Popvor med Špeletom in Brivcem. Spele: Naznanjam Ti, da so se oni bar- kovljanski klesarji, katerim je bila namenjena britev in škarje v zadnji številki tvojega lista, močno jezili. Brivec: Zakaj pa so se jezili ? Spele : Rekli so namreč, da so po nedol- žnem prišli v tvoje grozne roke, ker oni niso ničesar tirjali za ono poda- rovano mizo od odbora »Narodnega doma«. Brivec: Kako pa, da si mi tako napačno poročal o tem ? Spele: Veš, meni je pravil o tem nekdo, ki je menda velik sovražnik onih kle- sarjev. Jaz, misleč, da mi govori res- nico naznanil sem to tebi. Mislim pa, da bo zdaj zopet vse dobro, in da se bo njihova jeza potolažiia, ako prekli- cem ono laž pri tebi in pri vseh onih, ki so morebiti čitali moj pogovor s Teboj v zadnji štev. Brivca. Nikdar nočem več takih in jednakih vesti spravljati med svet, ako ne bom do cela prepričan o njihovi resničnosti. Brivec: Tako je, popravljena naj bode ona laž in pazi, da mi ne prideš več z lažmi pred obraz, drugače Tebe prav pošteno obrijen, da Ti bodo brke še manje rastle kakor ras to in da boš pri tem delu potočil še kako krvavo solzo, ker Ti pa ne bo po- sebno prijetno. Špele : No, no, rajše bom potrpel jaz, kakor da ima trpeti kdo drugi po nedolžnem Z Bogom, pa brez zamere! Jagodigodigoda. častijo Tržačani kot svojega patrona, izrazil bravši dogodke v Tržaški mestni hiši: »Oh ubogi ničle ! Ti majhni Italijani!« Če se njih zaščitnik izražuje tako- o njih mislim, da jih ni dosti prida. Kakor vidiš, je nam vse znano, kaj se doli na svetu godi. Ce bode tako šlo, kakor sedaj, se bode nebeškemu Očetu tudi enkrvt zadosti zdelo. Jaz moram končati, kajti ura me kliče, imamo namreč zabaven večer »pri treh slo- vanskih lipah«. Pozdravi mater in ji zabiči, da se naj nikar v drugo ne moži; Tebe bo že ubo- gala. Za Brnežovem Froncom je gledala rada, preden sva se midva vzela. Take neumnoati ji izbij si glave, pa se Ti raji oženi. Kadar bo prilika Ti pišem kaj več. Podravljen od Rekrut. (Zložil Josip Anton). Ko spomlad prihaja, Se svet veseli, Le fantam tak težko Pri srcu se zdi. Ko ptički pojejo Veselo že vam, Beriči nesejo Ze »cegelce« nam. Podoba pa gori Naslikana je, In orlova glava Pove kaj to je. Ko pridem k pregledu, Če bodem zakaj, Pa pravi mi doktor: Okrenem se naj. Ko kaižem mu hrbet, Ze vpije na glas, Da nosil bom puško He kakor za špas. Opravim se hitro, Zaviskam na glas; Domu grem pogledat Za kratek še. čas. Kar hitro preteče Sest mesecev preč; Iu pride oktober Doma me ni več. Zdaj pridem v Ljubano V kosamo grem spat Sol dat mi star reče: Marš zgodaj vstat. Povedal bom tukaj Vse to še naprej, Kdor bil pri vojakih Vse to ve že zdej. In drugi dan prav'jo 1'reoblecite ga. Raztrgane hlače So dobre za nj' ga. Z vsakim začnejo Gerdo zdaj ravnat, l'o noči pa mora Obleko krpat. (Dalje prihodnjič). o o o Lesnike. Prijateljstvo ima dolžnosti : ljubezen pa same pravice. V veri in ljubezni verujemo najraje to, kar upamo. Ljubosumnje je dokaz ljubezni, še večkrat pa dokaz samoljubja. Varuj se ženske, katera se smeje vedno in moža, kateri se ne smeje nikoli. V zakonu je živahnost in prijaznost žene večji zaklad nego demanti in biseri. Neprisotnost umori ljubezen le tedaj, ce ista že pri odhodu boleha. Vedno govorijo oči prej nego jezik. Največji goljuf je upanje in vendar se mu človek najraje uda. A mor je bog, kateri je z čelom v ob- lačili z nogo v blatu. Ireos. o oo Burke slmi! Zabrilžanov. (Narodno blago; priredil Silvester.) XXII. Vsak umen živinorejec ve, da je listje najboljša nastelja domači živini. To so ve- deli tudi slavni Zabrždani. Vsako leto ho- dili so pridno grabit listje v gozd, ki seje razprostiral iz doline do vrha precej str- mega hriba. Ker so bili pa pri vsakem delu jako brzi in nemudni, niso si vzeli toliko časa iti najprej vrh hriba, ampak začeli so delo brž tam, kjer so najprej dospeli v gozd. Od tamkaj grabili so na- prej, toraj z doline v hrib. Da jo bilo to delo težavno, je lahko umeti. Ko so zgra- bili listje na vrh, znosili so ga v vrečah v dolino in ga zapeljali domu. Neke jeseni dovršili so ta opravek ravno tako daleč, da so še nekateri gra- bili, ko so mislili drugi listje že v vreče devati, kar pride po vrhu hriba tujec in začne začuden opazovati nerodno njihovo početje. Se smehom začne jih opo- zarjati, da bi bilo delo veliko lažje, če bi grabili listje navzdol in ga takoj na vozu zapeljali domu. Reči moramo, da Zabrždani niso bili trdih glav in so si vsak zlat nauk, posebno če je prišel iz ust tujega človeka, dobro zapomnili in se brž po njem ravnali. Tudi zdaj so takoj uvideli korist takega grabenja in so se takoj hoteli prepričati o njegovem uspehu. Ker pa niso imeli več kaj grabiti, ukrenejo nadarjene glavice tako, da so mora vso že nagrabljeno listje — še en- enkrat raztrositi in potem navzdol pograbiti. Ko so delo skončali, so dejali: »Bolje je že šlo, bolje! A bilo je veliko dela! No —• pa saj je vsak začetek težak. Bode že drugo leto bolje!« In imeli so, kakor vsikdar, tudi to pot prav.