57 Rudi Miškot Tri pesmi MOČVIRNI TULIPAN Med biljem tihotnega barja -zamolkli granatni cvet. Pripet na pomladno zemljo, pozabljen pozvanja v svet. Rosen se sklanja v mehkobna močvirna tla. Gleda razsuto setev sonca ginočega. Zrna svetlobe prešteva ... vsak čas bo sonce zašlo. Ko zadnje še zrno prišteje, poljane ugasnejo. Z izplule — rastoče lune, prozorni slapovi padajo. Bele otožnosti kaplje na cvetu otrpnejo. Ogrnjen v oklep, močvirec se skloni v sen .. . Ob svitu — težak se zbudi. Do jutra otrpel in nem. Rudi Miškot Tvoj romar odšel je v tišino materinih besed iskat. Drevesa v zelenih ornatih. Ptice s sonci veselja v očeh. A v zemlji — črn molk. Nagrobni kamni s težkimi pokrovi meljejo ... Z oaze milostne noči, pozabe prah popotnim zvezde steljejo ... — Vrni se s svojo besedo! Prikaži za hip mi — nekdanji obraz! Oči pa naj dolgo lebdijo — luč tvoja — v polnočni čas. VIGILIJA (pesniku — B. Flandru) Sonce zlati se in vse bolj zardeva. V grmu žgoli črnoglavka, svod se v ovčice odeva... In beli labodji oblak se dalje v neznano odmika. Maja vonjavo prednočje se zemlje prsti dotika. Obla — vse večja postaja karminasto rdeča. Iz trave med jablane cvetne vzletajo bitja, pravkar še speča ... O, da še vidiš to sonce, žarno toneče! Sklonjeno k zemlji, v potoke, gozdove šumeče! 58 ROMAR 59 Tri pesmi — Za robom vrhov hribovitih, zardeli popotnik se ustavi; preden mu krajec potone kot mak v zeleni dobravi. Izgine ognjeno telo. Že zarja zahod obliva ... Nad Stražnim vrhom zgoreva temnečih borovcev griva!