Socifalna demoifraciia in ?era. Socialisti proglašajo vero kot privatno (zasebno) zadevo, to je, kot zadevo, ki sme počivati v kakem kotičku človeškega srca, sme morda v skromnl obliki priti na dan, toda samo med štirimi stenami domače sobe, kvečjemu še v notranjosti eerkva kot takozvanihi božjih hiš. Izven cerkvenih zidov, kakor tudi izven zasebnega področja posameznega človeka pa vera nima besede. V šolah ni za njo prostora. Vse jav« no življenje, vse politično, gospodarsko in kvilturno življenje, sploh vse življenje narodov in držav mora biti popolnoma odvzeto verskemu vplivu. Kier pride marksizem (od ustanovitelja vsega nekrščanskega socializma, nemškega žida Karla Marksa imenovan) do veljave in moči, povsodi preganja vero. Dokaz za to so ruski boljše« viki, ki se smatrajo za najbolj pravoverne marksiste, saj stavijo Karla Marksa na prvo mesto, celo pred svojega oboževanega Lenina. Ruski komunisti preganjajo krščanstvo in za njim vsako vero z vsemi sredstvi nasilja. Cerkve zapirajo, duhovnike preganjajo, zatvarjajo v ječe in jih ubijajo, javno bogoslužje prepovedujejo. Odpraviti hočejo v svojem protikrščanskem sovraštvu teden, ker jim je ncdelja kot božji dan v spotiko, ter hočejo vpeljati teden 5 dni od pondeljka do petka. Kot državno vero hočejo ter so vpeljali brezboštvo = zanikanje Boga in sovraštvo do Boga. Ustanovili so posebno vseučilišče, kjer se v brezboštvu izo- Drazujejo takšni Ijudje, ki bodo potcm ja podlagi napravljenih izpitov dobili državno službo za razširjenje brezbožnosti med Ijudstvom. Takšen je marksizem. On proglaša ta svet kot edini svet, zanika večnost, zanika dušo kot samostojno, od telesa. različno bitje ter priznava samo materijo = tvar. Samo materialni (tvarni) zakoni vladajo človeku in človeški družbi, samo materialni zakoni obvladujejo vse življenje, gospodarsko, politično in kulturno življenje. Verske ideje in moralni predpisi krščanstva nimajo pri tem nobene besede in nobene moči. Socializem, materialistični, brezverski socializem hoče krščanstvo izriniti s sveta. Zato vodi srdito in strupeno borbo zoper tiste ljudi, ki so zastopniki krščanske ideje v javnosti. V tem oziru je socialna demokracija povsod enaka, najsi govori nemški, francoski ali slovanski jezik. Socialna demokracija vodi v Avstriji strupeno borbo zoper katoliško Cerkev, ki se Btopnuje do vrhunca strasti v njeni brezvestni agitaciji za izstop iz katoliške Cerkve. S tem socialni demokratje uprizarjajo to, kar po krivici očitajo krščansko-socialni stranki: izrabljajo namreč vero kot sredstvo za politiko. Ker dela avstrijska krščansko-socialria stranka, ki stoji na pozitivnem krščanskem stališCu, v vsakem oziru uspešno politiko ter si je pridobila velike zasluge za vse Ijudske sloje in za celokupno državo, hujska avstrijska socialna demokracija iz sovraštva do krščanske stranke delavce, ki so ji slepo vdani, naj izstopijo iz katoliške Cerkve. To je največje nasilje nad vestjo, ki je sploh mogoče. Najodličnejši voditelji socialne demokracije so brezkonfesionalci = ne pripadajo nobeni veri, zato pa jim je verska hujskarija dobrodošlo politično sredstvo. Ubogi delavci, ki so bili z brezvestno hujskarijo natirani v odpad od Cerkve, se v prvem hipu niti ne zavedajo, kako grdo so bili ogoljufani za vero, ki so jo podedovali od očetov. V okrilju socialne demokracije se je |zadnji čas ¦j.Uanovila skupina »vernih socialistov«. To so takšnji ljudjc, ki kljub vsemu uradnemu nauku stranke o golem materializmu — ki prizna sahio tvarino in človeka kot potomca živali — vendar verujejo, da je človek več kot žival. V dneh od 25. do 28. oktobra je ta skupina imela na Dunaju svoje zborovanje. Ni jih bilo veliko, kakšnih 300 do 400 Ijudi je bilo navzočih, med njimi tudi dosti radovednežev, opazovalcev in poročevalcev. Dokaz, da je ta skupina nad socialno demokracijo prav slaba. Slabo, polovičarsko in neizrazito je tudi stališče, ki so ga zborovalci skladno s poročili govornikov zavzeli v vprašanjih, ki se tičejo razmerja socialne demokracije do vere, osobito do katoliške Cerkve. Na zborovanju se je odločno povdarjal razredni boj, ki je neskladen s stališčem Cerkve, ki zahteva ne razredni boj med raznimi stanovi in sloji, marveč solidarizem = vzajemnost med posameznimi stanovi in skupno podpiranje v potegovanju za pravice poedinih stanov. »Religiozni (verni)« socialistl tudi niso določili svojega stališča do katoliške Cerkve, kakršna je s svojo ustavo, s svojimi pravicami in zahtevami. Niso izrazili vdanosti tej Cerkvi, kakor tudi niso obsodili brezvestne socialistične agitacije za odpad od katoliške Cerkve, namreč so se izgubljali v puhlih frazah verskega svobodomiselstva, ki je tako daleč od pravega, životvornega krščanstva, kakor nebo in zemlja. Kar se dostaje slovenske socialne dcmokracije, odseva mišljenje njenih voditeljev iz njihovih govorov, zlasti pa iz časnikov, ki jih pošiljajo svojim pristašem. Duh, ki prešinja te časnike, ni krščanski. To je duh, ki je protiven katoliški Cerkvi in ki porablja vsako priliko za napad na katoliško duhovništvo. Namen njihov je vzeti duhovščini dobro ime, omajati med ljustvom njen ugled in tako zadeti in oškodovati samo vero in Cerkev. Na površje vlačijo in razvlačujejo vse slučaje, ki so se bogzna kje zgodili, če so se sploh jzgodili. Kako stališče zavzema oficielina socialna demokracija do vere in i vevskeo-f! udc.isivovanja, dokazuje moj drugim napad mariborske »Delavske politike« na duhovniški Aljažev klub, ki daje planincem možnost, da zadostujejo prvi dolžnosti, ki jo ima krt« stjan izpolniti ob nedeljah in prazni« kih, da namreč prisostvuje sv. mašl. K sv. maši se nihče ne sili ne doma ne na planinah. Mesto da bi bili duhovnikom Aljaževega kluba, ki se večkrat prav težko odtrgajo od drugih svojih" dolžnosti, da dajo tudi obiskovalcem gora možnost zadostiti krščanski dolžnosti, hvaležni, pa jih gcspodje socialistični voditelji po svojih listih napadajo. Radi teh nedeljskih maš je »Delavska politika« v svoji številki 24. avgusta naperila svoj napad tudi protl »Pl&ninskemu društvu, ki gre v tem oziru Aljaževemu klubu na roko, češ, da uganja s tem »ng propagando planin, ampak cerkvenih obredov«. Ker je bila 15. avgusta povodom blagoslovitve planinske koče na Pesku tamkaj ne samo sv. maša, marveč tudi pridigaV se ta list nad tem zgraža. »Kako pridejo,« tako piše, »nešteti inteligenti, kl še v Mariboru nočejo poslušati pridig, čeprav so katoličani, do tega, da bi jih morali poslušati pri oficielnih prireditvah !Planinskega društva na planinah? Če se bo to nadaljevalo,« s to pretnjo zaključuje »Delavska politika« svoj izpad proti sv. maši in pridigi, »bodo pač kulturno drugače orientirani občani prisiljeni, da si ustanove takšno planinsko društvo, ki bo gojilo Ijubezen do planin brez cerkvenih obredov.« Kaka protivnost proti veri, Cerkvl in cerkvenim obredom odseva že iz teK besed socialističnega glasila! In tukaj ne gre za izvajanje katoliških načel v v gospodarskem in političnem življenju, marveč gre za izpolnjevanje najenostavnejše krščanske dolžnosti, ki se ji ne bi smel odtegovati noben kristjan v zasebnem življenju. Socialna demokracija je proti temu. Takšno je njeno staližče napram veri in Cerkvi.