Govor poslanca Fr. RoMča (v državnem zboru dne 1. julija.) Visoka zbornica! Ne bom dolgo govoril, gospoda moja, in tudi ne skušal Vaše potrpežljivosti. Ves notranje-politiški položaj je tak, da niti ni primerno, niti ni želeti, da bi o njem natančneje razpravljal. Zato se tudi ne bom spuščal v podrobno razpravo o tem, kar je izpregovoril prvi zagovornik v proračunski razpravi, namreč spošt. gosp. dr. Ferjančič. Tudi nočem preiskovati, je-li bilo popolnoma prav, ko je trdil, da je bila pretekla ali pokojna koalicija politiška zmota. Rad bi vendar pripomnil, da je isti gospod govornik kmalu potem moral sam priznati, da brez koalicije pri sedanjih razmerah v Avstriji najbrž ne moremo shajati, in da ni sedaj nobene stranke, ki bi bila tako močna, da bi lahko druge vladala. Gospoda moja! Ako je isti gospod govornik nadalje skušal do"kazati, da so tisti gospodje rojaki, ki so svoj čas iz kluba izstopili, pravo pot hodili, je to le osebno mnenje. Mi smo ostali v klubu in mi se tudi ne kesamo, da smo ostali v klubu. Ne tajimo, da bi bilo morda za nas osebno prijetneje, ako bi bili šli za gospodi tovariši. Lahko bi se udali ves čas, kar je koalicija trajala, iotemu prijetnemu tihemu življenju. Mi se ne kesamo, kakor sem že omenil, da smo ostali v konservativnem klubu, h kateremu — in to prosim, se vendar ne srae prezreti — pripadamo po svojem verskem in politiškem prepričanju, naziranju in mišljenju. Mi se ne kesamo, da smo se zvesto držali svojega skušenega voditelja, prosvetljenega državnika, grofa Hohenwarla, in ker se radi tega ne kesamo, se tudi v bodoče ne bomo drugače ravnali. Prepričani smo, da delujemo, ako to pot hodimo, Avstriji v korist, pa tudi v korist svojemu narodu. Odkritosrčno smo obžalovali odstop prejšnjega ministerskega predsednika, raoža odkritega in blagega značaja in požrtvovalnega domoljuba. Istotako spoštujemo in častimo prejšnjega naučnega ministra, ki je kot požrtvovalen domoljub, pa tudi kot pravičen in moder mož svojo službo opravljal in se rajši prej po- slovil od nje, kakor da bi izdal naučno ministerstvo kaki politiški slranki. S tem sem že pri vprašanju, s katerim se že bavimo precej mesecev, namreč pri celjskem vprašanju. Gospoda moja! S kako ognjevitira sovraštvom in kako strastno se je o tem vprašanju razpravljalo! Samo ob sebi je umevno, da je tudi gospod dr. Foregger hodil isto pot. On sicer ne pripada ne nemško-nacijonalnemu, ne liberalnemu klubu. On se le sedaj pri tem, sedaj pri onem prilizuje, pa s tem, da z veliko razburjenostjo prcžvekuje stare stvari, jih ne dela bolj verjetnih. Gospoda moja! Dasiravno se \e oraenilo, da je naše zahtevanje dvojezičnih paralelk na nižji gimnaziji v Celju ali dvojezične gimnazije ravnotam ošabno in nesramno, vendar nočem na isti način in istotako ptraslco odgova^jati. Obžalov&fipa moralij, ua sem se svoj čas korenito zmotil, ko sem izrekel upanje, da bomo vendar enkrat v Avstriji prišli tako daleč, da ne bodo avstrijski Nemci, ki pripadajo tako velikemu in slavnemu kulturnemu narodu, več ovirali naših teženj katerih namen je: gmotno in duševno povzdigniti naš narod, in da bodo tudi nam privoščili narodno omiko. Ako pa opazujemo postopanje nemško-nacijonalne stranke, posebno na Stajarsketn, in žalibog tudi jednega dela tamošnje liberalne stranke, tedaj raoramo iz tega sklepati, da še ni misliti v bližnji bodočnosti na mir, ki si ga iz celega srca želimo. Ako vidimo, kako nemško-nacijonalna stranka strastno, in lahko rečemo, v narodnem oziru prenapeto postopa, in miren ter stvaren pogovor o celjskem vprašanju niti ni več mogoč, ako vidimo, kako vse to, kar nam je milo in drago, že naprej pobija, ako vidimo, kako vsako stopinjo, ki jo stori naš narod na duševnem in kullurnem polju naprej, zasramuje, tedaj se seveda moramo v tem oziru odreči boljši bodoenosti. Gospod poslanec Lorber jc z velikim dopadenjem hvalil govor presvetlega princa Licbtensteina, posebno v tem oziru, ker je iz njega sklepal, da bodo gospodje krščanski socijalisti pri postavki Celje glasovali proti tamošnji gimnaziji. Bodi! Ako pa je tudi Nj. presvetlost, kakor tudi gospod poslanec Lorber nemške konservativce v klubu vabil, ledaj izrekam upanje, pa tudi prepričanje, da to vabilo ne bo ničesar pomagalo. Gospoda moja! Vi se trdno držite načela jednakopravnosti tudi v narodnih stvareh, in to načelo, ki je vendar pravično načelo, je ravno pomagalo, da so nemškt konservativci sedaj veliki in spoštovani in da tudi njihova stranka narašča. Ako gospodje krščanski socijalisti temu načelu hrbet obrnejo in sicer glede na bližnje duneijske volitve, tedaj popuste načelo pravičnosti, in načelo, ki ne priznava pravičnosti, tudi ni več krščan-« sko načelo. Vlada se je jz stvarnih razlogov ozirala na Slovence, ki želč nižjo gimnazijo v Celju, in različne izjave visoke vlade je smatralo slovensko Ijudstvo, kakor se je že poudarjalo v proračunski razpravi, za dano besedo. Prepričan sem, da se narod, kakor je slovenski, ki se z vsem srcem drži presvetle vladarske hiše in Ijubljene Avstrije, ne more in ne sme slepiti.