ZLATA VRV

POUK O SVETI SPOVEDI


JANEZ KALAN

ZALOŽILA DRUŽBA SV. MOHORJA

1932

NATISNILA MOHORJEVA TISKARNA V CELJU

Nil obstat
Maribor, die 15. Junii 1952

Dr. Josip Hohnjec

censor ex officio.

No. 1235/2

Imprimatur  !

Maribor, die 24. Junii 1932

t Andreas

Episcopus Lavantinus.





ZLATA Y R V

Oprimite se je!

Zlata vrv!

Kako zlata? Kje ste pa še videli zlato vrv?

Kje je taka vrv?

Pomisli: ti bi padel v globoko brezno,
iz katerega se ne izkoplješ, če ti ne pride
pomoč od zgoraj. Kako bi ti bilo pri srcu?
Oj, kako obupno stanje! Tukaj ležiš —
zgubljen, živ pokopan. Če ti ne pride po¬
moč, boš tukaj ginil, počasi umiral, dokler
v mukali ne izdihneš. Več dni že zastonj
čakaš rešitve. Moči ti pojemajo. Koprniš,
medliš, obupuješ. Vidiš svoj strašni, počasni
konec ... Ko čakaš že več dni, se ti prikaže
od vrha vrv. Dobra roka ti jo spušča doli.
Kako jo pozdraviš, kako se razveseliš! O,
rešiteljica, kdo te mi je poslal?! In kako se
je oprimeš, okleneš, da te potegne iz pre¬
pada in dvigne iz brezna kvišku — na
sončni dan, v novo življenje. O, zlata vrv!
Rešiteljica moja! Kako naj te zahvalim?

8

Zlata vrv

Dala si mi novo življenje! — Ali pa si misli,
da se topiš v deroči vodi. Voda te brez
usmiljenja nese naprej. Če ne pride pomoč,
si zgubljen; valovi te bodo pogoltnili, po¬
kopali ... Kar ti dobra roka vrže z brega
vrv. Oprimeš se je z zadnjimi močmi in
z njeno pomočjo in s pomočjo dobrega člo¬
veka skobacaš iz pogubnega valovja na
suhi breg. Rešen si! O, kako se oddahneš!
Brez vrvi bi bil že pokopan v valovih. Kako
si vesel in hvaležen! Vrv te je rešila.

Niso prepadi in brezna samo po naših
gorah in ne potopi samo po vodah, so tudi
dušni prepadi in potopi. In vanje se pade
tako lahko! In če iz prepada ali potopa ni
rešitve, je polom, potop, nesreča, propast,
hujša od telesne propasti. — K sreči pa je
iz tega prepada rešitev, kdor jo hoče. Kdo
te potegne iz dušnega prepada? Že davno
veš, samo ceniti prav ne znaš. Povejmo to¬
rej brez ovinkov! Spoved — to je z 1 a t a
vrv,  ki potegne človeka iz dušnega brezna
in ga postavi zopet na sončni dan božje
milosti v novo dušno življenje.

Spoved se primerja tudi rešilni  de¬
sk  i ob razbiti, potopljeni ladji. Razbila se

Oprimite se je!

9

je ladja v strahovitem viharju sredi širnega
morja. Razbila se in potopila. Tudi ti bi bil
pokopan z njo na dnu morja. A tamle, glej,
plava deska od razbite ladje! Edini up re¬
šitve. Poskusimo, poženimo se! Dosežeš jo,
spraviš se nanjo, — ploveš, ploveš z njo po
morju, dokler ne dosežeš suhega brega ali
ladje, ki te sprejme nase. O, deska-rešite-
ljica! Če bi te v zlato vkoval, bi ne bilo
preveč.

Taka deska, taka vrv-rešiteljica je za
dušo spoved.

Spoved — kolika sreča, kolika dobrota
za grešno človeštvo! Pa kako malo jo ljudje
cenijo, ljubijo pa že celo ne! Nekateri že,
a koliko jih je, ki jo mrzijo! Kateri zakra¬
ment pa je bolj osovražen kakor zakrament
sv. pokore? Spoved je premnogim kristja¬
nom strašilo.  Marsikdo bi še vse drugo
storil, a k spovedi ne in ne. Le tega ne!
Dobi se tudi tak, ki hodi nedeljo za nedeljo
k maši, pri spovedi pa že ni bil štirideset
let! Neverjetno, pa resnično! To je klanec,
čez katerega mnogi svojega vozička ne mo¬
rejo speljati.

tn

Zlata vrv

Kako nepoznanje tega zakramenta! Kako
preziranje božjega usmiljenja in kaka ne¬
hvaležnost Bogu!

Večina kristjanov pa seveda še hodi k
spovedi in se spoveduje. Hvala Bogu! A
kako? Mnogi kajpada dobro. Prav tako
gotovo pa mnogi slabo, površno, celo ne¬
vredno.

O malokateri stvari so ljudje
bolj potrebni pouka kakor o
spovedi. Kdor se namreč zna
spovedovati, ta zna v nebesa
priti.  Zdaj se pa nekateri nočejo,
drugi pa n e z n a j o spovedati. Kako naj se
pa rešijo iz pogube, če ne znajo ali nočejo
rabiti sredstva, brez katerega rešitve ni?!

Kolikokrat sem, v spovednici sedeč, ču- '
til potrebo, da bi tole ljudem povedal!
Komur je kaj mar zveličanje ljudi, bo
skrbel, da bo to prebral vsak  kristjan.

Izrečno bodi tukaj povedano, da če se tu
navajajo napake, ki jih ljudje delajo pri
spovedi, se s tem noče nikomur nič očitati.
Napake se omenjajo samo zato, da bi se jih
vedeli zanaprej  varovati. Iz napak se
učimo prav delati.

ZAKAJ NAJ SE SPOVEDUJEMO?

Sreča spovedi.

Prijatelj, če imaš kaj vere in če ti je kaj
na tem, da se zveličaš, potem se zavedaj,
kolika sreča je to, da nam je Bog spoved
dal! Tega ljudje ne vedo, ali vsaj dosti ne
pomislijo. Težo spovedi pač občutijo, a nje
sreče se ne zavedajo.

Kolike vrednosti je spoved, smo videli
že ob začetku tega spisa. Kaj bi človek dal,
ko bi mu v breznu ležečemu kdo ponudil
rešilno vrv! Oprijel bi se je z vso močjo,
z obema rokama, z zobmi, z zadnjimi silami.
Kako hvaležen bi bil za tako pomoč! Kako
pa cenijo spoved?... j Kakor zlato vrv, bi
lahko imenovali spoved tudi zlat ključ,
ključ nebeških vrat. Kdor zna ta ključ prav
sukati, si zna odpreti vrata v nebesa. )

Ko bi hoteli prav do dna poznati srečo
spovedi,  bi morali spoznati nesrečo
greha.  Ko bi pa hoteli spoznati greh, bi
morali poznati Boga,  ki je z grehom raz-

12

Zakaj naj se spovedujemo?

žaljen. Kolikor višja oseba, toliko večje
razžaljenje. Bog pa je veliko prevelik, da
bi ga mogel naš majhni razum doumeti.
Nekoliko ga pač spoznamo iz del, ki jih je
naredil. In kako ogromna dela so to! En
pogled proti zvezdnatemu nebu! Kako ne¬
pregledno število, kaki silni svetovi, kake
neizmerne daljave! Človeka, ki ozvezdje
malo pozna, nad to velikostjo obide kar
groza...

Naj omenim samo to-le: Sonce je od nas
silno daleč ( 150 , 000.000  kilometrov). Svetlo¬
ba od sonca do nas potrebuje osem minut.
(Kakor glas, potrebuje tudi svetloba nekaj
časa, da preleti neki prostor. Če gledaš ne¬
koliko iz daljave v zvonik, ko zvon bije,
boš opazil, da ti glas prileti na uho, ko
kembelj po udarcu že nazaj leti. Jasen
dokaz, da potrebuje glas nekaj časa, da do
tebe prileti. Svetloba je veliko hitrejša ka¬
kor glas, je bliskovito hitra; a tudi ona po¬
trebuje, da preleti neko daljavo, nekaj
časa, od sonca do zemlje torej osem minut.)
So pa zvezde, katerih svetloba potrebuje
cela leta, da. -tisoče let, preden pride do
zemlje! Pomisli malo, kaj se to pravi! V


Sreča spovedi

13

kaki neizmerni daljavi vendar morajo biti,
tega si ni mogoče misliti! Svetloba, ki je tako
hitra, tisoče let! In kako velikanske mo¬
rajo biti te zvezde, da se kljub tej veliki
daljavi vendar vidijo! Človeku bi se v glavi
zvrtelo, če bi se skušal zamisliti v te ne¬
izmerne daljave in ogromne svetove! Veliki
učenjak Ampere, ki je študiral velikost
stvarstva, je, premagan od tega veličastva,
sklonil glavo, jo zakril z rokami in strmeč
vzklikal: Kako velik si, o Bog, kako velik
si! Že naša zemlja je velikanska. A zemlja
je le majčken drobec stvarstva. Takih in
tisočkrat večjih svetov je na milijone!
In na tej zemlji živi blizu dve milijardi
ljudi. Eden izmed teh si ti! O, kako si
majčken proti svetu, kako majčken šele
proti Bogu! Mravlja si, črviček, ki leze
po zemlji... Da, kako velik, kako silen,
kako veličasten mora biti tisti, ki je vse
to v življenje poklical samo s svojo voljo!
Zemljo le pogleda in ona se strese. Člo¬
veška beseda odpove, sapa zastane, um
umolkne pred neizmernim Veličanstvom
božjim... Prah si in pepel pred njim in
nič' drugega ...

14

Zakaj naj se spovedujemo?

Kaka predrznost, da si drzneš žaliti —
le malo žaliti — takega Gospoda, toliko
Veličanstvo!

Ljudje si iz greha navadno kaj malo
storijo. Iz malega celo nič, še iz smrtnega
ne veliko. Če sem grešil, si mislijo, kaj pa
je tako hudega? Bog pa o grehu sodi dru¬
gače. In kakor o kaki stvari sodi Bog, taka
je. V očeh božjih je greh nekaj tako hu¬
dobnega, da ko je Bog Oče videl svojega
neizmerno ljubljenega  Sina oblože¬
nega s tujimi  grehi, se je vnela njegova
jeza, in ga je prepustil trinogom, da so mu
ga popolnoma razmesarili.

Kako Bog sodi o grehu, vidimo tudi iz tega,
kako greh kaznuje.  In kako ga kaznuje,
kdo ne ve? Pomisli: Če bi bilo v vicah le
tako hudo, kakor če zob boli, bo dosti hudo.
Ali te je že kdaj zob bolel? Močno? Po¬
noči? Vso noč? O, kako dolga noč! Kako
počasi se pomikajo ure! Kako se človek
premetava po postelji! Šteje ure, vstane,
hodi po sobi, da bi mu kaj odleglo, in zopet
leže. Kako si želi že belega dne, ker upa,
da mu bo potem bolje! Če je to le eno noč,
je dosti hudega. Ali bomo pa v vicah samo

Sreča spovedi

15

eno noč ali en dan? Seveda je to le prir
mera. Kajti v vicah ne bo telesnih bolečin,
ampak dušne. Pa če bi ne bile hude, bi se
ne primerjale ognju!

Ali te je že kdaj, ko si kako veliko srečo
zamudil ali zapravil, ali nesrečo zakrivil,
peklo v duši? Potem si lahko malo pred¬
stavljaš dušne bolečine. In če bodo trajale
leta in leta? Ali še misliš, da so vice kaka
malenkost? In da je tako imenovani »mali«
greh, kateri bo v vicah kaznovan, malen¬
kost, za katerega se ni vredno veliko zme¬
niti?!

Na pekel  pa nekateri niti ne verujejo.
Nebesa bi že sprejeli, o seveda, a pekla —
ne, tega pa ne! Ali menite, da bi — po
človeško govorjeno — ne bilo tudi nam
ljubo, ko bi se pekel dal utajiti? Da, ko bi
se dal! Pa kako ga boš utajil, ko pa Kristus
v evangeliju tolikrat in tako jasno govori,
da je vsak dvom izključen, nemogoč! In
kjer govori Bog, tam mora vsak drug glas
umolkniti! To je tisti, ki je rekel: »Nebo
in zemlja bosta prešla, moje besede pa ne
bodo prešle.« Naj je komu ljubo, ali ne!
Ne bodo prešle! Kdor torej sploh veruje

16

Zakaj naj se spovedujemo?

v Boga, mora rad ali nerad sprejeti tudi to
neprijetno resnico.

In to je tisto brezno, v kate¬
rega pade človek s smrtnim gre¬
li o m. Če smrtno grešiš, dokler živiš, sicer
še nisi v peklu, pač pa si zrel za pekel. In
že to je neko brezno!  Od pekla te
loči samo tenka stena. Če se ta stena udre,
si — zgubljen... In iz tega brezna te po¬
tegne neka vrv, ki se imenuje spoved. O,
zlata vrv! O, rešiteljica! O, dobrotnica!
O, blažena rešilna deska, ki mi otmeš živ¬
ljenje!

Če bi bil kdo obsojen v dosmrtno ječo,
pa bi se mu reklo: Pojdi k sodniku in prosi
ga za odpuščanje, pa boš rešen ječe in prost
—• vprašam vas, kdo bi tega ne storil?! Ali
če bi ti imel velik dolg, ki te tare in tlači,
pa bi ti rekli: Pojdi tamle k onemu okencu
in samo povej, koliko si dolžan, malo po¬
toži, kako si reven, in prosi, naj ti spregle¬
dajo, pa ti bodo vse zbrisali — kdo bi ne
tekel tja, če treba stokrat in tisočkrat?!
Pri spovedi se zgodi vse to in še veliko več.
Pa kako ljudje delajo s spovedjo?

Sreča spovedi

17

Če si v milosti božji, to je: brez smrt¬
nega greha, je tvoja duša krasen tempelj
božji, v katerem prebiva sam Bog. To je
polna resnica. Jezus sam je rekel: »Ako me
kdo ljubi, bo mojo besedo spolnjeval; in
moj Oče ga bo ljubil in bova k njemu
prišla in pri njem prebivala.«
(Jan 14,23.) Sveti apostol Pavel pa pravi
naravnost: »Ne veste li, da ste tempelj
božji in Duh božji v vas pre¬
biva?«  (1 Kor 3, 16.) Smrtni greh pa ta
prekrasni tempelj uniči, požge in poruši,
da je žalostna razvalina. — Dokler si v mi¬
losti božji, si ljub otrok božji. Bog gleda
nate prijazno, kakor gleda jasno sonce na
zemljo, smehlja se ti ljubko, kakor se
smehlja mati svojemu otročiču. Nebesa so
nad teboj odprta; ko bi umrl, bi prišel varno
vanje. Po smrtnem grehu pa Boga preženeš
od sebe, postaneš otrok božje jeze, oblaki
njegovega srda so zbrani nad tvojo glavo,
pekel je pod teboj odprt; treba je le enega
napačnega koraka, pa si tam ... Ko pa spo¬
vednik napravi nad teboj križ: »Jaz te od¬
vežem,« — v tem trenotku se oblije tvoja
duša z Jezusovo krvjo, oblaki so pregnani,

2 Zlata vrv

18

Zakaj naj se spovedujemo?

sonce božje milosti posije nate, Bog sam ti
prihiti nasproti, zgubljenemu sinu, in te
pritisne na svoje srce, pekel se pred teboj
zapre in zapahne, nebesa so zopet tvoja ...

Kaka sprememba! Kaka sreča! Ali je
mogoča še večja?!

O kristjani, kako ste vendar trdi! Trdi
in nehvaležni! Ta sreča vam je na ponudbo
pri spovedi in vi se spovedi branite, otre¬
sate, se je bojite in jo mrzite! Vsak dan
bi morali Boga na kolenih za¬
hvaliti, da nam je spoved dal.
Tako lahek pomoček, da se spravimo in
sprijaznimo z njim, da postanemo iz otrok
pekla otroci neba!

Težave spovedi.

Ali pa ni spoved težavna? Ali se je
ljudje zastonj boje? Ko bi ne bila nič
težka, gotovo bi se je ne bali. Da, spoved
ima res svoje težave. Kar poglejmo, katere!

Na spoved je treba navadno nekoliko
čakati.  Časih še precej dolgo. Morebiti
pol ure, morda uro, v velikem navalu
morda celo dve in še več. To čakanje že ni
vsakemu všeč, nepočakanim moškim po-

Težave spovedi

19

sebno ne. Pa če je gorko, se že še čaka.
Pozimi pa še zebe, posebno v noge zebe.
Kdo bo rekel, da to ni malo težko?

Torej čakati je treba in časih še malo
prezebati zraven. To je res. Zdaj pa po¬
slušajte zgodbico! Kratka je, a resnična in
poučna. if j/■

Ko sem med svetovno vojsko hodil v
Ljubljani v neki zavod maševat, sem videl
na cesti stati dolgo vrsto možakov pred
nekimi vrati. Bilo je v trdi zimi. Na mrzlem
tlaku, zgodaj zjutraj, komaj ko se je dan
naredil. Stali so tako lepo in mirno drug za
drugim in se nikamor ne premeknili, da se
mi je kar čudno zdelo. »Slišite, kaj pa stoji
tale vrsta možakov na vse zgodaj tamle
tako mirno in vdano?« vprašam znanca. —•
»Kaj stojijo? Tobaka čakajo!« A, tobaka!
Pogledam in vidim, da se vrsta prične res
prav pred vrati še zaprte tobakarne. Torej
tobaka! Zato tako potrpežljivo čakajo! Oh.
ko bi jih človek postavil takole v cerkvi
pred spovednico, ali bi stali tako potrpež¬
ljivo?! Zmanjkalo bi kmalu enega za dru¬
gim ... Torej za eno pest tobaka, ki izgine
kot dim v zrak in nikjer nič več ni, ni

20

Zakaj naj se spovedujemo P

pretežko tako mirno v mrazu čakati. O, ti
presneti svet, kakšen si!

Čakati je treba na spoved. To je ena
pokora. A ta ni najhujša. Glavna težava
spovedi je v tem, da mora človek sam
sebe tožiti.  To je prav za prav tisti
klanec, čez katerega mnogi ne morejo pre¬
peljati; tukaj jim moč odpove. Sam sebe
tožiti! Kdo pa to rad stori? Kak svetnik
morda še. Mi, ki nismo svetniki, imamo pa
tako navado, da sami sebe le rajši pohva¬
limo kakor obtožimo. Mi smo mi — takih
pa ni! Tako se radi pobahamo in malo po
prsih potrkamo. Tudi pri spovedi se je
treba po prsih potrkati, a to ni trkanje ba¬
havosti, ampak trkanje skesanosti: Oče,
grešil sem, bodi mi milostljiv! Sam sebe
tožiti, sam svoje slabosti in nečednosti pri¬
povedovati, to je, kar se ljudem upira. T o
je glavnatežava spovedi.  — A kdo
je prav za prav tisti, ki se temu upira? To
je človekov ponos. Da bi se jaz tamle v
cerkvi med ženske, med kmete in reveže
drenjal, pred duhovna pokleknil pa mu
pripovedoval svoje najskrivnejše skriv¬
nosti, katerih nobeden ne ve?! Ne, tega pa

Težave spovedi

21

ne! Za to me ne boste dobili... Tako govori
v človeku ponos, bolj prav: napuh. Da, na¬
puh! Prvi in največji vseh naglavnih gre¬
hov! Napuh je bil, ki se je v Luciferju uprl
Bogu in iz angelov naredil satane; napuh je
bil, ki je v Evi in Adamu v raju Bogu
pokorščino odpovedal in oba iz raja izgnal.
In napuh odpoveduje pokorščino Bogu še
danes. O, vi ne veste, kaj vse dela v člo¬
veku napuh! Ljudje se napuha ne zavedajo,
tudi če so ga polni. Tiči namreč na dnu
srca, skrit, kakor volk, ko spi, in se pokaže
zlasti tedaj, kadar prilika nanese, kakor
piščalka v orglah glas, ki vedno tiči v njej,
le tedaj da od sebe, kadar orglar na do-
tično tipko pritisne. Napuh je v vsakem
grehu. Nepokorščina ni drugega kakor na¬
puh. Bog pravi: tole moraš, tega ne smeš,
pa sva prijatelja. Človek pa pravi: jaz si
ne dam nič ukazovati: delam, kakor sam
hočem! To je nepokorščina in napuh ob¬
enem; upor proti božjemu gospostvu.
Vpraša se, kdo bo gospodaril: Bog ali člo¬
vek. Bog pravi: jaz sem gospodar; mene
ubogaj in ti bo dobro pri meni! Človek pa

22

Zakaj naj se spovedujemo?

hoče biti sam svoj gospod, neodvisen, in po
svoji glavi ravnati.

Napuh torej se upira spovedi. Bog pa
zahteva za spravo baš nasprotno: poniž¬
nost.  Z grehom smo Bogu pokorščino od¬
povedali, se mu uprli. Če ga hočemo spet
potolažiti, moramo storiti baš nasprotno:
ponižati  se!  Priznati božje gospostvo
nad nami in se mu ukloniti. Da, dragi moj,
spoved v svojem bistvu ni dru¬
gega kakor ponižanje.  Bog zahteva
od nas, da se ponižamo, za grešnike spo¬
znamo, pa je vse dobro! O, ponižnost ima
velikansko moč. Kakor ogenj omeči železo,
tako ponižnost premaga razsrjenega Boga
samega. »Bog se prevzetnim ustavlja, po¬
nižnim pa daje milost.« (Jak 4, 6.) Sv. Gre¬
gor Nisenski je dejal tako krepko pa res¬
nično: vprezi ponižnost pred voz grehov in
peljal bo v nebesa; vprezi napuh pred voz
dobrih del, pa bo peljal v pekel. Jezus nam
je prav isto povedal v zgodbi o prevzetnem
farizeju in grešnem cestninarju. Ta je bil
poln grehov, a je skesano trkal na prsi in
prosil odpuščanja, ošabni farizej se je pa
bahal s svojimi dobrimi deli. In Jezus pravi:

Težave spovedi

25

»Povem vam, ta je šel opravičen na svoj
dom, oni pa ne.« (Luka 18, 14.)

Dva naglavna greha sta torej
kriva, da se ljudje spovedi tako
ogibajo: napuh in lenoba. Lenoba
— vseh grdob grdoba, ko se človeku vsak
majhen trud za nebesa zdi prevelik, pre-
težak; napuh pa, ko mu brani ponižati se
in priznati za grešnika.

To so torej težave spovedi. Brez vsake
težave spoved res ni. Malo čakati, malo še
pripravljati na spoved, pa ponižati se pred
človekom in Bogom, svoje slabosti sam pri¬
povedovati. To je vsekako naši naravi ne¬
koliko težko.

Ali so pa to take težave, da se ne dado
premagati? Da nas smejo od spovedi od¬
vrniti? Če pomislite, kaj se pri spovedi
zgodi — kakor smo v prejšnjem poglavju
našteli, gre za prijateljstvo ali sovraštvo
božje, gre za celo večnost, za nebesa ali
pekel —, pa bi nas takele težavice od spo¬
vedi odvrnile?! Ko bi nam — ako smo za¬
padli sužnosti satanovi in večni pogubi —
Bog rekel: pojdi po golih kolenih na vrh
gore, ali posti se ob suhem kruhu in vodi

24

Zakaj naj se spovedujemo?

do smrti, bi mi morali reči: O, hvala Bogu,
da je vsaj še ena pot, po kateri se rešim
sužnosti satanove in pekla; četudi je težka,
jo vendar rad storim, samo, samo da se
rešim... Zdaj se ti pa reče: pojdi v cerkev,
malo pomisli, malo pomoli, poklekni, pa
povej, kaj si grešil, in vse bo dobro: Bog
bo potolažen, ti boš spet njegov ljubi otrok
in nebesa spet tvoja. In ti bi se tega še
branil?! Ali ste že slišali o tistem, ki je bil
tako len, da ko je ležal na tleh in mu je
nekdo pomolil v dar cekin, se mu ni ljubilo
roke vzdigniti, ampak je rekel: če mi hočeš
kaj dati, položi na tla! Taka je lenoba ti¬
stih, ki nočejo k spovedi. Hočejo, da jim
Bog nebesa na krožniku prinese, drugače
jih še vzamejo ne.

Da, spoved ima na sebi neke težave, bolj
prav rečeno: težavice. Te težavice so v pri¬
meri s tem, kar se pri spovedi dobi, prave
igračice. Razumete: igračice! Misestemi
igračicami ne bomo dali od spo¬
vedi odvrniti, ampak bomo radi
hodilikspovedi — vekomaj hva¬
ležni, da nam je Bog dal tako

Prazni ugovori

25

lahek pomoček, da postanemo
spet njegovi prijatelji in dediči
nebes.

Prazni ugovori.



S tem smo že izpodbili glavne pomisleke
in zadržke proti spovedi. A ljudje imajo
pripravljenih še več ugovorov in izgovorov,
da jim ni treba k spovedi hoditi. Ogledati
si moramo tudi te, koliko drže.

‘V/ 'v- .

_a)  »Spovedjo si izmislili
d n h o v n i.«

No, rad bi poznal tistega duhovnika, ki
si je spoved na celem izmislil! Zakaj pa?
Ali zato, ker dobi od vsake spovedi na roko
toliko in toliko plačila? Ali zato, da se v
spovednici prijetno zabava? Vi, dragi moji,
še ne veste, kaka zabava in prijetnost je
spovedovanje! Torej pa vedite, da je spo¬
vedovanje duhovnikovo najtežje
opravilo  ! No, ena spoved ali tudi nekaj
spovedovanja še ni posebno težko. A spo¬
vedovati ure in ure, sključen v tesni omari,
pozimi pa mraz, to ni lahko. Pa to ni naj¬
hujše, težji je dušni napor. Prvič je treba

26

Zakaj naj se spovedujemo?

natanko na uho vleči, da se kaj ne presliši,
potem pa imeti neprestano misli zbrane in
duha napetega. Spovedancev toliko, more¬
biti sto naenkrat, vrstijo se hitro, eden za
drugim, vsakega moraš obdelati v nekaj
minutah, ni časa dolgo premišljevati, kaj
boš rekel in kaj storil, vsakemu moraš v
naglici dati pravi odgovor, primeren pouk,
in pravično razsoditi. Prav je tudi, če veste,
da mora spovednik veliko potrpeti s spo-
vedenci, ki se ne znajo dobro spovedati. A
najhujše vsega je odgovornost  za duše,
ki gredo skoz tvoje roke.; Posebno še na
zadnjo uro. O, ko bi tega ne bilo! Potem
bi bilo še "lahko duhovnik biti. A zdaj!
Duhovnik je tudi človek, ki lahko kaj
presliši, napačno razume, prezre, pozabi,
pogreši. Odgovorna je bila duhovniška
služba vedno, dandanes pa je posebno te¬
žavna in naporna. A najtežavnejše vsega
je spoved.

Kdor torej trdi, da so sp duhovniki spo¬
ved sami izmislili, naj naše vendar pove,
kakšen dobiček imajo zase od spovedi!

Duhovniki torej si spovedi niso sami iz¬
mislili. »Pa Jezus vendar ni ukazal spo-

Prazni ugovori

27

vedi.« — Bomo videli, če ne! Jezus, začet¬
nik naše vere in ustanovnik sv. zakramen¬
tov, ni dal apostolom za vodstvo Cerkve in
duš v vsem natančnih in podrobnih navodil.
Saj tudi ni natanko določil, kako naj se
bere sv. maša, rekel je apostolom pri zadnji
večerji samo: to delajte v moj spomin! —
Obljubil in dal pa jim je Jv. Duha, ki jih
bo vodil, učil vso resnico in jih ne bo za¬
pustil nikoli. Jezusovi nauki in ukazi so
kakor jedro, iz katerega se razvije rastlina.
Vsaka rastlina, tudi na j debelejše drevo, je
v malem jedru že skrita, preden ven pri¬
raste. Ko je v zemlji, se rastlina iz semena
sama razvije. Tako je spoved tudi že ob¬
sežena v besedah, s katerimi je Jezus po¬
stavil zakrament sv. pokore: »Katerim
grehe odpustite, so jim odpu¬
ščeni; katerim jih zadržite, so
jim zadržani.«  (Jan 20, 23.) j Kdaj naj
pa grehe odpustijo in kdaj naj jih zadržijo,
če jih ne poznajo? Kako naj jih pa po¬
znajo, če jim jih nobeden ne pove? Kdo
naj jih pa pove, če jih nobeden drug ne ve,
kakor grešnik sam? Kako naj torej grehe
odpuščajo in zadržujejo, če jih ne poznajo?

28  Zakaj naj se spovedujemo?

Povejte, kako?/ Ali ne vidite, da jih mora
grešnik sam povedati.

Pa je tudi že iz zgolj naravnih
razlogov dobro, da se grehi po¬
vedo.  Grešnik s tem grehe res odloži,
od sebe odvali  in si s tem vest olajša.
Ali niste še slišali, če ima kdo kako hudo
reč na vesti, ga tišči, tlači in mori, da nima
miru, dokler je ne izpove? Nekaj podob¬
nega, kakor če se gnoj izcedi iz rane. Do¬
kler je gnoj v rani, se rana ne bo zacelila.
Ven mora nesnaga, potem se bo šele začelo
celiti! Smrtni greh v srcu je kakor strup
v telesu. Strup mora ven, sicer ni rešitve.
— Mnogo velikih grešnikov je svoje grehe
izpovedalo javno  pred vsemi ljudmi.
Sv. Avguštin, ko se je spreobrnil, je napisal
celo knjigo o svojih grehih in svojem spre¬
obrnjenju: »Confessiones«, ki jo lahko še
danes beremo. Ali menite, da mu je to v
sramoto? -Baš nasprotno: v čast mu je! No¬
beden zaradi tega Avguština ne zaničuje,
ampak spoštujemo in občudujemo ga.

Tudi zato je spoved lastnih grehov po¬
trebna, če kdo želi nauka,  dobrega
sveta in navodila,  kako naj ravna in

Prazni ugovori

29

živi. Tako navodilo se more dati le potem,
če dušni vodnik pozna dušno stanje, ozi¬
roma dušne rane dotičnega; kakor more
zdravnik tudi le potem dati bolniku navo¬
dilo za zdravljenje, če pozna njegovo bo¬
lezen. In kdo naj mu bolezen opiše, če ne
bolnik sam?

Ali zdaj razumete, da je spoved po¬
trebna, modra in zdravilna uredba? In da
je po volji Jezusa samega? Ne, spovedi si
niso duhovniki izmislili, ampak spoved ali
zakrament sv. pokore je ustanovil božji
Odrešenik sam z zgoraj navedenimi bese¬
dami, ki jih je govoril na sam dan svojega
vstajenja apostolom: »Prejmite Sve¬
tega Duha! Katerim grehe od¬
pustite, so jim odpuščeni; ka¬
terim jih zadržite, so jim za¬
držan  i.« (Jan 20, 23.)

Ne, duhovniki si niso izmislili spovedi.
Če vabijo k spovedi, vabijo le, ker je to
volja božja: vaše posvečenje in vaše zveli¬
čanje; vabijo ne sebi na ljubo, ampak
opravljajo to težko delo le iz ljubezni do
vas. Vi jim pa to ljubezen vračajte s tem,
da boste k spovedi radi hodili!

30

Zakaj naj se spovedujemo?

b) »Jaz ne potrebujem spovedi;
se lahko kar sam Bogu spovem in
z njim pobota m.«

S tem ugovorom in izgovorom lahko na
kratko opravimo. Tisti Bog, o katerem pra¬
viš, da se lahko kar sam z njim pobotaš, je
rekel enkrat: »Pojdite in pokažite se du¬
hovnikom!« Berite pri sv. Luku, 17. po¬
glavje, 14. vrsta. Judovski duhovniki niso
imeli take moči in oblasti kakor katoliški,
pa vendar je rekel Jezus: pokažite se du¬
hovnikom! judovski duhovniki so imeli
očiščene samo pregledati in očiščenje po¬
trditi, katoliški pa sami očiščujejo. In tem
je rekel: »Prejmite Sv. Duha; katerim gre¬
he odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih
zadržite, so jim zadržani.« (Jan 20, 23.)

Mi bi le radkvedeli, kako se taki ljudje
z Bogom pobotajo. To naj nam povedo! —
Pa saj že vemo! Tisti, ki pravijo, da se kar
Bogu spovedo in z njim pobotajo, se prav
nič ne spovedo in prav nič ne pobotajo.
V svojih grehih in dušni zanemarjenosti
žive dalje, ne vedoč, kam tavajo.

Prazni ugovori

5)

c) »Jaz ne potrebujem spovedi,
nimam greha, nisem nikogar ubil
in nikomur nič ukradel.«

Kaj naj rečemo na ta ugovor? Nimam
nobenega greha! Volk tudi nima nobenega
greha, je čisto nedolžen, četudi je ovco po¬
žrl. Vest ga nič ne grize, zato ker je — nič
nima. Tudi taki ljudje, ki nimajo »nič
greha«, v resnici nimajo nič vesti.  Udu-
šili so jo! Kosmata je tako, da greha nič
več ne čuti. Greha dosti — le spoznanja
nobenega!  »Nisem nikogar ubil in nič
ukradel.« Kako kosmato in robato go¬
vorjenje! Ali ti poznaš samo dva greha?
Samo uboj in tatvina sta pri tebi greh? Ali
nimamo deset božjih in pet cerkvenih za¬
povedi? In zoper vsako se lahko človek na
več načinov pregreši. Ali ni greh tudi ne¬
vera? Bogokletje? Opravljanje in obreko¬
vanje? Sovraštvo? Nevoščljivost? Škodo¬
željnost? Nečistost, pijanost, opuščanje
božje službe in zakramentov in še sto dru¬
gih? Greh je v človeškem srcu kakor plevel
na njivi. Katera njiva je brez vsakega ple¬
vela? Komaj je opleta, že bode plevel znova

32

Zakaj naj se spovedujemo?

na dan. Zato pravi sv. Janez Evangelist:
»Ako rečemo, da nismo grešili, ga (Boga)
postavljamo na laž in njegove besede ni
v nas.« (I Jan 1,10.) Bogu bi torej ugovar¬
jali, ki je v sv. pismu večkrat izrekel, da
smo vsi ljudje grešniki. To so besede
Janezove, ki je bil ljubljenec Gospodov,
čist skoraj kakor angel; to pravi tudi sam
o sebi! Kam naj se skrijejo pred njim taki,
ki niso bili že več let pri spovedi?! In dalje
govori isti apostol: »Ako rečemo, da nimamo
greha, sami sebe varamo in resnice
ni v nas;  ako pa svoje grehe priznamo,
je Bog zvest in pravičen, da nam naše grehe
odpusti in nas očisti vsake krivičnosti.«
(1 Jan 1, 8—10.) Če tisti nimajo nič greha,
ki nikoli k spovedi ne gredo, kake grehe
imajo pa vendar tisti, ki gredo k spovedi
vsak teden? Ali so mar koga ubili? Ali
menite, da je spoved samo za tatove in
ubijavce? Baš ubijavci in tatovi ne gredo
k spovedi; in prav zato, ker ne hodijo k
spovedi, so tatovi in ubijavci. K spovedi
hodijo dobri ljudje, in prav zato, ker ho¬
dijo k spovedi, so dobri. Če pa niso dobri
bili, pa po spovedi postanejo boljši.

55

Prazni ugovori_

Ali zdaj vidite, kako bedasto je go¬
vorjenje: Nimam nobenega greha, nisem
nikogar ubil?! Poleg tega se taki še radi
pobahajo: »Le vsak naj tako živi kakor
jaz, pa bo dobro! Tisti, ki v cerkev hodijo,
so najslabši.« Ali ni tako govorjenje do
pičice podobno farizejevemu v tempeljnu,
ki je bahal: »Bog, zahvalim se ti, da nisem
kakor drugi ljudje ali tudi kakor ta cest¬
ninar.« (Luka 18, 11.)

Svetniki, ki so živeli skoraj angelsko
življenje, so se imeli za največje grešnike.
Tisti, ki pa nikoli k spovedi ne gredo, se
imajo pa za svetnike!

O, greha ne manjka! Le preveč ga je. —
Če pa kdo res nima nobenega drugega več¬
jega greha, naj pove, koliko let že ni bil
pri spovedi. Kolikor let, toliko smrtnih gre¬
hov. Če pove tudi, koliko nedeljskih maš
je opustil, je to več ko dosti greha; prav
nič več ni treba.

Nekoč sem govoril z mladim človekom
v bolnišnici, ki pa že dlje časa ni bil pri
spovedi. Zjutraj ob pol šestih je že bil pri
svetem obhajilu. »Danes ste bili pa res

Zlata vrv

34

Zakaj naj se spovedujemo?

pridni,« mu rečem. »In pa vesel sem!« mi je
segel takorekoč v besedo. »Zdaj pojdem pa
večkrat. Samo prvič po dolgem času je
težko, zdaj me pa nič več ne skrbi.« Res je.
mu pritrdim, če voz dolgo časa ne teče.
kolesa zastanejo, železje zarjavi, voz ne
teče rad, treba je dobro poriniti ali po¬
tegniti, da spet steče. Ko pa pride enkrat
v tek, gre gladko. Taka je tudi s spovedjo.
Spoved ni težka; a kdor se je odvadi, se
težko odloči zanjo. Treba je krepko po¬
riniti, treba je malo sile, da se človek pri¬
pravi k temu. Ko je pa prva težava pre¬
magana, gre zlahka. — Iti k spovedi je po¬
dobno tudi, kakor če se kdo gre v tekočo
vodo kopat. Ko stopa vanjo, ima neprijeten
občutek: mrzlo je. Pa 'čim bolj počasi stopa,
dlje časa traja neprijeten občutek. Naj¬
bolje, da se kar pogumno požene in spusti
pod vodo, in ko je to storil, ga obide pri¬
jeten občutek; ko se je pa popolnoma oko¬
pal, je ves zadovoljen. Privošči ti tudi svoji
duši — če j i že dolgo nisi — tako kopel!
Nikar se predolgo ne obotavljaj in pri¬
pravljaj; pogumno se poženi in napravi od¬
ločen korak. Boš videl, da boš zadovoljen.

Kdo mora k spovedi?

35

Torej zakaj naj hodimo k spovedi?

Ali vidite, da vsi ugovori zoper spoved
nič ne drže? Injš  tem, da so ugovori za¬
vrnjeni, je tudi že povedano, zakaj smo
dolžni k spovedi hoditi. Da pa bo stvar še
bolj jasna, naj na to vprašanje še posebej
odgovorimo.

K spovedi moramo hoditi, ker je to edi¬
na redna pot k spravi z Bogom.
Grešimo vsi. Z grehom pridemo z Bogom
navzkriž. Če se hočemo z njim pobotati,
moramo k spovedi. Druge redne poti ni.

Grehi so pa različni. Zato je za različne
ljudi tudi različna potreba  hoditi
k spovedi. Grehe delimo zlasti v smrtne
in m a 1 e.

Kdo mora  k spovedi?

Smrtni greh je v luči vere, v očeh božjih
za človeka n a j v e č j a nesreča.  Smrtni
greh je smrt  duš  e. Bog je življenje naše
duše. S smrtnim grehom odpovemo pokor¬
ščino Bogu v veliki reči, se od Boga popol¬
noma obrnemo, odtrgamo, od njega ločimo,
— kakor se loči odžagana veja od debla.

3*

36

Zakaj naj se spovedujemo?

Taka veja se posuši in ni za drugega kakor
za v ogenj. Nesreča, polom, razdejanje, ki
ga smrtni greh v duši napravi, je bila že
prej opisana.

Kdor je torej v smrtnem grehu, je v
strašno žalostnem in obenem nevarnem
stanju. In tega se ljudje premalo,
veliko premalo zavedajo!  Če v
tem stanju umreš, te bo Bog za vekomaj
zavrgel: Nisi moj! Te ne poznam! Proč . J. w
In umreš lahko vsak dan in vsako uro. Ker
se nagla, neprevidena smrt tolikokrat pri¬
meri, se je le čuditi, da si ljudje iz smrt¬
nega greha delajo tako malo skrbi. Manjka
žive vere, manjka strahu božjega, manjka
nežne vesti. Sicer bi ne mogli cele dneve,
tedne, mesece, cela leta mirno preživeti v
takem nevarnem stanju. Čudno ni, če nagla
smrt marsikoga v smrtnem grehu prehiti...

■Zapomnite si: Le življenje v mi¬
losti božji je življenje za ne¬
besa ; življenje v smrtnem grehu
je življenje za pekel.  Kako moreš
s smrtnim grehom na vesti, v vedni nevar¬
nosti večnega pogubljenja, živeti le en dan?
Kako je mogoče v smrtnem grehu mirno

A kdo naj tudi gre k spovedi?

37

zaspati? Kaj pa, če se ponoči prebudiš v
večnosti? Pred Sodnikom? Ta misel bi ni¬
komur ne smela dati zaspati v stanju božje
nemilosti. V smrtnem grehu zaspati se pravi:
spati s kačo na prsih. Če si torej čez dan
zagrešil kaj hudega, glej, da se pobotaš
z Bogom vsaj, preden se podaš k počitku!
Kako to narediš, moraš že vedeti; bomo pa
o tem pozneje še posebej govorili. Za prvo
potrebo si na ta način z Bogom spravljen;
ker se pa sam nase ne moreš popolnoma
zanesti, ti je močno svetovati in priporočati,
da greš kmalu  k spovedi; čim prej,
tem bolje. Tako bi moral delati
vsak kristjan, komur je resno
mar njegovo zveličanje.  Da 1 judje
večinoma ne delajo tako, je žalostno zna¬
menje, da je vera slaba, da manjka strahu
božjega, in je vzrok, da se jih mnogo po¬
gubi.

A kdo naj tudi gre k spovedi?

Med smrtnim in malim (ali odpustljivim)
grehom pa je velika razlika. Smrtni greh
je smrt, mali greh pa bolezen ali rana duše.
Mali greh nas ne odtrga od Boga. Z malim

38

Zakaj naj se spovedujemo?


grehom še ne postanemo božji sovražniki
in Bog ne naš nasprotnik. Prijaznost med
njim in nami se le zmanjša, ohladi. Razlika^,
je bistvena.

Kdor torej nima nobenega

smrtnega greha, ta ni strogo

dolžan iti k spovedi.  Seveda, naj¬
manj enkrat na leto mora prejeti sv. obha¬
jilo, ker je taka cerkvena zapoved, ki veže
pod smrtnim grehom. — Toda ali more člo¬
vek vedno dobro vedeti, da ni storil nobe¬
nega smrtnega greha? Kdor je prav tenke
vesti, ta že ve, če je kdaj kaj hujšega za¬
grešil. Toda mlačen in površen človek več¬
krat komaj ve, kdaj je smrtno grešil; ker
smrtni greh ni samo uboj, ampak so lahko
tudi hudobne besede, misli in želje. — Zato
je vsakemu človeku, tudi če se ne zaveda
posebno velikih grehov, svetovati in
priporočati,  da se spove večkrat.
To pa iz dveh vzrokov:
vv-t e •' Z a r a d i čistosti vesti.  Snaga je
povsod draga. Nesnaga je zalega bolezni in
lahko vzrok smrti. Kjer pa hočejo snago
imeti, morajo pogostokrat snažiti. In res se
vse, kar se rabi, mora večkrat osnažiti. Hiša

_A kdo naj tudi gre k spovedi?59

' ViJ  . •

in kuhinja se mora prebeliti, tla pomesti in
poribati, perilo se mora oprati, obleka skrta¬
čiti, čevlje je treba osnažiti, stroj očistiti,
voz sc mora umiti, celo črni dimnik je treba
omesti. Posebno pa se jnora telo večkrat
umiti, še bolje, skopati. Ljudje, ki hočejo
veljati za olikane, na snažnost posebno ve¬
liko dado: strogo gledajo, da obleka nima
najmanjšega madeža, da se čevlji vedno
svetijo, da je v sobi vsak prašek obrisan,
da je posoda strogo čista, namizno orodje
svetlo. Zlasti na telesu ne sme biti nobene
najmanjše nesnage: nohti dobro očiščeni,
lasje skrtačeni in počesani; kopljejo se več¬
krat; nekateri, ki imajo čas za to, celo vsak
^ dan. Tako so skrbni za svojo kožo. A za
svojo vest in dušo?! Samo ta sme biti uma¬
zana! ...

Morda pa bo kdo trdil, da duše sploh ni,
češ, da je nobeden — ne vidi. S tem misli,
da je kaj posebno modrega povedal ter nas
enkrat za vselej ugnal in odpravil, ker mu
na to modrost nimamo kaj odgovoriti. Mi
pa takega modrijana vprašamo: Kje je pa
tvoja pamet, ki je še nobeden — videl ni?!
»Hudobija se laže sama sebi,« pravi sv. Pi-

10Zakaj naj se spovedujemo?

smo (Ps. 26, 18); laže tako, da sama sebi
verjame. Najdebelejše neumnosti govorijo,
pa še mislijo, kako so modri! Koliko se
govori proti veri! Včasih se tako govorjenje
na prvi pogled zdi verjetno, tako da ne¬
ukega človeka lahko premoti. A vse te laži
so tenke kakor pajčevina: samo pihniti je
treba, pa se raztrgajo. Taka je tudi s trdi¬
tvijo, da duše ni, ker je ne vidimo. Kakor
da ni na svetu na milijone reči, ki jih ne
vidimo, pa dobro vemo, da so! Kdo pa vidi
električno silo, magnetizem, radio, mraz in
vročino, prijetnost in bolečino, veselje in
žalost, strah in upanje, ljubezen in sovra¬
štvo? Torej s tem, da duše ni, ker se ne vidi,
ne bo nič! Taka trditev priča samo, da ti
ljudje čisto nič ne mislijo. Zraven se imajo
pa še za prav modre!

Pa če duše nočejo imeti, morda imajo
vsaj vest  ? Ali tudi vesti nimajo? O, to je
pa kaj nevarno! Človek, ki nima vesti, je
zmožen vsake hudobije. Brezvestnežu ni nič
zaupati!... Ne, tega pa vendar nihče ne bo
hotel o sebi trditi, da nima vesti! A vest je
le druga beseda za dušo; duša v nekem
posebnem oziru vzeta: kot glas, ki nam

A kdo naj tudi gre k spovedi?

41

pove, kaj je dobro, kaj slabo. To imenu jemo
vest. Torej vest in dušo vendarle imajo!
Seveda jo imajo, a štejejo se za take po¬
štenjake, da se jim spovedovati ni treba.
Pred svetom so morda res poštenjaki, toda
»človek sodi na oko, Bog pa gleda v srce«,
govori sv. pismo.; Glejte, kakor se soba na-
praši in obleka umaže, prav tako se zapraši
in zamaže tudi vest. In človek, ki ljubi
snago, ki hoče biti v vsakem oziru olikan,
ne samo zunaj, marveč tudi znotraj, bo
skrbel, da ne bo dal samo sobe razprašiti in
obleke osnažiti, marveč bo gledal, da si več¬
krat okrtači tudi vest. Kolikor je duh višji,
plemenitejši od materije, toliko je tudi
dušna čistost odličnejša od telesne.

O, kako slepi in topi so, kateri dušne
nesnage nič ne vidijo in ne čutijo! Kdor pa
ima bistro oko, jasen pogled, ta opazi in
občuti vsak madežek na duši tam, kjer po¬
vršen človek nič ne vidi. Poglejte po sobi
ali v škaf vode — ne vidite nič: v sobi čist
zrak, v škafu čisto vodo. Ko pa posveti vanjo
sončni žarek, boste videli, da v zraku mrgoli
prahu, v vodi pa drobcenega blata ali smeti.
Čim bolj je človek tenke vesti, tem hitreje

42

Zakaj naj se spovedujemo?

opazi vsak greli in tem bolj se ga boji. Zato
so pa svetniki imeli sebe za največje greš¬
nike, ker so imeli tako bistro oko za vsak
mali greli in ker so poznali božjo ne¬
skončno svetost, ki vsak dušni madež so¬
vraži. V nebesih se vse blesketa, najmanjši
prašek ne pride v nebesa. Vsak madež na
vesti se torej mora pri spovedi očistiti, vsak
prah obrisati. Če ne pri spovedi, se bo pa
— v ognju ...

b) Zaradi združenja z Bogom.
Marsikak res dober mož, ki vse leto ne stori
velikega greha, si pa misli: pravijo, da bi
šel večkrat k spovedi. Pa kaj čem, saj ni¬
mam kaj posebnega povedati!

Temu dobremu možu in vsem njemu po¬
dobnim pa povenid takole: Vam dobrim lju¬
dem spoved ni tako potrebna sama na sebi,
ampak le kot priprava na sv. ob¬
hajilo. Pri onih, ki so v smrtnem
grehu, je predvsem potreb n a
spoved; pri teh, ki smrtnega
greha nimajo,je pa glavna stvar
sv. obhajilo.  Oni potrebujejo predvsem
sprave  z Bogom, ti pa združenja
z Bogom. Spoved je le priprava na sv. ob-

A kdo naj tudi gre k spovedi?

43

hajilo; kajti preden se približajo Najsve¬
tejšemu, je treba, da pobrišejo vsak prah
s svoje duše.*

Dragi moji, ali verujete, da po naših
cerkvah prebiva sam veliki, večni Bog?fCe
tega ne verujete, potem poderimo ali vsaj
zaprimo vse cerkve, ker nimajo več nobe¬
nega pomena! Z vero v Boga, resnično pri¬
čujočega v sv. Rešnjem Telesti, stoji in pade
vsa naša vera. Pa vi to že, verujete. Ali se
pa tudi zavedate, kaj se to pravi? »Sredi
med vami stoji, katerega vi ne poznate.«
(Jan f, 27.) Malo ga že poznate, a premalo.
Ko bi' gajjpoznali, bi ne hodili tako mrzlo
mimo njega, da bi mu še enega pogleda,
ene misli ne privoščili. jVero imate, a ta vera
je meglena, ne vidi dosti jasno, ne prodre
noter v globino sv. hostije. Ko bi imeli do¬
bro vero, bi bilo tudi vedenjem cerkvi dru¬
gačno! — I, kaj pa dela Jezus vse dni in
noči v'tabernakeljnu? Ali mu ni dolg čas?
O, seveda mu je. Pa zakaj? Sam zase ne
pozna dolgega časa; dolg čas mu je, ker se

* Zakaj se je dobro večkrat spovedati, četudi
nimamo velikih grehov, o tem govori posebna
knjiga: »Spoved malih grehov«.

44

Zakaj naj se spovedujemo?

mi tako malokrat spomnimo nanj in ga tako
redkokdaj obiščemo. O, ko bi mi spoznali
ta dar!...

Nekaj prečudnega je bilo, da se je ne¬
skončni Bog spustil na to nizko zemljo in
postal človeček-črviček, kakor smo mi, ki
smo iz mesa in krvi. Čudovito! Še bolj čudno
je bilo, da so tega Boga, ki je prišel ljudi
rešit in osrečit, isti ljudje zgrabili, po njem
planili, ga vlačili po mestnih ulicah, potem
pa na križ pribili, kjer je v strašnih mukah
izdihnil. Čudovito!... Toda še bolj čudno
in neumljivo je, kako da se da ta Bog za¬
pirati v stotisoče majhnih omaric, ki se
imenujejo tabernakeljni, in da se v milijo¬
nih kruhkov da vsak dan tem ubogim lju¬
dem — uživati! Kdo bi ne strmel ?!...  Ali
ste že kdaj pomislili, kaj se to pravi? Ali
naša pamet ne obstane in se ne upre tej
misli?! Saj to ni mogoče! — In vendar je
mogoče! Ker Bogu ni nič nemogoče. Pa
resnično je! »Resnično, resnično, povem
vam: ako ne boste jedli mesa sinu člove¬
kovega ...«  (Jan. 6, 53.) Pa zakaj je Bog tako
ukrenil? Zato, ker hoče biti naš, po¬
polnoma naš, preiti v nas, zato

A kdo naj tudi gre k spovedi?

45

da bi bili mi popolnoma njegovi.
Ljubezen hrepeni po združenju. Če se dva
ljubita, se kolikor mogoče tesno združita:
objameta, stisneta in poljubita se. Ko bi nas
Bog objel in poljubil, bi bilo že to preveč
časti. A da se nam užiti, se združi z nami
še veliko bolj tesno, kakor se najmočnejša
človeška ljubezen more.

Da, dragi moji, Bognasljubi!  A mi
to spet tolikokrat slišimo, da nam ne gre
nič več k srcu, ne napravlja na nas nič
vtiska. Ko to slišimo, ostanemo hladni, pre¬
čudno hladni. »Ker je ljubil svoje, jih je
ljubil do konca...« (Jan. 13, i.) Zares do
konca, to je: do skrajnosti. Več tudi Bog,
vsemogočni, ne more storiti. Naša jed biti,
v nas priti, z nami se skupaj zliti, če ho¬
čemo vsak dan!... O ljudje božji, to božjo
ljubezen mi vse premalo razumemo in pre¬
malo cenimo. Kako smo mrzli in pusti
nasproti takim dokazom ljubezni božje!
Ljudje pač vidijo v sveti hostiji nekaj
svetega; a, da je to res Bog, živi Bog, osebni
Bog, neskončno veličasten in obenem ne¬
skončno mil, ki nas prijazno gleda, nas
ljubeznivo pozdravlja, nam prijateljsko

46

Zakaj naj se spovedujemo?

roko podaja, se nam ljubko smehlja in nas
objemlje, — tega se živo malokdo zaveda.
Seveda nam mesenim ljudem to ni lahko,
ker z očmi vsega tega nič ne vidimo; treba
je le v duhu gledati. Le živa močna vera
nam vse to pokaže. Sveta hostija, na videz
bleda, mrzla, mrtva, v luči te vere oživi,
postane polna krvi, polna ognja, polna živ¬
ljenja; gleda nas, giblje, govori, se smehlja
in nas kliče in vabi k sebi: Zavoljo vas sem
tukaj, ljubi moji, zavoljo vas. Le pridite
blizu! Vas čakam, samo vas. Tako vas imam
rad, da brez vas živeti ne morem. Moje
veselje je bivati med človeškimi otroki. Ne
bojte se me, približajte se brez strahu. Na¬
pravite mi to veselje. Pridite! Spočijte se
pri meni! Pridite k meni, pridite vsi, kateri
se trudite in ste obteženi, in jaz vas bom
poživil! (Mat. 11,28.)

Tako nas vabi Bog, ponuja nam svojo
ljubezen in prosi, da ga tudi mi malo, vsaj
malo ljubimo; vabi in prosi dan za dnem.

! In ljudje, ki se imenujejo kristjani, imajo
se nekoliko vere, a hodijo mimo cerkva, ne
da bi tudi enkrat pogledali vanje, ne da
bi se le enkrat na leto toliko »ponižali«,

A kdo naj tudi gre k spovedi?

47

se mu približali in ga sprejeli. Večinoma
ti ljudje niso popolni brezverci. Eno troho
vere imajo še v sebi. Da biva v cerkvi Bog,
to so že velikokrat slišali in morebiti ne¬
koliko verujejo. A kaj si storijo iz tega?
Bog je v cerkvi.fžifvtm lahko brez njega!
Tako govorijo, ne z besedo, a z ravnanjem
vsi tisti, ki se mu niti enkrat v letu ne pri¬
bližajo. — Dragi moji, ki imate nekaj
prave vere, povejte, ali ni to drzno pre¬
ziranje in zaničevanje božjega Veličanstva
in njegove dobrote? Bog neskončni, ki nas
ne potrebuje, pa nam svojo ljubezen tako
ponuja — pa ga tako ošabno prezirati,
kakor da nam ni nič mar!

In verjamete, da ga to boli? Ogenj ima
to lastnost, da užiga. Ljubezen ima to last¬
nost, da želi ljubljena biti. Če ni ljubljena,
je — žaljena. Če starši otroke ljubijo in
jim dobro hočejo, otroci pa zanje ne ma¬
rajo, kako jih to boli! [Ali je čudno, če bo
on, ki je ljudem svojo ljubezen vse živ¬
ljenje ponujal, oni pa ga še poznati niso
hoteli, nekega dne zaklical: Izpred mene!
Ne poznam vas tudi jaz!

48

Zakaj naj se spovedujemo?

A tudi tisti, ki Boga še poznajo in se mu
enkrat ali parkrat na leto še približajo, ko
bi ga prav poznali, ko bi to, kar je tukaj
povedano, dobro premislili, bi ne prejeli
sv. zakramentov samo enkrat ali dvakrat
v letu, ampak bi vzklikali s psalmistom:
»Kako ljuba so mi tvoja bivališča, Gospod
vojnih trum! Moja duša koprni in medli po
živem Bogu.« (Ps 83.) »Kakor jelen koprni
po mrzli studenčnici, tako hrepeni moja
duša po tebi, o Bog. Moja duša hrepeni po
živem Bogu; kdaj bom prišel in se prikazal
pred obličje božje!« (Ps41.) Če je David
v stari zavezi tako po Bogu hrepenel in
vzdihoval, ko še niso imeli Boga v živi po¬
dobi v svoji sredi, koliko bolj bi se spo¬
dobilo tako govoriti kristjanom, ki vedo,
kaj v sveti hostiji imajo!

KAKO NAJ SE SPOVEDUJEMO?

Kaj je spoved?

Spoved je sprava z Bogom,  ki je
z grehom razžaljen.

Kako se ta sprava napravi? Prav za
prav hočem vprašati: kaj je bistvo ali
jedro  spovedi? Tega namreč ne vedo vsi,
ali vsaj dobro ne vedo. Pa to je treba
vedeti!

Če sem prigovarjal slovenskim izseljen¬
cem, ki bivajo v Nemčiji, naj bi se — če
nimajo priložnosti spovedati se slovensko
— navadili spovedovati se nemško, ker to¬
liko že znajo, da grehe lahko povedo, sem
dobil večkrat odgovor: ne morem, ne znam
nemških molitev. — Vidite, ti dobri ljudje
ne vedo, kaj je bistvo spovedi; ne znajo
ločiti jedra od lupine. Lupina je seveda je¬
dru tudi potrebna; a jedro je nazadnje
lahko tudi brez lupine.

Marsikdo si pa misli, s tem da grehe pri
spovedi le pove,  je opravljeno vse; potem

Zlata vrv

4

50

Kako naj se spovedujemo?

pa lahko spet naprej greši. To je zmota,
zaradi katere je veliko spovedi nevrednih.

Pri spovedi naj se sicer opravi vse, ka¬
kor je predpisano; naj se le molijo molitve,
ki so v navadi; naj se povedo grehi, kolikor
je pač mogoče. Vedeti pa morate, da se
lahko z Bogom spraviš, da dobro spoved
opraviš, četudi ne moreš vseh postranskih
stvari natančno opraviti. Glavno je, da
opraviš to, kar je pri spovedi bistveno.
Bog ne gleda toliko na vnanjost, na besede,
ampak na notranjost, na srce, na dobro
voljo.  Človek mora imeti dobro voljo,
spraviti se z Bogom, pa se lahko spravi
vedno in povsod. Bistvo ali jedro
spovedi  ni ustna molitev, ampak je k e -
sanje in volja ne več grešiti.

Desni razbojnik na križu ni znal nobe¬
nih spovednih molitev, celo svojih grehov
ni povedal, pa se je prav dobro z Bogom
spravil. Kesal se je iz srca. Enako sv. Mag¬
dalena, sv. Peter in cestninar v templju.

Kako opraviš dobro spoved?

Pripravi v svoji glavi in srcu vse, kar je
za spoved potrebno, potem v spovednici ne bo

Kako opraviš dobro spoved?

51

treba veliko vpraševanja, prigovarjanja in
nepotrebne zamude. Kdor se pa dobro ne
pripravi, pripravlja težave sebi, spovedniku
in tistim, ki za njim na spoved čakajo, in
se postavlja v nevarnost, da bo opravil
slabo spoved.

Spoved ni kaka težka stvar — igrača pa
tudi ni. Resna  stvar je in treba jo je po¬
šteno  opraviti. Gre za velike reči: s sa¬
mim Bogom se je treba pobotati. Sprava z
razžaljenim Bogom je opravilo, ki ga nimaš
imenitnejšega na svetu. Ne gre za milijone
denarja, ampak za veliko več: za večnost,
za večno življenje ali večno smrt, za milost
ali sodbo, za nebesa ali pekel. To se bo od¬
ločevalo v nekaj minutah, ko boš v spoved¬
nici.

Za pripravo na spoved si je torej treba
vzeti potrebno mero časa. Koliko, to se ne
da točno povedati. Pri pogostili spovedih je
priprava lahko bolj kratka, recimo četrt
ure ali kakih deset minut; pri redkih je
pa že potrebna malo daljša: pol ure ni
preveč. Pri »dolgi« spovedi pa naj bo še
posebno temeljita.

4*

52

Kako naj se spovedujemo?

Čas, ko čakaš na spoved, po¬
rabi za pripravo! Pogostokrat se
opaža, da ljudje, ki čakajo na spoved, ni¬
majo prav nič opraviti. Ni videti, da bi kaj
molili ali se v duhu sploh s čim bavili. Samo
dolgočasijo se. Ko pa pridejo na vrsto, se
vidi, da so slabo pripravljeni.

Tudi se ne vidi veliko ljudi, ki bi se
pripravljali z molitveno knjižico v roki.
In vendar bi bilo svetovati, da kdor ne hodi
k spovedi prav pogostokrat, da vzame za
pripravo molitvenik v roke. Če vidim koga
z bukvicami v roki na spoved se priprav¬
ljati, imam vtisk, da mu je stvar resna in
da hoče dobro opraviti. Mogoče se je seveda
na spoved dobro pripraviti tudi »iz glave«.
Toda vprašanje je, ali je zmožen vsak vest
si dobro izprašati in kesanje obuditi. Spo¬
vedne molitve v mašni knjižici so ravno
zato sestavljene, da grešniku prave občutke
in sklepe na jezik položijo in v srcu vzbu¬
dijo. Kdor jih moli s premislekom in srcem,
sme zaupati, da ima potrebno kesanje. —
Tisti, ki se spovedujejo prav pogosto, se pa
lahko pripravijo brez tuje pomoči; taki
morajo biti navajeni v duhu z Bogom ob-

Izpraševanje vesti

53

čevati in popolni kes jim mora biti kar
priročen.

Kakor znano, je za spoved treba pet
reči: 1. izpraševanje vesti, 2. kes, 5. trdni
sklep, 4. spoved, 5. zadostovanje. Tudi mi
moramo govoriti o vsaki teh reči. Ne bomo
ponavljali tega, kar mora že vsak vedeti,
ampak poudarjali bomo tisto, česar ljudje
ali ne vedo, ali vsaj premalo vedo.

Izpraševanje vesti.

Če hočeš grehe povedati, jih moraš ve¬
deti. Kdor jih ve kar tako, mu ni treba vesti
izpraševati. Navadno pa človek nima svojih
grehov tako v spominu, da bi jih kar gladko
naštel. Zato jih je treba premisliti.

Da je pred pripravo na spoved dobro
poprositi za pomoč božjo, menda veste.

Vest se lahko izprašuje iz glave, ali iz
tiskanega »Izpraševanja vesti«. Na Nem¬
škem pa se otroci v šoli naučijo tiskano
izpraševanje iz katekizma na pamet in se
kar po tistem izprašujejo. In to je najlaže.

Izpraševanje naj ne bo preveč  na¬
tančno, pa tudi ne površno!  Kdor iz

54

Kako naj se spovedujemo?

gole površnosti kak smrtni greh pri spovedi
izpusti, njegova spoved ne velja.

Da se človek prav izpraša, mora sam
sebe dobro poznati.  Da, to je vele-
važno: poznati sam sebe! Večina ljudi sama
Sebe ne pozna. Že stari Grki, pogani, so
imeli pravilo: Spoznaj sam sebe! To je treba
tudi zdaj ljudem v spomin klicati. S a m o -
1 j u b j e je tisto, kar nam brani samega
sebe prav spoznati. Človek je v sebe tako
zaljubljen, da svojih napak ne pozna. Na
drugih pač vidi napake, na sebi ne. Drugi
vidijo naše napake, sami jih pa izgovar¬
jamo in zagovarjamo. Le poslušaj dva člo¬
veka, ki se med seboj prepirata: nobeden
ni prav nič kriv, vsega je kriv le drugi.
To je nemogoče. A samoljubje vsakemu za¬
kriva njegovo krivdo. »Hinavec, kaj gledaš
pezdir v očesu svojega brata, bruna pa v
svojem očesu ne čutiš!« je zaklical takim
Jezus. (Mat. 7, 3). Druge sodimo preostro,
sebe pa premilo. Narobe bi bilo prav. »Če
bi mi sami sebe presojali, bi ne bili sojeni.«
(1 Kor. 11, 31). Če sebe bolj strogo (ne pre¬
strogo) sodimo, nas bo Bog mileje sodil.

Izpraševanje Testi

55

Če smo pa sami do sebe premehki, utegne
nam biti Bog oster sodnik.

Treba pa je poznati tudi grebe.
In tudi teb ljudje ne poznajo dosti. Koliko
jih je, ki ne vedo drugega povedati, kakor
da je klel. Drugih grehov skoro ne poznajo.
In vendar je veliko drugih. To so zlasti
grehi zoper ljubezen do bližnjega,
ki jih med ljudmi vse mrgoli, katerih se
pa redkokdo spove: opravljanje, obrekova¬
nje, podpihovanje, krivične sodbe, podti¬
kanje, nevoščljivost, škodoželjnost, veselje
nad tujo škodo in nesrečo. In to utegnejo
biti veliki grehi; a se jih ljudje ali ne za¬
vedo, ali si jih kar spregledajo. O takih
velja beseda: Komarje preceja, kamele po¬
žira. Ali: Droben pesek vidi, debelih skal
pa ne opazi.

Seveda bo Bog sodil vsakega po njego¬
vem spoznanju. Neuk človek gotovo ne more
vsega tako natančno poznati kakor versko
izobražen. Kdor torej grehov nikakor ne
more spoznati, njemu se ne bo v greh štelo,
če ne pove, česar se ne zave. Vendar naj se
vsak toliko potrudi, da velikih grehov ne
bo prezrl ali si jih spregledava!.

56

Kako naj se spovedujemo?

Najprej  jetrebaznatiločitigreh
od tega, kar ni greh. Tega ne ločijo
vsi dobro. Kdo greši?  Greši, kdor ve¬
do m a in prostovoljno prelomi
božjo zapoved. Stori kaj takega, kar
je Bog prepovedal,  ali  opusti kaj takega,
kar je zapovedal. Na primer: dolžnosti (mo¬
litve) raznih bratovščin ne opraviti, ni greh,
ker bratovščine niso ne od Boga ne od Cer¬
kve ukazane, ampak so neke pobožnosti,
ki si jih človek radovoljno naloži. Kdor teh
ne opravi, nima duhovnega dobička, ki je
za to podeljen, a greha nima. — Prestopek
božje postave mora biti prostovoljen.
Volja  človekova je tista, ki greši. Kjer ni
volje, ni greha. Preden se pa volja odloči
za greh ali proti njemu, je treba spoznanja.
Tudi kjer ni spoznanja, ni greha. Če n e
veš,  da je kaka stvar prepovedana ali
zapovedana, ne moreš grešiti, ako tisto sto¬
riš ali opustiš. Na primer: Če se ne spomniš,
da je petek in ješ meso, ne more biti greha. —
Sanje  niso nikoli greh, ker niso rado-
voljne. — Dalje: Če se kdo nad teboj kaj
pregreši, a ti nisi s tem zadovoljen, greši
pač on, a ne ti, ker nimaš volje grešiti.

Izpraševanje vesti

57

Drugače je, če v greh privoliš  (tudi če
se nekaj časa braniš, a se nazadnje le vdaš,
grešiš). — Enako je z grešnimi mislimi, že¬
ljami in občutki, bodisi z nečistimi ali ka¬
korkoli grešnimi: proti veri, verski dvomi,
ali proti ljubezni do bližnjega: nevoščljivost
in škodoželjnost. Če grešna misel v glavo
šine, ali se grešna želja vzbudi, še ni greh,
je šele skušnjava.  Če je ne maraš, ni*
greh; le če vanjo privoliš, postane greh.
Skušnjava je podobna grehu kakor ponarejen
denar pravemu. Podobna sta si zelo, vendar
sta čisto nekaj drugega. Ponarejen denar
ne velja nič, skušnjava pa tudi nič greh ni.
Človek si le ne sme sam skušnjav naprav¬
ljati, sicer bi utegnil s tem grešiti, ker brez
potrebe postavljati se v nevarnost grešiti,
je že greh. — Greh je vse, kar je
zoper vest.  Vest je namreč glas, ki ve¬
leva: tega ne smeš! Če pa kaj takega, kar ti
vest brani storiti, vendar storiš — misliš si:
prepovedano je, a bom vendar storil — s
tem grešiš. Volja je pripravljena greh sto¬
riti, Boga žaliti. Na ta način lahko po¬
stanejo grehi tudi reči, ki same
na sebi niso greh.  Če jih namreč ljud je

58

Kako naj se spovedujemo?

za greh imajo. Na primer: Kdor misli, da je
kvatrno sredo ali soboto prepovedano me¬
so jesti, in ga je, ima greh; kdor pa ve, da
ni več prepovedano in ga je, nima greha.
Kdor misli, da je na kak dan dolžnost iti
k sveti maši, ko ni dolžnost, ima greh, če
ne gre. Kdor misli, da je kak greh smrtni,
ko je le mali, in ga pri spovedi ne pove,
greši. Tako delajo lahko ljudje grehe brez
potrebe iz nevednosti, po neumnosti. Zato je
treba biti o tem dobro poučen, kaj je greh,
kaj ni greh, da ne boste delali grehov brez
potrebe. Kar imaš  za greh, tega ne smeš
storiti, tudi če bi bilo samo na sebi dovo¬
ljeno. Dokler pa dvomiš,  ali je greh ali
ne, tudi ne smeš storiti, ker je morda pre¬
povedano. Prej se moraš prepričati, po¬
učiti, da ni greh, potem šele smeš storiti.

Vedeti je treba tudi to: Greh je kaka
stvar samo tedaj, če jo spoznaš za greh
takrat, ko jo delaš  — ne, če jo spo¬
znaš za greh šele pozneje. Na primer: če
misliš, da je kak dan dovoljeno meso jesti
in ga ješ, nisi imel greha, če pozneje  spo¬
znaš, da ni bilo dovoljeno. In tako pri vseh
rečeh. To bodi povedano v pomirjenje

Izpraševanje vesti

59

tistim, ki se pogostokrat vznemirjajo radi
reči, ki so jih šele pozneje spoznali za grešne.

Potem pa je treba dobro vedeti to važno
pravilo, ki ga tudi marsikdo ne ve: stroga
dolžnost je spovedati se samo
smrtnih grehov.  Malih grehov se
nismo strogo dolžni spovedovati. Kdor to
ve, njemu je izpraševanje vesti zelo olaj¬
šano.  Ni mu treba preveč spomina nape¬
njati, da bi dognal in spoznal vse male
grehe. Malih grehov se sploh ni mogoče
vseh domisliti — jih je preveč in so tudi
predrobni, — kakor ni mogoče vsake smeti
in vsakega prahu z roko pobrati.

Kdor smrtnih grehov nima, mora seveda
povedati male. Spoved pa je veljavna, če
pove le enega malega,  ki se ga res¬
nično kesa in trdno sklene, varovati se ga.
Seveda sme povedati več grehov in prav je,
če jih, posebno če niso prav majhni. Bolj
koristne pa bodo spovedi, če se boste spove¬
dali bolj malo grehov ali le enega, pa se
tistega potem resnično in odločno varovali,
kakor pa da na to gledate, da nobenega
malega greha ne izpustite, za poboljšanje

60

Kako naj se spovedujemo P

pa se nič ne prizadevate. Duhovni napredek
bo od onih spovedi večji.

Pač pa se spovejte vseh grehov, o ka¬
terih ne veste, ali so mali ali smrtni. Sicer
bi se utegnili goljufati.

Da veste grehe bolj prav presojati, je
prav, če malo veste, kateri grehi so
smrtni, kateri  pa  ne. Pri vsakem
grehu se to ne da z gotovostjo reči, kakor
tudi zdravnik ne more vselej za gotovo ve¬
deti, če je kaka rana smrtonosna ali ne.
Sodbo o takih moramo prepustiti Bogu.
Grehov, o katerih mora vsak vedeti, da so
smrtni — kakor uboj —, ne naštevamo; le
one, o katerih bi utegnil kdo kaj dvomiti.
Tudi ne izrednih smrtnih grehov, ampak
le bolj navadne. Za smrtni greh je vedno
potrebno troje:

1. velika in važna reč,

2. popolno spoznanje,

3. popolna prostovoljnost ali
privoljenje.

Smrtni greh je kača, ki smrtno piči. Kače
je treba poznati, da se jih človek ve varo¬
vati.

Izpraševanje vesti

61

Smrtni grehi so: nevera,  tajiti vero
ali Boga, govoriti zoper vero ali zoper Boga:
da naša vera ni prava ali resnična, da je
Bog hudoben, krivičen; Bogu se groziti,
Boga ali Marijo s premislekom preklinjati.
Resni verski dvomi,  dvomi o resnič¬
nosti naše vere ali o posameznih verskih
resnicah: o tem, kar je v evangeliju ali v
apostolski veri ali v katekizmu; ne pa:
dvomiti o verskih rečeh, ki niso verske
resnice, na primer o lurških čudežih, o do¬
godkih iz življenja svetnikov in podobno.
Kriva prisega.  Bogu storjene važne
obljube ne izpolniti,  če je ob¬
ljubljena pod smrtnim grehom. Smrtni greh
je vsak nečisti greh,  storjen ne samo
v dejanju, ampak tudi v mislih, besedah,
željah ali občutkih. Ne vsaka beseda in ne
vsaka misel je že greh, ali celo velik greh.
Greh je le nečisto meseno veselje, naj ga
ima človek v mislih, občutkih pri govor¬
jenju ali pri dejanju, ki pa mora biti po¬
polnoma prostovoljno. Posebno pri tem
grehu je treba dobro ločiti skušnjavo od
greha. Ravno v tej stvari imajo ljudje naj¬
več skušnjav, ki pa seveda niso še greh,

62

Kako naj se spovedujemo?

če niso radovoljne. Otresati se jih je treba!
Najbolje je misli obračati na druge reči.
Želja je smrtni greh, kadar s premislekom
želiš kaj takega, kar je v dejanju smrtni
greh. Smrtni greh je vsak greh, ki je zoper
zakonsko zvestobo, tudi le v željah, ki so
prepovedane v deveti zapovedi: Ne želi
svojega bližnjega žene. Ni pa še greh mi¬
sliti: ko bi bil vzel(a) kako drugo (drugega),
bi bilo bolje; greh je le želeti zakonsko
občevati izven zakona. Smrtni greh je tudi
zakon zlorabiti:  da ni otrok, kolikor
jih hoče dati Bog. Ta greh se v našem času
strašno širi. Smrtni greh je bližnjemu
napraviti veliko škodo  na premoženju
na kakršenkoli način: s tem, da mu ukradeš
ali ga goljufaš, mu kaj poškoduješ, dolga
ne plačaš, ukradeno kupiš ali najdenega ne
vrneš, ako veš, kdo je izgubil. Smrtni greh
je bližnjemu vzeti dobro ime.  Smrtni
greh je bližnjemu veliko škodo ali nesrečo
privoščiti:  da bi umrl, da bi mu po¬
gorelo, da bi mu živina poginila in podobno.
Smrtni greh je sovraštvo  do bližnjega,
namreč resnično sovraštvo: če kdo drugega
ne more videti, če mu hudo želi, ga pre-

Izpraševanje vesti

63

klinja, mu noče odgovora dati ali odzdra¬
viti; ni pa še smrtni greh vsaka nejevolja
na bližnjega; in če je ta nejevolja upravi¬
čena, ni noben greh. Pijanost  je smrtni
greh, kadar je popolna: tako da človek
pamet popolnoma zgubi in ne ve več, kaj go¬
vori ali dela. — Vedeti je treba, da tudi
cerkvene  za  p o v e d i vežejo pod smrt¬
nim grehom. Smrtni greh je torej veliko¬
nočnega obhajila ne opraviti;
smrtni greh je v nedeljo sveto mašo  brez
zadostnega vzroka opustit  i.^Kdaj se sveta
maša sme opustiti, je težko na drobno na¬
števati; vsak važen vzrok opravičuje opu¬
ščanje: prevelika daljava (nad eno uro).
Male težavice: mraz, slabo vreme, se pa
morajo premagati, če je človek zdrav)
Smrtni greh je mašo toliko zamuditi ali
okrajšati,  da se zamudi darovanje, ali
se odide že pred zauživanjem. Kdor zamudi
le evangelij, še zadosti cerkveni zapo¬
vedi. Smrtni greh je v nedeljo  brez
pravega vzroka dlje časa hlapčevska
dela  opravljati, in sicer če se dela več ko
dve uri; če pa je pohujšanje, pa že prej.
Smrtni greh je na prepovedan dan brez

64

Kako naj se spovedujemo?

vzroka ali spregleda meso jesti.  Ta greh
je posebno nepotreben in grd. Kaj je laž¬
jega, kakor en dan v tednu ne mesa jesti?
Zdravniki pravijo, da mesa sploh preveč
jemo; da to zdravju ni koristno, marveč
škodljivo. Sploh je to neumna kriva vera,
da meso (in vino) daje tako moč, da brez
njega ni mogoče delati. Naši predniki niso
jedli toliko mesa, pa so bili bolj zdravi in
močni, kakor je sedanji rod. Prepovedan
dan brez vzroka meso jesti se pravi: Cerkvi
in Bogu naravnost kljubovati.

Gotovo mali grehi  so: radovoljno
raztreseno moliti. Brez vzroka ali malo pre¬
več jeziti se; če pa je jeza upravičena in
primerna, torej ne prevelika, ni greha; če
se na primer starši jezijo nad nepokornimi
otroki, ne da bi zmerjali in kleli. Laž, ki
nikomur nič ne škoduje. Opravljati, ne da
bi se bližnjemu veliko škodovalo. Napra¬
viti kako malo škodo; manj kakor dotičnik
en dan zasluži. Male nepokorščine do star¬
šev. Malo pijan biti. Sveto mašo v nedeljo
do darovanja brez vzroka zamuditi itd. To
so gotovo smrtni oziroma gotovo mali grehi.

Izpraševanje vesti

65

Kakor rečeno: o vsakem grehu se ne
more zagotovo reči, je li smrtni ali mali
greh. Odvisno je od okoliščin, zlasti od
velikosti: starše malo žaliti, je gotovo mal
greh; starše hudo žaliti, je velik greh. Kje
je pa tukaj meja, se ne da natančno dolo¬
čiti. Malo na dobrem imenu komu škodo¬
vati, še ni velik greh; zelo mu škodovati,
je velik; a tudi tukaj meje ni mogoče ve¬
deti. Navadna jeza, če ni upravičena ali
primerna, je majhen greh. Da je jeza smrtni
greh, mora biti že zelo huda.

Ker imajo mnogi ljudje kletev  naj¬
bolj za greh, je treba tudi o tem prave
sodbe. Vsaka kletev je grda in sirova. Kle¬
tev je govor pekla. Vendar pa domača slo¬
venska kletev, ena posamezna nespodobna
beseda, ni smrtni greh; včasih celo nič
greh; če se izreče brez jeze kar tjavendan,
je le nespodobnost. Tudi beseda »kruci-
fiks« sama na sebi ni smrtni greh, ker ne
pomeni nič grešnega (latinska beseda za:
križani Bog), kakor tudi ne »sakrament«;
to je le nespodobno imenovanje svetih be¬
sed. Če se izgovarja v veliki jezi, je pač
večji greh. Le hrvaške in laške  kletve,

5 Zlata vrv

66

Kako naj se spovedujemo?

* ki so bogokletje, so smrtni greh,  če
se  s premislekom izgovarjajo. In kaj
nam je tega treba: iz tujih jezikov najbolj
ostudne kletve na Slovensko nositi in ra¬
biti? Kakor da ni že slovenskih dosti in
preveč! Domače kletve vendar niso tako
hudobne. Vendar pa je tudi domača kletev
lahko smrtni greh: ako se kolne veliko in
grdo, če starši otroke veliko preklinjajo
ter jih s tem pohujšujejo in podobno. »Da
bi te strela ubila, da bi te hudič vzel«, te
besede bi bile smrtni greh, ko bi bile resno
mišljene; navadno pa ljudje tega resno ne
mislijo.

Zdaj nekoliko poznate grehe po njih ve¬
likosti ali grešnosti. Smrtni greh je smrto¬
nosni kačji pik; mali grehi pa se dado
primerjati — kakor so pač veliki — piku
sršena, ose, čebele, muhe ali komarja. Kdo
se ne boji kače, kdo se ne varuje njenega
pika?! Vsaj toliko kakor kačjega pika
se moramo varovati smrtnega
greha,  (dasi je v luči vere smrtni greh
brez primere hujši od kačjega pika; ta je
naravna, a oni nadnaravna nesreča). Pa
tudi malih grehov, četudi jih imenujemo

Izpraševanje vesti

6?

»male«, ne smemo prezirati kot malenkosti.
Tudi mali greh ni malo, ampak
veliko zlo;  sicer bi ga Bog ne kaznoval
tako ostro v vicah. In kdo se ne boji tudi
sršenovega, osinega, čebelinega in mušjega
pika? Celo komarčka, ki ni tako nevarna
zver, se vsak urno in odločno ubrani, brž
ko ga začuti. Glejte, kako smo skrbni za
svojo kožo! Bodimo vsaj tako tudi za svojo
dušo! Nobenega najmanjšega pika ne trpi¬
mo na svoji koži, nobenega najmanjšega
greha ne smemo trpeti na svoji duši! —
Malih grehov pa se je treba varovati tudi
zato, ker če se jih ne varujemo, vodijo
do velikih.  Saj ste slišali, da se mnogo¬
krat meja med malim in smrtnim grehom
ne da določiti. Kdor se torej malih grehov
ne varuje, lahko mejo prekorači! Kako
težko je, recimo, vedeti pri nespodobnem
govorjenju, kvantanju, kje je meja med
malim in velikim grehom! Zato je edino
pravo pravilo: nobene nespodobne besedice!

Zdaj, ko znate nekoliko razločevati, se
boste laže bolj prav izprašali in pravično
presodili.

5*

68

Kako naj se spovedujemo?

Prvo vprašanje, ki si ga moraš
zastaviti,  je:  Kdaj je bila zadnja
spoved P Marsikdo na vprašanje spoved¬
nikovo, kdaj je bil zadnjič pri spovedi, ne
ve pravega odgovora. Kako si more potem
vest izprašati, če ne ve, od kdaj začeti? Dan
res lahko pozabiš. Povej približno: lani v
postu, v adventu, pred dobrim mesecem itd.

Potem  premisli, ali je bila zadnja
spoved dobra  ali  ne,  ali ni treba kaj
popraviti ali dopolniti. S čim se opravi ne¬
vredna spoved, morate vedeti iz tega po¬
uka: ali je bilo izpraševanje vesti prepo¬
vršno, ali je bil kak greh zamolčan, ali je
manjkalo kesa in trdnega sklepa. In če
greha nisi zamolčal, ali si ga morda pozabil.

Dalje  pomisli, ali ti je bila zadnjič
naložena kaka dolžnost  in kako si
jo opravil: ali si opravil pokoro, ali nisi
imel morda popraviti kake škode, dobrega
imena, pohujšanja, ali si se moral ogniti
grešne priložnosti in kako si to storil. Če
si imel koga kaj opomniti, posvariti, ali za
odpuščanje prositi.

Tudi  pomisli, ali nimaš na vesti še
kake stare stvari,  ki še ni spovedana

Izpraševanje vesti

69

ali dejana v red. Kolikokrat imajo ljudje
take reči na vesti, pa hodijo mirno k spo¬
vedi, pripovedujejo morda malenkosti in
šele čez veliko let se spomnijo, da bi bilo
dobro enkrat tudi tisto staro zadevo v red
dejati. Kolikokrat delajo v zadregi Bogu
obljube, na katere pa, ko zadrega mine,
pozabijo. In marsikdo pove čez 20 let, da
je pred tolikimi leti obljubil za toliko svetih
maš dati, na Brezje na božjo pot iti, da pa
do danes še ni šel. Kaka lahkomiselnost!
Ne delajte obljub brez dobrega premisleka,
ne obetajte, česar ne mislite ali ne morete
čimprej storiti! Kajti obljuba dela dolg.
(Glede obljub veljaj tole: Preden storiš
obljubo, se posvetuj s spovednikom ali z
drugim modrim človekom. V hudi stiski
človek nič ne pomisli in stori pretežke ob¬
ljube.) Bogu kaj obljubiti, potem pa mu ne
dati, se pravi, iz Boga se norčevati. Vsaka
obljuba se mora izpolniti čimprej;  če
je narejena za določen čas, pa v tem dolo¬
čenem času. Vsaka krivica na premoženju
ali na dobrem imenu in vsako pohujšanje
se mora popraviti čimprej mogoče.
Vsako nepotrebno odlašanje je greh, vsako

70

Kako naj se spovedujemo?

dolgo odlašanje popraviti veliko krivico,
pa smrtni greh.

Pri izpraševanju vesti so nekateri pre-
natančni,  zlasti glede malih  grehov:
posebno taki, ki so pretenke vesti, skrupu-
lanti. ■©—teh- pozneje posebej. Mnogi pa so
nasprotno prepovršni. Zlasti glede smrt¬
nih grehov. Vsi ste se učili, da je treba
pri smrtnih grehih povedati število.  A
koliko jih je, ki to sami od sebe povedo?!
Zato mora spovednik vprašati. Odgovor je
pa večkrat: »Ne vem«. »No, malo pomisli!«
»Ne vem.« »No, približno boš že vedel.«
»Ne vem.« »Ali je bilo trikrat, ali tristo¬
krat?« »O ne, ene desetkrat je bilo.« »No,
zdaj pa veš! Prej si pa čakal na spoved
celo uro, pa nisi mogel premisliti.« — Kaj
takega se dogaja prav pogostokrat.

Ljudje ne morejo razumeti, zakaj je
treba število  smrtnih grehov povedati.
In vendar je to tako jasno! Zakaj torej?
I, ker je na številu toliko ležeče. Vse!
Število odločuje! Če greš kam kaj plačat,
ne veš samo, da moraš plačati, ampak veš
natančno število, koliko  moraš
plačati. In če je tebi kdo kaj dolžan, ti ni

Izpraševanje vesti

71

vseeno, ali ti plača 15 dinarjev, ali 25. Za
natančno številko gre! Do vinarja hočeš
imeti plačano. Tudi Bogu ni vseeno, ali si
ga razžalil z istim grehom enkrat, desetkrat
ali petdesetkrat. — Jasno je torej, če se
mora greh povedati, da se mora povedati
tudi, kolikokrat se je zgodil. In to se mora
premisliti že pri izpraševanju ve¬
sti,  ne šele v spovednici seštevati, koliko¬
krat je bilo. Kdor se more domisliti na¬
tančnega števila, je dolžan natančno tudi
povedati; tudizaenoštevilkose ne
sme vedoma manj povedati,  sicer
je zamolčan en smrtni greh, in to stori
spoved neveljavno. Kdor se pa natančno ne
more domisliti, naj pove približno.  Če
se je greh velikokrat ponavljal, zadostuje,
da se pove, kolikokrat približno name-
s e c ali na teden.

Že pri izpraševanju vesti moraš dobro
ločiti skušnjavo od greha in ne obojega
skupaj pomešati. Enako je treba ločiti od
grehov tudi reči, ki so grehu podobne, pa
greh niso. O tem še več pozneje.

Tako presodi svoj dušni stan dobro in
pravično! Ne daj se motiti in premotiti

72

Kako naj se spovedujemo?

od samoljubja! Spovedniku se seveda lahko
kaj prikrije ali olepša — a kaj pomaga!
Tisti, ki končno presoja, od grehov odveže
ali jih zadrži, ni spovednik,  ampak
Bog,  ki nas bo sodil.

Kesanje.

Ko si gotov z izpraševanjem vesti, je
čas, da obudiš kesanje. Rekli smo že, da je
kesanje jedro  spovedi. Kesanje je nujen
pogoj za odpuščanje. Kakor voda opere
obleko, tako kesanje dušo. Samo to hoče
Bog, da greh spoznamo, priznamo in ob¬
žalujemo. Kesanje njegovo jezo razoroži in
potolaži. Mislite le na izgubljenega sina,
kako ga je oče sprejel! Ko se je sin po
tolikih letih potepanja razcapan vrnil ves
ponižen in skesan domov, nima oče zanj
ne ene besedice očitanja, — kakor bi to
storili navadni očetje: »Kje si se pa tako
dolgo potepal? Kakšno sramoto mi delaš!
No, ali zdaj je pa domača hiša dobra!«
Nič vsega tega. Oče, ko sina od daleč za¬
gleda, mu hiti naproti, ga objame, na srce
pritisne, ga da lepo obleči in mu napravi
sijajno gostijo. Vidite, to je usmiljenje,

Kesanje

73

to je ljubezen božja! Ne ene grenke, Žale
besede nima za največjega  grešnika,
ki se skesan vrne k njemu, »Bogu všeč je
užaljen duh; ponižnega in skesanega srca
ne boš zavrgel.« (Ps 50.) Kesanja pa ne
more nobena druga stvar nadomestiti. Brez
kesanja ni odpuščanja.

Znane reči, da bi jih skoro ne bilo treba
več ponavljati, so: da mora biti kes 1. no¬
tranji, 2. nadnaraven, 3. splošen. Manj pa
je znano, da mora biti kes 4. čez vse velik.
In vendar je potrebno, da vse te štiri last¬
nosti nakratko razložimo.

1. Notranji.  To se pravi: Kes mora
biti v srcu  (ali v volji), ne samo na je¬
ziku. To je jasno. Kessamona jeziku
ni noben kes.  Jezik ne more biti žalo¬
sten; žalostno je le srce (volja). Zato ni
dosti, molitvico kesanja le z usti odmoliti.
Časih, če vidimo, da je kdo komaj dobro
v cerkev stopil, pa že pristopil k spoved¬
nici, vprašamo koga v spovednici: ali si
kesanje že obudil? Večkrat dobimo odgo¬
vor: še ne. Kdor kesanja res ni obudil,
preden je stopil v spovednico, se na spoved
ni pripravil. Če ga je pa v srcu že obudil,

74

Kako naj se spovedujemo?

a misli, da je kes samo tista molitev, ki se
imenuje »kesanje« in katere res še ni od¬
molil, je pa tudi napačno. Tista molitev je
pač pripomoček,  s katerega pomočjo
se lahko kesanje obudi, in je prav, da se
ljudje tega pomočka poslužijo; ima pa člo¬
vek lahko kesanje v srcu tudi brez te
molitvice.  Zato ne pravimo: ali si ke¬
sanje že odmolil, ampak obudil.  Obudil
ali s pomočjo te molitve, ali pa tudi kako
drugače.

2. Nadnaraven.  Razumete? Kes iz
zgolj naravnih (naturnih) razlogov nima
z odpuščanjem nič opraviti. Če človek ob¬
žaluje greh le zato, ker ima od njega časno
škodo: tat samo zato, ker je zaprt, dekle
samo zato, ker je po grehu prišla v sramoto
in težave, to seveda greha ne zbriše. Greh
zbriše samo kesanje iz nadnaravnih raz¬
logov: zavoljo Boga, zavoljo duše, zavoljo
večnosti. Časih kdo v spovednici joka. Pri¬
poveduje svojo nesrečo in začne pri tem
ihteti, solze ga oblijejo. Ravno ob takem
joku je nevarnost, da ni nadnaravnega ke¬
sanja. Revež misli in občuti le bolj svojo
naravno nesrečo. Tako da ga mora spo-

Kesanje

75

vednik opomniti: pozabi zdaj na to; zdaj
žaluj zato, ker si Boga razžalil, da ti od¬
pusti!

3. Splošen.  To je: obžalovati moramo
vse grehe, nobenega izvzeti. Bog odpusti
vse ali pa nič. Navadno ljudje že vse ob¬
žalujejo; pač pa je grehe, kateri so prinesli
človeku dobiček ali prijetnost, ali na ka¬
tere je srce navezano, bolj težko obžalovati.
Če se človek še v spovednici brani grešno
priložnost zapustiti, storjeno krivico porav¬
nati, sovražniku odpustiti, kako potem more
ta greh obžalovati?

4. N a d vse velik.  To je nekoliko
teže razumeti. Obžalovati moramo grehe
bolj kakor vsako drugo nesrečo. Ali jih pa
res bolj obžalujemo? Ali ne jokajo ljudje
pogostokrat pri drugih nesrečah — če jim
kdo umrje, če hiša pogori, če zgubijo ve¬
liko vsoto denarja^ - h -  kolikokrat pa jokajo
nad grehi? Ali je torej njih kes nad vse
velik?... Vendar! Treba je to prav raz¬
umeti. Ljudje smo tako zemeljski, da druge
nesreče bolj občutimo,  da se nam druge
nesreče navidez vidijo večje, nam gredo
bolj do srca. Občutek  nesreče je pri

76

Kako naj se spovedujemo?

drugih nesrečah večji; toda vera  nam
pove, da je greh nesreča vseh nesreč.
Z grehom zgubimo nebesa, zapademo peklu
— ali je kaka nesreča večja? To spozna¬
nje, to prepričanje  moramo imeti,
in v tem prepričanju moramo obžalovati
greh kot največjo nesrečo, — četudi te ne¬
sreče tako živo ne občutimo.

V čem torej prav za prav ob¬
stoji kesanje?  Kes je žalost in stud
nad storjenim grehom.  Ko bi mi
greh v vsej njegovi grdobiji videli, kot ga
vidi Bog, bi se nam res studil bolj, kakor
če vidimo najbolj grdo kačo ali drugo
ostudno nesnago. Ker pa te grdobije ne
moremo žive videti, ni treba, da ta stud
občutimo;  zadostuje, da verujemo,
da je greh v božjih očeh nekaj zoprnega,
kar on mrzi in sovraži, zato ga moramo
tudi mi mrziti, sovražiti, obso¬
jati, odkloniti, zanj ne marati.
To je »stud«. — Za žalost pa je potrebno,
ne da jokamo (solze so dobre, a ne po¬
trebne), pač da obžalujemo,  da smo
nekaj grdega, slabega, hudobnega storili.
Obžalujemo: to se pravi, da bi radi po-

Kesanje

77

pravili, nazaj vzeli, nestorjeno
storili, če bi se dalo.  V tem obstoji
kesanje. Želim, da bi nikoli ne bil grešil!
Da bi nikoli ne bil Boga razžalil! Ko bi se
dalo, bi rad popravil, nazaj vzel, nestorjeno
storil! Kdor to reče iz prepričanja, ima ke¬
sanje. Kes ni toliko v občutku, ampak v
volji:  da greha nočemo, zanj ne maramo.

Z grehom se obrnemo od Boga. S kesa¬
njem pa se odvrnemo od greha proč in obr¬
nemo k Bogu nazaj.

Grehe, storjene iz slabosti, je lahko ob¬
žalovati, ker kdor greši iz slabosti, se greha
boji, a slabost ga premaga. Grehe, storjene
iz hudobije ali tudi iz grde zanikarnosti, je
pa teže obžalovati, ker tak grešnik se greha
ne boji; če bi se ga bil bal, bi ga ne bil
storil.

Kesanje je treba obuditi.  Če smo ža¬
lostni sami od sebe, nam ni treba žalosti
šele obujati. Ker smo pa tako zemeljski,
slepi, trdi in mrzli, da hudobije greha jasno
ne vidimo, njegove nesreče dosti živo ne
čutimo, zato je treba žalost nad grehom
šele buditi. Kakor v žerjavico pihamo, če
hočemo ogenj narediti, podobno skušamo

78

Kako naj se spovedujemo?

žalost vpihati, zanetiti, zbuditi. To se zgodi
s tem, da si v spomin pokličemo, pred oči
postavimo, kaj smo z grehom hudega
naredili.  Z drugo besedo: treba je p r e -
misliti vzroke, razloge in nagibe
kesanja.  Ti so pa v glavnem dvojni: 1.
z grehom smo žalili Boga,  ki je greh
prepovedal, 2. z grehom smo sebinaduši
škodovali,  ker smo zaslužili božjo ka¬
zen: pekel ali vice. Kesanje iz prvega raz¬
loga se imenuje popolno,  iz drugega
razloga pa nepopolno.  Popolno in ne¬
popolno se ne imenujejo zato tako, ker je
prvo bolj veliko, drugo pa bolj majhno,
ampak zato, ker prvo izvira iz popolnih,
drugo pa iz manj popolnih razlogov.

Ostanimo najprej pri nepopolnem ke¬
sanju.

Nepopolno.  Vsako kesanje mora iz¬
virati iz ljubezni do Boga.  Ljubezen
je namreč tista reč, ki srca druži. Greh nas
je ločil, ljubezen nas mora združiti. Če ob¬
žalujemo greh le zato, ker smo sebi na duši
škodovali: ker smo^izgubili božjo milost in
zaslužili njegovo jezo in kazen, ker smo
nebesa izgubili in zaslužili pekel ali pa vsaj

Kesanje

79

vice, je to že n e k a ljubezen do Boga, ker
nam je njegova milost draga, njegova jeza
pa neznosna, ker bomo v nebesih pri Bogu,
v peklu in vicah pa od njega ločeni. Če
torej zato obžalujemo, je gotovo vsaj ne¬
kaj ljubezni božje v nas. Vendar je ta lju¬
bezen nepopolna.  Ker Boga ne ljubimo
toliko zavoljo njega samega, ampak bolj
zavoljo sebe. Vendar je ta ljubezen že to¬
liko močna, da nam grehe zbriše. Toda 1 e
pri spovedi,  če jih namestnik božji
odveže. — To kesanje obuditi je prav lahko
vsakomur, kdor ima le malo vere. Premisli,
grešnik, kaj te vera uči, da si z grehom
storil! V kako brezno nesreče si se vrgel!
Nebo nad teboj zaprto, pravica do njih
zgubljena; pekel odprt, če v tem stanu
umreš, boš vekomaj nesrečen. Katera ze¬
meljska sreča je tej kaj podobna? Kako bi
ti ne bilo žal, če imaš količkaj pameti, da
si kaj takega zakrivil! Misli si: če bi iz¬
gubil deset tisoč dinarjev, kako bi ti bilo
žal! Če bi prišel ob vse svoje premoženje, kaj
bi storil od žalosti! Če pa izgubim nebesa,
je pa to nesreča vseh nesreč. Res jih še
nisem izgubil za vselej, a če bi v tem stanu

80

Kako naj se spovedujemo?

umrl, so izgubljena. Vekomaj bi se kesal.
Greh mi jib je oropal. O, ti nesrečni greh!
Če bi izgubil roko ali nogo, kako bi bil
žalosten, če bi izgubil oko ali obe očesi,
kako bi se čutil nesrečnega! Če izgubim
Boga in nebesa, sem izgubil neizmerno več.
Oh, kako obžalovanja vredna nesreča! —
Če si pa z malim grehom zaslužil samo vice,
moraš vedeti, da so tudi vice tako huda
kazen, da se nobena zemeljska nesreča ne
da z njimi primerjati. Kako lahko ti je tu
obžalovati! Vedeti pa moraš, da je treba
obžalovati ne samo to, da si kazen zaslužil,
ampak obžalovati je treba greh, zaradi
katerega  si tako kazen zaslužil. — Do¬
staviti je treba še to, da nepopolni kes ob¬
stoji tudi v tem, če obžalujemo zato, ker je
greh nekaj grdega.  Ne naravno, am¬
pak nadnarav  no,  v luči vere, v očeh
božjih grdega. Vsak greh je v luči vere
gnusoba. Tudi iz tega razloga nepopolni kes
ni težko obuditi.

Če se torej pripravljaš na spoved, treba
ti je le malo premisliti, da te je greh pahnil
v največjo nesrečo, da je torej greh tvoj
največji škodljivec, najhujši

Zlata nit

81

sovražnik, in lahko ti je iz srca reči:
obžalujem, resnično obžalujem greh kot
največjo nesrečo! i -

Vedeti pa moraš, da nepopolni kes iz¬
briše grehe samo pri spovedi. Zdaj pridemo
do popolnega kesa. To je pa tako važna
stvar, da zasluži svoje posebno poglavje.

Zlata nit.

Zlata nit! Zdaj boste že razumeli, zakaj
taka. Da, zlata!

Pa zakaj nit? Zato ker nit je tenka in
lahka; popolni kes je pa tudi sila lahka
stvar, — a vendar vzdiga največje teže. Po¬
polni kes namreč zbriše grehe sam, tudi
brez spovedi.  In kaj je lažjega kakor
popolni kes? Kaj je lažjega kakor ena mi¬
sel? In popolni kes je samo ena misel.
Misel lahko imaš, kjer in kadar hočeš. Ni
ti treba nikamor hoditi, nobenega človeka
za pomoč iskati, nobenega sredstva rabiti.
Misel obudiš, si jo pokličeš v glavo lahko
v cerkvi, lahko na potu, lahko doma, lahko
celo na postelji. In tako lahko obudiš po¬
polni kes. Ni ti treba nikamor hoditi in
6

Zlata vrv

82

Kako naj se spovedujemo?

ničesar iskati. Kjerkoli si, popolni kes lahko
obudiš povsod in vselej. Kako lahka stvar!

Seveda nam je za popolni kes treba
ljubezni do Boga.  In sicer popolne
ljubezni.  Zato ravno se imenuje »po¬
polni« kes. Popolna ljubezen je pa tista,
če ljubimo Boga ne zavoljo sebe samih,
ampak zavoljo Boga samega.  Ne
zato, ker imamo mi kaj dobrega od njega,
ampak ker jesamnasebineskonč no
popoln:  neskončno lep, neskončno bo¬
gat, neskončno svet, neskončno dober, ne¬
skončno usmiljen, in zato vse ljubezni
vreden.  — No, toliko ljubezni do Boga
ima lahko vsak človek, kdor Boga le malo
pozna. Ni neogibno treba, da je ta ljubezen
prav močna; za popolni kes zadostuje, da
je imamo le nekoliko. In toliko je mora
imeti vsak pošten kristjan. Bog je neiz¬
merno veličastvo,  pred katerim se tre¬
seta zemlja in nebo. Tako mogočnega Gospo¬
da tudi le malo s premislekom razžaliti —
kaka predrznost! Bog je pa tudi naš oče,
ki ljubi ljudi, svoje otroke, neizmerno bolj
kakor vsak človeški oče ali človeška mati.
Mi smo vendar popolnoma njegovi; kar

Zlata nit

85

imamo, imamo edino le od njega: življenje,
zdravje, premoženje, živež, pa tudi milost.
Bog hoče samo našo srečo. On ima za nas
že pripravljeno v nebesih pri sebi prebiva¬
lišče, kjer bomo vekomaj deležni njegove
neizmerne sreče. In tega dobrega Očeta
žaliti, mu pokorščino odpovedati, hrbet obr¬
niti, kakor zgubljeni sin, češ, bodi kjer ho¬
češ, te ne potrebujem, se ne menim zate in
tvoje zapovedi, hodim po svojih potih in
delam po svoji glavi! — Kako nehvaležno
in kako predrzno!... In ta Oče je nas tako
ljubil, da je dal svojega edinega Sina, da
so mu ga strašno umorili; samo zato, da bi
mi živeli, večno srečno živeli. In ta božji
Sin,  Jezus, koliko je trpel, bil do krvi bi¬
čan, s trnjem kronan, križan, opljuvan, za¬
sramovan — in vse radovoljno, le da bi nam
ne bilo treba trpeti. »Ranjen je bil zavoljo
naših grehov, uničen zavoljo naših hudobij.«
Naši grehi so ga bičali, kronali, križali...
Človeško telo in duša sta (po besedah sve¬
tega pisma) tempelj svetega Duha. Sveti
Duh z Očetom in Sinom v njem prebiva.
Kolika sreča, kolika čast! S smrtnim gre¬
hom pa človek Boga iz tega templja iz-
6 *

84

Kako naj se spovedujemo?

<rv--r Ivtt 'V' t-tiv-'- -

žene... O, Gospod, če je tako, mi je pa
res žal, da sem žalil tebe, dobrega Očeta,
ranil, mučil tebe, ljubega Jezusa, zgrda iz¬
gnal svetega Duha. Obžalujem greh kot
največ jo grdobijo in nesrečo! O Bog, od¬
pusti mi! Bodi milostljiv meni, ubogemu
grešniku!

Vse to se lahko malo dalje premišljuje,
in kdor se pripravlja na spoved, stori prav,
če premišljuje. Lahko pa se obudi kes tudi
nakratko, da, v trenotku. Cestninar je na
prsi trkal in klical: »Bog, bodi milostljiv
meni, ubogemu grešniku!« Desni razbojnik
je pa s skesanostjo v srcu rekel le: »Go¬
spod, spomni se me, ko prideš v svoje kra¬
ljestvo!« Pa sta bila z Bogom spravljena.

O, dragi moji, v popolnem kesu imamo
tako lahek pomoček, da se z Bogom spra¬
vimo, da si lažjega ne moremo želeti. Lahka
je že spoved v primeri s težo grehov; še
lažje je pa popolno kesanje. Res, lahko člo¬
vek greši, lahko se pa tudi z Bogom spravi.
Vsak trenotek in povsod. Kdor tega noče
storiti, ta pač milosti in nebes ni vreden!

Popolno kesanje naj se obudi zlasti v
smrtni nevarnosti,  če se spovedati

Zlata nit

85

ni več mogoče. To naj ve in stori vsak sam
zase; opomnite pa tudi druge, ako jih smrtna
nevarnost prehiti, ali molite in pola¬
gajte jim takorekoč popolni  kes
n a j e z i k ! Posebno lahko se obudi popolni
kes s križem v roki. Tam vidiš Jezusa v
podobi pred seboj, koliko je trpel. Če kri¬
žec poljubiš, je že to znamenje tvoje lju¬
bezni do njega, in kesanje je kmalu obujeno.
»O, moj Jezus, iz srca mi je žal, da sem ža¬
lil tebe, ki me tako ljubiš, da si zame toliko
trpel!« V teh besedah, izgovorjenih iz srca,
je že popolni kes.

Nikar pa ne čakajte smrtne nevarnosti,
da bi samo takrat obujali popolni kes! Kdor
ga ni prej nikoli obudil, ga morda tudi na
zadnjo uro ne bo znal. Najbrž ga bo ob¬
hajal samo strah pred božjo kaznijo, in
samo strah ne zadostuje za odpuščanje, biti
mora ljubezen. — Obujajte popolni kes
večkrat! Gotovo po vsakem stor¬
jenem smrtnem grehu,  vsaj preden
zaspite! Najbolje pa vsak večer,  kakor
je tudi navada kristjanov, ki imajo kaj
skrbi za svoje zveličanje.

86

Kako naj se spovedujemo?

Nauk o popolnem kesu je jedro vseh
jeder  krščanskega nauka in življenja. To
je silo blažena  resnica naše svete vere:
da se na tak lahek način lahko z Bogom
spravimo. V resnici zlatanit,  ki vzdigne
težo naših grehov, nas pa potegne iz brezna
večne pogube do višav nebesnih. — T o j e
pa tudi tako silo važna resnica,
da bi jo moral znati vsak krist¬
jan tako, kakor zna kruh jesti!
Ali tako kakor očenaš in šest
resnic.  »Ko bi mogel jaz kot pridigar
svet prepotovati, bi o ničemer večkrat ne go¬
voril kakor o popolnem kesanju«, je rekel
učeni in pobožni kardinal Franzelin. — Da
so krščanski ljudje v tej prevažni resnici
tako malo poučeni, ali se je vsaj dosti živo
ne zavedajo, to je dokaz, kako je njih
krščanstvo površno, kako z ozirom na svoje
zveličanje živijo brezskrbno, kar je vzrok
pogube premnogih ...

Pri spovedi zadostuje za potrebo tudi
samo nepopolno kesanje. Bolj prav pa je,
če imamo obojno: nepopolno in popolno.
Brez spovedi pa grehe zbriše samo popolno

Zlata nit

87

kesanje. Združeno pa mora biti s
sklepom, da se bomo spovedali,
kadar bo mogoče. Kajti kdor je res
skesan, je tudi pripravljen storiti vse, kar
Bog ali sveta Cerkev od njega zahteva. Po¬
polni kes zbriše grehe takorekoč na prvo
roko; ko je pa prilika dana, mora človek
storiti, kar se za odpuščanje grehov redno
zahteva.

Da si obudite kes lahko sami,  pre¬
mišljujte razloge, iz katerih je treba grehe
obžalovati. Da si pa to olajšate — vsaj, če
niste navajeni kesanja večkrat obujati — je
pa prav, če vzamete v roke molitvenik
in molite iz njega spovedne molitve, ki so
sestavljene ravno zato, da vam pomagajo
kesanje obuditi. —- Zmoliti navadno molitev
»kesanje«, ni nikjer ukazano. Navada pa
je in prav je, da jo zmolite v spovednici,
medtem ko mašnik odvezo deli. Toda mo¬
liti se mora s premislekom. Nikar se pa
ne zanašajte, da boste kesanje obudili šele
v spovednici! To je jako negotovo, da bi
ga samo tam mogli dobro obuditi. Tam je
malo časa in v tem kratkem času je človek

88

Kako naj se spovedujemo?

lahko raztresen. Kesanje naj se obudi
vselej že pred spovedjo!  To spada
k pripravi  na spoved.

Trdni sklep.

Trdni sklep in kesanje sta v tako živi
zvezi kakor dva konca ene tehtnice. Oba
konca tehtnice sta prav za prav le ena reč:
ena tehtnica. Kolikor se en konec poniža,
prav za toliko se drugi poviša. Tako tudi
kes in trdni sklep. To sta prav. za, prav le
ena reč.  Samo da se kes ozira nazaj,
trdni sklep pa naprej; kes na pre¬
teklo  živi jen je, sklep na prihodnje;
kes na storjene grehe, sklep na prihodnje,
ki jih ne sme več biti. Kjer je resničen
kes, tam mora biti tudi trdni sklep. Komur
je namreč greha res žal, ta ima tudi voljo,
da ga ne bo več storil. Kjer je pa trdni sklep,
tam je tudi kes. Ako dvomiš, ali imaš po¬
trebni kes ali ne, vprašaj se, če imaš trdno
voljo greha ne več delati. Če jo imaš, imaš
tudi kes. »Pojdi in nikar več ne greši!« je
rekel Jezus vsakomur, komur je grehe od¬
pustil.

Trdni sklep

89

Kakor je kes najvažnejša stvar pri spo¬
vedi, tako je tudi trdni sklep. Innatrdni
sklep pri spovedi prav posebno
pazite! Na trdnem sklepu je pri
spovedi največ ležeče. Ali so
spovedi dobre ali slabe, to je
največ odvisno  od trdnega sklepa.

Da trdnega sklepa ni, to je
največkrat vzrok, da so spovedi
neveljavne. Kajti če trdnega sklepa ni,
tudi kesanja  ni.  Da pa je trdni sklep
preslaboten, ne dosti trden, to
jepavzrok,da spovedine rodijo
zadostnega sadu. Čim trdnejši
sklep, tem boljša spoved, tem
več sadu rodi. Sad spovedi je po-
boljšanje. In »po njih sadu jih boste
spoznali«, je rekel Jezus. To velja tudi o
spovedi. Kdor na trden sklep pri spovedi
posebno pazi, ta se bo dobro spovedoval
in bo imel od spovedi tudi lep sad: pobolj-
šanje, čistost vesti, duhovni napredek, rast
v čednosti, milost in zasluženje pri Bogu.

Trdni sklep torej mora biti  trden!
Ne imenuje se zastonj tako. Trden kakor
bi zabil žebelj v steno ali kol v zemljo!

90

Kako naj se spovedujemo?

Še če je trden, se rad omaja, ker ga majejo
skušnjave, slabi zgledi in lastna slabost.
Če pa ni trden, pa celo nič ni. Pravijo,
da je z dobrimi sklepi, ki so pa premalo
trdni in se ne izpeljejo, pekel tlakovan.

Tega pa ljudje pogostokrat ne vedo.
Kakor že rečeno: premnogi mislijo, če grehe
povedo, potem je že vse storjeno, potem
lahko spet naprej grešijo. Če bi ljudje
imeli kolikaj trden sklep, potem bi grehov
tako ne ponavljali, vsaj takih ne, ki se jih
je lahko varovati. Kaj se je na primer laze
varovati kakor v petek ne mesa jesti? Če
se ta smrtni greh večkrat ponavlja, potem
je očividno, da ni nobeijega trdnega sklepa.
Ali če se človek;' desetkrat in dvajsetkrat
spove, da nedeljsko mašo po nemarnosti
opušča, med sveto mašo zunaj cerkve stoji,
Marijo preklinja, kje je tu kak trdni sklep,
greha se varovati? Ali: če spovedanec na
spovednikovo vprašanje, ali se hoče greha
varovati, odgovori: »ne vem, bom videl«,
ali tudi — kar se pogostokrat sliši — »bom,
če bom mogel« —, ali je to trden sklep?
To sploh noben sklep ni, še mehak ne,
nikar trden! — Pri tem se najbolj vidi,

Trdni sklep

91

kako nekateri spoved na lahko vzamejo in
samo po vnanje opravijo, na samo pobolj¬
šan je pa ne mislijo; kako torej sploh ni¬
majo pravega pojma o spovedi. Spoved ni
nič posebno težkega; resna volja po¬
boljšati  se,  grehu vojsko napovedati,
z njim se vojskovati, ta resna volja p a
mora biti,  — sicer bi bila spoved gola
vnanjost, potrata časa, prazna komedija!
Če brez kesanja ni odpuščanja, ga brez te
resne volje tudi ni. To mora biti vsakomur
jasno. Iz Boga se ne smemo norčevati. Če
ga za odpuščanje prosimo, mu moramo tudi
z vso resnobo obljubiti, da ga ne bomo več
žalili. Pomisli samo: če je tebe kdo hudo
razžalil in bi te za odpuščanje prosil, zra¬
ven bi pa rekel, da ne more obljubiti, da
te jutri ne bo spet enako razžalil, ali ne
boš rekel, da te hoče imeti za norca?

Za zgled, kako se ne sme ravnati, bodi
povedan tale primer:

Pogostokrat se sliši: »Časih se moram
kaj zlagati.« — Na to bi se najlaže odgo¬
vorilo: Ja, če se moraš  zlagati, potem se
pač laži, a potem se nikar ne spoveduj! —
Iz te obtožbe se jasno vidi, da se ljudem

92

Kako naj se spovedujemo?

zdi dosti, greh povedati, a poboljšati se ga
ni treba. Kajti kdor pravi, da se mora la¬
gati, ta ima že pri spovedi sklep, da se bo
še. Seveda: če se mora, potem se mora!
Potem se tudi gotovo bo. V resnici pa ni
tako, da bi se moral. Glejte, mučencem bi
se bilo treba samo »malo« zlagati, da niso
kristjani, pri tem bi pa lahko kar naprej
kristjani ostali, a življenje bi si bili ohra¬
nili in strašne muke prihranili. In se vendar
niso hoteli zlagati, ko jim je šlo za glavo!
Ali gre tebi, ki praviš, da se moraš zlagati,
tudi za glavo, da si jo z lažjo rešiš?!... Bog,
ki je sam večna in neskončna Resnica, so¬
vraži vsako neresnico. »Lažnive ustnice so
Gospodu gnusoba«. (Preg 12, 22.) Ne¬
resnica se ne sme nikoli govoriti.
Vedeti pa smete, da ni dolžnost
vedno vse resnice povedati:  po¬
vedati vsega, kar veš, če bolj kaže, da nekaj
prikriješ. Na primer: če si bil v cerkvi in
na trgu, pa se bojiš, da bi utegnil biti za¬
radi tega kregan, ni laž, če rečeš samo,
da si bil v cerkvi; ako imaš pa zaradi cer¬
kve kregan biti, lahko poveš samo, da si bil
na trgu. Ker si res bil. Laž pa bi bilo, če

Trdni sklep

93

bi rekel, da v cerkvi ali na trgu nisi bil.
Če si torej človek v zadregi zna nekoliko
pomagati, s tem, da resnico prikrije, a tako,
da ne pove neresnice, to ni laž. Znati je
treba, pa ni greha! — Vsaka neresnica pa
je vsaj mali greh. Tudi laž v šali. A samo,
če to laž vzamejo za resnico, če s tem ljudi
»za nos vlečeš«; če pa vzamejo za šalo, po¬
tem ni laži, ker razumejo, kako misliš.

Tudi trdni sklep se mora napraviti že
pred spovedjo.  V zvezi s kesanjem.
S trdnim sklepom je treba že v spovednico
priti. Če mora šele spovednik spovedanca
prav mečiti in prepričevati, da mora greh
opustiti, grešni priložnosti slovo dati, so¬
vražniku odpustiti, sicer mu ne more od¬
veze podeliti, tedaj je jasno, da je prišel
v spovednico brez trdnega sklepa, torej tudi
brez kesanja. Kakor rečeno: s trdnim skle¬
pom, greh opustiti, mora vsak v spovednico
priti, če ne, na spoved ni pripravljen, je
prišel le spovednika in Boga skušat. Kdor
ne misli greha opustiti, mu pač ne kaže k
spovedi hoditi. Toda kako bo z njegovo
dušo in njegovo večnostjo, to naj gleda!

94

Kako naj se spovedujemo?

Pravijo, da je nekega dne šel volk k
spovedi. Ponižno in skesano se je spovedal
svojih morij in s solzami obljubil svoje
poboljšanje. Med spovedovanjem pa je
naenkrat postal nemiren in je začel gle¬
dati okoli sebe. Opazil je namreč, da so
mu ovce izpred oči /zginile. Zaprosil je spo¬
vednika, naj hitro naredi in ga brž odveže,
da mu ovce ne uidejo... Ta volk hodi k
spovedi še dandanes. Marsikak kristjan ne
naredi bolje kot on. Spove se še, a greha
vpustiti ,ne misli. A to je gola komedija.
''Zdrava pamet pove, da taka spoved ni nič.
Kdo, ki je enkrat padel v vodo ali brezno,
bi hotel še drugič noter skočiti? Kdo, ki je
vse svoje bogastvo zgubil in ga s težavo
nazaj pridobil, bi ga hotel drugič še enkrat
zgubiti? Kdo, ki je zgubil nebesa in se sto¬
ril vrednega pekla, bi se hotel še enkrat
v to nevarnost postavljati? Kdo, ki mu je
res kaj žal, da je Boga razžalil, bi ga hotel
spet znova žaliti? Poboljšanje — to
je najboljše kesanje!

Za naprej  je treba greh opustiti. —
■5 Kolikor se pa da greh za nazaj  popra¬
viti, se pa mora tudi popraviti.  Grešni

Trdni sklep

95

priložnosti slovo dati, sovražniku odpustiti,
storjeno škodo poravnati, dobro ime po¬
vrniti, pohujšanje po možnosti popraviti.
To je časih težko, a biti mora! Bolje se
malo potruditi, kakor večno pokoro delati.
Ali še niste slišali, kako so nekdaj grešniki
delali očitno  pokoro? Pa kako težko in
dolgo! Vsi ljudje so videli in vedeli, da so
to veliki grešniki. Dandanes se pa naredi
vse kolikor mogoče na tiho in na skrivaj.
Verjemite, da želi vsak spovednik grešniku
pot nazaj k Bogu kolikor mogoče olajšati.
Da mu nobeden noče nakladati nepotrebnih
bremen, da vsak zahteva samo to, kar
mora  zahtevati, kar zahteva Bog. Od tega
pa spovednik ne more in ne sme spregle¬
dati, drugače bi se storil sam greha de¬
ležnega.

Storjeno škodo popravljati
res ni prijetno. Kako težko je, ukradeno
reč ali denar nazaj nositi! Pa mora se, ne
pomaga nobena žavba! Bog zahteva po¬
ravnavo vsake krivice. In sicer do di¬
narja,  ali do pare! Celo z obrestmi
se mora škoda povrniti. Sploh vsa škoda,
bližnjemu prizadeta na kakršenkoli način:

96

Kako naj se spovedujemo?

na primer s tem, da se mu je po krivici
(z obrekovanjem) služba odjedla, zaslužek
odvzel itd. A kako težko je tako škodo po¬
pravljati! Ljudje, ki so krivico delali, tuje
blago si prilastili in podobno, radi same
sebe slepijo, svoje goljufije izgovarjajo;
spovednika lahko goljufajo, a Bog se ne da
goljufati. Bolje ti je krivično blago povr¬
niti, četudi ga težko, kakor zaradi ene pesti
denarja vekomaj v ognju goreti. — Ni pa
treba svoje krivice očitno priznati, ni treba
praviti: ukradel sem vam, zdaj pa nazaj
prinesem. Povrne se lahko skrivaj,  ne
da bi kdo za to vedel. Povrne se ali v de¬
narju ali v blagu, ali tudi z delom. Samo
da oškodovanec dobi tisto vrednost nazaj,
za kolikor je bil oškodovan. Če je na primer
kdo v mleko vodo vlival, mora dajati toliko
boljšo mero. Denar se lahko pošlje po
pošti (s prikritim imenom), ali se kam skri¬
vaj položi, da dotičniku gotovo v roke pri¬
de. Tudi spovednik je pripravljen ga nazaj
izročiti ali poslati. — Povrniti se mora vselej
tistemu, kdor je bil oškodovan,
če ga krivičnik le pozna. Če ni več živ, pa
njegovim dedičem, ki imajo vso pravico do

Trdni sklep

97

njegovega premoženja. Le če se ne ve, kdo
je bil oškodovan, se povrne revežem  ali
da za druge dobre namene.  — Če si go¬
tovo ukradel ali goljufal, sam veš, da moraš
povrniti. Če pa kaj dvomiš, ali si dolžan,
vprašaj spovednika! — Povrniti se mora
čimprej  mogoče; vsako nepotrebno od¬
lašanje je grešno. -— Kdor povrniti nima
s čim, kdor nima več, kakor za silo za živ¬
ljenje potrebuje, zase in za svojo družino,
seveda povrniti ne more. Kjer nič ni, tudi
cesar pravico zgubi. Če pa si pozneje kaj
opomore, je dolžan pozneje povrniti. -—
Tudi komur oškodovanec škodo odpusti, je
povračanja oproščen. Če torej nerad po-
vračaš, prosi, če se moreš toliko ponižati,
oškodovanega, da ti odpusti; in če to stori,
si prost. (A kdor vrniti res ne more, tudi
odpuščanja prositi ni dolžan; le oni, ki bi
mu bilo mogoče povrniti, pa ne stori rad,
bi si mogel morda s prošnjo pomagati, da
bi mu ne bilo treba vračati.) — Ker je pa
krivico tako neprijetno poravnavati, je naj¬
bolje že naprej na to misliti in krivice ni¬
koli delati! Ako te tuje blago mika, misli si:
Kaj pomaga! Če ne povrnem, mi ne bo od-
7

Zlata vrv

98

Kako naj se spovedujemo?

puščeno. Če imam pa povračati, mar rajši
pri miru pustim! Vzeti sme le človek, ki
nima najpotrebnejšega za življenje, toliko,
kolikor za resnično silo potrebuje (ako si
izprositi ne more), ker živeti ima vsak pra¬
vico. 2.0 GJ M<

Grešno priložnost zapustiti
— tudi to ni vselej lahko. A opustiti se
mora, četudi težko. Kdor namreč grešne
priložnosti ne opusti, ta bo gotovo spet
grešil. Kdor v ogenj sili, ne more, da bi se
ne opekel. Grešna priložnost je vsak človek
ali kraj ali okoliščina, ki človeka v greh
zapelje. Za pijanca je grešna priložnost go¬
stilna in tovarišija, ki ga v pijanost po¬
tegne. Slaba tovarišija je sploh za vsakega
človeka, kdor jo ima, grešna priložnost. Za
fante in dekleta je grešna priložnost grešno
znanje, ki ga imajo med seboj. Kdaj j e ,
znanje dovoljeno, kdaj pa grešno, 4ukaj 'ni
/> mogoče razlagati. Na kratko rečemo: grešno
je vsako znanje, v katerem se greši. Tako
znanje se mora opustiti, rado ali nerado.
Kdor grešne priložnosti noče opustiti, nima
volje greha se varovati, nima trdnega sklepa,
nima kesanja, zato tudi ne dobi odpuščanja,

Trdni sklep

99

čeprav bi spovednik dal odvezo. Vedeti
namreč morate, da je spovednik božji na¬
mestnik, da njegova odveza le potem
velja, če jo tudi Bog potrdi.  Bog
jo pa potrdi, če je grešnik res skesan in
pripravljen greha se varovati. Če pa spo¬
vednik koga odveže, ki odveze vreden ni,
taka odveza je prazna; grehi niso odpu¬
ščeni. Taka spoved je kakor prazen oreh ali
prazno klasje. Kdor pravi, da noče več gre¬
šiti, grešne priložnosti pa ne opustiti, hoče
sam sebe slepiti. V grešni priložnosti ne
grešiti, se pravi v ogenj siliti, pa se ne
opeči, v vodo siliti, pa se ne zmočiti. — Da
ti bo grešno znanje laže opustiti, se moraš
zavedati, česar se taki ljudje navadno ne
zavedajo, namreč: da človek, ki te zapeljuje
v greh, ni tvoj prijatelj ali prijateljica, če
ti še tako sladko govori ali se ti sladko
smehlja, ampak je tvoj najhujši sovražnik
ali sovražnica. To je gad, s katerim se igraš.
Toliko nevarnejši, ker se človeku prilizuje,
da ga potem piči.* — Ako ti je pa še težko,

- '-v x

* Več o tem berite v knjižici »Slovensko
dekle«.

7*

100

Kako naj se spovedujemo?

grešno priložnost opustiti, pomni Kristu¬
sovih besedi: »Če te tvoja roka ali noga
pohujša, odsekaj jo in vrzi jo od sebe;
bolje ti je namreč z eno roko ali eno nogo
iti v življenje, kakor z obema iti v večno
pogubljenje« itd. Grešno priložnost opustiti
je še vedno laže, kakor roko si odsekati ali
oko izdreti. Če Bog zahteva celč to, koliko
bolj še ono!

AT  ' J v  pa je ljudem časih dopovedati,

To jim noče v glavo. Le to pripovedujejo
na dolgo in široko, kaj jim je sovražnik
hudega storil. A spoved ni za to, da se take

aa oozaiujes, ce si s sovraštvom Kaj gresn,
obžaluješ, odpustiš in skleneš, ne več so¬
vražiti. Ko je Jezus vendar v evangeliju
tolikokrat in tako jasno povedal, da mo¬
ramo odpustiti, naj se nam je zgodila
kakršnakoli krivica. Zveličar je zapoved
odpuščanja takole poudaril: »Če ljubite ti¬
ste, kateri vas ljubijo, kakšno zaslužen je
imate? In če pozdravljate le svoje brate,
kaj delate posebnega? Ali ne delajo tega
tudi pogani?« (Mat 5, 46, 47.) In dalje na-

i h.  tru-'0 p  a.-—  v-i A a,. e  vaj ’

sovražniku odpustiti.

Trdni sklep

101

roča: »Jaz pa vam pravim: ljubite svoje
sovražnike, delajte dobro tem, ki vas so¬
vražijo in molite za tiste, ki vas pre¬
ganjajo in obrekujejo, da boste otroci ne¬
beškega Očeta ...«  (Mat 5, 44.) In v očenašu
nas je učil moliti: »Odpusti nam naše
dolge, kakor mi odpuščamo svojim dolžni¬
kom!« To ljudje z usti blebetajo, pri tem
pa nič ne mislijo. In zopet nam je povedal:
»Če prineseš svoj dar k oltarju in se tam
spomniš, da ima tvoj brat kaj zoper tebe,
pusti svoj dar pred oltarjem in pojdi, da se
poprej spraviš s svojim bratom, in potem
pridi in daruj svoj dar!« (Mat 5, 23.) Ko bi
ljudje na to kaj mislili, bi ne hodili s so¬
vraštvom v cerkev k sv. daritvi in še k ob¬
hajilni mizi povrh. In v zgodbi o dveh
hlapcih, ki je bil eden drugemu nekaj ma¬
lega dolžan, drugi pa gospodarju silno ve¬
liko, a je svojega malega dolžnika davil,
dokler ga ni ukazal gospodar zvezati in
vreči v ječo, dokler ne plača vsega dolga
(Mat 18, 21—35), V tej zgodbi nam pove
živo, kako mu je sovraštvo zoprno in kako
ga bo kaznoval. — Toda priznajmo: Zapo¬
ved o ljubezni do sovražnikov je res težka.

102

Kako naj se spovedujemo?

Narava se upira ljubiti tistega, ki nam je
hudo storil. Zato pa je ta zapoved tem lepša.
Zapoved o ljubezni do sovražnikov je po¬
sebno živ dokaz, da naša vera ni človeška,
ampak nebeška. Ljubezen do sovražnikov
je najlepša cvetka naše vere. Da je pa tudi
to težko zapoved mogoče izpolniti, nam je
pokazal On sam. Ko je bil na križu povišan
v strašnih bolečinah, ni mislil najprej nase
ali na svojo mater ali na svoje prijatelje,
ampak predvsem na svoje križavce. Ne da
bi jih preklinjal, ali jim le kaj grozil, niti
na rahlo jim ni kaj očital, ampak prva be¬
seda je bila: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo,
kaj delajo!« Kako nebeško lepo! — Posne¬
mali pa so Jezusa v tej najlepši čednosti
vsi resnično pobožni ljudje, posebno vsi
svetniki. Petnajst milijonov mučencev šteje
sv. Cerkev in ne enega med njimi ni, ki bi
ne bil svojim rabljem iz srca odpustil. Prvi
je bil sv. Štefan, ki je molil: Gospod, ne
štej jim tega v greh! In življenje vzeti v
strašnih mukah — to je nekaj drugega ka¬
kor samo kaka žaljiva beseda, ali par jajec
ali ena kura ali ena ozka meja, zaradi ka¬
tere se ljudje ljuto sovražijo leta in leta!

Trdni sklep

103

In tudi več kakor celo premoženje ugrabiti.
Kaki kristjani, učenci Kristusovi so to! Pa
v cerkev hodijo, molijo, in nekateri hočejo
še pobožni biti! A taka pobožnost je Bogu
gnusoba. Pojdi in se spravi s sovražnikom,
potem pridi in daruj! — Ko so sv. Elizabeti
vse premoženje ugrabili in jo z njenega
gradu pregnali, ni sovražila svojih sovraž¬
nikov in jim ni grozila, ampak zahvalno
pesem je zapela. Vidite, to je krščanstvo! —
Sovraštva je kriva največkrat ošabnost.
Škoda morebiti ni tako velika, ampak raz¬
žaljeno samoljubje, to se ne da potolažiti.
Časih pa je res krivica velika. A sovražiti
tudi v tem slučaju ni dovoljeno. Bog za¬
hteva odpuščanje, če ne, pa tudi On ne
odpusti. — Kdor torej pride k spovedi,
mora, že preden stopi v spovednico, sovraž¬
niku odpustiti, odpuščanje s seboj prinesti,
ne pa da mu mora šele spovednik dolgo
pridigo delati in dokazovati, da mora od¬
pustiti, sicer mu odveze ne more podeliti.
To ni nobena priprava na spoved in nobena
sprava z Bogom. — Seveda pa je treba ve¬
deti, kaj se pravi odpustiti.  Ali
vedeti: kaj je sovraštvo in kaj ni. Vsaka

104

Kako naj se spovedujemo?

nejevolja na bližnjega še ni velik greh,
in če je nejevolja upravičena, ni no¬
ben greh.  Če je fant dekleta v nesrečo
pahnil, ali mu bodo starši za to hvaležni?
Gotovo morajo biti nanj zelo nejevoljni. A
sovražiti ga vendar ne smejo. Ali menite,
da je Marija sovražila tiste, ki so ji Sina
umorili? ... Sovraštvo obstoji v tem, če kdo
bližnjega ne more videti, ga mrzi
in mu hudo želi.  Hudobijo, ki jo je kdo
proti nam zagrešil, smemo in moramo so¬
vražiti, grešnika samega pa ne. Tudi kazni
božje mu ne smemo želeti; Bog bo že sam
brez nas vsakemu prisodil, kar mu gre; to
kar njemu prepustimo! »Moje je mašče¬
vanje, jaz bom povrnil vsakemu po njego¬
vih delih« (HebrlO, 30), govori sam. Mi pa
se ne smemo maščevati in ne maščevanja
želeti. — Vedeti je tudi treba, da nismo
dolžni biti z vsakim enako prijazni. Ako je
kdo do nasprotnika malo bolj hladen, to še
ni sovraštvo. Pač pa je vsak dolžan vsa¬
kemu izkazati vsaj navadna zna¬
menja prijaznosti.  Torej če te po¬
zdravi, mu moraš odzdraviti; če nagovori,
odgovoriti. Pozdravu ne odzdraviti, na na-

Trdni sklep

105

govor ne odgovoriti, je že znamenje so¬
vraštva. Prvi pozdraviti ali nagovoriti je
pa dolžan le tisti, ki je drugega razžalil, ne
pa. tisti, ki je bil razžaljen, ali komur se je
krivica storila. Izgovor pa: »odpustim mu,
a z njim nočem imeti opravka«, ne velja.
Kar je namreč v srcu, to se tudi zunaj po¬
kaže; in kar se zunaj pokaže, to je tudi
v srcu. Smemo se koga ogibati iz pre¬
vidnosti,  da z njim v prepir ne pri¬
demo, a ne zato, ker ga videti ne moremo.

Ukradeno dobro ime nazaj
dajati ali pohujšanje poprav¬
ljati.  — Tudi to je dolžnost. A kdaj ste
pa že koga slišali ali videli, da bi to delal?
O, kako se ljudje malo zavedajo te stroge
dolžnosti! Kako radi sami sebi vse spre¬
gledajo! Samoljubje jim vse napake po¬
lepša in vse grehe odveže. Taki ljudje si
pot v nebesa kar prelahko mislijo. Bog pa
misli malo drugače. Če je ukazal hlapca
vreči v ječo, dokler ne poplača zadnjega
vinarja, bo enako ravnal z drugimi, ki ne
poravnajo škode na dobrem imenu ali na
duši ali na mnogih dušah, ki so jo naredili.
O nekem hudem nasprotniku Cerkve so

106

Kako naj se spovedujemo?

pred nekaj leti pripovedovali, da se je dal
v bolezni večkrat prevideti. Lepo! Pohuj¬
šanja, ki ga je toliko let napravljal, pa ni
z nobeno besedico popravil!...

Kakšen trdni sklep?

Treba je še natančneje pojasniti, kakšen
mora biti trdni sklep. Tu je pa treba zopet
dobro ločiti smrtne in male grehe.

1. Smrtni grehi.  En sam je dušna
smrt, je popolna ločitev od Boga. Zato mora
biti trdni sklep: Nobenega smrtnega
greha več!  Kdor enega izvzame, je ka¬
kor bi enega zamolčal.

In kako močan  mora biti ta sklep?
Smrtnega greha se hočem varovati kot svoje
največje nesreče, kot svojega najhujšega so¬
vražnika, kot roparja in morivca svoje duše!
Časih smo molili: rajši umreti, kakor
še enkrat smrtno grešiti!  Ali pa to
ni preveč zahtevano? Rajši umreti! Ne, ni
preveč. Če imaš izbirati med dvema nesre¬
čama, katero si boš izbral ? Zaprt biti ali de¬
narno kazen sprejeti? Izbral si boš to, kar se
ti zdi laže. Bogatašu je laže plačati, revežu
pa laže odsedeti. Enako pri grehu. Vera nam

Kakšen trdni sklep?

107

pove, da je telesna smrt manjša nesreča od
dušne. Torej moramo biti pripravljeni spre¬
jeti rajši manjšo nesrečo, smrt, kakor storiti
smrtni greh.. Če bi ti kdo rekel: Ali grešiš,
ali te pa zabodem — kaj boš rekel? Če
imaš pravo vero, boš rekel: Če je tako, pa
kar porini!... Kaj pravite na to? Vam se
zdi to čudno, prehudo, preveč zahtevano.
Ali menite, da ni bilo takih, ki so tako
mislili in tako tudi storili? Pa še koliko!
Najprej vsi mučenci. Treba jim je bilo
samo en smrtni greh storiti, vero za en tre-
notek zatajiti — saj bi se potem lahko
spovedovali in spet verovali —, pa so rekli:
Rajši smrt! Tu je moja glava! Le kar na¬
redite, kar mislite! Pa še ne samo umreti,
ampak v strašnih dolgih mukah umreti, so
bili z veseljem pripravljeni; rajši kakor
grešiti. Rajši stokrat umreti, kakor enkrat
grešiti! Pa ne samo mučenci so tako storili,
je bilo še veliko drugih, ki niso za svetnike
proglašeni, a so dali rajši življenje, kakor
da bi en smrtni greh storili. — Ali si tudi
ti pripravljen tako delati? Kaj praviš? Da,
tako mora biti.' Vsaj volja  mora biti taka.
Če te potem kljub tej dobri volji slabost

108

Kako naj se spovedujemo?

premaga, je to nekaj drugega. — Ako pa
imamo to pred očmi, potem vidimo, kako
slabe sklepe ljudje delajo! Rajši umreti,
kakor smrtni greh! O, kajpak! Rajši stokrat
grešiti kakor enkrat umreti! Tako mislijo
premnogi kristjani. Ali mar ni res?

Da bomo to še bolj prav presodili, je
dobro, če ločimo grehe tudi v take, ki se
jih je lahko,  in take, ki se jih je
težje varovati.  Kaka težava je na
primer postni dan se Vzdržati mesa? Ali
stane to človeka kakega težkega premago¬
vanja? Prav nobenega! Ko bi se kaj dru¬
gega najedel, bi bil prav tako sit, prav
tako močan in zdrav, morebiti še bolj.; To
je samo ogabna požrešnost in ošabno pre¬
ziranje cerkvene zapovedi. Kdor dela tako
lahkomiselno in predrzno smrtne grehe, kje
ima tak kako voljo greha se varovati?!
Skoraj enako je z opuščanjem nedeljske
svete maše. — Nekaj drugega pa je, če ima
kdo velike skušnjave. Tak ima lahko naj¬
boljšo voljo in najtrdnejši sklep ne več
grešiti, pa ga skušnjava vendar podere. S
takim revežem imata spovednik in Bog
večje potrpljenje.

i t, sJ

Kakšen trdni sklep?

109

Nič težko bi se tudi ne bilo varovati
bogokletnih kletvin, kakor je ostudno ita¬
lijansko preklinjevanje Matere božje, ki se
je popolnoma brez potrebe vteplo med Slo¬
vence. Ko bi imel tak preklinjač le malo
resne volje, ko bi malo pazil na to, kaj
zine, kmalu bi bilo te grdobije popolnoma
konec. Tak mora trdno skleniti: Niti enkrat
več! Če pa hodi k spovedi in se tega vedno
spoveduje, pa vedno naprej svinjari, se to
pravi res norčevati se iz spovedi in Boga.

Kdor ima resen sklep, ta se potem tudi
resno prizadeva  greha se varovati.
Če je človek vdan nečistosti ali pijanče¬
vanju, je to strašna bolezen.  Zdaj pa
pomislite, kaj človek vse stori, če je bolan!
Hodi okoli zdravnikov in jih plačuje, rabi
vsa zdravila, kar mu kdo svetuje, se maže,
sonči, koplje, elektrizira, rentgenizira, se
da operirati, in če ima denar, gre tudi v
toplice. Noč in dan misli samo na to, kako
se bo pozdravil; vse njegove misli in želje
merijo le na to: zdravje, zdravje, zdravje!
Zdaj pa primerjajte s tem, kako se zdravijo
dušni bolniki! Ves vdan nečistosti, pa gre
enkrat ali dvakrat na leto k spovedi — ali

110

Kako naj se spovedujemo?

je to kaka resna volja, grde grešne navade
se znebiti?! Kaka lahkomiselnost, kako živ¬
ljenje! Zato toliko mladih ljudi večino
svoje mladosti preživi v smrtnem grehu.
Najlepša leta — najgrše preživi j ena!

Kdor je vdan tej nesrečni grdi navadi,
se mora boriti z njo, kadar pride skušnjava,
kakor se bori človek, ki ga napade ropar v
gozdu. Boriti se za žive in mrtve! Najbolje
je, kolikor mogoče misli odvračati
od takih stvari. Vsak greh se začne najprej
v mislih, potem šele v dejanju. Če se misel
odpravi, ne bo prišlo do dejanja. Misli
pa ni treba toliko odganjati, ampak le
drugam obračati,  z drugimi rečmi
se raztresti. Začni kaj živo ogledovati in
premišljevati, ali urno delati, ali zapoj in
zažvižgaj; najbolje je pa, ako je podnevi,
da bežiš iz samote med ljudi in z njimi
govoriš. Na ta način pridejo druge misli,
nesramne se pa umaknejo. In to stori takoj
v trenotku, ko skušnjavo opaziš! Iskro tisti
trenotek, ko jo opaziš na obleki ali v slam¬
nati strehi, brejneš proč ali poteptaš, po-
tolčeš, in s tem požar preprečiš. Če bi pa le
malo časa gledal, da se iskra razgori, bo

Kakšen trdni sklep?

lii

nastal plamen in ga ne boš več lahko po¬
gasil. — Če te pa ropar-greh le premaga in
vrže ob tla, pa ne leži zvezan v grehu na
tleh tedne in mesece, ampak, eimprej ko
moreš, skoči na noge! Obudi — če prej ne,
vsaj zvečer — popolno kesanje in skleni,
da greš kmalu k spovedi! In to ponavljaj,
dokler ne boš roparja popolnoma užugal in
ugnal. Tako dela, kdor ve, kaj je smrtni
greh in ima resno voljo se ga varovati.
»Kdor sam sebe premaga, je največji ju¬
nak,« pravi pregovor. To velja posebno
glede tega boja. Premisli, kako telovadec do
skrajnosti napenja svoje moči, da se pet¬
krat okoli droga zavrti ali na rokah stoji.
Zakaj? Zato, da pokaže, kaj zna. Da mu
malo poploskajo. Ali ni vredno, da ti tudi
v duhovnem boju do skrajnosti napneš
svoje moči, da vraga premagaš in treščiš
ob tla?! Vedi, da bo boj trajal samo nekaj
časa. Ko boš skušnjavca ugnal, boš imel
lep mir in boš vesel svoje zmage. Misli si:
zdaj ali pa nikoli! Če se z vragom nikoli
pošteno ne sprimem, me bo vedno imel na
verigi. Kakšen revež bom! Zdajle velja!
Zmagati hočem, zmagati moram! Ne miru-

112

Kako naj se spovedujemo?

jem, dokler ga ne uženem! Bog mi poma¬
gaj! — Če te kljub trdnemu sklepu slabost
še premaga, ne obupaj in ne nehaj se bo¬
riti! — Pravijo, da je nekdo videl mravljo,
ki je devet in devetdesetkrat lezla s svojim
tovorom čez zid, pa vselej nazaj padla.
Šele stotič se ji je posrečilo srečno prelesti
čez zid. Ta mravlja ti bodi zgled in izpod-
buda k neugnani vztrajnosti in žilavosti
v boju. Če se boš resno boril, boš prilezel
čez zid mnogo prej nego- stotič.

Kdor ima resno voljo — kakor jo vsak
kristjan mora imeti — varovati se katerega¬
koli smrtnega greha, ki se ga je težko va¬
rovati, ta se za to res prizadeva, trudi, pre¬
maguje in rabi vsa sredstva, ki mu
morejo pomagati do zmage.  Moli
in sv. zakramente večkrat prejema. In ce
ga kdaj greh premaga ali prehiti, si naloži
kako pokoro, da si za drugič bolj zapomni,
da se ne sme podati. Ko bi preklinjevavec
božje Matere vselej, kadar mu njegova svi¬
njarija spet čez zobe uide, zmolil le eno
češčenemarijo, kako kmalu bi se odvadil
svoje satanske govorice! Pa mislite, da jo
kdo zmoli?!...

Kakšen trdni sklep?

113

Še tole je treba pripomniti: zgodi se ča¬
sih, da si kdo na vprašanje spovednikovo,
ali se hoče greha varovati, boji to obljubiti,
češ, če pa potem spet grešim, imam dvojni
greh, ker zraven še obljubo prelomim. —
To je zmota. Če človek pri spovedi obljubi
greha se varovati, to ni taka Bogu dana
»obljuba«, s katero se greši, če se ne iz¬
polni, s katero se zaveže za nekaj, česar
ni dolžan.  Greha varovati se je pa vsak
dolžan. Obljubiti ne grešiti ni »obljuba«,
ampak le trdni sklep, ki ne veže pod po¬
sebnim grehom. Kdor nato spet greši, ni
obljube prelomil in nima zato dveh grehov,
ampak samo tistega, katerega je pač storil.
Obljubiti, to je: trdno skleniti, greha se
varovati, mora torej vsak. — Če se kdo
boji, da ga utegne skušnjava še k padcu
pripraviti, a ima vendar trdno voljo, ustav¬
ljati se, kolikor najbolj more, je njegov
sklep zadosten.

2. Z malimi grehi  je tudi pri trd¬
nem sklepu drugače kakor s smrtnimi.
Znano vam je že, da se malih grehov nismo
strogo dolžni spovedovati. Kdor se spove
le enega  malega greha, ga obžaluje in

8 Zlata vrv

114

Kako naj se spovedujemo?

trdno sklene se ga varovati, je opravil ve¬
ljavno in morda prav dobro spoved. Seveda
je prav, če sklenemo, varovati se vseh ma¬
lih grehov. In res se jih varujmo! Vendar,
kdor ima vedno le splošen sklep varovati
se vseh, ta se navadno ne poboljša veliko,
ampak se vrača k spovednici skoraj vedno
z istimi grehi. Podoben je lovcu, ki hoče
naenkrat vse zveri postreliti. Ker pa meri
na vse naenkrat, ne zadene nobene. Treba
je najprej eno na piko vzeti, potem drugo,
potem tretjo, tako nazadnje padejo vse.
Če imaš torej samo male grehe in hočeš
v dobrem kaj napredovati — posebno če
hodiš večkrat k spovedi —, imej sicer splo¬
šen sklep varovati se vseh malih grehov,
toda en greh si izberi, da hočeš
nanj posebno paziti in se ga va¬
rovati!  Ljudje, ki jim je res kaj za du¬
hovni napredek, si celo o tem grehu vsak dan
posebej vest izprašajo. To se imenuje »po¬
sebno« izpraševanje vesti,  dočim
se navadno izpraševanje o vseh grehih
imenuje splošno.  Prav goreči še zapisu¬
jejo, kolikokrat so se vsak dan v tistem
spet pregrešili. Kolikor pregreškov, toliko

Kakšen trdni sklep?

115

pik. In število pik se mora vedno manjšati.
Ko je en greh popolnoma premagan, se
lotijo drugega. Ko bi vsako leto le
en greh premagali,  kako kmalu bi
svoje srce očistili in v dobrem napredovali!
— Morda tista stvar niti greh ni, ampak le
slabost, pa jo vendar premagujejo, dokler
je popolnoma ne iztrebijo. Ali pa si izbe¬
rejo kako čednost, premagovanje, v katerem
se hočejo posebno vaditi, in si o tistem vsak
dan posebej vest izprašujejo in zapisnik
vodijo.

Ali se tako delo izplača? Ali je vredno
na te malenkosti tako paziti in še zapisnik
o njih voditi? Ali nimajo taki ljudje nič
bolj pametnega in potrebnega opraviti? —
Ne, nič bolj potrebnega in pametnega!
Kajti skrb za čistost in čednost svoje duše
je najbolj pametno opravilo na svetu; bolj
potrebnega ni. »Le eno je potrebno« (Luka 10,
42), je rekel Jezus; in kaj je to eno, vsak
lahko ve. Kaj pomaga človeku, če ves svet
pridobi, na svoji duši pa škodo trpi! Drugi
zapisujejo natančno vsak vinar, ki so ga
izdali in prejeli. Ne trdim, da to ni prav in
potrebno; toda ono je še boljše. ,

8*

116

Kako naj se spovedujemo?

Tudi male  grehe ločimo lahko v take,
ki se jih je 1 a ž e, in take, ki se jih je
t e že varovati. Težko n. pr. se je popol¬
noma varovati raztresenosti pri molitvi,
seveda radovoljne, saj neradovoljna sploh
greh ni. Tudi vsake jeze ali jezice se ni
lahko zdržati, vsaj takim ne, ki so bolj sla¬
botnih živcev in zato bolj razburljive na¬
rave. Seveda pa — kakor že povedano —
pri jezi večkrat ni mogoče ločiti, kdaj je
greh, kdaj pa ni greh. Lahko pa se je va¬
rovati n. pr. greha, ki ga tudi »pobožne
duše« večkrat delajo: nespoštljivega imeno¬
vanja svetih imen. To je sicer eden izmed
manjših malih grehov, a brez greha to ven¬
dar ni. In tega pregreška se je, prav tako
kakor grdih kletvin, mogoče kmalu odva¬
diti. Treba je samo malo paziti, kaj človek
izreče. In če ti taka beseda kdaj po ne¬
previdnosti uide, se vselej spomni in za¬
pomni, da se boš drugič še bolj pazil! Če
si pa za vsak pregrešek celo malo pokoro
naložiš, bo temu grehu kmalu popolnoma
konec, vsaj v teku pol leta, če prej ne. —
Zdaj se pa dobri ljudje spovedujejo tega
greha po dvajset in trideset let, ali pa vse

Kakšen trdni sklep?

117

življenje. Dokaz, da nimajo nikoli prav
trdnega sklepa.

Sploh pa naj imajo vsi, ki se večkrat
spovedujejo, vedno trdni sklep, va¬
rovati se vsakega popolnoma
r a d o v o 1 j n e g a , s premislekom
storjenega malega greha. Po¬
polnoma radovoljno, s premi¬
slekom, vendar ne smemo bož¬
jega Veličastva nikoli žaliti!
Ali razumete, da Boga ne smemo tudi malo
s premislekom žaliti? Vzemimo za primer
zopet laž. Laž, ki nikomur nič ne škoduje,
je navadno mali greh. Pa kako nič si ljudje
iz laži ne storijo! V vsaki zadregi si po¬
magajo z njo. Če se imajo majhne težavice
rešiti, če se jim obeta majhen dobiček, brž
imajo laž pri roki. Za nekaj vinarjev se ti
zlaže desetkrat, pa si iz tega nič ne stori.
Kdor ima pa res le malo ljubezni do Boga,
je pripravljen rajši nekaj škode pretrpeti,
malo osramočen, malo kregan biti, kakor
z lažjo Boga s premislekom žaliti. Pravim:
s premislekom. Kljub temu sklepu je mo¬
goče, da človeku v naglici kaka mala ne¬
resnica uide, kar pa je bolj slabost kakor

118

Kako naj se spovedujemo?

greh. In enako je z drugimi malimi grehi.
— Od malih grehov moramo ločiti takoime-
novane »slabosti«.  Slabost še ni greh,
ampak je pač slabost. Preveč radoveden
biti, preveč klepetati, krohotati se, se še ne
more imenovati greh. Vendar je pa tudi
pogostokrat težko ločiti, kdaj se slabost
neha in greh začne. — Med molitvijo za¬
spati, ako človeka zaspanec po sili premaga,
tudi ni greh, ampak slabost; bolj telesna
kakor dušna. Bolj kočljivo pa je, če kdo
prespi kak glavni del sv. maše, ker tedaj
ni z duhom pri maši. — Tudi slabosti se
skušajmo kar mogoče varovati, ker so pač
slabosti in ker lahko vodijo, če nanje ne
pazimo, v grehe.

Sede moliti in tudi v postelji moliti se pa
še slabost ne more imenovati. To je sicer
malo manj spoštljivo, vendar še ni nespošt¬
ljivo. Celo leže lahko z Bogom govorimo,
in je še zelo prav, če z njim govorimo, pre¬
den zaspimo, in brž ko se zbudimo.

Ko si si vest izprašal, kesanje
obudil in trdni sklep napravil,
si pripravljen na spoved. Če je

Kakšen trdni sklep?

119

prostor, zdaj lahko stopiš v spovednico. Do¬
kler pa tega ni, ne hodi k spovednici, tudi
če si že na vrsti; pusti druge naprej! —
Ako pa si pripravljen, a moraš še čakati,
lahko moliš kaj drugega, če duh ni že pre¬
več utrujen. Ali pa premisli grehe še en¬
krat, da jih boš laže gladko po Vrsti po¬
vedal. Ali premišljuj, kaj bi še mogel
storiti, da bi se laže greha varoval in v čed¬
nostih napredoval. Kajti nismo dolžni se
samo greha varovati, marveč tudi v dobrem
napredovati, v čednostih in dobrih delih se
vaditi in Bogu kolikor mogoče podobni po¬
stati. »Bodite popolni, kakor je popoln vaš
OČe nebeški!« (Mat 5, 48.) »To je volja
božja: da se posvetite.« (1 Tes 4, 3.)

Potem pa se vzdigni — in če bi bil grešil,
ne vem kako, če bi imel grehe vsega sveta
na svoji vesti —, pojdi skesan, a z zaupa¬
njem k sodbi milosti! Ponižaj se in spoznaj
za grešnika, kakor izgubljeni sin — in ne¬
besa se bodo nad teboj odprla, Oče nebeški
ti bo prihitel z veseljem naproti, te bo
objel in pritisnil na svoje srce, kakor svo¬
jega ljubega dragega otroka... In angeli
božji bodo v nebesih zarajali...

120

Kako naj se spovedujemo?

Spoved.

V širšem pomenu je »spoved« 'isto, kar
zakrament sv. pokore; v ožjem pomenu je
pa spoved pripovedovanje, obtožba grehov.

Da se mora kaj moliti, preden se začnejo
grehi naštevati, ni zapovedano. Vendar je
primerno, da grešnik napravi nekak uvod
k svoji obtožbi. Časih smo molili in neka¬
teri še sedaj molijo tako imenovano »očitno
spoved«. V resnici pa ta molitev ni nikaka
očitna spoved. Očitno je to, kar je pred
vsemi ljudmi; ta molitev se pa moli na
tihem pred samim spovednikom. Tudi je ta
molitev predolga, zlasti če jih mnogo čaka
na spoved. -— Pač pa je nekaj drugega
potrebno, na kar pa ljudje navadno po¬
zabijo: povedati namreč, kdaj je bila
zadnja spoved. To pa je zelo po¬
trebno!  Iz tega namreč spovednik že
precej spozna dušni stan spovedanca in ga
ve bolj prav presojati. Ni namreč vseeno,
ali je bil kdo pri spovedi pred enim tednom
ali pred enim letom. In tudi ne, ali je bil
pred enim ali pred tremi meseci. Tega
naj torej nihče ne pozabi pove-

Spoved

121

dati! Sedaj je po katekizmu vpeljan zelo
lep, kratek uvod za spoved: »Prosim sv. bla¬
goslova, da se svojih grehov prav in čisto
spovem. Moja zadnja spoved je bila...
Grešil sem pa tole:«

Prav je, da se grehi povedo v nekem
redu,  najbolje po vrsti božjih in drugih
zapovedi. Potem tudi ni tako lahko kaj po¬
zabiti, kakor če se pripoveduje brez vsa¬
kega reda. Odveč pa je, kakor se spove¬
dujejo neki mladi ljudje, vsako zapoved
posebej imenovati: 1. nič, 2. kletev, 3. nič,
4. nepokorščina itd. To naštevanje zapovedi
in celo takih, pri katerih ni nobenega greha,
moti in spoved brez potrebe podaljšuje. Za¬
povedi si je treba samo misliti.

Zdaj pa pomnite dobro! Spoved mora
biti:

1. Ponižna in skesana.  Iz govor¬
jenja in vedenja spovedančevega se mora
spoznati, da se čuti grešnika in da ponižno
prosi božjega usmiljenja. Spoved je torej
zato, da grešnik toži sebe,  ne da se
hvali in izgovarja in ne da pripoveduje
grehe drugih, ali se celo hoče s spovedni-

122

Kako naj se spovedujemo?

kom prepirati! To je vse prej kakor po¬
nižnost in skesanost.

Nekateri spoved takole pričenjajo: O,
nimam nič posebnega povedati!... Ta sta¬
vek je popolnoma nepotreben in neumesten;
to je bolj samohvala kakor obtožba. Povej,
kaj si grešil; potem bo že spovednik sam
videl, če je kaj posebnega ali ne. Primeri
se, da pri takem, ki prične spoved tako,
pridejo na dan prav posebne reči. — Kdor
res nima od zadnje spoVedi nobenega greha
povedati, mu bo povedano pozneje, kako
naj se spove.

Spoved je za to, da se povedo grehi in
samo  grehi. »Ukradel nisem nič, v cerkev
hodim, hudega nobenemu ne naredim«, tako
pripovedovanje je popolnoma nesmiselno.
Po tem te nobeden ne vprašuje. Povej, kaj
si grešil, a ne, česa nisi grešil! Samo, kaj je
spovedanec storil slabega, to želi spovednik
vedeti; kaj je storil dobrega, to ga ne za¬
nima. Spovednica je najmanj pripraven
kraj, da bi se človek hvalil; tu se mora
samo tožiti.  Tudi izgovarja  naj se
spovedanec nikar, razen če je treba kaj
povedati v pojasnilo njegovih grehov, da

Spoved

123

ga ne bo spovednik napačno razumel. Spo¬
vedanec se tudi ne sme spovedovati tujih,
ampak svojih  grehov! O drugih lju¬
deh  naj pri spovedi nič ne govori,
razen če in kolikor je v pojasnilo lastnih
grehov neogibno potrebno. — Spoved tudi
ni za to, da se pripovedujejo spovedniku
kake dolge zgodbe. Kar je v pojasnilo gre¬
hov treba povedati, pač, a ne več. Tudi če
ima kdo spovednika kaj za svet vprašati,
sme povedati, kolikor je za svet potrebno.
A kdor ima kake bolj zamotane reči, je
bolje, da pride duhovnika vprašat na dom,
kjer imata več časa do dobrega se raz¬
govoriti kakor v spovednici.

2. Spoved naj bo jasna!  To hoče reči:
Grešnik naj pove grehe tako, da jih spo¬
vednik brez mnogega vpraševanja hitro in
jasno spozna. Grehe je treba prinesti tako-
rekoč »na krožniku«, odprte, ne zavite v
mnogo papirjev, katere mora spovednik
šele dolgo odvijati, preden razvidi, kaj je
notri. Povej grehe tako, da spo¬
vedniku ne bo treba veliko ali
celo nič izpraševati!  S tem spoved
okrajšaš in olajšaš spovedniku in sebi in

124

Kako naj se spovedujemo?

tistim, ki za teboj čakajo. Treba se je znati
kratko in jasno spovedati. Nihče ne kleči
rad prav dolgo pri spovednici. In tisti, ki
imajo za njim priti na vrsto, tudi težko
čakajo, če gre prepočasi. Kdor se pa ne zna
prav spovedati, zadržuje spovednika, sebe
in druge. Spovedujte se torej jasno, pa bo
šlo hitreje!

Brez potrebe podaljšuješ spoved naj¬
prej, če sam ne poveš, kdaj si bil zadnjič
pri spovedi, ker te mora spovednik šele
vprašati. — Dalje morate znati ločiti greh
od tega, kar ni greh; in tega, kar ni
greh, nikar ne mešati z grehi in
nikar ne pripovedovati!  To bi se
reklo zrno in pleve skupaj prodajati. Zrno
so pri spovedi samo grehi; pleve pusti na
strani! Na prinifei; ’»Nisem Bil vsako ne¬
deljo pri maši.« Taka izpoved je nejasna,
površna in pomanjkljiva. Če hoče spoved¬
nik izvedeti, koliko je bilo pri tem greha,
mora šele vprašati: zakaj pa ne P Na
vzroku  je namreč tukaj vse ležeče. »O,
časih sem bil bolan, časih sem se prepozno
zbudil, časih je šel dež, časih sem se kam
peljal, časih se mi pa ni ljubilo iti.« Tu

Spoved

125

imaš celo mešanico, iz katere ni mogoče
spoznati, koliko je greha. Če bi hotel spo¬
vednik pravo izvedeti, mora staviti ne samo
eno, ampak veliko vprašanj. »Prepozno
zbudil.« Tu je treba vprašati, ali nisi mogel
iti h kaki poznejši maši. Pri dežju in pri
potovanju v nedeljo je tudi veliko vpra¬
šanje, ali je to zadosten vzrok. In bolan si
bil? Prosim te lepo, kaj to pripoveduješ,
ko ti vendar zdrava pamet pove, da zaradi
bolezni mašo opustiti ne more biti greh! In
vendar se ljudje tega vedno zvesto spove¬
dujejo! Znati moraš ločiti vzroke, ki so te
od sv. maše zadržali, v veljavne in
neveljavne;  vse to moraš preudariti
že pri izpraševanju vesti, število neveljav¬
no opuščenih sv. maš sešteti in v spovednici
na kratko rečeš: »Sem trikrat  (ali koli-
korkrat je bilo) ob nedeljah sv. mašo
brez vzroka  (ali po nemarnosti)
opustil.« Zdaj spovednik vse ve in mu ni
treba nič več vprašati. Če pa dvomiš, ali so
bili vzroki opuščanja veljavni ali ne, jih
pa naštej, da spovednik sam presodi, ali je
bil greh ali ne; na primer: enkrat sem se
prepozno zbudil, dvakrat sem odpotoval itd.

126

Kako naj se spovedujemo?

— Enaka nejasnost kakor glede opuščanja
sv. maše je tudi glede posta.  Kolikokrat
se ženske spovedujejo tega, kar ni greh!
»Sem jedla meso.« Zakaj? »Se nisem spom¬
nila, da je petek.« Če si se domislila petka
šele potem, ko si pojedla, ti mora biti jasno,
da ni nobenega greha. Človek ne more sto¬
riti greha, če zanj ne ve. Sploh je treba
vedeti, kdaj in komu je dovoljeno meso
jesti, kdaj in komu pa ne. In kadar ni do¬
voljeno, takrat ga ne jej; kadar pa je do¬
voljeno, takrat, če si ga jedel, se nikar ne
spoveduj! »Sem zabelila z mastjo.« Vsaka
gospodinja ali kuharica bi morala vedeti,
da ni noben dan več prepovedano, s čisto
mastjo zabeliti, tudi na veliki petek ne;
prepovedano je jesti le meso in mesne jedi
(klobase), pa tudi mesno juho. — Popol¬
noma nejasna je obtožba: »Sem kaj slabega
mislil ali govoril.« Kaj slabega? Slabega
je na svetu mnogo. Nezabeljen krompir,
neslan krop, voda v čevlju, prazen želodec
in prazen žep, to in še tisoč drugih reči je
slabih. In če si kaj takega slabega mislil in
govoril, ni nič greh. Ali zdaj razumeš, da
je ta obtožba »kaj slabega« veliko pre-

Spoved

127

splošna? Ti hočeš reči »nekaj grešnega«,
kajne? A tudi to je še nejasno. Tako ne¬
jasno, kakor če bi kdo rekel: »Sem kaj
slabega ali grešnega delal.« Kaj delal, po
tem. se vpraša! Grešne misli so lahko zoper
vero in zoper Boga, ali pa so zoper bliž¬
njega: nevoščljive, škodoželjne, natolce-
vavne, sovražne, ali pa so morda nečiste in
te so spet lahko zelo različne. Če hoče spo¬
vednik dobiti iz take obtožbe vsaj nekoliko
jasnosti, je li bilo v teh mislih kaj greha
ali nič, majhen ali velik greh, eden ali več,
mora staviti najmanj tri vprašanja. Temu
vpraševanju se spovedanec lahko ogne, ako
sam pove naravnost, kaj je mislil ali go¬
voril, n. pr.: Sem mislil, da bi enega oklo¬
futal, ali: sem želel komu smrt, ali: sem mi¬
slil na nečist greh s seboj ali z drugim...
Število pa je pri mislih, četudi so smrtno-
grešne, posebno preprostim ljudem, težko
natančno povedati. Če je bilo večkrat, za¬
dostuje, da se reče »večkrat«.

Premalo jasno je tudi reči: »Sem storil
kaj grdega ali nespodobnega.« Če kihneš
v skledo, je tudi nespodobno, a greh še ni.

128

Kako naj se spovedujemo?

Treba je natančneje določiti, kaj je bilo
nespodobnega.

Dalje je treba povedati pri spovedi tudi
okoliščine, ki »spremenijo vrsto
(sorto) greha«, to se pravi: ki naredijo, da
postane greh drug.  Otroka udariti ali
starše udariti, to je čisto nekaj drugega.
Nekaj drugega ukrasti revežu ali ukrasti
bogatinu. Tudi je nekaj drugega nečistost
z oženjenim kakor z neoženjenim; z bliž¬
njim sorodnikom ali s kom drugim. — Da
je treba pri smrtnih grehih povedati tudi
število,  o tem smo govorili že pri izpra¬
ševanju vesti. Prav ker ljudje števila sami
ne povedo in še na vprašanje spovednikovo
dajejo nejasne odgovore, zato se pogosto¬
krat spoved brez potrebe zateguje. Torej
jasno, pa bo kratko!

Ako pa tukaj povemo, kako se človek
ne sme spovedovati in kako se mora, naj
to nikar nikogar ne oplaši  ! Češ:
kdo se more tako natančno spovedovati, to
je preveč zahtevano! Na ta ugovor odgo¬
varjam: Tu vam je povedano, kako je prav.
Če se znate tako spovedati, bo dobro; kdor
ne zna, naj pa pove, kakor zna! Spovedniki,

Spoved

129

ki so doslej pomagali, bodo pomagali radi
tudi zanaprej tistim, ki sami ne znajo bolje
povedati.

3. Predvsem pa mora biti spoved od¬
kritosrčna.  To se pravi: noben

smrtni greh se ne sme zamolčati.
To pravilo je ljudem dobro znano. Vsak ve,
če kaj važnega utaji, da je spoved neve¬
ljavna, božjeropna. Zamolčujejo pa iz stra¬
hu in sramežljivosti. To zamolčevanje se
lahko imenuje »mutasti hudič«, o katerem
govori evangelij, da ga je Jezus izgnal.
Tudi mi ga moramo izgnati! Zamolčevanje
grehov je povsem nepotrebno in zelo
neumno.  Zakaj ?

a) Če smrtni greh zamolčiš, veš, da ti
grehi niso odpuščeni. Nasprotno: storiš le
še nov smrtni greh pri spovedi in še enega
pri sv. obhajilu. Po kaj si torej prišel k
spovedi? Po eden ali po dva smrtna greha!
To je isto, kakor če si umazan in se hočeš
umiti, pa namesto da se umiješ v čisti vodi,
vtakneš roke v kup saj in se z njimi po¬
drgneš po obrazu. Potem si šele prav črn!
Zavedaj se tega in če bi imel kaj zamolčati,
mar nikar k spovedi hoditi!

9

Zlata vrv

130

Kako naj se spovedujemo?

b) Spovednik te navadno ne pozna, —
zakaj bi se ga tako bal? Kaj ti bo pa hu¬
dega naredil? Ta strah je čisto prazen.
Misli si: o, kaj zato, če mu tole povem! Saj
me ne pozna in me ne bo nikoli videl. Če
me pa malo pokrega, naj bo pa za pokoro!
Saj sem je potreben. — A tudi spovedniku,
ki te pozna, se spovej brez strahu! Ljudje
se znanih spovednikov veliko preveč bojijo,
češ, bo vedel, kake grehe imam. Kaj mislite,
če se ga ogibate, da misli, da jih nimate
nič? — Vendar pa, če imaš kaj takega, kar
znanemu spovedniku težko poveš, poišči si
takrat kakega neznanega spovednika!

c) Kdor si ne upa greha povedati, si
menda misli, da bo spovedniku kaj novega
povedal, česar še nikoli ni slišal, češ: kaj
bo rekel, če kaj takega sliši! — Ta misel je
posebno neumna. Ne misli vendar,
da boš spovedniku kaj novega,
neznanega, posebno čudnega
povedal  ! Kakor da spovednik ne pozna
človeške narave in se ni učil grehov spo¬
znavati! Tvoj greh ni spovedniku nič no¬
vega, nič posebnega; slišal ga je že stokrat
ali tisočkrat; to so stvari, s katerimi ima

Spoved

131

spovednik zmerom  opraviti. Zakaj bi mu
torej skrival reči, katere so spovedniku
tako znane in domače kakor vsakdanji
kruh?!

č) Zakaj pa je spoved? Zato, da se dobra
dela in čednosti pripovedujejo? Bog varuj!
Tega v spovednici nočemo slišati. V spo¬
vednici hočemo samo grehe. In čim večji je
greh, bolj ga želimo slišati. V p r a v za
take grehe je spoved ustanov¬
ljena.  In za nič drugega. Čim večji greh,
bolj je to vreden predmet spovedi. Prav
take grehe hočemo pri spovedi slišati, ne
pa praznih marnj.

d) Če bi ti šel k zdravniku, da te po¬
zdravi, pa bi mu pripovedoval kake majhne
telesne' slabosti, glavno bolečino bi mu pa
zamolčal — ali bi bilo to pametno rav¬
nanje? Prav tako neumno je zamolčevanje
grehov pri spovedi.

e) Če dajem pogum, da naj se veliki
grehi brez strahu povedo, nočem s tem dajati
potuhe, češ, da naj se smrtni grehi brez
skrbi delajo. Nikakor! Grehi naj se ne de¬
lajo, še mali ne, nikar celo smrtni! Če je
pa greh enkrat storjen,  potem na

9*

132

Kako naj se spovedujemo?

dan z njim! Potem je spovednik tembolj
vesel — ne greha vesel —, ampak vesel je,
da ga poveš. Sploh je bolj vesel, čim večji
grešniki k njemu pridejo. Kakor je ribič
vesel, čim večjo ribo ujame, in lovec,
čim hujšo zver ustreli. Vsak spovednik se
čuti srečnega, če je velikega grešnika spra¬
vil z Bogom. Zato naj veliki greš¬
niki pridejo k spovedi le z ve¬
likim zaupanjem!  Zanje je spoved
kakor nalašč. Samo trdno voljo morajo
imeti, zanaprej grehu slovo dati, pa bo vse
dobro.

f) Če imaš pa še kak strah greh pove¬
dati, misli si: enkrat ga moram  pove¬
dati, če ne, mi pa nikoli ne bo odpuščen in
bom delal zanj večno pokoro. Če ga pa že
enkrat moram povedati, mar ga povem ta¬
koj!  — Če ga prvič poveš, si ga prost, se
lahko oddahneš in ti ni treba več nanj
misliti. Če ga ne poveš, te še vest teži, ga še
nosiš s seboj in kolikorkrat greš k spovedi
in sv. obhajilu, vselej storiš dva nova
smrtna greha, medtem ko ti stari še vsi
ostanejo na duši. Kaka gora grehov se na¬
bere in nabira vedno bolj, dokler se je ne

Spoved

133

znebiš. Kolika nespamet je to! Kako tak
človek sam sebi brez potrebe škoduje! Na¬
zadnje pa le mora povedati. Koliko greha
si je medtem na glavo nakopal in v kaki
nevarnosti pogubljenja živel, če ga morda
ni celo smrt v takem stanu zasačila! Ko bi
ga bil prvič povedal, bi vsega tega ne bilo
nič. Če ga torej enkrat moraš povedati,
povej ga prvič  — pa bo mir!

g) Časih pa greh, ki se ga kdo boji po¬
vedati, celo noben smrtni greh ni. Smel bi
ga zamolčati, ko bi bil dosti poučen. Če pa
misli, da je to smrtni greh, ki ga je dolžan
povedati, pa ga vendar zamolči, pa po goli
neumnosti napravi božji rop, ker dela zo¬
per svojo vest.

h) Nazadnje morate vedeti, da če greh
poveste spovedniku, je, kakor bi ga zakopali
v zemljo. Nikoli več ne bo prišel na dan.
Spovednik mora o grehih molčati kot
grob.  Nobena zapoved ga ne veže bolj
strogo kakor ta. Od drugih zapovedi se
dobi kdaj kak spregled, od te nikdar. Niti
papež ga od nje ne more odvezati. Tudi ne,
če mu gre za glavo. Rajši umreti kakor spo¬
vedno molčečnost prelomiti! Kar je storil

134

Kako naj se spovedujemo?

sv. Janez Nepomučan, to mora biti.priprav¬
ljen storiti vsak duhovnik. Gorje, če bi se v
tem kaj spozabil! Spovednik tudi pokazati ne
sme izven spovednice, da kaj ve iz spoved¬
nice; tudi za male grehe ne. So kakor poko¬
pani. Niti s spovedancem samim ne sme o tem
govoriti, razen če mu ta sam da za to do¬
voljenje. Tudi posvariti ga, če ve samo
iz spovednice, ne sme, in če bi bilo še tako
potrebno. — Iz tega vidite, kako silno skrbi
Cerkev za spovedno molčečnost, kako va¬
ruje čast spovedanca. To zato, da se ljudem
spoved kolikor mogoče olajša, da se je to¬
liko ne bojijo. &

Večinoma ljudje nimajo naprej  na¬
mena pri spovedi kaj zamolčati, šele med
spovedovanjem jih obide strah, ali ko jim
spovednik stavi kako vprašanje. Nato
začnejo tajiti. A tudi v tem slučaju je
spoved neveljavna. Vsaka laž v važni
zadevi, ako se tiče smrtnega  greha, stori
spoved neveljavno, svetoskrunsko. Tudi v
malih  rečeh se pri spovedi najmanj spo¬
dobi lagati; kajti vsaka laž je greh, in ta¬
krat, ko se človek želi greha rešiti, je
posebno neprimerno nov greh delati. Če si

Spoved

135

se v naglici kaj zarekel, ko se zaveš, po¬
pravi!

Pa tudi čakati ne Smeš, da smrtni greh
šele tedaj poveš, če te spovednik po njem
popraša. Res da spovednik koga z vpraše¬
vanjem šele ujame, da smrtnega greha ne
zamolči. A na to se ni zanašati. Kaj pa, če
ne popraša? Potem je greh zamolčan. Spo¬
vednik ni dolžan vpraševati; dolžnost vsa¬
kega je, da greh sam pove.

Iz vsega tega pa, kar je tu povedano,
razvidite, kako nepotrebno in nespametno
je, pri spovedi kaj zamolčevati. To se pravift^j ,
res zdravilo si v strup preobračati; ko se
greš zdravit, se pa zastrupiš. Menda vendar
nihče, kdor to bere, ne bo nikoli storil te
nespameti.

Treba je odgovoriti še na vprašanje:
Kaj pa, če spovednik reče, da ti
ne more odveze podeliti?  Tedaj
pa začnejo nekateri groziti, drugi pa pro¬
siti ali se s spovednikom prepirati. Malokdo
to napoved mirno sprejme. Na to vam je
treba povedati: spovednik nikdar rad od¬
veze ne odreče. Vselej mu je težko, kadar
mora to storiti. Zelo težko. A vedeti morate,

136

Kako naj se spovedujemo?

da spovednik tega ne dela po svoji glavi,
kakor se mu zljubi, marveč po svoji vesti,
oziroma po pravilih, ki so mu predpisana;
ko bi očividno nevrednemu dal odvezo,
sam močno greši. In tega vendar od njega
ne zahtevajte! — Kdaj pa spovednik odreče
odvezo? Nikoli zaradi tega, ker so grehi
veliki. Največji grehi se lahko v trenotku
odpuste, če je grešnik resnično skesan. Spo¬
vednik je prisiljen odvezo odreči le takrat,
kadar vidi, da spovedanec nima resnične
volje, greha se varovati. Če kdo reče, da
grešne priložnosti noče opustiti, sovražniku
ne odpustiti in drugih strogih dolžnosti'sto¬
riti, tedaj spovednik odveze ne sme podeliti.
Takrat je vsako pogajanje s spovednikom
in vsaka grožnja zastonj. Če ne sme, ne
sme. — Pa tudi takrat se čuti spovednik
dolžnega odvezo odreči,'če vidi, da ni no¬
benega poboljšanja. Če se kdo enega greha
velikokrat spove, pa nikoli nič ne poboljša,
mora spovednik reči: tu ni nobenega ke¬
sanja, nobenega trdnega sklepa, pokaži
prej, da se res hočeš poboljšati, potem boš
pokazal, da si odveze vreden! Zato mu od¬
vezo odloži navadno za nekaj tednov, da v

v Ov/V/v

Spoved

137

teh tednih pokaže, ali se bo greha varoval;
in če se ga je, potem je odvezo zaslužil. —
Tu ne pomaga nič prositi  za odvezo.
Daj spovedniku trdne dokaze,
da se hočeš varovati greha,  pa
ti je odveza gotova! Ali, če so se tvoja
zagotovila izkazala za nezadostna, mu daj
novih, boljših  dokazov poboljšanja, in
spovednik bo vesel, če ti bo odvezo mogel
podeliti. Še bolj nespametno in obenem
grdo je pa groziti. »Če ne dobim odveze,
pa ne grem nikoli več k spovedi!« Ali je to
tista pri spovedi potrebna ponižnost in ske¬
sanost?! Kdor tako govori, se odveze po¬
sebno nevrednega izkaže. Saj je v tej grožnji,
da ne pojde več k spovedi, zapopaden nov
greh, katerega je pripravljen storiti; in to
ga stori odveze dvakrat nevrednega. Kdor
noče več k spovedi iti, škoduje le samemu
sebi, ne spovedniku. — Da se boste takih
napak varovali, morate vedeti, da se končno
spovedujete Bogu, ne spovedniku; spoved¬
nik dela ne v svojem, ampak le v imenu
božjem. Njegova odveza le potem velja, če
jo tudi Bog potrdi. Če ne, je grešnik od¬
vezan le navidezno. A kaj mu to po-

f38Kako naj se spovedujemo?

maga, če pa pri Bogu ni? Nekaterim pa je
samo na tem, da opravijo navidez; za res¬
nično spravo z Bogom se ne brigajo dosti.
Zato naj sprejme spovednikovo razsodbo
vsak mirno! Marsikdo opravi veliko boljšo
spoved, ko ne dobi odveze, kakor če bi jo
dobil: tista neodvezana spoved je začetek
njegovega poboljšanja. In ravnaj se po
spovednikovih navodilih, s tem se boš od¬
veze vrednega storil! Kako nič ponižnosti
in skesanosti pa mnogi nimajo, pokažejo
s tem, da ne pridejo drugič več nazaj k
istemu spovedniku po odvezo. Spovednika
je mogoče goljufati, Boga pa ne.

Dolga spoved.

Kdor je kdaj kaj važnega zamolčal, je
dolžan to popraviti. Kako se pa popravi?
S tem, da se neveljavna spoved, ali če jih
je bilo več, neveljavne spovedi pono¬
vijo.  To imenujemo »dolgo« spoved.

Dolga spoved je potrebna vselej, kadar¬
koli se je storila kaka neveljavna spoved.
Bodisi z zamolčevanjem, ali na k a k r š e n -
koli način.  Neveljavna je spoved ne le,
kadar je človek vedoma kaj utajil, ampak

Dolga spoved

139

tudi, kadar se nič pripravil ni: grehov nič
premislil in pri tem smrtne grehe izpustil,
ali kadar ni imel pri spovedi prave volje
z Bogom se spraviti, kadar ni imel nobe¬
nega kesanja in trdnega sklepa pobolj-
šanja. Glede pokore pa bi bila spoved le
tedaj neveljavna, kadar bi človek že na¬
prej mislil, da pokore (za smrtne grehe)
ne bo opravil (ker tedaj nima ne kesanja,
ne sklepa!). Če se je kdo že večkrat spo¬
vedal kakega smrtnega greha, ki se ga ni
težko varovati, pa ni nobenega poboljšanja,
je očividno, da ni bilo nobenega trdnega
sklepa, torej so spovedi neveljavne. Več¬
krat pa neveljavnost spovedi ni gotova,
ampak le dvomljiva.

Čigar spovedi so gotovo  neveljavne,
je dolgo spoved dolžan  delati. Čigar spo¬
vedi so pa le dvomljive  vrednosti, n i
strogo dolžan  spovedi ponavljati, pač
pa mu je zelo priporočati.  Skrbni
ljudje pa delajo dolge spovedi tudi, čeprav
nimajo nobene dolžnosti. In res je dobro
časih svoje, spovedi ponoviti,
tudi če so bile vse veljavno opravljene.
Človek le ne more z vso gotovostjo vedeti,

140

Kako naj se spovedujemo?

ali ni bilo kaj pomanjkljivega, morda še
zelo pomanjkljivega; in če je kaj bilo, se
z dolgo spovedjo popravi. Priporoča se
dolga spoved zlasti ob važnib tre-
notkib življenja.  Na Nemškem opra¬
vijo prvo »dolgo« spoved že otroci pri iz-
stopu iz šole  ; pri nas navadno pred
poroko (najbolje že kakih 14 dni pred
poroko,  a na poročni dan ali dan prej
še navadno spoved). Dalje pri misijonu
ali duhovnih vajah.  Vprašanje je le,
ali imajo pri misijonu vsi ljudje čas dolgo
spoved delati. Če ne vsi, naj jo delajo vsaj
tisti, katerih spovedi so neveljavne ali vsaj
površne in zato dvomljive vrednosti. Pri¬
poročljiva je dolga spoved tudi na s m r t n i
postelji,  vsaj za takega, ki je ni še
nikoli delal. Prav je, če bolnik napravi
obračun čez vse življenje, preden bosta ta
obračun napravila z Bogom. Vendar naj bi
se na zadnjo uro nihče ne zanašal! To je
dvakrat negotovo. Vprašanje je, ali bo
sploh čas za to; in čeprav duhovnika do¬
čakaš, ali boš imel še toliko moči. Kajti če
so telesne moči zelo oslabljene, so s temi
vred oslabljene tudi dušne. Bolan človek

141

Dolga spoved

težko misli in še teže moli. Zato se tudi
v tem oziru na zadnjo uro ni zanašati in
najbolj modro stori, kdor že v zdravih
dneh vse lepo v red dene.

Dela se torej dolga spoved lahko čez
vse življenje,  ali samo čez neko
dobo življenja:  od zadnje dolge spo¬
vedi dalje. — Za svojo dušo zelo skrbni
ljudje ponovijo svoje spovedi vsako
leto;  navadno pri duhovnih vajah, ki jih
vsako leto delajo. Taki imajo potem na
smrtni postelji lahko delo.

Kako  se dela dolga spoved? — Tu je
bistven razloček med tistimi, ki so jo
dolžni, in med tistimi, ki je niso dolžni de¬
lati. Kdor je ni dolžan delati, sme povedati,
kolikor hoče. Čigar spovedi so pa neve¬
ljavne ali zelo dvomljive, mora povedati
vsesmrtnegreheod  zadnje veljav¬
ne  spovedi dalje. Kdor je torej pred de¬
setimi leti en smrtni greh zamolčal — tega,
se zdi, mnogi ljudje ne vedo —, spovedi ne
popravi s tem, da zdaj samo tisti greh pove,
ampak vse smrtne, kar jih je od takrat
dalje storil. Kajti vse spovedi, pri katerih
človek zamolčani greh vedoma zopet za-

142

Kako naj se spovedujemo?

molči, so od takrat neveljavne, noben greh
ne odpuščen. Spovedi so kakor veriga, kjer
en člen sega v drugega. Tudi spovedi segajo
ena v drugo; ena je od druge odvisna. Če
je ena neveljavna, ne moreš opraviti druge
dobro, dokler prejšnje ne popraviš. Če se
na verigi pretrga en člen, se ne pretrga
samo tisti, ampak vsi nadaljni; če veriga
visi od stropa, ne pade na tla samo pre¬
trgani člen, ampak vsi, kar jih je spodaj.
Vse je treba pobrati in nazaj skleniti. Taka
je tudi s spovedmi. — Malih grehov pri
taki spovedi ni treba nič pripovedovati.
Natančno gre pa za smrtne.

Na dolgo spoved se pripravi po¬
šteno!  So nerodni 1 judje, ki delajo dolge
spovedi, pa površno, tako da ostane stvar
še zmerom dvomljiva in jo je treba potem
še vedno popravljati. Dolga spoved bodi
poštena ali pa nikakršna! Zmešane spovedi
se ne popravljajo z zmešanimi, površne ne
s površnimi! — Pri izpraševanju vesti naj¬
prej premisli, kdaj je bila zadnja veljavna
spoved. Od takrat dalje seštej, kolikokrat
si bil pri spovedi in pri sv. obhajilu, in to
potem pri spovedi povej najprej. Potem

Dolga spoved

143

premisli in seštej vse smrtne grehe od ti¬
stega časa dalje. »Dolga« spoved — čeprav
se tako imenuje — je lahko tudi kratka, če
se človek dobro pripravi in se zna prav
spovedati. — Najprej pa, kdor se hoče
»dolgo« spovedati, naj vsak opravi na¬
vadno  spoved, vsaj če ima kaj smrtnih
grehov; če pa jih nima, zadostuje, da reče,
da jih nima (zato da ga spovedniku ni treba
po tem. šele vpraševati). Reci takole: Zad¬
njič sem bil pri spovedi,.. od takrat sem
grešil... (ali pa: nisem storil nobenega več¬
jega greha). Zdaj bi pa rad opravil dolgo
spoved. Pred tolikim in tolikim časom sem
zamolčal tale greh... (ali pa: se bojim, da
iz tega in tega vzroka moje spovedi niso
dobre). Od takrat dalje sem bil pri spovedi
in sv. obhajilu tolikokrat... Smrtne grehe
sem v tem času delal te-le ... S tem je dolga
spoved opravljena. — Samoobsebi se raz¬
ume, da če je že pri vsaki spovedi potreben
trdni sklep, je pri dolgi spovedi še posebno
potreben. Kdor hoče staro nesnago iz srca
pomesti, bo vendar gledal, da ne bo v to
nesnago spet brž zagazil. Posebno mora
vsak, kdor je zakramente nevredno pre-

144

Kako naj se spovedujemo?

jemal, skleniti, da kaj takega ne bo nikdar
„ več. Po dolgi spovedi naj si vsak prizadeva
za novo boljše življenje.

Kdor želi opraviti dolgo spoved, ki je
res bolj dolga, ali kdor se želi s spovedni¬
kom v vestnih zadevah — druge zadeve pa
sploh ne spadajo v spovednico — kaj več
pogovoriti, stori prav, če pride tak čas, ko
ni preveč ljudi za spoved, ali pa počaka,
da pride na vrsto zadnji, da ima spovednik
čas, z njim se malo djlje pomuditi.

__ tu

Če ni greha.

Povedati je še treba, kako opravljajte
navadne  spovedi, kadar se od zadnje
spovedi dalje res ne zavedate nobenega
greha,  vsaj nobenega gotovega. Vedeti
namreč morate, da če hoče spovednik od¬
vezo dati, mora slišati vsaj en gotov greh.
Kjer ni greha, ni odveze. Brez odveze pa ni
zakramenta. Spovednik sme v takem slu¬
čaju spovedanca samo blagosloviti  in
mu dovoliti brez odveze k sv. obhajilu iti.
Toda zakramenta tak ni prejel. Zakrament
pa pomnoži milost božjo. Če torej nimaš od
zadnje spovedi nobenega gotovega greha

Če ni greha

145

(pri malih rečeh se večkrat ne da z goto¬
vostjo reči, ali so res greh ali ne), hočeš pa
vendar zakrament sv. pokore prejeti, povej,
če imaš od zadnjič dalje kaj malega. Ljudje
tenke vesti zmerom dobijo na sebi še kake
pregreške. Če pa nimaš nič, reci: »Od zad¬
nje spovedi se ne zavedam nobenega greha«,
potem pa povej kak že spovedan
greh iz prejšnjega življenja,  ki
ga resnično obžaluj, z njim vred pa tudi vse
druge grehe vsega življenja; najbolje, če
rečeš: »Obžalujem vse grehe vsega živ¬
ljenja, posebno pa tega ...«

Tukaj se pa spet rado primeri, da kdo
ne ve povedati nobenega greha. Ali pravi:
sem vselej vse povedal — ker ne razume,
zakaj  naj bi star greh še enkrat povedal,
ali pa je res tako preprost, da nobenega
greha ne ve. Si kdaj v mladosti svoje starše
žalil? »Nikoli; o, starše sem pa jaz zmerom
rad imel.« Lepo. Ali si se kdaj zlagal? »Ni¬
koli.« Ali si bil kdaj jezen? »Nikoli.« Pri
molitvi raztresen? »Nikoli.« O, ti srečni
človek, jaz sem pa vesel, če morem nekaj
očenašev brez raztresenosti zmoliti! — Tudi
tukaj manjka spoznanja. Ko bi se
10

Zlata vrv

146

Rako naj se spovedujemo?

spovedoval kak svetnik, bi imel dosti po¬
vedati. — Česa so se vendar spovedovali
svetniki, ki so se spovedovali vsak teden
ali pa vsak dan? Svojih malih pogreškov,
ki so jih pa imeli za velike napake. Razen
teh pa svojih starih, že davno odpuščenih
grehov. Sv. Alojzij je enkrat pri spovedi od
žalosti omedlel in vedno se je spovedoval
malih pregreškov iz svojih otroških let, ko
še vedel ni, kaj je greh: da se je naučil od
vojakov svojega očeta par kletvic in da je
enkrat enemu malo smodnika ukradel. —
Stare grehe je dobro še vedno
obžalovati.  Ne kakor bi še ne bili od¬
puščeni, ampak čeprav so že odpuščeni.
Sveto pismo pravi: »Zaradi odpuščenih gre¬
hov nikar ne bodi brez skrbi!« (Sir 5, 5.) Če
bi še kaj ne bilo zbrisano, če so še kaki
ostanki grehov, se bodo s kesanjem zbrisali.
Toda čeprav nobenih ostankov greha več
ni. Ne obžaluj le iz strahu,  ampak ob¬
žaluj iz ljubezni.  Kdor obžaluje greh,
ko mu je že odpuščen, ta pokaže, da mu je
resnično in močno žal; žal ne samo, ker se
boji pekla, ampak žal, da je sploh kdaj
Boga žalil. Tako so obžalovali svoje grehe

Če se ne razumeta

147

sveti spokorniki pa tudi nespokorniki. Sveta
Magdalena je Jezusa toliko bolj ljubila, ko¬
likor bolj ga je prej žalila. Sv. Peter je
objokoval vse življenje, da je enkrat svo¬
jega Gospoda zatajil. Svetniki niso mogli
pozabiti, da so sploh kdaj Boga žalili. Svoje
male grehe so vse življenje obžalovali in
zanje ostro pokoro delali. Večina kristjanov
pa misli, da dosti storijo, če za silo peklu
pete odnesejo.

Če se ne razumeta.

Nazadnje je treba odgovoriti še na vpra¬
šanje, ali je mogoče spoved opraviti tudi,
ako ne razumeš spovednika, spovednik pa
tebe ne; to je v tuji deželi. — Da, tudi v
tem slučaju je mogoče spoved opraviti. In
vsak jo je dolžan opraviti v veli¬
konočnem času.  Kako pa? Kakor spo¬
vednik lahko na smrtni postelji odveže bol¬
nika, ki ne more več govoriti, tako tudi
zdravega človeka, ki ga ne razume. Vedeti
morate, kar je bilo spredaj povedano, kaj
je pri spovedi bistveno in neobhodno po¬
trebno. Grešnik mora imeti voljo  grehe
povedati, kolikor jih more. Če jih nič ne

148

Kako naj se spovedujemo?

more, jih pa ne more. Zaradi tega pa ne
misliti, da jih Bog ne more odpustiti! Le
kesati  se jih je treba. Spovednik pa mora
vedeti, da je spovedanec nekaj grešil
in da ima kesanje,  pa ga lahko odveže.
Kdor torej ne more spovedniku prav no¬
benega greha povedati, naj vsaj s trkanjem
na prsi pokaže, da je grešil, in če more,
z rokami, kaj in koliko je grešil, pa z ro¬
kami poprosi za odvezo, pa mu jo duhovnik
lahko in veljavno podeli, spovedanec pa
mirno gre k sv. obhajilu. Če bo potem pri¬
šel do spovednika, ki ga bo razumel, bo pa
takrat grehe natančneje povedal. (Enako
vojaki, ki so dobili pred bitko odvezo. Ta
odveza brez spovedi velja, če so imeli ke¬
sanje. Če pa ostanejo živi, so dolžni grehe
pozneje ob priložnosti povedati.) — Lahko
pa tudi kak znanec, ki zna oba jezika, spo¬
vednikovega in spovedančevega, na papir
kak greh napiše (ni pa treba vseh), ki ga
spovedanec spovedniku izroči. Na ta način
se morajo spovedovati tudi mutci.  — Mo¬
goče se je pa spovedati tudi po tolmaču.
In sicer takole: Spovednik gleda spove¬
danca, tolmač je pa od njega proč obrnjen,

Skrupulantom

149

da ga ne vidi. Spovednik vpraša spovedanca
po grehu, tolmač to prestavi, spovedanec pa
prikima ali odkima, število pa na prste
pove. Na ta način tolmač nič ne ve, katere
grehe je spovedanec storil, spovednik pa
vidi. Tako spovedati se je dobro vsaj na
zadnjo uro. Nobenemu kristjanu pa ni
treba in ne sme biti v velikonočnem času
brez prejema sv. zakramentov. Povejte
to znancem, ki žive v tujini, pa
ne znajo jezika!

Skrupulantom.

Še tem revežem eno besedo!

Nekaterim ljudem delajo vse vestne za¬
deve velike težave in zaradi tega dušno
veliko trpe. Kakor so sicer ljudje radi pre¬
široke vesti in si iz greha premalo storijo,
tako so ti pretenke vesti in si vsako stvarco
preveč k srcu jemljejo. Prav je, če je člo¬
vek tenke vesti, da ga vsak pogrešek zbode.
A pretenke ne sme biti. Take pretenko-
vestneže imenujemo skrupulante, kar je la¬
tinska beseda. Skrupelj (scrupulus) pomeni
pesek, ki se čeljev prijemlje in človeka v
hoji moti; potem pa pomeni težave, ki člo-

150

Kako naj se spovedujemo?

veka motijo v zadevah vesti. Skrupulanti
imajo težave zlasti v dvojnem oziru: 1. vi¬
dijo greh tam, kjer ga ni, in navadno še
smrtni greh; 2. so vedno v strahu, da niso
spovedi prav opravili in da so sveta obha¬
jila morda nevredno prejeli. Tudi za druge
dolžnosti, ki jih imajo, so pogostokrat v
strahu, da jih niso dosti dobro opravili.
Pri vsem tem strahu pa veliko trpijo. Zato
so milovanja vredni in je potrebno, da jim
v pomirjenje in tolažbo rečemo nekaj be¬
sedi.

Skrupuloznost prihaja najbolj od slabot¬
nih, bolehnih živcev. Živci, ki se iz možga¬
nov ven razpletajo po vsem telesu, vplivajo
na človekovo življenje in čuvstvovanje.
Skrupulant je lahko sicer zelo bistrega
uma, a v zadevah vesti ne zna pravilno
misliti. Za greh in za svoje dolžnosti nima
pravega merila.

Skrupuloznost je včasih prirojena, vča¬
sih pridobljena. Pri nekaterih traja vse
življenje, pri drugih le neko dobo življenja.
Skrupulant je vsak trmast in si da težko
kaj dopovedati. Tudi spovedniku nerad
verjame in ga nerad uboga; zmerom misli,

Skrupulantom

151

da ga spovednik prav ne razume. Vendar
skrupulant tega ni toliko sam kriv, kriva
je njegova bolezen, ki je tako trdovratna.
Skrupuloznost je težko ozdravljiva. Vendar
so da ozdraviti, vsaj pri tistih, ki imajo
pridobljeno; pri onih, ki jim je prirojena,
pa polajšati. Seveda se mora skrupulant
tudi p r i z a d e v a t i, da se reši te velike
nadloge. Najprej se mora za ve dati,
da ni tak grešnik, ampak le bolnik. Skrupu¬
loznost je bolezen, telesna in — ker sta telo
in duša v najtesnejši zvezi —obenem dušna.
Že ta zavest mu bo njegovo težko stanje
olajšala. Potem naj se pa ravna po na¬
slednjih pravilih:

1. Vest naj si izpraša nakratko  !

2. Tudi s kesom naj se nikar ne muči!
Če kesa ne čuti, mora vedeti, da ga ni
treba  čutiti; kes mora biti, kakor že po¬
vedano, v volji,  ne v občutku. (Občutkov
človek nima popolnoma v svoji oblasti,
vzbujajo se tudi brez njegove volje; voljo
pa ima v oblasti; kar hoče, to stori, česar
noče, pa opusti.) V volji kes imeti, se pravi:
ne maram za greh; želim, da bi ga ne bil
storil; varovati se ga hočem.

152

Kako naj se spovedujemo?

3. Glede spovedi mora vedeti, da je dol¬
žan povedati samo, kar je g o t ov o smrtni
gret. Grehov, o katerih ne ve, ali so smrtni
ali ne — ki naj se jih drugi ljudje le spo¬
vedo —, skrupulant ni dolžan  pripove¬
dovati.

4. Spovedniku mora verovati  vse, kar
mu reče, in ga v vsem natančno in brez
obotavljanja ubogati.  Tako se mora dati
voditi od njega, kakor slepec tistemu, ki ga
za roko vodi. Če spovednika uboga, ne
more grešiti. Če je tudi kaka stvar sama
na sebi greh, ako jo storiš iz pokorščine,

■fo  ni greh. Če ti spovednik reče, da smeš v pe¬
tek brez vsakega vzroka meso jesti, nimaš
greha, če ga ješ. Če ti reče: pojdi k svetemu
obhajilu brez spovedi, ga ne moreš nevred¬
no prejeti. Reci Jezusu: Spovednik je re¬
kel; ne moreš mi zameriti; če ni kaj prav,
njega primi!

5. Ako si v dvomu, ali si v kako grešno
misel ali občutek privolil ali ne, vedi, da si
privolil le tedaj, če veš za gotovo, da lahko
prisežeš.  Drugače nisi. Skrupulant ima
skušnjavo že za greh; če mu kaka grešna
misel le v glavo šine, ali grešni občutek

Skrupulantom

153

začuti, misli, da je že grešil. To je zmota,
ki mu napravlja vedno dušno stisko in
skrbi.

6. Če imaš kaj storiti, misliti ali govoriti,
pa si v skrbi, ali ni greh, ti je greh samo
tedaj, če v prvem hipu, brez vsa¬
kega premišljevanja,  spoznaš za
greh, pa vendar storiš. Drugače ne.)

7. Če si nemiren in v strahu, da tvoje
spovedi niso dobre, da si morda v smrtnem
grehu, moraš vedeti za gotovo, zakaj  si
nemiren, zakaj  spovedi niso dobre: ali si
kaj nalašč zamolčal ali kaj? In če je kaj
takega, popravi! Če je pa tvoj strah in
nemir samo splošen, da ne veš povedati nič
gotovega, zakaj, potem je prazen,  izvira
samo iz tvoje bolehnosti. Bodi prepričan,
da je vse dobro, da te ima Bog rad, da si
otrok in ljubljenec božji. Vprav tvoj strah''*'«*
in skrb pričata, da ga ne želiš žaliti.

8. Da se pomiriš zaradi prejšnjega živ¬
ljenja, je prav, da opraviš enkrat dolgo
spoved in takrat se pošteno pripravi, da ne
boš potem sam kriv svojega nemira! Ko si
jo pa enkrat dobro opravil, je čez tisti čas
ne ponavljaj več! Če ti pozneje še kaj na

154

Kako naj se spovedujemo?

misel pride, ne vlači več starih reči na dan:
povej samo to, kar je gotovo smrtni
greh in kar še gotovo ni spove¬
dano.  Drugega nič!

9. Sicer pa, če te kaj skrbi, a ne veš, kaj
prav za prav, ti nihče ne brani, obuditi ke¬
sanje nad vsemi svojimi grehi, znanimi in
neznanimi. Najbolje je, če obžaluješ
pri vsaki spovedi vse grehe
vsega življenja  — in to velja tudi za
one, ki niso skrupulanti — pa ti bodo,
če je bilo pri spovedi kaj pomanjkljivega,
ne da bi se tega zavedal, pri vsaki spo¬
vedi odpuščeni vsi grehi in po-
rn a n j k 1 j i v o s t i, tudi tisti, ki se
jih ne zavedaš.

10. Ljudje, ki imajo glede svoje vesti
skrbi za nazaj, imajo pa časih še vedno

. flbe^e dušne težave. Nekateri imajo namreč
vse mogoče grde misli, ki se vsiljujejo rade
baš pri molitvi in posebno v najsvetejših
trendtkih. Seveda so jim take misli silno
mučne in so v strahu, da s tem hudo gre¬
šijo. V pomirjenje jim povemo, da take
misli niso prav nič greh,  ampak samo
nadloga, izrodek bolne domišljije. Darujejo

Pokora

155

naj to nadlogo Bogu in naj ga zagotavljajo
svojega spoštovanja in ljubezni, pa naj bodo
popolnoma mirni! Bog jih ima rad, ker se
ga bojijo žaliti, in v tej ljubezni božji naj
se počutijo srečne!

Pokora.

O pokori ali zadostovanju ni veliko, po¬
vedati. Opraviti se mora!

To, kar se daje zdaj za »pokoro«, komaj
zasluži ime pokora. Pokora je namreč ne¬
kaj težkega, neprijetnega. Tri očenaše zmo¬
liti, ali tudi pet, ali kako drugo, morda še
krajšo molitev, ali je to resnična pokora?
Ta »pokora« naj človeka bolj opominja, da
je pokore potreben,  kakor da mu je
v resnici v pokoro, v breme in težavo. To,
da se daje zdaj tako lahka pokora, vam je
dokaz, kako želi Cerkev ljudem
pot v nebesa olajšati,  predvsem
spoved samo olajšati, da bi se je ljudje
preveč ne bali.

Take lahke pokore ne opraviti, to je
velika zanikarnost. In tudi greh. Opustiti
pokoro za male grehe je mali greh, za
smrtne grehe pa smrtni. Ali ima tak človek

156

Kako naj se spovedujemo?

kako voljo poboljšati se, ki po spovedi
Boga z opuščanjem naložene pokore brž
spet žali? Vendar se zaradi opuščene po¬
kore spoved še ne more imenovati neve¬
ljavna, če je imel grešnik pri spovedi voljo
opraviti jo; neveljavna bi bila le, če bi je
že naprej ne mislil opraviti, ker v tem slu-
eaju nima kesanja.

Da pokore ne pozabiš, in tudi samoob-
sebi je najbolj prav, da jo opraviš takoj
po spovedi, razen če je naložena za več dni.
Vendar pa velja tudi, če se opravi šele
drugi dan ali tudi pozneje. Le predolgo
odlašati jo, bi bilo greh. Če si pa nanjo
pozabil, ne misli si: bom pa pri prihodnji
spovedi povedal, da je nisem opravil, mar¬
več opravi jo, brž ko se spomniš
nanjo!  — Če bi se več dobro ne spomi¬
njal, kaj ti je bilo naloženo, opravi kaj
približno enako velikega.

Pokoro lahko ločimo v kaznilno in
zdravilno.  Zdravilna je tista, ki ima
namen človeka varovati pred novimi grehi.
Razume se, da naj se opravi zvesto, da svoj
namen doseže. Prav bi bilo, da bi se bolj
dajala zdravilna pokora: kdor se je pre-

Pokora

157

grešil z nezmernostjo, naj bi se postil ali
zdržal pijače; kdor z jezikom, naj bi se
vadil v molčanju; kdor z opuščanjem svete
maše, naj bi šel v cerkev kak delavnik;
kdor ima preveč denajja za pijačo in za
meso v petek, naj bi dal kaj vbogajme;
kdor hudo kolne, naj za vsako kletev sproti
nekaj moli itd.

K pokori moremo šteti tudi tisto, kar
ima spovedanec po spovedi dolžnost opra¬
viti; krivico poravnati, ukradeno blago
vrniti, dobro ime nazaj dati, bližnjo prilož¬
nost opustiti, pohujšanje popraviti, razžal-
jenca za odpuščanje prositi ali ga vsaj na¬
govoriti. To sicer prav-zar prav ni pokora,
ampak so dolžnosti, ki same po sebi izvirajo
iz storjenih grehov, kateri se morajo po
možnosti popraviti in nazaj vzeti; vendar
ker so te dolžnosti nekoliko težke, navadno
težje kakor naložena pokora sama, zato naj
spokornik tudi te težave sprejme in opravi
za pokoro.

Ker je sedaj v navadi tako majhna po¬
kora, bi bilo prav, ko bi se tudi prosto¬
voljno  malo pokorili. Ali če se že ne
sami pokorili, vsaj svoje križe voljno nosili.

158

Kako naj se spovedujemo?

Vedeti je namreč treba, da z grehi vred
niso zbrisane tudi vse časne kazni  za
greh. Če se hudodelcu odpusti smrtna ka¬
zen, se mu ne spregleda kazen popolnoma,
ampak se mu spremeni v kaj lažjega. Zato
naj bi vsak skrbel, da časne kazni, ki ga
čakajo v vicah, na zemlji prostovoljno od¬
pravi in odplača, da ne bo delal neprosto¬
voljno mnogo hujše pokore.

Kako ostro in dolgo pokoro so delali
spokorniki nekdaj! Kako so se pokorili za
svoje male grehe svetniki! Sedanji rod pa
o pokori noče nič več slišati. Kolikor mo¬
goče prijetno življenje na svetu — to je
najvišji cilj in ideal ljudi; kako bo po
smrti, to jih ne skrbi veliko. Reci jim, naj
se — kar ni nobena huda pokora — malo
zdržijo nepotrebne pijače, te bodo imeli za
neumnega!^. Kakšne pojme o krščanstvu
imajo kristjani! Dandanes hočejo ljudje
samo še s sladkorjem potreseno krščanstvo.
Kakor da še niso nikoli slišali besede svo¬
jega Gospoda: Če hočeš biti moj učenec,
zatajuj sam sebe!  Malo pijače, malo
tobaka in malo mesa se zdržati, to je eno
najprimernejših zatajevanje Če je to pre-

Pokora

159

več, kako se pa hočete drugače pokoriti?
Ali se hočete bičati? Le! Pa se ne boste!
Preveč boli. Preveč se nam smili naša koža
in meso. V čem se boste torej zatajevali, če
si prav nobenega prijetnega užitka ne mo¬
rete odreči?!... No, kdor je pa res tako
slaboten, da si ne zna ničesar odreči, naj bi
vsaj križe,  katerih se znebiti ne more,
prenašal vdano v duhu pokore.  Da
ljudje o svojih križih samo tožijo, godrnja¬
jo ali celo kolnejo, je spet žalosten dokaz,
da smo kristjani le bolj po imenu kakor
v duhu in resnici, ker nočemo biti kar nič
podobni našemu trpečemu in križanemu
Gospodu. —--

Časne kazni se izbrisujejo tudi z od¬
pustki.  Ne bomo tukaj pisali cele raz¬
prave o odpustkih. Samo kličemo vam: N e
omalovažujte in ne zanemar¬
jajte odpustkov!  Cenite dragoceni
duhovni zaklad zadoščenja, ki nam ga tako
radodarno odpira sv. Cerkev! Popolne in
nepopolne. Preveč jih je in prelahko jih je
dobiti, zato jih ljudje tako malo cenijo.
A zato niso nič manj vredni. Zlato leži na
tleh, pa se jim ne ljubi pripogniti, da bi ga

160

Kako naj se spovedujemo?

pobrali. Prezirljivo korakajo preko njega.
Otroci naj to pobirajo in stare ženice, ki
nimajo drugega dela!... Ob dnevih, ko so
odpustki »tolikokrat-kolikorkrat«, se mi zdi,
kakor bi ves dan v cerkvi vino teklo, a ni¬
kogar ni, ki bi škaf podstavil, da vino
vjame, razliva se po cesti. Ko bi se navadno
vino tako razlivalo, bi ljudje kričali, kaka
strašna škoda se godi, naj vendar brž vsi
pritečejo s posodami, da se dragocena pi¬
jača ne bo razlivala brez haska... Ali ni
res?...

Zakaj ne molite večkrat križevega pota?
V prejšnjih časih so ga veliko rajši molili.
Menda mislite, da križev pot ni večmodern?
Križev pot je in bo ostal vedno modern!
Poznam take, ki ga molijo vsak dan.

Zanemarjanje odpustkov spet priča, kako
brezskrbno kristjani živijo in se zadovo¬
ljujejo le s tem, da peklu uidejo. Kdor noče
lahkih odpustkov, bo delal težko pokoro.

Ljubite in cenite odpustke!

Po spovedi.

Po spovedi je pač primerno, da se človek
za neprecenljivo dobroto, katero je prejel,

Po spovedi

161

zahvali. Zahvala sicer ni zaukazana; a
lepo ni, za toliko dobroto se nič zahvaliti.
Jezus v evangeliju graja, da se je izmed
desetih očiščenih gobavcev prišel zahvalit le
eden. Tako malo poznajo ljudje hvaležnost.
— Toda marsikdo se po spovedi zahvaliti
še ne zna. Ker se nikoli z Bogom v duhu
ne pogovarja, ne ve, kaj bi mu rekel, ko
mu je grehe odpustil. Enako tudi po sv. ob¬
hajilu. Zato bodi še enkrat priporočeno:
kdor ne zna v duhu moliti, vzemi v roko
molitvenik, kadar gre k spovedi! Notri
imate molitve za pripravo in za zahvalo.

Ko bi se človek živo zavedal, ali ko bi
mogel videti, kaka sprememba se je v tre-
notku odveze v njegovi duši izvršila, bi mu
ne bilo treba za zahvalo nobenih tiskanih
molitev. Njegova duša bi plavala in vrela
v hvaležnosti do Boga in pela z Marijo:
Moja duša poveličuje Gospoda in moj duh
se veseli v Bogu, mojem Zveličarju! — Zelo
primeren za zahvalo je tudi 102. psalm.
Škoda, da ga ni v nobenem molitveniku!
»Hvali moja duša Gospoda in vse, kar je
v meni, njegovo sveto ime! Hvali moja duša
Gospoda in ne pozabi njegovih dobrot! Ki

Zlata vrv

11

162

Kako naj se spovedujemo?

odpušča vse tvoje pregrehe, ki ozdravlja
vse tvoje bolezni; ki rešuje tvoje življenje
iz pogube, ki te venca z milostjo in usmi¬
ljenjem ... Milostljiv in usmiljen je Go¬
spod, potrpežljiv in obilnega usmiljenja.
Ne bo se vekomaj srdil in ne bo vedno
grozil. Ni storil z nami po naših grehih in
nam ne povrnil po naših hudobijah. Ker
kakor je nebo visoko nad zemljo, tako je
utrdil nad nami svoje usmiljenje. Kakor
daleč je vzhod od zahoda, tako daleč je
odstranil naše pregrehe. Kakor se oče usmili
svojih otrok, tako se usmili Gospod teh,
ki se ga boje ... Hvalite Gospoda vsi nje¬
govi angeli, močni in mogočni, ki izpolnju¬
jete njegovo besedo in poslušate njegov
glas! Hvalite Gospoda vse njegove moči,
služabniki njegovi, ki izpolnjujete njegovo
voljo! Hvalite Gospoda vsa njegova dela,
po vseh krajih njegovega gospostva hvali
moja duša Gospoda!«

Če pa v dušo ne vidiš, moraš pa verjeti,
kar ti vera pove. Misli si, da se najbolj
pust in mrzel zimski dan naenkrat spremeni
v najlepši sončen majniški dan, poln sonca,
zelenja in cvetja. Kako bi ti od veselja

Po spovedi

163

1ŠC

zavriskal! Pa to je preslaba primera. Po¬
misli, kako bi bilo človeku, ki je na smrt
obsojen, pa mu naenkrat povedo, da je
oproščen! Pekel se (po smrtnem grehu)
spremeni v nebesa; satan se umakne Bogu,
ki v srcu zakraljuje; ti si zopet ljub otrok
božji, sonce božje milosti te prijetno obseva.
— Čeprav tega z očmi ne vidiš, vendar se
čutiš nekako olajšanega, zadovoljnega, ve¬
selega. Težko breme si odložil, še korak ti
je bolj lahak; lahkega srca greš domov. —
Kako zadovoljnega, srečnega se šteje po
spovedi posebno kak tak, ki že davno ni
bil pri spovedi in se je težko odločil zanjo!
Zdaj pa ve in čuti, kako prav je, da je
odložil breme in se vrnil k Bogu. Časih bi
za ves svet ne dal svoje sreče. In prav ima!

Glej pa zdaj, dragi moj, da te sreče spet
ne zapraviš! Zato je prav, če po spovedi
svoj sklep še enkrat ponoviš.
Sploh pa je dobro, svoje sklepe večkrat
ponavljati. Kakor žebelj tudi bolj drži, če
ga večkrat s kladivom pritrdiš. Po spovedi
človek ne sme misliti: zdaj pa lahko spet
po starem živim in začnem greh znova de¬
lati, marveč mora pokazati, da mu je bil

11*

164

Kako naj se spovedujemo?

njegov sklep resen. Naj rabi vse pomočke,
da ne zgubi dragocenega zaklada milosti
božje!

Če se po spovedi domisliš, da si kak ve¬
lik greh pozabil povedati, ako se je to zgo¬
dilo brez lastne krivde, bodi miren  in
pojdi k sv. obhajilu! Pozabljeni greh je z
drugimi vred odpuščen. Zapomni si ga pa,
da ga poveš pri prihodnji spovedi!
Zaradi malih grehov se pa sploh ne vzne¬
mirjaj!

Zaupaj!

Nekateri ljudje, posebno taki, ki so ve¬
liko grešili in so se spreobrnili, so pa v
strahu, če jim je Bog resnično odpustil. Če
tudi tebe, dragi moj, skrbi kaj takega, vedi:
Če si storil, kar je treba za spravo z Bogom,
smeš biti miren in zaupati, da je dobro!
Zaupanja  mnogim ljudem manjka. Bog
pa zahteva  tudi zaupanje. Kakor kes,
tako zaupanje! Kes in zaupanje sta tudi
podobna dvema koncema ene tehtnice ali če
hočete: gugalnici. Kes nas poniža, zaupanje
nas pa zopet kvišku dvigne. Zaupanje
je Bogu zato zelo drago,  ker časti

Zaupaj I

165

njegove najlepše ali najprikupljivejše last¬
nosti: ljubezen in usmiljenost.

O, vi si ne morete misliti, kako je Bog
usmiljen! On samo čaka, težko čaka, kdaj
se bo zgubljeni otrok spet nanj spomnil in
se k njemu vrnil. Ves srečen je, če grešnik
zanj mara. In čim večji je grešnik, bolj se
raduje njegovo srce, večje zmagoslavje ob¬
haja njegova usmiljenost. Naši grehi so
klicarji božjega usmiljenja. Ko bi mi greš¬
niki ne bili, bi Bog svojega usmiljenja ne
mogel pokazati. On pa je vesel, če usmi¬
ljenje more pokazati; to je njegova čast,
njegov sveti ponos: izkazovati usmiljenje.
— Če to vemo, potem razumemo, da je v
nebesih večje veselje nad enim spreobrnje¬
nim grešnikom, kakor nad devet in devet¬
desetimi pravičnimi. In če ti, spreobrnjeni
grešnik, to veš, kako moreš še žalosten biti
in dvomiti, če Bog morda ni več nate je¬
zen?! »Ko sem pa toliko grešil!« Dragi moj,
to je Bogu vseeno; odpustiti malo ali veliko.
Ali vržeš v morje en pesek ali cel vagon
kamna, v morju vse enako zgine. Pa morje
ima dno, božje usmiljenje pa nima dna. —
Nezaupanje Boga močno žali. To

166

Kako naj se spovedujemo?

se pravi dvomiti, če je on res usmiljen;
kar je zanj gotovo razžaljenje. Psalm 135
nam sedem in dvajsetkrat zaporedoma za¬
kliče: Slavite Gospoda, ker je dober, ker
večno je njegovo usmiljenje! In sv. pismo:
»Če bi bili tvoji grehi rdeči kakor škrlat,
bodo beli kakor sneg.« (Izaija 1, 18.)

Seveda spreobrnjenje mora biti resnično.
So pa spet drugi ljudje in veliko jih je, ki
v Boga predrzno  zaupajo, češ: ne bo
tako hudo, Bog je dober, bo že spregledal!
To so vsi tisti, ki v Boga še verujejo, k spo¬
vedi pa ne gredo, in tisti, kateri svoje spo¬
vedi slabo opravljajo. Ti se utegnejo hudo
goljufati. Bog se ne da iz sebe norčevati.
Nepokornežem je strašen, resničnim spre¬
obrnjencem neskončno milostiv. Bog greh ne
samo odpusti, ampak tudi pozabi.  Ljudje,
če tudi odpustijo, pozabijo ne, da so bili
razžaljeni; spomin na razžaljenje jim vedno
ostane. Bog pa ne tako. Odpuščeni greh je,
kakor bi nikoli ne bil storjen. Zato nas pa
mora to veliko božje usmiljenje gnati
tudi k ljubezni božji.  Zaupanje in
ljubezen sta v najožji zvezi. Če v koga
popolnoma zaupam, da mi bo dober, ga

Zaupaj!

167

bom imel tudi rad. O sv. Magdaleni je rekel
Jezus: »Njej je bilo veliko odpuščeno, ker
je veliko ljubila.« Če je grešila več kakor
drugi, je pa v ljubezni vse zadaj pustila.
Kar visela je na Jezusu; le gledala bi ga
bila in poslušala. Apostoli so razen enega
ob smrti Jezusovi vsi zbežali, ona pa je šla
pod križ in se ga, točeč solze ljubezni in
sočutja, oklepala. Na veliko nedeljo se ni
mogla pomiriti, ker ni bilo Jezusa v grobu;
gledala je na vse strani, kje bi bil; vse
njene misli, želje, hrepenenje je bilo obr¬
njeno nanj. Zato ji je pa Jezus izkazal to
veliko čast, da se ji je prikazal pred vsemi
apostoli in jo nagovoril podomače prisrčno:
Marija! Po vnebohodu Gospodovem pa,
tako se bere v njenem življenju, so jo
angeli vsak dan dvigali, da je poslušala
nebeško petje. Gotovo je bivša grešnica
sv. Magdalena ena največjih svetnic. Vidite,
tako zna Bog odpustiti! Njegovi največji
sovražniki lahko postanejo njegovi naj¬
boljši prijatelji. Sv.Magdalena je tolažba
in spodbuda  vsem spokornikom. Tolažba,
ker vidijo, kako Bog odpušča; spodbuda,
ker jih uči, kako naj, ko jim je Bog od-

168

Kako naj se spovedujemo?

pustil, Boga toliko bolj ljubijo in
mu toliko zvesteje in toliko bolj
goreče služijo.

Kajne, da je Bog res dober! Slavimo ga,
ker je dober, ker vekomaj traja njegovo
usmiljenje! (Ps 135.)

Spovednik.

Ko toliko govorimo o spovedi, je prav,
če zapišemo tudi eno besedo o tistem, ki
spoveduje.

Duhovnik, ki sedi v spovednici, ki te je
odvezal od grehov, je človek, kakor si ti,
in podvržen človeškim slabostim, kakor vsi
Adamovi otroci. A vendar je pred teboj
pekel zaprl, nebesa pa ti odprl.

Ali kaj pomisliš, kaj se to pravi?!..-
Ko je Jezus mrtvoudnega, ki so ga zaradi
velike gneče spustili z vrh hiše skozi streho
pred njega, najprej grehov odvezal, po¬
tem pa bolezni ozdravil, »so se (množice)
zbale in slavile Boga, ki je dal
ljudem tako oblast.«  (Mat9,8.) Jezus
ni bil samo človek; tako oblast je imel kot
Bog. Duhovnik pa je samo človek. Pa
vendar more grehe odpuščati, kar je več

Spovednik

169

kakor čudežno ljudi ozdravljati. In prav
z ozirom na to bi bile tukaj na mestu be¬
sede: »Ljudje pa so se čudili, da je dal
tako oblast ljudem.« Ali se vi nič ne ču¬
dite? Sv. Janez Krizostom pravi: Duhov¬
niki imajo oblast, ki je Bog ni dal ne
angelom, ne nadangelom; ker ne tem, am¬
pak duhovnikom je rekel: Katerim boste
grehe odpustili, so jim odpuščeni. Ali je
mogoča večja oblast? Bog Oče je prepustil
sodbo Sinu, Sin pa jo je prepustil duhov¬
nikom. Sv. Tomaž Akvinski, največ ji uče¬
njak med svetniki, pa pravi, da je en
smrtni greh odvezati več, kakor mrtvega k
življenju obuditi, ali tudi svet ustvariti.
(S. Th. 1,2, qu. 113 a. 9.)

Dokler so imeli ljudje boljšo vero, so se
te velike oblasti duhovnikove tudi bolj za¬
vedali. Zato so imeli primerno spoštovanje
do duhovskega stanu. Danes se na to sko¬
raj popolnoma pozablja. Tudi tisti, ki k
spovedi hodijo, nimajo to za nič posebnega,
češ, saj je to njegova dolžnost, zato je pa
plačan! Res je plačan, ker brez plačila tudi
on ne more živeti. Motijo se pa ljudje, ka¬
teri sami navadno tudi nič brez plačila ne

170

Kako naj se spovedujemo?

storijo, če mislijo, da duhovnik dela samo
zaradi plačila. Za spoved ni posebej nič
plačan. Naj jih spove več ali manj, zato
ima enako plačo. In vendar duhovniki va¬
bijo k spovedi in želijo, da bi jih kar naj¬
več prišlo; čeprav nimajo zase od tega dru¬
gega kakor trud in odgovornost.

Pa naj spovednik dela za plačilo ali ne,
oblast njegova  je  na vsak način ob¬
čudovanja in spoštovanja  vredna.
Da spoštovanje do duhovskega stanu tako
gine, je vzrok ta, ker je vera oslabela.
Ljudje nimajo več nadnaravnega pogleda;
nadnaravnih reči ne cenijo po njih vred¬
nosti, ali celo nič. Dandanes je vse le na¬
tura; samo to, kar se vidi in kar kaj nese,
to velja. Naturne moči občudujejo, a grehe
odpuščati, kaj to! Komur je pest denarja
ali liter vina več kakor milost božja, ta
seveda ima za nadnaravno oblast toliko
smisla kakor žival. Kdor pa ve, da je milost
božja z denarjem nepreplačljiva, ta pa
mora soditi o tem drugače. — Drugi vzrok,
zakaj duhovnik ne uživa več primernega
spoštovanja, je pa seveda ta, ker proti-
cerkveni časniki in tisti, ki jim vse verja-

Spovednik

171

mejo, že dolga leta storijo vse, kar sploh
morejo, da bi mašniški stan kar najbolj
ponižali in zaničevali. Da je to hudičevo
delo, ni nobenega dvoma. Kajti menite li,
da tisti, ki duhovnika ne vidijo radi, da
bodo ti prav pridnoJk spovedi hodili? Prvi
in glavni sad tega hujskanja je,
da ljudje vedno bolj opuščajo
spoved in sv. obhajilo, ta dva
zakramenta usmiljenja in lju¬
bezni božje, zakramenta več¬
nega zveličanja.

V moji mladosti so nekateri spovedniku
po končani spovedi roko poljubili. Navadno
jim je spovednik dal v poljub mesto roke
štolo. Prav. Jaz pa rečem brez strahu: roka,
ki te je odvezala grehov in ti odprla ne¬
beška vrata, je vredna, da se poljubi! —
Toda ne! Ne smete misliti, da si mi tega
želimo. A nekoliko hvaležnosti bi tisti, ki
imajo še nekaj vere, do spovednikov že
smeli imeti. Te hvaležnosti pa ne morete
bolje pokazati — in duhovniki bomo s to
zahvalo popolnoma zadovoljni — kakor če
k spovedi radi  hodite in se dobro  spo¬
vedujete.

KOLIKOKRAT NAJ
SE SPOVEDUJEMO?

Po vsem tem, kar smo že govorili, lahko
na to vprašanje odgovorimo na kratko: tisti,
kise vsmrtnegrele  padajo, bi najbolj
prav storili, ko bi šli k spovedi ob prvi
priliki  po storjenem grehu. — Računi
onih, ki hodijo k spovedi enkrat ali dva¬
krat na leto, češ, jaz ne maram biti preveč
pobožen, zame je toliko dosti, ti računi so
popolnoma napačni. Da, če celo leto nimaš
smrtnega greha, če celo leto preživiš v
božjem prijateljstvu, potem za silo zado¬
stuje prejeti sv. zakramente enkrat na leto.
Če pa morda za veliko noč opraviš dobro
spoved, 14 dni nato pa spet smrtno grešiš,
potem preživiš dva tedna v letu v milosti
božji, petdeset tednov pa v stanu smrtnega
greha in božje jeze. Ali si to že kdaj pre¬
mislil?... Kakšno življenje je to? Je to
življenje za nebesa?!...

Za druge pa določenega pravila v tem
oziru ni. Storili bodo to po meri lju-

Kolikokrat naj se spovedujemo?

175

bežni,  ki jo imajo clo Jezusa. Časih smo
rekli: Mladi ljudje naj gredo večkrat; za¬
konski pa, posebno moški, če gredo štiri¬
krat na leto, je že lepo.(A odkar bivam jaz y
na Nemškem in gledam, kako tukaj ljudje
pridno hodijo k sv. zakramentom, bi želel,
da bi Slovenci v tem ne bili slabši, kakor so
Nemei. O, kako na Nemškem sv. zakra¬
mente radi in lepo prejemajo! To bi vi
gledali, ko bi videli! Tukaj se s p 1 o š n o
priporoča prejemati sv. zakramente vsak
mesec.  Vsak stan ima svojo nedeljo v me¬
secu. In res vidimo po vseh cerkvah, kako
vsako nedeljo en stan v velikem številu in
lepem redu pristopi k božji mizi. Tudi mo¬
ških, mož kakor fantov, je toliko, da je
krasota pogledati. Posebno še, ker se tako
lepo vedejo, da bi jih človek kar gledal.
Klobuke in knjižice puste v klopeh, roke
sklenejo kakor otroci v šoli in s tako skle¬
njenimi rokami gredo k obhajilni mizi,
prav po vojaško, natančno eden za drugim,
in se uvrstijo v tri vrste: prva poklekne
k obhajilni mizi, druga za njimi, tretja pa
stoji za drugo, dokler ne poklekne na nje
mesto. Vsi hkrati pokleknejo in hkrati vsta-

174 Kolikokrat naj se spovedujemo?

nejo. (Cerkve so navadno velike in tako
prostorne, da je vse to mogoče storiti.) V
enako lepem redu in z enako sklenjenimi
rokami se vračajo od obhajilne mize. Na
kmetih, sem slišal,'; marsikje prejme sv. za-
f  kramente devetdeset odstotkov
V V8 « h 1  j udi vsak mesec.  Tudi fantje
večinoma vsi. Kar je pa ntrNemškern mo¬
goče, zakaj bi ne bilo na Slovenskem? Toda,
o, kje smo šej) Kako se moramo požuriti in
poboljšati, da jih bomo dohiteli!

Vi se motite, če mislite, da po svetu ni
nič več vere! Slabega je res preveč, a hvala
Bogu, tudi dobrega je še veliko. Veliko
močne vere in globoke pobožnosti. Ne samo
med preprostimi, tudi med tistimi, ki veliko
znajo in tudi nekaj imajo. Pa to pri vaznih 4
narodih. Na Holandskem! je še velikb bolj e.
kakor na Nemškem. V neki župniji v mestu
Nymwegen, ki šteje 80,000 duš, je na leto
400.000 sv. obhajil. To se pravi: na vsakega
župljana (izvzemši otročiče) pride na leto
kakih 50 sv. obhajil; ali: vsak župljan gre
povprečno vsak teden k sv. obhajilu. To
vem iz najzanesljivejšega vira. In na svoje
oči sem že nekaterikrat videl, da celo v de-

<<— %*■ Iftnruit* -

_Kolikokrat naj se spovedujemo? 175

lavnik obhajata po dva duhovnika obenem.
Požurite se, hitite, hitite, Slovenci, da jih
boste vsaj od daleč dohiteli!

Mimogrede bodi omenjeno še to: Želeti <7
bi bilo, da bi bil pri spovednicah povsod <>
ta red, da je ena stran za moške
vedno odprta,  kadar pridejo. Pobožne
ženske, ki silijo naprej, čeprav morajo mo¬
ški tako dolgo čakati, da zaradi tega spoved
opuščajo, ne vedo prav, kaj je prava po¬
božnost. — Tisto drenjanje, ki ga večkrat
vidimo okoli spovednic na Slovenskem, tudi
malo priča o duhu spokornosti, ki naj bi ga
spovedanci imeli. Kakor bi oblegali kako
trdnjavo! Da tisti, ki so prej prišli, svoja
mesta branijo, je umljivo. Grdo je pa, če
tisti, ki so prišli kesneje, hočejo odriniti
one, ki so pred njimi. Vstopiti bi se morali
lepo po vrsti, eden za drugim, kakor so
prišli. Čas spovedi je najmanj primeren za
medsebojno odrivanje in prerivanje.

Tisti, ki gredo vsak mesec k spovedi, naj
bi šli — če imajo čas v delavnik k sv. maši
priti — na eno spoved večkrat k
sv. obhajilu. Nehati mora enkrat
za vselej stara vera, da je treba

176_Kolikokrat naj se spovedujemo?

za vsako sv. obhajilo iti vselej
posebej k spovedi! To je zmota. To
ni bilo nikjer in nikoli zapisano. Za sveto
obhajilo se prav za prav ne zahteva spo¬
ved, ampak le stan milosti božje.
Le zato hodijo ljudje pred sv. obhajilom
k spovedi, ker se izgubljena milost božja
pri spovedi spet dobi. Kdor pa milost božjo
že ima, ni dolžan hoditi pred sv. obhajilom
k spovedi. Kdor je v milosti božji, je božji
prijatelj, božji ljubljenec, božji otrok; in
otrok ima pravico jesti pri očetovi mizi. Le
tak otrok, ki so ga starši zavrgli, nima pra¬
vice. In to so smrtni grešniki. Mali grehi
še ne branijo iti k sv. obhajilu.
Seveda je tem bolje, čim manj je tudi teh.
Zato se tudi tisti, ki nikoli ne  storijo smrt¬
nega greha, v spovedi večkrat očiščujejo.
Za vsak mali greh pa še ni treba spovedi.
Recimo: vsakdanja mala jeza, tudi kaka
navadna kletvina še ni velik,! greh, torej
tudi ne zadržuje od sv. obhajila. Seveda pa
je prav, če se pred sv. obhajilom
nad malimi grehi obudi kesanje.
Le kdor je v dvomu,  če ni morda storil

Kolikokrat naj se spovedujemo? 177

smrtnega greha, tak naj se božji mizi ni¬
kar ne bliža, dokler se ne spove.

Poleg milosti božje se za večkratno sveto
obhajilo zahteva samo še dober namen.
No, to se pa samo po sebi razume. Iz ka¬
kega namena naj bi človek hodil k sv. ob¬
hajilu, če ne iz dobrega? Dober namen —
to se pravi: iz ljubezni do Boga in zaradi
svoje dušne koristi. Kdor bi hotel imeti
kake druge namene — da bi se s tem ska-
zoval ali duhovniku prikupljal —, ta naj
seveda ostane tam, kjer je! Najsvetejše se
ne sme rabiti za tako nelepe namene.

Kdor ima časj^ stori najbolje, če
gre k sv. obhajilu vsak dan.  Seveda
čas mora imeti. Stanovska opravila njegova
zaradi tega ne smejo trpeti.

Nikjer pa ni rečeno, da se pogostna
sv. obhajila morajo skupaj držati, tako da
se ne sme kak dan izpustiti. Če se pa sme
izpustiti en dan, se sme tudi več dni. Zato/
ker izpustiš en dan ali več dni, sv. obhajila
ne postaneš nevreden. Kdor torej y delav¬
nik ne more k sv. obhajilu, ni zadržka, da
gre vsaj vsako nedeljo in praznik,
če je v milosti božji. Enkrat na mesec k

12 Zlata vrv

178

Kolikokrat naj se spovedujemo?

spovedi, vsako nedeljo pa k sv. obhajilu, to
je dovoljeno vsakemu, kdor živi brez veli¬
kega greha. Le kdor hoče biti deležen vseh
odpustkov, kar jih je mogoče dobiti, mora
iti k spovedi vsakih štirinajst dni. — Pač
pa naj bi si taki ljudje, ki sv. obhajilo brez
spovedi le nekatere dni prejemajo, vsak večer
malo vest izprašali, če niso čez dan kaj zagre¬
šili, kar bi jih storilo sv. obhajila nevredne.
Pred sv. obhajilom naj pa gotovo vselej
obudijo kesanje nad vsemi pregreški, od
zadnjega sv. obhajila storjenimi.

Posebno otroci  naj bi k sv. obhajilu
bolj hodili, da se zmladega navadijo. Se¬
veda naj bi potem, ko iz šole stopijo, na¬
daljevali, kolikor jim razmere pripuščajo.
A koliko vidite otrok v delavnik pri sv. ob¬
hajilu? Še ob nedeljah ne veliko. Koliko
jih sploh vidite v delavnik v cerkvi? Ali
v nedeljo popoldne? »Pustite male k meni!«,
kliče Jezus, a starši tega klica Jezusovega
ne slišijo. Bojijo se, da bi otroci ne bili
prepobožni. Komu, starši, komu hočete
otroke izročiti, če ne Jezusu?! Kajti eno je
gotovo: če ne bodo božji, bodo — hudičevi!
Kaj hočete imeti: angelčke ali škrateljčke?

Preveč pobožnosti!

179

Če ne bodo prvo, bodo drugo. Kar boste
hoteli, to boste imeli. O, kake angelčke bi
lahko imeli, ko bi hoteli! Otrok je sicer
k slabemu nagnjen, a je sprejemljiv za vse
dobro. Pustite vendar otroke k Jezusu!

Preveč pobožnosti!

Toda vsak dan k obhajilu! To je pa ven¬
dar preveč! Vse, kar je prav! Smo kristjani

— tako za potrebo; kar je preveč, je pa
preveč. Kar je preveč, še s kruhom ni
dobro. To ni za nas. Tudi če bi čas imeli, ne.

— Tako, da, prav tako si večina kristjanov
misli. Le ne preveč pobožnosti! Toliko, ko¬
likor je prav ...

A povejte mi no: koliko pa je prav?
Kje pa je meja ali mera, do kamor se sme,
naprej pa ne?! Kje, povejte, kje? Pobož¬
nosti preveč?! Ali veste, kaj je pobožnost?
Pobožnost ni nič drugega kakor ljube¬
zen božja.  Koliko pa smemo 1 j ubiti
Boga? Bog nas je ljubil in nas ljubi do
konca, do skrajnosti. Tako, da on, ki je
vsemogočen, ne more iti dalje. Za nas se je
dal uničiti, pokončati, streti kot črv, za nas
se uničuje, žrtvuje, v nič spreminja v sveti

12*

180

Kolikokrat naj se spovedujemo?

hostiji. Koliko torej ga smemo pa mi lju¬
biti? Če božja ljubezen do nas gre do zad¬
njega konca, kako daleč pa sme iti naša do
njega? Kje se more nehati? Kdaj je je
preveč?!

Ali razumete, da ste v zmoti?

Če bi kdo imel preveč ljubezni do Boga,
z drugo besedo: če bi bil kdo preveč po¬
božen, potem je bila to najprej Marija, ki
je bila vsa božja. Ali boste pa rekli, da je
bila preveč pobožna? Ali je ne častimo tako
baš zaradi njene velike pobožnosti, zaradi
katere jo je Bog izbral za svojo mater? —
Za Marijo pa so bili najbolj pobožni:
sv. Jožef, sv. Janez, sv. Štefan, sv. Avguštin,
sv. Peter in Pavel, sv.Bernard, sv.Frančišek,
sv. Alojzij in vsi drugi svetniki. Ali boste
rekli, da so bili preveč pobožni? Zakaj jih
pa častimo? Zakaj jim zidamo cerkve, po¬
stavljamo oltarje, praznujemo njih praz¬
nike in nosimo njih imena? Ali ne prav
zato, ker je pobožnost nekaj velikega, ne¬
kaj vse časti vrednega? Če je velika po¬
božnost neumnost — kakor pravijo posvet-
njaki, — so bili svetniki najbolj neumni
ljudje na svetu. Res, svet jih je imel za

Preveč pobožnosti!

181

neumne, za norce, a oni so se svetu smejali.

In so vedeli zakaj. Mučenci — petnajst mi¬
lijonov jih je bilo! — so dali svoje živ¬
ljenje, mnogi so šli še mladi v smrt, pod
nož, pod meč, pod sekiro; drugi so raz¬
metali vse premoženje in vso čast od sebe.

In to se je ljudem zdelo neumno, zato so
jih imeli za norce. V resnici pa so bili to
najmodrejši ljudje, ki so vedeli, kaj delajo
in zakaj tako delajo. In mi jih imamo v
največji časti. S tem spoznavamo, da po¬
božnost ni neumnost, ampak najvišja mo¬
drost!

Ja, pa to so bili svetniki! Ti že, ti; mi pa
nismo svetniki, za nas navadne ljudi pa ni
treba toliko svetosti! Ali ste »nedolžni«,
ljubi moji, če tako mislite! Kaj menite,
da svetniki niso bili ljudje, kakor smo mi? st*
Da so bili neka druga, višja bitja?! Angeli,
da, angeli, ki so zgolj duhovi, so višja
bitja; svetniki pa so bili iz mesa in krvi,
kakor smo mi, podvrženi istim človeškim
slabostim kakor vsi drugi. Kakor svetniki,
prav tako je vsak človek poklican
k svetosti.  Tu ni nobene razlike med
navadnimi in nenavadnimi ljudmi. »To je

182

Kolikokrat naj se spovedujemo?

volja božja: vaše posvečenje,« kliče sv. Pa¬
vel vsem  kristjanom (1 Tes 4, 3). In Jezus
sam je rekel vsem: »Bodite popolni, kakor
je vaš Oče nebeški popoln!« (Mat 5, 48.) —
{ Kaj, ali bi ti ne maral biti svetnik? O, jaz
ni si pa to štel v največjo srečo. A to ne
gre tako lahko.; Če pa že ne moremo tako
visoko zleteti — preveč nas naše slabosti
tlačijo k tlom —, pa vsaj smemo visoko
hrepeneti!  Če ne moremo v ljubezni
božji ali v pobožnosti iti tako daleč, kakor
so šli svetniki, pojdimo vsaj, kolikor
daleč moremo!  Predaleč in previsoko
ne bo nikoli.

Povejte mi, ali ne hrepenijo vsi ljudje
v vseh časnih zadevah po najvišjem, naj¬
večjem in najboljšem? Da, v tem ne po¬
znajo nobene meje, tu ni nikoli preveč.
Ali si ne želi vsak kar največ denarja,
kar največ posestva, kar največ moči,
kar najboljšega zdravja? Ali ni vsak rad
kar najbolj lep, kar najlepše oblečen?
Ali si ne želi vsak ženin kar najbogatejše
neveste? Nevesta pa kar najimenitnejšega
ženina? Ali si ne želi vsak kar največ časti,
sreče, veselja? Ali kdo o teh stvareh reče:

Preveč pobožnosti!

183

To je preveč, vse kar je prav! Preveč de¬
narja, preveč zemlje, toliko nočem! Preveč
veselja, toliko ga ne maram! Kdaj ste sli¬
šali koga tako reči? Kar je dobro,
tega ni nikoli preveč!  — In če je
kaj lepega videti, ali ni vsak rad kolikor
mogoče spredaj? Naprej se rije, kar naj¬
bolj more, in druge odriva, ali pa na prste
stopa in vrat steguje, da bi bolje videl.
Vsak največ, vsak prvi, vsak najbolj spre¬
daj.^

Če torej vsak v vseh rečeh želi kar
največ dobrega, kako vendar to, da tega,
kar je najboljše,  ljudje ne marajo kar
največ, niti ne prav veliko, ampak samo
nekoliko? Le kar za silo in potrebo. Kar je
več, jim je pa že preveč! S- kako različno
mero pa merite? Po kakšni pameti pa sme
biti vsega tega, kar samo en čas traja, naj¬
več in najboljše, — a tega, kar bo trajalo
večno, pa ne sme biti največ, ampak samo
malo?! Če je Bog neskončno lep in sladak,
zakaj bi si ne želeli biti kolikor mogoče
blizu njega, kar najbolj spredaj, v prvih
vrstah? Zakaj bi bilo pa v nebesih dobro
biti v zadnji vrsti, če je na svetu vsak rad

184

Kolikokrat naj se spovedujemo?

v prvi? Kdo vas je pa naučil tako misliti?
Sam hudobec, nihče drugi! Ali ne vidite,
da so ljudje, ki tako mislijo, s slepoto
udarjeni?!

In vendar večina  ljudi tako misli.
Malo pobožnosti že, a Bog varuj preveč!
To zmotno misel, da je pobož¬
nosti kdaj preveč, je treba z vso
silo pobijati!  Ker je za ljudi silno
škodljiva,  za Boga pa silno žaljiva.
Kakor da bi mogli Boga kdaj preveč ča¬
stiti in ljubiti! Škodljiva zato, ker ljudi
zadržuje v dobrih delih; še bolj škodljiva
pa, ker tisti, ki se bojijo, da bi ne storili
za Boga kaj preveč, storijo veliko pre¬
malo.  Kdor je zadovoljen — kakor pra¬
vijo — z zadnjim kotičkom v nebesih, tam
za durmi, ta utegne kaj lahko tudi zadnji
kotiček zapraviti; namesto za duri, bo pri¬
šel pred duri in zunaj duri! Ali si ne želi
vsak, kdor ima še mrvico vere, priti v ne¬
besa? In vendar mnogi izmed teh nebesa
zapravijo. Zakaj? Bali so se, da bi ne bili
preveč pobožni, da bi ne storili za svojo
dušo kaj preveč, so pa storili premalo;
toliko premalo, da so jo zgubili in pogu-

Preveč pobožnosti!

185

bili... Če vržeš kamen, ne bo nikoli tako
daleč priletel, kakor meriš, ker ga zemlja
k sebi vleče. Enako je z našimi dušnimi
napori. Človek stori zmerom manj dobrega,
kakor misli, da bo storil. Treba je torej
visoko meriti, da vsaj nekaj dosežemo.
Tudi nas vleče k tlom zemlja, to je, naše
slabosti. Kdor bo le po malem hrepenel, še
malega ne bo dosegel.

Misel, da je pobožnosti kdaj preveč, je
najneumnejša in najnesrečnejša, kar jih
more veren človek imeti. Pobožnosti ni ni¬
koli preveč, če je le prava. Seveda prava
mora biti! Res je pa, da je tudi napačne
pobožnosti na svetu dosti, oziroma da ljudje
večkrat ne vedo, kaj je prav za prav po¬
božnost. Vsaka stvar na svetu se lahko po¬
kvari: krompir segnije, kruh splesnuje,
celo železo rja preje. Ni čudno, če se tudi
pobožnost lahko kaj pokvari. Seveda vsa
naša popolnost je nepopolna. Zato govo¬
rimo o tem posebej v prihodnjem poglavju.
Za sedaj rečemo samo: prave pobožnosti ni
nikoli preveč. Zato pa tudi pogostno in
vsakdanje sveto obhajilo ni za nikogar
preveč, če ga le prav prejema.

186 Kolikokrat naj se spovedujemo?

Kaj je pobožnost?

Kakor pa je to nesrečna zmota, da je
pobožnosti kdaj preveč, tako je mogoča
tudi zmota v tem, kaj je, ali v čem obstoji
pobožnost. Navadno velja tisti za pobož¬
nega, ki rad moli in prejema sv. zakra¬
mente. To je gotovo potrebno, vendar to še
ni vse. Molitev in sv. zakramenti so p o -
moček ali sredstvo  pobožnosti, a ne
še pobožnost ali popolnost sama. Popolnost
obstoji v čednostih.  Čim bolj je človek
čednosten, tem bolj je popoln. Pobožnost
je torej cvetje,  a čednosti so s a d ver¬
skega življenja.

Tisti torej, ki hodijo pogostokrat k sve¬
temu obhajilu, naj skrbijo, da ne bodo
gojili in rodili samo cvetja, ampak rodili
tudi sadove krščanskega življenja. Priza¬
devajo naj si torej za zgledno čednostno
življenje, varujejo kolikor mogoče vsakega
malega greha. Posebno pa naj pazijo na
dve reči, v katerih se najbolj izraža pravo
krščanstvo.

1. Vadijo naj se zlasti v ljubezni do
bližnjega.  To je najbolj jasno zna-

Kaj je pobožnost?

187

menje prave pobožnosti. Kdor pravi, da
ljubi Boga, sovraži pa svojega brata, je
lažnik, pravi učenec ljubezni, sv. Janez.
Ljubezen do bližnjegaje merilo
ljubezni do Boga.  Kolikor ljubimo
bližnjega, toliko ljubimo Boga. Ljubezen
do bližnjega ni, kakor smo že videli, vselej
lahka čednost. A kolikor je težja, toliko je
lepša in toliko večja čednost. — Ljudje to¬
rej, ki hočejo biti pobožni, naj najprej
pazijo, da n i č ne storijo zoper  ljubezen
do bližnjega. Varujejo naj se vseh grehov
zoper to čednost: opravljanja, prepiranja,
zamerljivosti, neupravičene in prevelike
jeze, celo pa mržnje ali sovraštva, tudi do
ljudi, ki so jim nasprotni. — A ne samo,
da naj nič ne storijo zoper  ljubezen do
bližnjega, skušajo naj ljubezen tudi v d e -
janju izkazovati:  vršiti dela krščan¬
skega usmiljenja, telesna in duhovna, ka¬
kor in kolikor pač morejo. — To zavoljo
Boga, ker on tako zahteva: Ljubite se med
seboj, iz tega bodo spoznali, da ste moji
učenci! Malo pa tudi zavoljo ljudi. Kajti
ljudje na take posebno pazijo in jim bolj
zamerijo kakor drugim, če na njih opazijo

188 Kolikokrat naj se spovedujemo?

kaj slabega, češ: pobožen hoče biti, pa je
takle! O, ljubezni je zares premalo med
nami! Tudi med pobožnimi. Naše krščanstvo
je premalo krščansko. Brez ljubezni ni
krščanstva.

2. Vadijo naj se pa tudi v zataje¬
vanju in voljnem prenašanju
križev.  »Če hoče kdo hoditi za menoj,
naj se odpove samemu sebi in vzame vsak
dan svoj križ ter hodi za menoj.« (Luka
9,23.) In sicer vse križe: tiste, ki jih pošlje
Bog, kakor tudi tiste, ki jih napravljajo
ljudje; torej tudi krivice kolikor mogoče
mirno prenašati. Če človek, ki hoče biti po¬
božen, nad križi in težavami samo godrnja,
njegova pobožnost ne sega daleč.

Ljubezen do bližnjega in vda¬
nost v trpljenju, to sta ta dva
pristna znaka pravega krščan¬
stva.  To nas dela Jezusu podobne. To je
resnična pobožnost in popolnost.

Po drugi strani pa drugi ljudje takih,
ki radi molijo, ne smejo preostro soditi, če
na njih opazijo kake napake. Ljudje, ki so
sami polni napak in grehov, na pobožnih
vsako napakco vidijo in jo še povečujejo.

Kaj je pobožnost?

189

Pezdir v očesu svojega brata vidijo, bruna
v svojem očesu pa ne čutijo. Kdor člove¬
ško naravo pozna, ve, kako smo vsi sla¬
botni. In kdor se s svojimi slabostmi bori,
ve, kako se narava da težko premagati.
Šele smrt nas bo rešila vseh naših napak
in slabosti.

Zato naj nas te napake in slabosti ne
odvračajo od sv. obhajila. Če se le bo¬
rimo zoper nje,  nas one ne storijo
sv. obhajila nevrednih. Jezus, ki naše sla¬
bosti pozna, ima večje potrpljenje z nami,
kakor ga imajo ljudje. Le z zaupanjem
inveseljemse  mu bližajte in mu hodite
naproti! Ne s strahom in trepetom! Dobro
si zapomnite! Pač z globokim spoštovanjem,
a ne s prevelikim strahom! Prevelik strah
zadržuje ljubezen. Če se koga močno bo¬
jimo, ga ne bomo posebno radi imeli. »Lju¬
bezen strah prežene.« (1 Jan 4, 18.) In lju¬
bezen je tista, ki jo Jezus želi od nas, ker
je tudi sam ves ljubezen. Druge reči zanj
nimajo nobene cene; ljubezen je najdražje,
kar imamo in kar mu lahko damo. O,
imejmo malo umevanja za njegovo ne-
umljivo ljubezen, s katero se za nas ves

190 Kolikokrat naj se spovedujemo?

žrtvuje in vsak dan uničuje! In ker lju¬
bezen zahteva ljubezen, zato mu jo vra¬
čajmo, kolikor naše majhno srce premore!
Duši pa, katera se njemu izroči v ljubezni,
se tudi on ves izroči in prečudno podomače,
prisrčno in ljubeznivo z njo občuje. Občuj¬
mo z njim tudi mi, sicer spoštljivo, a tudi
zaupljivo in ljubeznivo, podomače, prisrčno,
veselo, kakor prijatelj občuje z najboljšim
prijateljem! Tako prisrčno, prijateljsko
občevanje z Bogom samim, ki je vsa naša
sreča, so mala nebesa na zemlji...

( Glejte pa vsi tisti, ki hodite k sv. obha¬
jilu pogostokrat, kakor tisti, ki hodite
redkokrat, da ne boste hodili od
sv. obhajila brez zahvale!  Da
mnogi od obhajilne mize tako hitro bežijo
iz cerkve, je žalostno znamenje, da se pač
slabo zavedajo, kaj velikega so v mali ho¬
stiji prejeli. Vera ni dosti živa. Živemu
Bogu, katerega imajo v sebi, ne vedo reči
nobene besede. Ne vedo, kaj bi mislili, kaj
bi rekli. Naj taki, kakor po spovedi tako
tudi po obhajilu, vzamejo vendar knjižico
v roke, ki primerne misli vzbuja, primerne
besede na jezik polaga, da se z njimi vsaj

Ne zamudite vlaka!

191

nekoliko zahvalijo za neprecenljivi dar!
Čas po sv. obhajilu je posebno dragocen.
Četrt ure po milostipolnem obisku se "po¬
govarjati z Jezusom, ki je v nas pričujoč,
pač ni preveč.

Ne zamudite vlaka!

Ali si že kdaj vlak zamudil? Kdor se
večkrat vozi po železnici, se mu že kdaj
primeri. In če se mu primeri, mu je vselej
zelo sitno. Še takrat, ko na kraju, kamor je
namenjen, nima posebnega opravka, ampak
hoče iti samo za kratek čas, ima neprijeten
občutek, ko mu jo vlak odpiha pred nosom,
sam se pa mora nekam potepeno vračati
nazaj, ker je bil v mislih že tam, kamor je
hotel iti. Vse drugače pa je še, če ima na
kraju, kamor je bil namenjen, važen opra¬
vek in je bil vlak, s katerim se je imel pe¬
ljati, zadnji; vsak drug je prepozen. O,
takrat bi si človek glavo razbil zaradi svoje
nerodnosti. Kajti, da je vlak zamudil, je
sam kriv. Treba bi mu bilo le malo bolj
paziti, pravočasno od doma iti, pa bi bil
vlak njegov. Šlo je samo za nekaj minut,
morda le za eno. Kako lahko bi bil šel eno

192

Kolikokrat naj se spovedujemo?

minuto prej od doma, pa bi bilo vse dobro!
A zavoljo te ene prepozne minute je zdaj
zamujeno vse. Zakaj ni vendar malo bolj
pazil, zakaj ni šel prej od doma! O ti ne¬
srečna neroda!

Meni, ki se veliko vozim po železnici,
se je kajpada tudi že pripetilo, da sem vlak
zamudil; posebno ker se nerad dolgo pre¬
kladam po kolodvorih. Najbolj mi je pa
ostala v spominu ona zamuda, ko sem se
nekoč peljal v Dalmacijo. V Splitu, glav¬
nem mestu Dalmacije, je bilo veliko zbo¬
rovanje. Kakih dvesto dalmatinskih duhov¬
nikov in drugih mož je bilo zbranih, jaz pa
sem bil povabljen iz Slovenije, da jim tam
govorim o naši organizaciji, po kateri naj
tudi oni zasnujejo svojo. — Do Št. Petra na
Krasu sem se vozil s tržaškim vlakom, tam
pa je bilo treba prestopiti na reškega. V
Reki čaka velik parnik, ki po prihodu vlaka
takoj odplove proti Dalmaciji, ki bi me
pravočasno tja prinesel. Vse se je lepo uje¬
malo. A vlak v Št. Petru ni odpeljal takoj,
treba je bilo pol ure čakati. Stal je neko¬
liko na strani, da ga nisem prav opazil.
Hodim po peronu cele pol ure gori in doli

Ne zamudite vlaka!

193

— kar se začne vlak premikati... Ja, kaj je
ta tisti?! Skočim proti njemu — pa bilo je
prepozno. Odpeljal se je brez mene! Na —
pol ure sem ga čakal, pred nosom mi je stal,
pa ga zamudim! Oh, kaj bo pa zdaj?!
Vsa Dalmacija je zbrana, iz daljnih krajev,
po cele dneve daleč so prišli skupaj duhov¬
niki in drugi možje, da me poslušajo — jaz
pa tukaj le!... Če se tudi peljem z nasled¬
njim vlakom do Reke, parniki ne vozijo
po morju kakor vlaki vsakih par ur...  Šel
sem v čakalnico in spet hodil gori, in doli,
bil sem sam, imel pa grozne občutke, ki so
se podili po glavi, da mi jo je hotelo raz¬
nesti. O ti nesrečna neroda! Da le moreš
biti tako neroden! Čakati nanj, pa ga za¬
muditi!... Ne morem vam povedati, kako
mi je bilo neznansko hudo. Pol ure se nisem
mogel pomiriti. Potem sem začel študirati,
če bi se ne dalo vendar kako še pravočasno
v Dalmacijo priti. Po dolgem iskanju sem
vendar še našel en majhen parnik, ki me je
še toliko za časa pripeljal v Split, da sem
našel družbo še zbrano, in sem svoj namen
še dosegel. Kako pa mi je bilo hudo, ko
sem mislil, da sploh ne pridem več pravo-
13 Zlata vrv

194 Kolikokrat naj se spovedujemo?

časno in da sem to zagrešil samo po svoji
neprevidnosti, tega ne morem izreči.

Naše življenje se po pravici primerja
vožnji po vlaku. Hitreje kot najhitrejši
brzovlak drevi z nami čas naprej proti več¬
nosti. Kdor zamudi vlak v nebesa, mu bo
od žvižgal za zmerom; drug ne pride več.
Če bo tistim, ki so zamudili nebeški vlak,
le tako budo, kakor je bilo meni, ko sem
zamudil vlak v Reko, ne bo treba nobene
druge kazni. Samo ta neprestani očitek:
zakaj, pa zakaj, oh, zakaj si zamudil! Ko
bi bil tako lahko dobil! Tako lahko! Oh,
zakaj! ... Samo ta večni očitek bo dosti
gorja!,

Ko sem se pred nekaj leti vozil v Va¬
raždin, sem slišal v vlaku mlado hrvaško
devojko, ki je rekla: »Ko bi bila v peklu
le ena spovednica, kako bi se gnetli greš¬
niki okoli nje!« Čudil sem se, da mlada,
kakih osemnajst let stara punca, tako modro
pove. Kar je rekla, je resnično!

O, dragi moji, nikar se ne igrajmo s svo¬
jim zveličanjem! Človek res- lahko greši,
a lahko se tudi greha znebi. Nikomur, kdor
je padel v brezno greha, ni treba štiri in

j —  ^ Cf v iMytv^ ■ 1

‘ 1 ^ , U A

Ne zamudite vlaka!

195

dvajset ur v njem ležati. V spovedi in po¬
polnem kesu nam je dal Bog čudovito lahek
pomoček, da se vsak dan in vsak trenotek
z njim spravimo. To je v resnici zlata
vrv  oziroma zlata nit,  ki nas potegne
iz povodnji in prepada greha in večnega
pogubljenja. Komur se to zdi pretežko, ta
nebes ni vreden in jih nikoli videl ne bo.
Kdor ima eno troho vere in eno mrvo pa¬
meti, se bo te zlate vrvi in zlate niti z ve¬
seljem oklepal, da ga obvaruje strašnega
prepada.

Ne zamudite vlaka! Ne puščajte iz ne-
mar lepe prilike, ki se vam ponuja, da vam
pomaga do večne sreče!

Vsi se poslužujmo teh božjih pomočkov
radi, pridno in zvesto, pa bomo okušali njih
čudovito blagodejno moč! In s psalmistom
bomo tudi mi prepevali usmiljenje božje
vekomaj (Ps88).

13*

NEDELJSKI BLAGOSLOV
LJUDSTTA

z blagoslovljeno vodo.

Z lepim obredom pričenjamo ob nedeljah sve¬
to daritev: duhovnik pokropi trikrat oltar, sebe
in ljudstvo, da tako očiščeni prinašamo Bogu
svojo daritev. V velikonočnem času je prva pe¬
sem malo drugačna.

Med letom.

Pokropi me, Gospod, s hizopom in očiščen
bom; umij me, in bolj ko sneg bom bel. Usmili
se me, Bog, po svoji milosrčnosti. Slava Očetu
in Sinu in Svetemu Duhu, kakor je bilo v za¬
četku, tako zdaj in vselej in vekomaj. Amen.
Pokropi me, Gospod, s hizopom in očiščen bom;
umij me, in bolj ko sneg bom bel.

Pokaži nam, Gospod, svoje usmiljenje.

In daj nam svoje zveličanje.

Gospod, usliši mojo molitev.

In moj klic naj pride k tebi.

Gospod z vami.

In s tvojim duhom. )

Molimo. Usliši nas, sveti Gospod, vsemogočni
Oče, večni Bog, in pošlji nam dobrotljivo iz
nebes svojega svetega angela, ki naj čuva, pod-

Nedeljski blagoslov ljudstva

197

pira, varuje, obiskuje in brani vse, ki bivajo v
tem bivališču. Po Kristusu, Gospodu našem.

Amen.

O velikonočnem času.

Videl sem vodo, tekočo od templja, od desne
strani, aleluja: in vsi, h katerim je dospela ta
voda, so se zveličali in bodo govorili: aleluja,
aleluja. Hvalite Gospoda, ker je dober, zakaj
vekomaj traja njegovo usmiljenje. Slava Očetu
in Sinu in Svetemu Duhu, kakor je bilo v za¬
četku, tako zdaj in vselej in vekomaj. Amen.
Videl sem vodo, tekočo od templja, od desne
strani, aleluja: in vsi, h katerim je dospela ta
voda, so se zveličali in bodo govorili: aleluja,
aleluja.

Pokaži nam, Gospod, svoje usmiljenje, aleluja.

In daj nam svoje zveličanje, aleluja.

Gospod, usliši mojo molitev.

In moj klic naj pride k tebi.

Gospod z vami.

In s tvojim duhom.

Molimo. Usliši nas, sveti Gospod, vsemogočni
Oče, večni Bog, in pošlji nam dobrotljivo iz
nebes svojega svetega angela, ki naj čuva, pod¬
pira, varuje, obiskuje in brani vse, ki bivajo
v tem bivališču. Po Kristusu, našem Gospodu.

Amen.

SVETA MAŠA

(Na čast presv. Trojici.J

Priprava.

Pristopne molitve.

(Pred oltarjem.)

In nomine Patris, et
Filii, f et Spiritus San-
cti. Amen.

Introibo ad altare
Dei.

Ad Deum, / qui laeti-
ficat juventutem meam.

Judica me, Deus, et
discerne causam meam
de gente non sancta:
ab homine iniquo et
doloso erue me.

Quia tu es, Dens,
fortitudo mea: / quare
me repulisti, / et quare
tristis incedo, / dum
affligit me inimicus?

Emitte lucern tuam et
veritatem tuam: ipsa
me deduxerunt, et ad-
duxerunt in montem
sanctum tuum et in
tabernacula tua.

V imenu Očeta in
Sina f in Svetega Duha.
Amen.

Stopil bom k božjemu
oltarju.

K Bogu, / ki je veselje
mojega življenja.

Brani me, o Bog, in
razsodi mi pravdo zo¬
per nesveto ljudstvo;
reši me zlobnih in zvi¬
jačnih ljudi.

Saj ti si moja moč,
o Bog. / Zakaj me za¬
vračaš? / Zakaj hodim
žalosten, / ko me stiska
sovražnik?

Pošlji svojo luč in
svojo resnico, da me
bosta vodili in privedli
na tvojo sveto goro in
v tvoje šotore.

Sveta maša

199

Et introibo ad altare
Dei: / ad Deum, / qui
laetificat juventutem
meam.

Confitebor tibi in ci-
thara, Deus, Deus meus:
quare tristis es, anima
mea, et quare contur-
bas me?

Spera in Deo, / quo-
niam adhuc confitebor
illi: / salutare vultns
mei, et Deus meus.

Gloria Patri, etFilio,
et Spiritni Sancto.

Sicut er at in princi-
pio, / et nune, et sem-
per, / et in saecula
saeculorum. Amen.

Introibo ad altare
Dei.

Ad Deum, / qui laeti¬
ficat juventutem meam.

Adjutorium nostrum
t in nomine Domini.

Qui iecit caelum et
terram.

Confiteor Deo omni-
potenti . . . omnibus
Sanctis, et vobis, fra-
tres: quia peccavi...

In stopil bom k bož¬
jemu oltarju, / k Bogu,
ki je veselje mojega
življenja.

Hvalil te bom s har-
po, Bog, moj Bog. Kaj
se žalostiš, moja duša,
in kaj me vznemirjaš?

V Boga zaupaj, / za¬
kaj še ga bom bvalil:
on je moj rešitelj in
moj Bog.

Slava Očetu in Sinu
in Svetemu Duhu.

Kakor je bilo v za¬
četku, / tako zdaj in
vselej / in na veke
vekov. Amen.

Stopil bomkbožjemu
oltarju.

K Bogu, / ki je ve¬
selje mojega življenja.

Naša pomoč t je v
Gospodu.

Ki je ustvaril nebo
in zemljo.

Spovem se vsemogoč¬
nemu Bogu ... vsem
svetnikom in vam,
bratje, da ... Zato pro-

200

Sveta maša

Ideo precor... omnes
Sanctos, et vos, fratres,
orare pro me...

Misereatur tui omni-
potens Deus, / et, di-
missis peccatis tuis, /
perducat te ad vitam
aeternam.

Amen.

Confiteor Deo omni-
potenti, / beatae Mariae
semper Virgini, / beato
Michaeli Archangelo, /
beato Joanni Baptistae,
/ sanctis Apostolis Pe¬
tro et Paulo, / omnibus
Sanctis, et tibi, pater: /
quia peccavi nimis /
cogitatione, verbo et
opere: /

sim... vse svetnike in
vas, bratje, molite za¬
me ...

Usmili se te vsemo¬
gočni Bog, / odpusti ti
grehe / in privedi te v
večno življenje.

Amen.

Spovem se vsemogoč¬
nemu Bogu, / blaženi
Mariji, vedno devici, /
blaženemu Mihaelu, ve¬
likemu angelu, / blaže¬
nemu Janezu Krstniku,
/ svetima apostoloma
Petru in Pavlu, / vsem
svetnikom in tebi, oče,
/ da sem veliko grešil /
v mislih, besedah in

dejanju: /

Verniki se udarijo trikrat na prsi, govoreč:

mea culpa, / mea culpa, moja krivda, / moja

/ mea maxima culpa. /
Ideo precor beatam
Mariam semper Virgi-
nem, / beatum Michae-
lem Archangelum, /
beatum Joannem Bap-
tistam, / sanctos Apo-
stolos Petrum et Pau-
lum, / omnes Sanctos,

krivda, / moja velika
krivda. / Zato prosim
blaženo Marijo, vedno
devico, / blaženega Mi¬
haela, velikega angela,
blaženega Janeza Krst¬
nika, / sveta apostola
Petra in Pavla, / _vse
svetnike in tebe, oče, /

Sveta maša

201

et te, pater, / orare
pro me ad Dom imun
Deum nostrum.

Misereatur vestriom-
nipotens Deus, et, di-
missis peccatis vestris,
perducat vos ad vitam
aeternam.

Amen.

Indulgentiam, abso-
lutionem, et remissio-
nem peccatorum no-
strorum t tribuat no-
bis omnipotens et mi-
sericors Dominus.

Amen.

Deus, tu conversus
vivificabis nos.

Et plebs tua laetabi-
tur in te.

Ostende nobis, Do¬
mine, misericordiam
tuam.

Et salutare tuum da
nobis.

Domine, exaudi ora-
tionem meam.

Et clamor meus ad
te veniat.

Dominus vobiscum.

Et cum špiritu tuo.

molite zame pri Gospo¬
du, našem Bogu.

Usmili se vas vse¬
mogočni Bog, odpusti
vam grehe in privedi
vas v večno življenje.

Amen.

Vsemogočni t in
usmiljeni Bog nas opro¬
sti in odveži grehov in
nam jih odpusti.

Amen.

O Bog, oživi nas iz-
nova.

In tvoje ljudstvo se
bo veselilo v tebi.

Izkaži nam, Gospod,
svoje usmiljenje.

In daj nam svoje
zveličanje.

Gospod, usliši mojo
molitev.

In moj klic naj pride
k tebi.

Gospod z vami.

In s tvojim duhom.

202

Sveta maša

Oremus. Molimo.

Duhovnik k oltarju grede tiho moli:

Odvzemi nam grehe, / prosimo te, Gospod, /
da bomo s čistimi dušami / vredno stopili v naj¬
svetejše. Amen.

Poljubi oltar in moli:

Prosimo te, Gospod, odpusti mi milostno vse
grehe po zaslugah tvojih svetnikov, katerih sve¬
tinje so tukaj, in vseh svetnikov. Amen.

Vstopna pesem.

(Duhovnik jo moli na listni strani.)

t Slavljena sveta Trojica in nedeljiva Enota:
zahvalimo se ji, ker nam je izkazala usmiljenje.
— Gospod, naš Gospod, kako čudovito je tvoje
ime po vsej zemlji. Slava Očetu.

Gospod, usmili se.

(V sredi oltarja.)

Kyrie, eleison.
Kyrie, eleison.
Kvrie, eleison.
Christe, eleison,
Christe, eleison.
Christe, eleison.
Kyrie, eleison.
Kyrie, eleison.
Kyrie, eleison.

Gospod, usmili se.
Gospod, usmili se.
Gospod, usmili se.
Kristus, usmili se.
Kristus, usmili se.
Kristus, usmili se.
Gospod, usmili se.
Gospod, usmili se.
Gospod, usmili se.

Sveta maša

203

Slava.

Gloria in excelsis
Deo.

Et in terra pax ho-
minibus / bonae vo-
luntatis.

Laudamus te.

Benedicimus te.

Adoramus te.

Glorificamus te.

Gratias agimus tibi /
propter magnam glo-
riam tuam.

Domine Deus, Rex
caelestis, / Deus Pater
omnipotens.

Domine Fili unige-
nite, / Jesu Christe.

Domine Deus, / Ag-
nusDei, / Filius Patris.

Qui tollis peccata
mundi, / miserere no-
bis.

Qui tollis peccata
mundi, / suscipe depre-
cationem nostram.

Qui sedes ad dexteram
Patris, / miserere nobis.

Quoniam tu solus
sanctus.

Tu solus Dominus.

Slava Bogu na vi¬
šavah.

In na zemlji mir
ljudem, / ki so Bogu
po volji.

Hvalimo te.

Slavimo te.

Molimo te.

Poveličujemo te.

Zahvaljujemo se ti
zaradi tvoje velike
slave.

Gospod Bog, nebeški
kralj, / Bog, vsemogoč¬
ni Oče.

Gospod edinorojeni
Sin, / Jezus Kristus.

Gospod Bog, / Jagnje
božje, / Sin Očetov.

Ki odjemlješ grehe
sveta, / usmili se nas.

Ki odjemlješ grehe
sveta, / sprejmi našo
prošnjo.

Ki sediš na Očetovi
desnici, / usmili se nas.

Saj edino ti si Sveti.

Edino ti Gospod.

204

Sveta maša

Tu solus Altissimus. Edino ti Najvišji.

Jesu Christe, / fcunj Jezus Kristus, / t s
Sancto Špiritu in glo- Svetim Duhom v slavi
ria Dei Patris. Amen. Boga Očeta. Amen.

Poljubi oltar in pozdravi ljudstvo:

Dominus vobiscum. Gospod z vami.

Et cum špiritu tuo. In s tvojim duhom.

Prošnja.

(Na listni strani.)

Vsemogočni večni Bog, svojim služabnikom si
dal, da v priznavanju prave vere spoznavajo
slavo večne Trojice in v moči njenega veli¬
častva molijo Enoto; prosimo te, naj bomo po
trdnosti te vere vsekaar vseh nezgod obvaro¬
vani. Po našem Gospodu Jezusu Kristusu.

Berilo.

Berilo iz pisma svetega apostola Pavla Rim¬
ljanom (11, 33—36). O globočina bogastva in
modrosti in vednosti božje! Kako nedoumljive
so njegove sodbe in neizsledna njegova pota!
Zakaj »kdo je spoznal misel Gospodovo? Ali
kdo je bil njegov svetovavec?« Ali »kdo mu je
prej kaj dal, da bi se mu povrnilo?« Kajti od
njega in po njem in zanj je vse: njemu slava
na veke! Amen.

Deo gratias. Bogu hvala.

Pesem med berili.

Slavljen Gospod, ki zreš globine in kraljuješ
nad kerubi. Slavljen Gospod na nebesni višavi,

Sveta maša

205

in hvalevreden vekomaj. Aleluja, aleluja. Slav¬
ljen Bog naših očetov, in hvalevreden vekomaj.
Aleluja.

Pred evangelijem.

(Sredi oltarja.)

Očisti mi srce in ustnice, vsemogočni Bog, ki
si z žarečim ogljem očistil ustnice preroku
Izaiju. Tako očisti tudi mene v svojem dobrot¬
nem usmiljenju, da bom mogel vredno oznanjati
tvoj sveti evangelij. Po Kristusu, našem Go¬
spodu. Amen.

Blagoslovi, Gospod.

Gospod, bodi v mojem srcu in na mojih ust¬
nicah, da bom vredno in dostojno oznanjal nje¬
gov evangelij. Amen.

Dominus vobiscum.
Et cum špiritu tuo.
t Sequentia (Initium)
sancti Evangelii secun-
dum Matthaeum.

Gloria tibi, Domine.

Evangelij.

(Na evangeljski strani.)

Gospod z vami.

In s tvojim duhom,
t Odstavek iz (Zače¬
tek) svetega evange¬
lija po Mateju.

Slava ti, Gospod.

(Matej 28 , 18 — 20 .)

Takrat je rekel Jezus svojim učencem: »Dana
mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji. Pojdite
torej in učite vse narode; krščujte jih v imenu
Očeta in Sina in Svetega Duha in učite jih spol-

206

Sveta maša

njevati vse, karkoli sem vam zapovedal; in
glejte, jaz sem z vami vse dni do konca sveta.«
Laus tibi, Christe. Hvala ti, Kristus.

Po evangeljskih besedah nam Bog izbriši
grehe.

Vera.

(Sredi oltarja.)

Čredo in unum Deum. Verujem venegaBoga.

Patrem omnipoten-
tem, / factorem caeli et
terrae, / visibilium om-
nium, et invisibilium.

Et in unum Dominum
Jesum Christum, / Fi-
lium Dei unigenitum. /
Et ex Patre natum ante
omnia saecula. / Deum
de Deo, / lumen de lu-
mine, / Deum verum
de Deo vero. / Geni-
tum, non factum, / con-
substantialem Patri: /
per quem omnia facta
sunt. / Qui propter nos
homines, / et propter
nostram salutem de-
scendit de caelis. /

Vsemogočnega Oče¬
ta, / ki je nstvaril nebo
in zemljo, / vse vidne
in nevidne stvari.

In v enega Gospoda
Jezusa Kristusa, / edi-
norojenega Sinu bož¬
jega. / Ki ga je rodil
Oče pred vsemi veki, /
in je Bog od Boga, /
luč od luči, / pravi
Bog od pravega Boga; /
ki se je rodil in ni
ustvarjen, / ki je enega
bistva z Očetom, / in
je po njem vse ustvar¬
jeno. / Ki je prišel iz
nebes zaradi nas ljudi

in zaradi našega zve¬
ličanja. I
Pri naslednjem stavku pokleknemo:

Et incarnatus est de In utelesil se je po
Špiritu Sancto / ex Ma- Svetem Duhu iz Marije

Sveta maša

207

ria Virgine: / Et homo
factus est. /

Crucifixus etiam pro
nobis: / sub Pontio Pi-
lato passus, et sepultus
est. / Et resurrexit ter-
tia die, secundumScrip-
turas. / Et ascendit in
caelnm: / sedet ad dex-
teram Patris. / Et ite-
rum venturus est cum
gloria / judicare vivos,
et mortuos: / cujus re-
gni non erit ftnis.

Et in Spiritum Sanc-
tum, / Dominum, et vi-
vificantem: / qui ex
Patre, Fiiioque proce-
dit. I  Qui cum Patre,
et Filio simul adoratnr
etcongloriflcatur: / qni
locutus est per Prophe-
tas.

Et unam sanctam ea-
tholicam et apostolicam
Ecclesiam. / Confiteor
unum baptisma in re-
missionem peccatornm.
/ Et exspecto resur-

Device / in postal člo¬
vek. /

Bil je tudi križan za
nas, / pod Poncijem
Pilatom je trpel in bil
položen v grob. I  In
tretji dan je vstal od
mrtvih, / kakor pričuje
Pismo. / In šel je v ne¬
besa in sedi na Očetovi
desnici. / In spet bo
prišel v slavi, / sodit
žive in umrle; / in nje¬
govemu kraljestvu ne
bo konca.

In v Svetega Duha, /
Gospoda, ki oživlja, /
ki izhaja iz Očeta in
Sina; / ki ga z Očetom
in Sinom vred molimo
in slavimo, / ki je go¬
voril po prerokih.

In v eno sveto ka¬
toliško in apostolsko
Cerkev. / Priznavam
en krst v odpuščanje
grehov. / In pričaku¬
jem vstajenja mrtvih /

208

Sveta maša

rectionem mortuorum. / in življenja f v pri-
Et vitam ventnri f sae- hodnjem veku. Amen.
culi. Amen.

Duhovnik poljubi oltar in pozdravi ljudstvo:

Dominus vobiscum. Gospod z vami.

Et cum špiritu tno. In s tvojim duhom.

Nato se obrne k oltarju:

Oremus. Molimo.

Sveta maša

209

Daritveni del.

Darovanje.

Pesem pri darovanju.

Slavljen Bog Oče in edinorojeni božji Sin in
Sveti Duh: zakaj izkazal nam je usmiljenje.

Darovanje kruha.

Sprejmi, sveti Oče, vsemogočni večni Bog, ta
brezmadežni dar, ki ga darujem jaz, tvoj ne¬
vredni služabnik, tebi, svojemu živemu in pra¬
vemu Bogu, za svoje neštevilne grehe, žalitve in
malomarnosti, in za vse okrog stoječe, a tudi za
vse verne kristjane, žive in umrle,. da bo meni
in njim v zveličanje in večno življenje. Amen.

Ko vliva v kelih vino in vodo, moli:

O Bog, ki si dostojanstvo človeške narave
čudovito ustvaril in še čudoviteje prenovil, naj
bomo deležni po skrivnosti te vode in tega vina
božje narave Njega, ki se je ponižal in postal
deležen naše človeške narave, Jezus Kristus,
tvoj Sin, naš Gospod, ki s teboj živi in kraljuje
v edinosti s svetim Duhom, Bog na vse veke
vekov. Amen.

Darovanje vina.

_ Darujemo ti, Gospod, kelih zveličanja in pro¬
simo tvoje usmiljenje, naj se s prijetnim vonjem
dvigne pred tvoje božje veličastvo v naše in
vsega sveta zveličanje. Amen.

14

Zlata vrv

210

Sveta maša

Nekoliko sklonjen moli duhovnik:

Sprejmi nas, Gospod, ponižne in potrte, in naj
ti danes daru jemo tako, da ti bo ugajalo, Gospod
Bog. Potem blagoslovi darove:

Pridi, Posvečevavec, vsemogočni večni Bog,
in f blagoslovi to daritev, tebi pripravljeno.

Umivanje rok.

(Na listni strani.)

V nedolžnosti si umivam roke, ko stopam k
tvojemu oltarju, Gospod.

Da ti glasno pojem slavo in oznanjam vsa
tvoja čudovita dela.

Gospod, vzljubil sem lepoto tvojega doma in
kraj, kjer biva tvoje veličastvo.

Ne pogubi s hudobneži moje duše, o Bog, in
mojega življenja ne s krvoželjnimi ljudmi.

Krivica je v njihovih rokah, njihova desnica
je polna podkupnine.

Jaz pa hodim v nedolžnosti: reši me in usmili
se me.

Že sem stopil na pravo pot: hvalil te bom v
zborih, o Gospod.

Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu.

Kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej
in na veke vekov. Amen.

Sredi oltarja moli duhovnik:

Sprejmi, sveta Trojica, to daritev, ki ti jo
darujemo v spomin trpljenja, vstajenja in vne¬
bohoda Jezusa Kristusa, našega Gospoda, v čast
blažene Marije, vedno device, svetega Janeza

Sveta maša

211

Krstnika, svetih apostolov Petra in Pavla in teh
(katerih svetinje so tu na oltarju)  in vseh svetnikov.
Naj bo njim v čast, nam pa v zveličanje, in
v nebesih naj prosijo za nas oni, katerih se
spominjamo na zemlji. Po istem Kristusu, našem
Gospodu. Amen.

Duhovnik poljubi oltar

Orate, f ratres: ut

meum ac vestrum sa-
crificium acceptabile
fiat apud Deum Patrem
omnipotentem.

Suscipiat Dominus
sacrificium de manibus
tuis / ad laudem, et
gloriam nominis sui, /
ad utilitatem quoque
nostram, / totiusque
Ecclesiae suae sanctae.

in povabi ljudstvo:

Molite, bratje, da bo
moja in vaša daritev
prijetna Bogu, vsemo¬
gočnemu Očetu.

Naj sprejme Gospod
daritev iz tvojih rok /
sebi v hvalo in čast, /
nam v blagor / in na
korist vsej svoji sveti
Cerkvi.

Amen.

Duhovnik tiho odgovori:

Amen.

Prošnja nad darovi.

Posveti ta dar, prosimo te. Gospod, naš Bog,
ko kličemo tvoje sveto ime, in po njem dopolni
nas same tebi v večen dar. Po našem Gospodu
Jezusu Kristusu.

Per omnia saecula Na vse veke vekov,
saeculorum.

Amen.

14*

Amen.

212

Sveta maša

Uvodni

Dominus vobiscum.

Et cum špiritu tuo.

Sursum corda!

Habemus ad Domi-
num.

Gratias agamus Do¬
mino Deo nostro.

Dignum et justum
est.

a v o s p e v.

Gospod z vami.

In s tvojim duhom.

Dvignite srca!

Pri Gospodu jih ima¬
mo.

Zahvalimo se Gospo¬
du, našemu Bogu.

Spodobi se in pravič¬
no je.

Žrtev,
s 1

Slavospev presveti Trojici.

Res se spodobi in je pravično, primerno in
zveličavno, da se ti vedno in povsod zahvalju¬
jemo, sveti Gospod, vsemogočni Oče, večni Bog,
ki si z edinorojenim Sinom in Svetim Duhom
en Bog, en Gospod; ne v enoti osebe, ampak v
Trojici ene narave. Kar namreč po tvojem raz¬
odetju verujemo o tvoji slavi, vse to verujemo
o tvojem Sinu, vse to o svetem Duhu, brez vsa¬
kega razločka. Tako v spoznavanju pravega in
večnega božanstva molimo v osebah svojstve-
nost, v naravi edinstvo in v veličastvu enakost.
Njo proslavljajo angeli in nadangeli, kerubi in
serafi, ki dan za dnem brez prestanka v zboru
prepevajo:

Svet, svet, svet si ti, o Gospod, Bog nebesnih
čet. Nebo in zemlja sta polna tvoje slave. Slava
na višavah. Blagoslovljen, ki prihaja v Gospo¬
dovem imenu. Slava na višavah.

Sveta maša

213

Stalni del.

Molitev za Cerkev.

(To žrtev ti prinašamo za sveto katoliško Cer¬
kev, za našega papeža..., za našega škofa...
in za vse kristjane.)

Duhovnik se globoko prikloni, poljubi oltar, blagoslovi
darove in moli:

Najboljši Oče, po Jezusu Kristusu, tvojem
Sinu, našem Gospodu, te torej ponižno molimo
in prosimo, sprejmi in blagoslovi te t darove,
ta f darila, te f svete in čiste daritve. Darujemo
ti jih posebno za tvojo sveto katoliško Cerkev,
ki ji podeli mir, jo varuj, zedini in ji vladaj
po vsem svetu, kakor tudi za tvojega služabnika,
našega papeža..., našega škofa... in za vse
pravoverne spoznavavce katoliške in apostolske
vere.

Spomin živih.

(Spomni se, Gospod, naših živih bratov in
sester in vseh nas okrog stoječih.)

Spomni se, Gospod, svojih služabnikov in slu¬
žabnic ... in vseh okrog stoječih, katerih vero
poznaš in veš za njihovo pobožnost, za katere ti
darujemo ali kateri ti darujejo to hvalno daritev
zase in za vse svoje, da bi si rešili duše in
utrdili upanje v zveličanje in zdravje, in zato
posvečujejo svoje darove tebi, večnemu, živemu
in pravemu Bogu.

214

Sveta maša

Spomin zmagoslavne Cerkve.

(Združimo se z vsemi svetniki in prosimo za
njih priprošnjo.)

V občestvo združeni se spominjamo zlasti ča¬
stite vedno device Marije, Matere našega Boga
in Gospoda Jezusa Kristusa, pa tudi tvojih sve¬
tih apostolov in mučencev: Petra in Pavla, An¬
dreja, Jakoba, Janeza, Tomaža, Jakoba, Filipa,
Jerneja, Mateja, Simona in Tadeja, Lina, Kleta,
Klementa, Ksista, Kornelija, Ciprijana, Lav-
rencija, Krizogona, Janeza in Pavla, Kozma in
Damijana in vseh tvojih svetnikov. Po njihovih
zaslugah in prošnjah nam daj, da bomo v vsem
deležni tvojega varstva in pomoči. Po istem
Kristusu, našem Gospodu. Amen.

Prošnja za sprejem in spremenjenje darov.

Duhovnik razprostre roke nad darovi in moli:

Sprejmi torej milostno to daritev svojih slu¬
žabnikov in vse svoje družine, prosimo te.
Gospod; vodi nam dneve v svojem miru, reši
nas večnega pogubljenja in prištej nas zboru
svojih izvoljenih. Po Kristusu, našem Gospodu.
Amen.

Stori milostno, prosimo te, o Bog, da bo ta
daritev v vsem blago f slovi jena, spre t je* 3 ’
odo t brena, tebi primerna in prijetna, da nam
postane f Telo in t Kri tvojega ljubljenega
Sina, našega Gospoda Jezusa Kristusa.

Sveta maša

215

Poročilo zadnje večerje.

Posvetilne besede — spremenjeni e.

On je na večer pred svojim trpljenjem vzel
kruh v svoje svete in častitljive roke, dvignil
pogled v nebo, k tebi, k Bogu, svojemu vse¬
mogočnemu Očetu, se ti zahvalil, ga blago f
slovil, razlomil, dal svojim učencem in rekel:
Vzemite in jejte od tega vsi:

Zakaj to je moje telo.

Duhovnik na kolenih počasti posvečeno hostijo in jo,
visoko dvignjeno, pokaže ljudstvu; potem odkrije kelih
in moli:

Prav tako je vzel po večerji tudi ta slavni
kelih v svoje svete in častitljive roke, se ti spet
zahvalil, ga blago f slovil, dal svojim učencem
in rekel: Vzemite in pijte iz njega vsi:

Zakaj to je kelih moje krvi, nove in večne
zaveze, skrivnost vere, ki se bo za vas
in za mnoge prelila v odpuščanje grehov.

Kadarkoli boste to delali, delajte v moj spo¬
min.

Duhovnik na kolenih počasti sveto Kri v kelihu in ga
pokaže ljudstvu.

Spomin Jezusovega odrešilnega dela.
Zato se tudi spominjamo, o Gospod, mi, tvoji
služabniki in tvoje sveto ljudstvo, zveličavnega
trpljenja, vstajenja od mrtvih in častitega vne¬
bohoda istega Kristusa, tvojega Sina, našega
Gospoda, in darujemo tvojemu vzvišenemu veli-

2t6

Sveta maša

častvu od tvojih darov in daril čisti t dar, sveti
t dar, brezmadežni f dar, sveti t kruh večnega
življenja in kelih f večnega zveličanja.

Ozri se na te darove z milostnim in jasnim
pogledom in sprejmi jih prijazno, kakor si pri¬
jazno sprejel darove svojega pravičnega služab¬
nika Abela, daritev našega očaka Abrahama in
sveto daritev, brezmadežni dar, ki ti ga je daro¬
val tvoj veliki duhovnik Melkizedek.

Duhovnik moli globoko sklonjen in poljubi oltar:

Ponižno te prosimo, vsemogočni Bog, naj pri¬
nese te darove tvoj sveti angel na tvoj vzvišeni
oltar, pred tvoje božje veličastvo, in nas vse, ki
bomo od tega oltarja prejeli presveto f Telo in
f Kri tvojega Sina, napolni z vsem nebeškim
blagoslovom in milostjo. Po istem Kristusu, na¬
šem Gospodu. Amen.

Spomin umrlih.

Spomni se tudi, Gospod, svojih služabnikov in
služabnic..., ki so šli pred nami v večnost z
znamenjem vere in počivajo v miru.

Prosimo te, Gospod, daj njim in vsem, kateri
počivajo v Kristusu, kraj okrepčila, luči in miru.
Po istem Kristusu, našem Gospodu. Amen.

Molitev za nas.

Tudi nam grešnikom, tvojim služabnikom, ki
zaupamo v tvoje obilno usmiljenje, daj milostno
delež in občestvo s svojimi svetimi apostoli in
mučenci: z Janezom, Štefanom, Matijem, Bar¬
nabom, Ignacijem, Aleksandrom, Marcelinom,

Sveta maša

217

Petrom, Felicito, Perpetuo, Agato, Lucijo, Agno,
Cecilijo, Anastazijo in z vsemi svojimi svetniki;
sprejmi nas v njih družbo, ne po našem za-
služenju, ampak po svojem usmiljenju. Po Kri¬
stusu, našem Gospodu.

Po njem vse te dobrote vedno ustvarjaš, po-
sve f čuješ, oživ t ljaš, blago t slavljaš in daješ
nam, o Gospod.

Po f njem, z f njim in v f njem je tebi, Bogu,
vsemogočnemu f Očetu, v edinosti s Svetim t
Duhom vsa čast in slava.

Per omnia saecula Na vse veke vekov,
saeculorum.

Amen. Amen.

Daritveni obed.

Oče naš in lomljenje kruha.

Oremus: Praeceptis
salutaribus moniti, et
divina institutione for¬
mati, audemus dicere:

. Pater noster, / qui es
in caelis:

Sanctificetur nomen
tuum:

Adveniat regnum
tuum;

Fiat voluntas tua, /
sicut in caelo, et in
terra.

Molimo. Opomnjeni
po zveličavnih zapove¬
dih in poučeni po bož¬
jem nauku si upamo
govoriti:

Oče naš, / kateri si
v nebesih!

Posvečeno bodi tvoje
ime;

pridi k nam tvoje kra¬
ljestvo;

zgodi se tvoja volja,
/ kakor v nebesih, tako
na zemlji.

15

Zlata vrv

218

Sveta maša

Panem nostrum quo-
tidianum da nobis ho-
die:

Et dimitte nobis de-
bita nostra, / sicut et
nos dimittimus debito-
ribus nostris.

Et ne nos indncas in
tentationem.

Sed libera nos a malo.

Amen.

Daj nam danes naš
vsakdanji kruh;

in odpusti nam naše
dolge, / kakor tudi mi
odpuščamo svojim dolž¬
nikom;

in ne vpelji nas v
skušnjavo;

temveč reši nas hu¬
dega.

Amen.

Reši nas, prosimo te, Gospod, vsega hudega,
ki je že minilo, ki nas teži ali nas še čaka, in
po priprošnji blažene in častite vedno deviške
Bogorodice Marije in svojih svetih apostolov
Petra in Pavla in Andreja in vseh svetnikov,
daj milostno mir f v naših dneh, da bomo
s tvojo pomočjo in usmiljenjem vedno prosti
greha in obvarovani vsakega vznemirjenja.

Po istem Jezusu Kristusu, našem Gospodu,
tvojem Sinu, ki s teboj živi in kraljuje v edi¬
nosti s Svetim Duhom, Bog

Per omnia saecula
saeculorum.

Amen.

Pax f Domini sit f
semper vobis f cum.

Et cum špiritu tuo.

Na vse veke vekov.

Amen.

Mir f Gospodov bodi
f vedno z f vami.

In s tvojim duhom.

To sveto združenje Telesa in Krvi našega
Gospoda Jezusa Kristusa bodi nam, ki ga prej¬
memo, v večno življenje. Amen.

Sveta maša

219

Jagnje božje.

Agnus Del,
qui tollis peccata
mundi:

miserere nobis.
Agnus Dei,
qui tollis peccata
mundi:

miserere nobis.
Agnus Dei,
qui tollis peccata
mundi:

dona nobis pacem.

Jagnje božje,
ki odjemlješ grehe
sveta,

usmili se nas.

Jagnje božje,
ki odjemlješ grehe
sveta,

usmili se nas.

Jagnje božje,
ki odjemlješ grehe
sveta,

podeli nam mir.

Molitve pred obhajilom.

Gospod Jezus Kristus, ki si rekel svojim apo¬
stolom: »Mir vam zapustim, svoj mir vam dam«,
ne glej na moje grehe, ampak na vero svoje
Gerkve in daj ji po svoji volji mir in edinost.
Ki živiš in kraljuješ, Bog na vse veke vekov.
Amen.

(To prvo molitev pri mašah za umrle izpuščamo.)

Gospod Jezus Kristus, Sin živega Boga, ki si
po Očetovi volji s sodelovanjem Svetega Duha
s svojo smrtjo oživil svet, reši me s tem svojim
presvetim Telesom in Krvjo vseh pregreh in
vsega hudega; daj, da se bom vedno zvesto
držal tvojih zapovedi, in ne dopusti, da bi se
kdaj ločil od tebe. Ki z istim Bogom Očetom in
Svetim Duhom živiš in kraljuješ, Bog na vse
veke vekov. Amen.

15*

220

Sveta maša

Gospod Jezus Kristus, naj mi ne bo v obsodbo
in pogubljenje tvoje Telo, ki si ga jaz nevredni
drznem prejeti, ampak naj mi po tvoji dobroti
varuje in ozdravi dušo in telo. Ki živiš in kra¬
ljuješ z Bogom Očetom v edinosti s Svetim
Duhom, Bog na vse veke vekov. Amen.

Nebeški kruh bom prejel in klical Gospodovo
ime.

Duhovnikovo obhajilo.

Gospod, nisem vreden, da greš pod mojo
streho, ampak reci le z besedo in ozdravljena
bo moja duša. (Trikrat.)

Telo našega Gospoda Jezusa Kristusa mi
ohrani dušo za večno življenje. Amen.

Sklonjen prejme sveto Gospodovo Telo.

Kaj naj povrnem Gospodu za vse, kar mi je
dal? Vzel bom kelih zveličanja in klical Go¬
spodovo ime. S hvalnicami bom klical Gospoda
in varen bom pred svojimi sovražniki.

Kri našega Gospoda Jezusa Kristusa mi ohrani
dušo za večno življenje. Amen.

Prejme sveto Gospodovo Kri.

Obhajilo vernikov.

Confiteor Deo omni- Spovem se vsemogoč-
potenti, / beatae Ma- nema Boga, / blaženi
riae semper Virgini, / Mariji, vedno devici, /
beato Michaeli Arch- blaženemu Mihaelu, ve-
angelo, / beato Joanni likemu angelu, / blaže-
Baptistae, / sanctis nemu Janezu Krstniku,
Apostolis Petro et Pau- / svetima apostoloma

Sveta maša

221

lo, / omnibus Sanctis, Petru in Pavlu, / vsem
et tibi, pater: / quia svetnikom in tebi, oče,
peccavi nimis / cogita- / da sem veliko grešil /
tione, verbo et opere: v mislih, besedah in

dejanju:

Verniki se trikrat trkajo na prsi, govoreč:

meaculpa, / mea culpa,
/ mea maxima culpa. /
(deo precor beatam Ma¬
riani semper Virginem,
I  beatum Michaelein
Archangelnm, / beatum
Joannem Baptistam, /
sanctos Apostolos Pe¬
tram et Paulum, / om-
nes Sanctos, et te, pater,
/ orare pro me ad Do-
minum Deum nostrum.

Misereatur vestriom-
nipotens Deus, et, di-
missis peccatis vestris,
perducat vos ad vitam
aeternam.

Amen.

Indulgentiam, abso-
lutionem, et remissio-
nem peccatorum vestro-
rum f tribuat vobis
omnipotens et miseri-
cors Dominus. - Amen.

Ecce Agnus Dei, ecce,
qui tollit peccata mundi.

moja krivda, / moja
krivda, / moja velika
krivda. / Zato prosim
blaženo Marijo, vedno
devico, / blaženega Mi¬
haela, velikega angela,
blaženega Janeza Krst¬
nika, / sveta apostola
Petra in Pavla, / vse
svetnike in tebe, oče, /
molite zame pri Go¬
spodu, našem Bogu.

Usmili se vas vse¬
mogočni Bog, odpusti
vam grehe in vas pri¬
vedi v večno življenje.

Amen.

Vsemogočni f in
usmiljeni Bog vas opro¬
sti in odveži grehov in
vam jih odpusti.

Amen.

Glejte Jagnje božje,
ki odjemljegrehesveta.

222

Sveta maša

Domine, non sum dig-
nus, / nt intres snb tec-
tum menm,/ sed tantum
dic verbo, / et sanabitur
anima mea.

Corpus Domini nostri
Jesu Christi custodiat
animam tuam in vitam
aeternam. Amen.

Gospod, nisem vre¬
den, / da greš pod mojo
streho, / ampak reci le
z besedo / in ozdrav¬
ljena bo moja dnša.

Telo našega Gospoda
Jezusa Kristusa ti ohra¬
ni dušo za večno živ¬
ljenje. Amen.

Ko duhovnik izmiva kelih in prste, moli:

Kar smo zaužili z usti, Gospod, naj sprejmemo
s čistim srcem, in časni dar nam bodi zdravilo
za večnost.

Naj se sklene, Gospod, tvoje Telo, ki sem ga
zanžil, in tvoja Kri, ki sem jo pil, z mojim
srcem in daj, da noben madež greha ne ostane
v meni, ko so me oživile čiste in svete skriv¬
nosti. Ki živiš in kraljuješ na veke vekov. Amen.

Obhajilna pesem.

(Na listni strani.)

Slavimo Boga nebes in vpričo vseh živih se mu
zahvaljujmo: zakaj izkazal nam je usmiljenje.

Gospod z vami.

(Sredi oltarja.)

Dominus vobiscum. Gospod z vami.

Et cum špiritu tuo. In s tvojim duhom.

Prošnja po obhajilu.

(Na listni strani.)

Naj nam koristi v telesno in dušno zdravje,
Gospod, naš Bog, prejem tega zakramenta in-

Sveta maša

223

priznanje večne svete Trojice in njene nede¬
ljive Enote. Po našem Gospodu Jezusu Kristusu.

Odpuščenje in blagoslov.

(Sredi oltarja.)

Dominus vobiscum. Gospod z vami.

Et cum špiritu tuo. In s tvojim duhom.

Ite, Missa est. Pojdite, odpuščamo vas.

Deo gratias. Bogu hvala.

(Kadar ne molimo slave, povabi po pozdravu
„Oospod z vami“ duhovnik ljudstvo:)

Benedicamus Domino. Slavimo Gospoda.

Deo gratias. Bogu hvala.

Duhovnik moli lahno sklonjen:

Naj ti ugaja moj vdani dar, o sveta Trojica,
in daj, da bo ta daritev, ki sem jo nevreden
daroval tvojemu veličastvu, tebi prijetna, meni
pa in vsem, za katere sem jo daroval, po tvojem
usmiljenju v spravo. Amen.

Potem poljubi oltar, dvigne pogled, se prikloni križu
in blagoslovi ljudstvo:

Benedicat vos omni- Blagoslovi vas vse-

P?tens Deus, Pater, et mogočni Bog, Oče in
Filius, et t Spiritus Sin in f Sveti Duh.
oanctus.

Amen. Amen.

Zadnji evangelij.

(Včasih je poseben; na evangeljski strani.)

Dominus vobiscum. Gospod z vami.

Et cum špiritu tuo. In s tvojim duhom.

224

Sveta maša

flnitium sanctiEvan-
gelii secundum Joan-
nem.

Gloria tibi, Domine.

(Janez

In principio erat Ver-
bum, et Verbum erat
apud Deum, et Deus
erat Verbum. Hoc erat
in principio apud Deum.
Omnia per ipsum facta
sunt: et sine ipso f actum
est nihil, quod factum
est: in ipso vita erat, et
vita erat lux hominum:
et lux in tenebris lucet,
et tenebrae eam non
comprehenderunt.

Fuit homo missus a
Deo, cui nomen erat
Joannes. Hic venit in
testimonium, ut testi-
monium perhiberet de
lumine, ut omnes cre-
derent per illum. Non
erat ille lux, sed ut te¬
stimonium perhiberet
de lumine.

Erat lux vera, quae
illuminat omnem homi-
nem venientem in hunc
mundum. In mundo

t Začetek svetega
evangelija po Janezu.

Slava ti, Gospod.
i-i4)

V začetku je bila
Beseda in Beseda je
bila pri Bogu in Bog
je bila Beseda. Ta je
bila v začetku pri
Bogu. Vse je po njej
nastalo in brez nje ni
nič nastalo, kar je na¬
stalega. V njej je bilo
življenje in življenje
je bilo luč ljudi in
luč sveti v temi in
tema je ni sprejela.

Bil je človek, ki ga
je Bog poslal, ime mu
je bilo Janez. Ta je
prišel v pričevanje, da
je pričeval o luči, da
bi vsi po njem vero
sprejeli. Ni bil on Inč,
ampak je prišel, da bi
pričeval o luči.

Prava luč je bila ta,
ki prihajajoč na svet
razsvetljuje vsakega
človeka. Na svetu je

Sveta maša

225

erat, et mundus per
ipsum factus est, et
mundus eum non cog-
novit. In propria venit,
et sui eum non recepe-
runt. Quotquot autem
receperunt eum, dedit
eis potestatem filiosDei
Beri, his, qui credunt in
nomine ejus: quinonex
sanguinibus, neque ex
voluntate carnis, neque
ex voluntate viri, sed
ex Deo nati sunt.

bila in svet je po njej
nastal — in svet je ni
spoznal. V svojo last¬
nino je prišla in njeni
je niso sprejeli. Vsem
pa, kateri so jo spre¬
jeli, je dala pravico,
da postanejo božji
otroci, njim, ki vanjo
verujejo, ki se niso
rodili iz krvi ne iz
poželenja mesa ne iz
volje moža, ampak iz
Boga.

Pri naslednjih besedah pokleJcnemo:

Et Verbum caro fac-
tum est, et habitavit in
nobisi et vidimus glo-
riam ejus, gloriam quasi
Unigeniti a Patre, ple¬
num gratiae et veritatis.

Deo gratias.

In Beseda je meso
postala in med nami
'prebivala, in videli smo
njeno slavo, slavo, ka¬
kor edinorojenega od
Očeta, polna milosti in
resnice.

Bogu hvala.

ZAGOVOR

Ker nima knjižica nobenega predgovora,
naj bo pa malo zagovora.

Sv. Alfonz je spisal knjigo o molitvi in
je rekel o njej, da je izmed vseh, kar jih
je spisal, ta najpotrebnejša in najkorist¬
nejša in želi, da bi se najbolj razširila.
Kajti vsi, ki so v nebesih, so zato, ker so
molili; vsi pa, ki so pogubljeni, so zato, ker
niso molili.

Ne da bi se hotel ali se upal z velikim
svetnikom in učenjakom Alfonzom le od
daleč primerjati, si dovolim vendar po nje¬
govem zgledu reči tudi jaz: Izmed vseh
knjig, kar sem jih spisal, se mi zdi tale o
spovedi najpotrebnejša in najkoristnejša
in želim, da bi se kar najbolj razširila.
Kajti še z večjo upravičenostjo se lahko
reče o spovedi, kar je rekel sv. Alfonz o
molitvi. Vsi kristjani, ki so gre¬
šili, so v nebesih, ker so se znali
spovedati; vsi, ki so pogubljeni,

Zagovor

227

so pa zato, ker se niso spovedali,
ali se niso znali spovedati. Celo
v starem zakonu so se obtoževali grehov
(David!), dasi še ni bilo zakramenta sv. po¬
kore, in so prejeli odpuščanje zaradi pri¬
hodnjega zasluženja Kristusovega.

Zato pa, ker je nauk o spovedi tolike
važnosti za večno življenje kakor noben
drug nauk, ker na tej vrvi in niti
visi vsa naša sreča ali nesreča,
zato bi želel videti tole knjižico v rokah
kolikor mogoče mnogih kristja-
n o v — do zadnje meje, kjer se slovensko
govori.

Duhovniki bodo ne le vernikom veliko
koristili, ampak tudi sebi težave olajšali,
če bodo skušali spraviti tole »vrv« svojim
vernikom v roke kar najbolj do zadnjega
človeka. Kakor ima vsak otrok svoj kate¬
kizem in ga mora znati, podobno naj bi
imeli to najvažnejšo poglavje ka¬
tekizma  vsi 1 judje v roki in ga dobro
poznali.

Razširi naj se pa naša »vrv« tudi med
slovenskimi izseljenci,  ki so raztreseni
po svetu med drugimi narodi, kjer jim za-

228

Zagovor

radi neznanja tujega jezika ravno spoved
dela težave, da se je mnogi le preveč od¬
vadijo.

Naj potegne zlata vrv vse z zemlje v ne¬
besa! Če pa za vrv ni več mogoče zagrabiti,
pa vsaj — nit!

Essen v Nemčiji, na dan sv. Terezije 1929.

KAZALO

Zlata vrv. 7

Oprimite se je!. 7

Zakaj naj se spovedujemo?.11

Sreča spovedi.11

Težave spovedi.18

Prazni ugovori.25

a) »Spoved so si izmislili duhovni« . . 25

b) »Jaz ne potrebujem spovedi; se

lahko kar sam Bogu spovem in z
njim pobotam«.30

c) »Jaz ne potrebujem spovedi, nimam
greha, nisem nikogar ubil in nikomur

nič ukradel«.51

Torej zakaj naj hodimo k spovedi? . . 35

Kdo mora k spovedi? ........  35

A kdo naj tudi gre k spovedi? ....  37

Kako naj se spovedujemo?.49

Kaj je spoved?.49

Kako opraviš dobro spoved?.50

Izpraševanje vesti.53

Kesanje.72

Zlata nit.81

Trdni sklep.88

Kakšen trdni sklep?.106

Spoved.120

Dolga spoved.138

Če ni greha ..144

Če se ne razumeta.147

Skrupulantom ..149

Pokora.155

Po spovedi.160

Zaupaj!.164

Spovednik.168

Kolikokrat naj se spovedujemo? ....  172

Preveč pobožnosti!.179

Kaj je pobožnost?.186

Ne zamudite vlaka! . . . ..191

Nedeljski blagoslov ljudstva .196

Sveta maša .198

Zagovor .226