Gregor Strniša Zabavišče NAGICA Na malem prstu ga vrti, čez prsi ga zakotali, sredi debelih belih nog ves svet obrača naokrog. Telo nad njim je beli sneg: žoga žari ko makov cvet — za nagico je žoga svet, kjer vsi možje sveta žive. Nem je njen smeh. Ni ta hip nekje vrisnil v jutro ptič? se ozre z očmi, zelenimi, kot ti zeleni travniki. AKROBAT I Nad nagico koščeni fant melje v zraku prazen zrak, zato priklepa vse oči planet med stegni belimi. 740 741 Zabavišče Na planetu, ki ga ni, pod stropom akrobat sedi: klic pozavne, udarec pavk — še je pozabljen akrobat. Oči mu žoga ulovi — ko daljna Zemlja se mu zdi: spusti se tja, nazaj na tla, lesen ko lutka ima obraz. ČAROVNIK V rdeči luči, kot Hudič, dolg, suh, črn mož stoji, črn zaboj odpira mož: zaboj je greda rdečih rož. Rož nabere poln klobuk, zaskovika mož ko čuk, klobuk obrne: ven zleti velikanski črn ptič. Ptič pod stropom obvisi, mož se na glas zasmeji. Klic pozavne, udarec pavk ptič razpade v slap iz kart. AKROBAT II Slepa miš je akrobat, spet se nagica igra: žogo v kot odkotali, med nogami ni več nič. Zato priklene vse oči neverjetni človek-ptič. Je stopila v ta naš svet lutka iz sveta marionet? Roke, noge plešejo, ko da je pripet na strop. Skoz ruto pa zagleda noč, pada: videl je zvezdno nebo. Gregor Strniša KAČUR Človek-kača gre okrog, kot bi ne imel dveh nog. Z nogami zvitimi za vrat, obleži v sredini tal. Na tleh obraz spačen ima, kot maska gozdnega boga. Klic pozavne, udarec pavk — palec za palcem vzdigne vrat. Bobni bobnajo v temi, zvija se kačji malik. V stenah tiho zašumi — ni zginil v zid pisan ptič? Smrt I Bilo je vročega junija, ko je lil naliv ves dan, bilo je svinčene poletne noči, ko v krošnji drevesa zvezda cveti. K tebi — ko si skozi noč okrog ovinka šel domov — otipljiva kot krošnja polna dežja, je pristopila in s tabo šla. Nekje daleč je skoz mrak odšumel nevidni vlak. S tem vlakom je morda prišla. Bilo je vročega junija. II Bila je čvrsti znani tlak teh cest in ta ograjica — ne, vse mokre ograje, vse, ki so te vso pot spremljale. Bila je v zemljo vkopano drevo, ki je šlo s teboj vso pot: še za teboj, že pred tabo stoji, živo zeleno v krogu luči. 742 743 Smrt Samotna luč: oko, ki z njim daleč za mestom v noč strmi nevidni hrib — je za hip bila. Bilo je vročega junija. III Bilo je vročega junija. Z nočnim vlakom je prišla. — Nosil je kovček, dva. Ne, tri. In nad glavo razpet dežnik. Čeprav dež komaj še rosi. Čez rame križast šal visi. Brada oglata, cigara v zobeh, krznen ovratnik do ušes. Črna očala, bel klobuk. Kaj je vprašal? Jezik je tuj. — Je bil samo popotnik mrk, ali je bil tujec smrt? IV Potem so tipale luči nevidnega avta v nevidni hrib. Se je čez hrib nagnila pot — je luči zakril nevidni gozd? Ga nisi srečal drugi dan? Odložil je klobuk in plašč, pa je bil manjši in bolj suh, na prazni terasi, v roju muh. Brez las na glavi, v soncu bled, je listal slike nagih deklet. Led je zazvenel ob kristal. Bilo je vročega junija. V Bilo je vročega junija. Je smrt prišla? Je smrt odšla? Se odpeljala v noč čez hrib se pripeljala na oddih? 744 Gregor Strni Si je kupila cenen list? Je šaljiv strah — šal, plašč, dežnik! bil le grozljiv star veseljak, za žive nagice preplah? Veš več o nji kot tiste noči, ko te je gledala z listi, z lučmi, in si dal dlan na rob njenih ograd, tistega vročega junija?