P a š n i k. Zavest spolnjenih dolžnosti osrečuje serc^ človesko. Zivljenje človeško je jako različno v slehernem oziru, vendar se pa vjema obče v teiu, da slehernemu človeku je treba v ohranitev življenja vsakdanje hrane, ki mu jo narava daje po mnogih potih. Toda razun tega, da ima vsaki kos zemlje iz med neštevilne množine človeštva svojega gospodarja ali lastnika, in nihče vsled tega kaj brez truda ne dobi, nas uči zgodovina, da je že pervi človek mogel v kazen zemljo s trudoin obdelovati, in za njim vse človeštvo. V teku begočih časov se je pa tudi marsikaj med človeštvom spremenilo. Treba je bilo nekaj obdelovanja zenilje drugim pripustiti. Ti odstopniki čuli so potem kot viša gosposka nad vedenjem premnozih ratarjev, da je bil med njimi red, mir, edinost, in da se poljedelstvo z blagom vred ni ustavljalo in ne uničivalo po silovitosti, napadu, morii ali po samolastni pohlepnostj. Kakor ima ta viša gosposka zopet svoja opravila in blage dolžnosti, dasiravno polja ne obdeluje, ima dan danes to nalogo tudi mnogo drugih, o kterih pravimo, da imajo svoj s t a n. Torej ima vsaki stan svoja določena opravila in dolžnosti; zato je pa tudi vsaki stan spoštovanja vreden, naj si je kmetijski, ali gosposki. Kdor reče, da nima nikakovih opravil ali dolžnosti, poterjuje s tem, da se tako rekoč ne prišteva v pošteno, človeško družbo, marveč je pravi izveržek — lenuh. Vsaki človek mora se po svoji moči truditi, da svoje dolžnosti zvesto spolnuje. Kdor pa svoje dolžnosti na tanko spolnuje, treba se mu ni bati, da bi stradal, ali da bi mu kaj manjkalo. Ne da se sicer tajili, da nekteri stanovi, dasi tudi iz med naj težavnisih, slabo poplačujejo trud; toda kdo se bo ustavljal osodi, da mu je tak stan naklonila? Človek mora terpeti, več ali manj; to je neoveržljivo pravilo narave. Ali zavest in up po spolnjeni dolžnosti veselje in pokoj vživati, krepi mu že vtrudene ude. Ko pa človek dokonča vsakdanja opravila, — koliko bolj lahkega se čuti, kako se mu sirijo vtrudene, stisnjene persi! solnce sije mu po dopolnjenih opravilih milejše, pozna luna po spolnjenih opravilih tolikanj prijazno sije na vroče čelo, ko se v večernem hladu sprehaja, ter mu lije nov up, novo moč za prihodnje jutro; sladke sanje zazibljejo ga v tiho, blago spanje, iz kterega se okrepčan in vesel zbudi za novo delo. Kristijan Engelman. Učiteljevi pomag-avci. Mlajši učitelj pride k svojemu sosedu, častitljivemu starčeku, kteri je vkljub visoke starosti še vedno marljivo in nevtrudljivo delal v svojem poklicu. Ne more se mu dovelj načuditi, daješevedno tako močen in čverst, in da ga ni se nikdar vidil čmernega in sitnega, akoravno je učiteljski stan poln nadlog in težav. wAko bi se jaz pri svojem delu za- našaJ le na svojo moč", pravi častitljivi starček, bi res slabo shajal, vedi pa, da me v moji težki službi, vedno podpirajo trije izverstni pomagavci*. »Vsaj sem že dovelj časa tvoj sosed, pa še nikdar nisem vidil pomagavcev pri tebi", pravi mlajši učitelj; ,,in kje bi mogel ti tudi pri svoji borni plači, ktero lahko porabiš za se, nekaj pa še tudi izdaš za blage namene, kako bi tedaj še tri pomagavce plačeval?* wIn vendar je resnica", pravi pobožni starček, ,,ti pomagavci mi lajšajo moj težavni učiteljski stan, ter rai donašajo luč, življenje in podporo, in nobeden jih ne vidi". Ime jim je: vera, upanje in ljubezen. Le poslušaj me, ti bom povedal, kako je to! Pervi poniagavec je vera; ona me uči, da je Bog vsemogočen, neskončno dober, svet, pravičen in večen. Moč dobivam tedaj le v premišljevanji božjili lastnosti. Bog je vsemogočen; on lahko stori vse, kar hoče; zahteva pa vedno le vse pravo in dobro. In jaz bi v svoji službi ne delal, kolikor morem ; sej Bog od nas tako nič nemogočega ne zahteva. Bog je neskončno dober; po svoji očetovski Ijubezni skerbi brez razločka za vse svoje stvan', dasiravno mu dostikrat Ijubezen vračajo z nehvaležnostjo. Če premišljujem to lastnost, kako bi si ne prizadeval, in kako bi ne bil vsem učencem ljubezniv oče, ter jim ne prizanašal in odpuščal njih slabosti in zmot? In kako bi me niisel, da je Bog neskončno svet, ne spodbujala, da si vse prizadevam, kolikor je mogoče tudi učence v tem duhu izrejati? V svoji neskončni pravičnosti Bog plačuje in kaznuje, da bi nas poboljšal in pripeljal k čednosti, ter da bi nas večno zveličal. Od njega se učimo po vrednosti plačevati, in iz ljubezni, ne pa iz slrasti kaznovati. Bog je večen, ter nikdar ne neha skerbeti za naš pravi blagor. Tudi mene ne plašijo in ne strašijo sitnosti in nadloge časnih zadev, da bi se vstrašil in nehal vspešno delati v svojem poklicu. Glej, preljubi inoj tovarš, vera nas tedaj uči, kako zadobiva naš trud pri podučevanji pravo vreduost in blagoslov! l)rugi poiuagavec je Ijubezen. Zgodi se dostikrat, da imam pri svojih opravilih toliko sitnosti in težav, da mi skoraj ljubczen do otrok vničijo. Takrat si pa mislim: Delaj pa zavoljo Boga! In glej, ta inisel mi vse lajša in poslajša. Bog Ijubi brez razločka vse ljudi; takošna naj bode tudi moja Jju— bezen in prizadevnost, bodi si do revaih ali bogatih, imenitnih ali neimenitnih. Za svojo ljubezen pa Bog ne zahteva nobe- nega plačila; tudi jaz ne delam sarao zavoljo tega, da bi dobival od staršev darila in hvale od učencev, pohvale ali časti od prednikov. Ljubezen me tedaj uči, zaničevati vse posvetno in nečimerno, ter delati edino in samo zavoljo Boga, in iskati v njem pravega bogastva. Tretji pomagavec je pa keršansko upanje. Ako me pritiska k tlam teža opravil, ter me po malem že moč zapušča, in jih skoraj več prenašati ne morem, ter začnem omagovati, zakličem si takrat: Bodi pogumen! On kteri je priživljal Izraelce vpuščavi, ne bode tmli tebe zapustil, ampak ti bo dal in te podpiral, da bodeš neprijetnosti in težave svojega stanti lahko prenašal. Ako videm in sam žalostno skušam, da za ves svoj trud in prizadevnost, ne dobim zasluženega priznanja, ampak le preziranje in nehvaležnost, in si v svoji obupnosti skoraj smert želim, — tačas se mi zbuja v sercu misel: Xe žaluj! še ni vse zgubljeno. Gori nad zvezdami biva on, kteri je nekdaj rekel: ,,Kdor sprejrne malega v mojem imenu, mene sprejme". On bode to, kar si storil malim, zapisal z zlatirai čerkami v knjigo življenja, in ti bo v kraljestvu, kjer se svetijo ko zvezde, kteri so druge podučevali, dal plačilo in slavo, ktera ne bode nikdar minula. ,,Glej preljubi"! pravi pobožni štarček, ,,da so res vera, upanje in Ijubezni izverstni pomagavci, kteri me zvesto podpirajo v mojem poklicu. Vedi pa tudi, da kteri goji v svojem sercu od časa do časa take in enake pobožne misli, tega oživlja duh božji; kjer je pa duh božji, se tudi ne manjka božjih darov!" cp» ,,schuib.« sPi9ai Fr. Govek«.)