57
Rudi
Miškot
Tri pesmi
MOČVIRNI
TULIPAN
Med biljem tihotnega barja -zamolkli granatni cvet. Pripet na pomladno zemljo, pozabljen pozvanja v svet.
Rosen se sklanja v mehkobna močvirna tla. Gleda razsuto setev sonca ginočega.
Zrna svetlobe prešteva ... vsak čas bo sonce zašlo. Ko zadnje še zrno prišteje, poljane ugasnejo.
Z izplule — rastoče lune, prozorni slapovi padajo. Bele otožnosti kaplje na cvetu otrpnejo.
Ogrnjen v oklep, močvirec se skloni v sen .. . Ob svitu — težak se zbudi. Do jutra otrpel in nem.
Rudi Miškot
Tvoj romar odšel je v tišino materinih besed iskat.
Drevesa v zelenih ornatih. Ptice s sonci veselja v očeh. A v zemlji — črn molk.
Nagrobni kamni
s težkimi pokrovi meljejo ...
Z oaze milostne noči, pozabe prah popotnim zvezde steljejo ...
— Vrni se s svojo besedo! Prikaži za hip mi — nekdanji obraz! Oči pa naj dolgo lebdijo — luč tvoja — v polnočni čas.
VIGILIJA     (pesniku — B. Flandru)
Sonce zlati se
in vse bolj zardeva.
V grmu žgoli črnoglavka,
svod se v ovčice odeva...
In beli labodji oblak se dalje v neznano odmika. Maja vonjavo prednočje se zemlje prsti dotika.
Obla — vse večja postaja karminasto rdeča. Iz trave med jablane cvetne vzletajo bitja, pravkar še speča ...
O, da še vidiš
to sonce, žarno toneče!
Sklonjeno k zemlji,
v potoke, gozdove šumeče!
58
ROMAR
59                                                                                                       Tri pesmi
— Za robom vrhov hribovitih, zardeli popotnik se ustavi; preden mu krajec potone kot mak v zeleni dobravi.
Izgine ognjeno telo. Že zarja zahod obliva ... Nad Stražnim vrhom zgoreva temnečih borovcev griva!