Paskaljeviceva Amerika nekoga drugega je v Can-nesu očitno najbolj vžgala, ker, prvič — je občinstvo po projekciji najbolj rjulo in drugič — je prejela nagrado občinstva v sekciji Štirinajst dni režiserjev. Le kako se film ne bi prijel, ko pa je v poplavi politično korektnih in nekorektnih, socialno bolj ali manj angažiranih filmov prav v oči bijoče izstopal. Amerika nekoga drugega je sicer res pripovedka, že kar pravljica, a še kako politično in socialno aktivna. Film je posvečen izseljencem, v bistvu pa gre za zgodbo o temperamentnem Črnogorcu Baju (Miki Manojlovic ) in melanholičnem Špancu Alonsu (Tom Conti). Oba se prebijata skozi najnižje sloje new-yorškega delavskega razreda, sicer pa cele dneve samo sanjarita; prvi, kako bi obogatel in pri tem ne izdal staroveškega nacionalnega reka, {'Črnogorci se nikoli ne predamo / We no surrender') in drugi, kako bi osvojil srce privlačne, a mačističnemu fantu podrejene Sirijke. Stvari se usodno zasukajo s prihodom Bajevega sina Luke (Sergej Trifiinovic) iz Čme gore. Kot mlada sila v veliki deželi se prvi znajde v kor-porativnem megapolisu, še več, hitro mu postane jasno, kako funkcionira ameriški sen; povsem se identificira z lažno medijsko realnostjo, ki jo dnevno ponujajo nešteti televizijski kanali. In od tod naprej se odvija sijani kalejdoskop njegovih 'čudodelstev'. Tako najprej Alonsovi slepi
Amerka
hh0ga drugega
mmmm w rnmrn
režija:
Gorati Paskaljevic
scenarij:
GotdanMiHč
fotografija:
YorgosArvanitis
glasba:
Andrnv Dickson igrajo:
Tom Conti, Miki Manojlovic, Maiia Casanes, Zorka Manojlovic', Sergej Trijunovič VB, Francija, Nemčija, 91 minut
Mana Casares in Tom Conti v filmu Amerika nekoga drugega
13

babici, ki se hoče na vsak način vrniti v domovino, dobesedno inscenira povratek z letalom. Na vrtu sredi Brooklyna jo posadi v letalski sedež, preko kasetarja spusti hrup avionskega motorja, v 'Španiji' pa potem celo vrti domačijsko glasbo in prepoznavne šume mediteranskega podeželja. Svoji babici ugodi drugače. Zaradi domotožja prav tako sredi vrta zgradi vodnjak in priveze dolgo pogrešano kozo. Luka v Ameriko ne pride, da bi za vsako ceno ohranjal mediteransko tradicijo; najprej si s poroko s Kitajko, sicer ameriško državljanko, priskrbi zeleno karto, njegovemu očetu kljub večletnemu bivanju nedosegljivi cilj, nato pa prerodi razsulo podganjo Alonsovo restavracijo. Verjetno naj-očitnejši dokaz Lukove takojšnje po-amerikaniziranosti in Bajeve črnogorske mule je izguba brata oziroma sina ob nelegalnem prestopu meje na Riu Grande. Luka izgubo brata (ta se utopi) opravi na povsem krut, že kar korporativen način, češ, nazaj se ne oziramo, gledamo le naprej, v prihodnost, medtem pa Bajo še mesece pozneje išče truplo v reki. Luki preostane edina možna pot naprej — v Kalifornijo, odkoder pobotanemu očetu pošlje razglednico. Ne navadno, temveč posneto na video trak in, za Luko skorajda neverjetno, v enem samem kadru, povsem statično, a s sanjsko hišico v ozadju. Gre torej za identifikacijo z lažnim 'ameriškim snom'. Uspe lahko le tisti, ki ne sanja, temveč sanje pervertira v svojo korist. In naslov filma? Besede nedvomno izgovarja Bajo, ali vsaj veliko prej kot njegov sin.
SIMON POPEK
12
režija:
Theo Angelopoulos scenarij: Theo Angelopoulos, Tonino Guerra, P etros Markaus fotografija: Yorgos Arvaniris glasba: Heleni Karaindrou igrajo:
Haivey Keitel, Mala Morgenstern, ErlandJosephson, Thanassis Vengos,
Dorn Volonaki Grčija 180 minut
Nagradi filmoma Podzemlje Emirja Kusturice in Odisejev pogled Thea Angelopoulosa, ki sta oba, prvi metaforično, drugi scenografsko, vmeščena na današnji Balkan, pomenita, da Evropa nima pojma, kaj se v Bosni dogaja. Še več: svet s tema palmama javno in uradno priznava ozemeljsko srbsko politiko, saj sta oba filma nastala s pomočjo Miloševicevega denarja. Gre pravzaprav le za legitimiziran-je občega (ne)poznavanja balkanskega problema, ki ju oba filma le perpetuirata: v obeh filmih med napadalci in napadenimi ni razlik, v obeh filmih dominira balkanska kavarniška filozofija imaginarnega zla, ki nima nič opraviti z imperialističnimi težnjami, in iz obeh filmov veje površno kvazi pacifistično sporočilo, da so vojne res destruktivna zadeva, na katero civilizirani svet gleda z usmiljenjem. Kajti necivilizirani svet je ostal na stopnji ljudožerstva, kjer brat žre brata. Raznežen in nem formiran svet, ki mu umetniški pacifizem brato-morstva pade kot sekira v med, se na ta način potem z glasnim ploskanjem očisti krivde in katarzično spreminja palmo v oljčno vejico.
Če je canneska žirija s svojo konfiizno slabo vestjo pokleknila pred Emirjem Kusturico, ki v Podzemlju le manieristično razvija svojo nekdanjo filmsko govorico in ob tem še ufilmava svoje politične pam-flete, je to še nekako razumljivo, saj je
postkomunistični spektakei, cepljen na postsocialistični holokavst, prišel razneže-nemu svetu kot naročena proslava ob petdesetletnici zmage nad fašizmom. V imenu reviera nacizma, ki je pač obči. povsod prisoten — tudi tam, kjer so nekoč mislili, da ga ni —, in recimo Tita posipali z rožicami. Kusturica ga danes z Lili Marleen in palcem, ki iz podzemlja kaže na nadzemlje, kjer se sprehaja »hudodelec«. Najbolj enostavno je svet razdeliti na črne in bele in nekdanjega poslanca miru spremeniti v črnega jezdeca.
Toda to, da je canneska žirija ob stoletnici filma navlaženo pokleknila pred dolgoveznim artizmom Odisejevega pogleda, ki povrhu še manipulira s filmsko zgodovino, je že pravi cinizem. Če Harvey Keitel. ko prispe v Sarajevo in sredi neskončno dolgih, v megli posnetih in zavoženih se-kvencah vpije: »Je tu Sarajevoooo?«, gre pač za perverzno grotesknost — grotesknost, ki je pravzaprav vpisana že v sam zastavek filma — v romanje za nekimi tremi, še nerazvitimi filmskimi kolutki — za odisejado skratka, ki se začne v Grčiji, se dotakne Albanije, železniške postaje v Skopju, Bolgarije, Romunije, dalj časa Beograda in se pompozno raz v leče čez Donavo, da bi se teatralično končalo v Sarajevu.
Toda, če Grk proglasi Makedonca — Miltona Manakija, ki je od nekdaj veljal za prvega snemalca na tleh Jugoslavije, za Grka, ne moremo več govoriti le o umetniški perverziji. Temveč o politični in