O sloniču-mladiču. (Po Kiplingu A. Sovrè.) red davnim, davnim časom slon ni imel rilca. Nosil je zgolj črnikast smrček, ploščat kakor škorenj, ki ga je utegnil sicer vihati na desno in levo, ali stvari pobirati z njim ni mogel. Bil pa je slon, čisto mlad slon, še pravi dojenček, ki ga je trapila nenasitna vedoželjnost: njegovemu izpraševanju ni bilo ne konca ne kraja. Živel je v Afriki in vsa Afrika je bila polna njegove vedečnosti. VpTašal je dolgega strica noja, kaj da mu raste tako perje iz repa, in dolgi stric noj ga je lopnil s trdim, pretrdim krempljem. Vprašal je visoko teto žirafo, kako da ji je koža pegasta, in visoka teta žirafa ga je krenila s trdim, pretrdim parkljem. In še zmerom je bil nenasitno radoveden. Vprašal je zajetnega ujca, povodnega konja, zakaj ima rdeče oči, in zajetni ujec, povodni konj, ga je kresnil s širokim, širokim kopitom. Vprašal je kosmatega botra pavijana, odkod melonam njihov okus, in kosmati boter pavijan ga je pljusnil s kócasto, kocasto šapo. A še zmerom ga je dražila neutešna vedohlepnost. Povpraševal je o vsem, kar je koli videl ali slišal, okusil ali otipal. In vsi, strici in ujci, tete in botri, vsi so ga bunkali. Nekega jutra pa uide sloniču vprašanje, ki ga ni še nikoli izrekel: »Kaj ima krokodil za kosilo?« »Molči!« Vsa ljuba družina plane nadenj in ga bije dolgo, dolgo, padaj že kamor hoti. Ko je plohe konec, stopi slonče do ptiča kra= ljiča, sedečega v trnovem grmu, in mu potoži: »Oče me je natreskal, mati obrcala; vse moje tete in strici so me osuvali zbog moje nenasitne radovednosti. In vendar me še zmerom miče, kaj ima krokodil za kosilo.« »Pojdi,« mu nasvetuje ptiček kraljiček, »pojdi in potuj do sivo* zelene blatne reke; tam poizvedi!« Naslednjega dne užije slonče za zajtrk sto funtov banan, sto funtov sladkornega trsa in sedemnajst melon pa reče svojim ljubim domačim: »Zbogom, jaz grem! Do sivozelene blatne reke je moj pot, da poizvem, kaj ima krokodil za kosilo.« Za slovo ga še po vrsti obrcajo, nato pa odide in hrusta gredoč melone. Sedem dolgih dni je potoval, sedem noči. Končno je ugledal v daljavi sivozeleno blatno reko. Tu je treba opomniti, da slonek mladič do tiste ure še nikoli ni videl krokodila in torej ni vedel, kakšen je. Prvo bitje, ki ga je srečal na bregu, je bil pisani kačman udàv. »Oprostite,« ga vljudno ogovori, »ali ste videli nemara krokodila?« »Krokodila!« se namrdne pisani kačman udav. »Čemu vprašuješ?« »Oprostite,« povzame slonele mladič, »ali bi mi hoteli povedati, kaj ima krokodil za kosilo?« Tu se odmota pisani kačman udav od skale, okoli katere je bil ovit, ter oplazi sloniča mladiča z luskätim, cepätim repom. »Čudna stvar,« pomisli mladič. »Moj oče in moja mati, moja teta in moj stric, da ne omenim ujca in botra, so me tepli zbog moje ne« nasitne vedečnosti — in ta me sedaj tudi.« Prijazno pomore udavu nazaj na krš ter krene vzdolž brega. Kar stopi na lesen trš. Ali trš ni bil trš, bil je krokodil in krokodil je mežiknil z enim očesom — takole. »Oprostite,« de slonek mladič, »ali ste videli slučajno krokodila?« Krokodil pomežikne z drugim očesom in zaviše rep iz močvare. Slonče pa se spoštljivo umakne, zakaj ni ga želja po novi brljuzgi. »Pridi bliže, mali,« reče krokodil. »Čemu vprašuješ?« »Oprostite,« se brani slonič, »ali moj oče me je tepel in moja mati me je — da molčim o dolgem stricu noju in visoki teti žirafi, ki ne krca nič manj trdo kot moj zajetni ujec, povodni konj, ali moj kosmati boter pavijan, posebno pa pisani kačman udàv, čigar luskàti, cepàti rep je bridkejši mimo vseh -— in zato si, če vam je prav, ne želim nikoli več bunk.« »Pridi bliže, mali,« ponovi plazilec, »zakaj jaz sem krokodil.« Za dokaz, da je res, si utrne krokodiljo solzo. »O,« se razveseli slonič in poklekne na breg, »vi ste tisti, ki ga iščem že teden in dan! Ali mi poveste, prosim, kaj vam rabi za kosilo?« »Stopi k meni, moj mali,« se glasi odgovor, »pa ti prišepnem na uho!« Slonče skloni glavo krokodilu do zobatega gobca in zver ga po« pade za smrk, ki do tiste ure ni bil daljši mimo škornja, dasi pri» ročnejši. »Daneš,« zamornija krokodil skozi zobe, »daneš, bi dejal, bom imel ža kosilo šloniča mladiča.« Slončič se vznemiri pa reče skozi nos: »Izpustite! To bendar boli!« Tu se privali po bregu pisani kačman udav in pravi: »Prijatelj moj mladi, če se pri tej priči ne upreš z vsemi močmi, je moje mnenje to, da te popelje tvoj znanec v usnjeni suknji tjale v strugo, preden utegneš izgovoriti ,bob'.« Slonče sede na zadnjo plat, razkreči nogé in vleče in vleče in vleče. Krokodil otepa z repom po vodi, da se peni kakor pod veslom, in vleče in vleče in vleče. In bolj ko vlečeta, daljši je slončičev smrk; daljši je smrk in huje boli. Nenadoma začuti mladič, kako se mu tla sunkoma izpodmikajo. Pa reče skozi nos, ki je že domala pet čevljev dolg: »To je zabe prebeč!« Kar se mu zavozla pisani kačman udav okoli zadnjih nog in mu pomore, rekoč: »Če se resno ne potrudiva, popotnik neizkušeni, je moj vtisk tak, da ti utegne železni oklopnik« — s tem je mislil krokodila — »za večno pokvariti bodočnost.« In tako so vlekli: na eno stran mladič in pisani kačman udav, na drugo plat krokodil. In smrček je rasel in rasel. Ker pa sta bila lenona močnejša, je krokodil končno izpustil. Tedaj je glasno tlesknilo in slončič je precej trdo in nenadoma sedel. Prva skrb mu je bila za« hvala pomočniku, drugo je poklonil ubogemu nosu. Zavil si ga je v presno bananovo listje ter ga vtaknil v sivozeleno reko na hlad. »Čemu pa to?« vpraša pisani kačman udav. »Oprostite,« pojasni mladič, »toda moj nos je ves iz sebe, zatorej počakam, da se uskoči.« »Se boš načakal.« zamornija sam pri sebi pisani kačman udav. Tri dni je sedel mladič ter upiral oči v rilec. Zaman: nos mu je ostal tak, kakršne imajo sloni še danes, in le pogled mu je oškilel. Na vččer tretjega dne pa je priletel komar in pičil mladiča v pleče. In glej: preden se je slončič zavedel, kaj dela, je vrgel rilec vznak in s koncem do smrti razmlinčil komarja. »Dobitek, številka ena!« zakliče pisani kačman udav. »Kako bi bil zmogel to s prejšnjim topastim smrkom? A sedaj poskusi in jej!« Ni se še dobro zavedel, kaj in kako, že je slonko iztegnil rilec, izpulil otèp trave, ga izprašil ob prednjih nogah ter si ga potlačil v gobec. »Dobitek, številka dve!« ugotovi kačman udav. »Kako bi bil zmo« gel to s prejšnjim topastim smrkom? Ali se ti ne zdi, da solnce jako močno pripeka?« »Res je,« potrdi slonič, in komaj se prida zave, že si zajme blata z rilcem pa si primaže volhko=hladilno oglavnico na téme, da se mu pocedi umazana zbroja mimo ušes. »Dobitek, številka trii« napove pisani kačman udav. »Kako bi bil zmogel to s prejšnjim topastim smrkom? In še eno si zapomni: da ni boljših cepi za obrambo mimo takegale rilca.« »Zahvaljam se vam,« reče slončič, »in ne bom pozabil. Sedaj pa je, menim, čas, da se vrnem k ljubi družini in poizkusim.« Tako se je odpravil slonič nazaj skozi Afriko. Dobre volje je bil in rilec mu je veselo pokinkaval. Kadar si je poželel sadja, je segel v drevo in si ga natrgal: ni mu bilo treba čakati kot nekdaj, da bi samo popadalo na tla. Če se mu je zahotelo trave, si je izpulil otep, ne da bi bil moral, kakor nekoč, na kolena. Če so mu nagajali obadje, si je ulomil vejo in jo rabil za muhalnico. In kadar je bilo koli vroče, vselej si je omislil hladečo kašasto kapo iz blata. Ako mu je bilo pa kdaj dolg čas, si je zatrobil pesem skozi rilec, in pesem je zvenela močneje kakor četvero godeb na pihala. Nekega večera — bil je že trd mrak — je stopil med svoje ljube domače. »Hej, sinko slonko,« se ga razveselé, »pridi, da te obrcamo za tvojo nenasitno radovednost!« »Sirote,« jih zaničljivo ošine, »kaj vi veste, kako se brcaj? Ča» kajte, da vam jaz pokažem!« Pa odvije rilec in na mah prekobali dva svojih ljubih bratov. »Oj, banane!« se začudi družina, »kdo te je tega naučil in kaj si napravil s svojim nosom?« »Nov je,« se pohvali mladič, »in krokodil iz sivozelene blaine reke mi ga je umeril, ko sem ga vprašal, iz česa si pripravlja kosilo.« »Grd nos,« presodi kosmati boter pavijan. »Grd, toda priročen,« prikima slonko. pa prime kosmatega botra za kosmato nogó in ga posadi v sršenje gnezdo. Nato popiplje stricu noju peresa iz repa in potegne teto žirafo dvakrat, trikrat za parkelj skozi trnovo halózo. Na podoben način se oddolži tudi ostalemu so= rodstvu. Družine se loti strah in trepet. Končno pobegnejo drug za drugim na bregove sivozelene blatne reke, da bi tudi sami dobili nove nosove od krokodila. Ko se vrnejo, je za zmerom konec pretepu in od tiste ure imajo vsi sloni natančno take rilce, kakršen je bil rilec nena« sitno radovednega sloniča mladiča. LOJZE KOŽELJ: Kako nastane film? ei, prav vsi gotovo poznate fotografično ploščo! Je to obi* čajna steklena plošča, ki je prevlečena na eni strani s plastjo, občutljivo za svetlobo. Ta plast sestoji iz bromo» vega srebra in iz želatine, lepljive snovi, ki spoji bromovo srebro in steklo trdo skupaj. Toda steklo se je sčasoma izkazalo za zelo neprikladno, ker je krhko in se zelo hitro ubije, poleg tega pa še precej tehta. Kako težka bi bila naša prtljaga na potovanjih, ako bi morali nositi vedno s seboj ogromno množino teh plošč za fotografiranje. Zato so izumili novo tvarino in nadomestili težko steklo z lahkim, prozornim celuloidom. Ta zavzema prav malo prostora in ta celuloid prav zaradi tega, ker je lahak, prožen in upogljiv, uporabljajo tudi za filme. Medtem pa, ko je navaden film za fotografični aparat dolg največ 60 cm, rabijo za izdelavo kinematografskih filmov 20 do 40 metrov dolge trakove, na katere fotografirajo mnogo tisoč drobnih slik. Vsaka teh sličic je velika samo 2% do 3Ys cm. Pri fotografiranju teče filmski trak od gornjega valja mimo objektiva (leče) aparata in se navija že fotografiran na spodnji valj (glej sliko!). Da pa potegne valj samo eno sliko mimo leče, ima film na obeh robeh majhne zareze, v katere sega zobato kolo, imenovano malteški križ. Če po» gledate drugo sliko, vidite, da je bil malteški križ prvotno popolno kolo, kateremu so pa odrezali tenko narisano zobovje. Samo dva preostala zoba na vsakem treh rogljev potiskata filmski trak natančno za eno dolžino slike naprej; med drsanjem se pa objektiv sam od sebe zapira in zopet odpira. Takrat pa, ko se malteški križ za« vrti tako, da ne sega s svojimi zob« mi več v zareze filmskega traka, ta» krat se film ustavi, objektiv se od» pre in mali košček traka je osvet» Ijen, to se pravi, fotografiran. Za» tem se objektiv zopet zapre, zoba . prihodnjega roglja potisneta film na» prej, fotografirana sličica se skrije in navije na spodnji valjček. To se ponavlja vedno naprej, neštetokrat, pri» bližno 15 krat v sekundi. O padajočem drevesu bi dobili prilično tako sliko, kakor jo vidite na sledečem koščku filma. Vsaka podobica nam kaže drevo, kako vedno bolj pada in se nagiba. Će pa pogledamo te slike hitro zaporedoma, se nam zdi, da pade drevo brez presledka na zemljo. Naše oko ima namreč to lastnost, da trajajo pri njem vtiski, ki jih sprejema skoraj V*» sekunde dalj kot pa so v resnici. Če pride torej pred pretekom tega kratkega časa pred naše oko nova slika, potem tega neznatnega trenutka, ki leži med obema slikama, niti ne opazimo. Ta kratek hip je pa pri filmu ravno tisti čas, ko se pomakne trak naprej in ko je objektiv zaprt. Pri predvajanju že izgotovljenega filma je pa postopek ravno nasproten. Prav lahko si ga predočimo na isti sliki, samo misliti si moramo v aparatu namesto temne zadnje stene močno električno žarnico; namesto negativnega filma, ki nastane pri snimanju, pa pozitiven film, to je film, ki je že tak, kot so vse fotografije. Ko je sličica pred lečo in ko prižgemo luč, opazimo takoj na platnu povečano, prevrnjeno, na glavi stoječo sliko. Zato vtikamo filme vedno narobe v aparat, da dobimo na platnu pravilno sliko. Tudi med pred' vajanjem filma se leča pri premikanju filmskega traka sama od sebe odpira in zapira. Z urnim vrtenjem posameznih sličic (20 v eni sekundi) imamo vtisk, da se predmet premika, in tudi vidimo, kako naše drevo cti&WWln pada... To je fizikalen postopek pri filmu. cs^J I Kako pa je pri snimanju? Pripovedovati vam hočem, I \ ^ kaj sem videl, ko sem obiskal filmski atelje velike ame* ^r / \ S riške filmske družbe. Vstopil sem v prostorno dvo* § / • ^ rano, kjer se vršijo posnetki, pa sem obstal kakor pri* ^^-----^^ kovan na mestu. Bleščeča svetloba tisočerih žarnic mi vfo je jemala vid, da sem šele po dolgem času navadil svoje <^//fil oko na novo okolico. In kakšen dirindaj vsepovsod'. Kakšen ropot, kakšno tekanje sem in tja, kakšen trušč! Tramovi, deske, platna, vrvi in žice so napeljane križem po vsem obširnem prostoru; težke, debele lučne žice za dovajanje toka neizmerno velikim žarnicam in obločnicam ležijo razmetane.' po tleh. In ta glušeč vik in krik in šum! Na enem koncu razbijajo in žagajo hlode, na drugi strani pa doni mogočen, s tro* bilom ojačen glas režiserja, voditelja snimanja. Videl sem, kako je s kretnjami igralcem razlagal, kako naj se premikajo, kako naj igrajo svoje vloge. Prizor se je odigraval v sobi. Ta pa je imela le tri stene — kulise, ki so jih spretno sestavili skupaj. Pred manjkajočo če« trto steno so pa stali fotografični aparati in svetli za« rometi. Zadonelo je povelje: »Pozor! Snimanje! Luč!« — Cela vrsta žarometov je zažarela. — »V redu!« — In fotografi so pričeli vrteti svoje aparate. To se pravi: odvijali so filmski trak od zgornjega valja mimo objek* tiva in ga fotografiranega navijali na spodnji valj v aparatu. Prav vesel sem bil, da me je moj vodnik rešil tega hrupnega vrvenja in mi pokazal prostor za razvijanje filmov, veliko dvorano brez oken s temnordečimi lučmi — filme namreč smeš vlagati in jemati iz aparatov samo pri tej svetlobi. Najprej navijejo trakove na velike bo« bnaste valje, nato jih namočijo v razvijalno tekočino. Zatem jih operejo, fiksirajo, zopet namočijo in končno posušijo. Negativni film je gotov. Od tega šele napravijo pozitivni film, ki je takšen, kot ga vidite v kinemato« grafih na platnu. Dospeli smo končno še v privatni kino naše filmske družbe. Tu lepijo 30—40 m dolge kose v enega in vstavljajo besedilo, tako da meri naposled cel film 1000—2000 m. Nato ga razmnožijo in razpošljejo po vsem svetu. Posebno veliko vrednost imajo filmi, ki nam prikazujejo naravo v vsej njeni lepoti, in pa filmi raziskovalcev tujih dežel. Ti nam predočijo življenje in običaje mnogih neznanih narodov in po njih se nam vtisne v spomin bajna prirodna krasota tujih pokrajin, katerih gotovo ne bomo nikoli videli nepo* sredno z lastnimi očmi. Lesena roka. ri Pavličevih so imeli nocoj veliko pojedino. Radko je moral večerjati sam v svoji sobici, med tem pa so se gostje gostili s španskimi vetrci. In s kakšnimi vetrci, polnimi smetane!... Oh. nekaj nebeškega! Trpko je potožil služkinji. »Saj bodo ostali za jutri,« ga je potolažila. Jutri! Kaj ima ta Ančka slamo v glavi in kamen namesto srca? Do jutri se bodo vetrci že sesedli in smetana bo pokvarjena. Tako bo Radko namesto božanske jedi žvečil čisto navadno pogačo. Radko ne more spati. V mislih jih vidi. Koliko jih je neki ostalo? Trije, štirje, sedem na krožniku, obrobljenem z zobčastim papirjem tam v omari v jedilnici. V krogu čepe prav tam doli v spodnjem predalu. O čem se neki menijo? Če pomisli, da so še popolnoma sveži... Sicer pa, saj ima pra= vico, ne do vseh, do dveh pa najmanj ali do treh. Kaj torej, ko« mu bo na škodo in ko« ga briga, če jih poje danes namesto jutri? Radko ne more za« spati. Pozno je že. Vse že spi. Joj, kakšna skušnjava! Kdo ga bo videl? Kdo slišal? Prav nalahno odpre vrata, stopi v jedilnico. Pa kaj poreko, ko opazijo tatvino? E, saj je ne bodo. starih sladčic ne dajejo več na mizo... Dva, recimo trije vetrci, ali so namenjeni Radku, ali so njegovi, da ali ne? Da, torej naprej! — Tat! Kaj? Kako je reklo? Mar je kdo v zidu ali pod posteljo? Komaj dehnilo je, a Radko je slišal prav razločno. On, pa tat! Neumnost! — »Korajžo, naprej!« Ključavnica zarožlja, vrata zaškripljejo, stopnice zahrešče, vrata v jedilnico se ustavljajo in ječe. Omara ... ključ je v vratih ... Radko tiplje: glej, tu je eden, tam spet eden, šest jih je in kakor zajčki se stiskajo. Hitro, hitro poje Radko tri vetrce. Se enega. Tu se začenja greh. Toda, ali je človeku mogoče ustaviti se na strmini pregrehe?... Bi li še petega? Nesrečni Radko, tvoja vest te vidi!... Ne, šestega pa vendar ne, tako je majčken, nebogljen, sirotek. Prizanesi mu, Radko! O malega hudobneža, snedel ga je! Nekaj je zašumelo. Radko preplašen odskoči in hoče zbežati, toda krilo jedilne omare se je neslišno zaprlo in priprlo Radkovo srajco. Deček misli, da ga je zgrabila roka, in zakriči. Vsa hiša je pokonci. Stopnice so razsvetljene, jedilnica je vsa v lučih. Kolika sramota! Mamica, Ančka, očka z gorjačo in hlapec Janez z lovsko puško, med njimi pa Radko, ujetnik maščevalke — lesene roke. Cenko in Lenko. Tla pokriva debel sneg .. Drva vleče na saneh muhasti fantiček Cenko, zadaj pa potiska Lenko. Lenko, ta vam je od muh, ta preklicani lenuh: Cenko vleče, vleče, vleče, Lenko se s sani heheče. Cenko se že ves poti: Hitro pipec zdaj v roké, • spaka, nekaj v redu ni! vrv prereže ena dve... Zdajci spazi — primaruha — Drva vsa na tla zgrmijo: bratca — grdega lenuha. »Bratec, zdaj imaš kočijo!« IVAN MATELIČ: Medved brundec. Basen. edved brundec, mojster skaza, v Hudi gori sredi plaza si je zidal, tesal dom: »Tu pozimi smrčal bom.« In poskočil je, zaplesal, dalje zidal, dalje tesal... Pride mimo brblja sraka: »Ej, ti brundec, dolga dlaka! Kaj tu brundaš, kaj tu gneteš, kaj se tu po plazu pleteš?« »Dom si zidam v plazovini, na prisojni rebrnini.« »Mnogo šuma, malo uma, škoda toliko poguma. Tu bo kot pripet za las. Sredi zime snežni plaz ti spodnese ga kot drvo, tebe pa zmečka kot mrvo « »Kaj bom plaz nadlegoval? Saj bom trdno, mimo spal.« »Ne ti plaz, a plaz le tebe s tvojo pametjo zagrebe.« »No, no, no, če je tako! Saj vse glave vse vedo.« Brundec misli: »Božji mlini boljše meljejo v dolini.« In ob vodi gleda, hodi, kje bi bilo mu po godi. In že koplje, zida, teše, pa poskoči in zapleše: »Tu bo varen, topel dom, tu pozimi smrčal bom.« Civkec vrabec pa iz grma: »Brundec, ti medvedja trma! Tvoja pamet, z umom sprta, zida, teše brez načrta. Tu vodeni ti sečan dom zanese v morsko plan.« »Spal bom, vode nič oviral in ne bom se z njo prepiral.« »Ne ti z vodo, voda s tabo! Vzame te za šalo s sabo.« »No, no, no, če je tako! Saj vse glave vse vedo.« »Na pobočju in v dolini nič ni varno. Na vršini bom na Ostrem vrhu zidal. Marsikdo mi bo zavidal. Gori ni vodé, plazov in podobnih ne strahov.« Že vrh gore zida, teše, pa poskoči in zapleše: »Tu bo varen, topel dom, tu pozimi smrčal bom.« »Kaj pa delaš tu, žužnjalo?« »Hišo zidam si na skalo.« »To je res prav po medvedje! Kje imaš pa tu zaledje?« kara ga gorjanska vrana. »Gorska nrav je kaj pretkana, zima tu je nasajena. Kadar pride prehlajéna in zakašlja ter zakiha, kot mešico te odpiha.« »Z vetrom se ne bom preganjal, spal bom, o pomladi sanjal.« »Ne ti z vetrom, veter s tabo. Hipec boš mu za zabavo.« »No, no, no, če je tako! Saj vse glave vse vedo.« »Nič na gori, nič v dolini, nič na rebrni strmini. Će bi zlezel v samo goro, rekli bi, da je to noro,« brundec de s poniklo glavo. Stežka stopajoč v goščavo se drži kot čemerika, pa se nič mu ne svetlika. »Že jesen se oddaljuje, zmrzla zima pokašljuje,« zdrzne brundec se osuplo in zvali se v prvo duplo. mrnrnt PRIPOVEDKA Z lesomi ilustriral E. flJSTIN Sklicali so vse tolmače tujih jezikov, a nobeden ni mogel raz« brati pisanja. Člani dvanajstih kraljevih akademij so prišli na vrsto, toda bili niso nič spretnejši. Sedem modrijanov, podkovanih v jezikoslovju, ki so se pravkar vrnili brez ptice fene in bili zbog tega obsojeni na smrt, je prihitelo takisto. Akoprav se jim je obljubilo pomiloščenje, če raztolmačijo pismo, vendar niso mogli niti povedati, v ka= terem jeziku je pisano. Srečni kralj se je tedaj štel med naj nesreč« nejše vseh kraljev. Tožil je, čemu so ga zapletli v nepotreben zločin, in se bal Kanove osvete. Tisto noč dolgo ni zatisnil oči. V jutro pa je bila njegova žalost še večja, ko je zvedel, da je izginila njegova hči, pustivši te«le vrstice: »Oče, nikar me iskati ali pozvedovati, kam sem se namenila, drugače me dobiš mrtvo. Prej me ne bo nazaj, dokler ne razrešim Kanovega | pisma in otmem ljubljenega princa. Zbogom.« VII. Srečna kraljična je odšla peš z dvema I spremljevalkama k svetemu puščavniku, ki je živel v trdi samoti na jako visokem gorovju, vidnem iz glavnega mesta. Naše romarice so sicer želele jahati do I puščavnika, toda ni se dalo. Pot je bila priklad« nejša kozam nego velblodom, konjem, slonom, mezgom in oslom, na katerih se je — ne bodi ] grdo rečeno — tačas po navadi jezdilo v oni kraljevini. Zato in iz pobožnosti so jo mahnile kar peš. Puščavec je bil jako spokoren mož. Ljud« j stvo je celo trdilo, da je neumrljiv. V vsej po« krajini se namreč ni pomnilo, kdaj se je bogo« Ijubni samotar nastanil v zatišju nebotičnega pečevja, kjer se je redko pokazal človeškim očem. Zaradi njegove čednosti in vednosti so ga kraljična in njeni prija« teljici iskale sedem dni po tistih klancih in prelazih. Čez dan so iztikale med grmovjem in goščavo, ponoči pa so se skrivale po skalnicah. Nikogar ni bilo, da bi jih bil vodil po strmih brezpoticah ali jih ščitil pred kletvijo puščavnika, ki bi se bil lahko razsrdil, ker so ga motile pri molitvi v njegovem domovanju. Razume se, da je bil ta mož pogan. Sicer je bil po naravi dober, ali njegova mračna in strašna vera ga je silila, da je preklinjal. Ker pa so naše prijateljice po nekem navdihu mislile, da bo le ta puščavnik umel razbrati pismo, so se odločile kljubovati njegovim kletvinam in mu priti na sled. V noči sedmega dne so se že hotele zateči v jamo, da bi počivale do zore, kar ga zalotijo v neki duplini pri molitvi. Medla lučka je ob« sevala tajinstveno skrivališče. Mladenke so že trepetale, da jih bo preklel, in žal jim je bilo. ker so si upale tako daleč. A puščavnik, čigar brada je bila bolj bela ko sneg, polt nabrana liki posušena vinska jagoda, telo pa sama kost in koža. jih je presunljivo pogledal z iskrimi očmi ter jih ogovoril z vese« lim in milobnim glasom: »Hvala bodi Bogu, da ste napo« sled tu. Sto let že čakam. Želel sem si smrti, toda nisem mogel umreti, dokler ne izvršim z vami dolžnosti, ki mi jo je naložil gospodar duhov. Jaz sem edini učenjak, ki še govori in razume prebogati jezik, običajen v Babelu pred občo zmešnjavo. Sle« herna beseda tega jezika je učinko« vita zarotitev, ki sili peklenske moči, da služijo njemu, kdor jo izreče. Samo trije blagomiselni pismo« uki, od katerih sta dva že premi« nula, so ohranili v spominu to narečje. Jaz sem torej ostal edini na vsem svetu, ki ti morem raztolmačiti poslanico tatarskega Kana. Tebi na uslugo mi je gospodar dobrih duhov ohranil življenje cela stoletja.« »Nà torej pismo, častitljivi učenjak!« je rekla princesa ter mu izročila skrivnostni papir. »Takoj ga razložim.« je privolil starec in si nataknil naočnike. Primaknil si je brlivko in nad dve uri na glas čital babelščino. Ob slednji besedi, ki jo je izustil, se je vesolje streslo, zvezde so se po« krile s smrtno bledobo, mesec je drhtel na nebesnem stropu, kakor trepeta njegova slika na morskih valovih. Kraljična in spremljevalki so morale mežati in si mašiti ušesa, da ne bi videle pošasti, ki so pri« vršale, in da ne bi slišale gromozanskih, grozljivih ali bolestnih zvo« kov, ki so prihajali iz osrčja razburkane Prirode. Po končanem štivu ' je puščavnik odložil naočnike in mirno dejal: »Ni mogoče, ne spodobi se, o Srečna kraljična. da bi zvedela vse, kar stoji v tem pismu. V njem so strahotne in vražje skrivnosti. Tudi ga ni človeškega jezika, kolikor jih živi še dandanes, da bi se dale v njem obrazložiti in razjasniti te tajnosti, ki jih poznam jaz, ki jih pozna tatarski Kan in so jih poznali prvotni modrijani.« »Slabo smo naletele,« se vštuli perica. »Toliko smo obredle, da bi našle vas, ki edini razumete to zamotano pisanje. Zdaj pa pravite, da ga nočete prevesti.« »Nočem in ne smem.« odvrne starostni samotar. »Pač pa vam povem, da vsebuje pismo zanimive reči za vas. Prav na kratko vam jih posnamem, zakaj moje ure so štete in smrt se mi bliža. Smuk, smuk, smuk . . . rikimala je starka zima. Kar čez noč je dobila priroda novo lice. Nastal je popolnoma nov svet, ki se zrcali v prelepi snežni odeji in se iskri in lesketa v hlad« nem zimskem solncu... In koliko lepote je v snegu, iz vsake belo odete stvarce diha prijazna, svetla poezija, poezija belih zimskih dni... Vsa znamenja so kazala in vremenoslovci so že nekaj mesecev prej obetali, da dobimo ostro in hudo zimo. — In ko bodo te moje vrstice, na« menjene vsem mladim zimskim športni« kom. predvsem smučarjem, zagledale beli dan. bo gotovo že sezona, prava zimska sezona z obilico snega, v največjem raz« mahu. Veliko naših mladih čitateljev si je toplo želelo, da jim prinese božiček smučke z vso opremo. Vsem pridnim je gotovo izpolnil njihovo željo, da, celo za božične praznike nam je poslalo nebo nekoliko bele prevleke, kakor da bi vedelo, kaj je še potrebno k popolni smučarski opremi. Danes je vsak sport, če ga gojimo pravilno in ne pretiravamo, izraz veselja do življenja in dela in je obenem za življenje zelo po« trebno zdravilo. In kako zdravo je šele smučanje! Kdaj pa je zrak čistejši in kdaj sije solnce na visokih planinah lepše in topleje, če ne v zimi. Kaj je lepšega nego bivati v prosti, lepi zimski naravi med temnimi smrekovimi gozdovi in drseti z višav preko zasneženih poljan z brzino brzovlaka v dolino. Vprav zaradi tega pa postajajo množice pripadnikov tega spor« ta vsako leto večje in večje. Na vseh po« ljih in pobočjih, kjer je količkaj priprav« nega prostora, opažamo v zimi živahno in razigrano vrvenje. Vsak smučar deli tam z drugimi veselje in nezgodice smu« ka, pa naj bodo tega ali onega izvora. Domovina tega lepega in zdravega sporta je daljna Norveška. Prastari Norvežani so bili celo tako navdušeni za smučanje, da so si takrat, ko so bili še pogani, izmislili lastne bogove za zaščitnike in varuhe tega njim tako svetega sporta. Drugi zopet trdijo, da so bili prvi smučarji — Indijanci, ki so hodili in še danes hodijo po neskončnih zasneže« nih poljanah s snežnimi črevlji, to je z ne« kakimi velikimi, žlicam podobnimi obroči, prepletenimi z jermenjem. Pravijo, da so ti snežni črevlji predhodniki današnjih smučk. Tudi pri nas v Sloveniji, tam okoli Velikih Lašč, imamo košček smučarske zgodovine. Saj omenja naš veliki zgodovinar Valvazor, ki je napisal tri debele knjige o mestih, gradovih, ljudeh, navadah in običajih na Slovenskem, da nosijo pozimi kmetje, ko hodijo iz kraja v kraj, na nogah navezane deske, da se jim ne udira v snegu in da si hitreje pomagajo naprej. Norvežani so prenesli smučanje na vse druge narode. Smučarje najdemo povsod, v Franciji, v vroči Italiji, celo v solnčni Španiji, kjer je v visokih Pirenejih za nje pravi raj. Tudi Japonci imajo na svojem s snegom pokritem ognjeniku, na sveti gori Fudžijama, dosti priprav« nega prostora. Zato pa, ko je opravljeno vse delo, ki ga vam nalaga šola, ko so spisane naloge, potem kar smuknite v tople nogavice in v debele črevlje, in smučke na ramo ali sanke v roko, pa hajd v mrzel zimski dan! Naj brije burja, naj sneži, pravi športnik ne pozna mraza in drugih vremenskih neprilik. Smuk, smuk! DR. JOŽE RUS: V letalu preko Jugoslavije. ri mestu Novem Sadu ima jugoslovenska vojska glavni sedež svojih zrakoplovnih čet. Mladi prijatelj, popeljiva se do njih in jih zaprosiva, da naju dvignejo v enem svojih letal v zračne višine ptičjega kraljestva. Gospodje bodo prav radi ustregli najini želji,- saj vedo, da morejo le iz vrst mladine pričakovati dobrih naslednikov. Čim više se dvigamo, tem širše postaja naše obzorje naokrog. Pod nama se odpre najprej pogled na prostrano, kakor miza gladko ravan. Vsa je razdeljena na manjše in večje kvadrate in štirikotnike. To so same njive naše naj* bolj rodovitne pokrajine, ki nas zalaga leto za letom s svojimi pridelki; od vsakih deset kilogramov kruha, ki pride na našo jedilno mizo, je morda komaj eden zrastel na tleh naše bližnje okolice, ostalih devet kilogramov so nam trgovci dobavili iz te srečne žitnice, ki se danes voziva nad njo v letalu. »Kaj pa te dolge, svetle proge? Poglejte jih no, kako daleč se vlečejo. Ni jim dozreti njih konca.« Tako boš, dragi mali sopotnik, kmalu zvedavo povprašal. Da, to so naše velike reke. Tam ona, ki je najširša, je Dunav. K nam priteče iz daljnih nemških hribov mimo bogatih velikih mest: nem» škega Dunaja, češkoslovaške Bratislave in madžarske Budimpešte. Na svo* jem dolgem potu si pa svojih motnih vodà nikjer ne pomnoži v toliki meri, kakor v okolici, ki jo imava pod seboj. Vsaka teh rek se privali v našo nizko ravan iz svojih gora in hribov. Iz najinega vzvišenega položaja jih lahko primerjava s petimi prsti desne roke. Kar razprostri svojo roko in poslušaj! Tvojemu mezincu odgovarja pod nama že omenjeni Dunav tam na desni, severni strani. V smeri tvojega zapestja nosi Dunav svoje mogočne valove dalje mimo vrste naših najbolj srečnih mest, Novega Sada, Beograda in drugih. Glej, na par mestih se iz njegove struge kadijo dimniki parnikov, za njimi pa se vleče vrsta ladij, ki so nakrcane z bogatim žitnim pridelkom. Železnica in avto naj se skri» jeta, toliko cenejša in zato dragocenejša je ta velika rečna cesta, ki se pre» mika sama od sebe in nam vozi vse, kar ji naložimo v ladje. S prstancem smeva primerjati prvo reko, ki jo dobiva Dunav na najini desni. To je Drava, ki dela razen mimo Maribora, Ptuja in Varaždina široko označeno mejno črto naše države proti sosedu na severu. Drava je torej prstanec, toda brez prstana, ker ta leži še zakopan na Gosposvetskem polju izven naše države. Sredinsko reko Jugoslavije nam predstavlja naša Sava. V bližini nje* nih izvirov smo je vajeni kot bistro tekoče, prodovite reke. Odkar pa je na svojem potu sprejela vase velike vodne množine iz Ljubljanice, Krke, Kolpe in Savinje, postane njen tok po naši nižini zložnejši. Po Savi nam lahko privlečejo parniki z žitom obložene ladje z Dunava tja do Siska. Prostrane so te nizke planjave, ki je z njimi blagoslovljena proga jugoslovenske zemlje na prostoru ob Dravi in Savi; na črti od Novega Sada do Zagreba lahko opa» žaš iz aeroplana le nekaj temnejših lis, to je gozdnatih hribov, ki molijo kakor otoki iz žitorodnega morja. Temne sence gozdov in hribovja se nama začnejo kazati v vedno večjem obsegu, čimdalje se ozirajo najini pogledi na drugo, južno stran reke Save. Zaradi tega so tudi mesta in vasi onih krajev sejane mnogo bolj redko kakor n. pr. naravnost pod nama. Les in ruda so tam glavni pridelki, ki dajejo marljivemu ljudstvu kruha. Iz teh pokrajin dobiva Sava vrsto spo» rednih dotokov, ki so od Kolpe sera tem daljši, čira bliže so nama. Od Banja» luke priteče vanjo Vrbas. Od okolice Sarajeva ji doteka s krvjo napojena Drina, ona je na Toki Jugoslavije kazalec, ki kaže najbogatejšemu delu države najbližjo in najugodnejšo pot do domačega morja. Glej, peta velika jugoslovenska reka se nama svetlika tam daleč na najini desni strani. To je reka Morava, palec na tvoji roki. Ona doteka tam z daljnega Kosovega polja, izliva pa se že v Dunav, ki priteče tam mimo. Zaradi tega je Morava za vzhodne dele naše kraljevine iste vrednosti kakor Sava za zahodne: prva kakor druga nas vodi v najbolj oddaljene kraje Jugoslavije. Iz doline gornje Morave se pride lahko prav zložno do reke Vardarja, ki pa teče proti tujemu Egejskemu morju. Na obeh straneh Mo« rave in Vardarja se razprpstirajo hribovita, vendar jako rudnata in rodo« vitna tla. Naštejva Še enkrat reke tvojih petih prstov: Morava, Sava z Drino in Dunav z Dravo, potem pa zaprosiva pilota, da naju zapelje tja nad reko Tiso, ki sva jo imela doslej za hrbtom. Zdaj šele bova lahko najlepše pre« gledala vso pahljačo velikih rek Jugoslavije. Obenem pa se bo ustavilo naše oko na točki, ki leži blizu naju na levi. Glej, tam se tudi široki Dunav pri« bliža robu naše ravnine. In tam stoji na vzvišenem slemenu, ki ga oblivata Dunav in vanj se izlivajoča Sava, mesto Beograd, prestolica kraljevine Jugo« slavije. Po tem slemenu in daljni okolici je raztreseno morje hiš s širokimi ulicami vmes. Na njegovem koncu, tik nad Savo in Dunavom, pa se sveti razgledni Kalemegdan, na čigar obzorju se stekajo vse naštete reke v en sam veletok. Dunav si potem le s težavo probija pot tam za najinim hrbtom skozi vinorodne gore proti odročnemu Črnemu morju, v vse ostale smeri pa dajejo naštete reke in njih lagodne doline državni prestolici pahljačo najugodnejših potov v vse kraje in konce širne naše domovine. Dragi mladi prijatelj, zdaj boš pač lahko uvidel in razumel, zakaj ima od devetih delov Jugoslavije kar osem »banovin« svoja imena po imenih rek. Najbližjih pet banovin, ki jih vidiva z letala, je krščenih po rekah, ki sva jih pravkar spoznala. Dravski banovini je sedež v Ljubljani, savski v Zagrebu, drinski v Sarajevu, moravski v Nišu. dunavski v Novem Sadu; šesta banovina je vrbaska s sedežem v Banja) uki. Na j južnejša banovina nosi ime po reki Vardarju, njen prvi uradnik, kraljev namestnik, ki ima naslov bana, stanuje v Skoplju. Nad vsemi pa čuva kralj iz svoje prestolice v Beo» gradu, kakor obvladuje glava ude človeškega telesa. Kar pomeni pahljača podunavskih rek, predvsem Sava in Morava za pre* težni podunavski del Jugoslavije, to je za osmo in deveto banovino sinje Jadransko morje. Ena ima svoje ime po mali reki Zeti, ki teče v Jadransko morje, sedež te banovine je v mestu Cetinju, druga banovina ob morju pa nosi kratko ime primorske banovine z glavnim mestom v Splitu, ki je naše največje mesto ob morju. Do morske obale sega tudi savska bano< vina, njeni glavni pristanišči sta Bakar in Sušak, dvema banovinama, dravski in vardarski, pa so vrata do morja v Trstu, oziroma Solunu danes zaprta po pregrajah, ki jih delajo meje tujih držav z Jugoslavijo. Da pregledava primorske dele Jugoslavije, zaprosiva vozača=pilota, da naju prekrca v hidroplan in naju prepelje na morsko gladino. Hidroplan se bo moral na južni strani Save dvigniti precej više v zrak, da ne zadene ob vrste belih, skalnatih gora. Te gorske vrste se nama kažejo iz letala kakor en sam visok in širok val, ki se znižuje na eno stran k Savi. na drugo pa k obalam Jadranskega morja. Najnižje gorske vrste so razvr* ščene v obliki otokov, ki molijo iz morja blizu obale, najvišja pa se začne na našem Triglavu in drži preko notranjskega Snežnika in mimo povirja Vrbasa. Drine, Vardarja in Zete do Kajmakčalana na skrajni južni meji, ki nosi na svojem vrhu spomenik o junaštvu naše slavne vojske. Preko tega gorskega vala si je našlo jugoslovensko ljudstvo pota do dragocenega morja že v prvih časih svojega bivanja. Razprostrlo se je po dolinah, kotlinah in pobočjih sredi med gorami in se ustavilo šele ob morski obali in na otokih. V toplem primorskem solncu uspevata posebno vinska trta in oljka, sicer pa so tla dokaj skalovita in skopa. Zato se je naš Pri* moreč pogumno spustil na široko morje, da si v težkem boju z morskimi silami služi vsakdanji kruh kot posredovalec trgovine in prometa v daljne tuje države. Kakor po vsem svetu, tako pomeni tudi jugoslovensko morje vrata v široki svet. Morje je široka cesta, ki se moremo po njej približati vsem deželam zemeljske krogle, pa najsi bodo še tako daleč od nas. Čuvajmo si torej našo zemljo in morje! Stojmo krepko na straži ob vseh naših mejah, pošljimo pozdrave nesrečnim bratom na drugi strani mej in recimo vsemu tujemu svetu: modro morje, belo gorsko skalovje nad njim in rdeča, z zno» jem in krvjo napojena tla ob Moravi in Savi, to je vse posest naše skromne, toda junaške hiše, s katere plapola naša zastava — modro