KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO XXII 1974 NEKAJ POSEBNOSTI NOB NA GORENJSKEM V LETU 1941—1942 S POUDARKOM NA DRAŽGOŠKO BITKO IVAN JAN Večkratni poskusi za širjenje vstaje, vpra- šanja okoli ofenzivnesti ali defenzivnosti go- renjskih partizanskih enot, možnosti osvoba- janja kakega koščka ozemlja v tej pokrajini kot baze za širjenje vstaje ter pomen draž- goške bitke, to so še vedno zanimiva vpra- šanja. Gorenjska sega v alpsko področje — tedaj med Italijo in Nemčijo (Avstrijo) — in prek nje potekajo in so potekale pomembne komu- nikacije, na katere je okupator računal že pred zasedbo. V začetku in pri pripravah na vstajo pa je tudi slovensko vodstvo upora račimalo neka- ko takole: Gorenjska je najbolj razvita, ima precejšnjo industrjo in veliko delavstva ter razmeroma močno KP, ki bo po vedla ljudi v vstajo. Prav tako je na Gorenjskem zadosti gozdov in njen relief je primeren za gve- rilsko bojevanje ter za hitro manevriranje, kjer vstaja mora uspeti najprej in najbolje. Zaradi »sosedstva« z Avstrijo je bilo poleg drugega že od vsega začetka dosti težje na levem kot na desnem bregu Save. S severne strani Karavank je lahko prišel samo sovraž- nik. Umik partizanov proti Avstriji je lahko samo povečal nevarnost, kar so pokazali po- znejši dogodki. Vstaja na Gorenjskem se je na pobudo in pod osebnim vodstvom revolucionar j ev-ko- mimistov julija 1941 res uspešno začela, a takoj se je pokazalo, da napotki zanjo niso vsebovali stvarne ocene okupatorja in pa po- membnosti gorenjskega prometnega vozlišča v sklopu okupatorjevih načrtov in njegove moči. Tudi ko analiziramo poznejše poskuse za širjenje vstaje na Gorenjskem, ta element — geostrateški, geopolitični — pri ocenjevanju razmer ni bil zadosti upoštevan. Spregledana, zapostavljena je bila geograf- ska, geopolitična pomembnost pokrajine, njen sestav in okupatorjeva vojaška moč. Razme- roma majhno, močno komunikativno ozem-, * Skrajšan referat na XVI. zborovanju sloven- skih zgodovinarjev v Skofji Loki, dne 4. 10. 1972. Ije, strmine Karavank in Julijcev, razseka- nost in razčlenjenost pokrajine, ki jo poleg tega po dolgem seka reka Sava (le-ta je bila vseskozi huda ovira za partizane) in še kaj, je šlo v prid okupatorju in v škodo partizan- | skim enotam. Nemci niso ne mogli, ne smeli dovoliti, da se v tej pokrajini razrašča vstaja brez močnih posegov proti njej. Važno je tudi dejstvo, da je bila Gorenjska vsa leta okupacije, tako kot Štajerska, pod Nemci in da se je vse odvijalo pod znanim Hitlerjevim naročilom, da »mi to deželo na- pravite spet nemško!« To je že takoj po za- sedbi pomenilo nepopisno nasUje in naglo germanizacijo z namenom, da bo pokrajina čimpreje godna za priključitev k rajhu.* Tako se je sicer dobro pripravljena vstaja na Gorenjskem začela odvijati v pogojih ne- ugodnega odnosa sil in elementov. V prvih i mesecih vstaje je bilo moč naleteti tudi na i dve skrajnosti glede načina boja: na eni stra- : ni je bilo preveč optimizma, ki je mejil že na ; podcenjevanje nemškega okupatorja, na dru- gi strani pa preveč defetizma, češ da na naj- ■ ožjem predelu Gorenjske ni pravih pogojev! za nastanek, rast in obstoj partizanskih enot; in za oborožen boj proti tako močnemu oku- patorju. Dejansko pa je šlo za iskanje pri- \ meme borbene poti, za prve oblike boja proti; močnemu, izkušenemu in premetenemu sov- j ražniku, ki je takoj začel s svojo socialno ; demagogijo, hkrati pa je uvedel najbolj čm \ nasilniški režim, ki so ga simbolizirali raz- \ predena gestapovska mreža, begunjska ka- i znilnica, izseljevanje ter streljanje talcev. Vloga delavskih središč: Jesenic, Kranja, Tržiča, Škofje Loke in kamniške okolice je prišla do izraza takoj v začetku vstaje, saj i so vstajo organizirali in vodili revolucionarji prav iz teh centrov. Vendar je bilo treba pre- cej prelite krvi in izkušenj, da je tako kot \ drugod prišlo do spoznanja, da boj ne bo | ne lahek ne kratkotrajen. V političnih referatih in tudi v ocenah ne-; katerih zgodovinarjev najdemo hudo kritiko KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO XXII 1974 Gorenjcev, ki da niso ubogali vodstva NOB iz Ljubljane in da zaradi »oportunizma« niso preprečili izseljevanja in niso pregnali Nem- cev, pač pa so se skrivali pred njimi in so zato morali dolenjski in notranjski partizani dokazati, da je mogoče ustvariti osvobojeno ozemlje tudi na Gorenjskem. Sodim, da je mogoče odgovoriti na vpra- šanje, zakaj je nastalo prvo večje osvobojeno ozemlje na Dolenjskem in Notranjskem, ne pa na Gorenjskem, šele po podiroibni analizi ne le subjektivnih, marveč tudi objektivnih faktorjev. Ti so na Gorenjskem onemogočali, na Dolenjskem in Notranjskem pa omogočili delno in začasno osvoboditev. Toda o tem nekaj besed še kasneje. Začetke vstaje na Gorenjskem moramo to- rej gledati skozi prizmo silovite okupatorjeve moči, njegovega'oblastnega apamta in nje- gove nepreklicne pripravljenosti, da za vsako ceno »pomiri« pokrajino. Začetno fazo vstaje na Gorenjskem in trdovratnost upora najbo- lje ilustrirajo sami okupatorjevi voditelji. Takratni višji vodja SS in policije za XVIII. vojno olcrožje SS-Brigadeführer dr. Schell je 4. avgusta 1941 polkovniku Mascusu, povelj- niku redarstvene policije za alpske dežele, telefoniral: »Namestnik komandanta korpusa mi je po- vedal, da je šef civilne uprave za Koroško prosil za enote, ki naj bi takoj odšle v akcijo ter na tem območju vzpostavile red in var- nost. Danes me je ponovno prosil za natanč- ne informacije in za podatke o moči enot. Vojska kako enoto odstopa le v zelo nujnih primerih. Prosim, da mi še danes zvečer brzo- javno sporočite, ALI POLICIJA RESNIČNO NI VEC GOSPODAR POLOŽAJA, ALI PA NI VEC ZMOŽNA ZAGOTOVITI VARNO- STI. TAKSNE RAZMERE BI BILE V TRET- JEM RAJHU EDINSTVEN&<.2 To pomeni, da so Nemci pokrajino imeli za sestavni del raj ha, in pa da so bile razmere zaradi vstaje na Gorenjskem v primerjavi z drugimi zasedenimi pokrajinami res izjemne. Kaj je torej pokazal začetek oborožene ju- lijske vstaje in dogodki na Gorenjskem v začetku avgusta 1941? Vstaja je dosegla svoj namen: okupator je bil občutno prizadet, kar je nehote priznal sicer z naglimi, močnimi, brezobzirnimi in nasilniškimi posegi tako proti prvim parti- zanom kot tudi proti njihovim sodelavcem in prebivalstvu na terenu. Hkrati s tem je pri- znal in pokazal tudi politično slabost, kar je izražala tudi začasno izsiljena ustavitev množičnega izseljevanja gorenjskega prebi- valstva. Zaradi oboroženega upora je bilo na Go- renjsko — zlasti na levi breg Save — pripe- ljanih znatno število predvsem policijskih enot, ki jih je Nemcem potem primanjkovalo drugod. Prav tako se okupatorju ni posrečilo od prebivalstva izolirati komunistov — organi- zatorjev vstaje, kar je bil njihov očitni na- men. Zgodilo se je nasprotno: okupator je bil prisiljen razkriti svoj pravi nasilniški obraz, komunistiHorganizatorji vstaje pa so v očeh prebivalstva rasli kot pravi borci za svobodo. Na strani upornikov pa se je tudi pokazala vrsta slabosti. Te so izvirale iz neizkušenosti in vsega, kar je spremljalo te začetke: Nemci So bili vojaško neprimerno močnejši in nagli, uporabljali pa so tudi različne oglednike in vodiče. Partizani se v nekaj dneh niso mogli vojaško utrditi. Moštvo je büo sicer prežeto z visoko za- vestjo in moralo, a pripravljeno je bilo le na krajše bojevanje. Po napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo so preveč podcenjevali nem- ško moč in zvijačnost. Primanjkovalo je osipoBobljenih, z revolucionarnimi idejami prežetih poveljnikov. Oborožitev je bila še zelo pomanjkljiva. Poleg tega pa moštvo tudi še ni znalo dobro ravnati s tistim, kar so imeli. Zato po eni strani ni bilo samozavestno, po drugi pa ob- časno preveč zaneseno, čemur je treba dodati še neizkušenost. Pomemibno vlogo je igrala tudi lega in kon- figuracija terena. Okupator je storil vse, da bi na ozemlju, ki je bilo politično, vojaško in gospodarsko zanj tako važno, stri upor že v začetku. Zavedal se je pomembnosti komu- nikacij in industrije, ki je bila razmeščena v tej pokrajini. Prav ta razvitost pa mu je hkrati pri napadanju omogočala naglo ma- nevriranje. Kljub pomanjkanju orožja in organizacij- skim slabostim ter omahovanju posamezni- kov, so bili uporniški začetki zelo ofenzivni. Nekaj ljudi je po prvih udarcih res odpadlo, nekaj se jih je pred nasiljem prestrašilo in izgubilo perspektivo, vendar to ni bilo po- glavitno. Oglejmo si še nekaj značilnosti poskusov gorenjske vstaje, ki jo poznamo kot zimske ali decembrsko vstajo, katere zaključek je bila dražgoška bitka. Po začetnih spopadih in žrtvah od avgusta do konca novembra 1941, v času hude pre- izkušnje mladih gorenjskih partizanskih enot, je na novo nastajala nMiožična politična osnova oboroženega boja. Nemški pritisk proti gorenjskim partizanom ni popuščal. Nasprotno: iz dneva v dan je bil hujši. To KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO XXn 1974 zlasti na levem bregu Save: v Kamniških planinah in v Karavankah. Tako se je že v prvem letu vstaje pokazalo, da Gorenjske ne smemo enačiti, vsaj glede pogojev in razmer za bojevanje ne. Na levem bregu Save so bili pogoji boja mnogo neugodnejši kot na de- snem. To ne le zaradi meje proti Avstriji in rajhu, temveč tudi zaradi konfiguracije zem- ljišča. Prav zaradi tega in zaradi bližajoče se zime je pokrajinsko vodstvo vstaje (Žagar, Kebe, Brejc) sredi oktobra 1941 na Mohorju sklenilo, da bodo na desni breg Save pokli- cali tudi redke preživele partizane s kamni- škega predela, oziroma s Karavank. Po mne- nju voditeljev (gorenjske) vstaje bi biU v škofjeloškem hribovju, na območju Selške in Poljanske doline laže kos silovitemu okupa- torjevemu zasledovanju in napadom.^ Škof- jeloška okolica (hribovito zemljišče) je omo- gočalo več manevriranja in širše zaledje v vojaškem, političnem (teren zelo pripravljen) in tudi v materialnem smislu, v kritičnem momentu pa bi se mogle partizanske enote umakniti na italijansko okupirano ozemlje v Dolomite. Taka ugotovitev je bila pravilna, realna. Tako so se v pozni jeseni v škofjelo- škem hribovju poleg Cankarjevega bataljona že zadrževali skoraj vsi gorenjski partizani, katerih število je po poletni vstaji s 356 borcev do konca novembra padlo za 139 (in to ob 79 novincih). Kakšne razmere so na zimo 1941 vladale na Gorenjskem, pove tudi podatek, da je okupator do konca decembra 1941 pobil že 146 talcev, med njimi tudi več organizatorjev vstaje.^ Konec novembra in v začetku decembra je na Gorenjskem — gibanju v tej pokrajini je osrednje vodstvo v Ljubjani posvečalo ve- liko pozornost — prišlo do priprav na znano zimsko vstajo. Njeno središče je bilo v ško- fjeloškem hribovju, druga žarišča pa okoli Bleda, v Bohinju, v okolici Jesenic in v Zigor- njesavski dolini. Po znamenitem uspehu Cankarjevega ba- taljona 12. decembra 1941 v Rovtu se je vstaja, v kateri se je pridružilo partizanom več kot 650 ljudi, k sodelovanju pa jilh je bilo pritegnjenih dosti več, naglo razširila.' V tem je bil zajet predvsem desni breg Save, kar je v zvezi s prej povedanim povsem lo- gično. Zdaj nas zanima, ali naj ostanemo pri dosedanjih ocenah te vstaje ali pa bo o tem treba pretehtati še kaj? Vsiljuje se vpraša- nje, ali je bila zimska vstaja na Gorenjskem zadosti široka, zadosti pripravljena, začeta v primernem času? Okupator je ugotovil, da se je v »zadnjem tednu na tukajšnjem ozem- lju začelo dobro organizirano, bliskovito uporniško gibanje« (Handl, orožniški koman- dant za Gorenjsko, 22. decembra 1941),° ki je imelo za posledico, da so Nemci zaradi nemoči kar iz 18 orožniških postaj umaknili svoje posadke in je s tem nastalo prvo in sicer manjše in kratkotrajno osvobojeno ozemlje na Slovenskem. Ko je nekaj mesecev pozneje to vstajo oce- njeval tov. Kardelj, je med drugim ugotovil, da sta dva momenta vplivala negativno, in pravi: »Naši so dejansko dvignili v borbo celo Gorenjsko južno od Save... a ker se partijsko vodstvo in gorenjski štab nista zna-, šla, uporni kmetje niso bili pravočasno vklju- čeni v odrede in oboroženi, pa so jih Nemci neoborožene razbili in postrelili, na stotine pa poslali v Nemčijo na prisilno delo. Prav tako niso znali izkoristiti upora Luksembur- žanov. . Zaradi do nedavnega pomanjkanja tako nemških dokumentov kot tudi podrobnejših raziskav te vstaje — če izvzamemo Križnar- jeve in zlasti Ferenčeve razprave — moramo zdaj reči naslednje: gorenjski partizanski štab skupno s partijskim pokrajinskim ko- mitejem spočetka prav gotovo ni računal na tako obsežno vstajo. Iz nekaterih podatkov lahko sklepamo, da sredi zime kljub nepra- vilnim ocenam trenutka in moči okupatorja niso nameravali dvigniti v upor takih množic, kot jih je potem zajel uporniški vihar. Žagar, Gregorčič, Bernard, ki so bili vojaško že izo- braženi, so realno računali, koliko ljudi lahko ' obvlada en, četudi star in preizkušen parti- zan. Tako je bilo mišljenje, da bi v okolici Bohinja, Bleda in Jesenic dvignili v upor kvečjemu okoli 100 Ijiodi. Toliko bi jih tudi zmogla obvladati skupina dvanajstih ljudi, ki je bila v te kraje poslana prve dni de- cembra.* Seveda za škofjeloško ozemlje to ne more veljati, saj je bil tam že prisoten Cankarjev bataljon ter po 12. decembru še drugi parti- zani (kamniški), ki so bili močna opora vstaji v okolici Škofje Loke. Čeravno so partizani čutili nemško moč, vendar pri ocenjevanju razmer niso vedeli, da je ta moč na Gorenjskem vse večja in je svoj vrh dosegla prav sredi decembrske vsta- je. Dne 17. decembra 1941 je namreč sam Heinrich Himmler pismeno (prej že ustno) imenoval policijskega generallajtnanta Schre- yerja, Daluegovega pomočnika, za poveljnika celotne »policijsko-vojaške akcije v nemirnih območjih v Južni Koroški (Gorenjski) in Juž- ni Štajerski...«.» Na Gorenjsko so začele prihajati nemške okrepitve — o nemških enotaih je zlasti ve- liko, vsestransko in prepričljivo pisal že dr. KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO XXII 1974 Tone Ferenc —, Schreyerjev štab pa se je naselil na Bledu pod imenom »Polizei-Ein- satzstab Südost« — Policijski akcijski štab Jugovzhod. Ta posebej ustanovljeni visoki štab je skupno z Rösenerjem in v povezavi z Berlinom vse do 10. februarja 1942 vodil napade proti gorenjskim partizanom. Tako tudi v Dražgošah.i" Ob vsem tem tudi vsi številni uporniki kljub morebitni oborožitvi ne bi mogli do^ _ seči zamišljenega namena, tj. osvoboditi pre- dele in doline južno od Save, Bohinj itd. Po- leg tega so bili uporniki orientirani na krat- kotrajno bojevanje, kar je bilo sicer propa- gandno geslo organizatorjev, vendar se je to po prvih močnih nemških napadih, maščevalo. Ljudje so začeli odhajati domov. To tudi zato, ker ni bilo orožja, ker sredi zime in sredi Gorenjske ni bilo mogoče dolgo držati osvo- bojenih predelov in zato, ker Nemci — ob prej rečenem — tega tudi niso mogli in smeU dovoliti. Tedaj so bili še vse premočni. Ali res tudi upiraj očin se Luksemburžanov — to je poglavje zase — niso znali pritegniti v svoje vrste? Če gledamo realno, to tudi ni bilo mogoče, in sicer iz preprostega razloga, ker je gverilsko bojevanje in uspeh možen le, če gverilec zna vsaj jezik ljudi, kjer se bo- juje, če pozna kraje in razmere, kjer se za- držuje. Upiranje Luksemburžanov je bilo po- membno, toda čas in okoliščine za njihovo angažiranje v decembrskem uporu niso bile ugodne. Njihovemu upiranju je osrednje vod- stvo pripisovalo prevelik pomen. Kaj pa lahko še rečemo o množičnosti tega zimskega upora? Vse kaže, da so bile dotlej o tem poskusu vstaje ocenjevane le njene posledice, manj pa vzroki. V začetku decembra 1941 na Gorenjskem res ni bilo veliko nemških sil in ljudje so bili vznemirjeni zaradi selitev. Tudi ustavi- tev Hitlerjevega prodiranja v Rusijo je bila pomemben činitelj in tudi uspehi Cankarje- vega bataljona dotlej so bili izredni in od- ločujoči. Se pravi, da odločitev na vstajo v tem času temelji na tehtnih vzrokih. Splošno-vojaški trenutek v resnici ni bU ugoden: bila je zima, okupator se je hitro okrepil, njegovo zadrževanje na Gorenjskem je bila nujnost, vojna se je zavlekla, orožja ni bilo zadosti — in vstaja se je nujno zožila. Številna udeležba v njej je po svoje izražala veliko željo po svobodi in osvoboditvi, kar pa tedaj še ni bilo mogoče doseči. 2e tedaj se je pokazalo, da vstaja na Gorenjskem mo- ra rasti samo postopoma. V bistvu pa — seveda ob žirtvah — je vstaja okupatorja tedaj zelo prizadela, in to je poglavitno. Prav vstaja je preprečila izseljevanje pre- bivalstva iz Poljanske in Selške doline pa tudi iz drugih krajev Gorenjske ter prepre- čila začasno priključitev Gorenjske in Šta- jerske k rajhu.'^ Ne glede na osip večjega dela sodelujočih upornikov je ta vstaja tudi vojaško okrepila gorenjske partizane, zlasti Cankarjev bata- ljon, saj je v njem tedaj ostalo čez 100 novin- cev, ki so bili pripravljeni na nove boje in žrtve. Ti dogodki oniso razburkali le Gorenjske, temveč tudi druge slovenske pokrajine in tako krepili upomiškii in narodno zavedni duh ter vlivali vero v nadaljnji boj proti okupatorju. Komaj nastale, vojaško neutrjene in slabo oborožene uporniške enote so okupatorju si- cer zadale skrbi in dokazovale, da se Gorenj- ska z okupacijo ne bo pomirila, vendar kljub pripravljenosti niso bile kos izurjenim in na- silniškim policijskim oddelkom. Tako so nemške enote pod Alpami in Ka- ravankami zlahka in že v začetku uničevale uporniška žarišča. Le dvanajst partizanov Cankarjevega bataljona in nekaj drugih bor- cev je bilo prešibko vojaško jedro, da bi moglo združevati in voditi sicer za boj pri- pravljene množice. Tako je nemškim okupa- cijskim silam konec decembra 1941 po zadu- šitvi množične vstaje v zgornjem kotu Go- renjske uspelo območje gorenjske vstaje zo- žiti na škofjeloško hribovje. Dosti večje uspehe oziroma večjo trdnost in trajnost pa bi decembrska vstaja na Go- renjskem dosegla, če bi se tudi drugod po vsej Sloveniji odvijale akcije skladno in isto- časno. »Ko je bila po vsej Gorenjski vstaja, je bUa ljubljanska pokrajina pasivna«, pravi Edvard Kardelj v pismu Titu 29. marca 1942, ko mu poroča o razmerah v Sloveniji.^^ Zato se vsiljujejo nova vprašanja: zakaj tvidi v drugih slovenskih pokrajinah — npr. v ljubljanski — partizanska vodstva niso istočasno dvignila ljudi v upor? So ali niso vodstva imela smernice za kaj takega, kar se je decembra 1941 godilo na Gorenjskem? Različnost v času in izvajanju upora je že tedaj porajala nove različnosti za razvoj v naslednjem letu. Tako zožena zimska vstaja in priprave oku- patorja na odločilen spopad z gorenjskimi partizani, vse to je po ostrih bojih v zadnjih decembrskih dneh 1941 v Poljanski dolini po- rajalo znamenito bitko v Dražgošah. O njenih vzrokih, poteku, o vseh silnicah tega časa in KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO XXII 1974 dejanj bo treba še govoriti in pisati, kajti, če se vživimo v takratne razmere, le stežka dojemamo, da se je nekaj takega in tedaj res moglo zgoditi. Tu vsega ne moremo na- vajati, izogniti pa se ne moremo vsaj nasled- njemu: Spopad, ki se je v Dražgošah razrasel v ve- liko tridnevno bitko, je bEo nekaj, kar se je prvič zgodilo v zgodovini slovenskega parti- zanstva. Nemci kljub velikanski premoči — saj je najmanj 25 napadalcev prišlo na enega dražgoškega branilca — in občutnim žrtvam (zaradi pomanjkanja nemškilh dokumentov, to še ni dognano), niso dosegli svojega name- na. Cankarjev bataljon je ob relativno majh- nih izgubah (9 mrtvih in 11 ranjenih), po or- ganiziranem umiku in sredi zime ostal celovit. Četudi so nemški napadalci po umiku par- tizanov žal zločinsko pobili 41 Dražgošanov, vas pa požgali in porušili, čeravno so potem del Cankarjevega bataljona presenetili na Mošenjski planini, kjer je v hudem boju in mrazu padlo dvanajst partizanov, to ne more spremeniti ocene dražgoške bitke. Zlasti še, če upoštevamo tudi udarec v Rovtu in boje v Poljanski dolini konec decembra. V decem- bru 1941 pa do 12. januarja 1942 so Nemci v bojih s Cankarjevim bataljonom izgubui nekaj sto policistov, orožnikov in vojakov. Natančnih podatkov o tem še ni, kajti svoje izgube zlasti v tem času so prikrivali vse do- slej. Ne glede na večje ali manjše število žrtev je tak izhod boja za okupatorja na ozemlju, ki ga je štel za svojega, pom^enil neuspeh brez primere. Dasiravno se je Cankarjev bataljon v Draž- gošah branil frontalno, je bila odločitev na tak boj realna. Dražgoško zemljišče, ki je omogočalo ustrezne položaje, številnost in oborožitev bataljona, z visokim bojnim du- hom prepojeno moštvo, ki so ga podpirali vaščani, visok sneg v dražgoških strminah ter poveljstvo, ki je vedelo, kaj hoče, vse to je pripomoglo, da je bUa obrambna bitka Cankar j evcev v Dražgošah za Nemce neuspeš- na in da so branilci kljub zimi zdržali na položajih cele tri dni. V teh dneh je Cankarjev bataljon, prežet s fanatično vero v pravičen boj za lepšo prihodnost, pokazal množično junaštvo in po- žrtvovalnost, njegovo poveljstvo pa veliko iznajdljivost, odločnost in sposobnost stvarne presoje položaja in bojnih možnosti ter spret- nost v poveljevanju. Lahko tudi mimo ugotovimo, da je bil tri- dnevni spopad Cankarjevega bataljona v Dražgošah dotlej največja partizanska bitka, če ne tudi največja na Slovenskem, hkrati in zanesljivo pa tudi najpomembnejši boj par- tizanskih enot na Gorenjskem. Ko je gorenjsko partizansko poveljstvo ugotovilo, da za množično vstajo po decem- brskih spopadih ni več stvarnih možnosti, se je odločilo po tej poti doseči podoben ali še večji učinek. V tem je popolnoma uspelo, saj je bila z dražgoško bitko razbita propaganda o nemški nepremagljivosti ter izničeni njihovi načrti o mirnem priključevanju Gorenjske k rajhu. Tega ne zmanjša niti dejstvo, da je bila dražgoška bitka v tem času osamljen utrinek na Slovenskem. Umik iz Dražgoš in poznejša razdelitev bataljona na manjše skupine sta bila samo logična nujnost v teh razmerah in pravilno uporabljena partizanska taktika. Vsako vsiljevanje frontalne taktike bojeva- nja je že tedaj in tudi pozneje doživelo poraz. Dražgoška bitka je bila za Nemce tudi mo- ralen, ne le vojaški neuspeh. Elitne okupa- torjeve enote so se kljub velikanski premoči tudi tu zatekle k običajnemu nasilju nad neoboroženim prebivalstvom. Zimska vstaja, ki se v teh pogojih in času sicer ni mogla utrditi in razrasti, je doživela svojstven zaključek v obrambni dražgoški bitki, je kljub vsemu rodila velike vojaške in politične rezultate. Dežela tudi poslej ni bila pomirjena in partizani ne uničeni. Zaradi tega je okupator še vso zimo za- držal na Gorenjskem več policijskih bataljo- nov in drugih enot, skupaj najmanj 4000 mož. Te enote so neprestano zasledovale partizane po vsej Gorenjski. Čeravno o dražgoški bitki še ni mogoče iz- reči zadnje ocene, pa z gotovostjo lahko ugo- tovimo naslednje: Da je bila dražgoška bitka v zimi 1941/42 edinstven vojaški spopad proti nacističnim zavojevalcem v okviru Hitlerjevega rajha in v zasedeni Evropi. Cesa podobnega — kar tri dni neprestanega in uspešnega boja — v tem času drugod ni bilo. Pomembnost in veličina dražgoške bitke sta še večji glede na čas, v katerem se je odigrala. Tedaj je ves svet zaskrbljeno opa- zoval vojno. To predvsem med Nemčijo in Sovjetsko zvezo in na njen izid. Po dražgoški bitki so se vojaškemu in po- licijskemu preganjanju partizanskih skupin pridružili še gestapovski vdori v organizacije OF in KP. Zato je postalo delo na terenu izredno težavno, vendar ni zamrlo. Skupine in odbori Osvobodilne fronte ter posamezni aktivisti, ki jih gestapo ni dosegel ter spravil v zapore, pred puške ali v taborišča, so de- lovali naprej, na mesta padlih, ustreljenih in zaprtih pa so stopali novi. Navedimo le. KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO XXII 1974 da je bilo od decembra 1941 do marca 1942 na Gorenjskem aretiranih 238 komunistov in aktivistov OF, izmed katerih so jih čez 100 ustrelili med talci. Padli so številni organi- zatorji vstaje, v gestapovske roke je padel tudi sekretar PK KPS za Gorenjsko Tone Dolinšek-Metod.'* Prav pozimi in na pomlad, ko Nemci niso neihali zasledovati in napadati gorenjskih partizanov, je padlo veliko prvoborcev in trenutno nezamenljivih voditeljev. Padel je Stane Bokal, pa talentirani poveljnik Jaka Bernard, padel komandir in španski borec Ma- tija Udvanc-Vajs, pa Tomaž Godec, padli so še številni drugi in 27. marca 1942 tudi vo- dilni človek gorenjske vstaje in član glav- nega poveljstva slovenskih partizanskih čet Stane Zagar.^" V prvih pomladnih dneh leta 1942 so raz- redčene partizanske skupine, ki so bolj ali manj uspešno prezimile, postopoma prera- ščale v nove čete in bataljone. Iz te osnove je bila na Gorenjskem, sklad- no z razvojem narodnoosvobodilnega boja v drugih slovenskih pokrajinah, v aprilu 1942 ustanovljena I. grupa odredov. Preživeli, zdaj še bolj utrjeni in v izkušnjah bogatejši borci Cankarjevega bataljona, nekdanji draž- goški borci, so bili kvas novih partizanskih enot. Gorenjske partizanske čete in bataljoni so šle z novim poletom v tretje obdobje na- rodnoosvobodilnega boja. Za velike ofenzive, pomladne in poletne naloge v letu 1942 pa kljub razraščanju te- daj ni bilo dovolj primernega kadra. Izkr- vavel je v zimskih in pomladnih dneh, nem- ška moč pa tu še ni nič slabila. Nasprotno: prihajale so nove, za boj proti partizanom izurjene enote. Zato ni bilo čudno, da je tov. Kardelj 18. maja 1942 med drugim ugotavljal, da »giba- nje na Štajerskem in Gorenjskem sedaj za- ostaja za ljubljansko pokrajino in celo za Primorsko...«, in nekaj dni kasneje (22. maja) spet, da se »naš načrt (ofenziva) pri- lično uresničuje z izjemo Gorenjske, kjer gre mnogo počasneje, kakor smo pričakovali, a v ljubljanski pokrajini — hitreje, kot smo mislili.. Osrednje vodstvo je v težnji po poživlje- nem uporu in širjenju svobodnega ozemlja spet nerealno ocenjevalo sovražnika — pod- cenjevalo ga je, precenjevalo pa takratne moči in sposobnosti NOG in partizanstva na Gorenjskem. To so utemeljevali z močnim in številnim delavskim razredom. Take ocene so bile med drugim tudi posle- dica slabih zvez med Gorenjsko in med vod- stvom v Ljubljani ter rezultat nepreverjenih poročil iz te pokrajine. Vendar pa so enote I. grupe odredov na Gorenjskem v juniju in juliju 1942 razvile široko aktivnost. Te enote so bile okrepljene s partizani, ki jih je glavno poveljstvo poslalo iz ljubljanske pokrajine. V želji, da bi na Gorenjskem na poletje 1942 spet dvignili množično vstajo in osvobo- dili del pokrajine, je glavno poveljstvo izde- lalo preoptimistične načrte o osvoboditvi Go- renjske. Pri tem se ni zadosti opiralo na stvarne in v resnici neugodne razmere. V teikem vzdušju je bila na Gorenjsko poslana tudi močna II. grupa odredov, o čemer pa so bili Nemci očitno že poučeni. Kako pretirano ugodno je razmere in partizanske uspehe na Gorenjskem v tem času ocenjevalo osrednje vodstvo, je moč razbrati iz treh poročil v juliju in avgustu 1942." Tu se ne moremo dlje zadržati pri dogod- kih v tako usodnem obdobju, kot je bilo po- letje 1942, našteti pa moramo naslednje do- polnitve in ugotovitve: Partizanska in nemška ofenziva — tudi kot posledica odkritih partizanskih načrtov — v tej pokrajini je bila planirana na isti čas. To je že v začetku spremenilo razmere, ki so slu- žile kot osnova pri ocenjevanju stanja na Go- renjskem. Kako ugodno in optimistično je okoliščine v tej pokrajini ocenjevalo osrednje vodstvo, je videti tudi iz namenov, da bi se v to pokrajino preselilo tudi Glavno povelj- stvo slovenskih partizanskih čet; Zaradi tedaj vse večje nemške moči in aktivnosti so načrti Glavnega poveljstva slo- venskih čet naleteli na drugačne okoliščine, kot so računali; Ofenzivni načrti partizanov so zato časov- no soupadli z obsežno in najsilovitejšo nem- ško očiščevalno ofenzivo na Gorenjskem sploh, ki v vojaškem pogledu ne zaostaja za italijansko ofenzivo na Dolenjskem in Not- ranjskem. Okupatorjeva ofenziva je bila vse- stransko dobro pripravljena, podprta z elit- nimi policijskimi enotami in zato za parti- zanske enote skrajno nevarna. Poleg tega so se Nemci začeli okoriščati tudi s partizansko taktiko bojevanja in ves teren prepregli z zasedami. Tudi ponoči niso odhajali iz goz- dov; Neugodnemu trenutku se je spet pridru- žila premalo pretehtana ocena goratega, raz- sekanega in poleg tega s komunikacijami na gosto preprežena ozemlja, tako nepogrešljive- ga v okupatorjevih načrtih; Narodnoosvobodilni boj na Gorenjskem se je v tem času po hudih zimskih mesecih šele obnavljal in ob takih cenitvah trenutka, sov- ražnika in ozemlja tudi partizanska taktika ni povsem ustrezala razmeram. Lalhko bi go- 6 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO XXII 1974 vorili tudi o pravilnosti in nepravilnosti na- menov in načrtov, na katerih osnovi bi osvo- bodili del Gorenjske. Ko naj bi do tega pri- šlo, je prišla II. grupa odredov, ki se je spo- četka gibala kot združena, regularna, resnič- no elitna partizanska enota, vendar je bila neprestano opazovana in zasledovana od oku- patorjevih sil, izkušenj iz bojev z Nemci pa ni imela dovolj. Dejansko je tak, združen na- čin prihoda ustrezal sovražnikovim načrtom in njegovi taktiki. Kompaktna, ofenzivna in bonbona II. grupa odredov, ki je prišla v pomoč gorenjskim partizanom, in njena taktika, to je bil rezul- tat njenih dotakratnih bojev, ki so jih vodili predvsem z Italijani v ljubljanski pokrajini. To pa je bilo v ostrem nasprotju s taktiko in močjo I. grupe odredov. Tu se ne moremo strinjati s trditvijo nekaterih zgodovinarjev, da ne I. ne II. grupa odredov nista imeli pra- vih predstav o nemški moči, ko pa je vendar poveljstvo I. grupe odredov (in drugi) opo- zarjalo novodošlo II. grupo odredov na vse, kar je pretilo od Nemcev, in tudi na taktiko na Gorenjskem.18 Toda — II. grupa odredov, vajena na zmage v ljubljanski pokrajini ter z niapotili glavnega poveljstva slovenskih partizanskih čet glede širjenja in vzpodbu- janja ofenzivnosti na Gorenjskem, opisova- nja in prenašanja izkušenj boja gorenjskih partizanov ni mogla takoj osvojiti. Taktika I. grupe odredov je bila že posle- dica premoči in nasilja, ki ga je okupator zganjal v tej pokrajini. Tako so že spomladi 1942 močne nemške sile in hajke zelo razred- čile gorenjske partizane. Rezultat tega so bile majhne, razdrobljene in po vsej Gorenjski raztresene čete, ki so nujno uporabljale gve- rilsko taktiko in vse, kar sodi k njej. Zato kljub istim skupnim ciljem spričo takih raz- mer delovanja I. in II. grupe odredov ni mog- lo roditi dobrih posledic; Kako važno je bilo gorenjsko — in tudi štajersko — ozemlje za okupatorja, govori tudi dejstvo, da je za pripravo in vodenje te ofenzive vrhovno vodstvo v Berlinu poslalo na Gorenjsko tako visokega policijskega ge- nerala, kot je bil Kurt Daluege, šef redar- stvene policije rajha; Zato je julija in avgusta ter potem še v septembru prišlo do spopadov, kjer so imeli pobudo, premoč in vse druge prednosti Nem- ci. V teh spopadih je padlo mnogo borcev, poleg tega pa so bili v vse te boje in pohode vloženi nepopisni napori. Za pot prek kake doline na drugo hribovje, npr. pod Storžičem, so partizani potrebovali dolge ure, noči in dneve. Nasprotno pa je sovražnik lahko nag- lo prevažal svoje sile po gostiln gorenjskih cestah in železnicah ter jih premeščal iz kra- ja v kraj. Zato ni čudno, da je bila ob teh sovražnikovih prednostih vsaka partizanska slabost in napaka kaznovana takoj in z ob- čutnimi žrtvami; V času prihoda II. grupe odredov ne sme- mo prezreti dejstva, da so Nemci tedaj prvič občutno uporabili tudi domače plačance — raztrgance, ki so skupno s policijskimi eno- tami veMko pripomogli k sovražnikovim uspehom; Ne gre tudi pozabiti, da so bili na delu tudi prvi belogardistični organizatorji, kot npr. dr. Vinko Bedenk, Ivan Brodar, Janez Umnik, Vid Mejač in podobni, ki so delovali zlasti med partizanskimi novinci; Zaradi okupatorjevega pritiska pod Storži- čem in pod Krvavcem ter v Karavankah sploh se je moral začasno umakniti na Ko- roško tudi večji del kokrškega bataljona. Za- to tudi ni bilo več skladišč hrane na Begunj- ščici in drugod, na kar so računali borci II. grupe odredov ob prihodu tja: Ce gledamo — kar je tudi potrebno — vse te težave skozi moč in načrte okupatorjeve policije in vojske ter skozi čas, ko je Hitlerje- va armada tudi na vzhodu imela največje uspehe, so nam tudi razumljivejša takratna poročila štabov I. in II. grupe odredov. Ta so namreč precej različna, celo drug drugega obtožujoča in dostikrat niso pokazala pravih vzrokov, ki so botrovali preštevilnim žrtvam." Kljub oslabljenosti, žrtvam, napo- rom in strahoviti premoči, ko je šlo za gol fizični obstanek, pa so na Gorenjskem kot tuidi na Koroškem partizani opravili vrsto akcij in ostali na svojih ozemljih. O širjenju vstaje, bojih in izpolnjevanju nalog poleti 1942 na Gorenjskem torej po- veljstvi I. in II. grupe odredov poročata več- krat zelo različno, čeravno so ju vodili spo- sobni poveljniki. Toda vse to kaže na razmere, miselnost in taktiko obeh v različnih krajih in razmerah nastajajočih enot. Ce poročilo poveljstva II. grupe odredov v septembru 1942 očitajoče go- vori o obnašanju in delu enot I. grupe odre- dov — gorenjske, kar s svojimi poročili de- mantirajo poročila štaba I. grupe odredov z naštevanjem dejstev in izražanjem priprav- ljenosti, poročila in ugotovitve štaba II. gru- pe odredov z dne 14. novembra 1942 — torej že z določene časovne oddaljenosti in z novi- mi spoznanji — govore drugače. Med drugim pravijo: »Zavlačevanje naše- ga odhoda (misli: iz ljubljanske pokrajine), predvsem pa pohod na Gorenjsko, se je po- kazal kot velika zmota .. .«.^^ KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO XXII 1974 Toda dolga leta nazaj so veljale dosti dru- | gačne ocene (in v precejšnji meri še zdaj), ki i niso bile objektivne in v iskanju grešnega i kozla ne v prid gorenjskim pairtiaanom. Pred- \ vsem pa so bile in so izraz nepoglabljanja v ' takratne razmere sil itd. i Sele spomini Mihe Marinka (izšli 1971) so '[ dokončno potrdili domnevo, da je bil načrt i za področje Gorenjske tedaj »čista iluzija«, i Potem našteva in opisuje objektivni pomen : Gorenjske za Nemce z dodatkom, da je bilo : tedaj — osrednje slovensko vodstvo — »pač pod vtisom razmaha splošne vstaje v vsem zahodnem delu Srbije« itd., da pa so bile »v Sloveniji drugačne razmere, drugi pogoji...« in kot je bilo rečeno prej: taka različnost je lastna tudi vsaki pokrajini Slovenije.^* Pri razglabljanju in ocenjevanju gorenjskih raz- mer in krajev je botrovala še ena pomanjklji- vost. Ne v letu 1941, ne v 1942 v pripravah na vstajo in v njenem izvajanju na Gorenj-' skem neposredno ni sodeloval niti en član iz osrednjega slovenskega vodstva, če izvzame- mo Staneta Žagarja, člana glavnega povelj-: stva slovenskih partizanskih čet. Toda tudi ^ on je tu deloval bolj kot gorenjski človek: kot pa predstavnik osrednjega vodilnega te- lesa. Tudi ta pomanjkljivost je biLa eden iz- med vzrokov spredaj opisanih ocen. Vsi ti ofenzivni poizkusi, opravljanje na- log za vsako ceno, pa so seveda terjali občut- ne žrtve, saj so v letu 1942 na Gorenjskem padli skoraj vsi pomembnejši organizatorji in voditelji vstaje. Z glavami skozi zidove pri najboljši volji ni bilo mogoče, zato so gla- ve tudi padale. Tu je tudi vzrok za že toliko- krat ponovljene fraze o »defenzivnosti« go- i renjskih partizanov. Te kadrovske vrzeli je ; čutiti vse do danes. Toda — tako in podobno se dogaja v vsaki i vojni, v taki, kot je bila pri nas, pa še po- ; sebno rado. Kljub drago plačanim napakama so bile osnovne naloge boja opravljene in ! kljub občasni maloštevilnosti, defenzivnosti j ali demoralizacijam, gorenjski partizani niso ! nikoli zapustili pokrajine, tudi v najhujših : časih ne. Premagali so vse težave in ostali na Gorenjskem. Naštevanje vsega tega pa nič ne zmanjšuje i veličine bojev na Gorenjskem in drugod, tem- ! več nasprotno: samo poveličuje ga, kajti sov-j ražnik je bil močan in nepopustljiv. Hitlerje- i vi vojaki in policisti niso radi tekli in če par- i tizanov na tem področju niso mogli uničiti, i so s tem nehote priznali trdoživost gorenjske- ga partizanstva in NOB sploh. Pri vsem tem gre le za prikazovanje dejstev, za dopolnje- vanje praznin, za nova, globja spoznanja in : v pouk prihodnjim rodovom. OPOMBE 1. Dr. Tone Ferenc: Nacistična raznarodovalna politika v Sloveniji v letih 1941—45, str. 140, 142 in 171. — 2. Dr. Tone Ferenc: Narodnoosvobodilni boj na Gorenjskem, januarja 1942, »TV—15«, št. 20 od 21. 5. 1968. — 3. Ivan Križnar: Kranjske partizanske enote v 1941. letu, Kranjski zbornik 1970, str. 19. — 4. Janez Gerčar: Begunje, izšlo i 1969, str. 186—190. — 5. Ivan Križnar: Socialna in politična pripadnost borcev. Prispevki IZDG ' 1966, str. 325. — 6. Zbornik dokumentov in po- datkov o NOV, VI/1, dok. št. 213. — 7. Pismo Edvarda Kardelja z dne 29. marca 1942 tov. Titu o položaju v Sloveniji, Zbornik dokumentov in podatkov o NOV, VI/2, dok. št. 34, str. 73. — 8. Franc Konobelj-Slovenko: Pod Mežakljo in Ka- ravankami so se uprli: Decembrska vstaja, str. 169—171, ter osebne pripovedi udeležencev avtor- ju. — 9. Dr. Tone Ferenc: Narodnoosvobodilni boj na Gorenjskem januarja 1942, »TV—15«, št. ; 24—26, letnik 1968. — 10. Prav tako. — 11. Dr. Tone Ferenc: Narodnoosvobodüni boj na Gorenj- skem januarja 1942, »TV—15«, št. 39, letniik 1968. — 12. Edvard Kardelj tov. Titu 29. marca 1942, Zbornik dokumentov in podatkov o NOV, VI/2, dok. št. 34, str. 76, 77. — 13. Dr. Tone Ferenc: Narodnoosvobodilni boj na Gorenjskem januarja 1942, »TV—15«, št. 24—26, letnik 1968. — 14. Udor gestapa v organizacije Partije, OF in SKOJ j v kranjskem okrožju, arhiv CK ZKS, mapa kranj- skega okrožja. — iS. Niko Kavčič: Ustanovitev, razvoj in akcije loške čete v letu 1942, Loški raz- gledi 1955, str. 10; — Ivan Bertoncelj, pisani spo- I mini jeseni 1959, arhiv pokrajinskega muzeja Kranj, fasc. 12—13; — Stane Kersnik, ustna ie- java januarja 1960, Zbornik dolamientov in po- datkov o NOV, VI/2, dok. št. 153, opomba 2. — 16. Zbornik dokumentov in podatkov o NOV, VI/Ö, dok. št. 89, str. 238, in isü zbornik, dok. št. 102 str. 270. — 17. Zbornik dokumentov in podat- kov o NOV, VI/2, dok. št. 58, str. 135—143; do- kum. št. 99, str. 261; dokum. št 107, str. 286. — ! 18. Poročilo štaba I. grupe odredov z dne 14. ju- I lija 1942 glavnemu poveljstvu slovenskih parti- zanskih čet o položaju na Gorenjskem, poročilo iste grupe istemu štabu dne 3. avgusta 1942 in i poročilo 26. avgusta 1942, Zbornik dokumentov \ in podatkov o NOV, VI/3, dokum. št. 59, 95 in 128. \ — 19. Prav tako kot pod 18 ter poročilo štaba II. j grupe o pohodu na Štajersko čez Gorenjsko, j Zbornik dokumentov in podatkov o NOV, VI/4, i dok. št. 26. — 20. Poročilo politkomisarja II. gru- | pe odredov centralnemu komiteju KPS z dne j 14. novembra 1942 o položaju na Štajerskem, { Zbornik dokumentov in podatkov o NOV, VI/4, dok. št. 86, str. 255. — 21. Miha Marinko: Moji spomini, MK 1971., str. 261—262. 8