DUHOVNI PASTIR
Izhaja vsak mesec.			Velja 8 K na leto.
IV. zvezek.	V Ljubljani, april 1915.	XXXII. letllill.		
Katehetika.
(Spisal dr. Fr. U š e n i č n i k.)
(Nadaljevanje.)
Izrek sv. pisma povemo doslovno; poglavja in vrstice ni treba navajati. Dobro pa je, če dostavimo, ob kateri priliki, v katerih okoliščinah so bile izrečene te besede sv. pisma. Če dokazna moč ni popolnoma razvidna, je treba besede sv. pisma pojasniti in pokazati zvezo med katekizmovim naukom in izrekom sv. pisma.
Dokazi iz tradicije so za šolo manj porabni; zakaj če naj z izreki sv. očetov in cerkvenih pisateljev res kaj dokažemo, je treba dokaz na široko razplesti; to pa ni za otroke. Besede kakega cerkvenega očeta, ki jih morda navedemo, so redno samo neka confirmatio, ne pa pravi dokaz. Zanimivi, če tudi ne popolni, so dokazi iz indukcije. Katehet našteje nekaj dejstev, nekaj konkretnih zgledov, in iz teh posname splošno resnico.
Umski dokazi (dokazi zasnovani na modroslovna načela, na izkušnjo, človeško avktoriteto) niso pravi dokazi za vero, ampak samo pomočki, ki pripravljajo pot veri, ki vero podpirajo, branijo proti napadom. Nikoli pa umski dokazi ne morejo biti adekvaten vzrok veri ali nadomestilo za prave dokaze. Zato so umski dokazi pri katehezi zlasti prva leta manj porabni. A docela jih ne zameta-vamo. Razum, ki se opira tudi na naravne dokaze, nadnaravni resnici laglje in rajši pritegne; in če se pojavijo dvomi, ne omahuje tako hitro. Iz tega razloga naj katehet zlasti zadnji dve šolski leti, ko pripravlja učence na prehod v življenje in jih opozarja na nevarnosti za vero, uporablja po previdnosti tudi umske dokaze; kateheza bodi zadnja leta po nekoliko apologetična. Ugovore, kriva nravna načela, ki so jih učenci že slišali ali jih bodo verjetno kmalu slišali, je treba posebe omeniti in ovreči. Povejmo jim kratek, pa krepek odgovor, ki si ga lehko zapomnijo, da se ne bodo precej ob prvem ugovoru zbegali in začeli dvomiti o veri.
Duhovni Pastir.
15
Porabni so umski razlogi tudi takrat, kadar ne dokazujemo dogme, ampak priporočamo učencem samo kako praktično resnico, po kateri naj ravnajo. Če se pri tem moremo sklicevati na otrokovo izkušnjo, na to, kar je otrok sam doživel, sam že občutil v svoji duši, ima dokaz posebno prepričevavno moč.
Ko n. pr. katehet priporoča pogostno izpoved in sv. obhajilo, naj spomni otroke na njih izkušnjo, kako so bili vselej veseli in srečni, če so se dobro pripravili na izpoved in pobožno prejeli sv. obhajilo, kako so tisti dan lehko molili in se skrbno varovali tudi majhnih grehov.
Kar zadeva obliko dokazov, je treba pomniti: Otrok misli in sklepa, pa nikoli ne v formalnih silogizmih. Otroški silogizem ima vedno samo en prorek, eno premiso: otrok rabi entimemo. Teolog bi rekel: Po besedi Gospodovi bodo sodnji dan vstali vsi, ki so v grobeh. A v grobeh so tudi hudobni. Torej bodo vstali tudi hudobni. — Otrok okrajša silogizem in pravi: Po besedi Gospodovi bodo sodnji dan vstali vsi mrtvi. Torej tudi hudobni.
Vzrok, zakaj otrok silogizem okrajša, je ta-le:	otroški
razum ne uporablja občih pojmov, ampak se giblje v samih nazornih predstavah; te druži in veže med seboj, nikoli pa ne abstraktnih pojmov. V navedenem zgledu si predstavljajo otroci vse mrtve v grobeh, dobre in hudobne, in vidijo v fantaziji, kako tudi hudobni vstajajo. Kako pa je en pojem v drugem obsežen, kako so pojmi med seboj v zvezi: tega otrok ne vidi in ne umeje. Delovanje z občimi pojmi se začne nekako v 13. letu, in še tedaj j$re počasi.
Nikar torej otrok mučiti s formalnimi silogizmi. Pokažimo otroku v čutnih predstavah prorek v entimemi: pa bo iz tega neposredno posnel zaključek.1
3. Umevanje resnice se poglobi in novo znanje se laglje ohrani v spominu, če eno resnico primerjamo in zvežemo z drugo, sorodno resnico (asociacija). Tako učenec spozna, v čem so si posamezne resnice (zapovedi, zakramenti
i.	dr.) podobne in v čem različne. Nanovo dobljeno znanje ne ostane v duši osamljeno, ampak se spoji s starim v eno skupino. Ko je torej katehet nov pojem, novo resnico razložil in po potrebi tudi utemeljil, naj po asociaciji novo znanje združi s sorodnimi, že prej znanimi resnicami. To druženje sorodnih resnic pa naj se izvrši samo pri bolj važnih rečeh. Tudi naj se asociacija nakratko opravi; le pri ponavljanju se lehko malo dalje pomudimo pri asociaciji.
Zgled. Ko smo razložili v katekizmu vprašanje o sv. birmi, lehko združimo novi nauk z naukom o sv. krstu. Kolikokrat moremo prejeti zakrament sv. birme? In sv. krst? — Kaj vtisne sv. birma naši duši? In sv. krst?
1	J. Linden S. J., Der mittiere Deharbesche Katechismus. Katecheten-Ausgabe. Regensburg 1913. Einleitung, pg. 19, 23, 24.
— Kdo deli zakrament sv. birme? A sv. krst? — Kako škof birmuje? (Birmanca prekriža s sveto krizmo.) Kaj stori, kdor krščuje? (Oblije človeka z vodo.)1
4. Ko smo govorili o katekizmu kot oficielni učni knjigi, smo že poudarili, in sedaj še enkrat ponovimo: Katehet ne obravnavaj vseh reči v katekizmu enakomerno, ampak razlagaj bolj temeljito in ponavljaj bolj pogosto tiste resnice, ki so bolj važne za življenje. Kar se je v nižjih razredih že temeljito razlagalo, naj se v višjih izpopolnjuje; a obširna obravnava o isti resnici naj se istim učencem ne ponavlja. Ob razlaganju in dokazovanju pa katehet ne pozabi besedi Gospodovih: »Moj nauk ni moj, ampak tistega, ki me je poslal. Ako hoče kdo njegovo voljo storiti, bo spoznal iz nauka, ali je iz Boga, ali jaz sam iz sebe govorim« (Jo. 7, 17). Ni dosti, da otrokom razlagamo in dokazujemo verske resnice; navajati jih moramo tudi na življenje po veri. Čim bolj otroci žive po veri, tem laglje umevajo verske resnice in tem globoče jih verujejo.
§ 4. Uporaba in vaja. Učenje na pamet.
Uporaba in vaja. 1. »Non scholae, sed vitae discimus« — ta rek ni pri nobenem predmetu tako resničen kakor pri krščanskem nauku. Iz resnic, ki jih otrokom razlagamo, moramo izvajati praktične posledice; in s praktično uporabo je treba družiti tudi vajo. Katehet bodi uverjen, da otrok sam od sebe krščanskih resnic ne obrača na življenje in da ne izvaja iz njih praktičnih posledic, pa naj se nam zdi uporaba še tako lahka in preprosta. Otrok gre tako daleč, kakor ga vodimo, in nič dalje. Uporaba izostane pri onih resnicah, ki jih razlagamo samo zato, ker so nujno potrebna podlaga za nadaljnji pouk. Pri resnicah, zapovedih, ki so že same ob sebi praktične, moramo pri uporabi splošno načelo razdrobiti in obrniti na posamezne, konkretne slučaje.
2.	Pri uporabi pazi katehet zlasti na te-le reči:
a)	Praktične posledice morajo naravno potekati iz nauka,
ki smo ga otrokom pojasnili:	med uporabo in razloženim
naukom mora biti notranja zveza; uporaba ne sme biti samo neki privesek kateheze.
b)	Pri manjših učencih se oziraj pred vsem na seda-n j e življenje otrokovo; pokazati jim je treba, kako naj sedaj kot otroci žive po naukih svete vere. Večjim učencem pa povej, kaj hoče ta in ona resnica tudi pozneje od njih, kako bodo morali praktične posledice te resnice tudi v prihodnje izvrševati. Pogrešeno bi bilo, ko bi katehet praktične nauke za prihodnost popolnoma opuščal, češ, saj bodo
1	Cf. F. Hcffler, Metodika za vjeronauk. Zagreb 1903, 111.
učenci tako še te reči slišali pozneje v cerkvi pri pridigi; marsikatera stvar morda v cerkvi leta in leta ne pride na vrsto.
c)	Kar je bolj važno za življenje, to moramo ob raznih prilikah ponavljati, seveda v drugi in drugi obliki. Take važne reči, ki treba o njih pogosto govoriti, so: molitev, čistost, potrpežljivost, zatajevanje samega sebe, delavnost, odkritosrčnost, sreča človekova v milosti božji, ljubezen do Boga, kesanje i. dr. Aplikacija na te najbolj potrebne reči naj se ponavlja v ne predolgih presledkih tako, da otrokom še ni izginila iz spomina prejšnja uporaba, ko se jim pove druga z novega stališča in v drugačni obliki.
d)	Ne množimo in ne kopičimo aplikacij brez reda, ampak izbirajmo najpotrebnejše in se modro omejujmo; ko bi hoteli pri uporabi preveč povedati, bi otroke samo zbegali.
e)	Povejmo otrokom, kako naj izvrše to, kar jim priporočamo; otroci ne vedo, kako stvar začeti, pa jo opuste. Opozorimo jih posebe tudi, kdaj, pri kateri priliki naj to store, kar zahteva od njih praktičen nauk.
3.	Marsikdo ve, kaj mu je storiti, pa ne stori; straši se težkoč. Samo znanje torej ne zadoščuje; treba je tudi trdnih sklepov, odločne volje, zato pa tudi močnih nagibov, motivov. Uporabljati pa ne smemo samo splošnih nagibov, ki jih izvajamo iz ljubezni božje in plačila v večnosti; ampak navajajmo tudi posebne, specialne motive, ki naj voljo vprav za to krepost pridobe: pokažimo otroku, kako lepa, vzvišena, koristna, pa tudi lahka je vprav ta čednost, ki mu jo priporočamo. Govorimo živo in jasno, da bomo vneli za dobro stvar tudi otrokovo srce, čuvstvo, s tem pa tem laglje obudili trdni sklep v volji.1 Veliko moč do otroškega srca imajo dobro izbrani zgledi. »Exempla trahunt.« V njih vidi otrok, kako lepa je krepost; vidi pa tudi, da krepostno življenje ne presega njegovih moči. Zgledov pa nikar ne kopičimo brez potrebe. Kakor je bolje malo načel za življenje, tista pa jasna in trdna, tako je tudi bolje, če pokažemo otroku manj vzornikov, pa takih, ki jih bo imel vedno pred očmi in jih posnemal v življenju. Če je katehet precej od kraja podal resnico v konkretni obliki zgodbe, naj ob koncu, pri aplikaciji porabi vprav tisto zgodbo in opozori otroke na zgled v zgodbi. Kadar pa pri podavanju in razlaganju ni porabil konkretnega zgleda, ampak druga nazorna sredstva, pa naj pri praktičnih posledicah kot motiv pove kak lep zgled.
Če je trdni sklep tak, da se da precej v šoli, pri katehezi izvršiti, naj se to zgodi. Ko smo torej otrokom govorili n. pr. o veri, ljubezni, o kesanju, o zaupanju do Device Marije: obudimo z njimi dejanje vere, ljubezni, kesanja, poživimo v prisrčni mo-
1 O pomenu afektov za nravno življenje in o sredstvih, s katerimi vzbujamo afekte, gl. Homiletika, 3. pogl., §§ 1.—4.
litvi zaupanje do Device Marije. Najbolje je, če pri obujanju teh aktov katehet sam govori in moli, otroci pa ga v mislih pobožno spremljajo in tiho z njim molijo. Če namreč otroci molitve ne znajo, pa za katehetom glasno ponavljajo njegove besede, morajo preveč paziti na besede, to pa moti pobožnost srca.1
Te vaje v šoli pri katehezi so podobne reševanju ustnih in pismenih nalog pri drugih predmetih; podobne, pravimo; v resnici so mnogo več: vaje pri katehezi niso namreč samo poskušnje za umevanje kakega pravila, ampak so živ-ljenski akti, pojavi nadnaravnega življenja. Vaja pri katehezi pokaže otroku, kako se izvrši dejanje čednosti; in če se vaje ob raznih prilikah ponavljajo, da to duši tisto razpoloženje, v katerem otrok z lahkoto, zato pa tudi rad krepostno živi in dela.
Pripomnimo še, da z uporabo ali aplikacijo ni treba vedno čakati do konca kateheze. Večkrat se že med razlago ponudi prilika za uporabo in praktično vajo; porabimo jo.1 2
Učenje na pamet. Verske resnice bodo otroku vodilo, norma agendi, za vse življenje. Zato ni dosti, da jih razume z a sedaj; osvojiti si jih mora za vedno; in zato se jih mora učiti na pamet. Že sv. Ciril Jeruzalemski (f 386) je v svojem prvem govoru do katehumenov rekel: »Kar vam bom povedal, se naučite in ohranite za vsele j.«3 V novejši dobi pa početnik analitične metode v katehezi, nadškof Avguštin Gruber, veli katehetom: dolžnost katehetova je, strogo zahtevati, da se otroci katekizem uče na pamet.4
1. Redno zahtevajmo, da se uče otroci katekizmove odgovore dobesedno. Razlogi so tile:
a)	Otroci si morajo zapomniti pravi nauk sv. Cerkve. Zato pa je potrebna preciznost v izrazih; ena beseda premenjena da lehko nauku drugi pomen. Če katehet ne zahteva dobesednega učenja na pamet, dobe otroci samo nedoločne in meglene pojme o verskih resnicah, »nutantes aliquas et diffluentes notio-num umbras«.5
b)	Če se ne nauče verskih resnic natanko, jih še prej pozabijo.
c)	Natančno memoriranje pospešuje resnobo pri učenju in varuje otroka površnosti. V tem oziru je dobesedno učenje tudi vzgojnega pomena. Pedagogika priporoča, naj se pri učenju vadi tudi spomin. Ni pa je reči, ki bi bila bolj vredna
1	Praktične vaje v čednostih zelo priporoča »Navodilo za uporabo katekizma« — izdali avstrijski škofje 25. novembra 1897.
2	Cf. J. L i n d e n S. J., Behandlung des Katechismusunterrichtes in der Volksschule, n. 6. (Grundfragen der Katechetik, H. I. 65—66); Gatte-rer-Krus, Katechetik und Methodik, nn. 150—153.
3	Procatechesis n. 11, Opera, ed. Touthee, Venetiis 1763, pg. 8.
* Erzbischof Aug. Gruber, Praktisches Handbuch der Katechetik. P. Salzburg 1836, 20.
5 Con. prov. Vienn. 1858, tit. 6, c. 9; Coli. Lacensis V., 211.
tega truda, da se v določni obliki vtisne v spomin, kakor resnice sv. vere.
d)	Otroški naravi je bolj primerno, da si otrok zapomni in pove resnico v obliki katekizmovi ali z besedami katehetovimi, kakor pa da si jih zapomni po svoje. Za prosto reprodukcijo je treba že razvitega duha in neke spretnosti v jeziku; te pa otrok nima.1
Znana Instructio Eystettensis (tit. 14, c. 3) veli: »Catechismum inte-grum a p p r i m e memoriter discant (catechumeni) et historiara sacram summatim enarrare valeant.« Podobno govori dunajski provincijalni koncil (1. 1858).1 2 In »navodilo« avstrijskih škofov pravi: »Otrok mora znati povedati cel, dosloven odgovor, in sicer počasi in kolikor mogoče s pravim poudarkom. To marljivost in to spoštovanje zaslužijo resnice, katere je sam božji Sin prinesel iz nebes.«3 Prva ljubljanska sinoda pa ukazuje: »Post praeviam explicationem verba catechismi accurate memoriae tradantur, nec responsis, propriis discipulorum verbis datis, saepissime mancis, acquiescat (catecheta).«4
Vsi učenci morajo, preden zapuste šolo, znati do besede na pamet: navadne molitve; apostolsko vero; deset božjih in pet cerkvenih zapovedi; sedem zakramentov; formulo kesanja; one nauke iz katekizma, ki so važni za življenje, pa se ne dajo drugače korektno povedati kakor s katekizmovimi besedami.
Kjer pa kaka prememba v katekizmovem besedilu ni na kvar jasnosti in točnosti, bodi katehet zadovoljen, če otrok odgovori s svojimi besedami, vendar pravilno.
Tudi pri bibličnih zgodbah naj se goji dobesedno učenje na pamet; vsaj imenitnejše izreke sv. pisma, ki jih navaja katekizem v dokaz za verske resnice, naj bi znali vsi učenci na izust. Ker je jezik sv. pisma tako preprost in otrokom primeren, pospešuj katehet dobesedno pripovedovanje zlasti s tem, da sam kolikor mogoče govori z besedami svetega pisma.
Da pa katehet ne bo vzgojno pogrešno ravnal, mora vedeti, da se na pamet ne uče vsi otroci enako lehko. So otroci, ki krščanski nauk in katehetovo razlago hitro umejejo, a se težko uče do besede, in zato bolj slabo odgovarjajo. So pa drugi, ki gladko odgovarjajo, a manje razumejo. Tudi tega ne sme prezreti katehet, da se mnogi otroci doma radi neugodnih razmer po stanovanjih le malo morejo učiti.
2. Učenje na pamet je vedno nekoliko naporno in zato otroku ne baš prijetno delo. Ker otrokom mrzi učenje na pamet, se lehko zgodi, zlasti pri dečkih, da jim začne mrzeti tudi pred-
1	C. K r i e g, Katechetik. Freib. in Br. 1907, 233, 234; F. J. K n e c h t, Prakt. Kommentar zur Bibl. Geschichte21, Einleitung, 22.
2	Decr. Cone. prov. Vienn. 1858, tit. 6, c. 9; Collectio Lacensis V., 211.
3	»Navodilo za uporabo katekizma« — izdali avstr, škofje 25. novembra 1897.
* Syn. Labacen. I., 164
met sam, krščanski nauk. Katehet mora torej skrbeti, da otrokom pomaga in jim učenje na pamet olajša. Težavo pa bolj čutijo večji negoli manjši učenci. Najmanjši se izvečine vsega nauče v šoli; sami zase, doma, se še ne morejo učiti, ker ne znajo čitati. Nauče se moliti s tem, da v šoli skupaj molijo. Pa tudi glavnih resnic iz katekizma se mali nauče v šoli. Katehet jim daljše odgovore v katekizmu razdrobi z vprašanji in v malo besedah izraženi nauk z njimi ponavlja. — Nekoliko že v drugem, zlasti pa v tretjem šolskem letu in naprej, pa se morajo otroci učiti na pamet tudi doma. Za otroka je učenje doma navadno prvo resno delo v življenju; ker je združeno s trudom, mu ne ugaja. Kako mu pomagati, da mu z učenjem ne bo za-mrzel tudi nauk?
a)	Učenje na pamet ne bodi samo mehanično, ampak razumno. Kar naj se torej otrok uči, to mora prej vsaj nekoliko umeti. Umeti mora pomen besedi in glavno misel v katekizmovem odgovoru. Popolno umevanje pri prvem pouku seveda ni mogoče. Saj v drugih predmetih tudi ni drugače. Kar otrok prvikrat sliši, česar se prvič uči, to le napol razume. Ko se bo učil iste reči drugič, tretjič, se bo umevanje poglobilo, spoznanje razširilo. Skrivnosti sv. vere pa sploh ne moremo doumeti; umeti moremo pač, kaj pomeni verska skrivnost, a skrivnost samo moramo verovati. — Katehet torej vselej prej resnico dobro razloži, in potem šele se je bodo otroci učili na pamet; nikoli ne zahtevaj, da bi se morali učiti, česar popolnoma nič ne razumejo. Pojasni učencem glavno misel v katekizmovem odgovoru, in če je v odgovoru združenih več točk, opozori na logično zvezo med njimi.
b)	Oko podpira spomin. Zato glavne besede, glavne točke zapišimo na desko; pokažimo otrokom sliko, zemljevid; skratka, navežimo nauk na konkretno reč.
c)	Mnogo pomaga pri učenju na pamet red in ritem. Več imen, številk, več točk, ki si jih je treba zapomniti, spravimo v neki red.
d)	Katehet poučuj zanimivo, da ga bodo otroci z veseljem in pazljivo poslušali. Izkušnja uči, da si kako stvar tem laglje zapomnimo, čim več pazljivosti je vzbudila v nas. Da pa zanimanje ne izgine, ne nalagaj otrokom preveč naenkrat.
e)	Povejmo otrokom, kako naj se doma sami zase uče na pamet. Kdor se uči na pamet, preberi učno tvarino enkrat, dvakrat, polglasno in s primernim poudarkom. Beri pa prvič srednje hitro, da pogodiš približno glavno misel celote; drugič beri bolj počasi, da laglje paziš na podrobnosti. Polglasno: da slišiš samega sebe, in tako sluh pomaga spominu. S poudarkom: zakaj poudarek stavke, periode nekako razdeli in tako pospešuje umevanje.
Ko ti je splošno znana vsebina celotne učne tvarine, se uči odstavek za odstavkom; a vsak odstavek, ki si ga hočeš naenkrat vtisniti v spomin, mora biti zase nekaka celota, zaokrožena, ne raztrgana misel.
Najnujnejši pogoj, da si kaj trajno zapomnimo, pa je ponavljanje. Kar si hočemo trajno ohraniti v spominu, to moramo pogosto ponavljati. Poskušnje pa so pokazale, da si stvar bolje zapomnimo, če ponavljamo s presledki, kakor če ponavljamo kar zapored, nepretrgoma. Iz tega sledi za učenca praktično pravilo: če se nauči katekizem, zgodbo zvečer, zjutraj pa stvar ponovi, si jo bo ohranil v spominu bolje, kakor pa če se uči in ponavlja samo zjutraj.1
f)	Katehet ponavljaj z učenci razloženo tvarino: »izprašuj« jih. Brez izpraševanja bi bilo pri otrocih učenja kmalu konec.
Pri vsaki katehezi ponovimo izpraševaje, kar smo razložili prejšnjo uro. S tem se uverimo, koliko so učenci umeli in koliko so si zapomnili. Vprašajmo pa vsako uro kolikor mogoče mnogo učencev; zato vprašajmo vsakega le malo. To ponavljanje ne bodi samo besedno, ampak tudi stvarno, t. j. ponovimo z učenci tudi razlago, zglede, uporabo. Učenci naj povedo s svojimi besedami, kako si to in ono mislijo, kako in kje bi to uporabili v življenju; katehet naj pa prilično doda kak nov moment razlage, vplete novo primero, nov zgled. Tako se bo katehet varoval pedantizma in mehanizma; za učence pa ponavljanje ne bo dolgočasno, tudi ne zoprno in mučno, ampak zanimivo. Žal, da je ob pičlo umerjenem času za krščanski nauk v naših šolah tako ponavljanje komaj mogoče.
Navadno ponavljamo izpraševaje v začetku ure. To je utemeljeno, če je snov nove kateheze v tesni zvezi s prejšnjo katehezo; če tega ni, lehko ponavljamo tudi ob koncu ure.
Ob koncu vsake kateheze povzemimo nakratko ponavljaje vsebino tiste ure. Ko smo završili večji oddelek, je dobro, če ga z učenci ponovimo v celoti. Pri ponavljanju celega oddelka je prilika, da opozorimo učence na zvezo med posameznimi nauki, na zistematični sestav katekizma.
Moderna didaktika zelo priporoča imanentno ponavljanje, t. j. ponavljanje med poukom. V uvodu k novi snovi se ponovi že znana sorodna reč, da se nanjo naveže nova, še neznana; med poukom se pritegnejo že znane, podobne reči,
1 Cf. J. Geyser, Lehrbuch der allgemeinen Psychologie2. Miinster 1912, nn. 361—372. Kapitel 15. § 2: Die Bildung der Dispositionen und Asso-ziationen. — Tam je nakratko posneto, kar so s poskusi dognali Ebbinghaus, Meumann i. dr.
da se z njimi združi nova; za razlago se privzamejo že znane zgodbe.
To imanentno ponavljanje je sorodno s koncentracijo, ki druži s katekizmom zgodbo, liturgiko in cerkveno zgodovino. Kakor koncentracija, je tudi te vrste ponavljanje dobro, upravičeno; predaleč pa gredo oni, ki hočejo izločiti vsako drugo ponavljanje in se omejiti edino na imanentno ponavljanje.
§ 5. Metodična načela za posamezne kateheze.
Načela o psihološkem razvoju učenja je treba uporabljati pri vsaki katehezi, seveda ne mehanično enakomerno, ampak vedno z ozirom na učence, katehumene. Učenci so šele začetniki, prvenci, nevedni še v krščanskem nauku, ali pa so v verskih resnicah že bolj ali manj poučeni. Svoje učence, njih znanje v krščanskem nauku mora katehet pred očmi imeti, ko odbira snov ali metodično enoto in ko na temelju glavnih učnih stopenj določuje podrobno dispozicijo kateheze.
I.	Metodična enota.
Snov za razna šolska leta je določena v učnem načrtu. Pa o tem smo že govorili. Določiti nam je samo načelo, po katerem se je ravnati katehetu, ko odbira snov za posamezno katehezo. To načelo se glasi: Vsaka kateheza naj tvori metodično enoto; to se pravi, kateheza, ki jo razvijemo po treh glavnih učnih (metodičnih) stopnjah, mora obsegati ves predmet ali odbrano tvarino. Tri glavne učne stopnje se pri isti katehezi ne ponavljajo; ko bi jih bilo treba ponavljati, je to znamenje, da odbrana tvarina metodično ni enotna. Kakor je pogrešeno, če pridigar v enem govoru obdeluje dvojen predmet, če n. pr. v eni in isti pridigi govori o odkritosrčnosti pri izpovedi in o ljubezni do sovražnikov, tako je napak, če katehet brez razloga zanemarja metodično enoto v pouku.1
Če razlagamo zgodbe sv. pisma, nam je enota že sama po sebi dana. Pri katekizmu starejša praksa večkrat ni vpoštevala zahteve o enoti. Razlagali so vprašanje za vprašanjem, kakor je čas dopuščal; in vsako vprašanje je bilo zase samostojna celota, razen če je v katekizmu samem kako vprašanje bilo razkrojeno v več vprašanj in odgovorov.
1 Didaktika loči ta dva pojma: metodična enota in didaktič-n a enota. Didaktična ali učna enota pomeni isto kar učni predmet (Lehr-fach):	krščanski nauk, računstvo, slovnica so učne ali didaktične enote
ljudske šole. Metodična enota pa je predmet ene kateheze. Cf. Roloff, Lexic. der Paedagogik, s. v. Didaktische Einheiten, Methodische Einheit.
Metodična enota hoče, da strnemo v eno katehezo samo vprašanja, ki so med seboj sorodna po vsebini; vprašanja, med katerimi je notranja zveza.
Nekateri so hoteli, da naj metodično enoto določuje nazorni pomoček. Nauki, ki se dajo izvajati iz enega nazornega sredstva, iz ene zgodbe, bi bili torej vsi skupaj ena enota. Na zgodbo o Suzani so n. pr. navezali nauk o osmi božji zapovedi, o pohujšanju, božjem strahu, stanovitnosti, opravljanju, krivem pričevanju in zaupanju v Boga.1 Vsi ti razni nauki naj so ena metodična enota zato, ker se dajo posneti iz iste zgodbe. Proti temu načelu poudarjamo: metodično enoto določuje notranja zveza med vprašanji, ne pa nazorni pomoček; z drugo besedo: enota se snuj na sorodnosti pojmov, ne pa na nazornem sredstvu.
Naši katekizmi so pregledno sintetično razdeljeni v poglavja in oddelke in po številkah v manjše logične skupine; metodičnih enot pa nam katekizem ne podaje. Zato mora katehet, ki se pripravlja na katehezo, skrbeti, da sam zveže skupaj taka vprašanja, ki tvorijo lepo zaokroženo metodično enoto. Pri tem mora paziti, da enote ne bodo preobsežne, pa tudi ne premajhne. Kot vodilno načelo naj velja katehetu: čim manjši so učenci, tem manjša bodi metodična enota; in čim večji so učenci, tem bolj obsežna bodi metodična enota. Ko delimo otrokom kruh, jim ga ne dajemo v celih hlebih, pa tudi ne v drobtinicah, ampak režemo jim ga v kosih. Kolikor je mogoče, naj bo metodična enota taka, da se da obdelati v eni katehetski uri. Vendar enote ne določuje čas. Zgodi se lehko, da je snov za eno uro preobsežna; v tem slučaju bi morali eno katehezo razdeliti na dve uri. Mogoče pa je tudi narobe: odbrana snov je morda tako majhna, da moremo v eni uri obravnati dve metodični enoti.
II.	Dispozicija za posamezne kateheze.
Dispozicija za vsako katehezo je bistveno določena po treh stopnjah v psihološkem razvoju učenja. V istem redu, v katerem si otrok resnico duševno osvaja, se mora snovati tudi delo katehetovo. Rekli pa smo: kar naj si otrok duševno osvoji, to mora najprej nekako videti, sprejeti v nazorni obliki; potem za začne delovanje uma: tvorba pojmov, umevanje resnice; nazadnje se učenec vadi v praktičnih posledicah nanovo spoznane resnice in resnico samo si trajno zapomni. Katehet mora torej po istem redu novo resnico najprej otroku podati v konkretni obliki; potem stvar razlaga; in slednjič učenca navaja na uporabo in mu pomaga, da novi nauk laglje ohrani v spominu. Predno učencem poda novo res-
1 Weber, Die Miinchener katech. Methode. Kempten u. Munchen 1905, 145 (Theol. prakt. Quartalschrift. Linz 1906, 389).
nico, jih mora nanjo po potrebi pripraviti, in to naredi v uvodu; med katehezo z učenci razloženo tvarino ponavlja in novo resnico primerja s sorodnimi, že znanimi nauki.
Ta red ali dispozicija se v glavnih stvareh ponavlja pri vseh katehezah. Preminja pa se v podrobnostih. Koliko časa naj se katehet mudi pri tej ali oni stopnji, ali naj kake vmesne stopnje ne izpusti, kako naj katehezo začenja: vse to je največ zavisno od učencev, ki jih ima pred seboj.
Učence ljudske šole dele v tri skupine: v nižjo (1.—3. šolsko leto), v srednjo (4. in 5. šolsko leto) in višjo skupino (6. šolsko leto in naprej). Za vsako skupino veljajo ista metodična načela. Majhne razlike bomo pri posameznih skupinah posebe označili.
Ker se v višjih razredih zgodbe sv. pisma samostojno obravnavajo, moramo za to vrsto kateheze določiti posebno dispozicijo. Ločimo torej metodična načela za katekizmovo in za biblično katehezo; in pri katekizmovi katehezi delimo učence v tri skupine.
A. Katekizmova kateheza. I. Dispozicija kateheze in metodična načela za nižjo skupino.
1.	U v o d. V uvodu katehet pripravi učence na novi nauk, ki jim ga bo razlagal; vzbudi v njih zanimanje in pozornost. Pri pripravi se je treba katehetu ravnati po temeljnem didaktičnem načelu: Kdor hoče otroka učiti, se mora do otroka ponižati. Pouk se mora v svojem početku opreti na predstave, ki jih otrok že ima, snovati se mora na tem, kar je otroku že znano. Če hočemo otroka fizično dvigniti kvišku, se moramo do njega skloniti in ga prijeti za roke; in če ga hočemo duševno dvigniti, učiti, se moramo oprijeti predstav v njegovi fantaziji, porabiti znanje, ki ga otrok že ima. Te predstave moramo v uvodu, pri pripravi, v otrokovi duši vzbuditi; opomniti ga moramo na to, kar je že kdaj videl, slišal, doživel. Na te predstave, na otrokovo znanje, bomo navezali novi nauk; didaktika pravi: v uvodu mora učitelj ustvariti v otrokovi duši aperceptivne pomočke.
Če katehet precej v uvodu poseže v otrokovo življenje, s tem vzbudi v otroku zanimanje za katehezo; otrok čuti, da katehet njemu govori in o njem.
Ko je katehet novi nauk navezal na otrokovo izkustvo ali znanje, tedaj napove cilj kateheze ali predmet, ki ga bo razlagal. Navadno bo katekizmov nauk posnel iz zgodbe sv. pisma in zato v napovedi cilja naznani, katero zgodbo bo povedal; pove pa tudi, katero resnico bo posnel iz zgodbe. Če bo n. pr. govoril o stvarjenju, reče morda v uvodu: danes vam hočem povedati, kako je dobri Bog naredil svet; iz tega boste spoznali, kako mogočen je Bog. — Tudi uporabo, praktično posle-
dico kateheze, mora katehet zato že od kraja imeti pred očmi; učencem pa praktične uporabe ne napove.
Časih je za umevanje zgodbe tudi potrebno, da že v uvodu pojasnimo otrokom kako neznano reč, tuj pojem.1
2.	Podavanje novega nauka. Novi nauk se otrokom poda redno v konkretni obliki zgodbe sv. pisma. Zgodbo povej preprosto, za otroke umljivo, morda nekoliko bolj na široko, kakor je povedana v »Kratkih zgodbah sv. pisma — za nižje razrede«. Če je kaka beseda, kaka misel otrokom nejasna, jo povej drugače, tako da te bodo otroci umeli.
Nekateri so hoteli, naj bi se v zgodbe sv. pisma vpletale razmere naše dobe, češ, tako bodo zgodbe otrokom laglje umljive. Katehet naj bi torej otrokom pripovedoval, kako je Kain kot deček ptičem gnezda razdiral, metuljem krila trgal; kako sta Ezav in Jakop v šolo hodila; kako sta Jožef in Marija ob prihodu v Betlehem iskala prenočišča ,pri zeleni lipi'; kako se je mladenič iz Naima kot priden obrtnik prehladil in jetiko dobil itd. — To .moderniziranje' zgodb, se zdi, da je .profanacija’ sv. pisma in se ne strinja s svetostjo božje besede. Kdor je kdaj slišal ali bral tako modernizirano zgodbo, je gotovo nehote čutil, kako so besede sv. pisma izgubile tisto posvečenje, maziljenje sv. Duha, ki tako blagodejno vpliva na naše srce.
V teženju po nazornosti se mora katehet tudi varovati, da ne bo v otroški fantaziji ustvaril predstav, ki se ne vjemajo z resnico. Tako n. pr. je treba o nebesih in peklu govoriti resnobno in resnično, da otroci ne dobe krivih pojmov. Kvarno je za vzgojo, če se otroci pozneje, ko malo odrastejo, porogljivo smejejo svojim predstavam o življenju po smrti.
Rekli smo: redno porabimo za podavanje novega nauka zgodbe s v. p i s m a. So pa tudi nauki, ki jih bomo zlasti prvencem, začetnikom morda laglje pojasnili s kakim dogodkom iz otroškega življenja. Pojem kesanja n. pr. se brez dvoma da lepo razviti iz zgodbe o apostolu Petru ali iz zgodbe o Mariji Magdaleni; toda najmanjšim učencem bi morda laglje dopovedali, kaj je kes, če jih spomnimo na to, kako jim je bilo pri srcu, če so očeta ali mater razžalili.2
Ko je katehet vso zgodbo povedal, jo z učenci ponovi. Pri prvencih se ponavljanje vrši tako, da katehet stavi vprašanja, otroci pa odgovarjajo. V drugem in tretjem šolskem letu pa morejo vsaj boljši učenci že sami zgodbo za katehetom ponoviti; in če ima zgodba več odstavkov, pove naprej katehet še enkrat posamezne odstavke, in nato jih učenci za njim ponavljajo. Pri ponavljanju se pojasni, kar je v zgodbi otrokom nejasnega.
3.	R a z 1 a g a. Za prvence zadoščuje, če posnamemo iz zgodbe ono resnico, ki je v njej najbolj jasno in n e p o -
1 Gl. n. pr. Jakob Nist, Methodisch ausgefiihrte Katechesen liber die Gebote Gottes fiir das dritte Schuljahr.* Paderborn 1912, 113 sq.: o šesti in deveti božji zapovedi. Avktor je za podavanje porabil zgodbo o Noetu in treh njegovih sinovih. Za umevanje zgodbe je potrebno, da otroci že vedo, kaj je sramežljivost in nesramežljivost; zato pa Nist s pomočjo zgodbe o Adamu in Evi po grehu že v uvodu pojasni ta pojem,
8 Gl. Kateheze za prvence. V Ljubljani 1914, str. 20.—22.
s r e d n o obsežena. Resnico povemo z besedami, ki so otrokom najbolj umljive; potem sledi, če je mogoče, katekizmovo besedilo. Daljša abstrakcija, kjer razvijamo pojem za pojmom in nazadnje vse skupaj zvežemo v celoten nauk, pri začetnikih ni mogoča; pač pa nekoliko v drugem, in še bolj v tretjem letu. Iz zgodbe posneti odgovor katekizmov, če je za otroke umeven, če ne, pa z besedami katehetovimi formulirani nauk, ponove nekateri učenci ali tudi vsa šola in choro; tako si otroci katekizmov nauk vtisnejo v spomin.
4.	Uporaba in učenje na pamet. Pri spodnji skupini naj se uporaba, praktična posledica iz nauka, ozira samo na sedanje otrokovo življenje; praktično navodilo bodi preprosto in lahko, tako, da ga more vsak otrok izvršiti. Kot nagibe za praktično uporabo nauka navedimo strah božji in ljubezen do Boga, našega nebeškega Očeta, do Odrešenika Jezusa Kristusa, do prebl. Device Marije, naše nebeške Matere. Če smo kot praktičen nauk priporočali molitev, je dobro, če sklenemo s praktično vajo v molitvi.
Učenci imajo med katehezo knjige zaprte; šele ob koncu knjige odpro, in eden prebere vprašanja, ki se jih bodo učili na pamet.
Učenje na pamet doma pri začetnikih ni mogoče, ker še ne znajo brati. V drugem in tretjem letu zahtevajmo, da se uče doma kratke katekizmove odgovore, ki smo jih posneli iz zgodbe. Zgodbo samo, ki smo jo porabili kot nazorno sredstvo, ni, da bi morali znati do besede na pamet; zadosti je, če morejo zgodbo ponoviti po svoje ali pa vsaj odgovarjati na vprašanja, ki jim jih stavi katehet.
II. Dispozicija kateheze in metodična navodila za srednjo skupino.
1.	Uvod. Katehezo začnemo s tem, da izpraševaje ponovimo lekcijo prejšnje ure. S ponavljanjem navadno že dobimo potrebne aperceptivne pomočke, prehod k novi tvarini. Da se vzbudi zanimanje učencev, posezi katehet v otroško življenje; spomni otroke na to, kar so že sami izkusili, ali kar morda sedaj v srcu žele, česar težko pričakujejo, in pokaži, kako je njih izkustvo, kake so njih želje, misli, njih upanje v zvezi s tem, kar jim bo razlagal. Potem jim napove cilj ali predmet kateheze. Napovej pa predmet določno in jasno.
2.	O podavanju in razlaganju (abstrakcija in zveza dobljenih pojmov) veljajo prej dana splošna načela. Ko smo v razlagi nove, učencem še neznane pojme iz zgodbe ali konkretnega opisa izluščili in združili v katekizmov odgovor, izpraševaje ponovimo razlago v zvezi z analizo katekizmovega besedila. Analiza katekizmovega teksta na podlagi dane razlage nam pokaže, koliko so učenci u m e 1 i. Kar je še nejasnega, to bomo z novimi nazor-
nimi sredstvi (s kratkim zgledom, primero, nasprotjem) pojasnili; kar so krivo umeli, bo treba popraviti; kar so površno ali samo napol umeli, dopolniti.
To ponavljanje razlage, pri katerem izpraševaje analiziramo katekizmovo besedilo, naj pri srednji skupini nikoli ne izostane; pri nižji skupini pa ni umestno, in zadoščuje, če učenci ponavljajo iz zgodbe posneti odgovor katekizmov.
V dokaz resnice je dosti, če katehet reče: ,tako je Bog govoril'; ,to je nauk Kristusov’; ,tako nas uči sv. Cerkev'. Le posamezne, lehko umevne in kratke izreke sv. pisma naj katehet navede in otroci naj si jih zapomnijo po besedi.
Nanovo spoznano resnico primerjati z drugimi kate-kizmovimi nauki pri srednji skupini učencev ni lehko; zato naj to primerjanje (asociacija) redno izpade.
3.	Pri uporabi se moramo, kakor pri nižji skupini, ozirati najbolj na sedanje otrokove razmere. Razen splošnih nagibov (strahu in ljubezni) navedimo tudi posebne nagibe za določeno krepost.
Da učenci bolj pazijo na katehetove besede, je dobro, če imajo med razlago knjigo zaprto; odpro jo, ko po končani razlagi katehet analizira katekizmovo besedilo.
III.	Dispozicija kateheze in metodična navodila za višjo skupino.
1.	Uvod. Katehet ponovi z učenci lekcijo prejšnje ure, potem pa nakratko označi zvezo z novo tvarino in napovej cilj kateheze z vprašanji iz katekizma. Ker so učenci o tej tvarini bržkone že prejšnja leta marsikaj slišali, se jim stvar prvi hip ne bo zdela tako zanimiva. Zato zastavi katehet nekatera dobro premišljena vprašanja in pokaži učencem, da je njih znanje v tej reči še zelo nepopolno; opozori jih na kak ugovor, ki so ga morda že slišali ali ga bodo kmalu slišali proti novemu nauku, spomni jih na kriva praktična načela, ki so morda razširjena med ljudmi glede tega nauka. Tako bo poživil pozornost in zanimanje.
2.	Nazorno podavanje pri tej skupini redno odpade; učenci namreč katekizmovo besedilo splošno že toliko razumejo, da za pojasnjevanje pojmov ni treba iskati zgodb ali daljših nazornih opisov. Katehet torej poda resnico kar v obliki kate-kizmovi.
3.	Razlaganje. Ker odpade nazorno podavanje, odpade tudi tvorba pojmov po abstrakciji in njih druženje v celotno resnico. Če je kak pojem učencem manj jasen, ga pojasnimo s primero, nasprotjem, s kratkim zgledom; dosti je, če učence samo opomnimo na zgodbo, na znane osebe v zgodbi. Ko bi katehet govoril o nevoščljivosti, bi lehko rekel: kaj je nevoščljivost, že veste; spomnite se na Kaina, na Jožefove brate. Pri kolektivnih pojmih naštejemo dele, pri razpolu imenujemo vrste ali poedinke.
Glavna skrb katehetova pri razlaganju v višji skupini bodi, da se umevanje resnice pri učencih poglobi. Zato navede potrebne dokaze, kolikor jih učenci morejo umeti; ovrže ugovore, zavrne med ljudmi razširjena kriva etična načela; resnico, ki jo obravnava, primerja z drugimi katekizmovimi nauki, z bibličnimi zgodbami, z liturgiko; prilično opozori na zistem, logično zvezo in red v katekizmu. Da bodo mogli učenci te reči umeti, mora seveda govoriti kolikor mogoče nazorno, konkretno.
4.	Uporaba. Ko katehet iz razloženega nauka izvaja praktične posledice za življenje, more pri višji skupini imeti pred očmi ne samo sedanjost, ampak tudi prihodnost svojih učencev. Zato naštej podrobno bolj važne slučaje, v katerih bodo učenci morali nauk praktično uporabljati. Med motivi razvij zlasti one, ki vnemajo učence posebe za določeno krepost in jih odvračajo od te in te napake. Uporaba je pri večjih učencih malone najbolj važen del kateheze.
Varuj se katehet, da ne bo danih pravil mehanično in vedno enako uporabljal. Ko se pripravlja na katehezo, preudari, koliko učenci o odbrani tvarini že vedo, kaj jim je še neznano. Po znanju pri učencih bo določil, ali bo treba katehezo po vseh glavnih stopnjah razviti, ali bo morda katero stopnjo lehko izpustil, pri kateri stopnji se bo dalje pomudil. Metodična navodila za višjo skupino bo po razmerah porabil pri srednji skupini in časih morda tudi narobe. Pri učenju je treba pač metodično pravilo umeriti po učencu, ne učenca po pravilu.1
B, Biblična kateheza. V višjih razredih ljudskih šol (po našem načrtu v 4.—6. razredu) se zgodbe sv. pisma poučujejo samostojno in ne samo kot nazorno sredstvo h katekizmu. Namen ali cilj pouka pa ni le umevanje zgodb samih zase, ampak biblična kateheza mora pospeševati tudi spoznavanje verskih resnic in krščansko življenje učencev. Dispozicija biblične kateheze je bistveno ista kakor pri katekizmovi katehezi; obsega torej: uvod, poda vanje ali pripovedovanje zgodbe, razlago in uporabo.1 2
1. V uvodu napove katehet vsebino zgodbe, katero bo razlagal. Najlaglje povzame vsebino z besedami, s katerimi je zgodba označena v učni knjigi v naslovu ali napisu. Redno pa napoveduje svoj predmet v celem stavku; napoved bo tako bolj konkretna. N. pr. zgodba nove zaveze pod št. 7. (Vole, Velike zgodbe sv. pisma) je naslovljena: »Modri z Jutrovega«. Ta naslov premeni v cel stavek in reci: povedati vam hočem danes, kako so Modri z Jutrovega prišli Jezusa molit. Časih je za umevanje zgodbe potrebno, da že v uvodu pojasnimo kake neznane stvari; tako n. pr. bi pri zgodbi pod št. 22. v stari
1	Cf. Linden S. J., Behandlung des Katechismusunterrichtes in der Volksschule nn. 6—9 (Grundfragen der Katechetik. I 60—75).
2	Cf. F. J. K n e c h t, Praktischer Kommentar zur Bibl. Geschichte1'1, Einleitung, pg. 15—31.
zavezi: »Jožef povišan« — morali že naprej povedati, kaj je reka Nil za Egipt. Zakaj če učenci ne vedo, kaj je Nil za Egipt, ne morejo umeti Faraonovih sanj.
2.	Pripovedovanje zgodbe. Kolikor mogoče pripoveduj zgodbo z besedami učne knjige. Med pripovedovanjem nakratko opiši kraj, čas, šege, kolikor je to potrebno, da učenci zgodbo razumejo. Pri osebah, ki v zgodbi nastopajo, govore, delajo, označi njih nagibe, misli in čuvstva srca. Govori nazorno in živahno, da se bodo učenci zamislili v dogodek, kakor da se pred njimi vrši, kakor da vidijo pred seboj osebe, ki nastopajo, in slišijo besede, ki jih govore. Direktnega govora zato nikoli ne preminjaj v indirektnega.
3.	Pri razlaganju zgodbe ima katehet dvojen cilj pred seboj: najprej mora zgodbo samo zase pojasniti, potem pa posneti iz zgodbe krščansko resnico, ki je v zgodbi izražena ali se da iz nje izvajati.1
a)	Ko je torej katehet zgodbo povedal do konca, odpro učenci knjigo in eden prebere prvi odstavek zgodbe. Začne se pojasnjevanje, besedno in stvarno razlaganje. Namesto neznanih izrazov pove katehet druge, učencem že znane, domače besede. Težje umljive stavke razreši v dele; opozori na zvezo med stavki. Da bodo učenci tudi sami nekoliko mislili, jih vprašuj večkrat: kaj pomeni to? Kdo, zakaj, kje, kdaj je to govoril, naredil? O narodnih običajih in navadah, o geografični legi kraja, mesta je katehet že v pripovedovanje ali mordc. celo v uvod vpletel, kolikor je bilo nujno potrebno za umevanje zgodbe; pri razlaganju dopolni, česar prej ni mogel povedati, ker bi se bilo pripovedovanje preveč trgalo.
Pojasnjevanje bodi kratko, preprosto in določno; varovati se je učene navlake. Kar je učencem že jasno, tega ni treba pojasnjevati, in kar morejo po majhnem premisleku sami pogoditi, tega jim nikar najprej ne pripoveduj. — Ko je vsa zgodba razložena, naj jo katehet z učenci ponovi.
b)	Ni pa dosti, da katehet zgodbo samo zase razloži. Biblične zgodbe obsegajo dogmatične in moralne resnice; v njih se razodevajo božji sklepi in načrti, božja volja in božje lastnosti; cerkvena liturgija, sveti obredi se dajo često tolmačiti v zvezi z zgodbami. Na vse te reči opozarjaj katehet učence pri biblični katehezi. Kolikor se da, povzemi nauk iz zgodbe z besedami katekizmovimi. Tako razlaganje zgodb bo v učencih razširilo in poglobilo znanje krščanskega nauka in utrdilo njih versko prepričanje.
1 Knecht imenuje razlaganje zgodbe »Erklarung«, izvajanje krščanske resnice iz zgodbe pa »Auslegung«. o. c. 20. 25.
Govori ob času vojske.
Na straži!1
Oblecite vso bojno opravo, da boste mogli stati nasproti zalezovanju hudega duha.	Efež, 6, 10,
Prijatelj, morda si bil in si se bil v veliki vojni v letih 1914 in 1915? Kako pa je bilo tedaj? Si li mar pasel lenobo v tistem velikem, strašnem času, ki bi smeli o njem z vso pravico zapisati prerokbo mogočnobesednega Izaije (19, 2): »In bojeval se bo brat zoper brata, in prijatelj zoper prijatelja, in kraljestvo zoper kraljestvo.« Si mar na bojnem polju prijetno dremal v hladilni senci, ali ob hladnih jesenskih in zimskih večerih pri blagodejnem, oživljajočem ognju? Si spal mar v mehki postelji, v gorko zakurjeni sobi? O, vsi vemo, da ne! Ležal si dneve in noči za okopi, v jarkih, polnih vode in blata, v ledenem snegu. Dneve in dneve se nisi slekel, ne sezul. Po cele ure, po cele poldneve si nepre-gibno držal puško v roki, pripravljen za napad ali vsaj za obrambo. Lačen si bil in premražen, ves trd od dolgega, nepremičnega ležanja, opazovanja, pričakovanja. A vse si junaško pretrpel. Zakaj vedel si: »Za domovino gre! Za moje življenje gre!«
Da, to vemo vsi: Ni šala vojna! In to si vedel ti in smo vedeli mi doma: Boj je na življenje in smrt!
A glej, prijatelj moj, še hujši je boj za drugo domovino, za nebeško domovino. Še resnejša je borba za drugo življenje, za duhovno, večno življenje. Tem groznejši je ta boj, ker je sovražnik v tem boju neprimerno strašnejši od vseh sovražnikov v oni ljuti svetovni vojni. Res, bila je grozna in neusmiljena. A sredi vseh grozot je čestokrat zasvetilo kakor žarek iz nebes kako krasno delo krščanskega usmiljenja. Morda si bil sam priča, morda si celo sam na sebi okusil, kako je nesel sovražnik ranjenega sovražnika v varno zavetje, kako mu je poln usmiljenja pomagal, ko je ležal ranjen in brez moči na bojnem polju, mu, kakor najbolj ljubeča mati, gladil potno, okrvavljeno čelo, in mu je govoril najnežnejše besede, ko je bojeval ranjenec zadnji, smrtni boj. Bili so to žarki, ki so nam pričali sredi noči in vseobčne teme, da še žive duše, da še živi v dušah Bog s svojo vero in ljubeznijo.
A glej, sovražnik v duhovnem boju ne pozna usmiljenja! Proti nikomur ne, ki se da od njega zmagati, ki pride pod kruto njegovo oblast. Brezčutno je njegovo srce, kakor srce najbolj
1 Iz zbirke govorov, ki jih bo izdal pisatelj po vojski. Sedaj naj se pri uporabi nekatere stvari okoliščinam primerno izpremene.
Duhovni Pastir.	16
L
divje, najbolj krvoločne živali. Kdo da je ta sovražnik, veš. Sv. apostol Peter nam ga riše v strahotnih barvah, ko piše: »H udič, vaš nasprotnik, hodi okrog kakor rjoveč lev ter išče, koga bi požrl« (I. Petr. 5, 8). Torej angel teme, gospodar pekla, hudi duh je ta sovražnik. Ali kakor pravi v pismu do Efežanov (6, 12) apostol narodov v mogočnem svojem jeziku: »Ni se nam bojevati zoper meso in kri, ampak zoper poglavarstva in oblasti, zoper gospodovalce temin tega sveta, zoper hudobne duhove.«
In mnogo nevarnejši je ta sovražnik, nego so bili vsi sovražniki v onem velikem svetovnem pomoru. Zakaj mnogo pametnejši je, mnogo bolj navihan in mnogo bolj zahrbten. Angel je ta sovražnik. Res, zavržen angel, a navzlic temu presega njegova pamet daleč pamet vseh ljudi. Imel sem pobožnega profesorja, ki nam je večkrat rekel: »Ljudje govore o »neumnem« hudiču. A se zelo motijo. Najneumnejši hudič je stokrat pametnejši od najmodrejšega učenjaka tega sveta.«
Še več! Najzlobnejši je ta sovražnik, kar si jih le moremo misliti. Vsa njegova narava je: hudobija! Vse njegovo bistvo: brezmejna zloba. Vsa njegova volja: zloba. Vsa njegova dela: zloba. Tako je združena vsa le mogoča hudobija in zloba v njem, da, ako hoče svet izraziti višek zlobnosti kakega človeka, pravi kratko: »Zloben je kakor sam satan.«
In neutrudljiv je ta sovražnik, nenasitljiv, kakor njegov dom, pekel. Lev se utrudi na svojih roparskih pohodih in si privošči počitka. Lev se nasiti, nekaj časa leže; in živali in ljudje so varni pred njim. Najhujši sovražniki v boju se včasih upehajo, onemorejo. Saj se spominjaš, kako je po urah in dnevih najljutejših bojev nastal za nekaj časa odmor, mir. Legli ste v okope, vi in sovražnik, da si odpočijete, se vsaj za silo naspite, si zberete novih telesnih in duševnih moči. A glej, sovražnik v duhovnem boju ne miruje nikoli! Vse njegovo življenje je: trpljenje. Del tega trpljenja pa je: večen nemir! Če bi si mogel in smel kdaj le za hip odpočiti, bi bil to zanj dobroten, blagoslovljen trenutek. Pa si ne more, pa si ne sme! Sužnji paganov so morali delati pod bičem neusmiljenega nadzornika, da so se onemogli, pol mrtvi zgrudili. A ta suženj, ki je obenem eden najmogočnejših vladarjev, se mora truditi pod bičem lastne hudobne volje in pod bičem prekletstva božjega neprestano, brez odpočitka. Dela pa le hudo, vsaj hoče in poizkuša delati hudo vedno in povsod, kamorkoli pride.
Zato pa, prijatelj moj, morava stati vedno, noč in dan na straži. Zato morava biti noč in dan pripravljena za boj s tem strašnim sovražnikom ... Ko si bil na bojnem polju, ste, ko sovražnik ni prehudo pritiskal, postavili stražo. Ta je bdela in pazila za vas vse. Drugi pa ste legli. Odložili ste puške, morda tudi zgornjo obleko, sezuli morda čevlje, da si telo bolj od-

dehne, si bolj odpočije. A v duhovnem boju teh udobnosti ni! Deloma pač v mladosti, ko so čuvali nad vami starši in predstojniki. A tudi tedaj smo morali kolikortoliko paziti tudi sami. Pozneje nam pač signalizirajo sovražnika, ko nas opozarjajo nanj duhovni učitelji in voditelji, pridigarji, spovedniki. A bojevati se moramo zoper njega sami! Zato pa moramo stati vedno v bojni opravi, da nas ne zaloti in ne napade nepripravljenih, dremajočih morda, spečih. Čuj, apostol Peter, za Kristusom Gospodom prvi vojskovodja armade vernikov, nam kliče: »B o -dite trezni in bedite, ker hudič, vaš nasprotnik, hodi okrog kakor rjoveč lev ter išče, koga bi požrl. Ustavljajte se mu trdni v veri in vedite, da vaši bratje po svetu trpe ravno tako trpljenje.« Torej vsi enako! Nihče ni varen pred temi napadi. Nikomur ni tuj ta duhovni boj, ne papežem, ne cesarjem in kraljem.
»A kakšno orožje naj rabimo v tem duhovnem boju?« me morda povprašaš, poln skrbi pred to težko borbo.
Glej, sv. Peter nama že svetuje veliko in mogočno orožje: treznost! — Ali si se zoper sovražnike domovine bojeval pijan, žganja poln? Ne! Rusi so svojim vojakom naravnost in ostro prepovedali vsako upijanljivo pijačo. Tudi najvišji njihovi poveljniki so imeli pri jedi na mizi le vodo. Od Japoncev so se naučili. Ti so leta 1904. premagali Ruse, ker niso pili, Rusi pa so. Veruj, pijanega te bo hudi duh takoj in z lahkoto podrl in potrl. Kaj svetuje, kako svari in uči veliki, duha božjega polni svetovalec in kažipot v duhovnem boju, sv. Pavel? »Ne o p i -vajte se z vinom, v čemer je nečistost!« (Efež. 5, 17.) Glej, smrtno rano, zadano od hudega duha pijancu!
Drugo orožje nama nasvetujeta oba prvaka apostolov: vero! »Ustavljajte se mu trdni v veri!« (I. Petr. 5, 9.) »Pred vsem pa vzemite v roko ščit vere, s katerim boste mogli vse ognjene puščice hudega duha ugasiti« — sv. Pavel v listu do Efežanov (6, 17). Saj ti je znano, kako so pristopili nekoč apostoli h Gospodu, ko je bil baš izgnal hudega duha, in so ga vprašali: »Gospod, zakaj ga mi nismo mogli izgnati?« In kaj jim je Gospod odgovoril? »Zaradi vaše nevere« (Mat. 17, 18, 19). Glej, tako silno je potrebna močna vera. Saj je človek brez vere kakor vojak brez puške in brez bajoneta, vojak brez vsakega zavetja, stoječ povsem nezavarovan, samoten in zapuščen sredi širnega, praznega polja. En sam strel iz sovražnih vrst — pa leži na tleh, ranjen ali celo mrtev. Najmočnejši in najvarnejši okop je — vera!
Tretje orožje je: pravica in resnica! »Stojte torej opasani okoli ledij z resnico, zavarovani z oklepom pravice« (Efež. 6, 14). Kdor zapusti pot pravice in resnice, zapusti varno ozemlje. Podaja se v kraje,

na pota, kjer prej ali slej gotovo zabrede v zasede hudega duha, v njegove zanke. Ako goljufaš svojega bližnjega pri meri in vagi, pri kupčiji in prodaji, in pri tem še pogumno in ponosno dvigaš glavo, glej, tedaj jo dvigaš iz okopov in jo nastavljaš za cilj sovražniku, hudemu duhu. In svojo dušo nastavljaš! Ko orješ v tujo njivo, ko kosiš čez mejo v sosedov travnik, glej, z vsakim korakom za oralom, z vsako stopinjo za koso greš lahkomiselno nasproti najhujšemu sovražniku, ki preži nate poln hrepenenja in poln lokavosti. Ni moja beseda, temveč beseda božja, zapisana nam po apostolu Pavlu: »A li ne veste, da krivičniki ne bodo deležni božjega kraljestva?« (I. Kor. 6, 9.] Ko govoriš krivično in lažnivo zoper svojega bližnjega, ko morda pri sodniji napačno pričaš zoper njega, se celo ne ustrašiš krive prisege, glej, tedaj glasno kličeš svojemu nasprotniku: »Tukaj sem, zadeni, poderi me!« In nič ne dvomi: bode te! Zakaj zopet je beseda božja: »Gospod bo ponižal obrekovalca« (Ps. 71, 4), ponižal, ko ga bo dal v oblast sovražnikovo. In druga beseda božja, večno resnična, nam pravi: »Veliko jih pod ostrim mečem (ali dandanašnji: po puški, po granatah) pade; pa ne toliko, kolikor se jih po svojem jeziku pogubi« (Sir. 28, 22).
Četrto orožje je: božja beseda. »Vzemite čelado zveličanja in meč duha, kar je božja beseda.« Čelade so bili železni klobuki ali železne kape vitezov. Bile so tako močne, da tudi udarci s sovražnimi meči in s sovražnim kopjem ali s sulico niso mogli glave zdrobiti. .. Če se zavaruješ z močjo božje besede, tudi tebi sovražnik ne bo mogel do živega, zakaj: »Ni ga, ki bi se ustavljal tvoji besedi, o Gospod!« (Judit 16, 17.) Poglej Gospoda Jezusa! Tudi on se je oborožil v puščavi s čelado božje besede, tudi on je zavihtel zoper izkušnjavca meč božje besede, o kateri pravi apostol, da je »ostrejša od dvoreznega meča«! »0 n pa je odgovoril in rekel: Človek ne živi samo od kruha, temuč od vsake besede, ki pride iz božjih ust« (Mat. 4, 4). »Jezus mu je rekel:	Ne izkušaj Gospoda, svojega Boga!«
(Mat. 4, 7.) »Tedaj mu Jezus reče:	Poberi se,
satan! Zakaj pisano je:	.Gospoda, svojega
Boga, moli in njemu samemu služi!' Tedaj ga je hudič pustil« (Mat. 4, 10, 11).
Še več nama je božja beseda! Ali si kdaj v temni noči zašel? Kajne, ko si blodil ves prepaden in že ves obupan v neprodirni temi po neznanem kraju, ali ki se ti je v tej začarani noči vsaj zdel povsem tuj in neznan, pa si nenadoma zagledal v daljavi luč, kako si se razveselil! Glej, taka luč je v duhovnem življenju božja beseda: »Tvoja beseda, o Gospod, je svetilnica mojim nogam in luč na mojih
potih« (Ps. 118, 105). Še huje je bilo, če si zablodil v vojni, sredi smrtnih nevarnosti, sredi smrti same. Morda si bil v vojnem metežu ločen od svojega oddelka. Kar si nenadoma, s strahom opazil, da si sam v čisto neznanih krajih. Kam sedaj? Če kreneš v napačno stran, prideš morda ravno proti sovražnim vrstam; in gre ti za življenje ali vsaj za prostost. Ako pa si tedaj nenadoma zaslišal odkod znan klic, če si naletel na tovariša v znani uniformi, kako se ti je razveselilo srce. Povedal ti je, na katero stran se naj obrneš, povedel te je morda kar s seboj. — Glej, tak tovariš, tak prijatelj-rešitelj ti je vsak pridigar, vsak spovednik. Ta ti kaže pravi pot v najtežavnejših trenutkih življenja, kaže ti ga poln ljubezni in usmiljenja. — Plazili so se kdaj ponoči, pod varstvom teme, sovražniki proti vam. Zdajzdaj bi vas bili obkolili, vse ujeli ali postrelili. Kar se je nenadoma zasvetilo kakor ogromen blisk skozi noč: reflektor! In v hipu ste spoznali nevarnost, v hipu ste se zavarovali v okopih, le puške so govorile smrtno sodbo. Glej, božja beseda je tak reflektor! Ena pridiga, nekaj besedi v njej ti dostikrat pokaže nevarnost, ki se nahaja v njej tvoja duša, ti pokaže sovražnika, kako blizu ti že stoji — kratek hip dušne lenobe in nemarnosti še, in bil bi v njegovi oblasti!
Prijatelj, nikar ne zanemarjaj božje besede! Brez nje se ne boš mogel orientirati v duhovnem boju, to se pravi: ne boš spoznal, kod da hodiš, kje da stoji in preži sovražnik, odkod da ti grozi najhujša nevarnost.
Omeniva še nekaj orožij, še nekaj pripomočkov v duhovnem boju, ki so z naštetimi v tesni zvezi, nekako njih del. Bila bi pred vsem: molitev! — Saj se spominjaš, kako si v vojni molil: zopet zaupno, pobožno in goreče, kakor nekdaj v otroških letih. Ko si ležal v okopih in so žvižgale in brnele nad teboj krogle in granate ter trgale okoli tebe zemljo in izkopavale globoke jame in rove — kaj, ali ti ni kipel tedaj iz srca marsikak očenaš, marsikaka češčenamarija, marsikako »Verujem v Boga Očeta« in marsikaka goreča druga molitvica, vroči vzdihljaji? Ko ti je tolikokrat gledala smrt od blizu v oči in ti njej, kaj ti je dajalo tedaj največ poguma, največ moči? Ali ne molitev? Ko si ob težavah, ki so bile dostikrat naravnost ogromne in nadčloveške, že obupaval, kaj te je zopet potolažilo, zopet dvignilo? Ali ne molitev? O srečen, kdor je prinesel s seboj v vojno to mogočno orožje: molitev! In marsikdo, ki je šel brez njega v vojno, si ga je tam oskrbel, ker je spoznal: »Brez tega orožja, brez molitve, se ne prebijem, ne zmagam vseh teh ogromnih težav.« In ko si pisal domov ženi in otrokom ali drugim dragim, ali nisi ponavljal zopet in zopet: »Molite zame«? O, pisali so tako tudi taki, ki poprej o Bogu in o veri niso marali mnogo ali ničesar slišati. A zdaj jim je bilo jasno: »Ne gre brez tega! In ne samo, da sam molim, potrebno je, da molijo tudi drugi in mi tako pomagajo s tem mogočnim orožjem!«
Morda si bral o francoskem bogotajcu Lavredanu, kako piše sam o sebi, da je ravno v tej strašni vojni, ko je sam gledal njene grozote, našel zopet Boga, vero, in se naučil zopet moliti. Pretresljiva je njegova veroizpoved, pisana s srčno krvjo, na kolenih, v prahu pred Vsemogočnim.
»Zasmehoval sem vero in sem mislil sam pri sebi, kako moder da sem ... A stal sem na cesti in sem videl vojake: veseli so šli v smrt. Vprašal sem jih: »Kako da ste tako mirni?« In so pričeli moliti: »Verujem v Boga .,.« Štel sem žrtve svojega naroda in sem videl, da so jih sprejemali z molitvijo. Obupati bi moral narod, ki trpi bolest Francije, obupati, če ne bi veroval, da se bolesti na zemlji izpremene v nebeško radost. Kdo, če nima vere, more še upati, ko se vse podira? Ni li vsakdanje delo muka, ni li vse dobro nezmisel, če ne verujemo? ... Stojim ob krvavih francoskih rekah, gledam posvečeno vodo solza. Obupavam. Stara ženica iz Bretagne pa, ki so ji izkrvaveli na bojišču vsi sinovi, ki je zaradi obilnih solz oslepela, moli svojo češčenamarijo pred Materjo božjo sedem žalosti, katere srce je vse prebodeno z meči, in se — smehlja, smehlja se vdano ... Mogočno se veseli moja duša, ker mi je bilo dano doživeti uro, v kateri sem smel na kolenih jecljati: »Verujem! Verujem v Boga, verujem, verujem!« Ta besedica je jutranja pesem človeštva. Kdor je ne pozna, živi v strašni temi...« Eden največjih je Lavredan, ki jim je vojna odkrila nebeško skrivnost: moč vere, blagoslov vere, in jih je učila moliti, z bridkostjo in s sladkostjo v srcu — eden največjih je, a gotovo ni edini...
Res, mogočno orožje je verna, zaupna, pobožna molitev. Ko naredimo sv. križ, že krepko udarimo nasprotnika, da mora odstopiti vsaj nekaj korakov od nas. Vsaka besedica očenaša, češčenemarije ali kakršnekoli cerkvene molitve je nov boleč udarec po glavi hudega duha. Presveti besedi Jezus in Marija pa sta smrtnonevarni krogli, ki hudega duha povsem porazita, na tla pobijeta.
Zato, prijatelj, le pridno rabiva to orožje, tako mogočno, hudemu duhu tako nevarno. Sam Sin božji pravi o molitvi kot orožju v boju zoper hudega duha: »Ta rod se ne more z ničemer izgnati (ali premagati), kakor z molitvijo in pošto m« (Mark. 9, 28).
Kaj pa se je zgodilo, ko se je v oni veliki svetovni vojni tej ali oni vojskujočih se držav bolj slabo godilo? Kajne, zaveznikov si je iskala, pri teh je iskala pomoči? Tako se potrudiva tudi midva, da naju druge, bolj bogoljubne in svete duše podpirajo s svojimi molitvami. Pred vsem pa zopet in zopet kličiva na pomoč najmogočnejšega zaveznika zoper hudega duha: Boga! Kličeva pa ga ravno z molitvijo!
Nadaljnje mogočno orožje so:	sveti zakramenti
— sv. spoved, sv. obhajilo! Brez teh se ne more nihče dolgo ustavljati tako mogočnemu sovražniku, kakor je hudi
duh. Zakaj kdor ne rabi tega orožja, tudi ne rabi orožja vere, ne orožja božje besede, ker je ne izpolnjuje. Morda še rabi orožje molitve; a to je brez sv. zakramentov vse skrhano, povsem topo. Pri sv. zakramentih pa se vedno nanovo nabrusi, poostri, da je hudemu duhu res strašno. Morda si slišal kdaj pravljico o nemškem junaku Sigfridu? Ta se je skopal v krvi ubitega zmaja in je tako postal neranljiv. Mnogo bolj pa nas varuje kri Kristusova. Če vidijo hudi duhovi, pravi sv. Tomaž Akvinčan, da smo po svetem obhajilu najtesneje združeni z Jezusom, se boje, se tresejo in zbeže. Skrivnosti polna kri Kristusova, piše sv. Janez Zlatoust, odganja od nas hude duhove ter nas združuje z angeli in z Gospodom angelov. Če vidijo hudi duhovi naše ustnice pordečene s krvjo Gospodovo, preplašeni zbeže. Kakor mogočni levi, ki bruhajo ogenj, vstajamo od mize Gospodove, strašni hudemu duhu. Okrepljenim s Telesom Gospodovim se nam ni treba prehudo bati napadov satanovih. »Kadar močni z orožjem varuje svoj dom, je v miru njegovo imetje« (Luk. 11, 21). In tukaj res varuje močan, veren kristjan, z močnim orožjem, s presveto krvjo Kristusovo, svoj dom, svojo dušo.
Poglej prve kristjane, prijatelj moj! Kaj se ti zdi, odkod so zajemali ti ono moč, da jih ni mogel raniti hudi duh z nobeno grožnjo in z nobenim še tako mamljivim obetom, z nobeno še tako častno ponudbo, častno seve v očeh tega sveta? Odkod so dobivali ono junaško hrabrost, da se niso ustrašili vseh pomočnikov hudega duha, ne besnih cesarskih namestnikov-sod-nikov, ne krvoločnih rabljev, ne srda in zaničevanja zbesnelih ljudskih množic, ne ostrih krempljev in lačnih zob divjih živali, izstradanih baš zaradi kristjanov, da bi tem gotoveje in tem besneje planile po njih? Glej, cesarji in cesarski princi prihajajo, ponujajo nežnim mladim kristjankam svojo roko v zakon, obetajo jim ves blišč, vso slavo, vse uživanje cesarskega dvora. A device odklanjajo ponudbo: »Imam že ženina. Ves svet mi ne more dati lepšega in imenitnejšega.« Tedaj groze lilijsko nežnim deklicam in mladim ženam z najhujšimi mukami, z najgrozo-viteljšo smrtjo. A one radostno vzklikajo: »Kaj še čakate, kaj se še pomišljate? Umorite to telo, ki ugaja nečistim očem, katerim ne mara biti všeč. Hrepenim, da se združim s sladkim svojim ženinom.« Odkod je dobila to čudežno moč trinajstletna sv. Neža, to ljubeznivo jagnje med svetnicami božjimi? Kje je zajemala moč in pogum druga rimska devica, sv. Sekunda, ki je vzkliknila proti sodniku Juniju, ko je dal njeno sestro Rufino bičati, nje pa ne: »Kaj je to, da si izkazal moji sestri tako čast, meni pa si prisodil sramoto? Zapovej obe obenem umoriti, ki obe častive istega Gospoda Jezusa Kristusa!« Kdo je pomagal tretji rimski devici, sv. Bibiani, da je ohranila svojo angelsko nedolžnost v hiši zaveznice in pomočnice satanove, v hiši razuzdanke Rufine, kateri jo je izročil rimski mestni načelnik Apro-
nij z nalogom, da jo naj pokvari in pohujša? Vedel je dobro: »Potem bom imel lahko delo, da jo odvrnem od Boga kristjanov.« A se mu je načrt sramotno izjalovil.
Glej, iz pogostega, vsakdanjega sv. obhajila so dobivali to hrabrost, to čudežno moč. »Bili so stanovitni in združeni v lomljenju kruha« (Ap. dej. 2, 42). To je bil vir, ki je izvirala iz njega ona nebeška stanovitnost v dobrem, ona čudovita neustrašenost pred mukami, ki je pretresla celo mnoga paganska srca, ona radost v trpljenju, da so šli v smrt »psalme pevaje«. Sveto obhajilo jim je dajalo ono neomahljivo zaupanje v pomoč Gospodovo, ki jih je delalo tako močne, nepremagljive. »Oni, ki v Gospoda zaupajo, so kakor gora Sion« (Ps. 124, 1). Sv. Ciprijan naravnost izpoveda, da nobenega niso smatrali za dovolj močnega, da prestane grozovitosti mučeništva, ki bi ne bil od svete Cerkve oborožen s kruhom hrabrosti. Ker so morali biti verniki v tistih nevarnih in vendar milosti polnih časih vsak hip pripravljeni na mučeništvo, jih je sv. Cerkev za ta težki boj oborožila s sv. Rešnjim Telesom, ki so si ga smeli jemati s seboj na dom. V slučaju velike nevarnosti so se smeli sami obhajati in se s Telesom Gospodovim okrepčati za najtežji, poslednji boj. »Tiste, ki jih hočemo obvarovati pred sovražnikom, oborožujemo z varstvom Gospodove jedi« (sv. Ciprijan). Znano ti morda bo, kako so (15. avgusta 257) ubili v Rimu na ulici svetega mladeniča Tarzicija, ki je nesel sv. Rešnje Telo pod obleko.
Misliš li, brat moj, da sva midva močnejša od prvih kristjanov? In da bodeva mogla ravno midva brez tega mogočnega orožja premagati sovražnika? Ne motiva se! Kdor ne je Telesa Gospodovega in ne pije presvete njegove Krvi, bo polagoma povsem oslabel. A kaj premore vojščak, ki stoji zoper močnega sovražnika dneve in dneve brez jedi in brez pijače? Vsak dih nasprotnikov ga vrže ob tla!
Naposled bi bilo še eno zelo važno orožje: bodiva previdna! Varujva se sovražnikove bližine! Nikar ga predrzno ne iščiva, nikar mu ne hodiva lahkomiselno na pot in blizu — beživa pred grešno priložnostjo! Ko si bil v vojni, ali si se sovražnim kroglam kar lahkomiselno izpostavljal in nastavljal? Si li stopal gor na okope, da si bil daleč viden in varen cilj vsaki sovražni krogli? Ali si se postavljal tik pred sovražne okope, češ: »O, meni se itak ne more nič zgoditi!« Mislim, da ne. Ne samo junaški pogum, tudi modra previdnost je potrebna v boju; v duhovnem boju je potrebna dvakrat. Le poglej nasprotnika! Ali pride ta kar odkrito nate, češ: »Zdaj pa se bova dala«? »Ne!« Tiho in skrivaj se priplazi k nam, splazi se v naše misli, v naše srce, da sami ne vemo, kdaj in kako. Zato je res najprimernejša podoba za tega našega zopernika — kača, ta tiho se plazeča, zahrbtna, smrtno nevarna človekova sovražnica.
Glej, v vojni se uči sovražnik od sovražnika. Ako opazijo vojskovodje in vojaki na nasprotniku kaj posebno koristnega, porabijo takoj to tudi sami. Učiva se midva, prijatelj, od duhovnega sovražnika modre previdnosti. Ne izpostavljajva se mu! Ne podajajva se v njegovo kraljestvo: v bližnjo nevarnost. »Kdor nevarnost ljubi, bo v nevarnosti pokonča n,« svari Sv. Duh po modrem Sirahu (3, 27).
Tako, prijatelj moj, ne pozabiva, da sva vse življenje vojaka. »Vojna je življenje človekovo na z e m -1 j i« (Job 7, 1). Hujši boj morava bojevati, nego si ga bil in bojeval s puško, z bajonetom, z granatami in s topovi. Človeško orožje v tem boju le prekmalu odpove. Zato vzemiva orožje božje! S tem zmagava! In tako porečeva ob koncu boja, ki bo obenem konec najinega bivanja na zemlji: »Bojeval sem dober boj, tek sem dokončal, vero ohranil. Zdaj pa mi je pripravljen venec pravice, ki mi ga podeli Gospod, pravični Sodnik« (II. Tim. 7, 8).	M. K.
Velikonočna nedelja.
1. Velikonočno veselje.
Haec dies, quam fecit Dominus: ex-sultemus et laetemur in ea. — To je dan, ki ga je naredil Gospod: veselimo in radujmo se. Psalm 117, 27.
Velika noč, oj lepa velika noč! Po mirnem, tihem, žalostnem postnem času koliko veselje, kolika radost! Christus resurrexit, alleluja, Kristus je od mrtvih vstal, alleluja! Veselite se vse stvari, vaš Zveličar živi!.,. Po velikem petku velika nedelja, po tugi povsod le veselje! In raduje se vsaka duša: Alleluja! Od ust do ust gre veseli glas: Alleluja! Od kraja do kraja se razlega veseli glas: Alleluja! Zemlja kliče: Alleluja! — In čula je ptica zemlje radostni glas in ptica žvrgoli ptici: Alleluja! In k nebu pod oblake se dvignejo ptice pojoč po svoje: Alleluja! — In čula je zvezda nad oblaki ptic radostno petje in zvezda šepeta zvezdi: Alleluja! Hitro se je raznesel veseli glas: po svetu odmeva mogočno: Alleluja! — In čuli so angeli nad zvezdami glas sveta in angelski zbori pojo: Alleluja! Nebo se je združilo z zemljo, združil ju je slavodobitni, zmagonosni glas: Christus resurrexit, alleluja, Kristus je od mrtvih vstal, alleluja!
Predragi v Gospodu! Veselite se in radujte se; danes je dan veselja in radosti: Kristus je od mrtvih vstal! Naš kralj, naš vrhovni vojskovodja slavi svoje slavje — zmagovalec smrti in pekla in sveta. Velikonočno veselje vzbuditi v vaših srcih, to bodi danes moja naloga.
L
Kdo se veseli danes, kdo naj se raduje danes? Danes se raduje Marija, mati Jezusova in naša mati; danes naj se vesele z materjo dobra njena deca!
Pred leti je živela dobra mati. Imela je sina edinca, edino tolažbo, edino nado. Kar prihrumi v deželo sovražnik. Domovina je v nevarnosti, cesar potrebuje vojske, potrebuje junakov: tudi sin edinec mora na vojsko... Novine pišejo o krvavih bojih. Pred dnevi da je bila odločilna bitka in polk, pri katerem je služil dobre matere dobri sin, da se je boril v prvih vrstah. Naši da so sicer zmagali, ali prvi polk da je skoraj uničen; nekaj ranjenih da so rešili naši. Tako so pisale novine. — Kdo bi umel strah naše matere, kdo razumel bol njenega srca, kdo bi ji odgovoril na skrbno vprašanje, če še živi njen sin? In minejo dnevi, minejo tedni mrzlične bolesti. Nekega dne (zgodaj je bilo in naša mati je opravljala ravno jutranjo molitev) odpro se vrata: pred mater stopi njen sin z zlato kolajno na prsih, odlikovani junak,
»Otrok, kaj si ti?«
»Mati, jaz sem. Junaški sem se boril za cesarja in dom. Glej me, mati; lahko si ponosna: rodila si sina junaka, mati!« ... Čigavo pero naj opiše, čigav jezik naj izreče veselje materinega srca? ------
Predragi v Gospodu! To je le slaba, bleda slika božanskega junaka pred svojo materjo, preljubega Jezusa pred devico in materjo Marijo. Marija, mati Jezusova, v noči velike sobote, v svoji sobici, v globokem premišljevanju. V Betlehemu sem ga rodila, v hudi zimi, v hlevcu, v največjem siromaštvu. Iz daljnih krajev so prišli možje poklonit se mojemu Jezusčku. In pastirji iz okolice so prišli, ti dobri, ubogi pastirci. Toda narod izraelski je ostal hladen, ni maral za svojega Mesijo. In Herod? Herod ga je hotel ubiti, mojega Jezusa! Hvala Bogu, pekla namen se mu ni posrečil. — V Nazaretu! Kako srečno in zadovoljno smo živeli v Nazaretu, kako dober je bil naš Jezus in pa kako pokoren. — Ko mu je bilo trideset let, je zapustil naš mali dom, nastopil je javno Rabi, učitelj. Mnogi so verovali, mnogi so ga ljubili; drugi so ga sovražili, niso verjeli ne besedam ne delom njegovim. Preganjali so ga, še celo po življenju so mu stregli, in, oj, sedaj se jim je posrečila črnega pekla črna misel: izdan od Jude, izdan in prodan, krvavo bičan, s trnjem ovenčan, na smrt obsojen ... Na križu, med dvema razbojnikoma je umrl moj Jezus! ... O veliki petek, o veliki petek!... Jezus, moj Jezus — mrtev! Sedaj počiva v grobu. Mar naj bo tudi njegovo presveto telo plen gnilosti, črvom hrana? Ne, ne; on bo vstal od mrtvih tretji dan! ... O Jezus! Tvoj vrt je
opustošen: pohojene so cvetke, na tleh leže mogočna drevesa: bil je hud vihar! .; . O Jezus! Tvoja čreda je razkropljena: brez pastirja begajo okoli tvoje ovčice: bil je hud vihar! ... O Jezus! Vzravnaj zopet nežno cvetje, zberi zopet svojo čredo! ... O Jezus! Že se začenja tretji dan. Pridi, pridi, moj Zveličar! Potolaži mater, potolaži brate in prijatelje svoje! O Jezus! ... In v istem hipu se razlije po sobici nebeška luč: pred Marijo stoji od mrtvih vstali Jezus! Čigavo pero naj opiše, čigav jezik naj izreče veselje Marijinega Srca!
»Sin, kaj si ti?«
»Jaz sem, mati! Premagan je svet, premagana smrt, pekel je premagan. Jaz živim in nikdar več umrl ne bom! ... In angelci božji zapojo: »Regina coeli, laetare, a 11 e -luja! — Raduj se, nebes kraljica, alleluja!«
Kdo se veseli danes, kdo naj se raduje danes? Danes se raduje Marija, nebes kraljica, in z njo naj se vesele njeni dobri otroci. Marija je stala pod križem, pri njej je stal sv. Janez: tudi sv. Janez se veseli danes in ž njim se vesele vse svete nedolžne duše ...
Mladeniči in mladenke! Kajne, da je bil hud vihar? In pri tem viharju je bila zlomljena mnoga lepa lilija: vaša lilija je ostala zdrava! Možje in žene! Kajne, da je bil hud vihar? In pri tem viharju se je zrušil mnogi hrast, je padla mnoga lipa: vi stojite zvesto in čvrsto v sveti veri. Zato pa kličem vam vsem še enkrat: Veselite se in radujte se z Marijo, z materjo božjo in svojo! »Haec dies, quam fecit Dominus: exsultemus et laete-mur in eal To je dan, ki ga je naredil Gospod: veselimo se in radujmo se!«
II.
Kdo se še veseli danes, kdo naj se še raduje danes? — Danes se raduje tudi sv. Peter in s sv. Petrom naj se vesele vsi, ki so sledili Petru v greh, ali so mu sledili tudi k pravi, iskreni pokori.
Bilo je tri dni po tisti nesrečni noči. Komaj je zvedel za veselo novico, že hiti Peter h grobu svojega Učitelja in najde — grob prazen. Zdaj gre Peter proti domu. Sam je. In težke misli misli Peter.
»Oj, težko sem grešil; zatajil sem Gospoda. Kako sem mogel reči, da ga ne poznam, da ne poznam tega človeka? Saj sem vendar sam sebi lagal! ... Toda Gospod ve, da ga v srcu nisem zatajil; ali tudi z besedami ga ne bi bil smel zatajiti! — Ej, preveč sem zaupal sam sebi. Kako sem že dejal? Če vsi, jaz ne, jaz ne! Kako sem mogel tako govoriti?... Toda Gospod ve, da sem ga vedno ljubil, ve tudi, da sem bolj živahne narave. — In na Oljiski gori! Bdite in molite, je rekel Gospod, jaz sem pa spal. Aj, Juda pa ni spal.. . Res je,
bil sem truden, potrt in zaspan, toda vendar bi bil moral slu-šati Gospoda. — In pa čemu sem šel v ono druščino? Razuzdani vojaki in pijani hlapci, je li to družba za duhovnika, za apostola?... Toda Bog ve, da sem hotel le videti, kaj bo z Gospodom. Vendar ne bi smel sedeti
z njimi; Janez je mlajši, pa je bil modrejši---Ali mi bo
odpustil Gospod moj greh? O ta blagi pogled mi pravi, da bo. In jaz sem se kesal, Bog ve, da sem se kesal od srca, stokrat kesal in trdno odločil: nikdar, nikdar več! ... In ti dobri ljudje! Bratje apostoli, kako so bili prijazni z menoj, posebno deviški Janez. Kako me je tolažil, da naj zaupam v presveto Srce Gospodovo. 0, Janez že ve, on je počival na njegovem Srcu... In te dobre žene! Kaj mi je rekla Magdalena? Peter, ali ne veš, kaj sem bila jaz poprej in Gospod mi je vse odpustil! — In predobra mati Jezusova! Ah, ko bi nje ne bilo, komu bi mogel odpreti svoje srce? .. . Ali, ali, ko bi slišal iz ust samega Gospoda: Peter! Vse je pozabljeno! Oj, kako srečen bi bil jaz! —
V istem hipu je stal Jezus pred Petrom. In Peter pada na kolena, objeti želi, poljubiti želi, z vročimi solzami bi rad umival noge Gospodove. Glasno in prisrčno in skesano moli svoj Confiteor: Oj, Gospod, o moj Bog! Priznam, vse priznam in obžalujem. O Jezus, nikdar več! Mea culpa, moj greh, moj greh, moj največji greh. O Jezus! Izbriši iz vrste apostolov največjega grešnika, samo svojo milost mi daj, in jaz bom bogat in prebogat! — In Jezus? Peter! Vse ti odpuščam; pojdi in okrepčaj svoje in moje brate! .. . Čigavo pero naj opiše, čigav jezik
naj izreče veselje Petrovega srca?-----
Moj nesrečni prijatelj! Črna misel in njen še črnejši sad: ti si zatajil s smrtnim grehom Gospoda, Kako nesrečen si bil po storjenem težkem grehu! — Veliki petek, o veliki petek! Dan tuge in žalosti! Zvonovi molče, po cerkvi brez okrasa in pa brez večne luči se razlega Miserere, Gospod, pomiluj, tužni psalm kralja Davida; se razlega tužna pesem Jeremije proroka in duhovnik ponavlja vročo prošnjo: Jeruzalem, Jeruzalem, povrni se k Bogu, k svojemu Gospodu! ... Za velikim petkom velika noč! Cerkev se obleče v „ praznično obleko, zopet gori pred oltarjem večna luč in zvonovi, velikonočni zvonovi, kako slovesno pojo: iz glasu mrtvega zvona se sliši vesela alleluja! — To je slika, čigava? Slika je človeka po dobri velikonočni spovedi. Njegova duša je okrašena z milostjo božjo, v njegovem srcu, v tem hramu božjem, gori zopet luč ljubezni božje, a njegov angel varih, ki ga je mesece in mesece, morda leta in leta klical in vabil:	Človek,
povrni se k Bogu, k svojemu Gospodu! njegov angel poje sedaj veselo: Alleluja! Alleluja! ker moj varovanec je od mrtvih vstal!
Mar ni res tako? Le točno poglej to sliko, našel boš sebe, moj, sedaj presrečni prijatelj!...
Velika noč, oj lepa velika noč! Po mirnem, tihem, žalostnem postnem času koliko veselje, kolika radost! V nebesih pojo angelski zbori: Alleluja, in po svetu odzvanja odmev z nebes: Alleluja! Za oblaki šepeta zvezdica zvezdi: Alleluja, in pod oblaki žvrgoli ptičica ptici: Alleluja! Na zemljo se spušča ptičji zbor pojoč svoj: Alleluja! Od kraja do kraja se razlega, od ust do ust gre radostni glas: Alleluja! Zemlja je čula, kaj poje nebo, in zemlja se je združila z nebesi: združil ju je slavodobitni, zmagonosni glas: Christus resurrexit, Alleluja, Kristus je od mrtvih vstal, alleluja! Kristjani! Veselimo se in radujmo se:	haec dies, quam fecit Dominus: exsultemus et
laetemur in ea! — To je dan, ki ga je naredil Gospod: veselimo se in radujmo se! Amen.	Fr. Umnik.
2. Zmagoslavni praznik vere, upanja in ljubezni.
Vstal je, kakor je rekel.
Mat. 28, 6.
Veliko soboto se po škofijskih cerkvah subdijakon po odpetem berilu pri sv. maši pokloni navzočemu škofu ter ga nagovori: »Prečastitljivi oče, naznanim Vam veliko veselje, in to je: alleluja!« Nato mašnik trikrat stopnjevaje zapoje alleluja, kakor se to zgodi po vsem katoliškem svetu pri sv. maši v čast Kristusovemu vstajenju.
Alleluja! To je po naše: Hvalite Gospoda! ali: Hvaljen bodi Bog! — Da, to je najlepši, najkrajši in najveselejši slavospev katoliške Cerkve. Zato ima naša sveta mati v svojem bogoslužju tako urejeno, da doni njen velikonočni hvalospev po vseh krajih katoliškega sveta odslej pa do prve predpostne nedelje iz milijonov hvaležnih src.
Alleluja! Hvalite Gospoda! Hvalite Boga Očeta, ki nam je dal takega Odrešenika ter ga velikonočne nedelje jutro povzdignil zmagoslavnega nad vse sovražnike! Alleluja! Hvalite Gospoda Jezusa samega in poveličujte njegovo ime, ker je premagal greh, smrt in pekel ter je kot Kralj kraljev in Gospod gospodovalcev neumrljiv in veličastno poveličan prišel iz groba! Alleluja! Hvalite Boga Sv. Duha, ker je tiste presvete ude, ki jih je nekdaj upodobil iz prečistega telesa brezmadežne Device, sedaj zopet nazaj dal ljubemu Zveličarju, in sicer za večno življenje!
Alleluja! Ta radosti polni slavospev se glasi od prve velike noči skozi vsa stoletja po vseh deželah med vsemi krščanskimi narodi in oznanja povsod dovolj glasno, da je velika noč zmagoslavni praznik ne le za Jezusa Kristusa, ampak za nas vse, ker je zmagoslavni praznik za našo vero, naše upanje in našo ljubezen. Saj tako uči
prvi poglavar sv. Cerkve, apostol Peter v svojem 1. listu: »Po njem (po Kristusu) verujete v Boga, kateri ga je obudil od mrtvih in mu je dal veličastvo, da bi bila naša vera in upanje v Bogu« (1, 24). To je: Bog sam mu je dal pričevanje, da se vaša vera in vaše upanje opira na Boga samega. Sad vere in upanja pa je ljubezen; po delih ljubezni se razodevata vera in upanje. In sedaj si kratko oglejmo, kako je za te tri čednosti v naših srcih velika noč zmagoslavni praznik.
I.	Nad tabernakeljnom stoji kip vstalega Zveličarja z znamenjem zmage v roki. Oznanja nam zmagoslavni praznik najprej za našo vero.
a)	Vstajenje Jezusovo je samo po sebi že neizpodbitno tako, da ga noben pameten človek ne more tajiti, ker bi sicer mogel izpodbijati tudi vsako drugo resnico ali zgodovinski dogodek. V apostolski veri molimo dan na dan, da verujemo v Jezusa Kristusa, kateri je »tretji dan od mrtvih vstal.«
1.	Da je ta resnica toliko verjetnejša in gotovejša, so najprej že sovražniki Jezusovi in sv. Cerkve mnogo pripomogli. Judje niso nikoli tajili, da je bil Jezus križan, da je umrl in bil pokopan, tudi niso tajili, da se je od njihove strani storilo vse, da bi bil Jezus ostal v grobu. Velik kamen so zavalili pred duri groba, z državnim pečatom ga zapečatili, več varihov so tje postavili, a vse to jim ni nič pomagalo. Za nas pa je to neizrečeno važno. Stražniki sami so bili prve priče vstajenja Gospodovega. »Gospod je to storil, in je čudovito v naših očeh,« pravim s psalmistom (117, 23). Kako osupli, kako pobiti so bili potem sovražniki Jezusovi, kako je padel njihov ugled pred ljudstvom! Zgodilo se je, kakor pravi apostol v prvem listu do Korinčanov (1, 19); »Pisano je namreč: Pokončal bom modrost modrih in razumnost razumnih bom zavrgel.«
Pa kako neumno so se sovražniki Jezusovi vedli pri tem! Naročili so vojaškim stražam: »Recite, da so njegovi učenci ponoči prišli in ga ukradli, ko smo spali. Oni pa so denarje vzeli in so storili, kakor so bili poučeni« (Mat. 28, 13, 15). Jezusovi učenci so bili vsi obupani, bežni, neutolažljivi vsled trpljenja in smrti Gospodove; in ti naj bi imeli toliko poguma, da bi bili šli sredi oboroženih vojakov Jezusovo telo ukrast iz zapečatenega groba! In, ali je bilo gotovo, da bodo vsi vojaki hkrati spali, pa tako trdo spali, da ne bodo slišali več mož, ko pridejo težki in zapečateni kamen odvalit ter odnest Jezusovo telo izmed njih? Sicer pa: Kdaj in kje so speči še veljali za priče? Sv. Avguštin se norčuje iz njih, kakor se bere v cerkvenih molitvah velike sobote.
2.	Ne le sovražniki Jezusovi, ampak tudi prijatelji njegovi nam potrjujejo vero v njegovo božjo moč ob vstajenju.
Prijatelji Jezusovi niso bili ravno lahkoverni. Akoravno jim je Jezus večkrat napovedal, da bo vstal od mrtvih, vendar niso pričakovali toliko čudežev. Da, menili so, da Kristus govori le
v	podobi, le v priliki o vstajenju, da bo namreč zopet oživela njegova vera, ki bo po njegovi smrti takorekoč umrla, skoraj povsod zapadla pozabljenosti. Ravno zato tudi niso umeii prerokovanj zastran Jezusovega vstajenja. Tako si razlagamo laže nekatere besede iz sv. evangelijev po Jezusovem vstajenju.
Ko so pobožne žene od praznega groba prinesle apostolom novico, da je Gospod vstal, »so se jim zdele njih besede kakor prazne marnje« (Luk. 24, 11). Apostola Peter in Janez še potem »nista umela pisma, da je imel od mrtvih vstati« (Jan. 20, 9), ko sta videla prazen grob, zvit prt in rjuhe. Zaradi malo-vernosti je pokregal Gospod oba učenca, gredoča v Emavs: »O
vi	nespametni in kesnega srca, verovati vse, kar so govorili preroki!« (Luk. 24, 25.) Ko se vrneta oba učenca v Jeruzalem, kjer najdeta zbrane enajstere in tiste, ki so bili z njimi, ter jim pripovedujeta, kar sta ravnokar doživela, stopi Jezus sredi med nje in jim reče: »Mir vam bodi! Jaz sem, ne bojte se! Tedaj, piše sv. Luka, so se prestrašili in zbali in so menili, da vidijo duha. In jim reče: »Kaj ste prestrašeni, in take misli obhajajo vaša srca? Poglejte moje roke in noge, da sem jaz sam; potipajte in poglejte, saj duh nima mesa in kosti, kakor vidite, da imam jaz.« In ko jim je to rekel, jim je pokazal roke in noge. Ker pa še niso verovali od veselja in so se čudili, je rekel: Imate kaj jesti tukaj? Oni pa so mu ponudili kos pečene ribe in sat medu. In je vpričo njih jedel ter vzel ostanke in jim dal« (Luk. 24, 36—43). Potem jim je še govoril o Mozesu, o prerokbah in psalmih. »Tedaj jim je odprl um, da so razumeli pisma,« pravi evangelist (Luk. 24, 45).
Iz sv. evangelija belo nedeljo tudi vemo, da apostol Tomaž ni veroval, dokler ni sam svojega prsta dejal v rane žebljev in svoje roke položil v Jezusovo stran.
Ko pa so bili apostoli prepričani o Gospodovem vstajenju ter potrjeni po Sv. Duhu spoznali tudi pomen mesijanskih prerokb, oznanjevali so očitno velikonočni dogodek pred vsemi Judi, tudi pred tistimi, ki so Jezusa križali. Oznanjevali so to pred tisočero množico in nikdo jih ni zmerjal s tatovi ali goljufi. Tudi se nikjer ne bere, da bi jih bila gosposka obtožila, da so pečat odtrgali, kamen odvalili in ukradli Jezusovo telo. Ravno tako ni nič znanega o kaki preiskavi, kje bi bilo Jezusovo telo, da bi imeli vsaj sled od tega. Pa straža ni bila kaznovana, ampak še obdarjena za tisto laž. Tudi učenci niso prišli v kazen, velikoveč, verjeli so jim tako, da se je na prvo pridigo sv. Petra dalo krstiti 3000 Judov. Zakaj pač? Zato ker je bilo vstajenje tedaj že splošno znan resničen dogodek, ki ga ni nihče tajil. Za versko resnico, da je Jezus vstal od mrtvih, je torej velikanoč zmagoslavni praznik v prvem pomenu.
b)	Je pa tudi v drugem; zato namreč, ker Jezusovo vstajenje daje vsem drugim katoliškim resnicam trdno podlago ter je pripravno vesoljni svet izpreobrniti. Ta resnica je kakor poglavitni vogelni kamen za druge resnice krščanstva.
Na ta svoj čudež se je sklical Jezus zlasti, ko je hotel v veri potrditi apostola Tomaža, rekoč: »Ne bodi neveren, ampak veren« (Jan. 20, 27). Kakor bi mu hotel reči: Poglej moje od smrti vstalo telo, veruj v moje vstajenje in ne bodi neveren nasproti tej resnici, potem boš veren tudi v drugih.
Na ta čudež se je skliceval tudi sv. Peter pri vseh svojih pridigah. Precej v prvi je rekel: »Tega, po posebnem sklepu in po previdnosti božji izdanega, ste po rokah krivičnikov pribili in umorili. Njega je Bog obudil« (Dej, ap. 2, 23, 24). In dalje: »Tega Jezusa je Bog obudil, česar smo mi vsi priče« (Dej. ap. 2, 32). In v Kornelijevi hiši je govoril podobno.
Na ta čudež se je povsod skliceval sv. Pavel, kakor se n. pr. bere v listu do Rimljanov: »Ako pričaš s svojimi ustmi Gospoda Jezusa in v svojem srcu veruješ, da ga je Bog obudil od mrtvih, boš zveličan« (10, 9). Sv. Avguštin k temu pripominja: »Apostol ne pravi: Zveličan boš, ako veruješ, da je Jezus umrl, kar so verovali tudi Judje, neverniki in vsi Jezusovi sovražniki, ampak apostol pravi, da ga je Bog obudil od mrtvih.« Zato je zapisal apostol Pavel v prvem listu do Korinčanov (15, 14) te-le besede: »Ako Kristus ni vstal, je prazno naše oznanjevanje, prazna tudi naša vera.«
Vera v vstajenje Jezusovo je svete mučence posebno krepčala. (Zgled: sv. Marjeta pred sodnikom.)
Da, križanih je bilo veliko in umrlo jih je jako mnogo, toda iz lastne moči od smrti vstal je samo Jezus Kristus, ker je samo v njem prava božja moč. Ravno zato pa tudi vse verujemo, kar je on učil ter zapečatil s čudežem svojega vstajenja.
II.	Velika noč je tudi zmagoslavni praznik za naše upanje. Zopet govori apostol Pavel v prvem listu do Korinčanov: »Ako se oznanjuje o Kristusu, da je vstal od mrtvih, kako pravijo nekateri med vami, da ni vstajenja od mrtvih?« (I. Kor. 15, 12.) Jezus je naša glava, mi smo njegovi udje, mi smo z njim skrivnostno, duhovno telo. Ker se je pa glava vzdignila iz groba, bodo gotovo vstali tudi drugi udje z njo. Sv. Pavel pravi, da »je Kristus vstal od mrtvih, prvina spečih« (I. Kor. 15, 20). In Jezus sam je naše vstajenje napovedal, rekoč: »Pride ura, ob kateri bodo vsi, ki so v grobeh, slišali glas Sinu božjega. In bodo prišli, kateri so dobro delali, v vstajenje življenja, kateri so pa hudo delali, v vstajenje obsojenja« (Jan. 5, 28, 29). Kako krepe te besede naše upanje! Kako nas morajo vzpodbujati k dobrim delom, k svetemu življenju! In pomoč za to nam daje Jezus v s v. o b h a j i 1 u, katero je tudi poroštvo našega častitega vstajenja. V sv. obhajilu se nam Jezus

popolnoma izroča in polaga v naše meso seme nesmrtnosti, kakor je nam sam obljubil: »Kdor je moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje in jaz ga bom obudil poslednji dan« (Jan. 6, 55). In ker je Jezusovo vstajenje vzrok in podoba našega vstajenja, opominja nas njegov apostol k svetim mislim in upapolnim željam, pišoč: »Naše prebivanje je pa v nebesih; odkoder tudi Zveličarja čakamo, Gospoda našega Jezusa Kristusa, kateri bo premenii naše revno telo, ker ga bo vpodobil svojemu častitljivemu telesu po moči, s katero si tudi more podvreči vse reči«
(Fil. 2, 20, 21).
Kako tolažilna je ta resnica! Sv. Pavel sebe in nas takole z njo tolaži: »Vemo, da bo on, ki je obudil Jezusa, tudi nas obudil z Jezusom. Naša sedanja kratka in lahka nadloga nam pripravlja neizmerno visoko, večno čast, katera vse preseže« (II. Kor. 4, 14, 17).
III.	Slednjič je tudi za ljubezen velika noč zmagoslavni praznik. Po vstajenju Jezusovo ljubezen šele bolj poznamo in spoznamo, da Jezus ni umrl iz slabosti, ampak iz zgolj ljubezni. Skozi poveličane rane njegovega presv. Telesa vidimo ljubeznivo Srce svojega Zveličarja in njegovo nadvse veliko usmiljenje. Iz ljubezni se je dal Jezus ujeti in zvezati, iz ljubezni vlačiti od ječe do ječe, od sodnika do sodnika. Iz ljubezni se je dal k stebru privezati, strašno bičati, s trnjem kronati. Iz ljubezni se je pustil ogrniti s sramotilnim plaščem, iz ljubezni si težki križ naložiti na izmučene rame. Iz ljubezni do naših duš je izdihnil svojo dušo na sv. križu. Kako lahko bi mu bilo, oprostiti se in vse svoje sovražnike uničiti, toda ljubezen je to preprečila. In ta ljubezen je apostola Gospodovega tako prevzela, da je vzkliknil: »Ljubezen Kristusova nas priganja; ker tako sodimo: Je eden za vse umrl, so tedaj vsi umrli; in za vse je umrl Kristus, da tudi, kateri žive, ne žive več sebi, ampak njemu, kateri je zanje umrl in (od mrtvih) vstal« (II. Kor. 5, 14, 15). Podobno govori v listu do Rimljanov: »Gospod Jezus je bil izdan zavoljo naših grehov in je vstal zavoljo našega opravičenja« (4, 25). V tem listu pripoveduje apostol tudi, kako Jezus še dalje razodeva svojo ljubezen do nas, rekoč: »Kristus Jezus je, kateri je umrl, kateri je tudi vstal, kateri je na desnici božji, kateri tudi prosi za nas!« (8, 34.) Zato nas precej v naslednjih vrsticah pozivlje k nasprotni, hvaležni ljubezni, pišoč: »Kdo nas bo tedaj ločil od ljubezni Kristusove? Ali nadloga? ali preganjanje? ali meč? Svest sem si namreč, da ne smrt, ne življenje nas ne bo. moglo ločiti od ljubezni božje, katera je v Kristusu Jezusu, Gospodu našem« (8, 35, 38, 39).
Preljubi v Gospodu! Sv, Pavel je zapisal proti koncu svojega življenja v 2. listu do Timoteja besedo: »Vem, komu sem veroval« (1, 12). Tudi mi, ko se nam bo dan našega življenja že
17
Duhovni Pastir.
nagnil, bomo kot pravoverni katoliški kristjani mogli na pragu večnega praznika reči: Vemo, komu smo verovali, vemo, v koga smo upali, vemo, koga smo ljubili, zavoljo koga se varovali greha in bližnje grešne priložnosti: zaradi njega, ki je zatrdil: »Jaz sem vstajenje in življenje; kdor v me veruje, bo živel, akoravno umrje« (Jan. 11, 25). Amen. Val. Bernik.
Velikonočni pondeljek.
Verujem v vstajenje mesa.
»Čredo — carnis resurrectionera,« — Verujem v vstajenje mesa.
Apost. vera.
Velika noč je dan Gospodov: haec dies, quam fecit Dominus: exsultemus et laetemur in ea. To je dan, ki ga je naredil Gospod: veselimo se in radujmo se! Dan Gospodov, da, ali tudi dan Marijin, drugi vzrok našemu veselju: veselimo se in radujmo se! Dan Gospodov in pa dan Marijin, da, ali je tudi naš dan, nov vzrok našemu veselju: veselimo se in radujmo se! Zakaj pa tudi naš dan? Zato, ker je vstajenje Jezusovo poroštvo in vzor našemu vstajenju!
Jezus je vstal od mrtvih, in v duhu gledam milijone in milijone sinov Izraelovih, milijone črnih sinov peščene puščave, milijone in milijone, kdo bi jih preštel vse te narode starega in novega sveta, narode vseh vekov! Vsi bodo vstali, car in rob, ker »car caruje, a rob robuje«, a le do groba: onkraj groba pa enakost vlada. Oživele bodo suhe kosti, ki so nagomilane po naših pokopališčih in pa po bojnih poljanah. Aj, zemlja, odprla boš svoje ledene grudi; aj, morje, odprlo boš svoje hladno žrelo: morje bode pustilo in zemlja bode pustila na svobodo, k življenju stoletne, da, tisočletne svoje sužnje, ker za vse pride čas prostosti, dan brezsmrtnosti, a zora tega velikega dne je veliki dan vstajenja Gospodovega. Kristjani! Naše vstajenje je tako gotovo, da pravi sv. Pavel: Ako ne bodo vstali iz grobov mrtvi, ni vstal od mrtvih ni Kristus. Zato pa, predragi, zora zori, dan se dani, veselimo se in radujmo se svojemu vstajenju, ki ima svoje poroštvo in svoj vzor v vstajenju Gospodovem!
»Verujem v vstajenje mesa.« To je torej del naše sv. vere, a dokazuje se ta resnica iz božjega razodetja.
I.	Job na smetišču! Okoli njega prijatelji, toda prijatelji se mu posmehujejo, še celo njegova žena je nevoljna nanj. Pač v tužnem stanju je veliki gospodar Job! Tudi sam se toži na kruto usodo. Ali naenkrat vzdigne glavo, vzravna bolno telo in njegovo oko se zasveti v mladeniškem žaru. Kaj pomeni ta nagla izprememba? Job izpregovarja: Vem dobro, da moj Zveličar živi in poslednji dan bom vstal iz prahu in zopet se bom odel s to svojo kožo in v 'svojem telesu bom gledal svojega Boga (19, 25 sl.). Kaj je hotel Job s tem reči? Vi me prezirate in zaničujete, ker me gledate v mojem siromaštvu in v moji bolezni in v moji gnilosti, toda vedite: to-le moje telo se bo izpremenilo in bo slavno, sposobno, da bo moglo gledati Boga s temi-le mojimi očmi. Naj le trpi moje telo: moj Zveličar živi, on bo zbudil moje telo od mrtvih, kakor je tudi sam od mrtvih vstal.. . Podobno govore tudi preroki (Izaija 26, 19; Daniel 12, 2; Ezekiel 1, 14).
Torej stari zakon je že veroval v vstajenje mesa. Slika zaostaja za vzorcem, stari zakon zaostaja za novim. Vsi štirje evangelisti govore o tej verski resnici. »Pride ura, ob kateri bodo vsi, ki so v grobeh, slišali glas Sinu božjega. In bodo prišli, ki so dobro delali, v vstajenje življenja, kateri so pa hudo delali, v vstajenje obsojenja,« piše sv. Janez (5, 28, 29). Jasne so besede sv. Pavla: »Zdaj pa je Kristus vstal od mrtvih, prvina spečih. — In kakor v Adamu vsi umrjo, tako bodo tudi v Kristusu vsi oživeli« (I. Kor. 15, 20, 22). Kar so učili apostoli, to so učili sv. cerkveni očetje, to je vedno učila naša sv. Cerkev. Objava božja nam torej jasno dokazuje, da je resnica: »Verujem v vstajenje mesa,« od Boga razodeta resnica.
II.	Bi se li ta resnica dala dokazati z razumom? Brez božjega razodetja človeški razum, prepuščen sam sebi, ne bi mogel dokazati, da bodo enkrat vstala od mrtvih naša telesa. Kar je enkrat umrlo, to ne vstaja več: cvetka uvela se ne oživlja več, suho drevo ne rodi več, izumrle živali prejšnjih časov se ne vračajo več. Vse okoli nas nam pravi, da je mrtvo mrtvo in da se mrtvo ne povrača več k življenju. Toda česar ne more razum, prepuščen sam sebi, to more naš razum v svitu sv. vere: kar ne more oko samo, to more oko s pomočjo daljnogleda : za naš razum je daljnogled sveta vera, in s pomočjo svete vere more naš razum zaključiti, da bodo tudi naša telesa enkrat vstala od mrtvih. Kako to? Poglejte, takole: Razodetje božje, sveta vera nas uči mnoge resnice, ki so tesno spojene z vstajenjem mesa, in iz teh resnic zaključuje naš razum: Ako je ono resnica (a resnica je, ker nas uči tako sveta vera), torej je tudi to resnica, da bodo naša telesa enkrat vstala od mrtvih. Da vam bo stvar jasneja, vam bom navedel nekaj zgledov.
a) Sveta vera nas n. pr. uči, da je Bog neskončno dober, da bo dobri Bog v svoji neizčrpni dobroti dal enkrat našim
dušam v nebesih popolno blaženstvo. Naša duša pa želi, da je tesno združena s svojim telesom ter da deluje v njem in po njem. To spada k bitnosti narave naše duše. Kako zadrhti duša, ko se mora ločiti od svojega telesa, kako se boji duša smrti! Samemu Bogu in Človeku je iztisnila ta misel krvavi pot in blede ustnice šepetajo vdano molitev: »Oče, ako je mogoče, naj gre mimo ta kelih!« ... Torej naša duša želi biti združena s svojim telesom, in ta želja ji bo ostala tudi v nebesih, ker spada k njeni naravi. Ker torej (tako zaključuje, tako mora zaključiti naš razum), ker torej Bog želi osrečiti dušo popolnoma, mora ji izpolniti tudi to naravno željo, mora ji povrniti telo, v katerem in po katerem naj deluje, to je pa resnica o — vstajenju mesa . . . Drugi zgled! Prvi zgled sem posnel iz dobrote božje, drugi naj bo iz pravičnosti božje!
b)	Sveta vera nas uči, da bo Bog v svoji neizmerni pravičnosti poplačal vsakega po njegovi zaslugi (Rim. 2, 6). Ta nagrada po zaslugi, to plačilo za vse, kar je kdo zaslužil, pa predpostavlja vstajenje mesa. Ker je namreč naše telo v tem minljivem življenju tesno združeno z dušo ter je bilo za dušo sredstvo za dobra in pa za zla dela, zato je prav in pravično (tako naš razum), da ne dobi plačila samo duša, ampak tudi telo, t. j. celi človek, bodisi da dobi plačo, nagrado ali kazen. Zato pa zahteva (tako zaključuje, tako mora zaključiti naš razum), zato zahteva Pravica božja, da pokliče na sodbo tudi telesa, t. j. vstajenje mesa... Še en zgled! Ta naj bo iz popolnega odrešenja.
c)	Sveta vera nas uči, da je naš Zveličar, prelivši svojo kri na križu, zadostil za vse grehe celega človeštva in tako človeštvo zares popolnoma odrešil. Ali popolnoma odrešeni (tako naš razum) smo le tedaj, če dobimo zopet vse, kar smo po Adamu izgubili. Po grehu Adamovem pa smo izgubili tudi telesno neumrljivost. Zato pa bomo popolnoma odrešeni tedaj, ko se nam povrne tudi telesna neumrljivost. Torej (tako zaključuje, tako mora zaključiti naš razum) popolno odrešenje človeštva po Jezusu Kristusu zahteva — vstajenje mesa . . .
Predragi v Gospodu! Kaj pa sledi iz vsega tega? Sledi, prvič:	Vera! Priznajmo veselega srca o svojem telesu,
kar je izjavila Marta o mrtvem bratu Lazarju: Vem, da bo vstal od mrtvih pri vstajenju poslednji dan (Jan. 11, 24). To pa ne bodi dosti! Naj sledi, drugič: Živa vera! Vera in pa življenje po veri, dobra, plemenita dela! Tvoje telo je vzvišeno nad vsemi vidnimi stvarmi, tvoje telo naj bi se enkrat lesketalo v nepopisnem sijaju tam gori v svetih nebesih. Ne ponižuj ga torej pred zemeljskimi maliki, pred svojimi strastmi.

Ne omadežuj ga nikdar z grehi, ki kličejo nanj osveto božjo, z grehi, ki se po sv. Pavlu med kristjani še imenovati ne bi smeli! In še nekaj, in ta misel mi je danes posebno pri srcu. — O moj ubogi č1 o v e k -1 r p i n! Stopi za čas z menoj k svetemu božjemu grobu. Kaj je krila pred Jezusovim vstajenjem v sebi ta grobnica? Najdragocenejše, kar je imela zemlja, kar je imelo nebo: tu pred nama leži trdo, izkrvavelo, mrtvo telo našega Zveličarja, naše pravo bogastvo, naša edina tolažba, naše sladko upanje! Prijatelj! Pred grobom sva najboljšega prijatelja, prijatelja, ki naju je tako žarko ljubil; ravno ta ljubezen ga je spravila v hladni grob ... Glej te oči! Kakšno moč so prej imele, kako globoko je prodiral njih pogled! Te oči so brale tajne misli prijateljev in neprijateljev; iz njih je odsevalo usmiljenje, odsevala je ljubezen; iz njih so pritekle tolikokrat solze in — sedaj? Motne so in steklenč, brez sijaja, ugasle so!... Glej ta usta! Učila so, tolažila, mirila so, in — sedaj? Suha, bleda, zamolkla! ... Glej te roke, te noge! Prebodene so, dasi so le dobrote delile, dasi so le iskale, kar je bilo izgubljenega! ... Še eno veliko rano poglej: hladno, mrtvo Srce Jezusovo! Več ne bije, ni kapljice krvi ni več v njem! O naše pribežališče! Mar za vedno tako, hladno in ledeno in mrtvo?... Prijatelj! To je delo velikega petka!... Toda, čuj! Slišiš li tajinstveni piš, poznaš li neznane glasove? Presveta duša Jezusova se približuje in za njo izvoljena družba: naši prvi starši, očaki in preroki, pravičniki stare zaveze in pa brez-števila angelov: vsi žele, da bodo svedoki največjega čudeža. Čas samo, trenutek le in pred nama stoji — Jezus v vsej svoji lepoti in v vsej svoji slavi! Veseli se nebo, raduje se zemlja: naš Jezus zopet živi! Njegove oči, kako milo gledajo, njegova usta, kako se sladko smejejo; roke širi Jezus, k sebi nas kliče. Oj, kako lep, kako krasen je naš Jezus ves! Na njegovih prsih pa se odseva v neopis-nem žaru presveto Srce Jezusovo.
O moj ubogi človek-trpin! Veliki petek imaš: za velikim petkom prihaja gotovo velika nedelja! V svojih mukah in pa v svojem trpljenju misli na ono veliko jutro:	v njem boš našel
tolažbo, ker to jutro naznanja tudi tebi — dan vstajenja. Amen.
Fr. Umnik.
Bela nedelja.
1. Vstajenje Gospodovo.
(Apologetični govor.)
Christus resurrexit, alleluja! — Kristus je od mrtvih vstal, alleluja!
Sv. Cerkev v svojih molitvah.
Mogoče si kdo misli: torej že tretjič govor o vstajenju! Zakaj pač to? Zato, predragi v Gospodu, zato, ker je, »ako Kristus ni vstal od mrtvih, zastonj vaša vera,« Kristjani! Teh besedi si nisem izmislil jaz, veliki sv. Pavel jih je napisal (I. Kor. 15, 14). Zastonj vaša vera! Ni li s tem vse rečeno? Se li more krepkeje in pa krajše in jasneje izreči važnost nauka o vstajenju Gospoda našega Jezusa Kristusa? Če Kristus ni vstal iz groba, izkopan je nov grob, grob — naši veri. Kako pač to? O, naši nasprotniki vedo in poznajo važnost te verske resnice. Recimo, da Kristus ni vstal iz groba, kako bi govorili Kristusovi nasprotniki? Vaš Kristus je rekel, da bo tretji dan vstal od mrtvih. Poderite ta hram in tretji dan ga bom zopet sezidal: in glejte, on je ostal v grobu, kakor drugi smrtniki. Je li to poslanec božji? Je li to dokaz, da je Jezus Bog, kakor je sam trdil? On je rekel, da bo od mrtvih vstal, pa ni: torej se je motil ali pa je varal: v vsakem slučaju žalostno za vas! — Toda Kristus je vstal od mrtvih. Kakor od groma iz vedrega neba zadeta se je razpršila jata črnih vranov. Obljubil je, pa je tudi izpolnil obljubo Jezus. Iz svoje božanske moči je vstal in nedvojbeno je dokazal svoje božanstvo, dokazal tako jasno, pravim, da ga jasneje dokazati ni mogel... Razumete li sedaj besede sv. Pavla: Če Kristus ni vstal od mrtvih, je zastonj vaša vera! Tudi mrzlični in nezmiselni trud nasprotnikov lahko razumete: poderimo jim temelj in zrušiti se mora celo poslopje! Če je Kristus vstal iz groba, je zastonj ves vaš trud, kličem nasprotnikom jaz. Aj, radi bi bili grobarji kristjanski veri, sebi kopljete grob, ne nam! Resurrexit, alleluja, On je od mrtvih vstal, alleluja!
Predragi v Gospodu! Jaz vem, da ste v veri stanovitni. Ne bom vas zato utrjeval v veri, nekaj drugega bi vam rad pokazal danes: Boj brezverstva, način bojevanja in pa resničnost besedi sv. Pavla: »Zakaj prišel bo čas, ko zdravega nauka ne bodo trpeli, temuč si bodo po svojih željah izbirali učenike, kateri ušesa zgačejo; in bodo odvračali ušesa od resnice, obračali pa se bodo k basnim« (II. Tim. 4, 3, 4). Vse jim je dobro v boju zoper Kristusa in zoper njegovo nevesto, sv. katoliško Cerkev. Naj le sliši enkrat naše dobro ljudstvo, s kom ima opraviti. Kolikrat so to le puhle glave, a vi jih imate za bistre glavice. Scio, cui credidi, vem, komu sem veroval, naj reče vsak izmed vas in naj se ne da premotiti!
Da se je telo Jezusovo snelo s križa, da so ga položili v kamneni grob, da tretji dan telesa Jezusovega ni bilo več v grobu, to mi priznavajo vsi, ki sploh o Jezusu Nazarenskem kaj vedo. Naše vprašanje je torej:	Kako je prišlo telo
Jezusovo iz groba? Odgovor: Telo Jezusovo je prišlo iz groba ali s tujo pomočjo ali pa z lastno močjo, in če z lastno močjo, ali je izšlo telo Jezusovo iz groba znaravno človeško močjo ali pa z nadnaravno božjo močjo. Te tri možnosti so in res ima vsaka svoje zastopnike.
Judje pravijo: Jezus je bil mrtev in njegovo telo je bilo položeno v grob; ponoči pa so prišli učenci Jezusovi pa so ukradli njegovo telo: torej telo Jezusovo je prišlo iz groba — s tujo pomočjo! ... Če je to res, kristjani, zaprimo cerkve in pojdimo v židovske sinagoge čakat Mesijo!
Pagani (seveda naši, krščeni pagani) trdijo: Jezus še mrtev ni bil! On se je le onesvestil, in dobri ljudje, misleč, da je res mrtev, so ga položili v grob. V grobu je prišel Jezus po večurnem počitku zopet k sebi (tako pravijo) in okrepčan po sladkem spanju je zapustil grob: torej telo Jezusovo je izšlo iz groba s svojo lastno ali le z naravno, človeško močjo! ... In zopet pravim: Če je to res, smo mi goljufani in namesto vesele alleluje naj se razlega po naših katoliških krajih le tužni miserere!
Katoličani, kristjani pa verujejo, da je Jezus s svojim božanstvom prebudil človeško naravo k življenju, da je vstal od mrtvih, in sicer s svojo lastno močjo, toda ne z naravno, človeško, ampak z nadnaravno, božansko močjo. — Kdo ima torej prav? Vsekako samo eden, ali Judje, ali naši brezverci, ali pa mi; to je jasno, ker vsaka posamezna trditev izključuje drugi dve.
Kaj pravijo torej Judje? »Jezus je bil mrtev in njegovo telo je bilo položeno v grob; ponoči pa so prišli učenci Jezusovi pa so ukradli njegovo telo!« — Dovolite mi, sinovi nekdaj izvoljenega ljudstva, bi li smel prositi za dokaz vaši trditvi? Kje so vam priče? Pri zgodovinskih dogodkih potrebujemo zanesljivih prič: kolikor velja svedok, toliko velja trditev! Svedoke zahtevam, s svedoki na dan! Ako ne verjamem drugim verskim nasprotnikom, ako od teh zahtevam, da naj svoje trditve pod-pro z dokazi, vam verjamem še manje. Torej, kje so priče? Mi katoličani imamo za svojo trditev mnogo popolnoma verodostojnih svedokov, vi jih nimate! — Oho, le počasi, gospod duhovni govornik, mi imamo priče in kakšne priče! Le sveto pismo odprite! — Glej, glej, to so naše priče! Ko je straža pri grobu spala, so prišli Jezusovi učenci pa so odnesli njegovo telo! — Prosimo, tako je službeno pri raportu javila straža! — Krasno, prekrasno! Vaše priče so torej speča straža! Lepa straža, kajne,
straža, ki spi! O vojaštvu in pa o vojaški disciplini pač ne razumete mnogo, Judje! Vojaki torej, namesto da bi lepo stražili grob, vojaki spe in, čujte in čudite se, spe pa vendar vidijo, kaj se ponoči okoli groba godi, da, še celo osebe poznajo, katerih mogoče v življenju nikdar videli niso. Ko smo mi spali, so prišli učenci Jezusovi pa so ukradli telo. Podkupljena straža je mogla pri raportu samo takole javiti: Preden smo zaspali (če že morajo spati), torej, preden smo mi zaspali, je bilo v zaprtem in zapečatenem grobu telo Jezusovo, ko smo se pa prebudili, je bil nadgrobni kamen odvaljen in grob je bil prazen. Tako so mogli govoriti vojaki in nič drugače. Kdor pa več pove, kakor sploh vedeti more, ta laže, in kdor se sklicuje na spečo stražo, ta se še sam ni prebudil.
Preidimo k našim paganom!
»Jezus sploh ni bil mrtev, torej tudi od mrtvih ni vstal!« — Imenitno! Ali, gospoda, kako bodete dokazali prvi stavek? Vi trdite, da Jezus ni bil mrtev: kje so vam dokazi? Da vas najprej nekaj vprašam: Kdaj pa je potem Jezus umrl, kje in pa kako? — To se ne ve! — Ve se, ve! Jezus je umrl pred 1882 leti, v 33. letu svojega zemeljskega življenja, ob 3. uri popoldne, na križu, na gori Kalvariji. In še nekaj bi vas rad vprašal: Kje pa je Jezusov grob? — Tudi to se ne ve! — O ve se, ve, tudi to se ve. V Jeruzalemu je sveti grob, in da osvo-bode sveti grob Jezusov turškega nasilja, zbralo se je na tisoče junakov: mar so tudi križarske vojne le bajke, prazne pravljice? Vi torej še vedno trdite, da Jezus ni bil mrtev; kje so vam priče, kličem tudi vam. Najhujši naši nasprotniki pričajo, da je bil Jezus mrtev. Prvaki judovski gredo k Pilatu: straže potrebujejo, ker dokler je še živel, da je rekel Jezus, da bo tretji dan od mrtvih vstal. Dokler je še živel, pravijo, torej je sedaj mrtev, torej je Jezus res umrl po pričevanju istih Judov. Čujte, zdaj-le pa nekaj za vas. Vi se toliko sklicujete na znanost, vaša znanost pa se zopet poziva na izkušnjo: dajte, gospodje, ki ste tako ponosni na svoje eksperimente, napravimo poizkus! Izberite koga iz svoje sredine (ne verjamem, da bi se kdo dragovoljno oglasil), določite ga torej; dajte ga bičati, s trnjem ovenčati, pribijte ga na križ, pošljite po vojaka, naj mu prebode s sulico prsi in srce, bomo videli, kako se bo ta vaš junak — onesvestil! ... Ali ne, ne; ne maram biti tako okruten. Predlagam drug, blažji poizkus: naj se oglasi kdo izmed gospodov, zdrav in močan, pa ga bomo lepo balzamovali (seveda balzama bomo pač porabili toliko kakor pri Jezusu) in tako ga bomo lepo rahlo položili v tesen grob-in na grob bomo zavalili težek kamen, bomo videli, kako bo ta mož okrepčan po sladkem spanju tretji dan »k sebi prišel«. Zdravniki pravijo, da bi ta človek tretji dan moral biti mrtev, — Toda zakaj ni šel Jezus po svojem vstajenju k jeruzalemskim poglavarjem potrdit svoje slavno vstajenje? — Oj,
kako so ti ljudje včasih duhoviti! Jezus je obudil Lazarja od mrtvih in judovski svet je sklenil smrt Lazarju in Jezusu! Gospodje, vi se motite, če mislite, da mora Bog ljudi siliti, da bi verovali. Jaz se le čudim, da v svoji duhovitosti ne očitate Jezusu, češ, da je od mrtvih vstal brez pismenega dovoljenja Judov. — Ali vsaj apostoli bi bili morali pri poglavarstvu iskati pismenega potrdila! — Popolnoma odveč! V nobenem slučaju ne bi neki verovali. Ko bi bili res dobili apostoli pismeno legitimacijo, bi se reklo: to je apokrifna, kriva listina; v drugem slučaju, če apostoli ne bi bili dobili pismenega potrdila, verjeli bi ti ljudje Judom in ne sv. apostolom in njihovim naslednikom. Apostoli so oznanjevali vstajenje Gospodovo, v imenu Jezusovem so delali čudeže: judovski veliki zbor jih je zato zapiral, bičal in ubijal, toda lepo jim je povedal Gamaliel: Ljudje, pustimo jih pri miru! Če je stvar od Boga, je zastonj ves vaš trud; če pa ni od Boga, bo sama od sebe razpadla. In ni razpadla stvar Jezusova:	okoli tristo milijonov katoličanov in
skoraj isto število drugih kristjanov veruje, da je Jezus Kristus vstal od mrtvih iz svoje lastne, nadnaravne božanske moči!
Kristjani! Vaše veselje je upravičeno: veselite se in radujte se: Christus resurrexit, alleluja, Kristus je od mrtvih vstal, alleluja! Amen.	Fr. Umnik.
2. Krščanski mir.
Mir vam bodi!	Jan. 20, 20.
Predragi v Gospodu! Gotovo ni bilo samo slučajno, da je prišel naš božji Zveličar na svet ob času, ko je vladal splošen mir med narodi na zemlji. Mogočni Rimljani, ki so zapovedovali v onem času skoraj vsemu tedanjemu znanemu svetu, so se prej vedno bojevali; ali v času, ko je prišel na svet naš božji Odrešenik, so tudi mirovali, — bil je splošen mir, — kajti nebo in zemlja sta željno pričakovala Jezusa Kristusa — Odrešenika, kneza miru. »Slava Bogu na višavah in mir ljudem na zemlji, ki so dobre volje,« so prepevali angelski zbori ob rojstvu Jezusovem. Mir nam je torej prinesel naš Zveličar sveta. Ko je božji Zveličar bival še na zemlji in ozdravljal vsakovrstne bolnike in grešnike, tedaj jih je odpuščal z besedami: »Pojdi v miru!« In v onem lepem govoru, v katerem se je poslavljal Zveličar od svojih učencev po zadnji večerji, jim je voščil ljubi mir, rekoč: »Svoj mir vam zapustim, svoj mir vam dam, in ne kakor ga svet vam daje, ga jaz vam dam« (Jan. 14, 27). Zapovedal je tudi božji Učenik svojim učencem, naj vselej, kadar stopijo v kako hišo, voščijo mir, rekoč: »Mir tej hiši!« In naša mati, sv. katoliška Cerkev pozdravlja in odpušča že od nekdaj novokrščenca s pozdravom: »Pojdi v miru in
Gospod naj bo s teboj!« Ali ko stopi duhovnik s presv. popotnico v hišo bolnikovo, tedaj so njegove prve besede: »Mir bodi tej hiši in vsem, ki v njej prebivajo.« Tako visoko torej je cenil naš božji Zveličar pravi mir in ga še vedno visoko ceni sveta katoliška Cerkev, in zato premišljujmo, predragi v Gospodu, na današnji dan:	I. V čem obstoji oni mir, ki ga je
nam prinesel Jezus Kristus, in II. kaj je storiti nam, vernim kristjanom, da bomo deležni pravega, dušnega miru.
I. Predragi v Kristusu! Mir, katerega je nam prinesel Jezus Kristus, je trojen, namreč: a) Mir in sprava z Bogom Očetom, b) mir z ljudmi in c) mir v nas samih.
a)	Mir z Bogom nam je dodelil naš božji Odrešenik s tem, da je dovršil spravo pri nebeškem Očetu; s tem, da je vzel nase naš dolg in našo kazen, je poplačal naš grešni dolg in zbrisal kazen za greh. Ali kakor pravi tako lepo apostol Pavel: »Kristus je vzel nase dolžno pismo, ki ga je raztrgal in pribil na križ.« Po izvirnem grehu smo bili vsi sovražniki božji, ali Jezus je uničil izvirni greh in nas je spoprijaznil zopet z nebeškim Očetom, postali smo zopet otroci božji in dediči nebes. »Mir imamo z Bogom po Jezusu Kristusu,« pravi sv. Pavel (Rim. 5, 1). In glejte, kakor posreduje dostikrat dobra mati med razžaljenim očetom in nepokornim sinom, ki je zaslužil kazen, milo prigovarja in zagovarja in zna doseči, da pozabi oče vse žaljenje sinovo in mu odpusti, glejte, tako je posredoval tudi Jezus med Bogom in med nami; s svojim trpljenjem in smrtjo na križu nam je pridobil mir in spravo pri nebeškem Očetu.
b)	Mir med nami — ljudmi nam je prinesel naš božji Učenik po svojem nauku. Saj po nauku Jezusovem smo vsi ljudje otroci enega in istega Očeta in tu nihče nima prednosti, nihče ni pozabljen — Bog hoče, da se zveličajo vsi ljudje. Po nauku Jezusovem smo vsi udje ene same, velike družine, vsi smo bratje in sestre med seboj. Po zunanjem stanu ni tu nobene razlike, ali si kralj ali podložen, gospod ali hlapec, gospa ali dekla, bogat ali reven — vseeno, tudi najnižji je otrok nebeškega Očeta, je brat v Jezusu Kristusu. Po Jezusovem božjem nauku naj bi torej ne bilo onih strasti med ljudmi, ki povzročajo nemir, toliko vojskino gorje; te naj bi se zatrle in izginile za vedno, kajti kjer žive ljudje po naukih našega božjega Učenika, tam ni prepirov, tam ni grdega sovraštva in nespravljivosti, tam ni slišati obrekovanja in nespodobnih besedi, ampak tu vlada ljubi mir in lahko rečemo o njih, kar pravi sv. pismo tako spodbudno o prvih kristjanih, rekoč: »Verniki so bili enega srca in enih misli« (Dej. 4, 32). Ogibajmo se torej, predragi, vsakih prepirov in žaljivih besedi, in grdih maščevalnih misli in naklepov naj ne bo med nami! In če smo bili tudi užaljeni, o odpustimo rade-
volje razžaljenje v krščanski ljubezni, in presrečna ona krščanska družina, ona vas, ona fara, kateri veljajo lahko one lepe besede, ki jih imate zapisane na vaših misijonskih tablipah, rekoč: »Kjer je vera, tam ljubezen, kjer ljubezen, tam je mir, kjer mir, tam je Bog in kjer Bog, tam ni nadlog!«
c)	In tretjič nam je prinesel Jezus Kristus tudi mir v nas samih. Glejte, človek je bitje, ki sestoji iz duše in telesa, in pričakovali bi pač, da bi vladalo lepo soglasje med dušo in telesom, da bi bilo vedno podrejeno telo in delalo to, kar bi zapovedoval naš razum. Toda temu ni vselej tako, ker naše nižje teženje se upira višjim duševnim zmožnostim, kakor nam to tako lepo pojasnjuje sv. Pavel z besedami: »Drugo postavo vidim v svojih udih, ki se ustavlja postavi mojega uma; dobrega, kar hočem, namreč ne delam, marveč hudo, česar nočem« (Rim. 7, 19, 23). Kdo naj bi torej pomiril in poravnal to naše notranje nesoglasje? Kdo naj nas reši tega? Gotovo naš božji Odrešenik s svojo milostjo, ki nam jo je pridobil s svojo smrtjo na križu; »saj premoremo vse v Jezusu Kristusu, ki nam daje moč« (Filip 4, 13).
II. Gotovo se sedaj že marsikdo izmed nas poprašuje v srcu: Kaj naj pa storim, da bom deležen tega dušnega miru — miru v svojem srcu? Kje ga naj iščem? In v resnici. Zares srečnega smemo pač imenovati onega, ki uživa popoln dušni mir v srcu! Kajti če manjka tega, nas ne more zadovoljiti in osrečiti nobeno zunanje bogastvo, nobene zemeljske dobrine in dobrote, nobeno posvetno razveseljevanje in uživanje — nam ne more pripraviti dušnega miru zopet nazaj, zakaj pomnimo dobro besede velikega cerkvenega očeta sv. Avguština, ki je to vse sam na sebi izkusil in potem izrekel pomembne besede:	»Nemirno je naše srce,
dokler ne počiva v tebi, o Gospod.« Pokličimo n. pr., predragi, v spomin nazaj onim nesrečnežem, ki so izgubili dušni mir, ona mladostna leta, v katerih je še krasila krstna nedolžnost njih mlada, nadepolna srca. Ali niso bila takrat že nebesa v njih srcih? Ali komaj so pa storili prvi smrtni greh, tedaj je izginil na mah njih dušni mir, — izginila vsa dušna sreča. In kaj vse počenjajo taki nesrečneži! Kako se izkušajo raztresti v zabavah, po družbah, po veselicah, po gostilnah, da bi s tem vsaj nekoliko zadušili in premotili in prevpili pekočo vest — dušni nemir. Toda zastonj! Grizoča vest jim ne da pokoja ne ponoči ne podnevi, »Grešniki,« pravi sv. pismo, »nimajo nobenega miru« (Isai. 57, 21). Glejte, kako je Bog kaznoval prvega ubijalca Kajna! Ali ga je morebiti končal, kakor on svojega brata Abela? Ne, še zaznamoval ga je, da ga ne bi ubil, kdor bi ga dobil. Zato je pa Kajn prejel drugo kazen: Glas vesti mu ni dal pokoja. »Skrival se bom pred tvojim obličjem,« tako je govoril, »nestanoviten in bežen bom na zemlji« (Gen. 4, 14). In glejte, kakor nekdaj Kajn, tako se skriva grešnik pred Bogom,
pa se ne more skriti, njegova vest ga vedno opominja, nima miru, nima veselja in z Jobom mora klicati: »Zakaj si me postavil sebi nasproti, da sem sam sebi težak?« Vse drugačno je pa življenje pravičnega. Glejte, pravični uživa dušni mir, saj beremo v sv. pismu: »Pravica in mir se objameta,« to se pravi: Pravični živi v miru sam s seboj, glas vesti mu ne moti veselja in lahko uživa res pravo, notranjo radost. »Ne bojim se obsodbe na zemlji in z zaupanjem lahko gledam na usmiljenje božje,« tako govori z mirno vestjo pravični, in to mu je gotovo v največjo tolažbo. V starih letopisih sem bral ta-le dogodek: Bogat in lahkoživen lovec pride slučajno v bližino revne, na pol podrte in razkopane hišice, toda čuj! Odkod to veselo prepevanje? Odkod te vesele pesmi v tem zapuščenem kraju? Radovedni lovec stopi bliže in pogleda v revno bajto, ali groza ga izpreleti za trenutek, ko vidi na golih deskah ležati človeka-trpina, ki je bil gobav po celem telesu. »Kako moreš vendar v tej grozni, smrtni bolezni še prepevati?« ga vpraša začudeni lovec. »Da, gospod,« mu odgovori gobavec, »ta bolezen, ta revščina je samo na zunaj, v srcu sem pa vesel, moja vest je mirna in veselo upanje mi polni srce, ker bom kmalu rešen teh muk in pohitel k mojemu Stvarniku uživat večni — blaženi mir.«
Predragi v Gospodu! Jezus nam je prinesel torej trojni mir: mir in spravo z Bogom, mir z bližnjim in mir v nas samih; in naša krivda je, ako ne uživamo pravega dušnega miru. Bežimo torej pred grehom in varujmo se tudi vsake bližnje priložnosti v greh; in če bi bili katerikrat tako nesrečni, da bi z velikim grehom razžalili dobrega nebeškega Očeta in tako izgubili zopet dušni mir, o tedaj si očistimo svojo nemirno vest, kakor hitro nam je mogoče, v skesani spovedi. Saj po odkritosrčni, skesani spovedi smo oproščeni zopet greha, spravljeni z Bogom in oni ljubi mir, ki ga nam svet ne more dati, se povrne zopet v naša srca, blaženi mir, ki nam izpreminja zemeljsko bivanje v raj, in kako presrečne se bomo čutili ob smrtni uri, če se bomo poslovili lahko z mirno vestjo s tega sveta in pohiteli uživat nebeški, večni mir. Amen,	G. Petrič.
Druga nedelja po veliki noči.
Kako naj se s pridom posluša božja beseda.
Poslušali bodo moj glas, in bode ena čreda in en pastir, Jan. 10, 16.
Kako lepo primerja naš božji Zveličar sv. Cerkev z eno samo čredo in enim samim vrhovnim pastirjem! Vsakega izmed nas mora to navdajati s tolažilno zavestjo, da smo tudi mi ovce iz njegove črede, da tudi mi priznavamo Kristusa za svojega
poglavarja. Ker pa je Kristus odšel v nebo, je prepustil vodstvo svoje sv. Cerkve sv. Petru in pa njegovim postavnim naslednikom, ki v njegovem imenu uče in nadzorujejo njegove ovčice. »Pasi moje ovce, pasi moja jagnjeta!« tako je naročil Kristus sv. Petru in njegovim naslednikom, rimskim papežem. Nobena cerkev, razen rimsko-katoliške, ne more reči, da je edina, da obstoji iz ene same črede, kateri poveljuje en sam vrhovni poglavar. Če mi pogledamo druge vere, recimo luteransko, ne vidimo nobene edinosti: kar eden veruje, to drugi taji, kar ima ta za dobro, ima oni za slabo in tako naprej. Z eno besedo: kolikor ljudi, toliko različnih veroizpovedanj. Vzrok temu pa je seveda ta, ker nimajo nobenega vrhovnega poglavarja, h kateremu bi se v verskih dvomih lahko zatekali in kateri bi lahko odločno rekel: tako je in mora biti, tako zahteva Kristus! Pri nas je to povsem drugače! Po vsem širnem katoliškem svetu se uči in izpolnjuje en in isti od Kristusa zapovedani nauk. In naj se opravlja sv. maša v latinskem, grškem ali tudi v staroslovenskem obrednem jeziku, ostane bistvo vedno le isto: vsak mašnik izpremeni kruh in vino v telo in kri Jezusovo. Vsi nauki svete vere so in bodo ostali v svojem bistvu vedno neizpre-menjeni; kar uči sv. Cerkev danes, to je že učil Kristus, je učila prva krščanska občina in bo učila Cerkev do konca dni. Če so nastale zmešnjave, vzdignili se krivi preroki, učeč sv. Cerkvi nasprotne nauke, takoj so povzdignili sveti oče svoj nadpastirski glas in slovesno zavrgli krive nauke in zmote in pokazali na pravo pot resnice. Ker je pa katoliška čreda zelo številna, je Kristus izvolil poleg vrhovnega vodnika še druge, temu podrejene dušne pastirje, ki so v posampznih deželah in krajih učili ljudstvo. Bili so to apostoli in učenci; njih postavni nasledniki pa so katoliški škofje in mašniki. Vsi ti imajo dolžnost voditi svoje ovce na pašo; najboljša paša za kristjana pa je gotovo božja beseda, ki se oznanjuje ljudem že od Kristusovih časov sem. Pri vsem tem pa je le žalostno, da tako malo hasne in koristi. Odkod to? Ne da bi se dolgo mudil pri tem vprašanju, vam lahko odgovorim že sedaj: zato ne, ker se navadno ne pasejo pri poslušanju besede božje vse dušne sile in moči. Ker pa ločimo v duši zlasti tri glavne moči: razum, voljo in spomin, zato vam bom danes govoril, kako naj vse te tri dušne moči zajemajo s pridom hrane iz poslušanja božje besede. I.
I.	Izvoljene kristjane, ki bodo nekoč zveličani sedeli v nebeškem kraljestvu in uživali zasluženo plačilo, imenuje Zveličar svoje ovce. Po nauku sv. očetov in cerkvenih učenikov jim je pripomoglo k toliki slavi največ poslušanje in izpolnjevanje božje besede, katero nam Kristus na neštevilnih krajih sv. pisma priporoča kot najuspešnejše sredstvo našega zveličanja. »Moje ovce bodo poslušale moj glas,« tako sam govori

v današnjem svetem evangeliju. Dokler ovce rade hodijo na pašo, je to znamenje, da so zdrave, kakor hitro pa na paši samo leže, je to znak njih bolezni. Ravno tako je s kristjanom: ako se mu prične poslušanje božje besede dozdevati nepotrebno ali še celo pusto in dolgočasno, je njegova duša bolna. In Kristus pravi: »Kdor je iz Boga, posluša božjo besedo, zato vi ne poslušate, ker niste iz Boga« (Jan. 8, 47). Izkušnja nas uči, da z grehi, zlasti pa še z nečistim življenjem vedno peša veselje do božje besede. Zato pa seveda ravno tisti ne hodijo k pridigam, ki bi jih bili najbolj potrebni. Kdor hodi k pridigi, ta gotovo ni slab kristjan, ako pa je, ne bo dolgo, ampak se bo kmalu povrnil v naročje božje. Kdor se hoče torej obvarovati pred nevarnostmi in izkušnjavami tega sveta, naj si večkrat utrjuje in krepi svojo vero z besedo božjo, da ne bode podlegel in padel. Grešniki sicer tudi v srcu priznavajo svojo zlobnost, taje jo pa z besedo, češ, saj so tisti, ki hodijo k pridigam, ravno taki, kakor smo mi. Vendar pa to ni res! Kdor vestno posluša božjo besedo, in sicer prav, ta ne bo ostal dolgo v grehih. Da pa kdo prav posluša pridige, je potrebno trojno, kakor smo omenili že v začetku. Vse dušne moči: razum, volja in spomin morajo dobiti svoj delež. Razum mora iti na pašo kakor ponižna ovca, ki gre za svojim pastirjem, kamorkoli jo ta žene. Ovca ne zahteva vedno nove paše, paše, kjer bi rastla najlepša in najboljša trava, ne, ona je zadovoljna z vsako zdravo pašo. Ravno tako mora naš razum hrepeneti le po resnici, po božji resnici, ne sme pa zahtevati od pridigarja samih novih novic in resnic; to je pa tudi nemogoče, ker so bile in bodo v Cerkvi božje resnice vedno bistveno iste. Ljudje pa navadno le čakajo, da bi kaj takega zvedeli, kar jim še ni znano, česar še nikoli niso slišali. Ako tedaj slišijo stare, že znane jim resnice, pravijo, kdo bo hodil k pridigam, saj tako že vse vemo in si pridigo lahko sami napravimo. O takih ljudeh zato zelo primerno govori sv. Jeronim, ki takole piše: »Pridiga za te vrste ljudi bi morala biti podobna ženski, ki je opravljena po najmodernejši modi, in katere zunanjost zato vsakdo opazuje! Zanje bi moral pridigar tako govoriti, da bi ga vsi hvalili radi lepo izbranih besed, ne glede na to, ali je ljudstvo kaj poučil ali nič« (L. 3. ep. ad Gal.). Mnenje takih ljudi je torej popolnoma napačno. V besedi božji ne iščimo novic in zunanje lepote, zakaj božja beseda ostane vekomaj neizpremenjena! Kristus uči vedno enako: tako danes, kakor jutri; njegov nauk je ostal skozi dvajset stoletij vedno isti. Ako pa je nauk vedno isti, mi bo mogoče kdo ugovarjal, zakaj naj ga pa potem vedno hodim iznova poslušat? Takoj vam bom pojasnil ta ugovor s kratko primero! Naša duša je podobna železu: ako železo pustite dalje časa ležati, bo kmalu pričelo rjaveti, ravno tako naša duša: ako vedno ne ponavlja in iznova ne sliši resnic božjih, jih tudi kmalu pozabi in se ne meni več zanje. Še svoj živ dan nisem te resnice tako dobro razumel,
kakor ravno danes pri pridigi; tako je gotovo že ta ali oni izmed vas rekel. O, da bi bil jaz že preje začel obiskovati pridige, koliko grehov bi ne bil storil! Tudi izgovor: nam je že vse znano, nič ne velja! Vsak vrtnar ima navadno sredi svojih gredic tudi vodnjak, iz katerega zajemlje vodo, da poživi ovenele cvetlice. Toda kako se razveseli, če mu Bog pošlje tudi dežja! Zakaj to? On dobro ve, da je naravna voda boljša kot pa ona iz umetno napravljenega vodnjaka. Zato je tudi za kristjana brez dvojbe boljša beseda božja kot pa lastna pridiga. In še nekaj! Kristjan, ti praviš: si bom že sam pridigal. O čem pa si boš pridigal? Samo to te vprašam. Vdan si morda skoposti, nečistosti, ali boš tedaj govoril o teh grešnih strasteh? Ali boš evangelijske gobavce primerjal sebi? Težko verjamem, da boste pridigali zoper to, kar ljubite, in si zaukazovali ono, kar sovražite. Kralj David je bil sam prerok, obdarjen od Boga z vsemi naravnimi dobrotami in nadnaravnimi darovi, in vendar mu je Bog potem, ko je smrtno grešil, poslal prerokana Natana, ki ga je zopet dvignil iz greha, sam bi se ne bil morda nikoli, ali vsaj tako hitro ne! »Razumnost daje preprostim,« pravi psalmist (Ps. 118, 130). Kdor hoče poslušati božjo besedo, mora biti ponižen. Kdor pa misli, da si lahko sam pridiga, ta kaže predvsem svojo neizmerno prevzetnost in ošabnost; nadalje se tudi izdaja, da ne spada med ovčice Jezusove, ki poslušajo njegov glas, in slednjič še očitno kaže, da je zakopan v velike grehe in da sovraži vse tiste, ki ga hočejo osvoboditi grešnega jarma. Kaj pa naj rečem o tistih, ki sicer poslušajo besedo božjo, pa v njej iščejo le zunanje lepote in novic? Taki nimajo od pridig prav nobene koristi: pri pridigi mora razum sprejeti podane resnice, volja pa mora biti pripravljena vse to v življenju izpolnjevati. Kristjan mora med pridigo obračati podane nauke nase, na svojo vest in obuditi kesanje nad svojimi dosedanjimi grehi in skleniti varovati se jih v prihodnje. Kdor pa gleda samo na posamezne besede, vsega tega ne more storiti. Zunanjo obliko govora prepustimo pridigarju, ki se bo gotovo tudi sam potrudil, da bo govoril lepo in primerno. Saj so tako delali tudi apostoli, sveti očetje in drugi govorniki. Glavni namen govora pa je in ostane: oznanjevanje nauka Kristusovega! Kdor se hoče priučiti lepemu jeziku, izbranim besedam, ima za to na razpolago šole in knjige! Namen pridig je, napraviti in ohraniti verne kristjane. »Bog se ustavlja prevzetnim, ponižnim pa daje svojo milost.« Kaj je bila pridiga Daniela drugega, kakor razlaga sanj, ki jih je imel kralj Nabuhodonozor, in vendar ga je vsaj za en čas izpreobrnil? Ali ni prerok Jona govoril Ninivljanom samo o božjih kaznih, in jih s tem pridobil, da so pričeli delati pokoro? In tako še dandanašnji pridigujemo in oznanjujemo besedo božjo. Dolžnost kristjanov pa je, hoditi k pridigam s pravim namenom, poboljšati se in zadostiti za grehe, ne pa morda iskati kake časne zabave ali dobička!
II.	Kakor je prevzetnost razuma kriva, da beseda božja ne obrodi nobenega sadu, tako je tudi ošabnost volje, ki si ne pusti nič dopovedati zoper svoje grešne navade. Predmet volje je namreč dobro, ki je pa lahko ali koristno ali potrebno ali pa samo zabavno. Razum hoče resnico, seveda samo vedno novo, katere še ni slišal. Volja pa išče pri pridigi dobro, toda samo tisto, ki je zabavno, ne pa ono, ki ie koristno in potrebno. Nekateri kristjani sicer hodijo k pridigam, vendar se pa vedno boje, da ne bi kaj takega slišali, kar bi zadevalo njih grešno življenje. O ljubezni božji, o ljubezni do bližnjega, o poravnanju dolgov, o poštenem postopanju z otroki in posli, o zmernem uživanju jedi in pijače, o tem ne slišijo radi. Oni hočejo, da bi imeli pred njihovimi grehi nekako spoštovanje in bi jih zato ne smeli omenjati. Toda če mi odpremo sv. pismo, ne najdemo nikjer zapisano: o tem in tem grehu ne smeš pridigati! Ampak ravno nasprotno! »Kliči in ne nehaj, kakor trobenta povzdigni svoj glas in oznanuj mojemu ljudstvu njegove hudobije in hiši Jakopovi njene grehe« (Iz. 58, 1). Tako je zaukazal Bog že v stari zavezi preroku Izaiju. Kaj bi vi rekli o bolniku, ki sicer ne zametuje zdravila, vendar pa ravno tistega, ki bi ga ozdravilo, ne mara? Kakšno sodbo bi mi napravili o popotniku, ki na razpotju izprašuje po pravi cesti, potem pa po tej noče iti, ker je malo bolj strma in blatna kakor so druge? Mnogi kristjani so podobni tistim Hebrejcem, ki so takole govorili prerokom: »Nikar ne glejte tega, kar je res: govorite nam prijetne reči!« (Iz. 30, 10.) Ne bodimo podobni grškemu kralju Aleksandru, o katerem je veljal sledeči pregovor: »Govori ž njim malokdaj ali pa zelo zabavno.« Tudi Pilata ne smemo posnemati, ki je potem, ko je vprašal Jezusa, kaj je resnica, resnici obrnil hrbet in šel proč. Ljudje bi seveda radi hodili k pridigam, če bi jih pridigar nikoli ne grajal, ampak samo hvalil. Dokler pa bodo ljudje na svetu, bodo pa na svetu tudi grehi, ki so naravna posledica naše od izvirnega greha pokvarjene in k slabemu nagnjene narave. Zato pa mora dušni pastir semtertja ljudi opominjati k pokori, mora jim marsikaj povedati in prepovedati, kar se seveda temu ali onemu ne zdi pravilno. Toda to nas oznanjevalce božje besede ne moti; mi moramo ljudi učiti resnice in čednosti in odvračati od njih grehe in strasti. Kdor torej misli, da je vsaka beseda, ki govori proti njegovim grešnim navadam, odveč in ni na mestu, ta sploh nima resne volje poboljšati se in očividno hoče še naprej živeti in vztrajati v grehu. Kdor tako misli, ni na pravem potu, in na sodnji dan bo spoznal, da so imeli duhovniki pridigarji prav, ne pa on. Bog, vsemogočni in pravični Sodnik, ne bo poslušal njegovih izgovorov, ampak ga bo zavrgel z besedami: »Poslušal in izpolnjeval bi bil božjo besedo!« Zakaj, »kdor vas zaničuje, mene zaničuje, kdor pa mene zaničuje, zaničuje tega, ki me je poslal,« pravi Kristus. (Luk. 10, 16.) Predragi moji! Povzemimo torej iz vsega tega

nauk za naše življenje in hodimo radi k pridigam in poslušajmo ne le to, kar je zabavno, ampak predvsem to, kar je za naše zveličanje koristno in potrebno!
III.	Tretji vzrok, da božja beseda ne obrodi zaželjenega sadu, tiči v našem spominu, ki po pridigi nič ne misli na to, kar sta razum in volja sklenila. Ovca hrane ne sprejema samo, ampak jo tudi prebavlja in si tako ohranjuje svoje življenje. Tudi mi moramo nauke, ki smo jih slišali pri pridigi, pozneje večkrat ponavljati, da bo imela tako naša duša res kaj koristi. Navadno pa se vse pozabi, kvečjemu kakšen zgled ali kaka primera še ostane temu ali onemu v spominu! Mnogi so podobni starim Atencem, katerim je nekoč pridigal učenik narodov, sv. Pavel. Razdelili so se v tri stranke: nekateri so verjeli in so hvalili njegov govor. Drugi so se mu posmehovali, češ, tako slabega govornika pa še nismo slišali! Tretji pa se niso mogli takoj odločiti, češ, saj drevo tudi na prvi padec ne pade! Zato so rekli, da ga bodo še drugič poslušali (Dej. ap. 17). Tudi dandanes je še tako; nekateri so takoj zadovoljni, drugi še čakajo na prihodnje pridige, tretji pa so nezadovoljni in najdejo svoje veselje v obiranju in presojanju pridigarjevih besedi. Nekateremu nobena beseda ni prav: to bi moralo biti tako, ono zopet drugače. Najhujše pa je seveda to, da ravno tisti, ki so komaj pogledali čez šolski prag, najbolj stegujejo svoje jezike! Taki naj bi rajši pazili na nauke in se po njih ravnali, pa bi bilo boljše na svetu. Hudo je na svetu, ta tožba je na dnevnem redu. Pa zakaj je hudo? Zato, ker se ne živi in ne dela po načelih sv. vere. Da se pa ne dela, so krivi ljudje sami, ki nočejo besede božje prav poslušati in ohraniti v svojem srcu! Vsak naj bi obračal pridige nase in se doma izpraševal, ali sem kriv ali nisem kriv; in če je kriv, tedaj naj rabi od pridigarja priporočene mu pomočke, da se bo poboljšal, ako pa vidi, da ni prizadet, naj se zahvali Bogu za prejeto milost in naj se še v prihodnje varuje greha. Kdor bo tako delal, bo gotovo žel najobil-nejše sadove iz pridig. Tukaj moram še nekaj omeniti! Včasih tožijo dobre, pa preproste in neučene duše, da si pridige ne morejo zapomniti, ali kvečjemu samo nekaj malega, in nimajo zato pravega veselja hoditi k pridigam. Ne bojte se, duše moje, in potolažite se! Pridig nikari ne opuščajte, in če si tudi samo nekaj malega zapomnite, vam bo to ravno toliko koristilo, kakor bolj izobraženemu človeku, ki si zapomni skoraj vse. Le poglejmo navaden zgled! Iz ene in iste reke pijeta muha in slon; oba se napijeta, dasiravno spije muha samo par kapljic, slon pa velikansko množino vode. Kristjanu, ki ima slab spomin, zadošča čez teden tisto malo, kar si je zapomnil pri zadnji pridigi, in to mu daje ravno isto moč, kakor drugemu, ki si je morda vse zapomnil. Bog gleda namreč na našo dobro voljo in na srce; zato tudi vedno upošteva naše zmožnosti. On deli svoje milosti vsakemu po njegovi potrebi, in zato je lahko
18
Duhovni Pastir.
neveden in preprost človek najboljši kristjan, četudi si ne more pridige zapomniti! Kdor hodi k pridigam, se mu v cerkvi poživi vera, upanje in ljubezen, on se utrdi v pobožnosti, nauči se prenašati uboštvo, odpuščati sovražnikom in ogibati se priložnosti, ki vodijo v greh. To je pa popolnoma dosti, četudi vse drugo pozabi.	__________
Predragi kristjani! Spoznali smo torej glavne napake, ki so vzrok, da nimamo od pridig pravega sadu in koristi. Ker smo pa to spoznali, poglejmo in presodimo sedaj še sami sebi popolnoma nepristransko, ali spadamo med tiste ovce Jezusove, ki rade poslušajo njegov glas in hodijo na njegovo dušno pašo, k pridigam namreč. Nadalje se vprašajmo tudi, ali smo hodili dosedaj k pridigam s pravim, čistim namenom? Ali smo tisto, kar sta razum in volja sklenila, tudi v dejanju izvrševali? Ako morda ni bilo vse v redu, tedaj potožimo Bogu svoje pogreške in sklenimo v svojem srcu, v prihodnje rajši in z večjim veseljem zahajati v cerkev k poslušanju besede božje. Če boste to storili, dragi moji, boste skušali sladkosti večne sreče že tu na svetu, ki se bo pa kmalu izpremenila v trajno in večno gori v nebesih. Amen.	‘	B. K.
Tretja nedelja po veliki noči.
1. Kratkemu zemeljskemu trpljenju bo sledilo večno nebeško veselje.
Vi boste žalovali, ali vaša žalost se bo izpreobrnila v veselje ... in vašega veselja vam ne bo nihče vzel.
Jan. 16, 22.
Evangelijske besede, katere ste ravnokar slišali, so vzete iz tistega govora Jezusovega, s katerim se je pred svojo smrtjo poslavljal od svojih učencev. Še malo, pravi, in smrt me bo vam vzela. Pa ne bodite žalostni zaraditega, kajti ne bomo dolgo ločeni drug od drugega! V kratkem me boste zopet videli in takrat se bo vaša žalost izpremenila v veselje, katerega vam ne bo mogel nihče vzeti. — Ako sedaj posnamemo misel teh besed Gospodovih, kakor se nas tičejo, moramo reči: Otroci božji ne smejo izgubiti poguma, če morajo tu na zemlji jokati in žalovati, kajti kratko le je trpljenje, večno pa bo veselje. — S tem premišljevanjem hočem danes potolažiti zlasti tiste duše, ki pobožno žive in morajo mnogo trpeti. I.
I.	Kratko je trpljenje. Bog je sklenil in Kristus je že vnaprej povedal, da bodo pravični jokali in žalovali na
tem svetu. Jokali bodo pa nad seboj, kakor Peter in Magdalena, jokali tudi nad drugimi, kakor Samuel nad Savlom, David nad Absalonom, Jeremija nad Jeruzalemom. In resnično žalujejo pravični, ko premišljujejo svojo lastno pregrešnost; žalujejo, ko vidijo, kako brezbožno živi svet; žalujejo zaraditega, ker lahko še padejo in tako izgube nebeško slavo. Skratka, grešni stan, v katerem so živeli; svet, med katerim sedaj žive; nebesa, ki jih še niso dosegli, in negotovost, če se jim posreči, jih kdaj posesti, vse to žalosti izvoljene in jim izvablja grenke solze.
Pa še več. Svet jim kar naravnost vsiljuje kelih trpljenja, iz katerega morajo piti. Vedno in vedno jih sramoti in zaničuje, preganja in obrekuje, napada in zalezuje. Ali ni vse to hudo za pravične?
Vrhutega jim deli včasih tudi Bog sam, kateri je njihova edina tolažba in nada, v nekoliko manjši meri notranjega krepčila, tako da je njihovo srce kar nekako suho in potrto. Sedaj je n. pr. pridiga brez pravega vtisa nanje, sedaj premišljevanje brez pravega veselja, sedaj zopet molitev brez prave prisrčnosti in vneme. Tužno!
Priznam, pobožni verniki, vaše solze so vsled tega opravičene. Toda pogum! Saj to ne traja vekomaj! Vse, kar morate trpeti, bode minilo, ker kratko le je življenje na zemlji.
Celi čas, ki bo pretekel do konca sveta, imenuje sv. Janez »zadnjo uro«. In zares, če primerjamo vsa leta z večnostjo, moramo reči, da niso leta, ampak le kratki trenutki. »Nič ni dolgo,« piše sv, Avguštin, kar ima konec. Če se ti zde stoletja dolga, primerjaj jih z večnostjo in videl boš, da niso le kratek čas, ampak celo nič.« Ako so pa že vsa stoletja, primerjana z večnostjo, po sv. Janezu le ena ura in po sv. Avguštinu zgolj nič, koliko manj je proti večnosti šele tisti čas, ki je človeku odločen za življenje! Nihče izmed nas ne bo dosegel starosti 930 let, kakor Adam, ali 960 let, kakor Matuzalem; pa če bi jo tudi dosegel, bi bila vsa ta leta nič proti večnosti. Tako traja pa naše življenje navadno 50, 60, 70 let! Kaj je to v primeri z večnostjo? Prazen nič. Ako je pa naše življenje tako kratko, so kratke tudi njegove prijetnosti, pa kratke tudi njegove nadloge, kratko naše trpljenje.
II. Nasprotno bo pa, predragi v Kristusu, naše veselje večno, ki bo sledilo temu kratkemu trpljenju. — Pomislite, kako so se Judje veselili, ko so se v babilonski sužnosti spomnili besed Izaijevih, s katerimi jih je ta prerok po božjem navdihnjenju tolažil in jim napovedoval rešitev. Pa kaj so imeli upati in pričakovati po sužnosti? Dolgo življenje, nove hiše, neskaljen mir, rodovitnost polja, skratka, minljivo posvetno srečo. — Ako so se pa Judje tako veselili že vsled upanja zgolj posvetne sreče, kako se morate radovati šele vi, preljubi kristjani, katerim je Bog obljubil neizrekljivo srečo in blaženost večnega življenja! Judom je bilo sicer obljubljeno dolgo življenje,
a bilo je minljivo; novo bivališče, v katerem so bili pa vendarle popotniki; rodovitnost zemlje, katera jih je pa stala mnogo truda; in vendar jih je ta obljuba, ta up tako tolažil, da so klicali: Bratje, izpolnjujmo Gospodove postave in bodimo mu zvesti, da nam zopet da srečno življenje!
Vsa drugačna je pa sreča večnega veselja, večnega življenja, katera je določena vernim kristjanom. Tu vidi sv. Janez v svojem zamaknjenju nadzemeljski Jeruzalem, kjer ni ne smrti, ne žalosti, ne bolečin, ne strahu pred izgubo. Skratka »nobeno oko ni videlo, nobeno uho slišalo, nobeno srce občutilo, kar je Bog pripravil tistim, ki ga ljubijo.« In kar je glavna stvar, nebeško veselje bo večno. »Vašega veselja vam ne bo vzel nihče,« pravi Zveličar.
Najsrečnejši na tem svetu nimajo ozir svoje sreče nobene gotovosti; v trenutku se njihovo srečno stanje lahko izpremeni na slabo. Koliko najsrečnejših in najmogočnejših vladarjev je zadela nenadna nesreča, koliko jih je umorila zlobna roka! Koliko bogatašev je prišlo na beraško palico! Koliko najslavnejših mož je doletelo preganjanje in sovraštvo! Kdo bo pa kdaj mogel le za hip skaliti veselje ali vzeti srečo onim, ki bodo živeli z Bogom v nebesih? Štejte toliko let, če morete, kolikor je trave na zemlji, kolikor listja na drevju, kolikor kamenja po gorah, kolikor peska ria bregovih, kolikor kapljic v vodah — velikansko število, pa po tem dasi takorekoč brezmejnem številu let bo nebeško veselje le še trajalo, ker bo trajalo neprenehoma, vekomaj.
Imejmo to vedno pred očmi, dragi kristjani! Premislimo, da je trpljenje le kratko, večno bo pa veselje! Kadar nam slika domišljija le preveč živo grenkobo in dolgotrajnost trpljenja, spomnimo se, da je vse naše trpljenje le nadomestilo kazni drugega sveta, katero bode pa kmalu minilo, da na njegovo mesto stopi večno veselje nebeškega raja, katerega nam ne bo mogel nihče vzeti. Amen.	Po P. R. Graserju O. S. B.: K. čik.
2. Kako se moremo po zgledu sv. Jožefa naučiti
srečno umreti?
(Za nedeljo v osmini praznika varstva sv. Jožefa.)
Vaša žalost se bo v veselje izpre-obrnila.	Jan. 16, 20.
Na svetu se vrsti žalost in veselje, veselje in žalost, kakor nas uči vsakdanja izkušnja. O tem govori tudi nedeljski evangelij, ko obeta Jezus, da se bo apostolom, ki so bili žalostni zaradi njegove ločitve, žalost izpreobrnila v veselje. In zares, izpreobrnila se je ob njegovem vstajenju, dalje potem, ko so videli, kako se vedno bolj razširja Jezusov nauk, in zlasti še
se jim je po smrti vsa žalost in ves trud pozemeljskega življenja izpremenil v prebogato žetev tistega »veselja, ki ga jim nobeden ne bo vzel«.
Žalost in veselje sta spremljala tudi sv. Jožefa, čigar varstva god praznuje sv. Cerkev v sredo pred tretjo nedeljo po veliki noči, zunanja slovesnost se pa obhaja današnjo nedeljo. Ker je bil varih sv. Družine, je bilo pač kaj primerno, da so ga papež Pij IX. proglasili za variha velike družine božje na zemlji, sv. katoliške Cerkve ter mu v čast postavili današnji praznik, ki so ga papež Pij X. povzdignili v praznik prvega reda z osmino.
Sv. Jožef je tudi varih, zavetnik, patron srečne smrti, ker je sam tako presrečno umrl. Zato so se mu katoliški kristjani od nekdaj priporočali v ta namen.
Poglejmo, kaj je sv. Jožefu storilo smrt tako srečno, da se naučimo tudi mi srečno umreti.
Ti pa, sv. Jožef, prosi za nas, zdaj in ob naši smrtni uri!
Nebeški Oče se je vedno dopadljivo oziral na one tri osebe, ki so bile najsvetejše, kar jih je kdaj bivalo na zemlji, vendar jim je pošiljal neizrečeno hude nadloge ter pripuščal dneve polne žalosti nadnje. Še ena žalost jih je čakala v Nazaretu: Ločitev, smrt sv. Jožefa. Akoravno pa je bila ločitev bridka, vendar je žalost lajšalo to, da sveti očak umrje svete smrti, smrti, ki ne more biti bolj mirna, bolj tolažljiva, bolj srečna, smrti, ki je samo kratek presledek k zopetni združitvi za vse veke.
Pa iz katerih vzrokov je bila smrt svetega Jožefa tako srečna?
1. Prvi vzrok je gotovo ta, ker si je bil sv. Jožef ob svoji zadnji uri svest, da je vse svoje žive dni zvesto izpolnjeval vse dolžnosti svojega stanu in poklica.
Do konca zvesto živeti v poklicu, ki ga Bog komu odloči, dela smrt gotovo tolažljivo in osrečujočo. Sv. Jožefu je Bog odločil, če ne v očeh tedanjih ljudi, pa v očeh nebeških prebivalcev neizrečeno važno nalogo. Biti je moral čuvaj največjih skrivnosti, vidni varih prečiste božje Matere, rednik učlovečenega Boga, da, nekak pomočnik pri odrešenju človeštva. Ker je bil poln žive vere, spoznal je pomen tega poklica v vsem obsegu ter storil vse, da bi tej nalogi zadostil popolnoma. Zato je bil mrtev za ta svet, za njega veselje in premoženje, za uživanje in zložnost, mrtev za vse to, kar svet čisla in precenjuje. Živel je samo za Jezusa in Marijo ter se vsemu temu izogibal, kar ni spadalo v delokrog njegovih dolžnosti; in to zato, da bi bil popoln v tem, kar mu je Bog odločil kot njegovo stanovsko dolžnost. Temu cilju je posvetil vse svoje moči. Nobeden bi ne bil mogel zvesteje čuti nad Jezusom in Marijo, nobeden ljubezniveje za nju skrbeti, nobeden pokorneje in popolneje sklepe troedinega Boga izvrševati kakor on, ki je stal na čelu
sv. Družini. Ni čuda, da sv. evangelist vse njegove vrline zaznamuje s samo besedo »pravičen«.
Vprašam: Ali ni smrt, ki je končala tega pravičnega življenje, morala biti nadvse srečna, blažena?
Dragi kristjani! Razni so stanovi in poklici. So otroci, mladeniči, dekleta, možje, žene, vdovci, vdove, ste kmetovalci, obrtniki, rokodelci, ste gospodarji, ste posli. Bog pa od vas ne zahteva nič drugega, kakor da stanovski poklic, katerega vam je odločila njegova previdnost, izpolnite popolnoma. Zvestoba v poklicu je najboljša priprava za srečno smrt. Takemu bo veljala, kakor sv. Jožefu, na koncu življenja beseda Gospodova: »Prav, dobri in zvesti hlapec! Ker si bil v malem zvest, te bom čez veliko postavil; pojdi v veselje svojega Gospoda.« (Mat. 25, 23.) Ta izrek, na sv. Jožefa obrnjen, prelepo razlaga sv. Bernardin Sijenski v neki pridigi v čast sv. Jožefu: »Akoravno veselje večne blaženosti pride v srce človeško, vendar mu je Gospod rajši rekel: Pojdi v veselje, da bi skrivnostno naznanil, da tisto veselje ni samo v njegovem notranjem, ampak da ga obdaja okrog in okrog in vsega prevzame ter kakor brezkončno brezno vtopi« (Brev. hod.).
Kličimo torej večkrat k Bogu z besedami sv. pisma: »Umrje naj moja duša smrti pravičnih in moje poslednje bodi njihovemu enako« (IV, Moz. 23, 10).
2.	Drugi vzrok, zakaj je bila smrt sv. Jožefa tako srečna, pa je, ker je umrl pred očmi, v rokah Jezusovih.
Kako presrčno je ljubil sv. Jožef svojega božjega rejenca, kako zvesto je čul nad njegovimi otroškimi leti, kako neutrudljivo je zanj delal, kako vestno se vsemu izogibal, kar bi bilo utegnilo količkaj skaliti domači mir! In Jezus? Imel je sv. Jožefa kot vidnega namestnika svojega nebeškega Očeta ter mu je od vsega začetka izkazoval največje spoštovanje in najnež-nejšo ljubezen.
Kdo bi bil torej v stanu opisati ljubeznivo skrbljivost, ki jo je izkazoval božji Zveličar svojemu svetemu redniku, ko se je približal večer njegovega življenja? Kako ga je nebeško lepo tolažil in bodril, kako mu vse storil, kar mu je moglo prehod na oni svet olajšati in osladiti! Kakor je sv. Jožef njemu, malemu dečku, zvesto stal ob strani, da bi mu polajšal ves trud in vse težave, tako je pač božji Zveličar sedaj svojemu redniku tisočkrat povrnil one zasluge z najnežnejšo skrbljivostjo. O zares, o sv. Jožefu velja prav dobesedno, kar pravi psalmist: »Draga je pred Gospodovim obličjem smrt njegovih svetih« (115, 6).
Vprašam vas pa sedaj, dragi poslušalci, ali pač ne bode zastavil on, ki je umrl tako blažene smrti, sedaj v nebesih vsega svojega vpliva v to, da bi svojim zvestim častilcem izprosil podobno srečo? Kdo je poleg preblažene Device Marije bolj sposoben kot on, pridobiti nam vse one milosti, ki nam morejo
našo smrt olajšati? Kaj pravi zopet sv. Bernardin Sijenski? »Gotovo ni dvomiti, da mu Kristus ljubeznive prijaznosti, spoštovanja in najvišjega češčenja, ki mu ga je izkazoval, ko je bival v človeški podobi na zemlji, podobno kakor otrok svojemu očetu, pač ni odrekel v nebesih, marveč še izpopolnil in dovršil« (Brev. hod.)
Zato, kristjani, ga prosimo vsak dan, naj on vzame v roke skrb za našo zadnjo uro ter nam pomaga srečno preiti iz tega v drugo življenje. Prosimo ga, naj že sedaj prosi za nas svojega poveličanega varovanca, da tudi nam tolažljivo in ljubeznipolno stoji ob strani, ko se bomo borili s smrtjo.
Da bi pa tolike sreče mogli postati vredni, moramo svojega božjega Zveličarja po zgledu sv. Jožefa zvesto in odkritosrčno ljubiti sedaj v zdravih dneh, to se pravi, varovati se na vso moč greha in dobro delati iz ljubezni do Boga. Ljubezen druži srca in jih ne loči tudi v smrti.
Papež Klemen XI. je ležal na smrtni postelji. Na smrt dobro pripravljen pokliče svojega stričnika k sebi in mu pravi: »Poglej me! Poglej, kako se konča vsa slava in čast in visokost tega sveta! Nič ni velikega, kar ni tudi pri Bogu veliko. Zato ne želi nikdar po drugi časti, kakor po božji.«
Na praznik sv. Jožefa 1. 1721. sv. oče zelo opeša in vsak čas se je bati smrti. S slabim in tresočim glasom reče 72 letni starček pričujočemu kardinalu: »Vedno sem častil sv. Jožefa, vedno se k njemu zatekal v vseh stiskah in potrebah. Od nekdaj sem pa že želel umreti na njegov praznik. Danes ga obhajamo v sv. Cerkvi in jaz upam, da se mi bodo v nekoliko urah izpolnile moje želje.« To so bile zadnje besede sv. očeta, in Bog ga je na priprošnjo sv. Jožefa uslišal, umrl je še isti dan.
3.	Sv. Jožef je bil tretjič tudi tako srečen, da je umrl pred očmi, v rokah preblažene Device Marije.
Gotovo je silno tolažljivo za umirajočega, ako ob njegovi smrtni postelji čuje skrbna mati ali vdana žena ter mu izkazuje najnežnejše sočutje. Pa četudi bi bilo še toliko njihovo sočutje, izdatno mu ne morejo pomagati; le nekoliko so zmožne, olajšati mu zadnje ure. Kaj pač premore človek proti smrti in njenim grenkostim? Drugače je bilo to pri sv. Jožefu. Ona, v katere rokah je izdihnil svojo dušo, ni imela samo neizrečeno velike ljubezni do njega, ampak mu je tudi mogla vse to pridobiti, karkoli bi mu osladilo prehod na oni svet. En pogled njen proti nebeškemu Očetu je zadostoval, da doseže vse, karkoli je želela svojemu zvestemu možu božje pomoči. E n pogled na njenega božjega Sina, ki je stal poleg nje, je bil dovolj, da se iz njegovega presv. Srca izlije polnost milosti in tolažbe v dušo umirajočega. E n pogled, en zdihljej proti Sv. Duhu ga je nagnil, da z bogastvom svoje tolažbepolne milobe opomore sv. Jožefu. Saj je ona vse milosti Sv. Duha uporabljala vedno tako vestno, njegove navdihe poslušala tako zvesto ter njegovemu prečistemu
očesu napravljala s svojim brezmadežnim devištvom toliko veselja.
Poleg tega vemo tudi, da je imela Marija najhvalež-nejše srce, ki je kdaj bilo na zemlji. Za vse zveste usluge, katere ji je storil v življenju sv. Jožef, se mu je hotela izkazati dejansko hvaležno sedaj ob njegovi zadnji uri, da bi se ločil v svetem miru s tega sveta. In v rokah Marijinih umreti je gotovo sladko in nebeško tolažljivo.
Kristjani! Mi vsi si želimo podobne sreče ob smrtni uri, da bi namreč svojo dušo izdihnili takorekoč v rokah svoje nebeške Matere, pred njenimi očmi v duhovnem pomenu; saj je ona tolažnica žalostnih in vrata nebeška.
Tvoja zadnja ura, dragi moj, ne more biti v boljših rokah, kakor če smeš zanesljivo upati, da bo stala ob tvoji strani, da boš na njenem materinskem srcu izvojeval zadnji boj. Obračaj se zato večkrat na sv. Jožefa, da ti to milost izprosi od nje, kateri je svojčas izkazoval najzvestejšo dejansko ljubezen. Gotovo mu ne bo sedaj ničesar odrekla, ker ji je na zemlji vsako njeno željo že kar naprej izpolnil. Da se storiš take sreče vsaj nekoliko vrednega, glej, da boš po zgledu sv. Jožefa zvesto častil in ljubil svojo nebeško Mater. Sv. Jožef je bil Marijin najzvestejši spremljevalec. Tako se drži tudi ti svoje prevzvi-šene Matere in Kraljice in nobenega dneva ne izpusti, da bi ji svoje ljubezni ne pokazal v dejanju.
To moreš storiti z vsakdanjimi molitvicami v čast Materi božji, z molitvijo angelskega češčenja, kadar zvoni, z vsakdanjim sv. rožnim vencem, z lepšanjem njenega svetišča in oltarja. Zlasti pa jo časti v mesecu majniku, ko je takorekoč vsak dan Marijin praznik, s tem, da pridno hodiš k šmarnicam, če le mogoče vsak dan, in se ti tistega časa nikdar ne zdi škoda, marveč se zato zaneseš še na večji božji blagoslov ter prejmeš tudi sv. zakramente v dosego popolnega odpustka in srečne zadnje ure.
Tako sklenemo sedaj kratko šolo, v kateri nas je učil sv. Jožef srečno umreti. Ne pozabimo nikoli teh naukov, ki so za nas odločilnega pomena. Zvesto in natančno izpolnjujmo vsakteri svoje stanovske dolžnosti, ljubimo Jezusa iz vsega svojega srca in iz vse svoje moči! Častimo svojo nebeško Mater in njenega deviškega ženina z vsakdanjimi pobožnostmi in priporočajmo se jima, da spokorno živimo ter umrjemo prevideni s sv. popotnico Reš-njega Telesa Sina božjega, Sina Marijinega, rejenca sv. Jožefa. Končam z besedami sv. Bernardina S.: »Spominjaj se nas torej, sv. Jožef, in prosi za nas s priprošnjo svoje molitve pri svojem božjem varovancu, pa tudi preblaženo Devico, svojo nevesto nam nakloni, njo, ki je Mati Njega, kateri živi in kraljuje z Očetom in Sv. Duhom na vekov veke.« Amen. Val. Bernik.
Priložnostni govori.
Govori za mladeniške Marijine družbe.
V.1
Dragi mladeniči! Morda sta že kdaj slišali o olimpijskih igrah, ki so se vršile na Grškem. Mladeniči, ki so hoteli pri njih nastopiti, so se dolgo časa urili v borenju, letanju, metanju plošč in v drugih spretnostih. Slavnostni dan, ko bodo javno pokazali svojo izurjenost in spretnost, se slednjič približa. Tam leži krasen gaj, obrasel z oljkami in lavorikami in posejan z umetniškimi kamenitimi spomeniki. Poleg njega je pa velikansk ograjen prostor, ki ga obdajajo kroginkrog vrste kamenitih sedežev, vsaka višja od prejšnje. Od vseh strani hiti radovedna množica, da vidi slavnoznane igre in zasede prostore. Igre se prično. Mladeniči stopijo na plan in se začno boriti, tekati, metati plošče. Eden je spretnejši kot drugi. A drug za drugim so premagani. Le eden ostane zmagovalec. Izroče mu krasen lavorov venec. Potem ga pa peljejo domov in mu čestitajo in se vesele njegove zmage. Pevci pa opevajo še leta in leta zmagovitega junaka. Srečen mladenič!
Mladeniči! To je bilo že davno. Zakaj sem vam potem to povedal? Ker se od teh borilcev vi lahko nekaj naučite. Kaj? Glejte! Mladeniči so bili taki junaki, ker so se zdržali dveh stvari. In te so: niso častili vinskega boga in ne boginje nečistosti, ali bolj preprosto povedano: moč in spretnost so ohranili, ker niso pili upijanljivih pijač in so se varovali nečistosti. Mladeniči! Človek ostane človek. Kar je veljalo za mladino takrat, velja še danes. Tudi vi boste ostali krepki in močni, če se boste ravnali po zgledu olimpijskih junakov. Še veliko bolj pa to velja glede vaše duše. Duša bo ostala zdrava in vesela in čista, če se boste varovali dveh sovražnikov: vina in predomačega občevanja z osebami drugega spola. Danes nekaj več o prvem sovražniku vaše duše in svete čistosti: o vinu.
O vinska kapljica, od Boga ustvarjena, tolikokrat imenovana in tolikokrat zlorabljena! Da, mladeniči, Bog je ustvaril grozdje, ki daje rujno vince. Zato: vino piti samo na sebi ni noben greh. Kdor ga uživa po pameti, mu ne moremo nič slabega reči. Če ga pa kdo nič ne pije, pa tudi ni na slabšem, ničesar ne izgubi s tem. Vino nič ne redi. Če ga kdo ne uživa, mu to nič ne škoduje. Vsa čast mladeniču in veliko spoštovanje, ki vina nikdar ne pokusi in sploh nobene upijanljive pijače.
1 Gl. Duh. Past. 1915, str. 119.
A nekaj je, kar lahko konča cel rod: čezmerno uživanje alkoholnih pijač, pijančevanje. Tega, mladeniči, se varujte! Kaj vse pijanec ne stori. Cela domovja požene po grlu, zapravi dragoceni čas, si uniči zdravje, stori brezmejno pohujšanje. Koliko škode na neumrjoči duši! In pa, kako težko, skoro nemogoče se je odvaditi pijančevanja. V pravljicah žive strašni zmaji, ki imajo veliko glav. Junak mu odseka glavo, pa mu koj zraste druga. Ta zmaj je pijanec. Iz pijanosti izvirajo razne pregrehe, in če se pijanec tudi poboljša, odseka eno glavo, takoj zopet pade nazaj, zraste glava vnovič. »Komu gorje?« vprašuje sv. pismo. »Čigavemu očetu velja: gorje? Kdo je prepirljiv? Kdo pada? Kdo dobiva rane brez vzroka? Kdo ima objokane oči? Ali ne oni, ki se mudijo pri vinu, ki praznijo kozarce?« (Preg. 23, 29—30.) —- In za nas je še posebno vino zato pogubno, ker je močan sovražnik sv. čistosti. Prav zato se mu morate še posebno ustavljati. — Nezmotljivi Sv. Duh pravi: »Nikar se ne upijanite z vinom; v čimer je nečistost.« Kdo bi si potem upal temu ugovarjati? Kar je olje za ogenj, je vino za nečisto strast. Če vlijete olja na ogenj, kako gori! Vinski duhovi pa vzbujajo in netijo nečisto poželjenje. Pa kaj bi vam dokazoval resnico, ki je jasna kot beli dan. Recite, če morete, da ni res: Ko prične vino mladeniču lezti v glavo, postane zgovoren. Potem začne govoriti nespodobno, posluša druge, jih pohujšuje, če še niso pohujšani in začne kar goreti v ostudni strasti. Nazadnje pridejo surovosti in nečista dejanja. O, koliko mladeničev je pri preobilnem vinu in žganju v slabi druščini, v gostilni, pri ženitovanju itd. pokopalo svojo nedolžnost! Koliko krasnega cvetja se pri tem umaže, pomandra in za vselej uniči. Sv. čistost! Ni li alkoholna pijača eden tvojih najpogubnejših sovražnikov! Ne morem si kaj, da ne bi vzdihnil s prerokom Jeremijem: »Kdo bo dal moji glavi solze, kdo potoke solza mojim očem, da bom objokoval noč in dan umorjene sinove mojega ljudstva?« (Jer. 9, 1.) To učini preobilo zaužita upijan-ljiva pijača.
Samson je bil izraelski junak, ki ga opisuje sv. pismo stare zaveze. Še pred rojstvom so obljubili starši, da bo nazirejec, to je: opojne pijače ne bo pil nobene. Držeč se strogo obljube skrbnih roditeljev zraste Samson v junaka, ki ga nima enakega na svetu. Silno je močan. Bliža se mu mlad lev. Samson ga zgrabi in ga raztrga pri priči na drobne kosce. Pri priliki ga zapro sovražniki v mesto, da bi se drugi dan nad njim maščevali. Ponoči Samson vstane in, močan kakor je bil, sname težka mestna vrata, okovana z železom, s tečajev, jih zadene na rame in jih nese na vrh bližnjega hriba. Kako se čudijo drugi dan meščani, ko ugledajo ob solnčnem svitu mestna vrata na hribu! Nekoč ga zvežejo v spanju s sedmerimi novimi vrvmi. On se vzbudi in pretrga vrvi kakor bi bile tenke nitke. Toliko moč je imel, ker je bil nazirejec, in ker je po navadi nazirejcev nosil
dolge, neostrižene lase. Pozneje je izgubil dolge lase in z njimi nenavadno moč. Ujeli so ga sovražniki in grdo ž njim postopali. Iztaknili so mu oči in ga silili, da je moral mleti žito. Popreje največji junak, je sedaj sedel pri mlinskem kamnu v zasmeh svojim sovražnikom. Mladeniči! Ali ne občudujete moči Samsonove, ki jo je bil prejel od Boga, ker je bil nazirejec? Vi boste ostali tudi močni in krepki na telesu, krepki, čili in čisti tudi na duši, če se boste kolikor mogoče varovali opojnih pijač. Ta zdržnost vam bo dajala neupogljivo moč zoper silne sovražnike sv. čistosti.
Mladeniči se postavljate s svojo močjo in neustrašenostjo. Prav imate. Pokažite svojo moč v tem, da se boste lahko premagali pri pijači! Marsikak mladenič bije po prsih, češ, koga se bojim, kdo me užuga? Toda treba je le šibke roke, ki mu da par kozarcev vina ali žganja in pogumni mladenič postane kakor otrok, ki si ne more nič pomagati. Brez moči leži in vsak lahko z njim naredi, kar hoče, in ga pridobi za vse slabo, za kar ga hoče. Junak premaga napor, vročino, žejo, ne more pa premagati slasti po pijači. Sram ga bodi! Sramota takemu junaku!
Mladeniči mi dragi! V boj zoper tega hudega sovražnika! Napovejte mu brezobziren boj! Glejte! Jezus je trpel na križu silno žejo. Gasili so mu jo z jesihom in žolčem. Ljudje pa toliko grešijo z nezmernostjo v pijači. Kakor žival so, še slabeji, ker ne poznajo mere v uživanju. Takoj danes, takoj sedaj obljubite, da boste postali in ostali trezni. Kdor se popolnoma zdrži vsake opojne pijače: vsa čast mu. Kdor tega noče, bodi vsaj zmeren in trezen. Nikdar ne pijte čez mero in ne prevečkrat, da se ne navadite. Na boj! Pomagala vam bo v tem premagovanju Ona, ki je bila tako močna, da je strla glavo hudobnemu duhu.
Anton Hainer.
Pogled na slovstvo.
A.
1.	Kateheze. Spisal Jožef Kragelj, dekan v Tolminu. V samozaložbi. Natisnila tiskarna Družbe sv. Mohorja v Celovcu. — I. in II. zvezek (vel. 8", str. 129), skupno vezano K 2 50.
Te kateheze so izšle v prvem natisu že leta 1898., I. zvezek pa leta 1912. v drugem natisu. Pisatelj pravi, da so deloma posnete po: »M e y : Vollstandige Katechesen ftir die untere Klasse der katholischen Volksschule«. S tem je označeno tudi njegovo stališče. Mey je namreč med tistimi, ki so prvi krenili na novo pot v kate-hetiki ter so odločno zahtevali, da se pri prvencih, v prvih treh šolskih letih, poučuje verouk na podlagi bibličnih zgodb. Vendar ni šel do skrajnosti, da bi imele svetopisemske zgodbe vodilno vlogo in da bi se smel katekizem prezirati, katekizem bodi katehetu še vedno vodilna knjiga; zgodbe pa neizogibno sredstvo za nazorno pojasnjevanje svetih resnic.
Večinoma je tudi dekan Jožef Kragelj napisal svoje kateheze na podlagi svetopisemskih zgodb. Boljše bi bilo, ko bi se bilo še dosledneje izvedlo
to načelo, n. pr, pri lastnostih božjih, v kolikor pridejo že na nižji stopnji v poštev. Razlaga molitev se pa itak ne more drugače vršiti nego deduktivno. Daši se je od tedaj, ko so nastale te kateheze, veliko pisalo in razpravljalo o katehizovanju teoretično in praktično ter se je dosegel velik napredek po katehetskih sestankih in po katehetskem glasilu, bo vendar našel veroučitelj v teh katehezah mnogo uporabnega gradiva.
V	pripovedovanju se pisatelj ne drži strogo svetopisemskega besedila, marveč mnogokje zasuče govor tako, da je razumljiv nežnim otročičem, ter vplete že ob pripovedovanju krajša pojasnila, kjer so potrebna. Ako se otroci uče že zgodbe iz knjige, bo seveda moral katehet še ob čitanju marsikaj pojasniti.
Hvalno je še posebno to, da se v veliki meri privzema liturgična tvarina: prazniki, molitve in svete pesmi. Za otroške molitvice v verzih se pa ne moremo prav ogreti. Le semtertja, če so verzi res lepi po jedru in obliki, naj bi se uporabljali. Jutranja in večerna molitev, pred jedjo in po jedi, kakor se priporoča in razlaga na strani 74. i. d., bi prizadejala veliko truda, pa bi ne imela zaželjenega uspeha.
Število katehez bo moral katehet tudi skrčiti, ker mora po novejši uredbi že prvence pripravljati za prvo spoved in prvo sv. obhajilo, pa tudi že za sv. birmo. Vendar to ne bo delalo posebne težave, ker krajšati je laže nego razširjati.
Sicer je pa z natisnjeno katehezo isto kot s pridigo: le podlago nudi in snov za samostojno pripravo in uporabo.	A. K.
2. Anton Kržič: Kako otrokom pomagati pri učenju krščanskega nauka? (Kateheze za nižjo skupino.) V »Krščanskem Detoljubu«, letnik VI. (str. 37) do letnika XII. (str. 105), Ljubljana, 1893—1903.
V	istem času, ko je izšel prvi natis Katehez, ki jih je spisal dekan Jožef Kragelj, je priobčeval tudi prof. Anton Kržič v »Krščanskem Detoljubu« kateheze za prvence. Namenil jih je vzgojiteljem sploh in jih priredil prav poljudno, da bi jih mogli rabiti tudi svetni učitelji in starši, ki bi hoteli s svojimi otroki to ponavljati, kar se uče v šoli. Ker je pisatelj dobro porabil ugodne uspehe moderne pedagogike in metodike v prid poučevanju verouka, je podal zlasti slovenski duhovščini prav porabne kateheze za nižjo skupino, za otroke od 8. do 9. leta. Vzrok, da so prof. Kržičeve kateheze veroučiteljem premalo znane, je pač, ker so izhajale v predolgih presledkih in morda tudi, ker so se skrivale pod preskromnim naslovom (»Kako otrokom pomagati pri učenju krščanskega nauka«),
V	uvodu k svojim »Katehezam« govori pisatelj o domačem pouku za otroke do 7. leta (»Kršč. Detoljub«, VI. L, str. 37—46 in 69—72). Kateheze same so sestavljene po načelu: »Pri prvencih v nižji skupini se učijo najpreprostejše zgodbe sv. pisma; pa ne zato in tako, da bi otroci znali zgodbice, marveč da bi se z njihovo pomočjo naučili glavnih resnic svete vere« (1. c. str. 74). Vseh katehez je 6 1, izmed njih so 20. podlaga svete zgodbe stare zaveze, 41. pa svete zgodbe nove zaveze. Kateheza »Stvarjenje sveta« je sestavljena v dvojni obliki: za začetnike in za 2., oziroma 3. šolsko leto. Pri vsaki katehezi vzbudi pisatelj zanimanje in pozornost s kratkim uvodom. Vsi uvodi so prav naravni in neprisiljeno uvajajo učence v katehezo. Cilj kateheze je povsod jasno napovedan. Tekst pripovedovanja je izdal pisatelj v posebni knjižici (»Svete zgodbe za male otroke«). Zaradi živahnosti in prisrčnosti, s katero pisatelj pripoveduje svete dogodke, je knjižica zlasti za vsakega veroučitelja-začetnika zelo koristna. Ko opozori učitelj na dotično zgodbo v knjižici, ki naj se pripoveduje doslovno in kolikor mogoče živahno in prisrčno, ponavlja zgodbo v posameznih oddelkih, nejasne besede ali reči otroku pojasni, razloži pojme, ki jih še ne ume, kakor tudi težavnejše slovniške zveze in nenavadne stavke. Posebno skrbno pa je pri vsaki katehezi izdelana zveza s katekizmom in uporaba. Pri katehezah, katerim so podlaga zgodbe svetega pisma nove zaveze, pojasnjuje pisatelj na koncu kateheze tudi slike (Herderjeve), ki predočujejo dotično svetopisemsko zgodbo.
Letniki »Krščanskega Detoljuba« (VI.—XII.), v katerih so izhajale prof. Ant. Kržičeve kateheze za nižjo skupino, so ravno radi imenovanega izbornega pripomočka za pouk krščanskega nauka prav dragoceni. Dobivajo se v »Katoliški Bukvami« v Ljubljani po znižani ceni letnik (brez prilog) po 30 vinarjev. Kakor omenjeno, se nanašajo kateheze na pisateljeve »Svete zgodbe za male otroke«, vendar se dajo prav tako dobro porabiti pri Volčevih »Kratkih zgodbah sv. pisma« in zlasti pri otrocih, dokler nimajo še v roki nobene šolske knjige.	Al. Stroj.
3.	Anton Kržič: Priprave za biblične kateheze. (Biblične kateheze za višje razrede ljudskih šol. — Stari zakon.) — V »Voditelju«, letnik I. (str. 44) do let. VIL (str. 472). Maribor, 1898—1904.
Kakor je prof. Kržič s svojimi katehezami za nižjo skupino ustregel veroučiteljem, ki poučujejo v 1. in 2. šolskem letu, tako je podal s svojimi bibličnimi katehezami dober pripomoček za pouk verouka v višjih razredih ljudskih šol, v meščanskih in srednjih šolah. Pisatelj imenuje svoje kateheze le »priprave za biblične kateheze«, vendar so te »priprave« tako obsežne in tako dobro urejene, da jih z vso pravico lahko imenujemo »biblične kateheze«. Načelo, ki je vodilo pisatelja pri spisovanju katehez, poudarja sam, ko pravi: »Prva in glavna reč pri verouku bodi katekizem, biblične zgodbe pa krepek pomoček katekizmu. Zgodbe učiti brez ozira na katekizem bi bilo prazno delo, katekizem razlagati brez svetopisemskih zgodb pa jako težavno, v nekaterih oddelkih celo nemogoče. Oboje mora katehet rabiti, katekizem in zgodbe; vendar s tem razločkom, da v nižjih oddelkih prevladujejo zgodbe, ker le po zgodbah je možno nazorno učiti verouk; v višjih razredih pa sta oba predmeta ločena. Pa četudi nastopijo tu zgodbe samostojno pot, zmeraj jim mora ostati še glavna smer — katekizem; katekizem je tudi tu glavna reč, zgodbe pa le sredstvo. (»Voditelj«, I., str. 44.)
Vseh katehez je 88 in obravnavajo svetopisemske zgodbe stare zaveze po Schuster-Lesarjevih »Zgodbah sv. pisma stare in nove zaveze« (izdaja iz leta 1896.). Ker je pa razdelitev v imenovanih »Zgodbah« skoraj ista kakor v Volčevih »Velikih zgodbah sv. pisma«, ki se rabijo v ljubljanski škofiji, in v Panholzerjevih, ki se rabijo v lavantinski škofiji, so Kržičeve biblične kateheze primerne za uporabo v vseh višjih razredih slovenskih ljudskih šol, kakor tudi dobro služijo v nižjih razredih srednjih šol pri razlagi svetopisemskih zgodb stare zaveze. — Vsaka kateheza ima uvod, v katerem pisatelj večkrat tudi pojasnjuje neznane reči, ki so v zgodbi, da morejo učenci slediti pripovedovanju. Druga stopnja je pripovedovanje po že omenjeni knjigi. Potem sledi pojasnjevanje, ki je večinoma jako obširno in natančno. V razlagi (zveza s katekizmom) obravnava pisatelj vse verske in dejanske resnice, ki so v naravni zvezi z dotično zgodbo. Primerna uporaba zaključuje kateheze, ki jih lepo poživlja tudi oddelek »Za srce«, v katerem pisatelj pri eni ali drugi stopnji (navadno pri razlagi ali uporabi) opozarja na to, kar je primerno blažiti čustva in krepiti voljo.
Prav hvaležni morajo biti slovenski veroučitelji zaslužnemu pisatelju, da je priredil tako obširne biblične kateheze za stari zakon. Te kateheze kakor tudi kateheze za nižjo skupino so zlasti odlično delo v novejšem slovenskem katehetičnem slovstvu.	Al. Stroj.
4.	Mati vzgojiteljica, vodilne misli iz krščanskega vzgojeslovja. Priredila učiteljica. Kranj, 1914. Natisnilo in založilo »Tiskovno društvo«. Str. 102. Cena s poštnino K 1'50, vez. K 2’—.
Izmed vseh sredstev v dosego našega pravega namena, naše časne in večne sreče, je gotovo najbolj potrebna dobra in zanesljiva vzgoja. Modra vzgoja pa ni lahka reč, marveč je velika umetnost, ki potrebuje mnogo temeljitih navodil in krepke vzpodbuje. Zato se pri vseh olikanih narodih objavljajo vzgojne knjige. Tudi pri nas Slovencih se je že mnogo storilo v tem oziru. Poleg klasičnih spisov Slomškovih o vzgoji je napisal n. pr. znani cerkveni govornik Janez Ažman jako uporabno knjigo o krščanski
vzgoji z naslovom »Krščanska izreja slovenske mladine« (Ljubljana, 1873); v novejšem času je izdal presv. knezoškof A. B, Jeglič izredno važno delo »Staršem — pouk o vzgoji«; »Krščanski Detoljub«, ki izhaja že od leta 1888., torej zdaj 24. leto, je objavil mnogo uporabnega gradiva za skrbno vzgojo. Posebno obširno in dovršeno vzgojeslovno delo pa nam ravnokar pripravlja g. župnik J. V o 1 c po »Bogoljubu« v skrbno obdelanih člankih, ki se bodo tudi skupno izdali v knjigi, na kar že zdaj opozorimo vse mladinoljube.
V tako imenitni stroki, kot je vzgoja, je pa gotovo dobrodošlo vsako spretno izvršeno navodilo. Zato toplo priporočamo zgoraj imenovano knjigo »M ati vzgojiteljica«, ki je, kakor kaže naslov, posebej namenjena slovenskim materam. Podaje jim v 9 oddelkih »vodilnih misli«; o temelju vzgoje, o telesni in dušni vzgoji, o nravstveni in socialni vzgoji, o pohabljenih otrocih, o čutu lepote, o šolski dobi in vstopu v javno ž i v 1 j e n j e. Posebno opozarja na otroške napake, ki naj jih mati skrbno zasleduje pri otroku ter zgodaj in odločno zatira; ponovno poudarja korist resnega dela; zlasti pa dobro de odločno versko stališče, kar prav lepo izraža zadnji stavek v knjigi: »Poveličujmo tedaj ideal žene, vzgojiteljice v družini, varihinje nravnosti in vere, da ga ljudje z materialističnim mišljenjem ne onečaste in ne potegnejo v cestni prah, temveč da ostane zmerom vzvišen kakor svetle zvezde na nebu.«
Le beseda je, žal, semtertja nekoliko trda. Stavki, kakor o umetnosti: »Moč primerjajočega opazovanja, ki se vadi na osebah in rečeh, je skriven vir vse življenjske izkušenosti, iz katere izhaja dobrovoljno mišljenje in preudarno delovanje in ki je temelj umetniškega delovanja in veselega uživanja umetnosti,« (str. 85) delajo še izkušenemu čitatelju težkoče. Knjiga bode povsod, kjer se bo razširila, jako dobro vplivala.	A. K.
5.	Svetovna vojska. 9. sešitek tega zanimivega dela (gl. Duh. Pastir 1914, str. 712, 1915, str. 123) je izšel in obsega nadaljnje boje med Avstrijo in Srbijo, oziroma Črno goro. Z 10. sešitkom so prejeli naročniki zemljevid evropskih bojišč v slovenskem jeziku. Zemljevid presega po lepi izvršitvi in natančnosti vsa pričakovanja. Obilen trud, ki ga je imelo z zemljevidom založništvo in izdajateljstvo, je bogato poplačan. Neverjetno je, da je mogoče tako velikansko množino imen mest, vasi, gora, voda in drugih podrobnosti, kakor jih nudi Evropa, tako pregledno in jasno razvrstiti na omejenem prostoru. Četudi je zemljevid zelo velik, in sicer: 1 m 15 cm širok in 86 cm visok, je vendar prostor za tako število imen omejen. Pri vsem tem sta pa ravno preglednost in natančnost prve prednosti tega zemljevida, ki jih ima v toliki meri, kakor noben drug zemljevid Evrope. Ob robu ima specijalne zemljevide posebno izvenevropskih delov sveta, ki imajo v današnji vojski kako vlogo. Za pregled svetovnega položaja je uvrščen tudi zemljevid celega sveta. Kjer se je zdelo potrebno, so se navedla poleg slovenskih tudi nemška imena. Za vsako zasebno in javno porabo bo ta zemljevid nudil najlepši pregled; zaradi velike oblike bo seveda najbolje služil na steni. — Po znižani ceni 1 K je na razpolago ta zemljevid samo naročnikom »Svetovne vojske«. Kdor posamezno kupuje sešitke »Svetovne vojske«, se ne smatra naročnikom in mora zemljevid plačati po navadni ceni 2 K 40 vin., nalepljen na platno s palicami 6 K 50 vin., zložljiv v žepno obliko 6 K. — Vsakemu pa je prosto, da se za prihodnje vpiše med naročnike in na ta način doseže znižano ceno za zemljevid, ki je razpisana samo za naročnike. Naroča se v »Katoliški Bukvami« v Ljubljani.
6.	Tolažilno pismo ranjenim vojakom, ponatisnjeno iz »Bogoljuba«, po katerem se je že mnogo povpraševalo, je zdaj natisnjeno posebej. Tiskanega je 5000 izvodov. Krasi ga sličica: Marija in ranjeni vojak, s pesmico: Marija je mimo šla, mil' ga pogledala... Dobiva se v Ničmanovi prodajalni, izvod po 4 vinarje. Gotovo bo izborno duhovno dobro delo usmiljenja, ubogim revežem, — nekaterim brez roke ali noge! — dati v roke to lepo, prisrčno pisano tolažilno pismo, ki jim bo vsaj nekoliko olajšalo gorjč. Naj bi bila skrb vseh človeko- in domoljubov, da bo dobil to pismo v roke vsak slovenski ranjenec.
7. Zemljevid Gorenjske. Cena 80 vin., nalepljen na platno in zložljiv V žepno obliko 2 K 80 vin., napet na platno s palicami 3 K 20 vin. Zemljevid je sestavljen z vso skrbjo, natančnostjo in vestnostjo, označena je v njem vsaka tudi najmanjša vasica. Širok je 1 m, visok pa 60 cm in bo služil za domačo rabo kot stenski zemljevid, pa tudi zložen v žepno obliko za potnika. Prva prednost tega zemljevida pa je jasnost, na podlagi tega zemljevida se bo spoznal vsakdo tudi iz preprostih slojev. Dobi se v »Katoliški Bukvami« v Ljubljani.
B.
1.	Leidensschule. Von Dr. Paul Wilhelm von Keppler , Bischof von Rottenburg. 8° (VI+156). Freiburg, Herder 1915. Cena vez. 3 K.
»Tolažite, tolažite moje ljudstvo, pravi vaš Bog,« govori sv. pismo (Iz. 40, 1). Če kdaj, veljajo zdaj te besede, ko je žalost razprostrla svoja krila čez našo domovino. Vse fraze modernega sveta ne morejo dati kapljice' tolažbe za obupano srce; zato je pa naša dolžnost pokazati svetu, da je krščanstvo še vedno kakor v prejšnjih časih pravi in edini vir tolažbe za trpeče narode. Zato je ta knjiga prav primerna in se bo priljubila po katoliškem svetu, kakor knjižica »M ehr Freude«. Saj škof Keppler pozna dobro vse slabosti in potrebe naše generacije; že dalje časa se je pečal s problemom trpljenja, a vojska je pospešila delo. Ker žalostna duša ne zmore dolgega razmotrivanja, zato je knjiga sestavljena iz samih kratkih misli, primernih zgledov in izrekov vsakovrstnih mož. Pokazati nam hoče, da je trpljenje važna šola za človeštvo, dober vzgojitelj in učitelj. Knjiga je priporočljiva za vsakega dušnega pastirja; saj tako malo znamo večkrat tolažiti žalostne, trpeče. Mogoče bo tudi za marsikaterega duhovnika dober prijatelj in svetovalec v dnevih bolezni, preganjanja, malodušnosti, ko sami iščemo tolažbe.	Fr. Hočevar.
2.	Christenlehren. Zweiter Teil (Gnadenmittel und Gebote). Dr. Hermann Siebert. (Herder — Freiburg) 103. M. 1’20.
Že prvi del Siebertovih krščanskih naukov je »Duhovni Pastir« pohvalno omenil, tudi drugi ni pogrešen. Vendar se zdi, da je avtor le malo preveč hitel, posebno pri zakramentih. Zakramentu sv. pokore je odkazal le dobre tri strani, zakramentu sv. Rešnjega Telesa le sedem. Sicer je neobdelano kratko naznačil, a vseeno se dobi tu ali tam vtis, da je šel pisatelj površno naprej. O milosti posebej ni nič napisal, pač pa sta poglavji o molitvi in o daritvi sv. maše prav dobri. Praktični, včasih skoro preskopo naznačeni zgledi razmotrivanje zelo poživljajo. Sicer pa se na stoterih straneh res ne da več povedati. Kdor rabi kratkih krščanskih naukov, posebno za dopoldansko službo božjo, bo s pridom posegel po tej knjižici.
Jos. Šimenc.
Glasba.
1. Missa i. h. Nativitatis B. M. V. ad IV voces inaequales comitante organo. Auctore Vincentio Vodopivec. Vel. 8°. Str. 27. Labaci 1914. Sumptibus Societatis Caecilianae. Cena 50 vinarjev.
Prav solidno cecilijansko delo v duhu in šoli Witt-Foersterjevi. Harmonično in melodično dosti živahno, nekatera mesta se tudi kontrapunktično razvijejo, seveda homofonija v celoti prevladuje. Dobro se podajo v mašo imitacije in sekvence (v širšem pomenu). Orgle pri spremljanju semtertje tudi samostojno nastopajo, kar je delu gotovo v korist; želeti bi bilo le še, da bi orgle nekatera mesta še bolj zvezale, sicer hoče na par mestih tek nekoliko zastajati. Tudi bi bilo še boljše, če bi se motiv, ki se enkrat pokaže, dosledno enako rabil. Tako n. pr. naj bi v Gloriji motiv:
in glo -	- ri - a De - i
v vseh glasovih ritmično ostal tako, kakor ga prvi glas (bas) prinese. Prav tako bi bilo gotovo skladbi v korist, če bi se n. pr. v Gloriji in Veri tonična harmonija (G-dur) kasneje prikazala, konec bi bil veliko bolj markanten; vsled prezgodnjega nastopa tonike se pa zanimanje za to harmonijo že izgubi, preden pravzaprav z vso svojo silo in močjo nastopi.
Sicer pa ima maša dosti prav čednih mest, ki se lepo razvijajo in primerno stopnjujejo. Najlepši bo pač Crucifixus v svoji mirni resnobi.
Maša sama ne nudi nobenih posebnih težkoč, tako da jo naši pevski zbori in organisti povečini zmorejo. Gospod skladatelj bo brez dvoma še z •marsikakim plodom svoje fantazije obogatil slovensko cerkveno glasbo. Želimo mu obilo lepih uspehov.	Dr. Fr. Kimovec.
2.	Litanije sv. Jožefa. Za mešani, oziroma tudi eno-, dvo- ali triglasni zbor zložil Fr. Ferjančič. V Ljubljani, 1915.
Fr, Ferjančičeve »Litanije sv. Jožefa« so korektno glasbeno delo, ki obsega v tesni obliki izključno le liturgično besedilo in bo po svojem ustroju, lahkoti in cerkveni dostojnosti gotovo postalo ljudska last. Litanije so zložene v lahkih dijatoničnih harmonijah, zategadelj so popolnoma prikladne našemu ljudskemu petju. Ker so litanije sv. Jožefa sedaj dovoljene za očitno službo božjo, priporočam jih toplo vsem slovenskim cerkvenim predstojni-štvom za praznik in pobožnosti sv. Jožefa. Litanije je založila »Katoliška Bukvama« v Ljubljani; cena za izvod je 30 vin.	P. Hugolin Sattner.
3.	Anton Grum, op. 10.: 10 adventnih pesmi za mešani zbor. Cena partituri 1 K 40 vin., glasovom 20 vin.
4.	Anton Grum, op. 9.: Asperges me et Vidi aquam. Ad IV voc. inaequales. »Katoliška Bukvama«.
Iz prav neznatnih začetkov je Grum po veliki pridnosti in vz'rajnosti tako napredoval, da njegove pričujoče skladbe v celoti prav gladko in dostojno potekajo; včasih se še preveč trudi, da četrtinke razvezuje in razdeljuje v osminke, kar — absolutno muzikalično vzeto — gladkejšemu teku dostikrat koristi, s praktično pevskega stališča pa tako vezanje dveh četr-tink na en zlog kaj rado trdote ustvarja in gladkotekoči ritem ovira in izrazitosti, jedrnatosti napeva lahko škoduje.
Pesmi namen, ki ga imajo, gotovo dosegajo. Grum je hotel podati preprostih, lahkih, melodičnih (v zmislu naše cerkvene romantike — Riharja in zlasti P. Angelika, zelo se pozna tudi vpliv Foersterjev) skladeb, ki naj bi jih tudi naši najslabši zbori zmogli. Novih potov ne hodi, ampak se drži v vsakem oziru dobro utrte, varne ceste, tako da izlepa ni nevarnosti, da bi kam zadel. Edino, kar bi želel izpremenjeno, je pri štev. 1. v 2. vrsti 5. takt: zadnja nota v basu naj bo d, prva nota v 7. taktu c, to pa zato, da se končnemu F-duru vsa moč ne vzame, če F-dur že v prejšnjem taktu pokažemo. Iz istega razloga naj stoji v »Asperges«, 3. taktu prva nota v basu h mesto g. V isti skladbici naj se predzadnji takt izpremeni v 3lt takt zaradi koralnega ritma. — V štev. 9. je prva perioda (pet taktov) ali za en takt prekratka ali predolga, ves tek zastane, druga perioda ima 6 taktov. Bas naj besedilo »Brez vsega madeža« tako razdeii, da pride na vsak zlog le po ena nota, zadnji zlog »ža« pa dobi tri: c h c. To zaradi tega, da se motiv tudi v basu pokaže. Tako kakor je sedaj besedilo v basu razdeljeno, nastane čisto drug motiv, čeprav so note iste. — V štev. 10. v 5. taktu nastane na
3.	in 4. četrtinki med sopranom in basom kvinta, ki se jako neprijetno sliši. Vzrok je ta, ker bas postopa v isti smeri, v kateri se razveže sopranov zadržani f, ki je v sedanji obliki disonanca.	Dr. Fr, Kimovec.
Odgovorni urednik Alojzij Stroj. — Tisk Katoliške tiskarne.