radi tebe svetlo stezo tjakaj — nikdar ne bi prišla tja, ne ti, ne jaz. Odrekla sem se tvoji ljubezni. .."
Nežni glas se je prelomil. Oko se je ustavilo na oblaku, ki je ovijal griče na zapadu in se svetil kakor obljuba vstajenja. Niko je stal nepremično. Življenje, sanje one noči, podili so se mu nejasno v glavi — a bela in čista je stopila predenj zagonetna podoba — spremljevalka njegovih dni. Omahnil je kakor drevo v viharju, glava se je sklonila na kamen, srce je zastokalo: „0, zdaj te poznam, Helena! — Ti si Bogomila, najnežnejša slika vsega pesništva, najkrutejša zame."
Trepetajoče roke je položila Helena na kodro-laso glavo, s trepetajočim glasom je prosila: „Niko! Moj Niko! Glej, življenje mine in mine njegova bolest. Nič ne bomo vedeli tam o teh bridkostih. Niko!
Da se snideva v Gospodu . . . Da ostaneva združena, tu v delu, tam v večni slavi . . . Niko! Alma ti pomore — pogovarjaj se z njo o meni. — Ne! pozabi me, misli samo, da si vojak velike armade. Zdaj vojak, moj zaveznik . . . Zvoni! Z Bogom, Niko! Angel Gospodov prinaša mir ..."
Poljubila sta se ob svečanem zvoku, ki je plaval po mestu. Prvič in zadnjič. Kakor da gre v oblake, je odhajal mladenič. Bridka radost mu je tesnila srce. Mrak je poljuboval gore, griče in ravan. Pod njim in nad njim so zažarele zvezde. Od zvezda v nižini do zvezda v višini, od gora do gričev se je prelival ljubljeni glas zvonov: Ave Maria! Da bi ostali ti zvonovi trdni glasniki ponižne in upajoče vere, da bi čuvali rast in čast naše domovine !
IZ GLOBOČIN.
Zložil Silvin Sardenko.
•  ^CBd^
Gospod,  dovoli sinovemu  srcu, izliv  gorja iz  globočin izliti! Ti veš  in  jasno vidiš :  Kakšno  mater izgubil  sem v  izgubi žaloviti. Najmanj  življenje  smrtno,  kar je  mati otroku  mogla  iz ljubezni  dati.
Moj  sveti  stan,  ta zlati  cilj  na zemlji. Od višjih rok je posvečenje dano, a glas  molitve,  trud  modrosti njene na potu me je spremljal neprestano, da cilj,  ki ga je čakala s solzami, zatonil ne  bi  daleč  za  gorami.
V  moj  živi tempelj,  prva  svečenica,
ime  je  Tvoje  ona  zašeptala
in večno luč  je v njem prižgala  ona ;
vsak  dan je v  tempelj  verna  skrb  jo  gnala,
pogledat,  če so še tako iskreni
od nje prižgani  tajnostni plameni.
Gospod, prerano si jo odpoklical. O,  vem,  da  leta bila so  visoka, in grenki dnevi trudnemu telesu, korak slaboten kot korak otroka. Ljubezen pa je  bila vsak  dan mlajša, močnejša vsak  dan,  ah!  in vsak  dan  slajša.
Gospod,  še več !  Tvoj križ,  Tvoj sladki jarem,
ljubiti me je naučila ona.
O,  kajkrat sem jo videl:  S težkim  križem,
priklonjena od vdanega poklona,
na  Golgoto je  šla pred mano :
„Moj  sin,  molčimo in trpimo vdano!"
Ko solnce  zemlji v nočni grob zatone, v tolažbo zvezde zableste bogate, a moje zvezde vse so pobledele, odkar ne vidim več ljubezni zlate. Še  mnogo  mater pride  mimo  mene, a matere ni zame več nobene.
Gospod,  odpusti! Delam Ti krivico. Oko  hudobno  biti mi ne more, ko vidim,  da si ti neskončno  dober : Sprejel si  dušo  v blažene prostore, v obličje  Tvoje gleda njeno lice. Kaj niso naše matere svetnice ?