SVOBODNA SLOVENIJA LETO (ANO) LXIII (57) • ŠTEV. (N°) 17 ESLOVENIA LIBRE BUENOS AIRES • 13 de mayo -13. maja 2004 POD EVROPSKO ZASTAVO Govor na obletnici v Carapachayu BOŽIDAR FINK Slovenski dom v Carapachayu praznuje 44-letnico prav dan po tem, ko se je Slovenija dokončno pridružila Evropski uniji. Za to priložnost sem bil povabljen, da povem nekaj o tej povezavi in njenem pomenu za Slovenijo. Združenje evropskih držav ima v Sloveniji splošno sprejet naziv Evropska unija. Namesto tuje besede unija nekateri rajši uporabljajo besedo zveza. Vendar se zdi, da je ta izraz manj ustrezen, ker preveč spominja na zvezno državo ali federacijo, kar pa Evropska unija ni in ne bo smela biti. Je marveč le pogodbena povezava med državami, ki ohranjajo neokrnjeno neodvisnost in samostojnost, skupnosti pa odstopajo le nekaj svoje pristojnosti. Povezava, ki ima sicer mednarodnopravno osebnost, namreč nima ustave, ampak jo bo označevala samo tako imenovana ustavna pogodba. Slovenija vstopa torej v Evropsko unijo kot samostojna država z okrepljeno samozavestjo, hkrati pa se notranje prilagaja evropskim načelom in idealom ter usmerja k skupnim zunanjim nastopom. Klici po združevanju Evrope so se začeli oglašati kmalu po koncu vojnih strahot leta 1945, najprej iz verskih središč, potem pa so pobudo privzeli civilni dejavniki. Prvo neposredno podlago za gospodarsko in politično združevanje je leta 1950 dala znamenita Schumanova deklaracija. Sledila ji je pogodba o skupnosti za premog in jeklo, nato pa ustanovitev Evropske gospodarske skupnosti. Leta 1992 so države razširile sodelovanje še na področje zunanje in varnostne politike ter pravosodja in notranjih zadev. Dogovorile so se za enotno evropsko valuto in državljanstvo, pozneje pa še o širitvi na nove članice. Tako se je skupnost od prvotnih šestih postopoma razširila na petnajst držav, od včeraj dalje pa šteje petindvajset držav članic. Med njimi je zdaj Slovenija, ki je pristopno pogodbo sicer podpisala že aprila 2003 v Atenah. Včerajšnji širitvi se pripisuje poseben pomen, in to iz štirih razlogov. Pretežno zahodnoevropskim državam so se pridružile države proti vzhodu Evrope. Te države so večinoma manj razvite, poleg tega pa so med njimi tudi prve slovanske države. Še posebno je pomembno, da se vračajo v .evropsko skupnost narodi, ki so jih iz nje izločevali komunistični totalitarni režimi. Včerajšnji dogodek ima torej poseben zgodovinski pomen za Evropo in seveda tudi za Slovenijo, ki se je zdaj izrecno ločila od totalitarne preteklosti. Evropska unija ima v svojem sestavu lastne inštitucije. Skupnost predstavlja Evropska komisija, ki ima tudi izvršilne pristojnosti. Slovenija ima v njej svojega komisarja, ki bo posebej pristojen za vprašanja nadaljnjih širitev unije. Splošne politične smernice na podlagi soglasja oblikuje Evropski svet, ki ga sestavljajo predsedniki držav ali vlad, za Slovenijo torej predsednik vlade. Nadzorni in posvetovalni organ je Evropski parlament, ki ima hkrati tudi omejeno zakonodajno funkcijo. Sestavljajo ga poslanci, ki so neposredno izvoljeni v posameznih državah. Za Slove-jomo 13. junija državljani izvolili ipslancev izmed kandidatov, ki jih ilagale politične stranke. Interese Lopa Svet Evropske unije, ki ga 20 let od smrti Slavimirja Batagelja sestavljajo ministri držav članic in ima skupaj s parlamentom tudi zakonodajno funkcijo. V njem bo vsakokratni slovenski minister za zunanje zadeve. Sodni nadzor nad delovanjem inštitucij in članic opravlja Evropsko sodišče, v katerem bo tudi Slovenija imela sedež. Slovenija bo torej pritegnjena v vodstveno strukturo Evropske unije. Ker pa še niso bila končana pogajanja o ustavni pogodbi, ni gotovo, ali bodo imeli glasovi komisarjev pristopnic enako veljavo kot glasovi komisarjev dosedanjih članic. Tudi je še sporno, kako naj se v Svetu Evropske unije pri glasovanju določa večina, namreč v kakšnem razmerju naj se poleg enakopravnosti upošteva tudi število prebivalstva posameznih držav. Kakšna Slovenija vstopa v Evropsko unijo? Glede na razvitost dosedanjih petnajstih članic Slovenija nedvomno zaostaja, saj dosega le 70 odstotkov njihovega povprečja. Vendar je treba podčrtati, da je njen bruto domači proizvod na prebivalca primerljiv s stanjem dosedanjih članic Grčije in Portugalske, saj dosega blizu 15.000 ali po drugačnem merjenju nekaj nad 18.000 evrov. Obenem pa je pomembno, da v tem Slovenija daleč presega vse druge države pristopnice, približujeta se ji samo Ciper in Malta. Nezaposlenost je v Sloveniji nizka, saj dosega samo 6,5 odstotka. Bolj problematična je inflacija. Iz središča Evropske unije v Bruslju dobiva Slovenija tudi nekaj stalnih opozoril. Pričakuje se hitrejša privatizacija in denacionalizacija, učinkovitejše odpravljanje sodnih zaostankov in ovir za neposredna tuja vlaganja. Slovenija pa si je izborila, da bo do konca leta 2006 letno iz evropskega proračuna prejemala 84 milijonov evrov več, kot pa bo vanj prispevala. Z vstopom v Evropsko unijo se je Slovenija znašla na 450-milijonskem notranjem trgu, kjer veljajo načela prostega pretoka blaga, storitev, kapitala in ljudi. Strokovnjaki menijo, da bo treba prestrukturirati podjetniški sektor, znižati inflacijo, povečati gospodarsko rast in omiliti javnofinančne pritiske. V tem stanju bodo mogla obstati le podjetja, ki bodo povečala produktivnost, vlagala v znanje in v razvoj novih proizvodov in storitev ter tako prispevala k večjemu izvozu in višji gospodarski rasti države. Za Slovenijo pomeni Evropska unija večjo varnost. To si je pred tedni sicer že zagotovila s pridružitvijo severnoatlantski obrambni zvezi NATO, Evropska unija pa tudi načrtuje svoj obrambni sistem. Pri skupnem varovanju miru bo Slovenija poklicana posebno kot poznavalka jugovzhodnega dela Evrope. Z južno mejo je zdaj formalno ločena od Balkana, h kateremu sicer ne pripada niti zemljepisno, ima pa z njim izkušnje, s katerimi lahko pomaga Evropi pri reševanju tamkajšnjih vznemirljivih situacij. Slovenija je s pristopom v Evropsko unijo nedvomno storila izredno pomemben zgodovinski korak. Priznana je tudi izrecno kot del civilizacijsko razvite Evrope, slovenščina je postala eden od evropskih uradnih jezikov in slovenski državljani imajo z državljani drugih držav Evropske unije izenačen državljanski status. To in vse drugo bo gotovo vplivalo na slovensko državno politiko. Tekmovanje med različnimi miselnimi in političnimi usmeritvami bo moralo teči brez izključevanja in po Nad. na 2. str. Slovenska skupnost v Argentini, predvsem pa še naš tednik Svobodna Slovenija si ni še dobro opomogla od smrti ustanovitelja in politika Miloša Stareta. Komaj je pričela pod vodstvom novega glavnega urednika Slavimira Batagelja začrtovati novo pot in nadaljevanje dela, ko je spet posegla smrt v vodstvo tednika. Komaj tri tedne po nastopu novega dela je 27. aprila 1984 nanagloma umrl Slavimir Batagelj. Vračal se je domov iz uredništva Svobodne Slovenije, ko ga je Gospod poklical k sebi. Od vsega pričetka je sodeloval s tednikom v upravi, nato pri pisanju in uredništvu. Rodil se je 19. januarja 1920. Čeprav primorske krvi, je njegov rojstni kraj Strnišče pri Ptuju, v otroških letih pa se je družina preselila v Ljubljano. Po koncu druge svetovne vojne je moral tudi on bežati iz domovine. V Senigaliji se je pričelo njegovo časnikarsko delo, ko je pričel sodelovati v razmnoženini „Ze-dinjena Slovenija". Takoj v Argentini je pričel sodelovati z novim časopisom, ki ga je pričel Miloš Starte. Že leta I958 je postal sourednik lista. Dolga leta je bil nepogrešljiv pisec člankov, predvsem pa je sodeloval pri urejanju Zbornikov ves čas izhajanja. Po Staretovi smrti je glavno delo padlo nanj. Tri tedne je požrtvovalno urejal list in pisal vanj, ko ga je nanagloma zadela kap. Z njim je prenehala skupina urednikov (Krošelj, Fajdiga, Hafner itd.), ki je še med taboriščnim življenjem in v Argentini sodelovala s časopisom. A Svobodni Sloveniji se ni odpovedal. Naš listje moral združiti mlajše moči, da je lahko izpolnil svoje poslanstvo med rojaki. Njegov sin z ženo nadaljujeta njegovo pot, sedaj iz Slovenije. Tako gre pot čez pol sveta in pol stoletja - boj za svobodo domovine in sedaj za pravično obveščanje. Njegove besede pa so ostale v časopisu in nam kažejo pot. Tine Debeljak Zakon o Slovencih po svetu Predlog zakona je v obravnavo in sprejetje predlagala skupina poslancev s prvopodpisanim poslancem Francetom Pukšičem (SDS), sicer predsednikom komisije DZ za Slovence v zamejstvu in po svetu. Med drugim so opozorili, da Slovenija zaostaja za prizadevanji, ki jih na tem področju imajo druge države. Npr. primer Hrvaška, kjer ima hrvaška diaspora svojega člana v saboru. Ni nobene evidence o tem, koliko je Slovencev, ki živijo po svetu in bi se radi vrnili v Slovenijo, kar kaže tudi na premajhno skrb za slovensko populacijo izven meja Slovenije. Stiki so ohlapni in premalo sistematični. Ko bo zakon sprejet in se bo začelo reševati eksistenčna vprašanja, bi lahko hitro ugotovili število zainteresiranih povratnikov. Kot je zapisano v predlogu zakona, je predmet omenjenega zakona pravni položaj družbene skupine, ki jo formalno označujemo s skupnim izrazom Slovenci zunaj Republike Slovenije, in je razpršena po vsem svetu. Po različnih ocenah naj bi zunaj Slovenije prebivalo skoraj 500.000 Slovencev. Približno 60.000 tistih, ki imajo stalno prebivališče zunaj Slovenije, ima tudi slovensko državljanstvo. Prejšnji teden je končno potekalo glasovanje v parlamentu o novem zakonu. Ta zakon je bil zavrnjen z 40 proti 20 glasovi. Potem ko je vlada predlagala, naj predlagatelji čimprej pripravijo novega, je eden od predlagateljev ter predsednik komisije DZ za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu Franc Pukšič povedal, da je po kuloarjih slišal, da naj bi bil zakon preveč pisan na kožo Slovencem, ki živijo v državah, nastalih na ozemlju nekdanje SFR Jugoslavije in v Argentini. Vlada se Slovencev po svetu boji in jih ne mara ter rajši skrbi za priseljevanje tistih, ki po rodu niso Slovenci, je poudaril Pukšič. Iz vseh mnenj, ki so jih dala ministrstva, izhaja, da je zakon dober, je izpostavil Pukšič. Pripombe ministrstev - gre predvsem za slovnične popravke - so po mnenju Pukšiča sprejemljive, ne strinja pa se z razpravami o tem, ali Slovencu brez slo- venskega državljanstva smemo dati status, da v Sloveniji ne bi bil obravnavan kot tu-jec. Podpredsednik komisije za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu Jože Avšič je predlagal, naj ponovno premislijo in preučijo razloge za to, da tak zakon ni sprejemljiv, ter se odpovejo predlagateljstvu. Kot je zapisano v pismu, bi s tem omogočili, da bi zakon pripravili na novo. Glede predloga Avšiča, naj se odpove predlagateljstvu, je Pukšič dejal, da sta imela LDS in ZLSD že 12 let priložnost, da „pohodita" tisto, kar „pride s strani opozicije". Pukšič je še zavrnil očitke Avšiča, da je očitno bolj pomemben „po!itični spek-, takel" kot sprejem dobrega, z domačo in evropsko zakonodajo usklajenega zakona o Slovencih, ki živijo izven Slovenije, predvsem tistih, ki so brez slovenskega državljanstva. Pukšič je poudaril, da je zakon nastajal v sodelovanju s strokovnjaki z ministrstva za zunanje in notranje zadeve, šolstvo, kulturo, gospodarstvo in regionalni razvoj. Zakon je obravnaval tudi urad za Slovence v zamejstvu in po svetu in so ga dobro sprejeli. PRAZNOVALI SMO MEŽEK V SAN MARTINU... ... 3 PRISTOP K EZ 2 ZAČETEK MTO ... 4 OBLETNICA V CARAPACHAYU 3 KANDIDATI ZA EZ ... 6 Praznovali smo Pod evropsko zastavo Nad. s 1. str. splošno uveljavljenih demokratičnih načelih. Tudi razmerje med državo in Cerkvijo bo moralo biti v temelju spremenjeno. Ustavno določilo o ločenosti bo treba razumevati povsem drugače kot zdaj, saj 51. člen ustavne pogodbe, ki ni sporen, zapoveduje državam članicam, da morajo imeti s Cerkvami in verskimi skupnostmi trajen, pregleden in usklajevalen dialog. Slovenska država bo zdaj zavezana, da na mejnih področjih sprejema koristno sodelovanje s Katoliško cerkvijo. Duhovni odnosi bodo še bolj obvarovani, če bo v preambuli ustavne pogodbe zapisano, da je evropski duh zrasel iz krščanskih korenin. Tak zapis zahteva najmanj deset držav, med katerimi žal ni Slovenija, so pa npr. Poljska, Češka in Slovaška, čeprav v njihovem vrhu niso desni režimi. Združevanje Evrope je torej lahko nekaj velikega. Po razvalinah 20. stoletja se obeta nov razcvet življenjskega sloga, ki ga označujejo vzajemnost, razumevanje, pripravljenost na medsebojno pomoč, ustvarjanje miru in sprave. Ta razcvet naj pobujajo zdaj preveč prezirane duhovne vrednote, ki so nekoč Evropi risale enotno podobo. Bog daj, da bi se Evropa vedno bolj oddaljevala od raztrganosti, hkrati pa naj ne podlega skušnjavam, da izoblikuje imperialno zvezno državo, ki bi hotela slabiti posebnosti narodov. Imejmo upanje, da se bodo tudi v Sloveniji še bolj iskreno uveljavljale vrednote evropske civilizacije, ki izhajajo iz krščanstva: spoštovanje človekovega dostojanstva, veljava pravnega reda, čut za delavnost, pravičnost do vseh ljudi, ne glede na njihovo miselnost, socialna pomoč ljudem in skupinam v stiski, ljubezen do družine in svetost človeškega življenja. To upanje nam lahko podpira tudi pogled na evropsko zastavo, ki z modrim poljem in dvanajstimi zvezdami izhaja iz svetega znamenja, s katerim verni častimo Zavetnico slovenskega naroda. K današnjemu dvojnemu praznovanju čestitam Sloveniji in vašemu Domu ter kličem: Na srečo! Potočnik postal evropski komisar IZ ŽIVLJENJA V ARGENTINI TONE MIZERIT _______________________ Evropski parlament je na plenarnem zasedanju v Strasbourgu s 531 glasovi za, 18 proti in 39 vzdržanimi potrdil razširjeno Evropsko komisijo. 20-članski ekipi pod vodstvom Romana Prodija se je tako do izteka mandata 31. oktobra letos pridružilo še deset komisarjev iz držav, ki so v Evropsko zvezo vstopile 1. maja. Iz Slovenije je prvi evropski komisar postal dr. Janez Potočnik, nekdanji vodja pogajalcev z EZ in zdaj tudi že nekdanji minister za evropske zadeve. Komisarji iz desetih novink bodo imeli polno glasovalno pravico. Potočnik se bo ukvarjal z dokončanjem širitvenega procesa za novinke in odnosi s Sredozemljem. Tudi zato je Potočnik, ki se je glasovanja v Evropskem parlamentu udeležil s celotno razširjeno ekipo, dejal, da že resno začenja z delom in se že vključil v prvo razpravo o naslednji finančni perspektivi EZ. Prav tako je sedmerica slovenskih poslancev glasovala o članih evropskega računskega sodišča iz novink in podprla izdajo pozitivnega mnenja za prvega revizorja iz Slovenije, 57-letnega Vojka Antončiča. BIOGRAFIJA Na komisarsko mesto Potočnik prihaja s položaja ministra za evropske zadeve, ki ga je zasedal od januarja 2002 do aprila letos, medtem ko je od spomladi 1998, ko je stekel proces pristopnih pogajanj z EZ, vodil tudi slovensko pogajal- sko ekipo. Na čelu te je ostal do njene ukinitve aprila lani. Poklicno kariero je 22. marca 1958 rojeni Potočnik začel kot višji raziskovalec na Inštitutu za ekonomska raziskovanja v Ljubljani, kjer je bil med letoma 1988 in 1994, nato pa je bil od sredine leta 1994 do 2001 direktor Urada za makroekonomske analize in razvoj. V letu 2000 je bil nekaj mesecev, v času vlade Andreja Bajuka, vršilec dolžnosti direktorja vladne službe za evropske zadeve, v letu 2001 pa je bil imenovan za ministrskega svetnika v kabinetu tedanjega predsednika vlade Janeza Drnovška s pristojnostjo za evropske zadeve. Potočnik je na ljubljanski ekonomski fakulteti diplomiral leta 1983 in za diplomsko delo prejel Prešernovo nagrado. Študij je nadaljeval na isti univerzi, leta 1989 je magistriral in v začetku leta 1993 tudi doktoriral. Od leta 1991 je Potočnik docent na ljubljanski pravni fakulteti. V Argentini smo praznovali vstop v Evropsko zvezo v ponedeljek, 3. maja. Zjutraj je pripravilo počastitev vseh deset novih pristopnic, da so skupaj praznovale pristop na poljskem veleposlaništvu. Na lepem vrtu velikega veleposlaništva se je zbralo precejšnje število predstavnikov iz posameznih držav. Pod evropsko zastavo - 12 zvezd na modrem polju - je bilo postavljenih vseh 25 zastav. Goste je pozdravil poljski veleposlanik dr. Sla-vvomir Ratajski, nakar je vsaka država v svojem jeziku nazdravila združitev. Ob slovenski državni zastavi sta stala v gorenjski narodni noši Valerija Bajda in Toni Javoršek. Proti večeru pa je bila pripravljena v elegantnem francoskem veleposlaništvu prireditev za vse države članice in še za druge v Buenos Airesu. Tako se je zbralo več sto ljudi, od oblasti je bil prisoten predsednik vrhovnega sodišča Petracchi, govorili pa so francoski veleposlanik Francis Lott, irska aniabsa-dorka (Irska je trenutno predsednica zveze) Paula Slattery ter šef misije delegacije Evropske komisije v Buenos Airesu veleposlanik Angelos Pagkratos. Nato so vsi skupaj zapeli evropsko himno, Beethovnovo Odo radosti (čim-prej se je bomo morali naučiti tudi Slovenci), sledila je odlična postrežba in možnost za pogovor. Največja slovesnost pa je prišla na vrsto v nedeljo, 9. maja, z velikim koncertom v Teatru Colon, ki lahko sprejme kakih 2500 poslušalcev. Tam se je zbralo veliko članov raznih držav, prišli pa so tudi razni vladni predstavniki, med njimi zunanji minister Bielsa, ki je tudi nagovoril zbrane, in podžupan mesta Buenos Aires Telerman. Sledil je koncert, ki so ga pripravile razne države EZ, med njimi tudi Slovenija. Največ točk je bilo folklornega značaja, bilo je tudi nekaj ansamblov in solistov, kakor tudi koncertistov. Posebno pozornost je vzbudil slovenski nastop. Mešani zbor Našega doma v San Justu je pod vodstvom prof. Andrejke Selan Vombergar zapel štiri slovenske narodne pesmi: Dajte, dajte (Aldo Kumar), Dekle to mi povej (Vasilij Mirk), Planinska (Anton Foerster) in Marko skače (Samo Vremšak). Koliko nam je znano, je to prvič v zgodovini, da je slovenski zbor pel v glavni dvorani Colona in sicer slovenske pesmi v slovenščini. V teatru je pelo že več slovenskih solistov ali v operah, Slovenci so dirigirali razne orkestre, tudi se je slišala slovenska pesem (Anton Dermota), a zbor je nastopal prvič. Svojo nalogo je izvršil odlično in zasluži vso pohvalo, kakor tudi njegova dirigentka. Te dni je predsednik že drugič obiskal Združene države Amerike. Vlado namreč skrbi zunanja fronta, a notranje težave so prav tako hude in zaenkrat ne kažejo na izboljšanje. Hitro pa se bližajo prve parlamentarne volitve v dobi „K". Dvojni govor. Glavna skrb, ki je Kirchnerja ponovno popeljala v ZDA, je potreba zunanjih investicij. Obisk je bil privatne narave in s tem je vlada tudi razložila neprijetno dejstvo, da ga ni sprejel noben višji funkcionar iz Washingtona (glej prejšnjo številko). Predsednik je imel vrsto srečanj in sestankov z podjetniškimi in finančnimi združenji ter predstavniki ameriškega gospodarskega življenja. Na teh sestankih je razlagal, kako Argentina usmerja svoje gospodarstvo, pred poslušalci slikal nove možnosti, ki jih država nudi, in vabil, naj podjetniki usmerijo v Argentino svoje investicije. Zanimivo je, da je po enem takih nagovorov nek ameriški poslušalec komentiral, da „te razlage nimajo nič opraviti z retoriko, ki jo običajno slišimo iz Buenos Airesa". Nanašal se je na številne predsednikove napade na tuje družbe, zlasti na lastnice privatiziranih podjetij, ki so v sklopu sedanje vlade na dnevnem redu. Kapital ni dobrodelnost. Ameriški kapital je bil vedno prisoten v Argentini, a v zadnjih letih smo lahko zaznali močan pritok zlasti evropskega kapitala. Zanimivo je, kako kljub vsej svoji protiameriški zagnanosti Kirchner sedaj vabi podjetja severno od Rio Grande, naj vendar investirajo v našo državo. Razlog je enostaven: zadnja leta je Argentina doživela izredno rast gospodarskega delovanja. A vsi blesteči procenti nas še niso postavili na nivo, ki ga je gospodarstvo imelo pred zadnjo krizo. Da se sedanji zagon ne ustavi in zaide v nevarnost novega padca, so nujno potrebne investicije. Z Evropo so trenutno težave, zlasti zaradi slabega razmerja z privatiziranimi podjetji javnih storitev in z lastniki proslulih argentinskih bonov zunanjega dolga. To bi lahko nadomestil ameriški kapital, ki z nekaterimi podjetji (Coca Cola, IBM, Cargill, Philip Morris) trenutno opravlja kar donosne posle v Argentini. Seveda se mora Kirchner zavedati, da bo kapital prišel le, če bodo gospodarske okoliščine ugodne in če bo tudi družbeni položaj na splošno predvidljiv. Kapital išče gotovega dobička, ne pa opravljanja dobrodelnosti. Temu pa ne koristi sovražno besedičenje in govorni napadi. Vre, vre, vre... Povratek iz ZDA ni bil ravno vesele narave. Domač položaj se nenehno zapleta. Zadnje dni je namreč bivši predsednik Duhalde izpeljal novo uprizoritev svoje politične moči. Z izgovorom priprave graditve mavzoleja na čast pokojnemu generalu Peronu, je zbral okoli sebe (in na fotografiji) najmočnejše predstavnike peronizma. Poleg njega (provinca Buenos Aires) sta bila še guvernerja obeh drugih največjih argentinskih provinc De la Sota (Cordoba) in Obeid (Santa Fe), podpredsednik Scioli, ter Camano (predsednik poslanske zbornice) in Diaz Bancalari (predsednik peronistične poslanske skupine v tej zbornici). Za tem je vlada umaknila zakonski osnutek o koparticipaciji (zvezni denar, ki se razdeli med province), ker ni bilo nobene gotovosti, da ga poslanci potrdijo. A to je tudi svojevrsten pritisk, ker brez zakona ni denarja, ki ga pa province krvavo potrebujejo. ... in bo še vrelo. Kirchner tudi obnovljeno goji zveze z nekaterimi »prijateljskimi" guvernerji, z namenom, da bi spravil v tek novo konvencijo stranke, ki naj bi končno izbrala stabilno vodstvo. Po raznih govoricah, namerava Kirchner sam kandidirati za predsednika peronizma. To pa je izredno težko proti volji omenjenih treh provinc, ki imajo večino med delegati. Očividno bo potreben nov dogovor, ki naj zagotovi možnost mirnega razvoja v stranki in v državi, predvsem pa možnost vladanja (gobernabilidad), ki je postavljena med vprašaje, dokler ne bosta izvršilna oblast in parlament soglasno nastopala. Kakšna policija. Na področju varnosti pa je vlada te dni pokazala svoj namen in svojo moč. Dejansko je obglavila Federalno policijo, ko je z enim mahom odstranila kar 107 najvišjih oficirjev. Razen poveljnika (komisar Eduardo Prados) so šli v pokoj vsi ostali. Zanimivo je, da je vlada sama objavila, da ima vsaj tretjina odstavljenih kakšne sodne postopke ali obtožbe korupcije ali neizpolnjevanja dolžnosti. Vendar ostaja vprašanje, če bo novo vodstvo bolj zanesljivo, saj vemo, da je korupcija razpasena po vseh nivojih strukture varnostnih organov. Novi oblaki. Eden izmed problemov, ki ga Kirchner doslej ni mogel (ni hotel?) rešiti, so piketeri in njihov poseg (in poseg raznih politikov) v delitev socialnih podpor. Sedaj napovedujejo, da bo vlada uvedla mag-netične kartice za prejemanje socialnih planov. S tem pa bi bil izločen poseg teh temnih osebnosti, ki stalno pogojujejo prejem podpor. Že prej so se piketeri in tudi razni politični funkcionarji temu uprli, ker bi to pomenilo konec njihove moči. Bo vlada uspela v svojem namenu? Lahko pričakujemo novih neviht. Zgoraj: Veleposlaniki Evropske zveze Spodaj: Slovenski zbor na odru Colona SVOBODNA SLOVENIJA • 13. maja 2004 Stran 3 V-»