
\


Vabilo na naročbo

Zbirka izvirnih del slovenskih in slovenskih prevodov :
„Cvetje iz domačih in tujih logov" prične s
34 vezkom svojo VI. šestko in bode obsegala: a) J. Jur¬
čičev izvirni roman: s Cvet in sad“  (okoli 17 tis¬
kanih pol), b) M. Grabovskega pripovedno delo,
„Zamet“  v L. Podgoričanovem prevodu in c) kako
veče ali manjše pripovedno ali dramatiŠko delo, koli¬
kor bode namreč prostora.

Izhajalo bode, kakor doslej, vsacih 5—6 ted¬
nov v posamesuih vezkih, pet pol debelih. Naro-
čilna cena vsacemu vezku (brez poštnine) je 25 nkr.
in se bode plačevala o prejemi vsake knjižice; kdor
hoče pa vseh 6 vezkov VI. šestke (vez. 34—39),
poštnine prostih, na ravnost po pošti prejemati, ta
naj pošlje v ta namen 1 gld. 60 nov. O. gg. nabi¬
ralcem naročnikov se bo dajal vsak 11. iztis po vrhu.

Vabijo se ua naročbo vsi prijatelji lepoznanske

Cvet in sad.

Izviren roman.

Spisal

J. Jurčič.

——--

V Cejtpvetf.

Na svitlo dalo vredni štv(A„8joveniJ(ag

1868 .

:a Glasnika".

(Mladost)

Ne zmisli, da dih prve sap’ce bode
Odnesel to, kar misli so stvarile;
Pozabi koj nesreč prestanih škode
In ran, ki so se komaj zacelile,
Dokler da smo brez dna polnili sode
’Zuce nas v starših letih časov sile.

Prešeren.

Natisnil J. Blaznik v Ljubljani.

Prvo poglavje.

Kointesa.

Ce se že prvi oddelek naše povesti začenja
z aristokratičnim naslovom in se koj od kraja suče
krog tistih boljših hiš, kterim ljudstvo po krivem pravi
gradovi; če se vrti okoli ljudi, ki so bili do zadnjega
časa večidel sovražniki našega narodnega prizadeva¬
nja: upamo, da nas ne bo nihče dolžil ni torističnih
in fevdalnih misli, niti da nam manjka poštenega de¬
mokratizma in rodoljubja. Upamo to tolikanj trdneje,
ker nismo namenjeni blagovoljnega bralca tirati po
soparnih visocih sobanah, ni po prešeštnih plesih,
temuč ga peljemo v prosto, menj spačeno naravo
človeškega življenja — na deželo. — In če eni trdijo,
da ima vsak pisalec nehvaležno nalogo, kteri le nizko
seda in hoče iz djanja in nehanja prostega naravnega
človeka razpletati večno uganko človeškega srca, eni
pak zopet menijo, da sta le pri izobražencih um in
srce toliko razvita, da se utegne preiskovalec in pri¬
povedovalec s srečnejšim vspehonf dela lotiti, — obe¬
tamo precej tu, da bomo skušali oba ta kroga v malo
pohlevno podobo zediniti, kakor bo bfalec videl, če
z dobrotno prizanašljivostjo in milostno sodbo hodi za
nami. Sicer pa se moramo očito izpovedati, da mi

1 *

4

zasebno ne verujemo niti prvi niti drugi omenjenih
misli, temuč smo prepričani, da smo si vsi ljudje v
prvotnem vsi enaki: povsod tisto nepopisano in ne-
popisljivo, nerazumljeno in neumljivo človeško srce
s svojo vročo ljubeznijo in neznanskim sovraštvom,
burnim veseljem — in težečo žalostjo, tihim mirom
in viharno strastjo. Eazloček v življenji sega pač v
srce, budi' dušo, uči' človeka misliti, spremeni ga v
obliki, v bistvu — nikdar.

Toda posnemanje šege in navade naših velicih
pripovednih vrstnikov in naša pisalska oblast, ki nam
je po ustnem poročilu od Salustovih in še starših
časov dana, ne sme nas zapeljati, da bi napisali pre¬
dolge vvode, sosebno ker skušnja uči, kako malo so
v čislih. Bati se je, da se nas ne bi bralci prezgo¬
daj naveličali; zato se koj lotimo predmeta naši povesti.

Gosposko selišče Zabrezje  stoji' na samoti.
Proti jugu je nekaj planjave, zabreško polje, po kte-
rem se vije v čudnih kačjih ovinkih bela proga,
okrajna cesta, ki pelje mimo Zabrezja na eno stran
proti veliki cesti, na drugo v sosednjo vas, uro hodd.
Tam konec polja na južni strani stoji' na ravnini
gozdič belih redkih brez, ki kakor stare device otožno
pobešajo svoje šibke veje, kakor bi se skrivaj jokale,
da so ostale zapuščene samice sredi polja. Na zahodu,
kjer nekoliko svet proti selišču visi, raste koj za
vrtom gosta praprot med pritlikavimi brinjevimi grmi
tjekaj do porasene smrekove gore, ktera kakor tam
brezje, tudi na to stran daljni pogled zapira. Samo

6

na severno stran, kjer po strmem klancu rasto stare
bukve noter do zabreškega poslopja, odpira se svet
daleč po dolini, kjer stoje raztrošene posamezne hiše
in vasi z belimi cerkvicami.

Samotno selo Zabrezje je podolgasta hiša z enim
nadstropjem, zarujavelega ozidja, starega dela. Ogli
so po čudnem starodavnem vkusu s plavo barvo pre¬
vlečeni, poldrugi črevelj na široko, in na zidu, ki je
proti cesti obrnjen, naslikal je Bog ve kedaj umrli
neznani umetnik s strahovitimi in vsemi barvami, kar
jih božja mavrica premore, podobo matere božje se¬
dem žalosti zraven svetega Florijana, ki večo golido
v roči drži, nego je goreča hiša, ktero poliva. Kazen
tega ,,grada“ vidi popotni človek še celo vrsto manj¬
ših in večih poslopij na zapadnji strani, ktera so pol
zidana pol lesena, pol nekdanje stvarnosti pol nove
poprave.

Težko je nam, prav težko, ogniti se zapeljivi
skušnjavi, razsnovati tu v daljšem sestavku zgodovino
selišča Zabrezja. Zakaj prilika se nam tu ponuja
najlepša in zgodovinskih virov nam ne manjka. Da¬
ši bi pa radi pravili, kako je za cesarja Maksimili¬
jana I. nek pregnan vitez tu v divjini prvi jel zidati
dom in zemljo obdelovati, kako je pozneje njegov
rod nesrečno poginil, kako je njegova domačija prišla
v ptuje roke, najprej menihom, pozneje nekemu grofu
in na zadnje današnji posestnici, komtesi Ovsenekovi,
— pa vzroki, ktere smo ravno zastran vvoda omenili,
veljavni so nam tudi tukaj.

6

Na kameniti mizi pod velikanskim košatim ore¬
hom, ki je pred vezjo zabreške hiše rastel že čez sto
let, stala je majhena skleda zraven svoje veee dru-
žabniee. Po mizi je bil razgrnjen bel prt iz doma¬
čega platna, na prtu lesena žlica, pol hleba črnega
kruha in nož na njem, ki ni bil posebno majhene in
priročne postave.

„Gospa, kosilo je napravljeno!“ vpila je precej
priletna ženska tjekaj za poslednji ogel hiše, kjer je
bilo v mali gredici razno cvetovje zasajeno.

Toda nihče se na prvi poklic ni oglasil izza ogla.

„Gospa komtesa, kosilo bo mrzlo!" vpije ženska
v drugič z neprijetnim glasom in si briše roke ob
svoj ne ravno presnažni prt.

„Že slišim!“ čuje se slaboten ženski glas in koj
za glasom pride z gredice ženska postava, ki počasi
ob palici korači tjekaj do mize in do skled.

Bila je ta ženska nenavadno visoke in tenke
rasti. Zgornji del hrbtišča je bil že zadobil krivino
kakor veliki vprašaj, tako da so se bile prsi že po¬
polnoma izgubile. Obraza je'bila žena suhega; špičast
nos in ravno tak obradek sta veliko pripomogla, da
so gube po licu in po čelu še bolj na videž prihajale.
Lasjč so bili sivi, kolikor se jih je videlo iz proste
rute, v ktero je bil zgornji del glave obvezan. Po
vsem je bilo soditi, da je komtesa silo stara.

Vsede se k mizi, primekne si veliko skledo in
žlico, potem pak stori počasen in velik križ božji.
Če jed ni bila pred mrzla, morala je ohladiti se med

7

dolgo dolgo molitvijo, ktero je molila s polglasnim
šepetanjem in začasnimi globokimi vzdihljeji, sosebno
pri glavnih ali začetnih besedah.

Kosilo —- ki ni bilo izvrstno ne posebno vkusno
niti samo po sebi niti po svoji pripravi — bilo je
kmalu končano in za njim je prišla zopet dolga mo¬
litev, s sklenjenimi rokami in zbranim duhom. „Barba!“
zakliče komtesa in se skrbno ogleda, ali ni kaj ob¬
leka — iz navadnega blaga in na videz precej po¬
nošena — ,,kaj na škodi zarad jedi ?“

,,Kaj ukazujete ?“ praša Barba pospravljaje posodo
in ostanke.

„Prinesi mi bukve in potlej bodi tako dobra in
pojdi v klet pa mi natoči pol kupe vina z vodo.“

Barba, hišina, kuharica in prava gospodinja na
Zabrezji, bila je že precej daleč iz tistih let, v kte-
rih človek včasi nima pameti, kakor stari ljudje pra¬
vijo. Kar je ona rekla, to je obveljalo, če le stari
gluhi hlapec Matijec ni ugovarjal. Dokler tega ni
bilo v hišo — in to je bilo pred desetimi leti —
bila je Barba vsegamogočna. Kdor je hotel na Za¬
brezji služiti, ta je moral biti Barbi po godu, kdaj,
kaj in kam se ima ktero žito sejati, to je ona vedela
in samo ona. Ko je pa prišel Matijec, skusila je,
kar je že toliko žensk pred njo skusilo, da je moški
duh in moška moč na svetu hujša od genske. Dolgo
sta se borila za vrhovno oblast; ta ni bil onemu po¬
koren : Matijec, ker je bil gluh in dostikrat ni slišal,
kaj se mu veli, ampak delal po svoji modri glavi —

8

Barba ker ni hotela in je imela historično pravico za
svojo stran. Ni dvomiti, da bi bil gotovo Matijee
padel v tem boji, ko bi bila Barba vse svoje orožje
upotrebovala. Iz službe bi mu bila rekla komtesa
po Barbinem nasvetu, da bi Matijee še ne bil slišal
kedaj in zakaj. Ali če je bila Barba neusmiljena
proti drugim ljudem, ni bila proti Matijcu. Ljudje
so govorili, da zato ne, ker sta si bila v starodavnem
času malo - tako, česar Barba tudi na stara leta ni
nehvaležno pozabila, bodi Matijee gluh ali ne bodi.
Tiho sta si tedaj na zadnje vsak nekaj priznala in
Matijee je gospodoval po polji, hosti in pri živini,
Barba pak v hiši, v gospodinjstvu in kar še ostane.
Morda nam ta dva oblastnika drugje še na misel
prideta, zdaj se vrnemo h komtesi pod oreh.

Barba jej prinese bukve in gre še po vino.

Komtesa odpre knjigo. Bila je: Tomaža Kemp-
čana hoja za Kristusom. Z naočniki, kteri so bili
veliki kot volovski jarem pred hlevom, kakor je po¬
redni pastir resnemu Matijcu nekdaj trdil, imela je
zaznamovano, doklej je brala včerajšnji dan. Natek-
nila je le-te na koncu nosa in brala. Pri tem delu
pak je migala z ustnami in zdaj pa zdaj povzdignila
oči. Barba prinese pijače. Malo je je, toda za gospo
menda dovolj, zakaj po prvem požirku soditi, ni bila
pivka.

„Barba!‘ :  — pravi gospa komtesa dekli — „za
drevi zakolji dvoje piščet, in še kaj napravi večerje.
Prišel bo mlad gospod . 41

9

Barba se prestraši. Dvoje piščet — Bog nas
varuj ! To je nekaj denarja in škoda velika za njeno
premoženje, zakaj do današnjega dne je Barba kure-
tino za svoj žep prodajala. To ženica pomisli in
vpraša: „Ali ne bi bilo zadosti eno pišče?“

„Naj jih bo dvoje", — pravi gospa. — ,,Moje
sestre sin je in želim, da se mu postreže. Ce človek
s pota pride, mora se okrepčati. Napravi dva."

„Pa vendar gospod ne bodo več časa pri nas
ostali?" vpraša Barba.

„Ostal bo pri nas."

„Joj pomagaj," — pravi kuharica, „kaj mu bomo
dali. Z nami ne bo hotel jesti, mesa pa nimamo."

„Mesa nimamo, da, res je, prav praviš. — Pa
čakaj, Barba, ali ne bi bilo dobro koga poslati k fari
po meso."

„In po belega kruha", dostavi Barba. — „Denar,
denar!“

„Res, tudi po kruh, prav praviš", odgovori go¬
spa, vstane izza mize in gre v hišo po denar.

Stara komtesa je stanovala in spala v sobi iz
veže na levo, družinski izbi nasproti. Ta soba je
bila po svoji notranji opravi celo nasprotna vnanji
obliki sela Zabrezja in njene lastnice same. Bila je
lepo pomalana in pohištvo je bilo umetnega in vkus-
nega dela, kakor se nahaja le v bogatejih hišah tako
imenovanih viših stanov. Po stenah je viselo nekaj sli¬
karij, večidel reči iz svetih zgodeb pomenjajočih, kterim
bi pač tudi izvedenec ne bi bil mogel ničesa očitati.

10

Stara gospi odpre predal svitle omare, našteje
Barbi nekaj srebernine, potem pak se zopet vrne k
svoji knjigi. Barbi se je kaj čudno zdelo, kako je to,
da komtesa danes tako rada denarje daje, zakaj če¬
ravno je vedela, da za kacega ubožnega ali za kako
cerkveno potrebo rada mošnjo odpre, bilo jej je ven¬
dar tudi znano, da je komtesa, kar se biše tiče, včasi
ne dosti menj kakor skopa.

Drugo poglavje.

Sestrin sin.

Po mali cesti, ki je držala proti Zabrezju, dr¬
dral je pred mrakom tistega dne voziček, na kterem
je sedel mlad gospod in se skrbno in radovedno
ogledoval po lepi okolici — zdaj na to zdaj na ono
stran. Spredaj je sedel starikav voznik z dolgim bi¬
čem v roči, kteri je večkrat zavihtel, da bi udaril
po lepem rejenem konji. Toda če ga je zdaj in
zdaj res udaril, bil je udarec le legak , samo polo¬
žil je skoro bič na-nj , da ga je opomnil, naj dirja
še bolj.

„Ali je to Zabrezje ?“ vpraša mladenič in se
malo upogne naprej.

„Hi!“ rekel je voznik in rahlo udaril — ne po
konji, ampak po komatu.

■Gospod se domisli, da je voznik gluh, prime ga
za ramo in ponavlja glasneje svoje vprašanje.

11

,,Dober konj je dober, jaz ga imam raji ko
sirea. Pa tudi teče kot vrana na nebu“, odgovarja
Matijee misleč, da gospod konja hvali. Se le ko po¬
slednji s prstom pokaže selišče , kteremu sta se bli¬
žala, pokima voznik in pravi: „To, to! To je Za-
brezje.“

Kmalu potem voz zavije s ceste na stranski pot
in nekaj trenotkov potem obstoji pred gradom.

Matijee se spravi z voza, otepe najprvo cestni
prah s svoje zašite pražnje obleke in se obrne, da
bi gospodu na tla pomagal. Pa ta je bil že pred
njim na nogah in je šel proti veži.

Bil je kacih štiri in dvajset let star, visoke po¬
stave. Obraza je bil tacega, kakoršnega srečamo
večkrat v življenji, in ki nas na prvi pogled ne veže,
pa nam tudi zopern ni, ker nimamo ničesa grajati —
tacega, ki nam dopada še le potem, če najdemo, da
ima lastnik tudi precej razuma in srca.

Stara komtesa je stala na pragu. Ko je mla¬
dega moža zagledala, razsvetilo se jej je obličje, do¬
padljivo je gledala čvrsto postavo in zdravo rudečo
barvo njegovega lica ter mu podala roko , ktero je
poljubil.

„Bog te sprimi na Zabrezji in njegov blago¬
slov naj pride s teboj v hišo, Leou!“ djala je polju-
bivši ga na čelo in oba sta šla v njeno sobo.

Sestra komtesina se je bila možila in pozabivši
svoje grofovske rodovine v zakon vzela nekega višega
uradnika z navadnim neplemenitim imenom: Retelj.

12

S tem važnim korakom, storjenim samo iz vroče •lju¬
bezni, zamerila se je bila svojemu očetu tako, da jo
je zavrgel in izbrisal iz števila svojih treh hčera in
iz zapisnika dedičev svojega ne ravno velicega pre¬
moženja. Iz tega zakona je bil Leon. Kmalu po

smrti svojega deda je izgubil tudi svoje roditelje za

vrstjo in eno svojih tet. Edina pomoč in zaslomba
mu je bila od tega časa komtesa iz Zabrezja, ktera
je skrbela za-nj kakor mati in sicer toliko laglje, ker
je sama ostala stara devica in tako ni imela razen
njega nobenega sorodnika. Že za mladega je prišel
Leon v neko odgojilnico v deželnem glavnem mestu
in potem, ko ni hotel pobožni teti skrivne želje iz¬
polniti, da bi stopil v duhovski stan, izšolal se je na

višem gospodarsko-obrtnijskem učilišču. Do današ¬
njega dne svoje tete ni videl nikdar. Poznal jo je
samo iz pisem in kaj čuda,, če je zdaj našel, da si
je bil v svoji domišljiji vso drugačo podobo o njej
ustvaril , kakor je bila v resnici. Bil je tedaj več¬
krat v zadregi, ko ga je vpraševala pobožna žena
kmalu po prvem seznanji reči, kterih ni pričakoval.
Kmalu je pa spoznal, kaj se sme komtesi na ravnost
povedati, kaj ne.

„Pač menda nisi v mestu veliko po plesih hodil ?“
vprašuje teta.

„Prav malo. Ge sem včasi šel, šel sem le, da
sem ogledal in spoznaval svet“ , odgovori Leon; pa
rudečica , ki ga je lahno oblila , pričala je , da se
Leon ni tako zelo sveta ogibal.

13

,„Kolikor menj človek sveta pozna, laglje umrje,“
pravi komtesa. — ,,Upam, da si tudi izpoved redno
opravljal, kakor se dobremu kristijanu spodobi —
večkrat v letu.“

Čeravno je bil Leon po vsem svojem prepričanji
dober kristijan, vendar tistega „večkrat v letu“ ni
spolnoval. Nevarno in nepolitično se mu je pa zdelo
v tem resnico povedati in da-si mu je bilo težko le¬
gati se , zdelo se mu je vendar v tem hipu neogib-
ljivo potrebno. Laž je bila kratka, samo besedica:
dk, pa bila je vendar laž, mladenič je zarudel. Dobro
da stara ni dobro videla.

,,To je prav“ — rekla je. „Zakaj nič bi ti ne
pomagala vsa tvoja velika učenost, ko bi Boga po¬
zabil in svete cerkve. Jaz sem molila za-te in vedela
sem , da boš dober ostal in da boš svoji materi po¬
doben. Tvoja mati, moja sestra, je bila dobrega
srca in če jo je ljubezen do tvojega očeta tako daleč
zapeljala, da je bila očetu nepokorna na njegova
stara leta, to jej je Bog gotovo odpustil, ker je rada
molila. Morda je tudi naš oče bil česa kriv v tem
razporu, pa mi ne smemo soditi. Molimo za-nju oba
in upajmo , da sta se spravila gori nad nami, kjer
vsak razloček in vsak razpor neha.“

Da se je razgovor tako zavil, to je bilo Leonu
všeč, da-si ga je neka otožnost obšla, ko je čul go¬
voriti o svojih roditeljih. Očeta ni poznal skoro nič,
le temno se je domišljal ljubega moža, ki ga je kot
poltretje leto staro dete pestoval in ujčkal na ko-

14

lenih. Šest let pak je bil star, ko so mu zakopali
milo mater. Vesel je tedaj bil, da je mogel teto iz¬
praševati natenjčneje o svojih starših. Komtesa mu
je sicer razkladala in popisovala reči' precej na drobno,
vendar se je videlo , da se ogiblje nekterih situacij
in dogodkov. Tudi o njeni preteklosti bi bil rad kaj
zvedel, kakor se je iz nekterih postranskih vprašanj
videlo, pa komtesa se je tudi o sebi ogibala govoriti.
Mislila je morda , da je Leon še premlad za take
reči, ali da je bolje če domač človek tega in tacega
ne ve , ali pa ni hotela sama sebi spominov buditi,
kteri so jej utegnili biti neprijetni in se niso zlagali
s sedanjim njenim mišljenjem. Zakaj znano je, da
stari ljudjč, kakor tudi tisti, ki so se prenasitili vži-
vanja na tem svetu, dobodo v poznejih letih neko
mrzlejo kri in ž njo drugo pamet, ktera jim pripo¬
veduje , kako neumno, ničemurno in minljivo je vse,
kar mladino giblje, razburjuje in navdušuje.

Vse prvo nadstropje na zabrežjem gradu je bilo
prazno. Leon je imel tedaj stanovanj na izbiranje.
Izvolil si je sobico na vzhodno-severnem oglu, kjer
je bil lep razgled čez gozdnati klanec, po dolini in
po vinskih gorah, ktere so jo v raztegnjenem pasu
otočale na levi in zadnji strani. Soba sama na sebi
ni bila prijetna. Štiri gole bele stene in velika peč,
precej majhne duri in okorna, nekoliko previsoka
okna, to so bile vse le dvomljive lepotije. Vendar je
Barba, ki je gospodu nasvetovala drugo lepšo in večo
sobo na nasprotni strani, koj spoznala, da je ta go-

15

spod trmoglav. Morala je tedaj hlapcu pomagati go¬
spodove reči le-sem znašati, posteljo in potrebne
omare za obleko in bukve itd. preskrbljevati. Sicer
pa menda ne smemo zamolčati, da tej ženski ni bilo
Bog vč kako po volji, da je še en človek prišel pod
streho, ki bo hotel zapovedovati, ki ne bo za nobeno
ni poljsko ni domače delo, temuč za samo potrato
in škodo. Vendar tega ni razodela živi duši kakor
Matijcu, ko sta po večerji tako dolgo obsedela, da
je šla vsa druga družina spat.

Predno se je noč naredila, vredil je bil Leon
svoje novo stanovanje in razvrstil posebno skrbno
knjige svoje male, pa izbrane knjižnice, prve tolažnice
za bodoče dolgočasne dneve na samotnem Zabrezji.

Pri večerji je imel zopet dolg razgovor s teto
komteso. Da-si ravno mu je sem ter tje prav malo
ugajal, bil je zato dober, ker je iz njega popolnoma
spoznal tetin značaj in njene misli, kar je bilo za-nj
gotovo potrebno.

Pozno je bilo, ko je šel spat.

Ko je Leon v prvič na novi postelji ležal, zdelo
se mu je, kakor da bi se današnji dan njegovo življenje
na drugo pot zavilo , in ta pot se mu ni videla tako lepa
kakorpred; domislil se je svojega dozdanjeganeskrbnega
življenja med veselimi prijatelji in svojimi knjigami.

Ko je zaspal, prenesle so ga sanje daleč iz
Zabrezja v poglavno mesto, v tobakovega dima polno,
glasno krčmo, med tovarše, ki so okrog mize pri pi¬
jači sedd zabavljali se, smeje in nagajaje si med seboj.

16

Tretje poglavje.

Žagar.

Spalo je na Zabrezji vse. Le mlad hlapec je
prišel tiho prav tiho s svojega ležišča na senu, ogrnil
svojo luknjato kamižolo, ki je pred konjskim hlevom
na plugu ležala, ter se obrnil proti cesti, tam debel
kol iz meje izpulil in ga na ramo del kakor za bram¬
bovca in zvestega prijatelja proti nasprotnikom, potem
pa ubral pot pod noge proti vasi, kjer je njegova
ljuba stanovala in mu za nocoj obljubila, da bode
skozi omreženo okence nekaj besedi govorila ž njim.

Temna noč je ležala po bukovem gozdu in po
dolini. Le posamezne luči so se videle iz daljave
kakor kresnice. In tiho je bilo vse; le sova se je
včasi oglašala s svojim odurnim in nevabljivim uka¬
njeni po gozdu, in izpod klanca se je culo šumenje
po zadnjem dežji naraslega potoka in klopotanje ur¬
nega vretena, ki je gonilo zabreško žago.

Žaga, poslopje, leseno, je bila lastnina gospe
komtese. V najemu jo je že več let imel, kacih štiri¬
deset let star mož, ki so mu kmetje okrog rekali
Sepec,  ker je imel eno nogo od kolena navzdol
leseno. Sicer pa je bil žagar krepke in velikanske
rasti, širok čez pleča in gorjč mu ga je bilo, kogar
je s sovražnim namenom dobil v svoje pesti, močne
in trde ko železne klešče. Široki in rudeči njegov
obraz se je lehko imenoval lep in po njem ne bi

17

bil možu nihče štirdeset let zaupal. Le kedar ga je
jeza obsula in je s svojimi belimi zobmi zaškripal
in zaškrtal in neznano čudno pogledal, bilo je mar¬
sikoga strali tega moža.

Žagar Šepec je ravno poslednjo desko iz nalo¬
ženega bruna izrezal, vzel brlečo svetilnico v roke in
šel zatvornico zapirat. Nocoj je bil menda posebno
slabe volje, zakaj klel je in vedno sam s seboj go¬
voril, ko je železnega mačka z vretena sprožil in
potem vprl se v žagarski leseni žleb ter ga po pra¬
vilih in postavah svoje umetnosti na drugi konec
porinil.

Veljalo je zdaj drugo gol navaliti pred žago.
Prva na vrsti je bila precej debela smreka. Žagar
je šepal trikrat okoli nje s svojo svetilnico in jo dobro
ogledal. Tri robate so pričale, da se mu pretežka
zdi, da bi jo sam zmagal.

Poslopje na žagi je imelo razen potrebne pri¬
prave samo streho, tako da je bilo na tri strani od¬
prto, z eno na vodo, z drugo v hosto. Na enem
koncu pak je bila majhena lesena hišica, njegovo
stanovanje. Tjekaj se zdaj obrne in odpre ukajene
črne duri in zavpije v temno izbo: „Ven pridite, obe!
Ni da bi morali spati, jaz bi se pa sam ubijal! Dolg
jezik bi marsikdo imel, jaz pa delal.“

,,Kaj pa je?“ vpraša ženski glas iz izbe.

„Jaz pravim, da ven pojte vi in Cilja; boste že
videli, kaj je. Vrag vzemi take ljudi 11 , huduje se
mož in se zopet vrne k deblu. Potehta ga na vsacem
Cvet in sad. 2

18

koncu, nabere nekaj kolov in jame zopet rentačiti nad
babnicami.

Koj potem pride stara ženica ven in ž njo mlada
deklica kacib trinajst let, obe samo na pol oblečeni.

,,Kaj je pa treba kleti in greh delati? Ali bi
naju ne mogel z lepo besedo poklicati", pravi stara
mati, videvši, da se sin z deblom vpira.

„Nisem vas klical, da bi jezik brusili. Pomagajte,
če hočete; če ne, pa pojte in spite, da boste segnjili,
še obe vkup", odgovori žagar. Stara žena in deklica
ste se spravili na drobneji konec bruna, Sepec pak
je s kolom prevagoval debeleji. Bil je močneji ko
one dve obe vkup, njegov del je šel dobro naprej,
ženske pa niste zmagali dela, da-si ste napenjali vse
svoje človeške moči.

„Vrag vas! genite se no, mati, genite! Drvena
reč in nerodna." Rekši se sam bolj v sredi upre, in
ropotaj e se smreka prevali in dobro pade na žagišče.
Kar je bilo še treba, vravna sam.

,,Nič več vas ni treba, le izgubite se."

Hči je šla v izbo nazaj , stara mati pak se je
vsedla na skladanico desk, uprla komolce v kolena in
obraz zakrila v dlani. Tako je sedela precej dolgo.
Sin je tačas zopet vodo odprl in žaga je urno tekala
gori in doli. Bilo je precej hladno, mrzla sapa je
vlekla. Vendar starka ni mislila , da bi šla v gorko
izbo, sedela je tiho in se ni genila.

„Zdaj vas ni treba, kaj zmrzujete in bolščite?
Svoje roke ste menda že vendar videli in ni vam jih

19

treba na oči držati 11 , zagodernja sin. Zdaj se starka
ni mogla več zdržati, začela je glasno jokati in djala:

„Le zmerjaj me in reži nad menoj. Dolgo ne
boš, kmalu me bo Bog rešil in k sebi poklical. Ce
bi bilo pred, rajša bi videla; samo za Ciljo, tvojo hči,
skrbi me noč in dan. Se drva boš na njej sekal, ke-
dar mene ne bo. Nobenega človeka ne bo imela, tako
boš ž njo ravnal, kakor z menoj.“

„To se ve, da se vam prava krivica godi“, pravi
sin, toda malo bolj pohlevno, materine solze so imele
tudi za-nj nekaj moči.

„Godi se mi, godi. Na svetu ga ni človeka, ki
bi se mu huje godilo. Bog v c in sveta mati božja,
da jaz nisem tako s svojimi starši ravnala. In vendar
Bog obeta v četrti zapovedi tacim otrokom, da se
jim bo dobro godilo. Jaz ne vem zakaj mene tako
kaznuje, on že vč. — Nikoli ne govoriš lepe be¬
sede z menoj, temuč vselej me le z grdo oblajaš.
Molči, Bog ti ne bo sreče dal in že zdaj vidiš,
kako ti gre. Zakaj ? Zato ker si Boga pozabil in
z menoj tako ravnaš."

„Kdo vraga vam kaj hoče? Ali vas ne pustim na miru?“

„0 pustiš me pustiš! Nikoli mi ničesa ne poveš,
če te vprašam; koj zadereš se nad menoj. Tega ni¬
sem zaslužila, Bog ve, da ne. Ko si bil ti še v zibeli
in bolan, nisem spala vse noči, vsake pol ure sem
vstala, luč upihala in za-te skrbela. In potlej ko si
bil nogo zlomil in so ti jo odrezali in si toliko trpel,
kdo ti je stregel noč in dan , kdo je zdravnika pla-

2 *

20

čal, če ne jaz? Ko smo sem prišli in je bila še tvoja
ranjca živa, bil si še, in dobro se nam je godilo.
Zdaj pa je vse preč in tak si, da te ni prestajati.
Koliko sem že jaz prejokala in molitev storila! pa
vse zastonj. Bog ti meni pomagaj.“ In zopet jo solze
oblijo in glasno ihti.

Žagar ne reče ničesa; pa poznalo se je na tem,
kako je zagozdo med zažagano smreko zabijal, da so
ga materine besede nekoliko genile. Kako bi bilo
mater potolažila ena sama prijazna, ljubeznjiva beseda
iz sinovih ust! Toda vnanja skorja je bila pretrda,
ošabnost prevelika, da bi bil izdal, kar čuti. Mislil
je, da bi bilo sramotno materi pokazati, da so mu
njene besede globlje segle, mislil je, da bi bila sla¬
bost, kar je bila njegova dolžnost. In molčal je.

„Dobro se nam je godilo od kraja. Zdaj pa ni
več božjega blagoslova na žagi. Gospej komtesi si
pred plačeval vsako leto naprej, zdaj si jej že za
poldrugo leto dolžen najemnino. Žena je dobra, ven¬
dar te vselej in zmerom ne bo čakala. Pognala te
bo po svetu in potem ne kaže meni ni tebi druzega,
kakor vreča beraška in hoja od hiše do hiše. O moj
Bog! kako mi je hud6, če pomislim, da bi bil vse
lehko plačal, ko ne bi pijančeval in zapravljal.“

To je sina speklo. Kesal se je skoro vselej,
kedar je več denarja zapil, jezen je bil vselej, kedar
se je tega domislil. Jezen je bil tudi zdaj, ko mu je
mati to očitala. Srdito je vrgel svojo leseno kladvo
ob tla in rekel: „To vam nič mar. Če zapivam, za-

21

pivam svoje. Spat pojte, meni ni nikogar treba, da
bi mi gostolel na ušesa."

„Svoje zapivaš?" povzame zopet mati. „Ali ne
veš, da si dolžan? Ali ne vidiš, da dekle nima skoro
kaj obleči v nedeljo, da jej je jope, rute, peče in
vsega treba? In da žita kmalu ne bomo imeli za en¬
krat v mlin dati?" Pa vsega tega ti ni mar, kedar
pri vinu sediš in tisto babo napajaš — o Bog mi
grebe odpusti — tačas ti ni mar, da imaš hčer in
mater doma."

„Jaz pravim, da se mi poberite", kriči sin, kte-
remu je vest sama očitala in je svojo jezo spustil
nad tega, kogar je ravno pred seboj imel.

„Ne grem ne!“ odgovori ženska. „Od mene bo
božji sodnik tudi tvojo dušo tirjal. Opominjati te mo¬
ram, vse ti moram povedati, ker sem že enkrat začela.
V nedeljo popoldne, kedar medve s Ciljo pri krščan¬
skem nauku ostajeve, zbirajo se pri tebi igralci za
denar in ti tudi igraš na kvarte. Zato te pošteni
ljudje čedalje bolj črte in čedalje menj dela imaš.
In kaj še, križani Jezus, da bi bila pred umrla, predno
sem to slišala! Ne zapravljaš zmerom sam denarja.
Kakor da bi ga preveč imel! Štirdeset let si star,
oženjen si že bil, hčer imaš, premoženja nobenega,
pameten bi imel biti, pa — noriš! Noriš za ono grdo
babo v vasi, ki se je druzih naveličala in se tebi obesila,
ki je povsod znana, da jo je Bog zapustil. Oče
nebeški!“

To je bilo sinu preveč. Skočil je po koncu, stra-

22

hovito mater pogledal in z leseno zagozdo, ki jo je
ravno v roči imel zamahnil, morda — po nevedoma.

„Le udari, udari! Ubij me, samo poboljšaj se!“
djala je žena. Žagar vrže zagozdo od sebe, zapre
žago, prekobali naglo nametane žaganice in zgine
materi izpred oči.

Kačih štirdeset korakov je Sepec šel po stezi,
ki je peljala v vas, v krčmo. Mislil ni ničesa, tudi
v krčmo iti ne; pa rojilo mu je po glavi; materine
besede so ga bodle v srce kakor trnje, stresoval je
z glavo, kviško pogledoval in klel.

Stoj, kaj je to bilo!? Zakaj Sepec na enkrat
obstane, zakaj se je ustrašil?

Le-sem od žage se je zaslišal ropot, kakor bi
kaka deska padla. Pa ne samo to, tudi človeški krik
se je slišal, kratek, obupen, skozi ušesa zvoneč. To
je bil materin krik. Kaj se jej je zgodilo?

Vso svojo jezo pozabivši je tekel žagar nazaj,
kar je mogla lesena noga meseno dohajati.

Na žagi je bila tema, ob svetilnico se je Sepec
spodteknil, bila je pogasnjena. Postane in posluša.
Nič se ni genilo.

„Mati!“ zakliče.

Nihče ne odgovori. Odpre duri in stopi naglo
v izbo; potiplje na postelj. Njegova hči je ležala
tam in spala trdno, matere ni bilo. Strašna misel ga
obide, da je morda mati sama v vodo skočila, v jez,
kjer je bila globoka, in to zarad njega. Luč
je napravljal, pa delal je prehlastno, večkrat je za-

23

stonj kresal in v ogenj pihal, predno je svečavo imel
v roči.

Z lučjo iz izbe stopivši je brž sprevidel, kaj je.
Tla na žagi so bila narejena iz vegastih desk, izmed
kterih je bila ena zlomljena, tako da se ni smelo
stopiti na njo, druge so se dale pa razmikati, ker so
bile le redko razmetane. Stara mati je svetilnico po¬
gasila in v tistem trenotku pozabila, kod se sme ho¬
diti, kod ne. Tako se je pod njo ulomilo in padla
je pod žago, sedem črevljev globoko, kjer so debele
skale ležale.

Sepec posveti doli v luknjo, vidi mater ležati,
oglasi se pa ne. Hitro lestvo spusti doli. Ker s
svojo leseno peto ni mogel po lestvi, pomagal si je
s koleni in kmalu prinesel staro mater na rami. Za¬
vedela se ni nič. Tresel se je, ko jo je v izbo nesel
in mislil, da je mrtva.

„Cilja, vstani, Cilja!“ kliče Šepec svojo hčer.

Deklica plane po koncu in zakriči, ko vidi ljubo
staro mater krvavo in v nesvesti.

„Vode, vode daj, dekle, in moli!“ prosi žagar.

Da-si ravno se je deklica vsa tresla in ni vedela,
kje je ni kaj je, prinesla je vode, močila staro ma¬
ter in molila na glas. In tudi oče, kterega že dolgo
dolgo ni slišala moliti, molil je zdaj ž njo vred in
klical mater.

Stara žena je naposled odprla oči. Videla je,
da je sinu v naročji, da jej prijazno piti ponuja in
pila je vode. Slišala je, da jo vpraša prijazno, če

24

ne sočutno, kako jej je, kaj jo boli, kam se je pobila,
kaj bi rada in odgovorila je: dobro bode, nič hudega
ni. In res je bilo kmalu bolje, tako da se je na po¬
stelji vsedla.

Zdaj je šel Sepec ven, odprl zatvornico in zopet
začel žagati. Deklica in stara mati ste same ostali
v izbi. Večkrat pak se je starki zdelo, kakor bi se
tiho in skrivaj duri majheno odslonile in bi eden no¬
ter gledal, kaj dela. In solza je pritekla stari majki
po licu, solza veselja, zakaj mislila je: ,,Saj ima
vendar še dobro srce, moj sin! Kako mi je stregel,
kako skrbi za-me! Ni napačen človek, le Ijudje so
ga tacega naredili." Kako malo je treba marsikte-
remu, da se mu utolaži britka žalost, ali da se mu
spreobrne v veselje: temu prijazna beseda, onemu
nekaj kapljic vina, temu malo puhlega počeščenja,
onemu malo iz cunj narejenega papirja, ki se mu
denar pravi. In vendar koliko je žalosti in tuge po
tem svetu!

V,

Četrto poglavje.

Dobri nameni.

Lepo je vstajalo drugo jutro solnce v vzhodu,
kakor bi srečo obetalo vsem ljudem in stvarem po
daljni božji zemlji, kakor bi se veselilo svojih ze¬
meljskih otrok, od berača, ki je iz svoje postelje na
listji, kjer je s psom v tovaršiji spal, do bogatega

25

meščana, kteremu je skozi veliko okno na mehke
blazine sijalo.

Kako ne bi bilo veselo! Videlo je skesanega
človeka, človeka ki je imel dobre namene, lepe sklepe.
Žagar Šepec je na vse zgodaj koračil po stezi proti
Zabrezju. Šel je gospe komtese prosit, da bi ga še
nekaj časa za dolg čakala; po poti pak je premišljal
svoje življenje, rotil se je, da ne bo več pijančeval,
da bo pridno delal, da si bo misel na drugo ženitev iz
glave izbil, da ne bo s svojo izvoljeno več govoril,
da bo z materjo in hčerjo lepo ravnal. O nameni, ko¬
liko je vas med nami storjenih, koliko pozabljenih!

Komtesa je pod orehom svojo jutranjo dolgo mo¬
litev opravljala, ko je stopil Šepec pred-njo, klobuk
pod pazduho in potuhnjeno upognjen. „ Gospa žlaht¬
na —!“ začne žagar, toda komtesa se v molitvi ni
dala motiti. Leon, ki je okoli poslopja ogledoval to
in ono svoje nove domačije, prišel je ravno izza ogla.
Na-nj je komtesa pokazala in rekla Šepcu: „Onemu
gospodu povej , česa bi rad“.

Leon je to slišal in počakal moža z leseno nogo.
Žagarja pak je mrzel pot spreletel po hrbtu. Nikdar
še ni slišal, da je kak gospodar na Zabrezji. Gotovo
je hud, gotovo ni tako dober ko stara komtesa, ta
me ne bo čakal, segnal me bo z žage, če mu brž
ne plačam. Ta misel ga tako obsede, da ni mogel
besedice spregovoriti, ko je pred Leonom stal. Še le
ko ga je ta prijazno vprašal, česa bi rad, reče na
pol tiho: „Gospod žlahtni, jaz sem vam dolžen 11 .

26

„Meni"?“ vpraša gospod.

,,Gospa pravijo, da je vse eno, njim ali vam,
menda. Jaz imam vašo žago tu doli pod klancem v
najem, pa — — plačal še nisem, in — prosim, da
bi — —“

„Še počakali, ne ?“

Žagar pokima in v tla pogleda.

,,Kako dolgo ?“

Sepec malo poguma dobi, pogleda kviško in pravi:
„Samo šest tednov še“.

,,Ali boste pa mogli plačati v šestili tednih ?“

„0, bom skušal. Ljudje so mi še nekaj dolžni, po-
tirjal bom. In pogorelci v Mali vasi mi bodo dali zaslužka' 1 .

„Podaljšajte si obrok. Sest tednov je malo. Re¬
cite več, pol leta, samo mož besede ostanite. Eno
leto vas bomo čakali, ali je dovolj eno leto?“

Šepec pokima, lice se mu razjasni, pristopi, da
bi gospodu roko poljubil. Toda smehljaje se mu ta
odmakne in pravi: ,,Prišel bom pogledat, kako delate
in kakova je žaga“.

Daleč v mestu' izrejen, Leon ni poznal sloven¬
skega kmeta. Bilo mu je tedaj veselje govoriti z mo¬
žem, opazovati njegovo boječe obnašanje in izvirno
stavljene in izgovarjane besede. Izpraševal ga je mar¬
sikaj, kako je to, da ima leseno nogo, če lehko hodi
in dela ž njo, če ima kaj družine itd.

Prav zadovoljen sam s seboj je šel torej Sepec
z Zabrezja. Eno leto! Za celo leto je bila velika skrb
odložena.

27

Pa podoben je Šepec tistemu hlapcu v sv. evan¬
geliji, kteremu je bil velik dolg odpuščen, on pak
je svoje male neusmiljeno potirjeval. Med potom začne
namreč žagar številiti, koliko mu je ta, koliko oni
na dolgu za zrezane deske; eden mu ima dati pol¬
drugi goldinar, eden dva; eden petnajst, eden nekaj
menj grošev. „Vsi morajo plačati!"

In ko tako premišlja, zašegeta ga v goltancu
nekaj tacega kakor žeja, pa ne po vodi, ampak do
vina, cekinastega sladkega vina, kakor je vedel za-nj
doli v vasi v prvi krčmi. Obstane, izvleče mošnjico
iz žepa, in prešteje. Še je bilo nekaj okroglega v njej.
Samo en maselček bi ga pil. To bi se hitro zgodila
in nihče ne bi vedel. Materi bi djal, da je bil v
gradu tako dolgo. — Pa ne, tega ne! Davi je za
trdno sklenil, da ne bo več pil ni vina ne žganja.
Skušnjava se mora premagati, namenov ne prelamljati.
Le domu na delo! — Pa — saj je celo noč delal
nocoj, voda je z jeza močno potekla, naj se nabere;
človek samo enkrat živi, iz mesa je, telesu mora ne¬
kaj privoščiti. Samo en maselček danes, potlej ne več.
Za denar ni sila, saj je dolg za celo leto odložen,
hejo! In potirja lehko v vasi gredoč, ne gre nalašč
v krčmo. Popijmo še danes malo vina, naj se pes
obesi, naj ves svet vrag pobere!

In Šepec jo krene proti cesti in po cesti v krčmo.

Prva hiša v farni vasi je bila krčma. Mlada
žena je na pragu stala in z vabljivim smehljanjem
pozdravila Šepca, zakaj ta je bil eden najboljih piv-

28

cev, in taki so krčmaricam vselej po godu. Šepec je
stopil v izbo, vsedel se za mizo in koj je bilo po
prvem maselcu. To ni bilo nič; komaj grlo se je
zmočilo. Skušnjava ga je obhajala, da bi še druzega.
Pa domu se mu je mudilo, izvlekel je mošnjo in po¬
časi nekaj denarja naštel, premišljal in — porinil
prazno steklenico. Bil je drugi maselc. Ta prazen,
napolnil se je tretji, ■—- naj se vrag obesi, kjer so
trije, tam je lehko četrti. In prišlo je veselje v glavo, in
kdo ne bo pil v veselji? Naj vse vrag vzame! pravi
Sepec in pije. Proti mraku je glava postajala težka,
jezik se je zavaljeval. Sepec se na mizo nasloni, in
zaspi v miru in pokoji.

Noč je že bila, ko se zbudi. Več gostov je
sedelo okrog mize. Vsi so ponudili Šepcu piti. Spo¬
dobilo se je, da je tudi on dal za poliček, da je
vrnil. Tudi je bil malo bolan, glava ga je bolela,
treba je bilo pozdraviti se, klin s klinom zbijati.

Pozno je bilo, ko je šel iz krčme, zadnji. Mošnja
je bila prazna, pa glava polna. Domu ni hotel iti
nocoj. Obrnil se je proti drugemu koncu vasi.

Tam je stala mala lesena bajta. Sepec potrka.
Oglasi se ženska od znotrej in mala vrata se odpro.
Žagar tava po temi in pride v izbo. Luč se je nare¬
dila in videla se je precej velika ženska, debeluhastega
obličja, stara kacih trideset let. Obraz, ki je bil še
precej čeden, pričal je po velicih ustnih, po nabranem
čelu in nekaj čudni prikazni v njenih nelepih očeh,
da je že veliko živela in poznala skrb in strast.

29

Čarobno je obsevala užgana trska žensko postavo
in žagarja, ki se je vsedel na klop in glavo pobešal,
ter stare stene lesene koče, v vseh kotih polne cunj
in razne šare.

„Kaj si pa prišel ?“ — vpraša ženska osorno. —
,,Kedar si pijan prideš, drugokrat ne; pojdi še zdaj
kimat in dremat kamor hočeš."

Žagar vstane, zašepeta da bi padel, pa se zopet
vjame s svojo leseno nogo. Potem se pa v sredi
vstopi in poje:

,,Začela se je togotiti:

Tobaka ne boš smel kaditi."

„Pojdi, spravi se“, vpije ženska.

,,Ali me nimaš nič rada, hudir! Jaz te bom
vzel, Mreta, za ženo vzel, naj pravijo, kar hočejo!
Ali me nimaš prav nič rada !"

„Pijanee !"

„Tiho, tiho! Nič pijan! Kaj pijan, nič pijan!"

In hotel je žensko objeti. Pehnila ga je od sebe.
Ne vemo ali zato, ker je bil pijan, ali iz vestnosti in
bogaboječosti. Ker druge dve lastnosti niste bili znani
pri njej, verjemimo, da samo zarad tega, ker se je
napil — brez nje. „Ne grem domu ne, tukaj ostanem
pri tebi", pravi žagar. Toda ženska odpre duri in
vrata, vrže gorečo luč na tla in jo pohodi, potem pa
prime žagarja pod pazduho in ga vleče ven rekoč:
„Da bi te vsi, — bomo videli, če boš šel ali ne!
Pijanca jaz ne maram, kedar boš trezev, pa pridi."

In predno je žagar vedel kako in kaj, bil je na

30

hladnem. Mislil je, da je se le prišel in zopet začel
na okence trkati in vpiti: „Mreta, odpri Mreta!“ Pa
nihče ni odprl. Sepec se spusti ob vasi proti domu.
Po poti pak se nad svojo izvoljeno jezi, ter jej v
oblake kriče taka imena daje, kakoršnih pero ne more
zapisati na papir bele barve, barve nedolžnosti.

Da-si lesenonog, trd in vina polen je žagar ven¬
dar še dobro hodil, po sredi pota. Kedar se mu je
posebno v glavi zvrtelo, postal je malo in potem
zopet dalje mahal. Drugače je bilo, ko je v hosto
prišel. Tam korenine rasto čez pot. Spodtakne se in
pade. Vstati ne more, lesena noga je trda. Zadremlje
in spi trd, srečen spanec brez divjih sanj, brez zaved¬
nosti, kakor ga spč otroci v zibeli, pravični ljudje
in mrtvi.

Peto poglavje.

Pobožne in navadne reči doma in v cerkvi.

Pravijo ljudje, in verjemimo še mi, da ta svet
že dolgo dolgo let stoji. In veliko ljudstva je bilo
pred nami na tem svetu, veliko ga je z nami. Vsi
ti prednamci so kolikor toliko premišljali, naši vrst¬
niki mislijo tudi veliko. Menil bi tedaj človek po
vsej pravici, da smo se vsi pobogali in zedinili v od¬
govoru na vprašanje, kaj je svet in življenje. Pa
žalibog da ni res! Eni pevajo in pravijo, da je do¬
lina solz, ječa polna gnjilobe; drugi zopet nasprotno

31

pričajo, da je človek tu lehko srečen, če le hoče, da
se mu vse smeje, da je vse življenje vesela komedija,
ktere poslednji akt — tega ne morejo tajiti — se
končava s tragično — smrtjo. Zaupamo čestitemu
bralcu, da je sam že sodbo storil o tem predmetu,
torej mu ne vrivamo svoje.

Leon in komtesa, njegova teta, sta bila, čeravno
morda ne v poglavni reči, različnih misli o tem, kakor
smo že malo opomnili. In bilo je to naravno. Lehka
mladost na pragu tega življenja in resna starost na
pragu večnosti, to so razlike same po sebi. Leon je
pač to sprevidel koj ; ne tako brž stara teta. Zakaj
kakor se človeku na starost vrne neka otročjost, tako
mu pride nekaj idealne razgleduosti iz mladih let
nazaj, sosebno če ga domišljija popušča in mu izgi¬
nejo čutila burnih let in spomin posvetnega spoznanja
in vživanja, če se je navadil daleč od hrupa živeč
le v sebi iskati sveta in gledati v skrivnostno visočino
nad seboj. Kakor mladeneč v svojem optimizmu misli,
da je vse dobro, vse lepo, kar vidi in kar ga čaka,
tako starec včasi ne ume, zakaj drugi ljudje ne mi¬
slijo tako, kakor on.

Leon je bil našel v stari grajski ropotiji puško
svojega deda. Da bi si popoldanji čas kratil, šel
je včasi v gozd, da-si je bil s svojim ostarelim orož¬
jem in brez vsake vaje hostnim prebivalcem, štirino-
gatim in perotuičastim, precej malo nevaren. In vendar
to gospej teti ni bilo po volji. „Kako moreš kakor
krščanski človek veselje imeti nedolžne živalce po

32

nepotrebnem zalezovati ?“ očitala mu je. Ali mladost
je nepoboljšljiva, še je hodil na lov.

Dobre četrt ure od Zabrezja je v samoti na hribu
stala stara cerkvica iz predturških časov, posvečena
svetemu Vidu. Strop je bil lesen, streha iz starih
trhlenih desk, stolpec nizek in dva zvona ne veliko
veča od obilih loncev. Vsako leto se je tu enkrat
maša brala; po letu je o poldne angeljsko češčenje
zvonil, kdor je ravno mimo prišel, po zimi v snegu
pak je sv. Vid zapuščen od molilcev in ljudi sam
pomladi čakal. Tjekaj je hodila komtesa v gorkih po-
poldanjih poletnih dnevih molit. Tudi Leona je
nekoč s seboj vabila. Toda žalostna je bila, ko je
videla, da je bila njegova molitev silo kratka in se je
potlej bolj za to pečal starinska zidovja, dvomljive
umetnije v altarji in razpokani strop ogledovati. „Pre-
malo moliš, Leon!“ rekla mu je medpotoma proti
domu. Ali mladost je nepoboljšljiva, več ni šel ž njo
k sv. Vidu molit.

Drugokrat je hotela vedeti, kaj bere. Leon je
bil pustil eno knjigo pod orehom. Bil je Prešeren.
Teta vzame knjigo in bere; da je to na svetu, tega
ni vedela. Tudi Leon se je bil s tem pesnikom in
z natančnejim znanjem domačega jezika in njegovega
malega slovstva seznanil še le na ptujem v druščini
svojih rojakov in tovarišev.

„čemu to bereš?' 1  — djala mu je teta. — „Ali
je to potrebno? Ali se kaj pametnega učiš iz tega?
Pusti tako berilo. Tudi jaz sem nekdaj brala take

33

reči za kratek čas in veselje. Pa verjemi mi, da
več škodujejo ko koriste. Človeku ni potem nič mar
za to, kar je zveličavno in kar je za to življenje
potrebno. Beri rajši podučilne reči."

„Jaz pa mislim, da je najbolje oboje. Zakaj
kdor bi hotel samo resnobne in koristne reči brati
in učiti se jih, lepoznanske in prijetne umetnosti pa
bi zametal in zaničeval, ta ne bi delal po božji volji,
ni po njegovem izgledu. Bog ni samo žita na polji
vstvaril in ni samo jedilnim zeliščem rasti dal, am¬
pak tudi vijolici je dal življenje in roži.“

„Tako? Prijetne umetnosti današnji dan imenu¬
jete to, kar je zapeljivo, da mlademu človeku um
zmeša in ga ovara? Vijolica je nedolžna in ne smeš
je primerjati taeim knjigam. Le eno je potrebno, da
dušo Bogu ohranimo.' 1

Teta komtesa je stara, njej gre čast, njena be¬
seda naj velja, naj bo zadnja, mislil si je Leon in
kakor bi bil rad ugovarjal, ni si upal. Da bi pa teti
pokazal, da zna za silo še kaj druzega brati, vzel
je drugi dan v njeni knjižnici debele bukve v latin¬
skem jeziku: „De civitate Dei" in je bral , da ga je
komtesa videla. Starka sicer ni vedela, kaj je tam
notri pisano, kajti latinskega ni znala , pa vedela je,
da je te bukve spisal sv. Avguštin. Zato je bila
sama sebe in mladeniča vesela.

Prišla je nedelja. Gluhi Matijec je dobil povelje,
naj napreže oba konja in naj izvleče kočijo iz lope.
Matijec je sicer godernjal in hudo gledal in ni mogel
Cvet in sad. 3

34

razumeti, zakaj ne bi bil stari koleselj, kakor za vse¬
lej, še za to nedeljo dober. Jezilo ga je pak zato,
ker je moral v svoji pražnji obleki pajčevine iz ko¬
čije, že dolgo ne rabljene, snažiti in ometati. Barbi
je potožil, drugemu si ni upal, zakaj le ona je imela
srce, ki ga je razumelo. „Saj sem pravila, da bo
tako!“ — djala je ta žena Matijcu skrivaj. — „Kar
se kaj zmisli gospod in nas nobenega ne vpraša, ali
je prav ali ni prav.“ Matijec, ki ni vedel, kaj pravi,
odkima in gre zopet h konjem. Njegovo jezo sta še
konja čutila celo pot do farne cerkve, ker večkrat je
bič pal po hrbtu in drdral je voz kakor božja strela.
„Treba je, da te z gospodom fajmoštrom seznanim.
On je učen in dober služabnik svete cerkve in vsega
spoštovanja vreden", pravi komtesa, ko sta z voza
stopila. Hotel ali ne hotel, Leon je moral k fajmoštru.

Ta gospod so bili majhen mož, post in pomanj¬
kanje vsakdanjega kruha se jim ni poznalo. Na hipo-
hondriji bolan je bil osoren in zadiren proti svojim
farmanom, pa dober pridigar in skrben za čast in
lepoto hiše božje. Proti komtesi se je obnašal pa
posebno prijazno, zakaj vedel je bolje ko marsikdo,
da je komtesa žena po božji volji, prava kristijana,
da njena desnica rada da, za kar levica ne ve, naj
bo za farne uboge ali za popravo kacega oltarja pri
Mariji devici čistega spočetja.

Ko sta stopila v njegovo sobo, razgladile so se
gube po njegovem čelu in odzdravljaje na: „Hvaljen
bodi" pokloni se komtesi in kakor vprašaje pogleda

35

Leona. Komtesa pove, da je to njene ranjce sestre
sin, ki na Zabrezji ostane, in gospod fajmošter pravi:
„Lepo, lepo, prav prav! Zelo me veseli."

Potem pa natekne očala na nos in povzdigne
tako preskrbljene oči in premeri svojo novo ovčico.
Menda mu je bil Leon po všeči, zakaj kar je mož
potem rekel, bilo je frazi podobno, ki jo imenujemo
poklon, in se je nanašalo na neko enakost v obrazih,
ktere v resnici ni bilo med komteso in mladim njenim
sorodnikom.

Mislimo, da nam bo bralec hvaležen, če izpusti¬
mo daljni razgovor, ki se je plel o navadnih reččh.
Omenimo le, da je bil gospod fajmošter tako prijazen,
da je po slovesu svoja gosta do cerkve spremil in
jima nekoliko povedal, o čem bode njegov kaplan da¬
nes pridigoval in kako zadovoljen je s tem pobožnim
in pridnim pomočnikom v vinogradu Gospodovem.
Leonu pak je še posebej pokazal, kod se pride na
stranski kor, kjer se dobro k oltarju in na prižnico
vidi in kamor navadno hodijo civilni ljudje njegove fare.

Število teh „eivilnih“ ljudi v fari ni bilo veliko,
kakor je Leon sprevidel, ko je na omenjeno mesto
prišel. Peka, štacunarja in vinskega dacarj a prištevši,
jih ni bilo več ko dvajset moškega in ženskega spola.
Večina med njimi pa je imela precej greha radoved¬
nosti nad seboj, zakaj ko je Leon po stopnicah gori
prišel, obrnilo se je veliko oči na-nj, glave so se
stikale in izpraševal je pek dacarja, dacar sodnijskega
adjunkta debelo ženo, kdo je to, tako da je bilo

3 *

36

mladega p tuj ca skoro malo sram in se je hitro vsedel
v zadnjo klop.

Ko so oni njega ogledovati nehali, začel je on
povračati in je precej naglo storil svojo sodbo. Ta
je bila sicer prav ostra, pa ne rečemo, da bi bila
sploh  krivična. Tam je davkar široko sedel in pre¬
pričan svoje veljave tobačnico odpiral, kakor bi hotel
reči: jaz cesarski uradnik vas imam vse okoli pod
palcem. In za njim je bila žena, s čudnim neokusnim
pokrivalom, glavo pobožno na desno stran drže, da
bi se videl po njeni misli lepi vrat in molitvene buk-
vice, z zlatim obrezkom in jeklom okovane, nemškega
jezika , visoko pred seboj, da bi soseda nevedna pe-
kovka vedela, da zna nemško brati. Pilisterstvo in
nič druščine! mislil je Leon.

Pa kmalu je nekoliko svoje ostre obsodbe sam
pri sebi oporekel. Zagledal je bil namreč tam prav
od spredaj v kotu dve gospoji sedeti. Obrnjeni ste
bili sicer obe od njega in se niste ozirali ni na stran
ni nazaj, tako da obrazov ni mogel videti; pa po
rasti in vsem soditi so bile lehko obe mladi in lepi.
Kad bi bil zvedel, kdo ste in od kod. Pa bil je ne¬
znan s svojim sosedom in meni nič tebi nič vprašati
ga, ni se spodobilo.

Med pridigo se je nagnila veča malo na stran in
svoji manjši tovaršici nekaj na uho povedala. Leon
je videl polovico lepega obraza. V tistem hipu je
njegov sosed tobačnico odprl in tudi Leonu ponudil
svojega duhana. Da-si ravno se mu ni dremalo in sicer

37

tobaka za nos ni mogel trpeti, vzeme vendar nekaj
tega prahu in se staremu gospodu zahvali. Le-temu
se je to tako dobro zdelo, da je začel šepetaje po¬
skušati razgovor, najprvo kritikovaje kaplana, kako
pridiguje in kako bi moral, potem pripovedovaje, da
je vroč dan danes. Tako je Leon dobil priliko pra-
šati, kdo in čegavi ste oni deklici.

„S pošte so“ — djal je sosed. — „Ta na levi
roki, mlajša, ki ima rumene lase, ta je poštarjeva hči.
Ta bo imela dote kacih 30,000, kedar pride njen dan.
Ona na desni s črnimi lasmi, ona bleda, ni domača.
Od žlahte je, nima nič svojih ljudi in je že več let
na pošti.“

„Sirota tedaj brez matere in očeta, kakor jaz"
mislil si je Leon.

„Vi niste v tem kraji doma, ne zamerite, mladi
gospod?" vpraša oni, ki je zdaj kakor za povračilo
tudi hotel zvedeti kako in kaj. Leon mu ob kratkem
pove. „A-ha!“ odgovori mož zadovoljen.

Pa pridiga je bila končana in šepetanje ž njo.

Po maši so stali pred cerkvijo možje kmetje v
gručah, tobak napravljali in čakali, kaj bo od c. k.
gosposke „na znanje dano,“ ker videli so, da se je
berič posadil na visok zid in je šop papirja premetal
iz roke v roko. Mlajši moški svet pak se je bil prav
spredej postavil ter smeje se in krohotaje ogledoval
mimogredoče deklice.

Na strani je postal tudi Leon in si cigaro zaži¬
gal. Ni mu bilo mar poslušati, kaj oznanovalec c. k.

38

kantonske gosposke v barbarskem jeziku od ceste,
davkov in rubeščine kriči, čakal je le iz radovednosti,
kakošni ste one dve deklici.

Kmalu ste prišli iz cerkve.

Nobena stvar menda ni bila že večkrat po do¬
brih in slabih pisateljih popisana, nego lepo dekle.
Vemo, da ima blagovoljni bralec sam kak dober po¬
pis ali pa— kar je še bolje — original pred očmi;
zato njegovi domišljiji prepuščamo, da si po naznače¬
nih črtah naslika dve lepi podobi in razločke med njima.

Ne more se reči, kteri bi bil Pariš jabelko veče
lepote dal, to je pa gotovo, da ko bi bil Leon tak
siten opravek dobil, potegnil bi se bil za večo. Morda
je bil že po simpatiji podkupljen, ker je namreč ve¬
del, da je sirota brez starišev in bratov, kakor on, da
pri sorodnih ljudeh dobroto vživa, kakor on.

Zdelo se mu je, ko ste mimo njega šli, da je
malo z očmi trenila na stran in ga pogledala; tudi
se mu je zdelo, da so te oči črne, lepe oči. In nekaj
vesel je bil, ko sta se s komteso peljala proti domu.

Medpotoma je teto spraševal, če med letom ona
obiskuje ktero družino ali narobe. Komtesa je odgo¬
vorila, da je na svojo starost opustila vsakoršno svetno
navado, da zdaj ona nikamor ne gre in tudi druga
sosednja gospoda malo malo na Zabrezje dohaja.
Leon je zvedel, da s poštarjem in njegovo družino
celo natančneje znana ni.

To je pač škoda! djal je sam pri sebi.

39

Šesto poglavje.

Kaj se utegne lovcu pripetiti.

Okoli Zabrezja se je marsikaj premenilo prav v
kratkem času. Ta in ona nesnaga in nemarljivost se
je odpravila, ker je mladi gospod tako hotel. Mati-
jee je večkrat z glavo majal in Barba je skrivaj roke
sklepala, pa ni se bilo pritožiti nikjer.

„Za Boga svetega in križanega! Ali je ta na¬
tančen! Kaj sem pravila, Matija, še od hiše bo naju
pognal!“ pravi ženica.

„Ka-aj?“ vpraša Matijec.

„Beračit pojdeva, beračit! Bog se,ti mene usmili,
saj Človek je vendar včasi delati znal in kaj poskr¬
beti. Zdaj pa že ne storim ničesa, stvarce ne, da bi
bila temu gospodu po volji, ki je komaj iz plenic
zlezel. Včeraj sem si bila drv pred prag nanesla in
brž je rekel, da je naj pospravim, da so na poti, da
je grdo! Ti stvar vražja, kje si ti še bil, ko sem
jaz drva pred vežjo imela. In stari plot mu ni prav,
in trava ne sme rasti po gredi, ampak pesek naj bo
po potih; kakor bi bil pesek mehkeji ko trava!“

„Krava  mu ni všeč?“ vpraša Matijec. „Krava,
ki sem jo jaz izbral in kupil? Naj je gre pa sam
kupovat, sam. Največe vime je imela“ ....

,,Beži, beži! Ti si gluh in neumen. Kdo se od
krave meni? Jaz pravim: trava. 1 '

„Nu, trava lepo raste po loki in v senožeti."

40

Tako se nista mogla razumeti in razšla sta se.

Leon je večkrat sam v roko vzel žagico in re-
zilnik in kaj popravljal na vrtu ali v lopi. Bilo mu
je za kratek čas in veselje. In menimo, da pri lepi
bralki ne bo izgubil veljave, ktero bi mu radi ohranili,
če .je tudi za dela prijemal, ktera niso bila ravno
za-nj. Naj za obrambo omenimo samo to, da je celo
ruski cesar Peter veliki, ustanovitelj ruske velikosti,
svoje dni ladije tesaril in — zobe drl, kterih djanj
zgodopisci s pohvalo omenjajo.

Tako je enomerno prehajal teden za tednom
prav v samotarskem življenji za živega in druščine
potrebnega mladeniča. Veselil se je vselej nedelje.
Pa bodi si da je bil sam kriv ali je naključje nagajalo,
nikdar ni prilike dobil, da bi se z deklicama ali s
poštarjem seznanil.

Soparno je bilo neko popoldne, ko je Leon
puško vzel, psa poklical in skrivaj, da ne bi ga teta
komtesa videla, na drugi strani za poslopji odšel v
hosto. Ni vedel, kaj bi počel, tudi zajca se mu ni
ljubilo čakati. Šel je naprej in naprej po hosti, tako
da na zadnje ni prav vedel, kje je in v čegavi lastniji.

Pred njim je bila globoka podolgasta dolina.
Onkraj so bila bolj skalnata tla in le redke grmičaste
bukvice so rasle med mladim smrečjem. Solnce se je
že precej na zahod pomeknilo in prijetna sapa je
začela sopar razpihavati in šumeti po zelenem perji
starih bukev nad njim. Oglašala se je kukovica od
daleč in druge tiče so veselo čvrlele okoli in okoli.

41

Onkraj doline se je slišalo žvenkljanje kravjih in
kozjih zvoncev in zdaj pa zdaj ukanje neskrbnega
pastirja.

Leon se vsede na mahovje, položi puško ob sebi
in obide ga nek neznan čut sreče in zadovoljnosti.
Saj je bilo vse okrog njega polno življenja; vse je
dihalo veselje, in tudi njegova duša se je zlagala z
naravo, ki ga je obdajala; tudi on se je veselil svo¬
jega bitja in ni poznal še grenkih skrbi, ki glojejo
človeka, niti strasti, ki mu trgajo srce. Vse, kar ga
je dozdaj zlega doletelo, bilo je za trenotek hudo,
pa premalo, da bi bilo želo zasadilo in strup pustilo
v njem; prešlo je lehko, lehko pozabljeno bilo.

Kozji pastir, ki je onkraj doline na robu visoke
skale stal, zagledal je lovca in kakor iz nagajivosti
začel peti:

Pisana tiča Jaz sem pa lovec

Lepo mi poje, Pušo zavzdignil,

V vejah skaklj4. Ustrelil jo bom.

Kaj sem storila?

Saj sem ti pela

Pesmi lepe.

In ta prosta pesem jasno in glasno s skale peta
in od skal odmevajoča, zdela se je Leonu ena naj¬
lepših, kar jih je kedaj slišal. „Lepa je narava, lepši
in viši pak je njena krona, človek. In ako jej ostane
zvest, ako se more v soglasji ž njo ohraniti, ima
vse, ker ima mir“. Tako je mislih Videl je lepo
gladko površnino, na dno ni videl. Čeravno občutljiv

42

za vse, kar dušo povzdiguje in človeka v resnici in
edino srečnega dela, bil je vendar še premlad, pre¬
malo sam in večidel v prelehki druščini, da bi bil
globlje pogledal v rove, po kterih se pretakajo vla¬
dajoče reke človeškega djanja in nehanja. In kdo bi
trdil, da ni bil bolj srečen ko marsikdo, ki je v
lastni in tuji nesreči, po svojem in druzih premišlje¬
vanji zadobil grenek dar spoznanja in tega vendar
ne toliko, da bi se mu bila duša umirila, misli iz¬
čistile in bi prost vseh strasti in krivih razsodkov vi¬
soko nad tem mravljiščem stal, ki mu pravimo svet,
in se mu — smehljal.

Med raznovrstnimi mislimi, ktere bode bralec
po tej kratki karakteristiki njegovega notranjega živ¬
ljenja posnel, prešlo je bilo precej časa, solnce se
je bilo precej na zahod preobrnilo in vendar Leona
še ni bila misel, da bi šel domu. Njegov pes, ki je
prej precej dolgo ležal ne daleč od njega, izgubil se
je bil nekam in počakati ga je hotel, da bi kaj iz-
podil ali nazaj prišel. Kmalu je čul lajanje, zname¬
nje, da je na sledu, in stal jez napetim petelinom.

„He, gospod! ali imate kako pravico tod s puško
hoditi ?“

Ko se Leon na ta ne posebno prijazen klic obrne,
zagleda dva lovca. Prvi je bil v precej čedni lovski
obleki, z zelenim klobukom in dolgo rudečo brado,
drugi pak je bil kmet. Najprvo je menil Leon, da
se tujec šali. Koj pa je videl, da je resen, ko je
meni nič tebi nič, posegel po njegovi puški in djal:

43

„Prosim, dajte mi svoje orožje. Kogar jaz na zem¬
ljišču svojega gospoda dobom, ta mora za kazen iz
rok dati, kar ima nevarnega za zajce in lisice."

Ni bolj neslovečega na možu kakor boječost,
mislil si je Leon in ob enem sklenil, da ne da svo¬
jega orožja kar tako brez brambe iz rok. Ker je bil
precej trden, potegne za cev in iztrga tujcu puško
iz rok tako hitro, kakor jo je bil oni prijel.

„Jaz ne vem, kdo ste in kaj hočete prav za prav
od mene. Jaz mislim, da stojim na svojem, ali če
na svojem ne, vsaj na lastniji, ki spada pod Zabrezje.
Če sem pa čez mejo šel, šel sem po nevedoma, in
puške ne boste imeli, dokler jo bom mogel jaz v ro¬
kah držati. Svetujem vama, da gresta svojo pot, jaz
bom šel pa svojo. Pretepa nisem vesel, pa prej do-
bosta s kopitom po glavah, predno bosta puško imela".

Ko je lovec slišal imenovati grad Zabrezje, bil
je nekaj bolj prijazen, in rekel je: „Ne zamerite
gospod! jaz vam prav nerad vzemem puško. Vem,
da ste samo zašli čez mejo. Pa gospod Goreč, poštar,
ta mi je zapovedal, da moram vsacega prijeti, kogar
dobom na njegovem. Vem, da ko bi bil on tu, ne
bi vam rekel nobene besede, ali jaz ne smem dru¬
gače. Prosim vas, udajte se z lepo. Saj to ni nic,
prav nič, nazaj jo boste dobili, kedar boste hoteli,
samo da po-njo pridete ali pišete. Iz Zabrezja do
pošte ni daleč".

„Tu imate puško,“ pravi Leon, obrne se in
odide proti domu.

44

Da se je tako hitro premislil, ni bilo ravno za-
rad logarjeve zgovornosti, temuč preštel je Leon reči
drugače in prav vesel je bil, da se je tako nare¬
dilo. Saj ste bili na pošti oni dve deklici, kteri je
vsako nedeljo videl pri maši, s kterima se pa nika¬
kor ni mogel seznaniti. Zdaj se mu je lepa prilika
našla. Lehko je šel na pošto in imel je vzrok. Ta
misel mu je bila prijetna in prevdarjal je celo pot,
kako bi se dalo napraviti, da bi se ta opravek na
pošti toliko raztegnil, da ne bi bil samo kratek opra¬
vek, ampak da bi potem lehko v hišo dohajal, kajti
na Zabrezji se mu je jelo že precej dolg čas zdeti.
Stara komtesa je bila za-nj kaj slaba druščina, ker
o večni molitvi in pobožnih knjigah ž njo govoriti ni
bilo posebno po godu mladeniču, ki je bil preverjen,
■da je ,,veselega človeka Bog vesel 11 .

Sedmo poglavje.

Neža Rožmarinka.

Precej drugi dan se Leon nameni na pošto. Teta
ga ni pogrešala, če ga vse dopoldne in popoldne ni
bilo. Tedaj jo je malokdaj vprašal in jej malokdaj
povedal, kam gre.

Bližnja pot je bila čez hribec mimo samotnega
zapuščenega sv. Vida.

Pri tej cerkvici so v nekdanjih časih pokopavali.
Bilje nizek zid okrog in okrog, zdaj pa se je večidel
sesul, in le s travo porasena gomila je pričala, kod

45

je držalo obzidje. Samo na južni strani, kjer je bil
zidič samo iz kamena, ni mogel ni dež ni burja raz¬
metati skladov, tako da je bil za dva sežnja na dolga
in dva komolca visoko ohranjen.

Tik tega zida je na tleh sedela naslonjena žen¬
ska čudne podobe. Bila je silo velika, stara čez
petdeset let in čudno pisano oblečena. Zraven nje je
stala košarna s polomljenim locanjem in v košarni je
bilo raznih cunj veliko, vrhu njih pak šop kvart, ka¬
kor ciganke prorokujejo na-nje. Ruto je bila z glave
potegnila, tako da so jej črni kratki lasje mršavo
viseli nekoliko po plečih in nekteri kodri po suhem
začmelem licu. Oko je bilo svitlo in bodeče, usta je
vedno nekako na levo stran zategovala; le kedar se je
nasmejala, zrasla so jej tako, da so poredni ljudjč
djali, da se hoče v ušesa ugrizniti. Tačas pak se je
tudi pokazala vrsta velicih belih zob.

Da-si je solnce bilo prav vroče, sedela je ženska
vendar že dolgo na mestu in vedno govorila sama s
seboj zdaj tiho zdaj kričč. Polovica tega samogo¬
vora so bile kletve.

Ko je zagledala od daleč Leona, stresla je
svojo grivo, kvarte v roke vzela, široko noge od sebe
pomolila ter začela kvarte prebiraje peti z visocim,
precej lepim glasom:

Garv&j durd&j dideldij !

Na čelu je lišaj, liš&j ,

Na belem lici
Sedite bradovici,

Oj dve bradovici!

46

„Vrag, to je lep človek“ — pravi ženska. —
„Neža Rožmarinka, ta bi bil za-te, primi ga, ta ti ne
sme uiti. Garvaj - durdaj ! Lep človek, kakor hudič!
Moj košek, kje je moj košek? 1 '

Rekši popade košarno, postavi svojo velikansko
postavo po konci in se nastavi na pot.

„Kam greste moj lepi mladi ? 11  vpraša Leona in
ga nekako prežeče pogleda, da se ni vedelo, ali je
pogled bolj poželjiv, hudoben ali dobrovoljen.

Leon ni bil boječ in vendar mu je bilo čudno,
ko je stal tej nori ženski nasproti. Videl jo je že
pred, vselej je bila pijana in posebno njemu zoperna.

Ogne se jej s pota in pravi: „Kaj ti mar, co-
pernica, spravi se mi izpod nog . 11

„Jaz coperniea? Neža Rožmarinka je poštena
žena, lepa žena, prava žena. Vrag ve, da nisem
coperniea. Moj oče je bil lep mož, Rožmarin je bil
mož, pa ti si še lepši, na mojo dušo, da si lepši . 11

Leon je hotel dalje iti, ali Neža Rožmarinka se
vstopi pred-enj in mu ne da naprej.

„Daj roko, lepi moj mladi! jaz ti bom povedala,
kaj te čaka. Daj roko, Neža je prava žena, ona
veliko ve . 11

Mladenič jej da nekaj drobiža, kterega Rožma¬
rinka brez vse zahvale v košarno vrže.

„Ne greš ne, lepi moj 11  — pravi potem in se
zopet vstopi pred-enj, obe roki raztegnivši. — ,,čakaj,
da ti iz kvart srečo povem. Ravno tebi hočem pove¬
dati in danes. Če ne boš poslušal, varuj se me,- 11

47

Konec stavka je bilo več kletev.

Leon je bil radoveden, kaj mu bode divja žena
povedala; zato je postal. Rožmarinka se vsede na
tla, vzeme kvarte in je jame razmetati po travi v tri
vrste. Potem je nekaj časa ogleduje, ogleduje mla¬
deniča in začne praviti: „Kvarta kaže in pravi, da
ste bili v smrtni nevarnosti ni dolgo tega . ..

„CIovek je vsak dan v smrtni nevarnosti, to ni
nič, če boljšega ne veš."

„Tiho! — Vi imate enega človeka, ki mislite,
da je prijatelj. Ta vam je zavidljiv in bi vas v žlici
vode vtopil.  — Bolni ste bili na smrt in kmalu
boste zopet, pa bo vse dobro izteklo. Duhoven je
tukaj na kvarti, vi bi bili kmalu duhoven, pa precej
tukaj je deklica. Zavoljo deklic niste duhoven — —“

Rožmarinka se začne smejati, da ni bilo konca
ni kraja.

„Smrt, denar — ta dva sta vkup, to pomeni, da
boste kmalu veliko podedovali. Otrok je tu zraven;
to pomenja ljubezen, zakon in dolgo življenje."

„Vse to lehko vsacemu poveš. Jaz bi bolje
govoril iz kvart ko ti. Ti ne veš ničesa", pravi
Leon in odide.

„Jaz sem Neža Rožmarinka", vpije baba za njim,
pobere kvarte po tleh, spravi je v košek med cunje
in gre zopet ob zidu sest, kjer je pred bila. Z glavo
na rob zida naslonjena, tako da so črni kodri viseli
čez vrhni kamen, gleda za Leonom in poje svoj:

48

,,Garvaj durdaj!“ Ko je bil mladenič že precej daleč
od nje, jame zopet sama s seboj govoriti.

„Kako je lep ta fant. Ko bi hotel umreti, ali
ko bi ga kdo ubil, lepo bi bilo to kot vrag. Rada
bi ga videla mrtvega. Škoda bi ga bilo pokopati, na
mojo dušo, to bi bil lep mrtvec . 11

V tem hipu jej od zad nekdo v lase poseže in
kakor za zvonec trikrat udari z Nežino glavo ob ka-
menit rob. Da-si ravno jo je moralo tako trkanje
boleti, vendar ni dala ni najmanjšega glasu od sebe,
temuč za trenotek oči zatisnila, čudno usta zvila in
koj potem skočila na noge.

„Jaz ti bom že pokazal, kaj se pravi dobremu
človeku smrti želeti. Pred bo tebe vrag vzel, ko one-
ga gospoda . 11

Te besede je govoril žagar Šepec na oni strani
nizkega zida.

Rožmarinka ga srdito pogleda, ne reče pa no¬
bene besede. Še le ko Šepec odide po stezi za Leonom,
vzdigne baba svojo veliko pest, trese grivato glavo in
kriči: „Le počakaj, čakaj, ti krevlja! Sešla se bova,
gorjč ti ga bo. Že prav ! 11

„Ko bi prav ne bilo, pa te ne bi bil lasal , 11
oglasi se Šepec nazaj.

„Že prav krevlja, rogovila! Gorje ti ga bo!“
vpije Neža in izgine s svojim koškom za cerkvijo.

„Kaj bo neki sveti Vid rekel tej babi, ki ravno
pred njegovo cerkvijo kolne 11 , mislil je Šepec po potu.

49

Da-si ravno je imela Eožmarinka vse ciganske
lastnosti nad seboj, vendar ni bila ciganka. Vsak je
vedel, da je doma iz samotne koče v sosednji vinski
gori, kjer je njena sestra popolnoma pametna in na¬
vadna žena še ob tem času gospodarila, čeravno svoje
nore sestre ni hotela poznati, kedar ste se srečali.
Med ljudmi ni bilo dognano, zakaj Eožmarinka —
to ime si je sama dala — tako živi. Eni so trdili,
da je nora, drugi, manjši in pametneji del, so pa
djali, da je le spridena in malovredna.

Eožmarinka je strašno veliko pila, naj bo vina
ali žganja, dobrega ali slabega. Ne samo da so jej
ljudje, ki so vino sami pridelovali, veliko zastonj
dali, ker so se je bali kot vedežne in uročne ženske,
zasluzila je veliko s svojim sleparjenjem na kvarte.
lako je bila skoro dan na dan pijana, in to jej je
moralo možgane nekoliko zmešati in njeno govorjenje
nenavadno predrugačiti.

Vsak, kdor pozna prosto ljudstvo, ve, kako vko-
reninjena je vera in vraža; le škoda, da prva posled¬
nje popolnoma iztrebiti ne more; včasi jo celo pospe¬
šuje pri tacih, ki so slabo podučeni ali ki poduka ne
umejo prav. Neža Eožmarinka je bila strah materam,
H so imele male otroke v zibeli ali — male prasce
v  hlevu. Prve in druge so matere skrile, kedar je
šla uročnica Neža mimo hiše. In ko so otroci malo
odrasli, strašili so je, da je bo Eožmarinka vzela v
»košek. 11  Tako je bila ta ženska povsod za strašilo
tistim, ki se strašit dado.

Cvet in sad.

4

50

Vse to pak je bilo dobro za babnico. Veliko
laglje je dobila, kar jej je bilo treba, ko vsak drugi
postopač. Delala se je, kakor da ne bi nobenega
človeka poznala, zraven tega pa si je dobro zapom¬
nila, kaj se o tem in o tej govori, kakošen je itd.
To jej je pomoglo, da je lehko prorokovala, da je
marsikomu včasi iz kvart povedala, kar je mislil, da
sam ve, da je večkrat kaj ugenila, kar se je potem
res zgodilo. Tako je bila posebno mladeničem in
deklicam po godi, ki so jo kakor v šali radi vpraše¬
vali za „srečo“, na videz smejali se temu, kar jim
je pravila za denar ali pijačo, v srcu pa dostikrat
trdno verovali, da se bo tako zgodilo.

Med tistimi, ki so bili neverni, bil je tudi žagar
Sepec. Tega moža je pa tudi sovražila Neža že od
nekdaj, kar jej je bil dokazal, da ne ve ničesar. Bila
je ta reč tako:

Sepec, ki je bil za silo tudi tesar in sodar, na¬
bijal je v jeseni premožnemu kmetu sode pred hramom
v vinogradu. Več mladih ljudi je bilo okrog njega
in tudi Neža Rožmarinka je prorokovala za vrstjo
vsem. Do Sepca prišedši je hotela še njemu, on pa
je trdil, da ne ve nič več o bodočnosti, kakor on.
,,Jaz še vem, kaj ti zdaj misliš 11 , praviRožmarinka.
Sepec je ravno imel obroč napet, tako da je en ko¬
nec v roči držal, drugi mu je pa bil v prsi vprt.
„Ali res veš, kaj mislim ?“ vpraša Šepec. „Res“ pravi
Rožmarinka. V tistem hipu spusti on en konec nape¬
tega obroča, tako da babnico ravno po zobeh udari.

51

Kri jej je udarila, jela je grozovito kleti in tožiti,
Sepec je pa mirno obroč zvezoval in smehljaje se
djal: „Saj si vedela, kaj mislim storiti, zakaj se nisi
umeknila. 1 '

Da si je hromi mož s tem nevarno sovražnico
naredil, to mu ni bilo mar.

Osmo poglavje.

Prvo znanje.

Ne prav poldrugo uro od Zabrezja je pri veliki
cesti pošta. Samotna, precej velika in obširna hiša je
sicer dobro četrt ure od bližnjega trga, vendar bi bil
lastnik njen, gospod Goreč, rajši izgubo imel, no da
bi bil dal častno cesarsko službo iz rok. Ljudje v
okolici se niso pečali mnogo s tujim svetom, zato je
Gorčeva pošta le posamezna pisma sprejemala in od¬
dajala, postavim če je kak vojak svojim ljudem na
vsake kvatre pisal, kako se mu hudo godi, ali pa je
fajmošter dobil vsako soboto kak cerkven časopis.
Še menjkrat se je naključilo, da bi bil kak popoten
človek tod hodil in pošti dal za vožnjo zaslužka.

Pa za vse to se gospodu poštarju ni bilo treba
veliko zmeniti in se tudi v resnici ni zmenil. Imel je
najvcčo kmetijo v okolici in dovolj veselja do nje.
Pošta je bila za nameček, za čast in ime, kmetija
pak je polnila mošnjo.

Žena mu je bila umrla, otrok ni imel več ko

4 *

52

eno hčer. Tako je bilo razen družinčetov na pošti samo
čvetero glav: poštar, dve deklici, kteri iz cerkve po¬
znamo, in mlad boječ gospodek, nesrečen šolar, ki je
v kanceliji sedeval in čakal, če se primeri, da kdo
kaj prinese, ter vžival lepo ime: „ekspeditor“.

Ko je Leon prišel omenjenega popoldne do pošte,
ni bilo nobene žive duše nikjer videti, razen velicega
psa, ki je pred vezjo na solncu ležal in zagledavši
tujca počasno vstal, trikrat debelo zalajal in se go-
dernjaje zopet vlegel. Tudi v veži ni bilo nikogar,
da-si je bilo več vrat odprtih. Ni se vedel kam obrniti.
Naposled vendar pride dekla, mršavih las, in mu raz¬
loži, da ni gospoda doma, in gospice Matilde niti go¬
spoda ekspeditorja.

,,Samo Pavlina so gori“, pravi ženska kazaje po
stopnicah. — „Če hočete počakati, gospod bodo kmalu
prišli, jaz menim, da niso daleč šli. Gospica Pavlina
so sami, le pojte gori“.

Ko je Leon vrh stopnic prišel, slišal je iz po¬
slednje sobe brenkanje na klavir. Igralka je morala
izurjena biti. Njene fantazije na instrumentu so mu
bile tako všeč, da je nekaj časa poslušal.

Dvakrat je moral potrkati, da ga je slišala.

V sobo stopivši je stal pred deklico, ktero je iz
cerkve že poznal. Oblečena je bila prosto, črni gosti
lasje so bili vkusno brez umetnega lišpa nazaj razče-
sani, okoli belega vratii je sedel nabor črnih korald
in iz širocih rokavov so se videle lepe okrogle lehtf.

Malo je osupnila, ko je nenadoma stopil v sobo

53

nenavaden gost. Prvi hip je malo zarudela, v lepili
črnih očeh je bilo brati začudenje, koj pak se je po¬
vrnil ženskam v enacih situvacijah navadni takt in z
neko ljubeznjivo naravno sigurnostjo je Leona, kterega
je v tem trenotku po obrazu spoznala, pozdravila, po¬
nudila mu sedež in vprašala ga, s čim mu more po¬
streči in kteri srečni vzroki so poštni hiši naklonili
čast, da jo obišče. Ob enim mu je povedala, da go¬
spoda strica, kakor je poštarja imenovala, v tem hipu
ni pri domu, da pa ima vsak čas priti.

„A, že vem, vi ste tedaj tisti lovski tat?“
pravi deklica smeje se čez nekaj časa, ko jej Leon
pove', zakaj je prišel pravzaprav na pošto. • »Sli¬
šala sem sinoči o tem pregrešku; da pa ste ravno
vi tak hndodejec, tega nisem vedela. Mislila sem si
tacega moža drugačnega, kakor ste vi. Gotovo niste
zastaran grešnik; tedaj je upanje, da se boste po-

boljšali“.

„če se človek po nevedoma pregreši, m nevaren.
Jaz bi bil še štel, da mi boste vi pomogli opraviči i
se pri gospodu poštarju, pa vidim, da me 03
sodite, nego je sploh mehkejim ženskim srcem nava .v .

Ona se zopet zasmeje. „No, da se ne vs ejc e, m
da vam vaša dobra vera o našem S P 0 ^ ne u P a
bodem na vašo stran stopila, samo poboljšanje mora e
obljubiti. Obljuba je prva stopinja do storitve.

„To pa iz srca rad obljubim 11 .^ * ,

„Vi ste še le malo časa v našem kraji. e e
nekaj nedelj smo vas videli v cerkvi. Kako vam je

54

tukaj po volji, če se sme vprašati ?“ pravi deklica po
nekterih druzih vprašanjih.

„Sploh prav dobro , 41  odgovori Leon.

„Samo sploh ? Tukaj ostane še en posebej ali
sicer.  Kaj imate ugovarjati proti posameznim rečem ?' 4

„Jaz sem bil do poslednjega časa vajen mestnega
življenja. Na deželi mi je zdaj vse novo. Ta spre¬
memba ima pač tudi svoje prijetnosti, svoje veselje,
vendar se je včasi človek prenasiti. Vsaj meni se
včasi zdi preenomerna in prav rad se domislim preš-
losti. Tako mi je zdaj pa zdaj res malo dolg čas . 44

„Tako pa že ne smete govoriti, če nočete, da
bi vas napačno ne sodila. Mlad človek pa dolg čas J
To ne gre, to se ne veže. Meni ni nikdar dolg čas,
če sem tudi ves dan sama in jaz sem tudi nekdaj
stanovala v mestu . 44

„Tedaj ste tako srečni, da imate boljšo natoro,
ko drugi ljudjč . 44

„Ali si ne delamo natore in značaja najbolj sami ? 44

„Ne ugovarjam, gospodičina; čutim, da bi res
nehvaležen n&log in spodkopano stalo imel, ko bi hotel
dolg čas zagovarjati . 44

„Že prav 44  — reče ona. — „Zdaj pa jaz jabelko
poberem, ki ste ga strani vrgli, in ne strašim se celo,
če potem mislite, da je v meni duh vednega naspro¬
tovanja. Vi morda to besedo, o kteri govoriva, dru¬
gače umete. Po tem takem bi bili hvale vredni. Lehko
je, da kako določeno osebo pogrešamo blizo sebe in

55

neko hrepenenje dolg čas imenujemo. Vidi se mi, da
je pri vas tako.“

Leon sicer ni opazil nagajivo-porednega njenega
pogleda pri teh besedah, pa umel je, kaj meni, in
hitel je z večo določnostjo, kakor je bilo morda pri¬
merno, zatrditi, da ni tako. Ali mu je bilo kaj le¬
žeče na tem, da ne bi deklica kaj tacega mislila, ali
se je bil samo v razgovor tako vživel, tega ne vemo.
Djal je, da ne pogreša posebne druščine, ampak dru¬
ščine sploh, da ni izbirčen itd. Komaj pak je to iz¬
ustil, čutil je rudečico na licu, rekel je preveč, a
beseda je ušla in čeravno napačna, nazaj se ni dala
več poklicati. Pavlina ga je rešila iz te zadrege.

„Pridite večkrat k nam. To se ve, da dobre za¬
bave vam ne moremo napraviti, pa veselje boste nam
storili gotovo. In kar mi zmoremo, da vam ugodimo,
to vam smem obljubiti v imenu vseh“.

Leon je ravno hotel nekaj odgovoriti, ko se vrata
odpro in poštarjeva hči Matilda v sobo prihrumi.
„Pavla, ne veš kaj — —“ Stavka ni končala, za-
gledavši Leona. Pavlina jej soseda predstavi. Domača
hči je le boječe nekaj besedi s tujim sosedom govo¬
rila, potem pa šla iz sobe z izgovorom, da očeta po¬
kliče. Res pride stari poštar, gospod Goreč, koj potem
gori in razgovor se je začel o lovu, o kmetiji m vre¬
menu in enacih dolgočasnostih. Sicer pak je opravičil
poštar ravnanje svojega lovca proti Leonu in temu ob
enem zagotavljal, da sme loviti in hoditi posihmal po
vsem njegovem zemljišču.

56

Ker so zaporedoma vsi trije, gospodar in deklici
mladega soseda ustavljali in silili, naj ostane čez poldne,
imel je vzlasti pri kosilu priliko razbrati vnanjo obliko
in notranje lastnosti poštnih prebivalcev.

Gospod Goreč je bil čezpetdesetleten mož, majhen,
debel. Rudeč poln obraz, okrogla gola brada z me¬
senim podvržkom je pričala, da si privošči vživanja
božjih darov, kterih mu je Bog obilo podelil, naj se
jim pravi jelo ali pilo. Črne goste obrvi nad malimi
skritimi očmi so kazale jeznoritega gospoda, nasproti
pak je zopet jamica pod ustmi manjšala osornost in
strogost, razlito po vsej fizijognomiji. To se ve, da
je Leon danes samo njegovo lepšo prijazno stran videl,
o drugi strani so sami služabniki in sovražniki nje¬
govi vedeli praviti.

Njegova hči Matilda, kacih sedemnajst let stara, ima
obraz podoben glavam, kakoršne je malal rad Rubens,
rumene lase, ki se vrhu lepega čela prijetno krive
kakor majhni valovi na stoječi vodi, pravilen nosek,
mala usta in rudeče-belo lice; delo obličje pa okroglo,
zrcalo nedolžne vesele duše. Česar pa iz omenjenih
Rubensovih slikarij ni bilo najti na njenem obrazu
tako popolnoma vpisanega, kar je umetnik s stvarno
roko svojim podobam vdihnil, namreč tistih, rekel bi
nevidljivih potez, ki bolj mislim kakor istinitim črtam
podobne, značijo neko vso podobo presijajočo duho¬
vitost. Tega deklica ni imela.

Laglje pak je opazovalec njeni tovaršici Pavlini
to sicer vnanjo in vendar nematerijalno prednost pri-

57

sodil, čeravno bi bil ta in oni djal, da je inenj lepa.
Leonu to se ve, da se ni zdelo poslednje. Zvedel je
med razgovorom od nje same, da je za osem let
stareja od Matilde. Na prvi pogled ne bi bil tega
nihče verjel; kdor pak ju je primerjal, kdor je med
pomenki pazil na besede, ki je je ta in ona govorila,
videl je, koliko razlike je med mišljenjem obeh in
verjel je, da je ena stareja.

Gospod ekspeditor pak, ki sedi na spodnjem
oglu pri mizi, on je malo stareji od Leona, pa ne
veliko. Suh mož je, srednje postave, čisto obrit, ima
vedno naočnike na nosu, pridno jč in pije, pridno
posluša, kaj se govori in, kedar ga kdo kaj vpraša,
kratko odgovarja z nerodnim jecljavim glasom. Sicer
pak Leona včasi po strani pogleda, kakor da ga ne
bi bil vesel na pošti. Ima zanošeno črno suknjo na
sebi, za vratom rutico žive barve, lasje pak mu uporno
in ošabno stojč nakvišku. Gospod Komplez —- tako
se ekspeditorju pravi iz rojstnega lista — je študiral
pet dolzih klasov na latinski šoli osem dolzih let. In
ko poslednjega ni mogel premagati ni drugo leto ne,
storil je skazo svojim starim in ker je bil preboječ
za vojaški stan, vdinjal se je naj prvo k nekemu no-
taiju, potem k poštarju za pisača, in dobro se mu je
godilo današnji dan, da nikdar pred ne tako. Komplez
je bil sicer molčeč, neroden — ah kakor hndobno
pravijo eni: neumen — v družbi, počasen pri delu,
neveden, kedar je bilo treba kaj znati, pa imel je
tudi lep košek dobrih lastnosti. Tako postavim je

58

bil priden in potrpežljiv, s hudim in dobrim zadovo¬
ljen, rad se je dal ozmerjati, in bil dober domoljub.
Večkrat je pokazal, da ima dobro srce v sebi.

Pa da nam kdo ne očita, da smo Kompleza v po¬
sebno varstvo vzeli, vrnemo se k svojemu junaku. Ta
je zraven gospodarja sedel in imel veliko odgovarjati.
Zakaj gospod Goreč je bil, čeravno c. k. poštni last¬
nik, sila malo izobražen, kar se tiče sveta, njegovih
razmer itd. Radovedno je tedaj izpraševal, kakošno
je veliko cesarsko mesto, kakošni so ljudje tam, vč-
lika poslopja, možje pri vladi in enake druge reči.
Hudoval se je na ljudi, ki so visoko postavljeni
in dolgove delajo cesarstvu, da davek raste od leta
do leta itd.

Tako se je bil Leon koj gospodarju tolikanj
prikupil, da mu je večkrat vabilo ponavljal, naj se
prav dostikrat oglasi na pošto, kar je mladenič rad
obljubil.

„Vidim, da ste redke vrste lovski tat,“ — pravi
poštar. — ,,Zato smete še dalje hoditi, koder hočete
po mojem. Kedar bom jaz utegnil, pridružil se vam
bom prav rad, zakaj še na stare dni se bom kaj
učil od vas, kakor vidim. Sicer ste moji dekleti obe
učeni, sosebno Pavlina, moje ranjce žene sestrina hči,
pa vi ju boste prekosili, kakor se mi vidi. Samo kar
pravite o gospodarstvu, to ne vem, če bo vam veljalo.
Jaz ne verujem, da bi se kmetija dala v bukve spra¬
viti. Tukaj velji le skušnja, dve njivi niste enaki,
človek mora vsaki zemlji posebej navado in lastnost

59

vedeti. Le tiho bodite, nič vam ne verujem. Kmetu¬
jem svojo zemljo že dober kos svojega življenja in
če mi ne zamerite, več si upam pridelati po svoje na
ravno tolikošnem prostoru, ko vi, ki se boste ravnali
po uku tacih kmetovalcev, ki po papirji brazde rezejo.“

Na tem svojem stalu je ostal gospod Goreč trdo¬
vratno vkljub vsem ugovorom.

Deklicama je bil tak razgovor malo po godu,
molčali ste obe, celo Komplez se naveliča poslušati,,
vstane in odide v svojo kancelijo. Tudi poštar je
imel nekaj opravka zunaj doma, pustil je gosta pri
deklicah in šel.

Leon je moral pred odhodom še vrt ogledati.
Obč deklici ste ga spremili.

Mlajša, domača hči, ki se je za prva nekako
ogibala govoriti ž njim, bolj iz boječe sramožljivosti
in nenavajenosti s tujim človekom občevati, nego iz
druzih vzrokov, bila je zdaj živejša izmed obeh,^ raz¬
kazovala je pridno svoje cvetice in sadike in vec go¬
vorila, kakor ona dva oba.

Pavlina pak je bila ravno nasprotno zdaj bolj
utihnila in če je govorila, ni bil več tisti norčavi
veseli glas, s kterirn je davi začela z Leonom razgo¬
vor, kakor bi bila že davna znanca. Le zdaj pa zdaj
je ktero vmes rekla, marsiktera je imela nekaj žela,
in na marsikaj je odgovarjala samo s pomenljivim
smehljanjem.

V majhni gredici konec vrta so rastle majhne

60

plave cvetke. Bile so Pavlinine odreje. Leon jej željo
izreče, da bi rad eno imel.

„Le posezite, dovoljenje se daje z veseljem/ 1
pravi ona.

„Sam se ne predrznem. Mislim, da bo dalje ze¬
lenela, če jo bolj po pravici dobom.“

,,Tudi tako bo ovenela/* — pravi Pavlina, utrga
in mu jo da. Leon nekako radostno poseže po njej.

„Za-me bo vedno lepa, če tudi vela**, — pravi.
— „Sicer pa mislim, da lepota vedno ostane, če ne
v materijalnem bitji, pa vsaj v misli. Spomin lepe
reči je tudi lep, morda lepši od reči same.**

„Pa tudi lep spomin človeku ogreni, verjemite!“
reče Pavlina.

Po tem se Leon poslovi. Medpotoma je malo
cvetico v roči ogledoval, dekličina zadnja beseda pak
mu je vedno na uho bila. Zdelo se mu je, da je
veliko v njej. Kaj? Kako bi to vedel ! Vesel je bil
pa današnjega dne sploh, poštar in deklici ste mu
bili všeči. Da ena bolj ko ena, to je bilo menda
naravno, saj je človek že tak, da povsod tehta in
primerja.

Deveto poglavje.

Križi in težave mladih ljudi.

Na večer tistega dne se je nebo pooblačilo in
predno je solnce utegnilo skriti se za gorami, naredil

61

se je mrak; zdaj pa zdaj se je zaslišalo tam daleč
zamolklo grmenje.

Leon je doma pri odprtem oknu slonel in raz¬
gledoval sive oblake, kako se zbirajo in raztezajo.
Da-si ravno je ob tacem trenotku, ko se natora pri¬
pravlja svoje grozovite moči razkazati, človeku, ki v
tem hipu bolj kakor kedaj čuti svojo slabost, navadno
nekaj tesno pri srcu: bil je mladenič vendar čudovito
veselega in lehkega srca. Oblaki se mu niso še nikdar
lepši in veličastneji zdeli; sapa, ki je šumela po gozdu
in visoke vrhove zibala, zdela se mu je kakor pri¬
jetno hladeči piš, grom ni še nikdar mogočneje bobnel.

„Kaj neki ona dela zdaj ? če tudi oblake opa¬
zuje? Če sem jej jaz v mislih ?“

Kaj bi bil dal, ko bi bil to poslednje vedel!

Pavlina je med tem sama sedela v kolibici sredi
vrta. Imela je knjigo pred seboj, toda brala ni, za¬
prta je ležala na mizi. Neko šivanje je imela v na¬
ročaji, pa tudi šivala ni; samo sedela je. Da bi jej
bil mladenič v mislih, kterega je danes na prvo
spoznala? Težko da! Iz obrazov, iz oči se da člo¬
veškemu rodu velikokrat brati, kakošne reči premišlja
ta in ta. Na tem obličji pa so bile v tem hipu vse
črte tako izražene, da ni bilo ni sledu tistega pomla¬
danskega , deviško-srčnega in osrečevalnega čuta, ki
bi deklico v enacih mislih obseval.

Od hiše sem po pesku prikorači počasna, precej
plašljiva stopinja gospoda Kompleza. Pride do deset
korakov blizo kolibe. Deklica ga ne opazi. Nekaj časa

62

postoji’ gospod Komplez, popravi si očala, potem pa
še bolj tiho malo v stran zavije. Motiti noče deklice,
naj premišlja, kar hoče. Pa tudi daleč od nje noče
iti, vsede se na klopico za grmičem, podpre glavo
in vzdihne, to se vč da tiho, da nihče ne sliši, kakor
on sam in Bog. O Bog! saj tudi ti sam veš, zakaj
se je ta vzdih, kakor skriven tat, utrgal iz globeli
njegovega srca in ukradel se na svitlo.

Kako rad bi vstal s svoje klopi in šel tje v ko-
libico, da bi Pavlini nasproti sedel. Pa čemu bo hodil ?
Morda je rajša sama, morda se sama s seboj boljše
razgovarja ko ž njim. Pa saj jo od tukaj tudi vidi,
glej zdaj je šivanje v roko vzela, zdaj nit v šivanko
vdeva, zdaj se je upognila!

Zdaj-le bi lehko šel k njej! Idi! Pa ne; morda
ne bi jej bilo ljubo. O ko bi jej vsaj povedati mogel,
kak kamen, težak kamen mu na srcu leži! Ni mo¬
goče tega povedati. Beseda bi v grlu zastala. In ko
bi si toliko poguma vzel, da bi jej povedal, kaj bi
bilo? Nič, nič! On ni lep, tolikokrat se je že v zrcalu
skrivaj tega prepričal. In govoriti ne more, jezik ne
da, ž njo še posebno ne, nje se še raji ogiblje, ko
druzih ljudi. Čudno je to. Kolikokrat si je že namenil,
da bo vesel, kakor so drugi ljudjč, da bo veliko go¬
voril kakor drugi ljudje, da ne bo samo mislil! Ali
dolg most je med sklepom in djanjem.

O Bog! Ali si res svoje darove dobro razdelil?
Zakaj si mu srce vstvaril, neznano hrepenenje po sreči
položil v to srce, pomočkov pak, da bi do te doseg-

68

Ijive sreče prišel, nisi mu dal! Marsikdo je dobil bo¬
gastva, rabi je, da svoje bližnje tare; marsikoga si
visoko povzdignil, da drzno zaničuje boljše, ki so
pod njim; marsikomu si dal telesno lepoto in gladek
jezik, oboje mu rabi, da svet zapeljuje, srečo nekte-
rega nedolžnega bitja spodkopava. Vsega tega pa po¬
štenemu Komplezu nisi dal. Pa ti že veš, zakaj je tako.

Če ravno ne tako, vendar vsaj enako je gospod
Komplez mislil. Morda bi se mu bila ta preiskava še
dalje razpletala, zakaj ravno so mu na um prišli stihi
iz pesnika, kterega je na tanko bral, ker mu ga je
Pavlina dala:

In ne cesti se človek zarad tega
Ker človek  je, časti le čast dado,

Ki so le zunaj njega in slučajne.

Po sreči ga v tem žalostnem opravilu premoti
jasen glas Matildin, ki je od hiše po stezi proti ko¬
libi tekla in klicala Pavlini, da bode šel dež, naj se
tedaj ob pravem času umakne z vrta.

„8e ti pojdi sem, ne bo dežja tako brž. Prijaz¬
neje je tukaj, ko gori v sobi, 11  pravi Pavlina.

Koj potem ste deklici skupaj sedeli v lopici in
jeli razgovarjati se. Komplez do svoje klopi ni mogel
slišati, kaj se menite, ali rad bi bil slišal. Bilo je
že malo mračno, dež je začel kapati. Toda Komplez
se ne zmeni zato, temuč varno se približa do kolibe
in tam na zadnji strani se vstopi za steno, z bršlinom
preraseno ter posluša.

Od kraja ste se le navadne reči menili in ker

64

je Kompleza dež močil, hotel je tiho oditi. V tistem
hipu vpraša mlajša Pavlino: „Kako ti je pa ta iz Za-
brezja všeč?“

Zaslišavši to, Komplez obstane, nastavi uho, da
bi cul Pavlinin odgovor in kdor bi ga bil v tem tre-
notku videl, priznal bi bil, da mu mora, kakor se kaže,
veliko ležeče biti na tem Pavlininem odgovoru.

„Všeč ? Kdo bo brž od tega govoril ? Saj ga ko¬
maj po vrhu poznam,“ odgovori Pavlina.

Matilda udari v smeh, obrne se plesaje enkrat
okrog nje in pravi s prstom žugaje: „Že vem, kaj se
to pravi, če prav nočeš povedati. Kaj meniš, da ni¬
sem spazila, kako bi bil vedno le s teboj rad govoril,
s teboj hodil. Zato sem mu pa nagajala in sem ga
večkrat nalašč od tebe Bpravila. Pa ne smeš huda
biti zato.“

„Ne govori tega, to še šala ni. Ko bi veselje
imela, lehko jaz tebe tako primem 1 '.

„Pa zakaj bode šala? Ali ne more biti resnica?
O jaz sem dobro videla in, čeprav tajiš, vem, da si
tudi ti spoznala. Saj te je že popred, ko ga ni bilo
še k nam vselej pred cerkvijo čakal in pozdravljal 11 .

„Pozdrav je tako tebi veljal, kakor meni 11 .

„0 ne! To pa jaz že bolje vem, 11  pravi Matilda
in smejč se ploska z rokami. — „Dve nedelji tebe
ni bilo pri maši in tačas tudi spodaj ni čakal. Vi¬
diš? Kaj je to ?“

,,Prav nič, ljuba moja! 11

65

„Res nič, samo nekaj, — nekaj se tako začenja,
kakor si si jaz mislim 11 .

»Kaj ? 11

Matilda se smehljaje vsede prav tik svoje tovar-
šice, oklene se je okoli vratu in zarudela zašepeče:
,,Ljubezen, ali ne?“

Pavlina ne reče ničesa za prvega, pogleda se-
stričini naravnost v oči, in ta se zaradi še bolj ter
skrije svoj obraz na njeno ramo in se smeje.

„Tebi sem povedala vse, povedala sem ti, kako
ravno o tej reči mislim , 11  pravi Pavlina tako resnobno,
da sestričini smeh preide. — „Prosim te torej nikar
se ne šali z menoj. Saj veš, zakaj jaz enaki naga¬
jivosti nasproti ne morem vesela biti . 11

Sestričina se sklone po koncu. „Beži mi! Se
zmerom si nespametna. Že tačas, ko si mi povedala,
rekla sem ti tako in danes še posebno pravim. Jaz
bi tacega človeka, ki je mene pozabil, desetkrat po¬
zabila, in še prav lehko. Bog vč, kje je in kakošen.
Tebe pa gotovo ni vreden. Nikdar te ni v resnici rad
imel, samo hinavčevati se ti je znal in dobrikati se,
da si ni imel nič dobrega na sebi. Saj že to ime:
France, to je navadno, vsaeemu hlapcu je tako ime.
Vendar se človeku lepše kliče: Leon, ali ne ? 11

„Na imenu ni ničesa, vprašanje je, kakošen je
človek, ki ga ima . 11

„Saj pravim, da tudi človek ni bil nič vreden . 11

Pavlini se solza utrne iz očesa.

To je sestričina opazila, koj jej je bilo žal svojih
Cvet in sad.

5

66

besedi. Oklene se je v drugoč in s tresočim glasom
pravi: „Pavlina! — ti! — nikar mi ne zameri, ni¬
sem te hotela žaliti .' 1

„Saj me ti ne moreš razžaliti , 11  pravi ona, ter
obriše po sili prihajajoče priče srčne žalosti.

„Pa sem te, vem, da sem te. Kaj ne, da mi
ne zameriš, ne bom tako govorila ? 11

Sestrinski poljub od Pavlinine strani in potem
povrnjen od Matilde je zatrdil popolno spravo med
njima.

Zdaj nekaj za njima zasumi! Gospodu Komplezu,
ki je tam stal, padel je bil klobuk na tla in ko ga
je pobiral, prasnil je po nerodnosti s črevljem po pesku.

,,Kdo je ? 11  vpraša Matilda malo ustrašena, kajti
precej temno je že bilo.

„Jaz,“ oglasi' se Komplez.

,,Kaj pa hočete ? 11

Kompleza vroč pot oblije, ne ve kaj bi rekel,
na zadnje pa se zmisli in pravi: „Yprašat sem prišel,
če hočem dežnike prinesti, dež gre . 11

„Le prinesite , 11  pravi deklica. V diru Komplez
odide in kmalu prinese dežnike.

čudno se je pač deklicama zdelo, kako da je
tako moker, ker pot od vrtne lopice do veže ni bila
dolga in deževalo ni tako posebno. Kako bi pa bili
utegnili misliti, da je ves čas njunega pogovora na
dežji stal in posluške vtepal.

Pri večerji se je gospodarju poštarju malo čudno
zdelo, da je vse tiho, če on ne govori. Komplez, ki na-

67

vadno že ni bil za dalji pogovor, nocoj se odgovarjal
ni rad in, kar je bilo najbolj čudovito in nepravilno,
še večerjal ni tako po redu kakor drugekrati.

„Ali ste bolni morda ?“ vpraša gospodar.

„E ne, malo,“ odgovori.

,,Le vlezite se in jutri ostanite v sobi, če vam
ne odleže. To je slabo. Vreme se je sprevrglo, lehko
bolezen doboste. Od kraja se mora človek varovati . 11

Tako je bil Komplez odpravljen in je kmalu
vstal in šel v svojo izbo spat, toda spal ni skoro
vso noč.

„Kaj je pa vama, ali ste tudi bolni ? 11  vpraša
čez nekaj časa oče hčer in Pavlino.

,,Me dve pa ne,“ odgovori ena in zopet je bil
molk.

Stari ju ogleduje, zdi se mu, da je Pavlina bolj
bleda in otožna videti ko druge čase in si brž misli:
že vem kaj, imate že kakovega hudiija med seboj,
kako otročarijo; to se mora odpraviti. — Potem tudi
od mize vstane, pred ko navadno, in odhajaje pravi
hčeri: ,,Predno greš spat, prideš v mojo sobo . 11

In ko deklica radovedna, kaj jej ima oče važ¬
nega razodeti, koj za njim gre, naredi jej ta ostro
pridigo in si ne da dopovedati, da ni med njo in
Pavlino nikacega prepira. „Jaz sem iz vsega vajinega
obnašanja poznal, da je nekaj med vama. Molči! Ti
jo moraš imeti kakor svojo sestro, dk, se lepše. Kar
bi sestri lehko rekla, njej ne smes. Ona ne sme v
naši hiši čutiti, da ni dom k, ne sme čutiti, da nima

5 *

68

očeta ne matere. To ti enkrat povem, vedi za zmerom.
Razumela si me! Pojdi!"

Da-si ravno je bila ta očetova pridiga nepotrebna,
vendar ni bila brez učinka. Deklici se je zdelo, ko
je v spalnico prišla in tam že svojo sestričino našla,
da je res še premalo prijazna proti njej, da jej menj
ljubezni skazuje, nego bi morala in kakor ona zasluži.
Ni si mogla kaj , da ne bi bila Pavlini nekoliko tega
povedala, kar oče misli in kar je djal in to jo je prav
genilo, ko je slišala ta nov dokaz poštenosti svojega
vir uh a in druzega očeta.

Dolgo še, do pozne noči, ste deklici šepetali v
postelji, potem je spanec objel najprvo mlajšo in kmalu
potem še starejšo, zalotivši jo v molitvi. *

Deseto poglavje.

Kaj si nekdo prizadene, da bi se ženil.

S težkim srcem se Šepec bliža Zabrezju. Kamen
mu na srcu leži, debel kamen in čuden, odvalil bi
ga rad. Ženil bi se rad, za ves svet bi se rad ženil,
naj ljudjč govore kakor hote, naj mati, stara sitnost
godernji in ropoče, naj hči joče in kar hoče. Žena
je le žena; če jo človek ima, lepo je to. če se ž
njo življenja veseli, lepo je to. Sicer ljudjč pravijo,
da kdor se ženi, ima križ na glavi, križ, ki ni Boga
na njem, pa Šepec tega ne veruje po vsem. Nadloga
je res žena pri hiši, ali žena je tudi dar božji.

69

Tako Šepec misli. Jezi ga pa, da se ubožen
človek ne more ženiti tako lehko, kakor bogatin; da
mora od Petra do Pavla hoditi in za dovoljenje pro¬
siti in moledovati, človek je človek. Vsak si rad kaj
dobrega privošči. Kaj more Šepec zato, da je reven,
zakaj se ne bi smel ženiti? Pred Bogom ni razločka
med ljudmi'. On skrbi boje za cvetice na polji, zakaj
ne bi tudi zato skrbel, kar bi utegnilo iz Šepčevega
zakona priti na širni božji svet?

Danes je namenjen v grad Zabrezje. Tam se
daje prvo dovoljenje. Drugo daje župan, tretje go¬
sposka, četrto fajmošter. Vrag vzemi vsa ta dovoljenja,
ves svet! Adam ni šel nikamor dovoljenja prosit, ko
je v raju Evo jemal. Pa tudi ni imel lastne hiše, še
žage v najemu ne. In fajmoštru ni poroke plačeval,
vsaj Šepec ni nikdar slišal ni v pridigi ni v pogovorih
ne , da bi jo bil.

Stara komtesa pred vežo sedi' za kamenito mizo.
Stara je, življenje jo je minilo, če bo dovolila ali
ne bo. Huda bode, Šepec se boji, počasi prav po¬
časi se približa, klobuk že od daleč z glave sname
in pravi tiho v srcu: sveti križ božji, naj bo kar hoče.

,,Kaj bi rad?“ vpraša komtesa, naočnike sname,
bukve zapre in žagarja gleda.

Žagar klobuk v roči vije, odkašlja se, glavo po¬
božno na levo ramo pobesi, milo pogleda in pravi.
„Grospa milostljiva, vaše-gnade! nekaj bi prav lepo
prosil. 11

„Kaj tacega?“

70

Žagar postavi leseno nogo malo bolj nazaj, v
tla pogleda in reče: „Prosim ponižno, da mi dovolite
na pisanje, da bi se na vaši žagi — oženil. Le-ono
Mreto, ki v vasi osebenjkuje, bi rad vzel.“

Komtesa se začudi, roke sklene, kakor bi hotela
moliti; kvišku pogleda in vzdihne: „Moj Bog!“

Žagar se ustraši, rudečiea ga oblije in jezen si
misli: ,,Kramp stari, gosposki, da bi te pretrl in
bi te!“

„Ljubi moj človek!“ pravi stara gospa in stegne
roko proti njemu, „poslušaj me in ubogaj. Pameten
bodi in pusti to misel, angelj varuh tvoj bode vesel.
Glej ti si hrom, staro mater imaš in hčer imaš. Za
te skrbi, to je božja volja. Čemu ti bo žena? Pri¬
leten si že, pokoro delaj. Glej , koliko laglje boš služil
Boga, če sam ostaneš. Sveto pismo tudi pravi, da
kdor se ženi, skrbi za ženo in otroke; kdor tako ostane,,
ta lehko skrbi samo za izveličanje svoje neumerljive
duše/'

Pridiga je bila še dolga, morda je bila tudi
lepa, ali Šepcu ni do srca segla. Potuhnil se je, v
tla gledal in klobuk vrtel, tiho klel in na zadnje
djal: „Vendar bi prosil, če je mogoče. Vseeno, Boga
bom tudi tako služil, saj je on sv. zakon v sedmih
zakramentih postavil, pravijo. Molil bom za vas včasi,
kedar ne bom imel kaj delati. Že v grobu boste gnjili,
jaz bom pa molil za vas na čast materi božji, in bom
rekel, Bog jej daj dobro, stari gospej, dobra je bila."

Pravo plat je bil zadel. Starki so skoraj solze v

71

oči prišle. Misel, da bo kdo po smrti za-njo molil,
je bila zapeljiva.

„Ljubi moj, ali se ne boš kesal?“

„0 nikoli ne,“ pravi žagar.

„Ali si dobro premislil ? Ali si kaj molil, da bi
ti sv. Duh pravo pamet dal, da bi po božji volji
svoj sklep storil ?“

„To je, da sem molil, pa še kako! 1 ' pravi Sepec
in misli: legaj se, kolikor moreš, da le doboš, česar
bi rad. — „Molil sem do sv. Vida, sv. Antona in ne
vem kam še. Dosti sem molitve storil in še je bom,
samo prosim, da — — “

„Pojdi tedaj k gospodu fajmoštru. Ce ti dovoli
duhovni gospod, jaz ti ne bom branila. 11

Sepec kislo pogleda.

„ Gospod duhovni bo že dovolil, menim, če vi
dovolite in župan. Ta pa bo najbolj siten. Zat6 sem
rekel sam pri sebi, ko bi od vas pisano imel, da se
smem ženiti, ne bi si upal župan ugovarjati kar na¬
ravnost. Lepa pomoč bi bila. 11

Vendar pobožna žena ni vedela, kaj bi storila.
Bala se je, da jej ne bi kedaj vest očitala, na drugo
stran pak bi bila po svoji dobrosrčnosti rada ustregla
prosečemu možu.

V tej zadregi jej pride po sreči Leon na pomoč.
Njega vpraša, kaj misli, ali se sme dovoliti ali bi
bilo bolje, da se ne. Tudi ko ne bi bil Leon pred
seboj videl ponižno prosečega moža, stopil bi bil na
njegovo stran že po svojem mišljenji o zasebni pro-

72

stosti, po kteri naj vsak človek ima pravico sam s
seboj storiti vse, kar za dobro spozna in se zlaga z
načeli boljše natore njegove. Stara komtesa se je rada
dala pregovoriti, odslonila pa je odgovornost od svoje
tenke vesti rekoč: „Stori, kar hočeš, Leon, saj si tako
za menoj gospodar na Zabrezji.“

Šepec je vesel odšel s prvim dovoljenjem za za¬
kon v žepu.

„Ali pa res ui nič napačnega, Leon, kar sva
storila, ali kar si ti storil?“ — pravi čez nekaj časa
stara gospa. — „Glej , kako bo hrom človek otroke
preskerboval, če mu je Bog da!“

„Za to bo sam skrbel, menda je že premislil.
Bog mu je prosto voljo dal, krivica bi bila od nas,
ko bi mu jo kratili, dokler je v načelih napak ne
rabi. Zakon pa sam na sebi gotovo ni nič napačnega.
Morda bo v njem boljši in nravnejši človek.“

„Naj se zgodi božja volja, da bi nesreče ne bilo
iz tega!“ pravi žena.

Šepec pak je med tem z dobrim upanjem in
napisanim listom mahal proti županiji. Oče župan mu
je sicer že pred grozil se, da mu ženitve ne dovoli ;
a zdaj je bil žagar preverjen, da se ne bo ustavljal,
če mu pisano pokaže, da gosposki gospodarji žage,
na kteri živi, ne ugovarjajo.

Vaški župan Stremenšek je bil mož dolge rasti
in suh. Sosedje ga niso izbrali za ta častni stan, ni
zarad njegove veljave v kmečkem svetu, niti zarad
veče premožnosti, temuč samo za tega del, ker je

73

kakor nekdanji vojak pri kanonirjih malo pisati znal,
nekoliko tujega, uradnega jezika znal in sploh rad
okrog gosposke hodil, česar so se drugi radi ogibali.
Sicer pak je bil Stremenšek precej slab gospodar in
njegovo imetje; med srednjimi v soseski, šlo je bolj
nazaj kakor naprej. Svojih soseščanov in njihovih
pravic ni posebno zagovarjal in branil, bal seje ostrim
birokratom zameriti se in bil je pokoren služabnik.
Njegova služba, ktere je v svojem srcu ponosen bil,
obsezala je po tem tacem samo to, da je od hiše do
hiše mali davek za vaški spašnik pobiral, ukazoval,
kedaj naj se okrajna cesta posuje s peskom ali ka¬
menjem, ali pa včasi v kancelijah zglasil se na poklic
c. k. okrajnega poglavarja in kako stvar podpisal, o
kteri še ni vedel niti vprašal, kaj ukazuje ali pre¬
poveduje kmetom. Zraven teh očito slabih lastnosti
pak je imel župan Stremenšek še nekaj tacih, ktere
ne vemo, če dobre ali se tudi naštetim prištevajo.
Ena teh dvomnih lastnosti je bila ta, da je rajši s
starimi ženicami govoril nego z možmi. Vzrok temu
nikakor ni iskati v tem, kakor bi kak porednež mislil,
da je očanec župan kako posebno staro žensko rad
imel, postavim kakor drugi mlade, ne, on je imel
doma svojo in še ta mu je preglavico delala in pre¬
sedala , temuč govoril je rad ž njimi iz čistega na¬
mena, ker je rad govoril, ženice ga pa niso pikale
niti šalile se ne iz njegove osebnosti kakor možjč,
ampak pravile vse lepe reči iz vasi. Druga dvomna
lastnost je bila njegova gostoljubnost. Pri njem so

74

imeli gotovo prenočišče in vernega poslušalca vsi ve-
likovedoči berači, pohajkovalci, popotni krojači in
enake vrste modri ljudje. Rožmarinova Neža, na pri¬
liko, je bila tam kakor doma.

K temu važnemu možu pride Sepec. Oče župan
je ravno v egiptovske sanjske bukve gledal in ugibal,
ktere številke bi stavil po svojih čudnih sanjah v lo¬
terijo , da bi terno ali vsaj ambo zadel, ko Šepee
vrata odpre.

„Vi berete, Stremenšek?** praša žagar.

„Gledam tukaj v bukve,“ odgovori župan in
vtakne črno, zaprašeno knjigo v počo lesenega trama
nad mizo.

„Kaj se bere v takistih bukvah ?'*

„E nič tacega, sanje so razložene,“ pravi Stre¬
menšek.

„Sanje? Kako se po njih v loterijo stavi, kaj
ne? E kaj menite, lepo je, če človek zna brati, kakor
vi. Marsikaj vidi in vč, česar mi še ne umetno.*'

„To je res,“ pravi Stremenšek in dobro mu je
delo, da ga eden tako pohvali.

Sepec je to dobro čutil in da bi ga še bolj
omečil, predno s svojo prošnjo na dan stopi, privošči
mu še več prikupljivih besed in na zadnje mu celo
čudne sanje pripoveduje iz poslednje noči, iz kterih
učeni župan posvetovavši se iz egiptovskih sanjskih
bukev posname, da bi bilo prav dobro staviti trojko,
šestico in petinštirdeseto, kterih sanj pa Sepec v res¬
nici še nikdar imel ni.

75

Na zadnje žagar meni, da je župan dovolj pri¬
jazen in pridobljen; zato počasi napelje voz na svoje
kolesnice, pokaže v gradu dobljeni list in prosi do¬
voljenja za ženitev.

Župan Stremenšek obmolkne. Težko mu je bilo
odreči, pa moralo se je.

„Jaz bi že dovolil,“ pravi — „ali ne smem/ 1

„Kdo vam brani. Vi ste župan, še gospod
župan se vam lehko reče in bi se vam moralo reči.
Vi imate oblast, soseska vam jo je izročila zato, ker
ste mož, pravi mož.“

Župan odkima. „Ne morem, ne morem. Iz srca
rad bi, pa pomisli, da sem jaz le nekaj časa še žu¬
pan. Potlej bodo druzega volili in — “

,,Koga bodo volili? Vas bodo zopet volili, vas!
Kdo je pa drugi za to, kakor vi ? Kaj je mar Pikec,
ki še ne ve, koliko je številka pri njegovi hiši? Ali
pa Trente, ki ne zna druzega kot kašo pihati doma
pri babi? Nihče ni za to ko vi sami, ki veste, kako
se mora človek z gosposko nositi in ki vemo, da
vsako pismo poznate, če tudi od cesarja pride ali pa
od papeža."

Kes je bilo Stremenšku težko tacega častilca raz¬
žaliti, ali vendar je stal neomahljiv in trden kakor
sv. Petra skala. Tudi njegova žena, ki je ravno a
perila prišla in mokre srajce z druzimi neimenljivimi
rečmi obešaje na peč slišala, kako je feepec moža
hvalil in.prosil, pomagala je žagarju in djala: „Na-
piši napiši, kaj se boš!“ Ali čudno, danes je bil mož

76

tudi njej nasproti trdovraten in kar naglo se jej je
odrezal: „Tega ti ne veš, molči, baba!“ Ko Šepec le
ni jenjal prositi, rekel je župan: „Kar pravim, pravim!
Govori, ali tiho bodi, vse je zastonj. Jaz ne dovolim;
če so ti na Zabrezji dovolili, naj ti; jaz ne bom.
Tlaka je proč in desetina. V gradu nam kmetom ni¬
majo več zapovedovati. To je enkrat amen. Jaz no¬
čem, ko bi ti umrl, ali brez zaslužka bil in bi naša
soseska tvoje otroke rediti morala, da bi sosedje mene
kleli in djali: ta je to naredil. 11

Še malo Šepec prosi, vide pa, da ne opravi ni-
česa, zgrabi ga jeza, ob mizo udari in pravi s svojim
najmočnejim glasom: „Ženil se bom, če se pes obesi
in vi zraven njega! Kdo ste pa vi? Vi še župan
niste. Prokleta mevža, baba, kavsa, ropotulja ste.
Kamor pridete, imajo vas za osla in ste res osel. Ce
vi ne dovolite, grem pa h komesarju in k fajmoštru
in, če vsi ne dovolite, nič zato. Ženil se bom, če
imam za grmom poroko, cigansko. Vi vražja mevža !
Cegav in kakošen župan ste vi, ki sanje razkladate,
kakor stare krmežljave babure in copernice !“

Župan Stremenšek se, kakor kak Diogen, ni
zmenil za ta Šepčev od prejšnjih različni govor. Več
časti pak je imela njegova žena v sebi, zakaj jela
je strašno ropotati nad Šepcem, zamahovala nad njim
z metlo in ga zmerjaje iz hiše podila.

Šepec jej ustreže in odide iz županove hiše ter
hudo kolne po potu do krčme, kjer svojo jezo potem
•do večera z vinom splahuje iz grla doli va-se nazaj.

77

„Zakaj mu pa ne dovoliš. Glej, kako bo zdaj
obiral tebe in nas vse; saj pravim, ti imaš toliko
pameti, kakor bet na tnalu, prav nič več ne", go-
dernja mati županja svojemu možu.

„Ti ne veš, kaj bi bilo, ko bi dovolil, 1 ' odgo¬
vori župan.

,,Kaj bi bilo?"

„Rožmarinova Neža naj ti pove" pravi župan
šepetaje. — ,,Saj veš, da ta coperniea veliko vč in
ugene, kaj se bo še godilo. In ona mi je že več¬
krat prorokovala, da bo slabo za sosesko in posebno
se  za mene, če dovolim, da bi se Šepec ženil. Zato
ne dovolim. Pa tiho bodi o tem, ni treba da bi
ljudje vedeli."

To je bil tudi za mater županjo določen dokaz
'n umolknila je.

„Če je pa tako, potlej si pa prav storil, da nisi
dovolil" pravi čez nekaj časa in ničesa več nista
govorila.

Enajsto poglavje.

Kosilo velicih gospodov in drugo seznanje.

Jesen se je bližala, bilo je sredi meseca kimovca.

Vesel čas je prišel farnim šolskim otrokom, čas
prostosti mladim lehkim glavicam nevšečnega učenja
in sedenja v trdih klopeh šolskih za cerkvijo. Bila
j« poskušnja, vesela za tiste, ki so se pridno učili,
neprijetna za neumrljive.

78

Gospod fajmošter je na ta dan povabil vse „više
glave“ iz okolice, da bi bili na pričo, kako mlajši
del njegovih ovčic napreduje v znanji krščanskega
nauka, branja in pisanja in kar se še da naučiti v
mali šoli na deželi, ob enem pa je vabilo tudi še
dalje raztezalo se, da bi namreč gospoda in veljaštvo
iz okraja po otročji šolski skušnji še poskusilo, kako
zna fajmoštrova kuharica kosilo napraviti in kako
vino se hrani v fajmoštrovih kletih.

Tako najdemo v malem prostoru farne šole pre¬
cej številno skupščino. Po klopeh so natlačeni otroci,
večidel bosonogi in ubožno, pa vendar praznično
opravljeni, na eni strani dečki, na eni deklice. Tiho
sede vsi in strahoma in plašljivo ogledujejo resne
duhovne gospode, in' druge, kar jih na stoleli spredej
sedi. Stari učitelj pak, ki danes brez šibe pod paz¬
duho samo z bukvami v roči in v svoji najlepši suknji
hodi med klopmi in zdaj tega zdaj onega pokliče,
zastonj opominja vprašanee, naj glasneje odgovarjajo,
da bodo tudi gospod dekan slišali, oni veliki debeli
gospod, ki na vzvišenem stolu, sredi gospode, pri
zeleno pregrnjeni mizici sede in vsacemu, kdor odgo¬
varja, kimajo ali odkimavajo. Da-si ravno vsak in
vsaka izmed učencev in učenk ve, ktera vprašanja
bo dobil, ker učitelj jim je to že en teden popred v
glavo vtepel, zmoti se vendar kteri, da na drugo
vprašanje odgovarja in tako zasluži od učitelja strašen
kaznovalen pogled, da se mu solze udero po debelem
solnca zarujavelem licu.

79

Med poslušalci je tudi Leon.

Fajmošter je bil še prav posebno povabil kom-
teso in njega. Zakaj stara gospa ni gledala na moš¬
njo — kakor je enkrat povedano — kedar jej je
gospod fajmošter povedal, da je česa posebno potreba
za povzdigo krščanskega dulia sploh, in tudi zadnjo
spomlad, ko je bilo treba šolo na novo prekriti, dala
je vsega, česar soseske niso mogle ali niso hotele dati.

Ker jo je po tem takem kakor za majhno po¬
vračilo povabil, da bi ona in njen mladi stričnik
videla, koliko sadu prinese dobro in po božji volji
obrnjeni krajcar, in ker je stara gospa fajmoštra, kot
služabnika in namestnika božjega, in tudi njegova
vabila v velicih čislih imela, ni si upala reči, da ne
pride. Ali po nesreči je prav zadnje dni malo zbolela.
Tedaj je moral po njeni volji Leon nadomestovati
sebe in njo, kar je ta tem rajši storil, ker je — da
Po pravici povemo — upal, da bodo tudi njegovi
znanci s pošte tjekaj prišli, s kterimi je bil od po¬
slednjega časa že kakor domač.

Ali zmotil se je bil. Pač je med drugo gospodo
sedel tudi gospod Goreč, ali deklic njegovih ni bilo
niti Pavline ni ne Matilde. Poštni gospodar je na
glas Leonu povedal, da niste utegnili priti v čestito
druščino, na tihotna pak mu je zašepnil, da nisti
hoteli,  pa ne zarad njega, teinuč zarad druzih. To
se  ve, da ni bilo mladeniču prav po godu, a kar je,
je, človek se mora v vse udati, kedar se mora.

*■ Na eni strani Leonu je sedel star fajmošter iz

80

sosednje hribske fare. Suh možiček je bil, živih oči
in špičastega obradka. Tobačnico in ruto je vedno v
roči držal. Tudi njemu je ponudil tobaka za nos vsako
četrt ure. Sepetaje mu je zdaj pa zdaj na uho kako
prav dovtipno povedal in tudi v izpraševanje se včasi
mešal. Tako je postavim vso slavno komisijo v za¬
drego spravil, ko je slišal učenca na učiteljevo vpra¬
šanje: kaj se pravi tinta po slovenski, odgovoriti:
črnilo,  — in brž priteknil na svojo roko: kaj se
pravi tedaj: rudeča tinta? tudi: rudeče črnilo?

Na drugi strani je bil domač kaplan, mlad člo¬
vek, po vsem soditi prav dobra duša. Tako se je
Leon še precej dobro počutil tukaj, da-si ravno ni
bilo izpraševanja ni konca ni kraja.

Kar je bilo „civilnih“ ljudi tu zbranih, poznal
je Leon skoro vse, več ali menj, vsaj po imenih, —
samo enega ni poznal.

Prav tam v kotu pri vratih si je bil ta edini
neznani stol malo nazaj pomeknil in bolj sam sedel,
ne pečaj e se z nikomur. Utegnil je kacih šest in tri¬
deset let star biti. Bil je srednje rasti, obleka mu je
bila, da-si ni imela nič gizdalinskega na sebi, izvoljena,
če tudi obraz njegov ni imel ničesa, kar bi človeku,
posebno ženskam na prvi pogled v spomin vtisnilo
podobo lepega moža, imel je vendar ta obraz s črno
pristriženo brado, gostimi lasmi enake barve, živim
in duhovitim očesom in visocim čelom nekaj posebno
pridobljivega in zanimljivega. To zanimljivost sta nek
ironičen, skoro bi djal, zaničljiv posmehljej, ki mu

književnosti slovenske, sosebno pa rodoljubna sloven¬
ska mladina! Pri tej priložnosti so daje na znanje,
da se morejo v nekoliko iztisih še vsa po Cvetji
izdana dela po pristavljeni ceni dobiti, namreč;

Vrsta (zv. l —9) Silerjev »Viljem Tell" po.
slovenil Fr. Cegnar, po 80 nkr. b) Platonov
„Kriton in Apologija" poslovenil J. Božič,
30 nkr. c) »Babica" od B. Nemcove, poslo¬
venil Fr. Cegnar, po 1 gld. in d) Ksenofontovi
»Spomini na Sokrata", posl. L. Hrovat,
po 54 nkr. Cela I. vrsta veljd 2 gld. 24 nkr.

H- Šestka (ZV. 10 — 15); a) G. Krekov »Na SV-
Večer", V 3 spevih po 24 nkr. b) Virgilijevo
»Poljedelstvo", posl, J. Šabič, po 40 nkr.
c) Sofoklov „Ajant“, poslovenil M. Valjavec,
po 36 nkr. d) »Kitica Andersenovih
pravljic", posl. Fr. Erjavec, po 30 nkr.
e) »Veronika deseniška" v 15 spevih od
J. Frankolskega po 36 nkr. in f) A. Umekov
»Ciril in Metod" po 24 nkr. Cela II. šestka
velja 1 gld. 50 nkr.

Šestka (zv. 16—21); a) Povest »Alvare-
dova družina" posl. J. Parapat po 50 nkr.
b) Bilčevi »Prvenci" po 50 nkr. c) Ler¬
montov .,l3maei-bej“, posl. Vesnin, po 30 kr,
'n d) Chocholovškova pripovedka »Agapija",
posl. Podgoriški, po 30 nkr. Cela III. šestka po
1 gld, 50 nkr.

IV.  Ssstka (zv. 22—27) a) „Pesmi ! \ zložil Al
Umek (174 str.) po 70 nkr. in h) „KirdŽali“,
podonavska povest, spisal M. Čajkovski, poslej
venil PodgoriČan, (318 str.) po 1 gld. Cela IV.
še s tka velja 1 gld. 50 nkrrj,

V.  Šestka (zv. 28—33); a) Pellikova tragedijah

„ To maš Mor -1 , poslovenil J. Križaj po 36 kr.'
b) „SlcvO O polku Igorovš 1 ', poslovenil
M. Pleteršnik po 10 kr.; c) „Deseti brat“,
izviren roman, spisal J. Jurčič, po 80 kr. in
d) „Zcra in SolnCa“, pripovedna pesen) v
treh delili, zložil M. Valjavec, po 30 kr. Cela
šestka veljd 1 gld. 50 nkr.

Dalje se utegne dobiti Pr. Erjavčevo „ Žival-'
BtVO“ po 75 nkr, in Tušekovo „RastImstVO“ po
65 nkr.

V Celovcu 1. decembra 1867.

VredniitTo slov. Glasnika-

Na ivillo daj«: trednfe ilov. Glasnika, Tilk Jaa, So Frid. Uou t Celote#.

€V«S$«

iz

domačih in tujih logov.

Zbirka

izvirnih del slovenskih in slovenskih prevodov.

35. veasek.

(VI. šestke 2. snopič.)

V Celovca 1868 .

Vabilo na naročbo

ZIbirka izvirnih del slovenskih in slovenskih prevodov:
»Cvetje iz domačih in tujih logov“ prične s
34 vczkom svojo VI. šestko in bode obsegala: a) J. Jur¬
čičev, izvirni roman: »Cvet in sad*  (okoli 17 tis¬
kanih pol) , b) M. Grabovskega pripovedno delo,
»Zamet*  v L. Podgoričanovem prevodu in c) kako
veee ali manjše pripovedno ali dramatiško delo, koli¬
kor bode namreč prostora.

Izhajalo bode, kakor doslej, vsacih 5—6 ted¬
nov v posamesnih vezkih, pet pol debelih. Naro-
eilna cena vsacemu vezku (brez poštnine) je 25 nkr.
jn se bode plačevala o prejemi vsake kujižice; kdor
hoče pa vseli 6 vezkov VI. šestko (vez. 34—39),
poštnine prostih, na ravnost po pošti prejemati, ta
Inaj pošlje v ta namen 1 gld. 60 nov. Č. gg. nabi¬
ralcem naročnikov se bo dajal vsak 11. iztis po vrhu.

Vabijo se na naročbo vsi prijatelji lepoznanske

81

je včasi okrog usten zaigral, in sploh njegova malo¬
marnost za vso okolico prej pospeševala kakor kratila.
Ne mene se za svoje sosede niti na levi ni na desni
je pa skrbno in kakor se mu je videlo z veseljem,
ktero more le pravi prijatelj mladine imeti, poslušal
otroke, sosebno ee je izmed njih kteri odgovarjal,
da se mu je poznal talent in dobra glava.

„Kdo je oni gospod tam v kotu?“ vpraša Leon
zraven sedečega kaplana.

„Po imenu ga ne poznam,“ odgovori le-ta še-
petaje. — „Profesor je, ne vem že v kterem mestu.
V vinogradih ima boje majhno hišico. Sicer ga pa menda
nihče na tanko ne pozna, živi prav sam za-se. Niko¬
gar ne obiskuje; kakor za gotovo vem, tudi pri našem
gospodu fajmoštru ni še nikdar bil. Pred enim ted¬
nom je prišel, menda na jesenske praznike in pravijo,
da se ne bo dolgo mudil.“

,,Škoda, da ga ne moremo pridobiti za družbo,"
pravi Leon.

„Čakajte, to je prav lehko. Jaz bom samo go¬
spodu fajmoštru rekel, naj ga povabi k nam na ko¬
silo in tukaj se lehko seznanite ž njim, če želite."

In koj mali kaplanček vstane in po prstih gre
tje do fajmoštra ter mu na uho povč, kaj se spodobi
in kaj posebno mladi gospod z Zabrezja želi. Faj-
mošter najprvo ogleda osebo profesorjevo, potem pa
prikima: „Kedar končamo."

Toda oni, o komur se je ves ta zmenek plel,
ni hotel čakati, da bi končali. Bodi-si da se mu je

Cvet in sad. 6

prevroče zdelo v natlačeni izbi, ali da se je hotel
ravno čemu tacemu ogniti, kar ga je zdaj v resnici
čakalo, vzel je čez nekaj časa klobuk in palico, lekko
poklonil se in šel ven.

Gospod fajmošter malo nevoljen vstane s svojega
sedeža in rogačka za njim. Njegov duhovni pomočnik
in na le-tega voljo tudi Leon mu gresta na pomoč.

Profesor se je precej dolgo zahvaljeval in od¬
bijal sprejetje fajmoštrovega vabila, djal, da ima go¬
tov opravek in več druzega, ali naposled, ko je vi¬
del, da fajmošter trmoglavo hoče, da ostane, ko jo
še kaplan svojemu predniku pritrkoval, moral je ob¬
ljubiti , da sprejme.

Bilo je že precej čez poldne, ko se zbero vsi
viši in niži povabljeni od čestitega dekana do ubozega
župana Stremenčka in cerkvenega ključarja v veliki
farovški sobi okoli dolge mize, na kteri se je vab¬
ljivo juha kadila in še vabljiveje gostom nasproti si¬
jali gosto nastavljeni poliči in bokali z rudečim vinom.

Kdo pameten bi bil temu ali onemu izmed njih
zameril vide, kako zadovoljen, vesel se je po molit¬
vici na odločen sedež ukini in vdomačil, željno pri-
čakovaje, da bi skoraj kaj prišlo na okrožuik in po¬
tem, ko se mu je želja spolnila slastno, pa počasi jel
krotiti slabeji — ali kakor je morda skrivaj mislil,
■boljši del svojega bitja.

Leon je bil na sedež zraven profesorja postav¬
ljen in ker je bila cela druščina prevelika, da bi bili
vsi ene govorice vdeleževali se, skušal je s svojim so-

83

sedom v razgovor priti, da bi ga natančneje poznal
in pa, za kar se večidel razgovor napleta, da bi se
sam zabaval.

Tudi drugod okoli s časom jeziki živeji posta¬
nejo, vzlasti ko več bolj ali menj praznih posod od¬
roma in ko so se morali tu pa tam vinski poliči in
bokali v drugič napolniti.

Dobro vemo sicer, da je pisateljeva dolžnost,
ljudi, ktere bralcem pred oči privede, določneje ob¬
risati po njihovem individuvalnem značaji. Ali pritegnil
nam bo morda marsikdo, da smo ravno tu v zadregi,
če hočemo vestno delati. Ne samo da bi se naša po¬
vest čez mero in prvotni namen raztegnila, ko bi za
vrstjo kacih dvajset osebnosti hoteli po značaji opi¬
sovati, moramo še povedati, da se nam o marsikterem
ne bi dalo mnogo povedati. Preverjeni bralčeve pri¬
zanesljivosti v tej zadevi in zadregi, prepuščamo mu,
kakor že večkrat drugod, da si sam izmala, kako
vesel sedi in pije gospod učitelj, pohvaljen zarad prid¬
nosti in vidnega napredka v šoli, kako prepričan je
oče župan Streinenček svoje veljavnosti, ker v taki
visoki družbi jč in pije, kako si cerkveni ključar pri¬
vošči božjih darov itd. Naj se samo tjekaj gori ozre¬
mo, kjer gospod dekan na prvem mestu sredi dveh
starih dušnih pastirjev sede.

Da, velik gospod je to, gospod dekan, šolski
nadzornik. To pripozna menda vsak, tudi nji moramo
priznati. Nateknil je naočnike na nos in visoko gleda
in veliko vd povedati poslušalcem, ki zvesto in verno

6  *

84

va-nj gledajo. Sklenil je mož roke pod prsi in lepo
naslonil se na stolu naslonjaču nazaj. „No, to me pa
veseli, da si tudi ti prišel Janez," pravi enemu svojih
sosedov. — „Dolgo se že nisva videla, dolgo."

„Res je dolgo tega; kar smo Ljubnika pokopali.
Koliko je tega, sedem, osem let! In tudi danes sem
težko prišel. Daleč je od moje fare do sem, daleč,
jaz sem se pa postaral," odgovori oni.

„Že res, kar smo Ljubnika pokopali. E ta je
umrl, mi smo pa še tukaj. Se veš, kako smo bili v
semenišču v eni sobi vkup — on, ti in jaz. On je
tako rad spal, midva sva mu toliko prizadela. Tačas
smo bili mladi, zdaj smo stari, prav praviš. Kmalu
bo tudi nas Gospod poklical. Kdo ima pa zdaj faro
na Vrbnji?"

„Glej, ki res ne vem," pravi oni in začne niže
sedeče mlajše duhovnike popraševati po imenu, ktere
tudi naposled izve.

„Dobra fara je menda naVrbnji?" pravi dalje dekan.

„Majhna kravica, pa dobro molze. Enajst sto v
obligacijah in precej zemlje."

„Kaj pa Jože, tvoj brat, ali je še živ?"

„Neveš še? Predlanskim ga je zima vzela. Čisto
sam sem zdaj."

„0, glejte no! Kako zdrav, rudeč je bil videti
pred tremi leti, ko si ga bil k meni poslal po tiste
bukve! Zdaj pa je umrl, praviš. Jč! Janez, tudi mi
pojdemo kmalu. — Ali si dobil to pomlad bukvice,
ktere sem ti bil po potovki poslal ? Kako so ti všeč ?“

85

„Dobil, dobil. Zahvaljujem se ti. Čisto sem po¬
zabil nazaj poslati jih. Še ta teden je pošljem.”

„Ni treba. Tedaj Jože je umrl? Hm! Kaj pa
politika ? Pridno bereš vse, kar ti pride, to se vč
da. Hudo je v današnjih časih! Sovražniki svete cerkve
so nesramni postali. Povsod mikastijo in tresejo stare
stebre. Sv. Petra stol je v nevarnosti, kaj bo iz tega?”

Tako je govor prišel na važneje reči, rešetali
so možje sovražnike Petrove skale, liberalne pisune
in žurnaliste, demokrate in rovarje in kar je enacega
blaga še hudobni duh zatrosil med pšenico današnjega
sveta.

Od vseh teh pogovorov nista slišala Leon in
njegov sosed ne veliko več kakor posamezne reči.
Profesor, ki je bil precej dolgo nekaj malobeseden,
podal se je s časom, bodi-si da mu je bil Leon če¬
dalje bolj po godi, ali pa da je tisto malo dobrega
fajmoštrovega vina, kar ga je pil, toliko moči imelo,
da je postal boljše volje. Zabava se je od kraja plela
o tem, kar je bilo najbliže in o čemur je Leon prav
presodil, da bo učitelj odrasle mladine gotovo rad
govoril: o šoli. Začetek razgovora je bil pri farni šoli,
razsnoval se je potem na pedagogiko sploh, prišel
naposled do velicih mož in mislecev, do filozofije in
poezije. Leon je kmalu sprevidel, da ima učenega,
pametnega moža pred seboj, ki z natančnim znanjem
misli in trditev literarnih veljakov raznih velicih na¬
rodov, strinja lastno razsojo in tej zna prosto, lehko
ločljivo pa primerno vnanjo podobo dati. In če je ta

86

mož Leonu že koj na prvi pogled dopadel, če se mu
je dozdevalo, da ni tak človek, kakor so „da jih je
več,“ rekel si je vendar za prvega s Prešernom sam
pri sebi:

Da je lepo, bi sodil, visoko čelo, vsak,

Ak bil bi le nek&aen zapustil ga oblak;

Lepi bi usta bila, lep bil obraz bi bled,

Ak bil bi le nekašen preč nejevolje  sled.

Zdaj pa je z veseljem videl, daje  novemu znancu
med govorjenjem čisto prešel tisti „mrak“ s čela in
„nejevolja“ z obraza, da sta se umeknila nekemu zna¬
menju zadovoljnosti in mirti, ki na oba kraja dobro
dene, pripovedovalcu in njegovemu poslušalcu, tiste
zadovoljnosti, ki jo le utegne imeti mož više stoje¬
čega, več obsezajočega duha, ako dob6 koga, ki
ga posluša in o kterem je preveijen, da ima zdrave
pameti, dobrega srca in omike dovolj, da ga vsaj
nekoliko umeje. Marsikaj, kar je profesor izrekel,
zdelo se je Leonu preostro, marsičesa drugemu ne bi
pritrdil; kakor je pa on te reči povedal, videlo se
je, da se ne dado oporekati ni ometati. In če se je
Leonu to in ono zdelo drugače, če je svojo bolj ali
menj nasprotno misel izrekel, izgubil je vero na njeno
istinftost že, predno je izgovoril, kajti neka dobro-
voljnost, nek dobrohoten in prijazen smehljej njego¬
vega nasprotnika bilo je že precej pol dokaza, tako
da je moral hotel ali nehotel obmolkniti.

Francoska revolucija, pravijo, da je podrla mar-
siktero misel, ktero je evropski svet pred imel. Ka-

87

kor je potrla plemstvo ali aristokracijo po rojstvu,
tako je vsaj v načelu ob veljavo dela tudi aristokra¬
cijo človeškega duha. Današnji dan se že malokdo
rad uklanja avtoriteti tega ali onega tako imenova¬
nega genijalnega človeka, skoro vsak hoče naposled
imeti svojo lastno poslednjo sodbo.

Res je tedaj čudno, da v današnjih časih, ko
smo po včlicih učiteljih tako nekako preverjeni svoje
osebne veljave, vendar ne moremo te v vseh stvareh
tako obvarovati in ohraniti, da ne bi zdaj pa zdaj
vkljub Horacijevi prepovedi „prisegali na besede uči¬
teljeve,“ in s tem spoznavali, da so med nami ljudje,
kterim dobrovoljno pritrjujemo, ali moramo pritrjevati
veče veljave, nego si jo sami prisojamo. Nočemo tu
preiskovati, je-li to prav ali ne, to naj bode zatr¬
jeno, da je tako, vzlasti da je naš gospodič Leon
svojemu novemu znancu nasproti to stvar čutil.

Ravno zarad tega si je želel, da ne bi bilo
znanstvo s tem novim prijateljem, — če se sme to
imenovanje tako zgodaj brez pregrehe rabiti, — koj
iz začetka tudi končano. Razen tega, da se je hotel
od njega učiti, kar se tiče znanstva, misli o človeškem
življenji in sploh česar se še more učiti mlajši od
staršega, manj izveden od skušenejšega, mislil ali
morda bolje slutil je, da je našel človeka, kteri se
mu je vsega zaupanja, spoštovanja in ljubezni vreden
zdel. Znano je pa, da iz teh treh izvira prijateljstvo
v najlepšem pomenu.

V vinu je veselje doma. Vesel je že bil farni

88

učitelj, ki ni bil vajen vina piti, glasni so postajali
manjši in srednji prvaki in celo visocim gospodom na
koncu omizja se je jelo srce tajati. Se gospod poštar
Goreč, od kraja precej ponižen in tih v sredi dru¬
ščine , začel se je srditi, smejati in ves živi svet
grajati, tega ali onega pikati, zdaj pa zdaj poredno
čez mizo pogledovaje do Leona in nekterih druzih,
kakor da bi hotel reči: Kaj ne mislite vi ravno tako ?

Precej pozno popoldne je že bilo. Profesor se
poslovi pri gostilniku gospodu fajmoštru, kteri pravi,
naj bi še „črne kave“ čakal, sicer ga pa ne zadržuje
posebno, niti za drugokrat ne vabi, potem pri drugi
druščini in odide.

Tudi Leon se odpravlja za njim, toda veliko
teže se odpravi, poslavljanje je od fajmoštrove strani
in od dekana veliko prijazneje, zakaj sorodnik kom-
tesin je vendar nekaj več, kakor pol neznan profesor
iz mestne gimnazije. Veliko priporočil in spoštljivih
pozdravov do gospe tete se mu naročuje.

Pred farno hišo že ni bilo profesorja nikjer vi¬
deti. Leon, kterega je voz čakal, ukaže hlapcu, naj
brž napreže in pride z vozom za njim. Hitro stopaje
kmalu doide profesorja, ki je prav polagoma in po¬
časi peš koračil.

,,Ali ste tudi vi domu namenjeni ?“ vpraša pro¬
fesor.

,,Tudi,“ odgovori Leon. „Tiho med temi možmi
sedeti je pusto, govoriti pa za istino nimam kaj ž

89

njimi. Duhovni gospodje imajo svoje reči in svoje po¬
menke , kakor ste sami videli . 11  —

„Prav pravite, človek se najlaglje peča in druži
s svojo priliko. Tu mu ni treba ni fraz ni poklonov
niti druzega hinavstva bodi-si tega ali onega imena,
če se že ne gleda na to, da čevljar pri kopitu ostaja
in nas, ki nismo njegove umetnosti, ne zanima nje¬
gov razgovor . 11

,,Ali vi daleč od tukaj stanujete, če smem vpra¬
šati ?“

„Dve uri je daleč. Ko bi hitro hodil, pride se
poldrugo uro , 11  odgovori profesor.

Med tem razgovorom ju hlapec z vozom doide.
Leon povabi svojega sopotnika, naj prisede k njemu;
toda ta se mu zahvali rekši, da na deželi ni nikdar
prijatelj vožnji, ker njegovemu bolehnemu životu bolje
pristuje počasen peš-pot. Preprositi in z lepo posiliti
se ni dalo in poskušati ni bilo. Tedaj hlapec prazen
odpelje naprej, Leon pak, ki je mislil videti, da pro¬
fesorju ni neljuba njegova druščina, ostane pri njem.

Med potom ga Leon povabi, naj bi kedaj
v Zabrezje prišel. „Da vam kar naravnost povem,
obljubim ne. S tem pa ne odbijam vaše prijazne
ponudbe, temuč mogoče je, da vas prav kmalu enkrat
obiščem na vašem domu. Jaz sem malo čuden človek,
storim to, ono opustim ,  kakor sem ravno pri volji.
Zato, prosim, ne zamerite! — Da sem danes semkaj
šel, skoro sam ne vem, kako je to. Nekdaj sem tudi

90

jaz tukaj kaeega pol leta v šolo hodil. Spomin teh
mladih srečnih let me je menda tudi danes sem peljal.“
„Tedaj ste tukaj rojeni ?“

„V rojstni hiši stanujem.* 1

„Ne zamerite mi, to se mi čudno zdi, da nisem
do danes ničesa slišal od vas niti od vaših starišev,
da-si ravno poznam že precej ljudi tod okrog ali vsaj
praviti slišim od njih.“

„To je prav lehko tako, mladi moj prijatelj 1
Mojih roditeljev ne morete poznati ker — žalibog —
ne živita več. In njunega edinega sina, mene, tudi
niste mogli poznati, ker me veliko let ni bilo v tem
kraji, vi ste pa tudi, kakor pravite, še le v posled¬
njem času sem prišli. Da pa niste čuli o meni —
pravi profesor s smehljanjem — tega vzrok je neko¬
liko, ker so me ljudjč že izgrešili, nekoliko ker v tem
kratkem času, kar sem tu, samotno in za-se živim,
tako da malokdo vč, ali sem doma ali ne.“

Iz tega, kar sta se na dalje menila, povzel je
Leon, da je profesor neoženjen in da o tem ne go¬
vori rad. Zato zavrne govorico na prejšnjo reč nazaj
vprašaje: „Kje prav za prav stoji vaša hiša?“

„Hišica  je samo. Ali ste že obhodili vinograde
tukajšne gorice? 1 *

„Močno vse.“

Tedaj ste morda videli samotno nizko hišico sredi
sadnega vrta ravno vrh vinogradov. Tam stanujem
in tam sem se rodil. In če se vam bo prav morda
čudno zdelo, verjemite mi, da te borne koče ne bi

91

zamenil z nobeno palačo v glavnem mestu, kajti no¬
bena hiša mi ne more tistih spominov zbujati in tiste
zadovoljnosti dati, kakor ta skromni kraj, kjer je
ljuba mati za-me skrbela in oče s svojo pošteno pri-
prostostjo gospodaril. 11

,,Ali vas smem jaz obiskati, gospod profesor?“
vpraša Leon in pristavi: „Pa bojim se, da se bom
vam zdel s svojim vprašanjem, po tem kar vas zdaj
poznam, da ste namreč radi sami, — precej vsiljiv
in siten, ali kako bi rekel. Zato vas pošteno in na¬
ravnost prosim, da brez vsacih obzirov tudi tako
odgovorite in čeravno bi mi bilo srčno žal, ko bi se
moje znanje z vami precej z začetkom končalo, spo¬
štoval bom vendar vašo odločbo in ni se vam bati,
da bi me razžalili, če rečete, da vam bi bilo neljubo. 14

„0, prosim vas, ne sodite me prehudo. Tako se
zopet ne zapiram pred svetom. Čeravno sem vam slab
izgled dal, mislil sem ravno vabiti vas. Besedo ste
mi z jezika vzeli. Odkritosrčno vam povem, da bom
vesel, če pridete. Posedela bova malo pri bučelah
mojega najemnika, — hišo z zemljo vred sem namreč
koj po očetovi smrti nekemu možu v najem dal, samo
majhno izbico v en konec sem za-se pridržal, da
imam stanovanje, kedar utegnem domu priti. V po¬
sebni sobani vas tedaj ne bom mogel sprejeti in tudi
na mehki zofi ne boste sedeli.

„Kar se mene tiče, vsega tega ne bom težko
pogrešal , ker . . .“

„No bo že kako, malo potrpežljivosti prinesete

92

s seboj in naredilo se bo samo ob sebi, da vam ne bo
ravno posebno dolg čas. Zdaj pa gre moja pot v
stran, lehko noč! Kmalu pridite. Ni hinavščina niti
ne gola etiketa, če vam rečem, da me veseli seznanje
z vami. Zdravi!“

Keksi seže Leonu v roko in oba gresta vsaksebi.

Dvanajsto poglavje.

Pred ulnjakom.

Lep in prijeten jesenski dan je; solnee, čigar
žarki že nekaj dni slabčvajo, nagnilo se je proti za-
padnim sivim goram.

V vinogradih je živo gibanje, — trgatev.

Trta, s skrbjo, strahom in veselim upanjem s
pomladi obrezana, okoljena, prignojena in okopana,
ni prevarila kmetiča, obrodila je obilo. Brhke polno-
lične deklice nabirajo lepo dozorelo grozdje v svoje
posode, šegavo zdaj z glasnim smehom odbijajo na¬
gajivosti in strižejo nepremišljene besede mladeničev
sobiračev; zdaj zopet s tiho besedo ukrepajo med
seboj skrivnostne reči o tem in tem ne ravno pregrdem
fantinu, o oni prijateljici. Zadovoljen stari možek
tira in nese z grozdjem nadeto brento; vpognjen pod
težkim bremenom leze med obranimi brajdami navkre¬
ber proti vinskemu hramu. Poje in uka vesela mladost,
on starec pak se veseli zimske nedelje, ko bode s
ključem in malo lodrico v roči gazil po snegu iz vasi
semkaj gori v hram zlate kaplje pokušat.

93

Vrh vinogradov stoji majhna kmečka hiša, ne
daleč od nje na vrtu ulnjak, skoro poln bučelnih
panjev. Na sprednji strani ulnjaka je kakor podaljšek
na oglu prosta klop iz hrastove klade narejena. Moža,
ki na tej klopi sedi, bi bralec koj spoznal, tisti je,
ki smo ga v prejšnjem poglavji ž njim seznanili, ki
ga je Leon po njegovem vnanjem značaji poznal kot
mladega profesorja.

Knjigo, v kteri je menda prej bral, odložil je
na stran in zdaj počasno in polagoma vleče dim iz
dolgocevne pipe. Zamišljeno opazuje zdaj bučele, ki
so že dokončale svojo jesensko biro in le še pored¬
koma letajo iz panjev in v panje; zdaj ogleduje
hrumeče čivkajoče vrabce, ki se pode in frfrajo v
bližnji živi meji od veje do veje, od grma do grma
in se brez dela in skrbi za zimo, življenja veselč;
zdaj zopet posluša petje, ki se čuje iz vinogradov
pod njim.

Po stezi za mejo vidi človeka bližati se. Koj
spozna Leona. V tem času, kar sta se bila v prvič
sešla, obiskal ga je bil Leon že večkrat, in naredila
se je bila med njima neka oža vez prijateljskega se¬
znanja. S premislekom pravim: prijateljskega seznanja.
Zakaj prijateljstvo v idealnejem, drugačnem pomenu,
kakor to imenovanje svet sploh rabi, med njima ni
bilo mogoče. Prijateljstvo je le ondukaj mogoče, kjer
je v dušnem življenji, vsaj v skrajni podlagi vzajem¬
nega mišljenja edinost in harmonija. Da pa teh dveh
ni med mladeničem, ki neskušen, z dobro vero v svet

94

in človeštvo tu stoji, in med dozorelim možem, ki je
morda že izgubil osrečevalen vid v srečo in čuda
obetajočo prihodnost, ki se je navadil ločiti človeštvo
od človeka, da eno sovraži in le druzega ljubi, to se
mi zdi prav naravno, sosebno pa če jima je natora
različne talente in izreja različne značaje podelila.

To je Leon tudi čutil, da-si ravno je vzrokov
iskal v neenaki starosti. Nekaj posebnega ga je vleklo
do tega moža; mislil je, da bi za-nj vse storil, lebko
bi mu vse zaupal, kar je kedaj želel in premišljal.
In vendar ni mogel ž njim biti tako, kakor z dru-
zimi vsakdanjimi ljudmi; marsikaj bi ga bil rad včasi
povprašal, pa se ni upal, dk, celo njegovega imena
mi vedel.

„Bučelam ste poseben prijatelj! Skoro vselej vas
pri njih najdem. Od vas sem se jih že tudi jaz na¬
vadil ljubiti in precej s pomladi bom napravil doma
ulnjak in nekaj te pridne živalce", pravi Leon potem,
ko se po navadnem pozdravu vsede zraven profesorja.

„To je prav pametno", — pravi ta. — ,,Mravlje
in bučele so človeku, ki se v svojem egoizmu imenuje
gospodarja vsega stvarjenja, najbliže. Ptica pod ne¬
bom, podlasica v meji in večina druzega, kar živi,
brezskrbno zaupa materi natori. In res se mi zdi,
da jim je ta bolja mati ko nam in bučelam. Človek
in bučelica morata trdo delati za zimo, in če se slaba
letina primeri, hudo je obema. Jaz bi mislil, da
imamo to živalco ravno zarad tega radi, ker smo
tako nekako po osodi v rodu ž njo."

95

„Ta sorodbina se da še dalje razpeljati, gospod
profesor; celo v politiko pridemo od bučel."

„To pa raje pustiva, o tem jaz ne govorim rad.
človeka današnji dan mora sred boleti, če le misli
na politiko", pravi profesor.

„Jaz ne mislim tako. Morda nisem prav povedal,
namesti na politiko  bi bolje djal na zgodovino,
na ustavo  človeške družbe."

„A, tako mislite? Monarhija pri bučelak, kaj ne?"

„Da, to sem mislil."

„Res je, temu se moramo čuditi. Tudi jaz sem
že to premišljal, kako je to, da tako pridna živalca
ne more brez mačice, brez kraljice  živeti. Prav
mislite, tudi v tej reči ima panj bučel s človeško
družbo nekaj enacega."

„Še ena misel mi pride gospod profesor! Videl
bom, kaj boste na to rekli . . .“

„Tako je prav! Začeta reč se mora do konca
dognati" pravi profesor smehljaje se in v drugič na¬
tlači pipo.

„Eden mojih učiteljev je trdil, da se vsa zgodo¬
vina suče okrog vprašanja: kaj je ideja države, in
je pristavil, da se še današnji dan vsa filozofična
politika peča samo s tem: ktera oblika države je
najbolja: ali monarhična, republikanska, ustavna itd.
Če je to res, in pa če je tudi res, kar se dostikrat
izgovarja, da je človek najbolj srečen, če se natori
ne odtuji, tedaj bi tisti, ki bi hotel monarhijo zago¬
varjati,'prav dobro zadel, ko bi djal: po analogiji z

96

natoro se da samo monarhija opravičiti, zakaj kjer
je natora vlado postavila, to je pri bučelah , tu je
monarhična. 11

Mladenič, tacih pogovorov ne veliko vajen, bil
je te svoje izpeljave vesel, kakor se mu je na obrazu
videlo.

Profesor kake tri pote iz fajfe potegne in reče
smeje se: „Pravi svobodnjak ste, če tako mislite! 11

„Ne pravim, da jaz tako mislim; ali logično se
bi mi zdelo, ko bi kdo tako sklepal 11 , odgovori Leon.

„To je le navidezna logika 11  pravi profesor, pre¬
dolgo bi o tej reči govorila, ko bi hotela preiska-
vati vso podlago, na ktero ste vi svoj sklep oprli in
sestavili. Pustiva tudi to z nimar, ali vas je vaš
učitelj, kterega izrek ste omenili, prav učil ali ne.
Samo tisti vaši analogiji  z natoro, ktera vam je
rabila za kol, da ste ž njim svoj sklep spesnili, morava
malo v oči pogledati, ker se mi zdi, da je slepa vsaj
na eno oko. Zdi se mi — in ne zamerite, da vam
naravnost povem, — da vam razmera med naravo in
človeštvom ni popolnoma jasen pojem. V naravi vidi¬
mo redno enake večne zakone, po njej se enomerno,
pravilno vse rodi, razvija in umira. V naravi ni no¬
benega napredka, bučele med ber6 ko pred tisoč leti,
jablana leto za letom enako cvete: v naravi je mir.
človeštvo pa rije vedno naprej; tukaj je hrepenenje
po določenem namenu, in v središču tega namena
odpre se še dalji obzor, zopet nov cilj si postavimo.
Tukaj ni mini, tukaj je napredek. Morda bova kedaj

97

to misel dalje razpeljala. Za zdaj naj bode te črte
dovolj. Nekdaj ko je človeški rod stal še na najniži
stopinji omike, ko je bil naravi bliži, ali celo tako
rekoč zrasen  ž njo, naložil si je jarem, ki mu
pravimo država, po naravni potrebi. Država je tedaj,
ker je iz potrebe nastala, le pripomoček, da se do¬
seže namen. Ta namen je razvoj posameznega  in
tako tudi skupine posameznih, človeške družbe. Država
ima nalogo svobodo posameznega le ondukaj omeje¬
vati ali ustavljati, kjer je svobodi splošnosti na potu.
Ce vi grenka zdravila pijete, pijete je samo zato, da
bi bolezni ozdraveli in, kedar ste zdravi, ne pijete
jih več. Ravno tako tudi človeški družbi enkrat, ke¬
dar bo pravo izobraženje splošno, kar moramo upati,
kedar bo ta namen dosežen, tudi pripomočka, države,
ali vsaj take države, kakor jih imamo danes, ne bode
treba. Zato mislim, da ne bi prav sklepal, kdor bi
monarhijo za vselej po vaše z bučelami branil. 11

,,Kako je pa to, da naši prededje, stari Slovenci,
ki so bili gotovo na niži stopinji izobraženja kakor
smo mi, niso imeli za prvega nobene države, temuč
so kar tako živeli po rodovinah in majhnih županijah.
Ali ne govori to zoper vas?“ pravi Leon.

„Prav veseli' me, da to opomnite 11  — odgovori
profesor. — „Da naši nekdanji očetje niso po izgledu
druzih narodov v državo zedinili se, to se meni zdi
najlepša in največa pohvala njihovega človečanstva.
To kaže, da niso čutili potrebe, kaže, da je njim
bilo zakonstvo prirojeno, da so glas lastnega srca
Cvet in sad. 7

98

poslušali, da so bili sami svobodni in drugim niso
svobode kratili . 11

„Če je bilo to za-nje in njihov značaj lepo, kar
vam tudi jaz pritrdim, bilo je pa gotovo slabo za
njihove naslednike. Od tod, da niso v veliko državo
stopili in združeno branili se, izvira, da se ne moremo
Slovenci z veliko preteklostjo ponašati, da nimamo
zgodovine."

„To pa prav govorite. Od velicega razširjenega
naroda smo samo ostanek. To je res žalostno, naša
preteklost in zdanjost. Ne ostane nam druzega, kakor
da se tolažimo z upanjem v prihodnost. Pa govoriva
o čem drugem. Predaleč sva prišla od bučel. Slišal
sem, da se boste oženili ?“

„Jaz ?“ čudi se Leon.

„D k,  tako mi je bilo povedano, in čudil sem se,
da me niste na svatovščino vabili. Morda za to ne,
ker sem tako neuljuden, da vas na domu do danes
še nisem obiskal. Jaz sem poln dobrih namenov,
storil bom kmalu enkrat svojo dolžnost."

„Pa kdo vam je to pravil? Jaz o nobeni ženitvi
ne vem ničesa" pravi Leon.

„No, vi sami ste gotovo bolj verjeten vir, nego
tisti, iz kterega sem jaz zvedel. Mož, ki v tej moji
hišici stanuje, pravil mi je, da ste nekje na pošti,
ali kako — jaz imam nezanesljiv spomin za take
reči — ubrali svojo nevesto / 1

Leon zarudi in na smeh drže se pravi: „To ni

99

druzega kakor prezgodnja zveza vsakdanjih razmer,
vse brez vzrokov. 11

„Se bolj prav, da je tako. Vsaj mi ni treba
čestitati vam, kar bi bil prav posiljeno storil. To
izvira iz ene mojih slabosti. Nisem namreč posebno
dober pravovernik, kar se tiče ženskih kreposti. 11

„Kak6 da ne? Življenje bi bilo nesrečno, ko bi
ljubezni  ne bilo. In ljubezni beseda in skrivno
razodenje je — ženska. 11

„Poznam to pesem; stara je, tudi lepa in res¬
nična za tiste, ki jo z vernim srcem poslušati morejo.
Dokler jej boste verjeli, boste srečni in za tega del
vam iz srca želim, da bi vedno tako mislili. Jaz sem
nekdaj ravno tako pel, kakor vi. 11

„In zakaj ste pustili misel, ki je po lastni vaši
besedi osrečevalneja od nasprotne ?“ vpraša Leon
radovedno.

Profesor, ki se je morda nalašč ognil njegovemu
vprašanju pravi šaljivo: „ Glejte, prej sva govorila o
bučelah in sva jih primerjala človeški družbi. Ako
čem jaz hudoben biti in upirati se vaši idealni misli
o ženstvu, menim, da lehko orožje poberem, ktero
ste morali vi pred strani vreči, namreč analogijo, in
se ž njim morda z večo srečo borim z vami, kakor
ste se vi pred. 11

„Jaz bom eno zagovarjal kakor Don Kišot. 11

„Vi se prezgodaj umičete. 11

„No, naj velja, splošnost! 11

„To je že bolj moško. •— Ali ni pri bučelah

7 *

100

čudna prikazen, da imajo ženske, in samo ženske
bučele strupeno želo? Trote svoje može imajo rade
nekaj časa, ali ta ljubezen ne trpi dolgo, ženice se
jih kmalo naveličajo, postanejo jim nezveste in jih
celo zavratno pokoljejo. Kaj pravite vi na-to, če niste
pozabili, da sva prej oba potrdila neko enakost v
djanji in nehanji bučelic in ljudi?“

„Ce mi daste malo premisleka, vem, da se bom
izkopal . ..

„Nič pomisleka. Le priznajte, da ste tepeni,
potlej sva pa spet prijatelja, 11  pravi profesor smeje
se. Koj pa dostavi: ,,Bojim se, da vas pohujšujem
in po svetem pismu bi bilo bolje, da bi si mlinski
kamen na vrat obesil in se potopil v globočino moija.
Torej me ne poslušajte več. — Glejte, ravno mi moja
gospodinja nekaj nese. 11

Starikava ženica je prihajala po vrtu od hiše
sem in nesla na belem ploščeku nekaj grozdov in v
drugi roki velikanskega pol hleba. Zagledavši Leona
se nekako preplaši, skrije kruh za hrbet in obstoji za
ulnjakom.

„Gospod Franc! ko bi hoteli malo sem stopiti, 11
pravi proseče profesorju.

„Kaj imate skrivnega ?“ vpraša le-ta, stopivši
k  “jej.

„0 jej, tako me je sram, da bo gospod iz Za-
brezja videl, da črn kruh jeste. Mislil bo, da vam belega
ne znam ali pa nočem speči,“ pravi šepetaje ženica.

Profesor jo utolaži in, ko je ženica malo mizico

101

iz ulnjaka pred klopico postavila, kruh in grozdje
tjekaj položila, še vina in dva kozarca prinesla in
odšla, rekel je: „Zdaj bom pa sam nekoliko oporekel
svojo prejšnjo trditev. Ta starka, postavim, je prav
poštena in dobrosrčna ženica. Da-si ravno mi še v
rodu ni in me le malo iz mojih študentovskih let poznd,
ima me vendar tako rada, da se sramuje namesto
mene, in še jedla bi namesto mene, ko bi se dalo.
Kar si more misliti, da bi mi ustrezalo, znese mi
skupaj , in skoraj se mi smili, kako je včasih v skr¬
beh , če mi jed ne diši. To je res žensko v vsacem
stanu in človeka gane.“

Leon zapazi knjigo, ktero je profesor pred bral,
predno je on prišel in tako se jima napelja razgovor
na berilo in splošno literarnost in umetnost.

,,Meni se je včasi čudno zdelo“ — pravi Leon,
„in še zdaj si ne morem razlagati, od kod izvira in
kako je to, da nas poezija in umetnost veseli. 11

To kaže, da vživate brez prevdarjanja, brez
refleksije, in to je po eni strani prav dobro“ odgo¬
vori profesor. „Kedar boste svet bolj poznali, boste si
tudi to razlagali, boste vedeli,  kar zdaj samo čutite.
Svet in resničnost na tem svetu sta tako ubožna, da
nam ne moreta dati, kar si poželi naš duh, ki se
tu ne čuti domačega. Zat6 si naš duh svoj svet ustvari,
to je umetnost. Ta nas iz tega blatnega povzdigne v
jasne višine lepšega, navideznega sveta. Nad tem vi¬
dezom se veselimo, ker se na bistvenosti ne moremo.
Tako, djal bi, postanemo otroci. In kdo se ne veseli

102

svojih nedolžnih otročjih let, ko je tudi lep videz
imel za resnico!  Kakor ima vsak človek dobrega
srca otroke rad, tako tudi vsak dober človek ljubi
umetnost in poezijo . 11

Ta in enake predmete sta razpletala še dalje v
pogovoru. Leona je naposled mrak jel opominjati, da
se je čas posloviti.

Trinaj’sto poglavje.

Na potu iz vinogradov.

Solnce je zašlo. Zrak je bil hladneji in hladneji.
Ognji, ktere so po vinogradih tu in tam otroci kurili,
dobivali so počasi rudeča in čedalje bolj svitla plamena.
Delalci so popuščali vinograde in odhajali v tropah
v dolino domu, ali pa so posedali v travo okrog hra¬
mov in majolko z lanskim vinom vrstili iz rok v roke.

Kake četrt ure od kraja, kjer smo pustili naša
dva znanca, bil je vinograd poštarja gospoda Gorca
ravno pod potom. Trgalci so bili že odšli in le trije
bosonogi majhni dečki so bili ostali pri ognji, ki je
pri potu gorel, in kostanj pekli. Kaka dva koraka
proč ste stali dve deklici, in sicer nam znani: —
Pavlina in Matilda. Ekspeditor gospod Komplez je
jima bil veren molčeč tovariš.

„Midva z gospodom ekspeditorjem greva domu,
ti pa tukaj ostani, če se ne daš preprositi. Noč se
dela , 11  pravi Pavlina.

103

„Oh, počakaj še malo. Zdaj je ravno najlepše
in najprijetniše. Glej, kako se ognji lepo vidijo po
vsej rebri in doli v dolini lučice migljajo iz vsake
hiše. Jaz ne vem, da danes nimaš oči za vso to le¬
poto. Ne, gospod ekspeditor, vi morate z menoj po¬
tegniti. Še pol četrt ure, ali vsaj nekaj minut osta¬
nimo tu, da bomo videli, kako bodo ti fantički ko¬
stanj spekli."

Tako pravi mlajša sestričina in poredno Kom-
pleza od Pavline potegne. Ta je bil v veliki zadregi,
ker ni vedel, na ktero stran bi potegnil, da bi se
drugi ne zameril.

,,Ali daleč imamo domu in kaj bo pameten člo¬
vek mislil, če naju vidi, po noči tod hoditi!" ugo-
vaija stareja.

„Saj nam pride hlapec z vozom naproti."

Zdaj se jim nasproti zasliši prav blizo petje:

Garvij, dihur, dihur
Pod streho je smrdel,

Pa Neži Rožmarin
Vse jajca je poje!.

„Rožmarinova Neža gre, bežimo," pravijo dečki,
popuste ogenj in kostanj, kape v roke primejo in
zbeže.

Tudi deklice se napotijo. Ni se bilo moči ogniti
Neži. Komplez, ki je videl, da se deklici malo bo¬
jite , stopa hrabro naprej, sestričini tik za njim.

Po hoji se je poznalo, da je babnica pijana.
Izpod rute, ki je imela glavo zavezano ž njo, viselo

104

je nekoliko las čez nos, suh rujav vrat je bil raz¬
galjen in v pregibu na komolcu jej je visel košek s
polomljenim locanjem.

„Glej, glej! gosposke prepelice, hinder-hander
djala je babura zagledavši deklici.

Vstopi se sredi ozkega pota. Ko pridejo do nje,
pravi: „Dve sraki pa en srakoper! Daste kaj pit,i?“

Umekni se, copernica! da gremo naprej 1 * pravi
Komplez pogumno.

„Kaj!“ vpije Rožmarinka razkačena. „Kdo je
copernica?!“ Položi svoj košek naglo na tla, razpne
roke, rudečica jo oblije, svitlo gleda in kaže veli¬
kanske svoje pesti.

„Ti grivna ti! Jaz copernica, lepega očeta hči!
jaz? Da te ne pograbim in zatočim po dolini, suhec!
Se enkrat reci, pravim.“

Komplezu upade pogum, Neža z zobmi škriplje,
deklici se od straha tresete.

,,Neža! pridi jutri k nam, dali ti bomo žganja
in belega kruha. Zdaj se nam pa umekni, da gremo
domu,“ pravi Matilda.

„Žganje? kje ga imaš? Pokaži.“

,,Tukaj ga nimam. Na pošto pridi, pa ga boš
dobila. 11

„Ali ga boš res dala? Veliko? 11  vpraša Neža
na enkrat potolažena.

„Res, res!“

„0 ti ljuba veverica ti, mala! Daj se pobožati.
Tako-le. Glej, nemara da si še lepša ko jaz sama. —

105

Kaj se pa ti tako držiš, kakor bi jesili prodajala
pravi Pavlini, ki je bila boječe oklenila se sestričini
pod pazduho. „Da, hudiči in hudičevke, odrla te bom
in požrla. Dosti kož imam že doma, ha-ha!“

„Dober večer!“ pravi deklicama znan glas za
hrbtom. Bil je Leon, ki je šel od profesorja domu.
Se bolj kakor se je on čudil, da ju v mraku tukaj
najde, bili ste ga one dve veseli v tem trenotji.

„A, ljubček moj je prišel, lepi moj mladi!“ za¬
vpije Rožmarinka, spoznavši Leona.

,,Kaj je tukaj? Ciganka vas ne pusti naprej?
Spravi se s poti!“

,,Precej, precej, vse kar ti hočeš, tebi pa tebi,“
pravi Neža, kar more urno pobere košek in se vsede
tik k meji.

Oni štirje odidejo.

Kožmarinka maje z glavo, polglasno govori med
seboj, kolne in gleda v tla. Vino, ki se ga je danes
po vinogradskih hramih napila, razvnema in meša jej
menda čedalje bolj možgane. Na enkrat glavo po¬
vzdigne , ozre se okrog in ker onih štirih že ni bilo
več videti zavpije: „Kam je pa šel! Vzela mi ga je
ena. čakaj, čakaj, ubila jo bom, ubila!"

Kekši pobere kamen, zamolklo zatuli in leti po
poti. V desetih korakih se spodtakne in pade. Nekaj
časa leži, potem godernjaje vstane s krvavim nosom,
mirno, tiho in počasi odide proti oni strani, kamor je
bila od kraja namenjena.

106

Med tem časom so bili oni štiije prišli iz vino¬
gradov in so se obrnili navzdol proti cesti.

Ta pot navzdol je bil prav slab za vožnjo in
bojo. Večkratni dež je bil splavil prst in pesek in
naredil kotanje in kupe rujavega kamenja, tako da
je moral človek pazno stopati in vedno pred-se gle¬
dati, da se ni spodtikal.

Naravno je bilo tedaj, da je Pavlina koj na vrhu
prijela Leona za pod pazduho. Saj veste, da slabotna
ženska potrebuje večkrat v življenji podpore moške
kreposti, da se rada naslanja na-nj , kakor se šibka
vinska trta oklepa trdnega, dobro v tleh stoječega
kola. In če še pomislimo, da se vsak dober človek
iz hvaležnosti nekako približanega čuti tistemu, ki
mu je ravno iz kake neprijetne situvacije pomagal,
ne moremo se ni en trenotek čuditi, da je bila tako
nekako bolj domača ž njim. Utegnil bi še eden iz¬
med nas pristaviti, da bi jej bil moral ta Leon, če
kaj umč, kaj se spodobi in kako svet pelja, sam
svojo roko in pomoč ponuditi, toliko bolj, ker bi ga
bil imel tega že gospod ekspeditor Komplez, ki je
z Matildo kaka dva koraka pred njim stopal, s svojim
dobrim izgledom opomniti.

„Bali ste se tedaj te babe? No jaz menim, da
nikomur nič žalega ne stori,“ djal je Leon, da-si bi
bil raje kaj bolj zanimljivega govoril ž njo.

„Jaz imam že iz prvega, ko sem to žensko
videla, neko studenje pred njo. Kedar sem jej kaj
dala, ko je k nam prišla, dala sem jej najbolj zato,

107

da je odšla. Vem, da je to prav nelepo in kaj malo
ljubeznjivo na meni; zakaj človek je človek, ljubiti
bi morali vse, kakor izveličar od nas tirja in nam
naše lastno srce veleva. Pa neke zopernosti, ki mi
jo ta divja žena navdaja, res ne morem premagati/ 1
„Jaz jo pa prav lehko vidim; meni je en nena¬
vaden predmet, originalna podoba. Bog je tudi tacim
ljudčm življenje dal, da je svet bolj pisan in mno¬
govrsten. Menda morajo že tudi take ženske biti. Dol¬
gočasno bi bilo na tem svetu, ko bi bili vsi enaki."

„Jaz sem nevedna, morda je prav kakor vi mi¬
slite. Ko bi ta Neža ženska  ne bila, morda bi bila
tudi meni samo predmet  — kakor vi pravite —;
ali tako pa vidim v njej nekaj zopernaravnega, ne¬
človeškega, ali če je to prehudo reči, — nežen¬
skega.  Vsaj po tem, kar si jaz mislim o ženstvu."

,,Ali mi ne boste zamerili, če povem, da sem
jako radoveden, kako vi mislite o tisti polovici člo¬
veštva, ktera vas mora s ponosom v svojo sredo šteti?"
vpraša Leon.

„Ker začenjate tako govoriti, kakor da ne bi
bodili po tem spodtikljivem potu, temuč v visoki dru¬
ščini po mestnih drevoredih, kaznovala bi vas pač
lehko, da vam ne bi odgovorila. Ali vas čem?“

„Tega ne storite, ker pomisliti morate, da so
ljudje, ki tudi v sreu mislijo to, kar govore."

„Nehvaležno bi bilo tudi od mene, kaj ne ? ko
bi vam odgovarjati ne hotela ravno nocoj, ko ste mi
dobroto storili. Zato vam povem, da če kako posebno

108

misel od mene pričakujete, motite se prav zelo. Tir-
jatve, ki bi je jaz sebi in vsem mojega spola stavila,
izrečene so gotovo že tisočkrat. Ženska ima svoj krog
v tihi domačnosti; tam naj dela in pomaga po svoji
moči. Me moramo bolj s srcem misliti kakor z glavo.
Zato se ne smemo v javnost riniti. Jaz vam odkrito
povem, da se mi je pisatelj prav prikupil, ki je djal:
da raje vidi, če ženske tobak kadč, nego če politiko-
vajo. Še bolj pa ženska svojo naravo zataji, če globlje
pade. Marsiktero napačnost bi jaz raje moškemu od¬
pustila , kakor svoji vrstnici.“

„Zakaj ? To se meni prevelika odpoved zdi. Ta
misel gotovo ni navadna. V marsikterem krogu med
prijateljicami bi sami ostali. Človek rad za-se tisto
svobodo tirja, ki jo drugi imajo. Vidite, zdaj sva
uloge (role) menjala. Jaz bom tiste zagovarjal, ki
ste se jim vi izneverili", pravi Leon smeje se.

„Svoboda je zares lepa beseda, ali tukaj jo le
pustiva. Ločiti se mora od razuzdanosti. Človek naj
premisli in pregleda svoje moči in po njih naj se
ravna, pravijo. In me ženske smo slabe; če izgubimo
višek čednosti, kterega se morda laglje držimo ko vi,
ne moremo se nikdar zopet tako povzdigniti. — Pa
z vami bi skoraj ne smela tega prevdarjati. 11

„Zakaj ne. Večega veselja — — “

„Tiho, vi ste me zapeljali, da sem storila, kar
na svojem spolu sploh grajam: mešanje v reči, ki so
zunaj našega okrožja. Čudno sva začela. Kakor prava
ljubezen ne premišlja od kod in zakaj, tako bi morala

109

tudi ženska svojo nalogo bolj čutiti in dopolnjevati,
bolj v srcu nositi, ko na jeziku. — Hitreje morava
hoditi, Matilda in gospod ekspeditor bosta mislila,
da pešava; glejte, kje sta že.“

Leon je do zdaj nalašč počasneje hodil. Mogoče
je, da je tudi Matilda to opazila koj od kraja in je
zato ekspeditorja s seboj vzela, da sta šla naprej.

Gospod Komplez, ki je večkrat skrivaj nazaj
pogledoval, moral je hotel ali nehotel govoriti in bra¬
niti se svoji tovaršici, ki ga je neusmiljeno dražila,
kako bi bil tepen, ko ne bi bila ona in prišli Leon
utolažila razkačeno Nežo. Da-si ravno je zvesto branil
svoje moštvo in se je na zadnje videlo, da mu je te
nagajivosti že preveč, razmalala mu je poredna de¬
klica vse nastopke tega po sreči odvrnjenega tepeža,
kako bi bil bol&n ležal in milo ječal in morda še
jokal se, kako bi mu bila morala ona streči itd.

Pridejo tako do ceste. Tam je čakal voz.

,,Ali hočemo še do vrha klanca peš hoditi? Za
štiri ni prostora na vozu, tedaj dajmo gospoda Leona
Retlja še nekaj časa spremiti, če nisi trudna, Pavlina!“
pravi Matilda.

„0 jaz ne. Meni je ljubo, čemu bi konje mučili
navkreber, ker lehko hodimo“, odgovori ona. Hlapec
odide z vozom naprej do vrh klanca. ,,Jaz imam pa
z gospodom ekspeditorjem še eno dokončati. On se
mi noče udati, da je tisto lepo pesem naredil, ki sem
jo včeraj našla. Pa ne mirujem pred, da se mi bo

110

izpovedal in še ime tiste srečne mi bo razodel, na
ktero je ta oda narejena 1 ', reče Matilda.

„Sonet je, ni oda" pravi pozabivši se Komplez.

„0 vas že imam; če veste, da je sonet, po tem
ste se udali. Zdaj boste pa še drugo povedali. Pojte,
ta dva ne smeta slišati. Sama jaz znam skrivnosti
hraniti."

Rekši ga potegne s seboj. Moral je ž njo. Kakor
sem zvedel, držal se je hrabro proti ostremu izpra¬
ševanju.

Leon morda sam ni vedel, da je levico svoje
tovarišice malo živeje pod pazduho stisnil, kakor je
bilo na gladki cesti treba, kjer njena nožiča ni bila
v nevarnosti spodtekniti se. Ubogi mož! Tako nekaj
tesnečega se mu je bilo vleglo okrog srca, da nekaj
časa še govoriti ni mogel. In v hudobnem grlu je
bilo tudi nekaj nepravilnega, tako, da niti sapa ni
hotela lepo po stari navadi v pljuča in iz pljuč, niti
odgovori, ki jih je na navadna njena vprašanja odgo¬
varjal, niso bili zadosti dolgi niti po voljni. In vendar
je bil dovolj star in ne ravno neumen. Sicer je ven¬
dar še vedel včasi kako pravo besedo na pravo mesto
postaviti. Čudno!

„Glejte, kako lepo se vaš dom od tukaj vidi,"
pravi Pavlina med drugim.

„Res lepo", odgovori on.

„Veselje mora biti za delavnega moža, ko tako
stoji in okoli in okoli sebe vidi lepo rodovitno zemljo
in lehko pravi: to je moje. Vse, kar tod rodi mati

111

natora, daruje meni. Tako se človek čuti gospodarja
na tem svetu; to ga mora povzdigniti. In vi boste
lehko tako rekli. Ali niste srečni in veseli ?“

„Ali bom srečen in vesel, to mora nekdo drug
določiti", pravi Leon z mehkejim glasom in jej po¬
gleda v obraz.

„Določba je že gotova," pravi Pavlina.

„Res ?!“ vpraša Leon z nekakim hlastnim veseljem.

„Vaša teta komtesa, gotovo ne bo drugemu svo¬
jega imetja pustila ko vam. Vsaj ljudje ne dvomijo."

„Ne, ne. Vi me niste razumeli. Jaz sem mislil,
da bi bilo to vse tako lepo in še neizrečeno lepše,
nego ste vi djali, ko bi vlastnik ne bil sam pri raz¬
gledovanji, ko bi imel ljubljeno družinico zraven sebe
in — —“

To je križ z ženskim svetom. Nekaj človeka no¬
čejo umeti, nekaj mu pa še izgovoriti ne dado. Bog
vč, kako lepo, navdušeno-poetično podobo sreče na
deželi bi bil Leon razvil, ko mu ne bi bila Pavlina
govora prestrigla z mrzlo besedo: „To je gotovo, kar
pravite in kdo bi dvomil, da si boste lehko tako
srečo napravili. Povsod okoli cveto lepe in bogate
dekleta. Cel6 visoki aristokratični svet se je dan danes
spametoval, da pozabi svoje bolje krvi; tako volite
lehko okoli po gradčh, koder hočete, če tudi nimate
kacega: baron, grof ali kar si bodi kot nepotreben
privesek in podaljšek k svojemu imenu. Za izgled
boste kmalo slišali nekaj iz okolice. Nek baron snubi
ravno te dni hčerko čisto neplemenitega očeta."

112

Da je bila Pavlina pričenši naglo majhno za-
rudela, tega Leon ni bil opazil. Navadnost pa, s
ktero mu je govorila, težila ga je prav zelo. Ko pa
je poslednji stavek cul, obide ga neka misel in z
drugačnim glasom, kakor je govoril do zdaj vpraša:
„Ali bi se smelo vedeti i m e tiste neplemenite hčerke,
ktero baron snubi? Meni se zdi, da ni daleč od tukaj
— od mene.“

„Morda ravno 11 .

Ta odgovor je Leona več ko neprijetno zadel.
Tedaj tako je! Nek baron jo snubi in on je zastonj
gojil upanje. Ah, kako nevsmiljeno Človeka osoda meče
z lestve, po kteri bi rad plezal v nebesa svoje sreče!

Naj je vede ali nehote spustil Leon njeno roko
izpod pazduhe, gotovo bo nam vsaka bralka potrdila,
da je bilo to negalantno kakor tudi to, da je do vrha
ž njo šel, ne da bi bil črhnil ene besede.

Tam je stal voz. Deklice so posedle, gospod
Komplez si je zraven kočijaža sedež ubral.

„Lehko noč!“ To poslovilo je bilo od Leona
danes tako kratko, subo in polglasno, in poklon tako
površen in odhod po stranskem poti tako nagel, da
je Matilda ko je voz po cesti zdrdral, vprašala Pavlino:

„Kaj mu pa je?“

„Jaz ne vem 11 , odgovori Pavlina.

Pač praviš brez premisleka tako, deklica, sicer
bi vedela da ne govoriš resnice in zarudela bi, ker
bi te bilo sram laži, ki ti je sicer tuja.

„Morda si ga ti razjezila ? 11  vpraša Matilda.

113

„Mislim da ne“, odgovori sestričina.

,,Kaj sta pa govorila zdaj na zadnje?" vpraša
Matilda.

„No, najnazadnje sem mu zatožila tebe, da se
boš možila, ali bolj prav, da te baron Bremern snubi.
Saj menda ne boš huda zato, tem menj, ker ravno
tvojega imena nisem imenovala, temuč je sam ugenil,
da si ti.“

„Da ne moreš ti molčati!?“

„Napak je bilo, da sem govorila, to spoznam;
zatorej ne zameri. Saj bi bil tako v teh dneh barona
pri nas dobil in bi bil zvedel."

„Pa to se meni vendar čudno zdi,“ — pravi Ma¬
tilda. — „Nekaj nevoljen je šel od nas. Ko bi bil
slišal, da se boš ti možila, potlej bi si jaz to lehko
razlagala."

„Prosim te, bodi tiho."

Deklici nekaj časa molčite.

„Kaj ne, Pavlina, da se boš potlej k meni pre¬
selila, če jaz barona vzamem — kar ni še tako
gotovo. Brez tebe bi moji sreči nekaj manjkalo. Naj-
lepšo sobo v gradu boš imela in vsak teden dvakrat
bomo obiskali očeta, včasi se bomo na Zabrezje peljali,
po zimi pojdemo skupaj v mesto — — —“

„Ne, ne, to ne more tako biti. Kedar ti zapu¬
stiš hišo svojega očeta, vrnem se jaz v mesto in
poiščem svojo staro teto. Kedar boš srečna, domisli
se včasi mene, ki nisem in ne upam, da bi še ke-
daj bila.“

Cvet in sad.

8

114

„Tako ne bo“ — pravi Matilda ter stisne svoji
sestrieini roko.

„Če me imaš rada, ne govorive zdaj več o tem,“
pravi Pavlina.

V

S tir naj sto poglavje.

Pred spanjem.

Človek brez srca malokdaj pozna svojega bliž¬
njega in njegovo notranjo vrednost. Vajen je soditi
po sebi, in blažih čutov nesebične ljubezni, prizanaš-
ljive potrpljivosti, dobrotnosti itd., ki so njemu samemu
tuji, tudi pri druzih ne išče in ne najde, ali, če se
mu jasno pokažejo, ne priznava. Kar je večno lepo
na človeku, ima svoj izvor in začetek v srcu, v domu
ljubezni. Ljubezni mu manjka, ki pogublja vsacega,
ki ne misli kakor on misli, ne govori kakor on go¬
vori, ne dela kakor on dela, in vsacemu nepovoljnemu
djanju podtika najhudobneje, premišljeno v pogublje¬
nje peljajoče namene.

Sploh smo edini menda v tem, da ženstvu priso¬
jamo meče srce ko sami sebi. Mnogo je morda, kar
s tem odstopimo. Vendar bi svoje samoljubje utegnili
utešiti s premislekom, da, kar one z notranjim boga¬
stvom pridobodo, odvagamo z razširnostjo. Skrivne
žile, po kterih se ženski pretaka kri notranjega duš¬
nega življenja, drže od srca proti razumu, pri možu
pak narobe.

115

Zatorej vidimo, da mož prej velike, človeštvo
zadevajoče in obsegajoče ideje goji, da se Iaglje po¬
stavi na vrhunec človeškega spoznanja in z bistrim
vidom predre meglo, ki se razteza po daljni šiijavi
pod njim, — Iaglje kakor ženska, ki zopet prej raz¬
vidi notranjost posameznega človeka.

Pavlina je videla po tem naravnem nagonu svo¬
jega spola, in morda tudi ker je človeka bolj poznala
ko marsiktera deklica na njeni stopinji, Leonovo
vedno veče približevanje. Splošno dekliško lastnost bi
bila morala zatajiti, da ne bi bila videla že koj od
kraja, ko jej je bil Leon še na pol neznan, da nje¬
govi pozdravi najprvo njej veljajo in ne sestričini. In
ko bi tega ne bila videla, morala se je s časom, ko
je Leon vedno bolj po gosto zahajal na pošto, popol¬
noma preveriti.

Pa slepila je samo sebe. Kar jej je bilo popol¬
noma vidljivo, zdelo se jej je neverjetno. Človek se
kaj lehko moti. Podoba, ki mu je pred očmi, je —
Bog ve — le prikazen, dozdevnost, dete prežive do¬
mišljije; in naše oči, ki to in to vidijo, naša ušesa,
v ktera to in to zveni, morda so v nepravilnem stanji,
— v spanji in sanjah. Kdo ve!

Ali danes! Danes je spoznala. Več ni bilo
dvomljivo. Iz njegovih besedi, po glasu, po vedenji,
po marsikteri malosti jej je bilo popolnoma jasno,
da mladenič, kteremu je odkrito srčno prijateljstvo
mogla ponuditi, čuti za-njo več, neizmerno več.

Ih ona?

8 *

116

Ko je na pošti že vse potihnilo in pospalo,
podpira ona v postelji na zglavji slone glavo in pre¬
mišlja: „Moj Bog! ali sem morda jaz s svojim obna¬
šanjem proti njemu sama zbujala to čut? Morda je
iz mojega vedenja več posnel, kakor mu morem in —
smem jaz vrniti? Kako zdaj, posihdob? Ali bi ne
bilo bolje, da bi ga bila nocoj poslušala in mu na¬
posled kakor prijatelju odkrito povedala, da ga spo¬
štujem, a ljubiti ne morem ni njega, ni nobenega več.“

Priznati je morala, da je Leon veliko bolji ko
marsikteri, kar jih pozna. N i eden tistih, ki brez
vse misli tje v en dan živč, gotovo je, da ima prec^
veliko čuta, pošteno srce. Osrečil bo eno deklico, in
sam je vreden sreče in ljubezni.

Ali nje — ne more osrečiti. Take ljubezni,
ki bi mu jo bila dolžna, ne bi mu mogla dati, od¬
dana je bila davno že drugemu in sicer — zastonj.
Idealu vroče ljubezni vrednega moštva, kteri je nekdaj
imela, ljubila, temu se jej Leon' ni enak zdel.

Prihodnjost se je razprostirala pred njo samotna,,
žalostna. Brez matere in očeta, celo brez večega
premoženja, navezana je bila le na sorodnike. Neve¬
selo stanje! In Leon, bogat dedič, dober človek,
mogel jej je pokloniti brezskrbno, morda celo lepo
prihodnjost. Nektera deklica bi bila prijela lepo pri¬
liko z obema rokama. Kaj je lože od hinavščine!
Ali ona take sebičnosti ni poznala, kaj tacega je bilo
zoper njeno vest.

In vendar je bila njena ljubezen brez upanja.

117

Moža, kteremu je bila posvečena, ni videla že leta
in leta, ni slišala o njem, ni vedela, kje je. Gotovo
jo je že pozabil, ne domisli se je več — sirote. Če
je on mogel tak biti, če je on mogel pozabiti, more
vsak, tudi Leon bo z nimar spustil to morda '■— pre¬
naglo nagnjenje.

Solze se jej udero po licu. — Tecite iz oči,
solzice, ve grenke bridke tolažnice skrivnega gorje!
Noč je, nobeno neprijazno oko vas ne vidi, tecite po
belem licu in tolažite!

V zgodnji pomladi se obleče bela breza z omlad-
nim, srce razveselujočim zelenjem in ponosno stoji,
kakor prvi kras novo zbujene narave sredi družili še
golih dreves. Pa od severja dihne hladna sapa, mrzla
buija potegne, kakor tat pride ledena slana prenočit
v log, — in žalostno pozebejo zgodnje mladike z
lepim zelenjem. Pač da solnce poznejše pomladi in
vročega poletja brezi drugo opravo podari, a posušene
mladike ostanejo žalosten sled nesreče do pozne jeseni.

Tako človeku. Kolikor veseleje se razvija prvi
cvet v mladostnem srcu, toliko raje, toliko ostreje
stegne osoda svojo okorno roko in razdene prijetno
soglasje. Davno je, kar je njena roka zadela, pa
vedno še lahno zvenče glasovi bolečine po vsem or¬
ganizmu.

če Dante pravi, da ni veče bolečine, ko spo¬
minjati se srečnih dni v nesreči, izgovarja, kar čutimo vsi.

Bolj kakor kedaj se je Pavlina nocoj nesrečno
čutila. ' __

118

Komtesa je nekaj bolna ležala. Leon jej je mo¬
ral, kakor večkrat, tudi nocoj nekaj poglavij iz ne
vem ktere svete knjige brati, predno je šel spat.

Zdaj v jesenskem času, ko je imel zunaj na polji,
v travnikih in vinogradih gospodariti in razgledovati,
ni bil veliko s teto skupaj. Ker se je komtesina
pobožnost tako daleč raztezala, da je hrepene po po¬
polnosti, najnavadniša jedila vživala, tudi kosila in
večerjala nista skupaj, ko je bila še zdrava.

„Amen. Hvala ti, naj bo dovolj za zdaj / 1  pravi
komtesa in Leon je prav rad nehal brati. Da za to
delo nocoj ni bil, ume se lehko. Stara žena je tudi
poznala, da je nekako žalosten.

„Kaj ti je, ljubi moj ? Bled se mi vidiš in glas
ni navaden. Ali si bolan ? 11  vpraša ga skrbljivo.

„Nič mi ni,“ odgovori Leon.

„Morda se motiš sam. Varuj zdravja! Ne hodi
zdaj v jesen prelehko oblečen v večernem hladu okrog.
Kdor zdravja ne varuje, pregreši se zoper peto zapo¬
ved božjo. Prosi Barbo, da ti skuha čaja. To ti
bo dobro -storilo. Keci jej, naj k meni pride prej,
da jej povem, kako naj ti ga napravi . 11

„Jaz sem popolnoma zdrav, teta, mislim da ni
potreba . 11

„Clovek sam sebe ne pozna. Le ubogaj, dobro
ti želim. Kaj bi bilo, ko bi zbolel. Le pojdi v
posteljo . 11

Kmalu potem je Leon po svoji sobi hodil gori

119

in doli in na mizi se je kadil čaj, ki ga je bila stara
Barba v hipu napravila.

Ubogo vsiljeno zdravilo! Ne zaupamo, da bi po¬
magalo temu bolniku! On sam menda ne zaupa, ker
se ga ne pritakne. In da bi se dvema starkama ne
zameril: teti in Barbi, prime čašo in izlije dar božji
skozi okno na vrt, ker ga piti ne more.

Po svoji natori je bil precej mirne krvi. Zatorej
se je njegova notranja razburjenost danes, ko je na
prvi pogled menil, da mu je najslajše upanje splavalo
po vodi, kazala bolj kot neka pobita otožnost, nego
kot strastna razjarenost. Laglje bi se bil natihoma
zjokal, kakor mlad deček osmih let, kterega je v šoli
tovariš prekosil, kakor strastno prisegal maščevanje
in jezo tistemu, ki je bil vzrok, ali ki je mislil, da
je vzrok njegovi nesreči.

Iz poslednjih besedi Pavlininih je posnemal, da
n j o snubi nek baron, — menda baron Bremern, o
kterem je slišal govoriti, da-si ga osebno ni poznal.
Tedaj za to njega ni hotela razumeti!

Vsede se k knjigi. Ali kedar je duh lastnih
misli poln, ne more se udati drugim, ne more pri¬
svojiti in spremljati tujih. Odloži bukve. Ko bi se
vsaj razmisliti mogel!

Dolgo hodi po sobi.

Tedaj barona bode raje poslušala. Zakaj ? Ker
je baron. Ne, to ne more biti. Ona misli o plemstvu
kakor vsi pametni ljudjč. Snubi jo še le. Morda ga
bo odbila. In morda njega  res še razumela ni ?

120

Kako okorno in samo na pol jej je ljubezen razodel!
Beseda, ktero je drugod za šalo, za kratek čas toliko¬
krat izrekel, bila je tukaj tako težka. Ljubim te:
to ste le dve besedici. Gotovo, veijetno, najbrž je tako,
da ga ni umela.

Kdor se hoče tolažiti, kmalu najde tolažbe. Ni
še vse izgubljeno, mislil je Leon in če je hitreje hodil
gori in doli, to je gotovo nekaj pomenilo.

Ponavljaje si vse njene besede, domisli se še
nekaj tolažljivega. Morda pa ni sebe mislila, temuč
Matildo. Tudi ona je bila „ne daleč“ od njega. O
da bi bilo to! Pozvedeti se mora koj jutri.

Vleže se precej upokojen spat. Kaj se mu je
senjalo, tega ne vem.

Petnajsto poglavje.

Baron.

Za dne jo bila stara Barba po konci. Zmirjaje
je sklicala nemarljive dekle in tekla potem v štalo
gledat, če Matijec, kralj hlapcem, še smrči, da bi ga
zbudila in bi on po tem svoje podložne v konjskem
in kravjem hlevu na noge in na delo spravil.

Ali Matijec jo je bil prekosil. Kislo drže se,
kakor zmerom v petek in svetek, imel je z enim hlap¬
cem že konje naprežene in je ravno plug nekaj po¬
pravljal.

,,Ali te ni sram, grajski hlapec si, pa pojdeš k

121

cesti orat v tistem luknjastem klobuku, da te bodo
ljudje gledali! 1 * jezi se Barba.

„Za praho gremo orat na Krivo njivo,“ odgovori
gluhi Matij ec.

„Ti moj Bog! Ali si nocoj pamet zapil? Kriva
njiva je skoraj najbolj gnojna. Za praho na Krivi
njivi!“

,,Gospod so včeraj ukazali 11  pravi mlajši hlapec.

,,Kaj kriči baba ? 11  vpraša Matijec.

„Gospod ne vedo nič, vidva tudi nič, pa je , 11
pravi Barba in se obrne proti svinjskemu hlevu po¬
gledat, če je vse čez noč pridno pojedeno.

Prešiči jo že po hoji poznajo in jej enoglasno,
ne da bi djal posebno harmonično, krulijo jutranje
pozdravljenje. Barba pak za vrstjo odpira vratca pri
plemenjakih; dalje predel naprej koj zraven pri pra¬
šiči z mladimi, potem na zadnje pri rejenih, ki bodo
to jesen za kolino in za prodaj. Povsod se kaj po¬
meni s prešiči in sicer veliko prijazneje kakor z Ma-
tijcem. Tega malo po ščetinah počehlja in pravi:
„Pujsek, pujsek zakaj se ne rediš ? 11  Druzega lehko
udari po uhlji in reče: „Čajne, ti grdi čajne, zakaj
prepasanca od korita odrivaš? Ti požrešneš ti ! 11  In
prešiči dvigajo rilce in Barbo ogledujejo. Ona pak
misli, da so ravno tako pametni, kakor smo mi ljudje
in vedo, kaj se jim reče, samo govoriti ne morejo.
„Kmalu boste dobili jesti, le potrpite 11  pravi in zapre
vrata hlevna.

Kokoši so jo začutile. Cela tropa, z ošabnim

122

petelinom v sredi, prileti jej nasproti. Bolj počasno
za njimi pridejo težkonoge race in gosi. Golobje pri-
frče s streh in izza ogla pripelje koklja svojo nesku-
šeno mlado rodovino.

Ko Barba čez dvorišče korači, spremlja jo vsa
ta drhal. „Ominej, ominej ! kaj je taka lakota ?“ pravi
Barba, stopi v vežo in, ko perotnina hoče za njo,
zastonj podi: všš! —in maha s svojim prtom. Vežna
vrata mora zapreti pred „spakom.“ Kuretina že ve,
kaj bo in se ne premakne izpred veže. Vrata se
namreč koj spet odpro in Barba prinese velik pehar
zmesnega žita, grabi s pestjo in suje med kure, ki
grozovito hitč kavsati in pobirati vse ena pred drugo.

Ko se Barbi zadosti zdi, odloži pehar na lino,
povzdigne svoj suhi prst kazalec in majaj e ž njim
po taktu jame šteti svoje drage, da bi vedela, ali ni
ktere kokoši lisica vzela, ali kragulj kako pišče odne¬
sel. Večkrat se zmoti in mora še enkrat od kraja
začeti.

Zdaj se tudi beli maček z visoko zasukanim
repom in navzgor ukrivljenim hrbtiščem priplazi ob
zidu semkaj. Kad bi se Barbi malo podobrikal in
podrgnil ob njeno obleko. Ali kure se potuhnjenca
straše, zato je Barba huda in ga kar zapodi: „Greš
v kraj, kojon ti, mačji!“ Da bi tepen ne bil, mora
muc nanagloma pete pobrati.

Z dvorišča se Barba vrne v kuhinjo. Tam že
velikanski ogenj gori, dekla kuha jutranje kosilo za
družino, in v velicem kotlu za svinje napolnjenim

123

ravno voda vreti začenja. Barba pograja, kar se jej
ne zdi prav storjeno in potem z lastno umetalno roko
pristavi zajutrek za gospo komteso in mladega gospoda.

„Kako je to, da gospod ne vstanejo danes! Sicer
so ob tem času že vselej na nogahpravi  Barba
ko je bil zajutrek že davno napravljen za Leona, in
domislivši se, da je bil sinoči nekaj bolehen, tiho
stopa po stopnicah gori in pokuka v njegovo sobo.
Vide da še spi, misli si starka, ki ga je vendar-le
rada imela, da-si je včasi skrivaj malo poropotala čez
njegovo gospodarstvo: „Menda je sinoči pozno zaspal.
To so čudni ljudje, ti gosposki: po dnevi okrog hodi,
po noči bere, zjutraj se pa ne zbudi! Bog ve, kaj
zmerom in zmerom bero! Saj morajo že vse iz glave
znati.“

Stalo je tega jutra solnce že precej visoko, ko
je Leon od zajutreka vstal. Stara komtesa je bila
prav vesela, ko ga je pred seboj videla zdravje ozna-
nujočega lica, bolj vesela, nego da bi bila sama
ozdravela.

Proti deseti uri je bil Leon ravno namenjen v
vinograd k delalcem pogledat, ko zagleda, da je maj¬
hen koleselj z dvema konjičema po cesti pridrčal in
zavil proti Zabrezju.

To je bilo nekaj nenavadnega. Leon ni mogel
ugeniti, kdo bi bil. Cel6 ko je voz v dvorišču postal
in je mlad gospod vajeti enemu zabreških hlapcev v
roke dal, Leon ni vedel, koga pozdravlja.

Tujec se mu predstavi. Baron Bremern!

124

Blizo tridesetih, bil je ta mož veliko mlajši vi¬
deti. Pripomoglo je k temu čisto obrito, rudeče polno
obličje in pokončna ponosna hoja, ki je ravno iz službe
izstopivšega lajtnanta skazovala. Obleka, najvkusneje
po najnovejši šegi ukrojena, oprijemala se je kaj lepo
gibonih, malo nagona do debelosti oznanujočih udov,
tako da bi bil primerjevalee vnanjih postav med njim
in Leonom, ki je bil po vsakdanje priprosto opravljen,
precej velik razloček našel. Dvojno okoli vrata sega¬
joča zlata verižica, na kteri je bila menda žepna ura
privezana, več dragocenih prstanov na rokah, in še
marsikaj je bilo na tem baronu, kar se je vse rado
videti dajalo, in kar bi bil kak prekupčevalni žid s
srčno poželjivostjo ogledoval. Najhudobneja kritikarica
ne bi bila imela kaj reči drzno na skrbljivo razčesane
rumene lase nasajenemu klobučku; in kar se lepih
oči in čednih brkic tiče, moralo bi se pritrditi, da ni
vsak lajtnant tako srečen, da bi enake imel.

Ce je bilo Leonu posebno prijetno ali ne, da ga
ta novi sosed ravno to jutro na prvo obišče, to naj
bralec sam sodi. Sreča je na zadnje vendar še, da si
je včliki svet zmislil etiketo,  ktera izvedenemu člo¬
veku ponuja toliko navadnih lepih oblik in fraz, ki
mu pomagajo, da „z veseljem' 1  sprejme tudi koga, ki
mu je na sumu, da je njegov tekmec in napotje nje¬
govi sreči.

Baron Bremern je precej mnogo govoril in kom-
plimentoval: kako si je za dolžnost štel obiskati enega
izmed najljubeznjiviših sosedov; kako neizrekljivo ve-

125

selje mu je, da mu je čast seznaniti se z mladini
možem, kterega izvrstne lastnosti je v tem kratkem
času, kar je vojaštvo pustil in doma naselil se, pov¬
sod in večkrat slaviti slišal; da mu bo prostost, ki
si jo je vzel, da ga je tako nepovabljen obiskal in
ga morda tako v važnih opravilih motil, gotovo od¬
pustil itd. itd.

Konj ni pustil izpreči rekši, da se mu mudi, da
mora o poldne na pošti biti, ker je za trdno obljubil.

V daljnem pogovoru, ki se je čisto o navadnih
rečeh vrtel, pride baron tudi na svojo ženitev. V
veliko veselje je Leon izvedel, da snubi Matildo, ne
Pavline.

„Jaz sem vojak skozi in skozi. Naglost, to jaz
ljubim. Prišel, videl, zmagal kakor Julij Cezar. Dolgo
okoli žensk hoditi, poskušati in zdihovati kakor dol¬
gočasni poetje delajo, to ni bilo nikoli moje veselje.
Naravnost v sredo trdnjave, in zmaga je vselej gotova.
Ženstvo se mora le poznati. Vse so take, kakor ena.
Tukaj mi je deklica dopadla, ženiti se mi kaže, stari
ne ugovarja in tako mislim, da je bolje, če je reč
hitro pri kraji."

Tako je baron o tej zadevi govoril.

„Pa jaz menim, da se iz vaše posebne sreče ne
bi dalo neovrgljivo pravilo postaviti, gospod baron!"
pravi Leon.

„Dovolite mi, gospod Petelj, morda se zoper
skromnost pregrešim, če opomnim, da imam precej
skušnje v teh reččh. Veste, da človek v tem stanu,

126

kterega ud sem jaz imel čast biti, mnogo sveta spo¬
znava. In jaz brez prevzetnosti smem reci, da sem to
lepo priliko dobro porabil. Iz ljubezni za kratek čas
se mož nauči, kako mora postopati, kedar reč v res¬
nici poprime . 11

„V tej zadevi moram reči, da sem še malo
storil / 1  reče Leon smehljaje se.

„Da ne pozabim , 11  pravi baron, ,,na pošti sem
obljubil, da vas bom s seboj pripeljal. Gospod Goreč
vas pozdravlja in pričakuje, da mu boste danes opoldne
čast skazali in vdeležili se naše družbe. Tudi meni bi
bilo prav zelo prijetno, če izvolite kar k meni na
voz prisesti, in peljeva se tje . 11

„Prav žal mi je, toda mislim, da danes tega
prijaznega povabila ne morem sprejeti, ker je moja
teta nekaj bolna in se ne bi spodobilo, da bi
jaz- 11

„Gospa komtesa? Res! Mislil sem, da je ni
doma. Ali me ne morete predstaviti jej ?“

„Težko, ne verjamem da bi mogla govoriti z
vami. Vsikakor pa jej naznanim, da ste nas po¬
častili . 11

„Prosim, prosim. Veselilo bi me, ko bi mogel
izvrstno ženo poznati, ki je bila, kakor vem, prija¬
teljica mojej materi. Bodite tako dobri in naznanite
me. Med tem dovolite, da to vašo knjigo malo po-
gledam.“

Leon pride kmalu nazaj in mu pove, da bi ga
komtesa drugokrat rada sprejela, da jej pa zdaj ni

127

mogoče. Ob enem pak Leon naznani, da je dovoljenje
dobil in da gre ž njim na pošto.

Koj potem se odpeljeta.

Med potom je bivši cesarski lajtnant baron Bre-
mern čedalje bolj zgovoren postajal in pravil Leonu
več epizod iz svojega vojaškega življenja, ki so bile
pa take, da se jih ne upam poštenemu bralcu po¬
navljati. Ne more se reči, da bi bile Leonu posebno
všeč. Baron je je zagovarjal z dvomljivo moralo:
„Dokler je človek sam svoj in mlad, naj vživa svet
in prostost. Kedar si pa zakonski jarem na vrat na¬
loži, mora drugačen biti.“

Na pošti najdeta že nekaj druščine. Okrajni sod¬
nik z ženo, dvanajstletno hčerko in kake dve leti
staršim sinom, je bil tu.

Pri mizi je Leon sedel med sodnikovo gospo in
Pavlino, svojemu novemu znancu in Matildi nasproti.

Pavlina se je največ pečala z mlado sodnikovo
hčerjo, boječo precej mrtvo stvarco, in je z Leonom
le malo govorila. Tolikanj več mu je prizadela nje¬
gova soseda na levi, gospa sodnikova, ki ga je va¬
bila, naj pride kaj v njeno družino in mu je sicer
ne naravnost, pa vendar umljivo hvalila redke last¬
nosti svoje starše hčere, ki je danes žalibog morala
zarad bolnega zoba doma ostati. Tudi je moral po¬
trpežljivo poslušati dolgo jeremijado gospč sodnikove,
kako malo višega izobraženja imajo deklice civilnih
staršev tukaj na deželi, da je vse posiroveno in po-
kmeteno, da maloktera kaj zdatnega o muziki ume itd.

128

Vse to pak se mu je bolj natiboma pripovedovalo;
in če je bilo gospej veijeti, koliko si je prizadela,
kako se ni nobenih stroškov strašila, da je svojo
staršo hčer odgojila po tirjatvah današnjega časa,
morala je biti ta sodnikova hči res pravi ženski ideal.
In vendar je bil Leon tako nehvaležen, da ni nikake
želje izrekel, še kazal ne, poznati to dete dovršene
popolnosti.

Zmerom vesela in zgovorna Matilda je zraven
svojega ženina barona Bremerna nekaj le bolj tiho
sedela, rudeča čez in čez po lici. Govoriti jej po
sreči ni bilo treba veliko, zakaj uljudni baron je go¬
voril vsaj za dva.

Sodnik in gospod Goreč sta tudi važne reči
ukrepala.

In gospod Komplez naposled, na svojem spod¬
njem sedežu, imel je danes tudi tovaršijo z gimna-
zijalcem sodnikovim sinom. Dobil je v njem človeka,
ki je bil po umu in skušnji nizi kakor on. V taki
priliki se vsakomu jezik razveže in tudi gospod Kom¬
plez je govoril. Pravil je mlademu učencu četrtega
latinskega razreda, kako je bilo tačas, ko je on v
šolo hodil, kako se je z učitelji kregal, kake težke
naloge so njega dni imeli in več enacega. Ne vem,
ali je vse po resnici pravil, ali je tudi kaj legal
vmes; mogoče je, zakaj sem ter tje je tudi sam sebe
hvalil. In česa človek ne stori, da bi pri druzih
dobro misel o sebi zbudil!

Za trdno si je bil Leon namenil danes govoriti

«

129

s Pavlino resnobno besedo. Ali ves čas ni bilo prilike.
Celo popoldne ni bila nobenkrat sama. Kar se je na¬
vadnega ž njo menil, bilo je malo. Opazil pa je, da
se ga nekako ogiblje, da je bolj otožna kakor sicer,
da ga ne ogovarja več s krstnim imenom, kakor po-
pred, sploh, da ni tako domača ž njim.

To je bilo žalostno.

Ali, morda pa tudi kaj dobrega pomeni vse
to! Ta misel je imela nekaj tolažbe za-nj , ko se je
vračal domu.

V

Šestnajsto poglavje.

Divji zakon.

Nekaj dni pozneje je žagar Sepec hodil s kolom
na rami okrog jeza in ogledoval, kako je že tu in
tam voda zagrajo prejedla, in si je glavo belil, kako
bi in s kom bi te luknje zamašil, da ne bi voda
drugod uhajala kakor na zatvornici, kedar jo on od¬
pre. Preračunil je, da mu ta vodna nepokornost vsaj
za šest grošev na dan škodi in šest grošev to je
nekaj denarja. Če je človek zapije ali vbogajme da,
gotovo je bolje, kakor da je voda vzeme.

Ko tako premišlja, zakliče ga nekdo tam na
žagi. Kdo je neki? Mati in hči Cilja ste ravno odšli
v vinograde paperkovat, težko da bi se bile že vrnili.
In to je bil ženski glas. Obrne se in pogleda tje.
Bila je Mreta, tista ženska, ktero je mislil Šepee v

Cvet in sad. 9

130

zakon vzeti, pa mu je branila občina in fajmošter
in komisar in mati in Bog ve kdo še vse.

Vesel se Sepec napoti čez brv na ono stran k
žagi, kjer je Mreta stala. »Kaj si prišla?" vpraša jo
z veselim obrazom.

„Zdaj pa še vpraša, kakor da ne bi smela. Okoli
ušes ti bom eno založila, da boš devet solne videl,"
huduje se mlada ženska.

„Nič se ne jezi nič! Le tukaj na ta hlod se k
meni vsedi, pa se bova kaj pogovorila," pravi žagar.

Vsedeta se.

„Imaš kaj denarja? Daj! Jaz moram tudi kaj
imeti" pravi baba.

»Nimam ravno zdaj; ^mati so mi vzeli vse, kar
sem te dni zaslužil" taji Sepec.

»Zakaj lažeš? Vsega ti stara ni vzela. Brez de¬
narja nisi nikdar. Samo dati nočeš," rohni ženska.

»Res nimam."

»Kakor češ! Boš videl!"

Rekši jezna vstane in hoče oditi. Sepec jo za¬
držuje in pravi: »Nikar ne hodi tako od mene. Kaj
nisva prijatelja! Nekaj malega imam, dal ti bom. Kaj
boš pa potrebovala?"

»Bom že kaj. Daj!"

Sepec odpre mošnjo in jej našteje nekaj kraj¬
carjev, počasi enega za drugim. Videlo se je, da mu
neradi gredo iz rok. Precej dolgo se prepirata, koliko
je dovolj. Sepec bi bil rad prav malo dal, ona bi
bila rada od njega dobila kolikor največ mogoče.

131

„Kedaj me boš za ženo k sebi vzel ?“ vpraša
ga čez nekaj časa.

„Menda nikoli", odgovori Šepec žalosten.

„Saj veš kako je!“ pravi z nekim neprijetnim
posmehom ženska.

„Vem, vem, Bog pomagaj!" vzdihne Šepec.

„K sebi me boš vendar moral vzeti, kedar bo."

„Jojmene! kaj bodo ljudjč rekli, kaj bodo moja
mati počeli in moja hči in gospoda na Zabrezji! O!“
Šepec podpre glavo s komolcema v roke.

„Pa bi se bil potrudil, da bi ti bili ženitev do¬
volili."

„Kaj nisem ves svet oblizal in prosil in moledo¬
val? — Greh, greh je tudi in še velik. Tako me
včasi vest peče, če premišljam, da ne vem, kaj bi
storil. Kaj bo!“

„E kaj !“ pravi ona nestrpno.

„Matere se še najbolj bojim."

„Ta stara copernica, tvoja mati, je največ kriva,
da me nisi že vse eno k sebi vzel.

Ko Šepec to sliši, zarudi; vstane in pravi:
„Veš kaj, Mreta! Tega pa ne trpim. Tako se ne
govori o moji materi. Kaj je to stara copernica?
Mati  se reče in nič drugače. Glavo ti bom ubil, če
te še enkrat slišim tako govoriti. Veš!"

,,Bodi tiho, bodi!"

„Ni tako. Ne starka, ampak mati  je moja.
Vrag da ti nisi nikoli take imela. Lepo se mora
govoriti o njej, ali pa nič. To ti enkrat za vselej

9 *

132

povem. Naj pravijo, kar hočejo, meni vendar le dobro
mislijo, moja mati.“

Keksi se zopet k njej vsede in govorila sta raz¬
novrstne reči dobro dolgo.

Sepec zapazi, da po stezi iz hoste prihaja nje¬
gova stara mati.

,,Beži, umekni se, mati gredo!“ prosi preplašen
svojo Mreto.

„Zakaj!“ pravi kljubovaje Mreta.

„Da ne bo vpitja, ropotanja in prepira. Pojdi

brž!“

Mreta vstane in se koj skrije za voglom žage
proti drugi strani. Sepec se oddahne, pogleda tje
proti materi in vide, da v tla zre, meni: „Hvala Bogu,
da le videli niso, da je pri meni bila!“

S težko cajno starka prisopiha. Svoje breme po¬
stavi na tla; sina ne ogovori nič. To je slabo zna¬
menje. Sepec se boji. Zatvornico odpre, voda zasumi,
ropotaje se začne vreteno vrteti, .žaga jame rezati, on
pak se vsede s kladivom in zagozdo v roči na ža-
giščni voz. Mati se vsede ne daleč od njega na hlod
in suho brado podpre. Tako se vselej drži, kedar ga
hoče izpovedovati in zmerjati. Gotovo je Mreto videla.

Tako dolgo molčita, mati noče začeti govorjenja,
sin ve kaj misli, zatorej si je ne upa pogledati na¬
ravnost. Le izpod kape po strani se včasi ozre. Vidi,
da si starka solze briše. To je prav sitno za-nj, tesno
mu je okoli srca. O da bi se dalo vse popraviti v
eni uri, v tej uri, vrniti se za tri leta nazaj, on bi

133

se precej vrnil, Mrete ne bi poznal, pijančeval ne bi,
mater bi ubogal, hčeri ne bi dajal pohujšanja in vse
vse, dober bi bil in pošten, kakor so drugi ljudje.
Ali kaj se če! Kar je, pa je. Jezno zabije zagozdo
v poko, ki jo je rezna žaga puščala za seboj, kakor
da bi hotel ž njo vse svoje grehe v les zabiti.

„Kdo je bil zdaj-le pri tebi ?“ vpraša vendar čez
nekaj časa starka in njen glas je bil žalosten.

Žagarja ta glas spreleti kakor vročnica; nekaj
časa pomišlja, kaj bi djal; hoče se zlegati, da ni bilo
nikogar tukaj, pa čemu bi legal, utajiti se ne da.
Molči. In mati tudi molči. — Da bi le tiho bila, da
bi mu ne očitala, naj bo že kar in kakor hoče!

Pa ne. Cez nekaj časa začne na ves glas jokati.
To Šepca reže po vsem mozgu in vseh kosteh. Hudo
mu je in jezen je.

„GIej !“ — začne starka — „ko bi bila jaz temu
kamenu, ki iz zemlje raste, toliko pripovedovala, tako
prosila ga na mogočne viže, kakor tebe prosim, usmilil
bi se me bil in bi bil mehak postal in bi me bil
ubogal. Ti pa ne! — Kar mi je že solz na starost
iz oči izteklo za-te in zarad tvoje nepoboljšljivosti,
to vreteno bi zavrtele, ko bi je Bog skupaj stočil.
Tebe pa ne omečč! Mene je sram, če me kako v člo¬
vek vidi in ve, da sem tvoja mati,  ki se z ono
grdo babo pečaš, sram, da bi se v zemljo vdrla.
Tebe pa ni nič sram! Po kolenih bi obhodila vsa
božja pota in bi Boga molila in mater božjo prosila,

134

da bi k pameti prišel, ko bi le vedela, da se da še
kaj opraviti za-te.“

„Le sebe Bogu priporočite, sebe! Mene pa nikar
zmerom ne glodajte. Ne mara, da je res vse zastonj,“
odgovori Sepec.

„Zastonj, zastonj! če te župan ni mogel prego¬
voriti, da, če te deželska in duhovna gosposka ni
mogla k pameti spraviti in v glavo vtepsti ti, da je
prav, če pustiš to babnico na miru: kako te bom jaz
uboga sirota pregovorila, ki ne vem, kaj pravim! Saj
človek  nisi ti, in sin nisi moj, ampak klada si le¬
sena; kakor si se zatrkljal, valil se boš noter v
peklensko dolino. 1 *

„Vi bi kaj dobro pridigovali, ko bi vas na lečo
postavil,“ pravi žagar.

„Le delaj se norca iz mene. Dolgo se ne boš.
Kesal se boš še, to ti pravim. Le dobro pomni.**

Žagar nekaj nerazumljivega zagodernja.

„Kedar jo bom v prvič tukaj našla pri tebi, za-
lučila jej bom najdebelje poleno v glavo,“ pravi starka.

„Ne vem, če jo boste ustrahovali mati!** — reče
hudobni Sepec.

Zdaj pride hči žagarjeva in neprijetnega pogo¬
vora z materjo je bilo konec.

„Čez pol ure zopet obe odidete. Sepec je bil
sam. V misli vtopljen, ni mogel na svoje delo paziti,
in žaga je rezala zdaj debelo zdaj tenko desko. To¬
rej jo ustavi in gre na travo — leč. Založi pest
tobaka v usta in leže gleda v oblake. Veliko misli,

135

in vendar ne ve, kaj misli, če kaj misli ali ničesa,
vse je zmršeno, temno in čudno po glavi. Zdaj se
ga loti pohlevna otožnost, da globoko vzdihne, zdaj
ga srdita jeza pograbi, da pesti stiska in meni: ves
svet bi podrobil! raztrgal, razmetal in pretrl vse, kar
živi!

V tej svoji jezi, vkteri je ponevedoma tudi sam
s seboj govoril, ni videl, da ga precej od blizo nekdo
ogleduje in posluša.

Zasliši zasmčh.

Kdo bi si upal smejati se mu? Zdaj-le? Kje je
tak človek in kdo je? Golje mu!

Srdit skoči po koncu: zagleda Kožmarinko. Za¬
smeje se mu še v drugoč, ta grda baba. Sepee stopi
za-njo, baba mu jezik pokaže in zbeži. Sreča za-njo,
da je Sepee s svojo leseno nogo ni mogel doteči. V
tem trenotji bi jo bil gotovo, prav gotovo v vodo
vrgel, kjer je bila najgloboča. Velik kamen, ki ga je
s strašno kletvijo zagnal za njo, padel je tikoma zra¬
ven nje s tako težo, da bi jo bil nedvomno za vselej
podrl na tla, ko bi jo bil zadel. Tudi je menda žena
spoznala, da s hudičem ni dobro lešnikov brati, ter je
tekla, kar so jej pete dale tako^ dolgo, da je do ceste
prišla in se je preverila, da je Sepee res ne podi več.

On pak je še podil ni, vedoč, da je ne vjame,
da bi svojo jezo nad njo ohladil, ki jo je sovražil še
posebno.

Kmalu je zopet mimo ležal, pozabil Rožmarinko,
in drage misli so mu prišle.

136

Kako lepo je bilo nekdaj, ko je bil še mlad!
Ko je kakor desetleten deček hodil v faro k nauku
za prvo izpoved, sedel je med svojimi vrstniki prvi.
Kar je duhovnik enkrat povedal, to je on s tistimi
besedami za njim znal ponoviti. Kako srečen je bil,
ko so ga stavili družim za izgled, ko si je v svesti
bil, da ima najboljšo glavo med vsemi. In ker je bil
močen, bal se ni nobenega na potu domu. Vsak se
mu je prikupoval, vsak ga je rad imel, bil je kralj
vaške mladine. In pozneje v cvetu svoje mladenške
starosti, ko je pri premožnem kmetu za hlapca služil,
bil je, da-si lesenonog, glavar med odraslimi fantini,
ki so se zvečer zbrali na vasi. Če je on zapel, zapeli
so vsi; kogar on ni mogel videti, ta ni smel fantovati;
kamor je on šel v krčmo, tjekaj so šli vsi. Povsod
je imel prvo besedo.

In zdaj! Ljudjč se ga ogibljejo, kakor nespamet¬
nega nečistnika, pogledujejo za njim, v krčmi nočejo
ž njim v en račun piti; če govore ž njim, pikajo ga,
če molčč, vč se že, kaj mislijo. Kako se meni svet!

Možgani bi mu zavreli, ko bi premišljal, kako
ga nesreča tare. Ali drugače ne more biti. Zdi se
mu zastonj, prepozno! Mrete ne more pustiti, naj se
svet podere!

Sedemnajsto poglavje.

Slovo.

„Dovolite, da vas nekaj pota spremim" pravi
Leon, ki s profesorjem stopi iz veže na Zabrezji.

137

„Da-si mi je ljubo, moram vendar opomniti, da
me s tem nekoliko osramotite; zakaj kedar ste vi mene
obiskali, nisem nikdar toliko uljudnosti imel, da bi
bil vas spremil/' odgovori profesor.

„Tega jaz od vas še v mislih nisem mogel za¬
htevati, gospod profesor!“ — pravi Leon, ko čez dvo¬
rišče proti potu koračita. — „Tudi pravite, da se letos
ne bova več videla, ker jutri odidete, kar je prav
škoda. Zatorej tudi samoljubno ravnam, če druščino z
vami podaljšam, ktere bom prav živo pogrešal, verje¬
mite mi."

,,čuden mož sem, da se vam za vse lepo, kar
mi poveste, še ne zahvalim, kaj ne ?“

Eekši ga prime profesor z desnico za podpazduho
in to znamenje zaupljive prijaznosti je bilo Leonu
ljubše, kakor vsaka besedna zahvala. Počasi gresta po
stezi, ki je držala proti vinogradom. Leon je tega
moža spoštoval in sicer je to spoštovanje bolj iz srca
izviralo ko iz razuma. Nobenemu svojih prijateljev
ne bi bil tako srčno podal roke, kakor njemu. Ali
povedati mu tega ni mogel. Grlas, mrzel, oster, skoro
osoren, s kterim je profesor o najnavadniših rečeh ž
njim govoril danes, na dan slovesa, zbudil bi bil
komu druzemu misel, da mož morda še nima veliko
srca. Ali Leon je bil preverjen, da ga ume, da je
ta trda vnanjost le odeja, ki krije notranjo blagost,
zagrinjalo, ki ga je nekoliko osoda grenke preteklosti,
nekoliko morda tudi navada potegnila čez lepo, dobro
dušo. Zdelo se je Leonu, da duh vednega zanikanja,

138

protislovja, ki ga je opazoval na njem, ni resničen,
da profesor sam seti ne veruje. In vendar zopet ni
mogel reči, da le kaže  take misli. Ne, res mora
čutiti, kar govori. In njegova črnogledna sodba o vsem,
— ali ni bila samo idealnost na poslednjem konci,
izvor predobrega srca, sad neizpolnjenih — ker v
resničnem svetu spolniti se ne mogočih — željš,, ali
ni bila samo najvročeja ljubezen, ki je razžaljena
iskala in nahajala tolažbo v tem prepričanji, da splo¬
šni svet te ljubezni ni vreden.

„Kedaj zopet pridete?" vpraša Leon.

„Ne vem vam povedati,“ odgovori profesor.

„0 veliki noči, ne ?“

„Ne bo mogoče. Morda prihodnje leto."

„M o r d a ? Gotovo morate priti. V najlepšem
letnem času imate praznike. O veliki noči, ko je na-
tora v cvetu in jeseni, ko se veselimo sadu. Presledek,
zorenje, to je precej enoobrazno."

„Nekaj resnice je v tem, kar pravite. In ker ste
tako še mladi in navdušeni, lehko še kako deklico v
misel vzemete, primerjate in pravite: v prvem otroč¬
jem cvetu radi brbljamo z nedolžnim nevednim pet¬
letnim detetom, razvijajoča se nam ni mar, razvita
nam je sad, za kteri zastavimo srečo in kar imamo.
Ali nisem vam iz srca govoril?"

„Gotovo. Ali sebi ne?“

„Prav za prav mene že ne more veseliti noben
letni čas. Pomladi sem se včasi veselil bolj kakor po
otročje. Spominjam se, da mi je bilo včasi na samem,

139

kakor da bi se mi možgani hoteli zmešati od nezna¬
nega hrepenenja, ko sem videl prvo bukev zeleneti.
Zdaj je ravno narobe. Sred me boli, če vidim prvo
vijolico ali tiča, ki gnjezdo znaša. To je starost, spo¬
min na mojo pomlad: mladost. Jesen — oropana,
veneča in mreča narava — povsod smrt, ta me tudi
žali. Zima je mrzla, in poletje, no, kaj hočete, pe¬
koča vročina človeku še tiste dobre misli, ki mu jih
možgani rodč, opari in sežge;— tako nam ne ostane nič.“
„Mene prav užalostite s tacim govorjenjem, ker ...“
„Verjamem“ — seže mu profesor v besedo. —
„Ne govoriva več tacih žalostnih reči.“

„Ne, nikar me ne umejte napak. Jaz sem le
hotel reči, da vem, da ne bi smelo tako biti, kakor
vi pravite in vendar čutim, da je res tako. Jaz bi
nekaj dal, da bi vas veselega videl.“

Profesor mu smehljaje se roko poda.

„Vi ste dober človek in dobrega človeka sem
zmerom vesel,  tolikanj bolj, ker jih je malo.“

„Vsak človek ima nekaj dobrega na sebi,“ od¬
govori Leon nekako zadovoljen.

„Resnično! Ali celo na velikem belem prtu za¬
gledate najprvo črn madež, če je prav majhen. Oskru¬
njena je belota."

„Raje drugo primero vzemiva. Med desetimi grdimi
deklicami najprvo zagledamo in najraje gledamo eno,
ki je lepa,“ pravi Leon.

„Ce do deklic prideva, potem pustim vam veljavo,
reče profesor.

140

„Prilastovati si je ne morem. Nimam posebne
sreče, kakor sem videl," odgovori Leon.

„Temu se moram čuditi. Saj ste bogati, ali vsaj
boste! Ali je bogateja vaša izvoljena? Ali jo snubi
mož lepše postave, kakor jo imate vi?“ vpraša profesor.

„Brez premoženja je in ne snubi je nihče. 1 '

„Potem stavim z vami, da bo tisoč priseg, ki
jih je družim storila, prelomila in se obesila vam.
Ženske so praktične, le verjemite. Če vam reče, da
rnožč sovraži, misli sama pri sebi, kakor dekle v neki
Burnsovi pesmi:

O Bog mi odpusti, da lažem!

In če jej vi obetate, da boste v vodo skočili,
če vas noče ljubiti, in ona pravi: „le skoči!“ dobro
vč, da tega ne boste storili, temuč da se vam bo
ogenj še bolj raznetel in da ga vam bo pogasila, kar
bi neznano rada koj storila, pa se jej ne zdi prak-
tično.“

„Ko bi jo vi poznali, sprevideli bi, da pregrešno
govorite, gospod profesor!" pravi Leon.

,,Mislite, da nisem nikdar nobene poznal?"

„Morda ste bili nesrečni in ste le take našli, po
kterih splošnost krivo sodite."

„če en tolar dobro ogledate, veste, kakošen je
celi kup v kaši."

„S tem hočete reči, da so vse enake. Jaz ne
verujem, da-si tudi sem ravno ta izrek slišal te dni
iz ust enega človeka, ki vam je čisto neenak."

„Dobro! Mislite si, da sem jaz neumen, oni pa

141

pameten, ali kakor hočete. Kar pa neumni in pametni
vedo, mora nekaj istinite podloge imeti, ne ?“

Leon se posmeje. Ali ta posmeh je bil posiljen.
Profesor je to videl.

„Čudno boste o meni mislili, kaj ne ?“ pravi
profesor resnobneje. „Ne vem, kako je to, pa verjemite,
da že precej časa nisem z nikomur toliko govoril ta-
cih porednosti kakor z vami. Sklepam iz tega, da bi
se naposled prav dobro pobogala in da vas imam
rad , kar . .

„Kar mene prav veseli," prestriže mu Leon besedo.

,,Ker mislim, da se ne znate legati, verjamem. —
Vidite, meni je včasi kakor potreba, da malo zabav¬
ljam vsemu svetu. Ker se danes ločiva, morda za
vselej, kdo ve, — —“

„Za vselej! ?“

,,Naše življenje, in posebno moje, na lasu visi.
— Ker se ločiva in ker ne bi rad , da bi me v i za
hudobnejega imeli, kakor sem res, povem vam, da se
včasi sam sebi zdim nehvaležen proti človeštvu. In
če me vi vprašate, ali nisem tirjal in ne tirjam še
zdaj preveč od sveta, ponavljate le vprašanje, ki sem
je že sam sebi stavil. Kedar vihar pojenja, vidim v
daljavi za seboj svitlo luč, ki me je nekdaj veselila,
in prva polovica spomina na njo je lepa, tako da bi
morda moral sam sebi pravičneji biti in misliti: kaj
pa češ še več, koliko jih je, ki tega niso vžili, kar
ti! To je bila ljubezen,  če je kdo srečen bil, bil
sem jaz nekaj časa. Neprijetno je to se vč, da ta moj

142

spomin v svojem poslednjem delu obsega reči, ki so
začetku popolnoma neenake, ali, da vam naravnost
povem: jaz sem se iz svojih sladkih sanj vse drugače
zbudil, kakor se boste na primer vi.“

„Tedaj ste nesrečno ljubili?' 1  vpraša Leon.

Profesor se glasno zasmeje.

„Vaše vprašanje" pravi Leonu ,,me opominja, da
bi vi utegnili na meni kaj romantike iskati. Žal mi
je, da vam moram morda v lastno škodo to misel
podreti, zakaj ker ljubim resnico, brani mi vest, da
bi v vaših očeh nosil svet odsev nesrečnega zaljub¬
ljenca okrog glave. Jaz ne skočim v vodo, če me
vse babe na svetu prevare, in prej bi roko podal
Angležu, ki se ustreli, ker nima iz dolgega časa kaj
početi, nego tistemu, ki si zarad malovredne nezveste
ljubice zavda, da-si ravno sta oba neumna. Tudi imam
že za seboj tisti poetični stan v temi tavajočega hre¬
penenja, ki ne najde, česar išče. Jaz ne iščem; do¬
mišljam si, da imam precej ravno pot pred seboj,
vem kaj me utegne srečati, kaj me ne more. Kedar
pa o ženskah govoriva, vlečem jaz s Prešernovim god¬
cem in jim le eno hvalo dam:

Da one same nam ur’jo roke,

Da one same nam glave vedre.

Pred kaeimi osmimi leti sem mislil, da ima ktera
značaj, zdaj vem, da ga ne more imeti, če je ženska
in ga tudi ne tirjam."

,,Pred osmimi leti?" vpraša Leon, ki bi bil rad
kaj več zvedel.

143

„Ne vem na tanko, zdi se mi, da bo toliko.
Sram me je povedati vam, da sem bil na smrt zbolel,
ko sem slišal, da dekle ni vredna ljubezni."

„Ali še živi?"

„Ne vem."

„To ni dobro" pravi Leon čez nekaj časa, ,,vi
se morate zaljubiti in oženiti, pa boste vse drugače
sodili. Brez veselja ni življenja, in — —“

,,Brez mladostne pijanosti ni veselja," pristavi
profesor.

„Tedaj se upijanite."

„Prevee sem trezev, prijatelj! Kedar ste se od
zdravega spanja zbudili, silite se zastonj zopet zaspati,
in sladke sanje morajo bas same priti: priklicati, na¬
rediti si jih ne morete. Ko bi se po vašem svetu
ženil, storil bi kakor kak filister, ki gre več ur daleč
neveste snubit, ki je še videl ni nikdar. Tega bi pa
vi gotovo ne hvalili, in ker nočem, da bi me zraven
druzih še vi grajali, menda je najlepše, da se ne ženim."

„Vi sami sebe ne poznate. Jaz upam doživeti,
da vas bom videl — —“

„Smešnega! ?"

„Ne, tacega po mislih kakor ste nekdaj bili, in
to ni smešno, prosim vas, gospod profesor!" pravi
Leon.

,,Na meni bi bilo. Star sem, star, ne pozabite."

„Da stari ste — morda kaj čez trideset."

„Matuzalem jih je pri osmih sto morda menj

144

imel. — Pa vi boste imeli predaleč domu. Dalje me
nikar ne spremljajte . 11

Seže Leonu v roko.

„Tedaj še le čez eno leto se vidiva zopet?" vpraša
Leon.

„Da, če bomo živi in zdravi. Jaz sem sicer že
več let bolehen, pa te praznike sem se precej okrep¬
čal, tako da z lepo menda še ne pojdem s tega pre¬
lepega sveta, kjer mi rožice cveto, kakor veste. —
Pišite mi kaj ! Postavim, če se boste oženili, naznanite
mi, da vam bom po svoji slabi navadi malo nagajal.
Kako je ime vaši nevesti?"

,,Neveste še nimam. Ktero bi pa želel, da bi
bila, imenuje se Pavlina," odgovori Leon.

„Pavlina? Kes?" •— čudi se profesor. — »No,
na imenu ni nič ležeče. Zdravi ostanite!"

Leon ga domisli, naj mu da svojo adreso. Da
mu karto in poslovita se, profesor proti vinogradom —
Leon nazaj proti domu. .

Medpotoma pogleda Leon karto. Franc Vesel,
c. k. gimn. profesor. „Nomen est omen — kakošna
laž!" pravi Leon sam pri sebi in premišljevaje moral
je reči naposled, da tega moža vendar popolnoma ne
umč. Morda se bo to, kar povem bralcu, otročje,
zdelo, ali jaz kot vesten poročevalec ne smem ničesa
zamolčati: Leon je že zdaj premišljal in skladal,
kako bo temu prijatelju, Francu Veselu, pisal dolgo
dolgo pismo, kedar in č e se nekaj — pripeti. Pavlina!
Ali je v vsem rimskem koledarji ktero ime, ki bi

145

bilo lepše in prijetniše za uho? misli si. In vendar
profesorju to ime ni bilo všeč. Čuden mož je to,
zares!

Osemnajsto poglavje.

Nova suknja in klobuk.

Dobodo se ljudje, ki človeški živeči rod v dva
razreda dele: en del posojuje, drugi na posodbo jem¬
lje. Pravijo, da ima vzlasti vsak genijalni nepridiprav
to revolucijonarsko načelo.

Ker ekspeditor Komplez ni bil genijalen nepridi¬
prav in v njegovi mirni krvi ni bilo čisto nič upora-
željnega, tudi sveta ni tako delil, in če se je kedaj
čez deseto božjo zapoved pregrešil, bilo je gotovo
samo v mislih. Nikdar ni nikogar na posodbo prosil,
pa tudi posodil ni nikdar. Res sta bila dolgo pri¬
jatelja s poštarjevim lovcem, ki je kakor doslužen
korporal rad žgano in sirovo vino pil. Kakor hitro je
pa nekdaj hotel ta lovec na Komplezovo mošnjo pre¬
grešen atentat doprinesti, namreč posoditi si en gol¬
dinar „do nedelje", ni ga mogel Komplez več tako
rad imeti. To se vč, da mu tudi posodil ni, ampak
zlegal se in djal: „Nimam, kje bom vzel!"

Pa je imel. Skrbno, varčno in skopo je deval
že dolgo na stran, kar se je dalo prihraniti. In kedar
je bil prav žalosten, odprl je skrivaj svojo skrinjo,
od ktere je ključ vedno pri sebi nosil, preštel ban¬
kovce in preračunil, koliko še manjka, da bo za v
Cvet in sad. 10

146

hranilnico. Kapitalček založen, obresti od obresti, pet
procentov, to se bo v dvajsetih letih podvojilo, še v
dvajsetih početverilo.

Srečen mož! Če je on očenaš molil: „odpusti
nam naše dolge“ — ni te prošnje po besedi urnel,
kakor nekteri drugi ljudje.

Vendar se zopet ne sme misliti, da je bila skrivna
auri sacra fames tako mogočna, da bi bila prevladala
in kazila ljubeznjivost njegovega značaja. Dokazal je
Komplez, da mu denar ni največe veselje s tem, da
si je v poslednjih dneh dal napraviti čisto novo lepo
črno suknjo in si kupil nov klobuk, da-si ravno stara
suknja ni bila še kar si bodi in stari klobuk tudi še
ni bil svoje nekdanje rujave barve popolnoma izgubil.

Kot razumen mož ni gospod Komplez nobenega
važnega koraka storil brez premisleka in važnega
vzroka. Tedaj je tudi vzroke imel, zakaj je svojo
ljubljeno kašo za celih 25 gold. — reci pet in dvajset
goldinarjev gotovega denarja, -—• obubožal in kupil
suknjo in klobuk, oba na videz ne silno potrebna.

Da, vzroke je imel in sicer veljavne.

Videl je namreč, da je tisti Leon, ki ven in ven
na pošto zahaja, čedneje oblečen kakor on, da za
tega delj Pavlina rada govori ž njim. Kar ve ves
svet, to je tudi on sprevidel: obleka stori človeka.
Pokazati je hotel, da si vkljub svoji majhni službi
vendar le kaj boljega lehko napravi, če hoče. Tako
je postala suknja, in bil je klobuk.

In kakošna suknja? Narodna, žnorasta. Komplez

147

je hotel posebno Leonu pokazati, da je domorodec,
in da se te lastnosti ne sramuje tudi vnanje pokazati.
Gospod Goreč, mož stare šole, ta se ve da je djal,
da je to neumna noša in spakovanje, ali on tega ni
umel. Leon pa, ki se je sam za rodoljuba štel, moral
je umeti, kaj surka pomeni, da je več ko suknja,
kakor jo on nosi. In Pavlina je morala tudi ceniti
to opravo, ona ki je bila navdušena za slovenske in
srbske narodne pesmi.

Klobuk? Cilinder? O Bog obvaruj, cilindra pa
ne. Tega je Komplez iz srca sovražil. Bil mu je
prototip tuje prevzetnosti, simbol titanskega poveliče¬
vanja samega sebe. Zakaj bi se človek višega delal,
kakor je, in bi tisto visoko stvar natikal na glavo?
Tako je Komplez mislil in kupil nizek, pohleven, pa
čeden klobuček.

O bogme! na tem svetu je res vse nič. Včeraj
je bila nedelja, danes je ponedeljek. Včeraj je Kom¬
plez vesel vstal, najprvič svojo novo suknjo oblekel
in novi klobuk nateknil in ponosen k maši šel, danes
je pa žalosten v svoji sobi. Saj je bilo vendar-le de¬
narja škoda. Pet in dvajset goldinaijev!

Mislite si, vsak človek je včeraj videl, da je
ekspeditor ves drugi človek, Matilda ga je občudovala,
gospod baron Bremern je surko pohvalil in rekel, da
je Komplez zastaven postal, kakor huzar; mlajši pi¬
sarji iz sodnijskega urada so ga zavidali, dekle so za
njim gledale; samo tista dva, zarad kterib je bil vse
to napravil, nista ga videla, ali videti hotela. Leon

10 *

148

se ni še ozrl po suknji, ko ga je pozdravil pred
cerkvijo, in Pavlina ni nobene besede rekla. Ko bi
bila le djala, da mu dobro stoji ali kaj tacega!

Milo se je tedaj storilo mlademu gospodu ekspe-
ditorju, ko je v ponedeljek po kosilu z lastno roko
na lehko krtačil in odpibaval najmanjši prah z nove
suknje. Stopivši k oknu jo na rokah razgrne in se
vnovič prepriča, da je res lepa. Svojo staro ž njo
primerjaje, zapazi še le zdaj neke madeže na nji, na
stari namreč; zapazi, da so gumbi ogoljeni, rokavi za
pestjo ne popolnoma nedolžni itd. Pa bi bila vendar
še eno zimo trpela, in pet in dvajset goldinarjev, Bog
se usmili!

Hajdi v omaro, nova suknja, da se ne uprašiš
in gospodarja ne žalostiš.

Tukaj na klinu visi klobuk. Kako stoji? Kom-
plez ga pomeri in se v zrkalo pogleda. Prav dobro!
Glava se veliko lepša vidi. Ker so krajevci še trdi,
je kaj urno odkrivati se in pozdravljati koga, Pavlino,
postavim.

Skozi okno se je videlo na severno-vzhodnjo stran
na polje. Delavke so repo pulile, hlapec jo je na
voz nadeval. Pavlina je stala pri vozu in gledala.
Komplez hitro sklene tudi tjekaj gori iti in sicer v
novem klobuku, če ga bo Pavlina ustavila, bode
dobro znamenje. Ostal bo na njivi pri njej. Ce pa
ne, pojde mimo, naprej tje gori do hoste, ob hosti
dalje k lovcu malo vasovat, saj že dolgo ni bil pri
njem. V poštni kaneeliji je bilo za danes tako vse

149

opravljeno; če kdo ravno kako pismo prinese, saj je
gospodar neki pri domu, misli si.

Zunaj je pravi jesenski dan, solnce se je skrilo,
buija brije.

,,Kam greste, gospod ekspeditor?“ vpraša Pav¬
lina, ko pride Komplez po stezi do nje.

,,K Martinu" (tako je bilo namreč lovcu ime),
odgovori Komplez. Kaj pak je hotel odgovoriti? Da
je k njej prišel? Tega ni mogel. Tedaj hajdi naprej.

Lovčeva hišica stoji za jarkom tik hoste. Nika¬
mor ni lepega razgleda od nje ni na cesto ni čez
polje. Nekdaj je tu stanoval samostojen osebenjak,
zdaj pak je bila že več let lastnija gospoda s pošte.
Lovec Martin, kakor že povedano, nekdanji vojak, ki
nemški in laški govori in se malo gosposki nosi ter
ima razen stanovanja šest goldinarjev na mesec, da
varuje Gorčeve gozde, prebiva tukaj.

Komplez najde kočo zaprto; lovca ni bilo doma.
Nevoljen se vrne. Domu se mu ne ljubi, zatorej za¬
vije v hosto. Po hosti je rad hodil, tukaj je bil sam
in sam je bil navadno rad, sosebno če mu ni bilo
kaj po volji. Gre naprej brez namena.

Divji golobje se tu z osamele smreke splaše pred
njim in frfrajo daleč tje čez vršičke dreves in zginejo.
Sraka se glasi izmed vej, irt jo na hrastu oponaša.
Veverica praska po deblu; začutivši prihodnika, pak
se naglo skrije visoko med veje.

Komplez se domisli, kako je nekdaj bilo, ko je
bil devet let star in je svojega očeta krave pasel.

150

Kako je tičjih gnezd iskal, veverice preganjal in kako
se je jokal, če je krave izgubil itd.

Zasliši petje prav blizo sebe. Znana narodna
pesem je, glas je mehak, še malo otročji.

Poj mi tiček, poj, Poj mi tiček, poj,

Ljubi tiček moj! Ljubi tiček moj!

,.Kak bom revček pel: Če boš pel vesel,

Skobec mi je ljub’co vzel.“ Skobca ti bom jaz ujel.

Tretje kitice ni slišal.

Obrne se tjekaj, od koder se je pesem glasila.
Kmalu vidi koze pred seboj, ki se spenjajo ob grmih.
Na štoru je sedela pevka, deklica kacih devet let,
zavita v raztrgano jopo, ktere je bilo povsod pol pre¬
več, tako da se je videlo, da je bila nekdaj njeni
materi umerjena. Ko zagleda ekspeditorja, vstane s
štora in kakor bi hotela pri svoji živali zavetja iskati,
vstopi se plašljivo k velicemu kozlu, ki je prežveko-
vaje z brado majal in tudi radovedno Kompleza ogle¬
doval, kaj tava tod.

,,Čigava si?“ vpraša Komplez.

S tihim, komaj razumljivim glasom pove mala
deklica hišno ime svojega očeta.

„Ali mene poznaš ? l<  dalje vpraša Komplez.

Deklica pokima.

„Kdo sem?“

„S pošte“ pravi mala.

»Kje si se pa ono pesem naučila, ki si jo pela,
kaj ?“

,,Od Dirnove Ire.“

151

„Še enkrat jo poj, da bom jaz slišal. Pa prav
lepo/'

Komplezov glas je bil že po navadi trd, osoren.
Ce je on prosil, bilo je na pol ukazovanju podobno;
kedar je hotel priljuden in mehak biti, bil je oduren
in krepak, posebno nižim ljudem nasproti. Morda sam
ni vedel. Zato si nikjer ni mogel prijateljev pridobiti.
— Deklica, ki se ga je malo bala, ni mogla zapeti
ter je pobesila oči v tla in molčala.

„Ne boš pela? Poj, če ne ti bom eno kozo vzel
in jo bom nesel na vrh tega hrasta, da je ne boš
nikdar doli dobila."

Mala pastariea je koze rada imela. Njeni domiš¬
ljiji je bilo strašno, videti in slišati meketajočo kozo
gori v vrtoglavem vrhu na hrastu. Ali peti ni mogla
pred Komplezom.

„Ne boš pela?"

Dete se začne jokati. Debele solze jej padajo v
naročje. Komplezu, ki je imel naposled vendar še
dobro srce, bilo je hipoma žal, da jo je silil peti in
jo strašil. Solz ni mogel videti, vsak jokajoči človek
se mu je smilil.

„Nič se ne boj, ne, ne bom vzel koze. Saj si
pridna, nikar ne jokaj" pravi.

Deklica še bolj ihti. Da bi jo utolažil, seže
Komplez v žep in jej da krajcar ter se obme na
odhod. Pastariea pogleda za njim, bil je že precej
daleč, zasvete se jej lepe oči in jezna zaluči krajcar
za njim, da se v resi izgubi.

152

Domu grede je bil Komplez res prav žalosten.
Premišljal je, kako je vendar to, da nima nikjer sreče,
da se ga še otroci boje.

Pride mu na misel, kako bi bilo, ko bi bogat
bil, ko bi na primer en milijon imel. Potlej bi ga pa
čestili, potlej. Kako bi bilo lepo! Ako bi kmetu, ki
je v dolgeh zakopan tri sto goldinarjev vrgel, in to
bi laglje ko zdaj en krajcar, storil bi ga srečnega in
hvalil bi ga ta kmet potlej povsod. Ali pa lovcu
Martinu bi potlej kupil cel sodček žganja. In tej
mali pastaričici bi kupil deset koz in bi jej je v last
dal; potlej bi mu pa rada pela, kolikor bi hotel.
Bašte, ko bi bil milijon!

In kaj bi še storil ? O !

Neki deklici bi vse prinesel, pred njo položil in
djal: ,,Na, tu imaš, pa nikar z druzimi ne govori kot
z menoj."

To misel si lepo in daleč razplete. Saj je bila
tako lepa! — In naposled mu ne pride na misel, da
milijona ni mogoče, da nima nobenega strica v Ame¬
riki , niti nobenega Kalistra v Trstu, ki bi mu bil v
rodu in bi se ga na smrtni postelji domislil.

Devetnajsto poglavje.

Znano ime.

„Oh moj Bog, poglej Pavlina, kaj se je nare¬
dilo! Da moja glava vse pozabi !" Tako je vskliknila
Matilda, na vrtu čez gredico pripognivši se.

153

„Kaj se ti je primerilo?" vpraša Pavlina in
pride bliže.

„Moj ljubi rožmarinček se bo posušil!" toži v
otročje-žalostnem glasu mlajša sestričina. „Mrzla slana
ga je zadušila, pred sinočnjim menda. Glej , kako so
peresca vela in pobešena. Da se nisem domislila iz¬
puliti in v lonec presaditi ga!"

„Morda se bo še prijel! Koj ga izruj in presadi."

„To je škoda," pravi Matilda in s svojimi be¬
limi prstki, o kterih bi bil še marsikteri drugi, ne
samo jaz rekel, da niso za prstena tla razkopavati,
razbrska okrog korenin rožmarinovih in ga naposled
na lehko izpuli.

Vsadite potem pozabljeno rastlino v lonec in jo
zalijete, da bi se bolj gotovo prijela.

,,AIi veš, da je to pomenljivo, da ti rožmarin
ravno to jesen pozebe?" pravi Pavlina šaljivo, ko ste
sedeli potem skupai na klopi pred hišo.

„Zakaj ?“

,,Le pomisli malo."

Matilda zarudi in se posmeje: ,,Od tebe pa res
ni lepo, da na vraže veruješ. Ti, ki se znaš včasi
tako vstopiti, kakor kak mož modrosti. Že vidim, da
nisi — no, tako posebno pri veliki pameti, kakor sem
mislila."

„Rožmarin ima med ljudstvom simboličen pomen.
Le vprašaj našo Miciko ali ktero drugo dekle, pa ti
bo povedala, kaj rožmarin pomeni."

154

„Ti bi me rada v strah pripravila. Le čakaj,
vrnilo se ti bo.“

„Kako v strah?"

Matilda, ki je nekaj premišljala, ne odgovori.

„Ti, Pavlina! povej če me imaš kaj rada,
potlej te bom nekaj vprašala," pravi čez nekaj časa
resnobneje in svoje pletenje, pol dodelano nogovieo,
položi v naročaj.

„Tako vprašaš kakor kralj Lear, jaz bom pa
tako odgovorila kakor Kordelija; ali ti je všeč?" reče
Pavlina.

„Naj bo! — Povej mi, zakaj mi nočeš razo¬
deti, kako sodiš mojega Alberta, barona Bremerna?"

„Ljuba moja, v svoji reči si sama najboljša sod¬
nica, ne? Ti ga najbolje poznaš."

„Jaz čem pa slišati, kaj ti praviš, če tebi  do-
pade ?"

„Ali ne bi bila ljubosumna, ko bi se ti jaz kar
hvalila, kako zelo in zeld 'mi dopade?"

,, Nikoli."

„Bog ve. Sumnost je večna spremljevalka lju¬
bezni , le verjemi."

„Jaz se ne šalim, zares mi povedi."

»No, gospod Albert, baron, ženin Matilde Goreeve,
ki ni baronova, je lep, uljuden, prijazen mlad mož;
kaže se, da ima dober vkus, zna se v družbi ga¬
lantno vesti, ima lepe bele zobe, bogat je, zna-"

»To so vnanjosti. To sama vidim. Jaz čem ve-

155

deti, kako ti njegovo notranjo vrednost, njegov značaj
ceniš . 11

„Preveč tirjaš. Kako morem o človeku naravnost
izrekoma soditi, ki ga le po vrhu poznam! Morala bi
brez trdne zavesti ali pa brez krščanske ljubezni go¬
voriti. Saj veš, da je z menoj še prav malo govoril . 11

,,Zakaj pa druge ljudi tako hitro poznaš ! 11

„Morda se motim večkrat. — Glej, to je prav
dobro, da sta z očetom odrinila zoper baronovo željo
zakonsko zaročbo do pomladi. Opazuj ga med tem ča¬
som in spoznala ga boš še bolj na tanko. Jaz ti v tej
reči ne morem veliko druzega svetovati. Ko bi ti
rekla, da ga nikar ne vzemi, morda bi te odvračala
od sreče, s prigovarjanjem morda bi ti slabo ustregla
za prihodnjost. Svoje srce poprašaj za svet, pa oči
odprte imej . 11

Matilda je gledala v tla, okoli usten jej je ne¬
kaj genilo kakor na jok.

„Ti nočeš odkritosrčno z menoj govoriti, kakor
si sicer 11  reče.

To očitanje je morda bilo na pravem mestu.
Pavlino je v srce zbodlo.

„Naravnost ti povem, da bi jaz z baronom ne
bila srečna. Ti pa, kakor za trdno mislim, da boš.“

„Veruješ, da bom ? 11

„Da.“

„Kar ti veruješ, jaz tudi , 11  pravi po precej dol¬
gem molčanji Matilda zopet vesela.

Dekla pride iz veže in nese v roči majhno tenko

156

knjižico. Da jo Matildi in pravi, da je to stvarco
našla na vrtu.

„To je zapisnik, dnevnik menda. Že vem, kdo
je to izgubil. Gospod Retelj z Zabrezja. Včeraj je
bil tukaj, ko tebe ni bilo doma ," pravi Matilda.

„Spravi in daj mu nazaj, kedar pride", reče
Pavlina.

„Malo moram pogledati, kakove skrivnosti ima
zapisane."

„Ne, to ni pošteno. Brati ne smeš, kar ni tebi
pisano. Nikar ne odpiraj."^

,,Zakaj pa izgublja. Če noče, da bi kdo videl,
kaj ima tu notri, naj bi bolje spravil."

„Tako indiskretni ne smeve biti. Jaz še pravim,
da je najbolje, da daš dekli nazaj, naj mu ona iz¬
roči, kedar pride, da še mislil ne bo, da sve brali.
Morda bi mu bilo zelo neprijetno. Človek marsikaj
zapiše, kar ni za tuje oči namenjeno."

„Samo majhno bom pogledala, brala ne bom,"
pravi Matilda in odpre zapisno knjižico. Na prvi strani
je bilo res Leonovo ime, dalje pa so bili listki razen
treh še vsi nepopisani."

„Glej, nekaj je palo na tla" pravi Pavlina.

Sestričina pobere karto in jo pogleda. Prane
Vesel, c. k. gimn. profesor — je bilo zapisano.

„Tu je ena karta; menda tistegapuščavnega pro¬
fesorja, ki Leon zmerom govori o njem in ki je te
dni odšel."

157

„Spravi, kaj nama mar!“ pravi Pavlina in ne
pogleda od svojega dela.

„Ondan eno nedeljo sem ga videla v cerkvi. Se
precej lep človek je, nekaj visocega ima na sebi in
prav ljubeznjive oči. Zato se čudim, kako more res
biti, kar mi je gospod Retelj pravil, da namreč žen¬
ske sovraži in nam zabavlja vsem od kraja. Jaz bi
bila prav rada videla, da bi ga bil Leon z Zabrezja
enkrat k nam pripeljal, sosebno zato, ker pravi, da
ima mnogo duha. Ali razumeš ti, kako more mlad
pameten človek, in Leon trdi, da je ta prav pameten
(česar pa jaz ne verjamem) iz ljubezni in vsega lepega
resno šalo delati? Ko bi bil k nam prišel, jaz bi si
ga bila upala prav dobro obdelati. 1 *

„Ta človek je lehko prav razumen. 1 *

„Prav neumen je. Imč ima pa prav znano, le
poglej!“

„Kako se piše?**

„Frane Vesel,** rekši poda Pavlini karto.

Ali si že kedaj v lepi poletni noči kot samoten
premišljevalec zrl v jasno nebo, kjer je neštevilne
tisoče zvezd migljalo, ljubi moj bralec? In ker si, ali
si videl, kako se zvezda utrne, kako se čudovit žarek
vlije čez nebo, pa le za en hip, za en trenotek?
Gotovo si videl. In če te vpraša človek, ki tega ni
še videl z lastnimi očmi, ali mu moreš to prikazen
popisati tako, da si jo bo mislil, kakor si jo ti mi¬
sliš ? Ne, tega ne moreš.

Tudi človeško srce je kakor nebo. Gibljeji so

158

v našem srcu, ki pridejo in zginejo kakor blisk. Re¬
dar je čutimo, ne moremo oči odprtih imeti, slepe
nas; kedar preidejo, puste le sled za seboj, njih samih
ne moremo gledati. Domž so iz višega, nam tujega
sveta. Pomenljivo misel ima tedaj vera slovenskega
naroda, ki zvezdne utrinke imenuje: svetinje,  ki z
neba pridejo v male zapuščene cerkvice in kapelice
svetnikov obiskat. —

Po tej opombi lehko tvoji domišljiji in dobremu
srcu prepuščam razložbo, kako je bilo Pavlini, ko je
znano  ime slišala, ko je v roči imela in spoznala
podpis tistega moža, kterega podobo je v spominu
nosila leto in leto.

Tedaj živi še!

Pa v njenem obližji je bil. Gotovo je vedel
za-njo, slišati je moral od nje, in ni je poiskal! Ali
je mogoče, da se je še domisli?! Ni mogoče.

Obledi, karta jej pade z rok.

„Tebi je slabo, pojdi .greve v sobo“ pravi Ma¬
tilda in jo skrbljivo za podpazduho prime.

Molče se da sestričini v sobo peljati. Tam se
zgrudi na kanape in solze se jej udero.

Dvajseto poglavje.

Nekaj dogodeb iz  prejšnjega časa.

Na tem mestu se moramo nekoliko let nazaj
ozreti in nektere dogodke iz preteklosti povzeti v

159

pojasnjenje in večo razumljivost uekterih prizorov in
opomb v prejšnjih odstavkih.

Pred kacimi osmimi ali devetimi leti je v tretjem
nadstropji precej velike mestne hiše stanovala vdova
Zlatovec s svojo sedemnajstletno hčerjo Pavlino. Njen
mož, doslužen cesarski okrajni predstojnik, bil je umrl
nekaj let potem, ko se je bil v mesto preselil.

Penzija, ktero je vdova za-se in za svojo hčer
dobivala, ni bila velika, in ker ranjki gospod Zlatovec
ni znal na stran devati, bilo je tudi njeno gotovo
imetje komaj imenovanja vredno. Vendar ženica ni
hotela izseliti se iz stanovanja, v kterem je njen mož
umrl, da-si so drugi hišni ljudje po pravici djali, da
je stanovanje s tremi sobami za dve nepremožni ženski
neumna baharija, in če ravno je sama videla, da sko¬
raj tretjina njenih gotovih prihodkov gre samo za pre¬
bivanje in kurjavo. Ali kraj , kjer se je od moža za
vselej ločila, je bil ženi svet, tukaj je hotela tudi
sama umreti. Da bi se kvar tega preobilnega potroška
pokrila, delali ste mati in hči za neko prodajalnico.
Zraven tega pak je vdova oddala v drugi najem tretjo
sobo, kije  k njenemu stanovanju spadala, pa svoj
poseben vhod imela.

Stanovala sta tu dva mlada človeka, prvi je bil
niži poštni uradnik, drugi učenec poslednjega latin¬
skega razreda.

Za prvega se s svojo gospodinjo in njeno hčerjo
nista pečala več kakor toliko, kar je moralo biti, to
je: ob mesecu na plačilni dan in sicer včasi s staro,

160

M je pogledat prišla, če jima dekla vse redno snaži
in prinaša, česar je treba. Mlajšo je bilo mogoče le
zjutraj včasi pozdraviti; čez dan sta tako morala po
svojih opravkih in sta bila malo doma. Eden je mo¬
ral v kanceliji sedeti, eden v učilnih klopeh učitelje
poslušati in potem v premožnih hišah otrokom sam
učitelj biti.

Baš ne vem, kako je počasi prišlo, da se je mlajši
med njima, študent, bolj seznanil s staro materjo
Zlatovec. Vem pa, da je bilo ženici všeč, če je po-
zimskih večerov večkrat k njej in njeni hčeri v sobo
prišel in jima kaj lepega bral ali pomenkoval se ž
njima o tej in tej reči. Obnašal se je spodobno, po¬
znala ga je, da je priden, redoljuben mladenič, lepo
je bral, govoril pametno, znal biti vesel in resnoben
ob pravem času in, kar se njegove vnanjosti dostaja,
ni mu bilo česa reči, ob enem: čuda ni, da je bila
ženica vesela njegove tovaršije, tem bolj ker je bila
večidel s svojo hčerjo sama, in ker je vsacega dobrega
človeka rada imela.

Hči njena, Pavlina, je malo govorila ž njim. V
delo zamišljena je pa vendar vedno pazljivo poslušala,
kaj gospod Vesel  in mati govorita. Če jo je kaj
vprašal, pogledala ga je, odgovorila, pa naglo zopet
oči pobesila. Kedar je zvečer v sobo prišel, bila je
vesela, da-si ravno se to veselje ni drugč kazalo, ka¬
kor morda v neki hitrosti, s ktero je vasovalcu stol

pripravila. Kedar g,
reč dvakrat vprašat

morala jo je mati kako
gpt odgovorila.

književnosti slovenske, sosebno pa rodoljubna sloven-
ika mladina! Pri tej priložnosti so daje na znanje,
la se morejo v nekoliko iztisib še vsa po Cvetji
zdana dela po pristavljeni ceni dobiti, namreč:

C. Vrsta (zv. 1—9) Šilerjev »Viljem Tell“ po¬
slovenil Fr. Cegnar, po 80 nkr. b) Platonov
„Kriton in Apologija 1 ' poslovenil J. Božič,
30 nkr. c) »Babica 11  od B. Nemcove, poslo¬
venil Fr. Cegnar, po 1 gld. in d) Ksenofontovi
»Spomini na Sokrata 11 , posl. L. Hrovat,
po 54 nkr. Cela I. vrsta veljd 2 gld. 24 nkr.

[I. Šestka (zv. 10 —15): a) G. Krekov »Na SV-
večer 11 , V 3 spevi!) po 24 nkr. b) Virgilijevo
»Poljedelstvo 11 , posl. J. Šubič, po 40 nkr.
c) Sofoklov »Ajant 11 , poslovenil M. Valjavec,
po 36 nkr. d) »Kitica Andersenovih
pravljic 11 , posl. Fr. Erjavec, po 30 nkr.
e) »Veronika deseniška 11  v 15 spevih od
J. Frankolskega po 36 nkr. in f) A. Umekov
»Ciril in Metod 11  po 24 nkr. Cela II. šestka
velja 1 gld. 50 nkr.

II. Šestka (zv. 16—21).- a) Povest »Alvare-
dova družina 11  posl. J. Parapat po 50 nkr.
b) Bilčevi »Prvenci 11  po 50 nkr. c) Ler-
. inontov »Ismael-bej 11 , posl. Vesnin, po 30 kr.
in d) Chocholovškova pripovedka »Agapija 11 ,
posl. Podgoriški, po 30 nkr. Cela III. šestka po
1 gld. 50 nkr.

IV. Sestka (zv. 22—27) a) ,, Pesmi , zložil A.
Umek (174 str.) po 70 nkr. in b) „KirdŽali ! ‘,
podonavska povest, spisal M. Čajkovski, poslo¬
venil Podgoričan, (318 str.) po 1 gld. Cela JV.
sestka velja 1 gld. 50 nkr.

V- Šestka (zv. 28—33): a) Pellikova tragedija;
„Tomaž Mor\ poslovenil .J. Križaj po 36 kr.

b) „Sl 0 V 0  O polku Igorovč", poslovenil
M. Pleteršnik po 10 kr.; c) ..Deseti brat“,
izviren roman, spisal J. Jurčič, po 80 kr. in
d) . Zora in Solnca 11 , pripovedna pesem v
treh delili, zložil M. Valjavec, po 30 kr. Cela
šestka veljd 1 gld. 50 nkr.

Dalje se utegne dobiti Fr. Erjavčevo »Žival-
stvo“ po 75 nkr. in Tušekovo „ Rastlinstvo “ p<

65 nkr.

V Celovcu 1. decembra 1867.

Vredništvo slov. Glasnik«.

Na svitlo daje: vrednrsivo slov. Glasnika. Tisk Jan. in Frid. Leona v Celovca.

I