Polyfem
narodnej tradiciji slovanskej
-' G38•
Spisal
Dl G. Krek,
dopis, ud kralj. česk. društva znanostij v Pragi in srbskega učenega društva
v Belem gradu.
Ponatis iz „Kres-a" 1. 1882.
/	Gregor
V Celovci.
Založila in natisnila tiskarna družbe sv. Mohorja.

100850
&R. <50JMIR KREK

Polyfem v narodnej tradiciji slovanskej,
V IX., X., XI., XII. in nekoliko tudi v VII. spevu Odysseje pripoveduje „božji trpin", Odyssej zbranim Faiakom in kralju jim Alkinovu, kar je prestal odkar „sveto razdjal je bil mesto trojansko". Med drugim prignala ga je bila osoda v deželo ošabnih Kyklopov, orjaških ljudij, o kterih pravi, da ne orjejo in ne sejejo, a jim vendar zemlja v obilji rodi pšenice, ječmena in vina. Zakonov nimajo in prebivajo vrhu visokih gora v obločnih (izdolbenih) pečinah (tv ontooi y).c<[ rooloi) in vsakdo je sodnik ženam svojim in otrokom ter jim tovarišev ni mar.
Želeč jih natančnejše spoznati odpluje Odyssej z nekterimi svojih tovarišev z bližnjega (kozjega) otoka proti njihovej domačiji in do obrežja dospevši veh' nekterim tu ostati in ladije varovati, a dvanajst najpogumnejših vzame saboj, oprtiv kozji meh (ar;tov uovmv), polen sladke črnine, ktero mu je bil nekdaj poklonil iz hvaležnosti Maron, Evanthejev sin, svečenik Apollonov.
Pridejo do bivališča P o 1 y f e m o v e g a in ker obra ni domd svetujejo Odysseju tovariši, da si vzemo sira (ivovjv) ter odidejo, in potem zopet, da hitro odženo kozlet in jagnjet na ladijo ter odjadrajo, ali on, hoteč velikana videti, jih ne posluša. Tedaj ostanejo, unetijo ogenj, opravijo daritev, najedo se sira ter pričakujejo, da se gospodar s čredo vrne. Pričakovani pride, silen tovor suhljadi noseč, ktero telebi v pečini s tako groznim ropotom na tla, da se tujci strahu po kotih poskrijejo. Zmolzno drobnico prižene v pečino, ovne pak in kozle zvunaj pusti. Potem zavihti in postavi pred pečino velike skalnate dveri (Ovqsov tu'/av), tako težke, da bi jih dva in dvajset močnih in štirikolesnih vozov ne spravilo z mesta.
In sede tu molze ovce in koze meketavke, Vse zapored, mladiče sesavne pod sleherno dene. Koj pa sesesti da polovini se belega mleka, Vtlači je potler in razloži na lese pletene,
A polovino si drugo v posodah ohrani, da bila Kje mu pijača jemat' iu da bi jo imel za večerjo.1 Ko vse opravi užgč ogenj in ugledavši tujce popraša jih kdo so in odkod. Vsi se prestrašijo njegovega strašnega rjovenja, vendar se Odyssej ohrabri in odgovori, da so Achajci, vračajoči se s Troje ter ga prosijo po gosto-Ijubnej šegi gostnine (^avrjiov), ktere naj jim tujcem ne odreče, kterim je Zen maščevalec. „Nespameten si, tujec" reče Poljfem, „ali pa od daleč prideš. Mi Kyklopje smo dosta močnejši od bogov in se ne zmenimo niti za Zena niti za blažene bogove in tebi ter tvojim tovarišem bodem le prizanesljiv, ako bode meni prav." Potem povpraša Odysseja po ladiji ali ta mu lokavo odgovori:
,,Ladijo mi je razbil Posejdon zemljetresitelj, Ki jo je trešil ob skale na mejah vaše dežele, Ostro na brdo drvivši; raznesel pa morski jo veter; Jaz pak s temi-le vred sem ubegnil nagli pogubi." v. 283—286. Grozovitnež na zadnje besede ničesa ne odgovori pač pa stegne roke po Odyssejevih tovariših, zgrabi dva izmed njih in ju kakor š č e n e t i (clig re av.vlaY.ag) ob tl & butne, da se možgani po zemlji razlijo in jo okrvave.
Udoma ju razreže po tem i večerjo napravi; Žrč pa ko lev na gor&h izrejen ter nič ne popusti, Drobovino, meso, celo še kosti mozgovate. Mi pa milo plaMje roke dvigujemo k Zenu Ljuto početje videč; omaga pa srce objema. Kadar vže Kyklop si napolni široki želodec Z mesjem človeškim i h temu s pijačo čistega 2 mleka, Sredi brloga leži razleknjen skozi krdela.	v. 291—298.
Odyssej bi mu lahko meč v prsi porinol ali premisli se vedoč, da bi mu bilo s tovariši poginoti, ker ne bi mogli zatvora odmaknoti. Zjutraj Kyklop zopet zapali ogenj in pomolze drobnico a zgrabi tudi vnovič dva Odyssejevih tovarišev, ja poje in nasitivši se vzdigne kamnene dveri, pusti čredo iz pečine in skalo zopet pred vhod postavi.
Zaprti Odyssej premišlja, kako bi se maščeval nad Polyfemom, — kar zapazi Kyklopovo kijačo, dolgo in veliko kakor s teženj ladije z dvajsetimi vesli. Odyssej jo blizu seženj ob teše in potem
1 V. Ker m avner: Odiseje IX. spev (Programm (les k. k. Gymnasiums zu Cilli a m Schlusse des Schuljahres 1870 str. 19—33) y. 244—249. Da mi ne bode nepotrebnega pisanja omenjam kar tu, da je vse Kermavnerjevo, kar je navedeno v šestomerih, tedaj v merilu izvirnika.
a T. j. ne z vodo zmešanega. Trezni Grk ni le v vino ampak tudi v mleko rode ulil in tako použil. Gl. Ameis Homers Odyssee. Leipzig 1862, ad IX. 297.
veh' tovarišem, da jo ugladijo. Tovariši to store, on pak konec poostri in (da trša postane) ožgi na žarečem ognji ter jo potem v gnoj skrije, kterega je bilo v jami vse polno. Slednjič še ukaže tovarišem, da naj žreb določi, kteri štirje mu bodo pomagali obra oslepiti.
Te pa zadene, ki tudi bi sam si hotel izbrati, Štiri tovariše, jaz pa med njimi peti se štejem, v. 334, 335. Zvečer prižene Kyklop Čredo domu in jo pusti vso v pečino, ktero zopet varno zaprč. Kakor sinoči zgrabi zopet dva tujca in ja pove-čerja. Zdajci se mu bliža Odyssej z vrčem vina in mu ga ponudi rekoč:
„N&, Kyklop, pij vino, ki mesje človeško si jedel, Zvedi, kako pijačo je b'la nek ladja hranila Naša; v kropilo sem ti jo namenjal, ko milovaje Me bi domu poslal; a divjaš mi neprenesljivo. Groznež, kako bi se ti pozuej kdo drugi približal Zmed številnih ljudi, saj nisi spodobno naredil, v. 347—352. Kyklop popije in poprosi Odysseja drugič slastne pijačo, govoreč: „„Daj mi še blagovoljno, povej pa, kako da se zoveš, Preči sedaj, da gostine podam ti, ki boš jih radosten. Saj Kyklopom tudi rodi žitodarno zemljišče Velejagodno vino, deževje pa Zena je množi; Al' od ambrosije same i nektara to-le je kaplja.""
v. 355—359.
Odyssej mu žarnega vina z nova natoči:
Trikrat mu je prinesem i trikrat izpije v slepoti.
Al' ko vže zavedo Kyklopu vino pregrne,
Kar ogovarjam ga tedaj z besedo milobno:
„Vprašaš me po imenu, Kyklop, slovečem, i jaz ti
čem je naznanit' a daj mi gostine, ko bil si obljubil.
Nihče je moje ime; Nikoga me zovejo vselej.
Otec i mati, pa tudi vesoljni tovariši drugi."
Tak besedlm, odvrne pa koj mi nemilega srca:
„„čem Nikoga poslednje za njega tovarši pojesti,
Vse pak druge poprej; tč naj ti bodo gostine."" 1 v. 361—370-
1 To jako važno mesto (t. j. v. 36i—370) je prijatelj mi Mat. Valjavec poslovenil tako-le:
„Prašaš, Kjklop, za ime me slavno? povem ti ime mi,
Ali da me pogostiš in obljubljeno daš mi darilo.
Meni ime je Nikdo in Nikoga zoveta mene
Mati in oče in vsi me tovariši kličejo tako."
Tako velim mu, a on mi takoj neusmiljeno reče:
„„Jaz Nikoga pojčm naj zadnjega predi po'jedši
Vse mu drugove: tak6 pogostim te, to bo ti darilo.""
Polyfema kmalu vino upijani; zvrne se in zaspi. Ko začne smrčati, porine Odyssej kijačo v žrjavico, da jej ost ogori, a potem jo prime četverica tovarišev in sune z ostj6 na ravnost v obrovo oko, Odyssej pa z drugega konca kijačo v očesu vrti. Trepalnice (veka) in obrvi se osmode in krv curlja iz očesa. Polyfem strašno zatuli in Odyssej ter tovariši mu odskočijo prestrašeni v stran. Krvavi kij iz očesa potegne in ga, ves besen od bolečine, daleč vrže, Kyklopov na pomaganje klicaje. Ti prihitijo jaderno od vseh stranij in okoli pečine stoječ poprašujejo: „Kaj te je trlo nek, Polyfem, da tako si zakričal Skoz ambrosično noč, in nas obujal iz spanja? Al' po nevolji ti drobnico mar kdo smrtnih ubita ? Ali te samega kali mori zvijačno al' silno?" Spet iz otliue pa jame rekoč Polyfemos okruti: „„0 prijatelji, Nihče mori me zvijačno ne silno."" Al' odvrnejo mu govoreč besede krilate: „ A k o noben ti ne prizadeva samotnemu sile, Saj se bolezni od Z ena velicega ni moč ogniti, Moli toraj k očetu Posejdonu, morja gospodu." 1
v. 403—412.
Tako pravijo Kyklopje in odidejo. Odyssejti pak se je srce smijalo, da jih je njegovo izmišljeno ime tako prevarilo.
Slepec odmakne skalo, v s e d e se sredi vhoda in čaka ali se ne bi kdo med ovcami hotel z m u z n o t i in mu tako v
1 Tudi ta odstavek je metrično prevel prof. M. Valjavee; prepričati sem, da bode čitateljem prav tako po godu, kakor je bil meni, ki sem na njem radoval se velike spretnosti pisateljeve za posel, ld je baš tako mikaven kakor kočljiv. Glasi pa se tako-le: „Kaj te tako tišči, Poljtem, da v brezsmrtniškej noči Grozno zarjul si, in nas si iz sna in pokoja predramil ? Morda odganja koze kdo tebi a ti mu ne puščaš. Ali pa samega kdo te ubija z zvijačo in s silo?" Odgovori jim hrust Poljfem tako iz pečine: „„Mili sosedje: Nikdo, Nikdo z zvijačo, ne s silo."" Njemu Kjklopi na to odgovarjajo hitre besede: „Ako ne dela nikdo ti sile, a sam si v pečini, Leka bolezni ga ni, ki prihaja od Zena mogotca, Moli, naj da ti pomoč tvoj oče in kralj Posejdaon." To govore odhajaje; srce pa se meni nasmeje, Da jih je moje ime premotilo in modra namisel. Gr. Ovrig iie Acsirei doloi ovde fihffiv (v. 408) je v naščini težko prevesti, ker brez nikalnice ni pravega, smisla. Ker so Kjklopje umeli OvTtg za Ov ztg bi bilo po našem: Nikdo me ne ubija niti lokavo niti šiloma. Ne poslovenivši besed ue neivet, kterih je itak iz prejšnjega vprašanja T/g a' avrov v.zdvu lahko misliti je Valjavee smislu prav dobro pogodil in ni proti pravilom slovensko skladnje nikakor grešil. — Zanimivo je v grič. šaljivo osebno ime Ovrig, ker je inače jeziku neznano in ima v enoj. tožilniku Ovc t v nasproti zaimenskemu Tira.
pesti' priti. Ali Odyssej je prekanjen in si izmisli vnovič zvijačo, s ktero utegne sebe in tovariše rešiti. S trtami zveže po tri ovne drug poleg druga in priveze pod vsakega srednjega enega svojih tovarišev, sam pa se obesi na najmočnejšega in na najbolj volnastega ter se čvrsto drži njegove kodraste volne. Ko se zdani pusti Polyfem ovne na pašo in pazljivo potiplje vsakemu hrbet ne sluteč, da so pod njimi tujci privezani. Počasno se pomika oven z Odyssejem proti odprtini in tudi njega slepec potipa vprašaje ga, kak6 da je on danes zadnji, ki je sicer bil vedno prvi s paše in na pašo: „„Jarče preljubi, zakaj med bravijo zadnji po jami Divjaš? ostanši za ovni sicer nikoli ne ideš, Temuč prvi na rahlem cvetličiji trave se paseš, Širnih korakov, i prvi do rek tekočih prihajaš, Prvi do staje pa tud' hrepeniš vrniti se zopet V večer; i zdaj za vsemi nap6sled. Oko gospodarja Obžaluješ res, ki mož&kje neboren oslepil Z jadnimi ga tovarši, zavest omamivši z vinom, Nihče, kateri menda še nij ubegnil pogubi. Da bi ti mislil enako z menoj in tud' pregovoril Ter bi povedal, kod ogiblje se mojemu gnjevu, Zdajci možgani bi mu po brlogu tu sem in tam tje Vdarjenemu brizgali po tleh, in srce bi se mi R e v o h 1 a d i 1 o, k i m i j e n a k o p a 1 z a n i k r n i N i h e e." " v. 447—460.
Ko je bil Odyssej od pečine nekoliko oddaljen, skoči izpod ovna in tovariše odveze. Hitro žen6 živali na ladijo in Odyssej zaukaže odpluti. Iz daljine pak še ogovori Kyklopa žaljivimi besedami, ktere ga tako razsrdijo, da odtrga ter vrže vrh visokega hriba za njimi, kteri tako močno poleg ladije v morje trešči, da postane valovito in ladijo proti pobrežju zažene ter jim jo bilo vseh močij napeti, da so se ognoli nesreče. Ko so bili že dvakrat dalje od poprej zaupije Odyssej kljubu vsemu odgovarjanju tovarišev s srdom v srci na Kyklopa rekoč, ako bi ga utegnoli prašati kdo ga je oslepil, naj reče: „Laertov sin Odvssej, z Ithake doma".
To je kratka in v prostih besedah povedana vsebina večjega dela IX. speva Odysseje, ki živo in vseskozi mikavno opeva Odvssejeve do-godbe v deželi hrustov Kvklopov, zaradi česar so temu spevu naslov Iiv/limitiu nadeli. M nam naloga govoriti o velikej dovršenosti pesniške koncepcije, po kterej se le-t6 starinsko pripovedanje vse ter vzlasti v nekterih oddelkih odlikuje, — ampak le snov je sama na sebi, ktero si hočemo toliko ogledati, kolikor nas spominja na soglasne narodne proizvode slovanske.
Kolikor je meni mogoče danes že jako obsežno slovansko tradicijo-
naliio slovstvo pregledati, uveril sem se, da se je ohranila priča o Poljfemu v Srbih ter Veliko- i« Malorusih in sicer tako, da je srbska starogrškej bližja nego maloruska ali velikoruska, kteri poslednji se pa zopet ne razločujete bistveno druga od druge.
Navedimo vse tri in pričnimo s srbsko, po Vuku Štefan. Karad-žiči priobčeno iu to v knjigi „Srpske narodne pripovjetke; drugo umnoženo izdanje, n Beču 1870, na str. 147—150 ali br. 38, ki ima naslov: Divljan." 1 Glavna vsebina te priče je ta-le:
Pop in dijak sta potovala črez neko veliko planino, kar ju noč prehiti. Videč da ne moreta ta dan dospeti kamor bi rada, začneta se ozirati sem ter tja po planini, kje bi jima bilo pripravno prenočiti, kar ugledata v daljavi ogenj v nekej pečini. Blizu pečine prišedši zapazita v njej divjega človeka (divljeg čoeka) z očesom vrhu glave (t. j. na čelu). Vprašata ga: „Hočeš li naju pustiti v kočo." On jima odgovori, da hoče. Ali k vratom pečine je bila pri valj en a velika plošča, ktere ne bi moglo sto ljudij odmaknoti. Divljau vstane, dvigne ploščo, ju pusti notri, pa zopet ploščo k vratom privalf; potem uneti velik ogenj, poleg kterega sedeta in se grejeta. Ko se malo ogrejeta začne jn divljan tipati za vratom, hotee se prepričati, kteri je debelejši,2 da ga zakolje. Popa otiplje bolj rejenega; popade ga torej in ubije, natakne na raženj in vrže kraj ognja, da se peče. Dijak preplašen vse to gleda ali uteči iz pečine mu ni moči.
Ko je pop bil pečen pozove divljan dijaka, da z njim je ali nesrečnež tega noče, izgovarjaje se, da ni lačen. „„Ako nočeš z lepo bodeš pa z grdo"", reče divljan. Dijak hočeš nočeš sede tedaj k njemu; d i v 1 j a n j e in tudi dijak de vije v usta ali zopet meče v stran. „„Jej"" vpije divljan, „,,kajti jutre bodem tebe tudi pojedel.""
1 Prvič je bila velevažna knjiga liatisnena 1. 1853. v Beči in že leto kasneje je po Vukovej hčeri prišla nemška prestava teh pripovedek na svetlo z naslovom: Volksmarehen der Serben; gesammelt und herausgegeben von Wuk Stephanowitsch Karadschitsch. Ins Deutsche iibersetzt von dessen Tochter Wilhelmine. Mit einer Vorrede von Jacob Grimm, nebst einem Anhange von mehr als tausend serb. Sprich-■vvorter, Berlin 1851, XII + 345 pagg. Drugi natis je jako pomnožen in obsega vrhu vseh pripovedek prvega še 41 šaljivih prič (str. 278—312) in 20 pripovedek (str. 185 do 277). Poslednje je v nemščino prevel Vatroslav Jagič v svojem „Archiv fiir slav. Philologie II. (514—641", Eeinh. Kohler pak, sloveči poznavalec narodno-pripovednih snovij, dodal jim je ondi sorodnic iz bogatega pripovednega zaklada raznih narodov.
' „Koji je pretlji". Pretlji je compav. od pretio pinguis, t j. pre-tio in prim. stslov. tyti, tvja pinguescere, stind. tu v tavimi valeo, tavaš moč; tiv pinguescere. Le-sem spada tudi gr. zvkog, lat. tumere, tumor, tumulus, lit. taukai, tunkii in obilo drugega. Spomina vredno je da ima še Belostenec (Gazoph. I. 920) za pinguis poleg tust, debel tudi pretil in vtil, a glagol titi (hrv.) mu ni znan. Prim. tudi pol. otyč, srb. toviti pinguefacere, pretilost, pretilina pinguedo.
Ko se divjak naje leže kraj ognja, a dijak začne ostriti „mali šil j a k", (t. j. malo leseno šilo, bodilo). Povprašan čemu to dela dijak odvrne, da se je pri ovcah brezposlen sedeč tega navadil. — Divljan z a tis ne oko in zaspi, dijak pa, videč da utegne jutre tudi njemu nožič seči pod grlo, domisli se hitro, porine ono leseno šilo div-ljanu v ok6 in ga oslepi. Razjarjen skoči oslepljeni divljan k višku in reče dijaku: „Naj bode! Yzel si mi edino moje oko, ker nisem umel tebi občh vzeti, — utekel pa mi ne bodeš."
Ko se zazorf potiplje divljan vrata in ko jih najde zaprta, začne po pečini sem iu tja iskati, da bi dijaka zgrabil ali ne more ga nikjer najti. Imel pa je divljan v pečini mnogo drobnice 1 in dijak se domisli, odere ovna, obleče njegovo kožo2 in hajdi med ovce. Divljan stopi k vratom in odmaknovši jih na enem kraji, začne drobnico vabiti ter posamesno iz pečine spuščati (metati). Dijak v ovnovej koži se z drugimi ovcami bliža divljanu in ko do njega dospe ga divljan zgrabi in na piano vrže med druge. „„Ne išči me več,"" zavpije dijak, „„sem že vne."" Divljan odprč vrata na stežaj in ponudi dijaku neko palico rekoč: „Ker si mi že utekel, na to palico, da goniš čredo, kajti brez nje niti ene ovce ne spraviš z mesta." Nesrečnež se da pregovoriti in seže po palici ali kakor se je dotakne, že se je prime en prst. Videč da je zgubljen jame okoli divljana skakati, da ga ta ne bi zagrabil. V tej nezgodi mu pride na misel nožič, kteri je nosil s sabo; seže hitro po-nj, odreže na palico prilepljeni prst in uteče.
Zdaj se začne divljanu rogati in smijati goneč čredo pred sabo. Dasi slep leti divljan za njim in ga pripodi do velike reke; sluteč da bi bilo mogoče divljana utopiti začne dijak okoli njega žvižgati in se mu rogati. Divljan se mu bolj in bolj približuje, hoteč ga zgrabiti a ko se vodi do cela približa, skoči mu dijak za hrbet in ga potisne v vodo, v kterej divljan utone. Zdaj dijak mirno odžene čredo in se vrne zdrav domu ali brez popa.
Grško kakor srbsko sporočilo govori o K j k 1 o p i h možakih in se v tem rusko od nju razlikuje, v kojem je na njihovo mesto stopilo žensko orjaško bitje. Toda čujmo, kaj in kak6 tradicija sama o tem pripoveduje.
1	Po smislu za srb. „ mnogo stoke". Sicer je Vuku (cf. Lex. s. v.) stoka 1. copia armentorum et pecorum 2 merces.
2	Spomina vredno se mi zdi in že tu opomnim, da se razven srbske tudi novogrška tradicija in nekaj drugih od epične starogrške v tem razlikuje, da se dotičnik ne obesi na ovna, no da ovna zakolje, ga odere in njegovo kožo obleče. Gl. m. dr. O. Jahn Erinnerungen und Mitth. aus Griechenland, Berlin 1863, pg. 281 sq. ter Bernh. Schmidt Griechische Marchen, Sagen und Volkslieder, Leipzig 1877, pg. 8.
Živel je neki kovač. „Hm", pravi, nadloge (licha) jaz še nikdar nisem videl. Pravijo, da je nadloga na svetu; pojdem tedaj in si jo poiščem." On vstane iii gre nadloge iskat. Na potu ga sreča krojač. „Zdravstvuj!" „„Tudi ti. Kamo ideš?"" „Lej bratec, vsi pravijo, da je nadloga na svetu, ali jaz je nisem še videl. Pojdem je iskat." „„Tudi jaz živim dobro in nisem še videl nadloge; potujva samodruga in poišči va jo."" — Gresta, gresta in prideta v gost, temen les, v kterem najdeta ozko stezo; stopata po ozkej stezici, kar ugledata visoko kočo. Noč; ne vesta kamo. „Stopiva v to kočo", svetuje kovač. Vstopita; nikogar notri ni bilo, — vse pusto in grdo. Sedeta in čakata, — kar pride visoka ženska, suha, šepava, jeduooka. „Aha!" reče ona, „imam torej gosta, — dobro mi došla!" „„Zdravstvuj babica! došla sva k tebi prenočit."" „Dobro, dobro, bodem imela vsaj kaj za večerjo." Prestrašita se. Ona gre iz koče in prinese veliko butaro drv, vrže jih v peč in uneti ogenj. Potem se vrne k tujcema, seže po krojači, ga zakolje, vrže v peč in ga za večerjo pripravlja. Kovač sedi in premišljuje: Kaj mi je storiti, kaj bode z mano? Ona vzame pečenko in jo povečerja.
Kovač gleda v peč in pravi: „Babica! kovač sem." „„Kaj umeješ delati — kovati?"" „Vse znam." „„Naredi mi tedaj ok6."" „Dobro," reče kovač, „ali imaš kako vrv? Moram te zvezati ali ti se mi menda ne daš; jaz bi ti oko vkoval." Starka prinese vrvi, tanko eno, drugo debelo. Kovač jo zveže s tanjo vrvjo. „Vlezi se babica!" Ona se vleže in rastrga vrv. „Ta ni nič prida, babica, nič prida." Kovač vzame na to debelejšo vrv in zveže starko čvrsto. „Zdaj se vlezi babica!" Ona leže in ne rastrga več vrvi. Po tem vzame kovač šilo, je raz beli, nastavi na oko, na zdravo, seže po sekiri in udari o b u h o m po šilu. Starka rastrga vrv in sede na prag. „„Oaj vrag! ne bodeš mi ušel."" — Kovač spozna, da je zopet v nadlogi; sedi, premišljuje: kaj početi? Kmalu pridejo ovce s paše; starka jih žene v svojo izbo prenočevat.
Zjutraj je puščala ovce zopet na pašo. Kovač vzame kožuh (šubu), ga obrne, obleče in se jej bliža po vseh štirih. Starka potiplje vsakej ovci hrbet in jih pušča drugo za drugo na piano. Tudi kovač prileze; tudi njega potiplje starka po hrbtu in ga ven vrže. Ko je bil izven koče vstaue in reče: „Srečno Nadloga (Licho)! pretrpel sem dosti nadloge od tebe; zdaj mi ne moreš ničesar več storiti." „„Po-stoj,"" odvrne starka, „„še bodeš trpel, kajti nisi mi še ušel."" Nato krene kovač zopet v les po onej ozkej stezici, — kar ugleda na drevesu sekiro z zlatim t o por iščem; hoče se mu vzeti jo. No ko je hotel sekiro vzeti, prilepi se mu roka na t opor išče. Kaj početi ? Nikakor je ne odtrgaš. Ozre se in zapazi, kako stopa Nadloga
proti njemu in kriči: „„Zdaj vidiš zlodej, da mi nisi ušel."" Kovač seže po nožič v žep, odreže z njim roko in uide. Prišedgi v domačo vas, kazal je roko, češ, da je zdaj Nadlogo videl. „Glejte," pravi, „kakšna je: jaz sem ob roko, tovariša pa mi je cel6 snedla," Tu t i skazke konec.1
S tem pričanjem se posebno sklada maloruska pripovedka, ktera je natisnena v obsežnem delu: Trudy entnografičesko-statističeskoj ekspe-dicii v zapaduo-russkij kraj. Jugozap. otdel: Materialy i izsledovanija sobrannyja P.. P. Cubinskim, Peterb. 1878, II. 85—87, Nr. 21: Pro kovalja i babu ljudoidku. Po glavnej vsebini je Uka-le:
Bil je neki kovač in ni poznal nadloge (bedy). Prinašajo mu ljudje dela in ta pripoveduje o svojej nadlogi, oni o svojej in kovač pravi: „No kakšna je nadloga in kaj je? Že sem doživel, zdi se mi, četvrti križ a nadloge vendar še nisem videl, — hočem jo poiskati". Zapre torej kovačnico in odide. Ide dalje in dalje in pride v deželo, kjer ni bilo niti mesta niti vasi in tudi kurilo se ni nikjer, — ali on vedno naprej in naprej, dokler ne pride do neke koče. Pojdem v to kočico, misli si, da se malo oddahnem. Stopi v kočo ali nikogar ni doma. Leže na klop (na lavi) in zaspi. A v tej kočici je živela ednooka „baba-ljudoidka". Ona pride v izbo, ugleda človeka in se začudi. „„ Zdrav, zdrav človek! človeškega mesa jaz še nisem jedla."" 2 Ali on le spi. Približa se mu, ga p o ti p a za rebra, ali medel je, jako medel. Ona ukrene: Kedar prižene sin domu, bodem ovna zaklala in človeka pogostila. Zakolje tedaj ovna in pogosti tujca vprašaje ga: „„0emu ste tebi dve očesi?"" „Znabiti" pravi on, „bi tudi ti dve rada imela, ka-li?" ,,,.Kada."" „Jaz sem kovač in ti lahko drugo oko ustavim." „„Dobro, stori kar praviš."" „Lezi na klop; segrel bom dleto." Ona leže na klop,
1 Afanasjeva Narodnyja russkija skazki; izd. 2., Moskva 1860, III. (Nr. 14) str. 59—61; Orest Miller Christomatija I.2 pg. 42, 43, Pet. 1866. Naslov je priči: Licho oduoglazoe. Prav za prav jo lic-ho naše zlo = malum; lotil sem se pa besede nadloga za r. licho osobito zato, da pogodim smislu priče, ki ima licho ali Licho za žensko bitje. — Natisnena je ta priča angleški v Ralstonovej knjigi: Russian Folk-Tales, London 1873, pg. 178—181 (Ouo-Eyed Likho) in francoski v Contes populaires de la Russie, recueilles par M. Ralston et traduits avec son autorisation par Loys Brueyre, Pariš 1874, pg. 177—181 (Likho la borgne).
* Ja šče čolovičogo mjasa ne ila! Čudna izpoved starko ljudojede ali bolje rečeno narodnega sporočila, ki s tem baš ono zanikuje, kar najbolj označuje to pol-bajevno bitje. Najbrže se je hotelo reči, da človeškega mesa že davno ni več dobila med zobe. Sploh pa je pripovedka tu pa tam slabo izvedena in se jej pozna na prvi mah, da jej je le za glavne stvari vsebine a skoro nikjer za natančnost posameznih situacij. — Pastirja pa bi prav nič ne pogrešali, ko bi ga no bilo. Cisto passivna oseba je in nas celo moti, osobito pak, ker si no moremo tolmačiti, zakaj ves čas lastnej materi ne priskoči na pomoč in zakaj jej vsaj ne pomaga, da tujec med ovnj jie uskoči.
on pa segreje [nagriv; v velikor. sk. raZžog] dleto [doloto ; v velikor. sk. Silo], vzame sekiro in ko mahne, o d s k o č i še ono o k 6, ktero je imela. Baba skoči s klopi pa za njim a on med ovne in se skrije. Ona hiti k vratom, jih zapre (pozačinjala) in čaka kovača ali ga ne pričaka.
„„No,"" reče ona sinu, „„Čas je, da ženeš ovne na pašo."" Siu začne ovne na pašo goniti, ona pa se vstopi in tipa, da bi kovač med ovni ne ušel skozi vrata. On obrne kožuh, ga obleče in se pomika po štirih [rački, pol. raczkiem isto] proti njej. Prileze do nje. Ona ga potiplje na hrbtu —„oven", pravi in ga spusti. On skoči skozi vrata in zavpije: „Ne tiplji dalje ne, sem že za vratmi."
Ko ona začuje njegov glas, zagrabi sreberno sekiro, jo vrže za njim pa v neko drevo tako, da se je ondi zasadila. On ubeži hoteč sekiro vzeti ali dotaknovši se je, obtiči mu roka na njej. Baba leti proti njemu s zobmi škripaje a on vidi kaj je nadloga, odreže si roko in uteče.
Navedene priče so posebno sorodne s starogrškim sporočilom a so tudi edine, vsaj meni znane, kterih je s poslednjim na ravnost prispodab-ljati. Razven tega imamo še marsikaj, kar vsaj nekoliko in od daleč na-nje spominja, a vendar prav za prav ne spada toliko le-sem, kolikor med priče opesoglavcih alipesjanih in njim podobnih bitij, o kterih nam bode tudi treba vsaj površno v tem sestavku govoriti. V mislih so mi pripovedne snovi, kakor je tži-le, kolikor mogoče kratko povedana m a 1 o r u s k a:
Na priganjanje svoje žene zapodi oče svojih ednajst sinov od hiše, ker je bil reven in mu jih ni bilo preživeti. Jokaje zapuste dom in odrinejo na tuje. Hodijo in hodijo ter dojdejo v les, kjer je stala koči c a. Vstopijo in poprosijo, da smejo tu prenočiti. V kočici je bila baba z ednajstimi hčerami, ki na njihovo prošnjo odgovori: „Le prenočite tu, deca, ali imam moža ljudojeda, ki utegne tudi vas pojesti." „„Nič ne dč, babica, le pusti nas,"" odvrne najmlajši brat, palček. Bratje ležejo. Po noči sname palček hčeram zavijače (avbe) in jih pokrije bratom. Ljudožer pride in zakolje svoje hčere, kajti imele so čepice na glavah. Ko zjutraj (vranci, t. j. u raiu.ce od ranok) ljudojed zapazi, da je hčere požrl, obuje črevlje brzohode (čoboti-skoro-chody; velikor. sapogi-skoroch6di = siebenmeilenstiefel nemških prič)1 in jo popihne za brati. Na potu zaspi, a palček mu sezuje črevlje, je sam obuje in prišedši k starki veli: „Vaš mož (čolovik) mi je zaukazal,
1 Ruska tradicija pozna tudi junaka „Skorochodau, ki hodi po enej nogi a druga mu je k ušesu privezana. Ko bi hotel po obeh hoditi, bilo bi mu le enkrat stopiti in prestopil bi ves svet. Prim. .Afanasjev op. cit VI. 137 143 ali Nr. 27: Letučij korablj.
da vzamem od vas denarjev (grošej) in mi je zat6 posodil svoje črevlje, da se brže vrnem." Starka mu d4 denarjev. Ljudožer se vrne in ko pozvč, kar se je bilo zgodilo, ubije ženo in se obesi. — Gl. Trudy etnogr.-statist, ekspedicii, II. 87, Nr. 22.
Ako bi se v tej priči ne govorilo o lju dožerstvu, bi je ne bilo niti ene značajne črte več, ki bi nas silila misliti na Polyfema. Ona se nam zdi in je tudi proti tej zgoli mračna episoda, V tem oziru se sklada s to malorusko pričo druga, tudi maloruska, ktere glavno vsebino naj Še tu navedem.
Živel je nekdaj človek in ni vedel, kaj je „licho". Sklene torej ga iti iskat. Hodi, hodi in dojde do železnega g radii, okoli kterega je bil plot iz človeških kostij s črepinami na vrhu. Stopi pred grad. „Kaj bi rad?" „„Licha iščem."" „Tukaj je." Gre v sobo m tam leži ogromen in debelušen velikan, z glav6 na enem konci sobe, z nogama na peči, a postelj mu — človeške kosti. To je Licho a okoli njega sedita Zlydni in Žurba. Licho mu podd človečjo glavo in posluša. Bilo pa je Licho slepo. Gost vzame glavo in jo vrže pod klop. „Ali si jo pokusil," popraša Licho. „„Da,"" „A kje je glava?" „„Pod klopj6."" Gosta prehaja zdaj vročina zdaj mraz. „Le pokusi, golobček, le! ti bodeš še okusnejši za-me." On vzame glavo in jo skrije pod pazuho. A Licho: „Kje je glava?" ,,,,Poleg želodca."" Tedaj jo je pojel, misli si Licho. „No zdaj pa pride vrsta nš-te." Gost pristreže ugodni čas in se zmuzne. Železne dveri za-škripljejo in Licho sluteč da je gost pobegnol zakriči: „Dveri držite, da ne uide." No on je že bil vne, samo desnica mu je med dvermi ostala, zato pravi: Lej, to je Licho! (Borovikovskij v Otečest-v. zap. 1840, Nr. 2, str. 49 in Afanasjev op. cit. III. 137, 138). .
Prav tako je tudi v tej priči skopo malo Polyfemovega in po svojej snovi i ta priča nagiblje k onim poročilom, ki govore o pesjanih ali pesjanom podobnih Ijudojedih bitjih. Poprej navedena maloruska priča nič ne pripoveduje in kakor je osnovana tudi ne more pripovedovati, da bi bil palček ljudožerca oslepil; v tej pak tega celo treba ni, k e r j e velikan že itak slep. Prav to pak jej je jako na kvar, ako jo primerjamo ne le s starogrško ampak cel6 z onima ruskima', kterih vsebino smo gore povedali. — Spomina vredno je pa to malorusko poročilo vendar le, ker nam pričuje, da so po narodnem ruskem nazoru Polv-femu podobna narodna bitja ne le ženska, ampak (s starogrško tradicijo v soglasji) tudi moška.
Začetek predzadnje maloruske priče nas spominja na ono jako razširjeno n&rodno snov, po kterej se skušajo stariši znebiti dece svoje, ker jim ni mogoče jih preživeti ali pa mačeha svoje pastorke po svetu požene, da poginejo. V prvem slučaji je navadno sedem (v našej priči
ednajst) bratov, ktere zadene ta nezgoda in je med njimi palček najmlajši a najpametnejši, v drugem pa sta večinoma brat in sestra ter je prvemu namenjeno, da ga ljudožer ali ljudožerka speče in poje, ko se bode dovolj obrodil. I)a se tako ali tako ogne te nesreče, je iz dotičnih prič znano.
Ne spuščaje se v obširnejše preiskovanje teh snovij omenjam samo, da je srbska priča dobila novejše lice, spremenivši prvotna ljudožčrska bitja v ž i d o v e, kar je brez analogije v sorodnih pričah. 1 Da bi imela pošast le eno oko, ni povedano in baš ker to ni, nam je dokaz, da jej nobena taka posebnost ni bila lastna. 2 Pač pa ve albansko sporočilo, da ima av/.jtvsCci štiri oči in sicer dve očesi spredaj in dve zadaj,3 kakor poroča tudi podobna magyarska pravljica o orjaškej babi, ki je imela celo ped dolge zobe in prav na čelu oko, pladenj veliko. 4 Nehote se tu domislimo veliko ruske priče, v kterej nahajamo tri hudobne sestre,
1	Glej: Vuk Stef. Kar. op. cit. Nr. 35 in primerjaj s tem bratov Grimmov Kinder- und Hausmarchen Nr. 15, v kterem koli natisu ter vzlasti opazke o tej priči v tretjej izdaji tega dela (Gottingen 1856), III. 25, 26. V albanskem sporočilu se to ljudožersko bitje imenuje Oiy.jtvtCu, kar Hahn (Grieoh. und albanesische Marchen, Leipzig 1864, II. Nr. 95) z besedo „Augenhundin" tolmači.
2	Sicer tudi v Odysseji ni na ravnost povedano, da je imel Polyfem le eno oko ali vse dejanje to prav jasno dokazuje in kdor povest le površno prebere, ne bode nikakor dvojil na tej orjakovej posebnosti. Vendar so že stari prav nepotrebno se prepirali, koliko je imel Kyklop očij, in Servij k dotičnemu mestu Vergilijeve Aeneide omenja : „Polyphemum dieunt unum habuisse oculum, alii dno alii tre s". Potem pa še po svojem dostavlja „sed totum fabulosum est" ter razlaga mythologem v ethičnem smislu rekoč: „Nam hic vir (scil. Polyphemus) prudentissimus fuit, et ob hoc oculum in capite habuisse dicitur, id est iuxta cerebrum, quia prudentia plus videbat. veram Ulixes eum prudentia superavit, et ob hoc euni caecasse fingitur". Servii Comment. in Verg. Aen. III. 636. (Thilo Servii gramm. qvi fervntvr in Vergilii Aeneidos libros I—III commentarii, Lipsiae 1878, pg. 447). Po Serviji jo stvar posnel Mythographus Vatic. II. v 174. oddelku in površno tudi Mythogr. Vatie. III., tract. XI. c. 9., dočim Mythogr. Vat. I. lib. I. c. 5. o tej stvari molči. Na svetlo spravil je vse tri, v marsičem važne, spomenike kard. Ang. Mai v delu: Classicorum auetorum e vaticanis codicibus editorum tomus III. 1—277, Romae 1831. — Tudi Z ena so si lokalno mislili s tremi očmi (Ztvg rmntjdctkuog), kakor Pausanias (II. 24) poroča, kteri je videl leseno podobo njegovo, ki je imela navadni človeški očesi in vrhu tega na čelu še tretje oko. — Prav tako so Kyklopje upodobljeni z velikim odprtim očesom na čelu in z zaprtima navadnima očesoma, ki ste često jedva slabo občrtani. Ali nahajajo se vzlasti iz poznejše dobe tudi spomeniki, na kterih imajo Kyklopje vse tri oči enake. — Stari bajeslovci in umetniki se torej v tem oziru skladajo v abotnosti, ktera se nam po Odysšeji mora zdeti skoro nemogoča.
3	Hahn op. cit. II. 110 (Nr. 95).
4	Ungarische Sagen nnd Marchen; aus der Erdelyischen Sanunlung libersetzt von G. Stier, Berlin 1850, Nr. 5.
Odnoglazka, Dvuglazka in Triglazka imenovane,1 ker je imela starejša le eno oko, srednja dve očesi in mlajša tri oči. Vse tri so bile nemarne in lene ter so trpinčile z materjo svojo kolikor mogoče tujo siroto, ki je morala opravljati sila težka opravila. Sorodna jej je m. dr. nemška,2 v kterej se skoro isto pripoveduje in kjer je sestram ime Einauglein. Zweiauglein, Dreiauglein, — tedaj prav kakor v ruskej. Prva ima oko na čelu in tudi tretje čuo oko je na istem mestu. Razlikuje se pa ti priča od ruske v tem, da je izmed sester samih „Zwei-auglein = r. Dvuglazka" zaničevana od matere in sester in to zaradi tega, ker i m a dve očesi, kakor drugi ljudje.3 — Sicer pa je vsebina te priče povsem različna od prič, s kterimi imamo tu opraviti in spada kot inačica (varijanta) med pravljice o „Pepeljugi", ktero nahajamo v tradiciji vseh evropskih in mnogo drugih narodov. 4
Da smo zadnjo malorusko pričo naveli, dasi ima jako malo Poljfemovega v sebi, je bilo nekoliko tudi to uzrok, da se v njej o L i c h u govori kakor v onej velikoruskej, ktero smo na ravnost starogrškej prispodobili. Ne bodem pa utajil, da se mi dozdeva jo prištevati vrhu tega onim snovem ustnega sporočila, v kterih so poosebljene razne temne strani človeškega življenja, kakor so gorje, nesreča, bolezen in marsikaj drugega, kar je vzlasti v bližnjej ali daljšej zvezi z nazori o človeškej usodi.5 Koliko je v vsem tem res narodnega in koliko vzetega iz tujine ter osobito ponarejenega po raznih spomenikih apokryfnih, bode še le treba do dobra določiti, a toliko je že danes jasno, da ima narodni živelj tudi tu precej čvrste korenine. V gori navedenej maloruskej priči je takisto poosebljeno poleg licha tudi zlydni (zlydni,
1 Afanasjev »p. cit. VI. br. 54; v br. 55. le Dvuglazka in Triglazka.
'' Brtider Grimm op. cit. Nr. 130. Ker je zapisana na gorenjem Lužiškem (cf. op. cit. III.8 pg. 213) utegne biti prvotno slovanska ali natančnejše zdaj go-renjesorbska.
3	Kakor albanska avitjivsllct ima hudobna po polu sestra v pravljici sedmo-graških Sasov razven navadnih očes tudi skrivni očesi v tilniku, ki ste tudi v spanji odprti in vse vidite, kar se daleč na okrog godi. Prim. Jos. Haltrich Deutsche Volksmarchen aus dem Sachseulande in Siebenbiirgen, Berlin 1856, Nr. 17.
4	Vsebino treba v pričah samih pogledati in naj se tedaj primerja m. dr. Afanasjev op. cit. VI. Nr. 54, 55 in vzlasti VIII. pg. 515—525. V Valjavčevej knjigi
„Narodne pripovjedke" (v Varaždinu 1858) spadajo le-sem tri pripovedke in to 36., 37. in 38. ali str. 221—231.
6 Ne morem si kaj, da ne bi čitateljev pri tej priliki opozoril na prof. Potebnje
zanimivo razpravo „o Dole i sorodnych s neju suščestvach", natisneno v časopisu „Drevnosti", Moskva 1865—1867, I. 155 in si., ktera govori obširno in temeljito prav
o predmetu, kterega smo se mogli in smeli tu le gredoč dotaknoti. Tudi je primerjati Afauasjevega obširnega dela „Poetič. vozzr. Slavjan na prirodu" [Moskva 1865—1869] oddelek XXV.: Devy sudbby.
zlygodni = neugodna doba) in žurba (žurbba, žurM, žurd, žurb6ta = žalost) in je v drugej maloruskej priči prav tako b ž d a dobila človeško lice.
Dosedanje raziskavanje naše uverilo nas je, da imamo v srbskej, veliko- in maloruskej pravljici do dobra ohranjen spomin na velikana ljudojeda, ki se v starogrškem sporočilu Polyfem imenuje. Razven teh slovanskih n&rodov pa nahajamo ta motiv pri mnogih drugih narodih in to ne samo arjoevropskega kolena. Da ga poznajo tudi nearj o evropska ljudstva, nam se ne sm6 zdeti čudno, ako pomislimo, da je sorodnost neke vrste narodnih slovstvenih proizvodov često neprimerno širja od sorodnosti jezikov, kajti enake naravne prikazni in duševne razmere stvarjajo rade enake nžirodno-slovstvene proizvode. Nočem pa s tem reči, da je vse t&ko narodno ter nikoli ne to ali ono na p6sodo vzeto, ampak rad priznavam, da je poslednjega precej v posamnih tradicionalnih slovstvih in bode nekaj takega tudi t d sestavek še spravil na dan. — Toda poglejmo najprej stvar samo in potem povejmo, kako bi jo bilo najpriličnejše tolmačiti.
Gledž gradiva samega mi je mogoče malobesednemu biti, ker so mnogokaj tega že zbrali, govorivši ti površno, oni natančno o istem predmetu. Dovolj bode, ako pri nekterih, vzlasti manj zanimivih pričah le opozorim na mesto, kjer so natisuene ali cele ali vsaj, po glavnih črtah vsebine. 1
Pričeti bi nam bilo naravno z litvansko in lotvijsko tradicijo ali niti tli niti tam ni, kar bi se dalo prispodabljati s predmetom, kteri razpravljamo na tem mestu. Da bi oba naroda ne bila kaj podobnega ohranila v spominu, že zaradi tega ne smemo trditi, ker je nabiranje dasi ne n&rodnega blaga sploh, a vsaj narodnih pravljic do zdaj tako zaostalo, da se še nobčn njunih književnikov ni vspel do kakeršne koli samostojne nabire njunih pravljic.2 —
1	Posebej opozorim čitatelja na razpravo W. Grimma „Die Sage von Poljphem", natisneno v „Abhandlungen der philos.-histor. Classe der konigl. Acadeinie d. Wissenscli. zu Berlin, Jahrgang 1857, pg. 1—30" in na spis Kr. Nyropa „Sagnet om Odysseus og Poljphem (Saertryk af „Nordisk tidskrift for filologi". Ny raekke. V), Kjobenhavu 1881". Poprošen svoje dni, naj danskemu učenjaku pošljem kolikor toliko slovanskega gradiva, bil sem precej tega napisal in je nekaj v spisu tudi porabljenega. Da sem se pa odločil tudi sam pisati o tej stvari, ni toliko gradivo krivo, kterega sem imel že precej pripravljenega za drugo izdajo knjige „Einleitung in die slavische Literatur-geschiehte", kolikor to, da Nyrop o predmetu meritorično tako sodi, kakor se vsaj meni ne zdi prav. Tudi sem mislil, da ne bode učenosti na kvar, ako se i v kterej koli slovanskej književnosti to vprašanje celokupno obravnava,
2	Prvi, ki je med litvanskim narodom nabral precejšnje število (40) prič, bil je inostranec in sicer A. Schleicher, ki je je priobčil v litvanščini (Litauisches Lesebuch, Prag 1857) in v nemškem prevodu (Lit. Marchen, Sprichworte, Riitsel und Lieder,

Važno mesto med inačicami ima priča, ki se nahaja v latinskem delu „Dolopathos sive de rege et septem sapientibus" nazvanem, koje imenitno delo je spisal po ustnih sporočilih menih Johannes de Alta Silva (Haute-Selve) leta 1184. ali 1185., kakor sodi H. Oesterley, ki je je obelodanil z naslovom: „Johannis de Alta Silva Dolopathos, sive de rege et septem sapientibus", Strassburg & London 1873. Pravljica sama ima to-le vsebino:
Glavar tolovajskega krdela, ki si je bil s pomočjo obilo pomagačev neznansko zlata in srebra pritolovajil, pripoveduje kraljici, da je nekdaj čul o obru, ki je skoro dvajset milj oddaljen od ljudij v pustini prebival in mnogo zlata ter srebra premogel. Zbere se jih sto pohlepnih tolovajev, kteri pridejo po mnogih težavah do bivališča obrovega. Ker ga ni bilo domd, pograbijo vse zlato in srebro, a ko hotč plen odnesti, jih nenadoma orjak z devetimi drugovi zasači, ki vseh sto tako razdeli, da jih je vsak velikan dobil po deset tolovajev. Načelnik z devetimi drugimi je bil prisojen obru, kteremu so hoteli bogastvo odnesti. Velikan jim zveže rokč in požene vseh deset v svojo pečino. Obljubujejo mu bogato odkupilino, ako jih spusti, ali on jim porogljivo odgovori, da mu je le do njihovega mesa, vsega drugega pa da od njih prav nič ne potrebuje. — Precej zgrabi onega izmed njih, kteri se mu je zdel najbolje rejen, ga zakolje, razkosa in v kotel1 vrže, da se skuha. Tako je sčasoma vseh devet poklal, skuhal in pojedel, a glavarja jim posilil, da mu je jesti pomagal.
Ko pride zadnjič tudi nd-nj vrsta, zlaže se mu, da je zdravnik, in mu more bolne oči ozdraviti, ako ga ne bode usmrtil. Velik&n se tega oveseli in mu rad prinese vse potrebno, prigovarjaje mu, da naj skoro obljubo spolni. Da napravi obliž 2, pristavi tolovaj vrč olja k ognju, v ktero vrže obilico apna, soli, žvepla, auripigmenta in mnogokaj drugega, kolikor m6či oččm škodljivega, — a vso zmes zavrelo razlije črez bolnikovo glavo. Vsa koža se mu ožg6 in zgubanči ter ga strupena godlja spravi še ob zadnjo brlečo lučico očij. Strašno ga je bilo videti velikana, ki se je od bolečine ves divji valjal po tlaku in zdaj tulil kot 1 ev, zdaj mukal kakor bik. Ko se dolgo tako kotali in mu bolečin
Weimar 1857), ali ni je take med njimi, ktero bi nam bilo na tem mestu prispodabljati. — Baš ko te vrstice pišem, razpošiljati se je jela knjiga gg. A. Leskiena in K. Brugmana „Lit. Volkslieder und Marchen, Strassburg 1882" in sem se mogel še v naglici prepričati, da tudi tu ni nikakeršne varijante pripovesti o Polyfemu.
1 Cacabrum; mislim, da mora biti čacabum ali caccabum, ker ima grščina YMy.y.aftog, od koder je lat. caccabus ali cacabus vzeto.
■ Collirium, boljše collyrium iz gršk. xoXhvQtOV , v.oXXovqi op in isto kar emplastrum, koje je vzeto iz grškega t/.inli«JT()Ov. Iz lat. emplastrum je stgn. phlastar, plastar in iz nemščine znana naša tujka.
vendar ni utešiti, zagrabi raztogoten kijačo (clavam) in udriha z njo zdaj ob steno, zdaj ob tlak, tolovaja iskaje. A temu ni bilo mogoče uskočiti, kajti koča je imela povsod trdno zidovje in nobenega izhoda od vrat, ki so pa bila zapahnena železnimi zapahi. Orjak neprenehoma leta od kota v kot in nasprotnika išče, ki se v tej nadlogi po stopnicah (lestvi) pod streho splazi in se ondi noč in dan pokončnega slemena drži. Ko omaga, je prisiljen vrnoti se in časi med orjakovimi stegni, časi med ovcami se skriti. Imel pak je hrust skoro tisoč ovdc, ktere je sleherni dan preštel, predno je je puščal na pašo in najdebelejšo izmed njih izbral za obed. Želčč iz pečine utihotapiti, obleče tolovaj ovnov o kožo in ko jame orjak čredo na pašo spuščati, spravi se tudi on med njo. Orjak živali šteje iu p o ti pije vsako. Približa se mu tudi tolovaj v ovnovej koži; orjak ga potiplje in ker se mu debel zdi, obdrži ga rekoč: „S tabo bodem danes redil svoj lačni trebuh". Tako mu je prišel sedemkrat pod dlan in mu je vendar zopet uskočil. Ko ga zadnjič potipa, požene ga skozi vrata rekoč: „Spravi se! naj te volkovi pojed6, ki si že tolikrat svojega gospodarja opeharil".
Ko je tolovaj vne in od velikana za luč&j oddaljen, začne se mu rogati, ker se mu je pospešilo groznežu uiti. Poslednji sname zlat prstan in reče : „M darilo, kajti ne spodobi se, da bi te tak mož&k neobdaro-vanega puščal od sebe." Tolovaj natakne prstan ali v tem hipu začne nehote neprenehoma vpiti: „Tu sem, tu-le!" Dasi slep vendar velikan (po vpitji) spozna, kje je tolovaj in leta za njim, da bi ga ugrabil. Ko mu pride že prav blizu in tolovaj niti vpiti ne more nehati niti prstana sneti, odreže si prst in ga vrže s prstanom vred ua velikana. Tako je tolovajski glavar sicer prišel ob prst, a vsled tega tndi rešil se smrti, ki mu je pretila. 1
Delo meniha Lotarinžana je med 1223. in 1226. letom v vezanej besedi pofrancozil neki trouvere, Herbers po imenu, in je naslovil „Li romans do Dolopathos" 2 ter poklonil Ludoviku VIII., francoskemu kralju. Dodal je sicer nekoliko, vzlasti na dveh mestih in tam pa tam kaj malega predrugačil ali glavna vsebina je vendar ostala, kakeršno mu je nudil latinski izvirnik. Osobito se pa gori navedena pravljica 3 v ničem spomina vrednem ne razlikuje od latinski pisane in je tedaj ne jemljemo natančnejše v poštev. Samo to naj omenim, da v francoskem prevodu prstan sam vpije: „Tu sem", kar se nahaja še v nekej novokeltskej, natančnejše gadelskej priči, ktero bodemo v tem sestavku kesneje še
1 Oesterley op. cit. pg. 66—68.
* Natisneno je že in ima naslov: Li romans de Dolopathos, pour le premiere fois en entier d' apres les deux mannscrits de la bibliotheque imperiale par MM. Charles Bninet et Anatole de Montaiglon, Pariš 1856.
3 Nahaja se od v. 8229 do 8571.
kratko navedli. Prav blizu jima je v tem ozira rumunska, ktera tudi še pride na vrsto.
Prav taka je dalje nemška pravljica, natisnena še v šestem natisu dela „Kinder- und Hausmarchen" (br. 191.) bratov Grimmov ter naslovljena „0 tolovaji in sinu njegovem". Zapisana ni bila po učenih bratih na ravnost iz narodovih ust in to je menda uzrok, daje od sedmega natisa počenši iz knjige izpuščena. Priobčil jo je bil prvič M. Haupt 1 po rokopisu petnajstega stoletja, kteri obsega, kakor danes vemo,a razven dveh pravljic prestavo vsega onega, kar ima baš omenjani, po narodnih sporočilih latinski sestavljeni Dolopathos. 8
Ker je vse nemško delo goli prevod, tudi ni skoro nobenih spomina vrednih razlik med njim in latinskim izvirnikom. Gled<5 priče same, s ktero se bavimo, je k večemu opomeniti, da tolovaj (čudno dovolj) ne obleče ovnove kože, ampak bikovo, ako stvar prav umejem, t. j. ako je dolenjerenskemu narečju, v kterem je spomenik pisan, beseda steer toliko kakor stgn. stior, stier taurus in tedaj nima morda kakovega posebnega mestnega (lokalnega) pomena, Tudi je v prevodu smislu pri-ldadnejše povedano, da velik&n zategadel tolovaju ponudi prstan v d&r, ker se je le-ti pokazal toli premetenega, da mu je navzlic vsej mogočej opreznosti vendar uskočil, dočim se v izvirniku orjak nekako prav takrat malo pobaha, ko mu je tega najmanje treba. 4 Da po izvirniku tolovaj prst odreže, 5 po prevodu pa odgrizne, 6 utegne imeti v tem svoj povod, da je tolmaču znano bilo ustno sporočilo, koje je ta del episode z enako spremembo pripovedovalo. Prvo se strinja posebno s slovanskimi pričami, a tudi drugo ni brez analogij v pripovednem zakladu sorodnih in nesorodnih narodov.
Izmed nemških prič, v novejšem času v narodu nabranih, še najbolje spada le-sem neka sedmograška, dasi je tudi ona le nekako motno ohranila prvotno snov in jej je vrhu tega začetek in vzlasti konec tak, kakeršnega bi ne pričakovali. Kljubu temu pa ima vendar tako lice, da
1	Altdeutsche Blatter yon Moriz Haupt und Heinr. Hoffmann, Leipzig 1836, I. 121-124.
2	Cf. Oesterlej op. cit. pg. XVII.
8 Vse natisneno v Altdeutsche Blatter von M. Haupt und H. Hoffmann, I. 113-163.
1 Tene, ait [scil. gigas] pro munere, non enim decet te a t a njt o vir o immunem dimitti. Oesterley op. cit. pg. 68. 21, 22. — Nym den gulden ryng czu eyner gabe; den hast du wol verdynt. Es czemet sich anders nieht, das eyn siilch behende man solde unbegabet blyben. Altd. Blatter I. 124, 4—6.
5	Coactus sum ipsum digitum cum anulo abscidere. Op. eit. 68. 29.
6	Do muste ich von not wegen den vynger met den czennen abe byfsen
met deme rynge. Altd. BI. I. 124, 18—20.
nam je mogoče na njem ugledati ono, kar bi tukaj radi, namreč pripovedno snov o Polyfemu orjaku.
Po tej priči so tri j e br atj e, ovčarji, ki stopijo v neprijetno dotiko z orjakom, po njihovem mesu pohotnem. — Ker je bila v njihovej domačiji suša nastala in ovce niso dosti paše imele, odžen6 bratje, po nasvetu mlajšega, ovce onkraj gozda, kjer se neki razprostira velik travnik, vedno zelen in nepopašen. Sedem tednov so hodili naprej in naprej in slednjič srečuo dospeli, kamor so bili namenjeni. V daljavi je bilo ugledati grad, v kterem je prebival orjak mogotec, ki se je smatral za gospodarja vsemu okraju. Sleherni dan je vzpored eden pasel ovce in je molzel in sir delal. Tako žive dalje časa mirno in zadovoljno, veseleč se mastne paše. Nekega dne pa, ko je zopet starejši brat ovčaril, ugleda le-U orjaško postavo, hribu podobno, ki se izpred gradu proti njemu pomika. Bil je orjak, ki je jedva parkrat stopil in že pred prestrašenim ovčarjem stal. Zaklati mu mora sedem ovac, ktere orjak pogoltne, kakor da bi bilo samih sedem grižljejev. Na t6 popije sedem kobljev (škafov) mleka in še založi sedem hlebov sira. Ko odhaja, še zaukaže ovčarju, da pride jutri k njemu v grad na kosilo, preteč mu, da se bode kesal, ako ne bi ubogal. Ko prižene zvečer domu, žalosten pripoveduje dogodbo bratoma, ki se silno preplašita ali mu vendar svetujeta, da orjaku ne kljubuje, kajti uteči jim itak ni moči in včasi so tudi takovi hrustje človeškega srca. — Poslovi se tedaj rano od nju in odrine v grad. Ko dospe tjd, veli mu orjak, da naj pod velikim kotlom ogenj zaneti iii ga pokliče, kedar bode voda zavrela. Siromak vse stori in pokliče orjaka, ki kotel sname in ovčarju zaukaže, da naj poskusi ali je voda res že vrela. Ko se pripogne, odseka mu hrust glavo in jo zažene v podstrešje (peter), trup pak vrže v kotel in ga kmalu skuhanega poj 6. Prav tako pride drugi dan k srednjemu bratu in izvrši vse kakor s starejšim.
Mlajši je bil premetenejši od bratov in si kmalu domisli, kako bi utegnol velikanovemu naklepu uiti. Pogosti ga sicer, kakor je zahteval ali ko pride drugi dan v grad, priuese saboj vlijak z dvema iztočiloma, kteri si je bil sešil iz sedmih ogoljenih ovčjih kož. Velik&n je še sp&l in tako smrčal, da ste se topoli pred oknom kakor od viharja upogibali. Ko stopi ovč&r črez prag, velikan baš zasope in ga zgoli s sapo potegne na-se, kakor perje. Kmalu se zbudi in zaukaže ovčarju pod kotlom ogeuj užgati in kedar voda zavre, ga poklicati. A pokliče ga ne velikana, ampak napolni velik lonec z vrelo vodo in ga tiho in varno nese do postelje orjakove, kjer mu vodo skozi vlijak prav v očesi vlije, da oslepi. Ves besen skoči velikdn kvišku iu divja ter leta od kraja v kraj, da bi ovčarja zagrabil. Ali t& se je bil že zmuznol pri dverih in ubežal po stopnicah na piano. Orjak drvi za njim in se prekucne črez
stopnice, da je zagrmelo, kakor bi se bila gora udrla. Na planem ga draži, kolikor more, sem ter tja skakaje in „tukaj sem, tu-le" klič6č. Kmalu se orjak domisli zvijače. „Tu-le imam majhen, zlat prstan", pravi; „ni mi itak več za rabo, darujem ti ga". Izgovorivši te besede vrže prstan v stran. Mladeneč ugleda prstan v travi in ker je bil posebno lep, hlastne po njem in ga natakne. Ali na hip se več z mesta ne gane in vpije „oh"! Orjak to čuje in tiplje vse na okrog ali ne bi mladca zagrabil. V tej nezgodi hoče ovčar prstan sneti ali ne more in ne more. Hitro tedaj seže po nož, odreže si prst s prstanom vred in vrže oboje v jezero, koje je bilo blizu njega. Zopet jame velik&na dražiti in „tu-le sem, tu-le" vpiti a on za njim letati, dokler se v vodo ne pogrezne in ondi obtiči, da ne more niti naprej niti nazaj.
Kako je mladeneč potem z nova velikana prevaril, svoja brata oživel, na gradu gospodaril in le do grajskega zaklada ne mogel, ker mu velikan ni hotel povedati, kje je, — o vsem tem in marsičem drugem priča natančno pripoveduje,1 ali na to se dalje ne oziramo, ker je tu za nas brez vsake vrednosti in bi le nepotrebno prostor zavzemalo. Še marsikaj drugega je v tej priči samosvojski zasukanega ali kljubu vsemu temu nam ni dvojiti, da imamo snov pred sabo, o kterej se v teh vrsticah menimo.
V teh nemških pričah ima orjak dve očesi, kakor navadni ljudje in utegne takisto tudi v drugih biti, ako jih je še takih med narodom, z isto vsebino. Le ena do zdaj zapisana pravljica pozna ednookega velikana2 in je sploh starogrškej dosta podobnejša od drugih nemških ali že W. Grimm 3 je slutil, da je bržčas Odysseja na-njo uplivala in zares njegovej slutnji ni ugovarjati, vzlasti ako to pričo z nemškimi inačicami in vrhu tega z inačicami drugih evropskih narodov primerjamo. Razlikuje se od njih baš v podrobnostih, v kterih se s starogrško strinja in to ni, da bi se smelo v prispodabljanji prezreti. — Nekaj temu podobnega imamo tudi v slovanskej tradiciji in to po nekterih krajih slovanskega juga. V „Dubravi" v Ogulinskeni kotaru, dalje v „Slunji" in osobito v „Varaždinu" govore priče o pesjanu ali „pasjoglavu", ki na ravnost na Polyfema spominja. Ako okoli Varaždina pripovedujejo o pastirji, ki se je iz pesjanove jame prav tako rešil, kakor Odyssej iz Polyfemove pečine, da se je namreč največemu ovnu pod trebuh obesil, bode se vsakdo skladal z Valjavčevim mnenjem, da je priča zanesena bila po dijakih v narod. Ali vsa, ne upam se odločiti, dokler mi natančna
1	Prim. Haltrich op. cit. pg. 198—206 ali br 36: Die drei Briider und der Hlitie.
2	H. Prohle Kinder- und Hausmarchen, Leipzig 1853, pg 137; W. Grimm dissert. cit. 18.
8 W Grimm 1. cit.
4 Po zasebnem poročilu Valjavčevem do pisatelja tega sestavka.
vsebina dotičnih prič ni znana, a gotovo navedena posameznost, ker jej nasprotuje vsa druga slovanska tradicija do dobra.
Severnim germanskim narodom (Dancem, Norvežanom, Švedom in Islandcem) je ta snov tudi znana, dasi dosti man je točno od dozdaj navedenih ljudstev. Med takove pravljice, bolj ali manj episodnega značaja, spada norveška, 1 ki poroča o ubogih zakonskih, ki sta imela poldorastla sinova. Le-ta sta se bila nekdaj zašla v gozdu, ki je bil tako tem&n, da nista mogla razločiti, kje sta, — kar začujeta tako mogočno hrumenje, da se je vsled njega zemlja tresla. Kmalu se jima približajo pošasti, tako velike, da so bile njihove glave z drevesnimi vrhovi vstrič. 2 Vsi orjaki imajo le čnooko in je rabijo vsi zapored. Vsakdo ima namreč votlino na čelu, v ktero ustavi o k 6, kedar pride na-nj vrsta. — Zadnjega orjaka udari starejši brat s sekiro po gležnji, da jame strašno tuliti. Vsled rjovenja se sprednji tako prestraši, da mu o k 6, ktero je imel baš vtakneno, iz votline pade. Mladeneč hlastne po njem in odskoči. Bilo je pa oko tako velikansko, da bi ga cel6 v velik kotel ne spravili in tako svetlo, da se je po noči sk6z-enj videlo, kakor bi bil beli dan.
Kar se dalje pripoveduje, nima za nas tu posebne veljave in ni k večemu še opomeniti, da se v priči govori o ednookej orjak in j i in da orjaki bratoma mnogo zlata in srebra ter drugih dragih stvarij obetajo za ok<5, ali ga ne dasta in vendar hruste ob njihove dragocenosti spravita.
Primerjaje to pričo s starogrško ali s ktero si bodi že navedenih inačic, prepričamo se hipoma, da je sicer samosvojno v smislu starodavnih sporočil izvedena, a da se vendar osnutek, kolikor ga je, od onih bistveno ne razlikuje.
Mnogokaj bi se dalo še posneti po severnogermanskej narodnej slovesnosti ali ker je t& oddelek obširno in točno že drugej izveden3 in med pričami ni takih, ktere bi bilo zaradi njih posebne vrednosti s slovanskimi natančnejše na tem mestu priobčiti, naj bode te tradicije za zdaj dovolj. Samo na nekaj bi še čitatelja opozoril, predno prestopimo germanske mejnike. V Odysseji vpraša Polyfem Odysseja, kako mu je ime in td mu odgovori: Nikdo (Ohig). O tem slovanska poročila niče s a ne vedo, a tolikanj bolj znana je vsa Ourtg-episoda v germanskih in nekaj tudi v pravljicah drugih narodov, a sovsema tako, da je na Nikoga mestu kakšen Sam: Ješ (v Laponcih), Issi (vEstoncih),
1	Po Asbjornsenu priobčil W. Grimm dissert. cit. pg. 24-26.
2	Nalašč pišem vstrič, kakor se govori še po nekterih zahodnih krajih našega jezika, mesto vštric ali vštrit, kakor je v pisavi. Še bolje bi bilo po etjm. vstreč, — zakaj, je menda jasno.
3	Nyrop dissert. c., pg. 15 sq.
Sjol (v Norvežanih), Sjalv (v Švedih), Moimeme (v Francozih) ali še bolj primerno kakov Selberjedan ali Saltthon, poslednje v tirolskej priči, v kterej se pripoveduje o divjej ženi (fangga), ktere se je prebrisani kmet Saltthon (salt = sam; thon = storil-a-o) srečno bil znebil, da ga ni po-jela. Ko je vsled bolečin klicala divjega moža na pomaganje, oglasi se jej 011 rekoč: „Kdo ti je kaj hudega storil?" Ona odgovori: „nSaltthonu" in on na to nevoljen: „Saltthon, saltglitten!" t. j. sama storila, sama trpela.1
Pojdimo dalje in poglejmo najprej, ali imajo keltska ljudstva kaj našej tradiciji podobnega, Gadelci (t. j. keltski narod na Irskem, Škotskem in na manskem otoku) imajo pravljico, ktera je nemškej, v spomeniku „Dolopathos" ohranjenej, posebno podobna. — Pripoveduje pa o nekem Conallu, ki je bil nekdaj zašel v pečino e d n o o k e g a v e 1 i k a n a, kteri ga je hotel pojesti. Bil je velik&u na drugem očesu slep in Couall mu obeta, da mu bode oko popravil, ali ga z vrelo vodo tako polije, da oslepi. Orjak tuli po pečini in sovražnika išče ali ga ne ugrabi, marveč mu t& uskoči, ogrnovši o v no v o kožo. Roga se velikanu, češ, da mu je kljubu vsej njegovej opreznosti vendar utekel. Velikan mu vrže prstan v darilo, ker se je tako pametnega skazal ali ko ga natakne, odgovarja na orjakovo vprašanje „kje si?" prstan precej: ,,tukaj, tukaj". Ko je bil že v največej nevarnosti, seže po nož in si odreže prst ter ga vrže s prstanom vred v morje, kjer prstan slej kakor prej na orjakovo vprašanje „tukaj" odgovarja in hrusta v morje zvabi, da utone. -
Krenimo k ndrodom romanskim. Da je bil med junaki trojanske vojne Odyssej kot Ulysses ali Ulyxes rano v starej Italiji posebno znan in češčen, je prav tako znano, kakor da eden najbolj slovečih rimskih pesnikov Kyklope kolikor toliko v Homerjevem smislu opeva. 3 Ali tukaj nam ni do tega, kar stara književnost latinska o Kyklopih in posebej o Polyf"emu ve, ampak do česa takega, kar se je ohranilo v ustnem
1 V. Zingerle v „Zeitsehrift ffir deutsche Mjthologie und Sittenkunde", heraus-gegeben von J. W. Wolf, Gottingen 1855, II. 58, 59. Mnogo enakega je v Njropovej razpravi (str. 35 in nasl.) zaznamovanega in bi se mu dalo še marsikaj dodati. Cesto je v teh pravljicah stopil zlo dej na velikanovo mesto in se je tudi snov tako spremenila, da marsičesa ne smatram za povoljno analogijo, kar običajno za tako navajajo. Toda vse to v slovanskej tradiciji nima nikake korenine in torej stvar le mimogrede omenjamo.
" Campbell, Popular Tales of the West- Highlands, Edinburgh 1860, I. Nr. 5. Vsa zbirka obsega štiri zvezke in je pravljice prvih dveh zvezkov in estenso priobčil in pojasnil Reinh. Kohler v Benfey-evem „Orient und Occident", Gottingen 1864, II. 98—126, 294- 331, 486—506, 677—690, kjer se gori kratko navedena priča Conall Ora Bhuidhe nahaja na str. 120, 121.
3 Verg. Aen. III, 613 seq.
poročilu kakšnega koli ndroda, ktere prištevamo r o m an s k e m u plemenu. Poglejmo.
Na tlčh solnčne Italije, natančnejše v okrožji starodavnega Kima, je do danes ohranila se pravljica, ktere glavno vsebino nam je najprej navesti, ker se z eno slovanskih posebno sklada.
Nekdaj je moral imeniten gospod s slugo svojim na daljno pot. Prideta v gozd, v kterem še nikoli nihče ni bil. Sluge se.loti strah in se brani dalje iti ali gospodar, pogumnejši od njega, ne odneha, dokler ne prideta sredi dobrave, kjer ju noč dohiti. Po sreči ugleda gospod veliko pečino ('na gran caverna), v ktero oba ustopita. Bila pa je ta pečina domovje človeka o k a č a (natančnejše deli' o c c h i a r o) 1, ki je imel jako svetlo, velikansko oko na čelu. Živil se je ob samih živih ovcah (pecore vive), kterih je mnogo imel poleg sebe. Ko ugleda tujca, stopi k vratom in zapre pečino z ogromno skalo (ploščo), ktero je mogel le on sam odmaknoti. Potler prime slugo, ga r a z-č v e t e r i (lo squarta) kakor jagnje in poje, gospodu obetaje, da bode jutri njegova tudi taka. Potem se stegne in zaspi. Gospod potegne na tihem meč iz nožnice, mu zabode oko ter ga oslepi. Pošast kriči', da se pečina stresa in zavpije: „Oslepil si me sicer ali ubegnol mi ne bodeš." Rano odmakne nekoliko ('na žica) skalo in spušča takisto ovce iz pečine, da vsaktero potiplje. Tujec to opazuje in ko zvečer orjak zaspi, odere (oni) ovco in obleče njeno kožo. Zjutraj započne orjak včerajšnji posel in živali iz pečine puščaje pravi tej „to je ovca" in onej „to je oven". Ko pride gospod, potiplje ga za pleča in spusti rekoč: „To je zopet ovca."
Tako se srečno zmuzne in se jame orjaku rogati. Le-t& mu ponudi prstan, češ, da človeka nevidnega dela. Kes ga brž vzame in natakne, a orjak jame kričati: „Drži, prstan moj, drži, dokler ne pridem". Siromak se ni mogel ganoti z mesta in tedaj zagrabi meč, odseka si prst in zbeži.2
1 Besede o cchi ar o nima noben italijanski slovnik, kolikor jih poznam, — tudi ne veliki mantovanski Vocabolario universale della lingua ital. (cf. tom. V. s. v. ocehio). Podomačiti sem torej moral besedo zgoli po smislu.
* Gl. Nyrop dissert. cit. 28, 29, kjer je ta pravljica priobčena po zbirki prof. Stanisl. Prato, ktera menda še danes ni do cela natisnena. Ta inačica je tem zna-
menitejša, čim manj je ista snov v bogatej narodno-pripovednej slovesnosti italijanskej tako jasno ohranjena. Baš v italijanskej tradiciji sem se nadejal najti obilo prič sorodne vsebine s starogrško, ali kakor sem se po mnogem trudu preveril, še tako dovršene zbirke, kakor je postavim Pitrejeva (Fiabe, novelle e racconti popolari siciliani,
4 zvezki, Palermo 1875) nimajo, kar bi se moglo meriti s pričo, gori načrtano. — Navaja se sicer še to in ono, ali tako motno je, da je treba nekaj poguma, predno se kaj takega stavlja med sorodnice. Najmanje bi pa v tej zadevi opiral se na pesnika Ariosta „Orlando furioso", kajti določiti bode težko, koliko je uplivalo ustno narodno
Tudi po vzhodnih krajih romanskegasveta, t. j. v Rumuncih ali Vlahih, nahajamo spomin na bajevno bitje, grškemu Polyfemu podobno.1 Ena njihovih pravljic je v marsičem podobna onej sedmograško-nemškej, ktere vsebino smo gori povedali. Tudi rumunska pripoveduje o treh bratih ovčarjih, kterih dvojico je hrust prav tako požrl, kakor njuna tovariša v nemškej priči. Tudi tli je mlajši od starejših pametnejši in orjaka oslepi, da ga ni mogel v kotel vreči, skuhati in pojesti. Ali ta priča ima nekaj, česar v sedmograškej ne nahajamo, pač pa na p r. vsrbskejinruskejtervvsehpričah, kterimni velik oddelek dejanja odkrhnen.
Velikan je bil namreč brate s čredo vred spravil v svoje domovje in ovce pustil na dvorišči, ktero je obdajal visok zid. Ko mlajček orjaka oslepi, reši se sicer ua dvorišče, ali črez zid ni šlo in vrata so bila zapahnena. V tej nezgodi o dere ovna in odene njegovo kožo. Orjak odpahne zidna vrata in spušča ovce drugo za drugo ven, nadejajoč se, da mu pride mladeneč v pest. Ali na videz oven se srečno zmuzne in jame orjaka zasmehovati rekoč: „Ničesa mi ne moreš več učiniti." Orjak se dela p o t ol a ž e 11 e ga in mu reče: „„Stoj in snami mi tžL prstan z mezinca ter ga vzemi za spomin."" Mladeneč se res da preslepiti in vzame prstan ter ga natakne, ali ta hip začne prstan kričati: „semkaj, slepec, semkaj!" Mladeneč skače sem in tja in orjak po glasu prstana skočno za njim. Že mu je prav blizu in ga hoče baš za vrat zagrabiti, ko se vodi približata. Mladeneč si prst odseka in ga vrže v valove. Prstan še v vodi neprenehoma vpije „semkaj, slepec, semkaj!", zatO skoči orjak v vodo za njim in utone.2
Po ovinkih pridemo zopet na grška tlž, in to z namenom, da se osvedočimo, ali ima današnje grško ljudstvo kakšno pravljico, podobno onej, ktera se je ohranila v Odysseji o Polyfeinu velikanu. Ima jo zares, kakor smo že kratko omenjali — ali hočemo jo zdaj natančnejše navesti,
slovstvo na dotične izdelke pesnikove. Tudi Pio Rajna v svojem sicer izbornem delu (Le fonti deli' Orlando furioso, ricerche e studii, in Firenze 1876) tega težkega vprašanja ni rešil.
1 Pravljice ali priče zahodnih romanskih narodov, vzlasti portugalske in španske, so do zdaj še jako malo znane in jih je menda prav pičlo nabranih in priobčenih v samostojnih zbirkah. Še celo duhoviti Francozje so v tem oziru zaostali in začenjajo še le danes, kar so nekteri drugi z večine skoro že dovršili. Mnogo obeta baš započeta zbirka bretanjskih pravljic, ktero priobčuje P. Sebillot z naslovom: „Contes populaires de la Haute-Bretagne". Lani je prišla v Parizu druga vrsta (2. serie) na dan, ktera obsega „Contes des pajsans et pecheurs". S Polyfemom se tu nisva sre'la.
* Cf. W. Grimm dissert. cit. 15, 16 po čas. Ausland 29. 717. Runmnsko pravljico, ki je pa iz vse snovi le Utis-episodo ohranila in še to jako spremenjeno gl. v Zeitschrift f. deutsche Mythol. und Sittenkunde; herausgegeben von J. W. Wolf, Gottingen 1855, II. 206-212.
ker se v nekej važnej posamnosti s slovansko tradicijo in osobito s srbsko sklada, a se od starogrške razlikuje. Priobčena je v dovršenej pripovednej krasoti in z mnogim episodnim lišpom, ki je njenej slovstvenej ceni sicer v veliko korist ali za nas na tem mestu le toliko spomina vredna, kolikor nam more do znanstvene svrke pomoči. Omenjamo tedaj v naslednjem zgoli oni oddelek nje vsebine, v kterem je kolikor toliko Polyfemovega.
Trije bratje, vsi jako vešči mornarji, stopijo v službo lastnika ladije, ki je bila baš pripravljena odpluti do daljnih, neznanih dežel. Prve dni je vožnja bila jako ugodna in mornarji vsi so bili židane volje, vzlasti pak uaši bratje. Ali kmalu se vzdigne strašansk vihar, ki spravi ladijo s pravega tiru in jo več mesecev neprenehoma goni po ljutih valovih. Celo nje lastnik se ni več spoznal, kje so in njihova nesreča postane tem večja, ker jim je bil ves živež že do dobra pošel. Pet, šest duij so mornarji že stradali, kar se pripeti, da eden izmed njih umre. Kazsekajo ga in meso skuhajo ter pojedo. Potem se takisto dogovore, da bodo vsak dan enega pojeli, kterega bode vsakokrat žreb določil. Ko kakih deset duij tako životarijo, zadene žreb mlajšega omenjenih bratov. Prosi tovarišev, da ga vsaj do večera še ne usmrtijo, kajti senjalo se mu je baš prav živo, da pridejo skoro na kopno. Ako se slutnja ne uresniči, jim obljubi, da se bode takoj sam končal.
Ees priplujejo proti večeru do cvetočega, z zelenimi gozdi obraščenega obrežja in stopijo na kopno. Bratje se ločijo od svojih tovarišev in hite po gozdu dalje in dalje, človeških stanovanj iskaje. Ali že se je zmračilo in nikjer žive duše in vrhu vsega še pot zgrešena do ladije! Prenoče torej na vejah visokega drevesa in rano dalje potujejo. Stopram tretji dan pridejo gozdu do konca in ugledajo v cvetočej dobravi krasen grad. Krenejo proti gradu in pridejo pri ozkih vratih na široko dvorišče, kjer najdejo veliko čredo ov&c a človeka nobenega ne. Bojazljivo in oprezno se bližajo gradu samemu, stopajo počasno po širokih stopnicah navzgor, prehodijo vrsto bogato olepšanih sob in pridejo slednjič v prostrano sobano, kjer je bilo na mizi raznovrstnih jedil. Kličejo in kličejo ali nikogar ne prikličejo. Slednjič sedejo za mizo in začn6 jesti, — ali jedva nekoliko skled spraznijo, kar se vrata odpr6 in v sobano prilomasti velikansk, grdoben in slep pozoj (zmaj) in z groznim glasom zatuli: „Po človečjem mesu diši, po človečjem mesu!" Prestrašeni skočijo bratje kvišku in hote ubežati. A pozoj hiti po sluhu za njimi, zgrabi z grdimi, dolgimi kremplji najprej starejšega brata za tilnik, potem srednjega in ja butne ob tla. Mlajši brat pa, ki je bil gibkejši, uide pošasti in zbeži na dvorišče. Ali vrata so bila zapahnena in zid previsok, da bi mogel čez-enj. V tej zadregi seže po nož, zakolje največjega ovna, ga odere, vrže meso v voduj&k, obleče kožo in skuša po vseh štirih hoditi, kakor oven. •— Med tem je bil pozoj človečje meso
pojužinal in se zdaj priplazi po stopnicah na dvorišče kričeč: „Ne bodeš mi ušel ne, prav dober pa mi bodeš za večerjo." — Potem se vsede k vratom in jih toliko odprč, da more ovca za ovco skozi. Vsako bico pokliče po imenu, jo pomolze in spusti na piano. Zadnji pridejo ovni, med ktere se je bil tudi mladeneč spravil. Strahom in trepetom se bliža usodopolnej odprtini, ali pozoj ga le po hrbtu pogladi in pohvali zaradi njegove velikosti in jakosti. Tako se mu srečno zmuzne na piano in uide smrti, ki mu je po pozoji pretila. 1
Ali tudi v nekterih nearjoevropskih narodih se je ista snov v pravljicah ohranila in nam je nekaj takega na tem mestu vsaj površno omenjati.
Po n&rodih arjoevropskega kolena od vseh stranij obkoljeni Magyari pripovedujejo o treh mladih begunih, ki so marsikaj po svetu skusili in med drugim tudi bili prišli v velik gozd in odtod na pašnik, kjer se je paslo mnogo ovdc. Krenejo dalje in pridejo do hleva in ustopijo. V hlevu zapazijo silnega velikana, z očesom na čelu. Povpraša jih, kaj tu iščejo in ko mu vse razlože, jih obilno pogosti. Ko se zmrači, spravi ovce v hlev; bile so pa ovce kakor oslice velike. Da hlev zapre ni imel velikšn druga od v e 1 i k e skale, ali ta je bila takšna, da je šestnajst navadnih mož ne bi spravilo z mesta. Ko so bile ovce v hlevu, prisede k ognju in se s tujci razgovarja. Kmalu potiplje vsakega za vrat, kajti rad bi bil otipal, kteri je med njimi najbolje rej en. Potem seže po nož, zagrabi najdebljega izmed njih, ga zakolje in vrže ovcam, da ga pojedč. Ostalih prijateljev prešine groza in posvetujeta se skrivaje, kako bi jima bilo smrti uiti. Ko zapazita, da je velikan pri ognji na hrbtu obležal in zaspal, vzame mlajši velik ogorek in ga sune obru v ok6, da oslepi.
Ko se zdani, odmakne orjak kamnene dveri in pušča ovce med svojima nogama na piano. Mlajši begun je imel kot črevljar tudi krivec in šilo pri sebi. Tovarišu da šilo in mu veli, da naj se obesi ovci za rep in ko pride do vrat, naj jo s šilom v trebuh zbode, češ, — skočila bode kakor blisk na piano. A tudi on isto stori in res oba srečno ubegneta. Ko je bil orjak vse ovce spustil iz hleva, zopet dveri primakne in tiplje po hlevu na okrog, da bi tujca zagrabil. Ko pa nikogar ne najde, zatuli tako strašno, da tujca popadata na obmorji vznšk. Hitro jih prileti dvanajst prav takih velikanov, ki oslepljenega zagrabijo in raztrgajo, ker se jim je strašno trpeč smilil. Potem plane vseh dvanajst na obrežje ali beguna sta bila z ladijo že dvanajst sežnjev
1 Erinnerungen und Mittheilungen aus Griechenland von Ludw. Ross. Mit einem Vorwort von Otto Jahn, Berlin 1863, pg. 281—298. Ponatis iz časopisa Blatter fiir literarische Unterhaltung, Jahrg. 1835, Nr. 10—12.
G F
od brega oddaljena in jima niso mogli ničesa zalega več storiti. Razsrjeni jamejo tako grozno rjoveti, da postane morje jako valovito in bi bilo skoro nesrečneža pogoltnolo. Vendar se nevarnosti rešita in jadrata dalje po morji. 1
Koliko je v magyarskih pričah domačega je često, se ve da, prav težko določiti. Tudi v tej je marsikaj, kar bi na prvi mah sodilo imeti za posojeno od tega ali onega soseda, a če pričo natančnejše ocenimo po znanstvenih pravilih, se nam je kmalu takovemu mnenju odreči. Sicer tudi omenjena Stier-Gaalova zbirka ni prosta marsiktere tuje primesi, 2 ali baš ta priča je v mnogih znamenitih posamnih črtah tako samosvojski izvedena, da jej fenskega domovinstva ne bode zanikati. Do dobra se pa o resnici teh besed uverimo, ako tvarino te priče primerjamo z drugimi, tudi fenskimi pričami, kterim se prav tako pripisuje samorodni koren.
Taka je postavim v glavnem osnutku pravljica o Gylfu, 3 ubogem konjarji, ki se je bil namenil rešiti tri zaklete kraljičine iz podzemeljske pečine. Dojde v železno izbo, kjer čuva kraljičino stari pečinski duh Kamo , ki ima velik rog na glavi in na čelu le eno oko. Zadiši mu po človeškem mesu ali kraljičina ga potolaži. Oko mu je starcu že bilo motno in trepalnice so mu bile v oko zarastle, da ni mogel mladenča več videti. Peč je bila zakurjena in poleg je stal velik železen kol, s kterim je po navadi hudobec oglje bezal (razpretal). Gylfo ga tiho in pazno prime ter v ogenj utakne. Ko se mu ost razbeli, sune jo hudobcu v oko. Kamo skoči na višek in zatuli, da je po skalovji odmevalo. Tiplje na okoli po pečini sovražnika iskaje, ali ta ga na ugodnem kraji pristreže in mu odseka glavo.
Motna kakor hudobčevo oko je tudi tradicija v tej priči ali da imamo v njej ostalino snovi, magyarskej podobne, ni dvojiti.
Skoro z istimi besedami pripoveduje o istem predmetu druga fenska pravljica, v kterej korenjašk konjuh gorskemu duhu tudi z razbeljenim železnim kolom iztakne edino oko, ktero je imel prav na čelu in kraljičino reši. 4
1 Ungarische Volksmarchen. Nach der aus 6. Gaals Nachlass herausgegebenen Urschrift iibersetzt von G. Stier, Pest 1857, Nr. 14, pg. 146—153.
'' Prim. n. pr. broj 12.
8 W. Grimm disserf. cit. pg. 17.
4 Na opomnjo gorskega duha, da po človeškem mesu diši, odgovori kraljičiua brlavcu: „Nikogar ni tli; le vran je vzletel nad nama, ki je držal kos mesa v kljunu." — Gl. J. A. Chudjakova Materialj dlja izučenija narodnoj slovesnosti, S. Peterb. 1863, str. 112. Vsa priča, „čudnaja dudka" naslovljena, natisnena je od str. 109—118. Vse v tej knjižici (od str. 51. do 127.) natisnene, jako zanimive fenske priče so vzete iz prvega zvezka zbornika fenskih prič, ktere je izdal 1. 1852. Erik Rudbek (fensko ime
Taka je tudi (fenska) priča zapisana po M. A. Castrenu v ruskej Kareliji, ktera pripoveduje o junaku, kterega ima v gradu zaprtega velikan, na enem očesu slep. Po noči možak obru zdravo ok6 iz-takue in se rano med ovcami zmuzne pri grajskih vratih in uide. 1
Tudi v O g u ž a n i h, t u r s k o - m o n g o 1 s k e m ljudstvu, nahajamo pripovest o velikanu, Polvfemu podobnem. Rek al i so mu Depč Ghoz, ker so si ga mislili le z enim očesom na čelu. Stanoval je na nekem hribu v pečini in lovil ljudi ter je' jedel. Kmalu se spravi tudi na Ogužane, dasi je bil njihove krvi. Cela truma se mu jih postavi v bršii ali on izruje velikansko drev6, je vrže na-nje in jih pokonča 50 ali 60. Nihče mu ničesa ne more in sedemkrat so morali pred njim bežati. Pošljejo torej nekoga k njemu, ki se z njim takisto pogodi, da mu bodo Ogužani pošiljali dan na dan dva človeka in pet sto ovee. Vrhu tega si je izgovoril dvojico služabnikov, da mti bodeta m e s 6 pekla in mu stregla. — Kdor je imel več sinov, moral je žrtvovati enega požeruhu.
Ko je to že dalje časa trajalo, vzdigne se proti njemu Bisat, ki je daleč na okrog slovel po svojem junaštvu in se je baš srečno bil vrnol iz boja. Dasi mu stariši in Ogužani sami odsvetujejo, vendar nikogar ne posluša, no zagrabi pergišče dvoreznih puščic in jih utakne za poj&s; potem opaše meč, vrže lok na pleča, podveže obleko in od starišev po-slovivši se odide proti orjaku.
Prišedši do pečine ugleda orjaka in sproži na-nj puščico, ki ga pa ne rani, ampak se ob njegovih prsih razleti na male kosce. Takisto se zgodi z drugo puščico in s tretjo. Zdajci skoči orjak kvišku, zagrabi Bisata in ga utakne v svoj črevelj rekoč: „Tega-le bodem drevi na ražnji spekel." — Na to zaspi. Bisat prereže črevelj, stopi k stre-žajema in ja vpraša, ali bi mogel orjaka končati. „Ne včva, pravita, kajti raz ven očesa vse njegovo truplo nima ničesa mesenega." Bisat privzdigne orjaku trepalnice in se prepriča, da je ok6 zares z mesa. Zaukaže slugama, da klavni nož v ogenj porineta, — kar precej storita. Ko se n o ž razbeli, zasadi ga Bisat v obrovo oko in je čisto ugonobi. Orjak zatuli, da gorovje odmeva in skalovje, a Bisat odskoči in se zaleti v pečino med ovce. Orjak sluteč to sede med vrata in pušča ovne med nogami iz pečine rekoč: „Sreča me zapušča; 16-s ovneki,
Eoro Salmelainen) in so jih porušili za prof. F. J. Buslajeva v Moskvi nekteri dijaki helsingforskega vseučilišča. Gori navedena priča in ta ste si tako podobni, kakor bi bili zapisani po istem ustnem sporočilu. Le imena le-ta ne ve niti duhu gorskemu niti konjuhu.
1 Cf. Grimm dissert. cit. pg. 17. Z drugimi fenskimi pričami se manje sklada neka laponska, priobčena v Nyropovem sestavku na str. 10., 11.
drug za drugim, 16-s." Vsakega prime za glavo. Bisat je bil ovna zakl&l in ga odri ter kožo njegovo oblekel. Ko se približa vratom, zagrabi ga velikan za rogove in ko ga kvišku dvigne, ostane mu koža med rokami, Bisat pa uskoči med njegovimi stegni in se reši. — Velikan mu ponudi prstan rekoč: „Natakni ga in nikoli te ne bodeta mogla raniti niti meč niti puščica." Bisat ga natakne, a orjak leta jaderno za njim in ga hoče z nožem raniti ali uide mu in zapazi, da leži prstan pri orjakovih nogah. Poslednjič odseka obru glavo in sporoči po služabnikih starišem in Ogužauom, da so vsled njegovega poguma znebili se ljudojede pošasti. 1
Velika zbirka arabskih pripovedek, „Tisoč in edna noč" nazvana, ima tudi tako, ktera našemu namenu dobro ugaja. Prva je med povestmi o tretjem potovanji namorščaka Sindbada in jej je glavna vsebina tii-le: •
Sindbada in druge trgovce zažene strašansk vihar na otok, kterega bi se bili rajši ognoli, kajti ladjin poveljuik jim je bil naznanil, da jim ondi preti nesreča. Ker ni bilo drugače mogoče, se odločijo stopiti na kopno, kjer jih precej obsuje truma grdih pritlikovcev, po vsem truplu kosmatih. Kmalu se spravijo kepci na ladijo in odplujejo z njo do sosednjega otoka, od koder so se bili pripeljali. Sindbad in tovariši mu hodijo po otoku od kraja v kraj in se žive sirošno ob zeliščih. V daljavi tigledajo veliko poslopje iii krenejo proti njemu. Ko pridejo blizu, razprostre se pred njimi krasen grad, v kteri se precej podajo. V veži je bilo na enej strani polno človeških kostij a kup ražnjev na drugej. Strah jih tako pretrese in omami, da popadajo po tleh iij, se nekaj časa kar ne ganejo. Med tem je bilo solnce zašlo in tujci so še nezavedni ležali, ko se mahoma zemlja strese in se dveri sstrašnim ropotom odpro. Vstopi črn možak, ne manjši od palme. Imel jena čelu rudčče o k 6, žareče kakor žrjavica. Sila dolgi in ostri prednji zobje so mu moleli iz ust, ki so bila preklana kakor velblodova iii spodnja šoba je na prsi visela. Ušes je bil slonovih in so mu vsa pleča pokrivala. Nohte je imel krive in dolge kakor kremplje najbolj strašnih divjih živalij. Ko se zavedi zapazijo, kako jih pošast z edinim svojim očesom na tanko ogleduje. Kmalu stegne roko po Sindbadu, ga zagrabi za vrat in obrača na vse strani, — ali se prepriča, da ga je kost sama in koža.
1 W. Grimm dissert. c. pg. 7-12; posneto po spisu žl. Dieza: „Der neuent-deckte Cyclop vergliehen mit dem homerischen, Halle und Berlin 1815." Priobčena je bila pravljica po rokopisu dela, koje je bilo sestavljeno davno pred letom 1280. in ktero obsega dvanajst zgodovinskih pripovedek o junaških činih oguških vladarjev. Ta pravljica je med njimi osma in ima naslov: „Kako je Bisat umoril Depe-Ghoza." Prim. tudi: Lauer Geschichte der homerischen Poesie, Berlin 1851, pag. 319—324.
Spusti ga in sega po tovariših njegovih zapored, dokler ne otiplje ladji-nega poveljnika še najbolje rejenega med vsemi. Kakor vrabca ga drži v roki in ga z drugo natakne na razen j. Potem imeti velik ogenj, speče poveljnika in ko ga povečerja, leže in zaspi. Smrčal je pa kakor bi najhujše grmelo in presmrčal je vso noč. Drugi večer zopet povečerja enega izmed Sindbadovih tovarišev.
Ostali bi najrajši poskakali v morje ali se slednjič vendar proti tej nakani odločijo, češ, da je razumnejše premisliti, kako bi se uteklo ža-lostuej smrti. Sindbad svetuje , da naj narede (zbijejo) več plavij, ktere jih utegnejo o ugodnem času vsaj za silo na morje spraviti, ako se jim ne bi posrečilo obra usmrtiti. Vsi pritrdijo besedam njegovim in stešejo več plavij, vsako za tri osebe. Zvečer se vrnejo v grad in orjak zopet popade enega in ga povečerja kakor prednike njegove. Olovecjega mesa sit se vleže vzn&k in zaspi. Ko začne smrčati seže jih devet najpogum-nejših po ražnjih, je razbelijo in je sunejo h krati v orjakovo oko, ktero mu iztaknejo. Velikan vsled grozne bolečine strašno rjove. Skoči kvišku in steza roke na vse strani, da bi koga zagrabil in svojemu srdu žrtvoval, ali tujci so se bili že vsi varno poskrili. Ko že dolgo zastonj po njih preži, odpre vrata in zapusti strašno rjoveč poslopje. Precej za njim odrinejo tujci na morsko obalo, kjer so jim plavi stale pripravljene. — Ko se zdani ugledajo orjaka in z njim mnogo drugih prav takih pošastij, ki skokonogi proti njim hite. Sindbadovi tovariši zbeže na plavi a orjaki za njimi. Precej začno nd-nje tako močno lučati skalovje, da so razven Sindbadove plavi vse se pogreznole in možjž utonoli. Z veliko težavo odvesla Sindbad s tovarišema dalje od brega in srečno smrti ubežf. 1
Razven Arabcev imajo med Semičani tudi Ar a mej ci (t. j. sta-novniki Syrije in severne strani Mesopotamije) pravljico, ktere snov kolikor toliko meri le-sem. Pripoveduje pa o kueževiči, ki je bil na svojem potovanji prišel nekdaj do gore, kjer ga noč dohiti. Vleže se in zaspi. O polnoči začuje nekakšno vpitje. Hitro vstane in pride do pečine, v kterej je gorel ogenj. Vstopi in zapazi slepega velikana, ki je poleg ognja spal. Zbode ga toliko z iglo, da se zbudi in tujca po pečini išče ali ga ne najde. Ko se zdani, začn6 koze pečino zapuščati. Velikšn se razkorači med odprtino in pušča kozo za kozo iz pečine. Mladec se obesi kozlu pod trebuh in se tako zmuzne iz pečine. Po tem gredo koze na pašo in kneževič je spremlja in ostane pri njih do večera. Velikan išče med tem po pečini a nikogar ne najde. Ko se
1 Tausend und eine Nacht. Arabische Erzahlungen. Z um erstenmal aus dem arabischen Urtest treu iibersetzt von Dr. Gust. Weil, Pforzheim 1839, II. 68—75 ali noč 262. in 263. V 5. natisu vratislavske izdaje (1840. 1.) je to v zv. II. na str. 180-187. ali noč 79. in 80. — Podobno pravljico prim : Weil op. cit. II. 228-232. ali 320. noč.
zvečer mladeneč s kozami vrne in z njimi v pečino stopi, zavpije orjak: „Po človečjem mesu diši." Mladeneč se oglasi rekoč: „„Jaz sem; sin sem tvoj in ti koze pasem."" — Po srečno prestanej skušnji ga orjak res za sina proglasi in mladeneč dobi od medvedke z a-n j oči, ktere mu takoj ustavi. Orjak zopet spregleda in g6ni odslž koze sam na pašo.
Taka je prva polovica te priče; v drugej se razpravlja motiv, ki je v narodno-pripovednem slovstvu tudi jako razširjen ali ni s prvim prav nič v zvezi in naj torej ostane, kjer je. 1
Med poslednjimi tremi je aramejska priča najubornejša v motivih in vrhu tega takšne glavne vsebine, da se nam zdi vse Polyfemovo v njej nekako prisiljeno, — da celo neskladno. Dočim po drugih poročilih velikan oslepi ali vsaj slep ostane, pomore, mu tu mladeneč sam do očij in mu je že s početka prijatelj, ko bi ga vendar po vseh drugih tradicijah sovražnika pričakovali. Čemu se dalje kozlu obesiti pod trebuh, ko se samorad s čredo zvečer zopet vrne? Vendar je vzlasti poslednja po-samnost takšna, da nas kar na situacijo v Odysseji spominja in bi mislili, da je starogrško sporočilo uplivalo na aramejsko, kajti samo v starogrškem se obesi obrov nasprotnik pod ovnov trebuh, dočim v vseh drugih ovnovo kožo obleče. — Ali je ta slutnja resnici podobna ali 111, naj razsojajo vešči orientalisti, — jaz na tem mestu opozorim čitatelja samo na t6, da so Homerjeve pesni Syrci rano poznali, kajti prevel jim jih je bil neki Theofil edeški,2 ki je preminol 785. leta. Prav tako so bile znane in čislane v Armencih in Perzijanih 3 in ker arabski Sindbad bržčas iz perzijskega izvira, bi tudi ne bilo vsaj nemogoče, da tiči morda v arabskej priči kolikor toliko starogrške tradicije, ako je perzijski Sindbad mlajši od dotičnih pesnij, v perzijski jezik prevedenih. A poslednje bode javaljne lahko dokazati in dokler jih ni takih dokazov, nam je to sporočilo smatrati za samorodno arabsko.
A pustimo to in vrnimo se na domača tla in povejmo, kar ne bi poprej še bilo na pravem mestu. — Da je v Srbih naša priča živo ohranjena, smo se že prepričali. Ker je epična tradicija srbska v mnogem jako podobna bolgarskej in je v narodnem blagu občh narodov sploh dosti vzajemnega, smemo to pričo v bolgarskej narodnej slovesnosti vsaj slutiti, kajti zapisane je do zdaj nikjer ne nahajamo. Bolgarom bode narodnih prič stopram nabirati in to prej ko prej, da ne bode prepozno.
1	E. Prym & Alb. Socin Der neu-arainaeische Dialekt des Tur 'Abdin, Gottingen 1881, II. 115-117; Nr. 32.
2	Edessa v gorenjej Mesopotamiji, danes Orfa(
3	Lauer op. & 1. cit,
Nimajo je še nobene samostojne zbirke in kar je sicer priobčenega, je v marsičem prav hvale vredno, ali malo je tega, sila malo. 1
Že v prvem odstavku te razprave smo bili omenili maloruski priči ter sodili, da nagibljete k onim poročilom, ki govori o pesjanih ali pesjanom podobnih bitjih. Tudi Bolgari imajo tako pričo, ki sicer govori o pesoglavcih ali vsaj z daleč tudi na Polyfema spominja. Ker do zdaj še ni natisnena in je tudi v marsičem drugem jako zanimiva, priobčena naj bode vsa na tem mestu. 2
Bila sta nekdaj brata. Oča jima je bil preminol in zapustil ene gosli in en lok. Večji vzame gosli, manjši pa lok in odrineta obd na razne strani, iskat si sreče. Svirajoč pride večji na široko polje. Sreje ga pesogl&vec in ga hoče pojesti a ko začuje njegovo lepo godbo, prime ga in pelje saboj. Gresta, gresta in prideta do morja, kjer stopita v orehovo lupino (v idna oreh6va čurdpka) in preplujeta. Kmalu prideta do globoke pečine, kjer so živeli pesoglavci. Ki je vodil človeka pravi tovarišem: „Tega-le ne smemo pojesti, on nam bode godel." Stopita v pečino in ko človek zapazi, da se na ognji pek6 človeška trupla, se prestraši (se smajal), boječ se, da ne bi tudi njega pojedli. Torej hoče ubežati ali ga oni zadržujejo rekoč: „Ne boj se, ničesa žalega ti ne bode, ako ostaneš pri nas in nam godeš." Prigovarjajo mu, da naj zagode. On jim zagode tako milo in lepo, da ga vsi pesoglavci mirno poslušajo ter se mu čudijo in ko preneha poprosijo, da naj ostane pri njih, kar hočeš nočeš tudi stori. Drugi brat je bil med tem prišel v gost les (v idn£ gista gord), v kterega sredi se mu zasveti zlata koča z bisernimi okneci. 3 Na dvoru se je sprehajala med pisanim cvetjem črnooka deklica.
1	Nekoliko prič je priobčil Vas. Oolakov v knjigi Kri>lgarskyj naroden sbornik, č. I., Bolgrad 1872, na str. 247—260 in nekoliko K. J. Erben v zborniku Sto prostonarodničh pohadek a povesti slovanskych v narečich puvodnich, v Praze 1865, str. 205—227. Ena je natisnena v Rakovskega delu Pokazalec, č. I., Odessa 1859, str. 136—139 z naslovom: Starobtlgarska prikazka in ima eno tudi A. Do zon v zbirki: Bolgarski narodni pesni. Chansons populaires bulgares inedites, Pariš 1875, na str. 141—143. Kar se nahaja v bratov Miladinovcev krasnej knjigi „Balgarski narodni pesni, v Zagreb 1861 na str. 526 do 528" se le-sem ne more prištevati. Ali ima „Periodičesko spisanie na btlgarskoto knižovno družestvo" kaj takega, ne vem, ker mi je vsa ta publikacija razven 11. in 12. zvezka do zdaj neznana. Tudi ne morem povedati, koliko imajo prič razni časopisi in koledarji. V jeziku Bolgarov Vinžanov na Ogerskem mi je znanih šest prič. Štiri so natisnene v Kossilkovem koledarji Balgarsči denevnič za leta 1877, 78, 80 in 81 in dve v časopisu Vinganska narudna nuvala za 1. 1881, uredovanem po istem Kossilkovu. Poslednjima je sicer snov narodna ali ste inače čisto predelani, kar je bolj graje nego li hvale vredno.
2	Poslal mi jo je bil lani v izvirniku prijatelj Valjavec, ki jo je čul od nekega učenca svojega, ki se piše za Conjeva in je doma v Loveč-mestu, v trnovskej guberniji.
s Z elmazeni prozorci. Elmazen je turška beseda in toliko, kakor alem dragi kamen srbskih narodnih pesnij.
Ko ga ugleda, gre mu nasproti in ga začne povpraševati od kod in kamo ? On jej vse pove iu ona ga pelje v kočo. Vstopita v neko sobo, v kterej je bilo čudo zlata in žlahtnega kamenja (bescšni k&mtni). Povabi ga, da sede in ona mu napravi gostijo s cesarskimi jedili. Nahr&ni in napoji ga lepo in jame mu pripovedovati (zafUua da mu prikdzva) kako živi žalostno brez družbe (bez hora) rekoč: „Mož moj ni kakor so drugi možjč, ampak zmaj; zjutraj odide in zvečer pride a doma se ne zadržuje nikdar (nikoga sa v ktšti ne svrta). Jaz že toliko časa žive duše nisem več videla; gospod te mi je danes pripeljal in jako drago mi je, da imam koga, s komer se morem porazgovoriti." V njunih pogovorih se je bilo zmračilo in vnč se začuje šumen vihar (šumna vihruška). Žena pravi: „Zmaj pride, skrij se, da te ne ugleda in pogubi." To rekši ga skrije. Malo kesneje zasveti se vsa koča in zmaj prileti na krilatej kolesnici z zlato krono na glavi in pravi tekoj: „„Žena! po človečjem mesu diši, kdo je bil tukaj?"" Ona odgovori, da nikdo. Zmaj leže in zaspi; zjutraj pa se preobrazi na sivoglavega orla in zleti pod oblaki daleč tja čez morje. Ko mladeneč vidi, da zmaja ni, jame se z dekletom zopet razgovarjati. Tako je bilo odšle vsak dan. Deklica se je bila mladenča privadila in ga naučila, kako se more nalik zmaju preobračati (kak da si promenjava obraza kato zmeja). Neko jutro se spremeni zmaj na laboda in zleti visoko pod sinje nebo. Mladeneč bi rad pozvedel, kamo zmaj zahaja in se tudi preobrazi na laboda in zleti za njim. Frčita, frčita, prefrčita široko, široko morje in prifrčita v cesarstvo pesjansko. Zmaj sede na skalo poleg neke pečine. Mladeneč ugleda kraj pečine človeka z gosli, spozna ga svojega brata in premišlja, kako bi ga rešil. Prestvori se na pesoglavca in gre v pečino. Ko vse razgleda, vrne se k bratu in ga popraša: „Ali me poznaš?" „„Ne."" „Spoznal me bodeš." Ko zvečer vsi pesjani pospijo, preobrazi se v človeka in brat ga spozna ter se čudi, kako da se more tako spreminjati. Ko sta bila sama, zmenita se, da bodeta ugonobila pesjane in utekla. Odideta na dno pečine in vidita glavarja, ki spi in smrči, da se pečina stresa. Mlajček pomeri in sproži puščico v njegovo ok6 in takisto stori z vsemi drugimi zapored in potem zapustita pečino. Na t6 se spremeni mlajček v veter in nese brata hitro črez morje v zmajevo kočo. Med p6tem sta se menila in starejši je pripovedoval, kako so pesjani pekli in jeli ljudi in kako so človečje meso tudi njemu ponujali a da ga ni maral jesti in se je torej jako oveselil, da ga je prišel brat odrešit. 1
1 Da vidite, kakov jezik je v tej priči, naj stoji tu doslovno zadnji stavek. Iz pttja si prikazvali j golemija raskazal, kak pesoglavcite pečali j jedjali hora, kak
i nemu davali da jade a toj ne štjal i mnogo sa blagodaril, deto došel, da go jzbavi.
Kakor v Bolgarih so znani pesjani po drugih krajih slovanskega juga a v Serbih danes menda ne. Y vsakem oziru jako zanesljivi Vuk Stef. Kar. vsaj o tem ničesa ne poroča. Drugod na jugu drugače.
V	Novem gradu blizu Koprivnice je pesoglavec človek, ki ga je Bog zaradi velikih grehov in hudob preobrazil na žival, podobno človeku. Ima le eno oko in je pokrit po telesu z dlako. Silno jakje, krvoločen in hrepeni po človečjej krvi. Prebiva v zarastlej in nepristopnej jami v gozdu. Ako človeka ujame, pregrizne mu trebuh in kri izpije. — Nekemu pastirju, ki je na frulo piskal, je tako napravil in ko so ljudjč na pastirjev krik pritekli, mislili so, da ga je volk zakl&l. Šli so ga gonit ali našli so pesoglavca, ga napadli in nekdo mu s kosico ok6 i zbode; pa so ga zvezali, domu odvedli in tolkli, dokler ni hlapnol. 1
V	Bistrici, za zagrebškimi hribi, je pesjan dlakast, črnook stvor iu polhom gospodar. V Jaški imajo pesoglavci le čno ok6, s kterim pa vidijo samo na ravnost in nikamer na str&n. Preločanom v Med-murji je „pesjanek" stvor z enim očesom na čelu, kosmat po vsem telesu in jak. Pesjanci režejo ženam dojke in to jim je jed in živež. 2
Blizu Rogatca v nekej gori je bil „pesjoglavec". V šumi je imel svojo jamo. Bil je nižje od prsij ves kosmat, navzgor pa popolnoma človek.3 Lovil je ljudi in je jedel a kosti metal je pred jamo. Šlo je nekdaj sedem bratov, da bi ga končali. Pridejo k njemu in zapazijo, da ima nekakšno mesarsko korito z nožem naperjeno. Tri precej zagrabi in je zakolje. Odtoči jim kri v korito iu jo počne lokati. Ostali se brž domislijo, da se bode njim enaka dogodila. Da se otm6, porinejo ga od zadej na naperjeni nož tako, da si izbode ok6 in oslepi. 4
Tudi v pesni se nam je ohranil obledel spomin na p^sjane in se poje o njih tak6-le:
Jez pridem iz druge dežele, Kjer Polk on j i so domd, Za vojske navajeni; Kot blisk so urni in strašni; Pesoglave uganjajo, Ki nič človeškega ne ved6.
1	Valjavčevo poročilo do pisatelja teh vrstic.
2	Glej prejšnjo opomnjo.
8 To se ne sklada s pravljico, po kterej je lahko posneti, da je imel pesoglavec le eno oko. Cemu dalje ime „pesjoglavecu, ako je bila tudi glava popolnoma človeška? V tem oziru je priča nepopolna ali sicer prav vredna, da jo rešimo pozabljivosti.
4 Cul Mat. Valjavec od Slovenke Štajerke, v Zagrebu omožene.
Pesoglavcev ue potrebujemo, In tako pri mir' ostanemo. 1
Le kratko omenjam, da je spomin na pesjane danes posebno živ po ju ž ne j Rusiji, kjer si ta bitja tudi mislijo s pasjo glavo in z očesom na čelu. Oni človeka spravijo v jamo, pitajo ga z vsakovrstnimi slaščicami (konfetami stoji v izvirniku) 2 ,,poki ne stane gladkij jak svinja" in potem ga zakoljejo, razrežejo in požro. Bili so pa „pesi-golovcj" s početka mesto smrti na svetu in je stopram na prošnjo ljudij poslal Bog na njih mesto strašno smrt s koso, ki tudi pesjanom ni prizanašala in jih je zat6 zdaj le malo še na svetu. 3
Komu bi ne prišli pri tem hitro na misel razni čudoviti človeški stvori v sila razširjenem 4 romanu o Aleksandru makedonskem? Vzburjena domišljija starih pripovedovalcev je temu velikanskemu kralju prisodila vse dežele od solnčnega izhoda do zahoda in ga ni čina, kterega bi njemu ne bilo moči dovršiti. Bila mu je cel6 široširna zemlja preozka in bogovom podoben se je vozil po zraku, pa z lahka se spuščal tudi morju na dno. Ker je s svojo zmagovalno vojsko prehodil po tem nazoru mnogo dotle neznanih dežel, videl je tudi čudovišča, kakeršnih še nikdo pred njim. On sam poroča o tem materi svojej 01ympiadi ter učitelju svojemu Aristotelu, češ, da bi nikdo ue dvojil, da je resnično vse, kar se pripoveduje o njem. — In kaj je vse videl! Tu naleti na velikanske divje ženske, vse kosmate „kakor svinje", ondi na možičke jedva laket velike,
1	Janežičev Slovenski glasnik, XI. 201, 202. Najbrže stoji v izvirnik« tudi na prvem mestu pesoglavee mesto natisnenega pesoglave.
2	Po arabskej priči so Samsari grozni ljudojedi, s človeškim telesom sicer ali pasjo glavo. Ljudi so po več tednov pitali zgoli z mandeljni in s suhim grozdjem ter jih potem dobro rejene poklali, razkosali in požrli. Gl, Weil op. cit. I. 91 sqq. ali 16. noč.
8 M. Dragomanov Malorusskija narodnyja predanija i razskazy, Kiev 1876, str. 2. Prim. tudi pričo o pesjanih na str. 384. in 385. — A tudi starejša ruska književnost pozna pesoglavee in jih je prav tako umetnost upodabljala s pasjo glavo ali sicer človeškim telesom. Na miniaturi rokopisne apokalypse XVI. stoletja imata Gog in Magog in njuna drhal pasje glave in so v nekem spomeniku o sodnjem dnevu našteti in upodobljeni tudi pesoglavci, ktere so imeli za Izmaeličane. Prim. Buslajev Istorič. očerki russkoj narodnoj slovesnosti i iskusstva, S. Peterb. 1861, IX. 134, 147 in podobo k tej strani.
4 Literaturo o njem gl. m. dr. v Pypinovem spisu: Očerk literaturnoj istorii starinnyeh povestej i skazok russkich, S. Peterburg 1858, pg. 27 sqq. in vzlasti v V. Jagičevem pregledu, natisnenem pred izdajo „ Života Aleksandra Telikoga" v Starinah, knj. III. (u Zagrebu 1871) na str. 203—213. Gredoč omenjam jako zanimivo razpravo J. Darmesteterja „La legende d' Alexandre 'chez les Parses", priobčeno v Bibliotheque de 1' ecole des hautes etudes. Sciences philol. et historiques, 35. fasc., pg. 83—101, Pariš 1878.
ne daleč od njih zopet na orjake ljudojede in drugod na ljudi šestoroke in šestouoge in zopet drugod na enonoge z ovčjimi repi. Kakor čudni ljudje, tako čudne živali. V nekej peščenej deželi ugleda tolike mravlje, da so konje v svoje jame vlačile in ga drugej osupnejo morski raki, kterim je bilo igrača, konja in človeka v morje potegnoti. Čudna sta tiča s človečjim obrazom (ptišta človekoobrazna), ki Aleksandru svetujeta, da naj se vrne in čudni tudi ljudje, nad pasom človečje podobe a pod pasom konjske. 1 Da so poslednji Polkonji naše pesni in grški 'ficvi/r/Jnavooi. mi ni skoro treba omenjati.
Po .vsem tem se nič več ne čudimo, da tudi p e s o g 1 a v c e v tej družbi nahajamo. Spomenik pravi, da je vse njihovo telo človečje, a glave so pasje. Glas imajo nekteri človeški, dočim drugi lajajo kakor psi. 2 To so grški mvov.tcfaloi in lat. cyuocephali, poleg kterih so v spomeniku celo brezglave i, Cc/.kfahn, homines absque capitibus, t. j. ljudje, ki imajo oči in usta na prsih. 3
Ni polkonji ni pesoglavci nimajo nič narodnega v slovanskej tradiciji, ampak so ti kakor oni prav tako knjižnega proizvoda, kakor postavim v o 1 o g 1 a v i ((.lomtcpcdog) konj Aleksandrov v nekej bolgarskej pesni. 4 Iz knjige so šli polkonji in pesoglavci med narod, — ali posredno ali neposredno je tu vse eno. Tako je marsikaj takega ostalo med domaČim blagom in se z njim združilo takisto, kakor bi ne bilo nikdar tuje bilo in vidimo le-to baš v gore omenjenej prekrasnej slovenskej pesni, v ktero se je po istem načinu med domače bajeslovno zlato vrinola tuja primes. Sicer pozna ruska epična tradicija nekega junaka P o 1 k a n a, ki se časi tudi imenuje Polkan Polkanovič ali Čudišče Polkanišče in ved6 tudi priče marsikaj o njem, 5 ali prav tako malo naroden je, kakor kakov Samson bogatyr ali Starčišče Piligrimišče ali Idolišče Poganoje. Tudi on ima svoj izvor v knjigi in se jedva motimo, ako mu prisojamo romansko, natančnejše italijansko
1	Glede tekstov prim.: Stoj. Novakovič Pripovetka o Aleksandru Velikoui u staroj srpskoj književnosti [Glasnik srpskog učenog društva, drugo odelenje, knjiga IX.], u Beogradu 1878, d. II. odstav. 17—32 ali str. 76—93; Vatr. Jagič v Starinah III. 276—287. Tudi je primerjati Jul. Zacher Pseudoeallisthenes, Halle 1867, pg. 135 sqq.
2	Stojan Novakovič op. cit., pg. 80; Vatr. Jagič op. cit., pg. 279.
3	Cf. Zacher op. cit., pg. 139, 168. Brezglavce pozna tudi arabska 1001 noč. Prim. Weil op. cit. I. 105 s"qq. Oni imajo tu široka usta na prsih in na vsakem ramenu oko. — V srednjem veku je bil svet polen takih in enakih čudnih bitij in je obilo takega v spisu „Liber de monstris", kteri je poslednji izdal M. Haupt v Ind. schol. Berolin. aest. 1863. Marsikaj takega imajo že Pompon. Mela, Plinij in drugi pisatelji stare dobe ter jim tudi pesjani niso bili neznani. — Prim. še, kar navaja Ed. B. Tjlor v delu Die Anfange der Cultur, Leipzig 1873, I. 384-386.
4	Dozon Btlgarski nar. pesni 126.
5	Gl. Afanasjev Narodn. russk. skazki VIII. 599 in si.
domovinstvo. Zašel je med narod po povesti o kraljeviči Bovi (Buovo d' Antona), ktera je bila rano v ruščino prevedena in v kterej je Polkan stopil na mesto italijanskega Pulicane. Pulicane je bil pol človeka in pol psa in sicer tako, da mu je človeška bila gorenja, pasja pa dolenja polovica telesa. 1 Kakor tu basnijo tudi srednjeveki letopisci in pisatelji marsikaj o istem predmetu. Pravijo, da so pesoglavci bitja, ki imajo glavo na prsih in da se nahajajo često na Ruskem kot ujetniki.2 Langobardi so bili enkrat svoje mnogobrojne sovražnike takisto prestrašili, da so se delali, kakor bi imeli pesoglavce v svojem taboru. Pravili so o njih, da so v boji neustrašljivi in da pij6 človeško kri. Ako ne dobe sovražnikov v svojo pest, pa lokajo cel6 lastno krv. 3
A Polkan ruskih prič ni na pol pes in na pol človek, ampak na pol konj in na pol človek,4 torej bitje grškemu kentavru (y.tvcavQog) enako; ali ga to ne razločuje na tanko od italijanskega Pulicane ? Samo na videz, kajti ruskemu ušesu je bil Pulicane toliko, kolikor polkonj, t. j. ljudska etymologija je tujo besedo zgoli po sluhu storila domačo in je tedaj prav naravno, da si Polkana misli na pol človeka in na pol konja in ne psa, kakor bi morala, ako bi bila ostala italijanskemu poročilu zvesta. To je nekako tako, kakor če Slovenec znamenje na obeljenih drevesih, ki jih je posekati, imenuje beležen, dasi v tej tujej besedi, kakor sem skušal dokazati, 5 pojem bel ne tiči.
Z enookimi velikani, podobnimi grškemu Poijfemu tedaj niti pesjani niti polkonji sami na sebi niso prispodabljati. Da bi na pesjanih tli pa tam kakova posebnost bila obvisela, ki je prvotno Polyfemu podobnim bitjem bila lastna, ne bode zanikal, ki pomisli, kakšno spremembo so na pr. v drugem zmislu nekterim bogovom evropskih narodov arjo-evropskega debla krščanski nazori bili pouzročili. Da je tudi v poprej navedenih pričah nekoliko takega, je samo ob sebi jasno a kljubu temu vendar stoji, kar smo v mejusobnem razmerji obeh bitij morali izreči. Tudi bode menda obveljalo, da so polkonji kakor pesoglavci tujci na slovanskih tl6h, dasijim i m 6 zvoni čisto domače in jim torej z
1 Era costui (scil. Pulicane) mezo huomo et mezo cane; cane era dal mezo in giu et huomo era dal mezo in su. Questo Pulicane correua tanto forte che nessuno altro animale non lo poteua giongere, e parlaua molto bene . . . Era Pulicane figliuolo di vn cane e di v na d on na christiana, laquale fu signora di vna citta di Armenia, chiamata Capadocia. Pjpin op. cit. 247. Na obalih baltiškega morja so po srednjevekem nazoru prebivale žene Amazonke. Njihovi otroci moškega spola so bili pesoglavci, ženskega pa najkrasnejše deklice. Cf. Adami Bremens. Gesta Hamma-burg. eccl. pont. lib. IV. c. 19.
a Adami Brem. Gesta Hammaburg. eccl. pontif. 1. IV. c. 19.
8 Pauli Diac. De gestis Langob. lib. I. cap. 11. O Amazonkah ibid. 1. I. c. 15.
* Glej podobo v Afanasjevih Narodn. russk. sk. VIII. 605.
5 Kres I. 120—124.
jezikoslovnega stališča ni ugovarjati ali toliko bolj iz razloga, oprtega na zgodovino teh bitij. —
Ali v r n i m o se h glavnemu predmetu. Da je naša priča silno razširjena ne le med arjoevropskimi no tudi med narodi drugih plemen smo se iz dosedanjega raziskavanja do dobra prepričali. Z večine se pripoveduje o enookem velikanu, kterega oslepi mož ali mladeueč, ki je telesno dosti slabejši od njega a je zato tolikanj bolj umen, moder ali premeten. Velikan ne more do njega, dasi ga ima v svojej pečini zaprtega, — marveč se mu zmuzne ali tako, da se kodrastemu ovnu obesi pod trebuh, ali pa, da ovnovo kožo obleče in ga s tem prevari. Po nekih tradicijah im& velikan navadne oči ali eno oko mu je ali bolno ali slepo in nam je baš po tem soditi, daje vsemu dejanju le eno oko prikladno in smerno ono smatrati prav tako za kesnejšo spremembo, kakor poročila, po kterih je velikan že s početka slep ali pa ste mu obe očesi zdravi, kterih ni moči ob enem iztaknoti in ju je torej treba drugače ugonobiti.
Sploh pa nam je vse te.priče po vsebini razdeliti na dvoje. V prvi razred smemo uvrstiti one priče, v kterih se dejanje pripoveduje, kakor v Odysseji, v drugi pa skoro vse, kar smo jih v tem sestavku navedli. Kolikor moremo soditi po do zdaj znanih spomenikih narodne tradicijonalne književnosti, je v tem oziru Homerjeva pripovest čisto osamela. Od Polyfema poprosi Odyssej gostuine ali on mu kyklopski odgovori, da ga bode zadnjega pojedel in naj 11111 bode to gostuma in darilo za vino. Odyssej pravi Polyfemu, da mit je Nikdo (Ovctg) ime. kajti bati se 11111 je bilo, da ne bi na Polyfemovo vpitje prilomastili Kyklopje in mu pomagali Odysseja iii tovarišev lovit in ugonobit. Odyssej dalje ne reši samo sebe no tudi tovariše. Ker sebe ne more tudi na ovne privezati, kakor je privezal tovariše, obesi se na najmočnejšega in na najbolj vol-nastega ovna in uide s tovariši vred smrti. — V pričah druge vrste pa orjaku od nikoder ni pomoči pričakovati ali pa pomoči ne zahteva in je zato vsa Oi/r/g-episoda v njih nepotrebna. Tudi velikan večinoma vse tujce poje do enega a tega zat<5 ne, ker je med vsemi najbolj medel in torej čaka, da se bode dovolj obredil. A tega ne pričaka ampak mu tujec uide v ovnov ej koži. To je nasproti Homer-jevej pripovesti zmislu prikladnejše in bržčas tudi starejše. Odyssej prosi Polyfema gostmne a mu je ta ne da, tukaj pa orjak uskoku sam ponudi darilo, dasi s slabim namenom. Zlata ali sreberna sekira, palica in prstan imajo čarovno moč, kajti prime se jih roka ali prst in je obrov nasprotnik prisiljen, povedati kje je, ali ga pa prstan orjaku sam o vaj a, tu-le sem tu-le kličoč. Bok o ali prst mu je odrezati ali odsekati, kdor se hoče rešiti nevarnosti. Polyfem le oslepi i 11 ostane živ a orjak v nekterih teh pričah oslepi in utone ali ga nasprotnik u smrt i. Tudi se naj ne prezre,
da Polyfem tovariše Odyssejeve sam p o hrusta, dočim v nekterih pričah druge vrste orjak prijatelja zaklanega sili, da mu Slove č j e meso jesti pomaga. Prav tako je značajno, da Odyssej Polyfema u pijan i, da ga lažje oslepi, dočim nikjer drugej ničesa enakega ne nahajamo in k večjemu orjaka nasitijo z ovčjim mesom in napojijo z mlekom.
Kljubu vzajemnej temeljnej pripovednej snovi so tedaj v posamnostih vendar take znamenite razlike v teh pričah, da se nam ne bode moglo šteti v zlo, ako je cepimo na dvoje, kakor smo baš storili. Da se v tem oziru novogrška priča dosti manje sklada s starogrško nego li z nasprotno jej vrsto prič, je posebnega spomina vredno. Ako se je poleg tako prelestne pravljice, kakor je Homerjeva, mogla ohraniti druga, v toliko posamnostih od nje čisto različna, morala je biti v narodu jako ukorčnjena. Tako lice jej je ostalo, dasi se v njej Odyssej po imenu spominja1 in narodu še tedaj v novejšem času tudi ona koncepcija bržčas ni bila neznana. To in poprejšnje vzlasti zat6 navajam, da se ustavim mnenju, ktero bi pričo o Polyfemu rado prisodilo le enemu narodu, od kterega bi jo bili vsi drugi vzeli na posodo. Že davno se je trdilo,2 da je grški pesnik na svojih potovanjih bil seznanil se s pričo, kakor jo imajo Ogužani, ktero je potčm po svojem presuknol, skrajšal in v Odysseji porabil. Ko bi drugih razlogov ne bilo, ki se temu čudnemu mnenju ustavljajo,3 so že razlike med obema same na sebi take, da smemo brez ugovora trditi, da je Polyfem prav tako malo nastal iz oguškega D e p 6 Ghoza, kakor poslednji iz prvega. Isto velj& posebej o naših slovanskih pričah, ktere tedaj smatramo za starinsko domače blago in ne vzeto od kterega koli ljudstva, kterega koli plemena. Komur so priče sploh kakor tudi bajke (fabulae) v vseh evropskih narodih tuje blago in kdor tedaj vse tako ali vsaj z večine izvaja iz indijskih izvirnikov, češ, da vsem drugim arjoevropskim narodom taki proizvodi niso prvotno bili lastni,4 bode bržčas tudi našo pričo proglasil za prvotno indijsko. Ne moremo sicer tajiti, da je od ondi marsikaj po raznih potih precej kasno došlo v evropsko narodno tradicijo ali gotovo je tudi, da imamo prav obilo in med vsemi najlepših prič, ktere imajo po vseh evropskih kotih sorodnic dovolj a se jih v indijskih izvirnikih ni dalo zaslediti in se jih menda nikoli ne bode. A ko bi se
1	Gl. Ross-Jahn Erinnerungen u. Mittheil. aus Griechenland, Berlin 1863, pg. 289.
2	Tako žl. Diez na gori navedenem mestu.
8 Na več takega je temeljito opozoril W. Grimm dissert. cit. 23, 24.
4 Glej o tem mojo „Einleitung in die slavische Literaturgeschichte" str. 220—229. J. alufeiLjje. ■ -itr. 6 6 5~-
jih tudi zasledilo, bode treba stopram dokazati., da ni vsaj to in 0110 prvotno vzajemno blago, ampak da so zares evropski in drugi narodi vse to vzeli na posodo, — in to bode dokazati zopet prav težko in dvojim cel6, da je sploh mogoče.
Takim pričam prištevati nam je tudipričooPolyfemu, ki je prav tako po vsej Evropi dobro znana in vrhu tega še črez nje meje razširjena, a v indijskem slovstvu vsaj do zdaj brez analogije.1 Da bi se bila mogla izcimiti samo v narodu, kteremu je ljudožerstvo dobro znano bilo ali je cel6 v njem samem ta grozni običaj bil v navadi, ne bode pritrdil, ki se je nekoliko natančnejše bavil z raznoličnimi bajeslovnimi nazori, v kterih si je prostonarodni um postavim domišljal v človeškej ali živalskej podobi velikanske prikazni na nebu in v prirodi. Sicer se pa tudi naj ne pozabi, da je bilo ljudožerstvo v narodov mladosti jako razširjeno, kakor je posneti nekoliko po starih piscih, vzlasti pa po spomenikih, ktere je spravilo materijalno starinoslovstvo na dan. Ali je res, da je tudi kulturnim narodom doba ljudožerstva bila lastna, kakor trdijo veščaki, se mi danes še ne zdi dognano, ali toliko stoji, da ta barbarski običaj nekterim arjoevropskim narodom ni bil neznan, kakor še naše dni ljuto gospodari po srednjej in južnej Afriki, po vsem Polyneškem, po Avstraliji in še marsikje drugod. 2 A ko bi stvar tudi ne bila taka, je vendar bosa, da je domovino povesti o Polyfemu iskati v ljudojedem narodu in sem razlog za t6 že gori navedel. Enookih ljudij na pr. arjoevropski narodi gotovo tudi nikjer niso videli in vendar je takih bitij v njihovih bajevnih tradicijah.
S tem smo izrakli, da ima tudi naša priča bajesloven zmisel t. j. da jo je prištevati onim starinskim pripovednim snovem, v kterih so izraženi prvotni človeški nazori o prirodnih ali nebeških prikaznih in dogodkih. Kakšen zmisel pa jej je lasten, mogoče je določiti le z znanstvenimi sredstvi primerjalnega bajeslovja in naj bodo vsaj nektere opazke o tem kočljivem predmetu kratki konec našemu sestavku.
V pričah druge vrste se govori razven ene sploh o velikanu a v starogrškej o velikanu Kyklopu. S tem poslednja ne pripoveduje zgoli človeških dogodeb, kajti Kyklopje so kakor sorodni z njimi Faiaki in
1 S tem se ve da ne rečem, da ne bi indijska starodavnost poznala enookih bitij in drugih takih pošastij. Med grškimi pisatelji pripoveduje po indijskih poročilih samih največ o tem Megasthen in kogar to zanima, naj pregleda knjigo: Me-gasthenis Indica. Fragmenta collegit, commentationem et indiees addidit E. A. Schwan-beok, Bonnae 1864.
* Prim. N. Joly Der Menseh vor der Zeit der Metalle, Leipzig 1880, pg. 411 sqq.; glej tudi Schweinfurth Das Volk der Monbuttu in Central-Afrika v Zeitschrift f. Ethnologie, Berlin 1873, V. 9 sqq. in Friedmann Der Anthropophagismus der Battaer auf Sumatras VVestkiiste, ibid. 1871, III. 313 sqq.
Gigantje božanska bitja in Polyfem med njimi Posejdaonov sin, 1 kteri prosi očeta svojega, morju vladarja, da naj kaznuje Odysseja, ki mu je iztaknol oko:
Vsliši, Posejdon, simi, zemljenosni, modrolasati, če sem tvoj zares in oče mi bit' se ponašaš, Daj Odysseju, rušitelju mest, domu da ne pride, Sinu Laerta, kateri na Ithaci ima stanišče. 2
Že to edino označuje bajevno snov vse starogrške pripovesti in prav tako onih prič, ktere smo za nje sorodnice proglasili. Da so bili Kyklopje nadčloveška bitja, potrjuje'Hesiod, 3 kteremu so Bront (Bq6vzrg), Sterop (2isq<mrfi) in Arg ("^tQyrg) otroci Urana in Gaje (boga nebes in boginje zemlje) in povsem bogovom podobni, samo da imajo sredi čela le eno o k 6. Za sinove boga Posejdaona ima je dalje Evripid,4 ki je ta nazor in več drugih bržčas posnel na ravnost po narodnem sporočilu. Zato so jim skazovali božje časti in jim stavili žrtvenike ter jim na njih darovali, 6 kakor se daruje bogovom. Ostali so pa v spominu do danes in so bitja strašno velika in močna, bradata in imajo na čelu ok6, ktero se kakor ogenj sveti. Njihov praded je bil zlodej, oženjen z Lamnisso ali čarovnico. Stanujejo pod zemljo in rujejo ondi mogočno skalovje ter stavijo stolpove in druge stavbe.6 Njihove žene (podobne enookim velikankam ruskim) so prav kakor oni raščene in se vkvarjajo najrajše s prejo. Kolovrate imajo tako velikanske in težke, da jim je bilo moči, na tisoče sovražnikov z njimi pobiti. Pravijo tudi, da ti obri, f-tovo^^iarni — enooki imenovani,7 narejajo potrese in da so sploh čisto surovi in hudobni ljudje.8 Po očesu na čelu dobili so tudi Kyklopje i m 6, kajti Kfolcoip zaznamnja stvor z okroglim očesom. 9 Spominjajo nas v tem oziru na Arimaspe, o
1 Cf. Odyss. I. 70-73.
8 Odyss. IX. 528-531.
8 Hes. Theog. v 139 seqq.
4	Eurip. Cyclop. 20 seqq.
5	Pausanias II. 2.
6	To so kyklopske stavbe starih poročil, o kterih zopet Pausanias (II. 16, 20, 25) marsikaj ve.
7	i)7o»'0/(ji/«ro( aliter iinri'6'fOct'li.101 so iz indijskih izvirnikov znani tudi Megasthenu. Cf. Sclnvanbeck op. eit. pg. 69, 70. Tako enooko ljudstvo je po južnej Eusiji še danes znano in se je spomin na-nje združil s spominom na Tatare in njihova grozna dejanja. Ko so Tatari po teh krajih požigali in plenili, jemali so neki dekleta in mladenče seboj in so najbolj zdrave in lepe prodajali ljudojedcem z enim očesom. Ti so jih kakor ovce gonili v svojo domačijo, nekamo daleč za morje, jih ondi pitali kakor vepre in odebelele klali in jedli. A. Nowosielski Lud ukrairiski, Wilno 1857, I. 352.
8	Bernh. Schmidt Das Volksleben der Neugriechen uud das hellenische Alterthum Leipzig 1871, I. 201, 203.
9	Kvv.hog stind. čakras kolo in aiip stind. akšam, oculus in naše oko.
kterih oče zgodovini meni, da se zaradi tega tako imenujejo, ker imajo samo eno oko: ovvouatouev avtov g -/.v-di mi i4Qiuc«J7iovg- ligifia yuQ t v xaXiovoi	a no v ds tov dcpd-alnov. 1 V indij skej precej
poznej epičnej tradiciji se skladajo R a k š £ s i toliko tudi s Kyklopi. da so enooka in človeške krvi pohotna bitja. 2 Drugače se mi pa ne zdi prav, smatrati oba za prvotno ista bitja, kakor so tudi ruski lesni duhovi (Lešije) in divji ljudje germanske tradicije jedva z daleč s Kyklopi v rodu.
Na vprašanje, kaj je poosebljeno v K y klopi h, se različno odgovarja. Nekteri cel6 ne dopuščajo misliti na to, da je ? njih kaj poosebljenega ali učlovečenega, ampak imajo Kyklope za zgodovinski narod, kakor vsak drugi. Najbližji so jim v tem oni, ki je razlagajo v e t h i č n e m zmislu, t. j. tako, da sta postavim v Polyfemu in v Odysseji označena dva kulturna sloja in zastopa Polyfem surovost ter velikansko telesno krepost nasproti Odysseju, kteremu ste uglajena nrav in duševna moč lastni. Ali ni evhemerovsko ni e t h i č n o razlaganje inythov 3 nimate danes več znanstvene vrednosti in jima je torej tako malo verjeti, kakor onim, ki razlagajo kyklopovo oko za prevrtano senčilo proti blestečemu snegu ali za rudarsko svetilnico.4 Razumnejše sodi, komur so Kyklopje kakor Gigantje symbol neukrotenih natornih5 ali vulkanskih močij 6 ali hudournih prikaznij , združenih z viharji. 7 Nerazumljivo ostane vzlasti, čemu ima velikan le eno oko, dasi se je to tako ali tako res razložiti skušalo ali nikakor ne povoljno razložilo. Sicer je vsakemu strokovnjaku znano, kako težavno je v takih slučajih vsemu zmislu pogoditi in je uzrokov več, ki raziskovalcu težavo
1 Herodot IV. 27. Da je to samo Herodotova jezikoslovna domišljija, je že
spoznal bistroumni K. Zeuss (Die Deutschen und die Nachbarstamme, Miinchen 1837, pg. 299) a K. Miillenhoff dokazuje (v spisu Ueber die Sprache der pontisehen Scythen und Sarmaten v: Monatsberichte der Akad. d. Wissensch. zu Berlin 1866 na str. 555), da je skyt. besedo ftaonog staviti k zd. airjama = poslušen iu ašpa, ašp = konj iD je torej ]Aqi(.iaOjt6g tisti, ki ima poslušne konje.
' A. Kuhn Die Herabkunft des Feuers und des Gottertranks, Berlin 1859, pg. 69; Mannhardt Die Gotter der deutschen und nordischen Volker, Berlin 1860, pg. 56, 57; tudi A. Ludwig Die Mantralitteratur und das alte Indien, Prag 1878, pg. 338, 339. O besedi samej pr. Bohtlingk und Eoth Sanskr. Worterb. VI. 219, 220.
8 O tem obširnejše v mojej knjigi „Einl. in d. slav. Lit." 263, 261 ali v mojem, sestavku v Zori 1. 1872, str. 171 in si.
*	O tem gl. G. W. Nitzsch Erkl. Anmerk. zu Homer's Odyssee, Hannover 1840. III. pg. XXVII, ki tudi še sam o tem napačno misli.
6	Schoemann Schediasma de Cyclopibus v Opuscula acad., Berolini 1871, IV. 325 seqq.
•	Preller Griechische Mythologie, Berlin 1872. I8. 511.
7	W. Mannhardt Antike Wald- und Feldkulte aus nordeurop. Ueberl. erlautert,
Berlin 1877, pg. 110.
delajo in med njimi tudi tisti, da se je cesto na tradicijah spre-menjalo, ko je prvotni njih z misel bil ljudstvu postal neznan. Tako se pripeti, da moremo sicer tu in tam bajeslovno vsebino zaslediti ali je nam ni moči vseskozi povoljno tolmačiti. In prav taka je tudi v našem slučaji, osobito ako imamo v spominu poleg splošne bajeslovne veljave enookih velikanov še posebej pripovest o Poljfemu Kyklopu.
Komur je enooki velikan ali natančnejše Polyfem učlovečenje hudournih oblakov, bode imel junaka, ki mu pride v oblast, natančnejše Odysseja, za blisk in nam ob enem razjasni, kako poslednji prvega zgoli z zvijačo t. j. s hitrostjo ugonobi. Ako velikan vsled nasprotnikove zvijače utone, bi po tem nazoru bilo to toliko, kakor da blisk pouzroči, da oblak razlivši ulago pogine. 1 Ta splošni pomen Kyklopom lahko ostane a je prav tako lahko p o s a m n i k med njimi, ki vendar pomenja kaj drugega. Tak je postavim med Giganti Alkjonej 2 in tak lahko tudi Polvfem med Kyklopi. Ako se namreč spomnimo, kako često je v najstarejših tradicijah oko symbol solnca 3 in dalje pomislimo, kako važno je v našej pravljici, da se velikanu oko i z t a k n e, da oslepi, — se mu ne bodemo čudili, komur je v njej izražen s 61 n č e n m y t h o s. 4 Po tem nazoru je orjakovo ok6 solnce in on sam nebeški orjak s solučnim očesom ter je pesnik vzlasti pravo pogodil, ako pravi, da je bilo Polyfemovo ogromno oko na čelu „Argolici clipei aut Phoebeae lampadis instar". 3 Tako bi bil orjak Polyfem stopil tu na Z e n o v o mesto in je to tem verjetnejše, ker so si tudi vsaj lokalno Zena takisto mislili, da je imel razven navadnih očij tudi ok6 na čelu, kakeršno Kyklopje. 6 Da nam je prav tako tolmačiti enookega velikana narodnih prič umeje se samo ob sebi in nam je o ruskej dostaviti, da je na njegovo mesto stopilo žensko bitje stopram, ko je bil postal prvotni zmisel nje vsebine ljudstvu popolnoma neznan.
Orjak žene zjutraj ovce (= svetle oblake) na pašo in je prižene zvečer v svojo temno pečino (= večerno nebo), pred ktero postavi ogromno
1 Tako se izraža o tem v meteorskem zmislu razlaganja mythov Afanasjev Poet. vozzr. II. 701.
a Cf. Preller op. cit. I3. 510, 511.
8 Prim. n. pr Schwartz Die poet. Naturanschauungeu der Griechen, Romer und Deutschen, Berlin 1864, I. 291, Sonne = Auge.
4	Tako W. Grimm dissert. cit. p g. 27; Leo Mejer Bemerkungen zur altesten Geschichte der griech. Mythologie, Gottingen 1857, pg. 70, 71; Schwartz op. cit. passim; idem der Ursprung der Mythologie, Berlin 1860, pg. 17; Ad. Kuhu Ueber entwicklungsstufen der mythenbildung (v Abhandlungen der kon. Akad. d. Wissensch. zu Berlin 1873) pg. 141.
5	Verg. Aen. III. 637.
" Zev g iqi6(f&aX(.iog ap. Paus. II. 24.
ploščo (= oblo zahajajočega solnca). 1 Oslepi pa v nevihti in je njegovo rjovenje grmenje nebeško. 2
Ako že v poslednjih posamnostih točnosti zmisla ni povsod do dobra določiti, je v drugih tudi danes to še manje mogoče in ni bilo bajeslovju koristno, da se je navrhovatila obilica mnenj o tem, predno je bilo moči je postaviti na strogo znanstveni temelj in vzlasti mytholo-geme vsestranski primerjati po znanstvenih načelih. Tu in tam se še danes to prezira in tem potem dohaja do svrhe, ktera se znanstvena ne more imenovati. Tako početje kuje orožje proti sebi samemu in ustreza nehote onim, kterim so narodne priče lastnina zgoli enega naroda in tudi v njem brez kakeršne koli bajevne vsebine.
1 Kuhii dissert. cit. pg. 141, 150.
8 Schwartz Die poet. Naturanschauungen der Griechen, Romer u. Deutschen I. 83.
-."ž^sj-s^TrNSss-B^.-