Jerca Vodušek Stari č Brionski plenum leta 1966 – ocene in njegov vpliv 67UDK 323.2:329.15(497.1)"1966" Jerca Vodušek Stari č* Brionski plenum leta 1966 – ocene in njegov vpliv Leta 1966, ko je potekal 4. plenum CKZKJ na Brionih 1. julija 1966, t. i. brionski plenum, je bila komunisti čna ali sociali stična Jugoslavija nekje na polovici svoje poti. Oznake narave režima v Jug oslaviji so bile lahko razli čne, od samoupravno socialisti čnega, kot ga je imen ovala oblast sama, do komu- nistično avtoritarnega, kot so mu rekli na Zahodu; beseda avtoritaren je pome- nila, da sistem ni bil ve č totalitaren kot do za četka petdesetih let. Pri bolj na- tančnem pogledu v dogodke, ki so sprožili brionski plenum, in tiste, ki so mu sledili, pa lahko opazimo, da so Jugoslavijo od vsega za četka trli isti problemi, ki so privreli na površje ob vsakem sklopu reform, na primer v letih 1950–1953ali pa pozneje, ob razpadanju sistema in federacije v osemdesetih letih. Uradnonaj bi brionski plenum opravil z najve čjimi ovirami v razvoju samoupravnega socializma, vsaj tako so menili nosilci ukrepov po plenumu. Vendar se je kmalu izkazalo, da je razo čaral tiste, ki so pri čakovali gl obljo reformo. 1 Tudi spori, ki so tleli do plenuma ali pa so pred njim že izbru hnili v prikriti obliki, s ple- numom niso prenehali. Ostali sta isti temeljni vprašanji – vprašanje centralizmain vloge partije v državi. Le orodja za boj z nosilci razli čnih idej so se spre- minjala. Brionski plenum je bil formalno obra čun z nekaterimi etatisti čnimi tžnjami v jugoslovanski Službi državne varnosti in v ZKJ. Britanski diplomati pa so gapoimenovali kar čistka in teh v zgodovini partije tako ali tako nikoli ni manj- kalo, so dodali. Zato nas okoliš čine plenuma navajajo na misel, da je bil to le še eden od poskusov partije, da preseka nakopi čene oziroma že kar ponavljajo če se težave jugoslovanske socialisti čne države, ki je navzven sicer dajala trden videz zahvaljujo č titoizmu in neuvrš čeni politiki, ki sta se razvila v nekaj ve č kot desetletju od za četka večjih reform sistema v letih 1950–1953. Če pa pogleda- mo pod deklarativno raven politike, ni težko opaziti, da so se v Jug oslaviji v *Dr., redna prof., Filozofska fakulteta Univer ze v Mariboru, Oddelek za zgodovino, Koroška cesta 160, SI–2000 Maribor; e-naslov: jerca.v@siol.net 1 Koča Popović je dejal, da plenum ni šel ad rem, ampak ad personam, in dodal: » Slažem se da su mnogi ljudi gajili velike nade ali one su, na žalost, izneverene. Prakti čno se sve svelo na rušenje jednog od najmo ćnijih ljudi u vrhu strogo centraliz ovane vlasi umesto da se i sama takva vlast promeni u korist demokrats kog otvaranja za koje su se na re čima svi izjašnjavali«. Aleksandar Nenadovi ć: Razgovori s Ko čom. Zagreb 1989 (dalje Nenadovi ć, Razgovori sa Kočom), str. 140. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 68času poznih petdesetih in prve polovice šestdesetih let spopadale razli čne moč- ne silnice, ki so v skrajnostih obetale ali vnovi čno uvedbo centra listično-eta- tistične oblasti ali pa dosledno izvedbo decentralizacije in gospoda rsko libera- lizacijo, ki bi za seboj potegnili zmanjšanje enotne, centralne (v jugoslovan-skem besediš ču zvezne) oblasti, tržno gospodarstvo (v dometu, ki ga dovoljeval socializem) in kon čno tudi razkroj avtoritete in vodilne vloge partije. Partija pa je bila, poleg državne varnosti in armade, še vedno glavna centraliz irana in osrednja sila v državi. Sporna vprašanja, okoli katerih se je vnemala razprava doleta 1966, so bila pravzaprav zelo podobna, če ne skoraj enaka ti stim, ki so izbruhnila po Titovi smrti in na koncu pokopala Jugoslavijo v desetletju 1981– 1991. Zanimivo je, da so že ob tej krizi leta 1966 zahodne analize napovedovale tudi možnost razpada države in opozarjale, da je Tito s svojo avtoriteto edinatrdna kohe zivna sila v državi. Preden preidemo k ugotavljanju teh klju čnih okoliš čin plenuma, si lahko postavimo le še eno vprašanje: zakaj se je prelom zgodil ravno leta 1966? Iz varnostnih analiz CIE ali pa britanske vlade bi lahko sklepali, da je bil razlog v tem, da je Tito bil vedno starejši, leta 1966 je bil star 74 let, zato je bilo trebaizpopolniti sistem vodenja države tako, da bi bil zagotovljen miren prehod obTitovem umiku s prizoriš ča. Zahodni analitiki so še opozarjali, da je težko napovedati izid teh sprememb, ker se jugoslovanski sistem ves čas reformira. Seveda je odgovorov na vprašanje, zakaj leta 1966, lahko še veliko, kot je videtiiz analiz ob plenumu in po njem. Da pa bi razložili kontroverznosti in diho-tomijo, ki jih je vsebovalo desetletje pred brionskim plenumom, bi potrebovali celo knjigo. Pazljivo je torej potrebno izluš čiti in slediti vsaj najpomembnejšim pojavom. To sta bila nacionalno vprašanje (natan čneje stopnja samostojnosti, ki jo je sistem zagotavljal jugoslovanskim narodom) in t. i. liberalizacija 2 znotraj partijskih odnosov in gospodarstva. Skoraj vse ocene razmer v Jugoslaviji v de-setletju pred plenumom govorijo o tem, da je v Jugoslaviji v letih 1957–1966 politično prevladala t. i. politika trde roke, ki je sledila oziroma je bila reakcija na obdobje decentralizacije. 3 Decentralizacija v letih 1950–1953 je, vsaj deklarativno, prinesla ve čjo upravno oblast republikam, ki naj bi nato ta svoja pooblastila prenašale navzdol na občine. To bi v prihodnosti prepre čilo nove pojave etatizma, sedaj repu bliš- kega. Nauk, ki so ga zagovarjali vodilni partijci, pobudniki reform sredi šestde- 2 Liberalizacijo ali partijski liberalizem je Tito neposredno po 4. brionskem plenumu definiral kot partijsko popuš čanje idejam, ki niso njihove, in ob ljubil, da ZK ne bo liberalna ne do dogmatskih in centralisti čnih sil ne do zahodnega vpliva ali id eologije in da morajo sovražniki socialističnega razvoja še vedno živeti v strahu klju b spremembam, ki jih napovedal plenum. Posvaril je hrvaške in slovenske liberalce, da po tudi pri njih partijska zvestoba na prvem mestu in da bo partija enako stroga s tistimi, ki ho čejo pripeljati reforme do skrajnosti in zmanjšati avtoriteto partije ali uvesti regiona lno avtonomijo za industrializirani severozahod. ((National Archives, United Kingdom (neko č PRO) (dalje NA UK), FO 371/189011, NU 1015/24, analiza Elbricka.) 3 NA UK, FO 371/189011, NU 1015/20. Jerca Vodušek Stari č Brionski plenum leta 1966 – ocene in njegov vpliv 69setih let, je bil: pove čanje obsega nalog in pristojnosti na nižji, lokalni ravni bo privedlo do ve čje odgovornosti. Na ta na čin bi nastala odgovorna družba, s o- cialistična družba novega tipa, ki bi premagovala in presegla regionalne in n a- cionalne spore in nesoglasja. Po mnenju Kardelja naj bi proces šel še dlje: jezikin nacionalna kultura bosta s časoma postala drugotnega pomena. To (ne varno) smer je spodbudila vrsta ukrepov z za četka petdesetih let. Najprej je je bil z ustavnim zakonom ukinjen Zbor narodov v Zvezni skupš čini oziroma ga pre- oblikovala v Zbor proizvajalcev. V ustavnih zakonih leta 1953 je ukinila samo-odločbo in sprožila idejo o jugoslovanstvu oziroma o jugoslovanski narodnosti. To se pozneje odražalo v novosadskem sporazumu o enakosti srbskega, hrvaš- kega in črnogo rskega jezika, pa v enotnem srbsko-hrvaškem pravopisu ter v poskusu standardi zacije učbenikov oziroma poenotenja u čnih vsebin leta 1960. Po vsebini so ideje in prijeme unitarizma obnavljali še drugi podobni pojavi.Govorilo se je, da je enotnost (jugoslovanstvo) družbeno napreden in rasto č proces in da morajo kulturniki v tem duhu zbliževati narode. V zgodovinopisju se je obnavljal spor med Srbi in Hrvati o krivdi za poraz leta 1941. Del zgo- dovinopisja pa so obtoževali, da premalo upošteva revolucionarno preteklost inda za reševanje nacionalnega vprašanja pripisuje zasluge meš čanskim strankam; druge zgodovinarje so kritizirali, da so nacionalisti itd. 4 Vse te teze so se poja- vile že na 6. kongresu ZKJ leta 1952, od srede petdesetih let pa so preraš čale v utemeljevanje jugoslovanstva. Zato niso bile presenetljive Kardeljeve misli vnovi izdaji Razvoja slovenskega narodnega vprašanja o nacionalizmu kot re-akcionarnem pojavu in o potrebi po jugoslovanstvu. Nevarnost te politike je bila v tem, da je vedno znova opogumljala zagovornike enotne in centralisti čno ure- jene države, kar je dejansko vedno pomenilo spodbudo in navdih Srbom (kotvečinskemu narodu) za razne zamisli o njihovem vodstv enem položaju v državi. Vse to pa je sprožalo razli čne odzive in spore, o katerih bo govor v nada lje- vanju. Demokratizacija kot drugi pomembni element v smeri »graditve socialisti čne demokracije« je s 6. kongresom ZKJ sicer prinesla deklarativni odmik od tota-litarne prakse. Toda napovedana destalinizacija se v nekaterih elementih ni iz-vedla. Tito je še vedno združeval ve č funkcij; bil je generalni sekretar, pred- sednik FLRJ in nekaj časa je vodil Zvezni izvršni svet. Podobno je bilo s funk- cijami višjih partijskih veljakov. Kmalu po kongresu je sklepe o prihodnji neav-toritarni politiki zaobrnil sam CK ZKJ na plenumu CK ZKJ junija leta 1953. Potem so partijski voditelji vedno znova, na vseh kongresih, plenumih in sejah IK,posebej poudarjali skrb za enotnost v partiji in v množi čnih organ izacijah. Toda to ni zadostovalo za enotnost, saj že samo partijsko gradivo p okaže, da so se skozi petdeseta leta stopnjevale kritike pojavov nacionalizma, šovinizma, parti-kularizma, tj. ekonomskega nacionalizma, in podobnih »izmov«. Pismo IK CKZKJ članom partije leta 1962 je, že odkrito govorilo o opoziciji republik zvezni 4 Paul Shoup, Communism and the Yugoslav Na tional Question, New York 1968, str. 197–198. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 70politiki. Med razpravo o novi ustavi in med pripravami na 8. kongres ZKJ leta 1964 so se še bolj vidno kazali spori med unitaris tično in republiškim linijami; tudi na samem kongresu so razpravljali o unitaris tičnih tendencah. Slovenci na samem kongresu sicer niso sprožili spora zaradi obtožb o nacionalizmu in šovi-nizmu, ki so letele nanje, ker jim je bilo obljubl jeno, da bodo to Srbi laže re- ševali znotraj lastne partijske organizacije. Ves ta čas naj bi v CK-ju Rankovi ć in njegovi privrženci nasprotovali gospodarskim reformam in v vsako dnevni politiki sabotirali in ovirali reformo. Tretje pomembno podro čje nesoglasij je bilo gospodarstvo. Prve težave oko- li prihodnje gospodarske politike so nastopile že v zgodnjih petdesetih letih s sporom med vodilnimi komunisti o decentralizaciji, saj so nekateri naprej za- govarjali centralno-planske in direktivne metode vodenja gospodarstva, češ da bo le tako mogo če zagotoviti hiter razvoj na klju čnih podro čjih. Najve č razpra- ve so vedno sprožala vprašanja, kot je bila pravica do odlo čanja o investic ijah, pravica do razpolaganja z amortizacijo in seveda na čin, kako deliti doh odek. Veljalo je, da so bolj dogmatski komunisti zagovarjali nadaljevanje investicij v temeljno industrijo in centralno razvrš čanje investicij, in da so t. i. »d emokrati« v partiji zagovarjali postopne korake v k pove čanju pooblastil repu blikam in celo samim podjetjem. V resnici pa je bilo jedro problema ves čas v tem, kako se izvleči iz gospodarskih težav, saj so bili gospodarski rezultati slabi. Zato so vodilni krogi stalno iskali tiste prave ukrepe, ki bi vendarle spodbudili gos-podarsko rast. V svojih prvih analizah po brionskem plenumu leta 1966 je bri-tanski ambasador zabeležil, da partija sicer misli, da bo sedaj s korakom n aprej uspešno vodila samoupravno ekonomijo in da se bo kon čno odprla pot k na- predku. »Toda to je po mojem mnenju zelo rožnata slika. Problemi jugosl ovan- skega gospodarstva so, tudi ali prav zaradi sistema samoupravljanja, primarnoekonomski ( čeprav lahko v zgodnji fazi vsebujejo tudi nacionalne a ntago- nizme).« 5 Če pogledamo po svetu, so bila petdeseta leta, še zlasti pa za četek šestd e- setih, leta hitre gospodarske rasti. Takrat je Zahodna Evropa beležila rast celo vkmetijstvu, čeprav so zmanjševali kmetijske površine in število kmetov. Me d- tem pa je imela Jugoslavija, po eni od analiz CIE, precejšen deficit in relativno vedno manjši nacionalni dohodek po glavi prebivalca, zato ker je v šestdesetih letih več ali manj zavla čevala z reformo gospodarstva; tako je postala ena najbolj nerazvitih držav v Evropi, z nacionalnim dohodkom okoli 860 USD na prebivalca (od tega naj bi bil slovenski 1550, kosovski pa petino tega), približnopodobnim kot Gr čija in znatno nižjim od Romunije in Bolgarije, ter polovico nižjim od t istega v Italiji. 6 Pred podobnimi težavami se je pravzaprav nahajal ves socialisti čni blok. Ko je nastopilo leto 1966, je v sovjetski partiji že celo desetletje potekal spor o 5 NA UK, FO 371/189011, NU 1015/20, str. 5. 6 CIA FOIA: Yugoslavia, An Intelligen ce Appraisal, 27 July, 1971, str. 7–8. Jerca Vodušek Stari č Brionski plenum leta 1966 – ocene in njegov vpliv 71razmerju med partijo in državo oziroma o pravi vlogi partije v »moderni drža- vi«.7 Na pot gospodarske reforme je so časno kot Jugoslavija krenilo še šest evropskih komunisti čnih držav, so pisali analitiki CIE, »saj je v bloku moderno imeti gospodarsko reformo«; vsem je bilo skupno, da so zavestno poskušalezmanjšati stopnjo centralnega nadzora in uporabiti cene in profit za spodbudogospodarstva. Toda na vprašanje, ali bodo uspešne, so analitiki odgovarjali, da ne, ker imajo povsod isti temeljni problem: novi in stari sistem nista zmožna delovati hkrati. Dvomili pa so, da bodo komunisti čne partije dovolile popolno demontažo gospodarskih birokracij in uvedbo trga. V Jugoslaviji pa so na i z- praznjena mesta v zvezni birokraciji hitro vsko čile republiške. Čistka v partiji (brionski plenum – op. J.V.S.) naj bi se torej za čela zato, da bi gospodarski nadzor lahko prepustili bankam in podjetjem. Toda izid čistke je nepredvidljiv«, so zaključili. 8 Podobno so v CIA-i ocenjevali tudi jugoslovansko zunanjo politiko. Menili so, da so bili jugoslovanski odnosi z Moskvo v zgodnjih šestdesetih letih, pred odstranitvijo Hruš čova, kar tesni; Tito se je takrat bolj kot ne odkrito istovetil s sovjetsko ideologijo v njenem širšem pomenu. Čeprav so Jugoslovani nekajkrat popustili Sovjetom (Madžarska 1956), pravi analiza dalje, so obdržali neo d- visno stališ če in spremembe v odnosih so nastopile ne zaradi jugoslovanske, ampak sovjetske spremembe stališ č.9 Tudi za Brežnjeva so menili, da Jug o- slavije ne namerava siliti nazaj v blok, čeprav se je bolj vtikal v jugoslovanske zadeve in povzro čal napetosti kot Hruš čov. Za tem ne stoji kak pomemben strateški interes, so menili, zato ni verjetno, da bi Sovjeti vojaško ukrepali proti Jugoslaviji.10 Podčrtali pa so, da je jugoslovanska vojska v šestdesetih letih zopet postala odvisna od sovjetske (težke) oborožitve in tehnologije.11 Britanci so neposredno po brionskem plenumu 1966 ugotavljali tudi to, da so bili Sovjetiod leta 1962 naklonjeni Rankovi ću, čeprav je bil v letih od 1948 prav on tisti, ki je preganjal staliniste. Rankovi ć je večkrat sprejel sovjetskega ambasadorja 12 in ta ga je še nekaj dni pred plenumom hvalil. 7 CIA FOIA: The New Soviet Constitution and th e Party-State Issue in CPSU Politics, 1956– 1966, uvod. 8 CIA FOIA: Communist Economic Reform, Sept. 1966. 9 CIA FOIA: Yugoslavia, An Intelligence Appraisa l, 27 July, 1971, str. 11–12. Ta analiza CIE na kratko oceni razvoj jugoslovanske zunanje po litike od 1949 dalje; navaja, kako se je Tito podal v ne gotov boj z Vzhodom, obenem pa je bil skrajno nezaupljiv do Zahoda in sovražen zahodni ideologiji in pozneje, sredi petdesetih le t, sta mu dvorila oba, Vzhod in Zahod, on pa je odvrgel pasivno nevtralnost in si želel igrati osrednjo vlogo v mednarodni politiki s po udar- kom na aktivni koeksistenci, suverenos ti in tretjem svetu; tako je neuvrš čena politika po stala izvor nacionalnega ponosa in kohezije, kar je koristilo režimu, saj je od 1960 postala glavni dejavnik enotnosti, medtem ko je strah pred SZ izgub ljal svoj u činek. 10 CIA FOIA: Yugoslavia, An Intelligen ce Appraisal, 27 July, 1971, p. IV. 11 CIA FOIA: The Yugoslav Military Elite (U), A. R. Johnson, with assist ance of Janette Koch, Office of Regional and Political Analys is, CIA, Feb. 1977, R 2131, str. 10. 12 NA UK, FO 371/189011, NU 1015/20. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 72Razglašana demokratizacija od 1950 naprej je komuniste spodbujala naj izražajo svoja stališ ča, in sprožila vrsto razli čnih razprav, ki so se dotikale teh in drugih nakopi čenih težav; tudi te so bile po vsebini zelo podobne prejšnjim in kasnejšim razhajanjem. Razprave okoli nacionalnega vprašanja so v časih sp o- minjale na leto 1935 ali pa na argumente iz spora o t. i. jedrih v osemdesetihletih. Začelo se je leta 1952 s prepirom med Krležo in srbskimi književniki in se nadaljevalo celo desetletje. Kmalu se je za čela tudi razprava o suverenosti republik; pri tem so na Hrvaškem šli celo tako dale č, da so nekateri trdili, da zaradi vsebine zveznih zakonov republike nimajo nikakršne samostojnosti.Eden od vrhuncev prepira je bil leta 1961, ko sta se javno spopadla Dobrica Ćosić in Dušan Pirjevec in ko se je odkrito izražala bojazen, da bo poenotenje v kulturi in šolstvu pripeljalo do srbske prevlade. Na prelomu šestega in sedmega desetletja smo kljub naraš čajoči politiki trde roke priča tudi drugim pojavom, podobnim tistim iz osemdesetih let. V sloven- ski in hrvaški javnosti je bilo opaziti naraš čajočo nestrpnost in kriti čnost do »Beograda«. Še zlasti je to bilo vidno v krogih (slovenskih) intelektualcev. Stvari so dosegle vrhunec leta 1964–65 in zadale slovenski Udbi veliko dela.Ponovno, kot vedno ob jugoslovanskih krizah, je na površje privrela zamisel osamostojni Sloveniji. O tej se je zelo potiho govorilo vse od pobega Franca Jeze (jeseni leta 1948) v Trst, kjer je objavil svoje zamisli o samostojni Sloveniji. Širjenje te zamisli je bilo ves povojni čas strogo prepovedano in že konec leta 1952 so oblasti v Sloveniji (tudi) zaradi stikov z Jezo javno sodile in obsodiledr. Jakoba Šolarja in dr. Janeza Fabijana. Slovenska UDV je Jezo spremljala še v prvi polovici šestdesetih let, saj je na drugi strani meje objavljal poslanice Slovencem in jih spodbujal, naj zahtevajo neodvisnost, ter leta 1963 razpe čeval letake s podobno vsebino. 13 Ideja o samostojnosti je v zgodnjih šestdesetih letih dobila zamah ne le med literati temve č tudi med študenti, ki so osnovali organizacijo »Svobodna Slo- venija« in leta 1962, jasno, kon čali v zaporu. V Ljubljani so aretirali tudi člane Organizacije slovenskih protikomunistov.14 Pojavljati se za čeli razni kriti čni listi: Lojze Kova čič je izdajal Naše delo, kranjski gimnazijci Plamenico. Društ- vo prekmurskih študentov je izdajalo list Bruc, ki je nastopil proti kultu oseb- nosti in drugim pojavom, zato so oblasti kaznovale njegove urednike Branka Šömna, Rudija Ringbauerja in Ferija Žerdina. Tri članski senat o krožnega so- dišča jih je obsodil 27. junija 1963.15 Razkorak med mlado in staro generacijo so zaznali tudi Britanci, saj so v za četku leta 1966 v poro čilu »F athers and 13 Arhiv Republike Slovenije (ARS), fond Repub liški sekretariat za notranje zadeve Sociali- stične repu blike Slovenije (AS 1931), A-22-8, Specialne informacije SDV-1963/438. Primer take poslanice iz 1962 je objavljen v Zbornik simpozija o Francu Jezi. Gorica 1995, str. 93. 14 ARS, AS 1931, A-22-8, Specialne informacije SDV-1962/328-335 in 520-533. 15 ARS, AS 1931, A-22-8, Specialne in formacije SDV-1963. Šömen je za članek proti kult u osebnosti dobil 4 mesece zapora, Ringbauer in Žerdin pa dva. Jerca Vodušek Stari č Brionski plenum leta 1966 – ocene in njegov vpliv 73Sons«, pisali, da so jugoslovanske oblasti zaskrbljene nad mlado generacijo, ki ne pozna zgodovine, ne ve ni č o vojni in se ne zanima za politiko.16 Medtem so se za čeli tudi spori v jugoslovanskem PEN-u, kjer so slovenska stališča in predloge ocenjevali kot separatisti čne in razbijaške, dokler ni spora na sestanku v Zagrebu poleti 1963 nekoliko zgladil Matej Bor. K razgretemuozračju je olje na ogenj prilil še Dizdarevi ćev uboj polkovnika Remškarja, ki naj bi imel šovinisti čen motiv. Kot posledico pa je sprožil slovenski šovinizem – začelo se je razpravljati o problemu naseljevanja »južnih« delavcev. Sloven- ska SDV, ki je eden boljših virov za raziskovanje javnega mnenja v času socia- lizma, je pridno beležila kritike, ki so krožile v javnosti o razkošju v Beogradu, na primer zidavi nove stavbe Zveznega izvršnega sveta, pa govorice o »beograj- ski gospodi« in pritrjevanje Đilasovemu pisanju. Najbolj v ospredju zanimanja Udbe je bila seveda razprava znotraj slovenske Zveze komunistov, med partij-skim vodstvom, Pirjevcem in Perspektivami. Pirjevec, ki je za partijo menil, daje še čisto stalinisti čna, in se je imel za »tutorja« mladine, rekli so mu kar »prulski CK«, je z Lojzetom Skokom napadal Tribuno, češ da ne uvidi pro- blema kleri kalizma in se druži s klerikalcem Kocbekom. Zadeva se je kon čala z ukinitvijo revije Perspektive, aretacijo Pu čnika (drugo) in Tomaža Šalamona, izključitvijo Nika Grafenauerja in drugih iz Zveze komunistov ter zamenjavo urednika Trib une. Perspektivaši so nato za čeli s kulturnim molkom, Pirjevec pa se jih je odrekel, češ da so nedorasli in da sedaj tvorijo družbo zase, vendar nimajo dostopa do neke centralne in pomembne resnice. 17 Vse to dogajanje je naletelo na odziv med študentsko mladino in v študentskem naselju v Ljubljani so vedno pogosteje organizirali javne tribune. Samo razprava o reformi univerze je tja privabila 250 mladih. Sestajale so se skupš čine študentov, najpogostejše so bile na ekonomski fakulteti, ki je takrat še bila v središ ču mesta, nasproti vladni pala či, in odzivala se je Tribuna. Tako je samo pomladi 1964 slovenska SDV imela polne roke dela z afero Perspektive, aretacijami uredništva in odzivi na le-te; 29. maja je bilo zborovanje na Filozofski fakulteti zaradi ukrepov zoper Perspektive in zaradi zamenjave urednika Tribune, sledila je prepoved Toplegrede, pa junija prepoved njene uprizoritve v študentskem naselju in tempera-tura je rasla. Razprave so se nadaljevale v leto 1965 in vklju čevali so se mnogi, njihove izjave, tudi privatne, pa je beležila SDV. Tako je, med drugim, Lado Ambrožič leta 1965 rekel: »Partija ni samo ljudstvu, ampak tudi las tnemu članstvu ovira«; ljudi so namre č odvračali ukrepi oblasti in metode, kot so bile razne ex cathedra obtožbe na uradnih sestankih, na čin prepovedi Tople grede, klicanje Pirjevca na pogovor z Ivanom Ma čkom in kon čno vpletanje in ukre- panje Službe državne varnosti. 18 SDV je poleg tega spremljala še stavke in be- ležila težave po podjetjih, negativne odzive na podražitve ipd.; še zlasti pa jebila pozorna na obiske emigrantov. 16 NA UK, FO 371/189011, NU 1015/1. 17 ARS, AS 1931, A-22-8, Sp ecialne informacije SDV-1964. 18 ARS, AS 1931, A-22-8, Sp ecialne informacije SDV-1965. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 74Po metodi in vsebini dela je slovenska SDV, tako kot zvezna in ostale, v prvi polovici šestdesetih let delala po starem, ustaljenem na činu: spremljala je potencialne in dejanske sovražnike sistema, med njimi duhovš čino, »ostanke meščanskih strank« in druge že znane skupine. Vrstila so se poro čila o odnosih med RKC in državo in cerkvenih dostojanstvenikih (zlasti o škofih Vovku inDržečniku), slovenskih zamejcih, emigraciji; kot nekdaj so spremljali odve t- niško zbornico, že opisane pojave med študenti in kulturniki, njihove stike s t u- jino, hrvaško emigracijo, stališ ča KPI, dejavnost Vidalija ipd. Pri skupini okoli Perspektiv so beležili vse njihove izjave in prisluškovali Kocbeku. Poro čila SDV so bila za leta na prelomu iz petdesetih v šestdeseta, vse do brionskega plenuma, še zelo dolga, obsegala so ve č sto strani, leta 1962 celo 829 strani in, kot rečeno, namenjena so bila skoraj v celoti notranjim problemom. Naraščajočo napetost v Sloveniji je dobro zaznal tudi avstrijski generalni konzul v Ljubljani, dr. Karl Newole. SDV je prestregla njegovo pismo na Du-naj, v katerem opisuje čas po Titovem govoru v Splitu in poro ča: »Strokovnjaki menijo, da ima (Kraigher) sedaj manjšo politi čno moč. /.../ Izgleda, da bodo še nekateri drugi člani IS LRS zasedli visoka službena mesta v Beogradu. /.../ Te spremembe so precej mo čno razburile prebivalstvo. Povsod se razpravlja in postavlja vprašanje, ali spremembe dajejo upanje na pomiritev. Ljudstvu se sku- ša nastali gospodarski položaj olepšati s postopki proti nekaterim direkto rjem v industriji, ki so baje preve č zaslužili. Z aretacijami ne bodo mogli prepre čiti velikega gospodarskega nezadovoljstva. Odstranitev gospoda Kraigherja je pre-cej popularna, o čita se mu da je posedoval tri vile ...« Dodal je še pomenljiv sta- vek, ki je kazal na spremenjeni položaj Edvarda Kardelja v državi, in sicer: »Obstoja sum, da Kardelj simpatizira z Đilasom, ker tudi on zahteva ve č de- mokracije. Prakti čno stoji Slovenija v gospodarstvu ravno tako slabo kot Jugo- slavija. To povzro ča nemire, stavke, o čemer smo že poro čali ...« In še zanimivo ugotovitev: »Jugoslavija vodi politiko velesile iz gospodarskih razlogov.« 19 Seme dvoma o naravi sistema je tudi v tem času sejal Milovan Đilas, ki je znova sedel v zaporu. Mnogi, ki so kritizirali sistem, so mu pritrjevali in tekritike so krožile med ljudmi. Đilasov nekdanji politi čni zaveznik Dedijer se je v začetku šestdesetih let ve čkrat mudil v Ljubljani, saj je tu je prijavil in oddal doktorat. 20 Kot družinski prijatelj je redno obiskoval družino Edvarda Koc- 19 ARS, AS 1931, A-22-8, Specialne inform acije SDV-1962/469. Zapis SDV o konzulovem poročilu na Dunaj med drugim pravi, da konz ul piše, da je Boris Kraigher politi čno najbolj sposo ben predsednik. »Pravi, da je on človek, ki zna pravilno lavirati med duhovš čino, biv- šimi meščanskimi strankami, in sicer tako, da – kljub raznim odporom – spretno izvaja dr- žavno politiko. Za dr. Vilfana sodi, da je zel o uglajen in ima od slovenskih politikov najve č simpatij med osebnostmi v Avstriji, za čenši z dunajskim podžupanom ... O dr. Heliju Modicu meni, da je bolj administrator kot politik.« 20 ARS, AS 1931, A-22-8, Specialne informacije SDV-1960. Mentor pri doktoratu mu je bil prof. dr. Fran Zwitter; Dedijer se je takr at, nasprotno kot njegov nekdanji prijatelj Đilas, prosto gibal; leta 1960 je npr. bival v Stockho lmu, delal v arhivih v ZDA, kjer je med drugim raziskoval ameriške predloge za delitev Jugoslavije med vojno. Jerca Vodušek Stari č Brionski plenum leta 1966 – ocene in njegov vpliv 75beka.21 Sočasno pa je v Beogradu obiskoval Rankovi ća in prenašal njegova stališča v Ljubljano. Iz poro čil slovenske SDV je mogo če razbrati, da si je Ran- ković v tem času prizadeval pridobiti priljubljenost oziroma naklonjenost med slovenskimi intelektualci; tako so leta 1963 te stike komentirali intelektualcisami. Medtem se je med ljudmi širilo javno mnenje, vsaj tako je poro čala slo- venska SDV, ki je bilo nastrojeno proti Kardelju; širile so se govorice o atentatu na njega in o tem, da je v nemilosti. Tako je, na primer, Kocbek v teh pogovorih z Dedijerjem menil, da bi se v Slovenijo moral vrniti Boris Kraigher. Zeloverjetno je pri vsem tem šlo za eno od znanih metod dela UDV, ki se je v drugihokoliščinah ponovila v osemdesetih letih (zbiranje podpisov za V. Šešlja), ko so krogi okoli zvezne SDV znali pravilno izrabiti in kanalizirati nezadovoljstvo, sume in podtikanja v Sloveniji. Britanski analitiki so ta pojav zaznali že takratkot načrtno spodbujanje nacional izma. Na vseh podro čjih se je kazala tudi ob čutljivost na slovensko zastopanost v Beogradu oziroma v zveznih telesih in organizacijah. Formalno so sicer upo- števali pariteto v zveznih organih, toda poudarek je bil na vztrajni krepitvi republiških uprav, kar je bilo v Sloveniji opazno zlasti v času od leta 1953, ko je bil Boris Kraigher predsednik republiškega izvršnega sveta. To ni nastalo samozaradi novih gospodarskih nalog, ampak je bilo posledica ve čje avtonomnosti na področjih, ki so se izvila izpod zveznega nadzora, kot so bila promet, sociala, zdravstvo in kulturne ustanove. Vzporedno se je razvijal tudi spor med re-publiško SDV in zvezno SDV ter KOS. Tako so se decembra leta 1962 s KOSsprli glede tihotapljenja cigaret v Italijo. 22 Da bi presegli vse težave, zlasti gospodarske, se je Jugoslavija leta 1965 lotila gospodarske reforme in vodstvo partije je spomladi 1966 že ugotavljalo njene prve uspehe. V teh okoliš činah je, za nekatere precej nepri čakovano, prišlo do izbruha vseh napetosti na plenumu CK ZKJ na Brionih poleti 1966.Potek dogajanja je znan, zato samo obudimo glavna dejstva. Spopad z Rankovićem in njegovo skupino so o čitno pripravljali v zelo ozkem krogu okoli Tita spomladi 1966. Nato so, 16. junija sklicali Izvršni komite (IK) CK ZKJ in»ga seznanili« z vrsto dejstev oziroma so v strogi tajnosti prvi č razpravljali o zelo »resnih slabostih in deformacijah v delu or ganov državne varnosti in poja- vih njihove zlorabe v politi čne namene«. 23 IK je zato imenoval šest člansko 21 ARS, AS 1931, A-22-8, Specialne informacije SDV-1961. Dedijer je celo pomagal Kocbeku pri dogovorih za izdajo Listine v tujini in ga skušal angažirati za biografije Kardelja, Kidri ča, Vidmarja in agenta, ki je o tem poro čal. 22 ARS, AS 1931, A-22-8, Specialne in formacije SDV-1963/4. O tem je poro čal Il Piccolo 13. 12. 1962. Slovenske oblasti so tihotapce iz Italije predale sodiš ču, jih obsodile in jih izgnale. Ti so se nato pritožili, da že od le ta 1946 vodijo ta posel z Nikom Kav čičem. Faraguna (naj- verjetneje iz KOS), direktor Brodocomerca z Reke, ki je vodilo tihotapljenje z dumpinško ceno, pa je sporo čal Ljubljani, naj pusti to stvar pri mir u, ker da je o vsem obvestil »marša- lat«, tj. Titov kabinet. 23 Poročilo komisije izvršnega komiteja centralnega komiteja ZKJ, Četrti plenum centralnega komiteja ZKJ. Ljubljana 1966, str. 6. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 76komisijo, da raziš če ta dejstva. Od Slovencev je bil v komisiji France Popit. Komisija je delo hitro opravila in podala prvo poro čilo IK-ju že 22. junija, nakar so s poro čilom seznanili CK na 4. plenumu na Brionih 1. julija 1966. Ker je plenum poro čilo potrdil, je Rankovi ć, kot vodja skupine, odstopil s svojih funk- cij v IK in CK ter kasneje še s funkcije podpredsednika države in Zveznegaizvršnega sveta. Člana CK in zveznega sekretarja za n otranje zadeve Svetislava Stefanovi ća pa so izklju čili iz CK; Stefanovi ć je bil poleg tega še vodja Službe državne varnosti in predsednik komisije za notranjo politiko ZIS in za koordi-nacijo varnostnih služb. Delovanje skupine se je potem razkrivalo na razli čnih ravneh, saj so bili nosilci razli čnih državnih in politi čnih funkcij. Poleg tega se je začela tudi sodna preiskava za kazniva dejanja proti petnajstim uslužbencem SDV na čelu z Vojinom Luki ćem (ki je bil v času plenuma na poti po Mongoliji z Miho Marinkom), nekdanjim zveznim sekretarjem za notranje zadeve insekretarjem CK ZK Srbije ter osebju tehni čne službe zveznega sekretariata za notranje zadeve na čelu z ing. Pavlom Tepino, direktorjem Tehni čnega inštituta Zveznega sekretariata za notranje zadeve. 24 Kaj je sprožilo odlo čitev jugoslovanskega vrha da poleti leta 1966 izvede obračun s t. i. konservativno strujo ali »frakcijo« v partiji in da ta obra čun spelje skozi obtožbe vrha državne varnosti, je bilo že takrat predmet številnih analiz in verjetno še bo. Britanski analitiki so ugotavljali, da je bil plenum namenoma postavljen na Brione, ker je bil tam Tito najbolje varovan, in sklican v petek, koso bili navzo či funkcionarji zaradi konca tedna odrezani od svojih podrejenih. Prvo poro čilo britanskega ambasadorja Sira Duncana Wilsona je odšlo v Lon- don že 2. julija, dan po plenumu. Poleg poteka dogodka je v njem podal svoje »preliminarne« komentarje, v katerih med drugim piše: 1. Ni potrebno dvomiti,da je Udba v preteklih letih stremela k te mu, da bi bila partija v partiji, da so vodilni te skrite skupine nasprotovali samoupravljanju, »ki ga (verjetno pravil-no) vidijo kot spodkopavanje partijskega nadzora nad državo«; 2. Ni razloga za domnevo, da Komunisti čna partija Jug oslavije namerava z reformo Udbe oslabiti lastni položaj v družbi, še manj pa a bdicirati ... Komunisti ne morejo tolerirati tistih sil, ki zanikajo partijsko vlogo na splošno. 3. Pa č pa je namen komunisti čne partije, da oja ča svoj položaj z razbitjem mo čne in nezanesljive notranje skupine in da se v javnosti prikaže v liberalni podobi. 4. Odstop Ran- kovića pomeni odstranitev »zelo pomembnega kandidata« iz Tito vega nasled- stva in to je tudi bilo v mislih ostalih partijskih funkcionarjev, ki so ta odstopizsilili. 5. Vpliv na zunanjo politiko bo le posreden, Tito pa bo to pred zahod-nimi in nevezanimi narodi to vsekakor uporabil kot dokaz svojega »liberaliz- ma«. Obenem ne želi delati težav Rusom, ki so trenutno verjetno kar zadovoljni z odstranitvijo, saj sta prav Rankovi ć in Udba po letu 1948 izvedla pregon stalinistov. Dolgoro čno pa bodo Rusi in vzho dnoevropski komunisti upravi čeno 24 Borba, 10. 12. 1966, Izvještaj Saveznog javnog tužilaštva. Jerca Vodušek Stari č Brionski plenum leta 1966 – ocene in njegov vpliv 77podvomili, ali so jugoslovanski voditelji znova izbrali pravo pot za utrditev partijske mo či.«25 Bolj podrobno poro čilo je Wilson napisal 6. julija, po objavah Titovega govora, poro čila komisije IK in (skrajšanih, cenzuriranih) govorov Rankovi ća, Stefanovi ća in 18 članov CK (med katerimi pa ni bilo Kardelja, Vlahovi ća, Stambolića in Koče Popovića) na plenumu. Za čel je z oceno, da je jugoslo- vanski CK sprejel »nekaj zelo dramati čnih in presenetljivih odlo čitev«, da objavljeno gradivo govori o resnih obtožbah politi čnega frakcionaštva, o reor- ganizaciji Udbe, o ve čjem nadzoru predstavniških teles nad Udbo in o nadalj- njih preiskavah; razloge za to odlo čitev je videl v dogajanju v zadnjih desetih letih. Potem pa se je ustavil pri obtožencih. Stefanovi ćeva politi čna smrt se mu ni zdela ni č tragičnega, vendar pa: » Čutim nekaj resni čno tragičnega v padcu Rankovića, sina srbskega kova ča, vzgojenega za vaškega kroja ča, krutega na trenutke, toda z ostrim čutom za osebno pravi čnost; sposoben je bil razumeti potrebe enostavne enotne državnosti, toda bil je nezaupljiv do rafiniranih p o- drobnosti sodobne jugoslovanske politi čne teorije; zavedal se je svojih omejenih sposobnosti in naposled so ga izigrali ljudje, ki so bili bolj izobraženi in pr e- meteni kot on sam«.26 Dodal je še, da Jugoslavija, vsaj navzven, v zadnjih dveh letih ni dajala videza tajnopolicijske države, ambasada ni bila deležna kakšne posebne pozornosti Udbe (kar so ugotavljali tudi drugi diplomati) in tudi bri- onski plenum je impliciral, da je Udba zanemarjala svojo pravo protiobve-ščevalno vlogo; pa tudi ne kaže, da bi tukajšnji ob čani živeli v strahu pred Udbo, stiki s tujci so bili svobodni, pogovori brez zadržkov. Potem je ambasa- dor naštel ob tožbe proti Rankovi ću, kot je bilo lovljenje ljudi v past in poro- čanje o njih, poseganje v vprašanje Titovega nasledstva, spodbujanje naciona- lizma, nadzor stikov med republikami, podpiranje srbskega nacionalizma, zavi-ranje reform, postavljanje Udbe nad partijo, nadzor nad partijo (navzdol vse douprav v pod jetjih) s pomo čjo srbskega partijskega stroja in zelo strog nadzor nad jugoslo vanskimi voditelji. Možno je, da je Tito zato ukrepal sedaj, ker se je prepričal, kako strog in vseobsegajo č je bil ta nadzor. Odlo čitev za ukrepanje je očitno bila težka, zato jo je Tito odlašal, kot je sam priznal, čeprav bi lahko ukrepal že leta 1962. »Obenem dvomim, da je to zadnje nasprotovanje trdoli- nijske opozicije ekonomski reformi in samoupravljanju v jugoslovanski komu- nistični pa rtiji,« je sklenil ambasador. 27 Britanski ambasador je namre č iz tajnega vira hitro izvedel vsebino zlorab SDV in kako so s tem seznanili člane CK na brionskem plenumu ter celo to, da je SDV namestila prisluškovalne naprave v Titovo rezidenco. Podatki mu je posredoval »tajni vir«, ki jih je dobil od člana CK KPJ. Prisluškovalne naprave naj bi odkrili v prvih dneh junija 1966, govorilo se je, da jih je odkrila vojska.Tajni vir ambasadorja je bil njegov dober prijatelj William Deakin, ki se je rav- 25NA UK, FO 371/189011, NU 1015/18. 26 NA UK, FO 371/189011, NU 1015/20. 27 NA UK, FO 371/189011, NU 1015/20. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 78no takrat mudil v Beogradu. Deakin je bil prijatelj člana CK Avda Huma in že- ne Olge, ki je med vojno prevajala Titu v angleš čino. Humo je vodil preiskavo o Udbi in Tito mu je osebno povedal o mikrofonih, ta pa Deakinu; ambasador jeprosil FO naj s tem podatkom ravna z najve čjo diskretnostjo in ga ne širi. 28 V ambasadorjevih hitrih reakcijah in analizah je mogo če razbrati razmišljanja Deakina in tudi sam je zapisal: »Skoraj vse, kar pišem, izvira od Billa Deakina, ki je trenutno neprecenljiv vir informacij; zelo neovirano se giba med svojimi starimi tovariši, ve čina katerih še vedno zelo udobno gnezdi na približno dveh tretjinah uradnega drevesa. Ker ga nimajo za uradno osebo, čeprav verjetno vedo, da sva velika prijatelja in da prijateljuje z drugimi na ambasadi, v njegovi navzočnosti govorijo zelo iskreno. /.../ Kjer ne navajam vira, po navadi citiram Deakina.«29 Ambasador je povedal, da uporablja tudi druge vire, novinarje, diplomatske kolege in kakšnega Jugoslovana. Vsekakor je zanimivo, da so se poleti 1966 v Jugoslaviji znašli kar trije dobri poznavalci razmer v Jugoslaviji, ki so svoje mnenje ve čkrat posredovali tudi britanskemu zunanjemu ministrstvu – že omenjeni Bill (Sir William) Deakin in malo pozneje še Sir Fitzroy Maclean,30 ki sta bila med prvimi odposlanci bri- tanske SOE pri Titovem štabu med vojno, in pa Stella Alexander.31 V Beogradu je bila tudi dolgoletna dopisnica Timesa v Beogradu, Desa Trevisan. Trevisa- nova je obiskala Slovenijo in Hrvaško spomladi 1966, po tretjem plenumu CK ZKJ, ki je obsodil nacionalisti čne tendence v državi. Pogovarjala se je s par- tijskimi in vladnimi krogi in o tem obvestila ambasado, ki pa takrat njenih ugo-tovitev ni vzela resno. Prevzelo jo je namre č »konfederativno« razpoloženje v Ljubljani in Zagrebu in opazila je, da so vsi v skrbeh zaradi govorov na tretjem plenumu ter da pri čakujejo, da bodo reforme prinesle manj vmešavanja iz Beo- grada. 32 Ameriški opazovalci so poro čali podobno. Ameriški analitik v Beogradu Elbrick se je spraševal, zakaj je Tito ravno sedaj ukrepal proti Rankovi ću, in podal dva vzroka: 1. Zadevo je sprožilo odkritje mikrofonov na Titovem domu in to ga je prepri čalo o Rankovi ćevem boju za oblast (ali nameri boja) in 2. Tito že dolgo tega nameraval ukrepati, a je čakal na primerno ravnotežje sil (torej CK in/ali armada) v svoj prid. Opozoril je na to, da je Tito že 5. julija na Brionih sprejel 100- člansko delegacijo Zveze borcev iz vseh republik, da jim pojasni ukrepe na plenumu. Razložil jim je, kako je že razširjena seja Izvršnegakomiteja CK ZKJ marca leta 1962 za čel preiskovati dolo čene deviacije, a se je zaustavil na pol poti, ker je upal, da se bodo nacionalisti čne tendence pomirile 28 NA UK, FO 371/189011, NU 1015/28. 29 NA UK, FO 371/189011, NU 1015/26/G. 30 Fitzroy Maclean je leta 1949 izdal knjigo East ern Approaches, ki je izšla 1980 v Beogradu z naslovom Rat na Balkanu«. 31 Stella Alexander je pozneje izdala znano delo »Church and State in Yugoslavia Since 1945«, ki je leta 1979 izšlo pri Cambridge University Press. 32 NA UK, FO 371/189011, NU 1015/8. Jerca Vodušek Stari č Brionski plenum leta 1966 – ocene in njegov vpliv 79brez poimenovanja posameznikov, pa tudi razmere še niso bile zrele za ukre- panje. Tito je tudi jasno poudaril, da komunisti čna partija nima nobenega na- mena izumreti fade away in da ni prostora za Đilasove ideje (»šlo je za redko javno omembo imena, ki se ga vsi bojijo«) ali za zahodni liberalizem, je pisaldalje Elbrick. Tito je namre č v isti sapi pohvalil Srbe, da so zavzeli pravilno stališče, in tako poslal opozorilo hrvaškim in slovenskim »liberalcem«, da je zvestoba partiji njihova prva naloga in da bo partija enako stroga kot z dog- matiki tudi s tistimi, ki bodo spodkopavali partijsko avtoriteto s potiskanjemreforme do skrajnih meja ali s tež njami po avtonomiji za industrializirani se- verozahod. 33 Sočasno je Howard F. T. Smith, vodja Oddelka za sever britanskega FO, 6. julija dodal še svojo analizo, saj je britanski zunanji minister za čel poizvedovati o dogodkih v Jugoslaviji. Zapisal je, da je jasno, da nih če ne ruši same Udbe in da sploh ni dvoma, da bo ta še naprej opravljala svoje poslanstvo – obtožbe senanašajo le na posameznike, ki so jo izrabili za svoje politi čne cilje in so v sporu s cilji partije in vlade. Udbo bodo sicer reorganizirali, toda ne zato, da bi zmanjšali njeno vlogo. Tudi partija se nima namena odpovedati svoji vodilnivlogi. Rankovi ć in skupina so verjetno imeli prav, piše dalje Smith, ko so uvi- deli pot v samoupravljanje spodkopava partijski nadzor; k temu dodatno pri- speva še konflikt republiških interesov, saj se revnejše republike bojijo, da bodo z decentralizacijo in samoupravljanjem še revnejše. Intelektualci bodo obsodboRankovića in tovarišev videli kot možnost za bolj odprto izražanje svojih sta- lišč. Slednje bo pripeljalo Tita v skušnjavo, da se spravi tudi nadnje, a bo s tem omadeževal podobo, ki jo sedaj skuša ustvariti. Izid je lahko prava erozija mo či Udbe in posledi čno postopno slabljenje part ijskega nadzora. 34 Sir Duncan Wilson je že v svoji prvi analizi predlagal, naj Britanci po- zdravijo Titovo odlo čitev, kljub temu da se bo verjetno nova Udba v priho dnje bolj ukvarjala s »tujimi« obveš čevalnimi službami, tudi z ambasadami, in manj z lastnimi voditelji.35 Po tednu dni pa je ambasador priznal, da je v prvem poro- čilu verjetno podcenjeval vlogo Udbe v življenju Jugoslavije oziroma n atanč- neje v življenju uradnih in poluradnih krogov. Vsi ti mo čno verjamejo, je dodal, da je se Udba vsaj v zadnjih petih-šestih letih postavila nad partijo. Bistvo od- stranitve Rankovi ća nima veliko opraviti z nasprotovanjem reformam in decen- tralizaciji; kaže pa, da je res, da je Rankovi ć uporabljal Udbo za ug otavljanje javnega mnenja in za lažno obveš čanje Zveznega izvršnega sveta, ki mu je Udba pošiljala tedenska poro čila in v njih poudarjala nasprotovanja r eformi.36 33 NA UK, FO 371/189011, NU 1015/24. 34 NA UK, FO 371/189011, NU 1015/22. 35 NA UK, FO 371/189011, NU 1015/20. 36 NA UK, FO 371/189011, NU 1015/26/G. V tem poro čilu 13. 7. 1966 je omenil tudi nepre- verjene govorice, ki so takrat kr ožile: da je Desa Trevisan pove dala, da je JLA 1. 9. prevzela glavno kasarno Udbe; da italijanski konzulat v Zagrebu širi novico, da je vojska zasedla ljub- ljanski radio; da so tiso či ob službo, bodisi upokojeni ali suspendirani in iš čejo zaščito ipd. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 80Tudi Elbrick je nadaljeval z iskanjem motiva za plenum, ki naj bi bil v tem, da je bil Rankovi ć avtoritarna oseba in da je zanj partija bila tista, ki mora nad- zorovati in ukazovati jugoslovanski družbi. Menil je, da je bil Rankovi ć od vseh voditeljev najbolj pogodu Sovjetom, če ni bil celo prosovjetski in njegov padec bo koristen tako za notranjepoliti čni in gospodarski sistem kot za jugoslovanske gospodarske odnose z Zahodom. Združene države sedaj ne smejo kazati zmago- slavja ob jugoslovanskih težavah, saj so dogodki ob padcu Ran kovića dolgo- ročno v skladu z ameriškimi interesi, njihov cilj je podpreti liberal izacijo in sa- mostojnost Jugoslavije pred centralizirano komunisti čno kontrolo, predvsem ti- sto iz Moskve. To poro čilo je kmalu prišlo v britansko zunanje ministrstvo in približno od konca julija 1966 so se Britanci in Ameri čani dogovorili za iz- menjavo svojih analiz in pripomb o Jugoslaviji. V vseh analizah se je kot pomemben element omenjalo vprašanje nasledstva v Jugoslaviji. Britanci so opozarjali, da je Tito sam imenoval Rankovi ća za svojega naslednika in leta 1962 podprl njegovo centralisti čno linijo.37 Po padcu Rankovića je nastala praznina, vodstvo je sicer homogeno, toda brez popularne in močne osebnosti, z možno izjemo Vlahovi ća, za katerega tajni viri menijo, da je bil Rankovi ćev kandidat za generalnega sekretarja. Skoraj vse ostale ocene so govorile o tem, da nih če od kandidatov za funkcije nima formata, da bi nado- mestil Tita; njihova prihodnost je le v tem, da držijo skupaj, pa še v tem primeru je vprašanje, ali se bodo zmožni kolektivno upreti silam, ki so podp irale Ran- kovića.38 Kardelju manjkata baza mo či (power base) in karizma, enako Črno- gorcu Vlahovi ću, ki je sicer priljubljen v partiji, Todorovi ć, ki je sicer Srb, pa je šele nastopil.39 Na površje je znova prišlo tudi vprašanje politi čnih zapornikov. Kmalu po plenumu so v Jugoslaviji najavili izpustitev dolo čenega števila zapornikov in Britanci so hitro ugotovili, da med njimi ni Đilasa in da bo verjetno ostal v zaporu, ker je Tito ogor čen nad njegovimi dejanji.40 Že na kongresu SZDL (7. – 11. junij) so Britanci »privatno« govorili s Ko čo Popovičem o liberalizaciji v jugoslovanski politiki, ki da se ne sklada z Đilasovim sedenjem v zaporu. Ko ča je diplomatsko odgovoril, da dokler tujina tako pritiska za Đilasovo izpustitev, Jugoslovani težko odgovarjajo. Sam sicer ni videl razloga za Đilasov zapor, bil pa je v skrbeh zaradi vedno pogostejših napadov emigracije na jugoslovanske ambasade in diplomate.41 Komentar Howarda v FO je bil, da je možno, da se ga bojijo izpustiti, ker bi se lahko pridružil novemu gibanju Mihajla Mih ajlova ali 37 Ob tem se je Viktor Meier spraševal, ali morda Tito ni po svoji volji odstavil Rankovi ća, temveč je bil v to prisiljen s strani reformistov; to bi se dalo sklepati iz Titovih ostrih napadov na Zahod in zahodno ideologijo po Rankovi ćevem padcu, kar pa je uradni tisk v Jugoslaviji večinoma izpuš čal (NA UK, FO 371/1 89012, NU 1015/39). 38 NA UK, FO 371/189012, NU 1015/41. 39 NA UK, FO 371/189012, NU 1015/43. 40 NA UK, FO 371/189011, NU 1015/22. 41 Leta 1965 so v Münchnu ustrelili konzularnega uslužbenca Klari ća, ki je bil po mnenju nem- škega konzulata v Zagrebu pripadnik Ud be (NA UK, FO 371/ 189012, NU 1015/36). Jerca Vodušek Stari č Brionski plenum leta 1966 – ocene in njegov vpliv 81pa celo prevzel njegovo vodstvo.42 Konec decembra 1966 so Đilasa kon čno izpustili, vendar šele po tem, ko so novembra zaprli Mihajlova in njegovo sku- pino zaradi sovražne propagande in delovanja proti državi. Jeseni so tudi v sami Jugoslaviji postopno začeli javno razkrivati več o vsebini dogajanj okoli plenuma; objavljeni so bili izsledki komisije, ki jo je vodil Krste Crvenkovski in je delovala še naprej; njena naloga je bila predlagati kaznovanje skupine Ranković-Stefanovi ć. Britanci so proti koncu avgusta na podlagi tiska, uradnih pogovorov in poročil iz zakulisja ugotavljali, da se je postopoma izbolj- ševala atmosfera, zlasti na jugoslovanskem zunanjem ministrstvu, in da ni bilo veliko odpuščanj in zamenjav, še zlasti ne v Sloveniji in na Hrvaškem. Priča- kovali so, da bodo večje kadrovske spremembe prinesle volitve leta 1967, ko bodo mnogi Rankovićevi ljudje izgubili položaj in bo prvič stopilo v veljavo na- čelo, da funkcionarji ne smejo hkrati imeti partijskih in državnih položajev.43 Za prihodnjo reformo partije so zadolžili komisijo na čelu z Mijalkom T o- dorovićem, v kateri se je gnetlo partijskih veljakov, so poro čali Britanci – njena naloga je predlagati reforme, ki bodo odprle pot mladim »liberalcem«, ki so jih ovirali konservativci, spremembe kadrovske politike tako, da se razširi udeležbopri političnem in gospodarskem življenju, opredeliti vlogo partije in države itd. V tej komisiji se je prvi č resneje za čela tudi razprava, ali ne bi bil čas opustiti staro leninisti čno načelo demokrati čnega centralizma v partiji, saj izvira iz davnega leta 1903, kot je trdil makedonski intelektualec Slavko Miloslavlevski.Temu so nasprotovali vodilni komunisti, zlasti Bakari ć in Crvenkovski, češ da partija ostaja hierarhi čna organizacija, potrebno jo je le lo čiti od države in za- gotoviti dovoljeno kritiko in konfrontacijo mnenj. Opustitev na čela bi z ahtevala spremembo statuta iz leta 1964, ki je tako ali tako bil kompromis. V komisiji sobila tudi deljena mnenja o tem, ali bi zaradi vseh sprememb morali sklicatiizredni kongres partije, kar je na za četku podpiral celo Bakari ć. 44 Napovedane politi čne reforme niso zaustavile vedno širše razprave v ja v- nosti, ki jo je sprožil brionski plenum. Že sama partija, so poro čali Britanci, je v javnosti poudarjala Rankovi ćevo povezavo z Udbo in obujala spomine na p o- vojni teror in zatrtje vsakršne opozicije, medtem ko je Tita predstavljala kotzaščitnika bolj liberalne in demokrati čne države. 45 Jeseni so prišli na dan podatki, da je Udba imela 1.300.000 dosjejev samo za prebivalce Hrvaške, v Srbiji naj bi bilo 200.000 potencialnih državnih sovražnikov itd. Rvija NIN vBeogradu je za čel pisati o privilegijih partije in partijcev, o lovskih pravicah ipd. Na plano je prišla usoda Adema Dema čija 46 in ravnanje z albansko manj- 42 NA UK, FO 371/189011, NU 1015/23. 43 NA UK, FO 371/189012, NU 1015/43. 44 NA UK, FO 371/189012, NU 1015/49. 45 NA UK, FO 371/189012, NU 1015/43. 46 Demačija so leta 1958 obsodili na 4 leta zapora l eta zaradi romana in ponovno leta 1964 zaradi izobešanja albanske zastave v Prištini, ko je dobil 14 let, ki jih je preživljal v samici v Sremski Mitrovici; zanj se je potegovala Amnesty International. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 82šino; Albanci so namre č trdili (kar so podkrepili v Tirani in Ankari), da so na Kosovu v letih 1944–1948 pobili 40.000 Albancev in odtlej še ve č deset tiso č, zlasti v letih 1955–1956 med akcijo odvzema orožja na Kosovu, ki jo je vodilRanković. Vse to je za čelo zanimati tudi Britance, ki so ugotavljali, da je izjemno težko prid obiti objektivne podatke. Viktor Meier je 5. avgusta v Neue Züricher Zeitungu pisal o Golem otoku in podjetju Mermer, o udbovskem pod- jetju Genex, o tihotapstvu, ki ga vodila Udba, o t. i. »koordinaciji«, ki jo vodila Udba po vele poslaništvih, o tem, da je Udba »vrgla« Nikezi ća, o intrigah proti diplomatom in kako sta Rankovi ć in KGB sodelovala pri vra čanju prosilcev azila na Vzhod, pri čemer so se uprli Slovenci in ko je šlo za prebeg Čehov na Zahod, odklonili, da bi bili »policaj za Prago«. 47 Po plenumu se je celo razširila novica, ki jo je povzel tudi Viktor Maier, da je so Sovjeti vnaprej vedeli zaRankovićev padec in so ga skušali prepre čiti s pomo čjo Poljakov in Janoša Kadarja; o tem, kako dobre odnose je imel Rankovi ć z Biszkujem, šefom varnostne službe na Madžarskem, kako je med obiskom Šakote v Moskvi leta 1964 Udba utrjevala odnose s KGB-jem, ki mu je Udba pomagala pri aferi Penkovski. 48 Toda kljub vsem tem podatkom so jeseni 1966 mnogi menili, da ni dokazov, da bi Rank ović načrtoval, da strmoglavi Tita, in da ni bil uspešen v svojem poskusu prodora v vojsko.49 V zunanji politiki obra čun z Rankovi ćevo skupino ni prinesel preobrata. Av- gusta 1966 se je po Beogradu sicer govorilo, da je sovjetski ambasador vse odplenuma neuspešno prosil za sprejem pri Titu. Toda že septembra 1966 jeJugoslavija podpisala dolgoro čni trgovinski sporazum s Sovjetsko zvezo in na obisk je prišel Leonid Brežnjev; mesec dni pozneje je v SZ odpotoval Kardelj. Kot so ugotavljali Britanci, so Sovjeti, vsaj navzven, ignorirali »afero Ranko-vić«, o njej so v tisku sicer poro čali, toda brez komentarjev; podobno se je ob- našal ves vzhodni blok, razen Čehov. Takoj po Brežnjevu je Tito z vsemi častmi dolgo gostil Walterja Ulbrichta, ga spremljal po Jugoslaviji in obisk je po stari vzhodnoevropski šegi polnil naslovnice jugoslovanskih časnikov s slikami obeh in navdušenega ljudstva. Tudi CIA je ocenjevala, da sta bila strah in nezaupanjeJugoslavije v letu 1967 in za četku 1968 usmerjena proti Zahodu. Tito, ne pa tudi vsi njegovi sodelavci, naj bi poslabšanje odnosov z Italijo, državni udar v Grčiji in predvsem arabsko-izraelsko vojno videl kot dokaz za ameriško zaroto proti Jugoslaviji in naprednim neblokovskim državam. 50 47 Slednje je to čno, saj se iz poro čil SDV za Slovenijo vidi, da so iz Slovenije vra čali na »Vzhod« le manjši del tistih, ki so poskušali prebegniti čez mejo na Zahod. 48 NA UK, FO 371/189012, NU 1015/39. Šakota, namestnik zveznega sekretarja za notranje zadeve, naj bi se v Moskvi napil in trdil, da je Tito star in se nilen in da ga bo kmalu zamenjal Ranković. Šakoto so potem odpustili kmalu po plenumu. 49 NA UK, FO 371/189012, NU 1015/43. General Gošn jak naj bi se že leta 1964 uprl tem pri- tiskom in zamenjal namestnika sekretarja za obrambo Otmarja Krea čića, ki naj bi bil Ran- kovićev človek. 50 CIA FOIA: Yugoslavia, An Intelligence Apprai sal, 27 July, 1971, Introduction, str. 1–6. Jerca Vodušek Stari č Brionski plenum leta 1966 – ocene in njegov vpliv 83Do bolj odlo čnega preobrata v zunanji politiki je v Jugoslaviji prišlo šele pozneje, leta 1968 z vdorom sil Varšavskega pakta v Prago. CIA je celo oce- njevala, da je bila Jugoslavija država, na katero je ta dogodek najbolj vplival, in v Beogradu so presenetljivo hitro spremenili stališ če. Jugoslovani so dotlej upali, da bo Moskva dopuš čala češki eksperiment, podoben jugoslovanskemu, kar bi pomenilo znak naklonjenosti Moskve, in to predstavo so jim čez noč poteptali. Vodstvo ter ljudi je prešinil strah, da sta naslednji na vrsti Jugoslavija in Romunija; povrhu tega pa še Titovi prijatelji Arabci in Indijci niso hoteliobsoditi Mo skve in zaradi čeških dogodkov sklicati vrha neuvrš čenih. 51 O posledicah plenuma na Brionih so nato septembra in oktobra 1966 raz- pravljali najprej plenumi ZK po republikah; ugotavljali so lasten delež krivde pri slabem nadzoru nad delom varnostnih služb. V ve čini primerov so zanikali zlorabo Udbe za politi čne namene; Ljubljana in Zagreb sta sicer za čela pregl e- dovati delo varnostne službe, toda z jasnim sporo čilom, da je prava bitka z Rankovićevimi silami v Beogradu in da so sami že prej reformirali lastni Udbi. V Srbiji so priznali uporabo Udbe za sektaško-frakcijske cilje in plenum je iz partije izklju čil Vojina Luki ća in Životija Savi ća (prvoobtožena na ovadbi zvez- nega jav nega tožilstva) in priporo čil zveznemu CK naj iz partije izklju či Ran- kovića. Po mnenju FO je bil namen vsega tega, da se umiri Hrvate in Slovence in da se Srbom dokon čno pokaže, da je srbski hegemonizem za vselej mrtev.52 Oktobra 1966 se je nato sestal peti plenum CK ZKJ, ki je, namesto kongresa, začel uv ajati reformo partije. Sklepno dejanje na temo brionskega plenuma naj bi bili ukrepi proti koncu leta, ko sta 10. decembra Zvezni skupš čini podala poro čilo Zvezni izvršni svet in Zvezno javno tožilstvo. Izkazalo se je, da Zvezni izvršni svet ni imel ni-kakršnega nadzora nad SDV in da je ta brezpogojno ubogala Rankovi ća. Am- basador Wilson je poro čal, da je Avdo Humo, ki je v skupš čini predstavil obe poročili, posebej poudaril troje: da je bilo delovanje Rankovi ćeve skupine ve- liko bolj resno, kot so kazale prve ugotovitve, da prisluškovanje Titu predstavlja napad na revolucijo, ker je Tito personifikacija te revolucije, in da Udba kotcelota ni bila vpletena v to po četje. Poro čilo zveznega tožilstva je jasno poka- zalo, da so prisluškovalne naprave vodile k Rankovi ću in soprogi domov, če- prav ju na seznamu obtožencev tožilstva ni bilo. Tožilstvo je razkrilo, komu vse je skupina prisluškovala in kako je nadzorovala razli čne ustanove od ZIS do sekretariata za zunanje zadeve, kako je zbirala podatke o posameznikih in nad-zirala kadrovanje, oficirje, investicije, zunanjo trgovino itn. Tožilstvo naj bi natej podlagi sprožilo sodni postopek proti skupini na čelu z Luki ćem in Savi ćem, 51 CIA FOIA: Yugoslavia, An Intelligence Apprai sal, 27 July, 1971, Introduction, str. 1–6. 52 NA UK, FO 371/189012, NU 1015/44 in 45. Tito se je po plenumu mudil v Sloveniji in 1. 9. govoril slovenskemu politi čnemu aktivu; napovedal je reform o IK CK in uvedbo predsedstva CK s pooblastili za dnevnopoliti čne odločitve, pozval je k ve čji kritičnosti članov partije in opozoril, da je v partiji potrebna kakovost in ne kvantiteta in da so univerze polne razredno odtujenih članov partije, ki jih morajo odstraniti. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 84vendar se je vodstvo skupš čine že med sejo povezalo s Titom in pripravili so sklep o opustitvi pregona. Britanci so ocenili, da je bila to spretna odlo čitev, ker bi sojenje za zaprtimi vrati ne imelo pri čakovanega politi čnega učinka, javno sojenje pa bi dalo obtožencem možnost, da se branijo in obel odanijo neprijetna dejstva. Tako pa so skupini za časno zaprli usta, so menili, in še Titu gre zasluga za človekoljubno ravnanje s politi čnimi nasprotniki. Zelo verjetno je mo čno vlogo pri tej odlo čitvi igrala tudi srbska vdanost Rankovi ću in še vedno obstaja nevarnost, da ko se Tito upokoji in ekonomska reforma zaide v resne težave,Ranković postane osrednja to čka za zbiranje konserv ativcev. 53 Spraševali pa so se, ali pri vseh postopkih Tito ne vidi ali zavestno no če upoštevati temeljnega, inherentnega nasprotja med decentralizacijo in ohranitvijo partijske mo či. Decembra 1966 je stopil v veljavo tudi nov zakon o notranjih zadevah. Z njim naj bi prekinili z dolgoletno prakso nadzora nad osebami, njihovimi pri-vatnimi odnosi in stališ či (izjavami); Služba državne varnosti naj bi se na n otra- njem podro čju usmerila samo na zbiranje podatkov in obvestil za odkrivanje organizirane tajne dejavnosti, usmerjene v »spodkopavanje in rušenje ustavnega reda«. 54 Prav tako se je SDV morala odre či vodenju kazenskih postopkov, kar je dotlej sodilo v njeno ingerenco ( čeprav naj bi se tega posluževala le v manjši meri, vsaj tako je trdila SDV za Slovenijo), in vodenju službe za izvrševanje kazenskih sankcij, kar je prešlo v pristojnost pravosodja in ob če uprave. V pristojnost republik so prenesli nadzor nad mejo in vodenje mejne službe (dotlejv rokah zveznega sekretariata). Število delavcev v slovenskem sekretariatu zanotranje zadeve so »zaradi reorganizacije« zmanjšali za 8,7%, medtem ko se jih je 14% upokojilo. 55 Slovenska državna varnost je bila po plenumu o bveščevalno še bolj zaposlena, saj so se ukvarjali tudi s posledicami plenuma. Tako sopridobivali »izvirne informacije o dogajanjih v SFRJ po brionskem plenumu«,torej so obveš čevalno delovali v drugih republikah. V tujini so spremljali t. i. konsolidacijo slovenske politi čne emigracije okoli dveh smeri: integralne jugo- slovanske države in samostojne slovenske države (Akcijski o dbor za neodvisno Slovenijo), ki se je krepila zlasti v Trstu. Opazili so tudi, da se je pove čala dejavnost ekstremne jugoslovanske emigracije, ki je imela čez Slovenijo kanale za vnašanje propagande in vtihotapljanje diverzantskih skupin. »Tajna in orga- nizirana protiustavna dejavnost notranjega sovražnika v prete klem letu v Slove- niji ni bila ugotovljena,« so pisali po kon čanem letu 1966. 56 Pa vendar je slo- venska državna varnost še vedno spremljala posamezne osebnosti tudi še leta1967 in pozneje je prisluškovala skupinam, kot so bili t. i. »bivši Perspektivaši«, za sovražno je ocenila napisno akcijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani in spremljala je ostanke t. i. organizacije slovenskih protikomunistov (za katero je 53 NA UK, FO 371/189013, NU 1015/80(A). 54 ARS, AS 1931, A-13-0, Letno poro čilo RSNZ za leto 1966, str. 1. 55 Prav tam, str. 4. Še vedno pa so imeli zelo slabo izobrazbeno strukturo, višjo in visoko iz- obrazbo je imelo le 6% zaposlenih. 56 Prav tam, str. 17–18. Jerca Vodušek Stari č Brionski plenum leta 1966 – ocene in njegov vpliv 85sicer menila, da jo je razbila leta 1963), pa dejavnost »Komiteja za svobodno Slovenijo« oziroma skupino Cirila Žebota itn. In že leta 1967 je opazila: »Pojavljajo se zametki novih problemati čnih kategorij naših ob čanov, katerih spremljanje postaja aktualno«, pri čemer je mislila na »nosilce negativnih me d- nacionalnih in šovinisti čnih izpadov« (med njimi tiste, ki kritizirajo JLA in of i- cirje), na zaradi reforme užaljene gospodarstvenike in funkcionarje ter na po- vratnike iz emigracije.57 Konec leta 1966 je tudi Duncan Wilson zapisal, da v Jugoslaviji res reorga- nizirajo »mašinerijo« tajne policije. Bil je presene čen, kako velika je bila Udba, in priznal, da je podcenjeval njeno vlogo. Poro čal je o reorganizaciji partije, ki jo nameravajo lo čiti od oblasti; po padcu Rankovi ća so v Jugoslaviji odprli pot k ekonomskemu napredku, medtem ko sta neuvrš čenost in protikolonializem iz- gubila zagon. »Jugoslavija se je podala na negotovo pot politi čnega in ek o- nomskega razvoja,« je zapisal. Toda ob tem se je spraševal, če bo razbitje Udbe res prineslo konec partijski komunisti čno-konservativni opoziciji ekonomskim reformam in kaj bodo komunisti po čeli, če ne bodo ve č smeli uporabljati par- tijske organizacije za politi čne in upravne odlo čitve.58 Odstranitev Rankovi ća ne bo zagotovila uspeha reforme, so sklenili Ameri- čani že takoj po plenumu; po časno uresni čevanje reforme gre pripisati f inančni previdnosti bolj kot pa doktrinarnim konservativcem okoli Rankovi ća. Mogoče so za upo časnitev dostopa tujim kapitalskim investicijam krivi tudi varnostni pomisleki in zato so Jugoslovani dovolili le neposredne finan čne kredite.59 Pozneje je CIA ugotavljala, da je Jugoslavija med letoma 1965 in 1967 sicer liberalizirala politiko cen in zunanje trgovine, pove čala delež invest icij podjetij in bank, se za čela odmikati od klirinške menjave s članicami sovje tskega bloka in se gospodarsko preusmerjati na Zahod in je kot prva komunis tična država dovolila tuja vlaganja, kar je pove čalo njeno odvisnost od zahodnih trgov in tehnologije, ter da je za čela razmišljati v smeri tržne, čeprav še vedno socia- listične ekonomije. Toda od leta 1968 so vse te procese liberalizacije u stavili zaradi inflacije in drugih težav. Gospodarske reforme so sicer obetale pr ecejšen preobrat, vendar temu ni sledil preobrat v politiki – politi čni preobrat bi namre č po ocenah CIE imel precejšnje posledice za naravo sistema. Razmišljanja o reformi pa so obnovili šele jeseni leta 1970.60 Kljub izvedbi politi čnih reform, decentralizaciji, amandmajem in drugim spremembam so mnogi opozarjali, da se narava sistema v Jugoslaviji nibistveno spremenila. Podobno je menil kasneje tudi Ko ča Popović: »Birokrat- sko-demagoški, ako ne i vojno-policijski obra čun (KOS umesto UDB-e) s Ran - kovićem bio je, u stvari, iskoriš ćen za učvršćivanje dogmatizma i harizmati čnog kulta. Drugim re čima, sačuvana je ona ista poluga jednopartijskog, autoritarnog 57 ARS, AS 1931, A-22-8, Sp ecialne informacije SDV-1967. 58 NA UK, FO 28/512, NU 1/3. 59 NA UK, FO 371/189011, NU 1015/24. 60 CIA FOIA: Yugoslavia, an Intelligence Appraisal, 27 July, 1971, str. 7–8. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 86monopola koja će, početkom slede će decenije, biti izkoriš ćena za presecanje demokratskih stremljenja u Srbiji i širom zemlje.«61 Britanci so po plenumu ugotavljali napetost med SDV in vojsko, ki da je ogromna in govori se, kar je manj verjetno, da SDV ni nikoli prodrla v vojsko,saj so ji visoki oficirji SDV zamerili, da je uporabljala nekdanje četnike za agente. Tudi Ameri čani so razmišljali o politi čni vlogi jugoslovanske vojske, da Rank ović v tej ustanovi ni imel širše podpore, predvsem zaradi Gošnjaka. CIA je opažala, da igra pomembno vlogo v vojski partijska organizacija, ki je leta1953 nadomestila vlogo politi čnih komisarjev, in da so tudi v vojski v letih 1967–1968 upokojili 2500 oficirjev in 38 generalov. Tako so na primer zaradi brionskega plenuma iz partije izklju čili generalpolkovnika M. Mil ojevića, po- veljnika beograjske garnizije, in ga upokojili kot srbskega nacionalista. 62 Leta kasneje so Ameri čani ugotavljali, da je bila vse do leta 1966 vojska lo čena od politike, nato pa so jo v desetletju po 1966 znova pritegnili v politiko. Razmiš-ljanja in analize so šle v smeri, kaj se bo zgodilo v primeru izbruha nasilja v Jugoslaviji. Ameriška ocena je bila, da je možnosti za izbruh nasilja v Jugosla- viji malo, četudi pride do krize nasledstva. Britanci pa so že neposredno po plenumu leta 1966 opozarjali, da je klju čno vprašanje pri vlogi vojske to, ali je JLA neodvisna od nacionalnih interesov in na katero stran bi se postavili vodilni oficirji, če bi prišlo do spopada med partijskimi frakcijami. 63 CIA je še konec sedemdesetih let menila, da je jugoslovanska vojaška elita sposobna prenestispremembe ali ve čje težave, celo državljansko vojno, in igrati kohezivno vlogo v Jugoslaviji, če pride do krize pri nasledstvu ob odhodu Tita s pol itičnega prizorišča. Vojsko vodijo profesionalni komandanti partizanske ge neracije in armadna elita je vzgojena v duhu neodvisnosti, enotnosti in mo čne zvestobe jugoslovanskemu komunisti čnemu sistemu, ki ga je pripravljena br aniti. Jugo- slovani armado sprejemajo kot resni čno skupno (zaradi nacionalne zastopanosti in koncepta teritorialne obrambe) in zato je to najmo čnejša ce ntripetalna sila v državi. Opažali so tudi, da je armada vse bolj navzo ča in pomembna na notranjepoliti čnem prizoriš ču. 64 To je po zelo dolgem času d ecembra leta 1971 izjavil celo sam Tito, češ da se mora armada spoznati na pol itične probleme in se z njimi ukvarjati ter da jo bodo uporabili, da zatre nacionalizem ali kak drug 61 Nenadovi ć, Razgovori s Ko čom, str. 140. 62 CIA FOIA: The Yugoslav Military Elite (U), A. R. Johnson, with assist ance of Janette Koch, Office of Regional and political Analysis, CIA, Feb. 1977, R 2131, str. 10 . Armada, ki je leta 1946 štela 700.000 mož, je leta 1968 bila zreducirana na 200.000. 63 NA UK, FO 371/189012, NU 1015/41. 64 CIA FOIA: The Yugoslav Military Elite (U), A. R. Johnson, with assist ance of Janette Koch, Office of Regional and political Analysis, CI A, Feb. 1977, R 2131, str. V–VI. Ko so pri- merjali vojaške elite med letoma 1966 in 1977, se je pokazalo, da se je v vojaškem vodstvu leta 1977 pove čalo število sprejetih v partijo med drugo svetovno vojno, 85% jih je vstopilo v KP v letih 1941 in 1942. Ve č kot polovica jih je menila, da sta nacionalizem in šovinizem edina in najbolj nevarna Jugoslaviji; med njimi naj bi bila tudi podtalna struja, ki je podpirala trdo roko in neocentralisti čni koncept. Jerca Vodušek Stari č Brionski plenum leta 1966 – ocene in njegov vpliv 87izziv, če bo potrebno. Tuji analitiki so beležili, kako so v ojsko aktivirali zunaj vojašnic, in menili, da je upokojeni general Kosta Nadj postal predsednik Zveze borcev zato, da bi bor čevska organizacija podprla stroge u krepe proti hrvaškim nacionalistom in srbskim liberalcem leto pozneje.65 Ta trend se je še stopnjeval na 10. kongresu ZKJ maja 1974, kjer so ponovno ustanovili Centralni komite invojaška partijska organizacija je v njem dobila 15 sedežev (r epublike pa po 20). 66 Vendar so vse analize in napovedi na koncu kot klju čno postavile vprašanje: Kakšna bo usoda partije po demokratizaciji? Duncan Wilson je v svoji ocenidogajanj leta 1966 zapisal, da je prav to najbolj skrbelo Rankovi ća in stare komuniste, saj niso dobili zadovoljivega odgovora, in dodal: »Zato bo, po mo- jem mnenju, Rankovi ćeva duša korakala naprej in opozicija trenutnim eko- nomskim in politi čnim trendom še ni rekla zadnje besede. Možno je, da jo bo celo vodil sam Tito, ki ni prijatelj liberalizma, kot ve čkrat poudarja sam. Da je to res, kaže ravnanje s profesor Mihajlovim, politi čno nepomembno figuro. Za- prli in obso dili so ga na Titovo osebno pobudo baje zato, ker naj bi žalil Sovjetsko zvezo; sedaj mu grozi ponovno sojenje skupaj s nekaj sodelavci, ki soše manj poli tično nevarni, zato ker so javno naznanili, da nameravajo izdajati opozicijski časnik. To so dejstva, ki jih gre tehtati ob velikodušnem ravnanju z Rankovićem in zapoznelo pomilostitvijo Đilasa.« 67 Na dolgi rok pa ne centra- lizacija ne po novna stalinizacija nimata možnosti, je sklenil. Vse, kar so nakazovale analize ob plenumu leta 1966 in po njem, se je v naslednjih dvajsetih letih jugoslovanskega politi čnega plimovanja tako ali dr u- gače uresničevalo in vsaki č, ko je kazalo, da vendarle prihaja do politi čne re- forme, ali pa ko so nastopila razhajanja okoli nasledstva, so se podobne krizeponovile, le da so jih jugoslovanska partijska vodstva reševala vedno bolj ostro.Tako bi lahko sklenili, da je bil plenum še en poskus utrditve partijske volje inoblasti, če ne celo izgovor za iskanje krivca za odmik od popolne gospodarske in politične reforme. Ob tem bi veljalo le opozoriti na pomen vseh dogajanj v desetletju pred plenumom leta 1966 in v desetletju po njem (v letih med 1953 in1974), saj bi v njih lahko našli, če upoštevamo vzro čno-posledi čno načelo, tudi marsikatere zametke in vzroke za dogajanje v desetletju pred osamosvojitvijo Slovenije. 65 Prav tam, str. 15. 66 CIA FOIA: The Yugoslav Military Elite (U), A. R. Johnson, with assistance of Janette Koch, Office of Regional and political Anal ysis, CIA, Feb. 1977, R 2131, str. 17. 67 NA UK, FO 28/512, NU 1/3. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 88THE BRIONI PLENUM – EVALUATIONS AND ITS PURPORT SUMMARY The 1966 Brioni Plenum (1. July 1966), with all the activities it triggered, was an essential turning point in the history of Yugoslavia, not only for theorganisation and operations of the Yugoslav State Security Service and according to the analyses and evaluations of the Western security services, but it actually had impact on the whole state and economic system, on the Yugoslavforeign relations and above all on the search for future solutions, as well as therelations between nations and regions within the state. The Brioni Plenum was atrue beginning of destalinisation in Yugoslavia, the process which declaratively started in the beginning of the 1950s, but had not been consistently finalised (all segments are relevant here: from classic destalinisation – the division of powerand responsibility, to the rehabilitation of victims of Stalinism in Yugoslavia),neither in the field of state decentralisation nor in the field of economy. The Brioni Plenum reopened the key dilemmas of the Yugoslav development – the deviation from the prevalent use of the repressive apparatus in order to ensurepolitical stability, which had since the World War II mostly been ensured by theSecret Service in cooperation with the police, the judicial system and the Party government apparatus. The disclosures of the Plenum and the findings of the investigative bodies at the Brioni Plenum and after it, displayed the main de-ficiencies in these areas. The direction in which politics and economy evolvedafter the Plenum opened all the existing key problems within the country(relations between the Yugoslav nations, the search for new constitutional and political solutions, socialist pluralism) and in its foreign policy; they also disclosed the future causes for the dissolution of Yugoslavia as a unified andunited country. Furthermore, the plenum pointed towards the latent crisis in thesocialist bloc, as the Soviet Union faced similar dilemmas (destalinisation, the relationship between the Party and the state, the search for more contemporary or more suitable constitutional solutions, etc.).