t
Adriatic®
zavarovalna družba d.d. koper assicurazioni s.p.a.
Ilirska Bistrica • 31. januar 1998
Dva od treh sta Bistričana
Akcije izbiranja osebnosti leta na različnih področjih so tudi v Sloveniji vse bolj priljubljene. Sklepno dejanje ene izmed novih se je zgodilo v ponedeljek, 26. januarja, v Kobjeglavi, kjer so tri medobčinske gospodarske zbornice po zamisli Radia Koper Capodistria oziroma sodelavcev njegove oddaje »Poslovne informacije Primorske« podelile plakete Radošu Gregorčiču, Marjanu Mateti in Alešu Nemcu, trem najuspešnejšim gospodarstvenikom Primorske v preteklem letu.
Izbor naj bi postal tradicionalen, pri njem pa bodo sodelovale vse tri medobčinske gospodarske zbornice (Postojna, Koper in Nova Gorica), ki so letos za najuspešnejše gospodarstvenike na Primorskem izbrale tri direktorje oziroma predsednike uprav delniških družb. Plakete za leto 1997 so prejeli: Radoš Gregorčič (Plama-pur Podgrad), Marjan Mateta (Mi-tol Sežana) in Aleš Nemec (Iskra Avtoe-lektrika iz Šempetra pri Gorici).
Ob tej priložnosti je v Mipovi pršutar-ni potekala tudi okrogla miza na temo sodelovanje gospodarstva z množičnimi občili, na kateri je predsednik Gospodarske zbornice Slovenije Joško Čuk opozoril na pomembno nalogo, ki jo slednji lahko odigrajo. Če so pravočasno in kvalitetno obveščeni seveda. Radoš Gregorčič in Marjan Mateta, ki je bil pred časom tudi direktor Lesonita, sta Bistričana. Več na 2. strani.
V Podgradu še niso vrgli puške v koruzo
Vlada Republike Slovenije je 15. januarja sprejela mnenje o predlogih za ustanovitev novih občin in jih na seznam uvrstila dvajset. Vil. številki Poročevalca Državnega zbora Republike Slovenije (28. januar 1998) je navedeno, da je republiška vlada preučila tudi vse druge predloge za ustanovitev novih občin, med katerimi je bil tudi Podgrad, in ugotovila, da ne izpolnjujejo z Zakonom o postopku za ustanovitev občin ter za določitev njihovih območij določenih pogojev. O tem, kje bodo stekli nadaljnji postopki za ustanovitev novih občin, bo odločal državni zbor na aprilski seji, do takrat pa namerava svet Krajevne skupnosti Podgrad s svojim predlogom za ustanovitev samostojne občine s sedežem v Podgradu seznaniti politične stranke oziroma njihove poslanske skupine.
Večina prebivalcev Krajevne skupnosti Podgrad se je »za« občino Podgrad izrekla na referendumu pred štirimi leti, vendar državni zbor že takrat ni upošteval ne volje ljudi ne številnih zgodovinskih, geografskih in gospodarskih razlogov tega območja, tako da je ostalo v občini Ilirska Bistrica. Kljub temu so želje po občini Podgrad, ki razen števila prebivalcev izpolnjuje vse druge zahteve (preskrba, osnovna šola, zdravstvena postaja itd.), ostale in se okrepile z izvolitvijo novega vodstva krajevne skupnosti, ki je lani državnemu zboru posredovalo novo pobudo. Po avgustovskih pogovorih s predstavniki ministrstva in vladne službe za lokalno samoupravo seje izkazalo, da se mora o pobudi najprej izreči ilirskobistriški občinski svet. Svetniki so pobudo na izredni seji 27. oktobra zavrnili, KS Podgrad pa je izkoristila zakonsko možnost in državnemu zboru oziroma njegovi komisiji za lokalno samoupravo na začetku novembra poslala nov predlog za ustanovitev občine Podgrad.
Drago Jagodnik, predsednik sveta KS Podgrad in občinski svetnik, ne more razumeti, zakaj je vlada na seznam predlaganih novih občin uvrstila več kot polovico takih, ki ne izpolnjujejo zakonskega določila, da mora imeti občina vsaj 5.000 prebivalcev (Solčava 584, Jezersko 659, Bloke 1611...), nekatere od teh pa imajo manj ozemlja kot zaokroženo geografsko območje KS Podgrad, Hrušica in Starod (61,8 km2), na katerem v desetih vaseh živi 1.400 prebivalcev.
V KS Podgrad, je dejal Drago Jagodnik, bi želeli izvedeti, zakaj občine Podgrad ni na vladnem seznamu, zato je 21. januarja zaprosil Milana Železnikarja, sekretarja vladne službe za lokalno samoupravo, da ga seznani s kriteriji, ki so po njegovem zaradi navedenih primerjav sporni, a odgovora kljub obljubi in ponovni prošnji nekaj dni pozneje ni dobil. Podgrajcem do aprila ostaja možnost, da poskušajo kaj storiti še v državnem zboru, zato so se že dogovorili za sestanek s predstavniki poslanskih skupin nekaterih strank.
Osebnost leta je Vojko Čeligoj
IN ft l U €
-discotheque
• letnik II • št. 2
Poštnina plačana pri pošti 6250 Ilirska Bistrica cena: 150 SIT
Začel se
je XXI.
Izbiranje osebnosti leta je postalo tradicija. Zadnjih nekaj let imamo tudi Bistričani možnost, da povemo, kdo iz naše občine si najbolj zasluži ta naziv. Osebnost leta na Bistriškem po izboru poslušalcev Radia 94 je Vojko Čeligoj.
Dolga leta je mladim generacijam podajal znanje iz fizike in tehničnega pouka. Lani se je upokojil, a je ostal dejaven na najrazličnejših področjih ilirskobistriškega kulturnega in družbenega življenja. Med drugim je predsednik Primorskega numizmatičnega društva, kije pred kratkim praznovalo 25-letnico obstoja. Je dejaven član Društva za krajevno zgodovino in kulturo, ki nam vedno znova kaže vse bogastvo naše dediščine. Ukvarja se s fotografijo (svoj čas je bil tudi mentor mladih fotografov) in mnogo nas je, ki smo imeli priložnost občudovati njegove fotografije v domačih glasilih.
Vojko Čeligoj je tudi aktiven planinec; bil je predsednik Planinskega dru-
štva Snežnik Ilirska Bistrica in je eden od organizatorjev tradicionalnih vzponov na goro, ki vsako leto privabi množico obiskovalcev. Če ga kdo obišče na domu, mu z veseljem pokaže impresivno zbirko kamnov s številnih vrhov sveta. Ukvarja se še s ftlatelijo, zbira star denar in razglednice. Zelo je aktiven tudi na publicističnem področju. Pisal je za Krajana, piše za Snežnik, Naš borjač in Bistriške zapise, je eden od urednikov Ilirskih tem. Piše zlasti o zgodovini in planinstvu, a to še zdaleč nista edini področji, kjer se njegovo pero počuti domače. V stiku je z ogromno ljudmi, tako osebno, kot s pomočjo dopisovanja.
Vojko Čeligoj je človek, ki je vedno aktiven, poln elana, gibanja in energije, a skromen in zadržan, saj nerad sili pod reflektorje medijske slave. Z njim se je prijetno pogovarjati zato, ker je človeško topel in poln najrazličnejšega znanja.
Vojko Čeligoj (skrajno desno), Silva Baje, odgovorna urednica Radia 94, in Valentin Schein, osebnost leta 1997 na Cerkniškem
mesec kulture
Tudi letos se je na nedeljo, ki je najbližja rojstnemu dnevu pesnika Dragotina Ketteja, velikana slovenske moderne, začel tradicionalni mesec kulture v občini Ilirska Bistrica. Prem je bil 18. januarja v znamenju literature, glasbe, gledališča in papirnatih rož, poleg Zveze kulturnih društev in Literarnega društva Ilirska Bistrica pa so letos v dogajanje na gradu in v pesnikovi rojstni hiši prvič posegli tudi prebivalci Prema. Še enkrat se je pokazalo, da je kultura kljub spremembam in oviram zelo živa in da premore dovolj ustvarjalnosti, s katero brez težav prestopa lokalne in jezikovne meje ter opozarja na dediščino tukajšnjega prostora. Mesec kulture se je torej začel, »končal« se bo šele sredi poletja. Letos tudi z upanjem, da bo tišino pasjih dni, ko ni kulturnih prireditev, prev-pila dejavnost obujenega ilirskobistriškega in na novo ustanovljenega premskega turističnega društva. Več na strani 7.
INTERVJU	POGLEDI	KOMENTAR	ŠPORT	GLASBA
Organizirana	Demokracija po	Droge - je	Ko se zberejo	Kje so orale
improvizacija	bistriško	vojna izgubljena?	nogometašice	kitare
STRAN 3	STRAN 4	STRAN 5	STRAN 9	STRAN 12
PO OBČINI
31. januar 199
Radoš Gregorčič, najuspešnejši primorski gospodarstvenik
Tudi na llirskobistriškem imamo »zgodbo o uspehu«. Gre za delniško družbo Plama-pur iz Podgrada, ki je našla prave odgovore na zaostreno konkurenco, s katero se spopada na svetovnem in domačem trgu. Podjetje seje uveljavilo kot uspešen izvoznik v Avstralijo, Rusijo in zahodnoevropske države. To je rezultat odločitve zaposlenih, saj si prizadevajo za vedno višjo kakovost, ki so jo dosegli s stalnimi naložbami. V zadnjih letih so v podjetju izpeljali dve fazi modernizacije proizvodnje blokov, uvedli so nove vrste pen, modernizirali razrez in med prvimi v Evropi vpeljali nov način penjenja po Novaflex postopku. V posodobitev podjetja so vložili več kot milijardo tolarjev. Plama-pur je edino podjetje v ilirskobistriški občini, ki se od septembra lani ponaša s certifikatom ISO 9001.
Velike zasluge za vse te dosežke ima brez dvoma tudi predsednik upravnega odbora delniške družbe Plama-pur Radoš Gregorčič, zato ni nič čudnega, da je bil prav on izbran za najuspešnejšega primorskega gospodarstvenika, skupaj s kolegoma iz Iskre Avtoelektrike in Mitola. Radoš Gregorčič je v Plami zaposlen že več kot dvajset let in je bil ves čas aktiven na poliuretanskem področju. Začel je kot referent prodaje, leta 1980 pa je prevzel vodenje takratnega TOZD-a Poliuretani. Direktor družbe Plama-pur je od leta 1992.
Stalno investiranje v posodabljanje podjetja, skrb za kakovost, izvozna naravnanost in poudarjanje vloge človeka v proizvodnem procesu so glavni aduti direktorja delniške družbe Plama-pur.
Takrat stanje v podjetju ni bilo rožnato. Posledice razpada jugoslovanskega trga so bile hude, saj je bil za podjetje zelo pomemben. Radoš Gregorčič si je za svoje vodilo izbral izvoz in kakovost. To sta bi-
NA
Letnik II, št. 2/1998
ta
Časopis Naš borjač izdaja podjetje D2 d.o.o., Levstikova 12, Ilirska Bistrica
Direktor: Dejan Sajn
Odgovorni urednik: Franc Gombač
Uredniški odbor: Dimitrij Bonano, Zdravko Debevc, Dean Ujčič
Urednik, novinar in lektor: Branko Zidarič
Oblikovanje in računalniški prelom: Gorazd Rogelj
Fotoliti in tisk: D2 d.o.o.
Naslov za dopise, poslovne informacije, oglase in naročnine,-D2 d.o.o., Levstikova 12, p.p. 60, 6250 Ilirska Bistrica Tel.: 067/41-184 Faks: 067/41-827 Žiro račun: 52210-601-17041
Na podlagi Zakona o prometnem davku (Uradni list RS, št. 4/92) in mnenju ministrstva za kulturo (št. 415-1103/97) z dne 15. 10. 1997 sodi časopis Naš borjač med proizvode informativne narave po 13. točki tarifne številke 3, za katere se plačuje 5-odstotni davek od prometa proizvodov. Prometni davek je vračunan v ceno časopisa.
la osnovna pogoja za preživetje in kasnejši razvoj. Njegova strategija seje pokazala kot uspešna, saj sta donos na kapital in dodana vrednost na zaposlenega v podjetju Plama-pur nad državnim povprečjem in se iz leta v leto povečujeta.
Radoš Gregorčič je v krajšem pogovoru za naš časopis povedal, da družba Plama-pur od leta 1992 dosega visoke stopnje rasti, rekordno vrednost pa so dosegli lani. Letos načrtujejo za petino višjo realizacijo, tako količinsko, kot vrednostno. Do konca tisočletja načrtujejo veliko investicij, samo v letošnjem letu naj bi investirali 10% sredstev od celotnega prometa. Plama-pur je eno redkih podjetij, ki veliko stavi na kakovost, zato njegov direktor še posebej in nenehno poudarja vlogo
ter pomen človeka v procesu proizvodnje, saj se vse začne in konča pri ljudeh; nobena tehnologija ali razvojna strategija ne more pomagati, če ni podprta s sposobnimi, izobraženimi in motiviranimi delavci.
Radoš Gregorčič priznanje za najuspešnejšega gospodarstvenika Primorske razume predvsem kot priznanje podjetju, ki ga vodi, saj je vanj vtkano tudi delo njegovih sodelavcev.
Se bomo res kmalu vozili po boljših cestah?
V četrtek, 29. januarja, je V ladimir Čeligoj, poslanec v Državnem zboru Republike Slovenije in član Občinskega sveta občine Ilirska Bistrica, pripravil sestanek z Žaretom Pregljem, državnim sekretarjem ministrstva za promet in zveze, ki sta se ga udeležila tudi župan Stanislav Prosen in Franc Keš, načelnik oddelka za lokalno gospodarsko infrastrukturo. Tema sestanka je bila obnova in modernizacija cest v občini Ilirska Bistrica.
Ilirskobistriška delegacija je državnega gubilo življenje že pet oseb, v zadnjem ča-
sekretarja, ki stanje na magistralnih in regionalnih cestah v naši občini pozna, saj je bil predsednik parlamentarnega odbora za infrastrukturo in okolje, še enkrat seznanila z največjimi problemi, ki bi jih bilo treba čimprej odpraviti. Občina Ilirska Bistrica potrebuje: prenovitev dveh povsem dotrajanih in nevarnih delov regionalne ceste Pod-grad-Pivka, in sicer na odseku med Podgra-dom in 11. Bistrico (od Zalčja proti Harijam) ter odseku skozi naselje Knežak; asfalt na cesti Zabiče-Novokračine, kjer je v skladu s podpisanim meddržavnim sporazumom med Slovenijo in Hrvaško predviden maloobmejni prehod, ki bi poleti močno razbremenil gnečo na cesti od II. Bistrice do Jelšan; popravilo tn asfaltiranje tako imenovane »turistične ceste« med II. Bistrico in Pudobom v Loški dolini, ki bi preko Sviščakov povezala dve turistično zanimivi področji; obnovo magistralne ceste M-10 od železniškega nadvoza pri Topolcu do križišča pri »Matetu«.
Pogovor se je po besedah Vladimirja Če-ligoja »zaključil obetajoče«, saj je ministrstvo za promet in zveze, ki ga je delegacija ponovno opozorila tudi na to, da občinsko središče potrebuje obvoznico, za katero naj bi se v prihodnjem letu izdelal idejni projekt, podprlo bistriška prizadevanja po razrešitvi cestne problematike. Vladimir Čeligoj bo kot poslanec državnega zbora v kratkem vložil najmanj tri dopolnila na državni proračun za leto 1998 (rekonstrukcija ceste pri Zalčju, asfaltiranje ceste Zabiče-Novokračine, postavitev prometne signalizacije pri »Matetu« in pri gostilni Spetič, mogoče pa še katero).
Ilirskobistriška delegacija je ministrstvo za promet in zveze opozorila tudi na samo z Andrejevim križem zavarovan železniški prehod pri Mali Bukovici, na katerem je iz-
su pa zaradi neustreznega železniškega nadvoza na drugi strani vasi čezenj trikrat na dan vozi tudi šolski avtobus. Prav nepreglednost in neustreznost železniškega prehoda zahteva takojšnje ukrepanje, zato lahko po četrtkovem dogovoru pričakujemo, da bo dobil avtomatske zapornice še v letošnjem letu.
Nadaljevanje v sredo
Na 36. seji ilirskobistriškega občinskega sveta (četrtek, 29. januarja) so svetnice in svetniki predlagani dnevni red razširili z dvema točkama (informacija o neplačevanju komunalnih storitev delniške družbe Lesonit v stečaju, informacija o neplačevanju komunalnih storitev vseh ostalih porabnikov) in začeli, a ne dokončali obravnavo problematike otroškega varstva ter izrekli nekaj pripomb na predloženi osnutek novega občinskega odloka o javnem redu in miru.
Ko bi se morala začeti obravnava neplačevanja komunalnih storitev, sta bila Stanislav Prosen in Franc Keš še na poti iz Ljubljane, zato sta bili obe točki preloženi. Občinski svet ju bo obravnaval na prvem nadaljevanju 36. seje (sreda, 4. februarja), ko bo dokončal tudi prekinjeno razpravo o problematiki otroškega varstva, se odločil, ali bo občina brezplačno najela kulturni del Doma na Vidmu ali ne, poleg tega pa bo obravnaval še predlog sklepa o prijavi na republiške razpise, prenos investicij oziroma investicijskega vzdrževanja na porabnike proračuna ter osnutek rebalansa proračuna občine Ilirska Bistrica za leto 1997.
Banka Koper
Poslovna enota Ilirska Bistrica Več časa - več izbire
Banka Koper d.d. ponuja danes svojim varčevalcem nad 80 različnih produktov, ki se jih. nekateri v večjem, drugi v manjšem številu, tudi poslužujejo. V zadnjem času seje močno razširilo brezgotovinsko poslovanje, ki je postalo del vsakodnevnega življenja. Na tem področju lahko banka danes ponudi: • šest različnih plačilnih kartic blagovne znamke ACTIVA; • med temi tudi plačilno kartico ACTIVA - MAESTRO, ki nima zamika plačila in omogoča zelo enostavno vodenje stanja ter vseh evidenc v zvezi s poslovanjem tekočega računa; • bankomate. ki omogočajo dvig gotovine in vpogled stanja na tekočem računu (na bankomatu v agenciji Trnovo v Gregorčičevi ulici 22 bo v kratkem možno polagati gotovino in plačevati položnice); • trajne naloge, s katerimi varčevalec pooblasti banko, da mu z njegovega tekočega računa poravna vse obveznosti (elektriko, RTV naročnino, plačilo telefona, naročnino na časopise, revije in podobno); • storitev banka na domu, ki za plačevanje računov ne predvideva obiska v banki, še več, s pomočjo te storitve lahko plačujemo položnice kar od doma, prejemamo obvestila o pokojnini na dom ali naročimo čekovne blankete na svoj naslov.
Banka Koper s 1. februarjem 1998 uvaja novo storitev DVIG GOTOVINE NA PRODAJNIH MESTIH, ki bo omogočala dvigovanje manjših zneskov (od 1.000 do 15.000 SIT dnevno) na posebej označenih mestih v trgovinah, kjer je postavljen POS - terminal. Prednost pri uvajanju te storitve bodo imeli kraji, ki nimajo bančne enote (Knežak. Jelšane, Prem, Vrbovo, Zabiče, Podgraje in drugi). Uvajanje nove storitve je za te kraje toliko bolj pomembno tudi zaradi tega. ker od 1. februarja 1998 ne bo več mogoče dvigovati gotovine s hranilnih knjižic in vnovčevati čekov Banke Koper ter drugih bank (razen dveh) v enotah Pošte Slovenije. Banke v Sloveniji so se zaradi stroškov odločile, da pogodbe s Pošto Slovenije ne bodo obnovile. V Banki Koper se zavedamo, da bo prenehanje možnosti dviga gotovine na okencih Pošte Slovenije določenemu delu naših komitentov povzročilo začasne težave, zato vsem tistim, ki ste se doslej posluževali poštnih okenc za opravljanje bančnih storitev priporočamo, da: • se čimprej zglasite v eni od enot Banke Koper, Poslovne enote Ilirska Bistrica, kjer vam bomo podrobno predstavili vse možnosti sodelovanja; • čimprej odprete tekoči račun v Banki Koper in nakazovanje prejemkov (plače, pokojnine, štipendije...) preusmerite nanj zaradi tega, ker so vsa brezgotovinska poslovanja v banki vezana na tekoči račun; • si pridobite eno od plačilnih kartic ACTIVA, ACTIVA - EUROCARD/MASTERCARD ali ACTIVA - MAESTRO, saj-je plačevanje s kartico preprostejše kot z gotovino in omogoča manjše število obiskov bančnih enot; • zaupate banki, ki vam bo poravnala vse redne obveznosti neposredno z vašega tekočega računa; • se odločite za storitev banka na domu; • na vaših računih (hranilni knjižici, tekočem, deviznem ali žiro računu) pooblastite nekoga, ki mu zaupate in se spozna na denarne zadeve. Če se vam bo kljub vsemu zgodilo, da bančne storitve zaradi bolezni ali nujnega primera ne morete opraviti, pokličite vašo bančno enoto, ki vas bo z obiskom na domu rešila vseh skrbi.
Podaljšali smo tudi čas vračanja posojil: • gotovinska posojila - od 3 na 4 leta; • posojila za nakup avtomobila - od 4 na 5 let: • posojila za nakup stanovanja in stanovanjske hiše ter nakup stavbnega zemljišča - od 10 na 15 let. Razširili smo namen posojil za investicije v nepremičnine, to je za nakup, gradnjo in prenovo nepremičnin z odplačilno dobo do 10 let. Po novem vam ponujamo tudi posojila za: • nakup kmetijskih zemljišč in gozdov; • nakup, gradnjo in prenovo poslovnih prostorov; • nakup, gradnjo in prenovo počitniških hiš in stanovanj. Uvedli smo tudi nove, ugodnejše pogoje za pridobitev posojil: • v določenih primerih lahko mesečne anuitete znašajo največ polovico vaše plače; • pri namenskih posojilih imate lahko solidarne plačnike, ki niso nujno ožji družinski člani.
Podrobnejše informacije v zvezi s pestro ponudbo Banke Koper lahko sedanji in bodoči komitenti dobijo na sedežu Banke Koper, POSLOVNA ENOTA ILIRSKA BISTRICA, Bazoviška cesta 18, tel.: 067/41-981, v AGENCIJI TRNOVO, Gregorčičeva cesta 22, tel.: 067/81-570 ali AGENCIJI PODGRAD. Podgrad 96, tel.: 067/85-036. Veselimo se srečanja z vami.
Vodja poslovne enote: Ivan Kovačič
K
Banka Koper
Dokazujemo z dejstvi
Potrebe po delavcih
VARUH VOZAČEV; Osnovna Šola A. Žnideršiča, Rozmanova 25 B, II. Bistrica, tel. 41-541. Rok prijave: 3. februar 1998. Delovni čas (polovični): dopoldne, popoldne. Spol: ženski. Določen čas 6 mesecev.
NATAKAR; KUHAR; gostilna Pod gradom, Gornja Bitnja, tel. 86-205. Spol: vseeno. Zaposlitev je redna ali honorarna.
KUHAR ali KUHARSKI POMOČNIK; Andor d.o.o., Klanec 19 C, 6240 Kozina, tel. 066/82-950. Rok prijave: 3. februar 1998. Delovni čas: dopoldne, popoldne. Jeziki: italijanski in hrvaški - govorno. Določen čas 6 mesecev.
VODJA STROJA EPE (kemijski proce-sničar, ključavničar, elektrikar); Izoterm-Plama d.d„ tel. 800-580. Rok prijave: 7. februar 1998. Delovni čas: v štirih izmenah. 18 mesecev delovnih izkušenj ali pripravnik, ki lahko sklene delovno razmerje za čas pripravništva. Določen čas 12 mesecev, poskusno delo 3 mesece.
DELOVODJA EPE (kemijski, strojni, elektro tehnik); Izoterm-Plama d.d., tel. 800-580. Rok prijave: 7. februar 1998. Delovni čas: v štirih izmenah. 18 mesecev delovnih izkušenj ali pripravnik. Nedoločen čas, poskusno delo 3 mesece.

II. januar 1998
INTERVJU

FRANC GOMBAČ, PREDSEDNIK ZVEZE KULTURNIH DRUŠTEV ILIRSKA BISTRICA
Ljubiteljska kultura je organizirana
• •
improvizacija
'rane Gombač je človek, ki daje kulturi na llirskobistriškem samoti pečat. Ne samo zaradi tega, ker je predsednik Zveze kulturnih iruštev, krovne organizacije, ki ljubiteljske ustvarjalce usmerja in jim zagotavlja pogoje za umetniško delovanje, ampak tudi zato, ker le velik zagovornik ustvarjanja raznovrstnih vsebin in oblik ter hkrati nepogrešljiv voditelj različnih, predvsem kulturnih prireditev, 'rane Gombač, ki se je v nekem drugem času videl kot dramskega igralca, a je zaradi spleta okoliščin posta! učitelj, zna kulturnim dogodkom vtisniti pridih načrtne spontanosti, saj še dolgo zvenijo kot mjevrstna in enkratna dejanja. Prav zato je vsaka prireditev, na ateri sodeluje, po svoje tudi umetniški dogodek, oplemeniten z iskrivo, nežno ali močno govorico, ki jo lahko v hipu in brez posebnih težav obarva z narečjem njegovega Podgrada, kjer živi. Kulturi ho v prihodnjih dneh odmerjeno nemalo prostora, saj je bila od nek-iaj splošna vrednota in sveta dediščina Slovencev. Brez kulture, jravimo, ne bi bilo mogoče razumeti ne naše samozavesti ne ustvarjalnosti ne svobode različnosti. Koliko je premoremo na llirskobistriškem? Ali vstopa v našo zavest?
Kultura, ena izmed najbolj samoumevnih spremljevalcev Slovencev in samostojne Slo-lenije, je danes problematična kot ideja in praksa, čeprav ima dolgo in častitljivo tradicijo. Kakšna je na llirskobistriškem?
Verjetno se ne bom zmotil, če rečem, da bomo tudi v XXI. mesecu kulture že ena-indvajsetič ugotavljali, kaj je bilo nareje-i v preteklosti, kaj smo zamudili ali prezrli, kam si želimo in kaj nas še čaka. Po mojem ne bomo ugotovili nič novega ■kulturo na llirskobistriškem še vedno pestijo skoraj identične težave kot v drugih okoljih oziroma v Sloveniji kot celoti. Stvari so znane, pri čemer ne gre samo za večno tarnanje o denarju, prostorih in podobnem, ampak za nekaj drugega: kulture ali bolje ljubiteljske kulture, o kateri imamo vsak svoje mnenje, je v ilirskobistriški občini precej in je dokaj dobro razvita, manjka pa nam tistega, kar bi moralo dati piko na i različnim dejavnostim, saj si ne moremo pomagati z nečim, kar bi lahko bilo profesionalno, kar bi se dvignilo onkraj ljubiteljstva, čeprav, poudarjam. dosežki mnogih društev zaradi tega niso nič slabši. Morda smo celo preveč zadovoljni s tistim, kar imamo.
ZKD ima na področju kulture monopol. Trenutno morda celo večjega kot pred časom, ko je delovala galerija Na vidmu. Ne-profitne dejavnosti ne zanimajo nikogar.
To je dejstvo. ZKD pač mora nuditi kulturo širšemu krogu prebivalstva. Zakaj? Edina profesionalna kulturna ustanova v ilirskobistriški občini je Knjižnica Makse Samsa, ki ne zmore vsega opraviti sama aradi znanih pogojev, v katerih deluje. Marsikaj od tega, kar je knjižnica počela nekoč, je prešlo na ZKD. Nič hudega. Hudo ali narobe je morda to, da nekateri kar naprej ponavljajo, da je ZKD edina, ki mora pripravljati proslave, postavljati razstave likovnih del, predstavljati nove knjige itd. Ena od njenih dejavnosti je seveda tudi ta, vendar ji ni od nikogar zapovedana.
Kaj mislite, na katerih področjih je kultura na llirskobistriškem najbolj izoblikovana in prepoznavna?
Po moji oceni je najbolj razvito glasbeno področje. Imamo enajst pevskih zborov in skupin, ki sodelujejo na skoraj vseh prireditvah v občini ali drugje, Baročni ansambel Illyricus, godalni kvartet Ars in pihalni orkester, v katerem igra več kot trideset otrok, ki jih ne bo dobila ulica. Vsekakor moram omeniti tudi Glasbeno šolo Ilirska Bistrica, s katero ZKD že dolgo in zelo uspešno sodeluje. Glasba je seveda le ena izmed izstopajočih dejavnosti. Druga je likovna, čeprav Društvo likovnih ustvarjalcev Ilirska Bistrica doživlja vzpone in padce. Seveda moram omeniti še nekaj dejavnosti, zlasti delovanje literatov in določeno izdajateljsko aktivnost, raziskovanje in oživljanje starih šeg ter običajev, zgodovinskih dogajanj in drugo.
Je ljubiteljstvo res nekaj, kar bolj pripada preteklim časom?
Po mojem ne. Ljubiteljstvo je danes ravno tako pomembno kot v pretekli dobi. Profesionalizma v kulturi si tudi na llirskobistriškem ne moremo privoščiti, saj je izjemno drag. Če ZKD povabi profesionalca iz Slovenije ali tujine, naj bo samo recitator ali glasbenik, mu moramo odšteti lep košček našega letnega proračuna. V ljubiteljski kulturi, tudi sam se prištevam med njene ustvarjalce in občudovalce, veliko naredimo iz srca. To pomeni, da ne iščemo nadomestil, čeprav nam mnogi očitajo, da to ni prav, češ da kulturi s takim početjem ne delamo ravno lepe in dobre slike. A jaz pravim ravno nasprotno: če ljubitelji ne moremo doseči popolnosti kot ustvarjalci, smo prav gotovo najbolj hvaležna in goreča publika. Kaj mi bo slika, če je ne morem občudovati.
Na llirskobistriškem se piše, torej je čas za izdajanje knjig. Tudi slika se, torej je čas za prirejanje likovnih razstav... Kdaj bo čas za gledališče?
Ah... Kar nekaj ovir imamo, a največja je po mojem ta, da ni tradicije, ni trdne osnove, ki jo gledališče v vseh ozirih potrebuje. Po odhodu režiserja Jožeta Mahneta, ki je z Dramskim društvom Ilirska Bistrica v začetku osemdesetih let uprizoril Jurčičevega Desetega brata, ni bilo v občini ali v Ilirski Bistrici nikogar, ki bi nadaljeval njegovo delo. Tudi med mladimi ne. Pred kratkim se je sicer zbrala skupina srednješolcev in študentov, ki me je prosila za nasvet, saj niso vedeli, s čim bi bilo najbolje začeti. Predlagal sem jim, naj se lotijo Linharta, ne Shakespeara ali modernistov. Nekajkrat smo se dobili, zdaj pa me ne kličejo več, tako da ne vem, ali še delajo ali ne. Druga ovira so bili do pred nekaj leti ustrezni prostori za vaje in nastope. Dom na Vidmu zaradi potreb nekdanje JLA ni bil najboljša rešitev, dvorana Sokolskega doma ali starega kina prav tako ne - gledališča se ne da ustvarjati v prostorih, ki so hladni in mrzli. Kljub temu ljubezen do gledališča v ilirskobistriški občini ni umrla, saj nas je kar nekaj, ki ob določenih priložnostih uporabimo igrano recitacijo ali animacijo. Ravno tako si prizadevamo, da bi gledališče približali osnovnošolcem v Podgradu, Kne-žaku, Ilirski Bistrici in morda še kje, kjer delujejo dramski krožki. Mogoče bomo nekoga tako »zastrupili«, da se bo gledališču resno posvetil.
Že, toda prej bi se moral izobraziti. Generatorji kulturne dejavnosti so bili in bodo le izobraženi ljudje, teh pa je vedno premalo.
Mladi seveda odhajajo, v petkih in sobotah ali v poletnih počitnicah pa se ne da napraviti veliko. Če bi se kdo odločil za študij igralstva ali gledališke režije, bi mu ZKD po svojih močeh poskušala pomagati. Mlade zdaj bolj zanima alternativno gledališče. Sam znam režirati »Matička«,
otroške stvari, Sneguljči-co ali kaj podobnega, ne bi jih pa mogel uvajati v sodobne oblike gledališke dejavnosti, ki mi niso blizu.
Improvizacija? Ta vam vendar ne povzroča težav...
To je nekaj drugega. Jaz sem improvizator na star način. Moja improvizacija je organizirana. Na odru nimam treme in se dobro znajdem, toda le v primerih, ko gre kaj narobe; tedaj pomagam nastopajočim iz zadrege.
Kakšni so odzivi ljudi, če vemo, da ZKD ni masovna organizacija in da se ukvarja tudi z drobnimi prireditvami?
Na vseh prireditvah, na katerih sem sodeloval, je bil odziv občinstva dober. Ne spominjam se, da bi zadnja leta nastopali pred prazno dvorano, celo več, nekajkrat se nam je zgodilo ravno obratno - prireditveni prostor je bil premajhen. ZKD se zelo trudi pri organizaciji prireditev. Isto počnem tudi sam. Scenarij za prireditev ob slovenskem kulturnem prazniku, ki bo 7. februarja v OŠ R. Ukoviča Podgrad, sem si že pripravil in natančno vem, kaj bo kdo počel. Na ta način se izognem morebitnim težavam, nastopajoči pa vedo, da se lahko zanesejo name. ZKD je poskušala pridobiti nekaj novih moči, a vsega se ne da naučiti; povezovalec kulturnih prireditev mora imeti poleg veselja do takega početja tudi nekoliko prirojenega občutka.
Kako se odzivajo množična občila?
Odmevov v množičnih občilih je premalo. To je nekaj povsem normalnega. Radi bi se večkrat videli v Primorskih novicah, zlasti pa v Delu, ki nam odmerja izredno malo prostora, radi bi se kdaj pa kdaj ogledovali na televizijskih zaslonih in pogosteje slišali na programih radijskih postaj. Jezni smo zlasti na nacionalno televizijo, saj nima ne časa ne volje za to, da bi dokumentirala dogodke, ki so pomembni tudi za širšo javnost.
Se znajdete kdaj v položaju, da se iz strokovnih svetovalcev spremenite v moledo-valce za denar?
Na žalost. Nisem strokovnjak za številke, vem le to, da ZKD dobi premalo denarja za uresničitev vseh načrtov. Zavedam se, da denarja ni dovolj tudi za druga področ ja človekovega udejstvovanja, a težko razumem, da se takrat, ko je treba nekoga prikrajšati, najprej vzame kulturi, šolstvu in zdravstvu. V kulturi smo mogoče premalo zahtevni in glasni, tako da ni nič
nenavadnega, če bomo za financiranje dejavnosti društev dobili manj kot lani. Ko se pogovarjam s predstavniki občine dobim občutek, da nas razumejo, a le do takrat, ko je treba dati denar. Na prireditvah pričakujemo več predstavnikov občine in upravne enote ter prosvetnih delavcev, ki so prav tako redki gostje. So pa izjeme, saj nekatere predstavnike oblasti kar redno srečujemo v dvoranah.
Društva od nekdaj grdo gledajo krovne organizacije zaradi tega, ker mislijo, da porabijo preveč denarja za svoje delovanje. Kakšen je odnos ZKD do društev?
Pred časom se je o tem veliko razpravljalo. ZKD ima stike z vsemi društvi, vendar še od nobenega nisem slišal kaj takega. To lahko govorijo le tisti, ki s kulturo nimajo veliko skupnega. ZKD potrebuje profesionalnega tajnika in Dimitrij Bona-no to vsekakor je. Redkokdaj se zgodi, da ga kdo omeni, čeprav bi ga kot dobrega animatorja, poznavalca kulturnih dogajanj in glasbenika morali. Prepričan sem, da krovna organizacija ne počne nič takega, kar ne bi počela tudi društva, saj vsi delamo za isto stvar.
Tik pred slovenskim kulturnim praznikom bo občinski svet razpravljal in se izrekel o tem, ali bo občina postala brezplačen najemnik kulturnega dela Doma na Vidmu ali ne. Kultura naj bi dobila kinodvorano, veliko in malo učilnico, kuhinjski del in še nekaj prostorov v pritličju za galerijo in muzej ter pisarne v nadstropju. Ali Ilirska Bistrica potrebuje kulturni dom?
Z županom Stanislavom Prosenom sva se pogovarjala o tem, da bi kultura morala dobiti eno tretjino Doma na Vidmu, naj se zgodi karkoli. Po mojem bi bilo najbolje, če bi ga prevzel nekdo, ki se razume na trženje. Mislim da je že skrajni čas za to, da se sedež ZKD iz Sokolskega doma preseli v primernejše prostore. Ilirska Bistrica potrebuje kulturni dom, ki bi potem, ko bo v stavbi nekdanjega vrtca na Župančičevi ulici začela delovati še glasbena šola, zares postal zaokrožena celota. Če bi se preselila še videoteka, bi vsekakor dobili ustrezen prostor za kaj večjega, bolj domišljenega. Kulturni dom potrebujejo tudi vasi, saj nimajo primernih prostorov za vaje in nastope.
Mesec kulture je pravzaprav le uvod v obdobje, ki traja do junija. Kdaj bo v Ilirski Bistrici konec poletnega mrtvila tudi na kulturnem področju?
Posebnega programa za poletne prireditve še nimamo. Morda bo k spremembi na bolje pripomoglo Turistično društvo Ilirska Bistrica, ki bo moralo kaj pokazati tudi poleti. Druga možnost je Premski grad, ki pa bo zaživel šele tedaj, ko bo nekdo začel skrbeti zanj, ne glede na to, ali bo kulturni ali gostinski objekt. Prej ne. Škoda, saj leži ob prometnici, po kateri na hrvaško morje potuje skoraj pol Evrope.
Branko Zidarič
»V ljubiteljski kulturi, tudi sam se prištevam med njene ustvarjalce in občudovalce, veliko naredimo iz srca. To pomeni, da ne iščemo nadomestil, čeprav nam mnogi očitajo, da to ni prav, češ da kulturi s takim početjem ne delamo ravno lepe in dobre slike. A jaz pravim ravno nasprotno: če ljubitelji ne moremo doseči popolnosti kot ustvarjalci, smo prav gotovo najbolj hvaležna in goreča publika. Kaj mi bo slika, če je ne morem občudovati.«

PO OBČINI
31. januar 199S
Vrhovno sodišče RS razveljavilo referendum v Hrušici
Lokalne skupnosti, še /.lasti vaške, so pri urejanju komunalne in druge infrastrukture v veliki meri prepuščene same sebi. Tudi v naši občini smo imeli lani kar nekaj referendumov za uvedbo samoprispevka. Nekateri so uspeli, drugi ne. Pri tistem, ki so ga imeli v Hrušici, je prišlo do zapleta, ki je dobil epilog celo na Vrhovnem sodišču. 23. novembra 1997 je v Hrušici skupaj s predsedniškimi volitvami potekal tudi referendum za uvedbo krajevnega samoprispevka za dobo petih let. Po predhodno opravljeni anonimni anketi in zboru krajanov gaje razpisal Svet KS Hrušica. Glasovanja seje udeležilo 195 volivk in volivcev. Od tistih, ki so oddali veljavne glasovnice, jih je za uvedbo samoprispevka glasovalo 52, 87%. Hrušiški volilni odbor je razglasil referendum za uspešen. Tako bi lahko začeli s prepotrebnim urejanjem komunalne in vodovodne infrastrukture, graditvijo športnega igrišča in drugimi predvidenimi projekti.
Vendar se to ne bo zgodilo, vsaj zaenkrat ne. Franc Cek je namreč podal pritožbo na pripravo in izvedbo referenduma in v njej podal kopico napak, ki sta jih po njegovem mnenju zagrešila volilni odbor in Svet Krajevne skupnosti Hrušica. Volilni odbor je njegovo pritožbo zavrnil kot neutemeljeno in zadeva je romala na Občinsko volilno komisijo, ki je prav tako zavrnila Cekovo pritožbo. Nazadnje se je sporni referendum znašel na Vrhovnem sodišču Republike Slovenije.
Naj omenimo nekatere pripombe Franca Ceka in odgovore volilnega odbora. Pripomba, da lastniki nepremičnin v Hrušici, ki tam nimajo stalnega prebivališča, niso sodelovali pri pripravah na referendum niti niso bili o njem obveščeni, čeprav so bili v sklepu o razpisu referenduma navedeni kot plačniki samoprispevka, je bila s strani volilnega odbora zavrnjena s pojasnilom, daje obvestilo o referendumu viselo na oglasni deski, objavljeno pa je bilo tudi po radiu. V pritožbi je bilo zapisano tudi to. da so imeli volilno pravico po 14. členu Sklepa o razpisu referenduma le občani s stalnim prebivališčem v Hrušici, starejši od 18 let, oziroma 15, če so v delovnem razmerju, ne pa tudi že omenjeni lastniki nepremičnin z domicilom izven Hrušice. Volilni odbor je izjavil, da je bil s to pomanjkljivostjo seznanjen šele po objavi sklepa v Uradnem listu RS in jo je skušal popraviti tako, da je še dvakrat javno povedal, da so do glasovanja upravičeni tudi lastniki nepremičnin, ki prebivajo izven Hrušice. Franc Cek je volilnemu odboru med drugim očital tudi to. daje bilo v volilni imenik naknadno vpisanih enajst imen in da so volilvci lahko glasovali preko pooblaščencev. Naknadno vpisovanje lastnikov nepremičnin v vasi, ki nimajo stalnega prebivališča v Hrušici, se volilnemu odboru ni zdelo sporno, prej nasprotno. Po njegovem mnenju bi bilo veliko bolj sporno, če tem ljudem ne bi omogočili odločanja. Glede glasovanja po pooblaščencu pa je hrušiški volilni odbor menil, da ne more oceniti, ali je do tega prihajalo. Tu-
Nov nakupovalni center
Kjer so včasih domovali tanki in olivno-zelene titovke, se sedaj, novim časom primemo, dogaja vse kaj drugega. Na tem mestu napovedujemo otvoritev NAKUPOVALNEGA CENTRA TRNOVO, ki naj bi se zgodila v sredo, 4. februarja.
Tisti, ki jim je v užitek letanje z vozičkom mimo polnih polic po širokih avenijah med njimi, bodo prišli na svoj račun. Kjer so zatajili trgovski »velikani«, je vskočilo podjetje Balasty d.o.o. Odslej bomo nakupovali tudi v bivših trnovskih kasarnah.
di če je, je trdil odbor, to ni vplivalo na izid glasovanja, saj bi isto veljalo tako za tiste, ki so glasovali »za«, kot za one, ki so bili »proti«. Rečeno je bilo tudi, da bi v primeru, če bi zaradi tega razveljavili referendum, v Hrušici postale sporne tudi volitve za predsednika države.
Pritožba je nato romala na Občinsko volilno komisijo, ki je o njej odločala 5. decembra 1997. Menila je. da je volilni odbor sicer storil napako, ker si ni priskrbel posebnega volilnega imenika za izvedbo referenduma, ker pa je v volilni imenik vpisal nesporne upravičence, je storil le tehnično napako, ki ni vplivala na njegov izid. Komisija je ugotovila, da je glasovanje za drugega nesporna kršitev 37. člena Zakona o referendumu in ljudski iniciativi, vendar na podlagi le enega primera, dokumentiranega v pritožbi, ni mogla ugotoviti, ali je vplival na izid referenduma ali ne.
Franc Cek se je na odločbo Občinske volilne komisije o neutemeljenosti njegove pritožbe odzval z vložitvijo tožbe na Vrhovno sodiščue RS. Sledila je sodba v imenu ljudstva. Vrhovno sodišče je odločbo občinske komisije razveljavilo. Naj povzamemo le najpomembnejše poudarke iz obrazložitve. Dejstvo, da je volilni odbor v volilni imenik naknadno vpisal osebe, ki po 14. členu Sklepa o razpisu referenduma niso imele pravico glasovati, bi lahko po mnenju sodišča vplivalo na izid glasovanja. Sodišče je tudi menilo, da že en sam primer glasovanja po pooblaščencu zahteva od volilne komisije, da preveri, ali je do tega res prišlo in kako bi to utegnilo vplivati na izid referenduma. Tembolj zato, ker je tožnik dodatno pred-
ložil dokaze, da je bilo takih primerov veliko. Občinska volilna komisija je na 7. seji 19. januarja 1998 po pregledu sodbe Vrhovnega sodišča RS odločila, da se njena prejšnja odločba odpravi in da se referendum za uvedbo krajevnega samoprispevka v Hrušici ponovi v roku petnajstih dni po prejemu odločbe. Od Sveta KS Hrušica smo neuradno izvedeli, da referenduma ne namerava ponovno razpisati.
Referendum je najvišja oblika demokratičnega odločanja. Nihče ne dvomi v dobre namene pobudnikov referenduma in upravičenost načrtovanih investicij. A v demokraciji so pravila igre sveta stvar, ki je ni mogoče zanemariti v imenu kakršnihkoli ciljev, tudi najboljših ne. To velja tudi za ta primer. Dopisovanje imen v volilne imenike je že samo po sebi resna stvar. Če pa se s tem direktno krši sklep o volilnih upravičencih, ki ga je sprejel sam pobudnik referenduma, je to še toliko bolj resno. Še bolj alarmantno je glasovanje za druge osebe, ki se obravnava celo kot nekakšna navada, da ne rečem folklora. Zakonodaja ponuja vsakemu dovolj možnosti, da voli osebno, bodisi na domu ali po pošti. Poznamo načelo »en človek - en glas« in načelo tajnosti volitev. Težko bi rekli, da je praksa glasovanja za druge, pa čeprav so to naši najbližji, ravno v skladu s tema dvema načeloma. Seveda, boste rekli, toda saj gre le za vaški referendum o samoprispevku in ne za državnozborske volitve. Mar sta 2% dohodka, ki bi jih Hrušičani plačevali naslednjih pet let, premalo pomemben razlog za spoštovanje temeljnih pravil? In še: na isti dan kot referendum so potekale tudi predsedniške volitve in čisto mogoče je, da so nekateri tudi predsednika volili z več glasovi. Žalostno je to, da bi referendum v Hrušici verjetno uspel, a dejstvo, da temu ni tako, si lahko pripišejo pobudniki, ki so s kršenjem zakonov nasprotnikom samoprispevka naredili veliko uslugo.
D. U.
Na Ilirskobistriškem ni priljubljenih lokalov
Kako si sicer pojasniti dejstvo, da v naši nagradni igri, s katero iščemo najbolj priljubljen lokal na Ilirskobistriškem, nismo prejeli niti ene (z besedo: NITI ENE) glasovnice. Torej nam je popolnoma vseeno, kie si tolažimo žejo? Trenutni vrstni red v tej »odmevni« akciji je torej takšen: 1. mesto: nihče. 2. mesto: ta isti. Vsa ostala mesta: enako kot prvo. Se bomo zbudili, dragi bralci?
GLASOVNICA
Moj najljubši lokal
"Hffl
je___
Utemeljitev:
i
Ime in priimek: Naslov:
Demokracija po bistriško
Da je demokracija draga, smo pred kratkim prebrali v enem od »velikih« časopisov. Če dodamo pregovor, ki pravi: »Nisem tako bogat, da bi kupoval poceni stvari,« vendarle ugotovimo pozitivno naravnanost sedanje družbe glede na prejšnji sistem enoumja. Toda, ali je v praksi zares tako? Včasih se vsega ni smelo pisati. Sedaj lahko v časopisih preberemo marsikaj. Pustimo anomalije v državnem (»ta velikem«) merilu in si oglejmo nekaj problemov z »našega dvorišča«.
Volitve. Novi občinski svetniki. Lokalna samouprava dokaj dobro razdelana. Do tu vse lepo in prav. A kdo pravi, da občinska pozicija in opozicija delata v korist občanov, da se tudi tu ne gredo kakšnih strankarskih igric. Dobro je, da so seje občinskega sveta odprtega tipa in jim občani lahko prisostvujejo. Le-ti, žal, svoje pravice skorajda ne izkoriščajo in zaupajo le dvema ali trem novinarjem, ki preko javnih občil seznanjajo javnost o novostih. Bolj ali manj objektivno. Zaključke torej preberemo in si mislimo svoje. Takšna so pač pravita. Dokaj poštena.
Lokalni časopisi niso namenjeni samo obveščanju. BiH naj bi tudi kritični. Tudi pri nas smo se do neke mere otresli »avtocenzure« in zapisali ter prebrali marsikatero pikro, ki bi morala dobiti odgovor. In prav tu tiči problem. Popravila napake, kakršnegakoli opravičila ali reagiranja pristojnih praviloma ni. Že nekajkrat smo v lokalnih časopisih videli sliko razbitine avtomobila, ki kazi lepo okolje
ob vodi v Prešernovi ulici. Na ta način je bilo posredno, a nedvoumno sproženo vprašanje. Odgovora, zakaj ostankov vozila po nekaj letih še niso odstranili, ni.
V novembrski številki tega časopisa je bilo javno postavljeno vprašanje, zakaj so družino Munih nalagali, da bodo hišo, v kateri stanuje porušiti in zato nakup stanovanja ne pride v poštev. Stavbe niso podrli, nasprotno, obnovili so jo, a Muniho-vi odgovora niso dobili.
Neštetokrat je padla kritika na vodstvo Ilirije zaradi sramotnega in nemoralnega odnosa do nekdanje restavracije Triglav. Ilirija ni odgovorna samo društvu, ki bi želelo v omenjeni stavbi postaviti muzejsko zbirko. Še bolj je odgovorna vsem ostalim prebivalcem občine, od katerih živi in jih dobesedno vleče za nos. Tudi s te strani pričakovanega pojasnila ni.
Na splošno se zdi, da gre vse, kar je\ pisano v lokalnem časopisju, »skozi eno uho notri, skozi drugo ven« in ustvarja pri ljudeh, ki pišejo, občutek nemoči: če-\ mu se sploh oglašati?! In javnost? Pisma bralcev? Jih ni! Ali smo res tako nezreli in nemočni, mogoče nepismeni. Kdo ve! Eno od možnih »korektur« morebitnega slabega funkcioniranja oblasti med štiriletnim mandatnim obdobjem predstavljajo prav časopisi. Naša »oblast« še nima občutka ogroženosti zaradi kritičnega pisanja v časopisih. Zato smo še daleč od demokracije. Vsaj v Bistrici je tako, in še dolgo bo.
Dimitrij Bonano
Varnostno zanimivi pojavi
Zaseženo strelivo, 13. januar. Delavci carine na mejnem prehodu Starod so policistom v nadaljnji postopek izročili državljana Italije M. E. Z., pri katerem so našli in zasegli 70 lovskih nabojev kalibra 20 mm. Omenjeni pri prestopu meje nabojev ni prijavil, zato ga bodo policisti predlagali v postopek pri sodniku za prekrške.
Ukradel bakrene palice, 16. januar. Postojnski policisti iščejo naznanega storilca, ki je iz skladišča na železniški postaji Pivka odnesel 40 kg bakrenih palic. S tem je Slovenske železnice oškodoval za 26.000 tolarjev.
Pridržan do iztreznitve, 17. januar. V
Ilirski Bistrici so policisti do iztreznitve pridržali 36-letnega domačina M. B. Pri nadzoru prometa so ga ustavili in mu zaradi suma. da vozi pod vplivom alkohola, odredili preizkus alkoholiziranosti. Po odklonitvi tega in izrečeni prepovedi vožnje je M. B. hotel z vožnjo nadaljevati.
Izdajala čeke brez kritja, 19. januar. Postojnski policisti bodo državnemu tožilstvu ovadili 27-letnega J. F. in 26-letnega T. R.. oba iz okolice Pivke, ker sta na škodo Banke Koper izdala več čekov brez kritja. J. F. je tako banko oškodoval za okrog 108.000. T. R. pa za okrog 140.000 tolarjev.
Prijeli ilegalca, 19. januar. Policisti iz Ilirske Bistrice so pri ilegalnem vstopu v našo državo v bližini mejnega prehoda Starod. legitimirali 24-letnega državljana Romunije C. B. Predlagali so ga v postopek pri sodniku za prekrške, nakar so ga vrnili na Hrvaško.
Prerezal gume, 21. januar. Popoldan je na parkirnem prostoru v Ilirski Bistrici neznani storilec prerezal dve pnevmatiki na
parkiranem osebnem avtomobilu in lastnici T. P. povzročil za 16.000 tolarjev gmotne škode.
Nedostojno se je vedel. 21. januar. Zvečer so prometni policisti pri Knežaku zaradi vožnje pod vplivom alkohola in nedostojnega vedenja pridržali J. Ž. iz Postojne. Predlagali ga bodo v postopek pri sodniku za prekrške.
Prijeti Alžirci, 21. januar. Zvečer so policisti mejnega prehoda Starod pri Ra-čicah legitimirali tri alžirske državljane in ugotovili, da so ilegalno vstopili iz Hrvaške. Zavrnjeni bodo.
Vinjen in pridržan. 24. januar. Policisti PP Ilirska Bistrica so zaradi kršitve javnega reda in miru pridržali vinjenega S. S. Zoper njega bodo podali predlog sodniku za prekrške.
Sumljive osebe, 25. januar. Zjutraj so policisti dobili obvestilo od občanov, da se v naselju Jelšane zadržujejo sumljive osebe. Na kraju so legitimirali tri romunske državljane, za katere je bilo ugotovljeno, da so v Slovenijo prišli ilegalno. Po obravanavi pri sodniku za prekrške so bili izročeni hrvaškim policistom.
Ogenj na strelišču, 25. januar. Popoldan je zagorelo na strelišču Bač. Ogenj je zajel približno 1 hektar suhe trave in podrasti. Požar so pogasili gasilci iz Kneža-ka, gmotna škoda pa ni nastala.
Bil je ob vozniško, 30. januar. Na mejnem prehodu Jelšane so policisti pri kontroli vozniškega dovoljenja 41-letnega Grosupeljčana A. Z. ugotovili, da je izbrisal uradni zaznamek o začasni prepovedi vožnje. Vozniško dovoljenje so mu zasegli in podali kazensko ovadbo.
NAMM)RŽ

PREJELI SMO
Pogledi tretjega ali razmišljanje mimo večine
Z vstopom v leto 1998 se je začel približevati čas izteka štiriletnega mandata sedanji strukturi izvoljenih občinskih funkcionarjev, ko bo treba z uradnimi in neuradnimi analizami ugotoviti uspešnost preteklega teta in preteklega mandatnega obdobja, bliža pa se tudi čas, ko bo treba sedanjo večinsko slovensko miselnost prilagoditi listi, h kateri smo se odločili priključiti, to je evropski, za nas najbližji, pa čeprav v času naše odločitve še nismo vedeli kakšna je. Ta naša, slovenska miselnost, prepojena z utopijo dvajsetega stoletja, katere še kar solidna zgradba se je sesula sama od sebe, ie vedno obstaja in traja tudi zato, ker ji nešteto takih in drugačnih bojevnikov daje upanja in obljube tako, da v čaše našega življenja naliva pijačo, ki ji je potekel rok trajanja.
Nešteto primerov, tako iz družbenega, gospodarskega, kulturnega, kot tudi političnega življenja dokazuje to uveriieno in ugnezdeno, predvsem pa neevropsko sprenevedanje Slovencev in naših, v življenju nepotrjenih prepričanj, kijih vedno znova prodajamo za suho zlato tistim, ki so se naučili biti del poslušnega in dobro vpeljanega sistema, s katerimi gradimo novo družbo, seveda tokrat ne več v imenu in za socializem. pač pa za neke druge, za ta čas izbrane politične namene...
Zakaj tak, da ne rečem čuden uvod? Enostavno zato, ker so okrog nas, v državi in občini, primeri ter nekateri dogodki tako zelo povezani s polpreteklim, teoretično in v praksi preživetim dogajanjem, katerega glavni namen je bil spreminjanje krivične družbe v družbo pravične enakosti in, če se prav spominjam, v družbo z nagrajevanjem človeka po vloženem trudu. Pustimo ob strani dejstvo, da se zadeva ni prijela kljub temu, da je bilo v sistemu veliko dobro zamišljenih in dobro začetih zadev. S ponavljanjem tez o dobrih straneh prejšnjega sistema, posebno pa z ohranjanjem nekaterih njegovih ostalin, ne nazadnje tudi s podporo, ki mu jo daje že omenjena miselnost, se ga skuša na nekaterih področjih, ki so se pokazala za zgodovinsko zgrešena, ohraniti in skozi glavna vrata vriniti nazaj v prostor, iz katerega je sam in prostovoljno odšel pod parolo sestopa z oblasti. Zato te zadeve le niso tako nedolžne.
Prvi primer
Eden izmed primerov vračanja in potrjevanja nečesa, kar je že mahalo v slovo, a ni odšlo, je ohranjanje naziva tovariš po šolah in praznovanje dedka Mraza. Oba sta se k
nam pripeljala na ruski trojki leta 1945 hkrati z rdečo zastavo in armado naravnost iz sibirskih step in v naših krajih še vedno domujeta. Da se razumemo: nič nimam proti njima, sai sem v njuni družbi preživel večino svojega življenja; dedka Mraza pozna tudi naša slovenska bajka, tako da ne more pomeniti nekaj hudega. Če vemo, da naš Kanaan, naša obljubljena dežela Evropa v svojih manirah in običajih nima vzhodnjaških navad, saj jih tudi naši predniki niso poznali, je razumljivo, da se morata posloviti skupaj s sistemom, ki ju je vpeljal, nekako tako kot našim staršem vsiljena »bef-fana«. V tistih letih sta se tovariš in dedek Mraz vrinila med nas na barbarski način in se zdaj ohranjata le še zaradi želja nekaterih, tudi mojih znancev, in zaradi naročil ter hotenj vplivnih, zaenkrat še močnih in dejavnih bojevnikov. Komu in kako dopovedati, da tovariš za učitelja in dedek Mraz za otroka nista ne naša ne evropska, pa čeprav sta se še tako dobro oprijela v določenih sredinah in to ne samo zaradi razlage, da bo tovariš vzgojno in psihološko zbližal učenca in učitelja. S tako razlago seveda ni nič narobe, saj je v skladu s sodobnimi vzgojnoizobraževalnimi prijemi, posebno v nekaterih severnoevropskih državah. Je pa za naše prilike, za našo srednjeevropsko zgodovinsko in kulturno sredino, posebno pa zaradi neposredne povezanosti s trojko iz leta 1945 za lase privlečena, tako da svoj teoretični naboj, povezan s silami, ki so še ostale v strokovnih inštitucijah, v šolah, novinarskih krogih ali v posebnih združenjih, podobnih društvom »ne vem katerih prijateljev mladine« opravičuje svoj obstoj. In kako razumeti organizirana obdarovanja otrok in dedka Mraza na ilirskobistriškem Placu med potekom božičnega koncerta v cerkvi sv. Jurija ali »šolske delavnice« na dan velikega praznika, ki naj bi ga preživeli v krogu svojih družin. Tako namreč božič praznuje ostala Evropa, tudi tista na vzhodu. Pa še to: zakaj se taki in drugačni prijatelji niso lotili organiziranega obiska ameriškega, bolj svetovljanskega božička ali pri nas najbolj razširjenega in dejansko »našega« Miklavža? Ali naj lansko praznovanje dedka Mraza v naši občini razumemo kot pomanjkanje koordinacije, okusa in nespošto-vanja sredine, v kateri živimo? Je bilo vse skupaj le kljubovanje ali čista provokacija, poskus vračanja nečesa, kar je vzelo le navidezno slovo?
Vprašajte mojo generacijo, kdo jim je pred božičem v nastavljene čevlje in krožnike prinašal suhe češpe, trdeličeta, rožiče...
DA, naročam
od januarja 1998 do preklica. Letno naročnino 3.120 SIT za vseh 22 številk bom poravnal(a) po prejeti položnici.
Ime in priimek: Naslov:
Poštna številka: Pošta:
Podpis:
l
Naročnik dovoljuje, da podjetje D2 navedene podatke uporablja za vzdrževanje naročniškega razmerja in obračun naročnine.
Pošljite na naslov:
D2 d.o.o., Levstikova 12, p.p. 60, 6250 Ilirska Bistrica
Drugi primer
Eden od dobrih načinov za urejanje družbenega standarda po vaseh, ki ga je uvede! prejšnji sistem, ohranil pa se je tudi v novejšem času, so prav gotovo samoprispevki krajanov za ureditev cest. vodovodov, kanalizacij, vaških pokopališč in podobnega. Ta način seje obnese I povsod tam, kjer so krajani vedeli, kaj bodo zgradili, dogradili in popravili ter kaj bodo s tem pridobili, saj sta jim v večini primerov s finančnimi sredstvi pomagali tudi država in občina. Samoprispevki so imeli za posledico rast standarda na vasi - razlika med mestom in podeželjem se je manjšala kljub temu, da so take oblike reševanja težav na nek način krivične do prebivalcev vasi, saj jih lahko razumemo tudi tako, kot da jih meščanom za ureditev infrastrukturnih objektov v mestih ni treba plačevati. Čeprav se sliši čudno, je vendarle res: prebivalci vasi si lahko ustvarijo boljše življenje le s samoprispevki, saj nimajo nobene druge možnosti. Do tu vse lepo in prav.
Zdaj pa poglejmo, kaj se je dogajalo okoli lanskih referendumov in samoprispevkov v naši občini. Kdor je bral časopise, je lahko zasledi! kar nekaj razpisov referendumov za uvedbo samoprispevkov v nekaterih vaseh. Novi sveti krajevnih skupnosti, ki so bili izvoljeni leta 1996, so namreč povsod tam, kjer so opazili, da bi bilo treba stvari izboljšati, pripravili vse potrebno za izvedbo referendumov, na katere so se krajani odzvali v zadostnem številu. Vendar pa v nekaterih primerih referendumi niso uspeli, saj je bila večina krajanov proti. Seveda ni nič narobe, ne s postopki ne z neizglasova-njem. Vse je bilo po merilih demokracije oziroma v njenih mejah, čeprav se vse želje vodstev vaških skupnosti po boljšem in lepšem življenju s skupnimi močmi niso izpolnile. Zakaj? Mar krajani nočejo pomagati sami sebi? Si mogoče ne želijo boljših poti? So imeli premalo informacij o tem, zakaj naj bi samoprispevek pravzaprav zbirali? Nimam natančnega vpogleda v vse primere, a sem prepričan, da so bili vzroki neuspeha čisto drugje. Po svoji delovni dolžnosti sem bil namreč vključen v priprave in postopke za izvedbo nekaterih referendumov, zato so mi motivi in vzroki znani vsaj za dva primera. Po mojem so bili v ospredju tisti motivi, ki jih je povzročila naša slovenska, zgoraj omenjena miselnost, podprta s spoznanjem, da v demokraciji lahko delamo kar želimo; to z drugimi besedami pomeni, da pov-prečnež zaradi svoje nevoščljivosti, škodoželjnosti, neznanja in podvrženosti k razprtijam sosedu ne dovoli ničesar, četudi se zaveda, da s tem povzroča škodo tudi sebi. V obeh primerih je določena skupina vašča-nov storila vse, da referenduma ne bi uspela. Pa ne zaradi denarnih težav, ki prav gotovo so, in ne zaradi razlogov, ki bi opravičevali NE za uvedbo samoprispevkov. Poglavitni motivi so bili: pobudnike zaustaviti ne glede na ceno, če je treba tudi s tožbo na sodišču; naj se pokaže, da je večina proti njim, čeprav to pomeni, da vasi, v katerih živijo, ne bodo dobile bolj urejenih poti, lepšega videza in primernejših možnosti za to, da jih mladi ne bi zapustili. Doseči to, da referendum ne bi uspel, je bil cilj in način delovanja obenem, pa naj stane karkoli. Del krajanov je hote, z razlago nepravilnega postopka, potegnil z njimi, drugi del pa verjetno nehote zaradi neobveščenosti, naivnosti ali kaj podobnega.
Ali ne bi veljalo razmisliti o takih načinih in postopkih, ki zaustavljajo razvoj podeželja in omogočajo beg mladine v mesta, poleg tega pa med ljudi vnašajo tudi razprtije, sovraštvo, neslogo in jemljejo voljo zag-nancem, ki poskušajo izboljšati življenjske razmere v posameznih vaseh.
Saša Boštjančič, Jasen 2/a
Ko se dobivajo bitke in izgublja vojna
Govorili bomo o drogi. Iz več razlogov. Prvič: tema je aktualna in popularna. Drugič: na Bistriškem je prvo še posebej res. Tretjič: priznam, da moja gledanja na ta problem niso ravno pravoverna in »moral-nopolitički podobna« (dvomim, da je ta izraz potrebno prevajati).
Trenutno poteka planetarna vojna proti drogam. Nekje tako, drugje drugače. Uporabili bomo filmski princip zoomiranja in se za začetek ustavili na sončni strani Alp. V Sloveniji se je zloraba ilegalnih drog v zadnjih letih zelo povečala. Mediji so se odzvali. Z (pre)redkimi izjemami so se odzvali na izrazito hujskaški, nekompetenten, zavajajoč, neredko naravnost neresničen način. Policija se je odzvala. Z nekaterimi odmevnimi in uspešnimi akcijami velikega dometa. A tudi z ustavno vprašljivimi uličnimi osebnimi preiskavami zelo pičlega izkupička. Zdravstvo se je odzvalo. Z uvedbo različnih programov zdravljenja odvisnosti, tako nizko kot visokopražnih, ki izhajajo iz realnih razmer in ne pobožnih želja. A zgodili so se tudi medijski spopadi med pristaši različnih načinov spopadanja s problemi odvisnosti.
Na splošno lahko strokovnjake, ki se ukvarjajo s problemi toksikomanije v Sloveniji razdelimo na dve skupini. Na tisto večjo in vplivnejšo, ki se zavzema za nadaljevanje sedanjega načina boja proti drogam in vidi problem kvečjemu v preveliki »mehkobi«. Kombinacija neselektivnega policijskega delovanja (ni važno ne koliko ne kaj), getoiza-cije in stigmatizacije odvisnikov v javnem mnenju. Druga skupina, manjštevilna in bistveno manj prisotna v javnosti, pa se zavzema za selektiven pristop. To so pristaši de-kriminalizacije uživanja drog, tisti, ki so za »tiho« legalizacijo marihuane, pa tudi najbolj radikalni, ki bi legalizirali vse po vrsti, pod državnim nadzorom seveda.
Zahodna civilizacija je civilizacija odvisnosti. Ljudje smo odvisni od mnogočesa; televizije, kockanja, seksa. dela in drog. Droge delimo na dovoljene in prepovedane. Dovoljene so tobak, alkohol in psihoaktivna zdravila, slednja le na zdravniški recept. Med nedovoljenimi drogami, ki se pri nas pogosto uporabljajo, najdemo zlasti mari-huano in hašiš, heroin, ecstasy, kokain in LSD. Gre za zelo pestro druščino substanc, ki vplivajo na našo psiho in telo. Pravzaprav je njihov edini skupni imenovalec zakonska prepoved. Zadosti, bi rekli, če bi živeli v neki drugačni resničnosti kot je tista, ki jo živimo tukaj in zdaj.
Z vojno proti drogam je nekaj narobe. Kako si sicer pojasniti dejstvo, da v zibelki te vojne, v ZDA, kjer dobivajo ljudje sedem let zapora za posedovanje manjših količin relativno neškodljive marihuane, heroin še nikoli ni bil tako poceni in tako lahko dostopen. Vzporednice z neko drugo, nam dosti bolj znano državo, se vsiljujejo same po sebi. Kljub vsem naporom odgovornih institucij, se uživanje drog pri nas zelo hitro širi -trinajst, štirinajstleten heroinski odvisnik je realnost.
V zadnjem času se vse bolj poudarja vloga preventive. In prav je tako. Vendar preventive ne smemo zamenjevati z zastraševanjem. Adolescenti zelo hitro ugotovijo, če kaj ni res in potem ne verjamejo niti tistemu, kar je. Dokler ni prepozno, seveda. Po eni strani mora preventivno delovanje zajemati spodbujanje življenjskega stila brez drog, tako legalnih kot ilegalnih, na drugi pa natančno in verodostojno podajanje informacij o posamezni vrsti droge. Konec koncev, negativne posledice zlorabe drog se pokažejo šele čez čas, prve izkušnje so večinoma ugodne.
Sprijazniti se moramo z dejstvom, da so droge vedno bile in bodo del našega vsakdana, vsaj za nekatere. Postaviti si za cilj totalno očiščenje družbe od drog se sicer zelo le-
po sliši, ni pa realno in izvedljivo. Zato je treba poleg preventivne dejavnosti, ki mora zajemati predvsem mlade, in represije, ki naj bi se osredotočala predvsem na »velike ribe«, uvesti tisto, čemur se v ekonomiji reče »dammage control«. Omejevanje škode torej. Kar pomeni metadonski program za he-roinske odvisnike, ki se tako lahko vsaj približno normalno vključijo v družbo, razdeljevanje igel za intravenozne uživalce, kar preprečuje okužbe z virusom HIV in hepati-tisa. V perspektivi to lahko pomeni tudi omogočanje nakupa mamil pod državnim nadzorom za odvisnike, kar bi zmanjšalo stopnjo kriminalnih dejanj, povezanih z drogo in drastično znižalo število smrtnih primerov zaradi droge, saj so smrtni primeri v veliki večini povezani s prisotnostjo raznih strupenih primesi in z nihanji v čistosti droge (zlasti heroina). Razmisliti bi veljalo tudi o ukrepih za ločitev trga mehkih in trdih drog, kar pomeni selektivno obravnavanje »mehkih« drog, saj izkušnje iz okolij (nikakor ne gre samo za Nizozemsko, čeprav so šli tam najdlje), kjer so to poskušali, kažejo pozitivne učinke.
Ker sem že omenil Nizozemsko, naj povem nekaj o njihovi izkušnji. Kot verjetno veste, je tam marihuana na prodaj v t. i. cof-fee shopih, kijih kontrolira država. Kljub lahkemu dostopu do marihuane, ni stopnja uživanja le-te med nizozemsko mladino nič večja od evropskega povprečja. Število odvisnikov od heroina pa je tam v zadnjih letih na približno isti ravni, kar je velik uspeh v primerjavi z rastjo njihovega števila skoraj povsod drugje v Evropi, tudi v Sloveniji. Še več, njihova povprečna starost se veča, kar kaže, da je priliv »mladih moči« majhen. Res pa je, da v zadnjem času opažajo porast uživanja ecstasyja. Seveda bi bilo napak te uspehe pripisati le toleriranju (tudi tam je zakonsko prepovedana!) marihuane, gre le za del celovite strategije.
Za konec še stara zgodba z Orienta. Pred mesto pridejo trije popotniki. Prvi je bil alkoholik, drugi morfinist (morfij ima podobne učinke kot heroin), tretji pa je užival hašiš. Bila je že noč, zato so bila mestna vrata zaprta. Tako so torej stali pred vrati in se spraševali, kaj storiti. Alkoholik je rekel: zrušimo vrata in bomo noter. Morfinist je predlagal: prespimo zunaj, zjutraj, ko odprejo vrata, pa gremo v mesto. Haši-šar ju je le čudno pogledoval, češ, zakaj vse to, če pa lahko brez problema zlezejo skozi ključavnico.
Dean Ujčič
Kino
Domov na počitnice. Komedija. R: Jodie Foster. I: Holly Hunter. 1. februarja ob 18.00.
Krvavo obzorje. Znanstvenofantastična srhljivka. R: Paul Anderson. I: Laurence Fishburne, Sam Neill. 1. februarja ob 20.30.
Titanik. Ljubezenska drama. R: James Cameron. I: Leonardo DiCaprio, Kate Winslet. 3. in 4. februarja ob 18.00.
Kolja. Češka drama. R: Jan Sverak. Oskar in zlati globus za najboljši tuji film 1997. 7. februarja ob 18.00 in 20.30.
Očkov dan. Komedija. R: Ivan Reitman. I: Robin Williams, Billy Crystal. 7. in 8. februarja ob 20.30.
Mirovnik. Vojna drama. R: Mirni Leder. I: George Clooney, Nicole Kidman. 13. februarja ob 20.30, 15. februarja ob 18.00 in 20.30.
Donnie Brasco. Gangsterska drama. R: Mike Newell. I: Johnny Depp, Al Pacino,, Michael Madsen. 14. februarja ob 20.30.
"fllll
"'BORJAČ
PRODAJALNA KRATKEGA ČASA
31. januar 1998
Clinton - gate
Neizmerna lahkotnost bivanja
Povej mi kaj bereš. pa ti povem kdo si, se glasi pregovor. No, jaszt berem Sobotno prilogo Dela, Mladino in ko sem pred petimi leti odrasel še Mag, zato sem Mladino opustil. Ker mi gre zadnje čase bolj na otročje, jo spet redno kupujem. Najlepša mi je slovenska družinska revija Jana. Jano najraje prebirajo gospodinjske pomočnice in pomočniki, ki jih je vedno več. Smrklje imajo svojo revijo. Sobotne priloge Slovenca pa ne berem več zato. ker ni več Slovenca.
Zadnja Jana prinaša zelo žalostne novice: Zakaj Stojan Auer odhaja s TV Slovenija? Niso mu pustili delati! Ubogi Auer je šel k POP TV, kjer si bo vsakdanji kruh služil s poštenim delom, ne z lenarjenjem in njegova vest bo mirna. Po bridki izkušnji se je specializiral za vodenje dobrodelnih prireditev.
Manca Košir je ob oddajo Moški, ženske. Tožba bo! Nagnali so jo, čeprav je tudi ona hotela delati. Z ukinitvijo njene oddaje so pravzaprav prevarili ves slovenski narod. Kaj bo Manca postala, ko bo odrasla? Mana, seveda. Potem piše v Jani še o Slovenki leta. Pravite, daje ne poznate? Vi ste preprosto zabiti. Ali niste še nikoli slišali za famozno Ireno Polanec? Zapomnite si to ime, sicer boste v kakšni boljši družbi potegnili kratko. Poleg Irenine fotografije in tiste, kjer je slikana njena prijateljica Edita Benko Toplak v peliči (a tudi Edite ne poznate, ja, a živite na Luni?), meje najbolj ganila fotografija okrogle gospe Bernarde Džeklin (zapiše se Jeklin). V prekrasni beli svileni obleki je še bolj poudarila svoje okrogline. Od pomembnih predmetov in oseb. predstavljenih v Jani št. 3, manjka samo klobuk gospe Ruplove, soproge našega Dimitrija, trenutno stanujočega v ZDA. Žlahtni šopek VIP je tako žal okrnjen.
In zakaj vam to pišem? Zato. da bi tudi Vaš borjač postal družinski časnik. Dodajam še eno podobno štorijo. Se spominjate Marlenke, ko je možu, kije izrekel zgodovinske besede »Iš bin ajn Berliner«, lepo seksi zapela »Hepi birdej tu ju, mister pre-zident!« Takrat je bila vsaka baba, kije spala z vrhom Amerike na to ponosna. Maga-ri se je potem Džeklinca sfurbla in se pre-poročila z Arijem, ampak farna o »good gu-yu« je ostala. Kar delajo danes, je prava svinjarija. Iznašli so nekakšen Clintongate. to je problem, ki tiči v Clintonovih gatah in zdaj Billa neznansko napadajo, kljub temu, da ga večina žensk neznansko ljubi. Tudi zato, ker tako lepo igra seksifon.
Ob zaključku obdobja zbiranja najboljše popevke, najlepše urejenega avta, najboljšega ansambla, osebnosti leta.... smo se tudi pri Našem borjaču spomnili podobne akcije: izšel je razpis za najbolj popularno oštarijo. Piše, da bodo udeleženci deležni lepe in dobre nagrade. Kakšne, pa ne piše. Upam, da ne bo take vrste, kot jih zdaj kar mrgoli: Gospod in gospa, ki bosta kupila lonec Kuhasam in bosta izžrebana, bosta na naše stroške lahko ležala na plaži v Wai-kikiju tri noči in dneve, letalski prevoz pa si bosta plačala sama... Pričakujem, da bo v naslednji številki Našega borjača lepa nagrada dobila svoje ime.
Pred, in posebno po Jelinčičevi tenkočutno diplomatski izjavi, da so glavni slovenski in srbski sovražniki Hrvatje, so Rečani trumoma oblegali bistriške trgovine. Bojim se. Mogoče pripravljajo invazijo. Kaj se skriva za tem. da so oropali vse naše trgovine in to še počnejo? Pa tista dva naša tajna policista in džip in milijon nemških mark v rokah Hrvatov? Pa tisti smučarji in planinci iz Splita? Mogoče se pripravljajo na kakšno Olujo ali Maestral. Najbolj zahrbtna bi
bila Bonaca. Prekleto, Bistre bi bil na vrsti takoj za Jelšanami, ki bi jih Rupljani in Šapjanci požrli za malico.
Bilo bi dobro, če bi osebnost leta 1990 - 2008 Kučan in osebnost leta 1990 - 2050 Tudman to nekako uredila. Naj hudič vzame atomsko centralo v Krškem, novo in staro Ljubljansko banko, Piranski zaliv. Sveto Gero in Trdinov vrh, cesto Reka - Trst in Zagreb - Wien itd. Pa tudi Moščeniško Drago, ki lahko postane vzrok za napad na naša »vjekovna ognjišta«.
Načeloma sem jaszt dober človek. To lahko preberete na internetu pod www/: il-bi osel. Nisem tak, kot na primer Beer 0'Maligan, ki meri na kakšnega Tommyja in pri tem skrbno pazi, da ne bi zadel psa ali mačke. Se pa sam sebi zdim tipičen primer za ljudsko reklo »osel gre le stokrat na led«, kar v naši deželi sploh ni težko realizirati. Oslu nisem podoben po njegovi anatomski značilnosti iz vicev, ampak po trmi. Ko sem triumfalno razkrinkal pokvarjenost cen tipa 999 SIT in kupil v trafiki tamagoči za 2.990 tolarjev, sem na bencinski pumpi, tisti zeleno obarvani na jugu Bistrice in ne tisti rdeči na severu, zagledal isti kos plastike za 1.999 SIT. Razlika v ceni je okroglih tisoč tolarjev. Tolažil sem se, da so trafike verjetno humanitarne organizacije, kot Rdeči križ ali Caritas. Vseeno se mi je razlika v ceni zdela svinjsko velika, kar je v Bistrci velika redkost, po mojem v kakšnih skromnih osemdesetih procentih primerov. To sem priznal prijatelju, ki me je takoj pomiril: »Tepec, razlika je zato, ker ima en tamagoči vgrajen čip za kakanje, drugi pa ne.« Šlo mi je na bruhanje. Verjetno sem požrl kakšen čips, pa ga ne bi smel.
Ker ste za praznike preveč jedli in pili. vam priporočam, da v februarju pojeste nekoliko manj prehrambenih artiklov. Ne bo vam težko. Svečan šteje cele tri dni manj kot prosinec.
Dimitrij Bonano
Dragi bralci, ste kdaj pomislili, zakaj sploh imamo praznike? Seveda imajo različne kulture vsaka svojo razlago in odgovor na to navidez preprosto vprašanje. Vsi se v glavnem naslanjajo na neke rituale, se pravi obredna dejanja, ki zaznamujejo določene dogodke v človekovem življenju od rojstva do smrti, a ne samo enkrat, marveč se ponavljajo v določenem zaporedju, ki mu pravimo čas. Tega pa merimo z dnevi, meseci in leti, kar gotovo že veste. Kar je vmes, temu pravimo prazniki in teh je, odkar imamo demokracijo, vse več in več. Vzemimo samo december, ko se »raztegnejo« čez cel mesec, tako da folk skoraj ne utegne delati. Nihče se ne ozira več na politiko, še manj na nazorsko prepričanje, ki bi mu lahko zaradi ideoloških predsodkov preprečevalo praznovati nek praznik. Včasih nismo smeli praznovati vsega, kar smo želeli, saj je takratna oblast šparala celo
pri praznikih in dovoljevala samo tiste, ki so nji pasali. Lustrirali so recimo Miklavža in božične praznike, da so lahko bolj poudarili zadnji dan v letu, ko se imajo vsi ljudje radi samo zato, ker je to pač konec nekega obdobja, ki naznanja svetlejšo prihodnost. Na TV smo morali poslušati dolge pridige o tem. kako nam bo v neki nedoločeni prihodnosti lepše kot sedaj, na koncu pa seveda niso pozabili zagroziti z novimi uspehi. Ljudje so bili kontenti, ker jim ni bilo treba skoraj nič misliti. Za mulce je poskrbel dobri dedek Mraz in leto je bilo naokoli kot bi mignil.
Zdaj moramo skrbeti sami ?ase, zato vse traja malo dlje, a nič zato, saj imamo dovolj časa. Ni fajn živeti prehitro, ker lahko mimogrede kaj pozabiš. Če imaš recimo konja, moraš poskrbeti tudi za to, da ga na sv. Štefana dan pelješ žegnat. saj včasih. se pravi v komunizmu, tega ni bilo treba narediti - konji so bili takrat, kako bi se izrazil, skoraj državna lastnina, podrejena potrebam SLO-ja, zato niso smeli imeti nobene nazorske pripadnosti, kaj šele žegna! Kam smo prišli! V Šentjerneju možakarji
■
IURIADA
Delovnemu ljudstvu SFR Slovenije in SR Ilirske Bistrice!
Proglas ob 8. februarju, dnevu revolucije
Kmetje in delavci! V zadnjih letih smo lahko le nemo opazovali restavracijo gnilega kapitalizma na tleh naše prelepe domovine. Kmetije so propadale, tovarne so se zapirale, stoti-soči naših delovnih ljudi in občanov so živeli v revščini in pomanjkanju. Reakcionarne politične stranke pa so skrbele le za svoj blagor in dobiček izkoriščevalskih kapitalistov. Hoteli so nam vzeti pokojnine, zdravstveno varstvo, dodatek za malico in prevoz. Sebi pa so priskrbeli ničkoliko privilegijev. Delovni ljudje in občani! Z revolucionarno akcijo Komunistične partije Slovenije smo naredili konec temu sramotnemu stanju. Uvedli smo diktaturo proletariata.
Prekinili smo uničujoč pohod nacionalizma. Vsi narodi naše domovine. Štajerci, Primorci, Dolenjci, Gorenjci, Korošci, Prek-murci in Notranjci bodo poslej živeli v bratstvu in enotnosti, s KP Slovenije na čelu. Vemo, da bo trajalo nekaj časa, preden se bomo zopet postavili na noge, a skupaj z bratskimi narodi Afganistana, Kube, Hr-
vaške, Srbije, Kitajske, Severne Koreje, Irana in drugimi, ki nasprotujejo imperialističnim silam na čelu z ZDA in Evropsko unijo, nam bo gotovo uspelo.
Mladinske delovne brigade že gradijo železniško progo Vinica - Suha Krajina, povsod se pospešeno odpirajo tovarne. Tudi v Socialistični republiki Ilirski Bistrici, kjer znova deluje bivši TOK, sedaj Ljudski zavodi Edvard Kardelj, pa bivši Lesonit, sedaj Lesna tovarna Josip Broz-Tito. Brkinski sadjarji so že presegli plan proizvodnje sliv in jim je generalni sekretar KP Ilirska Bistrica izročil plakete junakov udarniškega dela. Vodstvo partije je ostro obsodilo imperialistične težnje Italije, ki jim je prejšnja neljudska oblast popuščala.
Ljudska oblast ne odpušča in vsi, ki so zatirali delovno ljudstvo v prejšnjem režimu, so dobili svoje zaslužene kazni. Na tem mestu naj pozovemo vse delovne ljudi in občane k stalni budnosti, kajti protirevo-lucionarni elementi še vedno rovarijo proti ljudski oblasti. Če opazite kakršnokoli pro-tidržavno delovanje, se obrnite na najbližjo postajo ljudske milice ali na komisariat za državno varnost. V naših prevzgojnih ustanovah bomo poskrbeli, da sovražniki
ljudstva skozi trdo delo uvidijo svojo zmoto in postanejo lojalni člani naše socialistične skupnosti.
Tovarišice in tovariši! Marksizem-leni-nizem je edina prava pot v boljši jutri. Vsak od nas mora biti pripravljen žrtvovati svoje življenje za obrambo domovine in socializma. Slovenska ljudska armada in republiške teritorialne obrambe so naša udarna pest. A vsi moramo vstati v bran, če sovrag prestopi naše meje. Danes je v svetu imperializem močnejši kot kdajkoli. Vendar zatirani narodi juga in severa, vzhoda in zahoda že dvigajo glave in stiskajo pesti. Zvezni izvršni svet je že doslej in bo še poslej podpiral vsa osvobodilna in revolucionarna gibanja. Živel predsednik države, generalni sekretar KPS, vrhovni poveljnik SLA, predsednik zveznega izvršnega sveta, predsednik Revolucionarnih borcev, častni predsednik Lovske zveze Slovenije in častni občan glavnega mesta SRIB Kučanša! Živela Komunistična partija Slovenije! Živel Antikapitalistični svet narodne osvoboditve Slovenije! Živela bratstvo in enotnost narodov in narodnosti Socialistične federativne republike Slovenije!
Dean Ujčič
kar javno prihajajo k maši in žegnu na svo jih varovancih, oblečeni v stilu špaghetti vvesternov. Še dobro, da tam ni (bilo) kakšnega saloona, v katerem točijo cviček, sicer bi se lahko to miroljubno srečanje končalo drugače. Tudi Harijci niso zaostajali za njimi, le da tega TV ni prenašala! Ko sem vse to gledal, se mi je zdelo podobno ustanovitvi prvega slovenskega konjeniškega polka. Zakaj pa ne? Svoje dni so naši fantje služili vse mogoče cesarske konjenice in zakaj zdaj ne bi smeli imeti še svoje? V parlamentu o tem previdno molčijo, saj jih bolj skrbi mornarica in letalstvo. Konji lahko počakajo.
No, malce me je zaneslo navdušenje nad TV prizori, a kaj morem, če so sila podobni nekaterim TV limonadam, ki jih pravkar vrtijo. Slovenci pač vedno zamujamo za kakšno stoletje, zato nastajajo nove težave. Na silvestrovo so jih imeli naši policaji in dohtarji, saj so morali po prestolnici pobirati pijance in jih kakih 100 odpeljati v klinični center na obvezno tuširanje in ohlajevanje do jutra. Mogoče so bile temu malo krive tudi spotakljive TV oddaje, ki so človeka dobesedno silile k pokušanju in seveda pitju novega slovenskega penečega vina nedoločenega okusa in porekla. Ko si namreč videl skoraj golo pevko in do vratu oblečenega godca, ki je razstavljal nekakšne dolge gate in kratke hlače, te je prijela želja po pitju nečesa krepkega. Sam sem videl nekega »freikin-chlerja«. ko je »sviral« svoji pevki, medtem ko se je pomanjkljivo oblečena vrtela po plitvem bazenčku vode in mu kazala sveže, z novo reklamno ščetko umite umetne zobe. O tem niso poročali, vem le to, da me je nekam prijelo...
Hrvate je medtem verjetno popadel bes zaradi obiska naših parlamentarcev v Beogradu, kjer je še posebej prednjačil Zmago Jelinčič s svojimi teorijami o skupnih sovražnikih Srbov in Slovencev, med katere je mimogrede prištel tudi Hrvate. Verjetno je posredi kakšno židovsko poreklo, če se toliko sekira zaradi tistih par škombrov v Piranskem zalivu; vprašanje je le čigavi bodo, ko jih bodo ujeli. Riba vendar ni nafta, saj nima določenega državljanstva in se giblje tja, kamor ji paše. Smučarji pa morajo lepo zastopati barve svoje države, sicer jih doleti štrafenga, tako kot je nepremišljenega avstrijskega skakalca Goldbergerja, ki je mislil malo skakati tudi za srbsko državo, a so mu Avstrijci prec zobe pokazali, zato se mora sedaj pokoriti na tujih skakalnicah, če hoče priti nazaj v formo. Tako je to. Ko je po Novem letu toliko Hrvatov rinilo čez našo mejo in naprej na sever, sem se zbal, da gredo Albertu Tombi v Kranjsko Goro spet ponujat svoje državljanstvo. Na srečo v drugi dirki ni nastopil in tako niso imeli za koga navijati. Pameten dečko se je na zvit način izognil neprijetnim zapletom. Tistih par točk bo že kje drugje prilaufal. pa še sosedom se ni zameril, saj ni zmagal nihče izmed naših. Basta. Življenje gre in mora iti naprej, čeprav nikoli ne dosežete točk v tekmovanju za svetovni pokal. Ne sekirajte se zaradi tega; čakajte na svojo priložnost v malih stvareh, morda se vam le nasmehne sreča... Naj vas nikoli ne zapusti, vsaj ta mesec še ne.
Jože Stegu
P. S.: Mnogi me sprašujejo, kdaj se bo začel drugi polčas nogometne tekme med reprezentancama Našega Borjača in Snežnika. In nezaupnih virov mi je uspelo izvedeti, da pred spomladanskim nadaljevanjem prvenstva že ne. Medtem naj bi prišlo tudi do posamičnih prestopov iz kluba v klub, kar še bolj zamegljuje preglednost terena. Baje je preveč razmočen, zato strokovna komisija predlaga tekmo na nevtralnem igrišču. O tem bomo poročali v prihodnjih številkah.
"'Mm®
Ob rojstnem dnevu najbolj Predpostno kulturno
slavnega Brkine a
/smet Bekrič
Soba pesnikova
Pesnikova soba, rojstna, nikoli ni žalostna; ko se pa rodi poet, skoz' okno poleti cvet, da okrasi cel svet.
Knjiga pesmi je postelja sanj, prepolnih veselja; ko jo bo odprl otrok, iz srca mu, in iz rok, bo šinila jata ptic na vejice naših lic.
Glasbe ni manjkalo: prave etno glasbe v izvedbi družine Volk, ki je predstavila tudi manj znan instrument oprekelj, igra-
Tudi letošnji, XXI. mesec kulture na Ilirskobistriškem se je začel s kulturnim večerom v počastitev spomina na pesnika Dragotina Ketteja. Prireditev je združila literaturo, glasbo in gledališče (lutke), presegla bistriški okvir in jezikovne meje ter hkrati prikazala bogastvo lokalne kulturne dediščine.
Dragotin Kette seje rodil 19. januarja 1876 na Premu. Na nedeljo, ki je najbližja temu datumu že vrsto let poteka kulturni večer v počastitev njegovega spomina. Letošnja prireditev (18. januarja) se je začela ob štirih popoldne v rojstni hiši velikana slovenske moderne s pozdravnim nagovorom Darinke Žbogar. Ismet Bekrič nam je nato prebral posebej za ta namen napisano pesem Soba pesnikova. Sledile so recitacije Kettejevih pesmi iz otroških ust: sodelovali so učenci OŠ Dragotina Ketteja in OŠ Pregarje ter otroci iz begunskega centra Trnovo. Nato so pred vhod nekdanje ljudske šole stopili literati iz Novega mesta, predstavili društvo, ki se imenuje po Dragotinu Ketteju, in prebrali nekaj svojih pesmi. Program so s priložnostno pesmijo zaključili pevci MPZ Dragotin Kette iz Ilirske Bistrice.
Uro pozneje se je dogajanje preselilo v dvorano Premskega gradu, ki so jo letos s čudovitimi cvetličnimi aranžmaji okrasile članice Turističnega društva Prem. Franc Gombač in Franc Dolgan sta prebrala nekaj obvestil in oznanil, ki so jih premski župniki namenili svojim faranom med leti 1865 in 1913. Za pokušino jih nekaj objavljamo tudi mi. Takratni božji služabniki, sedem se jih je zvrstilo v tem času, so uporabljali zelo lep, a tudi sočen jezik.
nedelja, 11. september 1881
Že me je skoro sram vsako nedeljo vas prositi, naj bi mi vendar pripeljali drva, dokler imate čas in je vreme za to. Jaz vas ne prosim po vašem, prosim po svojem, da mi v pravem času daste, kar mi gre. Ko bi vas jaz, ko pridete po sveto obhajilo, od hiše odganjal, češ, da saj bolnik lahko počaka, bi me križali in na daleč in na široko oznanjali, da nočem obhajat, krstit in spovedo-vat hoditi, kadar pa imate vi od svoje strani le majhno dolžnost storiti, tistih par špic drv pripeljati, jih ni dobiti, nimate nikoli časa za to, četudi doma lenobo pasete. Iz tega vedenja vašega se vidi. kako svoje dušne pastirje, svoje dobrotnike spoštujete. Verjemite mi, da pred svetom in mano hodi velika sramota za vami. To bodi tudi za letos zadnjikrat, da vas opomnim na vašo dolžnost pripeljati mi obilne voze in dobra derva...
prva postna nedelja, 8. marca 1907
Pri spraševanju mnogi ne znajo najpotrebnejših molitev in resnic. Ni čuda, ker ne hodite nič h kerščanskemu nauku... Na pustni dan je šola, v sredo ni. Naj otroci ne počno neumnosti. Me starši niso poslali v šolo, so se otroci zgovarjali, pri plesu pa ste jih pustili celo popoldne. To je jako vzgojevalno za otroke. Na pepelnično sredo v šemah okoli noreti je brezversko! Cela truma otrok za njimi. Če komu pujsek ali teliček iz hleva uide, precej se napravi cela gonja nanj, za otroke pa nekateri starši nobene brige nimajo. Nedolžni ples? Sredi noči so fantje in dekleta v posameznih parih odhajali...
nedelja, 1. avgusta 1909
V nedeljo, osmega avgusta, maša samo ob šesti uri zjutraj. Le plešite, med mašo pijte! Ples v Smrjah veljal do 500 kron, za orglanje pa je preveč dati! In kako obleko imajo nekateri fantje. Še gub nimajo. Dekleta, le plešite. Sedem nezakonskih otrok v sedmih mescih!
nedelja, 3. septembra 1911
Prihodnjo nedeljo ob desetih maša odpade zaradi plesa v Bitnji. Drugo leto bo mankuš in stradež pregnal veselje do plesa. Plesalke so iz Marijine družbe izključene...
li so mladi premski glasbeniki (Urška in Matevž Perenič ter Valentina Strle), več
pesmi pa so zapeli tudi »Kettejevci«. Na koncu so mladi člani KD »Lipa« iz Pivke uprizorili še lutkovno igrico.
Organizatorja, Zveza kulturnih društev in Literarno društvo Ilirska Bistrica, se zadnjih nekaj let trudita za to, da bi program prireditve izzvenel nekoliko manj »klasično«. Po mnenju mnogih jima to zelo dobro uspeva, za kar gre hvala predvsem scenaristu Jožetu Steguju. Kljub temu, da je bila grajska dvorana nabito polna, bi s Prema lahko odšlo še veliko več zadovoljnih ljudi, če bi se le potrudili priti. Letos se je namreč prvič zgodilo, da so Premci bolj aktivno posegli v dogajanje na gradu in v Kettejevi rojstni hiši, saj je bilo prejšnja leta, z izjemo nekaterih posameznikov, čutiti precej zadržanosti. Nedvomno tudi zato, ker jim je država vedno zapovedovala, kako naj gospodarijo z zgodovinsko, kulturno in naravno dediščino, ne da bi jim za to primaknila kak tolar. No, kot rečeno, Premci so bili letos aktivni udeleženci tega kulturnega dogodka na zadovoljstvo organizatorjev, ki poskušata izpostaviti Premski grad kot živ kraj, kot prostor, ki je nekaj več kot kup kamnov z zgodovino.
V grajski dvorani je bilo tudi letos živahno: poleg nepogrešljivega Moškega pevskega zbora Dragotin Kette so nastopili recitatorji, glasbeniki in lutkarji.
premišljevanje
V nedeljo, 18. januarja, se je z uvodno prireditvijo na Premu začel XXI. mesec kulture v občini Ilirska Bistrica, ki bo verjetno trajal vsaj tja do konca februarja. V tem času se bo zvrstilo na različnih prireditvah precej domačih in drugih ustvarjalcev, ki želijo pokazati občinstvu svoje znanje in dosežke raznih umetniških zvrsti. Vse lepo in prav, če se ne bi že nekaj let zapored pojavljale precejšnje zadrege pri financiranju takih prireditev, ki postavljajo pod vprašaj obstoj celotnega idejnega projekta.
Novi zakon o društvih, kije začel veljati z nastopom letošnjega leta in zvezi ne prinaša samo novega imena (prej Zveza kulturnih organizacij, zdaj Zveza kulturnih društev Ilirska Bistrica), temveč tudi spremenjene oblike združevanja in financiranja, vnaša v že tako utesnjen kulturni prostor še dodatne omejitve in zakonske nedorečenosti. Malo drugače povedano - novi zakon neposredno ne podpira več ljubiteljskih dejavnosti, ki so doslej vedrile pod ZKO-jevsko streho; ker niso nikomur več potrebne, jih prepušča na milost in nemilost občinskim svetom, ki sami odločajo o njihovem preživetju. Kulturo je občina tudi do sedaj v glavnem financirala iz proračunskih sredstev, vendar se je vedno našlo še nekaj donatorjev, ki so zadeve potiskali naprej. Društva se zavedamo, da ni in ne bo možnosti za izpolnitev naših želja ali posamičnih apetitov po nesmotrnem trošenju tega denarja, saj nam tajnik ZKD v zadnjem dopisu sporoča ne-veselo novico, da bo letošnjega denarja približno 12% manj, čeprav je število registriranih društev zraslo. Komentar menda ni potreben. Kolikor mi je znano, prejema ZKD mesečno le dvan-jastino dotacije. Če se ozrem na stanje v drugih občinah, ki imajo razmeroma višje proračune in morda celo manjše število prireditev kot mi, se same po sebi vsiljujejo primerjave o tem, kako je pri nas delavnost na kulturnem področju bolj nadloga kot znak življenja, posebno v mesecu kulture, ko je število prireditev precej večje od povprečja ostalih mesecev. Novi zakon sicer dopušča
Aplavz za profesorja Šlenca
Kot je poudaril povezovalec Tomo Šajn, je izid Velikega italijansko-slovenskega slovarja, ki ga je napisal profesor Sergij Šlenc, velik dogodek za Slovenijo, še pomembnejši pa je za naš kraj. Da je temu res tako, je dokazal tudi velik obisk profesorjevih someščanov. Prostor v Hotelu Turist je bil kar premajhen za vse, ki so želeli izkazati priznanje avtorju slovarja.
Kot je že v navadi, se je dogodek pričel s pesmijo. Zapela nam je pevska skupina Upanje. Sledil je pozdravni nagovor predsednika ZKD Franca Gombača. Nato je besedo prevzel profesor zgodovine in novinar Tomo Šajn, ki je vodil pogovor z obema gostoma: prof. Sergijem Šlen-cem in urednikom založbe DZS in Velikega italijansko-slovenskega slovarja Brankom Madžarevičem.
O nastajanju slovarja bi težko napisali kaj novega, saj je prof. Sergij Šlenc dal številne intervjuje, med drugim tudi za ta časopis. Kljub temu je treba poudariti, daje obsežno delo opravil sam, kar v tujini ni ravno navada, saj tam slovarje pišejo ekipe lingvistov. Njegovi trmi, kot se je sam izrazil, se imamo zahvaliti, da smo dobili obsežen in času prilagojen slovar, most med italijansko in slovensko kulturo.
Logično nadaljevanje italijansko-slovenskega slovarja, je seveda slovensko-itali-janski slovar. Prof. Šlenc se je lotil tudi tega in je že pri črki M. Sam pravi, da bo slovar končan v treh letih. Pri njegovi vztrajnosti in vitalnosti mu to lahko zlahka verjamemo. Urednik založbe DZS Branko Madžarevič je povedal, da založba pripravlja slovar tudi na CD-ROMU, le o datumu ni hotel govoriti.
Ob koncu je Jože Pegan, upravnik bistriškega begunskega centra, razkril še eno plat prof. Šlenca, ki je vsaj nekateri nismo poznali. Povedal je, da je prva pošiljka humanitarne pomoči za begunce v Ilirski Bistrici prispela prav po njegovi zaslugi. In še vedno prihaja. Profesor je prevedel tudi knjigo, ki sojo napisali mali begunčki, iz bošnjaškega v italijanski jezik. Velik duh hodi z roko v roki z ve-
Nič več ne bo tako kot je bilo,
bi lahko rekli po izidu Velikega italijansko-slovenskega slovarja, ki ga je sestavil
prof. Sergij Šlenc. V petek, 30. januarja, smo se Bistričani v velikem številu zbrali, da bi čestitali rojaku.
likim srcem. Prof. Šlenc je tudi velik ljubitelj zahtevnejše zabavne glasbe, zato mu je ansambel »Trepetlike«, zbran prav za to priložnost, zaigral nekaj pesmi.
Kaj lahko rečemo na koncu? Naš rojak, prof. Šlenc, si je brez dvoma zaslužil številne čestitke ob dosežku, ki je Ilirsko Bistrico znova spravil na zemljevid. Če citiramo Damijano Logar: »Nismo majhni, dokler so tako veliki ljudje med nami.«
sofinanciranje države v primerih, če na isti prireditvi sodelujejo vsaj tri občine, kar je zelo dobrodošla sprememba pri izmenjavi kulturnih skupin, po drugi strani pa pošilja »na čakanje« preostala društva, ki zaradi posebnosti njihove dejavnosti poredko ali pa sploh nikoli ne dobijo pravih priložnosti.
Postni čas, vsaj kar se tiče financ, vsekakor prihaja, čeprav vsi v en glas zatrjujemo, da denar ni vse. Res je, a kako povabiti goste, če ne veš, kaj jim smeš ponuditi, da ti ne bo kdo očital nepotrebnega razsipavanja proračunskega denarja.
In če se znova povrnem v naš mesec kulture, se moram obregniti ob tiste občinske strukture, ki namenjajo denar za te potrebe, saj ga delijo po kapljicah in še to prepozno. Ne verjamem, da je kdo povprašal, kako lahko ZKD Ilirska Bistrica spravi pod streho vse začrtane programe z denarjem, ki ga dobi. Društvom navadno očitajo, da preveč porabimo za nepotrebne stvari. V zadnji številki Snežnika (15. januarja 1998) sem prebral, »da pri nas še zmeraj pogrešamo predvsem predstavitve mlajših in modernejših zvrsti umetnosti«, vendar se sprašujem, za koga? Na vseh prireditvah krepko pogrešamo prav mlade, ki nas imajo po-malem že za odpisano generacijo, češ da jim samo težimo s stereotipnimi predstavami o svojem in ne o njihovem svetu. Res je: čas ZKO-jevstva in režimskih oblik kulturnega udejstvovanja (proslave, mitingi, spominski pohodi) je mimo, a je treba pripomniti, da je to samo oblika preobrazbe v dosedanjem načinu obnašanja društev in ne njihov konec.
Kultura zame ni zgolj obleka, ki jo po potrebi oblečem in zamenjam, temveč je način življenja, ki ga ne morem kar tako spremeniti. Generacija, ki še raste, ne more izmeriti dolžine svoje sence, saj ne vidi višine, ki jo odmeri čas; to bodo storili šele njeni potomci, zato naj nikar ne kaže s prstom v napačno smer urinega kazalca. Ni dovolj trkati na vrata ZKD-ja le takrat, ko nekdo potrebuje denar, marveč je treba priti s svojimi predlogi tudi tedaj, ko te nihče ne vabi. To je prav gotovo težje, dokler misliš, da nikogar ne potrebuješ. Ko pa gre za denar, se zrušijo vsi tabuji. Postni čas, vsaj kar se tiče financ, vsekakor prihaja, čeprav vsi v en glas zatrjujemo, da denar ni vse. Res je, a kako povabiti goste, če ne veš, kaj jim smeš ponuditi, da ti ne bo kdo očital nepotrebnega razsipavanja proračunskih sredstev? Poskusite sami, zlasti občinski svetniki, ki o tem odločate. Če me spomin ne vara, sem na Premu videl samo tri. Tudi Kettejeve nagrade ne omenja nihče več, saj so bile baje že vse podeljene... Kakor da bi se jim iztekel čas. In veljavnost. Naj vas nikar ne zamorim s pisanjem o teh (ne)kulturnih temah, postni čas je čas resnosti in pogleda vase, čeprav tam ne vidim samih svetlih stvari. Mogoče pa je dovolj, da vidim svoj obraz. Tudi to je nekaj!
Jože Stegu
"Mu/kC
31. januar 1998
Skozi čas z znamkami in starimi novci
Nedeljsko (25. januarja) srečanje članov in prijateljev Primorskega numizmatičnega društva Ilirska Bistrica v hotelu Turist je bilo kljub praznovanju 25-letnice njegovega delovanja skromno, a zelo sproščeno in prisrčno. Zbiralci starega denarja, znamk in drobnih predmetov, ki zgovorno pričajo o značilnostih dobe, v kateri so nastali, so se tokrat zbrali že na svojem 488. sestanku, kolikor so jih zabeležili od 28. januarja 1973, ko so se v istem prostoru odločili, da se povežejo v društvo. In če kdo misli, da star denar nima vrednosti, bi ga nekaj sto članov, ki so se v tem času sprehodili skozi njegove vrste, prav gotovo prepričalo v nasprotno.
Čeprav se člani društva sestajajo v hotelu Turist vsako četrto nedeljo v mesecu, jih je bilo tokrat veliko več, med njimi tudi župan občine Postojna Josip Baje, numizmatik in filatelist, ter precej mladih iz Fila-telističnega krožka OŠ D. Ketteja. 488. srečanja so se udeležili še Franc Gombač, predsednik Zveze kulturnih društev, Edo Seles iz Turističnega društva Ilirska Bistrica, tajnik Slovenskega numizmatičnega društva iz Ljubljane Miloš Mikolič ter predsednik Društva zbiralcev Nova Gorica-Ajdovščina Kristijan Maver, vsi z iskrenimi besedami podpore in občudovanja ob visokei obletnici, slednja pa tudi s priznanji, ki sta jih izročila Bistričanom.
Četrtstoletni jubilej društva je bil seveda lepa priložnost, da se o prehojeni poti nekaj malega tudi pove. In kdo bi njegovo dejavnost bolje orisal kot neutrudni Vojko Čeligoj. četrti predsednik društva, ki se povezuje s številnimi sorodnimi društvi, strokovnimi ustanovami ter numizmatiki in filatelisti iz ilirskobistriške občine. Primorske, Slovenije in drugih držav. Ob nenehni skrbi za strokovno izpopolnjevanje članov, je v preteklih petindvajsetih letih pripravilo kar nekaj odmevnih razstav starega denarja in več kot 40 priložnostnih poštnih žigov (jubilejnega je tako kot posebno dopisnico oblikoval Romeo Volk), zavzema pa se tudi za postavitev domače muzejske zbirke.
Člani Primorskega numizmatičnega društva Ilirska Bistrica se zbirajo v hotelu Turist že od 28. januarja 1973. Četrt stoletja je dolga doba, zato so medse povabili tudi številne prijatelje.
Nova številka Jesenskih listov
Komisija za kulturno dejavnost pri Društvu upokojencev Ilirska Bistrica je pripravila peto, jubilejno številko svojega glasila Jesenski listi. Časopis, ki izhaja občasno - prva številka je izšla natanko pred dvema letoma -, se je kar »prijel«, saj so ga občani, pa tudi naši rojaki na tujem, kar dobro sprejeli, čeprav gre za izključno ljubiteljsko delo in včasih za skromno vsebino v jezikovnem in literarnem smislu.
Na prvi strani pete številke Jesenskih listov so voščila bralcem. Sledijo pogovori z bralci. Odmeven je prispevek, ki opi-
suje skupni izlet upokojencev iz Trsta in Ilirske Bistrice v Oglej in Gonars. Nekateri avtorji se s spomini vračajo v težke
čase druge svetovne vojne. Tudi tokrat so prišli na vrsto domači rimarji in pesniki, ki se preizkušajo v pesniški umetnosti. Zanimiv je sestavek, ki govori o vplivu olivnega olja na zdravje človeka. Za mlajše generacije bo mogoče zanimiva predstavitev nekdanjih ledenic na Bistriškem. V nadaljevanju boste našli recenzijo najnovejšega romana našega rojaka Franeta Tomšiča »Posvečena zemlja«, ki je tik pred izidom. Izredno zanimivi so teksti in fotografije, ki predstavljajo pet generacij bistriške godbe na pihala. V rubiki »Obrazi našega kraja« je predstavljena znana bistriška osebnost. Avtorji nam v zanimivem jeziku predstavijo tudi nekatere like z našega podeželja. Odzvali so se tudi člani turističnega društva, ki v skrbi za prijaznejši kraj vabijo občane k sodelovanju. Razmisleka je vreden članek, ki govori o generacijskih razhajanjih. Časopis zaključuje rubrika za ljubitelje križank s ponujenimi nagradami za pravilne rešitve.
Dimitrij Grlj
Literarno druženje v Novem mestu
Ilirskobistriški literat bosanskega rodu Ismet Bekrič je lani sodeloval na mednarodnem literarnem maratonu, ki ga je organiziralo Literarno društvo Dragotin Kette iz Novega Mesta. To je bil začetek sodelovanja med dvema literarnima društvoma, ki jima je skupen duh največjega pesnika slovenske moderne. 19. januarja, na Kettejev rojstni dan, so novomeški literati pripravili literarni happening v čast našega in tudi njihovega rojaka.
Začelo se je ob vodnjaku, prav tistem, kjer naj bi nastala pesem Na trgu. Tam so novomeški literati prebrali nekaj Kettejevih pesmi, potem pa je sledil pohod z baklami proti restavraciji Breg, kjer je bilo v »Kettejevi sobi« predvideno druženje litera-tov obeh mest.
Začeli smo gostje iz Ilirske Bistrice, Aleksander Borenovič, Matej Šnajdar in Dean Ujčič. Predstavili smo jim svojo knjigo Nasveti za dolgo, zdravo, moralno in pošteno življenje ter nekaj radikalno šaljive poezije, naši novomeški kolegi pa so nam prebrali nekaj stvari iz njihovega raznovrstnega ustvarjalnega opusa, predvsem poezijo. Šlo je za stilsko in vsebinsko zelo raznolike pesmi, od šegavih napitnic do mojstrskih refleksij na večne pesniške teme: ljubezen, smisel človekovega bivanja, dobro in zlo... Vse skupaj je izzvenelo kot prijetno srečanje različnih ljudi, ki nas druži ljubezen do pisane besede, če-
OBVESTILA
Kulturna
večera
OŠ R. UKOVIČA PODGRAD Sobota, 7. februarja, ob 19. uri.
DOM NA VIDMU Nedelja, 8. februarja, ob 18. uri.
Koncert
GLASBENA ŠOLA
ILIRSKA BISTRiCA
V	ponedeljek, 9. februarja, se bo ob 19. uri začel večer slovenskih skladateljev. Njihova dela bodo izvajali mladi in-strumentalisti Glasbene šole II. Bistrica.
Razstava
DOM NA VIDMU
V	petek, 13. februarja, bo ob 18. uri
odprta razstava modelov starih vprežnih voz. Njen avtorje Janko Samsa iz Sežane.
Gostovanje
PTUJ
Podgrajski in Hrušiški škoromati se bodo v soboto, 14. februarja, udeležili pustne povorke na Ptuju. Tradicionalna poberija bo v Podgradu dan kasneje.
MKNŽ-jevi šusi v glavo
Petek, 6. februarja: MONF.Y DRUG in FILTH OF MANKIND. dva poljska benda ter PIZDA MATERNA iz Slovenije. Vsi trije ansambli igrajo erust.
Petek, 13. februarja: DIRTYS; Američani, ki snemajo za Cryps Records, kot bonus pa še D1CKY B HARDY iz Ljubljane. Glasba obojih sliši na ime punk'n'roll.
prav se je lotevamo z zelo različnih koncev. Strinjali smo se, da je ravno ta različnost tista, ki nas bogati, zato smo se razšli z obljubo, da se zopet snidemo. Lik največjega bistriškega pesnika, ki je, mimogrede, v Novem mestu veliko bolj živ in prisoten kot v Ilirski Bistrici, je torej združil ustvarjalce dveh okolij, pri čemer je treba omeniti, da ima za to velike zasluge pesnik in prevajalec Ismet Bekrič.
Novomeško Literarno društvo Dragoti-na Ketteja je bilo ustanovljeno leta 1989, a je po nekaj letih zamrlo. Pred dvema letoma gaje skupina predvsem mladih ustvarjalcev, zbranih okoli predsednice društva
Pesnik s Prema je povezal literate dveh »svojih« mest,
ki danes nosita baklo literature na svoj način in s svojo izpovedno noto.
Klavdije Kotar, znova obudila v življenje. Društvo je zelo aktivno; pripravili so že omenjeni tridnevni mednarodni literarni maraton, bili so na gostovanju pri literatih v Bihaču pripravljajo podobno gostovanje v Pragi, redno organizirajo dobro obiskane literarne prireditve. Omeniti je treba knjigo Neizstreljeni naboj za Slovenijo, ki jo je napisal član njihovega društva Damjan Ši-nigoj in je bila natisnjena v nakladi 8.000 izvodov. Gre torej za slovenski bestseller.
Naše mesto je tako vzpostavilo še eno kulturno vez, ki seje pridružila bogato stkani mreži niti med različnimi bistriškimi društvi in kolegi iz domovine in tujine.
D. U.\
Gospa Grda in nje smrt
Gospa Grda je bila spoštovana in ugledna meščanka mesta... Njena rodbina je tu živela že več stoletij, vsi njeni predniki so bili ugledni meščani, bankirji, notarji, odvetniki, trgovci in ljudje podobne baže. Če je gospo Grdo kdajkoli kdo užalil, se je takoj znašel na tankem ledu, saj je imela prijatelje na visokih položajih in ti so bili strogi in hladni gospe pripravljeni ustreči kadarkoli, pa naj je bila usluga še tako kočljiva. Edina zabava gospe Grde je bilo nedeljsko kartanje v mestnem salonu, kjer je hladne in toge manire izmenjevala s svojimi visokimi prijatelji in prijateljicami, bančniki in pravniki.
Dandanes lahko v orumenelih knjigah beremo o sprehodih gospe Grde, saj seje velikokrat, skoraj vsak dan sprehajala po mestu, visoka, vitka, dostojanstvena, dolgega, suhega obraza, ostrega, zakrivljenega nosu in srepih ter temnih oči, oblečena v našopirjeno krinolino, polno dragocenih čipk. v koščeni roki pa je nad glavo držala dolg. črn sončnik. Takšna je bila pojava temačne gospe, toge in strogo disciplinirane v vsakem gibu, najsi je bil to nečimrn pozdrav bežnemu znancu ali pa prezirajoč in hladen pogled na berača, ki je prosil vbogajme na vogalu glavne ulice. Tak potepuh od gospe Grde ni nikoli dobil niti prijaznega pogleda, kaj šele srebrnika, s katerim bi svoje težave utopil v kozarcu rujnega.
Neke deževne nedelje pa se je v mestu pojavil nov, navidez običajen potepuh. Na glavni trg je prišel pokrit s ponekod preluknjanim platnom, se nekoliko razgledoval okrog, nato pa počasi stopil proti mestnemu salonu. Upravnik salona se je z vsemi gosti vred začudil umazani pojavi, ki je vstopila v kristalno čist salon, nato pa je pogumno stopil proti novodošlecu in mu zabrusil, češ kaj pa počne taka gnida v družbi ugledne gospode. Čeprav je bil upravnik krepak in neustrašnega srca, je koj stopil korak nazaj, saj je preluknjano platno na prišlekovem ukrivljenem hrbtu padlo s telesa, ukrivljena masa pa se je veličastno dvignila v vsej svoji veličini.
Vsi v salonu so obnemeli. Velikan je počasi, a odločno stopil proti največji mizi v salonu, proti mizi gospe Grde, se ob stolu hladne gospe zgrudil na kolena in le enkrat jasno prosil miloščine. Gospa
Grda je kljub kočljivemu položaju ostala čisto hladna. Na čudno pojavo je z najčistejšo mržnjo vrgla svoj srepi in ne-izrazni pogled ter tiho in z mrtvim glasom zasikala: »Ne.«
Tedaj se je v salonu zgodilo nekaj sila čudnega. Siromak je naglo švignil kvišku, široko odprl velike rdeče oči in zasijal je nenavaden, a nepopisno čudovit obraz, bel kot sneg. Sedaj vzvišen siromak je segel z roko v žep strgane suknje, potegnil ven kovanec in ga položil na mizo pred gospo Grdo. Nato je zamolklo zadonelo: »Grda, na ti tule miloščine. Potrebna je boš!« Salon je zajel nepopisen val ogorčenja, a v tem ogorčenju se je skrivalo tiho strahospoštovanje do pravkar videnega dogodka. Še preden se je družba umirila, je velikan izpuhtel neznano kam. Po celem salonu je završalo, le Grda je kot vkopana sedela za mizo in buljila v orumeneli kovanec na šarastem prtu. Njene oči niso bile več srepe in hudobne, ne, bile so pretresene in ponižne ...
Dogodek je še dolgo odmeval po bližnji in daljni okolici mesta, z meseci in leti pa je tudi gospa Grda pričela izgubljati svoj vzvišeni stas in hladno dostojanstvo. Njeno telo se je pričelo grbančiti. na obraz so se naselile gube. bogastvo ji je pričenjalo hitro hlapeti; nekaj ga je izhlapelo ob propadu banke, nekaj so ji ga potrgali roparji, ostalo pa je izgubila s slabimi naložbami. Sedaj ponižna in izčrpana pojava ni bila niti senca nekdaj hladne, vzvišene in dostojanstvene gospe... Nič več se ni sprehajala po mestu s son-čnikom nad glavo in s srepim pogledom na mimoidočih; sedaj je tavala po stranskih ulicah in se pred nasproti prihajajočimi skrivala v grmovje, saj so jo mnogi zmerjali, se ji posmehovali, otroci so jo celo kamenjali, skratka nihče ni imel niti trohice spoštovanja do gospe Grde, trhle ruševine nekdaj veličastnega gradu.
Pravijo, da so jo zadnjič videli pred cerkvijo v predmestju, kjer je pod starim hrastom ležala zvita v dve gubi. Ko so jo obrnili vznak, so opazili grozen izraz na obrazu... Veke so bile široko razprte, usta našobljena, iz oči pa je sijalo neko peklenstvo, neka zakletost. Pest desne roke je držala krčevito stisnjeno. Ko' so jo razprli. so v njej našli orumeneli kovanec...
Andraž Gombač
na jD^rmn A /H
Končno skupščina NK Ilirska Bistrica
V petek, 24. januarja, so se v prostorih avtošole Breza v Ilirski Bistrici, zbrali člani in simpatizerji NK Ilirska Bistrica na redni letni skupščini kluba, ki, resnici naljubo, ni bila sklicana že dobri dve leti. Današnji položaj v enem največjih športnih kolektivov v Ilirski Bistrici, je z zaključkom jesenskega dela prvenstva postala zelo resna, saj so finan-ine težave in neresnost upravnega odbora kluba dokončno kulminirali z zahtevo članstva po nujnem sklicu skupščine kluba. Ta seje sicer zgodila, ob koncu pa lahko uporabimo znani rek: tresla se je gora, rodila se je miš.
Dejastvo je namreč, da je zadnje leto vezano z delovanjem članstva ekipe. Prav
ikoraj vse delo v klubu slonelo le na predsedniku Jošku Ludviku, ki so mu po svo-ih močeh pomagali simpaziterji kluba, takšen način dela pa seveda ni mogel iolgo trajati. Stari upravni odbor kluba je )bstajal le na papirju in se pravzaprav ni liti enkrat sestal v polnem številu, nere-iene težave pa so se samo kopičile. Skrat-ta-petkove, tako imenovane krizne skupščine -, se je udeležilo precej članov klu->a, ki so želeli spremembe tako v vodstvu rot v organizacijskem smislu, ob koncu )a so zapuščali prostore avtošole razoča-ani in z mešanimi občutki. Obeti za bo-jši nogometni klub niso danes prav nič »Ijši kot pred petkom, kvečjemu še slabši, saj skupščina ni prinesla pričakovanih sprememb. Vse bolj je očitno, da je bila sklicana le z namenom prilagoditve klu-)a novim zahtevam Zakona o društvih in razrešitvi starega vodstva, na čelu s predsednikom Ludvikom, novih ljudi v vodstvu pa ni. Prisotni člani kluba so namreč sprejeli predlog bivšega predsednika, da zvolijo začasni izvršni odbor, ki ga sestavljajo že doslej delujoči ljudje v klubu. Le-ta bo kolektivno vodil klub do konca spomladanskega dela prvenstva in poskušal kolikor toliko normalno izpeljati leto-
Nove začasne organe NK Ilirska Bistrica sestavljajo: izvršni odhor - Rihard Udovič, Joško Ludvik, Joško Berginc, Danilo Prime in Denis Iskra; nadzorni odbor - Dušan Iskra, Andrej Frank in Andrej Maslo; disciplinska komisija - Ciril Volk, Valden Tomažič in Leon Štemherger.
injo tekmovalno sezono. Ob koncu prvenstva, konkretneje do 30. junija, pa mora ačasni izvršni odbor sklicati novo skupščino in predlagati nove ljudi v vodstvo tluba. Vendar se ob tem postavlja vprašanje. zakaj niso odgovorni že na tej skupščini našli novih ljudi, s katerimi bi bil izhod iz krize veliko lažji. In kdo zagotav-ja, da jim bo to uspelo do konca prvenstva? Verjetno nihče. Prav to je motilo ve-iko večino prisotnih članov kluba.
Zanimivo je tudi to, da skupščini ni bi-o posredovano finančno poročilo kluba ia leto 1997. tako da se postavlja vpraša-ije, kako je lahko skupščina razrešila sta-
0	vodstvo brez prejetega poročila o delu. / razpravi na to temo je Joško Ludvik si-;er podal letno poročilo - to pa je bilo tuli vse. Prisotni na skupščini so kasneje lovemu začasnemu upravnemu odboru »riporočili bolj urejeno finančno poslovanje. Ob vseh teh organizacijskih teža-<ah se bodo zagotovo pojavile tudi druge, »vazane z igralskim kadrom in trener-em prve ekipe. Po strategiji, ki si jo je »stavilo novo začasno vodstvo kluba in
1	jo je predstavil Rihard Udovič, naj bi pomladanski del prvenstva izpeljali le z ajnujnejšimi stroški in že tako reven pro-ačun kluba oklestili na minimum. To po-neni, da si bodo morali igralci stroške :kmovanja plačati sami, isto velja za tre-erja, prevoze na tekme in vse ostalo, po-
tako ne bo več predvidenih investicij in stroškov vzdrževanja nogometnega igrišča oziroma stadiona, kar dokazuje, daje situacija izredno resna. Izvršni odbor nove strategije še ni predstavil igralcem prve ekipe, vendar pa je že sedaj jasno, da so se v klubu odločili igrati spomladanski del prvenstva z močno spremenjeno ekipo, ki jo bosta krojila denar in pripadnost klubu. Kaj pa to v današnjem času pomeni, si lahko samo mislimo.
Na koncu naj dodam, da vse prej povedano k sreči velja le za člansko ekipo NK Ilirska Bistrica. Mlajše selekcije so se v lanskem letu še pravočasno organizirale v okviru Nogometene šole Bistre in zaenkrat delujejo normalno. Čeprav je to dejstvo nekatere prisotne na skupščini navedlo k razmišljanju in kritiki o tem, daje Nogometna šola Bistre pravzaprav drugi klub, je jasno, da je nogometna šola tekmovalno še vedno del NK Ilirska Bistrica, novo društvo pa je postala prav zaradi neorganiziranega delovanja matičnega kluba. Namesto da bi na skupščini razpravljali o problematiki obstoja članske ekipe, so najmanj tričetrt ure namenili razpravi o upravičenosti obstoja Nogometne šole Bistre. Ali je bilo to potrebno?
Začasni izvršni odbor NK Ilirska Bistrica čaka v prihodnjih dneh veliko trdega dela, če bo hotel pripraviti normalne pogoje za delovanje članske ekipe. To delo bo vse prej kot lahko, vendar še kako pomembno za dobrobit bistriškega nogometa. In tega se morajo zavedati prav vsi, ki so simpatizerji priljubljenega športa in želijo po svojih močeh prispevati za boljši nogometni jutri. Pri tem pa izvršni odbor ne bo mogel mimo obiska občinskih mož, ki bi se morali zavedati, da je NK Ilirska Bistrica še vedno eden največjih športnih kolektivov v občini.
Aleš Zidar
v
Ženski nogometni turnir
Po napovedih iz začetka meseca smo si ljubitelji nogometa lahko ogledali prvi organizirani turnir v ženskem malem nogometu v Ilirski Bistrici. Zanimivo prireditev so nam pripravile punce iz malonogometne ekipe Ključavničarsrvo Frank in je privabila veliko obiskovalcev. Kako tudi ne bi, saj so se bistriške nogometašice prvič predstavile domači publiki.
V	Športni dvorani OŠ A. Žnideršiča so se v nedeljo. 25. januarja, zbrale ekipe obeh skupin, ki tekmujejo za državno prvenstvo v ženskem malem nogometu, in sicer na četrtem, zadnjem kvalifikacijskem turnirju. V obeh skupinah sodeluje osem ekip, vendar na bistriškem parketu niso bile prisotne prav vse, saj so udeleženke finalnega turnirja v Ljubljani že znane.
Nekateri trenerji ekip so zaradi tega namigovali, da tudi v ženskem nogometu očitno vlada zakulisje, vseeno pa so prisotne ekipe prikazale zanimiv nogomet. Številni gledalci v športni dvorani so se prepričali, da punce še kako dobro obvladajo žogo, pri čemer so prednjačile igralke ekip Buli Ilirije, Bife Jelen Jarše, Kun-gote in Pande. Vse navedene ekipe so se uvrstile na zaključni turnir, tako da so bile tekme v Ilirski Bistrici odigrane le za prestiž, že to pa je bil zadosten razlog, da so punce igrale skrajno resno.
V	skupini B so nastopile tudi Bistri-čanke, ki na žalost zaradi neznanja ne morejo konkurirati močnim ekipam, vse-
eno pa so največ navdušenja požele prav one, še posebej v zadnjem srečanju, ko so uspele proti Škalam doseči časten zadetek. Škoda, da se bodo punce ponovno posvetile samo igranju rokometa. Skoraj vse so namreč članice rokometnega kluba, ki bo februarja pričel z igranjem v spomladanskem delu druge slovenske rokometne lige. Časa za nogomet tako ne bo več do konca prvenstva, seveda pa ni izključeno, da pogumnih punc ne bomo še srečevali z nogometno žogo. Ustvarjena poznanstva z ostalimi slovenskimi nogome-tašicami, še posebej z ekipo iz Kungote, so garancija, da bomo ženski nogomet v Ilirski Bistrici še gledali. Če ne drugega, so ekshibicijske tekme vedno dobrodošla zadeva za vsako kolikor toliko pomembno prireditev. Zato lahko rečemo ženskemu nogometu - na svidenje.	A. Z.
Bistriški ekipi so pomagali: Ključavničarstvo Frank Andrej, Darko Štemberger, Vladimir Dimnik, Denis in Dušan Iskra ter Šport bar. Vsem iskrena hvala!
Bistriške nogometašice pred začetkom ene izmed tekem
Nagradno glasovanje za najboljše bistriške športnike
AilA
CU nus tkade
•proizvodnja embalaže • gostinstvo tel.: 061/793-882 fax: 061/793 959
NA,


GLASOVNICA za mesec januar
Naj športnik:
Naj športnica: Naj klub:____
Ime in priimek: Naslov:
l
Pošljite na naslov:
Naš borjač, Levstikova 12, p.p. 60, 6250 Ilirska Bistrica
Naš borjač v sodelovanju z Radiom 94 in njegovo oddajo »Gol - nogomet na R 94« v letošnjem letu izbira najboljšega športnika, športnico in ekipo v letu 1998.
Izbor bo potekal na ta način, da bomo v Našem borjaču vsakokrat objavili glasovnico, s katero boste lahko glasovali za najboljše športnike iz ilirskobistriške občine. Glasovnica bo sicer namenjena tekočemu mesecu, na koncu leta pa bomo glasove vseh mesecev sešteli. Mesečni izbor športnika je namenjen popestritvi glasovanja in nagrajevanju izžrebanega glasovalca, saj se bo lahko slišal tudi v oddaji »Gol - nogomet na R 94«, ki je na sporedu vsak ponedeljek ob 18. uri na valovih Radia 94.
Na koncu leta bomo v sodelovanju s športnimi novinarji iz občine Ilirska Bistrica in na osnovi glasovanja pripravili zaključno prireditev s podelitvijo naslova najboljšega športnika, športnice in kluba leta 1998 v občini Ilirska Bistrica.
Sodelujte v nagradni igri in s svojim glasom izberite najboljše športnike, mi pa vas bomo, če boste izžrebani seveda, za sodelovanje tudi nagradili.
Konec sveta kot ga poznamo
Ko je Bog iz Adamovega rebra ustvaril žensko, si gotovo ni mislil, da se bodo predstavnice nežnejšega spola ukvarjale tudi z »najpomembnejšo postransko stvarjo na svetu«. Pa se. In tako smo imeli v Bistrici turnir v ženskem malem nogometu. Mlade dame so si zabijale gole kar po tekočem traku, kar je blagodejno vplivalo na številno občinstvo.
Naše pupe sicer niso dosegle nobene zmage, kar je razumljivo, saj so šele pred kratkim postale del velike nogometne družine, a so pokazale veliko srčnosti in športnega duha. V maniri lepo vzgojenih deklet, kakršna pri nas edino imamo, so na koncu pozdravile publiko. Sledili sta še dve tekmi, ki sta v prisotnih nekoliko omajali predstavo o ženskah kot nežnih in neagresivnih bitjecih. Tu ni manjkalo bolečih faulov in atentatov z žogo na za-pisnikarsko mizo in nič hudega sluteči državno in pokrajinsko zastavo. Proti koncu zadnje tekme je bilo v zraku čutiti adrenalinski naboj, saj je ena od igralk svoje nasprotnice in sodnika sočno poslala v rodilni organ njihovih mamic. Sama igra je imela svoje svetle trenutke, če smem to kot neveden laik zapisati.
Seveda pa je treba na tem mestu ostro protestirati proti takšnim in podobnim dogodkom v našem mestecu in širše. Dragi moji, če bo šlo to tako naprej, bodo ženske začele še učiti otroke po šolah, voditi televizijske oddaje in odločati v ustavnem sodišču! Dobro, to se še nekako prenesem, a da moškim kradejo nogomet?! Tu bi pa res morali potegniti črto. Bojim se, da nam bo na koncu ostalo le to, da po vzoru tipov iz filma »Do nagega« špilamo slačifante.
D. U.
Bistriški ke-gljači ponovno v Košicah
Od 23. do 25. januarja so kegljači Medobčinskega društva slepih in slabov idnih iz Kopra ponovno sodelovali na tradicionalnem kegljaškem turnirju v Košicah na Slovaškem. Društvo so predstavljali naslednji tekmovalci: Silvana Furlan, Željko Stare in Filip Gu-berac iz Kopra ter Franc Perovič in Dušan Saje iz Ilirske Bistrice.
V	petek, 23. januarja, so se pomerile najboljše državne ekipe iz Češke, Slovaške, Nemčije, Romunije, Hrvaške, Slovenije, Madžarske in Poljske. Za Slovenijo so nastopali po dva kegljača iz Kopra (Furlan in Perovič) ter Kranja (Kopač in Žukevič). Zmagovalec tega dela turnirja je bila ekipa iz Češke. Slovenija je zasedla 6. mesto.
V	soboto, 24. januarja, je bilo meddru-štveno tekmovanje - ekipno in posamezno. V ekipnem tekmovanju so prvo mesto dosegli odlični slovaški kegljači iz Bratislave, ekipa Kopra v sestavi Furlan, Perovič in Saje se je uvrstila na 22. mesto. Tekmovalo je 25 ekip. V tekmovanju posameznikov so bili v konkurenci 41 tekmovalcev najboljši Čehi, Nemci in Madžari. V kategoriji slepih sta bila Perovič in Furlan zasedla 5. in 6., Saje pa je zasedel 25. mesto.
Kljub razmeroma slabemu uspehu na Slovaškem, bodo kegljači nadaljevali s treningi in poskušali izboljšati rezultate na enem izmed tekmovanj v prihodnosti.
Dimitrij Grlj
"tttiRIAČ
10
ŠPORT
Pregled športnih uspehov v lanskem letu
Konec šole v naravi
Namen tega pregleda je prav to - da ugo-ovimo, kaj so dosegli bistriški športniki v preteklem letu na tekmovalnem in organizacijskem področju. Ne smemo namreč pozabiti, daje bilo leto 1996 označeno kot leto
Čeprav smo že dodobra zakorakali v leto 1998, se še vedno spominjamo lepših trenutkov lanskega leta. Zagotovo jih je ostalo nekaj, s katerimi se ob taki ali drugačni priložnosti pohvalimo in si jih zaželimo še več. To gotovo velja tudi za športne dosežke - ti se ne pozabijo tako hitro kot porazi in če ne gre drugače, se jih spominjamo vsaj ob koncu leta, ko delamo takšno ali drugačno inventuro doseženega.
nje v enem od največjih bistriških klubov -NK Ilirska Bistrica -, ki se prav v teh dneh sooča z veliko krizo delovanja. ŠZ zagotavlja za nogomet razmeroma majhno finančno pomoč, pa še ta gre v celoti za mlajše selekcije, ki so z reorganizacijo v Nogometno šolo Bistre kvalitetno razrešile problem delovanja. Večji problem je članska ekipa, saj bi njeno stanje lahko opisali kot bankrot. Vodstvo kluba očitno ne zmore najti moči in volje za razrešitev pereče situacije, kar najverjetneje ne bo uspelo niti novemu vodstvu. Ob vsem naštetem pa je zanimivo to, da so se Bistričani prav v lanskem letu prebili do osmine finala slovenskega pokala (žal so potem skoraj sramotno izpadli z Lescami) in si zagotovili obstanek v tretji ligi ter deseto mesto po končanem jesenskem delu. Vendar - tretjeligaški status bo po trenutni situaciji v klubu zelo težko obdržati, kaj bi za bistriški nogomet in obetajoče mlajše selekcije pomenil izpad, pa se verjetno tisti, ki vodijo NK Ilirska Bistrica premalo zavedajo. Ko smo že pri nogometu, moramo zagotovo omeniti še vrnitev podgraj-ske Plame na primorsko nogometno prizorišče, posebej zato, ker je uspela urediti odlično nogometno igrišče, ki sodi med boljše športne objekte na našem koncu.
Povsem drugače je v drugem bistriškem tretjeligašu, saj so dobre igre KK Plama-pur jeseni privabile veliko ljubiteljev košarke v Športno dvorano OŠ A. Žniderši-ča. Vodstvo kluba je ekipo s pametno kadrovsko politiko že poleti razdelilo na dva dela: iz enega je formiralo mladinsko, iz drugega pa močno člansko vrsto, za katero so zaigrali trener Mitja Muha, sijajni organizator igre Bojan Jovič in center Boštjan Race. KK Plama-pur je trenutno na drugem mestu zahodne skupine tretje košarkarske lige in se kot edini ponaša z zmago proti favoritu prvenstva, ekipi Koper mladi. Pomembno je tudi to, da so v klubu pričeli s košarkarsko šolo, ki združuje veliko število mladih, saj se zavedajo, daje edino delo z nadobudneži prava pot za pridobi-
Andrai Lipolt
ekspanzije športa' in novih klubov v Ilirski Bistrici, zato smo se lahko upravičeno spraševali, ali bo leto 1997 prav tako uspešno ali pa bo šport začel - predvsem iz finančnih razlogov - pešati. Danes lahko zatrdimo, da je bistriškim športnikom uspelo leto 1996 nadgraditi.
Z nekaj odmevnimi uspehi, zlasti v posamičnih športnih disciplinah - recimo z bronasto medaljo Andraža Lipolta, ki jo je osvojil na sredozemskih igrah, pa naslovom evropske mladinske ekipne prvakinje v lokostrelstvu Maje Štefančič, odličnih uvrstitev njene starejše kolegice Dolores Čekada in vedno dobrih karateistk Mar-jance Šajn in Špele Muha, so Bistričani dosegli več. kot se je v začetku leta pričakovalo.
Prav je, da se pregleda lotimo prav na vrhu športne piramide - pri Športni zvezi Ilirska Bistrica. Zanimivo je, da velika večina omenjenih v tem pregledu ni zadovoljna z delovanjem krovne organizacije, čeprav se trudi ugoditi vsem klubom, ki se ukvarjajo z najrazličnejšimi športnimi panogami. Eden največjih očitkov pri delovanju ŠZ je predvsem ta, da se noče ali ne zna prilagoditi novim razmeram, ki so nastale na športnem področju in da je preveč potratna. Sekretar ŠZ II. Bistrica Zdravko Debevc seveda ni takšnega mnenja, saj trdi, da je ŠZ poskušala čimbolj racionalno razdeliti sredstva za šport, čeprav je res, da je sredstev vedno manj, klubov pa vedno več in da se na račun vzdrževanja športnih objektov uporablja denar za dejavnosti klubov, kar je verjetno eden večjih razlogov nezadovoljstva klubov s ŠZ. Tudi pripravljene spremembe Zakona o športu, ki so še v parlamentarni obravnavi, se po mnenju sekretarja že izvajajo v programih ŠZ, zato zagovarja postopno pripravo vizije oziroma nove organiziranosti športa v občini, če se bo pokazalo, da obstoječa ŠZ ne bi mogla zadovoljevati potreb. Kratko povedano - financiranje športa bo vsaj še v letu 1998 potekalo na star način.
Zanimivo je še eno mnenje Zdravka De-bevca, in sicer to, da je najbolj ogroženo delovanje klubov v kolektivnih športih, saj zahteva največ dela in vloženih finančnih sredstev. Prav slednje je tudi razlog za sta-
tev stare slave. Na ta račun so privabili v klub precej starih košarkarjev, s tem pa tudi sponzorje, ki jim na primeren način omogočajo normalno delo.
Že na začetku pregleda smo omenili, da so nekateri bistriški športniki dosegli nekaj izjemnih dosežkov. Prav je, da na prvo mesto postavimo lani najboljšega bistriškega športnika, strelca na glinaste golobe Andraža Lipolta. ki je osvojil prvo medaljo na velikih tekmovanjih, kar pa ni edini njegov uspeh. Poleg naslova državnega prvaka in najboljšega slovenskega trap strelca, je Andraž Lipolt dosegel še prvo slovensko zmago v trapu na mednarodnem prvenstvu Slovaške, osmo mesto na evropskem in trinajsto mesto na svetovnem prvenstvu. Perspektive: če bo ohranil lansko formo, bo skoraj zagotovo dosegel še normo za uvrstitev na olimpijske igre, kar sije zastavil kot prvi cilj nove sozone; to bi pomenilo, da bomo Bistričani zastopani v Syd-neyu 2000. Če ob tem omenim tudi lep uspeh mlade ekipe domačih strelcev na glinaste golobe, ki je v pokalu in državnem prvenstvu osvojila tretje mesto, daje Sandi Rolih dosegel šesto mesto v članski konkurenci in Gorazd Slemenšek zmagal v pokalu ter osvojil drugo mesto na državnem prvenstvu, je jasno, da je Trap klub Ilirska Bistrica eden boljših slovenskih klubov. Njegovi temelji so predvsem mladost tekmovalcev, kar zagotavlja kontinuiteto uspehov.
Tako kontinuiteto uspehov vedno pričakujemo tudi od Karate kluba Samurai Ilirska Bistrica, čeprav je lani rezultatsko malce padel, saj je v konkurenci 68 slovenskih klubov osvojil peto mesto. Kljub vsemu pa
Maja Štefančič
Dolores Čekada
so s sezono zadovoljni: Špela Muha in Mar-janca Šajn sta spet v vrhu, saj sta dosegli lepe uspehe na domačih in mednarodnih tekmovanjih, ponovno pa se prebuja tudi moška ekipa v katah (Derajič, kablar, Tijan), kije poleg tretjega mesta na mladinskem državnem prvenstvu osvojila še drugo mesto na članskem državnem prvenstvu. Trener Stojan Še-stan je ob uspehih poudaril, daje izredno zadovoljen z najmlajšimi tekmovalci, tako v Ilirski Bistrici kot tudi v Sežani in Divači, kjer ima KK Samurai svoje podružnice. Na vprašanje, kaj pričakuje od nove sezone, je odgovoril, da predvsem redno delo v vseh skupinah, sodelovanje na tekmovanjih in doseganje čimboljših rezultatov. Upa, da bo leto 1998 v vseh pogledih boljše, predvsem zaradi tega, ker ne bodo več obremenjeni z odnosi s ŠZ Ilirska Bistrica.
Konec prihodnjič Aleš Zidar
NAGRADNA KRIŽANKA št. 5
VODORAVNO: 1. inženir geodezije, zem-ljemerec, 7. skupina oseb, ki koga varuje, 13. roman francoskega pisatelja Clauda Ane-ta, 14. mesto pri Rimu, 15. organsko večanje, 16. vrču podobna posoda, 18. okrajšano ime Edward. 19. stari Slovani, 20. češki skladatelj, violinist in glasbeni pedagog (Jo-sef, 1874-1935), 21. grobo orientalsko suk-no, 22. za pol tona znižan ton G, 23. reka v Angliji, 24. film Boža Šprajca, 25. potomec Nizozemcev v JAR, 26. Jakobov sin, po katerem je imenovan izraelski rod, 27. pergamski kralj, 29. gora v Švici, 30. italijanska pisateljica (Matilda, 1856-1927), 32. teža embalaže, 33. krvoločna zver iz rodu mačk, 35. svilena, kovinska ali plastična nit pri nekaterih glasbilih, 37. prevodnik za sprejemanje in oddajanje elektromagnetnih valov, 38. madžarsko moško ime. NAVPIČNO: 1. urna, 2. opica z Bornea, 3. lahka, hrapava, svetlikajoča se tkanina iz bombaža in volne. 4. izdaja knjige, 5. ve-znik, 6. otok v Kvarnerju, 7. medicinski izraz za vrečo, 8. pritisk, 9. zorana zemlja, 10. arabski žrebec. 11. prostor za vzrejo žreb-cev, 12. Verdijeva opera, 17. slovenski elek-tronik (Mario, 1880-1958), 21. francoski pesnik, esejist in teoretik (Antonin, 1869-1948), 23. italijanski slikar, ustanovitelj fu-
turizma (Carlo, 1881-1966), 24. Katarina, 25. plovka na vodi, 26. ameriški filmski zvezdnik (James, 1931-1955), 28. estonski politik (Mart), 30. francoski pisatelj (Euge-ne, 1804-1857), 31. čebeli podobna žuželka, 34. inicialki ameriške šprinterke Tor-rence, 36. tega leta (kratica). Dimitrij Grij
REŠITEV nagradne križanke št. 4 Vodoravno: 1. pravilnik. 10. ostavka, 17. Repentabor, 19. alkoholi, 20. Van-ga, 21. miom, 22. skalp, 23. ded, 24. aloa, 25. rez, 26. aktiva, 28. Inka, 29. KE, 30. piča, 31. Nair, 32. Darja, 34. Capote, 37. tlak, 39. Raa, 40. Kar, 41. kmet, 45. Alenka, 48. Moste, 50. Ogen, 52. Klis, 53. LO, 55. part, 56. rolada, 58. Rom, 59. vrat, 61. LSD, 62. Ga-len, 63. okop, 65. arena, 66. alegorik, 68. superlativ, 70. tornado, 71. partizana. Navpično: 6. LT (Lana Turner), 67. GN (Gaprindašvili Nona).
REŠITEV nagradne križanke št. 5 pošljite na naslov Naš borjač, D 2 d.o.o., p.p. 60, 6250 Ilirska Bistrica, do 10. februarja 1998,
s pripisom križanka. Veliko sreče pri žrebu.
NAGRADE: 1. knjiga Stare slovenske jedi, 2. tri knjige iz zbirke Vprašajte Isaaca Asimova, 3. dve knjigi iz iste zbirke.
1	2	3	4	5	6		7	8	9	10	11	12
13							14					
15					16	17					18	
19						20				21		
	22				23				24			
25				26					27			28
29			30				31		32			
33		34					35	36				
37							38					
NA
V ponedeljek, 26. januarja zvečer so se vrnili domov tudi učenci 3. izmene zimske šole v na ravi, ki je opravila vadbo smučanja na smučiščih Črnega vrha nad Cerknim, kjer je bilo zad nji dan prekrasno vreme. Še posebej so uživali smučarji začetniki, ki so osvojili osnovni smučarske veščine. Marsikdo bi rad ostal še kakšen dan.
Letošnja »čudna« zima in skoraj nemogoče vremenske razmere, ki so se spreminjale iz dneva v dan, iz ene skrajnosti v drugo - po megli je posijalo sonce, namesto pričakovanih snežnih padavin je začelo deževati, po viharnem severnem vetru (20 m/s) je sledilo sončno, a izredno mrzlo vreme s tempetaturo-ll°C - niso mogle preprečiti uresničitve zastavljenega programa. To potrjujejo tudi številke, saj so se na koncu od začetnih 15-20% smučarjev skoraj vsi ostali
učenci naučili vsaj plužne- __________
ga smučanja in uporabljati [ %s,: vlečnico. Od 181 petošolcev vseh osnovnih šol iz občine Ilirska Bistrica se je programa udeležilo 162 učencev in učenk ali 86%, kar je več kot prejšnja leta.
Stroške smučanja in bivanja v hotelu (25.000 tolarjev) so pokrili otroci oziroma starši, občina pa je iz proračuna za šolski program prispevala denar za večji del organizacije (stroški za spremstva razrednikov in vaditeljev smučanja, prevozi, zavarovanje udeležencev...) ali okoli 10.000 tolarjev na učenca. Programa ne bi bilo mogoče izpeljati, če ne bi imeli smučarske opreme, ki je bila obnovlje-
na v zadnjih letih, saj si jo je izposodile (1.000 SIT za šest dni) najmanj dve tretjin otrok.
Organizatorji, osnovne šole in Športns zveza Ilirska Bistrica, bodo po zaključku pro grama pripravili še konkretnejša poročila, pred njimi pa so že priprave na poletno šo lo v naravi za 4. razrede, ki bo za večino šol v Fiesi. V Terme Čatež bodo odšli le učenci OŠ Rudolfa Ukoviča iz Podgrada.
Z. D.
d
I N ft L U €
s
c
o
t h
e
q
u
0
Hrušica 100, PODGRAD, tel./fax: 067 85 259
PRIČAKUJEMO VAS
ponedeljek torek sreda četrtek petek sobota nedelja
zaprto
14.00-24.00
14.00-24.00
14.00-24.00
14.00-04.00
14.00-04.00
14.00-24.00
CENIK OGLASOV
OCUSI
B
NA
šestnajstina strani (D) ena barva 4. 000 SIT dve barvi 5. 000 SIT štiri barve 7. 500 SIT
Cena oglasov na levi ali desni strani glave časopisa je 20. 000 SIT.
Cena oglasov na prvi strani je višja za 50%, na zadnji strani pa za 25%.
Za večkratno oglaševanje nudimo popust.
osmina strani (C)
četrtina strani (B)
polovica strani (A)
cela stran
ena barva	7. 000 SIT
dve barvi	8. 500 SIT
štiri barve	14. 000 SIT
ena barva	13. 000 SIT
dve barvi	15. 000 SIT
štiri barve	25. 000 SIT
ena barva	25. 000 SIT
dve barvi	28. 000 SIT
štiri barve	45. 000 SIT
ena barva	45. 000 SIT
dve barvi	50. 000 SIT
štiri barve	80. 000 SIT
Pooblaščeni servis vozil
FIAT
Avtomehanika LAZAR
Bač 1 c, 6253 Knežak Tel./Fax: 067 84 018
N4ŠD/fT\nf)Tf A ffi
Diskretni šarm Radia 94
Na poljih nekoristnega sveta!
12	ZADNJA STRAN
ENA DVA, DO NEBA...
»Biuci, bauci, ocvirki ko pauci«
Poslušalci postojnskega Radia 94, ki je slišen na območju šestih občin, so tudi lani izbirali osebnost leta. Poleg osrednje so izbrali še osebnosti leta 1997 na llirskobistriškem in Cerkniškem ter zbirali denar za nakup medicinskega aparata, s katerim bo Bolnišnica za ženske bolezni in porodništvo Postojna lahko bolj učinkovito kot doslej pomagala svojim pacientkam.
Jamska restavracija je bila 17. januarja, skoraj premajhna za vse povabljene goste od blizu in daleč, med katerimi so bili tudi predsednik države Milan Kučan s soprogo, štirje sedanji (Božo Grafenauer, Pavle Gantar, Marjan Jereb, Marjan Senjur) in dva bivša ministra (Jelko Kacin. Zoran Thaler), več poslancev državnega zbora, župani petih občin, znani gospodarstveniki in mnogi drugi.
Poslušalci Radia 94 so za osebnost leta 1997 izbrali 32-letnega duhovnika in umetniškega fotografa Zorka Bajca, ki si je v štirih letih, kolikor živi in dela v Postojni, že pridobil simpatije velikega števila ljudi. Žal
je bil odsoten. Osebnost preteklega leta na llirskobistriškem je Vojko Čeligoj, na Cerkniškem Valentin Schein, župan občine Cerknica in ravnatelj Notranjskega muzeja Postojna, za najbolj priljubljeno osebnost slovenske politike pa je bil proglašen Milan Kučan.
Radio 94 ima posluh tudi za dobrodelne akcije, saj je konec lanskega leta zbiral denar za nakup EKG monitorja, posebnega aparata, ki ga bodo v postojnski bolnišnici uporabljali pri operacijah in negi pacientk. Podjetja in posamezniki so prispevali tri milijone tolarjev, kar bo dovolj tudi za nakup dodatne medicinske opreme.
Viki Grošelj je eden izmed najboljših in najbolj znanih slovenskih alpinistov, saj ima za seboj več kot dvajset let plezanja na najvišje gore sveta. Svoje vtise in fotografije z odprav je v Ilirsko Bistrico prvič prinesel v drugi polovici sedemdesetih let, po vzponu na Makalu. svoj prvi osemtisočak, potem še dvakrat, četrtič pa je bil v mestu pod Snežnikom v četrtek, 22. januarja. Viki Grošelj je eden izmed tistih alpinistov, ki rad poprime za pero in si sproti zapisuje vse: od priprav in odhoda do vzpona in vrnitve. Osem knjig ima za sabo. V Domu na Vidmu je predstavil zadnjo - »Antarktika: južno od vsega«.
Viki Grošelj seje v dobrih dvajsetih letih so se povzpeli na njen najvišji vrh, 5140 me-
povzpel na najvišje gore vseh celin, spoznal lepoto in nevarnosti Himalaje, v gorah izgu-
trov visoki Mount Vinson, in prvič stopili na mnoge gore, kijih doselj še ni tlačila človeška noga.
Za opise gora in pokrajine na Antarktiki, je dejal, človek pogosto ne najde ustreznih besed, »prav božansko je vse skupaj«. Čeprav je dostopna le po morju in po zraku, bo delček celine, ki je »nagubana v gore, zglajena v nižine, vsa prebičana od vetrov in izklesana kot ledena skulptura« tudi po njegovi zaslugi ostal v spominu vseh tistih, ki smo bili v Domu na Vidmu. Ostali lahko vzamete v roke knjigo. Ne bo vam žal.
sljivega vira, od samega benda, ki je vašega novinarja »ošpotal« z imenom neke obskur-ne slovenske estradne zvezde in ga prikrajšal za najboljši intervju, odkar so Beatle v Ameriki vprašali, kdaj se bodo ostrigli.
Bila je zabava. V srcu Brkinov, med griči s čjšpami, kjer se sončni žarki igrajo na kmetijski mehanizaciji, razstavljeni na bor-jačih. Iz vseh grl najmanj desettisočglave množice se je slišalo le: Zmelkooooooovv! Pa četudi nihče ne ve, kaj za božjo voljo ta beseda pomeni.	D. i'.
Zimski čas je med drugim tudi čas kolin, velikega »domačega praznika«. Za vsako kmečko domačijo je to pomemben dan. Prinaša precej priprav in dela, vendar pa pomeni tudi nekakšno olajšanje, ker gospodinji nekaj časa ne bo več potrebno skrbeti za krmljenje prašičev.
Nekoč je bila navada, da je klal hišni gospodar, pozneje so zaprosili tudi soseda ali »mesarja«. Povabiti je bilo treba še več držačev, ki vabila niso smeli zavrniti, saj bi s tem užalili domače in zmanjšali pomen »največjega domačega praznika« v letu.
Ves dan je bilo za vse dovolj dela. Naj se spomnimo samo na nekoč zamudno izdelavo klobas, ko so ročno nasekljane koščke
mesa tlačili v čreva skozi koščen rožič. Proti večeru je prišlo na vrsto tudi rezanje in cvrtje špeha, pri katerem kot »stranski« proizvod ostanejo slastni ocvirki. Na to dobroto so bili povabljeni tudi sosedi in sorodniki, nekdaj pa ni smel manjkati niti župan. Neredko so se hiši v mraku približali tudi nepovabljeni gostje - otroci iz soseščine. Skriti blizu hišnega okna so s spremenje-
nim glasom glasno prosili ocvirkov. Domača gospodinja je nato stopila iz hiše in jim natresla ocvirkov kar v roke.
Običaj, ki je bil nekdaj znan po vseh naših vaseh, seje - tako kaže - najdlje ohranil v Šembijah, Knežaku, na Baču in v Ko-ritnicah, kjer so mu rekli »baucanje«, ter v Novokračinah, Sušaku in Novi vasi, kjer so mu rekli »hučanje«. Sicer pa je bila podobna navada znana pri vseh evropskih narodih. le da so bili prišleki običajno našemljeni in so imeli posebno palico - »podaljšano roko«, na katero so jim navesili mesnih dobrot.
Prva poročila o tem prastarem običaju na Slovenskem segajo v sredo prejšnjega stoletja, ko so Novice poročale o »smešni« navadi. da kranjski otroci pred hišo, v kateri imajo koline, prosijo klobas. Za to navado poročevalec navaja izraz »bobljanje«. Pozneje poročila usahnejo, tako kot je verjetno usahnil tudi običaj, ki se je ohranil skoraj do današnjih dni samo še v naših krajih.
Za raziskovalce ljudskega življenja je običaj posebej zanimiv zato, ker otroci izgovarjajo besedilo skriti v temi in s spremenjenim glasom. Tudi to predstavlja šemlje-nje, ki ga stroka imenuje »akustična maska«.
Naj na koncu zapišem še dve pesmici: prvo iz Zgornje Pivke in drugo iz Novo-kračin, ki jo je povedala Mimica Prime iz Ilirske Bistrice, rojena v Novokračinah.
Biuci, bauci, ocvirki ku pauci. Dejte mi dva, mi vonja! Dejte mi tri, mi diši! Dejte mi štiri,
da se svinja u kuotli ne razčepiri!
Dejte mi jih pj't,
bom pršu h leti spj't!
Dejte mi jih uos 'm,
vos lepu pruos 'm!
Dejte mi jih stu,
bom šou prjč domu!
Huč, huč, huč, dejte ena dva,
da se vam vaš Ivanček* ne pocura! Huč, huč, huč, dejte ene štiri,
da se vam vaša krava ne razčepiri!
* Tako imenujejo najmlajšega otroka v družini
Zapisal in ilustriral: Romeo Volk
bil več prijateljev, med katerimi je bil tudi Nejc Zaplotnik. in se iz čisto človeških razlogov tik pod vrhom Anapurne, potem ko je stal na vrhu desetih od štirinajstih osem-tisočakov, kolikor jih premore planet Zemlja, odpovedal načrtu 8000+.
In če so odprave v Himalajo najtežje, je lani doživel najlepšo, saj je skupaj s prijatelji (Rafko Vodišek, Stane Klemene, Stipe Božič in Joško Bojič) obiskal Antarktiko, kjer
Kitare so orale po Brkinih
V	brkinski prestolnici, na Pregarjah, so svoje Tisto soboto, 24. januarja, je bila na našem k kov. Ljudski glas je pozneje sporočil, da so b
Dvorana na Pregarjah, sicer last Krajevne skupnosti Pregarje, je s koncem lanskega leta oživela. V najem sojo vzeli fantje iz ansambla Casablanca in pripravili že nekaj dobro obiskanih prireditev z živo glasbo in hišnim DJ-jem Luckyjem. Dober glas je segel tudi v sosednje pokrajine, saj je bilo ob dvorani videti tudi PO targe.
Po preboju skozi »nujno zlo« vstopnine, pride človek do prvega pijačotočilnega objekta e.g. šanka, okoli katerega se dogajajo mize s svojimi štirinožnimi prijatelji stoli.
V	dvorani sami še en pijačotočilni objekt s subjekti na obeh straneh, plus večnamenski prostor, ki ga nekateri uporabljajo za plesišče, drugi pa za postajališče. Ter seveda redek izum v dvoranah na Bistriškem - WC.
Zmelkoovv so začeli igrati kmalu po prihodu gospe nedelje. Za Vse tiste nevedne naj povemo, da vokalno-instrumentalna skupina Zmelkoow igra humoristično različico ročka, od ekozavednih, kjer sovražijo herbicide, preko nežno alegoričnih pozdravov naši matični zvezdi (čau sonček), do eksistencialno poglobljenih (problemi so, problemi bojo, kline jih gleda) in seveda himni-čnih (več kot spijemo boljši smo in lepše zgle-
instrumente in grla mučili koprski Zmelkoovv. oncu pestra izbira glasbeno-alkoholnih dogodili vsi lepo obiskani.
damo). Doslej so izdali tlačenko, zgoščenko in kompaktni disk. Kompaktnemu disku je bilo ime »Kdo se je zbral?«, zgoščenki »Ciko, Pajo in Pako«, tlačenka pa naj bi se odzivala na ime »Srebrna«. Žal je poslednja informacija prišla iz zelo nezane-
Dr. Aleksandru Merlu (na desni), direktorju postojnske bolnišnice, sta predstavnika Kluba študentov občin Postojna in Pivka podarila kamnito skulpturo, imenovano »iVindischgraetzov one«.