Kermaunerjeve knjige o slovenski dramatiki
Od prve do trenutno zadnje Kermaunerjeve knjige o slovenski dramatiki je preteklo 10 let (1. Trojni ples smrti, DZS 1968 - zadnja: Besede in dogodek, SM 1978). Bera tega časa je tako za avtorja kot sprejemalca velika, saj obsega nič manj kot 7 knjig (poleg tega je Kermauner napisal še knjige o Cankarjevi dramatiki, a je CZ, ki jo je imela v načrtu, še ni izdala!). Če se spomnimo na to, da večina slovenskih novejših dram izhaja s Kermaunerjevimi spremnimi besedami, da avtor zgovorno in obširno obravnava tudi novejšo slovensko poezijo in nekaj manj proze, nam ostaja kot prva reakcija čudenje ob tej izredni in vsestranski književni proizvodnosti in plodovitosti.
Naš namen ob tej priložnosti je le kratek informativni in primerjalni pregled Kermaunerjevih knjig (razumljivo pa je, da bi zaslužila vsaka od teh knjig podrobnejšo oceno). K temu skupnemu soočenju dosedanjih Kermaunerjevih knjig o slovenski drami nas spodbujajo tudi avtorjeve spremne besede h knjigi Dialektika ideje - Od skrivnosti do jezika (ZO 1978), kjer Kermauner med drugim pravi: »Moje tekste o slovenski dramatiki je treba brati kot enega samega ... Kdor bo te knjige o dramatiki prebral, bo opazil, da izhajajo .iruga iz druge, da pristop poglabljam ...« Res se moremo strinjati z zadnjo avtorjevo trditvijo: knjige izhajajo druga iz druge in pristop se poglablja, spreminja, temelječ na čedalje večjem (s)poznavanju stvari. Če bo Kermauner s svojimi raziskavami v sedanjem zagonu nadaljeval, bomo kmalu dobili svojevrstno osebno, a tudi znanstveno podprto zgodovino slovenske dramatike.
Presehmo se h krajšemu ogledu glavnih Kermaunerjevih tem in tez iz naslednjih knjig:
1) Taras Kermauner: Trojni ples smrti ali samo-razdejanje humanizma v povojni slovenski drami (DZS, Ljubljana 1968, 212 strani)
2) Taras Kermauner; Od eksistence do vloge (MOL, Ljubljana 1971, 284 strani, knjižnica Mestnega gledališča ljubljanskega 55)
3) Taras Kermauner: Pomenske spremembe v sodobni slovenski dramatiki (MK, Ljubljana 1975, 276 strani)
4) Taras Kermauner: Radikalnost in zavrtost -slovenski kulturni arhetip (Prispevek k teoriji slovenske dramatike in kulture - analiza igroka-zov Josipa Stritarja (DZS, Ljubljana 1975, 224 strani)
5) Taras Kermauner: Od igre do telesa (MGL, Ljubljana 1976, 368 strani, knjižnica Mestnega gledališča ljubljanskega 70)
6) Taras Kermauner: Dialektika ideje - Od skrivnosti do jezika (ZO, Maribor 1978, 248 strani)
7) Taras Kermauner: Besede in dogodek (Študije o slovenski tragediji in groteski) (SM, Ljubljana 1978, 308 strani).
Iz Trojnega plesa smrti (podrobneje obravnava 3 odlične pesniške drame: Zajčeva Otroka reke, Strniševega Samoroga in Smoletove Antigone) nas v tem trenutku najbolj zanima uvod, v katerem avtor podrobneje nakaže nekatere teoretične postavke svojega raziskovanja in pisanja Kermauner tu že govori o 3 razvojnih stopnjah (pozneje: makrostrukturah) povojne slovenske drame: socialnem (socialističnem) realizmu, sentimentalnem humanizmu (intimizmu, persona-lizmu) in samorazdejanju (avtodestruktivizmu) humanizma (pozneje jim je dodal še četrto: rei-zem-liudizem-karnizem). Metoda, za katero se Kermauner odloča, naj bi bila sočasno subjektivna in objektivna: subjektivna v tem, da se normam odpoveduje, objektivna v tem, da te norme črpa iz realne dogajajoče se zgodovine ... Temeljni elementi so za Kermaunerja eksistencia-lije, zato imenuje svoje analize eksistencialno strukturalne. Pozneje, v že omenjenih opombah h knjigi Dialektika ideje - Od skrivnosti do jezika - označuje svojo usmerjenost za genetski, zgodovinski strukturalizem (ob tem se spomnimo na genetični strukturalizem, ki nam je znan v zvezi z L. Goldmannom - prim. Za sociologijo romana). Malo za tem piše v istih opombah, da opredeljuje njegovo delovanje in nehanje »spoj marksizma, eksistenciahzma in hegeljanstva (= strukturalizma)«. Vsekakor je res, da upošteva Kermauner v svojih spisih sinhronijo in diahro-nijo, strukturo in zgodovino. A vrnimo se k uvodu v Trojni ples smrti. Eksistencialna struktura hterarnega dela je za Kermaunerja njegovo racionalno jedro. V zvezi z racionalnimi eksistencialnimi strukturami pa je tudi ugotavljanje umetniške vrednosti deL »Umetniška dela imajo
97!
strukture, ki so prototipi, se pravi izvirne tvorbe, medtem ko so strukture del, čim manj so umetniška, tem manj izvirne, tem bolj serijski izdelki ...« Tu je umetniškost v zvezi z novostjo, prim. tudi ruske formaliste. Vsako umetniško delo je kršenje neke norme, obenem pa vzpostavlja nove norme. In še - zakaj je izbral avtor za obravnavo ravno omenjene tri pesniške drame? Odgovor: »... ker menim, da pomenijo vrh in preobrat v zgodovini novejše slovenske dramatike. V njih je prišla do polnega izraza vrsta problemov, pogledov, eksistencijJlj, z eno besedo svet, ki je dolga leta zorel v zdaj manj, zdaj bolj posrečenih obhkah.«
Druga Kermaunerjeva knjiga o slovenski dramatiki je sestavljena in zastavljena drugače kot prva, a vendar hitro najdemo v njej zveze s prvo. Pod naslovom Od eksistence do vloge se zvrsu v knjigi 16 člankov. Pretežno so to spremne besede k posameznim slovenskim dramam od Mraka do Jovanoviča Naslov meri na dve skrajnosti, ki ju predstavljata ravno omenjena avtorja: Mrak z upodabljanjem eksistence, ki je tudi trpljenje, muka, tesnoba, boj, napetost, smrt, Jovanovič z uporabo vloge, ki je igra, nezavezanost eksistencialni muki in tesnobi (ker eksistence ni več), iz-mik boju in smrti (ker oba izgubljata usodno za-resnost). Kermauner obravnava v knjigi dela naslednjih dramatikov (poleg že omenjenih Mraka in Jovanovića): J. Javorška, 1. Torkarja, B. Hof-mana, M. Rožanca, P. Božiča, P. Kozaka, D. Smoleta. Posebej velja omeniti splošnejši sintetični članek z naslovom Problem avtodestruktivizma. Tu se tudi neposredno (že z naslovom) stikamo s prvo knjigo (njen podnaslov je bil: samorazde-janje humanizma v povojni slovenski drami). Nasploh je v knjigi težišče na obravnavi tistih avtorjev, ki so učinkovito zasnovali 3. makrost-rukturo povojne slovenske drame: avtodestruk-Uvizem (M. Rožanc, P. Božič, P. Kozak, D. Smole).
Tretja Kermaunerjeva knjiga o slovenski drami Pomenske spremembe v sodobni slovenski dramatiki se po sistemu ponovno razlikuje tako od prve kot od druge. Razdeljena je v dva dela: 1) Anahza posameznih Zupanovih dram: pomenskih mikrostrukur, in 2) Analiza posameznih povojnih pomenskih makrostruktur (obdobij) od socialnega humčinizma do reizma-ludizma. Prvi del se torej ukvarja predvsem z enim avtorjem -V. Zupanom in 4 njegovimi dramami: Stvar Jurija Trajbasa, Ladja brez imena. Angeli, ljudje, živali in Bele rakete lete na Amsterdam. Kermauner v svoji značilni analitični razvejanosti poseže še k drugim Zupanovim dramam in primerjalno uhaja še k vrsti drugih avtorjev in njihovih dramskih del. Celokupni seznam v študiji omenjenih dram (v knjigi posebej natisnjen) obsega nič manj kot 126 dram, pri tem pa še katera manjka, saj npr. ni všteta niti Zupanova sicer ob-sežneje obravnavana igra Angeh, ljudje, živaU. Prvi del nudi res razveseljivo in temeljito analizo Zupanove dramatike, v kateri odkriva Kermauner razvojno pot od 1. do 3. makrostrukture povojne slovenske drame. Medtem ko v 1. delu
pretežno šarita imenitna gospa Interpretacija in domiselno dekle Hermeneutika, pa se širi v 2. delu predvsem Teorija s svojo Sintezo. To pot Kermauner doslej najpodrobneje obdela vse 4 makrostrukture slovenske povojne drame, s tem da ne pozabi niti njihovih povezav niti vmesnih stopenj. Skratka, knjiga je v določenem smislu očitna dograditev prvih dveh. Kermauner se tudi ne pozabi ozreti na svoj položaj raziskovalca in ga ponovno razmisliti (prim. poglavje Nekatera metodološka in tematska vprašanja - in poglavje Vprašanja zgodovine in njene intehgi-bilnosti). Zaznamujmo še eno značilnost Ker-maunerjevih obravnav. Avtor razpravlja tudi o nekaterih rokopisnih, (še) ne objavljenih dramah, ki običajnemu bralcu niso dosegljive, a mu njihovo omenjanje morebiti vzbudi skomine po njih branju (npr. M. Remec: Škofovski kres, M. Rožanc: Topla greda, F. Rudolf: Termiti, V. Zupan: Tretji zaplodek).
S 4. knjigo o slovenski drami (ponovno je drugačna od prvih treh) se je Kermauner pomaknil v preteklost, in sicer na prvi pogled presenetljivo: k analizi igrokazov Josipa Stritarja. Avtor nam v 1. poglavju z naslovom Moj namen - jasno razloži, za kaj mu bo služila sicer močno neugledna Stritarjeva dramatika. Kermauner je ne misli estetsko in ideološko revalorizirati, hoče jo le brati na nov način, in sicer »glede na kriterij prisotnosti in odsotnosti, uveljavljenosti in skri-tosti« konstrukcijskega in destrukcijskega modela. Konstrukcijski (tradicionalni) model je za Kermaunerja značilen po ideologiji, »s katero je hotela dramatika konstruirati (moralni, politični, filozofski, socialni, ekonomski) slovenski svet, v njenem duhu razreševati dana nasprotja in navzkrižja« Ta model je »zmerom zastopala in podpirala vladajoča slovenska družba...« De-strukcijski (moderni) model je seveda v nasprotju s prvim in ga je vedno skušal »razdreti, omajati, problematizirati« (pravzaprav gre za prenos krščansko manihejskega dualizma na socialno, literarno ipd. področje). Prvi model je veljal za pozitivnega (pozicijskega), drugi za negativnega (negacijskega). V zadnjem času se vrednotenje obrača (prim. odnos tradicija-avantgarda). Kermauner pa ne žeh dehti literature enostavno »na tisto prej (torej tradicionalno-slabo) in tisto zdaj in naprej (torej moderno-dobro)«. Uvideva stalno sočasno prisotnost obeh modelov: njuno dialektično trenje (teza-antiteza) daje umetniško sintezo. Poleg »zavesti« teksta misli Kermauner raziskati tudi »podzavest«. Npr. pri Stritarju je v zavesti konstrukcija, v podzavesti destrukcija, pri Lužanu pa narobe. Tako se pokaže Stritar za tovrstne raziskave ravno tako primeren kot kdo drug.
V nadaljnjem Kermauner ne ostaja pri Stritarju, ampak ponovno izvaja daljše primerjalne skoke, s katerimi priteguje v razpravljanje številne slovenske drame od 19. stoletja do najnovejšega časa. Dejansko moramo tak način pohvaliti, saj gleda avtor stvari, probleme, dogajanja vedno v povezovanju, bodisi s sočasnostjo, preteklostjo
98!
ali prihodnostjo, iz tega pa izstopajo ne le posamezne zanimivosti, ampak tudi splošnejše zakonitosti (npr. t i. arhetipi - prim. naslov). V Sklepu najavlja Kermauner svoj nadaljnji, kar neznanski delovni program. »Za naslednje desetletje aU dve, če mi ju bo dano uporabiti, sem si naredil trden načrt: prebrati, prekomentirati vse ali, gre pač za mejo posameznikove, bravčeve zmožnosti, večino stare slovenske literarne produkcije ... A ne bom bral zato, da bi zanikal, dokazoval, kako so stara dela zastarela, naivna, slaba, ampak narobe: v njih se bom trudil odkriti čimveč takšnih elementov, ki so moderni, se pravi, da govorijo na avtentičen način današnjemu bravcu.« Pohvale vreden načrt in avtorju privoščimo, da bi ga udejanil. Za naš sklep o tej knjigi le še pripomba k naslovu: Radikalnost in zavrtost - slovenski kulturi arhetip to ni najustreznejši naslov, po mojem mnenju bi bilo bolje Zavrtost radikalnosti - ...
Peta Kermaunerjeva knjiga že z naslovom Od igre do telesa kaže, da gre za ponoven premik v sodobnost Naslov bi lahko »prevedh« takole: od ludizma do karnizma (gre torej za dva značilna sočasna pojava v dramatiki po Kennaunerjevi terminologiji). Knjiga Od igre do telesa ne nadaljuje prejšnje o Stritarjevi dramatiki, temveč se navezuje na prve tri. Obravnava namreč izključno novejšo dramatiko. Razdeljena je na dva dela: v prvem najdemo okoh 100 strani dolgo študijo: Dramaturgija (forme) povojne slovenske drame. Ponovno razvije avtor tu svojo že znano dehtev povojne slovenske drame po 4 literarnih ideologijah (makrostrukturah). Vsaka literarna ideologija, meni upravičeno avtor, podpira oziroma vzpostavlja tudi svoje (sebi primerne) hterar-ne forme. Tako sledimo skozi 4 glavne faze v razvoju slovenske povojne drame tudi izrazitim formalnim, dramaturškim spremembam tekstov. Kermauner dopušča tudi obratno pot: torej od dramaturgij k ideologijam. Že na začetku pa pove, kaj ga zadnje čase posebej zaposluje: »vprašanje o mitskih arhetipih, hterarnih ideologijah, hterarnih formah in o odnosih med vsemi tremi prvinami, kakor se kažejo v dramatiki«. Drugi del knjige nam prinaša pod naslovom Pota današnje slovenske groteske obširna razmišljanja o 9 novejših slovenskih dramah: o Tauferje-vem Prometeju, Rudolfovem Celjskem grofu na žrebcu in Rudolfovem Xerxesu, o Zupanovih Zapiskih o sistemu, o Javorškovih igrah Veselje do življenja in Konec hrepenenja in o Lužanovih igrah Zaščitna maska in Srebrne nitke. Ponovno nam pisec v teh analizan s primerjalno analizo obogati ne le našo vednost o teh dramah, marveč tudi razkriva še razne širše odnose in pomenske sklope.
Šesta Kermaunerjeva knjiga Dialektika ideje -Od skrivnosti do jezika je ponovno dvodelna, to pot že tudi po naslovu. Prvi del knjige: Dialektika ideje je vzporednica knjigi o Stritarjevi dramatiki. Pisec se tu loteva podrobne obravnave Voš-njakove igre Premogar ter jo gleda skozi hterar-ne in zunajhterarne ideologije. Seveda-kot je že
običajno - ne ostaja le pri tej drami, ampak ponovno vzpostavlja ob njej soočenja z novejšimi teksti. Drugi del je že z naslovom Od skrivnosti do jezika v sorodu s knjigama Od eksistence do vloge in Od igre do telesa. Če se lotimo ponovnega »prevajanja« naslova, bi rekh: od skrivnosti (misticizma) do jezika (lingvizma). Gre torej za dve značilni sestavini, ki ju srečujemo v modemi dramatiki in sestavljata po svoje dialektično nasprotje ah dopolnjevanje. Sicer pa jemlje avtor v obravnavo naslednje igre: Jesih: Grenki sadeži pravice, Strniša: Ljudožerci in Šehgo: Kdor skak, tisti hlap. Novost, ki jo v tem spisu zlahka opazimo, je v raziskovanju »kategorij«. Avtor spregovori npr. o tehle kategorijah: figure, igre, vloge, telesa, jezika, ideje, eksistence, idealnega hka, skrivnosti, doma, svobode, golka, molka, časa in prostora. V tej knjigi - kot že drugod najdemo potrjeno, da se Kermaunerjeve obravnave ne le povezujejo, ampak smiselno dopolnjujejo, presegajo dane, stilistično pa spreminjajo in bogatijo. Avtor se v opombah h knjigi zanimivo opredeU do lastnega pisanja oziroma ga razpoznava takole: »... zdaj nekatere svoje kritične tekste izraziteje esejiziram in jim dajem osebno pričevanj-sko noto.« In dalje: »... navdaja me želja, da bi tudi sam tvorno pomagal iz današnje umetnostne stiske, iz planetarnega sistema koda, ki človeka in dramatiko uničuje. Zato sem zmerom manj znanstvenik, strokovnjak, ki sodi iz distance in post festumi skušam biti ljubezenski sogovornik in soraziskovalec« Od teh besed, napisanih leta 1977, prehajamo k pogledom na zadnje Kermaunerjeve knjige v naši informaciji.
Le-ta je Besede in dogodek. Lahko rečemo, da se napovedi iz prejšnje knjige v tej že živahno uresničujejo. Knjiga je razdeljena na tri dele (prim. prve: Trojni ples smrti). Naslovi delov so tile: 1) Razmerja, 2) Tragedija vztraja, 3) Groteska v razcvetu. Vsak od teh delov razpada še v posebne triade. Navedem naj 1. poglavje 1. dela, ki se glasi: Razmerja med mojimi teksti, mojim življenjem in mano. Tu nam avtor na način, ki spominja na svojsko avtobiografsko knjigo Mesec dni z Ivanom Cankarjem, Martinom Kačurjem in Tarasom Kermaunerjem, razkrije to in ono (a vse intenzivno, goreče vneto) iz svojega ustvarjalno in intelektualno burnotvornega življenja. Spusti se v samokritiko, a ne pozabi samohvale, samospra-ševanje se meša s samospraševanjem drugih, radodarno nas seznani s svojim najnovejšim branjem, pa se spet zatopi v samoopazovanje in nam prišepne o svojih spremembah (vse kar najbolj prostodušno): »Nobenemu ukopanemu stališču nisem posebno zvest Rad jih menjam, stojišča Vsako novo me opoji in navduši« itd. itd. Kakor-koh že: Kermaunerjevo izpovedno, avtobiografsko pisanje sodi med najzaminivejša tovrstna pričevanja v sedanji slovenski hteraturi.
Najnovejši protejski premet, ki ga je naredil Kermauner že v 1. delu knjige, je »ljubezenski« obrat k tragediji, obenem je nestanovitni ljubimec Taras zapustil bivšo ljubico Grotesko in že ne ve povedati o njej kaj dosti naklonjenega. Prvemu
991
delu, ki je bolj splošne ali pa izpovedne narave, se pridružuje 2. del (Tragedija vztraja) kot razlaga stvarnega gradiva slovenske tragedije. Tu spregovori Kermauner o treh dramah največjega slovenskega tragediografa Ivana Mraka (Spoved lučnim bratom. Razsulo Rimljanovine, Blagor premagancev). Tako se ta del navezuje na začetek knjige Od eksistence do vloge (poglavje o Mrakovi drami Andre Chenier). Tretji del pa vendarle le še upošteva dejansko prisotnost groteske (Groteska v razcvetu). Ta del se napleta na knjigo Od igre do telesa in pa na spis Od skrivnosti do jezika Katere groteske so na vrsti za pretres? RudoLfova igra Pegam in Lambergar, Lu-žanova Sreča - nikdar opoteča (znana tudi po naslovu Sreča neposrednih proizvajalcev), Lu-žanov Triangel, Rudolfova koža megle in Wud-lerjeva drama Perpetuum mobile. Zanimivo in nenavadno je Kermaunerjevo opredeljevanje iger za groteske: le kako ste se znašli pri groteskah obenem nerazumljiva igrava komedijica Sreča - nikdar opoteča, po drugi strani pa povsem resna, obredna drama F. Rudolfa Koža megle?
Ozrimo se še na naslov Besede in dogodek. Kermauner odločno nastopa za druge in proti prvemu. Takole pravi na zadnji strani knjige: »Vse okolje ie spremenjeno v besedovanje: v žlobud-ranje. Zelja po dogodku-dejanju-silovitosti (še) ne zmore predre ti kilometrskega besednega nanosa Ko (če) ga bo presekala, se bo odprl prepad, v katerega se bo zvrnil iz besed sestavljeni današnji človek; iz globin in pekla bo brizgnil pekoč in ubijajoč curek odrešilnega dogodka-deja-
nja (dogajanja). Katastrofa besed (in besedne družbe), odrešitev moči.«
Zdi se, da je največja briga T. Kermaunerja, da ne bi kje »zaostal«, da ne bi bil ob porajanju novih literarnih pojavov aktivno prisoten, skratka, »zraven«. No, do zdaj mu je vedno uspevalo, da je bil (poleg Miša Jezernika in Dimitrija Rupla -kot sam pravi) »najbolj tipičen (utelešeni) slovenski hipermodernist«. Ne vidimo vzroka, da tako duhovno gibka osebnost, kot Kermauner je, ne bi takega svojega statusa nadaljevala še v prihodnje.
Kaj naj še rečemo za zaključek našega poročila? Da imamo opraviti z izjemnim »naravnim pojavom«, ostroumnim in leporečnim piscem, izrednim eruditom in prekomerno pridnim ustvarjalcem. Branje in poznavanje njegovih del je za strokovno pubhko že kar neogibno, vsakomur pa, ki ga zanimata slovenska dramatika in sklop problemov v z vezi z njo, pa bodo Kermaunerjeve knjige nudile mnogo žive zanimivosti in presenetljivih novot. Pridružujem se F. Berniku, ki v kratki oceni Kermaunerjeve knjige Besede in dogodek med drugim pravi; »Njegovo razmerje do literarne umetnosti je utemeljeno v sodobni filozofiji: v strukturaUzmu, poststrukturahzmu, semiologiji. Ne moremo zanikati resnice, da je tako branje Uterature lahko plodno, saj neredko razkriva v besedni umetnini uste njene plasti, do katerih tradicionalne pa tudi najnovejše metode ne sežejo.«
A n d r i j a n    Lah Ljubljana
100