ARHITEKTURNI PROSTOR KOT LIKOVNI MEDIJ
Architectural Space as Artistic Medium
prejeto 17.3.2003
povzetek
Arhitekturni model - študijska maketa v arhitekturnem snovanju predstavlja neobhoden del v procesu snovanja arhitekturnega prostora, lahko pa predstavlja tudi samostojno likovno delo. V opredelitvi arhitekture je namembnost objekta njen neodtujljivi del, pa vendar sta v zaèetnem procesu snovanja arhitekturnega prostora, odvisno seveda od avtorja, njegovega naèina razmišljanja, filozofije in kreativnega potenciala, likovnost in likovno - prostorska zasnova dostikrat primarnega pomena. Likovno - kompozicijska izhodišèa in prostorsko -oblikovalska zamisel že v tej fazi dovolj jasno govorita o arhitekturi. Razmislek o namembnosti in naèinu izrabe arhitekturnega objekta je obièajno skrit v razumevanju zastavljenega arhitekturnega problema, kljub temu da ta v zaèetni fazi projekta ni nujno izrecno opredeljen.
Reševanje likovno-prostorskih problemov lahko pomeni tudi zasnovo arhitekturnega prostora. Likovnost je v kontekstu prezentacije lahko le sredstvo za predstavitev zamisli o arhitekturnem prostoru, v kontekstu likovne izpovedi pa tudi konèni cilj. Snovalec arhitekture z bolj ali manj enostavnimi izraznimi mediji kot sta model in skica, predstavi bistvo arhitekturnega prostora.
summary
In architectural conceptualisation the study model represents an essential part of conceptualising architectural space, but it can also represent an independent artefact. In architectural definition, an object's function is its unalienable component, but nevertheless, in the initial stages of the process of conceptualising architectural space, also depending on the authors way of thinking, philosophy, creative potential, artistic inclination, the artistic, artefact concept often has primary significance. In this phase the artistic composition starting points and spatial design idea, already clearly describe the architecture. Considerations about function and utility ofarchitectural objects are usually hidden in the understanding of the posed architectural problem, although the latter is not necessarily clearly defined at the outset of the project. Solving artistic-spatial problems can also imply the concept of architectural space. Fine arts in the context ofpresentation can only be a means for presenting ideas about architectural space, while in the context ofartistic expression it can also be the final goal. The designer of architecture can present the essence of architectural space by using more or less simple media such as models or sketches.
kljuène besede:
arhitekturni prostor, likovnost, zasnova, maketa, likovni objekt
key words:
architectural space, pertainingto the fine arts, concept, model, artefact
ZASNOVA, MODEL IN USTVARJALNI PROCES
V	arhitekturnem snovanju predstavlja arhitekturni model -študijska maketa neobhoden del v procesu snovanja arhitekturnega prostora, lahko pa predstavlja tudi samostojno likovno delo. V opredelitvi arhitekture je namembnost objekta njen neodtujljivi del, pa vendar sta v začetnem procesu snovanja arhitekturnega prostora, odvisno seveda od avtorja, njegovega načina razmišljanja, filozofije in kreativnega potenciala, likovnost in likovno - prostorska zasnova dostikrat primarnega pomena. Likovno - kompozicijska izhodišča in prostorsko -oblikovalska zamisel že v tej fazi dovolj jasno govorita o arhitekturnem prostoru. V določenih primerih arhitekturo tudi že tipološko opredeljujeta. Gre za odločitev kateri od dejavnikov : ideja (koncept) in oblika, konstrukcija, namen, oziroma uporabnost, bo v projektu prevzel vodilno vlogo in začrtal vse nadaljnje posege znotraj ustvarjalnega procesa.
V	snovanju arhitekturnega prostora se spopadata vsaj dve osnovni izhodišči glede na oblikovalsko naravnanost avtorja: oblika sledi namenu, ali pa oblikovalska zamisel narekuje ves nadaljnji postopek oblikovanja arhitekturnega prostora. Običajno se kot optimalen izkaže takšen ustvarjalni proces, ki izmenično, bolj ali manj enakovredno, upošteva obe (navidez) nasprotni si stališči, s tem da upošteva čim več vidikov (oblikovalski, inženirsko - tehnični, tehnološki, uporabni vidik, upošteva širši prostor, čas nastanka,^).
ZASNOVAIN KONÈNARESITEV
V primeru, da gre za objekt spomina in se ta v svojem oblikovanju približuje skulpturi, sta dejansko v ospredju filozofija avtorja in
iz nje izhajajoča zamisel. Precej podobno je z uvodnim razmišljanjem o scenskem prostoru, pri čemer vključevanje v gledališko igro s seboj potegne nujnost prepričljivosti rešitve, njeno izpovedno moč in korelacijo z gledališkim tekstom. (Hkrati je pri oblikovanju gledališke scene nujno potrebno upoštevati vidike uporabnosti, montaže, demontaže, transporta, cene, pravzaprav vse vidike, ki se tičejo in podobno veljajo tudi za stroške vzdrževanja stavbe v času njene življenjske dobe, le (običajno) v manjšem obsegu).
Razmislek o namembnosti in načinu izrabe arhitekturnega objekta je običajno skrit v razumevanju zastavljenega problema, kljub temu da ta v začetni fazi projekta ni nujno izrecno nakazan. V primeru, da pri uvodnem modelu konstrukcija še ni povsem določena, senujnostrazmislekaonjej pokaže takoj, ko pomislimo na objekt v naravnem merilu. "Model" kot likovni objekt pa lahko že predstavlja končno izoblikovano, samostojno, zaključeno rešitev.
Predstavitev zamisli
Tudi v dobi raznovrstnih računalniških programov za grafiko, predstavitev s pomočjo risbe, skice, akvarela, fotomontaž, modela, še vedno predstavlja verodostojen način prezentiranja prostora. Še več, razmišljanja nekaterih arhitektov - oblikovalcev o arhitekturnem prostoru je moč predstaviti na razstavi kot samostojna likovna dela. (Še toliko bolj to velja za rešitve priznanih scenografov, ki so bodisi akademski slikarji, pa tudi arhitekti po izobrazbi in še toliko bolj usmerjeni v likovnost rešitev, pri čemer v večih primerih nastopajo tudi v vlogi kostumografov)
ARHITEKTURAIN PROSTOR
Po Pirjevcu, ki ga navaja Vodopivec (1993: 16) nedotaknjena in nenaseljena krajina ni prostor, še manj pa naj bi pomenila prostost. Po Pirjevèevem mnenju se èlovekvnjej lahko kveèjemu izgubi. Šele z arhitekturnim delom, ki se pojavi sredi te nepreglednosti, se pojavita tudi prostor in prostost. Ko Hribar (1990: 391) govori o nasilju arhitekture nad prostorom, ki si izmišlja "idealni prostor" zase, pravi, da je pokrajina najprvobitnejši prostor (topos) èloveka. Brez nje za èloveka ni veè prostora. Je prostor èlovekove prostosti (svobode), èe je prostor èlovekovega sveta (duha, op. av.). Zavzema se zato, da bi pokrajino, kot dom èlovekove prostosti, obravnavali kot svetišèe, kot vir iz katerega vznika svet, svet kot èlovekovo prebivališèe. (ibidem: 392)
Moralno poslanstvo arhitekture ni ustvarjanje form, temveè ustvarjanje bivanjskega prostora (vkljuèno z njegovimi duhovnimi razsežnostmi op. av.). Ko Vodopivec citira Pirjevca (1993:15), piše, da je arhitekturni prostor tisti prostor, ki ne omejuje že tako skopo odmerjenega èlovekovega prostora, temveè mu ta (bivanjski) prostor odpira. Arhitekt naj bi s svojim delom "prostoru šele odprl prostor".
Arhitekturni in likovni prostor
Likovni prostor je omejen, doloèen z elementi, ki so v osnovi (tudi) geometrijski pojmi (razlika je le v poimenovanju): linija, ploskev, volumen, smer, razdalja, mera, a v naravi (pri)dobijo likovne kvalitete, ki so posledica lastnosti materialov (tekstura, barva,_) in kreativnih produkcijskih postopkov (sestavljanje, dimenzioniranje, oblikovanje, obdelava, dekoracija,^). Arhitekturni prostor je (likovna) kompozicija, z vsemi likovno -prostorskimi zakonitostmi, ki jih sicer pozna likovna kompozicija (središèe, smer, notranja razmerja,...).
Arhitekturni prostor nastane šele z omejitvijo dela širšega prostora. Predstavlja zamejeni del nezamejene krajine. Vedno morata obstajati oba, da bi lahko zaèutili razliko med njima. Arhitekt ustvari zamejeno obmoèje, ki do tedaj znotraj nezamejene krajine ni obstajalo. Obstajata soodvisnost prostora in arhitekture. Tako kot arhitekturni prostor lahko zaživi šele znotraj širšega prostora, tako tudi prostor zaživi šele z arhitekturo. (Vodopivec, 1993:16)
SFERA LIKOVNEGA
Skupna toèka likovnih umetnikov so poleg kulturne konvencije tudi specifiène, dogovorjene norme, pojmi, pravila, estetski kanoni, ki se tièejo dogovorov v sferi likovnega. (Butina, 1997: 15) "Likovna slovnica" je za vse likovne zvrsti podobna, èe že ni enaka. Vsem umetnostim je skupen ustvarjalni proces, naèini preoblikovanja obstojeèegapa so skupni tudi znanosti.
Znotraj arhitektovega ustvarjalnega dela se nahaja predstavitev ideje s pomoèjo risbe, skice, modela, kolaža, fotomontaže,^, ki predstavljajo stopnjo umaterializirane oblike ustvarjalèeve ideje (o prostoru). Vsi likovniki naj bi se pri svojem delu sreèevali z istimi osnovami, a se izražali z osebnimi zamislimi oblik. Sugestivnost izraza, pomen in sporoèilnost so blizu vsem umetnostim, s tem pa tudi zvrstem likovne umetnosti. Iz te
prepoznavnosti izhajajo ("dogovorjeni" oziroma prevzeti) arhitekturni tipi, še bolj pa arhitekturni prostor s poudarjeno duhovno konotacijo.
Arhitekt kot likovni ustvarjalec
Kot je zapisala Marja Lorenèak (2003) arhitekt lahko sledi likovnemu pristopu z upoštevanjem stalnega ritma simbolov in vsebine. Osnutke arhitekturnega prostora v obliki risbe in študijske makete, lahko, odvisno seveda od kakovosti, štejemo za samostojna, po svoji zgradbi pa za popolna likovna dela. S tem, ko prikazujejo razvoj oblike v prostoru, takšna dela poudarjajo vse kar je pomembno v trenutku snovanja arhitekturnega prostora. V tem smislu arhitekt kot likovni ustvarjalec preko risbe in od tod preko študijske makete pokaže bistvo razumevanja prostora. V tenutku zasnove arhitekturnega prostora mu lahko uspe ujeti razlike, ki izhajajo iz razliènih analiz prostora, pri èemer se lahko posluži tako konstruktivnih in geometrijskih izhodišè, hkrati pa mu za izhodišèe lahko služi njegovo notranje poetsko jedro.
SPECIFIÈNOSTARHITEKTURE
Zaradi prostorov in objektov, ki jih arhitektura koncipira in materializira, je bistveno drugaèna od drugih likovnih zvrsti. Naloga arhitekture je ustvarjanje prostora po meri èloveka, ustvarjanje prostora za bivanje. Od vseh zvrsti likovne umetnosti je arhitektura najbolj abstraktna. Praktièno že na svojem zaèetku se je otresla enostavnega posnemanja narave.
Tako kot vsaka umetnost ima tudi arhitektura dvojen znaèaj: opredeljujeta jo èas in prostor v katerih nastaja, na drugi strani pa predstavlja odsev tehniènih, teoretskih in umetniških pravil in principov (posameznika). (Vodopivec, 1993: 2) Kot isti avtor zapiše v nadaljevanju: "Avtonomnost v smislu samostojnosti arhitekture v razmerju do drugih umetnosti pojasnjuje izvorni pomen termina arhitektura, ki kaže na avtoriteto gradbene konstrukcije. Taje èista kreacija duha, saj nima vzora ali modela izven lastne pretekle izkušnje."
Arhitektura se opira na tektonsko logiko konstrukcije, pri èemer torej uporablja le lastno preteklo izkušnjo, lastno umetniško izroèilo. (Vodopivec, 1993: 7) Tektoniko najdemo tudi v živem svetu. Tièe se tako skeleta èloveka in živali, kakor tudi rasti dreves. Arhitektura se od drugih umetnosti nedvomno loèi tudi po tem, da je vsako posamezno delo le del širše celote. Od prve zgradbe dalje je le dopolnjevanje že obstojeèega. Prostorski kontekst pomeni omejitev avtonomnosti posameznega arhitekturnega dela. (Vodopivec, 1993:7) Od ostalih umetnostnih zvrsti, pa tudi od nekaterih drugih strok, ki se ukvarjajo z vprašanji gradnje, arhitekturo loèi celovitejše gledanje na zastavljeni problem.
Risba kot zapis zamisli in naèin komunikacije
Ko govorimo o razumevanju arhitekturnega prostora, lahko risbo in študijsko maketo razumemo kot nujno težišèe tovrstnega raziskovanja. Ta dva pripomoèka predstavljata temelj za razvoj oblike. (Lorenèak, 2003) Risba ali slika kot umetniški izraz lahko predstavljata samostojno likovno delo, kadar pa risba služi le kot arhitektovo orodje za artikulacijo ideje o arhitekturnem prostoru,
Peter Marolt: likovno-prostorski objekti; arhitektura in prostor
Peter Marolt: likovno-prostorski objekti; arhitektura in prostor


pa pomeni dobro izhodišče za njeno realizacijo. Arhitektova risba je namreč zapis, s katerim orisuje, osvetljuje svoje videnje arhitekturnegaprostora.
Prvotne pisave so komunicirale s pomočjo risb podob predmetov. Slikovno komuniciranje za arhitekturne projekte velja še danes, saj s pomočjo dogovorjenih znakov - simbolov načrtovalec komunicira z naročnikom, predvsem pa z izvajalci in posameznimi strokami, ki sodelujejo pri izvedbi projekta.
Likovnost kot vmesni rezultat
Likovnost v kontekstu prezentacije je le sredstvo za predstavitev arhitekture, ni pa nujno njen končni cilj, čeprav je pri projektih, ki zavestno ostanejo le "na papirju", to mogoče. Običajno je likovnost eno izmed izhodišč in nekakšen vmesni rezultat. Likovna sredstva, likovno razmišljanje je sredstvo za dosego cilja, ni pa edini problem, ki ga mora snovalec arhitekture rešiti.
(NE)ENOTNO POIMENOVANJE
Zožen izraz "plastične umetnosti", ("les Arts Plastique, "le Arti Plastiche" oziroma "the Plastic Arts") ustreza vsem zvrstem likovne umetnosti: arhitekturi, oblikovanju, kiparstvu, slikarstvu,^. Poleg tega, da pojem plastičnega označuje vse kar je mogoče oblikovati, pomeni tudi reliefnost, oblikovanost v prostoru. Etimološki izvor besede "bilden" ("die Bildende Kunst" kot upodabljajoča/likovna umetnost) nakazuje namen ustvarjanja, dajanja oblike - oblikovanja. (Butina, 1997: 10) Za arhitekte je gotovo še zanimivejši pojem uporabne umetnosti ("die Angewandte Kunst").
Slovenski pojem upodabljanja, ki prav gotovo izhaja iz nemškega izraza "die Bildende Kunst", je zamenjal prvotni slovenski izraz pisanja (belokranjske pisanice pomenijo poslikane velikonočne pirhe) (ibidem: 10). Omenjeni izraz bi bil po mnenju Butine (ibidem: 11) zelo primeren za tisto smer abstraktnega (nepredmetnega) slikarstva, kjer je glavno izrazilo sled roke, torej "rokopis" slikarja.
Nemško geslo "das Bild" označuje predstavitev, upodobitev stvari na ploskvi. Umetnikov "rokopis" kot zapis življenja določene dobe, njegovega načina razmišljanja, stopnje kulture kot vseobsegajočega življenja, je sprejemljiv tudi za arhitekturno "risbo" (stroko), njeno opredelitev.
KOMPLEKSNOST ARHITEKTURE
Vrednost arhitekturnega dela torej ni le v likovnosti oziroma lepoti sami na sebi, temveč poleg uporabne vrednosti obstaja še veliko zahtev za njeno uresničitev. Med prvimi je to prav gotovo tektonika. (Vodopivec, 1993:19) V primeru, da se zgledujemo po konstruktivizmu, ne moremo mimo načela, da ima smisel samo takšna rešitev, ki v sebi skriva funkcionalnost, racionalni namen. Kar je premišljeno narejeno, je tudi logično, hkrati pa ustvarja harmonično celoto. Vsak objekt mora dajati vtis nujnosti usklajenosti elementov. Arhitektura ali stroj morata vsebovati organsko enotnost vseh elementov posameznih ločenih konstrukcij. (po Černjihovu, 1989)
Arhitektura kot kolaž
(Arhitekturna) kompozicija je torej zloženka, sestavljanka (kolaž) posameznih elementov, katerim smo določili medsebojne odnose. V tehničnem smislu pravilno zasnovan objekt, ki vsebuje statično logično konstrukcijo, vedno nudi izhodišče dobremu oblikovanju. Variacije osnovne kompozicije, oziroma novi odnosi med elementi, ustvarijo estetsko zanimiv likovni objekt (artefakt). Struktura v najboljšem pomenu besede pri tem pomeni tudi optimalno razmerje med posameznimi elementi.
AVTONOMNOST ARHITEKTURE
Pri človekovi osebnosti je nujno uravnoteženje razuma (ratia) in čustev. Arhitektura naj bi v tej primerjavi pomenila uravnoteženje znanosti (tehnike, tehnologije), umetnosti (estetike, lepega) in filozofije. Razlika med gradbeništvom in arhitekturo je ravno v poudarjanju zgolj tehnike gradnje pri gradbeništvu in umetnostjo gradnje, s katero običajno definiramo pojem arhitekture. Za arhitekturo kot stroko, ki posega tudi na področje umetnosti, tako kot za vse umetniške zvrsti velja, da s svojimi deli postavlja (estetske) norme, ki torej po Vodopivčevih besedah (1993:9) niso in ne smejo biti (samo) vnaprej postavljene. Arhitekturna teorija je za arhitekturo (iz razloga, ker tudi sama ni eksaktna znanost) lahko le temelj, ki pa ne razrešuje avtorjevih strokovno-umetniških vprašanj. Ta se po Vodopivčevem mnenju (1993: 10) razrešujejo skozi avtorjevo osebno odločitev in izpoved. Avtorsko delo, ustvarjalčev doprinos, torej presega obče vedenje. V ustvarjalnem delu arhitekta pa se teorija in praksa vsekakor prepletata in dopoljnjujeta. (Teorijo arhitekture lahko razumemo celo kot obliko arhitekturne prakse). Znanost je torej v arhitekturi sestavni del prakse, kar pa še ne pomeni, da je arhitektura (le) znanost. Kot logični razmislek in znanstveno spoznanje obstaja znanost o arhitekturi, podobno kot obstaja tudi znanost o umetnosti, ki pa je ločena od umetnosti same. Obstajata torej avtonomno teoretsko izročilo arhitekturne teorije, kakor tudi avtonomnost arhitekture kot zvrsti likovne umetnosti.
(LIKOVNA) RESNIČNOST PROSTORA
Likovni jezik je s pomočjo sistema likovnih znakov sposoben opisati strukturo stvarnega prostora. (Butina, 1997: 57) To se nanaša tako na resnični prostor, kakor tudi na likovno resničnost prostora, na razumevanje prostora v določenem času in družbi. Izraz forma je po Butini (1997: 11) zunanji izraz nekega pojava, pogojen z njegovo vsebino (kar je še posebej pomembno za arhitekturo).
PROSTORSKA TRANSFORMACIJA KOT DOKAZ AVTONOMNOSTI ARHITEKTURE
S prostorsko transformacijo in pridajanjem novih pomenov se lahko umaterializacija razmišljanja prelevi v zoženje prostora na likovni znak, ali v znak kot način komunikacije - simbol. Postavitev elementov v pravi prostorski odnos, pomeni kompozicijo, ki lahko predstavlja zasnovo arhitekturnega prostora. Šele nova kreacija ga ustvarja in določa.
Svobodna prerazporeditev kot avtorjeva kreacija in struktura elementov, ki se pojavijo v novih odnosih, kažeta na avtonomnost oblikovanja (arhitekturnega) prostora, ki v svojih kreacijah deluje neodvisno od ostalih likovnih zvrsti, čeprav izhaja iz
podobnih kompozicijskih izhodisè. Šele s prerazporeditvijo se odpirajo nove razsežnosti prostora. To naj bi bil tudi dokaz, daje arhitektura abstraktna likovna umetnost, saj ne posnema (narave), temveè proizvaja novo.
Konkretno nasproti abstraktnemu
Z raztelešenjem kompozicije na osnovne elemente in z njihovo ponovno sestavitvijo v drugaèni likovno-oblikovalski maniri, se da dokazati, daje mogoèe brez vnaprejšnje natanèno doloèene namembnosti prostora, preko likovno-kompozicijskih izhodišè, priti tudi do dovolj konkretnega arhitekturnega prostora.
SKLEP
VIRI:
Butina, M. (1997) O slikarstvu. Debora, Ljubljana.
Černjihov, J. (1989) Konstrukcije arhitektonskih i mašinskih formi. Gradjevinska knjiga, Beograd. (Prvič izdalo Leningrajsko društvo arhitektov, 1931)
Hribar, T. (1990) Sveta igra sveta: (umetnost v postmoderni dobi). Mladinska knjiga, Ljubljana.
Lorenčak, M. (2003) Spomini v prostoru - konkretno v abstraktnem. (Risba in študijska maketa med konkretno in abstraktno umetnostjo.) Tekst za zloženko Petra Marolta ob razstavi na Akademiji likovnih umjetnosti, Sarajevo, 23.-30.januarja2003.
Vodopivec, A. (1993) Temelji in meje arhitekturne avtonomije. (doktorska disertacija) Univerza v Ljubljani, FAGG, Šola za arhitekturo, Ljubljana.
Širša likovnost je lahko izhodiščna točka vsakršnega oblikovanja prostora. Arhitekturno oblikovanje pomeni tudi reševanje likovno-prostorskih problemov. Arhitekturo je mogoče analizirati s podobnimi sredstvi kot dvodimenzionalni prostor (sliko). Likovni jezik je sposoben opisati ustroj resničnega (arhitekturnega) prostora. Arhitekturni prostor je mogoče začeti snovati z likovnimi sredstvi brez vnaprejšnje izrecno določene namembnosti prostora, ki pride na vrsto šele v drugi fazi snovanja. (Dejansko arhitektura, kot prostor namenjen bivanju, zaživi z rešitvijo uporabnosti, pravilno strukturiranostjo prostorov, to je s pravilnimi funkcionalnimi povezavami, razmerji med prostori.) Dobra arhitektura predstavlja ravnotežje med namembnostjo in avtorjevo poetiko. Arhitekturni model predstavlja neobhoden del v procesu snovanja arhitekturnega prostora, a lahko pomeni tudi samostojno, zaključeno likovno delo, še posebej, kadar gre za jasno izraženo duhovno konotacijo, močan umetniški naboj in izpovedno moč.
mag Peter Marolt Univerza v Ljubljani Fakulteta za arhitekturo peter. marolt@arh.uni-lj.si