Koroški koledar 1977 • J TISKARNA založniške in tiskarske družbe DRAVA 9170 BOROVLJE Dollichgasse 4 tel. (0 42 27) 22 50, 22 32 Vam tiska in dobavi: vse vrste poslovnih in osebnih tiskovin v najkrajšem dobavnem roku NAŠA KNJIGA LLsL°.,.l,Ln Ljubitelje slovenske knjige vabimo, da nas obiščejo v novih sodobno urejenih prostorih. Na izbiro so: ® slovenske leposlovne knjige 9 gramofonske plošče in kasete ® strokovna literatura klasične, narodne in zabavne @ knjige slovenskih pisateljev glasbe in pesnikov © izbrana dela klasikov Po naročilu priskrbimo: ® mladinske slikanice in 9 vsako drugo knjigo v nemškem pripovedke in drugih jezikih 9 najboljša dela iz svetovne ® Vse domače in inozemske čašo- književnosti piše in revije Individualna in hitra postrežba — ugodne cene! DK ose ' -rž>3') Koroški koledar 1977 Koroški koledar 1977 Izdala in založila: Slovenska prosvetna zveza v Celovcu Tisk: Založniška in tiskarska družba z o. j. Drava Celovec - Borovlje Začetki letnih časov Mrki v letu 1977 Spominski dnevi koroških Slovencev Cerkveni in državni prazniki LETO 1977 je navadno leto in ima 365 dni oziroma 52 tednov in 1 dan Letni vladar je Merkur Pomlad se začne 20. marca ob 18.43 uri Poletje se začne 21. junija ob 13.14 uri Jesen se začne 23. septembra ob 4.30 uri Zima se začne 22. decembra ob 0.24 uri V letu 1977 bo sonce mrknilo dvakrat, luna enkrat. Od teh bomo pri nas videli le delen lunin mrk, ki bo 4. aprila ob 4,56 uri. Vseslovenski kulturni praznik 8. februar Obletnica nasilne izselitve slovenskih koroških družin 14. in 15. aprila Obletnica obglavljenja 13 selskih žrtev na Dunaju 29. aprila Novo leto Sveti trije kralji Velikonočni ponedeljek Praznik dela Vnebohod Binkoštni ponedeljek Rešnje telo Velika gospojnica Državni praznik Vsi sveti Brezmadežno spočetje Božič Korošic] /$-***}\ '"s ium O *** Si KOfflSKEH 1. januarja 6. januarja 11. aprila L maja 19. maja 30. maja 9. junija 15. avgusta 26. oktobra 1. novembra 8. decembra 25. in 26. decembra A/ 2$. 9$(// Kakšno bo vreme Še danes niso dokazali, ali luna vpliva na vreme ali ne. Ponovna opazovanja pa le kažejo, da je na tem nekaj resnice. Herschlov vremenski ključ, ki napoveduje vreme iz luninih sprememb, je torej še precej dober vremenski prerok, posebno, če ga uporabljamo z drugimi vremenskimi napovedmi. Herschlov ključ pravi: Če se luna spremeni: ob uri bo poleti (15. 4. — 15. K od 24. do 2. lepo od 2. do 4. mrzlo in dež od 4. do 6. dež od 6. do 10. spremenljivo od 10. do 12. veliko dežja od 12. do 14. veliko dežja od 14. do 16. spremenljivo od 16. do 18. lepo lepo ob severu ali od 18. do 22. padniku, dež ob j ali jugozapadnik od 22. do 24. lepo bo pozimi (16. 10. — 14. 4.) mrzlo, če je jugozapadnik sneg in vihar sneg in vihar dež ob severozapadniku sneg ob vzhodniku mrzlo in mrzel veter sneg in dež lepo in prijetno lepo dež in sneg ob jugu ali jugozapadniku lepo Kratko si zapomnimo lahko ta ključ takole: 1. Vreme bo tem bolj zanesljivo lepo, čim bliže polnoči se luna spremeni. 2. Vreme bo tem bolj gotovo grdo, čim bliže poldneva se luna spremeni. Lepo bo torej, če se spremeni luna od 22. zvečer do 2. zjutraj, grdo pa če se spremeni luna od 10. dopoldne do 14. popoldne. Vmesne ure (med 2. in 10. ter med 14. in 22.) malo pomenijo; takrat vplivajo na vreme drugi vzroki bolj kakor luna. Če Herschlov ključ napoveduje, recimo, lepo vreme za določen dan, moramo to razumeti tako, da bo okrog tega dneva, približno v teh dneh lepo. JANUAR 1 SOBOTA NOVO LETO 2 NEDELJA MAKARIJ M 3 PONEDELJEK GENOVEVA && 4 TOREK ANGELA -e 5 SREDA @ EMIL »E 6 ČETRTEK SVETI TRIJE KRALJI «E 7 PETEK VALENTIN fig 8 SOBOTA SEVERIN 9 NEDELJA JULIJANA & 10 PONEDELJEK PAVEL At 11 TOREK HIGIN M 12 SREDA € ERNEST rs 13 ČETRTEK VERONIKA 14 PETEK HILARIJ 15' SOBOTA PAVEL 16 NEDELJA MARCEL 44- 17 PONEDELJEK ANTON 44 18 TOREK PRISKA 19 SREDA © MARIJ IN TOV. S 20 ČETRTEK FABIJAN IN SEBASTIJANA 21 PETEK NEŽA 22 SOBOTA VINCENCIJ 23 NEDELJA ZAROKA MARIJE DEV. <5^ 24 PONEDELJEK FRANČIŠEK ŠALEŠKI "v-SK1 25 TOREK SPREOBRNENJE PAVLA s? 26 SREDA POLIKARP jf4P 27 ČETRTEK D JANEZ 28 PETEK PETER k? 29 SOBOTA VALERIJ M 30 NEDELJA MARTINA M 31 PONEDELJEK PETER M ® 5. ob 13.10 uri f 12. ob 20.55 uri © 19. ob 15.11 uri J) 27. ob 6.11 uri PREGOVORI Če na sv. Pavla (10.) sonce sije, trikrat žito dobro dozori, gornik dosti vina v sode vlije in po volji kmetu se godi. — Sv. Makarij jasen ali meglen naznanja enako jesen. — Kakršno je vreme na sv. Petra stola dan, tako bo potem mesec dan. SPOMINSKI DNEVI 6. 1. 1946 začetek slovenskih oddaj po celovškem radiu 7. 1. 1893 umrl na Dunaju slovenski fizik in znanstvenik Josip Stefan 15. 1. 1914 umrl v Breznici pri St. Jakobu ljudski pesnik Janez Kajžnik - Mlinarčev Hanjža 16. 1. 1888 umrl v Celovcu Andrej Einspieler 19. 1. 1911 umrl v Celovcu zgodovinar Josip Apih 23. 1. 1878 rojen pesnik Oton Župančič 23. 1. 1909 umrl v Globasnici Franc Leder-Lesičjak, ljudski pesnik in pevec 25. 1. 1890 rojen v Maloščah Ciril Kanduf, publicist 25. 1. 1348 velik potres v slovenskih krajih ZAPISKI X \ FEBRUAR 1 TOREK IGNACIJ »E; 2 SREDA SVEČNICA -4E 3 ČETRTEK BLAŽ 4 PETEK 'S ANDREJ K. 5 SOBOTA AGATA št? 6 NEDELJA DOROTEJA & 7 PONEDELJEK ROMUALD m 8 TOREK JANEZ 9 SREDA APOLONIJA 10 ČETRTEK SHOLASTIKA •-=> 11 PETEK € LURSKA MATI BOŽJA •<& 12 SOBOTA EVLALIJA M 13 NEDELJA GREGORIJ M 14 PONEDELJEK VALENTIN fS' 15 TOREK JORDAN # 16 SREDA JULIJANA 17 Četrtek FRANČIŠEK KAL. 18 PETEK S* SIMEON m 19 SOBOTA KONRAD 20 NEDELJA SADOT s 21 PONEDELJEK GERMAN 22 TOREK PUST 23 SREDA PEPELNICA 24 ČETRTEK MATIJA 25 PETEK VALBURGA pr 26 SOBOTA 5 ALEKSANDER M 27 NEDELJA GABRIJEL M- 28 PONEDELJEK ROMAN j) 4. ob 4.56 uri :) 4. ob 5.09 uri 10. ob 20.15 uri S 18. ob 11.35 uri 5 26. ob 15.42 uri PREGOVORI Če je april deževen, krnel ne bo reven. — Malega travna če grmi, slane se več bati ni. — Sv. Jurija moča in sv. Petra suša, to da kruha. SPOMINSKI DNEVI 4. 4. 1943 padel pri Mežici narodni heroj France Paslerk - Lenart 4. 4. 1943 ustanovljen prvi koroški partizanski bataljon 5. 4. 1894 rojen v Dolah (občina Brdo) narodopisec in politik Vinko Moderndorfer 11. 4. 1912 umrl v Celovcu pisec Miklove Zale, dr. Jakob Šket 14. in 15. 4. 1942 nasilna selitev slovenskih družin s Koroške v rajh 24. 4. 1961 umrl v Prevaljah publicist dr. Josip Šašel 27. 4. 1941 ustanovitev Osvobodilne fronte slovenskega naroda 29. 4. 1943 obglavljenih 13 na smrt obsojenih koroških Slovencev, žrtev fašističnega terorja ZAPISKI MAJ 1 NEDELJA DELAVSKI PRAZNIK r$ 2 PONEDELJEK ATANAZIJ 3 TOREK FILIP IN JAKOB 4 SREDA FLORIJAN <<€ 5 ČETRTEK IRENIJ S 6 PETEK JANEZ 7 SOBOTA STANISLAV & 8 NEDELJA MIHAEL & 9 PONEDELJEK GREGOR NAG. 10 TOREK C ANTON m 11 SREDA FILIP IN JAKOB 12 ČETRTEK PANKRACIJ 13 PETEK SERVACIJ 14 SOBOTA BONIFACIJ IS NEDELJA ZOFIJA 16 PONEDELJEK JANEZ NEPOMUK 17 TOREK BRUNO 1 18 SREDA © ERIK 19 ČETRTEK VNEBOHOD M 20 PETEK BERNARDIN S 21 SOBOTA TEOBALD 22 NEDELJA EMIL HE 23 PONEDELJEK JANEZ ROS. 24 TOREK JOHANA rv;> 25 SREDA URBAN 26 ČETRTEK D FILIP NERI jgV 27 PETEK BEDA 1& 28 SOBOTA AVGUŠTIN 29 NEDELJA BINKOŠTI 30 PONEDELJEK BINKOŠTNI PONEDELJEK 31 TOREK ANGELA @ 3. ob 14.03 uri f 10. ob 5.08 uri 5D 18. ob 3.51 uri 5 26. ob 4.20 uri PREGOVORI Če je mojnika lepo, je dobro za kruh in meso. — Če sušeč suši, april deži in majnik hladi, ka-šte, omare in sode polni. — Velikega travna če pogostoma grmi, kmet se dobre letine veseli. SPOMINSKI DNEVI 1. 5. mednarodni praznik dela 1. 5. 1827 umrl v Čelovcu pesnik Franc Grundtner 2. 5. 1852 rojen v Mestinju pisatelj povesti .Miklova Zala' dr. Jakob Šket 8. 5. 1945 kapitulacija Hitlerjeve Nemčije 10. 5. 1876 rojen na Vrhniki pisatelj Ivan Cankar 11. 5. 1784 rojen na Potoče v Ziljski dolini pesnik in jezikoslovec Urban Jarnik 14. 5. 1953 ustanovljena slovenska kmetijska šola v Podravljah 15. 5. 1955 podpisana na Dunaju avstrijska državna pogodba 27. 5. 1821 umrl na Bistrici pri 5f. Jakobu v Rožu ljudski pesnik in tkalec Miha Andreaš ZAPISKI JUNIJ 1 SREDA FELIKS ŠJt 4t 2 ČETRTEK PETER 3 PETEK KLOTILDA s?' 4 SOBOTA FRANC S NEDELJA SVETA TROJICA 6 PONEDELJEK NORBERT 7 TOREK ROBERT 8 SREDA S MEDARD ji*.:: 55? 9 ČETRTEK REŠNJE TELO 10 PETEK MARGARETA 11 SOBOTA BARNABA 12 NEDELJA JANEZ 13 PONEDELJEK ANTON F? 14 TOREK BAZILIJ 15 SREDA VID 16 ČETRTEK FRANČIŠEK V. 17 PETEK GREGOR 18 SOBOTA MARKO -E 19 NEDELJA JULIJANA < 20 PONEDELJEK SILVERIJ 21 TOREK ALOJZIJ 1 f ■ 22 SREDA TOMAŽ M. 23 ČETRTEK AGRIPIN 24 PETEK 9 JANEZ KRSTNIK 25 SOBOTA VILJEM rs 26 NEDELJA JANEZ IN PAVEL 27 PONEDELJEK HEMA tgg 28 TOREK IRENIJ 29 SREDA PETER IN PAVEL 30 ČETRTEK EMILIJAN a \jtjl w Primož Trubar France Marolt 0 1. ob 21.31 uri @ 8. ob 16.07 uri 0 16. ob 19.23 uri 24. ob 13.44 uri PREGOVORI Če na sv. Medarda dan (8.) dežuje, štirideset dni dež še nale-luje. — Če sta Peter in Pavel jasna, bo letina krasna. — Urbanovo sonce in Vidov dež, prav dobrega leta upali smeš. SPOMINSKI DNEVI 8. 6. 1503 rojen Primož Trubar 11. 6. 1844 umrl v Blatogradu pesnik in jezikoslovec Urban Jarnik 11. 6. 1926 rojena v Lobniku Oraže Amalija - Tatjana 19. 6. 1949 umrl v Ljubljani pesnik Oton Zupančič 21. 6. 1891 rojen v Ljubljani glasbenik in harmonizator koroških narodnih pesmi France Marolt 23. 6. 1859 rojen v Šmihelu na Dolenjskem organizator planinstva na Koroškem Alojzij Knafelc 28. 6. 1919 sklenjen Versajski mir 30. 6. 1858 umrl v Celovcu šolski pedagoški pisatelj Simon Rudmaš ZAPISKI JULIJ 1 PETEK © TEOBALD 2 SOBOTA OBISK MARIJE DEVICE S 3 NEDELJA HELIODOR 4 PONEDELJEK URH 5 TOREK ANTON M. s 6 SREDA IZAIJA 7 ČETRTEK CIRIL IN METOD 8 PETEK ELIZABETA iFT P? 9 SOBOTA VERONIKA 10 NEDELJA AMALIJA £5? 11 PONEDELJEK OLGA 12 TOREK MOHOR IN FORTUNAT 13 SREDA ANAKLET 14 ČETRTEK BONAVENTURA 15 PETEK VLADIMIR •C 16 SOBOTA @ DEV. MAR. K. 4E 17 NEDELJA ALEŠ S5Č 18 PONEDELJEK MIROSLAV 19 TOREK VINCENCIJ 20 SREDA MARJETA 21 Četrtek PRAKSEDA 22 PETEK MARIJA MAGDALENA In? 23 SOBOTA D APOLINARIJ 24 NEDELJA KRISTINA 'es 25 PONEDELJEK JAKOB 22. ob 2.04 uri ® 28. ob 21.10 uri PREGOVORI Če se avgusta po gorah kadi, kupi kožuh za zimske noči. — Po vremenu sv. Jerneja (24.) rada vsa jesen se nareja. — Srpana če veter zvedri, vreme dolgo še trpi. SPOMINSKI DNEVI 5. 8. 1890 rojen v Borovljah pesnik in pisatelj sporazumevanja Josef Friedrich Perkonig 4. 8. 1727 rojen v Grabštanju filolog Ožbald Gutsman 9. 8. 1965 umrl v Celovcu koroški slovenski politik, zdravnik dr. Franc Petek 9. 8. 1946 ustreljena v Železni Kapli od angleškega vojaka Oraže Amalija - Tatjana 10. 8. 1873 rojen na Zilji pri Beljaku pesnik in prozaist dr. Franc Eller 10. 8. 1893 rojen v Kotljah Lovro Kuhar — Prežihov Voranc 22. 8. 1942 stopi štajerski bataljon na koroška tla 25. 8. 1938 umrl v Škocijanu Vinko Poljanec, narodni butitelj in deželni poslanec ZAPISKI SEPTEMBER 1 ČETRTEK EGIDIJ 2 PETEK Stefan 3 SOBOTA DOROTEJA 4 NEDELJA ROZALIJA 5 PONEDELJEK 4 LAVRENCIJ •H 6 TOREK CAHARIJA M 7 SREDA MARKO ■4 8 ČETRTEK ROJ. MARIJE DEVICE 9 PETEK PETER KLAVER -E 10 SOBOTA NIKOLAJ TOL. 11 NEDELJA HIACINT 12 PONEDELJEK IME MARIJINO 13 TOREK NOTBURGA 14 SREDA POVIŠANJE SV. KRIŽA 15 ČETRTEK MARIJA 7 ŽALOSTI 16 PETEK LJUDMILA 17 SOBOTA LAMBERT 18 NEDELJA JOŽEF 19 PONEDELJEK JANUARIJ M 20 TOREK 2> EVSTAHIJ M 21 SREDA MATEJ 22 ČETRTEK TOMAŽ VIL. n 23 PETEK HELENA x M. 24 SOBOTA RUPERT M. 25 NEDELJA NIKOLAJ 26 PONEDELJEK KOZMA IN DAMIJAN 26 TOREK :i) CIPRIJAN 28 SREDA VENČESLAV v,!? 29 ČETRTEK MIHAEL (P--? 30 PETEK HIERONIM S 5. ob 15.33 uri .p 13. ob 10.23 uri 5 20. ob 7.18 uri ■j) 27. ob 9.17 uri PREGOVORI Če je sv. Matevž (21.) vedren, prijetna bo jesen. — Kdor po Mali maši kosi, ta za pečjo suši. SPOMINSKI DNEVI 5. 9. 1872 ustanovljena »Posojilnica Št. Jakobska v Rožu" 11. 9. 1957 otvoritev Državne realne gimnazije in gimnazije za Slovence v Celovcu 16. 9. 1916 rojen na Bistrici v Rožu narodni heroj Matija Verdnik - Tomaž 16. 9. 1936 umorjen kot žrtev napada šovinistov pevec in prosvetni delavec Miha Habih z Ruta pri Hodišah 18. 9. 1869 umrl v Celovcu slovničar in književni organizator Anton Janežič 18. 9. 1870 veliki tabor v Žopra-čah pri Vrbi 28. 9. 1762 rojen na Bistrici pri Št. Jakobu v Rožu ljudski pesnik in tkalec Miha Andreaš ZAPISKI OKTOBER 1 SOBOTA REMIGIJ 2 NEDELJA ANGELI VARUHI M 3 PONEDELJEK TEREZIJA •M- 4 TOREK FRANČIŠEK ASlSKI 5 SREDA C PLACID *E 6 ČETRTEK BRUNO -E 7 PETEK KRALJ R. V. 8 SOBOTA BRIGITA 9 NEDELJA JANEZ 10 PONEDELJEK FRANČIŠEK B. 11 TOREK MATER. MAR. DEV. A’ 12 SREDA @ MAKSIMILIJAN ^ ' ' 13 ČETRTEK EDVARD 14 PETEK KALIST 15 SOBOTA TEREZIJA 16 NEDELJA GAL M 17 PONEDELJEK MARJETA AL. M- 18 TOREK LUKA EV. & 19 SREDA s PETER AL. 20 ČETRTEK JANEZ 21 PETEK URŠULA 22 SOBOTA KORDULA 23 NEDELJA SEVERIN 24 PONEDELJEK RAFAEL 25 TOREK KRISPIN 26 SREDA DRŽAVNI PRAZNIK 27 ČETRTEK FRUMENCIJ 28 PETEK SIMON IN JUDA 29 SOBOTA NARCIS 5* 30 NEDELJA ALFONS 31 PONEDELJEK VOLBENK M- (f 5. ob 10.21 uri ® 12. ob 21.31 uri J) 19. ob 13.46 uri @ 27. ob 0.35 uri PREGOVORI Sv. Gol (16.) deževen ali suh, prihodnjega poletja ovaduh. — Če je na sv. Uršule dan (21.) lepo, vsaka lena baba lahko na-stil dobo. — Sv. Luka repo cuka. SPOMINSKI DNEVI 1. 10. 1943 Prvo zasedanje odposlancev slovenskega naroda v Kočevju 10. 10. 1920 glasovanje v coni A na južnem Koroškem 12. 10. 1944 zverinsko mučenje in usmrtitev koroških partizanov na Komeljnu pri Pliberku 17. 10. 1908 otvorjen slovenski delavski dom v Podljubelju 20. 10. 1907 ustanovitev Slovenske prosvetne zveze v Celovcu 25. 10. 1896 otvoritev Ciril in Metodove šole v St. Rupertu pri Velikovcu 26. 10. 1955 zasedbene sile zapustile Avstrijo 29. 10. 1851 rojen v Borovljah narodopisec in slovstveni zgodovinar Janez Sajnik ZAPISKI NOVEMBER 1 TOREK VSI SVETI 2 SREDA VERNE DUŠE (<•§ 3 ČETRTEK HUBERT, IDA 4 PETEK € KAREL, BOR 5 SOBOTA CAHARIJA IN E. 6 NEDELJA LENART & 7 PONEDELJEK ENGELBERT H 8 TOREK BOGOMIR 9 SREDA TEODOR M 10 ČETRTEK ANDREJ AVEL. 'v,5 11 PETEK • 'S. MARTIN ‘SS 12 SOBOTA KUNIBERT 4=7 13 NEDELJA STANISLAV 44" 14 PONEDELJEK SERAFIH . fš 15 TOREK LEOPOLD X *#■ 16 SREDA ALBERT 17 ČETRTEK D GREGORIJ ČUD. 18 PETEK ODON 19 SOBOTA ELIZABETA 20 NEDELJA KRISTUS KRALJ sS 21 PONEDELJEK DAROVANJE DEV. MAR. >3? 22 TOREK CECILIJA »J 23 SREDA KLEMEN jr'-? 24 ČETRTEK JANEZ OD KRIZA 25 PETEK vy KATARINA M 26 SOBOTA KONRAD M 27 NEDELJA VIRGILIJ m 28 PONEDELJEK GREGORIJ ■E < 29 TOREK SATURNIN 30 SREDA ANDREJ (J 4. ob 4.58 uri (§> 11. ob 8.09 uri D 17. ob 22.52 uri S) 25 ob 18.31 uri PREGOVORI Če Martinovo gos po ledu plazi, o božiču navadno po blatu gazi. — Sv. Cecilija (22.) če hudo grmi, dosti pridelka ob letu kmet dobi. — Sneg sv. Andreja sto dni leži in žito mori. SPOMINSKI DNEVI 2. 11. 1881 rojen na Dobravi pri Borovljah narodni buditelj in potopisec Franc Mišic 11. 10. 1955 koroški Slovenci vložili pri avstrijski vladi in predstavnikih štirih velesil Spomenico glede izvedbe člena 7 državne pogodbe 13. 11. 1813 rojen v Svečah politik in publicist Andrej Einspieler 20. 11. 1882 rojen v Dobrijah pri Ravnah narodopisec in književni zgodovinar dr. France Kotnik 29. 11. 1943 zgodovinsko drugo zasedanje AVNOJ-a v bosanskem mestu Jajce 29. 11. 1945 proglasitev FLR Jugoslavije ZAPISKI DECEMBER 1 ČETRTEK MARJAN 15$ 2 PETEK BIBIJAN 3 SOBOTA € FRANČIŠEK 4 NEDELJA BARBARA 5 PONEDELJEK SABA rs 6 TOREK MIKLAVŽ rs 7 SREDA AMBROZIJ 8 ČETRTEK BREZM. SP. MAR. DEV. 'iS 9 PETEK VALERIJ 'CS 10 SOBOTA © HERBERT 11 NEDELJA DAMAZ M 12 PONEDELJEK MAKSCENCIJ # 13 TOREK LUCIJA 14 SREDA BERTOLD 15 ČETRTEK MAKSIMIN 16 PETEK EVZEBIJ 17 SOBOTA 5 LAZAR 18 NEDELJA GRACIJAN 19 PONEDELJEK URBAN 20 TOREK EVGENIJ 21 SREDA TOMAŽ S# 22 ČETRTEK JUTA g# 23 PETEK VIKTORIJA M 24 SOBOTA ADAM IN EVA M 25 NEDELJA ® BOŽIČ KE 26 PONEDELJEK ŠTEFAN HE 27 TOREK JANEZ EV. -E 28 SREDA TOMAŽ 29 ČETRTEK NEDOLŽNI OTROČIČI 30 PETEK DAVID 31 SOBOTA SILVESTER 5* C 3. ob 22.16 uri (v) 10. ob 18.33 uri 5 17. ob 11.37 uri ® 25. ob 13.49 uri PREGOVORI Grudna mraz in sneg žita dosti pred in prek. — Kakršni so dnevi od sv. Lucije (13.) do Božiča, taki bodo meseci v prihodnjem letu. — Sveti dan vetrovno, ob letu bo sadja polno. SPOMINSKI DNEVI 2. 12. 1860 rojen v Mostah politik, poslanec France Grafenauer 2. 12. 1868 rojen na Planini na Notranjskem harmonizator koroških narodnih pesmi Oskar Dev 3. 12. 1800 rojen na Vrbi pesnik France Prešeren 3. 12. 1833 rojen v Globasnici ljudski pesnik in pevec Franc Leder - Lesičjak 11. 12. 1918 umrl pisatelj Ivan Cankar v Ljubljani 15. 12. 1935 umrl v Mostah politik in poslanec France Grafenauer 19. 12. rojen v Lešah slovničar in knjižni organizator Anton Janežič ZAPISKI r LADO SMREKAR JHoIifev O, Karantanija, moj bog, ne daj, da bi ostala brez otrok, ohrani pravdo knezov, moč Metoda, modrost Cirila, ki od vzhoda prinesla sta nam luč kulture . . . Glej, Karantanija, vsenaokrog je hlad: obkoljen prostor je in Gospa Sveta, samoten krnski je grad in vsa prekleta beseda naša . . . O, Karantanija, preziraj vsakega, ki zdaj odpada in v tvojem gnezdu drzne si preštevati mladiče nam, ki petnajst stoletij žive priče in dediči smo tvojega zaklada. O, Karantanija, o, Karantanija, glej, prosim te za vse, ki našega so debla: poženi seme v bujna stebla, v razkošno klasje, daj jim vero, zakaj le ta jim bo izgrebla iz prsi ranjenih, kar je živelo in je zgaranih prednikov blesteče delo, ki so s krvjo domove varovali in v boju krvi se zakleli, do bodo zvesti ti ostali. Sosedom Prekletstvo žanje slepa mržnja, ki vzrok si išče v rodu razliki in hrani z gesli se Neandertalca, ki vzgojna sla mu bila je gorjača. Zamorec slednji danes se veseli svobode. Dobil je jezik, šolo, delo in pravico. Korošcu našemu pa prete s pesnico, ker jezik maternji spoštuje, kar je krstil po svoje imenuje in se rodu očetov ne sramuje. O, dvajseto stoletje laserja in atomov! Mar res dopuščaš sramotitev tako, da zakon o zaščiti je živali bolj čislan pod Velikim Klekom, kot listina UNO o ljudskih je pravicah? Nasmejmo taki se morali . . . Cizel Velimir Portorož, julija 1976. Ob sprejetju zakonov o „popisu posebne vrste" in o »narodnih skupinah" v avstrijskem parlamentu. Proti rušilcem naših zakonitih pravic smo koroški Slovenci odločno protestirali in izpovedali: NE DAMO SE PREŠTEVATI! — ZAHTEVAMO IZPOLNITEV ČLENA 7! DR. FRANCI ZV/ITTER Smo spet na začetku toda za mnoge izkušnje in številna spoznanja bogatejši! Jeseni leta 1957 me je obiskal v Celovcu glavni urednik graške „Neue Zeif" dr. Heinz Paller. Poznal sem ga le po imenu in kot nekdanjega glavnega urednika velenemškega časopisa „Freie Stimmen". V razgovoru sem spoznal moža izrednega intelekta, ki nikakor ni zakrival svoje preteklosti in ki je tudi na novem položaju v Gradcu ohranil svoje zanimanje za ..Koroško vprašanje", ki ga je svoječasno kot publicist ideološko sooblikoval in usmerjal. V začetku nisem takoj razumel, kaj je namen obiska in razgovora. Polagoma pa je le šel iz sebe in me vprašal, kaj mislim o ..ugotavljanju manjšine" in kako bi koroški Slovenci v primeru realizacije takega ukrepa reagirali! Čeprav mi je bil pojem ..ugotavljanje manjšine" bolj ali manj nepoznan, se mi je spričo obiska dr. Pallerja takoj porodila asociacija z ..narodnim katastrom" v načrtu kulturne avtonomije iz leta 1927 in sem odgovoril: ,.Koroški Slovenci bi tako ugotavljanje odklonili, kakor so ga odklonili v pogajanjih za kulturno avtonomijo leta 1927 do 1930." In potem je stekel pogovor z zanimivim obiskovalcem, ki me je obvestil, da so na pobudo KHD nemške narodnjaške organizacije v bližini Gradca sklenile, da zahtevajo od vlade kot pogoj za izvedbo člena 7 državne pogodbe ..ugotavljanje manjšine"; na Koroškem da sestanka niso tvegale, da pa ne dvomi, da bo vlada tej zahtevi ugodila. Ko sem mu v teku daljšega razgovora se omenil možnost, da se bomo koroški Slovenci zaradi težkih zgodovinskih izkušenj z ljudskimi štetji in zlasti zaradi težkih doživetij v času nacizma, kakršna so nasilna preselitev več sto naših družin in številne naše žrtve v KZ in v antifašistični borbi, takemu načrtu z vsemi silami uprli in v slučaju njegove uresničitve našli tudi poti in oblike, da ugotavljanje bojkotiramo, se je poslovil od mene z besedami: „To bi bila katastrofa — ne za Vas, pač pa za tiste, ki se niso ničesar naučili iz zgodovine." Ko sem sedaj po preštevanju spet prebral nekaj tistih pisem, ki sem jih po tem obisku menjal s tem duhovitim publicistom o nekaterih manjšinskih vprašanjih, skoraj ne morem verjeti, da je bilo to pred dvemi desetletji in se mi naravnost vsiljuje želja, da kratko pregledam to obdobje in analiziram dogajanja v zvezi z reševanjem člena 7 državne pogodbe. Osrednji organizaciji sta v spomenici koroških Slovencev ob dvajsetletnici podpisa državne pogodbe dne 15. maja 1975 podali tehtno analizo svojih prizadevanj za dosego pravic, ki grejo slovenski narodni skupnosti po državni pogodbi. Nujna zadeva posebne zgodovinske raziskave bo, da po eni strani objavi vse dokumente, ki sta jih osrednji organizaciji posredovali vladi, po drugi strani pa v posebni monografiji znanstveno obdela politični angažma skupnega in posameznega pristopa do življenjskih vprašanj naše narodne skupnosti po letu 1945. Zato tukaj ne bom ponavljal in ocenjeval vlog naslovljenih na vlado in razgovorov z raznimi pristojnimi in nepristojnimi forumi, marveč hočem zabeležiti zgolj nekaj posebnih pogledov 3 Koroški koledar 33 in spominov, ne da bi mi bilo za popolnost in pristnost. Gre zgolj za osebno razmišljanje človeka, ki je v mnogem sooblikoval, vsekakor pa sodoživljal izredno razburkano dobo in dogajanje našega narodnega življenja po letu 1945 in zlasti po podpisu državne pogodbe. Moram ugotoviti, da koroški Slovenci v najtežjem času nacističnega nasilja nismo poznali razdvojenosti, da med nami ni bilo trenj in sporov in da smo si bili edini in enotni glede potrebe neizprosne borbe proti nacizmu. Saj smo njegove nosilce dobro poznali in nas zato niso mogli zavesti s parolami o potrebi zaščite zapadne kulture pred nevarnostjo komunizma. Preveč dobro smo poznali in vedeli, da se za vsem tem skriva le nemški nacifcšizem, ki je s propagiranjem nemškega nacizma stremel podjarmiti vse „manj vredne narode" in si za razširitev svojega „živ-Ijenjskega prostora" prisvojiti njihovo zemljo. Končno smo to kot prvi doživeli na lastni koži. Če je po zmagi nad na-cifašizmom tudi med nami prišlo do raz-dvojitve, le-ta nikdar ni doživela dimenzij kakor drugod in smo tudi v časih navidezno ostrih zunanjih prepirov Imeli pred očmi vedno skupen interes zagotovitve obstoja in nadaljnjega razvoja slovenske narodne skupnosti na Koroškem. V oddaljenosti se marsikaj vidi drugače, čeprav sem v prepričanju, da je vsak hotel najboljše, tudi danes še mnenja, da je medsebojno tekmovanje kot posledica različnega gledanja in pristopa do različnih vprašanj prineslo in prinaša mnogo, celo več pozitivnega kol negativnega. Predvsem je bilo mogoče razširiti bazo na terenu in zajeti tudi del delavstva, ki bi bilo sicer — kakor nas uči zgodovina — postalo narodno vse bolj mlačno in bi polagoma tudi narodno utonilo v nemški nacionalistični socialni demokraciji. Zlasti pa je spomenica koroških Slovencev z dne 11. 10. 1955 primer in dokaz zdravega medsebojnega tekmovanja. Kdor pozna pr- /otne ločene osnutke, mora z zadovoljstvom pozdraviti dokončno skupno spomenico, ki je slej ko prej — tudi po več kot dvajsetih letih — izhodišče in osnova za naše narodno prizadevanje. Iz tega skupnega snovanja spomenice je nastal koordinacijski odbor obeh osrednjih organizacij, ki se je kakor spomenica ohranil kljub številnim manjšim ali večjim prepirom vse do danes kot forum, ki je imel in ima na'ogo, da se vedno zavzema skupno za interese slovenske narodne skupnosti v pogledu na rešitev člena 7 državne pogodbe — velikega mednarodnega pisma naših narodnih pravic. Na tej osnovi je bilo storjenega veliko, čeprav uspehi niso baš veliki in zadovoljivi: koliko zavzemanja na šolskem področju — da omenim predvsem obširno spomenico o šolskem vprašanju in vsakoletno skrb za prijave; koliko poizvedb in pritožb ob raznih ljudskih štetjih; koliko dolgih izčrpnih vlog o različnih problemih na vseh področjih našega narodnega življenja vse do zadnje spomenice koroških Slovencev ob dvajsetletnici podpisa državne pogodbe; koliko konstruktivnih predlogov v raznih odborih, komisijah in komitejih pri vladi; koliko osebnega angažiranja posameznikov, koliko mladinskega idealizma, koliko takih nevidnih in zato nepriznanih žrtev in prizadevanj — o vsem tem manjka še monografija, da bi lahko objektivno ocenili delo in gotove uspehe. Zgodovina bo brez dvoma sodila, kaj je bilo prav in kaj ne, kaj koristno in kaj je škodovalo, kaj je bilo storjeno in kaj je bilo zamujenega. Prepričan pa sem, da bo pozitivna ocena tam, kjer se je delalo, čeprav je mogoče najti tudi napake le tam, kjer se dela. Kjer ni dela, tam tudi napak ni. Ko tako g'edam nazaj, se spominjam marsikaterega naivnega pričakovanja in marsikatere iluzije: V Maloščah smo na primer neposredno po podpisu državne pogodbe napovedovali takojšno izpolnitev vseh določil člena 7, zlasti tudi § 3, ki predvideva poleg uvedbe slovenskega uradnega jezika dodatno k nemščini tudi namestitev dvojezičnih topografskih označb in krajevnih napisov. Naivno smo pričakovali, da bo oblast nastopila proti hujskačem in organizatorjem šfrajkov proti dvojezični šolski ureditvi in jih kaznovala. Zgodilo se je obratno: deželni glavar Wedenig je moral na zahtevo svoje stranke z navadno odredbo ukiniti ustavni zakon o dvojezičnem šolstvu, ker so se socialisti zbali, da bi jih sicer prehitela OVP, ki je že tedaj vestno izpolnjevala zahteve nemških nacionalistov v KHD. Ko so potem sklenili novi šolski zakon, smo spet naivno nasedli nasvetu, naj ga ne kar v naprej odklonimo, marveč najprej počakamo, da vidimo razvoj in posledice. No, le-fe so, da je število prijav padalo od leta do leta in je parlament 7. julija lanskega leta na zahtevo KHD v smislu sklepa treh strank spremenil določilo zakona o prevedbi plač, ki je predpisovalo za vodje dvojezičnih šol usposobljenost za dvojezično poučevanje. Zadnji razpisi mest za šolske voditelje za dvojezične šole ne omenjajo več, da je pogoj za mesto usposobljenost za dvojezično poučevanje. Če že govorim o teh in podobnih iluzijah, ki so v bistvu izraz naše poštenosti, $e spomnim tudi na drugi strani podobnih naivnih gledanj. Tako je zvezni kancler Kreisky kot zunanji minister leta 1961 povsem naivno izjavil, da so dvojezični napisi zgolj ..vprašanje barve" in da mu naj čimprej pošljemo seznam dvojezičnih krajevnih imen. Iluzija je bil tudi poskus kanclerja Klausa, da bi rešil vprašanje v smislu želja manjšine. Ko je le-ta imenovala svoje predstavnike za pogovore z vlado, da bi skupaj iskali sporazumno rešitev, je ta načrt očitno ostal v predalu. Koroški Slovenci nikdar več nismo slišali o poskusu realizacije tega načrta, marveč lahko samo ugotovimo, da ni prišlo več do nobenih razgovorov s kanclerjem dr. Klausom. Koroška stvarnost pa se je izkazala kot nemškonacionalistična trdnjava, ki nima nič skupnega z naivno iluzijo. Zvezni kancler dr. Kreisky je to doživel na lastni koži, ko so ga nemški nacionalisti in neonacisti pred delavsko zbornico v Celovcu po nacistični maniri psovali kot „Žida"; koroški Slovenci pa smo spoznali to koroško stvarnost ob šolskih štrajkih 1957 in 1958 ter ponovno leta 1972 ob proslulem naskoku na dvojezične napise, pa vse do zadnjih dni pred preštevanjem. Razumljivo, da je v takem vzdušju tudi pri najbolj vnetih zagovornikih potrpežljivega čakanja izginila vsaka iluzija in je bil sleherni konfrontiran z nestrpno koroško stvarnostjo, ki jo doživljamo dnevno — surovo in izzivalno. Čim hujši pa je pritisk, tem hujši je tudi odpor. To je naravni zakon, potrjen ne le v zgodovini, marveč zlasti tudi v današnjem trenutku. Če so mislili, da nas bodo s preštevanjem moralno in dejansko prisilili na kolena, je bil to račun brez krčmarja. Naše ljudstvo je potrpežljivo, mirno in strpno — toda vse samo do znosne mere! Če so bili vsi naši utemeljeni pomisleki in ugovori proti preštevanju ali bolje rečeno proti ugotavljanju manjšine zaman in je vlada kljub svoječas-nim drugačnim zagotovilom klonila pred zahtevami KHD, smo bili koroški Slovenci prisiljeni, da to konfrontacijo sprejmemo. Ta konfrontacija je za nami. Prinesla nam je potrdilo, da je naše ljudstvo za nami in da se zna, če je treba, tudi danes spet upreti in boriti. Zato nas tudi nove konfrontacije ni strah. S preštevanjem smo namreč prišli spet tja, kjer smo bili — na izhodišče. S 1. februarjem 1977 bodo razveljavljeni vsi dosedanji zakoni, odloki in ukrepi za izvedbo člena 7 državne pogodbe. To več ali manj velja spričo dejstva, da je veljaven samo do ugotavljanja manjšine, tudi za zakon o dvojezičnem šolstvu, ki ga vlada v smislu sporazuma strank z dne 1. julija 1976 lahko vsak dan spremeni. Spet je torej vse odprto. Da bi bil za- 3* Koroški koledar 35 kon o pravnem stanju narodnih skupnosti izvedba člena 7 državne pogodbe, se namreč tudi vlada sama ne upa trditi. Smo torej spet na začetku reševanja, le za mnoge izkušnje in za številna spoznanja bogatejši. Zato nikdar več ne bomo naivno nasedli, da bi tudi le za „poskušnjo" sprejeli in priznali zakon, ki naj bi reševal naša življenjska vprašanja, ki pa je bil sprejet brez našega soglasja in celo proti našim ugovorom. V današnjem času svetovnega priznanja in uveljavljanja človekovih pravic; v času po helsinški konferenci, ki v zaključnem aktu poudarja izrecno tudi pomen narodnih skupnosti in potrebo ureditve njihovih pravic; v času, ko se OZN bavi s problemom splošne ureditve manjšinskih vprašanj; in po 14. novembru 1976, ko smo koroški Slovenci ponovno dokazali svojo strnjenost in odločnost, vendar ni mogoče reševati življenjskih vprašanj naše narodne skupnosti mimo nas in brez nas. Koroški Slovenci smo vedno bili pripravljeni in smo tudi danes pripravljeni, da vzajemno z vlado iščemo sodobno rešitev v korist manjšine sprejetih mednarodnih obveznosti. Prav težki dogodki zadnjega časa pa potrjujejo, da rešitev manjšinskega vprašanja ni zgolj vprašanje prizadete narodne skupnosti, marveč prvenstveno vprašanje večinskega naroda. Le-ta bo moral vzeti na znanje, da mednarodne pogodbe ni mogoče enostavno torpedirati ali spremeniti, zlasti ne, če gre hkrati za temeljno mednarodno listino o vzpostavitvi demokratične in neodvisne republike Avstrije. Kakor je za drugo avstrijsko republiko osnovna državna pogodba, more tudi za nas koroške Slovence biti izhodišče in osnova le člen 7 državne pogodbe. Njegova določila so jasna, jasno in poznano pa je tudi ozemlje, kje koroški Slovenci avtohtono živimo in ustvarjamo več kot 1400 let. Če upoštevamo še načela, ki jih je postavil za reševanje manjšinskih vprašanj tovariš Edvard Kardelj v svojem intervjuju dunajski reviji ..profil" in ki so po izjavi sekretarja ZKJ Staneta Dolanca načela manjšinske politike vse Jugoslavije, so za bodoča pogajanja med pristojno vlado in prizadeto manjšino podane jasne smernice: • Avtohtona manjšina se na lastni zemlji brez pritiska nikdar ne asimilira sama od sebe in nikdar ne more biti tujka v lastni domovini. • Člen 7 državne pogodbe je edina osnova za reševanje vprašanj slovenske narodne skupnosti na Koroškem in hr-vafske narodne skupnosti na Gradiščanskem. • Člen 7 niti po vsebini, niti po nastanku ne pogojuje varstvenih določil s številčno močjo narodne skupnosti, marveč velja za celotno narodno skupnost ne glede na njeno številčno moč. • Člen 7 končno je mogoče rešiti le v sporazumu med pristojno vlado in prizadeto manjšino. To so tudi naša načela za pogovore z vlado. Cilj teh pogovorov pa je: Rešitev celotnega člena 7 v obliki vsa njegova področja obsegajočega paketa za zagotovitev obstoja in vsesplošnega razvoja slovenske narodne skupnosti na Koroškem. Koroški Slovenci ne želimo nič drugega kot pravice, ki nam grejo; in želimo predvsem tudi mirno sožitje z narodom-sosedom. Zato hočemo tudi v bodoče sodelovati z vsemi demokratičnimi silami večinskega naroda, ki so nam doslej in zlasti v borbi proti nedemokratičnemu preštevanju izpričale svojo solidarnost. Le tako sodelovanje je pot do zbiižanja in razumevanja, ne pa hujskanje in ščuvanje s ..prastrahom", ki ni utemeljen, marveč služi le tistim, ki nočejo miru in jim je stalna narodnostna borba potrebna za njihovo eksistenco. V resnici pa je zadovoljno ljudstvo v polni posesti pravic, ki mu grejo, edini garant za mirno mejo. Tudi to zgodovinsko spoznanje terja čimprejšnjo rešitev koroškega vprašanja v smislu zgoraj navedenih načel. Sami moramo biti nosilci in oblikovalci boja za naše pravice Samo dosledna in dolgoročna narodnostna politika nas bo privedla do popolne nacionalne in socialne enakopravnosti. Vse prepogosto se dogaja, da gledamo na naše narodnostne probleme kot na nekaj povsem ločenega ali drugačnega od ostalih področij vsakdanjega življenja in nekdanjih problemov. Da je to velikokrat tako, nismo krivi koroški Slovenci sami. Politično ozračje in politični sistem, v katerem živimo, nas tako uči in skuša ta nauk neprestano potrjevati s pomočjo medijev množičnega obveščanja. Naše narodnostne pravice v takem okolju postajajo briga tistih ljudi, ki so idealisti, trmasti, svojeglavi. Pogosto pa skušajo ustvariti naši nasprotniki celo tako vzdušje, v katerem postane boj za narodnostne pravice nekaj konservativnega in nemodernega. Brezobzirni pritisk germanizacije na gospodarskem, kulturnem in političnem področju, kot smo ga koroški Slovenci pogosto v zgodovini doživljali in ga doživljamo tudi v današnjih dneh in ki je imel brez dvoma hude posledice za razvoj našega naroda, je ena izmed oblik nasilja nad narodom. Vendar je tista prikrita in neprestana oblika narodnostnega pritiska, ki degradira boj za narodnostne pravice na nekaj, kar je zaostalo in nesodobno, v ospredje pa včasih bolj, drugič manj povzdiguje boj za socialne dobrine in nepre- stano poziva pripadnike narodnostne manjšine k temu, da se naj odločijo za boljši socialni in gospodarski položaj in da se naj odrekajo in končno odrečejo lastni nacionalni pripadnosti, prav tako nevarna in učinkovita, vendar še veliko bolj zahrbtna in manj vidna. Če se hočemo braniti tudi pred takim načinom asimilacije, moramo gledati takšne procese iz širšega vidika, jih postavljati v širši prostor in jih primerjati z družbenimi procesi v naši neposredni in bolj oddaljeni okolici. Če se danes vedno več ljudi na svetu zaveda, da ni politične enakopravnosti brez gospodarske in če se za ta temeljni kamen meddržavnih in medčloveških odnosov bori danes ogromna večina zemljanov, potem ta „sveta" resnica velja prav tako, verjetno pa še bolj za odnos med večinskim narodom in narodnostno skupnostjo oz. za odnos med pripadniki večinskega naroda in pripadniki narodnostne skupnosti. Dejstvo je, da so se naši ljudje v preteklosti pogosto odrekli narodnostni identiteti in se odločali za boljši socialni položaj v družbi. Dejstvo je tudi, da sta politična situacija in politični sistem to pospeševala in še pospešujeta. Upravičeno se lahko vprašamo, zakaj neki se velika večina uradnikov, nastavljencev, delavcev in drugih tako hitro odpove v naših razmerah svoji narodnostni pripadnosti. Jasno in glasno lahko trdimo, da v današnjih razmerah na Koroškem razen tistih izjem, ki jih javno mnenje označuje enkrat kot trmaste, svojeglave in podobno, v drugi politični situaciji pa kot ekstremiste, skrajneže in nacionalne komuniste, koroški Slovenec ne more biti deležen enakopravnega socialnega in gospodarskega razvoja in se hkrati jasno in svobodno boriti za svoje kulturne in narodnostne pravice. Tisti, ki to dejstvo zanika, zanika tudi do skrajnosti nedemokratično in nemoralno asimilacijo koroških Slovencev od sto tisoč na dvajset tisoč (po avstrijskih virih). Torej kljub temu, da se v Avstriji demokracija piše z veliko začetnico, moramo — če gledamo s tega področja — ugotoviti, da pri nas na Koroškem še danes v dvajsetem stoletju niso dani osnovni predpogoji za enakopraven socialni in nacionalni razvoj koroških Slovencev. Moramo celo ugotoviti, da smo zelo daleč od tega. In če to dejstvo (ki je nepreklicno in vsak, ki to zanika, se laže) postavimo v širši evropski in svetovni prostor, potem bomo videli, da se to dogaja povsod tam, pa naj bo to v Aziji, Ameriki ali Atriki, pa tudi v Evropi, kjer se narodi borijo za nacionalno in socialno svobodo, samostojnost in neodvisnost. Povsod tam, kjer se novo postavlja po robu staremu, zatiralnemu sistemu. Stopnje te borbe niso povsod enake; na jugu Atrike so bolj očitne, v Južni Ameriki malo manj, v Evropi se pojavljajo v drugih oblikah. Zato je pravica do asimilacije, o kateri govorijo vidni avstrijski politiki, le tasada, za katero se skriva socio-gospodarski germanizacijski mehanizem, ki neusmiljeno deluje in melje. Tudi bolgarski način negiranja narodnostne identitete Makedoncev ni daleč stran od prej imenovanega. Iz globokega prepričanja trdim, da je eno izmed osnovnih meril za stopnjo demokracije v nekem političnem sistemu prav odnos do narodnostnih manjšin, njihov socialni in narodnostni položaj in ne nazadnje njihovo številčno upadanje ali razvijanje v določenih zgodovinskih obdobjih. Gledano s tega objektivnega vidika lahko trdimo, da smo na Koroškem in v Avstriji daleč od tega, ko bi lahko ugotavljali, da je politični sistem narodnim manjšinam naklonjen. Trenutni proces v svetu z veliko naglico ruši stare preživele gospodarske in politične odnose. Velika skupina manj in nerazvitih držav, ki se združujejo v skupini neuvrščenih, trka na vrata tistih, ki so si prilastili monopole in ki izkoriščajo dve tretjini človeštva. V sklopu zahtev po novem gospodarskem redu se vedno bolj pogosto postavlja tudi zahteva po vsestranski demokratični zaščiti narodnostnih manjšin. Tržaška konferenca, Ohrid, osimski sporazum, helsinška konferenca in tudi berlinsko posvetovanje evropskih komunističnih in delavskih partij to jasno kažejo. Koroški Slovenci, ki smo bili v zgodovini izpostavljeni vsestranskim procesom germanizacije, smo v NOB doživeli zavesten zgodovinski preporod. Takrat smo se na strani naprednega dela človeštva borili proti fašizmu in nazadnjaštvu. V tistem obdobju smo koroški Slovenci mislili in čutili hkrati najbolj mednarodno in narodnostno. Naše narodnostne probleme smo postavljali v širša politična dogajanja v Evropi in v svetu. Zavedali smo se, da smo v veliki meri lastni gospodarji naše usode. In tako smo tudi ukrepali. V samem tretjem rajhu smo vodili z brezobzirno fašistično zverjo bitko na življenje in smrt. Izgubili smo mnogo naših najboljših sinov. Toda uspeh ni izostal. Ko je bil fašizem premagan, smo ponosno stali na strani zmagovalcev. Zadnji dogodki, ki so povezani z uspešnim in izredno pomembnim bojem proti preštevanju, brez dvoma potrjujejo zgoraj omenjeno zgodovinsko dejstvo. Koroški Slovenci se moramo za- vedati, da je naša nadaljnja usoda v veliki meri odvisna cd nas samih. Od naše pripravljenosti, da se borimo; da kljub temu, da nam nenaklonjeni politični sistem v primeru, da popustimo, ponuja določene socialne prednosti, jasno in dolgoročno izoblikujemo našo narodnostno politično taktiko; da se dosledno in brez oportunističnih omahovanj podamo na pot naše popolne nacionalne in socialne enakopravnosti v takšnem političnem okolju, ki ne bo pogojevalo gospodarskega blagostanja od narodnostne neenakopravnosti. V tem boju nismo sami. Znotraj Avstrije je cela vrsta demokratov med katoliki, socialisti in komunisti, ki nas odločno podpirajo in s katerimi imamo skupne cilje. To dejstvo nam je prišlo šele hr.lj v zavest, ko nismo več mirno gledali naše probleme ločeno od drugih problemov v Avstriji. Izven Avstrije nas prav tako podpira še mnogo gibanj, ki se borijo za socialno in nacionalno enakopravnost naroda in narodnosti. Naravno imamo v neuvrščenih močnega zaveznika, ki temeljito ruši stare gospodarske in družbene spone. V Jugoslaviji in v matičnem narodu pa imamo tistega neposrednega zaveznika, ki nas na eni strani podpira kot sopodpisnik državne pogodbe, na drugi strani pa kot eden izmed najbolj pomembnih sotvorcev politike neuvrščenih. Torej naša usoda je v naših rokah. Dokončno zmago bomo morali izbojevati na domačih tleh. Zaveznikov nam pri tem ne manjka. Varovati pa se moramo ozkega zapiranja v lastne vrste in čakanja rešitelja, ki ga nikoli ne bo. dipl. ing. Feliks Wieser iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiMiiiiiiiiiiiimiiiiiMimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii Asimilacija - janičarstvo Pretepali so me že kot šolarja, samo zaradi tega, ker sem bil otrok slovenskih staršev. Zapirali so me med kriminalce, samo zaradi tega, ker sem se zavzemal za slovensko stvar. Bil sem zaznamovan od oblasti Dollfussove in Scbuschniggove Avstrije, izključni list (Ausschlieflungsschein) je bil moj edini osebni dokument v Hitlerjevi državi. Celo prijatelji v KPA so me nazivali iredentista, samo ker sem bil dosleden Slovenec, čeprav sem z njimi občeval v njihovem nemškem materinem jeziku. Še po vojni so me zmerjali in obrekovali, me tudi pretepali in zapirali, samo zalo, ker sem bil slovenski partizan. Škofijski ordinariat me je ekskomuniciral, ker sem bil aktiven Slovenec. Iz KPA so me izključili, ker sem bil Slovenec, ki se ne da asimilirati. Desni so me ozmerjali s titokomunistom, levi s titofašistom — vse samo zaradi tega, ker sem bil in hotel ostati koroški Slovenec, ker sem tudi z otroci govoril v slovenskem materinem jeziku, jih vzgajal v naprednem narodnem duhu, ker nisem hotel, da bi se ponemčili, ne otroci ne vnuki. In podobno se je godilo mnogim mojim rojakom na tem koščku zemlje, kjer prebivamo Slovenci že več kot tisoč let. Mnogi so omahnili pod pritiskom, še več pa jih je vzdržalo, se pod udarci krepilo in se prekalilo. Iz hlapcev so se rodili borci za svobodo, železo se je spremenilo v jeklo. V teh težkih in razburkanih, pa tudi lepih časih sem spoznal, da je zločin nad samim seboj in nad svojimi otroki, če se izneveriš svojemu materinemu jeziku in prevzameš drugega. Tak človek ne more nikoli več biti svoboden in ponosen, saj mu je-vzeta osnovna podlaga, na kateri bi gradil ideje, ki oblikujejo dobrega človeka in s tem boljšo plemenitejšo človeško družbo. Takemu človeku je vzeta tudi podlaga za. njegovo osebno srečo. Saj postane suženj močnejšega, močnejši pa je navadno brezobziren. Človek, ki izda svojo narodnost, je zapisan suženjstvu in hlapčevstvu. Ob takih ugotovitvah se človek nehote zamisli v zgodovino janičarstva. Mogočni turški sultan, tako nam pripoveduje zgodovina, je na svojih osvajalskih pohodih po-deželah jugovzhodne Evrope plenil, požigal, ropal narode, predvsem slovanske. Ker je imel na teh roparskih pohodih velike žrtve tudi med lastnimi vojaki, je začel kot vojni plen jemati seboj v Turčijo tudi živo blago — predvsem mlade fante in može.. Le-te je prevzgojil v svoje vojake; imenoval jih je „nove čete", po turško jeni čeri. Tako so se rodili janičarji, ki so bili, kakor nam ve povedati zgodovina, najboljši turški sultan, tako nam pripoveduje zgodovina, je na svojih osvajalskih pohodih po šeststo let strahovali male narode, jim bili strah in trepet. Pri tem pa se janičarji niti niso zavedali, da krvavijo za tuje interese, da v službi turškega imperializma pobijajo svoje lastne brate in požigajo svojo rodno zemljo, saj so bili izobraženi samo toliko, kolikor je bilo potrebno, da so lahko bili dobri vojaki. Koroški Slovenci imamo tudi danes opraviti z janičarstvom. Ti novi moderni janičarji so Slovenci, ki so zaradi gospodarskega pritiska, neosveščenosti in raznih drugih vzrokov zapustili svoj narod in postali „Nemci“. Tudi janičarji modernega koroškega časa so, kot svojčas turški, samo toliko izobraženi, da so lahko pokorni svojim, novim gospodarjem. Naj navedem majhen, vendar značilen primer iz domačega kraja: lani, po blagoslovitvi brambovskega prapora v Kotmari vasi, je tak janičar iz neposredne soseščine — očitno še pod vtisom hujskanja znanih zastrupljevalcev ozračja na Koroškem — besno napadel moje otroke in vnuke, češ, „vi Čuši, vi nimate domovine", „izdajalci, vas je treba uničiti", „zločinci, hajmatdinst vam bo že pokazal". Ali ni tak janičar sposoben storiti svojim gospodarjem vsako uslugo? Če bi mu „ukazali“, naj začne streljati svoje sosede, bi to brez pomisleka tudi storil. Saj janičar ve vse, kar mu je potrebno, da je lahko dober vojak; več pa ne, ker mu to ni potrebno. „Vi se učite in čitate, nam tega ni treba, mi vse vemo, mi smo pametnejši", je v potrdilo izbruhal nad moje otroke in vnuke omenjeni janičar. Spomin na janičarje pod turško zastavo nas spominja tudi na janičarje med drugo svetovno vojno. Strahopetci in slabiči so se hitro znašli pod zastavo kljukastega križa: v Sloveniji belogardisti, na Hrvaškem ustaši in v Srbiji četniki — v smislu spoznanja, da je pod pokroviteljstvom močnejšega življenje varnejše. Toda Hitlerjeva sila je bila zgrajena na slabih temeljih in je morala razpasti. „Schweig, der Fiihrer denkt jur uns!" se je glasilo dnevno povelje za nemškega vojaka. In je molčal in je moril na povelje. Tudi Hitlerju in njegovim fašističnim pomagačem se je zdelo škoda lastnih vojakov, zato so si podredili janičarje in jih imenovali „Volksdeutsche“. Kako klavrno so končali, pove zgodovina. Sramotno so propadli, ker niso imeli zdrave narodne zavesti, iz katere bi črpali moč človeškega dostojanstva. Moderno koroško janičarstvo je rodil 10. oktober 1920. Strašno so ti janičarji krvaveli med drugo svetovno vojno, saj jih je Hitler pošiljal vedno v prve vrste, kjer je bilo najbolj tvegano, kjer je bilo največ človeških žrtev. Ta duh 10. oktobra pa ni porazen le za slovenski narod na Koroškem; miselnost nemškega nadčloveka je škodljiva tudi za Avstrijo. Ta duh je kot črv, ki gloda zavest po naravi še pametnih ljudi, ki so duhu 10. oktobra nasedli tako nevarno, da med Slovenci javno propagirajo ponemčevanje in uradno zagovarjajo asimilacijo. Asimilacija pa pomeni gojiti janičarstvo. Zato je treba vprašati, zakaj vendar potrebujejo danes janičarje? Ali se pripravljajo na nov vojni pohod, kot je Hitler dolga leta načrtno vzgajal nemški narod za vojno. Vedno se sprašujem, zakaj je potrebna politika, ki jemlje državljanom dostojanstvo. Zakaj vzgoja ljudi v duhu, ki razjeda osebno srečo. Zakaj ščuvanje človeka proti človeku in naroda proti narodu. Ali ni srečen le tisti, ki živi s sosedi v miru in prijateljstvu? Zakaj ustvarjati vzdušje razlik med državljani. Ali ne skrbi za svojo družino in srečo svojih otrok katolik prav tako kot komunist; ali ne daje državi, kar ji gre, slovenski državljan prav tako kot njegov nemško govoreči sosed? „Ne dajo nam pravic!" je večkrat slišati med našimi rojaki. Toda naše pravice, ki so zajamčene v sedmem členu avstrijske državne pogodbe, smo Slovenci predrago plačali, da bi dopustili, da bi jih nam zdaj jemali. Te pravice so naša last, kot je njiva ali hlev ali gozd last našega kmeta. Neizpolnjevanje člena 7 zato pomeni KOPAN JE naše lastnine in nas spominja na čase nacistične strahovlade, ko smo bili Slovenci — ne samo na Koroškem, marveč tudi na Gorenjskem, Štajerskem in Primorskem — z izseljevanjem oropani svoje zemlje in lastnine. Danes nam ropajo tudi naša imena in jih ponemčujejo: Zapečnike popačijo v Sapetschnigge, Kelihe potujčijo v Kolliche, Janežiče pretvorijo v Janeschitze ... V telefonski knjigi ob petdesetletnici plebiscita leta 1970 ni bilo najti nobenega imena s slovensko črko Č, Š, Ž. Šele na odločno intervencijo Slovencev, ki so protestirali proti takemu potvarjanju, je bila v naslednjih letih popravljena ta „napaka". Lahko bi navedel še mnoga druga področja in dokaze ponemčevanja našega slovenskega značaja na Koroškem. Vendar zadostuje že to, da se naš človek zave potrebe boja za ohranitev nase narodnosti. Zadostujejo že ti primeri, da bo nas človek razumel, da nam avstrijski državniki nimajo kaj podariti, marveč nam samo priznati, kar je naje. Predvsem pa naj preprečijo, da bi nam nemški nacionalisti, v katerih vrstah je mnogo koroških janičarjev, kratili naše pravice, našo lastnino; preprečijo naj rop nad nami. Naj bo to v premislek naši mladi generaciji, ki danes ni več tako neosveščena, kot so bili naši predniki. Naj bo to v napotilo za utrjevanje našega naprednega narodnega dostojanstva. Zavedajmo se, da je s takšnim dostojanstvom naša starejša generacija častno in zmagovito prestala tudi najhujšo preizkušnjo. Karel Prusnik - Gašper Reši mi duše cvet (NAŠIM KOROŠKIM BRATOM) Zemlja, zemlja, zemlja, zemlja krvava, o — zemlja, zemlja SLOVENSKA, reši, reši in odreši — ne zanikaj cvetov svojih, ki nektar življenja iztrpeli so zate — ga bomo močnili od nekdaj naprej v vselej; tvoji cvetovi! Korotan se proseče k Triglavu vzpenja, zakaj Vrbsko jezero molči o Gospe Sveti in Knežjem prestolu — mušijo mušic se mušice po tujih cerkvah, o — Bogomila ... Furlani bodo izvlekli iz butare sekiro — za les — proti zimi; naj, naj hrastovi hlodi gorijo, naj tle kot korenine najboljše nam požrlo je Mo! Vem vam — Iztok in Svarun čakata Marka, Krpana, Klepca in Gubca ... Pa je vse tako kot je v narave navadi — miruj! O ne, slovenstvo se tako NE izteka — nit pajek zase rabi in med čebela ... MONOS Ob takozvanem jubileju „1000 Jahre Karnten11 V letu 1975 so se po vsem svetu spominjali zloma nacistične strahovlade in praznovali 30-letnico zmage nad fašizmom. Tudi slovenski narod je slovesno obhajal „30 let osvoboditve". Avstrija kljub svoji „okupacijski teoriji" (to je teorija Avstrije kot prve žrtve nemške okupacije) 1975 ni posvečala praznovanja osvoboditvi izpod okupatorjevega jarma, temveč je praznovala „20 let avstrijske državne pogodbe". V kolikor je sploh praznovala. Na Koroškem namreč proslav ni bilo. Pa tudi na Dunaju se niso spominjali osvoboditve Avstrije izpod nemškega nacifašizma, ki je bil uničil državo, marveč odhoda zavezniških vojsk, ki so bile osvobodile Avstrijo s krvavimi žrtvami.1 V letu 1976 smo se Slovenci spominjali 100-letnice Cankarjevega rojstva ter 50-letnice Kosovelove smrti. Avstrijci in posebno Korošci so 1976 našli vrsto motivov, ki so se merodajnim zdeli vredni javnega praznovanja. Tako so med drugim praznovali: „1000 let Babenberžanov v Avstriji", „1000 Jahre Karnten" na Koroškem, „125 let Trgovske zbornice" na Koroškem, ,,350-letnico kmečkih uporov v Zgornji Avstriji", „200 let Burgtheatra" na Dunaju „250 let kanclerskega urada" na Dunaju, „100 let Prirodoslovnega muzeja" na Dunaju ter „100 let Hotela Sacher" na Dunaju. Motivi praznovanja so bili torej pestri. Pravijo, da zaradi tega, ker Avstrijci na splošno radi praznujejo. Vzrok za to se potem že najde ali pa se ga poišče. Ob jubileju „1000 let Babenberžanov v Avstriji", ki je dajal povod za vrsto proslav, za bolj ali manj kritična znanstvena predavanja, za pomembno kulturnozgodovinsko razstavo v cistercijanskem samostanu Lilienfeld v Nižji Avstriji, za celo vrsto krajevnih prireditev ler za prvo izdajo posebnega zlatnika v povojni Avstriji, je ugledni nemški časopis „Der Spiegel" ugotavljal, da so Avstrijci s svojim praznovanjem očitno skušali zasenčiti „novinca" v svetovni zgodovini — Združene države Amerike. ZDA so namreč 1976 proslavljale obletnico svoje ustanovitve pod naslovom „200 let Amerike". Podobno so Avstrijci razširili proslavo ugledne dinastije Babenberžanov2 kar v „1000 let Avstrije", kot je zapisano tudi na posebni seriji avstrijskih znamk. Zgodovinska dejstva se dajo očitno poljubno krojiti, če je komu na tem. Spomin na „zlato in slavno" obdobje avstrijske monarhije so obujali kar štirje jubileji: „200 let Burgtheatra" je bilo kot slavje nekdaj nedvomno pomembnega, danes pa žal precej okostenelega kulturnega žarišča še najbolj sprejemljivo. Isto lahko ugotovimo za „100 let Prirodoslovnega muzeja". To bogato dunajsko muzejsko ustanovo še danes obiskujejo mnogi tisoči, ki pridejo na obisk v metropolo ob Donavi. Jubileju „250 let kanclerskega urada" na Dunaju je vtisnila morda najbolj značilen in kritičen pečat karikatura avstrijskega tednika „profir'. Ta je prikazala sedanjega avstrijskega socialno-demokratskega kanclerja dr. Kreiskega v podobi cesarja Franca Jožefa, s častitljivo cesarsko brado in vsemi rekviziti rajnke monarhije. Očitno pa je ponazarjala ta karikatura kanclerja miselnost širših plasti Avstrijcev, ki še danes povsem nekritično občudujejo blišč in blesk nekdanjega habsburškega imperija. Samo tako je razumljiv tudi še jubilej „100 let Hotela Sacher" na Dunaju, ob katerem je bilo menda najbolj zanimivo, koga in kaj vse so videle tapetne stene te hiše. Na Koroškem so se spravili na praznovanje edinstvenega jubileja „1000 Jahre Karnten". Teh tisoč let so nam ponujali vse leto ob najrazličnejših prilikah in v mnogoterih oblikah. Deželni glavar Koroške je že vrnitev smučarskega prvaka Franca Klammerja od olimpijskih iger vključil v ta program in ga slavil kot »dostojen pričetek proslav tisočletne Koroške". V prvih dneh majnika so mu sledili filatelisti z razstavo znamk, ki so jo podredili temu naslovu. Prav zaradi tega jubileja je bilo sklicano 13. zborovanje avstrijskih zgodovinarjev majnika 1976 v Celovcu in bilo v celoti v znamenju „1000 Jahre Karnten". Tekom leta nas je zasul pravi plaz raznih otvoritev, predavanj, posebnih knjižnih izdaj, časopisnih člankov, radijskih in televizijskih oddaj — vse skrbno razporejeno in osredotočeno na to propagandno geslo. Deželni muzej v Celovcu je pripravil n. pr. razstavo profanih del baročnega slikarja Ferdinanda Fromillerja ter razstavo risb in skic koroških gradov našega rojaka Marka Pernata. Značilno pa je, da o slovenskem pokolenju tega mojstra v katalogu razstave ni govora, temveč samo lakonično ugotovitev, da je že „po prvih umetniških uspehih spremenil ime v PERNHART".3 Republika je izdala v spomin tisočletnice Koroške" posebno spominsko znamko ter poseben srebrnik. Koroška trgovska zbornica je z velikimi sredstvi in ob podpori Koroškega deželnega arhiva in deželnega muzeja pripravila posebno razstavo „1000 Jahre Karnten. Geschichte — Kultur — VVirfschaft" ter jo povezala z lastnim jubilejem „125 Jahre Handelskammer". Celo uradna reklama koroškega turističnega zaveda za 1976 je potekala pod geslom »Karnten, 1000 Jahre jung”. Takih primerov bi mogli navajati še in še. Zato je potrebno, da vprašamo, kaj so pravzaprav praznovali? Izločanje predhodne slovanske zgodovine Jubileji imajo svojo vsebino. Se pogosteje pa jim vcepijo posebno poslanstvo in jih skušajo podrediti interesom sedanjosti. Kot izrazit primer za to je navajal dunajski univ. prof. dr. Michael Mitterauer prav „1000 Jahre Karnten". Dejal je, da leto 976 nikakor ne pomeni posebne prelomnice v koroški zgodovini. Koroška da je mnogo starejša. Korenine dežele da segajo v slovansko kneževino in da je zato treba vprašati, kakšen pomen naj bi imelo, da se z izbiro letnice 976 izloči predhodno obdobje zgodnje slovanske zgodovine Koroške.4 Po upravičenosti praznovanja je spraševal tudi zgodovinar dr. Andreas Moritsch, ki je povzel isto misel in jo potrdil z ugotovitvijo, da „v očeh raziskovalca zgodovine leto 976 nikakor ne predstavlja odločilne cezure v zgodovini Koroške. Kajti že mrogo prej je obstojala mnogo bolj samostojna Koroška... Pravi razvoj k temu, kar danes pojmujemo kot deželo Koroško, je pričel vendar Valentin Oman: Freske v avli slovenske gimnazije v Celovcu šele kratko po prehodu tisočletja, ko se je začela formirati skupina notranjeavstrijskih dežel Koroške, Štajerske in Kranjske. Ali to pomeni, da ga sploh ne bi smela praznovati? Nikakor! Korošci radi praznujemo in zgodovinsko pomembni dnevi se ne vrstijo prepogosto. Kar pa bi morali za te jubilejne proslave odgovorni upoštevati ob tej priliki in v sedanji situaciji na Koroškem, je dejstvo, da je preteklost Koroške prav tako slovenska kakor nemška".5 Še ostrejšo in najbolj dosledno znanstveno kritiko jubileja „1000 Jahre Karn-ten" je izrekel asistent salzburške univerze, zgodovinar dr. Heinz Dopsch. V javnem predavanju na 13. kongresu avstrijskih zgodovinarjev v veliki dvorani doma glasbe v Celovcu 19. maja 1976, ki je obravnavalo vlogo plemstva in cerkve v jugovzhodnem alpskem prostoru v srednjem veku, je presvetlil očitno protislovensko motivacijo celotnega slavja. Že v uvodu je poudaril, da je „naslov — 1000 Jahre Karnten —, —ki ga najdemo žal v mnogih časopisih in celo na znamkah, v osnovi napačen. Pomeni afront tako proti slovanski kneževini Karantaniji, kakor tudi nasproti skupni zgodovini Slovencev in Nemcev na Koroškem, ki začenja že daleč pred 976".6 Že 400 let poprej je namreč obstojala slovanska kneževina Karantanija, ki jo moramo šteti za najstarejšo historično politično enoto avstrijskih dežel. V nasprotju s podajanjem koroške zgodovine, kot smo ga bili vajeni doslej v Avstriji, je postavil težišče svojih izvajanj v slovansko obdobje. Obširno je govoril o pokristjanjevanju in vlogi salzburške nadškofije, o slovanskem plemstvu, ki se je ohranilo in ostalo vodilno tudi še potem, ko so Karantanci stopili v zvezo z Bavarci, kar se je zgodilo okoli leta 740. V naslednjih stoletjih se je slovansko plemstvo spojilo z nemškim v nov sloj. To je dokazoval z izsledki svojih rodbinskih raziskav. Kot najbolj vplivne nosilce oblasti v deželi je predstavil salzburške nadškofe, škofiji Bamberg in Freising, Goriške grofe, Ortenbur-žane in Vovbrške grofe. Koroški vojvoda je bil brez prave moči, Koroška pa politično močno razcepljena in celo v nevarnosti, da razpade. Za sklep je naglasil, da gleda sodobna zgodovinska znanost v kontaktih Karantancev in Bavarcev pogodbeno razmerje enakopravnih zaveznikov. Na tej pravni osnovi je bilo urejeno prvotno sožitje obeh narodov v deželi. V tem smislu naj bi bila zgodovina zgodnje dobe Koroške istočasno „dediščina in naročilo, vodilo in obveznost za prihodnost".7 Že pred 13. kongresom avstrijskih zgodovinarjev v Celovcu so se torej oglasili kritiki med zgodovinarji iz ostalih delov Avstrije. Organizacija in potek koroških proslav pa so dokaz, da teh svaril in opozoril v deželi odgovorni niso upoštevali. Koroška je slavila že druge jubileje Ne smemo namreč prezreti, da so v Celovcu že leta 1943 slavili „Karnten, 1200 Jahre Grenzland des Reiches". Tudi za tedanje slovesnosti so našli „znan-stvene" utemeljitve. Ob sedanjem slavju bi odgovorni organizatorji vsekakor morali razjasniti, zakaj je tako visoko ocenjeni ,.znanstvenik" dr. dr. h. c. Martin Wutte kot tedanji direktor koroških arhivov slavil leta 1943 „Kdrnten, 1200 Jahre Grenzland des Reiches", če so sedaj tisočletnici Koroške dajali isti pomen in svojim ugotovitvam isto smer. Tudi izbira »znanstvenika" iz dobe nacistične Velike Nemčije (sedanjega univ. profesorja) dr. Karla Dinklage, ki je predaval kar trikrat, je jasno dovolj nakazala ocenjevanje koroškega zgodovinopisja. Takšne smo brali izpod peresa tega predstavnika »znanosti" ob proslavi 1943: „Denn die Bodenfunde bevveisen, dat) mindestens seit etwa 525 ostgotische Besatzungen in Karnten lagen, Germanen im Lande siedelten. Die romischen Beamten wurden entfernt. Seit jener Zeit vor 1400 Jahren bis in unsere Tage rollt ein ununterbrochener Sirom germanischen Blutes durch Kdrnten." „Erst seil etwa 750 Idfjl sich in Krain etwas slavvische T6pferware nach-weisen, im Altgau Kdrnten gar nur ein einziger Scherben a us dem 9. Jahr-hundert.” „Die Germanen waren seit 523 eben die waftentragende und damit die tonangebende, die Herrenschicht in Kdrnten. Die im Lande aus vorrd-mischer Zeit verbliebenen lllyrer und Kelten und die seit 590 neu eingedrun-genen Slavven bildeten lediglich eine Unterschicht. „Kdrntens Loge vor 1200 Jahren war also die: Eine an Zahl geringe germanische Oberschicht stand in der Gefahr der Slavvisierung." „Was aber ist aus Kdrnten geworden? Es ist ein deutsches Land! Das verdankt es der Orientierung nach Norden, das verdankt es dem Anschlufj an den deulschen Mutterboden, der im Jahre 743 vollzogen vvurde. Deswegen ist dieses Ereignis, dessen zwdlfhundertjdhrige Wiederkehr wir eben teiern konnten, von so grundlegender Bedeutung tur Kdrntens Geschichte. „lm Jahre 976 wird aber das Herzogtum Kdrnten von Bayern getrennt. Und dieses Kdrnten des 10. Jahrhunderts mit seinen Marken Steiermark, Krain, Istrien, Friau! und Verona ubernimmi und erfullt nun die zweiseitige Aufgabe, einerseits Bollvverk gegen den Angritf asiatischer Nomadenvdlker zu sein, andererseits die deutsche Ordnungsmacht in Italien zu verkdrpern, eine Aufgabe, die auch heute wieder sein Schicksal ist."8 Zagovornika „1200 Jahre Grenzland des Reiches" sta bila tudi Georg Graber in Eberhard Kranzmayer, ki sta vsak za svoje področje navajala ..znanstvene" dokaze za upravičenost tedanje proslave in podprla njeno nacionalistično vsebino.9 Poleg že navedenih sta leta 1943 vodilno sodelovala pri tedanjih proslavah Na Koroškem je o Koroški dovoljeno samo eno mnenje; kdor je drugega mnenja, je na Koroškem ..nezaželjen" . tudi zloglasna SS-ovca Karl Fritz in Alois Maier-Kaibitsch10 kot odgovorna za Gaugrenzlandamf. Prav ta urad pa je avgusta 1940 izdelal tudi „Denkschrift des Gauleiters in Karnten uber die Wiederherstellung des alten Reichsgaues Kdrnten durch eine neue Grenzziehung im Suden der Karav/anken". V tej spomenici nacističnim centralam Velike Nemčije je zapisano: „Nova južna meja rajha mora biti zgodovinsko, narodnopolitično, zemljepisno, prometnotehnično in narodnogospodarsko utemeljena. Takšna utemeljitev pa je podana v vsakem pogledu, če si nova razmejitev vzame za osnovo mejo stare državne pokrajine Koroške, ki so jo leta 976 pod Ottonom II. odtrgali od Bavarske in povzdignili v lastno vojvodino. S takšno razmejitvijo bi sedanja pokrajina Koroška dobila svojo staro obliko in bi lahko bolje kot do sedaj izpolnjevala svoje naloge kot branik rajha na jugu".11 Katero obletnico je torej slavila sedanja Koroška! Dinklagejevo 1400-letnico germanske krvi! Wuttejevo 1200-letnico „Grenziand des Reiches"! Ali 1000-lelnico „Bollwerka" proti vzhodu in nemške „Ordnungsmacht" v Italiji! Najbolj kompetenten odgovor na to vprašanje je nedvoumno dal akademik prof. dr. Bogo Grafenauer, ki je ugotovil, da gre za isto zgodovinsko mitologijo kot leta 1943.12 Nalogo ..znanstvene" utemeljitve lanskega jubileja „1000 Jahre Karnten" je prevzel direktor Koroškega deželnega arhiva dr. V/ilhelm Neumann. Njegovemu referatu „Pregled tisočletja zgodovine dežele" moramo zato pripisati oficialni značaj. Žal se je predstavil ponovno s specifičnimi pogledi tradicionalnega nemškega koroškega zgodovinopisja na deželno zgodovino tudi pred forumom avstrijskih zgodovinarjev. Referat je začel z žolčnim zavračanjem vseh kritikov med avstrijskimi zgodovinarji in zunaj meja, ki so spodbijali upravičenost posebnega praznovanja letnice 976. Končno pa je tej letnici sam odmerih veljavo samo „cum grano salis".13 Zamotani igri z letnicami pa je dodal še novo s tem, da je letu 820 pripisal pomen odločilne prelomnice v koroški zgodovini. Po njegovem da je s tedanjo vključitvijo Karantanije v markovsko organizacijo Velike karolinške države postala Koroška z vsem vzhodnoalpskim prostorom — pravtako kot poznejša marka Babenberžanov ob Donavi — del „Germaniae Slavicae" vzhodno od črte Aniža— Sala—Laba. To da je bil začetek „povsem novega zarodka za prihodnost", ker je pomenil vključitev v nemško prodiranje proti vzhodu in jugu.14 Zelo podrobno in zaradi obilice letnic in podatkov komaj pregledno je slikal različni položaj in razvoj posameznih predelov in gospostev Koroške v poznem srednjem veku. Široka izvajanja je posvetil dokazovanju svoje trditve, da do 19. stoletja proces ..prenarodovanja" (Umvolkung) na Koroškem nikoli ni bil posledica nemškega gospostva. Zemljiška gosposka in državna uprava sta po njegovem gledali v Nemcu ali Slovencu samo podložniškega producenta in nosilca dajatev, do njihove jezikovne pripadnosti pa da sta bili indiferentni. Vsesplošno veljavnost te svoje trditve je skušal dokazati z nekaj posamičnimi viri, ki jih je temu primerno izbral in razlagal. Močno pozornost je dr. Neumann namenil še vprašanju časovne in krajevne razmejitve ponemčevanja Koroške. Pri tem se je opiral na poznana dela Jakscha, Martina V/utteja, Primusa Lessiaka in predvsem na baje neminljive in za vselej merodajne raziskave Eberharda Kranzmayerja. Za »naravni proces" germanizacije je premleval poznani članek Urbana Jarnika v »Carinthiji” iz leta 1826,15 čeprav je kritična znanost medtem že zdavnaj prav v gospodarskih in socialnih momentih razkrila odločilne vzroke za odtujevanje. Ugotovitev, da je bila že s koncem srednjega veka „v glavnem začrtana razmejitev med nemškim in jezikovno mešanim delom dežele, ki je z mejniki pri Šmohorju, na Kostanjah in Djekšah še danes vidna in s štetji 19. stoletja potrjena"16 iz njegovih ust je bila kol potrditev današnjega slovenskega ozemlja vsekakor sprejemljiva. Očitno se je dr. Neumann skušal izogniti konsekvencam teh štetij s konstrukcijo neke posebne „deželne zavesti" in to že v času in v deželi, ki je bila po njegovih lastnih izsledkih vsestransko razkosana in v razkroju. V dokaz naj bi služila kronika Jakoba Unresfa, v kateri beremo: „Daf) Kdrnten ein Herzogtum sei und von Alter her von tremder und nichtdeutscher Nation komme, dazu mit sonderen Freiheiten und Gebrauchen wie der andere Furstentum in deutscher Nation begabt und begnadt ist" ter dalje „. . . (ur seine in Kdrnten als einem vvindischen Furstentum gelegenen Herrschatten gelte der Satz . . .”. Vendar izrecna navedba nenemškega porekla vojvodine in označba Koroške kot slovenske kneževine za dr. Neumanna „ne pomeni potrditve neke etnične slovanske nacionalne zavesti", marveč mu služi v dokazovanje „izraza posebne pokrajinske zavesti, ki namensko razlaga deželno zgodovino".17 Verjetno je dr. Neumann rabil to „koroško zavest" za podkrepitev dogajanja in rezultatov let 1918—1920, s katerimi je po preskoku nekaj stoletij zaključil svoj »Pregled tisočletja zgodovine dežele". Dejal je, da nemško koroško zgodovinopisje, zvesto tradiciji, tudi dandanes postavlja deželo Koroško nad oba naroda, ki sta določala njeno zgodovino. Ko smo slišali referat dr. Neumanna, smo se zgodovinarji vprašali, kakšne sadove bo koroško nemško zgodovinopisje še rodilo? To predvsem ob dejstvu, da je isti dr. Neumann leta 1962 zapisal v avstrijskem zgodovinskem časopisu: »Leto 976 je državnopravno gledano za samo Koroško prav brez po- ifilSCHUSCHEN ms! NA K0K05KEM NI SLOVENCEV/ 4 Koroški koledar 49 mena" ter »leto 976 ni prineslo nikakršne spremembe v položaju Koroške, ne v pravnem oziru in ne v zavesti sodobnikov”.18 S temi svojimi ugotovitvami je pač dr. Neumann sam najbolje vrednotil povod za leto 1976 organizirano slavje. Zadržanje koroških Slovencev res neutemeljeno in nerazumljivo! Da Slovenci pri proslavi obletnic, ki so jim dali takšno vsebino in smer, nismo mogli sodelovati, mora biti jasno. Kljub temu sta Deželna tiskovna služba19 in uradna »Kdrntner Landeszeitung" objavili hude očitke koroškega deželnega glavarja predstavnikom koroških Slovencev. Vzrok za to je bilo pismeno sporočilo obeh osrednjih organizacij, da koroški Slovenci ne bodo sodelovali pri proslavah „1000 Jahre Kamten", kalerih višek je bil „Kdrnfen-Tag" 26. junija 1976. Kljub navedenim vzrokom za to zadržanje je deželni glavar vrednotil to odločitev kot »neutemeljeno in nerazumljivo" In ji dodal celo hudo politično obdolžitev, da slovenskim funkcionarjem »očitno nič ni na tem, da bi s svoje strani prispevali k izboljšanju vzdušja v deželi".20 Res je bilo razglašeno, da naj bi imel »Karnten-Tag" dne 26. junija 1976 »čim manj uradnega značaja". Potekal naj bi »bolj po načinu moderne ljudske veselice". Proslava naj ne bi bila dan tradicije v ožjem pomenu, marveč naj bi obrnila pogled na skupno bodočnost vseh Korošic in Korošcev, »ker je prilagojena našemu času in izrecno orientirana na cilj, ki kaže v bodočnost".21 Kako je v resnici izgledalo premagovanje »tradicije" na Koroškem, pa je druga stvar. To smo koroški Slovenci morali ugotoviti ob proslavah 50-letnice plebiscita in smo morali ugotoviti ob programu »Dneva Koroške". Naslednja primerjava govori zase: 1943 so slavili: »Kdrntner Feslvvoche" od 3. do 10. oktobra »Kdrnlen — 1200 Jahre Gremiand des Reiches". Je ob 7.00 zvonila »Heldenglocke" v Celovcu k začetku dneva glasovanja. Je ob 8.30 bila Reichsfeier der NSDAP v Veliki dvorani grbov, na kateri je govoril minister rajha Reichsleiler Rosenberg. Je ob 10.30 bil Generalappeli na dvorišču Deželnega dvorca; govorili so Gauleiler Dr. Rainer, ministra rajha Alfred Rosenberg in Seldte, zastopnik Reichsfiihrerja SS Himmler-ja in FUhrer SA skupine Sudmark. Je ob 11.00 zvonila zopet »Heldenglocke” v Celovcu. So imeli popoldne veliko ljudsko zborovanje na »Trgu SA", koncerte vojaške godbe Dieflove armade, Kriegsmarine, Luftwaffe, »nekega vzhodno pruskega regimenta grenadirjev" ter godbene enote Waffen na Trgu Adolfa Hitlerja, Hermanna Gdringa in drugih. So zaključili Gedenktag z »velikim Zapfen-streich" na Trgu Adolfa Hitlerja.22 1976 so slavili: „Woche der Begegnung" od 18. do 26. junija „1000 Jahre Kdrnten". So ob 7.30 pričele „Kdrnten-Tag" fanfare iz stolpa mestne cerkve. Je ob 9.00 bila slavnostna seja Koroškega deželnega zbora in Koroške deželne vlade v koncertni hiši. Je ob 10.15 bila »Kdrnten Kundgebung" na dvorišču Deželnega dvorca; govorili so celovški župan, koroški deželni glavar, avstrijski zvezni kancler in zvezni prezident. So od 9.4$ do 10.15 trobile fanfare iz stolpa Deželnega dvorca. So popoldne peli koroški zbori, nastopale »Volkslumsgruppen" iz vse dežele in igrale godbe na pihala na dvorišču Deželnega dvorca, na Novem in Starem trgu in na Trgu dr. Arthurja Lemischa. Je zaključil „Kdrnlen-Tag" »Zapfenslreich" vojaške godbe in zaključna beseda deželnega glavarja.25 Kaj naj bi bilo ob teh paralelah novega, kaj naj bi obrnilo tudi pogled koroških Slovencev v skupno bodočnost? Ostala je torej samo ugotovitev, da je bila proslava ..prilagojena našemu času". Orientacijo na cilj, ki bi kazal v bodočnost, bi bila proslava dokazala šele, če bi se bila vidno distancirala od: „Kdrntens Geldbnis 1943: Die Losung der Kdrntner Frage bleibt weiferhin eine Hauptfrage der Partei und soli auch in diesem Jahr dem Endzustand im Sinne des ungeteilten und freien Kdrnten naher gebracht werden."24 Ker so koroške stranke in vlada tudi še 1976 prisegale na „L6sung der Kdrntner Frage aut Grund einer Minderheifenfeststellung in diesem Jahr", za nas ni bilo povoda, ne vzroka za praznovanje. Opombe: 1 Staatsvertragsfeiern in VVien, Karntner Tages-zeitung 16. maja 1975. 2 Babenberžan Luitpold je postal mejni grof marke ob Donavi leta 976, rodbina pa je izumrla leta 1246. 3 Ausstellungskatalog Markuš Pernhart. Ktirn-tens Burgen und Schlosser — Zeichnungen und Skizzen, str. 3. 4 Michael Mitterauer: Das Babenbergerjubi-Idum — ein Beitrag zum Selbstverstdndnis unserer Gesellschaft heute? — v: Beitrdge zur historischen Sozialkunde, 6. letnik (1976), št. 3, str. 49—52. 5 Andreas Moritsch: Verbindendes dlter als Trennendes, Kleine Zeitung, 14. maja 1976. 6 Heinz Dopsch: Adel und Kirche als gestalten-de Krdfte in der frtihen Geschichte des Sud-ostalpenraumes (Javno predavanje na 13. zborovanju avstrijskih zgodovinarjev v Celovcu, 19. maja 1976). 7 Pravtako. 8 Karl Dinklage: Kdrntens germanisch-deutsche Fruhgeschichte im Blickpunkt unserer Zeit ter Karl Diklage: Fruhdeutsche Volkskultur in Kdrnten und seinen Marken. — Laibach, 1943. 9 Georg Graber: Volkskundliche Zeugnisse zum germanischen Zeitalter in Kdrnten ter Eber-hard Kranzmayer: Die sprachlichen Verhdlt-nisse in Kdrnten und Oberkrain und ihre Geschichte. — v: Kdrnten, 1200 Jahre Grenzland des Reiches. 10 Karl Fritz: Die Reichsaufgabe Kdrntens in der Zeit der Turkennot ter Alois Maier-Kaibitsch: Kdrntens Freiheitskampf. — v: Kdrnten, 1200 Jahre Grenzland des Reiches. 11 Tone Ferenc: Spomenice o nemških ozemeljskih zahtevah v Sloveniji leta 1940. — v: Zgod. Časopis, XXIX. letnik (1975), zv. 3—4, str. 233. 12 Bogo Grafenauer: Ista zgodovinska mitologija, Delo 5. junija 1976. 13 Intervju z dr. W. Neumannom v ORF 18. maja 1976. 14 VVilhelm Neumann: Ruckblick auf ein Jahr-tausend Landesgeschichte (Javno predavanje na 13. zborovanju avstrijskih zgodovinarjev v Celovcu, 20. maja 1976). 15 Urban Jarnik: Andeutungen uber Kdrntens Germanisierung. Ein philol.-statist. Versuch. — v: Carinthia 1826, št. 14. 16, 18, 19, 20, 22—26. 16 Glej opomba 14: „Bis zum Ende des Mittel-alters hat sich dann im groBen jene Scheide-linie zvvischen dem deutschen und dem ge-mischtsprachigen Landesteil herausgebildet, die mit den Grenzpunkten bei Hermagor, Kdstenberg, Diex auch heute noch sichtbar ist und durch die Sprachzdhlungen des 19. Jahrhunderts festgestellt vvurde". 17 Glej opomba 14: „. . . nicht Bekundung eines ethnischen slavvischen NationalbevvufMseins, sondern Ausdruck eines die Landesgeschichte zvveckhaft interpretierenden landschaftli-chen SonderbewuBtseins dieser durchaus deutschen adelig-stdndischen Herrenschicht". 18 »Das Jahr 976 ist staatsrechtlich gesehen fur Kdrnten selbst recht belanglos . . . Reichs-rechtlich und fur das BevvuBtsein der Zeitge-nossen brachte das Jahr 976 keine Anderung in der Stellung Kdrntens" (Dr. W. Neumann, Osterreich in Geschichte und Literatur 6, 1962, 259). 19 Landespressedienst 21. maja 1976. 20 Kdrntner Tageszeitung 22. maja 1976. 21 Kdrntner Tageszeitung 4. junija 1976. 22 Festvvoche 10. Oktober 1943. Klagenfurt 3. bis 10. Oktober. Hrsg. v. Gaustabsamt Kdrnten, 16 str. 23 Programm Kdrnten-Tag, 1000 Jahre Kdrnten, 26. Juni 197'6, Klagenfurt. 24 Kdrntens Geldbnis am Abstimmungstag. — v: Kdrntner Zeitung. Amtliche Tageszeitung des Gaues Kdrnten der NSDAP und aller Behdr-den mit dem „Amtlichen Anzeiger" fur den Reichsgau Kdrnten, 6. Jgg. (1943), Nr. 281, 11. Oktober 1943, str. 3. 4* Koroški koledar 51 Prvi posegi prek Karavank na Koroško Zaradi močne in nenadne nemške ofenzive proti enotam 1. in 2. grupe odredov v juliju in avgustu 1942 na Gorenjskem skupina, ki je bila kot zarodek koroške čete in poznejšega odreda pripravljena za Koroško, ni mogla preiti prek Karavank. Zato je Koroška ostala dotlej politično in vojaško neobdelana, nedotaknjena pokrajina. Vendar pa štab 1. grupe odredov in PK KPS za Gorenjsko nista pozabila na naloge, ki so jih imeli v zvezi s Koroško. Kljub neugodnim okoliščinam in zaostrenim razmeram na Gorenjskem, ko je šlo za goli obstoj tamkajšnjih partizanov, je pokrajinsko partizansko vodstvo prek kokrškega odreda, ki je bil ob Cankarjevem Bataljonu gorenjskega odreda pod Stolom Koroški najbližji, začelo najprej misliti na politične posege, ki naj bi onstran Karavank pripravljali teren za začetek vojaškega delovanja. Tako je Kokrški odred prvo zvezo s pokrajino in z ljudmi onkraj Karavank vzpostavil v začetku julija 1942. Tedaj je namreč poslal tja prvo patruljo, ki jo je vodil koroški rojak Ivan Županc-Johan, doma z Obirskega. Župane se je že pred vojno leta 1938, po priključitvi Avstrije k Nemčiji, umaknil nacizmu in pribežal čez Karavanke v Slovenijo ter v Ljubljano, kjer je takoj začel sodelovati v naprednem delavskem gibanju. Po okupaciji se je kmalu pridružil partizanom pugleške čete, kjer je postal mitraljezec. S to četo se je v okolici Ljubljane tolkel tudi pozimi 1941-42. Spomladi 1942 pa je bil Župane s skupino iz Dolomitov poslan na Gorenjsko. Že v času ustanavljanja kokrškega odreda je bilo njegovemu vodstvu naročeno, da bo Ivan Župane šel s skupino izpod Osolnika prek Save, da bi potem z njegovo pomočjo vzpostavili zvezo s Koroško. Ti načrti so bili v skladu z navodili glavnega poveljstva slovenskih partizanskih čet, ki je tudi na Koroškem hotelo zanetiti plamen vstaje, in sicer v času partizanske ofenzive poleti 1942. Tako se je Ivan Župane približal svoji ožji domovini, kar je bila že njegova davna želja. Zdaj je gorenjsko partizansko vodstvo poleg Matije Verdnika-To-maža, ki pa je bil pod Stolom, imelo na voljo zelo primernega človeka. Le-ta je v začetku julija s patruljo kokrškega odreda šel čez Karavanke. Izpod Storžiča so šli čez dolge njive in čez vzhodni rob Košute na koroško stran. Zupanc je tedaj obšel Sele, Korte, Železno Kaplo, Obir-sko in bližnjo okolico, ki mu je bila dobro znana. Tam je navezal stike z rojaki, ki jih je poznal že od prej, in se vrnil z zanimivimi podatki. Njegova patrulja se je v kokrški odred pod Storžič vrnila 17. julija 1942 in prinesla s seboj obširna poročila. Tedaj so zvedeli, da so na Koroškem mobilizirani v nemško vojsko vsi moški od 17. do 40. leta, da so pogoji za začetek partizanskega gibanja in vera v skorajšnjo osvoboditev precejšni, predvsem pa, da se hitlerjanci boje partizanskega vdora čez Karavanke. Glas o partizanskih akcijah je že segel na Koroško in prebivalstvo je občudovalo borce proti fašizmu, pod katerim so trpeli že od pomladi leta 1938. Zavedni Korošci so namreč te partizane, o katerih še niso imeli pravih predstav, radi sprejeli in se zanimali za cilje osvobodilnega boja. Slabo in nepravilno poučeno tamkajšnje ljudstvo je namreč mislilo, da so partizani del kraljeve Mihajlo-vičeve-četniške vojske. Tako je tudi tam vse kričalo po politični in hkrati vojaški partizanski aktivnosti. Župane je poročal tudi o skupini selskih fantov, ki so se umaknili pred vpoklicem v nemško vojsko ter si na severnem pobočju Karavank zgradili dva bunkerja. Tam so se skrivali že več kot leto dni, vendar pa, kljub oborožitvi, niso izvajali nobenih akcij. Župane je te fante poiskal ter jih na vso moč pripravljal k temu, da bi se priključili partizanom in začeli delovati organizirano ter pod vodstvom OF. Toda, ker so o tem delovanju ubežniki slišali prvič, Župančevi napori še niso rodili pravih uspehov. Vendar pa se je eden izmed njih — Tomaž Olip — le odločil in se priključil Župančevi patrulji. Ta se je kmalu vrnila čez Karavanke v sestav kokrškega odreda, t. j. v njegov 2. bataljon. Tomo je potem nekaj časa ostal v kokrškem bataljonu, kjer se je seznanjal z osvobodilnim gibanjem in s partizanskim bojevanjem, napotke pa je dobival tudi od odrednega politkomisarja. Ivan Župane je kmalu za tem spet šel prek Karavank. Z drugo patruljo, v kateri je bil tudi njegov rojak Tomo, je iz kokrškega odreda odrinil na Koroško stran 24. julija 1942. Spet so obhodili nekaj krajev na Obir-skem, seznanjali ljudi s cilji osvobodilnega gibanja, razkrinkavali vlogo Mihajloviče-vega izdajalskega delovanja, nemške dezerterje pa pripravljali, da bi priznali OF in partizanski zakon. Patrulja se je čez nekaj tednov spet vrnila na gorenjsko stran Karavank, Korošci so tudi prosili, naj čimprej pride tja kak zrel in močan politični delavec, ki jim bo pomagal do spoznanj o poteh in namerah osvobodilnega gibanja in jih poučil o partizanskem bojevanju. Ta vprašanja ljudem onstran Karavank niso bila jasna, Župane sam pa tudi ni ne zmogel ne znal vsega. Da bi podprli prve korake političnega delovanja na Koroškem, je kokrški odred iz 2. bataljona, ki je bil tedaj na Dolgih njivah, torej tik ob meji, okoli 10. avgusta 1942 poslal tja tudi manjšo vojaško skupino. Vodil jo je udarni Janez Perko. Ta skupina je na Obirskem dobila zvezo s kurirjem Tomom in z Župancem, ki je bil tam prvi politični delavec. Skupina je na posvetu z Župancem zvedela, da je na Obirskem spet doma lovec Urbas, ki se je zaradi izdajstev skrival pred partizansko sodbo. Urbas je bil »zvest nemški gozdar", kot zvemo iz sodbe nacističnega sodišča v aprilu 1943 v Celovcu. Takrat so na smrt obsodili prvih 13 koroških Slovencev, ki so sodelovali v začetkih narodnoosvobodilnega gibanja. Patrulja je morala najprej obračunati z nemčurjem, ki je bil nevaren tudi ostalim prebivalcem. Urbas pa je bil oborožen, zato je bila njegova justifikacija dosti tvegana. Vendar so partizani to 12. avgusta 1942 kljub temu izvršili. Pri Urbasu so dobili tudi orožje in mu ga odvzeli. Patrulja je čez dva dni, to je 14. avgusta 1942, prišla tudi na prelaz Šajda, kjer se je ustavila na kmetiji Kališe in izvršila prehranjevalno akcijo, nato pa se je vrnila v sestav bataljona. Sicer so bile to le drobne akcije, vendar so nacistične oblasti na Koroškem zelo vznemirile. To je razvidno iz že Spomenik na Komeljnu postavljen v čast padlim partizanom, je bil leta 1976 zločinsko razstreljen omenjene nacistične sodbe in iz okrožnice orožniškega poveljstva v Velikovcu, ki jo je 14. avgusta 1942 poslalo vsem svojim postajam. Z njo opozarja, „da morajo na področju, ki ga ogrožajo banditi, pri patruljiranju upoštevati posebna navodila. Uniformirane patrulje morajo okrepiti s pomožnimi oddelki esajevcev in esesov-cev . . . Izkušnje kažejo, da imajo banditi svoje obveščevalce in vohune . . .“ To so bili prvi vojaško-partizanski posegi na vzhodni del Koroške, ki časovno približno sovpadajo s prvimi partizanskimi patruljami na zahodni del Koroške, ki jih je vodil politkomisar Cankarjevega bataljona in gorenjskega odreda narodni heroj Matija Verdnik-Tomaž. Kot politični delavec je ostal na Koroškem konec septembra 1942 — in sicer v Rožu. O Drugič je kokrški bataljon posegel na Koroško že čez nekaj dni. Nemci so namreč sredi avgusta 1942 težišče napadov prenesli z Jelovice v Karavanke. To zvemo tudi iz knjige nemškega policijskega polkovnika Hermana Franza, poveljnika 18. policijskega polka gorskih lovcev. Med drugim pravi, da so tudi oni 15. avgusta 1942 začeli s pohodom v Kamniške Alpe in v Karavanke. Pri tem je partizanom celo priznal, da so le „z veliko vzdržljivostjo, voljo in energijo (partizani) zmogli take pohode (nad prepadi itd)“. Zaradi močnega nemškega pritiska 2. bataljonu kokrškega odreda tedaj ni preostalo drugega, kot da se za nekaj časa premišljeno premakne na koroško stran. S tem bi močnim nemškim oddelkom zmešal sledove. Tako je 16. avgusta 1942 krenil z Dolgih njiv in še ta dan prešel greben Karavank. Da pa to ne bi bil samo umik, so v Selah izvršili manjšo prehranjevalno akcijo, in sicer v trgovini, nekaterim lovcem pa so pobrali tudi orožje. Potem so korakali skozi vas in v propagandne svrhe prepevali partizanske pesmi. To je prebivalce še posebno spravilo pokonci. Nad Selami je bataljon nameraval kaznovati tudi nekega priseljenega Nemca. Ta je že julija z očetom vred prijavil policiji Zupančevo patruljo, ki se je tedaj zadrževala v tem kraju. Sin je pobegnil, očeta pa so .partizani dobili in ga odpeljali s seboj. V njegovi hiši so našli tudi nekaj orožja in municije. Vendar pa so tega človeka spustili, kajti menili so, da bi, če bi ga ustrelili, napravili na Koroškem več škode kakor koristi. Zaradi nemškega pritiska sc je bataljon naslednji dan s koroške strani spet umaknil na južno stran Karavank. Omenimo iz tega časa še tretji vojaško-partizanski poseg na Koroško, ki je še bolj odjeknil po okolici. To je med 22. in 26. avgustom 1942 — torej teden dni za ko-krškim bataljonom — opravil 1. bataljon savinjskega odreda 2. grupe odredov, Kranjčev, med bojnim pohodom proti Štajerski. Namesto prek Košute, Kokre in Krvavca se je proti Štajerski raje prebijal po koroški strani, kjer je 25. avgusta nad Robežem tudi doživel zmagoviti spopad z Nemci. To potrjuje tudi plen: Kranjčev bataljon je tedaj dobil 7 pušk, eno lahko strojnico in eno brzostrelko. O Nalogo, da okrepi politično delo v tem delu Koroške in da priskoči na pomoč Ivanu Zupancu, je od politkomisarja kokrškega odreda dobil tudi predvojni komunist Stane Mrhar. Potem, ko se mu je zacelila rana na nogi, je sredi septembra z Ivanom Zupancem-Johanom, ki je s Koroške spet prišel v odred poročat, odrinil prek Karavank. O tem pokojni Stane Mrhar pravi: „Nekega dne v septembru . . . sem bil poslan k Lojzetu Kebctu-Štefanu, ki je bil politkomisar 1. grupe odredov. Pri njem sva z Johanom dobila navodila za politično delo na Koroškem . . . Najina naloga je bila, da tam organizirava odbore OF in pripraviva teren za organizacijo partizanskih enot. Z Johanom naju je nato nekaj mesecev vodila skupna pot. . . Na Koroškem še ni bilo nobenih odborov. Začela sva jih postavljati v Železni Kapli, v Repnici, na Beli, v Batajnišah in v Borovljah. Odbore so sestavljali 3 do 4 člani. Johan je hodil k ljudem. Pokazal sc jim je, da so ga videli še živega . . .“ Tako je med drugim zapisano v „ Sporni n ih na partizanska leta", ki so izšli leta 1961. JOZEJ TURK Vihavnih Kot viharnik v samoti sam stojim, podoben grči globokih korenin, že stoletja vihar Mi v mojo stran, a jaz ne padem, tu moj je stan. Še v skalovju vihar razsaja, a tu jaz hočem trdno stati, ker življenja moč me krepko vzgaja: tuji sili se ne smeš nikdar udati! Zasluga Ivana Županca-Johana pri utiranju poti OF na Koroškem je bila zelo velika. Do Mrharjevega prihoda je tu narodnoosvobodilnemu gibanju že položil prve temelje ter bil v stikih s številnimi rojaki, saj je poznal veliko ljudi, oni pa njega. O začetem delu na Koroškem je Stanc Mrhar poročal 4. oktobra 1942 politkomisarju kokrškega odreda, kjer med drugim pravi: „V okolici Obirja in Železne Kaple je Johan do sedaj navezal stike z ljudmi, za katere je vedel že prej, da so zavedni Slovenci. V okolici Železne Kaple se je že nabiral denar, zaenkrat samo prostovoljni prispevek. Zdaj bomo uredili tako, da bodo redni. Tudi politično je imel uspeh, tako da so ljudje že nekoliko poučeni o naši borbi. Takoj ko sva prišla v okolico Železne Kaple, sva tu formirala odbore OF . . . Med potjo sem sva obiskala tudi kmete okoli Obirja . . . Kmetje so do 2/s razpoloženi antihitlerjansko ... V partizane gledajo tako, češ, pridite in rešite nas tega hudiča (Hitlerja). Seveda jim midva pojasnjujeva, kako se bomo rešili tega hudiča . . . Obiskala sva tudi župnika .. . Stvar je razumel ... in obljubil, da bo . . . govoril za nas ugodno, kakor je tudi že do sedaj. Tudi v Selah in v Borovljah se bo dalo organizirati, ker so tudi tam že določeni ljudje, prek katerih bo mogoče delati. V kratkem greva niže v ravnino . . . Glede tistega kmeta je tako, da nas je naznanila dekla. Tako je sedaj vedno tam (v Kortah) do 30 SA-jerjev. Kmet jih je zelo sit. . . Johan je tu potreben, ker pozna ljudi in pota. Tudi s Poljaki, ki so hoteli pobegniti, je dobil zvezo. Vseh je okoli 60 (poljski ujetniki, ki so tam delali — op. I. JO- Z drugimi dezerterji je težko dobiti zvezo, ker se zelo izogibajo. Drugih fantov pa ni, ker je do 18. leta vse pri vojakih . . . Pomisleke imajo pač glede družin, zime in konca . . . Ko dobiva literaturo, zdaj, ko se Peter vrne, greva v nižino . . . Govorila sva tudi z nekaterimi dopustniki . . . midva jim pač dopovedujeva, da bo konec prej, če čimprej dezertirajo in gredo v boj proti fašizmu ... Glede partije (mišljena je KP Avstrije — op. I. J.) nisem do sedaj dobil nobenih stikov . . .“ Konec avgusta 1942 je bil od štaba kokrškega odreda določen tudi poseben kurir, ki naj bi vzdrževal zvezo med štabom in Koroško. To je bil Peter Blažič-Melhior, ki je pred aretacijo in streljanjem pobegnil iz Kovorja 3. julija 1942. Konec novembra pa so ga na območju Košute Nemci le ujeli, nakar je pod hudim pritiskom precej priznal. Ko so ga Nemci poslali v taborišče Burghausen, je našel priložnost in v začetku novembra 1943 pobegnil ter sc pod Dobrčo spet priključil Spomenik prvi bitki slovenskih partizanov na Robežu, razstreljen le dva tedna po odkritju, je bil leta 1976 obnovljen partizanom gorenjskega odreda. Vendar pa je nato 2. 5. 1944 pri Kovorju padel. Blažič je bil kot kurir večkrat na Koroškem in je znosil tja in nazaj tudi precej literature in razne pošte. Od Zupanca, ki je na Obirskem imel priložnost poslušati radio, je prinašal v odred tudi radijska poročila in drugo literaturo. Župane in Mrhar sta med prvimi navezala stike tudi z Jurijem Pasterkom, Tavčmanovim iz Lobnika pri Železni Kapli, Francetovim-Lenartovim bratom, ki je pozneje prišel iz nemške vojske, in pa s Karlom Prušnikom-Gašperjem, prav tako iz Lobnika. Prušnik o tem med drugim pravi: „Tavčmanov Jurij je bil v vsem okraju eden izmed prvih, ki je vstopil v OF. Že avgusta 1942 so bili pri njem sestanki prvih slovenskih partizanov . . . Novembra 1942 so gestapovci Jurija zaprli, zaprli pa so tudi njegovo ženo Kartco in sestri Na-no in Tino. Jurij je bil aprila 1943 obsojen na smrt in na Dunaju obglavljen, žena in sestri pa so bile obsojene na dolga leta zapora... Nekega večera 1942 me je Jurij, moj zvesti prijatelj še iz časov mojega petnajstčlanskega pevskega zbora in brat Franceta Pasterka-Lenarta, na skrivnem obiskal. Bil sem ravno v hlevu. Zašepetal mi je: ,Žnidarjev Hanzi (Ivan Župane) in neki Ljubljančan bi rada govorila s teboj. Pri meni sta.‘ Nato je poudaril: ,Sestanek bo!‘ Rešilne besede Jurija Pasterka! Bil sem tako srečen, da sem ga objel in takoj odšel z njim. Pri njem sem našel velikega, črnolasega človeka v partizanski obleki ... Bil je Stane Mrhar, z njim pa Ivan Županc-Jo-han . . . Odkar me je obiskal Stane, je imelo moje življenje jasen cilj. Bil sem srečen. Vse sem delal premišljeno. Jurij Pasterk, Franci Weinzirl in jaz smo redno imeli tajne sestanke in smo si delo vedno razdelili . . .“ O Tako se je tudi na Koroškem začelo razvijati narodnoosvobodilno gibanje, čemur je kokrški odred dal svoj delež. Nemci so imeli prav, ko so v obtožbi koroških sodelavcev OF aprila 1943 govorili, da bi na tem delu Avstrije, se pravi na južnem območju Koroške, z razvojem partizanstva nastalo „večno žarišče nemira". Namenoma pa so ..pozabili", da je žarišče že nastalo in da so bili tega krivi prav oni, nacisti. Ivan Župane in Stane Mrhar sta ostala na Koroškem čez zimo, marca 1943 pa sta se spet vrnila na gorenjsko stran. Ivan Župane, ki so mu nemške policijske oblasti pripisovale velik pomen in ga imele za skrajno nevarnega, je žal padel 14. 10. 1943 pri Šmarjeti v Rožu. Ivan Jan — Prosim, bi mi lahko povedali tole: Avstrija je dobila po drugi svetovni vojni status napadene države. Vidimo pa, da člani Hei-matdiensta in mnogi drugi Avstrijci javno nosijo železne križe in druga Hitlerjeva odlikovanja. Kdo vas je potem napadel? — Koroški partizani, jasno, in to v samem rajhu! A*m- Manjšina in matična domovina „Če ne priznavajo narodnostnih manjšin in njihovih pravic, je to v neposrednem nasprotju z elementarnimi pravicami človeka, še zlasti pa z marksističnim obravnavanjem nacionalnega vprašanja. Menim, da je reševanje problemov njihovega položaja velikega pomena za odnose med narodi in za krepitev miru in sodelovanja v Evropi, kajti narodnostne manjšine so lahko in morajo bili mostovi sodelovanja in prijateljstva." (Iz govora predsednika Zveze komunistov Jugoslavije Tita na berlinski konferenci evropskih komunističnih partij, junija 1976.) Dejstvo, da je jugoslovanski voditelj postavil vprašanje narodnostnih manjšin tudi na takem zboru, kot je bila konferenca evropskih komunističnih partij, samo po sebi potrjuje resnico, da je to vprašanje v sodobnem času postalo eno izmed pomembnih mednarodnih vprašanj. To pa pomeni, da položaj manjšin v neki državi ni in ne more biti zgolj zadeva tiste države, tudi ga ne gre omejevati zgolj na odnose med sosednima državama, kjer prebivajo manjšine ene ali druge države. Manjšinsko vprašanje je dosti več, postalo je sestavni del boja v mednarodnih okvirih za demokratizacijo mednarodnih odnosov. Nerešeno manjšinsko vprašanje kjerkoli ne kali samo notranjega ozračja v neki deželi, niti ne ogroža samo odnose med posameznimi državami, pač pa vpliva na celotno ozračje mednarodnih odnosov. To tem bolj, ker ne gre za posamične primere, ko del nekega naroda živi v drugi državi, pač pa je danes v Evropi in na svetu prav malo držav, kjer ne bi našli med njihovimi pripadniki tudi eno ali več drugih narodnosti. Vrhu tega je potrebno, da boj narodnih manjšin za njihove pravice in celotno vprašanje urejanja manjšinskih zadev postavimo v sedanji prostor in čas. Šele tako bomo lahko razumeli, zakaj je prav današnje dni manjšinsko vprašanje tako pereče in zakaj se mu nobena mednarodna politična dejavnost ne more izogniti. Boj za pravice narodnostnih skupnosti v vsaki posamični državi in na splošno v svetu je danes sestavni del velikega svetovnega procesa, ki daje viden pečat celotnemu povojnemu mednarodnemu razvoju. In kaj je poglavitna značilnost tega procesa! Gre za mogočno gibanje, ki teži k osvobajanju vseh narodov po svetu. Gre za zgodovinske premike v odnosih na svetu, ko je poglavitna težnja milijonskih množic, da kot narodne skupnosti dosežejo neodvisnost in enakopraven položaj v mednarodnih okvirih. Ta težnja je spodbudila številne narode po Evropi, Aziji, Afriki in drugod, da so se s političnim, pogosto pa tudi z oboroženim bojem osvobodili tuje nadvlade in. zaživeli kot svobodni, enakopravni narodi. Posledica tega velikega osvobodilnega boja je bil zlom svetovnega kolonialnega sistema, kar je pripeljalo do popolne preobrazbe sveta, ki danes kaže povsem drugačno podobo. Hkrati pa teče v svetu še drug zakonit proces, ki teži k čimvečjemu osvobajanju človeka, posameznika, znotraj posameznih družbenih in političnih sistemov. Tudi iu odkrijemo podoben cilj: človek teži in se bojuje za to, da bi se otresel podrejenosti, diskriminacije v družbi, da bi postal svoboden in enakopraven, da bi lahko soodločal o svojem življenju in o življenju družbe, v kateri živi, tako, kot vsi neodvisni narodi teže k temu, da kot enakopravni člani mednarodne skupnosti sodelujejo pri urejanju vseh mednarodnih zadev. Potemtakem bi lahko rekli, da je človeštvo sredi globoke demokratične preobrazbe, ko vsak narod in tudi vsak posameznik išče in terja svoj prostor pod soncem in enake pravice z drugimi. Kaj pa boj narodnih manjšini Ta boj je naravni sestavni del tega velikega procesa, ki je zajel vsa področja človekovega življenja. Pripadniki manjšin se vključujejo v ta proces z zahtevami po človeških in narodnostnih pravicah, da kot narodnostna skupnost dobijo tako mesto v okviru določene države, ki ne bo v ničemer utesnjevalo ne njenega življenja in ne razvoja. Torej gre za enovit proces preobrazbe celotnega stanja na svetu. Odtod odgovor na vprašanje, zakaj je prav danes manjšinsko vprašanje po svojem pomenu enakovredno z vsemi drugimi mednarodnimi vprašanji. Zato smo tudi prav sedaj priče neomajne odločnosti številnih narodnostnih skupnosti v raznih delih sveta, da si izbojujejo svoje zakonite pravice. Ta boj seveda ni niti lahek niti kratkoročen. Podobno, kot si morajo posamezni narodi izbojevati pravico do neodvisnega življenja s težkim bojem, kot si posameznik znotraj posameznih družbenih sistemov z bojem utira pot k večjim pravicam, prav tako je boj manjšin za pravice in enakopravnost naravna posledica dejstva, da proces preobrazbe sveta ne teče gladko. Nasproti silam napredka, ki nosijo proces demokratičnega razvoja sveta na svojih plečih, se postavljajo nazadnjaške sile, tiste, ki skušajo obdržati stare sisteme, ki teže obdržati odnose neenakopravnosti, ki skušajo obdržati v podrejenosti narode, narodnosti ali posamezne sloje družbe. Prav zato prav za današnji čas velja pravilo, da je odnos do narodnih manjšin merilo demokratičnosti neke države, politične sile, ali družbe v celoti. Očitno je namreč, da brez rešitve manjšinskih vprašanj demokracija ne more obstati. In še bi lahko dodeli: tam, kjer je manjšina teptana, je demokracija zametovana. Na prste ene roke bi skoraj lahko našteli tiste dežele, kjer je manjšinsko vprašanje ugodno in pozitivno rešeno, kjer se manjšina čuti enakopravna, kjer so ustvarjeni vsi pogoji za njen kulturni, gospodarski in splošni razvoj. Pomeni, da je svet v zamudi pri reševanju manjšinskega vprašanja. Vzrokov je kajpada več. Predvsem je manjšina sama vedno in povsod nasproti večinskemu narodu šibka v vseh pogledih, po navadi tudi najbolj gospodarsko zaostala, ker je pač bila vedno zatirana. Po drugi strani so tudi pogoji njenega boja kaj neugodni. Težko bi bilo doseči, da vse manjšine zberejo in združijo svoje sile, kot to lahko store, denimo, posamezni narodi, ali pa na primer delavski razred v posameznih deželah. Tudi razmere, v katerih se posamezne manjšine bojujejo, so zelo različne, pa so temu ustrezno potrebne tudi različne oblike boja. Odkod naj torej manjšina dobi orožje za svoj boj in kje naj išče zaveznike v tem boju! Orožje je isto, kot za vse tlačene in zatirane. To so pravice, zapisane v mednarodnih dokumentih. Listina Združenih narodov je prav tako veljavna za manjšine kot za posamezne narode. Splošna deklaracija o človeških pravicah je prav tako ustrezno orožje za neko manjšino kot, denimo, za delavsko gibanje. Mednarodno pravo pozna še vrsto drugih sklepov in mednarodno veljavnih določil, ki so na voljo narodnim manjšinam, ko gre za boj za njihove pravice. Drugo orožje so mednarodne obveznosti, ki jih imajo države, kjer žive manjšine, na temelju mednarodnih pogodb in sporazumov. Primer za to je prav Avstrija. Seveda to orožje nikakor ni avtomatično, da bi že samo po sebi zagotavljalo manjšini pravice. Spet je tu tipičen primer Avstrija z njeno državno pogodbo. Ne glede na to pa so vsi ti mednarodni dokumenti za manjšino izredno dragoceni, saj sami po sebi izpričujejo zakonitost njenega boja za pravice. Sleherni boj je tem bolj uspešen, čimbolj ima tisti, ki ga vodi, na voljo dovolj zaveznikov. Vsaka narodna manjšina je zaradi položaja, v kakršnem je, prisiljena iskati zaveznike v njenem boju. To so demokratične sile v določeni državi. Nekje so te sile močne, vplivne, nekje slabotne, šibke. Zgovoren dokaz je v položaju, ki ga imajo na primer Slovenci v Italiji, ali pa koroški Slovenci. Vsekakor pa je očitno, da spoznanje o tem, da boj za pravice manjšin pomeni boj za demokracijo v določeni državi, mora nujno spodbujati vse napredno misleče in poštene ljudi, da se opredelijo, dvignejo glas, ko gre za zatiranje manjšine. Seveda, demokratična zavesi ne pride sama po sebi, treba jo je spodbujati, gojiti, pospeševati. Najbolj naraven in trden zaveznik sleherne narodne manjšine pa je kajpada njena matična domovina. Matični narod je s svojo manjšino zvezan s posebnimi vezmi, ki jih nima nobeno drugo zavezništvo, je enkrat za vselej dan in se ne da izbrisati. Zalo je tudi najbolj dragocen zaveznik. Odnos matičnega naroda do svojih rojakov z druge strani meje je najbolj prepričljivo orisal tajnik republiške konference Socialistične zveze, Milan Kučan, v govoru ob prazniku občine Maribor v začetku julija 1976: „Ne moremo se strinjati z očitkom, da je naša podpora manjšini vmešavanje v notranje zadeve Avtrije. Gre konec koncev za kršitev državne pogodbe. Za njeno izpolnjevanje je kot sopodpisnica odgovorna tudi Jugoslavija. Gre za našo manjšino, nad katero želijo avstrijske oblasti izpeljati pravni genocid. In pri tem smo vsi v Jugoslaviji enotni, enako občutljivi in enako odločni. Gre za naše narodno telo, za naše ljudi, za naš jezik in kulturo, gre za del našega boja. Jugoslavija si je pridobila ugled v demokratičnem svetu tudi zavoljo tega, ker je v praksi prišla najdalj v reševanju manjšinskega vprašanja. Kot federativna država, ki jo sestavljajo enakopravni narodi, je isto enakopravnost omogočila tudi vsem narodnostnim skupnostim ne glede na njihovo število. Jugoslavija se pri lem nikoli ni ravnala po načelu recipročnosti, da bi dajala neki manjšini toliko in take pravice, kot jih ima njena manjšina v tisti državi. Pravice narodnostnih skupnosti so naraven izraz celotne notranje ureditve Jugoslavije. Če se Jugoslavija vselej in povsod odločno poteguje za svojo neodvisnost in zavrača vsakršen poskus podrejanja, je z isto vnemo vselej zagovarjala in branila pravice drugih narodov do neodvisnega življenja in nudila vso podporo narodom, ki so se bojevali za svobodo. Prav v isti meri ravna Jugoslavija, ko gre za pravice delov nekega naroda zunaj meja njihove matične domovine, saj mora načelo svobode, enakopravnosti, možnosti nemotenega razvoja veljati za vse, za velike in majhne, za narode kot celote in za posamezne njihove dele. Ena izmed značilnosti odnosov Jugoslavije do manjšinskega vprašanja je v tem, da v njih ni dvoličnosti. Ravna se po načelu, dati manjšini v lastni državi vse tisto, kar želiš, da ima tvoja manjšina v sosedni državi. Ena izmed značilnosti Jugoslavije je tudi v tem, da živi na njenem ozemlju veliko število narodnostnih skupnosti: Italijani, Madžari, Romuni, Čehi, Rusini, Bolgari, Turki, Romi, Slovaki in kot najštevilnejša skupnost Albanci. Prav tako pa ima Jugoslavija tudi dosti svojih manjšin zunaj meja: Slovenci v Avstriji, Itaiiji in na Madžarskem, hrvaška manjšina v Avstriji in na Madžarskem, srbska na Madžarskem in v Romuniji, makedonska v Bolgariji in Grčiji. Odtod je tudi razumljivo, zakaj je prav manjšinsko vprašanje tolikanj živo in vedno navzoče v vsej notranji in zunanji politiki Jugoslavije. Jugoslovanske manjšine pri sosedih imajo različne stopnje zaščite in različna jamstva njihovih pravic. Mednarodno pravno so na najboljšem Slovenci v Italiji in Avstriji, ker njihova zaščita temelji na jasnih določilih mednarodnih sporazumov in pogodb. Ker po drugi svetovni vojni spričo nasprotovanja tistih sil, ki so krojile povojne razmere v Evropi, ni bilo mogoče do kraja uresničiti enega poglavitnih ciljev osvobodilnega boja, združeno Slovenijo, si je Jugoslavija prizadevala, ob sklepanju mirovnih pogodb s sosedi doseči čim bolj jasna določila za zaščito tistih delov slovenskega naroda, ki so ostali zunaj meja matične domovine. V primeru Avstrije je to bila državna pogodba, v primeru Italije pa posebni statut Londonske spomenice, s katero sta Italija in Jugoslavija razdelili Svobodno tržaško ozemlje. Z leta 1975 podpisanim sporazumom v Osimu o dokončni ureditvi mejnega vprašanja pa pravice Slovencev v Italiji ščiti poseben osmi člen meddržavne pogodbe. Jugoslavija je ves povojni čas težila k temu, da bi čimbolj razvila in poglabljala odnose s sosedi. V tem okviru je videla tudi najbolj ustrezno možnost za zagotovitev manjšini takih pogojev, ki bi jamčili njen razvoj in jo predvsem zavarovali pred asimilacijo. Dejstva govore, da taka prizadevanja niso samo prestajala težkih preizkušenj, pač pa so kaj pogosto trčila ob nepripravljenost druge strani, da bi šla po isti poti. Vedno pa je bil preizkusni kamen dejanske volje za izboljšanje odnosov z Jugoslavijo odnos do njenih manjšin, pripravljenost izpolnjevati obveznosti do teh manjšin. Na vprašanje manjšin je Jugoslavija vedno gledala s širšega vidika. Ni ji šlo samo za formalno izpolnjevanje nekih določil, pač pa za vključevanje manjšinske problematike v celoto meddržavnih odnosov. Primer temu so prav prizadevanja za ureditev takih odnosov ob meji z Italijo, ki bi nudili kar največ možnosti neomeje-vanega stika manjšine z matičnim narodom. Brez tega živega, vsakodnevnega, iz vseh niti spletenega sodelovanja med matičnim narodom in njegovim življem na drugi strani meje je nujno okrnjeno življenje manjšine. Četudi živi manjšina v drugi državi, je pa v stoterih ozirih, kulturno, človeško, s tradicijami in tudi drugače povezana z matičnim narodom. Obstajati mora zato enoten kulturni prostor, v katerem matični narod in manjšina lahko svobodno duhovno živita. Primer uresničevanja takih odnosov se pojavlja na meji z Italijo, kjer je politika odprtosti meje in obmejnega sodelovanja ustvarila ugodne možnosti za stike slovenske narodnosti v Italiji in italijanske v Jugoslaviji z matičnima narodoma. Kako je za Jugoslavijo vprašanje temeljnih pravic njenih manjšin načelno vprašanje in bistveni del njene politike do druge države, kaže zlasti njena dejavnost spričo odkrile kršitve in revizije s strani Avstrije v državni pogodbi zapisanih obveznosti do koroških Slovencev in gradiščanskih Hrvatov. Pri vseh svojih postopkih za njihovo zaščito je izhajala iz dveh izhodišč: Prvo je izpovedal sam predsednik Tito v razgovorih s predstavniki koroških Slovencev, ko je dejal, da za Jugoslavijo ostane vprašanje nerešeno, dokler ga Avstrija ne bo rešila skupaj z manjšino in v zadovoljstvo manjšine. Tako izhodišče jasno izpričuje načelo, da manjšina za Jugoslavijo ni in ne more biti objekt pogajanj med državami, pač pa subjekt, se pravi nosilec boja za svoje pravice. # Drugo izhodišče, s katerim Jugoslavija posega v zaščito koroških Slovencev in gradiščanskih Hrvatov v Avstriji, pa je mednarodno pravni vidik zaščite manjšine. Izpolnjevati mednarodni sporazum, v tem primeru državno pogodbo, pomeni utrjevati demokratični red in odnose v Evropi, kakršni so bili ustvarjeni po drugi svetovni vojni. Ne spoštovati obveznosti, ne priznavati manjšinam njihovih pravic pa pomeni kršitev vseh demokratičnih načel, ki so vsebovana v mnogih mednarodnih dokumentih, ustanovni listini Združenih narodov. Splošni deklaraciji o človeških pravicah in mnogih drugih. Vsa ta načela, vsi ti sklepi, vse te napisane norme za obnašanje posameznih držav, ki jih je sprejela svetovna organizacija, so temelj sodobnih mednarodnih odnosov, so temelj in jamstvo demokratičnih ciljev, za katerimi teže narodi. Zato vsako zamefovanje teh načel, kršitev mednarodnega pravnega reda, pomeni spodkopavanje obstoječih odnosov med narodi. V vseh akcijah, ki se jih je lotila in ki se jih bo še lotila Jugoslavija v zaščito pravic njenih manjšin, so navzoča taka napredna izhodišča. Ob sprejetju protimanjšinskih zakonov v dunajskem parlamentu je jugoslovanski izvršni svet v obširni izjavi med drugim poudaril, da Jugoslavija odločno podpira zahteve in stališča slovenske in hrvaške manjšine v republiki Avstriji in daje vso podporo njunemu boju za pravice in zaščito, ki jima jih zagotavlja državna pogodba. Jugoslovanska vlada je jasno povedala, kaj sodi o omenjenih protimanjšinskih zakonih: „Oba zakona pomenita kršenje jasnih in natančnih določil iz državne pogodbe in poskus, da bi to pogodbo enostransko revidirali." In še dalje pravi izjava: ..Jugoslavija kot podpisnica državne pogodbe z Avstrijo ne more privoliti v nikakršno oddaljevanje ali revizijo obveznosti, ki slede iz državne pogodbe in ki se nanašajo na vprašanja v zvezi s pravicami in zaščito slovenske in hrvaške manjšine v Avstriji. ... Omenjena zakona bistveno posegata v gradivo državne pogodbe, ki pomeni mednarodno pogodbeno obveznost republike Avstrije, ki je le-ta ne more preprosto spreminjati. Vlada SFRJ meni, upoštevaje, da sprejeta zakona kršita konkretna določila državne pogodbe in da z njima poskušajo enostransko revidirati 7. člen državne pogodbe, da so še nadalje edino utemeljena in veljavna določila, zapisana v državni pogodbi in ki natanko določajo pravice in zaščito slovenske in hrvaške manjšine v Avstriji. Jugoslovanska vlada si pridržuje pravico, da se odloči za vse potrebne korake, da bi jasne in natančne mednarodne obveznosti Avstrije iz državne pogodbe povsem in brez odlašanja izpolnili." Podobno je govoril zvezni sekretar za zunanje zadeve Miloš Minič v jugoslovanski skupščini, ki je postavila vprašanje slovenske in hrvaške manjšine spričo nameravanega preštevanja kot posebno točko dnevnega reda: „... Predloženi zakon o narodnih skupnostih v republiki Avstriji je poskus, da bi bistveno zožili pravice slovenske in hrvaške manjšine, ki jim jih jamčijo jasna in natančna določila državne pogodbe, zlasti pa njen 7. člen, in to tako glede njihove vsebine kakor tudi glede ozemlja in njegove uporabe. Ne samo to, sklep avstrijske vlade, da bi tako omejene manjšinske pravice in zaščito pogojevali s preštevanjem oziroma ugotavljanjem številčnega stanja slovenske in hrvaške manjšine, je bistven odklon od duha in črke državne pogodbe. Hkrati je to poskus enostranske revizije državne pogodbe v smislu nadaljnjega omejevanja pravic in zaščite teh manjšin, poskus, ki dopušča in olajšuje nadaljno asimilacijo in raznarodovanje. ... Jugoslavija kot podpisnica državne pogodbe ne bo privolila v nikakršno kršitev in revizijo obveznosti, ki izvirajo iz državne pogodbe. Jugoslavija bo še naprej delala vse, kar je potrebno, da bi jasne in natančne mednarodne obveznosti iz državne pogodbe v celoti in brez odlašanja izpolnili." V zaščito pravic Slovencev in Hrvatov v Avstriji so dvignili svoj glas vsi narodi in narodnosti Jugoslavije. Slovenska skupščina je v posebni izjavi pozdravila odločnost slovenske in hrvaške manjšine, da vztrajata pri svojih pravicah in izrazila vso podporo in solidarnost njihovemu boju. Skupščina SR Slovenije se obvezuje, stoji zapisano v izjavi, da bo Slovenija še naprej izpolnjevala ustavno obveznost dolžne skrbi za zamejske Slovence in da si bo v smislu sklepov konference o evropski varnosti in sodelovanju prizadevala in podpirala napore demokratičnih sil v Evropi za uresničitev pravic slovenske in hrvaške manjšine v Avstriji. Podobne izjave so sprejele tudi vse druge republiške skupščine in skupščini avtonomnih pokrajin Kosova in Vojvodine. Podporo slovenski in hrvaški manjšini so izrekle vse politične in druge organizacije Slovenije in vse Jugoslavije. Predsedstvo Socialistične zveze Jugoslavije je v razglasu poudarilo, da izraža razpoloženje vseh delovnih ljudi, narodov in narodnosti Jugoslavije, ko najodločneje protestira proti sklepom avstrijskih strank in zahteva dosledno izpolnitev obveznosti iz državne pogodbe. Hkrati pa Socialistična zveza v celoti podpira pravični boj slovenske in hrvaške manjšine, ki je neločljiv del svobodnega razvoja človeka, naroda in narodnosti v resnično demokratični družbi današnjega sveta. Skrb Jugoslavije za svoje manjšine in podpora njihovemu boju je pomembna stalnica v mednarodni dejavnosti Jugoslavije. Ta skrb in podpora pa se nikakor ne omejujeta zgolj na obdobja, ko postanejo manjšinska vprašanja posebno žgoča. Zanimanje za položaj manjšine obsega vsa področja njenega življenja in razvoja. Taka usmeritev se vidno izraža v dejstvu, da je slovenska skupščina v ustavi zapisala, da je skrb za manjšino stalna dolžnost in pravica matične domovine. Pri tem velja poudariti še posebno značilnost jugoslovanskih stališč do manjšinskega vprašanja. Četudi Jugoslavijo sestavljajo razni narodi in imajo ti narodi zunaj meja lastne manjšine, je skrb zanje dolžnost in pravica prav vseh narodov in narodnosti Jugoslavije. To pomeni, da je podpora boju koroških Slovencev prav tako zadeva hrvaškega, srbskega, makedonskega, črnogorskega naroda in tudi vseh narodnosti, kot je, nasprotno, vprašanje pravic Makedoncev v Bolgariji prav tako stvar, ki neposredno zadeva tudi Slovenijo. Enodušna podpora, ki jo uživajo koroški Slovenci in gradiščanski Hrvatje v njihovem boju proti preštevanju in krnitvi državne pogodbe, je najbolj prepričljiv dokaz o tem. Kot je celotna zunanja politika Jugoslavije enotna, zgrajena na enotnih temeljih, tako je na iste enotne temelje postavljena tudi manjšinska politika vse Jugoslavije. Drago Košmrlj Koroški delež v slovenski literaturi Potem ko je slovenski literarni zgodovinar, Korošec po rodu, Ivan Grafenauer v Koroškem zborniku 1946 razmeroma podrobno prikazal ..slovensko slovstvo na Koroškem, živ člen vseslovenskega slovstva" (naslov), je prav zadnjih nekaj let nastala vrsta podobnih pregledov. Deloma takšnih, ki se omejujejo na novejše obdobje, na tisto pač, ki ga Grafenauer 1946 še ni mogel docela zajeti, deloma tudi takšnih, ki z nekaterim dodatnim gradivom snovno prekrivajo Grafenauerjevo poročilo. Za prve med njimi je prišla spodbuda prejkone od organizatorjev prvih koroških kulturnih dni 1968; na njih je avtor tegale sestavka na temelju podrobnejšega gra-divskega pretresa razgrnil panoramo slovenske slovstvene ustvarjalnosti na Koroškem po 1945, prof. dr. Paternu iz Ljubljane je govoril o pomembnem in še zmeraj aktualnem vprašanju, o dvoje temeljnih tipih slovenske literature na Koroškem (poljudnem — mohorjanskem in „izobraženskem"), prof. dr. Zadravec, prav tako z univerze v Ljubljani, pa o slovenski koroški literaturi med obema vojnama (predavanja so precej kasneje izšla skupaj z drugim gradivom prvih koroških kulturnih dni v zborniku, ki ga je izdala mariborska založba Obzorja). Preglede sodobne slovenske literarne dejavnosti na Koroškem so skoraj sočasno ali v naslednjih letih prispevali še: tržaški prof. Jevnikar v reviji Mladika (po delih), prof. dr. J. Pogačnik v svojem knjižnem pregledu zamejske in zdomske literature, Detela v Mladju in lani ravnatelj slovenske gimnazije v Celovcu prof dr. Zablafnik v reviji Die Brucke — dvojezično, s številnimi ilustracijami in ponazoritvenimi literarnimi besedili ob robu. Končno je pisec teh vrstic svoj že omenjeni pregled in oceno sodobne slovenske literature na Koroškem nekajkrat dopolnil: za objavo v mariborski literarni reviji Dialogi, za srbohrvaško objavo v kruševački Bagdali in za spremno besedo k poljudni antologiji sodobne slovenske koroške literarne produkcije, ki je lani kot poseben zvezek zbirke Kondor pod naslovom „Ta hiša je moja, pa vendar moja ni" izšla v Ljubljani in Celovcu (založila oz. izdala sta jo Društvo slovenskih pisateljev v Celovcu in založba Mladinska knjiga iz Ljubljane). Mimo tega je treba posebej omeniti dva kompletna prikaza slovenske slovstvene dejavnosti na Koroškem: najprej v „zborniku poljudnoznanstvenih in leposlovnih spisov" Koroška in koroški Slovenci (Obzorja 1971), kjer je skupina avtorjev (prof. dr. F. Sušnik, prof dr. Tomšič, prof. dr. T. Logar, prof. dr. Za-blainik, prof. dr. Slodnjak, prof. dr. Bernik, prof. dr. Mahnič, Drago Druškovič, prof. dr. Vospernik, prof. dr. Paternu) v specializiranih sestavkih svojo in bralčevo pozornost podrobno posvetila najrazličnejšim in osebnim poglavjem slovenske koroške literature; potem še razmeroma skrbno in razmeroma objektivno napisana tovrstna informacija k avstrijski literarni zgodovini v obsežni Kindlerjevi izdaji (kajpada je pisana nemško, 1976, avtorja: prof. dr. Erik Prunč in prof. dr. Stanko Hafner, oba profesorja z graške univerze, z bibliografskimi sodelavci). — Mimo omenjenih je doslej izšla še vrsta bolj ali manj informativnih, bolj ali manj zanimivih delnih pogledov na to vprašanje, zlasti v naprednejšem in demokrafičnej-šem avstrijskem tisku. Potemtakem je pregledov dovolj, domala vsi so tudi „sveži”, iz novejšega časa, v tej ali oni obliki so dostopni Valentin Oman: Freske v avli slovenske gimnazije v Celovcu bržkone slehernemu bralcu tega koledarja. Zato v tem trenutku svoje pozornosti ne bi toliko posvečali gradivske-mu nizanju dejstev in pojavov, marveč bi se raje posvetili oceni tistih trenutkov in dejanj, ki so iz koroškega prostora in časa še posebej dragoceni, pomembni za slovensko literaturo in kulturo; takšnim, ki slovensko slovstvo na Koroškem še posebej in nespregledljivo označujejo za „živ člen vseslovenskega slovstva" (Grafenauer); še več: ki koroško slovensko slovstveno snovanje uvrščajo med temeljne kamne slovenske literature. Prvi temeljni koroški delež k slovenski literaturi in kulturi je bržkone iz karantanskih časov, iz prvih stoletij slovenske srednjeevropske naseljenosti, ko je bila Karantanija državno, upravno središče velikega slovenskega ozemlja. Ta delež sicer ni množično in kar na prvi pogled razvidno izpričan, saj gre za čas, ki je že močno odmaknjen, brez tiska ipd.; vendar natančna primerjalna opazovanja vse bolj potrjujejo podmeno, ki jo najdemo že pri I. Grafenauerju, kasneje pri B. Grafenauerju: da je namreč upravna središčnost nujno pomenila tudi kulturno središčnost in da je kot takšna vzpostavila že tista stoletja neko predknjižno obliko enotnega javnega jezika, ki se je kot nekakšen „uradni” jezik širil tudi preko meja koroške kotline oz. preko področja s koroško narečno obarvanim govorom. Najstarejši spomeniki pisane slovenščine bržkone izvirajo prav odondod; tako Brižinski spomeniki iz 10. stoletja, Rateški ali Celovški 'rokopis, pa tudi pred nekaj leti najdeni Sfarogorski rokopis iz Beneške Slovenije kaže jezikovno (tudi snovno) tradicijo koroškega oz. koroško-go-renjskega vira (Logar, Pogorelčeva). — V zvezi s staro upravo in ceremonialnimi običaji se je v tem jeziku razvila neke vrste slovstvena kultura; znano je, da se je do 13. stoletja pri ustoličevanju koroških knezov/vojvod pela stara slovenska obredna pesem (danes žal ohranjena le nemško prevedena v tkim. Schwabenspieglu) in da se je vse do konca teh ustoličevanj, to je do 1414, pol tisočletja in več, ..uradovalo” slovensko. — Na drugi strani je več raziskovalcev iz ohranjenega koroškega ljudskega slovstvenega izročila (F. Kotnik, I. Grafenauer; pred njima deloma M. Majar-Ziljski i. dr.) rekonstruiralo bogate plasti praslovanske slovstvene tradicije (bajke), dalje enako bogato izročilo iz prvih stoletij koroškega kulturnega in slovstvenega razcveta, iz tkim. misijonov, pokristjanjevanja (legende, Marijine pesmi ipd.; iz malo kasnejšega časa vojaške pesmi in dr.) Skratka: naj so pričevanja res razmeroma pičla v svoji izrecnosti, pa v logični rekonstrukciji nedvoumno kažejo, kako usodno je ta, karantanska doba slovenske kulture, na najraznoterejše očife in še bolj skrite načine vplivala na oblikovanje ustrezne slovenske zavesti, na slovensko kulturno fiziognomijo; vsi smo njeni dediči. Protestantizem, ki je tako silovito pretresel Evropo in z ljubljanskim središčem tudi dokončno vzpostavil temelje sodobnemu slovenskemu knjižnemu jeziku in literaturi, je sicer Koroško za ta del pustil malce ob strani. Ne da bi ne bilo protestantov na Koroškem, zlasti na cerkvenih posestvih (Celovec, Beljak, Rož) ga je bilo obilo in bilo je tudi dovolj trdovratno (saj so se do današnjih časov ohranjali posamični primerki Dalmatinovega prevoda Svetega pisma), ni pa bilo — z nekaj obrobnimi izjemami, recimo Janža in Gregorja Fašanka iz Čajnič oz. Celovca, pa vetrinjskega katoličana Pacherneckerja, ki naj bi napisal in tiskal prvi slovenski katoliški katekizem, 1574 — pravih piscev. V glavnem se je koroški delež takrat omejil na pomoč ljubljanskemu središču, na različne usluge in soglasja pri tem. Pač pa se je iz protestantske tradicije na Koroškem izoblikoval pojav, ki je v slovenskem kulturnem prostoru enkraten, bolj ali manj tehtno, čeprav posredno vlogo pa je odigral tudi pri tkim. slovenskem narodnem preporajanju ko- 5 Koroški koledar 65 nec 18. in v začetku 19. stoletja: to je bilo bukovništvo (po Kotniku, Grafenauerju, Koruzi). Protestantska zapoved, naj je vsakdo sam spoznavalec Svetega pisma, naj torej sam biblijo bere in se tako iz prve roke seznanja z božjimi zapovedmi in božjo voljo, je po eni strani močno razširila pismenost, po drugi pa je ob pomanjkanju tiskanih knjig (še posebej v časih katoliške protireformacije) spodbujala k delu različne prepisovalce. S prepisovanji, kasneje tudi s preprostim tiskom se je zlasti v 18. stoletju začelo širiti vsakršno nepriznano, krivoversko slovstvo: Kolomonov žegen (zarotitve), Šembiljne bukve (prerokovanja), Duhovna bramba, zdraviljske knjige, zlasti po sredi 18. stoletja, v času največjega bukovniškega razcveta, pa tudi že značilna bukovniška poučna, verska ali zafrkljiva verzifikacija: fkim. Leški rokopis (ok. 1750), bukovniki Luka Maurer, Jožef Šmelcer, Valentin Lečnik ter najimenitnejša med njimi Andrej Šuster Drabosnjak (1768—1825) s Kostanj in Miha Andreaš (1762—1821) iz Roža, ki je bil menda prav tista leta, na meji obeh stoletij, široko znan po številnih kmečkih, ljudskih pesnikih; Podjuna je svojega tovrstnega imenitnika dobila kasneje — Franc Leder-Lisičjek (Globasnica 1833—1908). Z bukovniškimi pesniki, vandrovci, tiskarji, boemi in nekakšnimi spontanimi ljudskoprosvetnimi delavci se je med najširšim prebivalstvom razmahnila prav zanimiva ljudska kultura: s pasijonskimi igrami, z ljudskimi knjigami za branje, s petimi verzifikacijami in pd. Prav gotovo je ta kultura pomenila tehtno zaledje izobraženskemu narodnemu preporodu na Koroškem, katerega prvi, na daleč vidni protagonist je bil Ožbalt Gutsman (1727—1790) iz Grabšfanja; s svojo slovnico (1777), abecednikom, velikim katekizmom, cerkveno pesmarico, slovarjem in ne nazadnje s svojimi idejami je prispeval izreden delež slovenskemu razsvetljenstvu, obenem pa je s svojo dejavnostjo bržkone že zastavil vzpon Celovca v slovensko kulturno središče, kakršno je koroško deželno mesto (takrat še večinsko slovensko) po Prešernovi smrti za nekaj desetletij tudi v resnici postalo. Že na prelomu 18. v 19. stoletje je po zaslugah Gutsmanovega dela tam izhajala vsaj po ena slovenska knjiga letno; ko je kmalu potem začel v Celovcu izhajati slovstveni časopis Carin-thia, so se vanj enakopravno, s slovenskimi teksti, vključili tudi slovenski koroški romantični pesniki F. Grundtner, Rožan Matija Schneider in — najpomembnejši — Ziljan Urban Jarnik (1784 —1844), ki velja v slovenski literarni zgodovini za najpomembnejšega slovenskega romantičnega pesnika pred Prešernom (Slodnjak). V isti rod je sodila še vrsta razsvetljevalcev, med njimi bržkone najbolj znan Matija Ahacelj Ko-benfar, profesor matematike in kmetijstva v Celovcu. Od njihovega rodu naprej je teklo slovensko kulturno in slovstveno delo na Koroškem kontinuirano, zlasti z naslednjo vidnejšo generacijo pa se je predvsem usmerilo v publicistiko in kulturno, politično ter literarno organizacijo in kot takšno gotovo prešlo v konico tovrstnega slovenskega dogajanja tisti čas, nenavadno pomembno, temeljno, Iška Rano: Akt (akvarel) za ves kasnejši razvoj slovenske literature, politike, publicistike. Jedro tega rodu so bili Matija Majar-Ziljski (1809— 1892), Andrej Einspieler (1813—1888), Anton Janežič (1828—1869), ob njih pa še nekaj starejši Štajerec, vendar na Koroškem delujoči Anton Martin Slomšek (1800—1862). — Če pustimo ob strani njihovo slovstveno zbirateljsko in strokovno delo (ki je sicer kar se da tehtno, saj je npr. Matija Majar-Ziljski avtor enega prvih sistematičnih opisov različnih oblik živečega ljudskega slovstvenega izročila), pa tudi politično, potem je treba podčrtati vsaj dve njihovi neprecenljivi zaslugi za vso sodobno slovensko literaturo in kulturo. Najprej so zasnovali in uresničili vseslovensko množično knjižno založbo, ki je pod imenom Mohorjeva družba delovala v Celovcu vse od 1852 do plebiscita 1920, ko je morala emigrirati; v tem času je uspela pod svojo streho zbrati od prvotnih nekaj sto nad 90.000 članov (v najplodnejših letih samo na Koroškem blizu 8000). Brez dvoma je sicer z današnjega vidika igrala zmeraj literarno precej konzervativno vlogo, obenem pa je s svojim programom, da mora tudi učiti in razsvetljevati, opravila zelo pomembno delo pri množičnem gospodarskem, praktičnem razsvetljevanju Iška Rano: Mimoidoči (akvarel) preprostega slovenskega človeka; izdatno mu je razširila splošno razgledanost in ga v pravem pomenu besede dokončno opismenila. Na drug! strani je zanj vzpostavila poseben, poljuden tip literature, ki ga v najboljših dosežkih nikakor ne gre podcenjevati (Jurčič, Erjavec, Šket), tako da je z obeh teh dveh vidikov pomen Mohorjeve družbe vsaj v 19. stoletju gotovo vseslovenski v najdragocenejšem, temeljnem smislu. Isti mož, ki je bil eden najodličnejših pri Mohorjevi družbi, je bil avtor drugega, bržkone enako pomembnega kul-turno-organizacijskega podviga: Anton Janežič je začetnik, oče slovenske literarne periodike, literarnih časopisov. Za prvo slovensko polliterarno revijo sicer velja celjska Slovenska čbela (1850), toda bila je kratke sape, izšlo je le nekaj številk. Takoj nato je stvar vzel v roke Janežič in naslednjih nekaj let tiskal v Celovcu revijo Slovenska bčela. Da bi imel zanjo piscev, je po srednjih šolah na slovenskem etničnem ozemlju spodbujal nastajanje dijaških rokopisnih literarnih listov (Slavijo), najvidnejšim talentom iz njih je odpiral vrata v svoj časopis: torej skrajno načrtno organizacijsko delo. Vendar stvar še ni stekla, kot bi bilo treba, sodelav-sfva je bilo malo, bilo je še neizoblikovano; Slovenska bčela je po nekaj letih omagala, omagal je tudi prvi naslednji poskus (Glasnik slovenskega slovstva), pač pa se je zastavljeno delo posrečilo 1858 s Slovenskim glasnikom, ki je poslej celih deset let pomenil vodilno slovensko literarno revijo. Vanj je Janežič uspel zbrati smetano takratnih slovensko pišočih ljudi, predvsem mlajšega rodu, formiranega po revoluciji, „pomladi narodov" 1848. Že v prvem letniku je objavil vrsto spisov, ki veljajo danes za slovensko klasiko: Lestikove-ga Martina Krpana, njegovo Popotovanje iz Litije do Čateža, Jenkove pesmi in pripovedno prozo, druge vajevce, po nekaj letih številne Jurčičeve pripovedi, h koncu (1868) prve pomembne Stritarjeve kritične spise i. dr. — S takš- 5* Koroški koledai 67 no revijo, ki je sproti priobčolo, kor so aktualnega in dobrega napisali slovenski pisatelji, je bila šele dana osnova za neprekinjeno, sprotno odzivno, izmenjalno literarno življenje, z njo je bila omogočena šele prva prava literarna kritika. Mirno lahko zapišemo, da bi bil brez nje slovenski literarni razvoj drugačen, počasnejši in manj ambiciozen; pa ne samo to: Janežič kot dober organizator in spodbujevalec je v marsičem osebno vodil marsikaterega začetniškega talenta, vse sodelavce pa je do neke mere oskrboval tudi gmotno, s honorarji, ki so bili reviji, pogosto pa kar Janežiču osebno dobesedno utrgani od ust. Takšna središčna vloga v slovenskem literarnem življenju je Celovcu pripadala do Janežičeve smrti 1869 oz. do Stritarjevega Zvona 1870. Ko je Stritarjev Zvon utihnil (1880), je skupina koro-ško-štajerskih izobražencev po vzniku Ljubljanskega zvona še skušala vzpostaviti celovško konkurenco Ljubljani, toda revija Kres (1881—1886) je kmalu odnehala, obstoječe moči in hotenja pa so se poslej vsaj v glavnem vsa osredotočila na Mohorjevo družbo. „Krivda" za odhajanje Celovca na stranski tir slovenske pomembnosti in središčnosti pa ni bila samo v Janežičevi prezgodnji smrti, marveč predvsem v avstrijski vse bolj velenemško usmerjeni politiki; ta je čedalje izdatneje stregla velikonemški zahtevi po ,.mostu do Jadrana", prva ovira temu mostu pa so bili prav koroški Slovenci. Znana Czbrnigova anketa o nacionalnosti koroškega prebivalstva je 1846 še celo v Celovcu ugotavljala tričetrtinsko slovensko mesto; v nekaj desetletjih potlej pa je celotno Avstrijo zajel val nemškega nacionalističnega ekspanzionizma, ki je na Koroškem v prvi fazi povzročil predvsem naglo ponemčevanje mest in večjih naselij, takoj nato pa je v smislu Schonererjevih rajhovskih idej naglo prešel v pravi frontalni efnocidni napad na vse, kar je bilo velikonemštvu napoti. Najrazličnejši kar se da siste- Naša Drava Bodi nam zdrava, ti naša Drava! Pri nas se ustavi, doline poplavi, brez škode za polja, za setev domačo — da bo brez plevela pšenica zorela za kruh in pogačo. Nesnago sovraštva do manjšega brata — uboštvo bahaštva ubogih na duhu (ob Jude zevem kruhu!) z dolin treh odpravi po božji — človeški postavi. Milka Hartman matični tovrstni postopki so znatno slabili moč slovenske etnične skupnosti pa tudi njene ustvarjalnosti na Koroškem. Kako so stvari tekle do plebiscita, še posebej po njem in zlasti med drugo vojno, je znano: slovenski Koroški so milo in še znatno bolj s silo zavezovali jezik; kot takšna je sicer spodbujala ustrezna Izpovedovanja različnim osrednjeslovenskim avtorjem, Koroška pa se je morala slejkoprej zadovoljiti z vlogo trpnega predmeta, snovi v literaluri, ne toliko z lastnim ustvarjalnim deležem. Tretji veliki prispevek Koroške slovenski literaturi je iz današnjih dni. Mogoče ni toliko tehten, če ga merimo le z vatli klasične literarne kritike, oblikovne popolnosti, mnogopovednega in so-zvočnega ujemanja oblike in „vsebine", na vsak način pa je takšen in še večji, če v njem vidimo veliko izkušnjo: izkušnjo o tem, kako neke prastare, žlaht- ne, velike kulture ni mogoče enostavno utišati z nasiljem, kako njenega človečanskega sporočila ni mogoče ukiniti s paradami provincialnega, z vidika 20. stoletja že docela abotnega, omejenega terorja. Treba je kar pomisliti: vse kar se je zlasti po plebiscitu 1920 počelo s koroškimi Slovenci, je bilo bolj ali manj odkrito naravnano v njihovo fizično ali vsaj duhovno, nacionalno iztrebljenje — nikakršnega izobraženstva, najskrom-nejše časopisje, tuje šole, vsakršni pritiski, od groženj do zastrupljanja in streljanja, na koncu, na višku, razselje-vanje in obglavljanja, obešanja in obnašanja, ko da je sleherni koroški Slovenec pravkar naseljeni Titov agent, ki mora po najkrajšem možnem postopku nazaj čez Ljubelj, ko da so ti Slovenci tisti, ki že ves čas terorizirajo Nemce, polne vsakršne prapreplašenosti — iz česar — iz te laži — se je zmeraj znova rojevala borbena morala in navdušenje tistih kahadejevskih enot, ki po svojih nastopanjih in surovostih spominjajo na kukluksklanovske orgije, v bistvu pa so naličju evropske demokracije prilagojena kompenzacija prastarih živalskih instinktov. Sredi takšnega sistematičnega nasilja je bil in je vsakdo neskončno pogumen, kdor vztraja pri svojem rodnem bistvu, jeziku, kulturi, duhovnem izročilu; sredi takšnega nasilja se je tudi zdelo, da je koroška slovenska literarna in vsakršna druga ustvarjalnost dokončno pokopana. In vendar ni bila! To je tisti čudež, ki ga kot potrjeno zgodovinsko izkušnjo slovenski zavesti prispeva sodobna koroška slovenska literatura; tako rekoč iz pepela, iz pogorišča, sredi najneugodnejših okoliščin je pognalo novo pesništvo, nova pripovedna proza, inteligentna, razborita publicistika, vzniknili številni slikarji v že kar srednjeevropsko renomiranem Mladju! — Najprej prezgodaj padla (1943 oz. 1944) Hani Weiss in Maks Sorgo, potem s svojimi verzifikacijami Hartmanova, Kuchling, Polanšek, Smolle, Prunč, Januš, Wakou- nig in šlevilni ljudski nadaljevalci bukovniške tradicije; pa s pripovedno prozo Prušnik, Kumer, Turnšek, Hudlova ter še prav posebej Lipuš in Messner! V nasprotju s parado prav čudnih, predvsem pa strupenih gesel izpod zastave KHD (..Slovenska gimnazija — veliki strup!" „Boj na Koroškem bo trajal do dokončnega iztrebljenja ene od nacionalnosti!" i. pd.) lahko mirno rečemo, da je nova slovenska umetnost na Koroškem človečansko dostojanstvena. Nič zmerjanja, nič takšnega, kar bi bilo od daleč podobnega psovki Tschusch, si ne prizadeva izmisliti: kot sleherna resnična umetnost se sicer upira številnim pojavom animaličnosti okrog sebe, vendar ra način, ki je imanenten plemenifosli lepih umetnosti in človeku kot civiliziranemu bitju: z lirsko elegičnostjo, z nesurovim, kar tragično uglašenim porogom, z ironijo. — Bržkone je prav ta globoka, neiztrebljena človečnost tisto, kar temeljno loči avtohtono prebivalstvo od nanovo priseljenega, z velikonemško, buržoazno imperialistično ideologijo 19. stoletja »oplojenega'' nemškega superstrata oz. vsega tistega renegatstva, ki se je temu zgodovinsko vsiljenemu elementu na Koroškem vdalo, pridružilo. Avtohtona koroška kultura, in takšna je tudi Iška Rano: Gobelin slovenska, je neposredna dedinja najodličnejšega evropskega humanizma: ta je postal ravnanje, obnašanje, življenjsko prepričanje, umetnost — pri najpreprostejšem enako kakor pri najbolj rafiniranem človeku. Za ta del mi ne gre iz glave pesmica z Gabrove hiše v Blatu, znam jo na pamet, večkrat jo povem sebi in drugim; s skrajno preprostimi besedami in vendar enkratno učinkovito izraža nad strasti, umazanije in nacionalistična politikantstva privzdignjeni humanizem; prav gotovo je eden izmed biserov slovenske lirske poezije, čeprav je motiv znan: Ta hiša je moja, pa vendar moja ni. Tisti, ki za mano pride, jo tudi zapusti. Ta tretjega bodo odnesli iz hiše te. Prijatelj, odgovori: čigava hiša je? Nič čudno ni, da je bila pesem že premazana; premazal jo je najbolj črni, resničnemu koroštvu tuji provincia-lizem: verzi z Gabrove hiše postajajo ne le splošno filozofsko sporočilo, marveč enako, žal, Izpoved izgnanosti iz domače hiše, trpljenja. Mislim, da je v tiste žlahtne koordinate vpleteno tudi današnje slovensko literarno snovanje na Koroškem. Rekel sem: ni zmeraj oblikovno dodelano, muči ga izrazna hlastavost, obremenjena je s težnjo po razumljivih sprotnih, celo aktualnih učinkih — in vendar kot celota, s svojim obstajanjem in sporočilom vsem Slovencem velika, lepa izkušnja (kako bi si drugače razlagali navdušenje, s katerim spremlja slovensko občinstvo vsak nastop koroških slovenskih pesnikov v matični domovini?). Tako nekako bi ocenil troje temeljnih prispevkov Koroške slovenski literaturi: Med našimi prosvetnimi skupinami, ki so leta 1976 obiskale Tirolsko, je bil tudi moški zbor SPD ..Bilka" iz Bilčovsa brez njih bi si slovenske literature in kulture sploh ne mogli misliti, tako bistveni so zanju — najprej v davnih stoletjih temeljni kamen, ki ga je danes komaj zaznavati, potem narodno-prerodni in organizacijski v 19. stoletju in končno ta, ki smo mu priča danes in je po svoji samopotrjevalni naravi blizek mogočni slovenski zgodovinski izkušnji iz narodnoosvobodilnega boja 1941—1945. Matjaž Kmecl Kulturni vidiki enakopravnosti narodnih manjšin na seminarjih OZN v letih 1965 in 1974 Uvod Na lem področju varstva človekovih pravic je OZN mnogo storila s tem, da je cilje, ki so jih nekoč postavljala le najnaprednejša gibanja, razglasila za univerzalne človečanske vrednote in tako omogočila širše osveščanje ljudi o njihovih pravicah kot posameznikov in kot pripadnikov določenih skupin. Od uspeha naprednih gibanj, da spremenijo stanje družbeno-ekonomskih in političnih odnosov v posameznih deželah in v svetu kot celoti, je odvisno tudi uresničevanje človekovih pravic. Med dokumenti OZN, ki zadevajo človekove pravice in v tem okviru tudi pravice manjšin, velja v prvi vrsti omeniti Splošno deklaracijo o človekovih pravicah, Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah in Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah, Deklaracijo Unesca o načelih mednarodnega kulturnega sodelovanja, Deklaracijo in Konvencijo o odpravi vseh oblik rasnega razlikovanja ter Konvencije Unesca o odpravi diskriminacije v izobraževanju. Čeprav se pričujoče razmišljanje ob teh dokumentih podrobneje ne ustavlja, je treba imeti pred očmi, da oba seminarja pomenita le dve fazi pri obravnavanju problematike manjšin v okviru OZN, ter tvorita z njimi celoto. Zaključki seminarjev se deloma opirajo na določila sprejetih dokumentov, deloma pa pomenijo rezultat sprememb družbeno-ekonomskih odnosov v obdobju med sprejetjem dokumentov in seminarjev. Namen prispevka je prikazati kulturne vidike enakopravnosti narodnih manjšin, kot so se izoblikovali v delu seminarjev OZN v Ljubljani in Ohridu. Gradivo obeh seminarjev obsega vrsto pismenih in ustnih komunikacij, vendar se bom omejila na analizo soglasno sprejetih mnenj v obeh zaključnih poročilih, saj le-ti prinašata bistvo razprav in dosežkov seminarjev. Pri obravnavanju bom upoštevala vrstni red, začrtan v Zaključnih poročilih seminarjev. Pojem nacionalne kulture obsega zgodovinske tradicije, moralo in običaje, znanost in filozofijo določenega naroda ter jezik kot osnovno sredstvo komuniciranja.1 Ti elementi pa hkrati pomenijo izhodiščne točke za obravnavo kulturnih aspektov enakopravnosti narodnih manjšin. Seminar o večnacionalnih skupnostih, Ljubljana 19652 To je bil prvi seminar o človekovih pravicah v svetovnem merilu in pomeni prelomnico pri obravnavanju problematike človekovih pravic z vidika obveznosti držav, da dejansko prilagodijo svojo ureditev spoštovanju človekovih pravic, tako, da omogočajo posamezniku enakopravno sodelovanje v družbenem življenju, ne 1 Enciklopedija leksikografskog zavoda, Zagreb 1959 2 Seminar on the Multi-national Society, Ljubljana 1965, ST/TAO/HR/23 glede na njegovo etnično poreklo. V tem oziru je ljubljanski seminar kvalitativno nov v odnosu na dotedanje delo na tem področju, kjer postavlja na prvo mesto spoštovanje in izvrševanje človekovih pravic ter posebnih manjšinskih pravic, ne pa voljo države. Dnevni red seminarja je bil razdeljen na dva dela: 1. ukrepi, ki so potrebni za zagotovitev uveljavljanja človekovih pravic in osnovnih svoboščin za vse brez diskriminacije; 2. ukrepi, ki so potrebni za zagotovitev uresničevanja posebnih pravic etničnih, verskih, jezikovnih ali narodnih skupin. Seminar je pod točko d) izrecno obravnaval pravico do samostojnega razvoja lastne tradicije in značilnosti. Točka c) pa je bila posvečena pravici do ustanavljanja samostojnih izobraževalnih ustanov. Večina udeležencev se je strinjala, da je treba sprejeti določena načela kot vodilna. Med njimi je na prvem mestu načelo, da „večina ne sme izvajati zoper manjšino nobene oblike diskriminacije, temveč ji mora nuditi kulturno svobodo ter absolutno enakost možnosti." (točka 26) V zvezi s pomembnostjo ekonomskih dejavnikov za enakopravno sodelovanje narodnih manjšin tudi na kulturnem področju je nekaj udeležencev poudarilo, da je prvi predpogoj „vzpostavitev ekonomskega ravnotežja. Ko vsaka regija v državi dobi svoj pravični del v pridobitvah industrializacije, tehničnega napredka in poljedelskega razvoja, pridobitev političnih in socialnih pravic, vključno s kulturnimi pravicami sledi kot nekaj samoumevnega. Nasprotno pa ima lahko skupina deklarirano pravico n. pr. do ohranitve lastnih izobraževalnih in kulturnih institucij, toda brez udeležbe v rastočem državnem proračunu je ta pravica oropana vsebine", (tč. 29) Vsekakor drži ugotovitev, da je primarna zahteva po enakopravnosti in možnosti v vsakdanjem življenju bolj kot zgolj svoboda v abstraktnem smislu, (tč. 30) Glede pomena izobraževanja je nekaj udeležencev poudarilo, da „ni dovolj le zagotoviti manjšinam pravico do lastnih šol in kulturnih ustanov, temveč je potrebno celotno prebivalstvo poučiti o zaželjenosti razvoja medsebojnega zaupanja, razumevanja in spoštovanja med večinsko in manjšinsko skupnostjo, kakor tudi med posamezniki. Pomembno vlogo lahko pri tem opravijo izobraževalne institucije vseh stopenj in za vse starostne skupine", (tč. 31) V diskusiji o tem, ali so manjšinske pravice kolektivne ali individualne narave, so nekateri udeleženci menili, da „se lahko posebne kolektivne pravice zagotovijo le na jezikovnem, kulturnem in verskem področju", (tč. 35) „Za ohranitev manjšinske skupnosti, k! je drugačnega etničnega izvora, nikoli ni dovolj le enakost in možnost integracije", so menili nekateri udeleženci. „Takim skupinam je potrebna posebna zaščita in varstvo za ohranitev lastnih značilnosti. Etničnim manjšinskim skupnostim, n. pr., je treba zagotoviti vso možno svobodo v kontaktih z etničnim centrom", (tč. 36) V razpravi o pravici do rabe lastnega jezika v vsakdanjem življenju, pred sodišči, v javnosti ali združenjih je bilo izraženo stališče, „da ne bi bilo primerno uporabiti številčni kriterij o velikosti skupine z namenom določiti, ali naj bo njen jezik ohranjen, ker ima lahko številčno majhna skupina bogato kulturno dediščino", (tč. 48) Udeleženci seminarja so se strinjali, da je „znanje jezikov močna sila za znanstveni napredek, za izboljšanje sodelovanja tako med nacionalnimi skupnostmi v okviru države, kot tudi med sosednimi državami in na mednarodni ravni", (tč. 54) Pri obravnavanju pravice do združevanja so nekateri poudarjali, da je za ohranitev posebne identitete narodnih manjšin nujno kontinuirano kontaktiranje z matičnim narodom", (tč. 73) „Odprte meje, ki jih je možno prestopiti z minimumom Tudi ob svoji 25-letnici je Slovenski oktet obiskal Koroško, kjer je bil deležen prisrčnega sprejema formalnosti, lahko istočasno prispevajo k razvoju mednarodnega razumevanja in pomagajo manjšini vzdrževati stike s svojim sorodstvom", je ugotovilo nekaj udeležencev. Ostali so menili, da je taka ureditev možna le tam, kjer so sosedne države izkazale željo po dobrih sosedskih odnosih, (tč. 74) V razpravi o pravici do ustanavljanja samostojnih izobraževalnih institucij je nekaj udeležencev izrazilo mnenje, „da je v dobro večini in v interesu celotne družbe, da skrbi za izobraževanje manjšin, celo v primeru, ko manjšina sama ni zainteresirana za to, da zagotovi izobraževalne možnosti za svoje otroke. To ni nujno le zaradi tega, ker sta nevednost in neumnost družb! nevarni, temveč tudi zato, ker razvoj različnih jezikov in tradicij bogati kulturno dediščino družbe", (tč. 92) Posebno pozornost so udeleženci posvetili raztresenim manjšinskim skupinam, ker so ugotovili, da lahko politika asimilacije pripelje do poznejših težav. (tč. 95) Vsi udeleženci so bili enotni, da pravica do razvoja lastnih značilnosti in tradicije pomeni ..integralni del načina življenja manjšine in obenem najbolj gotov način za zaščito njene kolektivne identitete. Vsak poizkus uniformiranja na kulturnem področju vodi k monotoniji in mlačnosti, medtem ko vzpodbujanje različnosti pripomore k zagotovitvi skladnega sožitja med razlikujočimi se etničnimi, verskimi, jezikovnimi in narodnimi manjšinami v državi, vsaka od njih pa ima občutek sodelovanja v nacionalnem kulturnem bogastvu", (tč. 107) Udeleženci so soglašali, da bi na tem področju lahko imeli pomembno vlogo organi kot n. pr. ministrstva za kulturo ali umetniški sveti, ki vsklajujejo kulturne dejavnosti in spodbujajo oživljanje tradicij in običajev nacionalnega in internacionalnega pomena”, (tč. 118) Ob analizi izraženih mnenj lahko ugotovimo, da so bile na ljubljanskem seminarju obravnavane vse kulturne pravice v smislu sprejetih dokumentov OZN. Še več, obstoječi dokumenti mednarodnega prava, ki so sprejeti v okviru OZN, so izraz minimuma soglasja, do katerega so prišle države v svojih pogajanjih. Države pa imajo odprte možnosti,da na področju varstva človekovih pravic s svojo notranjo zakonodajo presežejo določila mednarodnih dokumentov. Pravna teorija je na področju manjšinskega varstva močno presegla ta določila, kar se je odrazilo tudi v zaključkih seminarja. Dr. Aleksander Peleš v svojem prispevku ..Nacionalna, etnička, rasna, jezička i verska ravnopravnost i medju-narodno pravo" ugotavlja, ko analizira 27. člen mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah: ... ..končno sprejeta zaščita kolektivnih manjšinskih pravic je omejena na najmanjšo možno mero. Manjšinam je priznana pravica do lastne kulture, vendar države niso dolžne ukrepati zoper nenasilno asimilacijo, še manj pa zagotoviti enakopravnost v razvoju kultur manjšinskih in večinskih skupin”.3 Obveznost držav k pozitivni akciji v smeri ohranjanja kulturne identitete manjšin in njenega uveljavljanja v kulturnem življenju celotne skupnosti pa so oblikovali udeleženci seminarja v splošnih zaključkih, ki predstavljajo jedro In sporočilo celotnega dela seminarja: „Države ne bodo pospeševale in varovale pravic manjšin le s sprejetjem pravnih in ustavnih zagotovil, temveč s pospeševanjem vseh oblik aktivnosti, skladno s političnimi, ekonomskimi in socialnimi pogoji v določeni deželi". Takšna misel pomeni korak naprej pri obravnavanju te problematike in je obenem spodbuda in izhodišče za vse države, ki želijo zagotoviti narodni manj- 3 Dr. Aleksander Peleš: ..Nacionalna, etnička, rasna, jezička i verska ravnopravnost i medjuna-rodno pravo", 1976, Arhiv INV, str. 2. Referat na Simpoziju ..Ostvarivanje nacionalne ravnoprav-nosti u oblasti vaspitanja i obrazovanja, Novi Sad, september 1976 šini dejansko kulturno enakopravnost in njeno tvorno sodelovanje v kulturi celotnega naroda. Določila zaključnega poročila ohridskega seminarja,4 ki se nanašajo na kulturni vidik enakopravnosti narodnih manjšin. V začetnih točkah tega zaključnega poročila je predvsem obravnavano vprašanje različnosti pristopa k manjšinski problematiki zaradi raznovrstnega specifičnega razvoja posameznih dežel in v zvezi s tem nemožnost obvezne aplikacije evropskih izkušenj na dežele v razvoju. Nekateri udeleženci so poudarili, da se „pospeševanje in zaščita manjšin za dežele v razvoju ne more uresničiti, vse dokler razne skupine ne morejo zaradi svoje ekonomske, znanstvene in kulturne nerazvitosti uživati niti osnovnih človekovih pravic, kot so pravica do dela ali do kulture". (tč. 28) Udeleženci so soglašali, da naj se pojem ,manjšina" uporablja le v Evropi in v tistih delih sveta, kjer se že uporablja, (tč. 30) Na splošno lahko ugotovimo, da je v teh uvodnih izstopanjih dominirala angažiranost udeležencev iz dežel v razvoju, kar je odprlo nove dimenzije tudi v obravnavanju kulture. Ohridski seminar je v tem delu nakazal ostro polarizacijo „sever-jug" ter distanciral probleme enakopravnosti manjšin v deželah v razvoju od manjšinske problematike v razvitih deželah. To stališče je pogojeno s spremembami v sestavi držav članic OZN v devetletnem obdobju od ljubljanskega seminarja, saj je bilo to obdobje intenzivne dekolonizacije. Ljubljanski seminar se je zavzemal za takojšnjo odpravo kolonializma ter za spoštovanje načela samoodločbe narodov, medtem pa sta bila sprejeta oba Pakta o človekovih pravicah v Generalni skupščini OZN leta 1966, z identičnim prvim členom o pravici do samoodločbe narodov. Predvsem pa je to obdobje prineslo novo nastalim deželam tretjega sveta po politični osamosvojitvi kopico problemov v ekonomski, socialni ter kulturni sferi. Te okoliščine so še močneje vplivale na težave pri iskanju enotnega svetovnega koncepta manjšinskega varstva v okviru OZN. Ko so bile obravnavane posebne pravice manjšinskih skupnosti, so udeleženci seminarja opozorili na to, „da se te pravice ne smejo uporabiti na način, da se s tem ruši nacionalna enotnost in državna suverenost", (tč. 41) Enako kot v zaključkih ljubljanskega seminarja je torej uživanje posebnih pravic za ohranitev jezika, vere, kulture, etničnih ali nacionalnih značilnosti vezano na lojalnost manjšin do države, v kateri živijo. Udeleženci so se izjasnili zoper prisilno asimilacijo narodnih manjšin. Vendar je v Zaključkih prisotno tudi mnenje udeleženca, ki je poudaril, da se pod „asimilacijo podrazumeva vrsta ukrepov posredne ali neposredne prisile z namenom denacionalizirati manjšino in bi s tega stališča asimilacijo lahko označili kot začetek genocida", (tč. 42) Točke 71—79 obravnavajo izvajanje ekonomskih, socialnih in kulturnih pravic. Udeleženci so se strinjali, „da je odločilnega pomena dejstvo, ali manjšina uresničuje te svoje pravice pod enakimi pogoji kot večina v določeni deželi. Enakost v uresničenju teh pravic pomeni predpogoj za uresničitev političnih in državnih pravic", (tč. 72) Zopet moramo ugotoviti, da je bilo bistvo tega problema že Izraženo v Zaključkih ljubljanskega seminarja in sicer v točki 29. V razpravi o rabi jezika manjšine in o pravici do izobraževanja so mnogi udeleženci menili, „da je to bistvenega pomena za ohranitev in razvoj kulture 4 Seminar on the Promotion and Protection on the Human rights of National, Ethnic and Other Minorities, Ohrid, Jugoslavia 1974, ST/TAO/HR/49 manjšine". Ukrepe oblasti zoper manjšino, ki želi uporabljati svoj jezik za izobraževanje otrok, v vsakdanjem življenju ali za širjenje informacij preko lokalnih časopisov, publikacij, radia in TV, je nekaj udeležencev označilo kot nasprotujoče načelu spoštovanja človekovih pravic manjšin. V nekaterih primerih, posebno v šolstvu, je nujno družbene sklade uporabiti za ohranitev jezikovnih tradicij manjšine. (tč. 77) Nekateri udeleženci so se zavzemali za to, da je treba „manjšine spodbujati, kadar je to potrebno, k rabi njihovega jezika v vsakdanjem življenju in delu." Ta pravica je bila označena kot vsebinska osnova kulturnega vprašanja. V sodobnih pogojih „možnosf rabe lastnega jezika manjšine ni le vprašanje, ki se tiče kulturnega področja, temveč postaja sredstvo za preobrazbo celotne družbene strukture, pospeševanje splošnega razvoja in napredka in temu ustrezno pomemben prispevek k vzpostavitvi nacionalne enakopravnosti", (tč. 78) Obravnavani so bili različni vidiki pravic narodnih in etničnih manjšin na področju kulture. Nekateri udeleženci so poudarili ,.pravico pripadnikov manjšine in manjšin kot skupine do svobodnega izražanja na kulturnem področju, do ohranjanja lastne identitete in izvirnosti, ohranjanja tradicije (vključno umetniške in gledališke) ter do vzdrževanja stikov z matičnim narodom. Pri tem je država odgovorna za zagotovitev ohranitve tradicij in običajev tako na področju zakonodaje kot' v praksi, ter mora zagotoviti njihov razvoj, če je to potrebno, tudi s financiranjem iz javnih skladov." Glede izvajanja posebnih ukrepov na kulturnem pod-ločju so se udeleženci strinjali, da jih je lažje izvajati, če manjšina naseljuje določeno strnjeno območje, kot če je raztresena po vsej deželi (tč. 79). Ta zadnja ugo- tovifev pa opozarja na dejstvo, da so ravno te raztresene narodne manjšine najmočneje izpostavljene raznim oblikam posredno ali neposredno vsiljene asimilacije in da je torej ravno njim treba najintenzivneje pomagati pri ohranjanju lastne identitete z izvajanjem posebnih ukrepov (v smislu kot so obravnavani v Zaključkih ljubljanskega seminarja) in če je to potrebno, in pri takih skupnostih je to naj-potrebneje, tudi s finančno pomočjo iz javnih skladov. Iz diskusije o sodelovanju za zagotovitev varstva manjšin na mednarodni in regionalni ravni velja predvsem omeniti pripombo, da je tudi v mednarodnih konvencijah in drugih instrumentih možna ,.institucionalna kamuflaža" kot pri nekaterih ustavah, (tč. 89) Ta pripomba izraža bistvo največje nevarnosti pri sprejemanju dokumentov s področja varstva človekovih pravic, na mednarodni ravni, ker se razglašajo pravice v najidealnejši obliki, vendar pa ostanejo brez prave vsebine, ker ne zaživijo v vsakdanjem življenju tistih, katerim so namenjene. V tej smeri so razmišljali tudi udeleženci, ko so poudarili pomen vzpostavitve ustreznega mehanizma mednarodne kontrole dejanskega izvajanja določil o človekovih pravicah. (tč. 89) Glede bilateralnih sporazumov, ..posebno med državami, v katerih manjšine živijo in tistimi, od koder izvirajo, posebno med sosednimi državami, so se vsi udeleženci strinjali, da so zelo koristni", (tč. 108). Udeleženci so poudarjali pomen takih sporazumov tudi za reševanje eventualnih mednarodnih sporov, ki lahko nastanejo zaradi manjšin ali pogojev, v katerih živijo, (tč. 109) Tako kot na ljubljanskem seminarju so udeleženci ugotovili, „da odprte meje za promet oseb ali blaga ter razvoj vseh oblik obmejnega sodelovanja krepijo dobrososedske odnose in vodijo k posebni odpravi ovir, ki povzročajo medsebojno nezaupanje ter nacionalistične predsodke", (tč. 110) Tudi v nadaljnji diskusiji so se udeleženci odločno zavzeli „za spodbujanje kontaktov posebno na kulturnem področju med skupinami, ki so medsebojno povezane z nacionalnimi, etničnimi in drugimi vezmi, ker se s tem bogati kultura dežele, pospešuje kulturno izpopolnjevanje in vzpostavlja prijateljska atmosfera vzajemnega razumevanja med narodi", (tč. 126) Taki kontakti lahko izboljšajo odnose med državami, tako da ..manjšine tvorijo most med državami, v katerih živijo in med tistimi, od koder izvirajo", (tč. 128) Udeleženci so omenili razne oblike teh kontaktov — izobraževanje učiteljev na vzajemni bazi, skupne edicije knjig in šolskih učbenikov, izmenjave otroških prireditev in kulturnih ansamblov, večkratna poiovanja pripadnikov manjšine v dežele, iz katerih izvirajo, posebne programe izmenjav, ki jih spodbujajo narodne organizacije, ter umetniške festivale, na katerih se izražajo razne kulture, (tč. 129 in 130) Spoznanje o koristnosti in nujnosti sodelovanja in spodbujanja kontaktov med narodnimi manjšinami in njihovimi matičnimi narodi se je očitno jasneje izoblikovalo, kot je bilo Izraženo na ljubljanskem seminarju. Tematika ljubljanskega seminarja je bila posvečena predvsem različnim aspektom življenja v večnacionalnih skupnostih, kar pove že naslov. Zato v Zaključnem poročilu ljubljanskega seminarja ni podrobneje obravnavana ta pravica narodnih manjšin. Kot izredno pozitivno naj navedemo dejstvo, da so bila stališča ohridskega seminarja o koristnosti vzdrževanja stikov med narodnimi (in drugimi) manjšinami na kulturnem področju z deželami, od koder izvirajo, soglasno sprejeta. To lahko označimo kot bistveni napredek v odnosu na prejšnji seminar in kot zasnovo širšega mednarodnega sodelovanja posebno med sosednimi državami na bazi medsebojnega zaupanja in vesinega izpolnjevanja sprejetih obveznosti. Vera Klopčič NADA GABOROVIČ Pomen sodelovanja med pisatelji tu in onstran meje Mogoče se ze dolgo nismo zavedali tako ostro kot danes, zdaj, kaj pomeni meja, zarezana v narodno celoto. Meja kot prispodoba, ki se vse bolj sprevrača v mračno odtujevanje našega življa matičnemu, meja kot kažipot k vsiljeni odločitvi, tuji misli, zahtevani opredelitvi, kaj smeš biti, kdo moraš postati. Zato je bolj kot kadarkoli doslej postala navezanost na matično domovino ne le zgolj razumljiva, pač pa tudi obvezujoča nujnost. Je postalo sodelovanje pisateljev našega rodu, ne glede na meje, most v svet, most med Slovenci samimi, tako znotraj kot zunaj slovenskih meja, edina možnost trdnega odpora proti nevarnostim najrazličnejšega izvora in vrst, kot tudi dodelani temelj našega razvoja in uveljavitve v svetu. Kajti mali narod se lahko uveljavi pred obličjem sveta le s kulturnimi prizadevanji; izbrisati se ga ne da tedaj, kadar je dokazal, da ne zaostaja za velikimi s svojo lepo in žlahtno besedo, s svojo bogato mislijo, ki ju čas ne more ne zabrisati ne izbrisati. Brez pisateljeve vloge ne gre, ne more biti korakov naprej, v nove upe. In če bi zvenelo le zgolj kot ponavljanje že nič koliko umnih ugotovitev govorjenje o pisateljskem poslanstvu nasploh, pa nikakor ne more zveneti tako beseda o pisateljevi vlogi v narodu, ki so ga razkosavali skozi dolga stoletja, ga krčili, mu odrekali pravice in materin jezik, lastno ime, pripadnost, domoljubje, si izmišljali zanj poniževanja, ga zmerjali s hlapcem, mu kradli zemljo . . . Ne more zveneti — kajti ta vloga, ki je hkrati tudi naloga, obveza in dolžnost — je najdragocenejša, najodgovornejša, najplemenitejša, kar jih je pisatelju sploh lahko naloženih in kar jih mora sprejeti z vso zavestjo, da sme in more prištevati sebe med besedne umetnike. Biti pisatelj nasploh ni lahko; biti slovenski pisatelj, pisatelj malega naroda, naroda, ki so mu krojili usodo tujci in ga tudi brez sramu in obzira sekali s tujimi mejami, pa še razvejanega širom po svetu, ko mu je doma zmanjkalo kruha, ta pisatelj biti je Še posebej težavno, je pa lahko veliko in zgledno dejanje, če pisatelj ne spregleda, ne prezre prav bistvenega dejstva, da je namreč Slovenec. Stati zunaj tega pomeni biti nič več in nič manj kot slep, gluh in neobčutljiv za bivanjske probleme, ki z njimi Slovenci živimo, zanje tudi umiramo, ki so sestavni del nas in naše pogojenosti, ki zunaj njih stati ne moremo in ne smemo. Kajti samo majhna nepazljivost, drobna brezbrižnost, podcenjevanje trenutka, zamujeni hipec ali lahkomiselna lahkotnost, s katero obravnavamo vprašanje, stanje ali dejstvo, so lahko pogubni. Vse, kar nam je bilo odvzeto, naj bi postala okrnina in končno suha veja naše narodne biti. Vse namenjeno v spodkopanje obale slovenske narodove življenjske struge in njenih čvrstih tokov. In zato nas je postavilo na branike. Na stalno prežo, najsi si to želimo ali ne. Kajti žal je nekaterim slovenstvo še zmerom zoprn pojem, trn v peti. Kdo ve, če ne zadel; tega, ker smo tako žilavi. Uporno vztrajni in neodjenljivi. Pa navzlic vsemu, kar smo morali prestati, tako polni vere, da je zagotovo tudi bolj rožnata prihodnost za naše ljudi onkraj meja, saj vendar ni mogoče, da bi se mračna hotenja mračnih sil nekoč ne umaknila svetlejšim zarjam. Obremenjeni zaradi preteklosti, toda vedno manj upognjeni, vedno bolj vzravnani, svobodni, ponosni! Pod bičem zanikavanja naše bitnosti polni načrtov, kako se postaviti po robu. Mi v matični domovini za vas in z vami, vi onkraj ob nas in z nami. Velja za slehernega Slovenca — medtem ko slovenskega pisatelja vznemirja do bolestnega ustvarjalnega zagona, do ubeseditve in udejanitve njegove zavesti, njegovega zavedanja, ki vodi v boj zoper nasilje. Umetnik ne more biti drugega kot to. Plehka beseda o plehkih rečeh ni beseda oznanjevalca poštenega in pravičnega. Beseda, ki izzveneva v prazno, ker se ne vzdiguje zoper krivico, laž, zapostavljanje, zanikanje, podcenjevanje, je prhla in jalova. Zato tudi ni umetniška. Kajti beseda, ki ne korenini v narodu, ki ni zrasla iz človeške stiske in bede, ki se ni zlila z narodovimi tegobami in njegovim trpljenjem, ki ne posega v najgloblje in najusodnejše preizkušnje posameznika in skupjiosti, ne razkrinkava mračnih sovražnih sil sodobnosti — ni vredna pisatelja. In če govorimo o pisateljih, najsi živijo tostran meje ali onstran, ne moremo govoriti o njih drugače kot o delih ene same celote. Zla poteza politikov nas je razcepila, toda naša hotenja so skupna in enotna, le da imajo pisatelji zunaj matične domovine veliko težavnejši položaj, veliko večjo odgovornost, saj je direktna, izpostavljeni so hujšim udarcem, pogostoma tudi zahrbtnim in nepredvidenim, na kocko postavljajo svojo eksistenco, lagodno življenje, veliko ugodnejše pogoje in pogostoma ostajajo celo osamljeni v okolici, v kateri bijejo svoj boj: plamen na prepihu, plamen, ki pa opravlja naloge bakle! Prav tu je stikališče hotenj, neodjenljivosti in poguma pisateljev s te in one strani meje. Tu je treba spodbuditi pretakanje krvi po narodovih žilah, tu naj se krešejo mnenja, oblikujejo zasnove za prihodnost, si podajajo roke žlahtni izviri sožitja, sodelovanja, bogatenja idej, jezika, krepitve ponosa pripadnosti svojemu narodu, materinščini! Če se zavedajo slovenski pisatelji svoje slovenske krvi — in najbrž je edinole to naravno, dokler obstajata pojma narod in narodna pripadnost — potem jih to hkrati tudi obvezuje, da svoje moči združujejo v skupnih načrtih, kako preprečiti razkroj naših manjšin zunaj meja. Ne morejo stati brezbrižni ob strani, češ da je to vprašanje zastarelo ali stranskega pomena v našem času poletov na druge planete, saj da je nagli razvoj odpisal problematiko take vrste. Morda jo za nekatere je, toda teh ne bi mogli imenovati slovenskih ljudi, še manj slovenskih pisateljev — nasploh pa ne zaresnih prijateljev našega rodu tostran in onstran meje. Lepa ideja je sožitje med narodi, Slovenci smo gotovo med prvimi, ki gremo za njo, toda doseči je ne bo mogoče dotlej, dokler ne bo prevzela slednjega zemljana tako, da se bo tolkel zanjo. Do tedaj pa ostaja boj za narodnostne pravice dolžnost slednjega pripadnika tega naroda, posameznika in celote. Toda čeprav je začrtana v naše etnično ozemlje meja, ki je tri naše dežele pripisala trem tujim državam, in čeprav se dogaja, da danes, v tem stoletju silovitega napredka, nekateri še zmerom zagovarjajo celo izbris nekaterih manjšin z zemljevida sveta — morda prav tisti, ki se čez dan trkajo na prsi zaradi svoje daljnovidne naprednosti — pa čeprav je kar neverjetno, da se morajo nekatere manjšine bojevati za svoj obstoj, za tisto, kar je po naravni logiki stvari pravica slednjega, ne pa da bi bilo treba izterjevati z bojem raznih vrst in oblik, čeprav obstajajo potemtakem najbolj zastarele oblike eksistence in protieksistence, pa je na srečo le prodrlo že tudi v ponekod ohromelo zavest današnjega sveta in sodobnega človeštva spoznanje, da je osnovno izhodišče življenjskega obstoja pravica biti to, kar si, smeti biti pripadnik svojega naroda, potem ko te je poteza tuje in odtujevalne politike ločila, odtrgala, odcepila od matične skupnosti. Zato so pravzaprav ustvarjalni zagon, umetniški napor in končni smoter ustvarjalcev zunaj in znotraj meja domovine prikaz resnice, ki se ji noben umetnik ne sme in ne more odreči, če je res umetnik. Ta angažirana literatura je opomin in opozorilo ne le domačim ljudem, pač pa svarilo tudi vsem, ki so doumeli, da nasilje, krivični odnosi, zgrešeni pogledi, morda že kar sovražen pristop k problemu, ki se imenuje manjšinsko vprašanje, pomeni izzivanje najnižjih strasti zakrnele politike kjerkoli po svetu. Mislim, da zaradi vsega tega za pisatelja meja ne obstaja. Ni slovenskega pisatelja tostran ali onstran meje. Je samo slovenski pisatelj, ki se zaveda, da ne more živeti in ustvarjati v svojem slonokoščenem stolpu, malikovaje svoje zasebne probleme, pač pa mu je pogled naravnan čez državne meje, k rojakom onstran njih. Seveda je meja hkrati s svojim obstojem naložila slovenskemu pisatelju v tuji državi prikrajševanja, izsiljevanja, poniževanja, potiskanja ob stran, s tem dvojno breme pehanja za obstoj, za dostojanstvo človeka, kar je tostran meje prihranjeno slehernemu državljanu. 'Tako je pisatelj onkraj nujno predvsem dokumentator nekega stanja, nenehnega poudarjanja krivic in zahtev po pravicah; pozornost obojih do svojega tostran in onega onstran meje ustvarja celoto, ki pomaga krojiti narodovo usodo in oblikuje enotno slovensko literaturo, ki ne meži pred najtežjimi in odločilnimi pojavi in trenutki. Slovenec ne tu in ne onstran ne mara biti več stranski opazovalec, stati hoče v sredini dogajanja. Ne pristaja na brezbrižnost, zaveda se svoje odgovornosti do slovenske skupnosti, čuti z rojaki onstran — katera koli stran meje že je. Zato so potrebna tudi čim pogostejša srečanja s pisatelji z obeh strani meje, saj so življenje samo, ker odpirajo resnico. In ker so boj zoper pristajanje na nasilje in so svarilo, mimo katerega ni mogoče. Enotnost vseh slovensko pišočih, brez ozira na mejo, pomaga spodbijati zgrešene, napačne ukrepe, pomaga rušiti načrte, ki jih je delal tujec, da bi izbrisal Slovence s tega dela evropskega zemljevida. Če jih je zla usoda, tuje mešetarjenje postavilo pred okrutno dejstvo, da nimajo izbire in so — če so želeli ostati na svoji zemlji — morali postati tuji državljani, pa lahko ostajajo Slovenci. In za to se velja, se je treba bojevati. Pisatelji v ozkih in omejenih možnostih, v okviru tujih državnih meja, lahko opravljajo svoje poslanstvo le zavezani zavesti,^ da pripadajo slovenski umetnosti, kulturi, skupnosti. Kakor moramo mi tukaj v najširših možnostih izpovedovanja predstavljati branik, ki sc nanj lahko opro naši rojaki prav vselej. Naša zgodovina je neprestan boj. Toda boj tudi krepi. Vsaj pomehkužiti se Slovenci nismo mogli ne znali, kar nam je bilo pri vsem našem preteklem trpljenju edino v prid. In če naj naša zgodovina tudi zanaprej ostaja v znamenju boja za slovenske pravice, za slovenstvo zunaj matičnih meja, potem bomo ta boj nadaljevali na vseh bojiščih, tudi s pisateljsko besedo, ker drugače ne gre in ker ne želimo prenehati zahtevati tiste pravice, ki nam pripadajo. Pisatelji so temelj zgodovini vsakega naroda, zato je njihovo skupno nastopanje proti zlemu in zlu, kar tako vztrajno spremlja naš narod, ki je ostal zunaj meja, njihovo umetniško sporočilo, oznanilo in program. V tem smo si edini in to je hkrati tista čvrsta vez, ki nas povezuje, utrjuje in krepi. Ni mogoče, da bi nekoč ne posijalo sonce tudi v še tako mračne globine in spregovorilo z jezikom upanja, ki se je uresničilo. Tedaj bomo lahko rekli, da je pisateljeva vloga tu in onstran meje imela odločilno vlogo pri tem in da ni bila ne zaman in ne jalova. ANDREJ KOKOT Zbiranje (zbrušene odvrženih želez osti soncu Še je čas bilo je zaman. Grmade bodejo v oči. A lema je sproti razžirala rja. že napoveduje svoj čas. Vendar Ponos sveže krtine naš smo prezgodaj še ponujajo razdali svoja zavetja, burnim valovom nasilja. da zagrebemo seme pravice. „Aula slovenica66 nova kulturna dejavnost koroških Slovencev Poznavalce splošnega vzdušja, revnih gmotnih sredstev in ozkih možnosti personalne izbire nikakor ne preseneča včasih skromna paleta kulturne dejavnosti Slovencev na Koroškem. Nasprotno: občudovanje in priznanje terja, da se ob dosedanjih možnostih in v danih razmerah sploh še najdejo ljudje, ki jim je iz-pričevanjc njihove ljubezni do slovenske besede in pesmi očitno globoka potreba. Samo njihov idealizem je porok obstoja prosvetnih in kulturnih društev, organiziranih v Slovenski prosvetni zvezi ali v Krščanski kulturni zvezi kot kulturnih centralah. Če je bilo včasih kulturno in prosvetno delo omejeno na pevske nastope, odrske prikaze igralskih skupin ali organizacijo gostovanj, se v sedanji dejavnosti opažajo mnoge nove in izvirne pobude. Taka novost je gotovo ustvarjanje in prikazovanje likovne umetnosti. Brez podpore in opore v zavestni tradiciji so nam zrasli kot čudoviti cvetovi slovenski likovni ustvarjalci. Vrsta njih se je že močno zasidrala v domači deželi in v širokem svetu, kjer je žela priznanja in nagrade na razstavah. Žal pa je bila do nedavnega odsotna med koroškimi Slovenci kulturna dejavnost, kateri bi bil cilj in naloga seznanjanje z dosežki likovnega ustvarjanja. Ideja, da bi koroški Slovenci segli tudi na to področje kulturnega dela, ni nova. Že takoj' po končani vojni je tedanji tajnik SPZ dr. Mirt Zwitter skušal organizirati prve razstave. Preko poizkusa v Narodni šoli v Št. Rupertu pri Velikovcu tedaj ni šlo. Tudi po odhodu iz dela v SPZ teh načrtov ni za vselej odložil. Leta 1963 je drugič skušal uresničiti zamisel razstave slovenske likovne umetnosti in dvorane zanjo v okviru načrtov za večjo prireditveno stavbo ob hotelu Korotan v Sekiri. Tako bi se mogli poleg rojakov tudi gosti seznaniti s kulturo naroda, s katerim so prišli v stik v deželi. Tudi do uresničenja teh načrtov žal ni prišlo. Šele gradnja nove centrale Zveze slovenskih zadrug v Celovcu je spet nudila priliko, da pride vsaj do delnega uresničenja te ideje. Kletna dvorana, potrebna za zadružna zborovanja, naj bi služila dodatno tudi kulturnim namenom. Seveda samo v okviru prostorskih možnosti in ob upoštevanju okolnosti, ki jih pogojuje občutljivi posel slovenskega denarnega zavoda v Celovcu. V mejah teh možnosti je bila dne 22. februarja 1975 formulirana vsebina in oblika nove kulturne dejavnosti med koroškimi Slovenci. Dali smo ji ime „Aula slovenica". Dne 28. februarja 1975 je bila dvorana novega imena svečano odprta v širokem krogu slovenskih zadružnikov iz vseh zadrug našega ozemlja. Bilo je za obletnico ustanovitve Zveze slovenskih zadrug v Celovcu istega dne 1921. Za postavitev razstave je bilo ob velikem številu vabljenih premalo prostora. Prvo razstavo smo s strahom začetnikov pripravili za 7. marec 1975, ko je bila predstavljena nova zadružna centrala koroških Slovencev predstavnikom narodnih organizacij, zastopnikom političnih, kulturnih in gospodarskih ustanov iz Slovenije ter Slovencev iz Julijske krajine. Prva razstava je bila namenjena predstavitvi 44 plastik mariborskega opernega pevca in kiparja Aleksandra Kovača. Poseben poudarek je svečanosti dajal umetniški program članov Opere SNG iz Maribora z umetnikom basistom Aleksandrom Kovačem. Kipar je prehodil zanimivo življenjsko pot. Bil je varilec v tovarni, po končani vojni je postal pevec v gledališču. Prvotni poklic ga še sedaj veže na izbiro materiala — železa; kot gledališki igralec pa se vedno znova vrača k upodabljanju junakov odrskih desk. Svojemu kiparskemu izražanju skuša dati neko simboliko. Od lirike večno živih gledaliških junakov, ekspresionističnih prikazov vojne in njene nesmiselnosti, do realnosti in sočasne abstraktnosti dekorativnih figur. Uporaba 6 Koroški koledar 81 Aleksander Kovač: Žrtve vojne različnih kovin — belkastega aluminija, rumenkaste medenine, rdečkastega bakra — daje plastikam nek svojski čar. Kiparju uspe, da z oblikovanjem železa razprši petelinovo perje, razdivja apokaliptične konje in prikaže tragiko smrti. S posredovanjem „Aule slovenice" je Kovač razstavljal še v istem poletju tudi v Salzburgu v prostorih trgovine Licht Design. V mesecu maju 1975 je v prostorih „Aule slovenice" razstavljal akademski kipar in grafik Janez Boljka iz Ljubljane. Boljka je sicer že sodeloval na prvem Intartu v Celovcu leta 1968, zdaj pa je to bila njegova prva samostojna predstavitev v Avstriji. Kipar in grafik Janez Boljka spada v vrsto najbolj znanih in iščočih slovenskih modernih umetnikov. V kiparskem oblikovanju je kot material najprej uporabljal predizdelan železen predmet in ga vključil v likovni organizem. Pozneje ga je prevzel predvsem bron s svojo izrazno močjo. Problematiko obdelave figure je vnesel v tematiko Ribničana, ki ga je izdelal v številnih variantah. Način oblikovanja modela in nato vlivanje v bronu dajeta plastikam unikatski ton. Razčlovečenost modernega sveta je zajeta pri umetniku v Atomskih Venerah, notranja duševnost v človeških portretih. Boljko so zanimali umetniki, besedni in likovni, in jih je skušal upodobiti v simboličnem pomenu. Priljubljen mu je motiv Ivana Cankarja; sodeloval je na natečaju za Cankarjev spomenik v Ljubljani. Toda njegovi portreti ne prikazujejo upodobljencev z gladkimi obrazi, vzvišenih nad obkrožajočim svetom. Ne, daleč so od tega. Prevotljena, razgubana zunanja lupina nam priča o notranjih, duševnih stiskah in problemih človeka. Menjajoči polirani in temni deli prinašajo z učinkovanjem svetlobe vedno znova enkratne vtise. Zelo se je Boljka razmahnil tudi na področju male plastike. Spremljajoča plastiko — toda enakovredna — je Boljkina grafika. Kaže se v sorodnosti motivov, prepletanju črt, zunanjem barvnem vtisu. Zanimiv je ogled posameznega detajla na njegovi grafiki. Sestavljen je iz brezštevilnih praelemen-tov, drobnih sličic, ki v skupni povezavi, n. pr. v Eksodusu, preidejo v skoraj nadnaravno učinkovanje. Skupen imenovalec bi lahko bil v deformaciji človeškega in živalskega telesa. Na razstavi je bil Janez Boljka zastopan z znanimi umetniškimi dosežki. Med plastikami naj omenim naslednje: Bik, Nosorog, Ribničan, Slikar, Glasbenik, Torzo, Atomska Venera; med grafikami pa: Glasbenik, Pavijan, Arhitekt, Pokrajina, Deseti brat, Ribničan itd. Nekje je bilo zapisano, da predstavlja Slovenija deželo ali celo „paradiž“ grafike. Ta trditev ni pretirana. Saj je ljubljanska grafična šola dosegla v svetu izreden sloves in si priborila izjemno mesto. Ogromne zasluge za omenjeni dvig ima „oče slovenske grafike" akademik prof. Božidar Jakac. Ob številnih razstavah in drugih obveznostih ter samem delu, se je umetnik rad odzval povabilu, da bi razstavljal v naši galeriji v Celovcu. Božidar Jakac se je rodil 16. julija 1899 v Novem mestu. Po očetovi strani je Istran, po materini Dolenjec. V prvi svetovni vojni se je udeležil ofenzive na italijanski fronti. Po koncu vojne morije je študiral na praški likovni akademiji. Pomembna je bila njegova odločitev za NOB ter obsežen opus v grafiki in risbi, ki ga je ustvaril v partizanih. Nadvse uspešen je bil prof. Jakac na pedagoškem področju. Štejemo ga za pobudnika in organizatorja Akademije za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je imel večkrat najvišje vodstvene funkcije. Je redni član SAZU in številnih drugih domačih in tujih akademij. Več kot 70 samostojnih razstav, številnih njemu posvečenih umetniških kritik ali člankov in nepregledna vrsta oljnih slik, pastelov, portretov, risb in grafik priča o neizčrpni življenjski sili spoštovanega mojstra. Retrospektivni izbor 42 grafičnih listov je zajemal celotno obdobje od praških let do najnovejših rešitev v sedemdesetih letih. Tudi glede tehnike so bile zastopane vse grafične zvrsti — lesores, jedkanica, litografija, suha igla. Umetnik, ki se je skupaj z ženo Tatjano udeležil otvoritve razstave 14. novembra 1975, je izrazil zadovoljstvo, da »lahko preživi večer med zelo dragimi koroškimi Slovenci." Izrekel je željo, da bi kmalu prišlo do zadovoljive rešitve odprtih vprašanj, „da bi dosegli vse tisto, kar je vaša in naša globoka želja." Spremno besedo je imel univ. prof. dr. Luc Me-naše, ki je napisal tudi tekst za katalog, katerega je ob tej priložnosti izdala „Au-la slovenica". Dr. Luc Menaše je Jakčevo umetnost prikazal z naslednjimi besedami: »Nadvse široko je mojster razpel svoj lok skozi čas, prostor in doživetja. Lok časa je ves v sodobnosti. Toda ta Jakčeva sodobnost sega tam od prve svetovne vojne skozi dvajseta in trideseta leta, skozi mogočno dobo narodno-osvobodilnega boja, skozi vsa poznejša obdobja prav do tega hipa, ki ga umetnik živi z nami. Prostorski lok se ves pne v svetu resničnosti. Toda ta Jakčeva resničnost sega prek novih celin, zaobjema neštete znane in neznane kraje in ljudi, morja, oblake in zvezde, ob vsem tem pa je čudno močno zakoreninjena v slovenski zemlji. Lok doživetij je na prvi pogled zakrit. Toda začenja se v skrivnosti prvih vzorov in bojev, v tesnobi mladostnih negotovosti, se vzpenja v tisoč in tisočkrat pritrjujoči sončni poldan ter se spet in spet nagiba k skrivnostim, ki 6* Koroški koledar 83 se modro vedočemu zdaj razkrivajo kot temeljna življenjska spoznanja. Obenem pa je tudi ta lok nenehno določan z izbirčnim izročilom v lepomost ubranega okusa." Na kraju spremnega kataloga je dr. Menaše zapisal: „Jakčeva umetnost in zgled sta ohrabrujoča. Kar najbolj naravnost nam pripovedujeta, da je vsak trenutek našega življenja dragocen, da lahko s pozornim očesom tudi v najbolj neznatnih stvareh odkrivamo velike resnice, da nas delo, ki ga opravljamo z veseljem, neprenehoma pomlaja, da svoji resnici zvesti človek ostane do zadnjega pokončen — skozi vsa vremena časov, in ne nazadnje, da smo tudi v občečloveški govorici umetnosti majhni narodi enakopravni z vsemi ljudstvi tega sveta." V kulturnem programu ob otvoritvi so se predstavili pesniki in pisatelji, ki delujejo v okviru ..Dolenjskega kulturnega festivala". Zastopani so bili: Vladimir Bajc, Jože Dular, Avgust Gregorčič, Janez Kolenc, Lado Smrekar in Ivan Zoran. Neposredno ob koncu razstave je „Aula slovcnica" priredila v sodelovanju s Slovensko prosvetno zvezo filmski večer posvečen slikarju. Ogledali smo si lahko z beneškega bienala nagrajeni film Metoda Badjure o krajih in ljudeh, kjer je Jakac živel in ustvarjal. Črnobeli film Žike Spasiča pa je predstavil Božidarja Jakca v tisti dobi, ko je „z risbo in grafiko izpovedal veliki čas." Jakčeva razstava v „Auli slovenici" je pomenila za vse koroške Slovence kulturni dogodek prve vrste. Ob ogledovanju grafičnih listov nas je vse prevzemal občutek skupne povezanosti in usode, pa tudi povezanosti z lastno zemljo, ki nam je rodila take umetnike. Naslednja razstava je predstavila olja in akvarele akademskega slikarja Franceta Slane. Znova je doživela velik uspeh. Izložba 45 del je bila odprta v času od 26. januarja do 13. februarja 1976. Zajemala je celotno obdobje slikarjevega intenzivnega ustvarjanja od leta 1955 do najnovejšega časa. Franceta Slano, kot enega izmed redkih slovenskih slikarjev, ki se ukvarjajo z akvarelom, je postavil likovni kritik Janez Mesesnel v sam vrh evropskega akvarelnega slikarstva. Pri obiskovalcih je vzbudila razstava povsem enoten vtis. Tudi najboljši poznavalci umetnosti Franceta Slane so si bili edini v tem, da je to verjetno doslej njegova najboljša predstavitev. Način postavitve barvnih akvarelov na črni podlagi je dajal poseben optični učinek celotnega razstavnega prostora. To ima še večji pomen, ker Slana ni neznan koroškemu likovnemu občinstvu. Leta 1961 je prvič razstavljal v Celovcu, naslednje leto v Galeriji 61 in v Spittalu, nazadnje 1967 na Intartu. Takrat je tudi dobil nagrado celovškega Kunstvereina. Ravnatelj Dolenjskega kulturnega festivala iz Kostanjevice prof. Lado Smrekar je o razstavi zapisal: „Izredno sem presenečen nad postavitvijo razstave, ki je odločno prekosila vse dosedanje postavitve akvarelov mojstra Slane." France Slana se je rodil 1926 v Bodi-slavcih pri Ljutomeru. Kot mlad fant-partizan je prvič začel slikati. Po vojni je diplomiral na likovni akademiji v Ljubljani pri prof. Stupici. Mnogo se je ukvarjal s knjižnimi ilustracijami, sedaj živi kot svoboden umetnik v Ljubljani. V sami tehniki akvarelnega slikanja se je Slana dokopal do izrazito lastnega načina. Barvo nanaša, jo razliva, škropi; z risbo, črtami dopolnjuje ali daje ogrodje. Tematika je obsežna. Priljubljen motiv mu je morska obala, zalivi, pomoli ali svetilniki. Vsak pogled nam priča individualen odnos slikarja do narave. Obala je brez sledov civilizacije, le z na breg potegnjenimi čolni, ki so tako pogosto že kar grozljivi ostanki na kamnitem obrežju. Temu se pridružijo ribe, pogosto samo njihovi skeleti. Umetnik zna upodobiti šopek cvetja, kmečki mlin, otroka med zidovi; prisluhne življenju predmestnega predela in razpadanju kozolca. Bogastvo se kaže v slikah mačk, petelinov, ali v izmozganem konju kot priljubljenem ikonografskem motivu uničujoče vojne. Omenim naj še, da je bila istočasno z razstavo v „Auli slovenici" tudi Slanova razstava v Gradcu. Obe sta torej mogli seznaniti dosti širok krog občinstva z moderno slovensko umetnostjo. Tudi razstava Franceta Miheliča je našim rojakom dala možnost, da se seznanijo z deli enega največjih sodobnih slovenskih likovnih umetnikov. Akademik, nekdanji profesor in rektor ljubljanske Akademije za likovno umetnost, spada v vrsto graditeljev in sooblikovalcev svetovnega slovesa ljubljanske grafične šole. Razstava 40 grafičnih listov je bila odprta v času od 28. junija do 16. julija 1976. Profesor Mihelič se nam je predstavil v linorezih, lesorezih, litografijah in visokih jedkanicah kot veliki mojster grafike. Kratko pred tem je bila maja in junija v Moderni galeriji v Ljubljani velika retrospektiva njegovega slikarstva, grafike, risbe in tapiserije. Naša celovška razstava pa je obsegala le grafiko, vendar je v celoti prikazala umetnikovo delo od 1953 do danes. Slavnostne besede ob otvoritvi in za katalog ob razstavi je prispevala prof. Melita Stele-Možina. Poudarila je, da spada France Mihelič med najbolj samosvoje ustvarjalce sodobne slovenske likovne govorice. Umetnikovo delo je označila kot „osebno obarvano nadrealistično in poetično-fantastično umetnost, ki ima v svojem času, okolju in doživetjih trdno zasidrane korenine in izhodišča. Globoko doživeta resničnost življenja, človeška osamljenost, podzavestna in zavestna groza, vprašanja življenja in smrti, borba med rastjo in umiranjem, fantazijsko zasnovani prehodi in metamorfoze." France Mihelič je bil rojen v Virmašah pri Škofji Loki leta 1907. Študiral je v Zagrebu; profesorsko mesto risanja je dobil najprej v Kruševcu in nato v Ptuju. V času vojne se je aktivno vključil v NOB. V samem začetnem vstopu v svet umetnosti 1933 in 1934 je Mihelič prisluhnil socialni problematiki svojega časa. Bivanje v Ptuju je s kurentovanjem napravilo nanj izreden vtis in zapustilo v njegovem slikarstvu neizbrisne sledove. Motiv Kurenta se vedno znova pojavlja in že kar prehaja v simboliko. Motivika neizprosne človeške usode izvira iz upodobitev Himer, Gorečega ptiča, Konjenika. Tragika vojne odseva iz barvnega lesoreza Kronist. Oljno sliko z istim naslovom je slikar posvetil obletnici kmečkih uporov. Predstavljena je bila tudi fantastika s ciklom grafik na temo Kresne noči, Poletne noči ali Nočni let. Umetnika-grafika v njih zanima živalski in rastlinski svet, ki ga je zavestno preoblikoval v svojem prividnem svetu. Skoraj v celoti je bil predstavljen cikel grafik z naslovom Dafne. O Miheličevi razstavi so, podobno kot za druge, izšle ocene ali poročila tudi v drugih celovških časopisih. Posebno razveseljivo dejstvo je, da je kratko informacijo o slikarju in razstavi prinesla avstrijska televizija v večernem programu. Če je doslej bilo govora o razstavah priznanih ustvarjalcev, moram spregovoriti še o zanimivi razstavi mladih, med njimi tudi koroških. V sodelovanju s Slovensko prosvetno zvezo je bil prirejen izbor del Koroške likovne kolonije mladih v Vuzenici od 1970 do 1975. V Vuzenici se namreč od 1970 leto za letom zbirajo mladi z obeh strani meje in skušajo v okviru likovne kolonije pokazati svoje znanje in nadarjenost za slikanje. Na prireditvi, ki je bila odprta teden dni v aprilu 1976, so bili v glavnem zastopani udeleženci s Koroške. Kritika je ob razstavi zapisala, „da preseneča nepričakovana zrelost, ki pogosto nikakor ne ustreza starosti umetnikov." Značilno za vsa dela je, da se mladi ustvarjalci v glavnem zanimajo za svet okrog njih, se pravi pokrajino. Človek je potisnjen v ozadje ali sploh ni prisoten. Poleg omenjenih razstav je „Aula slo-venica" priredila tudi umetnostno zgodovinsko predavanje o slovenskem slikarstvu 20. stoletja. Predavala je kustodinja Moderne galerije iz Ljubljane prof. Breda Mišja. Z besedami in v slikah je predstavila razvoj slovenskega slikarstva v dobi, ko je znova doseglo kvalitetno evropsko raven. To pot so začeli impresionisti, nato ekspresionisti in nadaljevali slikarji različnih novih smeri pred vojno ter po njej. Organiziranje kulturnih programov ob otvoritvah razstav, objave člankov, vabil in poročil v slovenskem in nemškem tisku ter radiu, tiskanje lastnih plakatov, katalogov in zgibank v celoti priča o bogati dejavnosti, ki jo je „Aula slove-nica" pokazala v kratki dobi svojega delovanja in v malem krogu zadolženih. Oktobra 1976 se je predstavila še na drugem, novem področju: izdala in založila je stenski koledar za leto 1977. Likovno opremo je prispeval naš rojak, akademski slikar Valentin Oman s serijo grafik „Dunajski fosili", zunanjo obliko pa dr. Miran Zwitter. Koledar pomeni novost in izvirnost v založniški dejavnosti koroških Slovencev. Črnobeli odtisi posameznih grafik so tiskani na barvnem papirju. Iz treh osnovnih barv si je mogoče sestaviti večjo stensko sliko. Na vsakem posameznem listu so reki v slovenskem, nemškem in italijanskem jeziku. Tudi umetnika predstavlja koledar v vseh treh jezikih. Označeni so prazniki sosednjih dežel — slovenski, avstrijski in italijanski. Ob izidu koledarja je na posebni tiskovni konferenci dr. Mirt Zwitter seznanil navzoče novinarje z nameni in dosedanjimi prireditvami „Aule slove-nice", posebej pa se je ustavil ob Omanovem koledarju. Vesti o njegovem izidu so prinesla številna sredstva javnega obveščanja in pri tem naglasila njegovo tro-jezičnost. Postal naj bi eden elementov razumevanja in kulturnega spoznavanja med narodi v tem prostoru Evrope. Temu cilju je namenjeno tudi delo „Au-le slovenice", ki se je dne 22. oktobra 1976 organizirala kot posebno društvo. Janez Tehovnik O nalogah in ciljih Slovenskega znanstvenega inštituta Občni zbor Zveze slovenskih organizacij je 14. 12. 1975 ustanovil Slovenski znanstveni inštitut; pred tem je Zveza slovenskih organizacij poskrbela, da so se opravila nujno potrebna pripravljalna dela, kot so to zbiranje najosnovnejše dokumentacije in sodobna ureditev prostorov. Zahteva po znanstveni ustanovi, ki bi zasledovala dogajanja na Koroškem, v Avstriji in v sosednih deželah, še posebej kar zadeva narodnostna vprašanja, in ki bi s svojo dejavnostjo pomagala reševati na znanstveni podlagi ta zapletena vprašanja ter imela poleg tega namen, da uveljavlja znanstveno delovanje med Slovenci na Koroškem, se je pojavila v zelo konkretni obliki pred dobrimi desetimi leti. Ob koncu svojega programa iz leta 1965 pravi Zveza slovenskih organizacij, da bo v namen izpolnitve programa „ustanovila še poseben študijski in dokumentacijski oddelek, ki bo imel nalogo zbrati in preštudirati vse gradivo, vse težkoče in ovire, pa tudi vse pozitivne izkušnje naše narodnostne skupine ter sorodnih gibanj v prizadevanju miroljubne rešitve narodnostnih vprašanj v okviru splošne borbe za mir in zbližanje med narodi v splošnem integracijskem stremljenju sveta”. Jeseni istega leta je podobno zahtevo postavil Klub slovenskih študentov na Dunaju na svojem občnem zboru 15. oktobra in v tej zvezi poslal Zvezi slovenskih organizacij na Koroškem in Narodnemu svetu koroških Slovencev pismo s podpisi skoraj celotnega članstva. Interes je bil torej večstranski — obstojal je pri prvih uporabnikih rezultatov znanstvenega dela in pri potencialnih raziskovalcih oz. sodelavcih ..študijskega in dokumentacijskega oddelka”. Enaka želja se je pojavila v programu Narodnega sveta koroških Slovencev z dne 2. januarja 1968, ki je predvideval potrebo po Kulturnem inštitutu; v Kulturnem domu naj bi se ustanovila študijska knjižnica, ki pa je v Celovcu že obstojala — bila je to Centralna knjižnica Slovenske prosvetne zveze, današnja Študijska knjižnica. O ustanovitvi Slovenskega znanstvenega inštituta se je razpravljalo še na nekaterih sestankih in srečanjih, o katerih poroča Feliks J. Bister v ,.mladju" štev. 9-10 iz leta 1970, pa tudi v okviru Koroških kulturnih dni. Obširen predlog glede ustanovitve osnovne in organizacijske oblike Slovenskega znanstvenega inštituta je podal Bister v ..mladju”. Za Slovenski znanstveni inštitut naj bi skrbela Koroška slovenska skupnost, kjer naj bi bile zastopane vse organizacije koroških Slovencev. V tej zvezi je morda zanimivo, da je v okviru Prvega rožanskega izobraževalnega tedna 1976 dr. Pavel Apovnik predlagal ustanovitev Slovenske izobraževalne skupnosti. Naloga Slovenske izobraževalne skupnosti naj bi po zamisli iniciatorja bila, da poskrbi za efektivno izobraževanje odraslih. V svojo skrb naj bi prevzela tudi izvedbo Koroških kulturnih dni, slovenskim osrednjim kulturnim organizacijam in krajevnim društvom pa naj bi nudila potreben tehnični servis in jim pomagala pri programiranju izobraževanja odraslih. Slovenski znanstveni inštitut si je zastavil naslednje smotre: a) raziskovati kulturna, prosvetna, družbena, gospodarska, pravna, politična in druga vprašanja, ki zadevajo Slovence v Avstriji, njihovo povezanost s problemi države, v kateri živijo z ostalimi skupnostmi, z vprašanji matične države in ostalih zamejskih Slovencev; b) proučevati vsa narodnomanjšinska vprašanja, ki so v posredni ali v neposredni povezavi s Slovenci v Avstriji; c) zbirati dokumentacijsko gradivo, ki naj služi raziskavam; č) urediti informacijski center, skrbeti za študijsko knjižnico, čitalnico in izobraževalni zavod; d) dajati na razpolago ustanovam in znanstvenikom, ki se zanimajo za slovenska vprašanja, gradivo, ki ga je inštitut izdelal ali je v lasti inštituta in sprejemati zadevna naročila; e) prirejati seminarje, srečanja, simpozije, predavanja o vprašanjih, ki zadevajo Slovence v Avstriji; f) skrbeti in dajati pobude za publikacije in informacijske liste o dejavnosti inštituta in o njegovih raziskavah; g) sodelovati z vsemi tovrstnimi ustanovami v Avstriji, Jugoslaviji, Italiji in drugje; h) razpisovati natečaje in štipendije za raziskave, diplomske, podiplomske in druge študije, zlasti pa še pospeševati zanimanje mladih za strokovno usmeritev v razna področja dejavnosti. Zastavljene naloge bo mogel inštitut opravljati le v toliko, v kolikor bo znal pritegniti k sodelovanju čimveč mladih sodelavcev iz najrazličnejših področij znanosti in to ne le raziskovalcev slovenske narodnosti, temveč tudi take neslovenske narodnosti, ki se na tem ali onem znanstvenem področju ukvarjajo s problemi narodnih manjšin in vprašanji jezikovno mešanih teritorijev. Do sedaj nimamo nobenega pregleda, katere ustanove in kateri posamezniki se na primer med nemškogovorečim prebivalstvom v Avstriji ukvarjajo s temi vprašanji ali kdo načrtuje razprave na tem sektorju. Veliko je slišati o projektih, ki tečejo, ni pa nobenih zanesljivih podatkov. Slovenski znanstveni inštitut bo moral resno zasledovati vsa dela in projekte. Nima namreč nobenega smisla, da bi več ustanov istočasno delalo na eni in isti nalogi; to bi bilo že iz finančnih razlogov, še bolj pa iz razlogov smiselne delitve dela napačno. Ob pritegnitvi vseh zainteresiranih raziskovalcev bo inštitut mogel opravljati naloge in raziskave, ki so za enakopraven razvoj slovenske narodnostne skupnosti kot celote in za enakopraven razvoj njenih članov potrebne. Že je bilo rečeno, da je ena izmed nalog Inštituta, da zbere dokumentacijsko gradivo o koroških Slovencih In uredi tozadeven informacijski cenfer. Prav ta naloga je ena najtežavnejših in najzahtevnejših, ne toliko zaradi tega, ker se do sedaj na Koroškem ni sistematično zbiralo niti osnovnega gradiva — ta napaka bi se dala popraviti s kopiranjem gradiva, ki leži n. pr. na Inštitutu za narodnostna vprašanja v Ljubljani in v raznih bibliotekah in arhivih v Sloveniji in v Avstriji — temveč iz razlogov smiselne ureditve tega gradiva, ki dostop k fondom šele omogoča. Prav dostopna ureditev materiala povzroča velike preglavice tudi drugim istovrstnim ustanovam. Tako verjetno nikoli ne bo mogoče izdelati definitiven klasator. Časopisni in drugi material, ki ne obravnava le enega problema — in tega je seveda absolutna večina — bo treba katalogizirati, kar pa je spet vprašanje personalne zasedbe inštituta. Že na občnem zboru Zveze slovenskih organizacij je bilo rečeno, da znanost ni sama sebi namen, da je njen cilj in njena naloga, prispevati svoje k reševanju družbeno- političnih problemov. Pogosto imajo ti družbeno-politični problemi svoje korenine v preteklosti. Ob upoštevanju tega dejstva Slovenski znanstveni inštitut ne bo mogel preko obstoječih zgodovinskih predsodkov, ki danes pogosto oblikujejo dogajanje na Koroškem. Nikakor pa ne bo moglo biti delo inštituta osredo- SPC „Dobrač" na Brnci je 1976 slavilo 70-letnico obstoja Slika zgoraj: nekdanji društveni tamburaši Slika spodaj: predvojni društveni pevski zbor točeno na proučevanje zgodovine koroških Slovencev. Obstoječe zgodovinske predsodke bo treba registrirati, jih po možnosti odstranjevati, predvsem pa bo potrebno osvetliti, kdo ali katere skupine koroškega prebivalstva imajo interes, da se ti zgodovinski predsodki še gojijo naprej in po potrebi stopnjujejo. Tekoča registracija drobnega materiala dokazuje, da v ospredju obravnave manjšinskega vprašanja stojijo socialni, gospodarski, psihološki, kulturni in drugi problemi in da obseg zgodovinskega prikazovanja ni tako obširen, kot bi to v prvem trenutku mislili. Ob vsem tem je seveda treba upoštevati tudi zahteve in želje porabnikov zbranega dokumentacijskega materiala. S tem povezana je verifikacija delovnih naporov sodelavcev inštituta; to delo mora imeti neki smisel, kar na vse zadnje lahko dokažejo le porabniki. V sklop informacijskega centra spada seveda tudi knjižnica. Slovenskemu znanstvenemu inštitutu je uspelo, da je v razmeroma kratkem času uredil redno dofakanje domala vsega slovenskega tiska. Seveda mu je pri tem močno pomagala Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani oziroma posamezni uslužbenci te osrednje slovenske knjižnice. Slovenska študijska knjižnica ima tako sedaj na voljo veliko število učbenikov, strokovnih knjig, vso produkcijo na področju leposlovja, ki izide v slovenščini in deloma tudi v nemščini. Poleg tega bo knjižnica skrbela še za Potujočo knjižnico. Upravo Slovenske študijske knjižnice v Celovcu je prevzel inštitut, Slovenska prosvetna zveza pa je slej ko prej lastnica knjižnice. Potrebni bodo seveda še veliki napori, da delo v knjižnici steče, čeprav je že sedaj zagotovljeno redno poslovanje in je knjižnica za vsakogar dostopna. Kot v Trstu, bo tudi v Celovcu treba misliti na zaposlitev dodatnih delovnih moči, predvsem pa na ureditev katalogov in čitalnice. Ob slovenskem knjižnem gradivu bo knjižnica morala upoštevati vsa tista dela, ki izidejo v Avstriji v nemškem jeziku in vsebujejo razprave, ki so pomembne za spoznavanje slovenske problematike na Koroškem in tiste, ki predstavljajo delovno podlago, primarno oz. sekundarno literaturo za samostojne raziskave sodelavcev Slovenskega znanstvenega inštituta. Vsakomur bo razumljivo, da Slovenski znanstveni inštitut ne bo mogel zaposlovati večjega števila glavnopoklicnih sodelavcev, razen če bi dobil iz javnih sredstev toliko finančnih podpor, ki bi to omogočile. V prvi vrsti bo inštitut skrbel za pritegnitev svobodnih sodelavcev, ki jih bo na podlagi delovnih dosežkov tudi honoriral. Pot v to smer kažejo znanstvene raziskave, ki so jih opravili člani Kluba slovenskih študentov na Dunaju v počitniških mesecih in katerih rezultate so predložili nato na Koroških kulturnih dneh. Vendar ne sme ostati pri ustmenem posredovanju rezultatov znanstvenega dela. Ob zbiranju dokumentacijskega gradiva in paralelno s tem oblikovanjem informacijskega centra ter izgraditvi funkcionalne študijske knjižnice, bo objavljanje rezultatov znanstvenega dela ena poglavitnih nalog inštituta. Pri tem mislim tudi na tisk materialov k slovenskemu vprašanju na Koroškem. Vsak znanstveni inštitut in vsak znanstveni delavec mora stremeti po objavi, po posredovanju svojih prizadevanj širši javnosti, ki njegov trud ovrednoti in preveri in, če potrebno, poskrbi tudi za določeno korekturo oz. usmeritev na druga, morda bolj važna vprašanja. Problematiko koroških Slovencev je potrebno na Koroškem oziroma v Avstriji predvsem tolmačiti nemškogovorečemu sodeželanu, torej se razume, da bo inštitut moral objavljati razprave tako v slovenščini kot v nemščini. Ni namreč slučaj, da je n. pr. na zadnjem občnem zboru Zveze slovenskih organizacij tekla glavna diskusija ravno o problematiki kontinuiranega informiranja nemške javnosti. Ob vsem tem bo treba preveriti tudi pristop naših javnih občil do članov slovenske manj- šine na Koroškem. Ni seveda prvenstvena naloga Slovenskega znanstvenega inštituta, da izdela predlog za nov informacijski koncept slovenskih organizacij na Koroškem. Nedvomno pa je tak potreben in je seveda stvar koristnikov oziroma porabnikov, da se fak koncept čimprej izdela. Danes problem manjšin v Avstriji zavzema pomembno mesto v notranji in tudi zunanji politiki države in ne more nam biti vseeno, kako drugi prikazujejo trenutno stanje koroških Slovencev. Sicer pa na osnovi že tekoče registracije dnevnih vesti o koroških Slovencih lahko trdimo, da ne moremo govoriti o posebni naklonjenosti večine avstrijskih listov do slovenske manjšine. Koroške znanstvene ustanove so predstavljale v preteklosti probleme koroških Slovencev na svoj način. V nekdanji celovški študijski biblioteki je bilo le težko zaslediti slovensko knjigo; tiste, ki so bile na razpolago, pa niso bile ravno najnovejšega datuma. To, lahko ugotovimo, sistematično zanemarjanje slovenske strokovne, poljudnoznanstvene in leposlovne literature se je moralo seveda spremeniti z ustanovitvijo celovške visoke šole za izobraževalne znanosti in v okviru njene stolice za jezikoslovje. Studijska biblioteka se ni le preimenovala v Univerzitetno biblioteko in dobila prostore na visoki šoli sami, temveč je morala revidirati svoj nekdanji odnos do slovenske knjige. Poleg tega se razvija v Celovcu že omenjena Študijska knjižnica Slovenske prosvetne zveze. Obstoj univerze vpliva pozitivno na koroško situacijo in vznemirja mentaliteto koroškega meščanstva. Na univerzi so profesorji in drugi znanstveni delavci v svoje redne raziskovalne dejavnosti že vključili proučevanje „koroške stvarnosti". Sodelovanje med celovško in ljubljansko univerzo, ki se ugodno razvija, bo gotovo pozitivno vplivalo tudi na sodelovanje med celovško univerzo in Slovenskim znanstvenim inštitutom. Rektor celovške univerze je Slovenskemu znanstvenemu inštitutu ponovno zagotovil vso podporo, posebno seveda na področjih, ki se neposredno dotikajo delovnega Z brutalnim nasiljem nad Slovenci je pripravljala policija ..ozračje" za ugotavljanje manjšine področja univerze — torej področja izobraževalnih ved, področja šolstva. Ravno ob tem sodelovanju se Slovenska študijska knjižnica lahko izoblikuje v močan povezovalni faktor, saj tudi raziskovalcem na visoki šoli lahko nudi najosnovnejše podatke o sistemu šolanja v Sloveniji, o šolskih učbenikih ter drugem. 2e je bilo povedano, da bo Slovenski znanstveni inštitut moral sodelovati z vsemi znanstvenimi ustanovami. Gotovo je potrebno najtesnejše sodelovanje med celovškim inštitutom in Slovenskim raziskovalnim inštitutom v Trstu. Važen partner je seveda tudi ljubljanski inštitut za narodnostna vprašanja. Sodelovanje s temi inštituti bi moralo obsegati poleg razprav na sorodnih in enakih vprašanjih, ki se pojavljajo v vseh treh deželah na svoj specifični način, tudi teoretične razprave o pojavih manjšinske problematike sploh. Poleg tega obstoja pripravljenost za sodelovanje s strani drugih institucij, kot n. pr. s strani mlade mariborske univerze. Pa tudi posamezni raziskovalci izražajo pripravljenost, da sodelujejo s Slovenskim znanstvenim inštitutom in to ne le slovenski temveč tudi avstrijski. Dunajski dokumentacijski arhiv avstrijskega odporniškega gibanja je inštitutu že prepustil kataloge svojih arhivskih fondov ter razne publikacije. Slovenski znanstveni inštitut bo dunajskemu arhivu posredoval podatke, publikacije ter drug material iz časa oborožene narodnoosvobodilne borbe koroških Slovencev. Inštitut bo sodeloval pri raziskovalnem projektu »Inventarizacija slovenskih govorov na avstrijskem Koroškem", ki ga bo izvedel Inštitut za slavistiko na graški univerzi. Ena najvažnejših nalog inštituta je, da v čimvečji meri prilegne k sodelovanju slovenske študente, ki študirajo na različnih visokih šolah v Avstriji in v inozemstvu. Spodbujal naj bi jih k znanstvenemu udejstvovanju in jim pri tem šel na roke ne le z raznim materialom, temveč jih tudi finančno podpiral. Pri tem bi bilo treba stremeti za tem, da opravijo študentje svoje raziskave, poročila etc. v okviru svojega rednega študija, to se pravi v skladu s svojimi nalogami na univerzah. Ob raziskovalnih nalogah, ki jih namerava inštitut v prihodnjih letih opraviti, naj bi se pod vodstvom izkušenih mentorjev šolali mladi raziskovalci, ki naj bi pozneje sestavljali jedro honorarnih sodelavcev. Inštitut naj bi ob sodelovanju študentskih klubov opravljal tudi nalogo kadrovanja. Bilo bi idealno, če bi pri tem pomagali tako celovška kot ljubljanska univerza. Absolvente srednjih šol, ki so slovenske narodnosti, naj bi skupno usmerjali v najrazličnejše stroke, da bi tako preprečili in vsaj deloma izravnali zelo enostransko izbiro študijskih smeri s strani absolventov samih. Velike težave se pri tem pojavljajo, če pomislimo na zaposlitvene možnosti na Koroškem. Govora je bilo o tem, da je treba rezultate znanstvenega dela posredovati široki javnosti. Vendar je treba ob vsem tem upoštevati še eno dejstvo oz. potrebo. Le tu in tam danes zvemo, kako so v dobi med obema vojnama slovenski visokošolci predavali po slovenskih krajih Koroške. Klub slovenskih študentov na Dunaju je prirejal do nedavnega redna počitniška srečanja, ki so se jih udeleževali tudi srednješolci in tu in tam še prebivalstvo na kraju srečanja. Danes je situacija nekoliko spremenjena. Med nemškogovorečim prebivalstvom deluje cela vrsta ustanov, ki se intenzivno ukvarjajo z izobraževanjem odraslih. Med koroškimi Slovenci deluje na tem področju edino Dom v Tinjah, ki ga upravlja Zveza koroških slovenskih duhovnikov „Sodalitas". Po svoji ustrojenosti Dom v Tinjah seveda ne pokriva vseh potreb. Zimski program 1975-76 te izobraževalne ustanove je bil skoraj izključno verske narave in tudi letni program 1976 je v tem oziru le malo spremenjen. V sodelovanju z drugimi ustanovami bo treba torej izgraditi izobraževalni center, ki bo zadoščal vsem raznolikim potrebam koroških Slovencev. Slo- venski znanstveni inštitut bo v prvi vrsti lahko prispeval k temu potrebne kadre. Zadnji Koroški kulturni dnevi so pokazali stagnacijo tako glede pritegnitve novih referentov kot predvsem glede izbire tematike. Bilo je pač tako, da smo na Kulturnih dnevih obravnavali že kar preveč „domačih zadev" in le redko pogledali preko plotu in hoteli videti in slišati, kar se dogaja drugje. Živeli smo skorajda v prepričanju, da smo središče vsega dogajanja prav koroški Slovenci. Nikakor pa ne moremo trditi, da se pripadniki manjšine zanimajo le za manjšinska vprašanja. Za Koroške kulturne dni bo treba najti primerne izravnave in nuditi obiskovalcem tudi kaj drugega. Sodelovanje nemškogovorečih referentov ne bi več smelo biti problem. Trenutno se že razpravlja o naslednjih kulturnih dneh. V zvezi s pripravami je padla misel o novem telesu, t. i. Slovenski izobraževalni skupnosti, ki bi skrbela za izvedbo kulturnih dni in prevzela izobraževanje odraslih med koroškimi Slovenci. Ne da bi se spuščali v vrednotenje te zamisli in ne da bi razpravljali o potrebi ali nepotrebi novega telesa, je seveda jasno, da bodo morali tudi koroški Slovenci koordinirati izobraževalno dejavnost svojih organizacij, to pa ne na način, da bi nova organizacija posnemala dejavnost že obstoječih. Če že govorimo o novi, vrhovni organizaciji, moramo debatirati predvsem o novih oblikah delovanja ter o tem, katero področje nova organizacija na novo oblikuje in obdela. Izpolnjevati mora potemtakem neko vrzel. To velja tudi za Slovenski znanstveni inštitut, ki hoče pričeti z delom na področju izobraževanja. Za servirano dejavnost in posredovanje predavateljev novega upravnega aparata — ki bi ga morali na vse zadnje tudi sami financirati — koroški Slovenci ne potrebujejo. Katera dela so sodelavci Slovenskega znanstvenega inštituta do sedaj opravili? Predvsem še vselej zbirajo osnovno dokumentacijo o koroškem manjšinskem vprašanju. Delo v posameznih arhivih na Dunaju in v Celovcu je pokazalo zadovoljive uspehe. Treba bo z delom sistematično nadaljevati. Samo deloma so se pregledali stenografski protokoli državnega zbora, ki so za zgodovinopisje ko- Oder 75 SRD ..Edinost" v Pliberku je s kabaretom 1X1=1 Anite Hudi kritično osvetlil razmere na Koroškem roških Slovencev posebne važnosti. V Celovcu je delo na protokolih zelo otežko-čeno, ker so le na enem mestu kompletno zbrani, toda težko dostopni. V središču manjšinskega vprašanja stoji vselej problem manjšinskega šolstva. Katalog, ki smo ga sestavili o tej problematiki, gotovo ni popoln in tudi nikoli ne bo. In ko že obstoja katalog, sestavljen na osnovi indeksov deželnega arhiva, se takoj pojavi vprašanje po dostopnosti arhivalij, ki jih prezaposleni uslužbenci menda ne najdejo. Tako je delo, ki je trajalo mesece, skoraj zastonj in bo treba delati in iskati preko dunajskih arhivov naprej. Prva leta po drugi svetovni vojni spadajo med najbolj razgiban čas za koroške Slovence. Dejavnost aktivistov Osvobodilne fronte za Slovensko Koroško je zapustila — vsaj kar se tiče arhivskega materiala — velike sledove. Tako smo v inštitutu zbrali gradivo, ki je ležalo raztreseno v različnih prostorih v Celovcu. S tem je napravljen šele prvi korak in bo preteklo še dosti časa, preden bo material urejen. Pri tem opravilu smo naleteli tudi na zadnje, bore ostanke predvojne slovenske knjižnice v Celovcu. Ohranili so se predvsem posamezni letniki Einspielerjevega nSlovenca" in „Mira" ter letniki „Ko-roškega Slovenca". Očitno je, da je zanimive knjige slovenskih ustanov „podedo-vala" med zadnjo vojno bivša celovška ..Študijska biblioteka"; sledi niso povsem zbrisali. Med največje projekte Slovenskega znanstvenega inštituta spada objava skupnih spomenic, vlog in pisem, ki sta jih Zveza slovenskih organizacij in Narodni svet koroških Slovencev po letu 1955 poslala avstrijskim oblastem. Težave so se pojavile predvsem zaradi tega, ker niti Zveza slovenskih organizacij niti Narodni svet koroških Slovencev nimata urejenega arhiva in s tem tudi ne pregleda nad odposlanimi spomenicami, vlogami in pismi. V delu je nadalje študija o gospodarski situaciji na južnem Koroškem s posebnim ozirom na koroške Slovence. Že nekaj let raziskuje dr. Pavel Zdovc krajevna imena na slovenskem in jezikovno mešanem ozemlju Koroške; inštitut bo študijo izdal, čim bo gotova. Na programu pa je tudi objava Petkovih spominov ter študije o narodnostni problematiki izpod peresa Lojzeta Udeta in brošure, ki bi prikazala nekatere aspekte načrtovanega preštevanja. Vsi ti projekti zahtevajo temeljito delo in predvsem tudi potrebna finančna sredstva. Slovenski znanstveni inštitut ima, kot iz povedanega sledi, specifične naloge, ki jih morda drugi znanstveni inštituti nimajo v taki meri. Je pa seveda tudi situacija in perspektiva razvoja slovenske narodnostne skupnosti na Koroškem specifična. dr. Avguštin Malle Pozabljeno sonce Pozabljeno sonce zaman sije v rosno lice devištva in bujni cvetovi v prazno odpirajo svoj pisani maj. Utrujene noge brezbrižno stopajo mimo brstečega časa. Misli sklonjene glave so že daleč nekje v jeseni, oči zamaknjeno ždijo v slutnje grozeče. Le kdo naj se zvedri motne oči, da bi zazrle veselje pojoče poljane? Andrej Kokot TONE ZORN Avstrijsko-nemška nacionalistična publicistika in slovensko vprašanje Pogled na avslrijsko-nemiko publicistiko o slovenskem vprašanju na Koroškem se dotika predvsem vloge tako imenovane „vin-dišarske teorije". Pri tem gre za prikaz tiste politične teze, $ katero skušajo avstrijsko-nemški nacionalisti deliti slovenski koroški živelj na dve med seboj ločeni narodnostni, oziroma jezikovni i. p. skupini. Pri tej delitvi uporabljajo tradicionalno historično označevanje slovenskega življa na celotnem narodnostnem ozemlju z „windisch", win-dische Sprache”, „Winden" in ki mu skušajo v zadnjih desetletjih nemški nacionalisti dati novo, za Slovence diskriminirajočo vsebino. Po nakazani delitvi naj bi se koroško slovenstvo po zatrjevanju nemških nacionalistov delilo predvsem na dve skupini: prvo, večinsko, naj bi zajemali tako imenovani „Windische — vindi-šarji", v bistvu amorfna masa južnih Korošcev v glavnem slovenskega jezika, ki se v vsem uklanja nemštvu in njegovemu nacionalizmu; na drugi strani pa „nacio-nalni Slovenci", se pravi tisti Korošci slovenskega jezika, ki si aktivno prizadevajo za narodnostno ena-kopravnosi. Dokončno domovinsko pravico je dobila ta delitev koroškega slovenstva šele po priključitvi Avstrije nacistični Nemčiji leta 1938, kot dediščino nacizma pa jo je ohranila kljub denacifikaciji tudi druga avstrijska republika. Vendar ni bila Koroška edino področje, na katerem so skušali nemški nacionalisti uveljaviti vindišarsko ..teorijo”. Podobne težnje zasledimo v času med obema svetovnima vojnama še za območje Slovenske Štajerske. Razloček med obema inačicama je bil pravzaprav v tem, da bi „teori-ja" opravičila germanizacijo Koroške v avstrijskih mejah, medtem ko naj bi na Slovenskem Štajerskem opravičila iredentizem nemške manjšine in uveljavitev zahteve nemškega nacionalizma po pridružitvi slovenskega dela Štajerske Avstriji in preko nje veliko-nemškemu prostoru. Za obe deželi naj bi ..teorija" nudila eno izhodišč pri germanizaciji koroških in štajerskih Slovencev. Danes sicer nekdanji graški zagovorniki in utemeljevale! ..teorije" vendarle priznavajo, da taka delitev za Štajersko ne velja več; vzrok temu naj bi bil proti-nacistični boj štajerskih Slovencev med drugo svetovno vojno, predvsem pa „ne-pravilen" nacistični pristop do slovenskega vprašanja. Nasprotno pa doživlja danes nakazana delitev koroških Slovencev svoj največji razmah ter je našla v razliko s prvo avstrijsko republiko svojo zaslombo celo pri avstrijskih osrednjih oblasteh. O nakazani problematiki za Koroško so do sedaj pisali predvsem Lojze Ude (Teorija o vindišarjih — Windische, Celovec-Borov-Ije 1956), Bogo Grafenauer (v zborniku Koroška in koroški Slovenci, Maribor 1971) ter Tone Zorn (Nekaj aspektov vindišarske „teo-rije" po drugi svetovni vojni, v: Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 1956, št. 1, 10-17; Delovna skupnost za južno Koroško in koroški Slovenci, v: Vestnik koroških partizanov, 1972, št. 2, 50— 70), za Štajersko pred drugo svetovno vojno pa Franjo Baš (še zlasti v vrsti elaboratov, ki jih hrani arhiv Inštituta za narodnostna vprašanja iz let po drugi svetovni vojni) ter Tone Ferenc (v knjigi Nacistična raznarodovalna politika v Sloveniji v letih 1941—1945, Maribor 1968). Omenjeni pisci so ob analizi nemškonacionalisfič-ne publicistike do slovenskega vprašanja posebej nakazali njeno politično ozadje, usmerjeno v prizadevanja po negaciji slovenskega naroda in uveljavljanju ..teoretičnih" izhodišč za germanizacijo Slovencev na Koroškem ter po odcepitvi Slovenske Štajerske od narodne skupnosti. Pokazalo se je, da so nacisti nakazana izhodišča v celoti sprejeli v svoj pogled na Slovence in na slovensko vprašanje sploh. Kot centra za uveljavljanje vindišarske ..teorije" v času do druge svetovne vojne se kažeta predvsem Gradec na Štajerskem in Celovec na Koroškem. Posledice takega nastopanja nemških nacionalistov v času po an-šlusu (priključitvi) Avstrije nacistični Nemčiji in po uničenju stare Jugoslavi- je so znane, saj so dajale na Štajerskem ne le izhodišča totalnim germaniza-cijskim ukrepom, ampak tudi utemeljevale pregon slovenske inteligence iz le slovenske pokrajine. Razlika med Štajersko in Koroško je bila predvsem ta, da je bila Koroška prva na udaru nemškega nacionalizma, medlem ko so šli nacistični ukrepi v obeh deželah ter na Gorenjskem za istim ciljem: za popolnim uničenjem slovenstva. V letih neposredno po drugi svetovni vojni je bila vindišarska ..teorija" kot sestavina nacistične ideologije na Koroškem potisnjena v ozadje. Pač pa se je znova pojavila pri ljudskem štetju leta 1951, se pravi v času, ko je bila že odločena dokončna pripadnost Koroške Avstriji. V tem času so namreč oblasti v nasprotju s prvo republiko prevzele pri ugotavljanju Prva, nedvomno najvažnejša sestavina politično obarvanih pogledov nemških nacionalistov na slovensko vprašanje je dejstvo, da Slovenci nismo bili historični narod habsburške monarhije. Temu se je pridruževala razbitost slovenskega narodnega prostora na vrsto dežela, od katerih je bila le Kranjska večinsko slovenska. Značilno je, da najdemo elemente, ki so v spremenjenih okoliščinah po prvi svetovni vojni postali ena sestavin „vindišarstva" že v začetku 60. let preteklega stoletja pri Celovča-nu dr. Aloisu Hussi. Ko ocenjujemo njegova stališča, moramo upoštevali, da je bila dr. Hussa označba „windisch" sinonim za Korošca slovenskega jezika.1 Ko je Hussa v šestdesetih letih polemiziral s slovensko stranjo, je izhajal iz leta 1848 in iz takratne po- jezikovne strukture južno-koroškega prebivalstva za časa nacizma uvedeno vin-dišarsko jezikovno kategorijo in to skupaj z vrsto njenih jezikovnih izpeljank vred. Predvsem pa je zaživela vindišarska ..teorija" po sklenitvi avstrijske državne pogodbe leta 1955 in še posebej z letom 1957, ko so koroški nemški nacionalisti ustanovili poseben Bund der Karnlner Windi-schen [..Zveza koroških vin-dišarjev"). „Bund” naj bi po njihovi zamisli bil protiutež prizadevanjem slovenske skupnosti po dosegi narodnostne enakopravnosti in po uresničitvi z državno pogodbo iz leta 1955 zagotovljenih pravic. V tem okviru bo skušal pregled nakazali nastajanje vindišarske ..teorije" in pokazati na kontinuiteto pogledov preteklosti na slovensko vprašanje s tistimi, ki jih še danes srečujemo na Koroškem. stavitve narodnostnega vprašanja. Pisal je, da so bili tega leta ..koroški ,Wendi' preveč praktični", da bi se vključili v uresničitev (slovenske) narodnostne ideje, ker bi jim taka vključitev ne prinesla prednosti, ampak so videli v njej „ efektivno škodo". Izjema naj bi bilo le nekaj agitatorjev; podobne ocene takratnega dogajanja lahko najdemo na Koroškem še danes, za območja Štajerske pa jih je bilo opažati tja do leta 1945. Pri Hussi zasledimo tudi trditev, da je narečje, ki ga govore „Wendi", tako surovo in neomikano, da bi bilo treba najprej ..izvajati" nove besede, v kolikor bi želeli dvigniti ga na stopnjo pismenega jezika. Poleg te moremo v zbirko sedanjih protislovenskih stališč vključiti Hussovo zagotovilo, da uporaba slovenščine v cer- kvi ne more služiti za kriterij pri določanju številčne moči koroškega slovenstva (oziroma Wendov). V zagovor taki trditvi pravi, da občani (pač farani) niso bili nikoli povprašani, „ali naj se pridiga v nemškem ali v vindišarskem narečju" („windisch"), ampak je to odvisno od duhovnika samega. V nadaljevanju poudarja koroški regionalizem, v smislu katerega Wendi Koroške „so in ostanejo predvsem Korošci", geslo, ki ga je nemška stran v plebiscitnem času karseda izkoriščala. Hussa omenja višjo gospodarsko in kulturno raven nemštva ter poudarja, da Nemci v trgih in večjih krajih južne Koroške v večini prevladujejo. Po njegovem sestavljajo vindi-šarsko (= slovensko) prebivalstvo le kmetje, ki so v kmetijstvu (..kulturi svojih polj") za Nemci in se zato morajo od njih učiti. Ko odgovarja na vprašanje, v kolikšni meri so Wendi po jeziku ..tesno povezani" z mejočimi Slovani, enako kot današnji slovenski nasprotniki, pravi, da se njihova govorica loči tako od kranjskega kot štajerskega slovenskega govora, da se med seboj deloma ali sploh ne razumejo. Trdi celo, da „na Koroškem sploh ni tako imenovanega slovenskega jezika", trditev, ki jo skuša današnji Kdrntner Heimat-dienst kar najbolj uveljaviti. O nakazani trditvi Hussa piše, da govore na Koroškem v vsaki dolini drugačno narečje, katerih korenine so sicer slovanski idiomi, „toda s tako mnogimi in različnimi povzetimi nemškimi koreni ter besedami, da se prebivalci različnih dolin med seboj celo niti ne razumejo". Zanimivo je, da že v lem času naletimo na po drugi svetovni vojni skrajno poudarjeno geslo o tako imenovani ..pravici staršev", po kateri lahko starši odločajo. IZHODIŠČA VINDIŠARSKE ..TEORIJE" NA KOROŠKEM v katerem jeziku se bo poučeval njihov otrok. V koroški varianti pomeni seveda ta ..pravica" odreka pouku slovenskega jezika; pri Hussi najdemo to zahtevo še v obliki, po kateri gre občanom pravica odločati, v katerem jeziku se bodo poučevali njihovi šolarji. Pravi še, da tam, kjer so slovenske šole, „vindišarski kmetje" zelo težijo, da bi se njihovi otroci učili nemški, vzrok temu pa je dejstvo, da so pri pridobifni-štvu navezani na Nemce. Hussa je seveda nasprotoval vodenju knjig in izdajanju dokumentov na občinskem nivoju v slovenskem jeziku; enako pa tudi enakopravnosti slovenskega jezika v deželi.2 Tako v prihodnjih letih, kot v vsem obdobju do prve svetovne vojne, se vedno znova pojavlja v koroškem tisku vrsta trditev, usklajenih s Hussovim pisanjem. Na lem mestu naj omenimo šolsko vprašanje, vprašanje javnosti slovenskega jezika, predvsem pa poudarjanje koroškega re- gionalizma, sc pravi sestavine, ki so čez nekaj let postale sestavni del vindišar-ske ..teorije". Sem spada tudi še nadaljnje označevanje domače slovenske koroške govorice z vvindisch, V/indische Sprache.5 To pa ne pomeni, da se niso v letih pred prvo svetovno vojno koroški nemški nacionalisti vendarle zavedali enačenja med obema izrazoma slowenisch in win-disch pri označevanju koroškega slovenstva. V listu Freie Stimmen beremo 13. novembra 1909, 133, o odprtju „vindišarskega" ( = slovenskega) kulturnega doma v Brnci pri Beljaku. Še bolj pa potrjuje enačitev pisanje lista proti slovenski zahtevi po upoštevanju slovenščine na napisih celovškega kolodvora.4 List je zahtevo označil za „vindi-šarski škandal". V začetku januarja naslednjega leta so Freie Stimmen ob razpustu slovenskega katoliškega političnega društva poročala pod naslovom ..Razpust vindišarskega hujskaškega društva",5 se pra- vi z označbo, ki je v popolnem nasprotju z današnjimi nastopi zagovornikov vindišarske ..teorije", saj jim pomeni vindišarsko označevanje odsev koroške domovinske ljubezni... Tako trdijo, da so Windische ..domovini" t. j. nemštvu „zvesli", medtem ko velja domovinska nezvestoba s primesmi balkanizma, komunizma in podobnega za Slovence ne glede na svetovni nazor. V okviru vindišarske „teo-rije" je iz tega časa še posebej zanimiva publikacija Nemškega ljudskega društva za Koroško (Deut-scher Volksverein fiir Ktirn-ten) iz leta 1914, izšla že v času prve svetovne vojne. Naslov knjižice je „Die Wahrheit liber Karnfen" s podnaslovom „Eine Ab-vvehrschrift gegen die Ver-unglimpfung unseres Hei-matlandes durch die stid-slawischen Gegner". Gre za knjižico, na kateri bolj ali manj slone prihodnja „vin-dišarska" izhodišča. Slednje potrjuje tudi dejstvo, da je bil med njenimi glavnimi iiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiimiiiiiiiiiiMiiiiiiiiimii;iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii Hujskaško gonjo nacionalističnega tiska „izpo-polnjujejo" grožnje in sramotenja ^ Koroški koledar 97 sodelavci dr. Martin Wulte, v dvajsetih letih teoretični utemeljevalec delitve koroškega slovenstva na dve skupini, na „Windische" in na nacionalne Slovence. Za razumevanje predple-biscitnega nastopanja nem-ško-koroške strani je ob knjižici posebej pokazati na njeno poudarjanje Koroške kot nedeljive, naravne enote, v katero je bil narodnostni nemir vnešen od zunaj. Krivec za to naj bi bila ideja frializma, „ro-jena v Beogradu" in to kot ..predstopnja k raztrganju Avstrije" ter vključitvi Koroške v balkansko državo. Značilno je, da tudi na tem mestu najdemo označevanje južne Koroške za „me-šano območje", pa tudi zagotovilo, da na Koroškem ni zaključenega slovenskega ..jezikovnega območja"; slednje naj bi še posebej veljalo za Kanalsko in Ziljsko dolino ter Rož. O koroških Slovencih izvemo, da „z jezikovnimi razmerami v deželi niso nezadovoljni” ter da se jih velik del distancira od omenjenega slovanskega naskoka na Avstrijo. Tako kot v dotedanji nem-škonacionalistični koroški publicistiki, najdemo tudi na tem mestu poudarjanje velikih kulturnih dosežkov nemštva na Koroškem, skupaj z opozarjanjem na njegovo kulturno in gospodarsko vplivnost na tamkajšnje slovenstvo v preteklosti. Po tem gledanju je nemštvo tudi nosilec višje kulture, javnega življenja, gospodarstva, prehajanje Slovencev v nemštvo pa stoletni mirni, »prostovoljno napredujoč" proces. Posebno mesto je v knjižici „Die Wahrheif uber Karnten" dodeljeno vindi-šarskemu »vprašanju". Pisci uvodoma sicer naglašajo, da se označuje Slovenec na Koroškem z „Windi-schen", vendar pa skušajo v nadaljevanju pokazali na jezikovne razlike med »slovanskim (koroškim op.) narečjem" in ga označujejo za »koroško vindišaršči-no" (»Kdrntner Windisch"), ki da je radi močne po-mešanosti z nemškimi koreni »izvenkoroškemu Slovencu skoraj nerazumljiva". Še več: postala je celo poseben jezik, ki mu gre podobno mesto, kol ga ima na primer ladinščina do italijanskega jezika. Zanje se „Windische" ločujejo »po narečju, mišljenju in čutenju, po zgodovinski preteklosti in gospodarskih potrebah od Slovencev na Kranjskem in Spodnjem Štajerskem”. Že ta opozorila kažejo, da so skušali nemški koroški nacionalisti uveljaviti v letih prve svetovne vojne delitev koroškega slovenstva na dve jezikovni skupini, in to kot pripravo za dokončno germanizacijo deželanov slovenskega jezika po predvideni zmagi. V razliko z današnjimi zagovorniki vindišarske »teorije" pa so pisci nacionalistične knjižice še poznali slovensko narečno obliko za windisch: soudnie (svo-venje), ki pa so jo vendarle skušali ločiti od »novo-slovenskega jezika", »kranj-ščine". Po njihovi razlagi je dejstvo, da se vindišarski govor ni razvil do pismenega jezika, pripisati pomanjkanju »kulturne samostojnosti in majhnemu številu koroških vindišarjev"; gre torej za trditev, ki je v dokajšnjem nasprotju z vrednotenjem števila »vindišarjev" po ustanovitvi »Bunda der Kdrntner Win-dischen" leta 1957. V nadaljevanju skušajo dr. Wutte in tovariši dokazati razliko med slovenskim koroškim govorom ter slovenskim jezikom. Na pomoč so poklicali narečne posebnosti ter vrsto germanizmov, kakršnih je tudi drugod na Slovenskem še danes vse polno. Slednji naj bi tudi pokazali na vplivnost nemškega govora na jezikovni zaklad koroških vindišarjev. Za vsakogar, ki pozna današnjo vedno znova poudarjeno zahtevo nemških nacionalistov, da morajo tudi oni imeti pravico spregovoriti in odločati o slovenskem vprašanju (v obliki, da se večinski narod ne sme pustiti posiljevati od majhne slovenske manjšine op.), je zanimivo dejstvo, da so tako zahtevo postavili tudi pisci knjižice »Die Wahrheit uber Karnten". Zapisali so, da imajo (ob slovenskem vprašanju op.) tudi »Nemci pravico sobesednika" (ein W6rllein mitzureden). Zaradi tisočletnega procesa mešanja so se po tej trditvi koroški Nemci in „Windi-sche" pobratili in stopili v svaštvo. Za koroške „Win-dische" knjižica pravi, da imajo izbiro, da se tako kot doslej pridružujejo nemškim deželanom, s katerimi jih vežejo tisoče in tisočletne vezi, ali da pridejo pod v bistvu tuje hrva-štvo ali srbstvo in s tem postanejo mejna straža proti tistim, s katerimi so živeli v miru in slogi. Ob tej trditvi gre torej za element tistega koroškonem-škega nastopanja, kakršnega srečamo znova po koncu vojne med pripravami na plebiscit; znova pa ga srečujemo tudi danes, ko se je ob poudarjanju in izenačevanju slovenstva z bal-kanstvom pridružil še protikomunizem. Prav tako je še danes živo poudarjanje nemščine kot svetovnega jezika v nasprotju s slovensko majhnostjo (v Wahrheil liber Karnten: »slovanskega umetnega jezika"). Dejstvo, da so ljudska štetja že v času habsburške monarhije kazala na nazadovanje števila Korošcev slovenskega jezika, pisci knjižice V/aiir-heit iiber Karnten pojasnjujejo z višjo stopnjo nemštva nad slovanstvom na vseh duhovnih in materialnih področjih. Zanje je nazadovanje števila Slovencev naravni, razumljivi proces. Ko končujejo razglabljanje o slovenskem vprašanju, pravijo, da je večina koroških Slovencev prijazno usmerjena do Nemcev, zadovoljna z obstoječimi razmerami ter ni za spremembo obstoječih razmer v smislu želja kranjskih agitatorjev; z drugimi besedami: se ne prizadeva za narodnostno ali jezikovno enakopravnost. Značilno je, da že v tem času najdemo po drugi svetovni vojni zlorabljeno trditev nemških nacionalistov, da se „Windische" ponašajo s tako oznako, da bi se že navzven ločili od prebivalcev ..onkraj Karavank". Trditev, ki je dobila v dvajsetih letih še nadaljnji politični prizvok, po kateri se Windische tudi politično ločujejo od Slovencev, je dobila v Wahr-heit tiber Kdrnten naslednjo označitev: „Ti naši koroški Slovenci, ki bi jih Grafenauer in Brejc tako rada ujela za malico (Miitterchen) .Ljubljano' in za .kralja Petra', ne vidijo v tisočletni označitvi za ,Windische' žalitve, ampak se s ponosom tako nazivajo (sie fuhrfen diesen Namen mit Slolz), da bi se tako že navzven ločili od ljudi onkraj Karavank, o katerih nočejo ničesar čuti". Čutijo se Korošce in hočejo ostati Korošci za vse večne čase. Hočejo tako kol Nemci tudi ohraniti ..tisočletno" Koroško „enotno in nedeljeno". Kot vidimo, gre že tu za geslo, ki se je znova pojavilo po plebiscitu in ki ga nemški nacionalisti ponavljajo tudi še danes. V knjižici beremo tudi, da „Windische" „z gnusom in ogorčenjem" zavračajo vsak poizkus po delitvi ali raztrganju dežele. Že v tem času najdemo označitev takih prizadevanj za „izdaj- Za razumevanje političnega ozadja vindišarske ..teorije" je več kol zgovorno dejstvo, da je nemško-koroška stran ob obeh prelomnih dogajanjih, v plebiscitnem času kot ob ponovni internacionalizaciji koroškega vprašanja po letu 1945, poznala in prizna- stvo" nad vindišarji ter nad celotno državo, označitev, ki je imela po plebiscitu za posledico označevanje koroškega slovenstva z iredentizmom in veleizdajo nad Koroško in nemštvom, torej prizvok, ki ga še danes najdemo na Koroškem. Primerjava nakazanih trditev o slovenskem vprašanju s pisanjem lista Freie Stimmen v letih 1909—1910 kaže, da je pričelo med prvo svetovno vojno pridobivali „vindišarsfvo" nov prizvok in vsebino, saj je tisto, kar je bilo še v letih pred prvo svetovno vojno Koroški sovražno dejanje, postalo sedaj upoštevana vrednota, ki je že v prihodnjih letih pričela dobivati vsestransko podporo nemških nacionalistov. vala na Koroškem le Nemce in Slovence. Značilno je tudi, da v enem od ameriških poročil iz leta 1919 o vprašanjih slovenskega dela Koroške sicer najdemo omembo vindišarjev, vendar z označitvijo njihove jugoslovanske pripadnosti. V mislih imamo poročilo KOROŠKI PLEBISCIT IN VINDIŠARSKO VPRAŠANJE MiiimiiimMiiimiimmmiMimimimmiiiMiimiiimnmimiimiimiiiiiimimimiimiimmimiiiiiiiiiiiiinmiiiiiimiiiMiiiMiiiiiiiMiii 7* Koroški koledar 99 člana ameriške misije generala Shermana Milesa, ki je 8. februarja 1919 poročal, da se je med obiskom južne Koroške študijsko ukvarjal tudi z željami in izraženimi nacionalnimi težnjami ..Slovencev in Vindi-šarjev (Jugoslovanov) na eni in Nemško-Avstrijcev na drugi strani". Američani so glede na narodnostno in jezikovno zavest južnokoro-škega prebivalstva sicer opozarjali na različne stopnje germanizacije posameznih plasti slovenske družbe, vendar so tudi za nemštvu najbližje uporabljali oznake ..Nemški Slovenci". O kakem posebnem vindišar-skem jezikovnem ali etničnem elementu ob tem ni bilo govora in omenjena vin-dišarska označitev se pač nanaša na slovenski koroški živelj z manj razvito narodnostno zavestjo.* Ob tem je značilno, da nastopajo danes nemški koroški nacionalisti v nasprotju z ameriško oznako izpred plebiscitnega časa proti označevanju koroških Slovencev z jugoslovanstvom, oziroma za jugoslovansko manjšino v Avstriji.? Dokumentacija iz plebiscitnega časa pa pove še več. Predvsem opozarja, kako se je v lem času nem-ško-koroška propagandna dejavnost trudila pridobiti Slovence, da bi glasovali za Avstrijo. Analiza teh gesel bi se dala zbrali v tri skupine. Prva skupina naj bi s sklicevanjem na koroški pokrajinski čut in z zbujanjem občutka manjvrednosti Slovencem izbila iz glave misel po politični samostojnosti, druga naj bi jim predočila vse gmotne prednosti odločitve za nemško Avstrijo, tretja pa je skušala s primitivnim zmerjanjem zbuditi sovraštvo do drugih Slovencev in do Jugoslavije.* Gre torej za sestavine, ki smo jih že srečali in ki so v prihodnjih letih postale sestavni del vindišarske ..ideologije". Plebiscitna gesla je nadrobno analiziral dr. Janko Pleterski v zborniku Koroški plebiscit, Ljubljana 1970, 231—242. Iz obsežnega pregleda povzemimo za naše razpravljanje najbolj bistvene elemente. Tako je analiza pokazala, da se je avslrijsko-nemška propaganda lotila pridobivanja slovenskega glasovalca z dveh strani: z gesli, namenjenimi tistemu delu slovenskih ljudi, katerih narodna zavesi je bila manj razvita ali pa so bili v kulturnem in političnem pogledu že napol germanizirani; in z gesli, namenjenimi slovenskim glasovalcem, ki jim je pripadnost k slovenski narodnosti nekaj pomenila in ki so omahovali med čutom dolžnosti, da glasujejo v mislu svoje narodnosti in med nagnjenjem, da bi glasovali za Avstrijo zaradi njenih splošnih prednosti. Prvi skupini so bila namenjena gesla v smislu ger-manizatorske ideologije vladajoče nemške nadstavbe v deželi. Oprla so se na staro povzdigovanje nemštva, kol smo ga že srečali, in na podcenjevanje in nevrednost slovenstva za samostojno politično življenje. Pri tem so izrabljali ne le vse vzvode osebne medsebojne povezanosti in odvisnosti slovenskega in nemškega življa, ampak zlasti še germanizacijske učinke polstoletnega delovanja koroških utrakvističnih šol, nemških političnih strank in društev. Gesla, namenjena drugi skupini slovenskih glasovalcev, pa so bila v koroški zgodovini nekaj novega, saj so obljubljala slovenskemu prebivalstvu, da bo njegov narodnostni obstoj trajno zagotovljen in da glasovanje za Avstrijo ni v nobenem nasprotju z njegovim narodnostnim prepričanjem in z njegovimi narodnostnimi interesi, kajti plebiscit nima značaja na- rodnostne opredelitve, ampak le izbira med dvema državama. Kol značilen primer agitacije, namenjene prvi skupini slovenskih glasovalcev, navaja dr. Pleterski knjižico Svonjj rajm.) za Rožanc pa Dravce, tiskano v slovenskem narečju. Naglaša, da Rajmi priznavajo, da je Koroška dvojezična dežela, omenjajo, da je eden domačih jezikov slovenski ter obljubljajo da bi tako ostalo tudi v prihodnje in da čaka Slovence na Koroškem enakopravna bratovska prihodnost z Nemci. Slovensko narodno zavest so Rajmi vrednotili negativno in poudarjali Koroško kot politično celoto (seveda v okviru nemškoavstrij-ske države), poskus spremenili njene meje pa primerjali namenu hudiča. Razvijali so celo ideologijo družbene manjvrednosti, zaradi katere je koroški Slovenec življenjsko navezan na nemško politično oblast; neizmerne so tudi nemške zasluge za blaginjo Slovencev in ti so jim zaradi obveze večne hvaležnosti dolžni prepustiti politično vodstvo, torej se odreči politične osamosvojitve in enakopravnosti. Predvsem pa Rajmi dokazujejo, da je nemška stran uporabljala narečno obliko sovdnjo, zabeleženo že v knjižici Die Wahrheit uber Kdrnten za slovenski narečni sinonim, za nemški windisch. Značilno je, da je bilo tako označevanje koroškega slovenstva (ali vsaj dela Slovencev) nemškim nacionalistom v prihodnje odveč, saj so pričeli ob politični delitvi manjšine na dve med seboj jezikovno kot narodnostno ločeni skupini uporabljati za tako imenovane „Windische" izključno nemško oznako, deloma v narečni obliki bin-diš, bindiše. Vzporedno z nakazanim prizadevanjem je opazna tudi na la način težnja po odstranitvi dokazov slovenske prisotnosti v deželi. Rajmi pa opozarjajo še na eno dejstvo. Kdor sledi današnjim zagovornikom vindišarstva, npr. dr. Viktorju Millschinskemu, naleti na stopnjevano trditev o narečnem govoru koroških ..vindišarjev". Gre za zatrjevanje, da imajo „Windi-sche" tako samosvojo govorico, ki jo je mogoče le fonetično beležiti, zato se tudi ni razvila do pismenosti. Trditev torej, ki jo narečni Rajmi v celoti zavračajo, za izhodišče zapisa pa uporabljajo — ne morda, kol bi kdo utegnil misliti, nemški pravopis — ampak slovenskega! Kol dokazuje pisanje Miltschin-skega, nemški nacionalisti danes pozabljajo na to dejstvo. Ob Rajmih je bila koroškim Slovencem namenjena vrsta propagandnih letakov in drugega gradiva. Omenili smo že, da je bilo na enem prvih mest poudarjanje gospodarske škode, ki bi doletela koroške Slovence, če bi prišli v okvir kraljevine SHS. Takemu poudarjanju je bila med drugim namenjena knjižica „Gospodarslveno vprašanje" s podnaslovom ..Posledice zedinjenja z Jugoslavijo za koroške Slovence" (v nemškem in slovenskem jeziku). V nasprotju s prihodnjimi trditvami Slovencem nasprotnih krogov izstopa ob knjižici dejstvo, da se njeni pisci obračajo na koroške Slovence kot na deželane in rojake (po plebiscitu je zamenjalo tako označevanje Slovencev geslo o izdaji in iredentizmu).9 Publicistika dokazuje, da je nemško-ko-roška stran še kako potrebovala Slovence, še bolj pa njihove glasove pri pred-sfoječem plebiscitu, dejstvo, katerega so kaj kmalu pričeli ne le pozabljati, ampak tudi negirali. Posebej pa se je pred plebiscitom poudarjala nizka kultura in vzhodnjaška raven Jugoslavije in to v primerjavi z visoko kulturo Avstrije in nemštva.10 Trditev, da je Koroška od boga dana enota,11 lahko še danes beremo v delu koroškega tiska. Plebiscitno propagandno gradivo je tudi naglašalo, da bodo koroški Slovenci preživeli tiste v Jugoslaviji (na Kranjskem) in podobno zatrdilo smo lahko našli v koroškem nacionalističnem tisku januarja 1973, češ, da uživajo koroški Slovenci večje pravice kot Slovenci v matični domovini.1! Značilno je, da pozna v plebiscitnem času celo ustanovitelj Ktirnl-ner Heimatdiensta, Hans Steinacher, na Koroškem izključno Nemce in Slovence.1! Kasneje je Steinacher nakazal, da je prav on iznašel oznako o ..domovin-ski zvestobi", s katero so pričeli na Koroškem označevali poleg Nemcev še narodnostno odtujene Korošce iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiitiMiiiiMiiiiiiiiiiiiiiiiMiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiMimiiiiiiHiMiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiii i? j /■*< , f ’ y ' - ' ■' . ' < /' ■ ■ . y' - ' Ž '■( '<■>,,V: f f/ I >$0 -M T i P* ^ : > ; ?v, > 7 /z.- / ž r*f * S I t rn-iC uti*. \ r WŠpM « ih*H L- - '/ ? zri '£yiyt~ tg Tudi grozilna pisma zavednim Slovencem so izraz fSli M ,,.5 H p :: - • , ‘ f 'Ah-rn-m: rnimmn Arh, r ,, .A ^,4:^ č-.<4w I# t ' 1 : ; ■ koroške »tolerance" slovenskega jezika v nasprotju z ..nacionalnimi" Slovenci. Po Sfeinacherju je oznaka domovinske zvestobe (heimalfreu) zajela Nemce in nemško misleče.14 Poseben primer plebiscitne propagandne dejavnosti pa pomeni knjižica nekdanjega guštanjskega župnika A. Križaja „Ob 11. uri!" Gre za propagandni nastop, še posebej zanimiv zavoljo tega, ker je knjižico napisal slovenski priseljenec na Koroško (doma iz Idrije), dejstvo, ki kaže, da kljub poudarjanju koroškega regionalizma in razlik med koroškim in ostalim slovenstvom nakazovanje razlik med koroškimi in ostalimi Slovenci vendarle ni igralo tiste vloge, kot se skuša temu danes pripisovati, saj je bilo v Križaje-vem primeru edino odločilno, da se je podrejal koroškemu nemštvu! V uvodnem delu Križajeve knjižice beremo, da je prišel po razpadu stare monarhije „ludi v koroške pokrajine sovražnik, ki ni vprašal stalnih prebivalcev po njihovi volji, temveč je s kruto silo napravil mejo na ozemlju, ki nikoli ni bilo njegovo, sezidal visok obmejni zid med rodovi, ki so bivaii v slogi, prijateljstvu in sorodstvu že nad tisoč let in tako ločil, kar je Bog sam združil!" Podobno kot da- NASTANEK VINDIŠARSKE DVAJSETIH LETIH Vrsta zapiskov kasnejših zagovornikov vindišarske „teorije" v letih po plebiscitu opozarja, da je bila »teorija" postavljena kot sredstvo političnega pritiska šele v drugi polovici dvajsetih let. Že leta 1922 pa zasledimo pri vodilnem koroškem zgodovinarju in kasnejšem utemeljevaicu »teorije" dr. Martinu Wutle-ju ponovno povzemanje stališč, podanih v knjižici Die AVahrheit tiber Kdrnlen. Vi- našnji zagovorniki vindišar-stva tudi Križaj govori o spojitvi obeh koroških narodnosti v skupen element, »v eno veliko žlahto Korošcev"; piše tudi, da sta postala v mirnem (večstoletnem) razvoju koroški Nemec in Slovenec prava brata. In dalje: „V zadnjih 1200 letih so postali Korošci ena enota". Križaj govori tudi o gospodarskih vprašanjih; tako kot ostali nemški nacionalisti tudi on zagotavlja, da bi bila v primeru pripadnosti Jugoslaviji »Spodnja Koroška ... gospodarsko uničena". Izhodišče njegovega nastopa, ki ga je koroško-nem-ška stran širila v slovenskem in nemškem jeziku, pa je bilo: Slovence na Koroškem mora navdajati visoko spoštovanje in globoka hvaležnost do nemškega naroda. Nemci nas ljubijo, Nemci so nam dali vero, Nemci so nam dali dobre šole, od nemške civilizacije smo odvisni, saj celo ljubljanska univerza kupuje nemške knjige. Stroji, elektrika, načrti za ceste, mostove, železnice, vse to je nemško! Nemci so podjetni in dobri organizatorji, celo Krek se je pri njih učil. Kdor pretirava narodnost (kajpada slovensko) zapade krivi veri. Zatorej, slovenski Korošci, ljubite Nemce, bodite jim hvaležni, ne delite domovine!15 »TEORIJE" V dimo, da je za Wulleja že v tem času veljala vrsta razlik med Slovenci na Koroškem in Kranjskem. Navzven je razlike leta 1922 nakazoval z označevanjem koroškega slovenstva z oznako »Koroški Slovenci ali NVindische". Pisal je, da predstavljajo »koroški vin-dišarji" mešani tip, ki je po kulturi in gospodarstvu nemškim Korošcem mnogo bližji kot Slovencem na Kranjskem in se od njih tu- di po narečju močno ločuje. Leta 1923 pa je pisal, da je le manjši del koroških Slovencev v »slovenskonacio-nalnem taboru, medtem ko prevelika večina odklanja zahteve slovenske gospodarske stranke (mišljeno je Politično in gospodarsko društvo za Slovence na Koroškem op.)...". Po njegovem izračunu naj bi znašalo število Slovencev, vključenih v slovensko-nacional-ni tabor, kakih 14.000 oseb in to »razdrobljenih po vsej jezikovno mešani Koroški."1« Za razumevanje dr. Wut-feja kot utemeljitelja vindišarske »teorije" je nedvomno bistveno, da je bil Wut-te v letih 1924—1930 predsednik osrednje protimanj-šinske organizacije Kdrntner Heimatbund.v Tako postaja tudi razumljiv njegov prejkone programski članek o slovenskem vprašanju, napisan štiri leta po plebiscitu, katerega izhodišče je v prihodnjih letih prevzela celotna nemško-na-cionalistična publicistika. Tako kot za nemške nacionaliste še danes, je bila za Wutleja Koroška že 1924. leta (narodnostno op.) »bojišče” in: »narodnostno obrambno delo v pravem pomenu besede je zato ne-obhodno potrebno". V tem okviru je treba slovenskemu kulturnemu delu postaviti nasproti nemško. Wufle je posebej naglašal vlogo nemškega in ulrakvislične-ga šolstva pri raznarodovanju koroškega slovenstva. Takole pravi: »Bistvena je zahteva po nemškem šolstvu in varstvo utrakvi-stične šole" in nadaljuje, da je treba nadrobno zasledovati dogajanja na južnokoroškem mešanem območju ter z nepisano in pisano besedo pojasnjevati slovensko »rovarjenje" prizadetemu prebivalstvu.15 Pozitivni koroški ocenjevalec Wuttejevega dela piše, da je bil vodilni ko- roški zgodovinar „goreč zagovornik velikonemške misli, ki je videl v Koroški obmejno nemško deželo, ogroženo od slovenske strani v svojem obstoju".19 Kot kažejo Wuttejeva dela, se je tej nalogi v celoti posvečal; slednje potrjuje tudi njegova aktivna vloga v osrednji profimanjšinski organizaciji. 21. decembra 1925 je celovški list Freie Stimmen o Karnlner Hei-matbundu med drugim poročal, da je naloga te organizacije ohranitev enotnosti dežele, boj organizacije pa da velja tudi proti tistim ljubljanskim krogom, ki vplivajo na politiko nacionalnih Slovencev na Koroškem. List je dalje opozarjal na potrebo zavestnega ..obrambnega dela" pred Slovenci, pa tudi to, da je „prva in največja dolžnost vsakega na Koroškem živečega Nemca" ne le priznanje Karnlner Heimatbunda, ampak tudi podpora tej organizaciji. Za stališča nemških nacionalistov do manjšine je v lem času značilno označevanje zavednih („nacio-nalnih") Slovencev radi glasovanja leta 1920 za izdajalce, iredento i. p.20 Vzporedno s tem je dobilo delovanje slovenskih organizacij prizvok jugoslovanskega iredentizma.21 Še posebej pa je s stališča naslajajoče vindišarske ..teorije" podčrtati poskuse po preprečitvi uveljavitve posebne kulturne avtonomije za manjšino po letu 1925.22 Ne da bi se spuščali v to vprašanje, naj opozorimo, da je prišlo v letih 1925—1929 do zamisli po uveljavitvi take avtonomije na kulturnem in šolskem področju predvsem pod pritiskom nemške manjšine v Jugoslaviji, zlasti v Sloveniji, saj je prav ta v marsičem občutila nastopanje nemškega nacionalizma na Koroškem. Celoten potek razprave v koroškem deželnem zboru o nakazani ureditvi slovenskega vprašanja pa je pokazal, da je bil predlog o uveljavitvi kulturne avtonomije na strani koroških nacionalistov in njihovih političnih strank le taktično sredstvo, ki naj bi navzven zadovoljilo nemško manjšino v Jugoslaviji in drugod, istočasno pa služilo za nadaljnjo utesnitev pravic slovenske skupnosti. Ni naključno, da pada dokončno rojstvo vindišarske »teorije" prav v ta čas. Da bi čimbolj zožili manjšino ter njene morebitne pravice na kulturnem področju, so se nemški nacionalisti poslužili vrste apriornih stališč in trditev o slovenskem vprašanju in koroških Slovencih, kot smo jih srečavali vsaj od dr. Aloisa Husse dalje. Tem trditvam pa so sedaj dodali še novo, politično vsebino, po kateri naj bi se delila manjšina na dva, med seboj popolnoma ločena dela: na iredentistične, jugoslovansko usmerjene Slovence ter na domovini in nemštvu zveste in vdane „Windische". Po tej delitvi so slednji iz notranjega prepričanja in zvestobe »nedeljeni Koroški” glaso- vali za Avstrijo (ali bolje za veliko Nemčijo) ter se zavestno odrekli slovenstvu. Namen nakazane delitve manjšine je bil že v dvajsetih letih ter bil usmerjen v čimvečjo utesnitev manjšine, pri čemer bi kulturna avtonomija in zagotovljeno varstvo veljalo le za iredentistične Slovence, medtem ko se »domovini zvesti" odrekajo zaradi plebiscitnega boja in aspiracij Jugoslavije vsakršni jezikovni ali narodnostni zaščiti ter se v vsem podrejajo nemškemu nacionalizmu ... Poučno za tako uokvirjen nastop nemškega nacionalizma je bilo jeseni 1927 v Velikovcu sklicano zborovanje, namenjeno sprejemu posebne resolucije proti uveljavitvi kulturne avtonomije za slovensko skupnost. Za razumevanje vloge nastajajoče vindišarske »teorije" je posebej zanimiv odmev tega zborovanja v takratnem koroškem socialnodemokratskem tisku, saj je la označil pobudnike veli-kovškega zborovanja, združene v liberalno in veliko-nemško usmerjeni stranki južnokoroških kulaških kmetov, za »vindišarske (v pomenu »slovenske") Germa- MmiiiiiiMiiiiiiiiiiiiMMiiMmiiiiimiMiiiimiiiiiiiiMmiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiimiiiimimiiiii Taki so sadovi hujskanja: oskrunjeni partizanski grobovi ne". Med nje je prišlel znano nemška nacionalista slovenskega rodu J. Glantschniga in M. Feiniga ter istočasno pokazal na njuno poreklo: „Čeprav sla Slovenca, ali kol pravijo Korošci Vindišarja, in Slovenec udarja na dan pri vsaki njuni spregovorjeni besedi, se označujeta z nazivom .domovini zvesta' za Germana in skušata prebivalstvu vsiliti mnenje, da so Slovenci boljši Nemci kot Nemci". Označil ju je tudi za renegafa in ..narodna razdiralca". Ob koncu je delavsko glasilo ironično priporočalo prirediteljem velikovškega zborovanja pregled pri slovenskem zastopniku v deželnem zboru dr. Francu Petku, ki da ni le odličen zdravnik, ampak bi jim mogel kot voditelj koroških Slovencev dati pravilno diagnozo.^ — Znano je, da se je Glanfsch-nig tega leta kot prvi Korošec deklariral za „vindi-šarja".24 O drugem vodilnem članu takratnega Land-bunda in namestniku koroškega deželnega glavarja Hansu Ferlitschu, po rodu Ziljanu, pa je tisk pred časom poročal, da je priznaval svoje vindišarsko (v smislu koroško-slovenskoj poreklo; to je po njegovi izjavi dokazoval tudi priimek, ki da se naglaša na zadnjem zlogu (torej: Ferlič); izjavljal je tudi, da narodna pripadnost posameznika ni odvisna od pripadnosti k domovini, ampak od tega, ali je „domovini zvest" Korošec. In on to je.25 Neglede na deklarirano ..domovinsko ljubezen" enega ali drugega je značilno, da se je Glantschnig še pred prvo svetovno vojno označeval za ..Nemcem prijaznega Slovenca", medtem ko Ferlitsch med ponovno internacionalizacijo koroškega vprašanja po drugi svetovni vojni ni nasprotoval temu, da so ga v tem času posredno pri- števali med Slovence. Odveč je omenjali, da sta bila na čelu omenjenih prizadevanj Kdrntner Heimalbund in njegov predsednik dr. Wutte. Slednji je leta 1927 celo skušal teoretično uzakonili nakazane poglede s posebnim spisom Deufsch-Windisch-Slowe-nisch,26 ki naj bi utemeljil in uveljavil novo vindišarsko ..teorijo" z delitvijo manjšine na dve med seboj ločeni skupini. Tako kot današnjim nemškim nacionalistom in Wuttejevim epigo-nom je tudi za dr. VVufteja pri določanju narodnosti posameznika v ospredju predvsem subjektivni princip ali v koroškem primeru uveljavitev načela, ki naj bi zaradi vsestranske prevlade nemškega nacionalizma prizadelo izključno manjšino. Omenjena Ferlitscheva izjava je vsekakor poučen primer stalnega vcepljanja izključno subjektivnega principa pripadnosti posameznika k določeni narodnosti, garniran s političnim prizvokom ..domovinske ljubezni"; značilno je tudi, da danes pristajajo na subjektivni princip vse vodilne politične stranke v Avstriji od socialistov do skrajne desnice. V uvodnih razdelkih spisa Deutsch-Windisch-Slowe- nisch skuša dr. Wu!te zavračati upravičenost upoštevanja objektivnih znakov (med njimi jezika, porekla i. p.) pri določanju narodnosti posameznika. Pri tem se sklicuje za koroški primer na že na več mestih omenjeno trditev nemških nacionalistov, da so postali deželani obeh narodnosti kljub jezikovnim razlikam skupno ljudstvo Korošcev. Pravi tudi, da loči ..skupno koroško domovino" od Kranjcev karavanški zid, ki da je naravna meja. V sestavino Wuttejeve konstrukcije so bili seveda vključeni tudi ostali pogledi nemškega nacionalizma na slovensko skupnost. Med njimi večstoletna gospodarska povezanost med nemškim in ..jezikovno mešanim" ozemljem dežele in vse to je vplivalo na duhovno življenje (seveda slovenskega življa). O Karavankah piše, da ne ločujejo le dveh zemljepisnih enot, ampak dva ..naravna življenjska prostora", katerih prebivalci so se na podlagi prometa in gospodarske skupnosti razvili v „in-teresno skupnost" (Inferes-sengemeinschaft). V nadaljevanju najdemo trditev o ..zgodovinski", ..usodnoslni" in ..kulturni skupnosti" obeh narodnosti Koroške. Značilno je, da že v lem času Wutfe uporablja znano izhodišče medvojne nemške geopolitike o ..življenj-skem prostoru", izhodišče, ki je postalo ena sestavin nastopajočega nacizma. Koroški ..življenjski prostor" je Wutte zaenkrat še obdal z ovojem zemljepisne in gospodarske enotnosti dežele, neglede na to pa njegovo pisanje in delovanje opozarjala na veliko-nemško ozadje celotnega nastopa. Sodelavec knjižice Die Wahrheit iiber Ktirn-len seveda ni mogel mimo trditve, da so koroški Slovenci po poreklu mnogo bližji koroškim Nemcem kot pa kranjskim Slovencem. V stoletjih so se po njegovem mnogo bolj pomešali z Nemci kot s Kranjci, radi nemške kolonizacije „pa imajo mnogokrat v žilah tudi nemško kri" in to krvno mešanje se je pričelo že v zgodnjem srednjem veku. Dalje pravi, da so bili Germani na Koroškem pred Slovani, v nadaljevanju pa nadrobneje utemeljuje vplivnost nemštva na koroško slovenstvo; to naj bi dokazovala tudi nemška osebna imena v preteklosti, nemški priimki, medsebojne poroke in podobno, pa tudi rasne(!) preiskave koroškega prebivalstva. Tako kol dotedanja publicistika, je tudi dr. VVutte mnenja, da gre govorici koroških Slovencev posebno mesto. Tu predvsem zavrača mnenje, da bi mogel služiti jezik za ..zanesljiv znak" narodnosti. Prvotna govorica koroških Slovencev tudi ni kasnejša novo-slovenščina, ampak koroška vindišarščina, ki se od kranj-ščine in slovenščine mnogokrat razlikuje. Po jezikoslovcu Lessiaku povzema, da ima že prvotna vindišarščina toliko nemških izposojenk, da jo že zaradi lega moramo imeli za „pose-ben mešani jezik". Ob lem Wufte zavrača vpliv utra-kvislične šole na ponemčevanje slovenskih otrok in značilno je, da je prav v letih po plebiscitu ponovno poudarjal pozitivnost take šole za koroško nemštvo! Po njegovem je iskati vzroke za lak jezikovni razvoj v medsebojnih stikih (Wechselbeziehungenj obeh ..plemen" na Koroškem ter v stoletni kulturni skupnosti slovenskih Korošcev z nemškimi. Ob tem znova najdemo trditev, da koroški Slovenci prav slabo razumejo novoslovenščino kot kranjščino, nasprotno pa radi in brez pritiska uporabljajo nemški jezik. To da dokazujejo tudi nemški nagrobniki na pokopališčih jezikovno mešanih far. Ob tem pa je povedati, da dr. VVutte kljub nakazanim sodbam sploh ni obvladal slovenskega jezika. V razdelku o narodnem občutju, zavesti in priznavanju (k določeni narodnosti) VVutte pravi, da so bile osnove temu na Koroškem »posebne vrste in drugačne kot na Kranjskem". Tako so zaradi naravnih razmer in zgodovinskega razvoja v »skoraj" vseh svojstveno-slih Slovenci zelo blizu koroškim Nemcem ter z njimi zemljepisno, gospodarsko, kulturno in končno sorodstveno povezani. Kot da bi brali kasnejše nacionalistične (in nacistične) pisce o štajerskih Slovencih, najdemo pri VVulteju kategorično trditev, da se »koroški Slovenci v večini zavestno ali nezavestno (sic!) čutijo močno povezane z nemškim sosedom"; pač pa jim manjkajo skoro vsi pridržki, na podlagi katerih bi se mogel pokazali globok občutek povezanosti s Kranj- ci in s lem globoko slovensko narodnostno občutje. Zaradi tega pri koroških Slovencih ni prišlo do težnje po politični in kulturni združitvi s Slovenci na Kranjskem. Nasprotno, pri njih se kaže odločilna težnja po ohranitvi politične in kulturne skupnosti z nemškimi Korošci in to vse od leta 1848 do plebiscita leta 1920. O slovenskem političnem gibanju na Koroškem VVutte piše, da zajema „le drobec slovensko govorečega prebivalstva Koroške", medlem ko se med večino Slovencev na Koroškem ni razvila slovenska narodna zavest in kjer te zavesti ni, ta tudi manjka in tudi ni mogoče »slovensko narodno priznavanje". V zaključnem razdelku citiranega spisa skuša VVutte utemeljili politično delitev manjšine po nakazanih »subjektivnih" znakih v dve, tudi imensko ločeni skupini: na Slovence in „Windisehe". Zavrača tudi dotedanje nemško poznamovanje slednjih z »domovini zvesti Slovenci" ali »Nemcem prijazni Slovenci". Slednje označevanje po njegovem ni točno, saj predstavljajo ti v »nasprotju z nacionalnimi Slovenci srednjo plast, ki je po poreklu in jeziku mešan tip, ki po usodnosti, življenjski in kulturni skupnosti z Nemci ter usmerjenosti mnogo bolj pripada Nemcem kot Slovencem". Sami se poslužujejo starega ljudskega imena »VVindische", ki »v naših (se pravi nemških op.) očeh ni psovka, ampak časten naziv (ter) tedaj sledijo le svojemu staremu častitljivemu izročilu". Vzrok za takšno delitev slovenskega življa Koroške VVutte utemeljuje takole: »Če postavimo ta srednji sloj prebivalstva jezikovno mešanega ozemlja nasproti Slovencem, nočemo s lem ukazovali lasten vindišar-ski narod, ampak poudar- HiiMiiiimmmiiimiiiiiimmiimiiiimimmiiiiimiiiiiiiiiiiMiiMiMiMiimiiiiimiiMimii »Podpisi" koroških šovinistov so dovolj zgovorni jamo resnične obstoječe razmere", ki da jih priznavajo tudi Slovenci! Po tej razlagi, ki seveda bolj odkriva kot zakriva tisto, kar bi rad zamolčal, Wufle nadaljuje: „S tem je odločeno vprašanje, ali pripada ta srednji sloj k slovenski manjšini na Koroškem ali ne", z vsemi praktičnimi posledicami za slovensko skupnost, v času nastanka spisa pač na področju kulturne avtonomije. V tem okviru Wufle pravi, da sla v jezikovno mešanih delih Koroške poleg Nemcev še dve bolj ali manj ločeni skupini slovensko govorečega prebivalstva. Ena da vidi svoje zveličanje v gojitvi slovenske kulture, katere težišče leži onkraj državnih meja, druga skupina pa je prepričana, da je njen duševni in nravni napredek mogoč le v povezanosti z nemško kulturo. Po njegovem tvori prvo skupino ..slovenska manjšina, druga skupina pa nima s tem ničesar opraviti". Ob koncu pa Wulte pravi, da so plebiscitni boji in plebiscit skovali Nemce in „Windische" v usodnostno skupnost. Zanj imajo slednji značaj kakih Ladincev ali vzhodnopruskih Mazu-rov, torej so narodnostno nerazvit element, katerega edina smiselna pol je izpolnitev teženj nemškega nacionalizma. Naj na tem mestu omenimo, da so nekaj podobnega v letih pred drugo svetovno vojno trdili tudi graški zagovorniki vin-dišarstva o štajerskih Slovencih, da bi s tako delitvijo opravičili prizadevanje nemškega nacionalizma po delu slovenskega prostora v Jugoslaviji. Značilno je, da so prihajali v Istih med obema svetovnima vojnama glavni zagovorniki vindišarstva skoro v celoti iz fakoimeno-vanega koroško-nemškega ..nacionalnega tabora", tabora torej, ki je videl reši- tev avstrijskega vprašanja v združitvi Avstrije z Nemčijo in ki je v drugi polovici tridesetih let v glavnem zajadral v nacizem. Primer takega vindišarskega zagovornika je bil poleg dr. Wulfeja dr. Viktor Millschin-sky (nacionalistični tisk ga danes pohvalno označuje za spiritusa agensa protislovenske publicistike v Avstriji). Doma iz rožanskega St. Janža je Milischinsky aktivno deloval na koroško-nemški strani že v plebiscitnem času ter se kot branilec koroškega nemštva pred slovenstvom znova pojavil leta 1937. Tako kol Wuite leta 1927, je Miltschinsky čez deset let izdal knjigo Kdrntens hunderfjdhriger Grenzlandkampf, namenjeno predvsem mlademu bralcu. Z njo je skušal prepričati bralca, da takoimeno-vani „Windische" v celoti pripadajo koroškemu in s tem ostalemu nemštvu. V celoti gre za skoro dvesto strani (192) obsegajoči tekst o slovenskem vprašanju na Koroškem, dejstvo, ki očitno kaže, kakšen poudarek so pričeli polagali koroški nemški nacionalisti Wulteje-vim neznanstvenim prizadevanjem iz leta 1927. UVELJAVITEV VINDIŠARSKE ..TEORIJE" NA KOROŠKEM PO PRIKLJUČITVI AVSTRIJE NACISTIČNI NEMČIJI Kljub nakazanim prizadevanjem vindišarska „leo-rija" v času prve avstrijske republike vendarle ni dobila uradnega priznanja in potrditve. Vendar to ne pomeni, da ni bilo prizadevanj nemških nacionalistov za njeno uveljavitev. Še posebej se je to pokazalo ob ljudskem štetju leta 1934, ko so skušali vse vpisance v nemški kulturni krog (štetje je namreč spraševalo po pripadnosti posameznika k slovenskemu ali nemškemu kulturnemu krogu in ne po občevalnem jeziku posameznika) odšteti od koroškega slovenstva. Za takratne razmere je značilno, da so ponekod pri tem ljudskem štetju beležili tri ..narode", torej po pripadnosti h kulturnemu krogu Nemce, Windische in Slo- vence.27 Kot vidimo, je pričelo Wuttejevo zrnje kalili. Dokončno pa je pognalo po vključitvi Avstrije v nacistični rajh leta 1938. Med ostalimi sestavinami koroškega nemškega nacionalizma je nacizem prevzel tudi vindi-šarsko ..teorijo", s katero so upali prispevati k uničenju koroškega slovenstva. Predvsem velja podčrtati izjavo enega vodilnih koroških nacistov Huga Herzoga, dano še v prvi polovici tridesetih let dr. Francu Petku, predstavniku manjšine v deželnem zboru, da bodo nacisti po prevzemu oblasti odpravili koroško sloven-stvo.28 v to smer so šle do leta 1934 tudi javne izjave takrat še dovoljene nacistične stranke in so v mno-gočem le pritrjevale dotedanjemu nastopanju ostalih slovenskih nasprotnikov na Koroškem. To zgovorno kaže takratno glasilo koroških nacistov Der Vormarsch 12. julija 1932 s povzetkom govora Huga Herzoga na enem zborovanj stranke v Borovljah. Herzogovo zagotovilo, da le sovražniki stranke širijo govorico, da nameravajo nacisti po prevzemu oblasti ..pregnati vse Slovence z njihove posesti", se je že čez nekaj let pokazalo v vsej kruti realnosti za enega ciljev koroškega nacizma sploh. Herzog je še podčrtal rasno povezanost Korošcev obeh jezikov ter z besednjakom koroških nacionalistov zagrozil, da bodo nacisti z vzemi sredstvi nastopali proti afirmaciji slovenskega življa na Koroikem. Dejal je še: »Nikoli ne bomo trpeli, da bi bilo to koroško obmejno področje uporabljeno za doskočišče slovanskih ciljev". Še določnejši pa je bil v dneh po anšlusu ustanovitelj Kdrnfner Hei-matdiensla dr. Hans Steina-cher, ki je po poročilu tiska na enem zborovanj zagrozil, da pozna na južnem Koroškem edinole „Windi-sche" (seveda poleg Nemcev T. Z.) in da je likvidacija »iredentistov" (v takratnem besednjaku nemških nacionalistov — narodno zavednih Slovencev) samo vprašanje časa.2? Med sredstvi, namenjenimi uničenju manjšine, je bila seveda tudi vindišarska »teorija". Tako ni naključno, da je bil neposredno po anšlusu postavljen v Hitlerjev državni zbor (Reichs-tag) tudi do tedaj (in kasneje) nepoznan »predstavnik koroških vindišarjev Franz Mikula.30 Na lem mestu naj še omenimo, da sta se konec petdesetih let poslužili enakega postopka tudi obe meščanski stranki na Koroškem, ljudska in svobodnjaška s lem, da sta poslali v koroški deželni zbor dr. Valentina Einspielerja in Eri-cha Sillo. Da ni šlo le za naključje, kaže dejstvo, da sta stranki v mnogočem naslednici nemškega nacionalističnega tabora na Koroškem ... Dokončno potrditev pa je vindišarska »teorija" dobila ob ljudskem štetju leta 1939, ko so nacisti v razliko s preteklostjo uvedli ob dotedanji nemški in slovenski jezikovni kategoriji še novo, vindišarska in to z vrsto medsebojnih jezikovnih kombinacij (deutsch, win-disch, slowenisch, deutsch und slowenisch, deutsch und vrindisch). Za odnos druge avstrijske republike do slovenske manjšine je značilno, da so vsa dosedanja ljudska štetja ne le prevze- la to nacistično doto, ampak jo celo še nadalje razvila z uvedbo novih jezikovnih kategorij, kot sta na primer kategoriji slowe-nisch-windisch in vvindisch-sloweniseh. Ozadje celotnega postopka je pred štetjem leta 1971 jasno nakazal vidni avstrijski poznavalec koroškega vprašanja dr. Theodor Veifer, ko je zapisal, da je imela ohranitev vindišarskih jezikovnih kategorij pri obeh povojnih štetjih isti cilj kot nacisti leta 1939: namreč »razdrobitev" (Versplitfe-rung) slovenske manjšine.11 Ta namen kažejo tudi nacistična navodila, objavljena v tisku pred tem štetjem. Navodila pravijo, da se na Koroškem posamezniki poslužujejo dveh občevalnih jezikov, nemškega in slovenskega; za te je nacistično glasilo nakazovalo vpis obeh jezikov, nemškega in slovenskega. »V določenih delih Koroške pa — nadaljuje navodilo — domače narečje (vvindisch) nikakor ni identično s slovensko govorico. Vrhu lega govore domala vsi prebivalci tega območja poleg imenovanega narečja tudi nemščino. Ti vpišejo ... deutsch" Za vpis v vindišarska jezikovno kategorijo najdemo utemeljevanje, da so upravičeni do vpisa vanjo le tisti Korošci, »ki se izjemoma poslužujejo ... mešanega narečja".12 Takratni koroški tisk kaže, da so skušali nacisti ne le z javno objavljenimi navodili, ampak tudi z internimi strankinimi občili doseči odpoved juž-nokoroškega prebivalstva slovenski jezikovni pripadnosti v korist pripadnosti vindišarski.11 O metodi popisa priča takratno glasilo manjšine, da so števni komisarji na popisni dan 17. maja 1939 samovoljno vpisovali koroškim Slovencem neslovensko jezikovno kategorijo.14 Istočasno so pri štetju spraševali še po vin- Kažipoti koroška uganka dišarski narodnosti. Primerjava teh podatkov z jezikovnimi kaže, da so bili vpisani posamezniki (npr. v kategoriji vvindisch) k Nemcem, ter da je ta kategorija zajela tudi večino vpi-sancev v slovensko jezikovno kategorijo. Že dejstvo, da je bilo vpisano na celem Koroškem v narodnostno kategorijo „windisch" vsega 106 posameznikov, kaže na vprašljivost, še bolj pa vrednost koroškega „vin-dišarstva".55 O diskriminacijskem ozadju vindišarstva v lem času poučno govori izjava nekdanjega vodilnega delavca Kdrntner Heimatbunda in kasneje enega vodilnih koroških nacistov Aloisa Maier-Kaibitscha ob obletnici plebiscita leta 1942. Ko je govoril o slovenskem vprašanju, je med drugim ob tej priložnosti takole označil koroško vindišar-stvo: „... Ob koroškem plebiscitu 1919—1920... je bilo potrebno, da je bil skovan bojni klic .Koroška Korošcem' in ,Ven s Kranjci' itd.... Danes so se razmere spremenile; Koroška je postala najjužnejša pokrajina velike države. Obramba te države zahteva narodno očiščenje na obmejnem ozemlju. Zalo tudi ne smemo trditi, da bi se tu na meji vedli Slovenci v sovražnem duhu do Nemcev in države. Ne smejo se nič več delati razlike med Nemci, vindišarji in Slovenci. Vindišarji, ki se priznavajo, da pripadajo k nemškemu narodu, so pač Nemci, za Slovence pa tu ne more biti več prostora ... — Koroška mora biti odprta za naše velike naloge. Naša stara Koroška se mora bolj kot doslej ukvarjati s plebiscitnim ozemljem in prek lega z Mežiško dolino in Gorenjsko. Vsak posamezni Korošec se mora zavedali, da gre tu za rešitev neke čisto posebne naloge, za varstvo naše pokrajine in vse države .. ."56 Med naloge ta- ke vrste je spadala tudi sočasna ustanovitev posebnega Inštituta za raziskavo koroške dežele (Institut tur Kdrntner Landesforschung) z nalogo, da utemelji „ideologijo nemške zahteve do prastare germanske naselbine dežele Oberkraina". Iz predzgodovine nastanka lega inštituta je znano opozorilo, da bi bila naloga take ustanove „znan-stveno" dokazovati razlike med Slovenci na Gorenjskem na eni in Slovenci v Ljubljani ter na Dolenjskem na drugi strani. Ohranjen je dalje Maier-Kaibitschev predlog iz oktobra 1941, po katerem bi bilo treba med Gorenjci vzbuditi in ustvarili gorenjsko zavest ter na ta način zgraditi »duhovno pozicijo proti nacionalnemu slovenstvu v Ljubljani."5? Z drugimi besedami: na Gorenjsko naj bi se prenesla dotedanja politika nemške- Opombe: 1 Stimmen aus Inneroster-reich, Klagenfurt 1861 2 Prav tam, str. 9 sl. 3 Prim. Freie Stimmen 18. maj 1890; po izpisku dr. Danka Pleterskega 4 Prav tam, 27. november 1908, št. 139 5 Prav tam, 11. januar 1910, št. 5 6 Prim. objavljeni dokument pri Alojziju Kuharju, Poglavje iz tragedije koroških Slovencev, Zbornik-koledar svobodne Slovenije, Buenos Aires (za leto) 1956, 657 7 Volkszeitung, 1. februar 1973, št. 25; Die Kamerad-schaft, št. 1-2, 1973 8 J. Obdravski, Pogled na glasovanje pred 50. leti, Koroški koledar (za leto) 1970, Celovec, 42 9 Prim. tudi Kdrntner Nach-richten, 27. januar 1973, št. 4 10 Kulturbilder aus Sudsla-vvien, Klagenfurt 1920 11 Prim. Korošci, vaša usoda, vaša bodočnost, Celovec (1920) 12 Prim. Volkszeitung, 23. januar 1973, št. 17 13 Gl. njegovo anonimno knjižico Kdrntens Sckicksal-stunde, Klagenfurt 1920 14 Prim. Steinacherjevo knjigo ga nacionalizma do slovenske skupnosti na Koroškem, katere bistvo je dr. Wutte v svojem najobsežnejšem delu o koroških bojih v letih 1918-—1920 leta 1943 poudarjeno podčrtal, da je bilo od marčne revolucije leta 1848 izhodišče deželne politike nedeljivost Koroške,^ priznanje, ki velja še danes in ima svojo pogojenost po enotnosti dežele tako v teritorialnem kot nacionalnem smislu. Med sestavine takih prizadevanj je seveda spadalo in še spada poudarjanje koroškega vindišarstva. Opozorimo naj tudi, da je tednik Koroška kronika, ki so ga izdajali Britanci po drugi svetovni vojni v slovenskem jeziku, 5. aprila 1946 poročal, da je beseda „windisch" služila kot najpogostejša nacistična psovka za Slovence. (Odlomek iz študije) Im Kdrntner Freiheitskampf, Klagenfurt 1970, 248 15 Povzeto po razpravi dr. Danka Pleterskega, O prvinah in značaju plebiscitne odločitve, v: Koroški plebiscit, Ljubljana 1970, 234 16 Freie Stimmen, 22. junij 1923, št. 140 17 Peter Tosoni, Martin VVutte — Leben und Werk eines Kdrntner Historikers, tipko-pisna disertacija na filozofski fakulteti graške univerze, 1965, 25 18 Freie Stimmen, 7. junij 1924, št. 130; ponatis iz Sudmark Bundeszeitung 19 Peter Tosoni, cit. d. 20 Prim. Freie Stimmen, 8. oktober in 17. november 1921 21 Povzetek govora enega vodilnih delavcev Kdrntner Heimatbunda Aloisa Maier-Kaibitscha v začetku leta 1925, objavljen v Freie Stimmen 5. marec 1925, št. 25 22 Več o tem: Tone Zorn, Stališča koroških strank glede kulturne avtonomije za koroške Slovence v letih 1925 —1968, Zgodovinski časopis 1971, 271—277 23 Kdrntner Volksblatt, 2. oktober 1927, št. 27. 24 Danko Pleterski, Narodna in politična zavest na Koroškem, Ljubljana 1965, 384 25 Volkszeitung, 7. februar 1975, št. 30 26 Pisanje povzemam po zadnjem ponatisu v glasilu koroških nemškonacionalistič-nih organizacij ob 50-letnici plebiscita Die Karntner Landsmannschaft, št. 10/1970 27 Gl. Koroški Slovenec, 8. marec 1939, št. 10 •28 Franc Petek, Iz mojega življenja, Velikovec 1960; tipkopis v redakciji dr. Janka Pleterskega, shranjen v arhivu inštituta za narodnostna vprašanja v Ljubljani ‘29 Koroški Slovenec, 6. april 1938, št. 14 30 Karntner Tagblatt, 14. marec 1938 31 Karntner Tageszeitung, 21. april 1971, št. 90 32 Karntner Grenzruf, 13/14 maj 1939 33 Prav tam, 6/7 maj 1939, št. 113/4; Nationalsozia-listischer Gaudienst, april 1939 34 Koroški Slovenec, 24. maj 1939 35. Tone Zorn, Nacistično ljudsko štetje leta 1939 na Koroškem po jezikovnih kategorijah, Ljubljana 1972; tip-kopisni elaborat, katerega izdelavo je omogočil Sklad Borisa Kidriča 36 Tone Zorn, Priključitev Avstrije k nacistični Nemčiji in protinacistični boj koroških Slovencev, v: Koroška in koroški Slovenci, Maribor 1971, 204 37 Tone Ferenc, Predzgodovina neke »znanstvene" ustanove, Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 1971, št. 2, 93—104 38 Martin Wutte, Karntens Frei-heitskampf, VVeimar 1943 Potres in beneški Slovenci Napori, dobra volja in težave z obnovo HUD UDAREC NAŠI NARODNOSTNI SKUPNOSTI Dne 6. maja 1976, približno ob 21. uri, ko je bil dobršen del ljudi še pri večerji, je strašno zagrmelo nad Furlanijo in Beneško Slovenijo. Zemlja se je zamajala v sunkih strašnega potresa. Zidovi so popokali, hiše so se rušile v prah, pod ruševinami kričanje, jokanje in stokanje ranjencev. Bili smo priče najbolj strašnega in katastrofalnega potresa, ki ga pozna zgodovina na naših tleh. V hipu je bilo na stotine in stotine mrtvih, več tisoč ranjenih, 200 tisoč brez strehe, materialna škoda pa je presegla 1500 milijard lir. V furlanski deželi so bili najbolj hudo prizadeti kraji: Humin (Gemona), Maja-no, Osoppo, Pušja vas (Venzone), Buja in San Daniele. V Beneški Sloveniji pa občine, od zahoda proti vzhodu: Rezija, Gorjani (Montenars), Brdo, Tipana, Neme, Ahten s Subidom in Porčinjem, Fojda s Čenebolo, Tavorjana z Mažerolami, Št. Peter Slovenov ob Nadiži in Podbonesec. Veliko materialno škodo je povzročil potres na vsem ostalem področju Beneške Slovenije. REŠEVANJE PREŽIVELIH IN PRVA POMOČ Po razumljivem in upravičenem preplahu so preživeli popadli prvi za krampe in lopate, pa tudi z golimi rokami začeli odstranjevati ruševine in reševati svoje ranjence ter izkopavati svoje mrtve, katerih število je naraščalo od ure do ure, iz dneva v dan. Italijanskim oblastem ni bilo na jasnem, kje se nahaja epicenter potresa, če je res, kot se trdi, da so se pozanimale pri zagrebškem seizmografskem centru in jih vprašali, če imajo potres v Jugoslaviji. Morda bo ta trditev držala, če pomislimo na zmedo, zamudo in nepripravljenost, s katero so pristopile k reševanju, v prvem času, uradne oblasti. Po prvem času zmedenosti pa moramo priznali, da so bile naperjene vse sile, da je bilo storjeno vse, kar je bilo mogoče za reševanje preživelih in odkopavanje mrtvih. Pri tem reševanju so bile zelo dobrodošle in učinkovite jugoslovanske in francoske elektronske sonde, ki so zelo občutljive pri ugotavljanju prisotnosti ranjencev pod ruševinami. Uradne oblasti, tisk in televizija so — kakor vedno — pozabili na prisotnost beneških Slovencev in na njih nesrečo. Prvi so nam priskočili na pomoč s šotori, zdravili in hrano naši slovenski bratje iz Trsta in Gorice. Nato smo se tudi sami organizirali. Med slovenskimi kulturnimi društvi smo ustanovili koordinacijski odbor za pomoč žrtvam potresa na področju Beneške Slovenije. Ta odbor je koordiniral ter usklajeval pomoč v najbolj prizadetih vaseh in je sedaj na delu za obnovo. Potem se je začela širiti veriga konkretne človeške solidarnosti. Pomoč je začela prihajati iz vseh strani sveta. Pri tem ne smemo pozabiti naših izseljencev, ki so se nemudoma potrudili, da bi pomagali svojim nesrečnim bratom doma, niti ne smemo pozabiti velike pomoči, ki nam jo je nudila matična domovina. Ko so bile delno odstranjene ruševine in zaključena faza reševanja, smo prešteli v Furlaniji in Beneški Sloveniji nad 1000 mrtvih. Ob tem potresu moramo še enkrat ugotoviti žalostno resnico: tudi ob naravnih nesrečah so vedno najbolj prizadeti najrevnejši kraji in ljudje. V zadnjih sto letih zgodovine smo imeli beneški Slovenci vsak dan svoj potres, čeprav se ni tresla zemlja. Raznarodovalna in asimilacijska politika, preganjanja. no vojne vihre, ki so pustošile po naši deželi, fašizem in po zadnji svetovni vojni množično izseljevanje — vse to je prerešetalo in zredčilo našo narodno skupnost. Pri rešetanju ni ostalo na situ in rešetu najboljše. Večkrat so ostale samo luskine, otrobi, moka pa je šla skozi, daleč od naše domovine, v tujino. In ko so se zavedli v tujini naši mladinci, naši delavci, „naša moka", svoje narodne bitnosfi, ko so našli, odkrili sami sebe, se zavedli pomembnosti vloge, ki jo lahko odigrajo za naš preporod, ko so se organizirali v močno in zavedno Zvezo, da bi pomagali, s skupnimi močmi, rešiti našo ožjo domovino moralnega, narodnostnega in gospodarskega propada in ko so se že kazali znaki narodnostnega prebujanja ter socialno-gospodarskega vstajenja, so sprostile naravne podzemeljske sile svojo peklensko moč in sprožile nad nas svoj bes in uničenje. Potres 6. maja 1976 je dosegel vrhunec našega trpljenja. Je bil zlobno, krvavo kronanje »beneške kraljice trpljenja", zadnji, največji krvavi obroč dolge verige »potresov". Uničil je življenja naših bratov, stare hiše, ki so jih sezidali s trudom in potom naši predniki, uničil je naše starodavne spomenike in nova stanovanja, ki so bila sad dolgoletnega truda, varčevanja, žrtvovanja in odpovedi izseljencev; in kljub temu smo bili priče pogumnemu in dostojnemu obnašanju našega človeka. Nekdo je napisal na kamen porušene hiše: »Zemlja se lahko trese, dobra volja ne!" Če obstoja dobra volja, se razpoke na zidovih lahko zacelijo, kar bo bolj težko zaceliti, so razpoke v dušah in srcih. Tudi to nam je zapustil potres, kljub dostojnemu obnašanju v nesreči večine ljudi. Te razpoke v dušah predstavljajo nemajhno nevarnost za naš narodnostni obstoj. Nekateri — zaenkrat hvala Bogu še malo — so se vdali usodi, ker jim je dala »prekleta" zemlja samo trpljenje. Obstaja pa nevarnost, da bo druga manjšina naših ljudi nasedla laskavim obljubam in vabilom, naj se »začasno" preseli v varnejše kraje, v luksuzna stanovanja, (katerih niso mogli prej gospodje oddati v najem, zaradi previsoke stanarine in sedaj pravijo, da nekdo bo že plačal), kjer jih čaka tudi gotovo delo in zaslužek. Večina pa — čeprav potresena in pretresena — hoče vztrajati in obnoviti svojo domovino. Tem dobrovoljnim ljudem moramo pomagati z vsemi svojimi silami. Že nekaj dni po potresu je bil objavljen v »Novem Matajurju" — glasilu beneških Slovencev — naslednji uvodni članek, ki izraža mnenje večine našega prebivalstva: NA DELO ZA OBNOVO! »Uboga Benečija! bi se moral glasiti naslov tega uvodnika. In res je uboga in nesrečna. Nesrečna najprej zaradi geografske lege, zemeljskega sestava, uboga zemlja skopa in nerodovitna, na kateri smo se vedno težko preživljali, z velikim trudom in mukami, zemlja, čez katero so pustošile vse vojne vihre, zemlja emigracije, od raznih režimov zapuščena. Povrhu tega je bila sedaj še tako hudo prizadeta od naravne nesreče, od potresa. Stotine mrtvih in ranjenih, opusfošene vasi od Rezije do nadiških dolin, to je rezultat hudega potresa, ki nas je prizadel v četrtek 6. maja zvečer in v soboto 8. maja zjutraj. Še bolj hudo pa je prizadel naše sotrpine, sosede Furlane, in to na najbolj obubožanih področjih. Približno 1000 mrtvih, več tisoč ranjenih, nad 208 tisoč ljudi brez strehe! Prizadeto je bilo ljudstvo, tako med Slovenci kot Furlani, ki je navajeno trpeti. Prvi preživeli in prizadeti so popadli za krampe in lopate ter začeli reševati izpod ruševin svojce, šele potem je prišla pomoč od zunaj. Italijanski novinarji, oblasti in tudi opazovalci se čudijo stoicizmu, vdanosti, pa tudi dostojanstvu, s katerim je sprejelo in preživlja prizadeto prebivalstvo to zadnjo, katastrofalno nesrečo. Toda ta naša vzgledna odgovornost v nesreči, naša marljivost in dobra volja 112 do dela naj ne bo nikomur služila za izgovor, kot alibi, češ, da si znamo sami pomagati, da nas pustijo same, kajti katastrofa je prevelika. Treba je, da vsi z nami odvihnijo rokave in se s skupnimi močmi lotimo dela za obnovo. Najprej je treba ugotoviti realno škodo in potem takoj izdelati načrte, odobriti potrebna sredstva in začeti z izgradnjo. Žrtve so težke, a ni časa za objokovanje, niti ne bo dopustno takšno izigravanje, ki so ga doživeli in ga še doživljajo nesrečneži v dolini Belice, na Siciliji. Pričakujemo od oblasti in vsega sveta takojšnjo konkretno pomoč in solidarnost. S konkretno pomočjo pa bodo dobile oblasti v nas prve protagoniste za obnovo naše dežele." OBNOVA IN TEŽAVE Od potresa do danes je steklo že precej vode po naših rekah. Tisti, ki verujejo v obnovo, tisti, ki niso stali križem rok, so odvihnili rokave in prijeli za delo. Za enkrat je premagana mikavnost, tudi v manj odločnih, da bi se preselili v varnejše" kraje. Človeška solidarnost iz celega sveta je vlila novega olja na ogenj upanja, ki gori v naših srcih, toda treba bo pohiteti, da se spravi ljudi pod streho pred zimo, ki je že na vratih, če ne, bosta sneg in mraz lahko ugasnila luč upanja v manj odločnih. Svetovna človeška solidarnost ni dala poguma in upanja samo nam, pač pa je spodbudila tudi odgovorne oblasti, ki nočejo biti manj od tistih, ki nimajo do nas druge dolžnosti kot človeško solidarnost, ki so bolj daleč od naše tragedije. Tako država, kakor deželna uprava Furlanije-Julijske krajine sta odobrili dobre zakone za obnovo naše dežele. Ti zakoni pa se — na žalost — zaletavajo proti ograjam stare in zakrknjene birokratske miselnosti, v čeri starih zakonov, ki ovirajo razne procedure za obnovo. Toda ustavila nas ne bo nobena pregraja. V naši trdni volji po obnovi smo podprti od široke človeške solidarnosti. Kljubovali bomo tudi mrazu, če bo potrebno, da ostanemo na svoji zemlji, ki je bila zemlja naših prednikov, da bomo nadaljevali življenje po tradicijah naših očetov, da se bomo ohranili kot Slovenci. V to trdno verujemo. Ko smo gledali po potresu razvaline vasi, na razpokane hiše, ko smo objokovali izgubljena življenja naših dragih, smo pomislili na našo zgodovino, na naše preteklo življenje in trpljenje, na vse viharje, ki smo jih prestali in preživeli in se v tistem trenutku zavedali, da narod, ki je prestal toliko gorja v trinajstih stoletjih svojega obstoja, ne sme in ne more izginiti iz zemlje, ki mu je toliko draga, zemlja s krvjo in potom prepojena. Zato nismo obupali. Našo življenjsko silo črpamo iz naše preteklosti, iz stoletnega trpljenja. Ko pišem te vrstice, so komisije — sestavljene iz občinskih in deželnih strokovnjakov za ocenjevanje škode — zaključevale svoje delo po prizadetih vaseh. Stopili smo v novo fazo. Povsod so začeli z deli za izgradnjo in popravilo razpokanih hiš. Iz matične domovine smo dobili, kot darilo, več predfabriciranih, montažnih hiš in prikolic. Življenje se nadaljuje. Katastrofa — če nas je po eni strani tako hudo ranila — nas je po drugi strani nekje bolj združila. Upamo, da bomo dočakali boljšo prihodnost. P. s. Članek je bil napisan pred močnejšimi potresnimi sunki, do katerih je prišlo v soboto 11. in v sredo 15. septembra (dva: eden ob 5.15 in drugi ob 11.21 uri), kateri so še bolj razdejali našo deželo. Izidor Predan 8 Koroški koledar 113 O delovanju SPD „Zarja“ v Železni Kapli V občini Železna Kapla-Bela je bila slovenska ljudsko-prosvefna in kulturna dejavnost že vedno zelo razgibana in plodovita. Zasluge za to ima predvsem Slovensko prosvetno društvo „Zarja" v Železni Kapli, ki ga prištevamo med najaktivnejša slovenska prosvetna društva na južnem Koroškem sploh. Glavno odgovornost za aktivnost in napredovanje nosi predvsem odbor društva s predsednikom inž. Petrom Kuharjem na čelu, prav tako pa tudi vodje posameznih sekcij v društvu in seveda tudi vsi aktivni člani in prijatelji društva. K uspešnemu delovanju društva pa brez dvoma prispeva tudi odprtost društva vsakemu demokratično in napredno mislečemu človeku ter dejstvo, da se ti ljudje iz kapelških grap Lepene, Lobnika, Bele, Remšenika, trga samega in Obirske tudi dejansko aktivno vključujejo v društveno delo. Za Obirsko velja omeniti še to, da Obirčani niso izstopili iz „Zarje", čeprav so leta 1975 ustanovili samostojno slovensko prosvetno društvo „Obir”, ampak nasprotno med obema društvoma obstoja dobro in plodno sodelovanje. Vsak količkaj razgledan človek ve, koliko priprav in vaj je potrebno za pevski, igralski, folklorni ali drug nastop. Vendar pa je čas, ki ga žrtvujemo za prosvetno delo, vsekakor dobro izkoriščen. In poudariti je treba, da je s požrtvovalnostjo, z voljo in z združenimi močmi mogoče doseči res zadovoljive uspehe na kulturnem področju. Različnih uspehov pa je SPD „Zarja" v zadnjih letih doseglo kar precej. • • Kratka zgodovina SPD „Zarja" Leta 1907 je bilo ustanovljeno v Železni Kapli Slovensko katoliško izobra- ževalno društvo — predhodnik sedanjega SPD „Zarja”. Pravzaprav skoraj pozno, saj so v tem času obstojala in delovala v Podjuni in na ostalem slovenskem Koroškem že številna izobra^ ževalna društva (ustanovljena v dobi od leta 1903 do 1910). V času do prve svetovne vojne je društvo prirejalo predvsem igre, nastopalo s svojim pevskim zborom in se udejstvovalo na področju knjižničarstva, kar je danes na splošno pri vseh prosvetnih društvih — všfevši Zarjo — pomanjkljiva ali celo pozabljena dejavnost. Živahno prosvetno življenje v Železni Kapli je prekinila prva svetovna vojna, hiralo pa je tudi še dalj časa po plebiscitu. Ko so vzeli vajeti v roke mladi (Jurij Pasterk, Luka Kogoj), je leta 1930 uspelo ustanoviti 16-članski pevski zbor in ponovno pričeti s prirejanjem iger. Na občnem zboru istega leta se je društvo preimenovalo v Slovensko prosvetno društvo „Zarja" v Železni Kapli (preds. Mirko Piskernik, tajnik Karel Prušnik, pozneje France Pasterk). V tem času je bil ustanovljen tudi tamburaški zbor, kapelške prosvetaše pa je zajel napreden duh, pravilno spoznanje in delo, ki se je potem odražalo tudi v odporu in oboroženem boju proti nacističnemu nasilju ter v številnih žrtvah, ki jih je dalo v tem času SPD „Zarja", pa tudi ostala Železna Kapla. Društvenik Franc Pasferk-Lenart je padel kot komandant 1. koroškega bataljona in je bil proglašen za narodnega heroja. Še danes gradi SPD „Zarja"na temeljih, ki so jih položili in jih priborili naši predniki, katerih delo nadaljuje. Naloge in zahteve, ki se stavijo slovenskemu prosvetnemu društvu danes, so vedno bolj raznolike, hkrati pa tudi vedno večje. SPD „Zarja" hoče tudi v fem času zadostiti v čim večji meri tem zahtevam in uskladiti delo z novimi pogoji. Zato je društvo razdeljeno na številne sekcije, ki so aktivne, kolikor je v njihovih močeh. V društvu delujejo: mešani pevski zbor, moški pevski zbor, folklorna skupina, pionirska folklorna skupina, dramska skupina, športna skupina in tamburaški zbor. • Pevska zbora Lahko bi rekli, da ogrodje društva še vedno sestavljata mešani in moški pevski zbor. V njih sodelujejo tudi najstarejši aktivni člani, a kljub temu sta zbora po starosti pevcev zelo mlada, ker se vključujejo vedno spet novi in mladi pevci. Več pa je tudi takih pevcev, ki delujejo še v folklorni ali dramski skupini. V pretekli dobi je oba zbora vodil Vladimir Prušnik, odkar pa je delo opustil zaradi bolezni, je vodja že pet let požrtvovalni učitelj Joško Wru-lich. V teh petih letih sta pod njegovim vodstvom zbora nastopala na številnih prireditvah v domači občini, pri mnogih sosednjih društvih (predvsem v Podjuni) in na vseh prireditvah osrednjih organizacij SPZ oz. ZSO, bodisi samostojno bodisi v združenih zborih. Tako prireja „Zarja" vsako leto lasten koncert v Železni Kapli; moški zbor zapoje na dnevu žena, ki ga naše žene še posebej mogočno praznujejo; zbora nastopata na občinskem dnevu starih; vsako leto zapojemo tudi starejšim gostom, ki so pri nas na oddihu iz drugih krajev; sodelujemo na občinskih prireditvah za tujce. S pesmijo smo pozdravili v Železni Kapli tudi že mnogo drugih gostov, med njimi visoke in najvišje predstavnike političnega življenja Avstrije Scharfa, Jonasa, Kirchschldger-ja, deželnega glavarja Simo; dobrodošlico pa smo izrekli s pesmijo tudi mnogim tujim obiskovalcem našega kraja, županom sosednjih in prijateljskih občin iz Slovenije, veleposlaniku Vlahovu, novinarjem iz vseh evropskih držav (ko so obiskali Železno Kaplo) itd. Naši pevci so med drugim sodelovali tudi na proslavi 700-letnice Železne Kaple; kot častno na'ogo pa smatrajo, da se ob danih priložnostih s svojo pesmijo poklonijo spominu žrtev boja proti fašizmu. Slovensko pesem je zbor ponesel v Celovec tudi ob priložnosti predaje božičnega drevesa mestu Celovec in ob Tednu srečanja, ki ga prirejata vsako leto mesto Celovec in celovški radio. Pevci so bili vabljeni neštetokrat tudi v Slovenijo in so v zadnjih letih nastopali v Ljubljani, v Mariboru, v Slove- Steber prosvetnega dela SPD ..Zarja" sta še vedno mešani in moški pevski zbor 8* Koroški koledar 115 njem Gradcu, v Mežici, v Črni, v Solčavi, v Vojniku pri Celju, v Kranju, na Bledu, v Velenju, v Portorožu, na Jezerskem in še drugod. V okviru pevskih srečanj štirih zborov DPD Svoboda Stražišče, DPD Svoboda Bratov Milavcev iz Brežic, pevskega zbora „Vasilij Mirk" in pevskega zbora SPD „Zarja" so pevci gostovali že v vseh treh krajih, namreč v Kranju, v Brežicah in v Prosek-Kontovelu v Italiji; zadnje tako srečanje pa je organiziralo SPD „Zarja" septembra 1976 v Železni Kapli. Poseben dogodek v zgodovini društva je bil, ko se je zbor leta 1973 predstavil v lepih enotnih oblekah, za katere je zbralo društvo sredstva pri podjetjih v Sloveniji (predvsem pri TAM). Ne nazadnje je treba omeniti tudi to, da sta zbora posnela več pesmi pri radiu v Celovcu kot tudi nekaj pri radiu v Mariboru. Žal je v bližnji preteklosti prenehalo delovanje in nastopanje skupno s pevskim zborom Danica iz Št. Vida v Podjuni v zboru „France Pa-sterk-Lenart", ki je v svojem času žel zelo vidne uspehe; naj bo omenjena samo plošča, ki jo je ta zbor posnel skupno z drugimi zbori južne Koroške. Zaključno velja omeniti še to, da vložijo pevci veliko truda in prostega časa v vaje, ki jih je vsako leto med 55 in 65. To je nedvomno lepo število in priznanja vreden doprinos k ohranitvi slovenske pesmi in tudi slovenskega jezika na Koroškem. Toliko bolj, ker društveni pevci v največji meri skrbijo tudi za slovensko petje v cerkvi, tako da vsemu omenjenemu delu lahko prištejemo še večje število cerkvenih vaj in petja pri mašah, ojsetih, pogrebih in drugih priložnostih. • Folklorna skupina Eno svojih glavnih nalog vidi društvo v vključevanju mladine v prosvetno delo. Možnosti delovanja nudi mladini predvsem v folklorni skupini, ki je bila ustanovljena leta 1971. Mladi plesalci so v dobi petih let nastopali tako pogosto in ob tako različnih priložnostih in krajih, da jih že kar povsod poznajo. Stalno vadi v skupini po deset parov mladih plesalcev, nastopajo pa z osmimi ali šestimi pari, kakor pač zahteva posamezni ples. Folklorna skupina je v kratkem času svojega obstoja hitro napredovala in napreduje tudi danes, tako da si našega društva brez nje sploh ni več mogoče misliti. Treba je spomniti, da so morali ustanovitelji in vsi tisti, ki so kdaj sodelovali v folklorni skupini, premostiti celo vrsto težav, saj je ta skupina ta-korekoč začela s folklornim udejstvovanjem med koroškimi Slovenci. Šele po nastopanju naše skupine so začela ustanavljati plesalne skupine tudi druga prosvetna društva. Leta 1971 pa take aktivnosti še ni bilo in bilo je toliko težje spraviti — danes tako uspešno — skupino na noge, saj je manjkalo vseh izkušenj. Da smo vsaj za silo lahko prebredli vse nastale težave z muzikanti, s plesalci (od katerih jih nekaj sodeluje že od vsega začetka), z učitelji folklore, z nošami, pa financami, se imamo zahvaliti skupni volji v društvu, v največji meri pa Heleni Kuharjevi, ki je zbrala plesalce in jih vključila v društveno delo. Zahvaliti se imamo tudi učitelju Mihu Travniku, ki je v začetku vodil organizacijo skupine; seveda tudi vsem navdušenim plesalcem, vodstvu „Zarje” in SPZ, v veliki meri pa tudi vsem požrtvovalnim prijateljem iz Slovenije, ki so z idealizmom in s solidarnostjo strokovno in moralno prispevali k razvoju danes tako uspešnega folklornega ansambla. V tej skupini je nastopala mladina tudi s staro kmečko hojsetjo in pozneje s prizorom predic. Slike in povezovalno besedilo posameznih prizorov je sestavil in napisal domači pesnik Valentin Polenšek. Hojsetarji so nastopali po mnogih odrih na južnem Koroškem. Za omenjeno hojset, za predice kot tudi za folklorne plese je moralo društvo priskrbeti tudi ustrezne noše in je vsekakor vredno omeniti, da društveniki s skupnimi močmi ustvarjajo že peto garnituro oblek oz. noš — prispevek, ki se ga ob nastopih ne omenja. K uspehu skupine so doprinesli vsi omenjeni dejavniki, pa še morda kak drug; brez njih ne bi bilo mogoče nastopati po tolikih krajih (ponekod tudi po večkrat), ki jih nepopolno navajamo: Celovec (Teden srečanja), seveda Železna Kapla, Žifara vas, Št. Vid v Podjuni, Škocijan, Št. Primož, Pliberk, Globasnica, Št. Lipš, Sele, Borovlje, Krčenje, Bilčovs, Loga vas, Št. Jakob in drugi rožanski kraji, sosednje Jezersko, Solčava, Črna, Mežica, Prevalje, Velenje, Vojnik, Ptuj, Markovci, Maribor, Kranj, Ljubljana (Kmečka ohcet), Kamnik, Lesce, Bled, Radovljica, Portorož, Zgonik (Italija) in drugi. Mnogokrat nastopa skupina v okviru „koroških večerov” predvsem pri sosednjih društvih Podjune in tako prikazuje lepoto slovenskih plesov mnogim gostom iz tujih držav. Ob raznih priložnostih so jo tako kot pevce posneli tudi na TV, posebej za ORF pa je nastopala v Celovcu v oddaji „Spiel mit". V petih letih so plesalci opravili skupno 64 nastopov In Imeli 190 vaj, kar res potrjuje aktivnost naše mladine. • Pionirska folklorna skupina Prav tako priljubljena je mlada pionirska folklorna skupina SPD „Zarja”. Nastala je pravzaprav po zamislih Kuhar Lenije in žena-pevk, pa tudi plesalci so večinoma njih malčki. Poleg tega, da mali pionirčki na mah vzbudijo navdušenje občinstva, ker jih je res prijetno videti, Ima skupina še poseben namen. Namreč tega, da se folklorno delo še bolj pospeši in se vzgoji kader za pozneje, ko se bodo pionirčki vključili v folklorno skupino odraslih. Mladi plesalci (od 5 do 8 let), ki jih vadi Franci Sadolšek, nastopajo kot njih vzorniki v podjunskih nošah. K temu so bistveno prispevale matere teh otrok, saj so jim obleke naredile kar same. Prvi nastop otrok je bil šele leta 1974, pa že lahko navedemo številne prireditve, pri katerih so sodelovali. Razumljivo, da vsako leto nastopajo na dnevu žena, na materinskem dnevu, nastopili so na občinskem dnevu starih, na otroškem dnevu v Pliberku, pa tudi že v Velenju in Ptuju. Višek pa je bil gotovo nastop v Markovcih, kjer so se otroci pobratili s famošnjo otroško folklorno skupino (leta 1975). Skupina se je že večkrat spravljala na otroški folklorni seminar v Preddvor, vendar zaradi prenizke starosti ni bila sprejeta. Po zaslugi prijateljev iz Radovljice pa so mali plesalci lahko užival! preteklo leto 10-dnevni dopust na Malem Lošinju; brez dvoma spodbudna akcija in lepa nagrada za 2-letno nastopanje. V domači Lepeni pa je bila skupina posneta za avstrijsko televizijo, kjer smo jo lahko videli jeseni preteklega leta. • Dramska skupina Že v prvih začetkih se je SPD „Zarja" bavilo tudi in predvsem s prirejanjem iger. Te aktivnosti tudi danes še nismo opustili, čeprav je v zadnjem času postalo zaradi personalnih (službenih) problemov okoli te skupine nekoliko bolj tiho. Kljub temu, da že dalj časa niso zaigrali domači igralci, ima skupina dela s prirejanjem iger sosednjih društev ali prijateljskih društev iz Slovenije. Na igralskem področju obstojajo tudi najstarejši in trajni stiki z igralci v Sloveniji (Silvo Ovsenk). Odkar je odšel bivši režiser in vodja dramske skupine Jurij Pasterk na delo v daljne kraje, je delo skoraj popolnoma zamrlo. Poleg iger iz drugih društev moremo omeniti le nekaj ponesrečenih poizkusov poživitve dela. Zato pa so bile zadnje domače uprizoritve Tripče in Lipa toliko bolj uspešne. Seveda ne smemo pozabiti, da igralci te skupine radi sodelujejo tudi pri igrah, ki jih prireja naš kaplan; torej gotovo še niso „iz forme". S Športna skupina SRD „Zarja” se v okviru možnosti udejstvuje tudi na športnem področju. Na tem področju je namreč lahko pridobiti mnogo sodelavcev — skratka navdušuje se staro in mlado. Zato ima društvo tudi posebno športno sekcijo, ki organizira razne športne prireditve. To so npr. številni izleti za društvene člane in prijatelje društva (ogled ELAN), celo nogometne tekme, udeležba na seminarjih in tečajih športnega značaja, sodelovanje in terenska pomoč Slovenski fizkulturni zvezi v Celovcu itd. Najbolj znane in priljubljene pa so postale danes že tradicionalne zimsko športne prireditve, ki jih prireja SRD „Zarja". V preteklem letu je športna sekcija izvedla že 7. smučarske in 8. sankarske tekme v Lepeni. Kar se tiče priprave in izvedbe, društvu in skupini k tej dejavnosti lahko samo čestitamo. Mislimo, da so tudi v prosvetnem društvu na deželi prave športne prireditve upravičene in koristne, kar potrjuje tudi letno naraščajoča udeležba na tekmah, predvsem pa udeležba pripadnikov obeh narodnih skupin. Športno navdušeni se pomerijo zmeraj v športnem smislu in doslej so tekme brez-dvomno doprinašale k zbliževanju in pomiritvi v občinskem merilu; redno pa se jih udeležijo tudi športniki z Jezerskega kakor tudi iz krajev Roža in Podjune. • • Tamburaški zbor Končno še k najmlajši skupini — k tamburašem. Organizacijo tamburaške-ga zbora je društvo zaupalo Sredici Sadolšek in Štefki Vavti. Lani februarja sta začeli zbirati tamburaše-mladince (8—12 let) in tudi tamburice pri pro- svetnih društvih, kjer niso bile v rabi. Nekaj je bilo treba nabaviti tudi novih instrumentov, pri čemer je priskočila na pomoč SPZ. Že po treh mesecih, ko je bil opravljen prvi nastop skupine, je zbor štel nad 20 članov. Organist Lado Hajnžič, ki tedensko vadi z živahno skupino, je mladini v kratkem času vcepil mnogo smisla za glasbo in od njega, odgovornih in mladih samih smemo pričakovati še mnogo uspešnih nastopov v bodočnosti. • Številne prireditve Poleg vseh že omenjenih prireditev, ki jih pripravi „Zarja" sama, je treba spregovoriti še o številnih drugih. Društvo je organiziralo pred dvema letoma enkraten, izredno uspešen in živahen literarni večer, na katerem je sodelovalo 7 avtorjev iz domače občine. Vsakoletna poletna atrakcija za društvo, za Železno Kaplo, za obiskovalce iz vseh slovenskih krajev Podjune in drugih, pa tudi za mnoge tuje goste je društvena POLETNA NOČ; prosvetaši pripravijo z veliko idealizma čudovit večer domače družabnosti, ki ob dobrem razpoloženju navadno traja do jutranjih ur. Prav tako leto za letom priredijo za člane in prijatelje prijetno silvestrovanje z mnogimi presenečenji. Društvo se vključi v priprave tudi tedaj, kadar našemu kraju posreduje prireditev SPZ iz Celovca. Navadno so to predvajanja slovenskih filmov, nastopi lutkovnih gledališč, predstave ali koncerti znanih gledališč in zborov, ki na turneji med koroškimi Slovenci obiščejo tudi Železno Kaplo. Ne nazadnje pa je treba omeniti številna gostovanja sosednjih prosvetnih društev, kakor tudi gostovanja društev iz Slovenije, ki prihajajo s petjem ali igrami. Tudi vse te prireditve in gostovanja pripravi in organizira SPD „Zarja". Tako lahko rečemo, da je SPD ,.Zarja" res aktivno društvo. Slovenski vestnik je poročal, da je imelo društvo samo v letu 1975 skupno 34 nastopov in 6 gostovanj. Aktivnost društva pa je bila potrjena tudi preteklo leto. • Zaključek SPD „Zarja" torej uspešno goji slovensko kulturo na vseh področjih. Zasluge pri tem pa imajo tudi številni zvesti obiskovalci naših prireditev, ki se vedno radi odzovejo vabilu in s tem nagradijo napore, ki jih vlagajo prosvetaši v delo svojega društva. Zato samo želja in prošnja, da bi tako ostalo tudi v bodoče. Vključevati se v domače slovensko prosvetno društvo in obiskovati prireditve je častna obveza slehernega našega prijatelja — kajti tam, kjer je močno krajevno slovensko prosvetno društvo, je ohranjena tudi slovenska beseda v vsakdanjem življenju. Pri ohranitvi uspeti, doseči zakonito osnovo tega cilja — skratka doseči in ohraniti pravice — pa je predvsem obvezna naloga tudi SPD „Zarja" v Železni Kapli. Miha Travnik VALENTIN POLANŠEK N E K R O L O G Ko sem nepričakovano za vedno odšel ■— sem veliko dobrega še storiti hotel.. . OTROŠKI GLASOVI A: Odšel je na večne počitnice naš učitelj. B: Odšel je za vedno ravnatelj šole na Kotu. A: 22 let ste nas mladino poučevali, dobrohotno vzgajali in vneto izobraževali. B: V imenu vseh deklet in mladenk, vseh naših zdaj že odraslih učenk: Hvala! Hvala! A: Hvala za vse, kar ste nas učili, hvala, kar ste za nas storili! za Hermana Velika B: V imenu fantov in vse moške mladine hvala za vse nauke in dobrine. Gojili bomo na vas hvaležne spomine! A: V našo prvo novo šolo prišli ste učitelj mlad — prinesli s sabo kulture ste pomlad. B: Zdaj pa z novo šolo in s šolsko mladino žalujemo, mladega učitelja smrt objokujemo. A: Da bo dobrota med nami ostala, zato vam, vzgojitelj, hvala! B: Da bo resnica med nami ostala, zato vam, učitelj, hvala! A: Da bo pravica med nami ostali, zato vam, Slovenec, hvala! B: Velikova velika ljubezen v Selah, na Koroškem, na svetu bo ostala, zato tebi, vzgojitelj, učitelj, Slovenec, hvala! HVALA! HVALA! HVALA! Moški: Tako se je poslovila šolska mladina v sredo 4. avgusta 1976 popoldne na selskem pokopališču od svojega pokojnega učitelja in direktorja ljudske šole na Kotu v Selah HERMANA VELIKA. Ženska: Herman Velik se je rodil 12. aprila 1930 v petčlanski delavski družini v Železni Kapli. Mati je bila Kapelčanka, Vrničeva Rezi ob Vobenci, koder mimo se vijuga stara cerkvena pot gor v sončno dolinico pod Ojstro in Topico. Moški: Mladi Herman se je prebil skozi trdo življenje kriznih let tik pred drugo svetovno vojno, ujel kak groš kot ministrant pri tedanjem novem župniku Zechnerju, dobil kak priboljšek pri mesarju Kaštrunovem botru, pasel živino pri bližnjem cer-kovniku-kmetu Košnikovem botru in pozimi napravil kako uslugo vobenškim voznikom, ki so imeli konje z zvončki na komatih, zvončke, ki so tako pravljično cingljali, kot bi prihajal sv. Miklavž lačne otroke obdarjat. Ženska: Ljudsko šolo je obiskoval v Kapli, glavno šolo pa v Velikovcu. Tam je šolarju Hermanu svetoval neki učitelj Medvved, goreč pripadnik novega rjavega reda, naj pove svojim staršem, da bodo priimek „Velik" spremenili in prevedli. Fantu pa so doma odvrnili, naj učitelj ponemči svojega medveda. Moški: Učenec Herman Velik je bil živahen, krepak fant, iznajdljiv in poln dovtipov — žoga mu je pomenila veliko, četudi ni bil takrat šport tako razvit kot dandanašnji. V prvi vrsti pa je bil Herman vesten učenec. Ženska: Kot štirinajstletnik je prišel Herman Velik na učiteljišče v Kranj (takrat Krainburg, ker so Nemci vso Gorenjsko po zemljevidu kratkomalo priključili Gauu Karnten). To je bil za fanta dokončni odhod iz rojstne hiše v Kapli. Prelomnica mladih dni . . . Avtor: Hermana Velika sem poznal že leta poprej, preden sva postala uči-teljiščnika v Kranju. Srečavala sva se pri Vrničevih, kjer so moji pozimi shranjevali sanke, s katerimi smo se pridrkali po vobenškem sanincu v Kaplo in jih po maši vlačili spet v dolinico gor. Še druge opravke je imela moja mama v tej hiši. Pri večjih procesijah sva se videla s Hermanom kot ministranta. Tukaj je prednjačil on — kot Kapelčan. Jaz sem bil malce plah bajtarski Lepenčan. No — sedaj v Kranju je bilo obratno. Bil sem že tretjeletnik učiteljišča, ko je Herman vstopil. Kaj kmalu sem na Hermanovih očeh razbral tisto bolečino, ki je tudi mene več kot leto dni pestila: domotožje. To moje spoznanje je naju zbliževalo. Delal sem se čuda velikega, izkušenega, utrjenega — a sem se ob Hermanu bolestno zmehčal. Tako je šlo skozi tiste skupne štiri mesece: on je iskal mojo bližino, jaz sem skušal njega razveseliti, tolažiti. Kaj vse sva si takrat kot zelenca zaupala! Zlasti, če je kdo od naju bil doma na dopustu. On je prinašal od mojih kak priboljšek zame ali pa obratno. Skupno sva se vselej veselila. Vsak pa je prinašal od doma onstran Karavank domačnost in mir, česar v vojnem Kranju ni bilo. Po vojni, ko so se moji preselili v Vobence tik nad Kaplo dol, sva s Hermanom bila skoraj vsak dan skupaj. Kaj bo s šolo? sva se pogosto spraševala. Zaradi Hermana sem postal tudi nogometaš, da sem prve povojne čevlje, težko dosežene preko občinske racionirane dobavnice, kot branilec angleške žoge spravil v obupno razcefranost. Kol nedogovorjeno protiuslugo pa sem užival Hermanovo potrpežljivost, ko je poslušal moje pesniške izlive — kot edini poslušalec in poznavalec takrat. In kako sva se razveselila o božiču 1945, ko se je govorilo, da se bo po Novem letu spet začela šola! Moški: Herman Velik je nadaljeval z Valentinom Polenškom učiteljišče v Celovcu. V tistih obubožanih razmerah študirati, kdo naj to dandanes opiše? Naj bo povedano samo to: slabe prometne zveze; edini vlak, z vagoni brez šip in kurjave; vožnja samo zgodaj zjutraj in pozno zvečer; nekaj kuhanih krompirjev za celodnevno hrano, brez soli; angleška posadka, črna borza, brez denarja, pičla živila na karte, obutev in obleka iz ostankov raznih unitorm . . . Ženska: Kljub vsemu pa je bilo v študirajočih prav tedaj toliko idealizma in požrtvovalnosti! Koliko upanj v neko svetlo bodočnost, o kateri je vojna generacija sanjala. Duhovne dobrine so bile po propalem strahovladanju edina uteha, vzvišen cilj in smisel, da je življenje spet življenja vredno. Tudi mladi Herman Velik je vneto in vestno napolnjeval glavo in srce z vrednotami bodočega učitelja. Moški: V mračnih učilnicah starega učiteljišča na Kolodvorski, še izza časov cesarice Marije Terezije, se je učil tudi pismene slovenščine. Ženska: Stanoval je pri neki priletni gospej v bližini nogometnega igrišča. Pogosto je sicer marljivi študent prebil prosti čas tam kot gledalec in ocenjevalec golov in kombinacij igre. Ali se je s tramvajem zapeljal do Vrbskega jezera. Najlepše pa je bilo, če je s kapelškim „fikijem" prisopihal domov. Avtor: S Hermanom Velikom sva v poletnih počitnicah delala pri njegovem stricu mizarju v Kapli. Za vse so naju uporabili: kopala sva globoko v zemljo temelje za novo delavnico, dovažala s konjem pesek za betoniranje s proda ob Obirščici, pleskala vrata in okna zdaj tu zdaj tam, pomagala pri postavljanju novih cerkvenih klopi v Globasnici — in si tako s krvavimi žulji prislužila žepnino za mesece v novem šolskem letu. Ko je Herman obiskoval 4. letnik celovškega učiteljišča, me je hodil obiskovat na moje prvo službeno mesto — enorazrednico, ki se je iz sile razmer nahajala na Kovačevem plesišču na Obirskem. Prvič se je učiteljiščnik srečal z ustrojem takega šolskega tipa, kjer je združenih v enem razredu kar osem šolskih stopenj. Povedala sva si svoje glede razlike med slavno teorijo na učiteljišču in zamotano problematiko praktičnega poučevanja. V počitnicah, ko je imel tudi Herman maturitetno spričevalo v žepu, sva kolesarila naokoli. Tako sva pritiščala nekega dne v avgustu 1950 najina bicikla iz Borovelj prek Bajdiš v Sele. Sijalo je sonce. Jeklenosivo je zrla silovita Košuta na naju. Zeleni gozdovi so bili razprostrti kot velikanske žametne preproge ob pobočjih okoliških višav. Herman Velik je bil tedaj prvič v Selah. Jaz sem kraj že delno poznal. Vsaj pri fari. Igralce in pevce, prijetne starce in zanimive starke; in seveda „Selska dekleta" — štiriglasni zbor, v katerem sta peli — najini bodoči ženi. Moški: Septembra 1950 je nastopil novo pečeni dvajsetletni učitelj Herman Velik svoje prvo službeno mesto v Selah pri cerkvi. Ženska: Tri leta je ostal na tej šoli. Kaj kmalu je prevzel vodstvo mešanega pevskega zbora. Moški: Leta 1953 so na novo postavili moderno šolsko poslopje na Kotu. Tja se je Herman Velik preselil — in ustvaril lastno družino. K sebi je vzel tudi svojo mater. Ženska: Nad dve desetletji je učiteljeval na Kotu. Od 12. decembra 1965 naprej je bil župan selske občine, ki sega od vrha Šajde do vrha Oslice severno ob Košuti. Avtof: Dne 6. avgusta pred petindvajsetimi leti si mi bil — dragi prijatelj Herman — drug na moji poroki na Obirskem. Kdo od naju bi slutil, da bom za svojo srebrno poroko govoril tebi, dragi Herman, take besede . . .? Takrat si imel za seboj že prvo službeno leto v Selah. Opažal sem na tebi skrivnosten preporod, zakaj vživel si se v selski svet, v selskega človeka, v slovensko dušo! Kot odkrit učitelj, zvest načelom resnice in pravice, si takoj opazil socialno podrejenost malega človeka. Kot vesten delavec na področju izobraževanja, prosvete in kulturnega udejstvovanja si ugotavljal, da sta materinščina in domača slovenska pesem zaklad, ki ga je treba obvarovati. Kot dosleden človekoljub sl uvidel, da je treba prevzeti odgovornost in delati, delati — za rojaka, za sočloveka, za vse dobre ljudi, kar jih na svetu živi. Moški: Herman Velik je videl delo in je tudi delal, delal — najbrž preveč delal, tako da je sredi dela omahnil. Ženska: Vesten in dosleden je bil pri svojem delovanju. Dosleden je bil pri vzgoji svojih petero otrok, zato so sadovi tudi plemeniti: najstarejši sin je dosegel akademsko stopnjo doktorja prava, vse tri hčerke so maturantke slovenske gimnazije, na kateri je najmlajši sin šestošolec. Moški: Kot selski župan se je nad deset let trudil za svoje Selane. Kot podpredsednik Slovenske prosvetne zveze je pospeševal porast društvene dejavnosti zunaj po terenu. Kot odbornik boroveljske Posojilnice je skrbel za ustaljenost slovenskega gospodarskega zavoda. Kot podpredsednik Slovenskega atletskega kluba se je ves razdajal za svoje nogometaše. Kot odbornik Slovenskega šolskega društva je gledal na dobrobit Dijaškega doma. Kot ustanovni član in tajnik domačega Slovenskega prosvetnega društva „Košuta" je navduševal Kočane in okoli-šane za kulturne podvige. Ženska: Bil je vrsto let glavni urednik šolskega lista „Mladi rod" in imel kot tak vse slovenske otroke na Koroškem v mislih. Bil je organizator Sekcije dvojezičnih učiteljev in je navezoval čim tesnejše stike med poklicnimi tovariši. Bil je odbornik društva „Kulturni dom" in si kot tak prizadeval za uresničitev slovenskega kulturnega središča v Celovcu. Bil je na odgovornih družbenopolitičnih položajih in je povsod pokazal, da ni samo po priimku, ampak predvsem po značaju — VELIK. Avtor: Zdaj našega Hermana ni več med nami — Herman Velik kot oče, kot mož, kot brat, kot prijatelj . . . KO SEM NEPRIČAKOVANO ZA VEDNO ODŠEL — SEM VELIKO DOBREGA ŠE STORITI HOTEL! Oktetovci v krogu Veiikove družine Mladje - ne samo literarna revija Pod tem naslovom je objavil kulturni urad mesta Beljak vigredi 1976 v katalogu k razstavi mladjevcev spis tajnika kluba mladje o delovanju, predvsem pa o okoliščinah, v katerih se je rodila danes že najstarejša kulturnopolitična revija Koroške — mladje. Leta 1960, tri leta pred prvo maturo na Zvezni gimnaziji za Slovence v Celovcu, je bila ustanovljena revija, katero označujejo tudi kot »najbolj vztrajno revijo Koroške" (NEUES FORUM, julij 1976). Danes je ta nezakonski otrok — spočet je bil izven osrednjih kulturnih organizacij koroških Slovencev — postal priznan faktor tako za Slovence kot tudi za nemškogovoreče so-deželane. (V zadnjem času opažamo močno zanimanje tudi pri kulturnikih ostale Avstrije). Posrečilo se je urednikom, da so mogli že dve leti (1975 in 1976) izdati revijo štirikrat letno in dvigniti naklado nad naklado uradne kulturnopolitične revije koroške deželne vlade „Die Briicke". V spisu »mladjevska literatura in mladje v koroški družbi" (MOST 45/46, Trst 1975) piše dr. Pavel Zdovc m. dr.: „. .. Naši avtorji, ki kljub koroški gluhosti in dolgoletni neodzivnosti in vabam drugega jezikovnega medija dvojezične dežele niso resignirali, so na vseh nas srečo vztrajnejši, odpornejši, človeško pozitivnejši od nekaterih upodobljenih junakov". Klub mladje je bil ustanovljen leta 1965 kot organizacija, ki naj bi pomagala mladim pesnikom, pisateljem, likovnikom in publicistom pri njihovem delu. Ker je klub mladje zrasel na gnoju revije mladje, je prevzel tudi vlogo njenega lastnika, izdajatelja in založnika. Prevzel sem bolj po naključju ob novem letu 1974 mesto predsednika in se bom v svojem poročilu omejil na delo, ki pade v ta čas. NA DUNAJU Na Dunaju, kjer živi nekaj sodelavcev kluba mladje, smo priredili v prvem letu mesečne sestanke z rojaki, ki so ostali po zaključku svojega študija v avstrijski metropoli. Na teh sestankih se je rodila v pogovoru misel, da bi morali štiri že objavljene dobre članke in poročila o situaciji in problemih koroških Slovencev objaviti v nemškem jeziku. Pod naslovom „klub mladje Information" smo to misel tudi izvedli; slovensko- kot nemškogovo-reči prijatelji so zbirko pozdravili, ker je danes že zelo težko zasledovati obširno poročanje o naši narodnostni skupnosti na Koroškem. Klub mladje Information bomo izdajali tudi v bodoče v periodičnih presledkih. 15-LETNICA REVIJE Namesto banketa, sprejema, proslave z govori in nageljčki smo poslali ob tem — za revije nenavadnem — jubileju vsem avstrijskim deželnim glavarjem, ministrom in vidnejšim politikom opozicijske stranke najnovejši izvod revije, mladje 18, v katerem je objavil dr. Zdravko Velik dokumentacijo o dvojezičnosti v Italiji, Švici, Vzhodni Nemčiji, Jugoslaviji in — za primerjavo — v Avstriji. V številnih odgovorih so nam izrazili »odlikovani" svoje »veliko zanimanje" za naše delo in nam želeli »dsber pogum in mnogo uspeha" (Wagner). Ob jubileju revije je klub mladje tudi prevzel častno nalogo, da pripravi za 6. kulturne dneve v Celovcu »literarni večer". Odločili smo se za spremembo, pritegnili smo za ta okvir novo izrazno in ustvarjalno sredstvo — ozvočen film. Kreniti z izhojene poti je vedno mikavno, nekje pa tudi tvegano. Tvegano posebno zavoljo tega, ker smo bili v tej stroki amaterji in še začetniki povrhu. Film »mladje 1975 — koroška kulturna revija in njeni sodelavci" (režija F. Bister, glasba IT. Gabriel, kamera F. Katt-nig) sicer navezuje na 15-letnico revije, vendar ni retrospektiva, nismo nameravali prikazati revijskega razvoja v tem obdobju. Film želi z več strani osvetliti trenutno podobo in okolje nekaterih kulturnih delavcev ustvarjalcev, zbranih okoli mladjevskega duhovnega ognjišča. Slika ni bila popolna — tudi zaradi časovnih, finančnih in drugih ovir. Tega se zavedamo. Kot uvod k filmu je F. Bister predaval na omenjenem literarnem večeru o delovanju mladja, v obeh deželnih jezikih. Kmalu zatem smo prišli v stik z galerijo Hildebrand v Celovcu. Marca 1975 smo se tam predstavili s programom omenjenega literarnega večera koroški nem-škogovoreči publiki. Večer je bil zelo dobro obiskan, odmev v časopisih docela pozitiven (VZ je npr. objavila pod naslovom ..trijezična Koroška" dolgo poročilo, v katerem pravi avtor m. dr.: „. . . Ali ni tako, da potrebujemo, ko gre za srečanje, razumevanje in informacijo, še tretji jezik; morda je eden teh tretjih jezikov umetnost ali tudi malo razumevajoči humor. Program in pogovori tega večera so bili v tem duhu . . .“). V pogovoru, ki je potekal v stvarnem vzdušju, smo iskali predvsem možnosti sodelovanja in skupnih prireditev. TINJSKI LITERARNI POGOVORI V sodelovanju s Katoliškim domom prosvete v Tinjah smo priredili na cvetno nedeljo leta 1974 prve tinjske literarne pogovore pod naslovom »slovenski literati na Koroškem in njihovo ustvarjanje" (vodja Lev Detela), leta 1975 pa druge s temo »sodobna slovenska koroška književnost — doprinos k avstrijski kulturi?" (vodja L. Detela, glavni referent Michael Guttenbrunner). Ker je na začetku sedemdesetih let mladje odprlo svoje strani tudi nemškogovorečim mladim avtorjem in se skuša znajti v nalogah revije dvojezične dežele, smo skušali s popolno dvojezičnostjo na literarne pogovore zvabiti tudi nemškogovoreče koroške kulturnike. »Setev pri slabem vremenu" (KTZ), „pustili so jih na cedilu" (KZ) sta naslova o tem prvem poskusu pogovora, ki je postal skoraj monolog v dveh jezikih slo-venskogovorečih udeležencev. Tretjim literarnim pogovorom (vodja H. Ogris, predavatelja Fl. Lipuš in L. Detela) smo dali naslov »angažiranost literature". Ker tudi tokrat ni bilo ne duha ne sluha z nemškogovoreče strani, bomo morali v bodoče najti nov prijem teh pogovorov. MLADJE NA MORJE Na že omenjenih dunajskih sestankih smo spet in spet prišli do zaključka, da moramo postati aktivni tudi na področju mladinskega dela, če si hočemo pridobiti tudi v bodoče bralce revije in naših publikacij. Izkušnje so bile dane, ker je bil ini-ciator te akcije (M. Snahi) že večkrat spravil svoje in otroke znancev na Letovanja na morje. Leta 1975 je razširil to svoje delovanje in ga postavil pod streho kluba mladje. Nad sto šolarjev se je peljalo v prvem letu na morje, kjer so bili razdeljeni po raznih skupinah iz matične dežele. Tako so ob igri, petju in v pogovoru imeli možnost, da si izboljšajo svoje znanje materinščine in spoznajo naravo in prebivalstvo sosednje države. Začetek je vedno težaven; zato tudi pri teh letovanjih ni potekalo vse docela gladko. Upamo, da se bo dalo začetne težave iz leta v leto pomanjšati. MLADJEVCI Na omenjeni prireditvi v galeriji Hil-debrand nam je predlagal njen vodja skupinsko razstavo del likovnih umetnikov, ki sodelujejo pri naši reviji. V „koroškem mecesu" oktobru 1975 smo v sodelovanju s KKZ in KDZ predstavili naše umetnike (E. Arbeitstein, J. Boschitz, H. Greiner, G. Januš, V. Oman, J. Stefan, R. Vaka) in Zorka Weiss) koroški javnosti. Katalog, ki smo ga pripravili za razstavo, je bil popolnoma dvojezičen. Članke sta prispevala dr. J. Zerzer in E. A. Richter, dunajski pisatelj, ki je bil poprej izdal posebno številko revije AHA o koroški slovenski literaturi. O mladjevcih piše J. Zerzer v katalogu: „. . . vsak po svoje skuša uresničiti svoje umetniške predstave, saj niso enotna skupina, temveč več ali manj slučajno okoli mladja zbrani individualisti s popolnoma različnimi izhodišči tako glede izobrazbe kot tudi umetniškega ambienta. .. . Kakor je slovenska družba na Koroškem, ki je še pred nekaj desetletji kazala več ali manj enotno strukturo, v zadnjem času doživela močno diferenciacijo, tako je tudi slikarstvo prestopilo odločilni prag od enotne ljudske umetnosti do umetniškega plura- mladje dokiiiiientation zimi Iv-film F mnrie in der Heimal eiu limehf liher div situalien der kitriilttvjr slewem;ut visi trauU hnmdslalbir ližma“. Razstavo je otvoril dr. P. Apov-nik in ob razveseljivi udeležbi naglasil v obeh deželnih jezikih m. dr. sledeče: „. . . Ni zgolj slučaj, da opažamo pri tistih, ki mislijo, da je pot zatajevanja uspešna, pogosto pomanjkanje kreativnosti v svetu kulture. S tem nočem zagovarjati nikakršnega nacionalizma, hočem le poudariti pomen in važnost take zavesti, v kateri vidim predvsem komponento nonkonformizma, ki je v današnjih koroških razmerah še posebno potreben . . .“ Koroški časopisi, slovenskega kot nemškega jezika, so sprejeli razstavo „s precejšnjimi sestavki in naglasi" (Delo, 24. okt. 75). Pripravljeno razstavo smo s pomočjo in v sodelovanju s SPZ pokazali še v Trstu (decembra 1975), v Kranju (mutca. 1976), Mariboru (aprila 1976) in v Beljaku (maj-nika 1976). Na otvoritvah razstave v Trstu, Mariboru in Beljaku so pisatelji okoli mladja brali iz svojih del. Edini kulturni uradnik, ki se je oglasil s pismom na povabilo na 2. tinjske literarne pogovore (piše m. dr.: „. . . Lahko si predstavljam, zakaj Vas zanikajo n. pr. kulturne ustanove: ker se jim namreč ne ponudijo nobene aktivitete . . .“), je bil vodja beljaškega kulturnega urada. Ponudili smo mu ponovitev razstave mladjev-cev. Katalog, ki ga je izdal kulturni urad mesta Beljak, je bil po zgledu našega prvega kataloga tudi dvojezičen in predstavlja najbrž edini primer „uradne dvojezičnosti" na Koroškem. TUJCI V DOMOVINI Poletje 1975 je bilo na Koroškem posebno vroče, saj je razstrelila dr. T. Brand-staller s svojo oddajo o problemih koroških Slovencev v avstrijski televiziji tako čvekanje o dobrem sožitju, dobrih sosedskih odnosih, o zidanju mostov na vse konce in kraje in drugih idilah kot tudi cmerjenje o tako agresivnih slovenskih politikih, ki da hočejo posloveniti celo Koroško. »Glasu vesti odgovori, v tej deželi Avstriji, vedno lajanje notranjega hudobca. Na razkrinkanje nečloveškega početja reagirajo krivec in njegovi pomagači z masivnim valom vseh argumentov, ki služijo slabi vesti, potvarjanju, laži, bo- jazljivosti in upanju na pozabljivost in neinformiranost ljudstva. . Tako je označil nek gledalec oddaje v pismu avtorici reakcijo koroških politikov in časopisov na njen film. Sodelavci kluba mladje smo se čutili nekako moralno dolžne napram dr. Brand-stallerjevi, da ji na katerikoli način pomagamo, ko jo je koroško časopisje skoraj dobesedno raztrgalo. Stopila je pač koroškemu psu na rep in se je pokazalo, kam le-ta taco moli. Radi smo povzeli misel, da bi se izdala dokumentacija o oddaji v nemškem jeziku in se s tem dala kritikom možnost prikaza in dokaza manipulacije, ki so jo avtorici bili očitali (Do danes je dokumentacijo omenila na Koroškem samo VZ; očitano manipulacijo pa tudi ta niti poskusila ni dokazati. Ostali koroški časopisi, ki so lani polnili cele strani z napadi na dvojico Brandstal-ler-Gatterer, do danes molčijo.). V posebni številki mladja smo natisnili dobesedni tekst filma in diskusije ter mu dodali nekaj dokumentaričnih ..koroških slik" in izrezkov iz časopisja. Pisma gledalcev in reakcije v časopisju tvorijo posebno poglavje, medtem ko smo v prilogi ponatisnili dva članka (W. Daim, A. Mo-ritsch) in objavili zbirko slik skrunjenih partizanskih grobov na avstrijskem Koroškem. ZAKLJUČNE PRIPOMBE Klub mladje je odprt za vse umetniške oblikovalne prijeme za vse kulturne ustvarjalce in je za dosledno zastopanje interesov slovenske manjšine na Koroškem. Zvesti temu načelu tudi sodelujejo mladjevci z avtorji in s kulturnimi ustvarjalci sosednega naroda. Ni naključje, da velika večina nemškogovorečih pisateljev in publicistov, ki so doslej objavljali v mladju, podpira izjavo Akcijskega komiteja proti ugotavljanju manjšine in za pravice koroških Slovencev ter se angažira za našo narodnostno skupnost (n. pr. W. Brunbauer, Claus Gatterer, Michael Guttenbrunner, Friedrich Heer, Marga-rethe Herzele, Wolfgang Holzinger, H. Irnberger, Peter Kersche, E. A. Richter, W. Staudinger, Peter Turrini, Christian Wallner i. dr.). ŽELJE kluba mladje ob novem letu hočem deponirati ob koncu svojega poročila: a) kulturni dom (misli arhitekta Brun-bauerja za nekak koncept te ustanove smo objavili v mladju 22/76) naj začne takoj s svojim delom (glasbena šola, plesna šola, tečaj za literate, športnike, umetnike, šolanje odrskih igralcev itd.), ker je vsakega zamujenega meseca škoda; b) želeli bi tudi povečanje tesnega in odkritega sodelovanja med kulturnimi in seveda tudi političnimi organizacijami koroških Slovencev brez tako fatalnega ljubosumja in egoizma posameznih kulturnih delavcev in ustanov in ne nazadnje c) si želimo, da bi naši nemškogovoreči sodržavljani v vedno večjem številu spoznali važnost sodelovanja z manjšinami države, ki bi morala biti tudi za člane le-teh domovina. Spodnje Goriče, 1976 08 15 Franc Kattnig Opombe: KDZ — Koroška dijaška zveza KKZ — Krščanska kulturna zveza KTZ — Kdrntner Tageszeitung (SPO) KZ — Kleine Zeitung SPZ — Slovenska prosvetna zveza VZ — Volkszeitung (OVP) JOZEJ TURK Na razpotju Odšel si v svoje misli zakopan, bolj otrok v svoji bedi, ker ne veš kako in kam. Spoznanja žarki so le bledi. Skrbno spremljam tvojo pot, za skrb in žalost mojo ti ne veš. Ugrabila te je zanka zmot, iz kletke svoje več ne smeš. Nemščina je mrtva, živela nemščina! Opazke o žgočih jezikovnih vprašanjih naših sosedov v ogledalu časopisnih poročil Sodobni nemški jezikovni prostor vznemirja in zaposluje vrsta žgočih jezikovnih problemov, t. j. vprašanj in težav. Zanimivo in hkrati poučno je opazovati, kako to ali ono staro vprašanje za dalj časa ponikne, tli, zori ter — ob kakem zunanjem, aktualnem povodu — namah z vso silo bruhne na dan in se zareže v zavest najširše javnosti, ki se sicer z jezikovnimi zadevami ne ubada. Iz zatišja znanstvenih institutov, strokovnih komisij in revij zadeva prodre v tednike in dnevni tisk, tja do množičnega bulvarskega oblikovanja in zamegljevanja mnenja, problemske zavesti. Občutljivost v jezikovnih zadevah je v raznih jezikovnih skupnostih dokaj različna. Posebno izrazita je bila nekdaj in je tudi dandanes pri Francozih, pa tudi za nas Slovence je precej značilna, bolj kakor za nemško jezikovno občestvo. Tako je tudi odzivnost javnih množičnih občil v jezikovnih zadevah različna. Posebno mikavno je primerjati „tribune bralcev" raznih tednikov in dnevnikov istega formata, npr. dunajsko DIE PRESSE z ljubljanskim DELOM. Odzivnost bralstva (vendar ne le v jezikovnih vprašanjih) se zdi v primeru DELA po obsegu in po kakovosti prispevkov dosti tehtnejša. Naj spomnim samo na razpravljanja o varstvu okolja, narave, gora, jezer, ali pa — da ostanemo pri našem predmetu —• nedavno razpravljanje o najustreznejšem izrazu za pojem „z dimom in plini onesnažen zamegljen zrak" (smog = angl., smod, čad). Kaže, da sta obseg in oblika te jezikovne problemske javnosti na Nemškem drugačni in ožji. Razpravljanja in polemike potekajo bolj v okviru poljudnoznanstvenih jezikovnih društev in društvenih glasil, v Avstriji npr. v društvu „Verein Mut-tersprache" (prej „Deutscher Sprach-verein") z glasilom „WIENER SPRACH-BLATTER", tiskanem v „nemški“ pisavi (v frakturi). Podoben pomen ima v Zvezni republiki Nemčiji „Gesellschaft fiir deutsche Sprache" z glasilom „SPRACH-DIENST", ki ga avstrijsko društvo raje imenuje „Sprach(baren)dienst" (medvedja jezikovna usluga). Obe društvi sta namreč v nekaterih bistvenih vprašanjih med seboj hudo sprti. V Švici izdaja Deutsch-schweizerischer Sprachverein" časopis „SPRACHSPIEGEL“. Vprašanja, ki dandanes na Nemškem ne zaposlujejo le znanstvenikov in pedagogov, temveč mnogo širše dele družbe in se odražajo celo v dnevnem tisku ter ločujejo ljudi v tabore, so zlasti velika pravopisna reforma (vpeljava pisave z malo začetnico za vse samostalnike razen lastnih imen), poplava tujk in raba tujk, komunikacijske težave in motnje zaradi regionalno različnega besedišča in še vprašanje širše uporabe ..dialekta" (t. j. pokrajinskih pogovornih jezikov) v množičnih občilih, posebno v radiu in televiziji, pa tudi v filmski industriji. Plastika „Rej pod lipo", ki jo je Slovenski oktet poklonil zborovodji Valentinu Hartmanu 9 Koroški koledar 129 .. ein gefangener floh" Kaj je to? Mora velikočrkarjev!1 Lani junija meseca je velikočrkarsko stranko v nemški črkarski pravdi, ki se vleče že desetletja, zajel pravcat preplah: „Avstrijska komisija za pravopisno reformo" pri zveznem ministrstvu za pouk in umetnost je objavila rezultat svoje odločitve. Komisija, ki ima 34 članov (znanstveniki, pedagogi, uradniki, politiki, zastopniki ustanov, knjigotržci, pisatelji) je izdelala štiri alternative ter jih uvrstila v štiri prednostne stopnje: A = sedanja pisava z veliko, B = „poenostavljena pisava z veliko", ki razen majhnih korektur upošteva sedanjo pisavo z veliko, C = »zmerna pisava z malo" (velika začetnica samo na začetku stavka in pri lastnih imenih) in končno D = »splošna pisava z malo", ki velikih črk sploh ne pozna. Člani komisije so te alternative uvrstili v prednostni sistem, kakor kaže naslednja pregled- mca: o o o o O i ri c 5 'š < C E E E E Cl. 3 (N H V "S A 4 8 19 3 34 B 5 8 2 19 34 C 23 2 9 — 34 D 2 16 4 12 34 Pravopisni sistem, ki mu komisija z dvotretjinsko večino daje prednost, so izvedenci psihološko zelo spretno označili kot »angleški sistem" in kot »zmerno pisavo z malo" (»gemafiigte Kleinschreibung", podčrtal P. Z.) To naj bi bilo, če bo šlo po volji komisije, avstrijsko stališče v mednarodnih pravopisnih ogajanjih. Utemeljitev komisije: pisanje i se s tako reformo občutno olajšalo.2 Vlogo besednika nasprotnega tabora je prevzel kulturnopolitični tednik DIE FURCHE. Iris Aue ugotavlja, da prosvetno ministrstvo priporoča tako imenovano »zmerno pisavo z malo", in očitajoče sprašuje: Reforma ali politikum? ter se zavzema za ločitev stvarnih od ideoloških področij, družbenopolitičnih vprašanj (vidik enakosti šans!). V dokaj pičli in oguljeni argumentaciji proti naklepom »malo-Črkarjev" navaja ogroženost stika z izro- čilom, poudarja ustaljeno pisavo z veliko kot posebno kulturno vrednoto in nadalje opozarja, da bi »zmerna pisava z malo" (pravzaprav radikalna preuredba) stala veliko denarja (ponatisi novejših knjig v novem pravopisu in delna sprememba šolskega sistema).3 Med najodločnejše nasprotnike »zmerne pisave z malo" sodijo seve pisatelji. Že pred dvema desetletjema so Thomas Mann, Hermann Hesse in Friedrich Dur-renmatt v okviru ankete tednika WELT-WOCHE (Švica) strastno zavračali novi pravopis, ki ga je predlagala 1954 nem-ško-švicarsko-avstrijska delovna skupnost za gojitev jezika.4 Tokrat se je pri nas oglasil pisatelj Hans Weigel v dramatičnem odprtem pismu zveznemu kanclerju Brunu Kreiskemu: „(...) V njegovem imenu (t. j. v imenu Karla Krausa), v imenu Lessinga, Claudiusa, Goetheja, Holder-lina, Jeana Paula, Stifterja, Gottfrieda Kellerja, Thomasa Manna in Roberta Musila, v imenu današnjega in bodočega slovstva Avstrije Vas prosim, da bi se ob tej odločitvi otresli lojalnosti do stranke in pomagali naše klasike oteti posega razbrzdanih nihilistov."5 Tudi Weigel je prepričan, da bi uvedba pisave z malo odprla prepad v kulturnem in književnem življenju med včeraj in jutri. Te temne sile pa sluti prav t' stranki Kreiskega: »Iz dolge publicistične izkušnje vem, da neka vplivna skupina pedagogov v Vaši stranki pospešuje to ,reformo*. Tudi sam sem za pravo preuredbo našega pravopisa. Toda protestiram z vso razpoložljivo resnobo proti razvrednotenju naših knjižnic na vse čase, samo da bi šolnikom olajšali življenje".5 To je polemičen ton, ki kaj rad poenostavlja in podcenjuje nasprotnikove argumente ter mu podtikava nizke motive. Kmalu nato se je razburjenje spet poleglo. Pokazalo se je namreč, da gre v precejšnji meri za nesporazum. V intervjuju z DIE FURCHE je zvezni minister Sino-watz konec julija 1976 dejal, da sta rezultat glasovanja in poročilo pravopisne komisije eno, pristanek ministrstva pa drugo. Poudaril je tudi, da Avstrija v tem vprašanju nikakor ne bo krenila po lastni poti, in da je v Nemčiji (maja meseca 1976 v razgovorih z ministrom za izobrazbo ZRN) predlagal izmenjavo rezultatov posameznih komisij. Velika pravopisna reforma zanj ni le zadeva politike izobraževanja, temveč kulturne politike sploh. Opirala naj bi se na oblikovanje mnenja in hotenja od spodaj, pri čemer bi prav pedagogi mogli veliko prispevati. Posebno pomirjevalno je vplivalo na preplašene velikočrkarje ministrovo priznanje, da je osebno pristaš sedanjega pravopisa, ker bi s spremembo preveč izgubili.6 Sicer pa je Sinowatz že ob svojem obisku v ZRN dvomil, da bi še v sedemdesetih letih moglo priti do pravopisne reforme.7 Iz tabora pristašev pisave z veliko se je v julijskem zvezku (1976) revije WIE-NER SPRACHBLATTER nepreslišno oglasil Erwin Mehi. Mehlova ocena in stališče v trenutnem položaju sta zasnovana globlje in širje: Ministrska komisija nima o ničemer odločati, ima samo posvetovalno vlogo; ministru je treba predložiti predvsem razloge, in sicer tako manjšine kakor večine. Ministrska komisija tudi ni edini glas Avstrije, ker obstaja (od leta 1971) tudi Komisija za pravopisna vprašanja iz krogov Akademije znanosti. Ta akademijina komisija je že leta 1975 predložila ministru obsežno strokovno mnenje, v katerem priporočata poenostavljeno pisavo z veliko („vereinfachte Grofi-schreibung"). Nadalje Mehi navaja glasove „duhovno vodilnih krogov" na Nemškem, ki so se v zadnjih letih ali desetlet- jih opredelili za pisavo z veliko oz. poenostavljeno pisavo z veliko. V ZR Nemčiji so sicer tudi močne težnje (zlasti sindikatov in Stalne konference ministrov za prosveto) k pisavi z malo, ki pa so bile — po Meblu — v zadnjem času potisnjene v obrambo. Težišče odločitve skoraj gotovo ne more biti v Avstriji in Švici, ki imata skupaj komaj za šestino prebivalcev ZRN (NDR avtor sploh ne omenja!!) in odločitve kaj kmalu tudi ne bo.8 Loi n° 75-1349 du 31 decembre 1975 relalive d 1'emploi de la langue francaise Ali po naše: Zakon o uporabi francoskega jezika. Ta naslov nismo izbrali zgolj zavoljo tega, ker je zakon zbudil po vsej Evropi izredno pozornost pa tudi nekaj začudenja. Izbrali smo ga zlasti zato, ker najbolj živo ponazarja „večno" vprašanje knjižnih jezikov o rabi tujk in predočuje eno izmed korenitih stališč. V deloma skrajno različnih odzivih in ocenah, ki jih je množično sprožil francoski jezikovni zakon, je mogoče razbrati tudi stališča na Nemškem do iste ali vsaj močno podobne problematike na domačih tleh. Če si hočemo ustvariti podobo reakcij iiiimiimiiiiiiiimiiimiiiiiiiiiiiimmiiiiiiiiiiiMiimiiMiiiiiMiiiMmimiiiiiiiMiiMimiimiMiiiimiimiimiiiimiimiimiiiiimiiimmiiiii Naš protest proti štetju: borbena in partizanska pesem v izvedbi pevcev in godbe 9* Koroški koledar 131 na ta zakon, se je prej treba seznaniti vsaj v grobih obrisih z njegovo vsebino. 1. člen določa: „V opisu, ponudbi, podajanju, pisani ali govorjeni reklami, navodilih za uporabo in opravljanje, jamstvih za proizvode in storitve, enako v računih in potrdilih o prejemu je raba francoskega jezika obvezna. Uporabljanje tujk ali tujih izrazov je prepovedano, če obstaja izraz ali beseda, ki ustreza pogojem odloka štev. 1972-19 z dne 7. 1. 1972 ,o bogatenju francoskega jezika1. Francoskemu besedilu se lahko doda prevod ali več prevodov v tuje jezike." Določila veljajo seve tudi za radio in televizijo. 2. člen govori o izjemah (splošno znani tuji proizvodi). 3. člen določa, da se prekrški proti zakonu zasledujejo in kaznujejo po zakonu o boju zoper prevare in goljufije iz leta 1905. 4., 5. in 6. člen se tičejo delovne pogodbe, oglasov in razpisov delovnih mest v časopisih ter napisov na javnih podjetjih in poslopjih. 8. člen govori o pogodbah javnih ustanov (oblasti) z zasebnikom. 9. člen določa, da zakon stopi v veljavo z objavo v uradnem listu; izvzeti so 1., 2. in 6. člen, ki postanejo veljavni šele po poteku dvanajstih mesecev po razglasu, torej v začetku leta 1977.9 Zakon je uspeh francoske akademije Academie francaise, njenih vztrajnih prizadevanj za zajezitev poplave anglizmov, tujk iz angleškega ali pravilneje ameriškega območja. Bodočnost bo pokazala, ali pomeni novi zakon konec „franglešči-ne“ (Langue „franglaise“), kakor se glasi duhovita označba jezikovnega mešanja. 2e predsednik Pompidou je 1967 postavil poseben odbor, ki naj bi za več sto anglizmov ustvaril ustrezna nadomestila v francoščini. Od leta 1971 naprej je ta prizadevanja podpirala novo ustanovljena revija za strokovno izrazje (Revue de termi-nologie francaise). Leta 1972 pa je izdal sedanji državni predsednik Giscard d,Estaing zgoraj omenjeni odlok „0 bogatenju francoskega jezika". Odlok predvideva ustanovitev odborov za čiščenje Besedišča pri vseh višjih oblasteh, kjerkoli bi bilo potrebno. Poglavitna naloga teh odborov je, sestaviti seznam vrzeli v francoskem strokovnem izrazju in predlagati izraze, s katerimi bi označevali nove pojme ali pa nadomestili doslej rabljene tujke. Delo teh odborov usklaja Glavni odbor za francoski jezik (Haut Comite de la Langue Francaise). V praksi ta prizadevanja bojda niso bila dovolj uspešna. Zato je bil sklenjen zakon, ki bo s tršo roko skušal doseči zaželeni učinek. Ali ga bo? Odzivi na francoski jezikovni zakon na Nemškem v času od januarja do julija 1976 segajo od navdušenega odobravanja prek stvarnih poročil in razmišljanj do strastnih nasprotovanj (..jezikovna diktatura", cikanje na Hitlerja in Mussolinija).10 Te reakcije kar najbolj nazorno kažejo, kako globoke so v tem vprašanju razprtije na Nemškem. Oglejmo si najprej stališči ..pristojnih" družb in njunih glasil v Avstriji in ZRN. WIENER SPRACH-BLATTER (izdajatelj: Verein Mutter-sprache; Klosterneuburg pri Dunaju) prinaša prvo poročilo (FRANKFURTER ALLGEMEINE ZEITUNG, 8. 1. 1976) pod svojim naslovom „ Francija, tebi se godi bolje" in „V Franciji so določene tujke kaznive", nekatera zgodovinska ozadja ter prve časopisne odzive iz Francije, Anglije in Avstrije (1. zvezek, 1976/februar). V 2. (majskem) zvezku je priobčeno pod naslovom ..Znameniti francoski zakon proti tujčenju" celotno besedilo v prevodu. Na koncu prevajalec navdušeno vzklikne: ..Kakšna mogočna listina skrbi celega naroda za čisto materinščino in odločnosti varovati jo potujčenja! Senat, narodna skupščina, vlada in državni predsednik — vsi so strnjeno stopili v obrambo svoje materinščine." Nato pisec biča mlahave razmere na Nemškem, zlasti v ZR Nemčiji, in z zavarovanim hrbtom še trše nadaljuje staro polemiko proti „Gesellschaft fiir deutsche Sprache (Wies-baden), ki je boj proti tujkam vrgla iz društvenih pravil. V glasilu omenjene nemške družbe SPRACHDIENST (2. zvezek 1976) ocenjevalec Otto Niifiler francoski zakon odločno odklanja ter ga imenuje ..jezikovno diktaturo" in ..jezikovni nacionalizem", anti-evropejstvo. Stališče „Družbe“ glede tega žgočega vprašanja NiiBler povzema v tehle štirih točkah: „1. Družba za nemški jezik si za Zvezno republiko Nemčijo ne želi zakona o čiščenju jezika. 2. V vprašanju tujk vidi samo del mnogo obsežnejšega vprašanja o enoumnosti in razumljivosti jezika. 3. Še naprej si bo prizadevala z držav- no podporo (,Družba' uživa močno javno podporo. Opomba P. Z.) za rast in krepitev splošne jezikovne zavesti in čuta odgovornosti do jezika (v zakonodaji in upravi), da se nepotrebne tujke ne razpasejo. 4. Vso pozornost bo še naprej posvečala primerni rabi jezika (občevalnega, strokovnih jezikov in narečij), tujkam, pa tudi puhlim, pomensko praznim, nejasnim nemškim besedam, ki so ravno tako kakor večina modnih tujk (tudi v znanostih!) samo slepilo in zlorabljene povzročajo več škode kot kak slepo ponavljan kratkotrajen anglicizem ali galicizem."11 Med večjimi časopisi v ZRN so zastopali nekateri bolj pozitivno (FRANKFURTER ALLGEMEINE ZEITUNG, SOD-DEUTSCHE ZEITUNG in DEUTSCHE ZEITUNG), drugi bolj negativno mnenje (ZEIT, Hamburg in MUNCHNER MERKUR) o francoskem jezikovnem zakonu. V avstrijskem Ustniku je bilo mogoče zaslediti (poleg zadržanega poročila v WIENER ZEITUNG) bolj ali manj pozitivne glasove v DIE PRESSE, v listu SAMSTAG in v SALZBURGER VOLKS-BEATTu, ki priporoča posnemanje. Ne samo negativen, celo hudo nestvaren je bil komentar v avstrijskem radiu, s katerim se v Avstriji — kolikor mi je znano — lahko kosa samo Hans Weigel s svojim prispevkom ..Prikrita mržnja Francozov" v dunajskem množičnem dnevniku KU-RIER.12 Francoski zakon menda tirja tega ..ljubitelja francoščine" v črni obup: „V tem zakonu živi de Gaullesov otročji in smešni anti-anglosaksonski resentiment preko groba; bati se je, da je postala za Francijo tudi „Evropa“ tujka. — Primerjave s Hitlerjem je treba previdno odmeriti in prihraniti za posebne povode . . . toda ob tem zakonu mi prihajajo na misel poskusi bolestno v svojo veličino zaverovanega Benita Mussolinija, da bi ,očistil italijanski jezik'.12 Človek si mane oči, se uščipne, ker meni, da se mu sanja: To je vendar isti Hans Weigel, ki bo komaj štiri tedne kasneje apeliral v javnem pismu na politika, zveznega kanclerja, naj kot šef politične stranke spravi k pameti tisto ..vplivno skupino pedagogov v Vaši stranki", ki si prizadeva za odpravo pisave z veliko. Iz Švice navajajo Wiener Sprachblatter (3. zv., julij 1976) kratko in stvarno poročilo v časopisu SPRACHSPIEGEL (1. zv.) in daljši članek v LUZERNER NEUESTE NACHRICHTEN, ki ga je ponatisnil tudi Sprachspiegel in dodal, da je skrajni čas, da bi opustili slepo ponašanje tujih izrazov (zlasti v radiu in televiziji). Našega Weigla pa v Švici še prekaša neki William S. Schlamm s pamfletom v ZEITBUHNE (2. zvezek, februar 1976) „Mais mon, Giscard!" Vprašanje je žgoče tudi v Nemški demokratični republiki. List Saarbriickner Zeitung poroča o pozivu vzhodnoberlinske WELTBUHNE, ki biča jezikovne razvade, modne besede in amerikanizme v besedišču ZRN, pronikajoče tudi v jezik NDR. O francoskem jezikovnem zakonu, ki je izzval toliko glasov, pritrdilnih in nasprotujočih, je resda mogoče biti različnega mnenja in dvomiti, ali je „legislativen poseg v sproščeno igro jezika" (Weigel) najbolj primeren in učinkovit usmerjevalec k zaželeni odgovorni jezikovni zavesti. Vsekakor pa prizadevanja Francozov Povezava z matičnim narodom: Prizor iz opere »Gorenjski slavček" s katero je Opera SNG Ljubljana na povabilo SPZ gostovala v Celovcu za jezik s pomočjo uprave in celo zakonodaje zaslužijo resno in stvarno razpravljanje, brez cikanj, žaljivk in vzvišenega posmeha, ki so navadno prav zanesljivo znamenje, da pisec z okoliščinami in kulturnozgodovinskimi ozadji vprašanja ni dobro seznanjen. Nam pa je dal zakon ugodno priliko za pester razgled po stališčih do tega dokaj aktualnega vprašanja na Nemškem. Jezikoven pripetljaj na bavarsko-„bavarski" državni meji Nedavno sem pri prebiranju „Koro-škega Slovenca", nekdanjega našega tednika, naletel na šaljiv dopis z Dunaja. V njem se je skupina študentov pohvalila s hrano, ki si jo ti sladokusci pripravljajo. Vedno pride kaj novega na mizo, kulinarična domišljija brez meja: včasih repica, drugič čompe, potem hrušče, ob nedeljah in praznikih si privoščijo celo krompir. Malo verjetno je, da bi Mariborčan, Ljubljančan ali Tržačan takoj dojel poanto, želo domislice. Za prevod v nemščino se nam ponujajo za delavnike „Tuffel“ ali „Tiifte“, „Apern“ ali „Ar-pern“, „Abern“ ali „Arbern“, „Herd-apfel" in „Grundbirmnen“ in še kaj. Ob nedeljah in nedelih pa „Kartoffeln“, na jugu pa so še posebno okusni „Erdapfei“. Zadnji izraz je knjižna inačica v avstrij-ščini, vendar na stilni ravni očitno ni čista soznačnica za „Kartoffeln“.15 S pokrajinskimi razlikami nemščine sem se začel seznanjati v gimnaziji, ko so se dijaki osrednjega dela Koroške Celovec-Beljak-Šentvid ob Glini večkrat posmehovali sošolcem izpod Pasterce in iz zgornje Labotske doline. Moje bivanje na Tirolskem se je pričelo z jezikovnim nesporazumom. V neki pekarni mi je morala prodajalka dvakrat reči, da so žemlje „fer-tig“, ker sem se predolgo prestopal in čudil, da mi jih ni dala, ko so pa že „fer-tig“, sveže, še tople, naravnost iz peči. V Innsbrucku namreč pomeni „fertig“ isto kot v Celovcu „aus“ (razprodano, pošlo) ali nekje na severu „alle“. Pristni „pra-zvoki" iz zakotnih tirolskih dolin in Južnega Tirola so močno pritegnili mojo pozornost. Alemanščine svojih predarlskih kolegov pa si nisem utegnil toliko osvojiti, da bi dobro razumel njihovo govorico, če so bili med seboj. Svoje nemško jezikovno šolanje sem potem nadaljeval še na počitniškem delu v Nemčiji, pri Mann-heimu („Mannem“) ob srednjem Renu. Šola je eno, življenje pa drugo. Na gimnaziji so me moji odlični profesorji nemščine navadno ocenjevali s „prav dobro", moj delovodja v Mannheimu pa je bil drugačnega mnenja ter je ocenil moje znanje nemščine z ..nezadostno"; in samo za las je manjkalo, da mi ni prisolil klofuto, ki so bile v mojih gimnazijski letih že čisto iz mode. Prvo delovno jutro na ukaz „Hol die Schipp" nisem vedel, kaj naj prinesem, — po osmih razredih nemške gimnazije in potem ko sem prebral večji del nemških klasikov od Klopstocka do Thomasa Manna. Delovodja pa je bil trdno prepričan, da se tej reči, namreč lopati (die Schaufel), po vsem svetu ali vsaj med Hamburgom in Celovcem pravi „Schip-pe“ in nič drugače, ter menil, da ga zafrkavam, za nos vodim (auf die Schippe nehmen), da se mu puntam. Po toliko letih doživljam na Dunaju znova in znova presenečenja. Zdaj se je mogoče učiti „dunajščine“ sistematično po Hauersteino-vih „Weana Drahdiwaberln von A—Z". Korošica, poročena na Dunaju, bo na Naschmarktu zaman zahtevala svoje koroške „Strankerln“ — vpričo celih kupov te povrtnine. Povsod ji bodo rekli: „Ham-ma nit" (Nimamo). (Dunajčan nerad vpraša, kaj je to, ker bi s tem priznal, da je mogoče še kaj, česar ne pozna ali ve). Nato spregovorijo koroške roke, Dunajčan pa odgovarja: To so „Fisolen“, s takim prepričanjem, kakor da drugače biti ne more, medtem ko drugod to vrsto povrtnine imenujejo (tudi knjižno) „griine (Garten)bohnen". Stvar pa se lahko še malo bolj zaplete, če se spomnimo, da so „Fisolen“ pri nas na jugu „fižol“ in „Bohnen“ predvsem „bob“. Po 200 letih splošnega šolstva na Nemškem, po desetletjih radia, televizije, filma in ob potokih turistov s severa na jug so pokrajinske razlike v besedišču ali nepoznavanje le-teh še dandanes tolikšni, da lahko resno ogrožajo jezikovno sporazumevanje. Priročniki, ki so jih v zadnjih letih začeli izdajati,14 naj bi pomagali premostiti jezikovne težave na Nemškem, ki se zdijo hujši problem kakor poplava (največ modnih) izrazov iz angloameriškega ob- močja. Posebno žgoče to čutijo v turizmu in gostinstvu. Ne le da so kuhinje pokrajinsko močno različne, posebno različne označbe istih ali podobnih jedi delajo preglavice. Že dalj časa skušajo omiliti kulinarično babilonščino z „nemško-nem-škimi" slovarčki ali seznami jedil v bro-šuranih vodnikih. Na začetku vsake turistične sezone se to stanje odraža tudi v dnevnem časopisju, v bolj ali manj duhovitih in humorističnih „pokušnjah“.15 Za Avstrijo, ki je zanjo turizem pomembna gospodarska panoga, je to dovolj resna zadeva, da so se z njo začeli ubadati tudi pristojni krogi. Tujci se namreč pritožujejo, da so avstrijski jedilniki nerazumljivi. Od pomladi 1976 si dr. Helmut Zol-les, ravnatelj ustanove „Osterreichische Fremdenverkehrswerbung“, prizadeva za važno novost v avstrijskem turizmu: „Združenju hotelirjev smo poslali pobudo, ki zadeva oblikovanje jedilnih listov v Avstriji". Tako naj bi bil na vsakem jedilnem listu na prvem mestu krajevno običajni izraz, pod njim „zveznovisoko-nemški" prevod (podčrtal P. Z.) („die ,bundeshochdeutsche‘ Dbersetzung") nato pa angleška in francoska označba jedi. Tako niti domači gostje ne bi bili užaljeni zaradi nekakšnih „Kasseler Rippchen", niti turistu iz severnih krajev Nemčije ne bi bilo treba ugibati, kaj bo prišlo na krožnik, če se odloči za „Saumeisen“, za- ključuje dunajski dnevnik.16 Pa govore Nemci in Avstrijci baje isti jezik. Jezikovno vprašanje na Nemškem pozna še drug pomemben vidik, ki ne korenini le v pokrajinskih razločkih v besedišču, domačem in privzetem. Znana nemška beseda in iz znanih nemških besed zložen stavek ima lahko med pokrajinami tolikanj različno slušno podobo, da pri navadnem govornem tempu nevajeno uho ne more več dojeti njegove vsebine. Tu je govor o narečjih ali dialektih, ki jih na Nemškem nasplošno imenujejo kar „Mundarten" (govori), in o pokrajinskih pogovornih jezikih. Vprašanje rabe „dialekta“ v javnih občilih, posebno v radiu in televiziji, pretresajo dandanes tudi v dnevnem tisku. Dunajski KURIER piše pod naslovom ..Švicarji želijo več dialekta. Pri nas ostane visoka nemščina", da se ORF boji dialekta, medtem ko bodo sosedje razširili rabo svojega „Schwy-zerdiitsch". Povpraševanje med občinstvom je pokazalo, da v Švici večina poslušalcev meni, da je dialekt v primerjavi z visoko nemščino (knjižno) nepo-srednejši, toplejši, osebnejši, naravnejši, svobodnejši. Vsi poslušalci v nemški Švici pa sodijo, da je dialekt natančnejši („pra-ziser"). Vodja radia na Dunaju Wolf In der Mauer sicer pravi, da take želje v Avstriji ni, ker se menda ljudje pritožujejo že zaradi najmanjše napake v izgovorja- mimiiiiiiiiiiiiiiimiimiiimiimiiiiMiiiiMiiiMiimiimiiiimiMmimiiiiiiiimiiMiiiMimmiiiMiiiiiiimiiiMiiiimMiiiiMiiEiiiiiiiiiiiiiiiiiii Stiki med zamejskimi Slovenci: radiški pevci v gosteh v Dolini pri Trstu vi.17 Vendar to gotovo ni dovolj zanesljiv namig, ker take pritožbe navadno prihajajo od zelo tanke plasti prebivalstva, medtem ko ogromna večina ne prihaja do izraza. Po delnem upoštevanju dialekta celo v dnevnem časopisju, posebno v bulvarskem z najvišjo naklado,18 ki redno prinašajo (v humorističnem delu) tudi prispevke v dialektu, bi smeli sklepati drugače kot Wolf In der Mauer. Raba dialekta ali izrazitejših pokrajinskih pogovornih jezikov povzroča tudi občutne težave, s posledicami za denarnico oz. bančni račun. Poučen primer iz zadnjih let je „jezikovni spor o filmu z Guštinom Bayrhammerjem“, o katerem je poročal dunajski KURIER,19 da je v Nemčiji zaradi televizijskega filma „Der Wittiber“ avtorja Ludwiga Thoma izbruhnil jezikovni spor med Severom in Jugom. Pri snemanju filma, ki je stal nad tri milijone šilingov, so bavarski igralci do kraja izkoristili bavarščino bavarskega avtorja. Uradno mnenje govornika ZDF se je sicer glasilo, da bi pri tem mojstrskem delu pretesna prilagoditev knjižnemu jeziku bila napačna, eden od urednikov ZDF pa je manj obzirno menil, da Thomova bavarščina za severnonemške gledalce zveni „kakor perzijščina". Nemški množični list „Bild“ je rentačil: „0 Bog, v Kielu!!! Tam gledalci po več minut niso razumeli niti besede". Bayrham-mer je bil hud na ZDF, ker so njegov film oddajali ob slabem oddajnem času, in izrazil upanje, da bo film prevzela avstrijska televizija. Ni mi znano, ali so bila pogajanja Bayrhammerja z ORF-om uspešna. Brez dvoma bi Avstrijci film — kar se tiče jezikovne plati — kar dobro razumeli. Ali bi prav vse razumeli, kdo bi si upal kaj takega trditi? V spominu mi je zgodba, ki sem jo pred leti bral v nekem dunajskem dnevniku. Zgodba je imela naslov „Wic hebt man in Bayern an?“20 In s to zgodbo zaključujemo naše paberke po časopisih ter se vračamo k našemu tretjemu podnaslovu o jezikovnem incidentu na bavarsko-„bavarski“ državni meji. Dajmo besedo spretnemu dunajskemu časnikarju: V šoli sem se nekoč učil, da so se med drugim v davnini naselili na Avstrijskem Bavarci. Od tega pa je že nekaj časa, in med tem sta se posebno pogovorna jezika Bavarske in Avstrijske bojda le nekoliko narazen razvila. Sicer se ne bi bila mogla pripetiti na mejnem prehodu med Svobodno državo Bavarsko in Avstrijo na Walserbergu naslednja štorija, ki je tolikanj kuriozna, da je nikakor ne morem pridržati zase. Zgodba se je pripetila mojemu prijatelju R., ki me je nato obvestil, da v tako imenovanem nemškem kotu med Lofer-jem in Salzburgom le ni vse tako čedno urejeno, kot sem jaz prav tisti čas opisoval. No da: moja zgodba, v teku katere sem čisto brez potnega lista smel čez mejo, je imela avstrijskega uradnika za akterja. Moj prijatelj R. pa je imel opravka z Bavarcem. Torej, na carinskem uradu Steinpafi je bilo, 19. julija leta 1973 ob 17.40 uri. Moj prijatelj se je približal, veljavni potni list pripravljen, bavarskemu graničarju. V prtljažniku svojega avta je R. imel eno samcato potovalko, vsebina: pižama, brivski aparat, zobna ščetka in podobne reči. Na carinikov ukaz je R. odprl prtljažnik in vzel potovalko v roko. Nato je carinik dejal: „Bitte anheben!" Kaj pomeni v bavarščini „anheben"? Očitno nekaj povsem drugega kot pri nas, kajti ko je R. dvignil torbo naviš, se je Bavarec pokazal nezadovoljnega. „Anheben, sem rekel!" je dejal, že nekoliko nevoljen. „Prosim, kaj pa pomeni anheben?" je vprašal R. Vsaj od tega trenutka je bavarski carinik bojda imel občutek, da ga nekdo zafrkava. Za nos vodi. Norca brije. Kajti dejal je, že precej nasajen: „Če anheben nočete, tedaj si obdržim Vaš potni list. Če tako hočete, pa pridite v urad." Če se ne motim, je R.-a zdaj obšla nekakšna vnema: za vsako ceno je hotel dognati, kaj tu doli mislijo z „anheben“. R. je zato čakal, medtem je njegov avto z nastežaj odprtim prtljažnikom stal sredi vozišča. „Aha“, je dejal slučajno mimo idoč drug carinik, „tu stoji naš stalni parki-ralec." R. je čakal okroglo uro, toda nič se ni zgodilo. Potem je krenil, da bi poiskal šefa tega prečudnega obrata. Našel ga je v osebi nekega Rudolfa Prillerja, uradna številka 597.324. Šef Priller je kar prijazno prisluhnil R.-ovemu poročilu ter dejal: „Bi bili pač morali ,anheben‘“. A šef Priller je storil še nekaj, šel je z R. k vozu in tam dejal, že skoraj spravljivo: „Also heben Sie doch an!“ R. si ni vedel pomagati. Ponovno je dvignil torbo naviš, jo potem obrnil, spraznil vsebino v prtljažnik. „Tega Vam ne bi bilo treba", ga je poučil šef Rudolf Priller. Ter izginil v uradu, kjer je še vedno bil shranjen potni list gospoda R., ki mu z najboljšo voljo ni uspelo zvedeti, kaj naj bi bil storil na povelje „Anheben!“ Štorija žal nima poante in naklonjenemu bralcu ne razkrije, kaj si na Stein-pafiu z „anheben“ mislijo. Potem ko je minilo še pol ure, je namreč eden od carinikov prišel ven, R.-u izročil potni list in dejal: „Zdaj se lahko odpeljete". Zdaj: to je bilo točno ob 20.15 uri. Ob 17.40 uri se je lični prizor začel. Moj prijatelj R. je poltretjo uro nekoristno zapravil. Vendar se mu čas ne bi zdel nekoristno zapravljen, tako mi je zatrjeval, ko bi vsaj zdaj vedel, kaj si bavarski birokrati mislijo z „anheben“. Jaz mu tudi nisem mogel pomagati, kajti tudi jaz tega ne vem. Kdo more pomagati?21 Vprašanja ali pravilneje problemi nemškega jezika, ki smo jih po najširši aktualnosti tokrat namenoma posneli s površja, namreč večinoma iz časnikov, imajo za nas koroške Slovence dva važna vidi- ka. Občani dvojezične dežele smo, uporabljamo tudi nemški jezik, v šolah se učimo tudi nemščine, brez mržnje, kakor je že svojčas poudaril naš poslanec Franc Grafenauer v državnem zboru. Zato se vprašanja, ki smo jih načeli, tičejo tudi nas. Naš stik z nemškim jezikom je dandanes tako tesen, kot še ni bil nikoli v naši zgodovini (z izjemo tistih „tisoč let", ko so z vseh zidov in plotov pozivali: Karntner, sprich deutsch! Dic Sprache ist Ausdruck deiner Gesinnung). Boljše poznavanje jezikovnih razmer na Nemškem v njihovi časovni in pokrajinski perspektivi pa nas lahko tudi podpira v učinkovitejši obrambi nasproti uradnim in neuradnim asimilacijskim pritiskom, ki segajo zadnja desetletja neposredno na področje jezika. Napadalni nemški nacionalizem si je v tako imenovani „windischarski ,teoriji‘“ za uveljavljanje svojih imperialističnih teženj pripravil posebno orodje in ga po trenutnih potrebah prilagajal za južno Štajersko, za Koroško in za Gorenjsko, ko je koroška meja tekla mimo Ljubljane. Nacistična oblast je prva upoštevala „teorijo“ pri ljudskem štetju 1939. Neposredno iz njenih rok je to jezikovno politiko prevzela druga republika Avstrija in jo že od prvega štetja naprej uradno prikrito forsi-rala, kjer je le mogla. Za osvežitev spomina primer iz Pliberka: Dne 25. maja 1951, nekaj dni pred popisom prebivalstva, je okrajno glavarstvo poslalo zastopnika, da pouči števne komisarLr Glede občevalnega jezika je dal navodilo, naj zapišejo „windisch“, češ ljudje itak ne znajo slovensko. Prebivalstvo naj izrecno opozo- uiiMiiiiNiiiiiMiimiiimiiimiiimliHiiifmiimiiimiiiiiHimiiimiimimiimiiMiiiiiimiiiiimiiiMiiiNiiiiiiiMiiiiNiiMimNimmmMiiiHt Glas o koroških Slovencih in Koroški širi v svetu plovbe v Kopru rijo, da je to, kar govorijo, „Windisch“. Če pa bi kdo kljub temu zahteval vpis „slovenisch“, je treba dotičnega opozoriti na možnost, da bodo preverili, ali res obvlada knjižno slovenščino. Oblasti so v jezikovni politiki očitno izdale dvojna navodila: za javnost odlok štev. 75.818-7/51, za uporabo na Južnem Koroškem pa odredile „Sonderbehandlunga v smislu navodil okrajnega glavarstva Velikovec. Po Einspielerjevem in Miltschinskyjevem receptu pa bi lahko igraje vsak čas zložili stavke in tekste iz domačega in tujega Opombe 1 To zvezo besed lahko beremo kot „ein Gefan-gener floh" (ujetnik je (z)bežal) ali kot „ein gefangener Floh" (ujeta bolha). Koliko teže imajo takšni argumenti, je razvidno že iz tega, da govorjeni jezik ne pozna »velikih" glasovnih začetnic pri samostalnikih — vzporedno k pisavi z všliko. 2 Iris Aue, Reform oder Politikum? Das Unter-richtsministerium empfiehlt die sogenannte „ge-mdUgte KlenschreiOung". iz: D,.- ru.