pri članih za-druge, da bi se v zadrugi ustvarjal in utrjeval medsebojni odnos za-upanja in spoštovanja ter medsebo]-ne pomoči, da bi bila zadruga zanje najmočnejše orožje proti izkorišča-nju, kar je njen glavni namen na vaseh.                                         J.V.