Aristofan: Ekonomska komedija. Po- litične komedije I. Prevod, komen- tar in spremne študije Maja Sunčič. Zbirka Dialog z antiko 14. Ljubljana: ISH, 2010. [341 strani.] Po Aharnjanih, Ptičih in Lizi- strati v prevodu Frana Bradača ter Zborovalkah v prevodu Marijana Tavčarja je prevajanje Aristofana v slovenščino skoraj za pol stoletja ob- stalo, v tretjem tisočletju pa se je spet zganilo: leta 2003 so v zbirki Kondor pri Mladinski knjigi izšle Praznoval- ke tezmoforij in Žabe v različici An- dreje Inkret (v prevodu iste prevajal- ke bodo v bližnji prihodnosti izšle tudi Ose pri Celjski Mohorjevi druž- bi), leta 2006 pa pri Modrijanu še Oblačíce Jelene Isak Kres. Naštetim sta se v letu 2010 pridružili dve bese- dili, ki ju je prispevala dr. Maja Sun- čič (Institutum studiorum humani- tatis – ISH) pod skupnim naslovom Ekonomska komedija: to sta prvi slo- venski prevod Bogastva (Ploûtos) in drugi prevod komedije Ekklesiázou- sai, ki jo je prvi poslovenil Tavčar kot Zborovalke, zdaj pa je dobila naslov Parlamentarke. V naslednjih letih naj bi ISH dokončno zapolnil vrzeli v prevodnem korpusu enajstih ohra- njenih Aristofanovih dram, saj sta za objavo predvidena tudi prva prevo- da Miru in Vitezov ter novi različici Lizistrate in Ptičev. Drame bodo izšle v skupno treh zvezkih pod krovnim naslovom Politična komedija, prvi zvezek te minizbirke pa nosi, kot re- čeno, podnaslov Ekonomska kome- dija. Pri sistematičnem zapolnjeva- nju belih lis se je Maja Sunčič, glavna urednica ISH in predvidena preva- jalka Aristofanovih dram, odločila za malce neobičajen pristop: kot po- jasnjuje v uvodni besedi »Aristofan, učitelj demokracije« (Ekonomska ko- medija, 7–14), se je sklenila pomika- ti v času nazaj, torej od zadnjih dveh ohranjenih, že nekoliko depolitizira- nih komedij Bogastvo in Parlamen- tarke proti tistim, ki so nastale na vr- huncu atenske demokracije in med peloponeškimi vojnami; njeni odlo- čitvi je med drugim botrovala sve- tovna ekonomska kriza, ki je izbruh- nila septembra 2008 in aktualizira- la prav zadnji Aristofanovi deli. Do- dajmo še, da utegneta biti ti komedi- ji nekoliko bližji sodobnemu bralcu prav zaradi osredinjenosti na širšo družbeno-ekonomsko tematiko na- mesto na vsakdanjo atensko stvar- nost, saj je komika, ki temelji na ta- kojšnjem prepoznavanju konkretnih dogodkov in oseb, v drugem času in kraju hočeš nočeš bolj predmet štu- dije kot pa spontane zabave. Kot je v zbirki Dialog z antiko že tradicija, zavzema v tej izdaji – znan- stveni monografiji, kot opredelju- je knjige iz Dialoga COBISS – spre- mni znanstveni aparat vsaj tako po- membno mesto kot prevod sam. Pre- voda z obsežnimi končnimi opom- bami vred (stvarnimi, jezikovnimi, kulturološkimi) tako tvorita dru- gi del knjige (str. 109–323), medtem ko prvega sestavlja spremna študija »Aristofanov antropološki makro- tekst« (str. 17–84) s krajšima dodat- koma »Obscenost v komediji« (str. 85–100) in »Stare umazanke« (str. 101–107); slednji je na mestu zaradi – za komedijo netipične – pozorno- 138 Nada Grošelj sti, ki jo posvetita igri starejšim žen- skam. Na koncu sta dodana še bibli- ografija in indeks. V skladu s podnaslovom Eko- nomska komedija se Sunčičeva v spre- mni študiji osredotoči na ekonomske vidike Bogastva in Parlamentark. Pojasni odnos med ljudstvom in ko- medijo, opredeli ekonomsko kome- dijo kot podzvrst politične komedi- je in oriše zgodovinsko ozadje obeh del, pri čemer se osredotoči na razlo- ge, zakaj se je atenska komedija, spr- va izrazito politično angažirana, te- daj že nekoliko depolitizirala in tako krenila v razvoju od stare komedije proti srednji, ki se je naposled iztekla v novo, povsem apolitično in intimi- stično: te razloge gre iskati v politič- ni in spremljajoči ekonomski krizi, ki je pestila Atene po porazu in iz- gubi hegemonije v peloponeških voj- nah. Tu moramo sicer brž pristavi- ti, da namigov na sočasne osebnosti vendarle ne manjka, kajti Aristofan še vedno rad mimogrede oplazi ka- kega sodobnika ali se sklicuje na ak- tualne dogodke; v Bogastvu, denimo, bi bil naslednji odlomek brez opomb povsem nerazumljiv, a celo teh stro- kovnjaki včasih kratkomalo ne mo- rejo priskrbeti, ker ni na voljo dovolj podatkov: »Karion: Mar [Bogastvo] ne hrani tujske vojske v Korintu? / Mar ne bo Pamfil jokal zaradi njega? / Hremil: In prodajalec igel skupaj s Pamfilom? / Karion: Mar Agirij ne prdi zaradi njega? / Hremil: Mar Filepsij ne pripoveduje zgodb zara- di tebe? / Mar ni zavezništvo z Egip- tom sklenjeno zaradi tebe? / Mar La- ida ne ljubi Filonida zaradi tebe?« (v. 173—179, str. 233). Toda kot opozori Sunčičeva, se je v letih med 392 in 388 pr. Kr., ko sta bili komediji Par- lamentarke in Bogastvo uprizorjeni, zgodilo še marsikaj politično in eko- nomsko pomembnega, o čemer mol- čita, tako da je ocena o depolitizaciji upravičena. V obeh komedijah spodbuja ko- mičnega protagonista k delovanju ekonomska problematika, vendar v vsaki z drugačnim rezultatom. V Parlamentarkah glavna junakinja Praksagora »težko prenaša[...] / vse težave mesta«, ki »si vedno izbira / slabe voditelje« (str. 123), zato sklene skupaj z drugimi Atenkami v mo- ški preobleki že navsezgodaj zase- sti skupščino, tako da bodo v večini, in z njihovo podporo doseči, da bo oblast uradno izročena ženskam. Ta misel je bila za tedanje atenske raz- mere po eni strani naravnost absur- dna novotarija, po drugi strani pa – paradoksalno – pravzaprav vrnitev v mitično preteklost, zlato dobo izobi- lja, brezdelja in po grških predstavah tudi matriarhata. Praksagorin cilj je svojevrsten komunizem: ureditev, v kateri bo zasebna lastnina ukinjena in nihče ne bo niti reven niti bogat. Drugače od nje gre Hremilu, junaku Bogastva, za to, da bi obogateli vsi ali vsaj vsi poštenjaki. Toda obe ideji o ekonomski enakosti se celo v komič- nem svetu izkažeta za neuresničljivi (tu potegne Sunčičeva vzporednico s socialističnim sistemom v nekda- nji Jugoslaviji), saj jima nasprotuje človeška narava; v Bogastvu nastopi kot stvarna kritičarka takšne utopije poosebljena Revščina, ki opozori, da bi njena uresničitev prinesla s seboj ukinitev dela in s tem splošno bedo. 139Aristofan: Ekonomska komedija. Politična komedija I. Ekonomska komedija tako ne more ponuditi učinkovite rešitve, ampak samo smeh kot ventil, preden se ob- činstvo vrne v resnično življenje. S študijsko naravnanostjo izda- je se ujemata tudi prevoda v prostem verzu, ki stremita bolj k osvetlitvi kot k avtonomni prepesnitvi izvirni- ka. Ali, bolje: kljub živemu in sočne- mu jeziku kulturnospecifične prvine praviloma niso podomačene, temveč so kljub današnjemu potujitvenemu učinku ohranjene in nato razložene v opombah; v 943. verzu Parlamen- tark, denimo, prevajalka ohrani iz- virni idiom, »[t]o ni kot v Harikse- ninih časih« (str. 175), in nato poja- sni njegov pomen in verjetni izvor. Takšen pristop seveda ni namenjen gledališki izvedbi za širše občinstvo, je pa idealen za preučevalce Aristo- fana. Sicer je jezik, kot smo omeni- li, zelo idiomatičen: v njem najde- mo vse od pogostih vulgarizmov do stripovskih medmetov, kot je »šmrc šmrc« za smrkanje (Bogastvo, v. 852, str. 276) ali »voh voh voh« za glasno vohljanje (nav. delo, v. 895, str. 279). Svojevrsten problem je predstavljal prevod naslova Ploûtos, saj z njim ni mišljeno abstraktno bogastvo, am- pak bog bogastva, ki je moškega (ne srednjega) spola. Seveda se je ponu- jala možnost, da bi prevajalka ohra- nila izvirno besedo »Plutos«, vendar se ni odločila zanjo – najverjetne- je zato, ker bi prvotno zgovorni na- slov s tem postal povprečnemu bral- cu nerazumljiv. Tako se je odločila za prevedek »Bogastvo«, ki pa ga skla- nja kot moški samostalnik: »Mož- je, moj gospodar / je s seboj pripe- ljal Bogastva, da vas naredi bogate« (v. 284–285, str. 240); to najprej de- luje presenetljivo, sčasoma pa se na paradigmo tipa »Branko« navadi- mo. Vsekakor sta obe komediji v slo- venščini začinjeno in pristno zabav- no branje ne le po zaslugi izvirnika, ampak tudi prevoda. Nada Grošelj