IRENA GRICKAT: V LEBDEČEM KORAKU (Matica srpska, Novi Sad, 1994) Odlomki iz knjige, v katerih avtorica govori o Škofji Loki: IRENA GR1CKAT (poročena Radulo- vič) je bila rojena 1922 v Beogradu v družini ruskih emigrantov. Diplomirala je na Filozofski fakulteti na Oddelku za srbohrvaški jezik in južnoslovanske knji ževnosti, doktorirala pa na Srbski aka demiji znanosti in umetnosti. Bila je eden urednikov Akademijinega Slovarja srbo hrvaškega knjižnega in narodnega je zika, zadnja leta pred upokojitvijo pa je delala kot načelnica Arheografskega od delka Narodne knjižnice Srbije. Je redna članica Srbske akademije znanosti in umetnosti in zunanja članica Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Kot leksikografmja je med drugim pre učevala probleme jezikovnega križanja na Balkanu, zgodovino jezika in srbske pismenosti. Kot njen posebni prispevek s tega področja štejejo podrobno analizo številnih prepisov Dušanovega zakonika. Objavila je knjige: O perfektu bez po- močnog glagola u srpskohrvatskom je ziku i srodnim sintaktičkim pojavoma (1954); Aktuelni jezički i tekstološki pro blemi u starim srpskim čirilskim spome- nicima (1972); Študije iz istorije srp- skohmitskogjezika (1975); Povesta Tri- stanu i Ižoti, študija o motivu Tristana in Izolde ter njegovih obdelavah v Ev ropi in naših krajih (1966 in 1988); Zlata Djurdjenac, monografija (1990). Objav lja tudi eseje na teme iz srbske kulture skozi stoletja, književnosti, glasbe, za pise o planinarjenju ter razglede po po sameznih interdisciplinarnih in filozof skih vprašanjih. Iz ruščine je prevajala poezijo Puškina, Lermontova, Bloka, Bal- monta in drugih. * Tako je bil torej pravi začetek mojega občutenja glasbe po naključju povezan z navzočnostjo tete Tanje. Prav tako imam zelo ljube spomine na neke počitnice, ko sem bila stara osem let, ki so spet tesno povezane s to simpatično prija teljico naše družine, ki je bila po starosti skoraj na sredi med mojimi starši in ma no. Ne rečem, da se je teta Tanja interna- lizirala v vse to zame usodno dogajanje. Ne bom rekla niti tega, da sem do nje gojila kako posebno otroško ljubezen. Vendar, bila je tu, bila je navzoča. Spet je prišlo poletje, ki vnaprej ni obetalo nič posebnega, ki pa se mi je potem, z razdalje mnogih let in desetletij, kazalo kot eno zelo dolgih in zelo dra gocenih obdobij. Tiho, kar precej dežev no poletje, v hišici, nagnjeni nad reko. Hišica je imela na oknih modre lonce s pelargonijami, ki so visele iz njih, imela je mačko, ki je včasih z menoj zlezla pod odejo, kokoško nespečnico. ki iz neznanih razlogov nikakor ni hotela iti spat z drugimi kokošmi. Bili so vlaknati cirusi na nebu, alpski prevali v bližnji in daljni okolici Škofje Loke. Kakšno bi bilo moje življenje, ki je teklo zatem, brez tistih čopastih pegatk na sosedinem posestvu, brez v tope kote zavitega ozke ga mostiča s kapelico v enem izmed njih. brez onega fantastičnega neurja na Je- 186 zerskem, brez večernih maminih in zgodb tete Tanje, brez Svetega Andreja? Dobro sem si zapomnila takratni od hod iz Beograda in potem potovanje sko zi dopoldnevne in od zahajajočega sonca obsijane gorske pejsaže, ki sem jih ob tej priložnosti prvič gledala. Stala sem na hodniku vagona in morala sem gle dati prav pod vrh okna, da bi se videl delček neba nad sotesko, skozi katero je kadil naš vijugavi vlak. Skoraj tik pred izstopom - z mamo sva že čakali ob izhodnih vratih, v plaščih in s kovčki ob nogah - smo se peljali mimo visokega in mračnega hriba, na katerega konici so se zarisovale neke skrivnostne raz valine. Veliko otožnosti je bilo skrite v tem pogorišču stoletij, ki so odvrsala mimo na ozadju ugašajočega neba, in bilo mi je žal onih ljudi, ki so nekoč tam živeli in, očitno, izginili, pa tudi očeta, ki sva ga za cela dva meseca pustili sa mega v Beogradu. Vendar sem jaz spa dala v tisti sloj ljudi, o katerem je Ruskin rekel, da mu je žalost bližja od radosti - vsekakor pa je v primerjavi z radostjo žalost bolj poetična. Škotja Loka je ležala - in leži še zdaj - nekoliko stran od železnice, nekako stisnjena med hribe, s starinskim gradom, ki je bil zelo mogočen v svojem staro- svetskem obličju, in s še enim, nekoliko manjšim, a prav tako davnim. Leži na sotočju nekoliko rečic, nekoliko gorskih grebenov, nekoliko poti, ki tiho odhajajo v nedosežne pokrajine. Iz središča tega pitoresknega mesteca se je proti hiši, v kateri sva se nastanili, šlo po zavitih uličicah ali preprosto ne kakšnih prehodih ob pritličnih hišah s strmimi, kakor čez oči poveznjenimi stre hami, tu in tam še slamnatimi. Številna okenca, majhna in kvadratna, nanizana po fasadah, so bila, ko so jih domačini zapirali, pokrita z lesenimi oknicami, na katerih so bile naslikane planike. Šlo se je čez eno od rečnih zajezitev, v kateri je bilo mogoče videti postrvi, in tu so v vodi pogosto stali ribiči v škomjih do pasu. Nekaj jezov, obrobljenih z večno mokrimi, mahovnatimi, spolzkimi deska mi, je dvigovalo rečno ravnino, drugod pa jo spuščalo, in hiše so bile na takih mestih podprte s tramovi in so bile videti kot visoko povzdignjeno kolišče. Ne vem, ali je kar koli v vsej Škotji Loki bilo proti čemer koli postavljeno pravokotno: uličice, pomoli, gredice z živobarvnim cvetjem, senčnice, kapele, ograje, kleti, potoki med dvorišči, mostovi, shrambe - vse je bilo koničasto, zavito, ovinkasto. Kot da so se tu drugo nad drugo nazida- vala stoletja, nekatera z nadihom gotike, druga s senčico baroka, pa z malo flam- skega, kakor da je tisto zelo staro iz štirinajstega ali šestnajstega stoletja vztrajalo pod mlajšim iz osemnajstega - in vse to prikrito, pritišano in složno. Ali se je videz Škofje Loke v mojem bitju dotikal nečesa mojega paragerman- skega, nekakšne stene nad Renom, še neobljudene, stene, na kateri je sedela in pela, medtem ko se je česala, omamna Lorelei? Nekakšne vagnerjanske Wal- halle? Ali pa sem to mesto preprosto vzljubila v svoji najobčutljivejši živ ljenjski dobi (paralela s Hanonom, v kate rega se je vrezala vsa moja poznejša glasba) in sem zadobila lahno afiniteto do burgerskih izraznosti Luka Cranacha, do Hieronima Bosha, na čigar like je spominjala naša nosata gospodinja Fran ca, do Uhlandovih balad, ki sem jih po tem prepesnjevala. Ne vem, pa tudi po membno ni. Francina hiša (kamor je kmalu za nami prispela teta Tanja, ki nam je takšne po čitnice tudi priporočila), spodaj kamnita, zgoraj obdana z leseno verando, ki je bila trhla in zverižena, je stala prav na skali, ki pa seveda niti malo ni spomi njala na Lorelei. Z dvorišča je bil vhod v obokan hodnik, podoben votlini. Iz nje ga se je naravnost šlo v kuhinjo; kuhinja pa sploh ni bila več v ravni dvorišča, temveč je njeno okence kot z dvonad- 187 stropne višine gledalo globoko v reko. V kuhinjskem podu so bila izrezana vrat ca, ki so se dvigala s kljuko, pod njimi pa stopnice, pa nekakšen zaviti hodniček v mračnem podzemlju - in sprehajalec željan raziskovanja, je tu prišel na svetlo, V miniaturni Francin zelenjavni vrt ob rečnem zalivu, do katerega niti ni bilo kakega drugega dohoda. Franca je ho dila dol in tam brskala po solati in krom pirju in s seboj pod pazduho obvezno nosila kokoš. Kokoš je potrebovala, da je s svojim ostrim očesom iskala gliste. Spomnim se, ker sem tudi sama rada za hajala tja, s kakšno naslado je Francina pomočnica vlekla v svoj kljun pošteno zasluženi zalogaj. Dolžina vlečenja in užitka je bila premo sorazmerna z dol žino gliste. Najboljšo sobo, iz hodnika na levo, so dali materi in meni. To je bil nižji prostor s šestimi okni že opisanega tipa, s stro pom, vzdolž katerega so se raztezale gre de, razjedene od črvov. V enem kotu je bila vzidana čudovita lončena peč, ki je zavzemala najmanj šestino sobe. Nanjo se je bilo mogoče povzpeti tako, da si stopil najprej na leseno klop, ki jo je obdajala, pa na vdolbinasto stopnico in potem gor, na razprostrto seno. To je spominjalo na ruske pravljice, v katerih je nek dedek, ded bedačka Ivana, vse svoje življenje v opankih iz ličja prebil »na peči«. Na to peč sem ob večernih urah zlezla tudi jaz skupaj z mačko in od zgoraj poslušala pripovedovanje in spomine moje mame in tete Tanje, ki sta spodaj ob mizi ob močni petrolejki pili čaj in vezli svoje prte. In če bi tedaj znala reči tisto goethejevsko: Trenutek, postoj. kako si lep! In če bi me usoda hotela poslušati - ničesar več ne bi bilo treba dodati mojim željam: samo sedela bi tako na peči, osemletna čudakinja, s predečo mačko ob sebi in gledala, gle dala mamo in teto Tanjo, ki sta za vse čase ostali tu, v bajkah. In zunaj bi, pri dušeno in večno, žuborela reka. Pogovarjali sta se in se družili, kakor se je redko s kom družila moja mati. Iz kuhinje sta prinašali špiritni gorilnik in na njem dokuhavali nove skodelice čaja. - O. Gospod, napolni našo praznino! je vzdihovala teta Tanja. * Številne ure teh svojih nenavadnih in nepozabnih počitnic sem prebila v Fran- cini kuhinji, stisnjena v globoko, strelni lini podobno okno, in klepetala s Franco ter neopazno sprejemala njen slovenski jezik. Za sprehod tako ali tako ni bilo. Rosil je dež, Franca je kurila. Kokoši so zgrbljene stale pod streho pred hišo, pe telinu se je ovlaženi rep spustil prav do tal. Skozi svoje okence sem opazila, kako sta dva kačja pastirja poskušala pople savati po zraku, pa ju je dež hitro otrl. Nad strehami so se čez reko vlekli ko smati oblaki po mlečnem nebu brez naj manjše jasnine. Oblaki so se vlekli, vlekli s počasnim frontalnim korakom, včasih kakor malce obšiti s srebrnkasto vato, potem pa spet popolnoma brezoblični. In kdo lahko reče, da je v morju, v školjkah več filozofije kot v tej temačni veličastnosti, ki spominja, opominja, gro zi - potem pa razkriva čudovita prostran stva in vse odpušča! ... V kuhinjo je vdrla stara ženska v razmočenem plašču, Francina prijatelji ca; ta dan je prišla »v mesto«. Občasno je sem prihajala po nakupih: spuščala pa se je dol celo od Svetega Ožbolta, ki se je dvigoval še dlje in više proti nebu kct Sveti Andrej, in se še istega dne vračala v svoje nadoblačje. Sedla je, da bi si pri nas odpočila. Starki sta takoj potegnili iz steklenice in začeli govoriti, kdo ve katerič že, o strašni povodnji, ki je prizadela te kraje pred nekaj leti, ko so obema bile uničene skromne njive v dolini. Danes tam leže samo hlodi, kaluže in kamnit grušč. - To nam je poslal hudobec, je pripo mnila Franca. Potem pa, ko se je spom- 188 nila. da ne gre navzočega otroka navda jati s strahom, nagovorila mene: - Nikar se ne boj hudobca, Jerica. Če hudobec pride k tebi. se samo prekrižaj in bo na mestu mrknil. Zapomni si to. No, zapomnila sem si. Potem je, ne vem zakaj, stekel pogovor o srcu. Franca, ki je s svojimi moškimi, ob nos stisnjenimi očmi gledala predse, je govorila, da njeno srce nikoli ne bije, razen če se močneje ne pritisne s prstom (vsaj tako sem jo razumela). Razpravljali sta o tem, kje se srce nahaja: ali prav na sredini prsi, kakor je prikazano na nji hovih katoliških nabožnih podobah, ali pa je nekoliko bolj na strani. V kuhinjo je stopila teta Tanja. - Bo tudi jutri dežd, ali ne bo dežd? je vprašala gostjo, za katero so verjeli da nezmotljivo napoveduje vreme. -Bo. Tudi teta Tanja je iz dolgočasja malo posedela v kuhinji. Vprašala je sogovor nici, ali sta bili kdaj v kinu. In glej, izka zalo se je, da je nekakšen kino prihajal v njihovo zakotje že pred vojno: potujoči kinooperater jim je tu, v restavraciji, vrtel prikaz o mukah Gospodovih, pasijon, kakor so one to imenovale. Obe sta tedaj bili priča temu dogodku. Naša Franca je bila napredna še v ne čem, naprednejša celo od mojih bližnjih, čermiv tega ni vedela. Poglejmo, zakaj. Carovno je delovalo zgornje nadstrop je hiše. pravzaprav nekakšna poznejša nadzidava. Rada sem zahajala tja po pol- žastih stopnicah. Čez verando se je šlo v kamrico, ki jo je imela teta Tanja. Na levi pa je bilo nekaj, kar je bilo podobno vratom v vrtni ograji, vedno čvrsto zasu- njenim z zapahom, ki ga dolgo nisem znala odpreti. Vendar sem bila trmasta, pa mi je na koncu vendarle uspelo. Pre vidno sem stopila noter, v mrak. Noga je padla globlje od pričakovanega, v debel prah brez poda. Skozi votle opeke se je vendarle prebilo nekoliko dnevne svet lobe in sem lahko ugotovila, da so na sproti vratom, skozi katera sem padla noter, še ena vratca. Prikradla sem se do njih in jih odrinila, zaslišalo se je rož- ljajoče škripanje - in pred začudenimi očmi se je zasvetila sobana z motnim oknom, sobana kot iz slikanice za otroke, skrivnostna, očarujoča. Na sredini je sta la stilizirana mizica, pred njo pravi prav cati kolovrat z gonilom in kolesom. In drugega nič. Ali je tu pravkar sedela vila, pa je pobegnila, ko je zaslišala moje ko rake? Ob zidu - kup smeti in prahu, ki so ga skozi razpoke leta in leta prinašali gorski vetrovi. Radovednost mi ni dala miru, stopila sem k temu kupu umazanije, pravzaprav h kupu ničesar, in ga razgr nila. Pokazal se je plesniv papir, nekaj kot velika knjiga s strohnelimi platni cami. To svoje odkritje sem nesla dol in ga dala materi. Mati je pogledala in osup nila. - Gospa Franca, pridite brž! Od kod pa imate to? Stara izdaja Havdnovih so nat! Kakšna redkost, tega še nikoli nisem videla. Franca je mežikala in nič ni vedela povedati. Takoj po tej prigodi sem šla, da bi se osvežila in razvedrila v svinjaku. Franca je imela dve napol odrasli svinji, enaki kot enojajčna dvojčka. Njune ustne so bile v kotičkih nekoliko zavite navzgor, pa se je zdelo, kot da imata na rilcu nasmešek. Vendar ne - njuno življenje je bilo žalostno v stalnem ujetništvu, v teh mokrih pomijah za ograjo. Bilo mi ju je žal. Navdahnjena z maloprejšnjim uspeš nim odprtjem zapaha sem začela drezati zasun tudi na njihovem prehodu; svinji sta se približali, ker sta računali, da bosta dobili hrano; vrata so popustila, svinji sta jih odrinili in - zgodilo se je. Osvo bojeni in hkrati popolnoma zmedeni sta se pognali naravnost proti naši hiši in nato vanjo. Ker sem se počutila krivo, sem brezciljno tekla za njima. Franca, ki je vse to videla, je bosa tekla korak za menoj. Begunki sta planili na hodnik in 189 zavili, ne da bi se ločili, v levo sobo, kjer je moja mama sedela za mizo in si z velikim zanimanjem ogledovala dunaj sko izdajo Havdna. Naslednji prizor: ma ma, z nogami dvignjenimi od tal. dve svinji kot dve balerini tekata okoli mize. za njima pa jaz, Franca in teta Tanja, ki se nam je pridružila. Dezorientirani svi nji topotata po hodniku, teta Tanja jih je, polna, kot vedno, dobrih namenov, poskušala usmeriti proti izhodu, pa ji je spodrsnilo in se je zložila na izlizana kamnita tla. Ne spomnim se. kako se je to končalo, in ne bi rada preveč roman- sirala. Vsi smo imeli radi živali. Jaz sem se zabavala s kokošmi in sosedinimi pegat- kami, vse do zadnje sem razločila in vsem dala osebna imena. Kokoši je bilo treba vabiti s slovenskim »puti-puti-puti«. Naj brž so me učili, naj bom plemenita do vsega, kar diha. Z mamo sva občasno odhajali v mlin in tam kupovali kako zrnje in tako sem, po večkrat na dan, s pestjo zajemala iz vrečke in hranila ko košje kraljestvo, ki se je načeperjeno in razburjeno zbiralo pred pragom. Nekoč sem poklicala »puti-puti-puti«, v roki pa nisem imela nič. Kokoši so pritekle in me vprašujoče gledale. Zapomnila sem si nauk svoje mame: - Ne kliči jih za nič, nikar jih ne goljufaj; ponižala si njihovo dostojanstvo - saj ga imajo tudi one. Tudi mati je včasih kuram metala zrnje in govorila teti Tanji: - Ko jih takole hranim, čutim, da se dotikam nečesa kozmičnega. Jasno, to poletje je bilo tudi veliko vedrih dni. Po izdatnem deževju so bile nebesne globine sinje, kot ultramar in modre. Najbližji sprehod je vodil mimo onega manjšega gradu, v katerem je še vedno živel lastnik, gluhonemi grof s svojo gluhonemo grofico in normalnimi otroki. Malo naprej je bila steza v hrib, ob njej štirinajst kapelic, tipična kato liška via crucis, in cerkvica na vrhu. Hodile smo tudi na daljše sprehode. največkrat s teto Tanjo, ki je dobro poz nala okolico, saj je že prej letovala tu. Nebo je bilo v resnici lazurno - temnejše opoldnevno nebo kot oprano listje na vejah pred njim! Potepale smo se po skri tih dolinicah, med jeseni in brezami, sko zi vlažne smrekove hodnike, po logeh in grmovju, kjer so pod travo ali pod sklonjeno hosto žuboreli skriti potočki in se je včasih zaslišal pljusk kakega majhnega vodnega bitja. Hodile smo po senožetih, po travnikih: ob bregu smo gledale v mlakuže, ki so ostale od po letnega dežja, in opazovale hitre pag lavce. Enkrat sem s tal pobrala grčavo palico in z njo mlako tako zblodila, da so vznemirjeni paglavci izginili v blato. Rekla sem: - Glej, kako sem premešala! To se celih sto let ne bo usedlo. Danes, ko to pišem, sto let še ni minilo. Živo se spominjam svojih besed in se sprašujem: Se je vendarle usedlo? Ali ubogi paglavci lahko spet brez strahu brodijo po zelenkasti vodi? Hodile smo naprej, skozi razgiban in zračen gozdiček. Dogajalo se je, da je pred nami veverička švignila ob deblu navzgor. Sprehajale smo se brez kakrš nega koli cilja - in vendar toliko smisla in koristi v vsakem takem sprehodu! To zdaj vem zagotovo. Povzpenjale smo se na nekoliko privzdignjen holmec, na grič, ki je bil na vse strani odprt, in na katerem je, daleč od vsakega naselja, stalo razpe lo, poleg njega pa klopca za počitek in predajanje mislim. Razgled se je raz prostiral skoraj v nedogled, Kristusova glava pa je bila sklonjena, žalosten je bil, on ni gledal tega zemeljskega živ ljenja. Morda mu je bilo žal, da v vsem, kar je bilo mogoče videti s tega mesta, ni bilo ničesar človekovega. * ... Na koncu je bil odhod na Svetega Andreja. Mati in teta Tanja sta bili pre pričani, da sem se v teh skoraj dveh me- 190 secih okrepila, se nadihala čistega zraka in se natekala. z eno besedo, da sem sposobna za večurni gorski pohod. Zdaj lahko tudi sama potrdim, da sem takrat bila odlična v hoji, nič slabša od matere; za to domišljavost imam neka potrdila tudi še iz zgodnejšega življenja z dolo čenimi dogodki iz hoje, pa pustimo to. V daljni okolici Škofje Loke je več vrhov, vsak s svojo cerkvijo, ki se beli nad zelenimi pobočji. Cerkvica svetega Andreja stoji na enem od njih, ki ni niti prav mogočen, niti se po ničemer posebej ne loči od drugih na valoviti gozdni ne skončnosti. Tam ni planinske koče, niče sar ni. razen dveh treh kmečkih domačij. Iz njih vedno prihaja star kmet in točno opoldne vleče za vrv v zvoniku, da ozna nja čas, kakor to delajo že stoletja. Zvo- njenje se tedaj razlega nad onimi tiho- tami, ki jih ne moti človeški nemir. Čez minuto ali dve mu odgovori Sveti Mohor in nato, zaradi velike razdalje, komaj slišno Sveti Ožbolt, pa s tega vrha nevid na Sveta Barbara. In nato se zvon izgubi, odleti, se razprši kot dim in izgine. Podobno se ob samo njim znanih tre nutkih kličejo gorski velikani, tako se pogovarjajo, ne da bi ljudje kaj vedeli o tem. Se spomnite nadahnjene pesmi v prozi Turgenjeva - kako sta se stoletja pogovarjala Jungfrau in Finsteraarhorn? Tanja je poznala neko svojo pot do cilja, saj je že prej hodila na Svetega Andreja. Prva tretjina našega pešačenja je bila ovinkasta in zapletena, sprva po dobro znani pokrajini, potem skozi do linico s številnimi ciklamami, pa strmo desno brez steze in po neki njivi, zatem čez potok in skozi gozd v globoko ne- obljudeno globel, skozi katero je vodila skrivnostna pot. Do tod sem si zapomnila vse, tako živo, da sem po vrnitvi v Beo grad narisala nekaj stripu podobnega z odseki te poti - in prav zato sem natanko čez dvajset let nezgrešljivo šla po isti varianti vzpona ter se čudila ne toliko svojemu spominu, kolikor svoji duševni nespremenljivosti. Nadaljnja pot mi je ostala v spominu kakor v nekakšnem sfumatu. Vem, da je mati vzhičena opazovala, se ozirala na okoli in mi stalno ponavljala: Glej, glej! Kakšna lepota, kakšna divjina! Vendar ni bilo treba spodbujati moje pozornosti. Hodila sem molče. V glavi se mi je zlaga la pesem, posvečena naravi: pesem o potoku (potočku, seveda), o borih, o pti- čici, ki med petjem gleda proti nebesom. Potem smo bile na vse večji višini, vse večji - tega dela vzpona se nikoli več ne bom mogla spomniti. Za vsem se je izza gozda razkrilo nebo, odprlo se je ob zorje. Na njegovem obrobju so nepre mično ležali brezštevilni oblaki. Kako je sploh šlo toliko oblakov na eno nebo? Vse, kar sem tedaj opazila in nejasno videla, je bilo nekakšen nestvarni ocean, varljiva podoba. V življenju sem imela srečo, da sem se povzpela na sam vrh Triglava, bila sem blizu vrha Grossglocknerja, videla sem tudi Ural, pa Matterhorn in mitske gore libanonske. Ko sem se z letalom vračala z Angare in Bajkala proti Novosibirsku, sem se s pogledom dotaknila tudi Sajan- skih gora. Vendar, ko sem mnogo let poz neje znova odšla do zakotnega, vedno tihega, začaranega Svetega Andreja in v duhu poslala pozdrav mojima nekdanji ma sopotnicama, sem šele tedaj dosanja- la svoje otroške sanje. Ali pa jih še danes nisem dosanjala. Tedaj sem razumela: kolikor je gorski svet bolj oddaljen, kolikor dlje mora le teti misel proti njemu, toliko bližji po staja. Vzpon na Svetega Andreja ni bil višek vseh mojih vzponov, ne. Vendar otroštvo - o katerem je tako lepo rekla pesnica Ana Kamenska, da je »upor proti grozi obstajanja« - otroštvo nekje okoli osme ga leta je svojevrsten vrhunec življenja. Morda se iz te dobe ne zapomni veliko, morda se pozneje dosanjari, dogradi, ven- 191 dar tu, v tej dobi, če je sreča, se vpijejo vate tisti tokovi, tiste pesmi brez besed, ki človeka - spet brez besed - izobli kujejo za vse njegovo nadaljnje življe nje. Prav je nekdo rekel: lahko doživiš svo jo resnico, pa je vendar ne moreš dru gemu do kraja izpovedati. Prevedel: Ludvik Kaluža 192