Na razvalinah Lfudske fronte. Ni nam v mislih ljudska fronta v Španiji, ki je spremenila to nesrečno deželo v razvaline, preko katerih so se valili in se valijo potoki ljudske krvi. Tudi na ljudsko fronto v Franciji ne mislimo. O njej sedaj veliko misliio Francozi, kateri morajo plačevati miliardne dolgove, ki jih je vlada Ijudske fronte v enem letu svojega vladanja naprtila državi in ki zahtevajo visoke miliarde novih davkov. Na ono ljudsko Ifronto mislimo, ki je bila ustanovljena v Sloveniji po »vzpodbujajočem zgledu Francije«. To dete je bilo rojeno 20. julija 1936 iz zveze lažnive svobodomiselnosti z mačkovstvom in marksizmom. Iz take zveze ob dvojnem očetovstvu porojeni plod ne more biti kaj prida In res je živel samo 11 mesecev. Očetje so se razšli, dete je umrlo, mati (lažniva svobodoraiselnost) pa je ostala osamljena ter izvaja neke pohlepne, pa slabotne gibe v pravcu nekega »slovenskega kmečko-delavskega gibanja«. Na razvalinah se navadno pojejo žalostinke. Tisti pa, ki sedijo na razvalinah slovenske ljudske fronte, so se oddaljili od zgleda preroka Jeremije. Ne pojejo žalostink, marveč se medsebojno obkladajo s sramotilkami. Sprožili so to stvar marksisti, ki jim je v to svrho služil za povod razcep slovenskih mačkovcev, ki se je izvršil meseca aprila letošnjega leta ter je poočitoval pred javnostjo medsebojno borbo med mačkovskimi generali v Sloveniji, katera se je pod površjem vršila ves čas. Odpovedali so v pismu g. dr. Vekoslavu Kukovcu 3. junija 1937 svoj dogovor z mačkovci (službeno izraženo: s skupino »Slovenske zemlje), sklenjen 20. julija 1936. Odgovor na to odpoved je marksistom poslal 18. junija 1937 drugi pogodbenik, ki nosi službeni naslov »predsednik slovenskega gibanja«. Na ta odgovor marksisti niso hoteli ostati dolžni odgovora, marveč so ga poslali 6. julija 1937. Nekdanji prijatelji nadaljujejo svoje medsebojne prijaznosti v svojih glasilih: marksisti v »Delavski politiki«, gospodje »gibanja« pa v »Neodvisnosti«. Kadar zavlada razprtija med nekdanjima prijateljema, se vsak potrudi svojega bivšega pobratima pokazati v pravi luči. Marksisti očitajo mačkovcem, da so v to gibanje stopili ljudje, ki so se skušali uveljavljati že v vseh mogočih gibanjih in strankah; ko je vladala diktatura, jih je bilo videti v taboru Živkoviča, kot aktivne pobornike fašizma ali pa kot plačane sluge in sodelavce Jevtič-Marušičevega centralističnega in unitarističnega režima. V tem taboru se zbirajo uskoki iz socialističnih vrst. V tem gibanju so našli zavetišče ljudje, ki iim ie višek revolucionar- nosti: rušenje socialističnega delavskega gibanja, razrednih strokovnih in kulturnih organizacij. »Dobro poznamo ptiče, ki se zbirajo v tem gnezdu!« vzklika »Delavska politika«. Po načelu: »Kakor ti meni, tako jaz tebi«, je prišel odgovor iz tabora »gibanja«. »Gibatelji« ali »gibanci« — ne vemo, kako bi jih imenovali — ne prijemljejo svojih nekdanjih marksističnih prijateljev z rokavicami. Očitki, katere jim mečejo v obraz, so ti-le: Ljudje, ki so zavladali v slovenski socialistični stranki, so napravili iz tega gibanja le vprašanje trenutne konjunkture in trenutnega osebnega računa. V zadnjih letih so prevladali v stranki možje, ki r.imajo ne umske, ne srčne kulture, ki samo ponavljajo kot gramofonske plošče priučene fraze. Ti Ijudje so se priključili dogovoru (ustanovitvi ljudske fronte) v času, ko so mislili, da bodo razpisane volitve, računajoč z lažjim lovom za mandate. Veseleč se odcepa nekaterih Mačkovih pristašev, so ti voditelji izstopili iz zveze ter utemeljujejo svoj izstop na način, ki je žaljiv za kmečko-delavsko gibanje. Kar se tiče ptičev, ki se zbirajo v gnezdu, ne gnezdijo v »gibanju« skriti prevratni elementi ni,tl taki, ki so neposredno ali posredno v zvezi z denarnimi poneverbami pri delavskih podjetjih. Z razvalin slovenske ljudske fronte smo podali dve duhovni fotografiji, ki sta ju izdelali druga o drugi obe skupini, kateri sta tvorili to fronto. Prav za prav fronte sploh ni bilo, ker ni bilo vojske. Bili so sami generali, ni pa bilo moštva, ki mu v. vsaki borbi pripada glavni del vojskova-« nja. Generali so napravili med seboj zve-< zo. Glavni nagib za to je bil, kakor je sedanje medsebojno razgaljenje obeh nekdanjih zaveznikov ugotovilo, ozir na volitve. Mislili so, da bodo kmalu volitve, pri katerih so upali združeni vloviti kakšen mandat. Torej lov za mandate in niž drugega! Ko pa se je to upanje razblinilo, se je tudi zveza začela rahljati, dokler ni povsem počila. In sedaj si bivši ljudski frontniki, razdeljeni na nasprotujoče si fronte, mečejo drug drugemu blato v obraz. Naše Ijudstvo pa mirno opazuje takšne in slične prizore, ki ga samo potrjujejo v tem-le njegovem prepričanju: V Sloveniji je mogoča samo ena fronta, to je fronta slovenskega ljudstva, ki se pod vodstvom v delu, borbi in trpljenju preizkušenih voditeljev bori za pravice in blagobit našega naroda.