60 Slovenski glasnik. Tavčar, drugemu g. med. dr. Fi\ Zupanec; predaval je prvi večer g. Ivan Želez-nikar o francoskem pisatelji, za francoske okupacije bivšem knjižničarji v Ljubljani, C h. Nodierji, drugi večer nam je pa g. prof. L P i nt ar bral „Paridovo sodbo" iz Lukijana. Oba gospoda sta z zanimivim predavanjem jako ugodila dru-štvenikom. Prihodnji shod bode dne 2. januvarija, — Društvu so med tem časom še pristopili sledeči gospodje: I. pravi udje v Ljubljani: Pintar Luka, gimn. profesor, Sumi Fran, historiograf. — II. pravi v nanj i ud: Klodič Anton vitez Sabladoski, c kr. šolski nadzornik v Trstu. — III. podporni udje v Ljubljani: Bohinec Fran, železniški uradnik, Duffe Ivan, mestni inženir, Jeločnik Anton, posestnik, Luckmann Jakob, c. kr. računski svetovalec, Razinger Anton, mestni učitelj, Svetek Janez, železniški uradnik, Zabukovec Jakob, c. kr. računski revident, dr. Zupanec Fran, c. kr. zdravstveni koncipist. — IV. vnanji podporni udje: Revelante J., direktor c. kr. učiteljišča v Kopru, Frankovič Ivan, c. kr. profesor, Kristan Josip, c. kr. profesor, Milohnič Ivan, c. kr. profesor, Pančur J., c kr. profesor, Poniž B , učitelj na c. kr. vadnici — vsi v Kopru, Obreza Adolf, drž. in dež. poslanec v Cirknici, Gruntar Ignacij, c. kr. notar v Logatci, dr. Strgar Stanko, zdravnik v Logatci. — Doslej ima društvo 124 udov. Matica Slovenska začne te dni razpošiljati knjige svoje za leto 1885. Ma-tičnjaki prejmo po dvoje knjig: Prva je„Spomenica tisočletnice Metodove smrti." Spisal dr. Fr. Kos. Natisnila „Narodna Tiskarna" v Ljubljani 1885, 8, 174 str. G. pisatelj v prvem delu kritično razglablja raznovrstne kronike, legende, listine, pisma, skratka vse zanesljive in ponarejene vire, katere mora jemati v poštev vsak pisatelj, ki nam hoče podati zgodovinsko razpravo iz Metodove dobe. V drugem delu nam, vedno opiraje se na vire. kratko in korenito riše življenje in delovanje blagovest-nikov slovanskih, opisuje žalostno usodo panonsko-moravske nadškofije po Metodovi smrti, razpravlja o starocerkvenem jeziku in njega domovini ter našteva pa-nonsko-slovenske spomenike. V tretjem delu nam korenito opisuje slovensko zemljo v devetem stoletji z zgodovinskega stališča ter temu poglavju dodaja še tri zgodovinske razprave o začetku frankovske oblasti po Slovenskem o domačih in tujih knezih po slovenskih deželah in o moravski državi v 9. stoletji. Knjiga je pisana z vsem učenim aparatom, vidi se ji na vsaki strani, kako temeljito je g. pisatelj preiskoval vire in kako vestno premišljaval vsako trditev, predno jo je zapisal. Malo imamo Slovenci tako tehtovitih knjig, kakeršna je ta! Na čast je Matici in narodu našemu in tisti, ki so te misli, da Matica bodi nam Slovencem kolikor toliko znanstvena akademija, smejo biti ponosni na dičnega gospoda pisatelja. Knjiga se nam zdi tako pomenljiva, da še pozneje kaj izpregovorimo o nji. Druga knjiga je »Letopis", katerega je uredil prof. Fr. Leveč in natisnila „Narodna Tiskarna" v Ljubljani 1885, 8, 496 str, Knjiga ima jako bogato vsebino in za danes hočemo samo na kratko poročati o posameznih nje razpravah. G. dr. Jos. V o šn j ak priobčuje jako zanimivo razpravo „Socijalni problemin kmetski stan", v kateri v velikih potezah riše socijalno vprašanje, opisuje žalostno usodo propadajočega kmetskega stanu, našteva uzroke njegovega propadanja in konečno omenja pripomočkov, s katerimi bi mu bilo pomagati. Spis bode gotovo z zanimanjem bral vsak, ki ima količkaj srca za poljedelca našega ter pozna bremena, ki teže hrbet njegov. — Pokojni Fr. Jos. Remec nam živo opisuje že-nitovanjske običaje po Gorenjskem, D. M. Obalovič one v tržaški okolici. Zlasti Slovenski glasnik. 61 Remcev spis je pisan tako ljubeznivo in oprt je na tako vestno in točno opazovanje narodnega življenja, da se bralcu le prekratek zdi. —Naslednji spis „Slovenske vraže in prazne vere, primerjane drugim slovanskim in neslovan-skim", odlikuje se s tisto temeljitostjo, ki je v obče lastna pisateljskemu našemu veteranu Janezu Navratilu. Iz tega lepega spisa nam odseva dobršen del dušnega življenja naroda našega. — Četrto razpravo „Topografiški opis Ljubljane in zgodovina ljubljanskega mestnega zastopa v minulih stoletjih", katerega je po arhivaličnih virih spisal Ivan Vrhovec, smemo imenovati pravi biser domačega zgodovinopisja. G. pisatelj nam najprej pripoveduje, kako, zakaj in kedaj so utrdili Ljubljano, ter nam živo črta staro utrjeno mesto ljubljansko. V drugem oddelku pa vodi bralca po raznih ulicah stare Ljubljane, opisujoč in razkazujoč mu vse nje znamenitosti, tako n pr. karlovška in vodna vrata, cerkev sv. Florijana, stolp za smodnik, cerkvico sv. Rozalije, cerkev sv. Jakoba, deško semenišče, Marijino soho pred sv. Jakobom, mestno shrambo za les na Zabjaku in pregrajo v Ljubljanici, vodnjak na Starem trgu, nekdanjo normalko in anatomično dvorano v sedanji reduti, kruharno, trančo, čevljarski most, mestno svetovalnico, mestni vodnjak, škofovo palačo in cerkev sv. Nikolaja, frančiškanski samostan (sedanje gimnazijalno poslopje) in cerkev Matere božje, frančiškanska vrata, kramarske lope in mesnice za škofijo, meščanski špital, špitalska vrata in špitalske ulice, Novi trg, vicerlomska vrata, vicedomsko poslopje, deželno hišo, Turjaško palačo, nemško komendo in nemška vrata. Ob vseh teh stavbah in poslopjih, ob vseh ulicah, trgih in mostovih ti prof. Vrhovec pripoveduje polno kopo doslej zvečine še ne znanih zgodovinskih podatkov, katerih si je s čudovito vstrajnim trudom in čebelino pridnostjo nabral v zaprašenem mestnem arhivu. A to ti ni pusto opisavanje stare Ljubljane, nego g. pisatelj mimogrede priobčuje vse polno črtic iz javnega življenja starih Ljubljančanov; zlasti mestni zastop ljubljanski, njegovo delovanje in konečna usoda njegova proti koncu minulega stoletja so opisani tako živahno, da moramo prof. Vrhovca imenovati prvega zgoclovinopisca bele naše Ljubljane, kajti doslej še nobeden naših domačih historikov ni posegel tako globoko in nam še nihče zgodovine njene ni opisal tako natanko kakor on. Zlasti mestnim očetom našim priporočamo ta izborni spis. Morebiti se jim vender potem nekoliko posveti, kakšne zgodovinske zaklade hranijo na rotovži ter poskrbe, da ne vzamejo konca G. pisatelju pa bodi presrčna hvala na njegovi ravno tako lepi in temeljiti, kakor eminentno domoljubni razpravi. — Gospod Ivan Tomšič priobčuje ^Znamenitosti v T r žici na Gorenjskem iz francoske dobe" (od 1. 1797.- 1813.), po nemških zapiskih bivšega učitelja Jakoba Peharca. Spis, ravno tako ljubo kakor preprosto sestavljen, najde gotovo mnogo hvaležnih bralcev, zlasti, ker je zanimiv donesek k domači zgodovini zgoraj omenjene dobe. ¦— Naslednja razprava se imenuje: „ Kakšno važnost imajo Pavla D i-jakona knjige ,.D e g e s t i s L a n g o b a r d o r u m" za starejšo zgodovino Slovencev." Spisal jo je najboljši slovenski zgodovinar g. prof. Simon Rutar in odlikuje se, kakor vsi spisi tega izbornega pisatelja, po izredni temeljitosti in bjstroumnosti svoji, po zdravem ocenjevanji in kritičnem razsojevanji ter podaja bralcem v lepo zaokroženi sliki ravno tako važen, kakor za Slovence časten oddelek domače zgodovine. — Zadnja razprava je „Z i g a Herberstei n", katero je s posebnim ozirom na Slovanstvo spisal Josip Apih, profesor na deželni veliki realki v Novem Jičinu na Moravskem. Hvaležni smo g. profesorju, da nam je baš letos, ko je dospela štiristoletnica rojstva Herbersteinovega, tega dič- 62 Slovenski glasnik. nega krajana našega, izbornega diplomata in „drugega razkritelja Rusije" točno opisal v živahni, gladkotekoči besedi. G. prof. Apih se je letos prvič oglasil v Matičinem „Letopisu", toda razprava njegova nam ugaja tako, da si ga želimo še večkrat srečati. — Iz ^Bibliografije slovenske", katero je sestavil g. Ivan To niši č, posnemamo, da je od 1. jan. 1884. do 1. jan 1885. 1. v Slovencih 176 raznovrstnih tiskovin zagledalo beli dan. — Jako spretno, pregledno in zanimivo je g. Evgen Lah, Matičin tajnik in knjižničar sestavil zgodovino Matice Slovenske od 1. 1864 do 1884. ter točno opisal književno delovanje njeno od pričetka pa do de-našnjega dne. — Konečna sodba naša o knjigah je ta: Kdor knjig ne šteje, ampak jih tehta in ocenjuje po njih vsebini, mora letos zadovoljen biti ž njimi. Ugajale bodo zlasti tistim, ki mislijo, da je Matici prvi namen pospeševati znanstveno književnost našo. Mi s svojega stališča obžalujemo samo to, da je Matica letos popolnoma zanemarila leposlovje, kajti samo s tem, a ne z znanstvenimi knjigami, pridobimo za našo narodno stvar toli važno meščanstvo, srednji naš stan, za katerega se najbolj bojimo, da se nam otuji in iznenarodi. Vender radi uvažujemo sitni položaj društvenega odbora, ki letos ni imel pripravljene nobene dovršene povesti, da bi jo podal matičnjakom, a v prihodnje ga bodi skrb, o pravem času pripraviti tudi kaj leposlovnega berila. Iz računskega sklepa vidimo, da je imela Matica leta 1884. v knjigah, posestvih, gotovini in obligacijah 51.440 gld. 30 kr. premoženja, da se je tedaj nje imetek od 1. 1883. sem zmanjšal za 804 gld. 40 kr. Proračun za 1. 1885. in 1886. nam kaže, da ima društvo vsako teh dveh let po 3300 gld. na razpolaganje za izdavanje knjig. Račun o zakladih, katere oskrbuje odbor Matičin, kaže nam, da znaša zaklad za Vodnikov spomenik 4981 gld 46 kr., za Vilharjev spomenik 290 gld. 4 kr., Anton-Tomšičeva ustanova 1305 gld. 7 kr., zaklad za Costov spomenik 1027 gld. 31 kr. Število društvenikov nam kaže naslednji pregled: Imena ško f ij am I. ljubljanska . II. lavantinska . III. goriška . IV. tržaško-koperska . V. krška . VI. sekovska VII. druge razne Skupaj Lanskemu imeniku so bili v zmislu odborovega sklepa pridejani izjemoma še vsi oni bivši društveniki, ki lanske društvenine niso še poravnali; knjig seveda niso dobili. Letos se je zgodilo to le pri neznatni peščici (20) onih, od katerih ima odbor jamstvo, da plačajo; knjige se jim pa tudi tako dolgo ne pošljejo, dokler ud-nine ne poravnajo. Konečni rezultat utegne pa postati tak, da bo število letnih plačnikov za 40—50 večje kot lani. Števil o udov častnih ustanovnih letnih skupaj 157 574 731 1 89 206 296 — 15 95 110 — 16 123 139 — 6 49 55 10 25 35 6 28 57 91 7 321 1129 1457