Kopanj
Tam sredi Radenske doline porios in up vseh nas stoji tolaži naše neizmerne bolečine v življenju namje delpoti
Prešeren v svojije mladosti pod lipo se zeleno prvih črk učil in nekaj let pozneje v stričevi radosti že zlato značko osvojiL
Bilje eden izmed mnogih       : katerim uka si, poštenja dal, da v svojih pesmih je, sonetiK Ijubezen, sreio, mir kovuL
S pogtedom Kopanj v log zeleni se oziraš priganjaš len potoček v njem, pohiti govoriš, le kaj se še obiraš, ponikni bri v skalovju tam.
Poniknil je potoček leni, kdo ve, kje pot mu zdaj pelja, privre na dan, ko ni vee v temi, tam Krka svoj izvir itna,
Dal zadnji dom mi bo$, spokoja, v gomili hladni črni tej, a hrepenenje in Ijubezen moja, do tebe bo trohnela v njej.
Poslušal bom viharje, strele, videl pat le več ne bom, le vile Lodo z mano vasovale, ko čuval boš moj mili dom.
M. M.